Narodni plesi, ki so se ohranili kot družabni plesi in imajo svoj izvor v erotičnem plesnem občutju, so: vipavska in škofjeloška polka in štajariš. Vsi trije plesi imajo značaj alpskih plesov. Plešejo se v parih ob spremljevanju harmonike.
Vipavska polka je ohranjena v vaseh ob Vipavi in tudi po tolminskih hribih.
Štajariš plešejo predvsem Korošci, kjer pojo podobno kot pri ziljanskem raju med posameznimi »vižami« in hodijo pari v krogu. Pesem tu ni nabožne, ampak Ijubavne vsebine, mnogokrat so to tudi zafrkljivke, ki jih plesalci sproti sestavljajo. Na Štajerskem ni tega običaja, pač pa je ohranjenih več težjih figur, ki jih izvaja par med plesom. Štajerski »štajariš« zahteva od plesalcev mnogo spretnosti, gibčnosti in finega čuta za ritem.
Študija o naših narodnih plesih s tem še ni zaključena. Vso našo zemljo bi moral prehoditi od Tolmina do Prekmurja, vse koroške hribe in domačije visoko v »rutah«, štajerske gorice, dolenjske vasi, Belo krajino in Notranjsko, da bi poiskal in našel, kje se še plešejo narodni plesi med slovenskim ljudstvom. Tako bi se v spomin priklicalo ljudem bogastvo iz davnih dni. — Naša narodna plesna umetnost je naslonjena tudi na narodno pesem, ki nam je še tako blizu. Tudi v narodnih epskih pesmih, pravljicah in pripovedkah bi se dalo marsikaj najti. Vse to bi spadalo v okvir študije o slovenskih narodnih plesih. —
O današnjih Grkih vemo, da s sveto vnemo bede nad svojo tradicijo. V posebnih institutih (Lvzeum za grške žene) se zbirajo atenske žene, raziskujejo in goje poleg starogrškega slikarstva, plastike in muzike tudi ples. Tu oživljajo staro tehniko domačih umetnostnih obrti, zbirajo pesmi in študirajo stare plese, ne po muzejskih zbirkah, ampak bude, kar je še živega ostalo v narodu.
Težko je govoriti o tem, kako bi se pri nas ohranili tradicionalni narodni plesi. Dejstvo je, da s spremenjenimi socialnimi razmerami ugašajo tudi prejšnji narodni običaji; da to, kar je bilo nekoč narodu nujno potrebno, če je hotel izražati svoja čustva, zdaj nadomestu-jejo druge oblike, n. pr. družabni ples. — Je pa narodni ples dragocen izraz intimnega, svojskega narodnega življenja in čeprav ni več nujen, je njegova lepota trajna in dana nam v varstvo, da jo čuvamo in ohranimo.                                                                       Kristina Vrhovec
VODNIKOVI NEOBJAVLJENI VERZI
Zbirki Vodnikovih pesmi v Levstikovi izdaji iz 1869, ki je izmed vseh dosedanjih najpopolnejša, a tekstno najslabša, so pridružili poznejši raziskovalci malo novih najdb.
Če ne štejemo sem narodnih poskočnic, ki jih je Vodnik le zapisal, je prišlo izza 1869 v razvid 12 verzifikacij, ki jih Levstik 1869 ni poznal, a jih pripisujejo poznejši objavitelji Vodniku: 1) napis Marmontu na transparentu deželne hiše v Ljubljani ob razsvetljavi dne 15. avgusta 1810 (Vrhovnik, Vodnikov epigram, LZ 1883, 268: po spominih Blaža
484
Blaznika, ki je bil 1810 bogoslovec); 2) napis za tarčo ljubljanskega strelišča ob mirovni veselici dne 12. julija 1814. (Fr. Leveč, Vodnikov napis iz leta 1814, LZ 1885, 508—9: po tarči sami; prim. tudi LZ 1885, 423—424); 3) »Pesem kranjskih brambovcev pri banderskimu žegna-nji v Ljublani, 30. dan malega travna 1809« (neimenovan čitatelj iz Rojana, pač kaplan Aleksij B. Gašperšič, Pesem kranjskih brambovcev, LZ 1889, 447: po natisnjenem separatniku iz 1809); 4) Pesem od zveličanega Leonarda iz Porto Maurizio, iz 1798 (Bren, Še enkrat: V. Vodnik kot frančiškan, Cas 1911, 219: po tisku iz 1798); 5) viža »Je kuharca stara« (Kidrič, Zgodovina 299; primerjaj tudi Kidrič Dobrovsky, 174: po Zoisovem pričevanju v pismu Kopitarju 8. marca 1809); 6) epigram z začetkom »Natura je lepa« (Kidrič, Zgod. 306, 306: po Ms. 431 Državne knjižnice v Ljubljani); 7—8) karakteristiki z začetkoma »Pijane betice« in »Tožljivci kvartajo« (opozorilo v moji Zgod. 300: po Ms. 431); 9) uganka z začetkom »Ni v Španiji« (opozorilo v moji Zgod. 300, 303: po Vodnikovih pripravah za Veliko pratiko 1797 v Narodnem muzeju); 10) Mokri junaki (Grafenauer, Valentin Vodnik — Izbrano delo, 1935, 54, 118: po rokopisni »Perpravi za pesme«, t. j. Ms. 548 v Državni knjižnici v Ljubljani). K tem desetim pesnitvam morem pridružiti danes še dve: 11) napis za transparent »pri posvetljenju Ljubljane 17. velikega travna 1810« v čast Marmontovi soprogi (Kidrič, Koresp. J. N. iPrimca 188 in Zgod. 518: opozorilo na prepis v Primčevi ostalini); 12) prigodnico z začetkom »Kitajska mačaha« (Vodnikov rokopis s podpisom v kartonu z vod-nikiani v Narodnem muzeju v Ljubljani).
Kot nedvomna Vodnikova duševna last pa so izmed teh dvanajstih izpričane samo številke 4, 5, 6, 7, 8 in 12. O številkah 1, 2 in 11 se sme le s precejšnjo verjetnostjo domnevati, da jim je Vodnik avtor. Številko 3 je treba zaradi njenega pravopisa po vsej priliki iz seznama črtati (Kidrič, Zgod. 438). A iz drugačnega razloga je treba črtati tudi številko 10.
Grafenauer je našel v Državni študijski knjižnici v Ms. 548 pet kitic brez naslova, ki sicer predpostavljajo dva naslovljenca: pijance in kvartopirce, a ne tako izrazito, da bi bilo jedro za dve pesnitvi takoj opazljivo. Toda poslednja izpričana Vodnikova redakcija teh petih kitic je v Ms. 431, kjer ima šest kitic, ki so s *** tudi na zunaj ločene v dve samostojni pesnitvi po tri kitice.
Ker mi napisa z dne 17. maja 1810, ki sem ga videl okoli novega leta 1933 v Primčevi ostalini v Državni študijski knjižnici, danes ni mogoče najti, so mi za dopolnilo Levstikove izdaje na službo le štirje novi Vodnikovi pesniški teksti (pravopis je moderniziran):
TOŽLJIVCI KVARTAJO ...
(Naša štev. 7)
Tožljivci kvartajo,         Od igre vstanejo,           Ni notri božjaka,
norčije imajo,                 mošnjico mane jo,           doma regija sraka,
dneve more.                    temno dobe.                   strehe reže.
i
485
Pijane betice ko vinske mušice k sodu lete.
PIJANE BETICE.
(Naša štev. 8)
(Kup'ce 'zvračuje jo, s kredo plačujejo mokri možje.
Sromaštvo jih čaka, dolžnikom bo tlaka, na kant hite.
NI V ŠPANIJI...
(Naša štev. 9)
Ni v Španiji, je v lOraniji,
ni na iDiunaju, je v Berlinu,
Ni v iMiajni, je pri IRajni,
ni v Zemlinu, je vendar v lOgrskem,
oben trg ni, kjer bi ne b'lo — črka R.
KITAJSKA MAČAHA ...
(Naša štev. 12)
Kitajska mačaha
vsak mesec cvede,
če se s pol vode
in vina polije.
Za vezilo jo pošlje Vodnik,
nje nemaren skrbnik.
Številke 7, 8 in 9 so iz dobe okoli 1796, ker so med pripravami za »Veliko pratiko« 1796—1797. Številka 9 je bila, če je beležka v rokopisu pravilna, natisnjena v »Mali pratiki« za 1799, vendar ta letnik ni ohranjen (prim. v moji Zgodovini str. 298, 409).
»Kitajska mačaha« ne pozna več q, pripada torej dobi po 1805 (prim. v moji Zgodovini str. 417—18). Tekst je daroval muzeju že pred skoraj sto leti Jernej Uršič, župnik v Kamni gorici (Verzeichnis der eingegangenen iMuseumsHBeitrage 1838, št. 11). Ker je bil Idrijčan Uršič v Ljubljani v šolskem letu 1802/3 v petem (poslednjem) gimnazijskem razredu (periohe) in Vodnikov učenec, v dobi Napoleonove Ilirije beneficiat in katehet v Radovljici, a ob Vodnikovi smrti ko-operator v Kropi (šematizmi), ne more biti izključeno, da bi veljali verzi njemu. Posebno verjetno pa to ni. Ne vem, zakaj se mi vsiljuje misel, da je dobil verze in kitajsko mačeho od Vodnika Janez Anton de Ricci, ljubljanski stolni prost in obenem župnik radovljiški, ki je umrl dne 27. jul. 1818 ob slučajnem bivanju v Naklem.
Vodnik, ki se je vneto vadil »kamenje poznati«, užival ob razgledu s Triglava in Vršaca, se navduševal pri »visoki Savici« in Bohinjski (Bistrici ter se rad mudil z očmi ob cveteči jablani, je po vsej priliki gojil tudi sobne cvetlice, med katere je spadala »kitajska mačaha« — pač »rosa chinensis, J a q u i n« (Index Kewensis plan-tarum phanerogamarum II, 732; Pleteršnik pozna »mačeho« samo za »Hundsrose«, »rosa canina«; razširitev izraza na vrtnico sploh je menda Vodnikova.)                                                                  Fr. Kidrič
BIBLIOFILSKE   UGOTOVITVE.
(Popravek k stranema 385-386.>
G. dr. Tine Debeljak me je opozoril, da je o primerkih Prešernovih „Poezij" z „Defektno 9. polo" pisal že 1929. 1. v Slovenskem tisku J. A. G. Res je tam J. A. G. na 16.-17. str. ugotovil: 1) da je bilo 47 primerkov „defektnih" zato, ker jim je 9. pola manjkala, 2) da je dal Blaznik pozneje (po Preš. smrti) to polo še enkrat postaviti. Ko sem primerek s sign. 19673, ki ga imam izposojenega iz Državne študijske knjižnice (napačno sem bil poučen, da bi bili pod sign. 19673 trije taki primerki), še enkrat primerjal, sem dobil za pravilnost tega kar trdi J. A. G., še nov dokaz: papir te pole je drugačen kakor v drugih polah.                                                                                                                   Fr. Kidrič
486