Trboveljski slavčki Šuligojev mladinski zbor se pripravlja, da prejme ognjeni krst v deželi, kjer je muzika talko rekoč doma. Ocene zadnjega koncerta nam ustvarjajo vero, da bo krst častno prestal in prinesel s tujine priznanje jugoslovenske pesmi in slovenske pridnosti, temeljitosti ter vztrajnosti. In iker je to delo, delo učitelja, se bomo uspeha dvakrat razveselili in bomo mislili na to, da take in podobne afirmacije našega stanu ne smejo vsahniti, temveč da se še novi viri odpro. Zato je treba. da ravno mi poudarimo in podčrtamo pozitivno vrednost tistih, ki s svojim delom dvigajo ugled našega stanu. Ne smemo pa na drugi strani pozabiti tistih, ki so nam te delavce ustvarili. Prislovica o črncu, ki je storil svojo dolžnost, ne sme zaiti v naše vrste. Opažam namreč. da ob priznanjih kaj radi pozabimo na duhovne očete naših uspehov. Za ustvaritev zbora Trboveljskih slavčkov ni bila potrebna le Šuligojeva praktična roka, temveč je bilo potrebno tudi Kumarjevo 15 letno delo. Petnajst let je približno tega, ko se je v Kumariu vzbudila misel vzgojiti z učiteljskim pevskim zborom učitelje - pevovodje mladinskih zborov. 'In dvanajst Iet je tega, ko so se izdale na Kumarjevo iniciativo »Otroške pesmi«, ki so izšle na njegovo pobudo in ki so prvi korak v novo smer glasbene mladinske literature. Ta zbirka je bil prvi Kumarjev vidni uspeh trajne veljave glede na mladinsko slovstvo. Tudi trboveljski zbor je posredni sad Kumarjevega truda. Šuligoj je bil prvi, iki je Kumarjevemu trudu znal dati praktično obliko. S svojo znano organizačno silo, energično roko in praktičnim pogledom mu je to tako uspelo, da bo težko našel sovrstnike v učiteljskih vrstah. Po izdaji »Otroških pesmi« ni Kumar obstal sredi poti. Vse njegovo nadaljnje delo je bilo posvečeno tudi misli, kako poglobiti in v dovršenost usmeriti mladinsko glasbeno literaturo. In je doscgel, da je danes njegovo ime v najtesnejši zvezi z mladinsiko glasbeno literaturo nele pri nas Slovencih, temveč tudi med Hrvati in Srbi. Šele, ko so naši glasbeniki spoznali, da eksistira zbor, ki bo njihove mladinske kompozicije izvajal, se je ustvarilo zanimanje za mladinsko pesem ne le pri nekaterih, temveč pri vseh komponistih, in se je začela glasbena mladinska literatura dvigati in je dosegla tisto višino in tisto preprostost, ki danes tako učinkovito in lepo izzveneva iz mladih ust Trboveljskih slavčkov. Kumarjcva umctniška individualnost je pri tem premnogoikrat prestala težke preizkušnje. Njegov učitcljski zbor je pel vse, karkoli so naši komponisti ustvarjali del, ki so imeli umetniško notranjo vrednost. Koncesij nasproti več ali manj konzervativnemu občinstvu ni delal. In tako so imeli naši sikladatelji priliko dvigniti iri izčistiti svoje produkte do umetnin, ki jih Šuligojev zbor danes izvaja. Ali Kumarjeva zveza s Trboveljskim zborom je še tesnejša. Kumar stoji Šuligoju nesebično in neprestano ob strani: bodisi glede sestave programa, bodisi glede preskrbe materiala in bodisi glcde izvajanja. Še več: Pred vsakim koncertom osebno preizkusi zbor in mu da potrebno umetniško notranjo vrednost. V tem dejstvu se ne kaže Šuligojeva nezmožnost, temveč njegovo hvalevredno stremljenje, da vsestransko dvigne zbor do čim višje stopnje. Ako bo šel to pot, nam bo dal še marsikaj velikega. In vendar: Ne spominjam se, da bi bila kaka kritika pravično poudarila poleg Šuligojevih zaslug tudi Kumarjeve. Trboveljski pevski zbor bi se bil morda ustvaril tudi brez Kumarjevega petnajstletnega dela in brez njegove umetniške potence, ali takih uspehov bi ne bil nikoli žel, kot jih danes žanje. Zaradi tega bodimo pravični vsaj mi, če drugi niso. Bodimo hvaležni Šuligoju, iki nam je dal Trboveljske slavčke, Kumarju pa, da nam je vzgojil Šuligoja. Oba sta naša. Njuni uspehi so tudi naši uspehi. Prvemu želimo, da bi njegova pot po Češkoslovaški bila triumfalna, drugemu pa, da bi njegovo delo na čelu Učiteljskega zbora rodilo še novih sadov. J. Ribičič.