JJJ). RAZGLABLJANJA S.E.D. 38/1.2 1998. stran 12 Mateja Habinc SKRB ZA GROBOVE IN N3IH0V0 OBISKOVANJE KOT PREDMET ETNOLOŠKEGA RAZISKOVANJA V prispevku' avtorica utemeljuje skrb za grobove in obiskovanje pokopališč kot predmet etnološkega raziskovanja. Predstavlja metodo svojega dela, analizo pojavljanja vsebin v periodiki, njene rezultate, ki jih primerja s podatki, pridobljenimi s pogovori in z opazovanjem ob soudeležbi r dogajanju. Med odgovori na vprašanje, kaj jc novega doma, iti lokalnimi trači deloma polglasno in ohčasno pritajeno, a polno začudenega skimavanja poslušajočih ("Kaj, a je to možno,..?") poteka izvajanje o odstranitvi nagrobnika z nekega groba. O tem govori zgodba o pred leti ločenem starejšem paru, ko je mož šel živet k ljubici, ženi pa sta ostala hiša in posestvo. Nova prijateljica jc skrbela za ostarelo teto, ki pa sta jo z ločencem po krajšem obdobju skupnega življenja poslala v oskrbo njegovi nekdanji ženi. Nato je več let skrbela zanjo le-ta, jo po smrti pokopala v grobu, ki sta ga bivša zakonca najela zase, ter ji nad tem istim grobom postavila nagrobnik na svoje stroške in na izbranem delu pokopališča, za katerega je vseskozi plačevala najemnino in zanj skrbela. Nato pa je umri še on, nekdanji mož, za katerega naj bi se ona druga, njegova prijateljica, odločila, da ga pokopljejo kar v grobu, kjer je bila že njena pokojna teta. njegovo ime pa na nagrobnik le dopišejo. Po pogrebu naj bi ta nejasna svojina in družinska nerazmejitev postala vse manj všeč njegovi bivši ženi: češ da pa naj na grobu, ki ga je urejala in zanj skrbela, dala na njem postaviti vreden nagrobnik... prijateljica bivšega moža kar sama postavi "svoj" nagrobnik, če sta v njem že pokopana njena teta in on in če zdaj namerava za grob skrbeti ta "druga ženska". Kot da ne bi bilo bistveno, kdo h grobu hodi. ga ureja in zanj plačuje. In gospa naj bi nekega dopoldneva v prisotnosti, a ne tudi ob pomoči in vnaprejšnjem vedenju kamnosekov aH upravnikov pokopališča sama razstavila nagrobnik, ga naložila v avto in odpeljala k sebi v klet, kjer naj bi ostal tudi po obisku zaposlenih na komunalnem podjetju, ki je upravnik pokopališča in njegovih delov. Iz opisanega primera je lepo viden svojinski odnos do groba in plačevanje najemnine zanj že pred smrtjo, pa naj bo le-ta nov ali pa grob npr. katerega od bližnjih ali daljnih sorodnikov. Interpretacija pripovedovalca in odzivi poslušajočih kažejo na ekstreninost primera, a s tem tudi na sicer manj očitne in poudarjene značilnosti odnosov do grobov in pokopališč nasploh. Gre za razmišljanja, porojena ob opisani zgodbi in situaciji. In njen subjektivni kontekst: "Gresta v nedeljo popoldne na pokopališče?" kot standardno vprašanje, ki ga npr. v telefonskem pogovoru z oddaljenima staršema zastavim enemu od njiju, ker domnevam. da bo odgovor pritrdilen in se jima bo "vsaj to dogajalo" ter zame ne bosta imela izgovora, da nikjer nista bila. Skoraj redni nedeljski obisk pokopališča, prižiganje sveč na nekaj grobovih sorodnikov po očetovi strani iti sveže cvetje v nagrobno vazo njegovih staršev, ki jo drugi obiskovalci vedno pustijo prazno za njiju, je kot utečen ritual staršev. Še posebej sta zadovoljna, če gre (recimo prostovoljno) na tedenski obhod z njima tudi katera od hčera, ki ji potem razlagata že nič kolikokrat slišane, a nikoli v celoti zapomnjene genealogije, zgodbe o znancih in v njunih očeh pomembnih someščanih. Naša pojmovanja obiskov se razlikujejo, včasih skušamo drug drugega dobiti na finto. tako da jaz nimam časa, onadva pa slučajno s popoldanskega skupnega izleta zavijeta še na pokopališče. In tako mi gradita vsaj slabo vest, občutek odgovornosti. Vzgajata. Kot etnologinjo so me začele zanimati še druge zgodbe in pogledi na to tematiko. Obiskovanje pokopališč in skrb za grobove Ker se s smrtjo in pokopališči ukvarjajo različne stroke, tako arhitektura (urbanizem), zgodovina, arheologija, umetnostna zgodovina, sociologija in druge, je bila ena temeljnih nalog, ki sem si jih zastavila v raziskavi, utemeljiti obiskovanje in skrb za grobove kot etnološko problematiko. Osnova raziskovanja pokopališča je v nekaterih strokah ponekod prostor sam ali njegovi deli (npr. arhitektura, arheologija, umetnostna zgodovina, jezikoslovje ... ). prt drugih pa s prostorom povezane vrednote, pojmovanja, ki naj bi bila značilna za določena obdobja, družbe in okolja. Kinologa naj bi že po definiciji zanimal predvsem t.i. nosilec kulturnih sestavin, človek, torej tudi v svojih dejanjih v navezavi na pokopališča in grobove. Vsai S.E.D. 38/1.2 1998, stran 13 RAZGLABLJANJA m del te navezave sta po mojem mnenju vloga pokopališča in groba pri pogrebu oziroma v Pogrebnem ritualu, pa tudi siceršnje vsa kil a nje" (občasno) posameznikovo ali skupinsko (ne-)obiskovanje pokopališč in (ne-)skrh za grobove. Tako področje etnološkega interesa od že omenjenih socioloških, umetnostnozgodovinskih ipd. razmejujem s pogrebnim ritualom in obiskovanjem ter skrbjo za grobove, pri čemer slednji dve dejavnosti predstavljata samo po sebi umevno, splošno in vsakdanje Jedro, u katerega izhajajo proučevanja vseh navedenih ved, a ga nobena od naštetih ne obravnava posebej. Obiskovanje in skrb za grobove v obdobju koledarskega leta, pa "Idi posameznikovega življenja, obravnavna ločeno od pogreba in časa žalovanja v slovenski etnologiji še nista bila obravnavana kot samostojno interesno področje. Sama sem se ukvarjala z vprašanji, kako je Pokopališče kot družbeni (javni) in obenem zasebni prostor vpeto v vsakdanji način življenja večine, pri izbrani skupini informatorjev pa sem skušala tudi ugotoviti, s katerimi dejanji (pričakovanji, vrednotami I® obisk grobov danes povezuje in kaj posameznikom pomeni. Pri pregledu različne literature in virov' o smrti kot pojavu, pogrebnem ritualu in o odnosu do pokopališč, nekaterih besedil v zvezi s t.i. vražami, pri(-e)povedmi ipd. sem ugotovila, da so se do sedaj redki avtorji ukvarjali predvsem z odnosom do pokopališča kot tipa arhitekture, urbanistične ureditve ali do delov le-tega; poleg omemb, da se za grobove skrbi skozi vse leto, sem zasledila tudi maloštevilne podatke o skrbi za grobove p red ve m od konca 19. stoletja, več jc bilo zapisov o praznovanju dneva spomina na mrtve/ nekaj avtorjev je v zvezi s 1. 11. in grobovi kot izrazi potrošništva razmišljalo tudi kritično. O pokopališčih in grobovih so na Slovenskem pisali tudi nekateri zgodovinarji, pri čemer so se večinoma ukvarjali z razvojem lokalnih pokopališč, smernicami in določili, ki so jih vodila, s tem v zvezi pa seje kot koristna izkazala tudi urbanistična literatura, v kateri se avtorji s pokopališči ukvarjajo kot z deli krajine, ki naj bi jih načrtovali predvsem, kar se olj lokalna) Dolenjski list in Naš glas. Dolenjski list," pokrajinski polilično-mformativni lednik Dolenjske, je v Novem meslu začel izhajati leta 1950 kol glasilo Osvobodilne fronte - okrajev Črnomelj. Novo mesto in Trebnje, kasneje pa se je razširil na kočevsko-ribniško območje in na Spodnje Posavje. Leta 1978 jc začel izhajati bilten 1NDOK, leta 1980 preimenovan v Naš glas,20 ki je z 20- številko leta 1994 postal Časopis za Posavje, in je bil v zadnjih letih svojega 'zhajanja. kot je dejal njegov glavni urednik, tudi edini posavski časopis, zato sem ga avtomatično vključila v raziskavo. ^ izbranem periodičnem gradivu sem bila Pozorna na vse prispevke (informative in mterpretativene. publicistične in literarne), ki omenjajo praznik spomina na mrtve ali Pokopališča in grobove. Prebiranje je Pomenilo izpisovanje oziroma uvrščanje vsebine prispevka v tabelo, pri čemer sem se omejila na pregled številk, ki so izšle v dnevih ali tednih blizu 1, novembra, verskega in/ali državnega praznika, ki (predvidoma) predstavlja jedro javnega ukvarjanja s pokopališči in grobovi. Vsebine sem v teh primerih razdelila na tiste, ki vsaj omenjajo navedeni praznik, in tiste, ki obravnavajo pokopališča oziroma grobove, a brez neposredne zveze s praznikom. Če je bilo ohranjenih le nekaj izvodov posameznega časopisa aii revije, sem pregledala vse izvode neke publikacije, dostopne v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), sicer pa sem pregledala izvode periodike, ki jih hrani NUK,:l v obdobjih 1927-1937, 1957(9>I967 in 1987 ¡997, in sicer v tednu dni pred I. II. in po njem (24. 10.-7. 11.) ali v mesecu pred l. II. in po njem (oktober, november). Za takšno vsebinsko in časovno omejitev (na teden, mesec dni pred praznikom in po njem) sem se odločila, ker je 1, november javni praznik (dogodek), ob čemer sem predvidevala, da v zvezi z njim tudi občila najpogosteje objavljajo prispevke v zvezi s skrbjo za grobove, obiskovanjem pokopališč in skrbjo za ureditev pokopališč nasploh. Omejila sem se na prispevke iz Slovenije in večinoma nisem prebirala daljših poročil, reportaž ipd., ki so morebiti le z nekaj stavki ali besedami omenjale pokopališča in dan spomina na mrtve. Pozorna sem bila na samostojne prispevke v zvezi s tem. tudi če se niso (npr, v Slovencu) pojavljali pod samostojnimi naslovi, ampak v okviru členjene rubrike. Kjer je bilo možno, sem posamezne predvidene vsebine, t.i. kategorije vsebine, obdelala tabelarično in s tem skušala ugotoviti (ne)enakomernost njihovega objavljanja v izbranih obdobjih. Pozorna 11 Kol njegovo zgodovinsko analizo pojma javnosti (Jiirgen Mabermas, Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana 1989.) povzema in pojasnjuje Andrej Škerlep v poglavju Pojmovanje javnosti v kritični teoriji Jiirgena Habermasa. V: Obča komtmikologya. Ljubljana 1992, str. 4S6490. 12 Po: Anton Bajee ... (gl. ur. odbor). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1994, str. 358.159. 13 O razliki med to metodo in metodo analize vsebine gtej več v diplomski nalogi. ¡4 O čem in kako so izbrana občila pisala v zvezi s prvim novembrom in pokopališči/grobovi nasploh (kaj je obča. javna skrb za tovrstne prostore, kaj naj bi v zvezi z dnevom spominu rta mrtve, ki naj bi bil žc sam po sebi večinski praznik, zadevalo "vsakogar") - takšen {se bolj razširjeni) oris, shemo bi bilo morda zanimivo primerjati s podobno analizo, opravljeno za občila drugih držav. Morda bi ob tem značilnosti tovrstnih besedil (slovenskega/medijskega odnosa do I. novembra, pokopališč ipd.) prišle še bolj do izraza; podobno kot je z analizo nckrologov Alenka Puhar prikazala nekutere značilnosti slovenskega/medijskega (v primerjavi s tujimi) odnosa do smrti javnih osebnosti. Glej: Alenka Puhar. Si šel na vrt, si videl smrt, se je kal bojiš?! V: Delo, 19, 4, 1997. str. 33. Alenka Puhar. Smrt na sprehodu po angleškem vrtu, V: Delo. 26, 4. 1997. str. ,15. Alenka Puhar, Pomen prostate v političnih prevratih, V Delo, 3. 5. 1997. str. 34. 15 Janko Slebinger. Slovenski časniki in časopisi. Ljubljana 1937. Zap. št. 1071. str. 162. 16 ibid. /ap. št. 82. str. 19. 17 Smilja Anion, Časopisje. V: Marjan Javornik (gl. ur.). Enciklopedija Slovenije 2 (Ce-Ed). Ljubljana 1988, str. 95-98, IS Mirko Cepifi, Delo. V: Marjan Javornik (gl. ur.). Enciklopedija Slovenije 2 (Ce-Ed). Ljubljana 19SR. str. 215, l'J Predstavitev časopisa je povzela po: Tone Cošnik, Dolenjski tisi. V: Marjan Javornik (gt. ur.). Enciklopedija Slovenije 2 (Ce-Ed). Ljubljana 1988. str. 295. 20 Glej podrobnejšo predstavitev v: Mateja Habine. Pojmovanje slovenske ljudske kulture v slovenskih občilih na primeru Dela, Nedeljskega dnevnika in Našega glasa. Seminarska naloga 1/2, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani 199.1/94. Mentor: asistent dr. Vito Hazler, str. 12. 21 Za natančnejše podatke o pregledani periodiki glej diplomsko nalogo, katere izsek je prispevek. RAZGLABLJANJA S.E.D. 38/1,2 1998, stran 16 sem bila na: ! - skrb za grobove (urejanje, preskrba s svečami in cvetjem, pomoč ...); 2 • kornemoraeije. spominske slovesnosti; 3 -oskrumbe;l spomenikov, grobov in pokopališč; 4 - odkritja spominskih obeležij (pobude za skrb za spomenike), arheološke najdbe (grobišča); 5 - policijska, prometna obvestila/opozorila o možnosti tatvin, prometni ureditvi za praznik: 6 - urejanje pokopališča, mrliških vežic, zakonodaja, predpisi; 7 - drugi prispevki (teme, kijih ni mogoče razvrstiti med navedene v tabeli: poezija, literatura, publicistika, interpre-tativni novinarski idr. žanri). Slednja besedila sem razdelala in analizirala za vsak časnik/časopis posebej, saj po mojem mnenju predstavljajo enega izmed meril, ali je po sondažnem pregledu nekaj številk posamezne publikacije predvidevanje, da lahko prispevke časopisa ali časnika razvrstim tabelarično, uporabno in dejansko. Tako sem poleg upoštevanja večje ali manjše raznolikosti vsebin prispevkov skušala dognati, ali drži. da se kot javne pojavljajo predvidene vsebine, ali se poleg teh pojavljajo še katere (in katere so). Kjer je bilo gradiva za tabelarično obdelavo premalo (predvojni časopis), sem si zgolj izpisovala, kaj se v zvezi s tematiko, ki me zanima, v Časopisu pojavlja. Analiza pa je pomenila številčno obdelavo tabele, in sicer, če je šlo za pregled dveh obdobij (1997-1987 in 1967-1957/9/), najprej po posameznih časovnih izsekih, nato pa še primerjalno. Za vsako obdobje sem ločeno analizirala prispevke v neposredni zvezi s praznikom spomina na mrtve in brez nje. Vsebine, ki so se pojavljale" v občilih Če skušam časovno (1927-1937, 1957(9)-1967 in 1987-1997) primerjati vsebine prispevkov, ki se v zvezi s praznikom in tematiko po kopališč/g robov pojavljajo v izbranih publikacijah. Iz katerih je največ pregledanega gradiva (Naš glas. Dolenjski list. Delo, Slovenec), ugotavljam, da je hipoteza o možnosti razvrstitve prispevkov po kategorijah vsebine v tabele v večji meri veljavna. Pestrost in večplastnost problematike dneva mrtvih, pokopališč in grobov pa sta prišli do izraza predvsem pri prispevkih, uvrščenih v kategorijo "drugo", kjer se je kazala povezava z literaturo (in osebno ravnijo problematike), znanostjo, politiko, vprašanji nacionalnosti, smrti na splošno in podobno. Pokazalo se je tudi. da so bili tovrstne tematike in večplastno videnje praznika, pokopališč/grobov v določenih obdobjih bolj v ospredju in seje o njih več pisalo. Primerjava pregledanega gradiva je pokazala, da so vse obravnavane publikacije v zvezi s 1. novembrom v vseh obdobjih objavljale največ besedil o spominskih slovesnostih po slovenskih krajih, v različnih zaporedjih pa tem sledijo besedila o skrbi za grobove, prometno varnostna in policijska obvestila, pa tudi prispevki o spomenikih. Očitno je tudi, da je časnik Slovence v primerjavi z drugimi publikacijami • morda zlasti zaradi časovnega obdobja in katoliške usmerjenosti uredniške politike - tedaj praznikoma vseh svetih in vernih duš posvečal več predvsem vsebinsko raznolike pozornosti. Poleg navedenih stalnih vsebin je ob 1. 11. objavljal tudi veliko nenovinarskih in nepubljcističnih besedil, npr. pesmi, oseb no i z poved ni h prispevkov ipd. vsebin, ki so vse izražale krščanski pogled na svet in ljudem skušale posredovati norme ter vrednote katoliške cerkve. Ne glede na taka besedila, in če primerjam tudi zgolj prispevke, ki sem jih kot kategorije vsebin razvrščala v tabele, se je izkazalo, da so tudi re t.i. vesti in poročila znotraj posameznih kategorij bolj raznoliki od podobnih v kateri koli obravnavani publikaciji, ki je izhajala v drugih dveh obravnavanih obdobjih. Toda ker ni res. da so vsebine občil odraz realnosti, ampak realnost sama proizvajajo.'* ostaja odprto vprašanje, ali opisana (ne)raznovrstnost RAZGLABLJANJA S.E.D. 38/1.2 1998, stran 17 medijsko obravnavanih tem (kot primer /ne/objavljanje prispevkov o oskrumbah grobov skozi vsa ti obravnavana obdobja) res izraža (ne)raznovrstnost dodajanja v zvezi s praznikom ali po kopališč i/grobovi nasploh. Glede na različne funkcije, ki so jih imeli že po uredniški politiki različni tiskani mediji v različnih obdobjih.:s ostaja Kožnost, da medijske vsebine zgolj izražajo realnost, kol bi si jo njihovi uredniki želeli, d« bi bila. Splošna analiza pojavljanja vsebin lahko zato ostaja zgolj na ravni medijsko proizvedene (in ne dejanske) realnosti in primerja iri različna obdobja le-te. Realnost medijskih vsebin tako kaže na določene podobnosti dogodkov med obdobjem pred 2. svetovno vojno in obdobjem (osa m osvajaj oče se) samostojne Slovenije. Slovenec v obdobju 1927-1937 in Delo, Dolenjski list ter Naš glas v obdobju 1987-1997 namenjajo preeej prostora Pripravam na praznik 1. II. Tako so bile npr. že pred drugo svetovno vojno krizanteme cvetje, ki naj bi biio za praznik vseh svetih in vernih duš najprimernejše za okrasitev grobov, a ker si jih naj ne bi mogli vsi privoščiti, je Slovenec priporočal tudi šopke umetnega, suhega idr. cvetja, različne vence ali zgolj zelenje. Prispevki so bralce tudi seznanjali, kaj in kako naj bi bilo treba storiti, da hi bil grob kot celota (ne le okrašen s cvetjem in svečami, kot kažejo Povojna besedila iz Dela, Dolenjskega lista m Našega glasa) videti urejen. Poleg besedil o svojcih, ki so čistili in krasili grobove pred 1. II . je Slovenec že pred drugo svetovno vojno pozival tudi k družbeni skrbi (npr. za grobove vojakov), ki je v vseh treh obdobjih poleg svojcem in Predstavnikom organizacij, združenj ipd. Pripisovana predvsem šolajoči se mladini (tabornikom, pionirjem, šolarjem) kot del narodnozavedne vzgoje in spoštovanja starejših/pokojnih. Mladi so največkrat tudi tisti, nad katerimi sc zaradi nepietetnosti nekajkj at zgražajo pisci posameznih besedil. Poleg kraja (nacionalnega) spoštovanja, odgovornosti (do starejših, Pokojnih) idr. vrednot je pokopališče še Posebej na dan spomina na mrtve v obeh Po: Anion Bajec ... (g!, ur. odbor), op. c.. sir. -"'J2: oskrunili ■ storiti dejanje, s katerim se izrazi 1,2 spoštovanje do stvari, ki sc jim navadno izkazuje spoštovanje. Podrobneje je o oskrunil vi cerkve in Pokopališča pisal tudi France Ušemčnik, Pastoralno bogoslovje (3. zvezek). Ljubljana ¡940. . 472-47S. (Povzetek: pokopališče se oskruni z arnorom. samomorom, prelivanjem krvi, uporabo v bre zbožne i k rivoverske, grde namene, s pokopom nevernika). Pokopališče ni oskrunjeno, če je Uporabljeno za politične shode ali čc ga ljudje oziroma živali ponesrtažijo. Med dejanji, ki so v prispevkih iz izbranih obči! prikazana kot nespoštljiva do grobov oziroma pokopališč, a po Ušeničnikovi opredelitvi ne gre /a oskrumbe, so tudi razmetavanje in teptanje cvetja po grobovih, prevračanje sveč itn. O oskrumbi po klasični zakonodaji, ko miren počitek mrtvih ni bil zasebna, družinska zadeva, ampak javna (oskruniba kol vandalizeni. začasno prebivališče za brezdomce, kraje ali uporabe nagrobnih spomenikov kot gradbenih materialov, škoda nad truplom) piše ludi: Jill Harries, Death and the Dead in the laic Roman West. V: Steven Oasscu i nr.). Death in Towns. London. New York, 1992. sir. 62, 2.1 7,a katere prispevke 6re in kje so bili objavljeni, glej podrobnejše navedbe v diplomski nalogi. Na tem mcslu želim izpostaviti le vsebine kot take. 24 Glej: Marica Košir, Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana 1988. str 11 in K. 25 ibid., str tl i"). JJJ). RAZGLABLJANJA S.E.D. 38/1.2 1998. stran 18 obdobjih pomenilo tudi priložnost za zaslužek, porabništvo, izražanje (socialne) premožnosti in statusa. Na to kaže že raznolika ponudba nagrobnega okrasja, katerega zaželene lastnosti pa v obeli obdobjih niso le pestrost, všečnost, domiselnost aranžmajev, ampak tudi njihova trajnost (npr, v sodobnosti večdnevne sveče s pokrovi, na mraz odporne lončnice ipd., v preteklosti pa večne luči). Prodaja in ponudba sta bili v obeh obdobjih priložnosti za {tudi nelegalen) zaslužek {in posredovanje inšpektorskih služb) za stalne (npr. v zadnjih letih pokopališko cvetličarstvo) in zgolj občasne prodajalce, vir prihodka pa je bila obakrat tudi pomoč pri urejanju grobov. V obeh obdobjih, pa tudi še med letoma 1957-1967, so avtorji prispevkov kritizirali razsipnost, bahaštvo živih na račun mrtvih. Obenem so se v pred-in povojnem obdobju pojavljali šlevilni pozivi k dobrodelnosti, darovanju denarja, sicer namenjenega za evctje in sveče po grobovih. Prispevki kažejo, da je bi! pred drugo svetovno vojno !. 11. priložnost tudi za reveže in da so v istem obdobju ljudje množično obiskovali grobove celo vse do mraka in večernih ur (česar naj bi se po literaturi in nekaterih ustnih pričevanjih sicer izogibali). Za nekatere avtorje so bila pokopališča v svetlobi sveč najlepša, a ne poročajo, da bi npr. tako kot danes posamezniki zvečer še enkrat obiskali grobove. Praznik spomina na mrtve je v obeh obdobjih pomenil tudi posebno prometno ureditev, nadzorovanje pokopališč in čas številnih tatvin, vlomov, pa tudi prepirov. pretepov ipd. Med letoma 1957(59)-1967 sta Delo in Dolenjski list v zvezi s 1. 11. pisala o ponudbi in, npr. v primerjavi s takratno Jugoslavijo, bolj množičnem povpraševanju Ljubljančanov (Slovencev?) po cvetju (tudi vencih) za praznik, o inšpekcijskih nadzorih, a bolj kot o vsem drugem o družbeni skrbi za grobove, novih spomenikih in dnevu mrtvih predvsem kot spominu na padle med 2. svetovno vojno. Med prispevki, ki se ne navezujejo neposredno na dan spomina na mrtve, so v vseh obdobjih prevladovala besedila o spomenikih in pokopališko-pogrebni dejavnosti, le da se poleg zapisov o odkritju oziroma skrbi za spomenike, arheoloških najdbah, razvoju pokopališko-pogrebne dejavnosti kot delu komunalne dejavnosti v vestičarsko-poročevalskih žanrih vsebinsko bolj raznolika besedila pojavljajo v Slovencu, kjer so pisali tudi o pokopavanju in pokopališčih nasploh, umetnostno-zgodovinskih značilnostih spomenikov ipd, V obravnavanem obdobju je Slovenec v primerjavi s povojnimi publikacijami objavljal vsebinsko bolj raznolike prispevke, v katerih so avtorji precej bolj kot v kateri koli drugi publikaciji dan mrtvih ali pokopališča/grobove prikazovali tudi osebnoizpovedno, s spominom na pokojne javne osebnosti, s (krščansko usmerjenimi) razmišljanji. Navedeni časnik je tudi z drugimi prispevki vnesel največ vsebinske in ne le informa-tivno-aktualistične (fotografije, uvodniki) raznolikosti, v zadnjih letih pa je tudi Delo začelo objavljati prispevke, ki se sicer navezujejo na praznik, a tudi informirajo, kot npr. predvojni Slovencev prispevek o muslimanskih nagrobnikih in Delov o dogajanju s truplom nekaj dni po smrti, do pokopa. V obdobju 1957-1967 so avtorji teh drugih prispevkov pisali predvsem o pomenu smrli padlih med drugo svetovno vojno in opozarjali na včasih ne dovolj izraženo spoštovanje do pokopališč in grobov. Če naj bi pregled periodike, kot sem zapisala uvodoma, pokazal nekaj osnovnih tem, vsebin, vrednot, razvojnih smernic, o katerih se je v izbranih časovnih obdobjih v obravnavanem gradivu pisalo, potem obširnejša posplošitev zaradi raznolikosti izbranega gradiva sicer ni možna, očitno pa je, da je periodika nakazala dve osnovni področji, skozi katera sta 1, M. in pokopališče/grob vpeta v način življenja večine. Gre za celoletni niz dejanj od ponudbe do porabništva in opremljanja prostora na pokopališču ter obširen in raznovrsten splet vrednot, pričakovanj, prepričanj in občutij, ki se vežejo na smrt, pokopališče ... vsakega posameznika in narod kot celoto. Vse bi bilo v navezavi na način življenja lahko obravnavano zase (npr, življenje cvetličarjev, pomočnikov pri urejanju grobov), a ker se večina teh vlog v človekovem življenju prepleta, kot se prepletajo in spreminjajo vloge v družini in družbi, sem se skušala osredotočili le na stalnico, ki povezuje vse navedeno in opisovano v občilih: odhajanje na pokopališče in skrb za grobove. Namesto sklepa: Vsebine, kijih medijska realnost izpušča Obiskovanje pokopališč in skrb za grobove je specifično interesno področje etnologije, saj se izraža (z urejanjem, krašenjem .,.) tako na materialni plati posameznikovega življenja, socialni (prenaša nje/prevzem a nje skrbi za določene grobove, delitev dela. najpogostejši obiskovalci, praznovanje dneva spomina na mrtve ,.,), pa tudi duhovni, ko pokopališče in grobovi s prepričanji, strahovi, željami puščajo tudi danes sledi tako v ustnem slovstvu {z npr. pesmijo o igranju nogometa na pokopališču, ko sestavljajo nasprotnikovo moštvo sami okostnjaki) kot na področju (verske, nacionalne, osebne) zavesti. Omenjeni elementi življenja so v določenem obsegu sicer razvidni tudi iz medijskih vsebin, toda področje, pri obravnavi katerega se pokažajo različni odnosi do hierarhično pojmovanih grobov (družine kot sorodstva, družine kot domače hiše,'" grobov znancev ipd.), po mojem mnenju etnologom nudi predvsem možen vpogled v družinsko življenje in sorodstvene zveze, pa tudi {v skladu z analizo evidence najemnikov grobov) razčlenjevanje socialne strukture nekega kraja ali širšega območja nasploh. Pri tem je analiza pojavljanja vsebin v periodiki pokazala, da je obsežen spekter dejanj in dogodkov v zvezi s skrbjo in obiskovanjem grobov javnega značaja. Dogodek obiska in dogodek skrbi Dogodek praznika in njegovega ideološkega, nacionalnega, verskega pomena. Lastništvo, urejanje in krašenje, obnašanje na pokopališču - prepovedi, vrednote - vse to je razvidno iz objav v občilih ali iz različnih pravilnikov, zakonskih določb. Pri tem pa ozadje ostaja zakrito. Katere grobove posamezniki obiskujejo in kako pogosto? Zakaj in na kakšen način so S.E.D. 38/1.2 1998, stran 19 RAZGLABLJANJA prevzeli ali jim je pripadla skrb za določen grob? Kdo najpogosteje krasi in obiskuje grobove? Kaj posameznikom to pomeni, kako skrb za grob in obiskovanje pokopališča doživljajo: kot obvezo, dolžnost, nekaj samoumevnega? Na ta vprašanja odgovarjajo sogovorniki sami, delno pa se jih da razrešiti tudi z opazovanjem in sodelovanjem v dogajanju. Šele s tem postane očitno tisto, kar zaradi samoumevnosti, gotovosti, nevprašljivosti medijska realnost izpušča, šele tako lahko spoznamo sistem, kako obiskovanje in skrb sploh funkcionirata, na kakšnih temeljih in Po kakšnih pričakovanjih. Na primeru brežiških pokopališč se je iz pogovorov z ljudmi, ki za grobove skrbijo, npr. izkazalo, da je prevzem skrbi za grobove ena od "samoumevnih" stvari v življenju: "To so že ljudje kur lak vedli, da to Je lak Urejanje in krašenje groba Pokojnih staršev naj bi bilo običajno nenapisano sporazumno dejanje, ki ga tudi pred drugo svetovno vojno ljudje niso vključevali v darilne pogodbe ali oporoke. saj naj bi veljalo, da za grob skrbi, kdor ostane na domačiji "...To se nismo nč zmerdi, to je blo čist auioinatsko."2* Podobno naj bi bilo npr. s člani družine (sorodstva), ki niso ostali na domačiji; "Tam. ko si se poročili, za tisi grob si skrben Sorodstvo kot hierarhični sistem deluje, a včasih ne tako očitno, tudi za pokojne sorodnike. Med člani družine (sorodstva) obstaja tako tudi hierarhija grobov glede na to, za katere posamezniki skrbijo oziroma jih obiskujejo. Vsak grob je vsaj deloma pojmovati tudi kot nepremičnina, torej določena vrsta lastnine, na katero se vežejo dostikrat z materialnimi povezavami za časa živ^ei^ja vzpostavljene vezi oziroma obveznosti (da se npr, po smrti posameznika, ki je nekomu kaj podaril, skrbi za njegov grob). Pri razbiranju vseh teli ozadij, povezav pa se je podobno kot za še živeče sorodstvo izkazalo kot morebitno napotilo za bodoče raziskave ravno risanje, shematiziranje mrež mrtvili sorodnikov. Ko se npr. za neko širše sorodstvo (z zarisano mejo npr. sticev in tet) prešteje vse grobove, v katerih so pokopani, izpiše, kateri od sorodnikov so pokopani kje, ali so vsi (in kako, s katerimi priimki, letnicami/datumi rojstva/smrti ipd.) izpisani na nagrobnikih, kje so pokopani otroci in kje nezakonske matere, vdovci ipd. Z več podobnimi mrežami bi verjetno lahko prišli do rclcvantncjših podatkov, ki bi morda pokazali na (krajevno omejen) vzorec razmišljanja, čutenja v zvezi z obveznostmi do pokojnih, pravili, ki so "vsem jasna". Tako se je na primeru današnjega obsega mesta Brežice pri obravnavanem vzorcu sogovornikov izkazalo, da kraj s še pred nekaj leti (tudi npr, zaradi bližine vojaškega letališča) številnimi priseljenci sicer deluje kot enota, a navznoter razdrobljena na številne manjše, do nedavna okoliške vasi ali zaselke okni: mestnega jedra, kar odseva tudi v delovanju in razmišljanju njegovih prebivalcev v zvezi s pokopališči i" grobovi. Razlike med nekoč okoličani in meščani (npr. zaradi namenjanja časa različnim dejavnostim in različnih ekonomskih zmožnosti sta tako v preteklosti kot sodobnosti pri slednjih pomembnejša stalni videz grohov in odnos do nagrobnikov, pri prvih pa je okrasje, ki mu nasploh posvečajo več pozornosti, bolj pestro) se kljub nekaterim skupnim značilnostim kažejo na več ravneh. Obojim je grob poleg v osnovi večinoma žalostnega spomina na bližnje tudi stvar identitete, predvsem družinske, pa tudi sktipnostne, krajevne, lahko tudi nacionalne. Več ko je grobov, ki jih posamezniki (lahko da) obiskujejo, bolj ko so ti razvejani (grob družine sorodstva, družine domače hiše. od sorodnikov, prijateljev, znancev), bolj je možno tudi identificiranje z določeno skupnostjo in krajem. Kot kažejo živi na različnost, (ne-)razvejanost vlog posameznika, tako se pripadnost izraža tudi z obveznostmi, dolžnostmi v zvezi z mrtvimi, možnostjo 26 Poimenovanji; grobov je izpeljano iz poj m o vanju družine pri: Jean-Louis Flandrin, Družina, Ljubljana 1986. str. 10-11. "Beseda 'družina' se danes različno uporablja. V širšem pomenu je 'skupnost oseb. povezanih med sabo s poroko ali rodom': ali 'zaporedje posameznikov. Vi izvirajo drug iz drugega', se pravi 'rodovina'. 'rodbina', 'dinastija' (Petit Robert). Obstaja pa tudi ožji, dosti ohičajnejši pomen /.../ označuje 'osebe, ki so si v sorodu in živijo pod isio streho', in 'še zlasti očeta, mater in otroke' (Petit Robe rt), "(str. tO) Tako lahko ločimo pojmovanje družine v smislu hiše ali gospodinjstva (družina - domača hiša) in razumemo pod tem pojmom "gospodinjstvo, ki ga sestavljajo poglavar in člani njegove družine, bodisi žena, otroci ali služabniki", in družine sorodstva brez omembe skupnega bivanja, družine kot združbe oseb, povezanih s krvnimi ali svnškimi vezmi."(sir. 11). 27 Terenski zapiski. Milka Lepši na. str, 24, 28 Terenski zapiski. Milan Kabine, str. I. 29 Terenski zapiski. Antonija Szabo, str. I 5. JJJ). RAZGLABLJANJA S.E.D. 38/1.2 1998. stran 20 prenašala spomina nanje, kar je na ravni delovanja (npr, urejenja. krašenja grobov) in vzgajanja (ko se otroke vzame na izlel na pokopališče) običajno stvar ženske. Na primeru Brežic se ukore ni njeno si v kraju v nasprotju s (postmoderno) mobilnostjo, nezasldranostjo in poznavanje, cenjenje kolektivnosti v nasprotju z individualizi-ranoitjo kažeta kot prevladujoči vrednoti. "Rastejo mesta, rastejo tudi grobovi. /.../ Toda ali je družinska grobnica samo izraz porabništva? Lahko je tudi dokaz stabilizacije mestne, da ne rečemo meščanske družine na novem kraju, potrditev identitete živih, ki verjamejo, da bodo tu počivali, ko bodo umrli, ki so med drugim dobili meščansko pravico. (prevod M. H.) Kot meni Auguštinova, je kult grobov izraz utrjevanja neke identitete, zaradi česar so ugotovitve v zvezi z Brežicami le delno lahko primerljive z v nalogi navedenimi bolj ali manj sodobnimi anketnimi podatki in smernicami iz zahodnoevropskih držav. Po Ariesu" naj bi vsi sveti, praznik, ki naj bi zaradi podobnih verovanj in navad prekril tudi spomin vernih duš {2. 11.), postali praznik odhajanja na pokopališča šefe v 19. stoletju, ko naj bi kult groba postal vezan na (viden) spomin na pokojnika. Kerševan: pa meni, da je bilo v socializmu vprašaje odnosa do smrti osnova obstoja religije in daje na dan vseh svetih in vernih duš že od začetkov praznovanja sovpadal cerkveni (pokopališče kot blagoslovljeni del ozemlja) in rodbinsko-družinski interes (po npr. izkazovanju identitete z nagrobniki). 2 dnevom mrtvih so bile uvedene javne komemoracije ob grobovih, spomenikih padlim borcem in žrtvam 2. svetovne vojne, kar naj bi kazalo na elemente eivilne Georg Plevčah Orossindustrieller (veleobrtmh) * lit (V. 1853. t 24. HL lil it religije, ki na retorični, obredni in simbolni ravni obuja in časti spomin na ljudi, katerih dejavnost in žrtve naj bi konstituirale temelje tedanje družhe. Dan mrtvili je bil v SRS kot v edini izmed nekdanjih republik SFRJ priznan za državni praznik (dela prost dan), na katerega naj bi se po letu 1945 srečevale {tudi prekrivale) tri vrste ideologij: cerkvene, družinske in skupnostne. Tako naj ne bi šlo za politično vsiljen državni kult, ampak realno zgodovinsko oblikovano družbeno ideologijo, ki predvsem zaradi množičnosti udeležbe v NOB naj ne bi delovala raztiruževaino. Uvedba dneva mrlvih naj bi po Kerševanu omogočila razmah družinskih ideologij, tudi pri nereltgiozmh ljudeh {ki se prej niso strinjali s cerkvenim okvirjem praznovanja dneva vseh svetih in vernih duš) ter dala dodatno idejno in simbolno oporo tudi ecrkveno-rcligioznim. Družina naj bi postala nosilec občega načela zavezanosti mrtvim zaradi ohranjanja konkretne skupnosti živih, obenem pa tudi vezni člen, pogoj funkcioniranja civilne in cerkvene ideologije. Vlis, da gre večinoma še za en dan, ko zgolj sodobna, komercialno in porabniško naravnana družba zablešči v vsem svojem sijaju in bedi in ko se prebuja nostalgija po navidezno preprostih, nedolžnih časih preteklosti, pa, (večinoma) sodeč po objavah v tisku, ni utemeljen. Vzeto pod drobnogled in primerjano s ponudbo in povpraša vanj em obdobja pred drugo svetovno vojno (ali še prej), se je namreč izkazalo, da je kritika bahaštva nagrobnikov, razkazovanja grobov kot prostorov razsipni št va3i starejšega izvora, le da se je v povojnem času tudi zaradi pomanjkanja nekoliko prikrila, a je v zavesti vseskozi navzoča. Večinoma jo prekrije le družbena obveza do mrtvih - urediti grob za ravno določen dan in s tem obnoviti tudi zavest o vpetosti lastne individualnosti v kolektivnost. Na širši ravni je pregled periodike pokazal, da so prispevki lahko zelo dober vir za analizo materialnih in vrednostnih elementov skrbi za grobove in obiskovanja pokopališč, pa tudi upravljanja z njimi, predvsem pa njihove povezave z nacionalno ideologijo oziroma družbeno ureditvijo. Mediji torej zaznavajo t.i. civilno in cerkveno ideologijo, a družinska kot vezni element med obema ostaja zakrita. Viri in literatura: !van ALHREIIT. Umetnost na naših grobeh. Ljubljana 1936. S milja AMON, Časopisje, V: Marjan Javornik (g!, or.), Enciklopedija Slovenije 2 (Ce-Ed). Ljubljana 1988. str. 95-98. Philippe ARIES, Eseji o istoriji smni na Zap udu od srednjeg veka do naših dana Beograd 1989. Anton K A JIX ... (gl. ur. odbor). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1994, str. 358-359. 792. Jane* BOGATAJ. Duša KRNEL-1 MEK, Zmago ŠMITEK, Verovanje V: Stavko Kremen se k. Vilko Novak. Valens Vod usek (ur.). Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja (ETSEO) - Vprašalnike 9. Ljubljana 1978, str. 95118. Mirko ČEPIC. Delo. V: Marjan Javomik (gl. ur.). Enciklopedija Slovenije 2 (Ce-Ed), Ljubljana 1988, str, 215. Alojz DRAVEC, Narodna vera i navade v ves i V: Traditiones 3. Ljubljana 1974. str. 166-174. Jean-Louis FLAN DRI [S. Družina. Ljubljana 1986, Tone GOŠNIK. Dolenjski list. V: Marjan Javomik (gl. ur.). Enciklopedija Slovenije 2 (Ce-Fd). Ljubljana 1988. str. 295. Mateja HABINC. "Gresta v nedeljo popoldne na pokopališče?" O skrbi grobove in njihovem obiskovanju na primeru brežiških pokopališč od tridesetih let 20. stoletja do danes. Diplomska naloga. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani 1997/98. Mentor: izr, prof. dr. Janez Bogataj. Pojmovanje slovenske ljudske kulture v slovenskih občilih na primeru Dela, Nedeljskega dnevnika in Našega glasa. Seminarska naloga 1/2. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani 1993/94. Mentor: asistent dr. Vito Hazier. Terenski zapiski. Jill HARRIES. Death and the Dead in the late Roman West. V: Steven Bassell (ur.). Death in Towns. London. New York. 1992. str. 56-67, Malica KOŠIR. Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana 1988. Marko K ERSE VAN. Religija in slovenska kultura Ljubljana 1989. Slavko KKEMENŠEK. Obča etnologija. Ljubljana 1973. Niko K L'RET, Helena I.OŽAR - PODLOG AR, Šege, V: Slavko Kremenšek, Vilko Novak. Valens Vodušek (ur.). Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja [ETSEO) - VpraSalnice 9. Ljubljana 1978, str. 1-94. Adotf M.. Stopil sem med grobove ... V: Naš Si.D. S.E.D. 38/1,2 1998, stran 21 prijatelj, !. II. 1936, str. 3. Mystičal P.iies and Rituals. London 1975. Odlok o pokopališkem redu in pogrebnih svečanostih. V: Uradni list RS 3. Ljubljana 25. 1. 1991, str. 124126. Popravek, V: Uradni list SRS 33. Ljubljana II. 10. I9S5, str. 1734. Mirjana lJR()ŠIČ - I)VORNIČ, Pogrebni ritual u svjetlu obreda prelaza. V: Etnološki pregled IN. Beograd 1982, str. 41-53. Dunja RIHTMAN - AUGUŠTIN, Etnologija naše svakodnevice. Zagreb 1988, Andrej ŠKERLEP, Pojmovanje javnosti v kritični teoriji Jurgenu Habermasa. V: Obča komunikologija. Ljubljana 1992, str, 486-490. Janko SLEBINGER, Slovenski časniki in časopisi. Ljubljana 1937. France (JŠENlt NIK, Rasloralno bogoslovje (3. zvezek). Ljubljana 1940. ''akon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč. V: Uradni list SRS 34. Ljubljana 19, II. 1984. str. 1875-1879. Zakon o spremembah zakona u pokopališki in Pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč. V: Uradni list KS 26. Ljubljana 6. 7. 1990. str. 1399. Objavljene fotografije so iz etnološki; fototeke Muzeja novejše zgodovine Celje, foto Božidar Premrl, 1993, RAZGLABLJANJA 30 D trnja Rihtman - Auguštin. bmologija naše svakodnevice. Zagreb 1988. str, 163. Podobno naj bi se v Nemčiji dogajalo ob koncu 19. stoletja, ko seje tam utrdila meščanska družina. 31 Philippe Aries. Eseji o istoriji smrti na Zapadu od sredrijeg veka do naših dana Beograd 1989. str. 167-173. 32 MarVo Kerševan, Religija in slovenska kultura. Ljubljana 1989, str. 80-84. 33 tilej tudi npr.: Ivan Albreht, Umetnost na našill grobeh. Ljubljana 1936. str. /2-3/. Tudi: Alojz Dravee (Alojz. Dravec, Narodna vera i navade v vesi. V: Traditiones 3. Ljubljana 1974, str. 170.) Za območje Posavja pa glej prispevek iz časopisa Naš prijatelj: Adolf M.. Stopil sem med grobove ... V: Naš prijatelj. I, II. 1936, str, 3.