ŽIVLJENJE
'V .
LA VIDA E/PIRITUAL
:v
- - - -
iJfS
Starodavna slovenska božja pot — Staia gora pri Čodadu (na desno Furlanija)
S slovenske obale Jadrana: Znameniti grad Miramar pri Trstu
DUHOVNO ŽIVLJENJE
LA VIDA Pl RITUAL
V MARIJANSKEM LETU 1954
Ll XXII.	JUNIJ 1954	ŠTEV. 6
TIHI JUNAKI
IVAN KOROŠEC
Pomladne sape, ki so gnale velike jlpe raztrganih belih oblakov, so se igra-, z zastavo visoko gori na stolpu ljubeljskega gradu, da je vihrala razposa-n°> kakor otrok v pomladnem soncu. Tam daleč za Krimom je zamolklo Za8Tmelo...
Četrti maj —
V veliki bolniški sobi, v pritličju voj-bolnišnice je tiho, da bi skoraj čul rke majskega sonca, ki v jutru božajo anJ'ene fante.
ne n°ben> postelji se ne zgane, nihče zastoka in lica ranjencev žarijo kakor °ku, ki je zaspal v materinem naročju, j^ončni žarek, ki se je nalomil v oknu, ' Poljubil priprte veke na zagorelem v°Jak0vem obrazu.
Filip se je zdramil. Pomel si je dremotne oči in zajel pomlad, ki je dihala skozi okna. Nekje na vrtu se je oglasil ščinkavec. Tam zadaj za Krimom je zagrmelo.
„Dobro se dajejo. Ej, škoda, da nisem zraven.“ Filip je poskušal, da bi premaknil ranjeno nogo. Ni šlo. Samo toliko se je privzdignil, da je obrnil segreto blazino.
„Toda, kaj — kaj je vendar... ?
Vse hiše okrašene z zastavami, z našimi slovenskim zastavami.“
Vzpel se je še višje, skoraj pokleknil je.
Povsod je vihralo. Kakor prešerna mladost je plulo z vseh poslopij.
„Gustelj, fantje, poglejte! Glejte, na-
Naslovna stran: Poslušni Jezusovemu naročilu so šli apostoli v dvorano zadnje večerje, kjer so enodušno vztrajali v molitvi. Med njimi je bila tudi Jezusova mati Marija. — Ta prizor je izredno lepo prikazan v farni cerkvi pri Mariji na Zilji (del oltarja) na Koroškem
še zastave — vse mesto!“ V Filipovih očeh gori, kakor da bi gledal čudež.
Vojaki hite s postelj, k oknom. Nekateri štorkljajo z bergljami, drugi, ki jih še niso dobili, lazijo po štirih. Le najtežji so ostali v posteljah. Grabijo se za posteljne oklepe in stezajo vratove, da bi videli praznik, ki je zacvetel s pomladjo.
Skozi vrata je butnila bolniška sestra s šopom dnevnikov v roki.
„Fantje, praznik! Slovenija vstaja! Svoboda!“
„Praznik, naš slovenski praznik — Slovenija — Svobodna Slovenija —“ Ranjeni vojaki šepetajo, kot bi molili. Vse telo jim drgeta v nečem silnem, neznanem; kar čutijo, kako polzi v nje nekai čudovito lepega; nekaj, kar bi nikoli ne mogli povedati, pa vendar čutijo vsi enako.
„O — Filip —!“ jeclja Gustelj, več ne more.
Vse je tako rožno, mehko, kakor v sanjah.
Fantje bi se najraje objeli. In ne samo med seboj. Ven bi udarili na ulice in se pobratili z vsemi, z vsakomur, za ta veliki slovenski praznik. — Tudi z onimi, katerih kroglje in bombe so jim odtrgale ude in spačile obraze — tudi z njimi bi se objeli. — Dovolj je sovraštva, solza, krvi. — Dovolj...
„Joj, glejte, celo na grajskem stolpu plava naša zastava!“
Oči vseh ranjencev so poljubile narodovo svetinjo, ki mogočno vihra v majskem vetru, kakor da hoče objeti vso domovino, vse brate, razdvojene po krivičnih mejah.
Fantje kar ne morejo verjeti očem; čudež —! Potem pa se je utrgalo kakor plaz in iz sto grl je udarilo:
„...Zdrava bodi moja domovina...“ Vsa okna so polna pesmi, da ljudje postajajo na ulici in pojo s fanti.
„.. .zadnja kaplja mojega srca to je moja domovina. ..“
In sonce in zastave pojo z vojaki pe-
sem o domovini v pomladno jutro, ki jc sveže in čisto kakor dekliške oči.
Vse premajhna je ta bolniška soba, da bi mogla biti prostor tej silni mla" dosti.
„Slovenska zastava na slovenske» stolpu!“
Še nikoli ni Filip videl tega, še ni' koli. . . ! Glavo je sklonil na mehko blazino in obmolknil. Nekaj, kakor kaplja pelina mu je skalilo radost, pa je spet utonilo in bilo mu je kako jetniku, ko se mu odpro vrata in sreča na pragu vse, kar mu je ubilo jetniško zidovje. Kar ne more verjeti v svobodo, ki diha vanj.
V očeh, ki gledajo čudež, mu je zago-relo nekaj, kakor kristal in utonilo na mehki blazini.. .
Tam daleč za Krimom pa je zagrmelo močneje in bližje. ..
*
Nedelja je bila tisti dan. čez polje je dihal maj in z gora je zadišalo p° sleču. Stol v Karavankah se je belil, kakor veliko božjepotno znamenje in ta» preko je stražil Triglav, odet v hermelin, posut s tisoč kristali. Ob nogah mu je cvetela pomlad.
Vlak je hrupno zapeljal čez Soro.
Fantje so kar nejevoljni. Le zakaj je potreben ta prevoz iz Ljubljane? Sicer pa — povelje jim je zakon. Morda bodo ostali v Kranju! Tako lepo bi zdravil ta planinski zrak!
Filip je nekje v srednjem vagonu. Z Gusteljnom sta skupaj. Roki si je podložil pod glavo, z očmi pije lepoto pokrajine, ki beži mimo odprtih vrat, kakor dogodki te burne pomladi.
„Presneta reč, da sem jo staknil ravno sedaj, ob koncu. Sedaj, ko bo najlepše.“ Kar jezi ga. Najraje bi bil s svojimi fanti tam v udarnem bataljonu. Kar dolgčas mu je. Eh, tako živahno je vedno med tistimi gadi. Sama pesem in smeh. čim huje treska, tembolj so razposajeni. Kar prirasli so v ta vihar, le kdo jih bo ugnal!
Gustelj je narahlo zastokal.
„Te boli?“
„Kljuje mi. Nekaj čudno debela postaja noga. Vročina me daje. Da bi mi kdo prevezal,“ si želi Gustelj.
„Potrpi, v Kranju, ko ustavimo,“ ga bodri Filip. Tudi njemu bi dobro dela sveža obveza.
Potem je spet tiho v vagonu, le šklo-Potajoča kolesa uspavajo fante.
Vlak je ustavil v Kranju. In, ko so bolniške sestre končale z obiskom po va-Konih so se spet premaknila kolesa.
Tako prijetna je ta vožnja po okrep-c,lu in sveže obveze tako dobro denejo.
„Pa vendar, kam neki nas vlečejo?“ Phsli Gustelj glasno.
„Hm, pravijo, da na Koroško, v Ce-°vec ali kam — v bolnišnico,“ ve Filip.
čez B’egos so udarila sovražna letala. — Vlak je obstal. Kakor listje so se razkropili lažje ranjeni in invalidi ter se poskrili po grmovju ob Savi. Težje ranjeni vojaki pa čakajo kakor priklenjeni, kdaj jih bodo prerešetali ra-fali. Pa vendar — saj so ranjenci in vlak Rdečega križa!
Nekajkrat so zakrožila letala, kakor Jastrebi iščoči žrtve, potem so utonili za Karavanke.
Spet je vse mirno v vagonih, le pesem klopotajočih koles se zliva v Savo. —
Sonce se je že močno nagnilo in Karavanke gore v škrlatu. Tam nekje za Blegošem regljajo strojnice.
Filip posluša, kakor daljni pozdrav Pjegovih fantov.
In tam zadaj je Bohinj, Slap, Savica 'n Bled, jezero, Vintgar, na desno Prešernova Vrba. — Kakor iz pozabe mu vstajajo spomini izza četrte šole. Takrat 7-a maturo je obiskal te kraje. Saj je bilo eP°, pa on tega takrat ni vedel. Danes Pa se mu zdi, da diha vsak kamen, vsa-a dolina poje, gore mu mahajo v pozdrav — v slovo! Ne, ne v slovo, vabijo ka v svoje skalne stene, na vrhove, kjer ni sovraštva, ni maščevanja in krvi.
-. 'imcm "
Turjaški grad — slovenski Alkazar, kj°r so se junaško bili in umirali naši borci
Triglav — Stol in spodaj ob vznožju je zapuščeni prestol „Brezjanske Marije“. Utrujena misel se mu je ustavila, kakor korak prošnjega romarja.
„Marija, saj veš, naših domačih nikar ne zapusti in vseh naših! Ne daj, da bi jih oni dobili v roke. če bodo že morali od doma; saj gi tudi bežala, z njimi pojdi, Marija! Ne pusti jih same v tem viharju, varuj jih Marija. Spomni se...!“
Filip je molil, kot bi se pogovarjal z Materjo božjo na Brezjah.
V Lescah se je vlak ustavil.
„Pravijo, da ne moremo naprej, zaradi porušenega mostu, tam nekje spredaj,“ je šlo po vlaku.
Nekaj težkega je padlo na ranjence in megla, ki se je vlekla v večernem hladu nad Blejskim jezerom, je bila kakor sopara stopljenega svinca.
„Pravijo, da ni sile in da bo most do
jutri zjutraj popravljen,“ bodri fante štabni zdravnik.
Tako hladi vsaka beseda, kakor sveža obveza na rani.
„Nič kaj dobro se ne počutim, tu na odprti progi, takole brez moči,“ zaskrbi Gusteljna.
„I no, pa vendar, kaj nevarnejšega menda ni,“ bodri Filip, da bi še sam sebe prepričal.
Doline je že zalival mrak, le vrhovi gora so še goreli, ko so bolniške sestre razdelile fantom večerjo in jim voščile lahko noč.
Filip si je odgrnil odejo. Tako tesna in težka se mu zdi, kot bi bila iz svinca. In ta mračni prostor tu v vagonu ga duši, obojna vrata so odprta, pa vendar je tako tesno in zdi se, da se stene stiskajo v temi, da se približujejo druga drugi. Vzpel se je in ko se hotel opreti na nogo, ga je sunilo v rani.
i>Aj,“ je pritajeno zastokal in se s hrbtom naslonil na steno. Zazrl se je preko polja na ugašajoče gore, ki so tonile v temo, kakor hrepenenje ranjenih fantov. Tam na vzhodu pa so se gostile zvezde, kakor rožne jagode med prsti bolniškega kurata:
„.. .ki je za nas krvavi pot potil..
Noč je bila mirna, le kdaj pa kdaj se je utrgal strel v temo. In tam nekje daleč za Notranjsko je grmelo...
Še pred soncem so se zbudili fantje naslednjega dne. Z novo zarjo je vstalo novo upanje. Tako sveži so obrazi v jutranjem hladu, ki jim gori v očeh, kakor rosa, ki se preliva na mladih travah.
Dekleta-sestre so že na nogah. Pripravljajo zajtrk za fante; kruh z maslom in marmelado, pa skodelico toplega čaja. Sonce se je že ločilo od gora in tam nekje pod Begunskim borštom so se oglasili kravji zvonci.
„Vražja smola, to je že sabotiranje,“ hiti nervozno štabni zdravnik proti postaji. „Kaj vendar čakamo?“
Fantom postaja tesno. Ta čudna negotovost; to čakanje tako mori.
Ves zasopel se je vrnil zdravnik.
„V vagone! če ni mostu, gremo po grabnu! Nihče naj ne odgovarja na morebitne sovražne strele. Mi smo transport rdečega križa!“
„Kaj vraga misli s tem?“ Gusteljna je kar sunilo.
„I no, če bi nas le morda poskušala napasti kaka sovražna zaseda, da ne odgovarjamo, ker...“
Filipu se je zadavila beseda... Kolesa so zacvilila in vlak se je počasi premaknil, kakor da bi čutil vso tisto težo slutnje, ki leži na ranjenih fantih.
„Ena sama sovražna patrulja naredi z nami kar hoče,“ Gusteljnove misli so tako črne.
„E, pa vendar, saj je tudi naših nekaj oboroženih.“
„Ranjenci —?“
„Ne, pač pa nekaj...“
„... Hm, ti se bodo skrili za nas! Sicer pa, saj smo vendar ranjenci, rdeči križ,“ išče Filip.
„Jim ti kaj zaupaš onim tam...?“ Spogledala sta se. Prav ničesar ni bilo, kamor bi se oprla.
Vlak se je premikal, kakor bi štel metre. Potem se je ustavil, kot bi se zbal nečesa, zapiskal je in pognal nazaj. In, spet so bili fantje tam, kjer so se v jutru zbudili.
„Pa kaj vraga nas tu uspavajo? Zakaj ne gremo nazaj do Kranja,“ je nestrpen bolničar.
„Ne moremo — za nami je razrušena proga...“ Štabni zdravnik je klonil.	1
Tam z leve za poljem je zalajala strojnica —- menda v prazno. Nič ni bilo odziva, le odmev se je zarežal iz boršta pod Begunjami.
Potem je bilo tiho kakor na veliki petek. In zgoditi se je moralo nekaj, da je razklalo svinčeno moro, ki je takrat
v tistem maju ležala v tem gorenjskem kotu.
Od nekje spredaj se je utrgalo in udarilo silneje kakor krogla.
Partizani!!
Morda bi bilo le še prostora za krik v svobodo. Potem se je zrušilo kakor plaz in vagoni so bruhali, vse kar se je moglo premakniti.
Nič določnega ni moglo iz te mase ganjenih, ki niso mogli umreti. Le vzdihi, čudni zategli, so rezali do kosti, njih, ki so ostali priklenjeni v tesnih vagonih.
Nič več, le živeti je hotela ta mladost. Tako radi bi ti fantje dočakali
svobodo...
Čudna kolona se je vila čez polje Proti Brezjam, kakor prošnja procesija hromih in pohabljenih k Materi božji. Ob bergljah in palicah so stokali fantje, Uekatere so nosili, drugi je spet lazil po štirih; ubogi fantje!
„Zbogom! Zbogom!“ so jim voščili oni iz vagonov. Blede, trudne roke so se zganile.
„Če boste našli svobodo, spomnite se tudi nas, da nam bo sužnost lažja,“ je voščil Filip. Potem je utihnil in tudi drugi so obnemeli. Hrepenenje je utonilo in v očeh je ugasnila mladost. Njih posadi so bili kakor oči starca, ki sam in zapuščen čaka smrti.
Izza ceste je udaril juriš. Pijani sovražnik z bombami drvi proti vagonom. 7— V voščenih obrazih ranjenih fantov jo ugasnilo življenje. Tam na sprednjem vagonu pa kurat Jenko moli za srečno zadnjo uro.
*
Spet šklepetajo kolesa, pa to pot ne Uspavajo, kakor pred dnevi, tudi pomlad je umoknila in Sava tako tuje šumi.
V vsakem vagonu stoje sovražne straže, in ranjeni fantje, že vsega oro-Paui, so še vedno deležni zasmehovanja, Psovk in, udarcev. Pa ne čutijo ničesar več, noben vzdih se ne utrga iz razme-
tanih vagonov, le voščene ustnice komaj vidno trepečejo.
„O, Marija z Brezij, ti varuj naše domače in vse naše, da jih ti ne dobe. Ti bodi z njimi, o Mati!“ Filip moli, kakor da bi klečal na Brezjah pred Materjo božjo. Tesno stiska drobno svetinjico, ki mu je še ostala; kakor otrok materino roko.
Potem so se vrstile postaje, kakor na križevem potu. In povsod si je pijani sovražnik želel krvi.
„Naj pride karkoli, tudi ono zadnje, kar mora priti, če je to v ceni za našo Slovenijo.“ Fantje se ne boje ničesar.
*
Spet vihra zastava s stolpa nad mestom. Prav taka kakor takrat, le v sredi se je drži zvezda, kakor velik krvav madež. Filipove trudne oči se kar ne morejo odmakniti od nje.
„O Bog, če bi imel moči kakor nekoč, udaril bi tja gori in iztrgal tisti krvavi madež iz te naše svetinje!“
Žile na rokah so se mu napele, prsti so se skrčili, moči pa ni več v njih.
Z Gusteljnom sta skupaj. Nametali so jih zunaj poslopja pod veliko leseno lopo, kakor drva.
In ko se je dopolnilo silno trpljenje teh tihih junakov, je prišel tisti zadnji večer in z njim rešilni kamijoni.
Kakor zaklano meso so naložili to uklenjeno mladost, še vzdihov ni, le včasih zaškripljejo zobje, da bolečine ne more iz grla.
Potem so zahreščali motorji skozi mesto.
„Za naše domače, za vse naše, da jih ti ne dobe. O, Marija. . .“ Tako je molil Filip mimo Šenklavža in Gustelj je prav tako prosil in sto in tisoči; vsi enako — za naše domače, za vse naše — le zase niso prosili! Ah, ti naši fantje!
Kamijoni so utonili v noč, proti jutru pa je v Krvavih pečeh, tam za Krimom spet zagrmelo...
ROŽA MARIJA
Tako in podobno poje slovenska na. rodna pesem o „prelubi Mat boži“. Marija je namreč tudi v njej na tistem mestu, ki ga ima sicer v življenju slovenskega človeka. Preletimo nekaj Marijinih mest v nerevnem slovenskem ljudskem pesništvu. Prav splačalo se bo za osebni užitek, za globlje poznanje naše narodne pesmi in. ne nazadnje za naše duhovno življenje.
Nekaj takoj opazimo: kamorkoli pogledamo, skoraj povsod najdemo vrstice, ki omenjajo Marijo. Naj bodo to pesmi, ki izpovedujejo pevčevo notranje doživ. Ijanje, ali ki pripovedujejo o zunanjih dogodkih, naj bo katera koli pesniška zvrst, naj bo malone kakršna koli vsebina.
Ljudska vera in domišljija se kaže že v naslovih in lastnostih, katere prideva Mariji. Našli bomo vse, od Matere in Device, do Vnebovzete in Kraljice. Pevec pa se ne zadovolji s tem. Preljuba Marija mu je roža, najlepša lilija, pre-cartana devica, ljuba troštarca in podobno.
Evangeliji nam sicer zadostno opisujejo glavne dogodke iz Marijinega živ. Ijenja, a Marijinim častilcem se je to vedno zdelo premalo. Zato pri vseh narodih in tudi v našem številne legende dopolnjujejo sveto zgodbo (n. pr. Jezus rojen). Veliko več jih podaja nove, bajno čudovite prigodbe iz bega v Egipet (Razbojnik) ali s skritega Nazareta (Marija in grlica; Prediška). Druge
JOŽE RANT
„Lepše cvetice ni, kot je lelija, lepše device ni, kak je Marija.“ (Fantje se zbirajo)
spet slikajo njene čudežne posege z nebes na zemljo; take imajo včasih zgodovinsko ozadje (O udarjeni Mariji na Ljubnem).
Kjer se najbolj kaže, kako so naši očetje hoteli biti in bili pravi Marijini sinovi, so tista mnoga mesta v narodnih pesmih, ki posebe izražajo razmerje naroda do Matere božje in svoje Matere. So to predvsem prošnje, razni pogoji uslišan ja in razne oblike češčenja. Le.te nekoliko prepevajmo z ljudskimi pevci v Marijino slavo.
1.	PROŠNJE K MARIJI
Že smo rekli, da so pretežni del takih Marijinih mest v narodni pesmi prošnje. Človek ve, da je v vedni potrebi in se obrača tja, kjer upa najlaže in najbolj gotovo dobiti pomoči.
Pevec prosi v bolezni, težavah, ljubezni; „Ljuba Mat božja ti, troštarca vseh ljudi, troštaj ti mene no moje srce“ (2403).*
Raj a je v kolu so molili za dobro letino: „Daj Bog, daj nam dobro leto, daj Marija, daj nam Bog“ (Poljansko kolo).
Vojak menda Slovenec nikoli ni bil rad, to dobro pričajo naše vojaške. Zato ni čudno, če se je rad rešil vojske: „preljuba Mat božja iz šmarne gorje, ti menj pomagaj iz strašne vojske“ (7178).
* Pesmi so v članku navedene po zbirki: Dr. Karl Štrekelj, Slovenske narodne pesmi.
Če pa že mora iti na vojsko, potem mu »Marija daj srečno prestat“ (6799). In
»Marija pojdi z nami v kompanijo, da nam bo ob strani stala, da nam bo pomoč dajala“
(Novak se priporoča Mariji) Prav veliko jih prosi za tako Mari-,lno tovarišijo: otroške, svatovske, piv. ske, vojaške. Pevec je tako prepričan o Marijini pomoči, da ob slovesu poje:
„Pri vas ostani večni Bog, z menoj pa poj d Marija.“
To moremo smatrati za značilno ljud-sko zaupanje v Marijino vedno pomoč.
Naj pogostejša prošnja je nedvomno za sveti raj; pa saj je tudi najpomemb-nejša. Nemalo legend pripoveduje o raju, a vse vedno končajo z „Jezus, Marija nam ga daj“. Drugače pa si ga žele bol-n’ki, svatje in vinski bratci, delavci, jetiki. Le dva primera:
»Če pa mene iz vojske nazaj več ne bo, °h ljuba Marija, sprejmi dušo v nebo: o Jezus Marija, sprejmi dušo v nebo, to truplo pa v črno zemljo“ (6795).
„Prid Mame na pomoč, paržgi nebiško luč“
(Krancelj smo že spleli). Če je bilo treba, so naši fantje pri-tudi za puško ali „bridko sabljico“, v obrambo svoje vere. Morda se ni le 6den povzdignil do junaškega dejanja kreposti:
„Jezus, Marija, mi dajta pomagat, da b srečen na vojski bil, za vero kri prelil,
Bogu dušo zročil“ (6900).
2.	NEDOLŽNOST IN ZAUPANJE
Verni narod se zaveda, da je za ušli. s^aje prošenj Mariji treba nekaj nu-iti. Predvsem dvoje: nedolžnost in za-u Panj e.
Nedolžnost:
„O Jezus Marija zdihujemo k vam, zdej smo v prijaznosti, pridite k nam." „D Jezus Marija zdihujemo k vam,
Nič čudnega, saj:
„Bogu noj Marii je narveča žvvahtnuest ena nedovžna noj čista mwadnuest“
(Svatbeni raj)
Marija sama je zgled:
„Narlepša lilija jim tak spomin dava, da je nedolžni stan Jezusu ljub“ (1031). Zaupanje:
„Če glih kanoni pokajo, podajmo se v božjo voljo,
Marija nam pomagala bo“
(IV Razd, I Dod, II B 22).
„Le nič ne žalujte, d vic Marij me zročujte, saj jaz bom vse voljno prestal“.
(Slovo)
3.	ČEŠČENJE
Tako z Marijino pomočjo uspevajo pri svojih opravilih, ki jih začenjajo v Marijinem imenu, vrše v Marijini družbi in znajo zanje Mariji tudi hvalo dajati.
„Ni lepše tovarišije kot je Jezus no Marija: to je narsprelepši glas, če ostaneta pri nas.
(Slovo od sveta)
V družbi z Marijo je namreč lepo in veselo. Kjer pa Marije ni in nje češče-nja, tam „za blago se kregajo, za dušo nič ne spomnijo“. Kjer Marije ni, je pogubljenje. O tem nas lepo pouči „Duša, v pekel zavrnjena“.
Duša pride v nebo. Sv. Peter pov. praša Marijo, če jo je „kaj častila, molila Jezusa“. Marija mu odgovori:
„Te duše ne poznam, me r.i nikdar častila, molila Jezusa.“
Potem je rajžala duša v vice, pa tudi tu pride venkaj Marija in jo zavrne. Z godbo so jo sprejeli v peklu in je plesala, češ saj je navajena.
Ker je vera o potrebi češčenja Matere božje tako globoko zakoreninjena v slovenskem ljudstvu, hoče temu primerno tudi živeti. Marijo časti vedno in pov-
sod od rane mladosti do visoke starosti in na zadnjo uro, pri delu in- jelu, počitku iti razvedrilu. Zato stanovske pesmi toliko pojejo o Marijinem zgledu, vse pa vzpodbujajo k posnemanju Marijinih čednosti.
Nekatere pobožnosti so se vernikom posebno priljubile. Narodna pesem v glavnem pozna: romanja in molitev svetega rožnega venca.
Romanja:
Toliko je slovenskih Marijinih cerkva in med njimi je precej božjepotnih. Izmed teh je skoraj ni, ki bi ne bila v tej ali oni zvezi omenjena v kaki pesmi, največ v vzklikih in legendah o nastanku božjih poti.
Marijin romar je bil „Stari berač“. Na stara leta so mu kolena okamenela „v to sivo kamenje“. Pa
„srela ga, srela Devica Marija, mu naročila:
Ide li ti, betlar, na goro visoko, tam stoji ena cerkev od device Marije.
Tam si dol poklekni, tam pred njen oltar, no še ti tam zmoli svoj sveti roženkranc.
Prišla bota golobeca dva. . .
nebeška angelca...
in te peljala
gor v sveto nebo,
gor v sveto nebo,
no v sveti raj.“
Tako plačuje Marija, „aj ta dobrotnica, aj ta jaboka“ (Berač-revež).
Rožni venec
Pogoste omembe v narodni pesmi dokazujejo, da je bil „Marijin psalterij“ nekdaj res slovenska družinska in zasebna molitev, že številna imena zanj pričajo o tem: roženkranc, paternošter, či-selce (Valjavec), molek.
„Kresnica“ ga moli zjutraj, ko jo
zvonovi zbude. Dekle, ki gre v klošter, si vzame le molek in si poje: „zdaj bom vzela paternošter“ (Z žveglo jo bo iz klo. štra spravil). „Nezadovoljni menih“ ga hodi „v kor modlit“. „Komposteljska romarja“ na potu prebirata jagode na rožnem vencu, še „Berač-potepuh“ ga „nuca“, vedoč da bo tako pri ljudeh dobro opravil. V zaljubljeni „Barčica zaplavala“ kapitan „na bark stoji, svet rožni vene v rokah drži“. Mnogi ga molijo na smrtno uro. Lambergarjeva mati polna zaupanja govori, ko sin odhaja na Dunaj nad Pegama:
„Pegam ima hudiča dva, ti maš Marijo in Boga, jaz bom doma za pečjo, pa pri tebi z vso močjo
(rožni venec!) ; bom molila roženkranc, srečen bode boja konc.“
(Pegam in Lambergar)
V	pesmi „Smrt bogatinova, smrt beračeva“, kjer je vzporednost dosledno izpeljana, je za bogatina: „za blago se kregajo, za dušo nič ne spomnijo“; za berača pa pevec ne ve drugega kakor dvakrat: „lepo moljo roženkranc“. Ali ne čutimo, da bo tudi tu srečen boja konec?
Pevec pa se povzpne še više, do po. polne posvetitve življenja Mariji: „Jaz mam pa tebe rad, Ave Marija“ (1270). Več Mariji niti ni mogoče dati.
*
Ta kratki pregled nas bo mogoče prepričal, da tudi narodna pesem terja za Slovence ime Marijinega naroda. Če je namreč narodna pesem resnično odraz narodne duše, potem je slovenska že stoletja marjanska. Zato, ker so vsi peli o Mariji, z njo pevaje delali in se borili, živeli in umirali z njenim imenom na ustih.
V	tem je pobuda za nas: posebno v svetem Marijinem letu bodimo vredni svojih prednikov.
EL MES DE FLORES Y PRIMEROS FRUTOS
Sobre nuestra patria eslovena se ha (®tendido el brillo del verano entrante.
SOI casi no desaparece del firma-mento. A las cuatro de la manana ya se as°tna con su esplendor matutino y des-Pues via ja y via ja hasta esconderse a las ocho y media da la .noche deträs de as colinas banadas por sus Ultimos ra-J°s dorados. Las praderas estän Ilonas de flores y en los ärboles de cerezas se di'isan los primeros frutos maduros, Pintados de color blanco y Colorado. Las aulas de los col -gios y escuelas se ven abandonadas y sin movimiento. Los estu diantes se han despedido jubilos.amente de las edificios escolares donde durante dioz meses tuvieron que pasar por tan-tos momentos arriesgados e inquietan-te®- Comienzan las vacaciones, el .tiempo mas agradable para todo aquel que haya eumplido con su deber.
El pueblo esloveno recuerda en el ,es de junio cuatro santos que estän in üwamente ligados a su vida diaria. El Primero es San Mrdardo. La iglesia lo eelebr.a el 8 de junio. A el se recomien-an sobre todo los segadores del heno Para que jmpida mal tirmpo. El pueblo ^ree que la lluvia en el dia de San Me ai"do ocasiona mal tiempo durante cua-eenta dias continuos. Antiguamente ha-•a entre rslovenos en el dia del santo utla costumbre interesantisima que me-rece ser mencionada. Ya que el Santo en su vida salvara muchas doncellas de la c°rrupci6.n mor.al, se ponia en su dia urta corona de rosas sobre la cabeza de a joven que segun la opiniön general e *a Sente habia 11 ivado una vida irre P'ochab|e y se habia destacado por sus ^'ctudes y buenos modales. Hoy dia tam-se coronan reinas y se ovaciona a las 1°> enes mäs bellas d~,I pueblo. Pero hay
una diferencia esencial: ahora el mundo se fija en el exterior del cuepro humano; nurstros antepasadas en cambio da-ban preferencia a las dotes morales del hombre.
El 9 de junio la Iglesia recuerda la m vmoria de San Primo. Los eslovenos construyeron hace siglos aträs un san-tuario dedicado a San Primo. La iglesia estä situada en un punto muy alto, des-de donde hay una vista preciosa por los valles y mont.anas de sus alrededores. Todavia en el siglo XVII peregrinaba el pueblo en gran num ^ro a la iglesia de San Primo. En su dia el sacerdote ben-decia granos del alfarfön ya que poco despues empezaba la siembra del mismo.
iQuien no conoce a S. Antonio de Padua, qu i ayudaba en tantas necesidades? Tambien el pueblo esloveno aprecia mu-chisimo su protection y ayuda en encon-trar cosas extraviadas. Las jovenes ade-mäs lo piden les cotnsiga novios buenos y fioles. Se celebr.a su memoria el 13 de junio.
Dos dias despues hay firsta de San Vito. Es patrono de lo herreros y de los que sufren enfermedades de vista. Tambien se le atribuye el poder contra la picadura de las serpientes ponzonosas. Su fiesta coincide con la madurez de las cerezas. Por tanto dice un refrän: „San Vito estä harto de cerezas“.
Este ano habrä tambien dos fiestas de precepto, que caen en el mes de junio: la de Pentecostes y la de Corpus Cristi. Ambas encierran muchas costumbres religiöses que el pueblo esloveno conserva celosamente. Sobre ellas hablaremos en la primer,a oportunidad que se nos brin-de para hacerlo.
Jue Juck
JOŽA KMETOV
Mesec junij je v Sloveniji mesec dozorevanja prvih sadov, ki jih po mnogih trudih da našemu kmetu dobro obdelana zemlja. Dozorevajo prvi sadeži po vrtovih, začne košnja, pokaže se že prav jasno, kakšna bo žetev in ostala letina ma polju in v vinogradu. Začnejo se vroči poletni dnevi, ki grozijo z neurji in točo. Naš kmet zelo pazi na godove svetnikov tega meseca in se jim priporoča za lepo vreme. Tudi drugače se zateka k njim za pomoč. Poznani so zlasti tile svetniki: Medard, Primož, Anton Pa-dovanski in Vid. Imenujejo jih poletni svetn’iki. V zvezi z njihovimi prazniki je nekaj običajev med našim ljudstvom. Letos padeta v ta mesec tudi praznika b:nkošti in sv. Rešnjega Telesa, ki sta zelo bogata po verskih in narodnih šegah. Poglejmo si najprej nekatere ob praznovanju zgoraj naštetih svetnikov in potem še teh dveh praznikov.
„PRAZNIK VRTNIC“
God sv. Medarda obhajamo 8. junija. S poukom, osebnim vplivom in materialno pomočjo je ta svetnik rešil več deklet grešnih potov. Zato je bila v preteklosti pri nas navada, da so na njegov praznik z vencem iz vrtnic slovesno ovenčali tisto dekle v žunniii, ki je bila po splošnem mnenju najbolj vzorna in so se odlikovali po krepostnem življenju tudi nieni predniki. Na ta način so po družinah pospeševali vzorno krščansko živlienje. Bilo je nekaj take'ga kakor danes, ko volilo kraVice delavcev, športnikov, narodov..., samo ta razlika je, da so prej gledali na duhovno Ieooto, danes pa na telesno. Prav bi bilo, da bi se glede tega
povrnili zopet nazaj, in bi pri izbiranju „kraljic“ bolj pazili na plemenitost duha kot na vitkost nog.
Tudi kosci se priporočajo temu svetniku, da bi jim pri Bogu izprosil lepo vreme v času košnje. Če dežuje na dan sv. Medarda. potem 40 dni ne bo lepega vremena. Tako vedo povedati naši ljudje iz izkustva. Vendar jih ta od košnje r.e odvrne. V Budini pri Ptuju pravijo: „Tisti Bog, ki bo namočil, bo tudi posušil.“
PRIPROŠNJIK ZA AJDOVO SETEV
To je sv. Primož. 9. junija obhajamo njegov god. Slovenci ga vneto časte že tam od devetega stoletja. Okrog leta 1396 so mu visoko nad Kamnikom sezidali lepo cerkvico, ki je postala slovita božja pot. Ob Valvazorjevem času (17. stoletje) je na njegov dan priromalo sem gor verno ljudstvo iz 18 župnij. Ker je bilo to ravno pred ajdovo setvijo, so prinesli liudie s seboj nekaj aide, ki jo je duhomrk b’agos’ovil in so jo doma pomešali med semensko ajdo. Cerkovnik pa je pozneje šel na ajdovo bero. Obhodil je v=e Sorško polie in vse vasi od Kamnika, Kranja pa do Škofje Loke in Ljubljane.
POMOČNIK V RAZNIH POTREBAH
Kdo se še ni kdaj v sti ki zatekel k sv. Antonu Padovansk=mu? 13. ju"ija je njegov praznik. Več župnih cerkva, podružnic in oltariev mu je posvečenih v naši domovini. Skoraj ni cerkve brez njegove podobe. Ljudje zelo radi darujejo za kruh sv. Antona, t. j. milodare za reveže. Zlasti dekleta se mu goreče priporočajo, da bi imele srečo pri izbiri zakonskih drogov.
ČEŠNJE ZORIJO
15. junija obhajamo gcd sv. Vida, ki j® po našin krajin med najbolj poznanimi in češčenimj svetniki. Postal je zavetnik mnogim stanovom. Kovačem naj-brže zaradi kotla vrelega olja, v katerem
ga mučili. V Motniku je patron ovc. Ponekod je tudi patron konj. Na Raki Pni Krškem pojejo kosci takole:
„Prišel bo sveti Vid, češnje zorijo, fantje po travniku travco kosijo.
Vsak ima svojo koso ostro nabrušeno, ko se bo storil vid, grejo kosit.“
Sveti Vid je tudi pomočnik za bolne Pči- V Beli Krajini hodijo ponekod na yidovo zjutraj pred soncem po „zobu“ (ovsu), močijo v rosi cunio in jo ože-niajo v steklenico. S to tekočino si izmi-v»jo oči, kadar koga bolijo.
V	Mengšu se sv. Vidu priporočajo zoper kačji pik. Drugod ga prosilo za lepo verne, saj je v tem času dež zelo škodljiv žitu in sadju. Tudi megla na-fedi v tem času dozorevajočemu žitu ve-hko škode. „Megla na dan sv. Vida — io pšenica malo nrida.“ Kadar je sv. Vid ®P. je tudi vinska trta dobro obložena, btar rek pravi: „Trs pred svetim Vi-dom odcvete, dobrega vina nadejati se
smete.“
V	tem času dozorevajo češnje. Zato y.ia na Dolenjskem pregovor: „Sveti yd je češeni sit.“ V Št. Vidu na Dolenjskem pa pristavijo: „če jih pa ni, pa vse Shh prebi.“
BINKOŠTI
Beseda binkošti pride iz grške pente-koste — pedeseti, namreč dan. Je to pe-oeseti dan po veliki noči. Binkoštni praz-nik ima svoj izvor v stari zavezi. Pede-S£l P0 v®('ki noči, s katero so Judje ol)hajali spomin izhoda iz egiptovske suž-^osti, So obhajali zahvalni praznik za končano žetev in se spominjali tudi po-stavodaje na Sinajski gori, ki je bila dana petdeset dni po izhodu iz Egipta.
Gospod je tako odločil, da je pri-”el prav na isti dan sv. Duh nad apo-
stole. Začela se je duhovna žetev in oznanjati postava nove zaveze, ki jo je prinesel na svet Odrešenik Jezus Kristus.
Letos obhajamo binkoštni praznik 6. junija.
Običaji, ki so ob tem prazniku pri nas v navadi, so večinoma poganskega izvora, v zvezi s pomladjo. Cerkev jim je dala verski značaj. Oglejmo si nekatere, predvsem na Koroškem.
Na Koroškem se za binkošti narava razbohoti v vsej svoji pomladanski lepoti, šele ta čas so tam prvič gnali na pašo, ker zgodnja paša je spomladi vedno nevarna za živino. Ob tej prvi paši odmevalo po vaseh in okoliških hribih poki pastirskih bičev. Hlapci in pa'tirji si že tedne nrei pripravijo „gajžle“. Na palico, najboljša je iz brinovega lesa, navežejo debelo vrv iz kononlje, ki je proti koncu vedno taniša, in ji na koncu navežejo „žmic“, spleten iz žime volovskega ali kravjega repa ali iz fine suhe tvave, ki jo rabijo za privezovanje mladik v vinogradh. Ob spretnem vihtenju po z'-aku dm"e to posebno močan pok. Ljudje pravijo, da pastirji s tem pokanjem naznanjajo pomlad.
Skoraj po vsej Koroški nataknejo za binkošti na okna in vrata lipovih vejic. Ob svitu praznika si radovedno ogledujem li=t9. Komur so vejice ostale sveže, je vesel, ker mn še ne bo treba umreti. Kdor pa naide liste ovenele, le potrt, ker bo moral še tisto leto zanust:ti svet. Ker se to le r=dkokdai uresniči, pomen;io danes li=t,i 1° še smrt. kakega sorodnika ali bVžnjega znanca. Ponekod postavijo pred hišo ze’ene breze. Tudi cevi pri studencih. po katerih priteče voda izpod hriba, opletejo z venci. V poganski časih je bilo vse to v pozdrav novemu življeniu. ki ga je prine=la pomlad, danes pa se to pripravi za sure jem sv. Duha, ki prinese noveo-a življenja v duše.
Korošci svetega Duha prav iskreno častijo. Od svetega Duha izhaja dar pridnosti, zato morajo ta dan zelo zgodaj vstati pastirji in ostali pri hiši. Kdor prižene prvi na pašo, dobi venec in ga izvolijo za „binkoštnega kralja“. Tudi kravi, ki je prišla prva na pašo, obesijo venec na vrat. Zadnii pastir pa je to jutro pravi revež. Zasmehujejo ga in
mu pravijo „binkoštni čolej“. čolej pomeni tele. Njegovi kravi pa obesijo na vrat šop kopriv.
Ostali člani družine gredo zgodaj na polje zatikat križce iz blagoslovljenega lesa. Dekleta vzamejo s seboj košarice polne rož in jih posipavajo ob svetih znamenjih, ki jih je na Koroškem zelo veliko ob poteh in sredi polj.
Sveto in veličastno je binkoštno jutro. Kar samo vabi, da pobite ljudje v rosno travo. V Rožu pravijo, da je dobro, ako se na binkoštno jutro pred soncem umiješ z roso, ki je na pšenici. Potem ne bodo bolele oči. To ni vpliv rose ampak svetega Duha, saj se na ta dan po njem prenavlja obličje zemlje.
Tudi opravilo v cerkvi je na ta dan na Koroškem zelo slovesno. Nihče si ne upa zamuditi službe božje. Nekoč so v cerkvi nazorno uprizarjali prihod svetega Duha. Pred pridigo, ko so pevci zapeli pesem na čast svetemu Duhu, je skozi odprtino na cerkvenem stropu priplaval tiho in mirno leseni golobček, ki so ga ministranti na niti počasi spuščali nad vernike. Večkrat so spustili v cerkev živega goloba. Za golobčkom so včasih vsuli tudi na ljudi kolačkov in suhega sadja. Seveda se je začelo v cerkvi pravo rovanje in pehanje, kdo bo kaj dobil. Na to živo kopico je večkrat padla iz višine „nebeška rosica“ hladne vode. Zaradi nereda so to navado prepovedali.
V Zilji priredijo za binkošti vsako leto štehvanje in rej (ples) pod lipo. Traja dva dni. Tega veselja se udeleži vsa soseska in tudi od daleč privabi veliko ljudi. Slovesnost se začne s sveto mašo in se nadaljuje po določenih predpisih. Vse je dostojno, lepo in veselo.
TELOVO
Prvo nedeljo po binkoštih obhaja Cerkev praznik sv. Trojice, prihodnji četrtek pa je vedno praznik sv. Rešnjega Telesa, ki mu pravimo pri nas Telovo, ponekod tudi Telesovo. Ves katoliški svet praznuje danes ta praznik z lepimi procesijami z Najsvetejšim. Prva taka telov-ska procesija je bila v Kölnu leta 1264. Hitro so jo uvedli tudi drugod in nazadnje v Rimu. Ustanovljene so bile posebne
bratovščine, ki so skrbele za čim bolj veličastno praznovanje praznika sv. Rešnjega Telesa. Uprizarjati so začeli tudi razne duhovne igre. Največ jim ima Španija, saj jih je tam sam Calderon napisal 95.
Procesije so pri nas na ta praznik povsod pravo doživetje. Na deželi gre procesija preko polja, po mestih pa po glavnih ulicah in trgih. Postavijo štiri oltarje, kjer se podeli blagoslov z Najsvetejšim in se pojejo tisti deli štirih evangelijev, ki govore o postavitvi zakramenta svetega Rešnjega Telesa. Lepo je, ker je vse v domačem jeziku. Slovesnost zelo poveča ubrano petje cerkvenega zbora, ki se za to priliko posebno pridno pripravi. Fantje poskrbijo, da je dovolj smodnika za streljanje s topiči. Pot, koder se procesija razvije, je lepo okrašena.
Oglejmo si nekatere posebne šege tega praznika na Gorenjskem, Notranjskem, Dolenjskem in v Beli Krajini. Vsega ni mogoče omeniti, ker bi se pisanje preveč raztegnilo. Samo nekaj.
Na Gorenjskem je včasih na praznik „božjega Telesa“ ali „svetega Telesa“ imela vsaka vas svoj mlaj. Fantje so posekali v gozdu najlepšo smreko, dekleta pa so mlaj lepo okrasila. Še danes ob noti. koder gre procesija, zasade brezovih in lipovih vej in okrase okna. Za procesijo se lepo napravijo zlasti dekleta. Vsako dekle natrga najrazličnejšega cvetja in ga s šmarničnim perjem pomešanega poveže v len pušeljc, ki mu pravijo „telovski pušeljc“. Vzame ga s seboj k procesiji. Potem ta pušeljc doma nosuše in skrbno shranijo. Ob različnih boleznih denejo nekaj tega cvetja na žerjavico in pokade bolnika. Tudi za božič ob kajenju ga položijo nekaj na žerjavico.
Vsaka podružnica prisostvuje pri procesiji s svojim banderom. Ko odnesejo bandero iz podružne cerkve proti fari, se cerkovnik poslovi od njega s kratkim zvonenjem. Ko ga prinesejo nazaj, ga zopet pozdravi z zvonom. Tudi na Koroškem je ta navada. „Nebo“ pri procesiji nesejo vedno najbolj imenitni možje v župniji.
Po procesiji lomijo vejice z'brezovih vej ob poti, jih doma posuše in sežigajo
zoper gosenice na repi. V Cerkljah pri Kranju jih sežigajo ob hudi uri.
Notranjci „sveto Telo“, tako pravijo Prazniku svetega Rešnjega Telesa v Hotedršici, tudi lepo praznujejo. Pri Št. Joštu nad Vrhniko si skoraj vsak kmet Postavi pred hišo visok mlaj. Gospodinje Postavijo po polju brezove veje. Bandera nesejo pri procesiji tisti fantje, ki Sredo tisto leto na nabor. V Stranski vasi pri Utiku so ženske in dekleta, ki So ostala doma, med procesijo trgale rže-Pe klase in si jih privezovale okrog pasu, da bi jih ne bolel križ.
Tudi na Dolenjskem so poddbne na-Vade za ta praznik. V prejšnjih časih so šle dekleta od posameznih podružnic * Procesiji skupaj, vse v narodnih nošah. Vsaka je imela s seboj „telovski pušeljc“. kuho cvetje tega pušeljca so doma sežigali na žerjavici, kadar je koga bolel zob. V Kitnem vrhu pri Zagradcu pa so po Procesiji pobirali cvetje, ki so ga belo-oblečene deklice posipavale pred Najsvetejšim, so ga doma lepo očistili, posu-in ob boleznih z njim kuhali čaj. V Krškem prav tako nesejo s seboj šopke. Ob hudi uri s tem netijo ogenj in tako odvračajo nesrečo. Vejice z mlajčkov zatikajo za streho, da bi bili varni pred strelo.
Slikovite so bile v polpretekli dobi .lovske procesije v Beli Krajini. Moški ln ženske so se jih udeležili v narodnih Po šah. ženske iz metliške okolice so imele zelo široka in na mnogo „faldov“ (gub) c®dno zlikana krila, prav tako široke zelo Pisano „nafigurane“ bele „rokave“ (blu-z®), na glavi pa pečo, ki so si jo ovile okrog glave in na vrhu zavezale. Tudi »zastori“ (predpasniki) so bili beli in spodaj na vogalih izrezani v razne ro-Zl.ce; Imele so tudi rdeč usnjen pas z raz-P'mi okraski. Zaponka na pasu je bila iz srnine kosti. Nogavice so bile bele in nizke, čevlji prav starinski, tako imeno-^PP' „iz pamtiveka“, delani v „celo“, Pizkih pet in zelo „naštrikani“, se pravi, » usnje je bilo vrezanih veliko okraskov, hv e. s° s seboj molitvenike s koščenimi e'imi platnicami in vmes rožni venec, Pojeg pa robček. Tudi šopek belih nageljnov ni smel manjkati.
Moški so se tudi slovesno oblekli. Obuli so visoke rjave škornje. Preko hlač jim je skoraj do kolen segala dolga bela srajca, ki je bila na prsih uvezena z raznimi modrordečimi „rožami“. Na širokem usnjenem pasu so imeli žepe za „čaturo“ (čutaro) in tobak. Vendar ča-ture, ki je bila lesena, za kak liter obsežena in je imela zunaj vdelan grozd ali „polič“ (majoliko) in letnico, niso jemali k procesiji, prav tako ne mehurja za tobak in dolge porcelanaste pipe, pač pa torbo. Ta je bila usnjena. „Vajtora“ (tisti del, ki se je dvigal in torbo odpiral) je bila po navadi oblečena s kosmato kožo. Vanjo so bili večkrat vdelani tudi parklji sme ali ovce, včasi celo rogovi srne. K maši in procesiji so dali v torbo samo molitvenik, sicer pa je morala biti v njej vedno raki j a (žganje), kruh, sol in čebula, belokranjska postrežba. Tudi pokrivalo je bilo slavnostno. Imeli so na glavi takozvane „kelave", precej visoke klobuke s širokimi krajci in rdečo porto (pasom). Na klobuku je bilo polno raznobarvnega kokošjega in petelinjega perja.
Hvaležni moramo biti g. patru dr. Metodu Turnšku, ki nam je v svoji knjigi „Pod vernim krovom" zapisal toliko ljudskih običajev med našim narodom in to področje še naprej raziskuje in študira. Napisano se bo ohranilo in bi bilo prav, da bi vse pomembnejše šege med našim ljudstvom zopet obnovili, ko bodo prišli za to ugodni časi. Bog daj, da bi bilo to kmalu!
Gospa Sveta, ki stoji na zdaj že skoraj ponemčenih tleh, je v svojih početkih slovenska ustanova. Stara gora pa stoji še na slovenskih tleh, pa njen nastanek najbrž ni slovenski, ampak je starejši in sega v čase, ko Slovenci teh krajev še niso bili zasedli.
Iz Čedada se vozijo romarji tja s kor j ero po položnih serpentinah kakšne pol ure. Ti romarji so Furlani ali pa Italijani, ki prihajajo nekateri precej od daleč, tudi od Verone. Slovenski romarji hodijo k Mariji največ peš. Največ jih pride iz Beneške Slovenije, tudi z Goriškega. Iz Beneške Slovenije hodijo predvsem nadiški Slovenci, na čigar ozemlju božja pot stoji, pa tudi med terskimi Slovenci je Stara gora enako priljubljena; Rezijani so oddaljenejši in, zato redkejši obiskovalci svetišča. Slovenci romajo v manjših skupinah, po pet, deset ljudi iz posameznih vasi. Izseljenci, ki pridejo na obisk domov, nikoli ne pozabijo obiskati Marije na Stari gori. Izhodišče je potem, ko so nekateri (napravili že dolgo pot za seboj, dolina Sv. Lenarta, odkoder gredo navzgor čez Utano po precej strmi poti dve uri, ali pa pridejo po grebenu, ki vodi od Kolo-
DOMOVINI
STARA GORA
PRI ČEDADU
MARIJAN MAROLT
vrata proti Čedadu vzporedno z rečico Idrijo ob jugoslovanski meji.
Položaj svetišča in obdajajoče ga vasi je silno slikovit in tipično beneško-slovenski. Stara gora je ohranila svoj južnozapadnoslovenski značaj do sedanjih časov, medtem ko ga je Sveta gora po prvi svetovni vojni zaradi nove arhitekture precej izgubila. Razgled ra* 622 m visoki grič je očarljiv, čeprav morda vsaj na slovenski vzhod malo bolj zastrt kot s Svete gore. Vidiš pa Marija' celj in goriška Brda. Na jug vodi pogled čez vso Furlanijo in Benečijo dol do Ev-ganskih gričev nad Padovo. Proti zapa-du in severozapadu leži pred romarjem Slovenska Benečija: Nadiška dolina in dolinice Nadižinih pritokov, na desni Matajur in ni ego v podaljšek Kolovrat, na levo vrh Ivanac in za njim slovenska terska naselja, obrobljena z zobčact;m hrbtom Muzcev, za katerim leži Rezija. Na severu se razprostira Banjška planota, še bolj zadai vidiš vršace Krn, Bogatin in očaka Triglava, pa Karnske Alpe.
V prazgodovinski dobi je stalo tod, kjer sta zdaj vas in cerkev, gradišče; odtod menda laško ime Castelmonte. Legenda pripoveduje, da je Marija prihi'
Pogled na Staro goro pri Čedadu s oeste, ki pelj' iz Čedada po hudih krivuljah. Levo so Hed;šks doline, na desni reka Idrija (meja) in Goriška Brda
tela sem, da je premagala hudiča; še zdaj zelo častijo v cerkveni kripti kip sv. nadangela Mihaela, ki tišči pod nogami Premaganega Satana. Možno je, da se legenda in češčenje sv. Mihaela nanašata na okolnost, da je krščanska cerkvena stavba nadomestila pogansko naselbino.
Kdaj se je to zgodilo? Po nekih sta-1 rih spisih naj bi bila tukaj cerkev že leta 428. — čedadski kanonik Vincencij Sillani poroča v svoji leta 1729 tiskani knjig; sledečo zgodbo: Leta 1585 je izvršil poreški škof Cezar de Noriš v imena oglejskega patriarha vizitacijo cerkve ter pri tej priliki povedal, da je videl in n ral v Rimu zelo star zapisek, iz katerega je razvidno, da je cerkev stara že vez tisoč let. Po tem viru bi cerkev stala vsaj že 1. 585. Teh virov seveda ni mo-S°če preizkusiti. Baie pa je zanesljiv naslednji vir, ki poroča, da so čedadske nune v 8. stoletju, torej po letu 700, že romale na to božjo pot. Drugod spet beremo, da je bila cerkev zgrajena v langobardskih časih in ker so prišli Langobardi v te kraje po letu 569, bi bila ta letnica spet nekakšna opora za čas nastanka. Po drugi strani je pa malo verjetno, da bi prav Langobardi cerkev zidali.
Če je gledala Marija s Stare gore dogodke 0b naseljevanju Slovencev — in ycrjetno je cerkev takrat res že stala, čeprav je morda bila že razvalina —,
potem je videla, kako so najprej Langobardi zapustili hribovite kraje na vzhodu, da si prisvojijo ravnino. Utrdili so se v Čedadu in vencu trdnjav više proti severu. Slovenci so prišli za njimi in se ustavili na gričih, kjer še sedaj prebivajo. Pa tudi Slovenci so silili v dolino. Tisti Langobardi, ki so ostali tu na meiah Italije, so se imenovali kmalu Furlani in z njimi je sprejelo to ime staro prebivalstvo, s katerim so se pomešali. Furlanski zgodovinar Pavel Diakon popisuje boje svojih rojakov z v ravnino prodirajočimi Slovenci. Le-ti so leta 610 prišli do Taljamenta, toda morali so se spet umakniti. V naslednjih desetletih so se večkrat spoprijeli. Med leti 763 in 770 je potem furlanski vojvoda Slovence težko porazil pri Briščah (borišče!), a okoli leta 704 so premagali spet Slovenci furlanskega vojvodo Ferdulfa na Kar-košu nad Čedadom. Dvajset let pozneje so Slovenci spet prodrli do Lavariana, 11 km južno od Vidma, kjer je prišlo do bitke, ki menda ni dovedla do vojaške odločitve in so Slovenci na bojišču sklenili mir z vojvodom Penom, nekako v tem smislu, da se umaknejo za langobardski limes, to je za Čedad. Penpv sin Ratchis je še enkrat hotel Slovence potisniti višje v hribe, pa zaman. Odslej je vladal med Slovenci in Furlani mir. Slovenci so imeli tod eno svojih malih državic, o kateri ne vemo, v kakšni zvezi je bila z ostalimi slovenskimi državnimi tvorbami
in kako daleč v zaledje je segala. Vsekakor pa te nadstoletne borbe niso mogle biti pripravne za to, da bi Langobardi tedaj zidali cerkev na tleh, ki so bila morda le mimogrede njihova, sicer pa v oblasti še poganskih Slovencev. Mnogo verjetnejši je torej prejšnji nastanek Stare gore.
Leta 774 so prišli beneški Slovenci v sestav karolinške furlanske marke. Njihov fevdalni gospod je postal oglejski patriarh in zdaj šele je pričelo sistematično pokristjanjevanje Slovencev na jugozapadu. To pokristjanjevanje so vršili blagovestniki iz Istre in Dalmacije in ne morda iz Čedada ali Vidma ven. Zdaj je lahko stara cerkev na novo oživela in so lahko tjakaj romale dvakrat na leto benediktinke iz Čedada. Lahko je prav Stara gora imela svoj delež pri pokristjanjevanju Slovencev. Verjetno je tudi, da že prej Slovenci niso bili proti krščanstvu sovražno razpoloženi, saj so bili včasih tudi furlanski zavezniki v bojih proti Obrom. Zanimivo je, da se nahaja v cerkvi sv. Ivana v Landarski jami, ki je izpričana z letnico 850, starejši krščanski nagrobnik leta 720 umrlega diakona Feliksa.
V	zadnjem Trinkovem koledarju za beneške Slovence 1954 je naveden podatek, da je leta 1015 oglejski patriarh Ivan IV. daroval starogorsko cerkev s hišami in obzidjem vred opatu — proštu sv. Štefana v Čedadu. Prof. Bednarik poroča, da je cerkev omenjena v arhi-valnih zapiskih iz leta 1175 kot napol podrta, kar pomeni navadno, da je potrebna popravila. Ko je bila leta 1273 ukinjena ekspozitura sv. Štefana, je prišla v oblast čedadskega kapitlja. Iz leta 1273 je podatek, da je daroval neki habsburški princ cerkvi srebrn kip Matere božje, leta 1296 pa naj bi bila zgrajena nova cerkev. Dne 22. decembra 1400 je dal papež Benedikt furlanskemu grofu Tristanu Zavornjanu za uboj oglejskega patriarha Ivana Moravskega odvezo pod pogojem, da mora pobožno romati na Staro goro, kar bi bil po poročilu o romanju čedadskih nun v 8. stoletju drugi zapis o romarskem značaju cerkve.
V	turških časih je dobila Stara gora močnejše obzidje in je postala prava
trdnjava. Po neki verziji se je je šele takrat prijel laški naziv Castelmonte, medtem ko so jo prej imenovali Lahi in Furlani Madonna antica Slava. Navajajo iz prejšnjih časov tudi laške nazive S. Maria di Monte in S. Maria del Bosco.
Papeži Sikst IV., Benedikt XIV. in Pij VIII. so obdarovali svetišče z mnogimi odpustki. V prejšnjih stoletjih so prihajale na Staro goro številne procesije z Goriškega, iz Trsta, Istre in s Koroškega; Beneški Slovenci pa so romali v procesijah 1. maja, 25. maja in 25. julija. V že omenjeni knjigi kanonika Si-llanija so navedeni tudi nekateri starejši čudeži.
Pozimi 1690 je jezdil starogorski kaplan previdet bolnika in zdrknil s konjem vred v prepad, pa se jima ni nič pripetilo. — Ob romanju 1. maja 1717 je padel eden romarjev z visoke line na skalo spodaj, pa se mu tudi ni nič zgodilo. Leta 1725 se je v romarskem prenočišču udrl pod v nadstropju; 100 romarjev se je pogreznilo s podom in ometom vred, pa nikomur se ni pripetila najmanjša nezgoda. — Istega leta je romala v koroški procesiji 80-letna starka, ki je med potjo omagala. Ko je prišla ostala procesija v cerkev na Staro goro, je bila starka že notri in pripovedovala, da jo je od počivališča, kjer je omagala, vodila- mlada, lepa gospa v cerkev. — Ljudska pripovedka pa ve o lovcu, ki ni mogel vstati s skale, ker ni bil tisto nedeljo pri maši, dokler se ni zaobljubil na Staro goro. — To bi bili nekakšni osebni čudeži, pišejo in pripovedujejo pa tudi o stvarnih. Tako neki čedadski slikar nikakor ni mogel poslikati okvira okrog milostne podobe; roka se mu je tako tresla, da se čopič nikoli ni prijel okvira, to pa zato, ker mož že pet let ni bil pri spovedi. — Ko so leta 1683 postavljali nov marmornat oltar na mesto prejšnjega lesenega, tudi 24 delavcev ni moglo prestaviti kipa s starega oltarja. Kip je ostal na svojem mestu, stari oltar okrog kipa so podrli in obzidali stare podstavke z deli novega oltarja. — Istega leta je ponoči romarje razburila močna rdeča svetloba v cerkvi, da so bili vsi prepričani, da cerkev znotraj gori. Ko so vdrli
Qoter, je brlela samo večna luč. — Ču-?c-*i ki jih pripovedujejo o kakšnem , aju, imajo navadno vsi neko posebno
obeležje.
Nismo mogli dobiti slike, ki bi kazala cerkveno stavbo od blizu, da bi jo lahko Popisal. Iz romarske knjižice, izdane je razvidno, da meri cerkev 35 m dolžino in po 10 m v širino in višino, ^hranjen je zapis, da je Giovanni da udine leta 1535 začel slikati cerkveno ootranjščino, pa je moral delo opustiti, er je šel slikat loggie vaticane. To bi ujemalo s poročilom prof. Bednafika, ^ je bila sedanja cerkev v temeljih in stenah zgrajena v 16. stoletju, pred Sve-0 Goro. Omenjena romarska knjižica pa Pravi, da so cerkev zgradili v 17. sto-otju. Pred cerkvijo je atrij, cerkev Pa je zgrajena nad prejšnjo cer-j^Uo, ki je spremenjena v kripto, v ka-®yi se nahaja šečšenjska podoba svetega uihaela. Zanimiv je opis cerkve. Pravi, 6 je notranjščina enostavna, da je strešje odprto in da so stene skoraj ^ e Samo prezbiterij z Marijinim ol-ar.lem ima obokan strop. Iz tega bi se .... sklepati, da je starogorsko svetišče 'Pična slovensko-kraška stavba brez sodobnih italijanskih, že bamčnih vplivov. Prav je to ozemlie prioadalo takrat be-eski renubliki. Sedanjo cerkev je no-■vetil šele leta 1744 patriarh Danijel
„ Na stenah sta zdaj precej hvaljeni ,' p”ki angelov. kj no=ita dušo v nebesa in ^udobcev. ki jo potiskata v pekel. Oltarji ‘P kameniti z raznobarvnimi marmorna-•lrn’ intarzijami. Eden stranskih oHar-ev .le posvečen sv. Trojici, dmgi sv. ntonu. Iz 17. stoletia je tudi 15 kapelic oznen-a venca ra poti iz Čedada proti i
i -'redna umetnina je gotski km mi* Šk d6 Ma^ere božie v naravni velikosti, oda je, da te umetnine menda še nihče 1 2npnstveno obdelal. Tudi teea kina ni Offoče uvrstiti med izdelke sev°moitali-v nskih delavnic. Romarska knjižna pi-,e. da ga ie zarodi bizantinskih elemen-’ .Pnnireč oblike nrestola in izredne raeiozno=ti MaHiinih nrstov. treba da-v 15 stoletje. Seveda j" trzantln-eRa izvora samo ikonografski tip, kot
Kip Matere božje v Čedadu
pri skoraj vseh srednjeveških Madonah, ti tipi pa so prišli na zapad že mnogo prej. Ne upam se zgolj na podlagi ene same reprodukcije izraziti točnejše ocene. Če je kip iz 15. stoletja, potem je pač iz začetka veka; obraz in naglavni-ca pa spominjata naravnost na francosko kiparstvo 14. stoletja in bi bilo sklepati na krajšo pot z zapada kot je navadna s številnimi delavniškimi postajami. Kip je deloma polihromiran: rdeča obleka, zlat plašč. Gotovo je to ena najlepših gotskih umetnin na slovenskem ozemlju, če ni prav najlepša. — Marijo in Jezuščka je okronal leta 1922 videmski nadškof Rossi. Čez 10 let sta bili kroni ukradeni in novo kronanje je izvršil leta 1933 beneški patriarh La Fontaine.
Stara gora spada v občino Praprotno
(Prepotto), duhovni ja je po prebivalstvu še čisto slovenska, Med vojno so Nemci dvakrat obstreljevali partizane na Stari gori: prvič 6. novembra 1943, drugič 18. istega meseca. Takrat so poslali z mostu, ki vodi pri svetem Kvirinu čez Nadižo, iz treh topov okrog 300 granat na hrib. Marijo so spravili v kripto, vendar je tudi oltar v cerkvi ostal nepoškodovan.
Dubovnijo in božjo pot oskrbujejo oo. kapucini beneške province. Zadnjega slovenskega kapucina so že davno poslali drugam, tako da že vrsto let na gori ni niti slovenske pridige, niti slovenskega spovednika. Slovenskim Benečanom ne dovolijo radi slovenskega petja, pač pa pustijo slovensko peti romarje z Goriškega. Božja pot služi poitalijančevanju. Kapucini so pokupili okrog cerkve vse hiše in prodajalne, prav tako sami uprav-
ljajo prenočišče. Z dohodki Stare gore živijo vsi kapucinski samostani v širni beneški provinci. Škof v Vidmu to mir no gleda. Priznava sicer, da ni vse prav, kar se dogaja na Stari gori in drugod po Beneški Sloveniji. Toda nadvlada ga okolica, ki se ni prav nič otresla faši' stičnih nazorov. Škofovi nasveti: vdajte se, jaz ne morem ničesar, višja sila! — "so nam nerazumljivi, če se spomnimo svojih cerkvenih knezov, ki so bili tudi veliki narodnjaki, pa so skrbeli za to, da so celo redko posejani tujerodci na slovenskem ozemlju bili vedno v svojem jeziku versko oskrbovani.
Toda že tisoč dvesto let ni bil noben vdor iz nižinskega zapada trajen, še manj dokončen. Tudi Marijo na Stari gori bodo Beneški Slovenci spet ča=tili iz polnih grl s svojimi čudovitimi Marijinimi spevi.
VERA APOSTOLA PAVLA
'	JANEZ KOPAČ CM
Nikdar ne bo znal dovolj ceniti neprecenljivost vrednost sv. katoliške vere in nje silno moč tisti, ki se ni poglobil v verski nauk apostola Pavla in se ni seznanil z življenjem in apostolskim delom tega velikega apostola narodov. Saj je prav ta apostol le z orožjem svete vere zaustavil in premagal zmagovito prodiranje poganske, grškorimske kulture v svetu in poganskim množicam mogočnega rimskega imperija odprl vrata v sv. katoliško Cerkev. On je z oznanjevanjem svete vere takorekoč prenovil obličje zemlje.
Daši je apostol Pavel utelešena ponižnost, vendar resnici na ljubo jasno pove, kako si je z orožjem svete vere osvojil ljudske množice za Kristusa:
,,Orožjn našega vojskovanja ni meseno, ampak je močno za Boga, da ruši trdnjave: da podiramo naklepe in vsako
visokost, ki so vzdiguje zoper vednost božjo; da podvržemo vsak razum pokorščini do Kristusa“ (2 Kor 10, 4—6).
Nihče pred apostolom Pavlom iln še nihče za njim ni dojel verskih skrivnosti tako globoko in širil verskih resnic s tako gorečnostjo in neutrudno delavnostjo, kot on. Zato apostol Pavel je in ostane nadvse privlačen zgled vere za apostole sv. katoliške vere tudi v sedanjem času in v sedanjih razmerah.
ZADNJI, A NAJVEČJI APOSTOL
Z apostolom Pavlom je Bog zaključil javno, uradno razodevanje svojih resnic. Zato lahko dopolnimo besede apostola Pavla v listu Hebrejcem:
„Mnogokrat in na mnogotere načine je Bog govoril očetom po prerokih, slednjič, te dni nam je govoril po Sinu,1
(Hebr 1, 1—2) z besedami: „In nazadnje Po apostolu Pavlu.“
Bog si je pri razodevanju svojih bogatih, neizčrpnih resnic prihranil za nazadnje, najlepše, najgloblje in najbolj pomembne resnice. Razodel jih je svojemu zadnjemu, a dejansko največjemu apostolu — Pavlu. Apostol Pavel skromno m ponižno prizna:
„Nazadnje za vsemi apostoli pa se je kakor negodniku prikazal tudi meni. Kajti jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da se imenujem apostol, ker s'm preganjal Cerkev božjo.
milosti božji pa sem to, kar sem, in ojegova milost do mene ni bila prazna, ampak sem se bolj kakor oni vsi trudil, toda ne jaz, marve milost božja, ki je z menoj (1 Kor 15, 8—11).
Na Pavlovi poti v Damask sta: božja milost od Jezusove strani in vera od Pavlove strani naredila iz največjega Preganjalca Cerkve in zagrizenega nasprotnika vesoljne katoliške vere naj-Večjega ljubitelja Cerkve in najbolj ognjevitega zagovornika in širitelja katoliške vere. Tako je naglo spreobrnenje apostola Pavla zbudilo največje presene-cenje in začudenje med Judi.
Za Pavla, ki je na poti v Damask „drhtel še po grožnji in moriji zoper učence Gospodove,“ je bila dovolj luč z ne*ba, svetlejša od sonca in glas, ki mu je govoril v hebrejskem narečju: „Savel, ®avc 1, kaj me preganjaš?“ Premagan od božje milosti, ležeč na tleh je Pavel, za-Prosil pojasnila:
„Kdo si, gospod?“ In ta je rekel:
„Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš, toda vstani in stopi na noge. Kajti zato nem se ti prikazal, da bi te izvolil za služabnika in za pričo tega, kar si videl, in *fga. v čemer se ti bom še razodel. Otel j* bom izmed ljudstva in izmed poganov,
katerim te pošljem, da jim odpreš oči, a bi se izpreobmili od teme k luči in
od oblasti satanove k Bogu“ (Apd 26, 14—17).
Na tej poti v Damask se je Jezus Pavlu prvič razodel. Dal mu je razumeti, da so kristjani, da je Cerkev, ki jo preganja, skrivnostno telo Kristusovo. Dalje mu je razodel, da ga je izbral za apostola med pogani. Tem naj pojasni nauk o skrivnostnem Kristusu — Cerkvi. Jasno mu tudi napove, da mu bo svoje skrivnosti še razodeval prav zato, da jih bo on potem izpričal med pogani.
Tri dni po tem dogodku je bil Pavel krščen v Damasku in je začel takoj ozna_ n jati o Jezusu, da je Sin božji. Ananiju, ki je Pavla krstil, pa je Jezus razodel:
„On (Pavel) mi je orodje, ki sem si ga izvolil, da ponese moje ime pred pogane in kralje in sinove Izraelove. In jaz mu bom pokazal, koliko bo moral trpeti za moje ime“ (Apd 9, 15—16).
Brez te Jezusove napovedi bi ne mogli razumeti, zakaj Pavla povsod, kamor gre, zasledujejo sovražniki, ga obrekujejo, napadajo, pretepajo, kamenjajo in mu na vse načine strežejo po življenju.
Nosite 1 j najglobljih verskih razodetij in širitelj skrivnostnega telesa Kristusovega — Cerkve med pogani, mora trpeti neprestane stiske in preganjanja, da tako „ na svojem m-su dopolnjuje, kar nedostaja bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev“ (Kol 1, 24—28). In še en razlog je, zakaj je Pavel neprestano preganjan in stiskan:
„Da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel, mi je bil dan trn v meso, angel satanov, da me bije. Zaradi njega sem trikrat prosil Gospoda, da bi od mene odstopil, ali rekel mi je: ‘Dovolj ti je moja milost1 zakaj moč se v slabosti izpopolnjuj-.’ Z veseljem se bom torej rajši hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla name moč Kristusova. Zato so mi všeč slabosti, zasramovanje, potrebe, preganjanje in stiske za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan“ (1 Kor 12, 7—10).
Pavla preganjanje tudi ponovno prisili, da se umakne v puščavo in se v tihi samoti poglobi v verske resnice, pa obenem dobi nova, zadnja razodetja od Boga o veri, milosti, sv. Cerkvi in o (tistem velikem Iniačrtu skrivnosti „od vekov skrite v Bogu, ki je vse ustvaril, da bi se zdaj vladarstvom in oblastem v nebesih po Ceikvi oznanila mnogovrstna božja modrost, po večnem sklepu, ki ga je izvršil v Kristusu Jezusu, v katerem imamo srčnost in zaupljiv pristop po veri vanj“ (Ef 3, 10—13).
VERUJEMO, ZATO TUDI GOVORIMO (2 Kor 4, 14)
Tako je zapisal apostol Pavel sam v drugem pismu Korinčanom. Spoznal je namreč moč vere, njeno vrednost in pomen tako globoko in jasno, da je postavil vero v središče svojega oznanjevanja in je njej pripisoval vse, kar se je velikega zgodilo od začetka sveta, skozi vso zgodovino izvoljenega naroda do njegovih časov. In prav tak pomen ji je napovedal za bodočnost do konca sveta. Zato je o veri ziapel v pismu do Hebrejcev tako hvalnico, kakršne še ni nihče pred njim in ne za njim. Začne:
„Po veri spoznavamo, da je bil svet urejen z božjo b-sedo, da je iz nevidnega nastalo, kar se vidi.“
Nato pa našteva, kaj vse so po veri dosegli stari očaki in preroki. In ko že našteje veliko junaških del, storjenih po veri, zaključi:
„In kaj bi še dalje govoril? Čas bi mi namreč pošel, ko bi pripovedoval o Gedeonu, Baruku, Samue’u, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih, ki so po veri premagali kraljestva, delali pravico, prejeli obljube, zamašili levom žrela, pogasili sil» ognja, ubežali ostrini meča, okrevali od bolezni, se ojačili v boju, v beg zapodili tuje vojske. Ž ne so dobile svoje mrtve obujene. Nekateri so bili mučeni, ker oprostitve niso marali, da bi
dosegli boljše vstajenje. Drugi so trpeli zasmehovanje in bičanje,povrh še vezi in ječo. Bili so kamnani, mučeni, žagani, umrli so z mečem umorjeni, hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah; bili so ubožni, stiskani, zatirani; katerih svet ni ni bil vreden, oni so se pa potikali po pu ščavah in gorah in brlogih in podzemeljskih jamah.
Zatorej tudi mi, ki imamo tolik oblak prič okoli sebe, odložimo vso težo in zapeljivi greh, vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na vodit-lja in dopolnitelja vere, na Jezusa, ki je na mesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ in s?del na desnico božjega prestola“ (He/br 11, 12, 2).
Ko beremo to Pavlovo hvalnico o veri, po kateri so Izraelci zmagovali, je vse to močno podobno junaškim delom, ki so jih po veri storili slovenski mučenci v t(h zadnjih letih in jih še vedno po veri delajo.
Kar pa je Pavel zapisal o veri v pismu Hebrejcem v obliki hvalnice, to je v pismu Rimljanom zapisal o veri v znanstveni obliki, z dosledno logiko filozofa in bogoslovca. V začeku pisma postavi trditev:
„Evangelij je božja moč, v rešenje vsakemu, kateri veruje. Kajti božja pravičnost se v njem razodeva iz vrre v ver ro“ (Rimij 1, 16—17).
Nato pa z logično doslednostjo na-ves človeški rod: Judje in pogani. Še bolj jasno dokaže, da se ne pogani ne Judje ne morejo zveličati iz svoje moči ne 11 moči judovske postave in ne iz moči naravnega zakona. Zato logično zaključi, da je odrešenje prišlo za ves človeški rod „po veri v Jezusa Kristusa“.
„Razodela se je božja pravičnost po veri v Jezusa Kristusa za vse in n,ad vsemi. Zakaj en sam Bog j % ki bo obrezane opravičil iz vere in neobrezane po veri. Ni namreč razločka med Judom In Gr-
kom. Zakaj isti je Gospod vseh, 'bogat za kateri ga kličejo; kajti vsak, kdor *° klical ime Gospodovo, bo rešen“ (Rimij 9. 10„ 10—13).
Nato pa z logično doslednostjo nadaljuje:
„Kako naj ga vendar kličejo, v kogar niso verovali? Kako pa naj verujejo v tistega, o komer niso slišali? In kako nai slišijo brez ozna.njev.alca? Tor j je Tera iz oznanila“ (Rimlj 10, 14—16).
Apostol Pavel se v vseh svojih pis-nt!h vedno znova povrača k veri; osvetljuje jo vernikom z vseh strani in jih spodbuja, naj žive iz vere in P» veri. ^fra mu je torej gonilna sila za apostolsko delo. Le ker je bil trdno prepri-Can, da je vera največja vrednota za člo-yoka, je vztrajal v naporih in neutrudno S1ril vero po vsem tedaj znanem svetu. Veroval je, zato je govoril.
„VEM, KOMU SEM VEROVAL“ (1 Tim 1, 12)
Apostol Pavel ni bil le globok poznavalce verskih resnic in goreč oznanjevalec ter širitelj vere, ampak je tudi res Ves živel iz vere od dne, ko se mu je •Jezus prikazal na poti v Damask do dne, “O je dal svojo glavo za vero. Silno je preizkušan v veri. A tudi v najhujših Preizkušnjah ni klonil; niti za hip ni kdaj omahoval v veri; le še bolj goreče je po-Pavljal: „Vem, komu sem veroval“ (1 mm 1, 12). „živim, pa ne več jaz, ampak ' meni živi Kristus; v kolikor pa zdaj ži-vim v telesu, živim v veri v Sina božje-Ra> ki me je vzljubil in zame dal samega 8et,e“ (Gal 2, 20—21).
»Vse imam za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mo-lega Gospoda, zaradi katerega sem vse Navrgel in imam za smeti, da pridobim nstusa in da bom v njem, ne s svojo Pravičnostjo, ki je iz postave, marveč, ki le Po veri v Kristusa, s pravičnostjo, ki )e iz Boga po veri“ (Flp 3, 8—10).
Srce Jezusovo (Sele pri Borovljah)
In malo pred mučeniško smrtjo se je tolažil: ,,Jaz se že darujem, in čas moje razveze je blizu. Dobri boj sem doboje-val, tek dokončal, vero ohranil“ (2 Tim
4, 6).
Ob zamahu meča se je Pavlova glava ločila od trupla, kri je namočila rimsko zemljo, duša velikega moža vere pa je prešla iz vere v gledanje Boga.
Apostol Pavel, junak in borec za vero, najgloblji poznavalec verskih resnic in najgorečnejši širitelj svete vere bo brez dvoma našel mnogo posnemalcev med Slovenci, zlasti med slovensko, apostolsko usmerjeno mladino. Nemogoče je, da bi apostola Pavla ne vzljubil, kdor ga je spoznal. In ko ga je vzljubil, je nemogoče, da ga. ne bi tudi posnemal, saj nas apostol Pavel sam spodbuja:
„Posnemale! moji bodite, kakor sem jaz Kristusov."
ZAČETEK S PETROM
Opis Jezusovega javnega delovanja v Galileji je Luka začel s prizorom iz nazareške shodnice, ki smo ga razložili v prejšnji številki. Potem pa preide še k ostalim dogodkom. Tudi ta del Lukovega evangelija je res umetniško zgrajen. Vsi dogodki so skrbno izbrani in smiselno med seboj povezani.
Najprej nam Luka v 4, 31—5, 11 naniza nekaj prizorov, ki pričajo, kako je Jezus od vsega početka skušal prikleniti nase Simona Petra, bodočega prvaka apostolov: izgon hudiča v kafar-naumski shodnici in čudeži v Simonovi hiši dosežejo svojo krono v obilnem ribjem lovu, ki ima za posledico, da se Simon končno vel javno pridruži Jezusu. Kar začnimo z branjem tega odstavka:
Prišel je v Kafarnaum, mesto v Galileji, in jih v soboto učil. In strmeli so nad njegovim naukom, zakaj njegova besed?, je bila polna oblasti. V shodnici pa ji bil človek, ki je imel nečistega duha in je zakričal z močnim glasom: „Pusti! Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan? Si prišel, da nas po-gub'š? Vem, kdo si — svetnik božji.“ Jezus mu je zapovedal: „Umolkni in pojdi od nj?ga!“ In hudi duh ga je vrgel na sredo ter šel iz njega, in ga ni nič poškodoval. Groza je obšli vse in govorili so med seboj: „Kakšna je ta be-
seda, da z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom Ln odhajajo?“ In širil so je glas o njem po vseh krajih v okolici (Lk 4, 31—37).
Jezus je odšel iz Nazareta in „ prišel je v Kafarnaum“. Če bi hoteli bolj točno prestaviti grško besedilo, bi morali reči: „šel je doli“. Kafarnaum je namreč ležal na obali Genezareškega jezera, torej 200 metrov pod morsko gladino, dočim je bil Nazaret več kot 300 metrov nad njo.
Pri tem pa ni šlo morda samo za navaden obisk mesta. Evangelist Matej nam bolj natančno poroča, da se je Jezus v začetku svojega javnega delovanja iz Nazareta preselil v Kafarnaum (Mt 4, 13). če se spomnimo na dogodke v na-zareški shodnici, nam bo razumljivo, zakaj je Jezus zapustil Nazaret. V Kafar-naumu se je pa pač zato nastanil, ker je bilo važno trgovsko središče, kamor so vsak dan prihajale množice, ki jim je lahko oznanjal svoj evangelij. Poleg tega je bil zaradi svojega prometnega križišča sijajna izhodiščna točka za Jezusova misijonska potovanja po suhem in po jezeru.
V Kafarnaumu je po svoji navadi šel' sobotni dan v shodnico in tam učil. „In strmeli so nad njegovim naukom, zakaj njegova beseda je bila polna oblasti.“
^ezus je čisto drugače govoril kot pisarji, ki so jih ljudje bili navajeni poslušati. Pismarji namreč niso nobene stvari učili, ne da bi svojega nauka ne °Prli na autoriteto in na izreke še starših učiteljev postave. Vsaka njihova trditev je imela svoj rodovnik, ki je segal prav do Mozesa. Jezus pa je nasprotno takoj od početka svojega jav-nega delovanja govoril v svojem lastnem ’tienu in s tem pokazal, da je vzvišen nad vse ostale učitelje. In tudi vsebinsko je bil njegov nauk tako visok in tako °°zji, da se niti od daleč ni mogel primerjati s poukom pismarjev, ki so se Zgubljali v malenkostnih zunanjih predpisih postave, s katerimi so jo popolno-ma onemogočili. Poleg tega je Jezus svoj nauk potrjeval s čudeži, ki so še prav Posebej delali silen vtis na vse poslušalce in jih napolnjevali z grozo. Vse to bilo zanje nekaj novega, česar še nikoli niso videli ne slišali.
Tudi tisto soboto je Jezus v shodnici storil čudež. Izgnal je iz obsedenca udobnega duha. Med poslušalci je bil namreč človek, ki se ga je hudič, po bož-Jem pripuščenju seveda, popolnoma po-astil. Satan je prebival v njegovem te-esu kot v svojem stanovanju. Ta človek Je hudiču služil za orodje, s katerim je Počel, kar je hotel, ga po mili volji vo-u in premikal in mu s tem pogosto Povzročal silno trpljenje. Hudobni duh J Po ustih obsedenca nagovoril Jezusa: aJ imaš skupnega z nami, da se vtikaš v ma®e zadeve? Ali si prišel razdejat nase kraljestvo in uničit našo oblast? ^ eni kdo si! Ti si svetnik božji, ker si °t Mesija na poseben način Bogu po-avečen. S tem je hudič jasno povedal, da 6 bila Jezusova svetost glavni razlog, a aJ" mu je nasprotoval. Jezus je kot ^e*mik posvečen Bogu, dočim je hudič od «oga preklet.
Jezus pa je hudiču zagrozil in mu h	nat m°lči. ker ni hotel, da bi
u obni duhovi o njem govorili in ga oni
svetu predstavljali kot Mesijo. Jezus sam bo s svojimi čudeži in s svojim naukom o pravem času poskrbel za to, da ga bodo ljudje spoznali kot Odrešenika in Sina božjega. Potem pa je hudiču zapovedal, naj zapusti obsedenca. Satan ga je najprej vrgel ob tla in potem šel iz njega. S tem je razodel svoje sovraštvo do človeka. Vendar pa ga ni nič poškodoval, kar nam jasno kaže satanovo nemoč. Kljub svojemu sovraštvu ne more ljudem napraviti vse škode, ki bi jo rad, ker mu Bog tega ne dopusti. Lahko si mislimo, kakšna groza je obšla vse navzoče, ko so videli, da je Jezus na samo besedo izgnal hudobnega duha. Kaj drugega bi mogli pričakovati, kot da se je širil „glas o njem po vseh krajih v okolici“.
S tem pa še nismo pri koncu z razlago. Ves globoki pomen opisanega čudeža dojamemo šele, če si ga ogledamo v zvezi s kontekstom. Dogodek v Nazaretu, ki nam ga Luka neposredno prej omenja, se je zaključil s satanskim prizorom. Rojaki so hoteli Jezusa pahniti v prepad, kakor je tudi hudič poskušal po končanem štiridesetdnevnem postu. Jezus pa je sam „šel doli“ in je tam spodaj v Kafarnaumu takoj začel boj proti demonskim silam, ki so v Jezusovem času še prav posebno bile na delu. In po vsem tem tudi ni nič čudnega, da je obsedenec bil v -Shodnici in da je Jezus na tem svetem kraju izgnal hudiča. Saj so tudi Nazarečani, njegovi rojaki, v shodnici pokazali proti njemu zares satansko sovraštvo. Tudi izvoljeno ljudstvo je prišlo pod oblast in vpliv hudobnega duha. Tudi iz njegove srede je moral Jezus najprej iztrebiti vsak vpliv hudičev, preden je bilo možno kako drugo pozitivno delo in vplivanje. Zato je Jezus svoje odrešeniško poslanstvo začel z razbijanjem vezi, v katere je satan vklenil bedno človeštvo.
Ko je vstal iz shodnice, je šel v
hišo Simonovo. Tašča Simonova
pa je imela hudo mrzlico in prosili «o ga zanjo. In sklonil se je nad njo ter zapovedal mrzlici, in pustila jo je; pri tej priči je vstala in jim postregla. Ob sončn m zahodu pa so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, te pripeljali k njemu, in on je na vsakega izmed njih roke polagal in jih ozdravljal. Tudi zli duhovi so odhajali iz mnogih in so vpili: „Ti si Sin božji.“ Pa jim je prepovedal in ni pustil govoriti, ker so videli, da je Kristus (Lk 4, 38—41).
Po končani pridigi v shodnici je Simon povabil Jezusa na svoj dom. Z njim so šli še Andrej, Simonov brat, in pa Zebedejeva sinova Jakob in Janez (Mk 1, 29).
Presenetljivo je, da nam Luka kar na lepem začne govoriti o Simonu, ne da bi ga kaj predstavil, čeprav ga dosedaj v svojem evangeliju niti z besedico ni omenil. Luka to ni motilo. Dobro je vedel, da ga bodo njegovi bralci kljub temu prav razumeli. Saj tega Simona in njegovo hišo je pač vsakdo dobro poznal. Že samo ta način Lukovega pripovedovanja je skoraj dokaz za Petrovo prvenstvo med apostoli.
Simonova tašča je bila bolna. Luka, ki je bil zdravnik, označi njeno bolezen s strokovnim izrazom, ne tako po domače kot Marko (1, 30 — ta razlika je seveda vidna samo v- grškem besedilu). Domači so Jezusa prosili zanjo. Zato se je Jezus sklonil na,d njo, kot je pač splošna navada, ko se kdo približa bolniški postelji, in jo čudežno ozdravil. Ona pa je takoj vstala in jih pogostila. Ker Judje zaradi prazniškega počitka v sobotah niso kuhali, so vso jed pripravili že prejšnji dan. Zato je tudi Simonova tašča brez posebnih težav lahko kar takoj postregla svojim gostom.
Sv. Ambrož lepo pravi, da je Gospod prišel odrešit vse ljudi obojega spola. In kakor je bil Adam prvi ustvarjen in nato šele Eva, je tudi Jezus ozdravil
najprej moškega in potem pa še žensko, in sicer vsakega v sebi pripadajoče«1 svetu: mož je bil ozdravljen v shodnici na javnem sestanku, žena pa v krog« svoje družine in v tihoti domače hiše.
Med tem ko je bil Jezus še na obisku pri Simonu, se je naredil večer. Po son' čnem zahodu je prenehal sobotni počitek jn Judje so spet lahko pričeli s hlap' čevskimi deli. Zato so tedaj od vseh strani začeli k Jezusu prinašati bolnike z različnimi boleznimi in on jih je ozdravljal. Poleg tega je iz mnogih obse-deneev izgnal hudobnega duha.
Kot se zdi. se nam tu odkriva nova skrivnost božjega odrešilnega načrta. Jezus je nadaljeval s čudeži v Simonovi hiši in ne več v shodnici. In tako je čudežno ozdravljenje žene in ostalih bolnikov v hiši bodočega prvaka apostolov resnično nasprotje k čudežu v shodnici-V Simonovi hiši se je začela ustanavljati druga verska občina, iz katere sc bo odrešenje razlilo na cel svet. Ko jc zašlo sonce judovske sobote, je raztegnil Gospod svojo rešeniško dejavnost na v?c ljudstvo. V tem je skrit važen simboliče« pomen: judovska sobota bo zašla in n« njeno mesto bo stopil Gospodov dan zaveze. odrešilno znamenje za „cerkev i* poganov“. In pri prvem srečanju s Simonom je dal Gospod to znamenje. ^ dvojem bo judovstvo zapuščeno: glede shodnice in glede sobote. Zato se nova odrešilna pot začenja v dvojnem znamenju: v Simonovi hiši in na večer po soboti. Še danes se po cerkvenem štetju nedelja začenja na sobotni večer.
Ko se je zdanilo, je odšel in sc napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale in prišle do njega-Pridrževale so ga. da n- bi šel <«j njih, on jim je pa rekel: „Tudj drugim mestom moram oznaniti božje kraljestvo, ker sem za to poslan.“ In učil je v shodnicah P1’ Galileji (Lk 4, 42—44).
Velika popularnost, ki si jo je Jezu5 pridobi! tisti dan zaradi čudežev v Ka"
SVETI PIJ X.
DR. FILIP ŽAKELJ
Več kot pred dvesto leti je Klemen ;Vl. prištel med svetnike papeža Pija V. fe dni bo Pij XII. uvrstil z največjo slovesnostjo v zbor svetnikov papeža Pija X-, ki je umrl že v tem stoletju. Zadnja je ta je izšel kritičen življenjepis Pija X., ki je upošteval prav posebno izpovedi Prič pri postopku za proglasitev blaže-n>m. Tu podajamo kratek oris življenja novega svetnika, kakor nam ga prikazujejo uradni odloki svete stolice.
POD REVNIM KROVOM
Njegov rojstni kraj je Riese v škofiji Treviso. Tam sta živela v revnih razmerah poštena in zares krepostna zakonca Janez Krstnik Sarto ter Marjeta Šanson. Bog jima je dal deset otrok. * 1
tarnaumu, ga ni omamila. Proti jutru je odšel od tam, da bi se umaknil občudovanju in hvalam množice. Napotil se je na samoten kraj blizu mesta in je tam 'Polil (prim. M k 1, 35), kot je to storil fudi kasneje v vseh važnih trenutkih sv°jega življenja.
Čim pa so ljudje opazili, da Jezusa ni, so ga začeli iskati. Bali so se, da ne ki izgubili tako velikega dobrotnika. Res so ga našli in prosili, da bi ne šel od njih. Vendar pa jim ni mogel ustreči. Od nebeškega Očeta samega, od katerega Jo prejel svoje mesijansko poslanstvo, je i'nel tudi naročilo, da mora še drugim mestom oznaniti božje kraljestvo. Zato Je šel na misijonsko potovanje po Ga-
1 oji in učil po shodnicah, čez čas pa sf je spet vrnil v Kafarnaum, ki mu je h užil kot baza in izhodiščna točka njegovega apostolata. In na povratku je storil čudež obilnega ribjega lova, s ka-°rim je Petra za vedno priklenil nase.
Prvi se jima je rodil 2. junija 1835; bil je bodoči papež Pij X.; 3. junija se je pri krstu še nadnaravno prerodil ter dobil imel Jožef Melhior. Pij XII. ga imenuje prečisti cvet najnižjih plasti ljudstva. Otrok je našel skrbno vzgojiteljico v svoji prav pobožni materi. Bil je živahnega pa veselega značaja, vendar pa tako pobožen, da ga je župnik imel za najbolj plemenito dušo v župniji.
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Ker je bil prav bistrega uma, si je želel višje izobrazbe; denarja pri hiši ni bilo dosti, zato je odraščajoči Bepi kar peš prehodil dnevno okoli dvanajst kilometrov, večinoma bos, da je mogel študirati na gimnaziji v Castelfranco. To je trajalo od novembra leta 1846 do avgusta 1850.
V SEMENIŠČU V PADOVI
Zgledni in nadarjeni Bepi je stalno razodeval veliko veselje do duhovniškega poklica. Meseca septembra 1850 je bil preoblečen v klerika, novembra istega leta pa je ves vesel mogel stopiti v semenišče v Padovi. Na posebno priporočilo je zanj posredoval njegov rojak kardinal Jakob Monico, beneški patriarh. Meseca maja 1852 je mlademu bogoslovcu umrl oče; ob istem času se je revni družini rodil zadnji otrok. Bepi se je v semenišču tako zelo odlikoval v pobožnosti, vednosti in učenju, da je vodstvo moglo o njem izjaviti, da je prvi v izpolnjevanju semeniških pravil, izredno nadarjen, zelo dobrega spomina, in da zelo veliko pričakujejo od njega v bodočnosti. V resnici se niso zmotili.
KAPLAN V TOMBOLO
18. septembra 1858 je dobrih triindvajset let stari Jožef Sarto po rokah treviškega škofa Antona Farina prejel mašniško posvečenje v stolnici v Castel-
franco, kamor je toliko let kot fantek hodil bos v srednjo šolo. Za novo mašo so mu srečna mati in dobri vaščani vse pripravili v domači župniji. Meseca novembra je odšel za kaplana v malo župnijo Tombolo, da bi bil v pomoč zelo pobožnemu, pa bolehnemu župniku. Župnik in preprosti kmečki ljudje so hitro odkrili odlične darove in zmožnosti mladega kaplana. Ves je bil ponižen, ljubil je skromnost in revščino, potrebnim in bolnikom bi pa najrajši vse razdal. Bil je veselega značaja; kmalu so spoznali tudi njegove velike govorniške sposobnosti in ga občudovali.
ŽUPNIK V SALZANO Treviški škof je spoznal njegove kreposti in sposobnosti ter ga leta 1867 izbral za župnika na večjo župnijo Sal-zano. Župnik Sarto je še vedno rastel v kreposti. Župljani so vedno bolj spoznavali, kolika ljubezen do Boga in bližnjega gori v srcu božjega služabnika, kako se odlikuje v prijazni dobroti, krot-kosti, skromnosti in ljubezni do revščine. Vso njegovo dobroto in ljubezen so spo-
znali zlasti, ki je leta 1873 razsajala hu- j da kuga po župniji.
ODGOVORNE SLUŽBE V TREVISO j Jožef Sarto je bil devet let kaplan in deset let župnik. Treviški škof pa je pobožnega in sposobnega duhovnika hotel1 imeti pri sebi. Imenoval ga za kanonika v Tre visu ter mu določil dve odgovorni službi: kanonik Sarto bo tajnik škofijske pisarne ter spiritual v škofijskem semenišču. Jožef Sarto se je z vsem srcem otepal časti, zato je le iz kreposti pokorščine odšel v Treviso. Skoraj nemogoče je razumeti, s kakšno spretnostjo in neugnano delavnostjo je tu vršil svoje dolžnosti. Povsod je bil prvi: pri molitvi in pri delu. Ko je bil leta 1879 izpraznjen škofijski sedež v Treviso, so soglasno kanonika S a rta izvolili za kapitularnega vikarja.
ŠKOF V MANTOVI Kot kapitularni vikar se je spet izkazal zelo modrega in spetnega. Vedno bolj so postajali nanj pozorni. Na splošno zadovoljstvo ga je Leon XIII. leta
Krsta z ostanki Pija X. na dan proglasitve blaženim 3. junija 1951
1884 imenoval za škofa v Mantovi. Sam 86 je v svoji ponižnosti upiral, a zastonj. 16. novembra 1884 mu je kardinal vikar Parocchi podelil škofovsko posvečenje v cerkvi sv. Apolinarija v Rimu. Meseca aPrila 1885 je ljubeznivi škof Sarto šele mogel nastopiti v Mantovi. Kakor je apostol Pavel Korinčanom mogel govoriti: •»Vsem sem postal vse“ (1 Kor 9, 22), tako je tudi novi škof Sarto začel razlivati bogate zaklade svoje duše, da bi vse Pridobil za Kristusa ter odpomogel mnogim in velikim potrebam mantovske škofije. Skušal je najprej vzgojiti dobre mlade duhovnike; zato si je toliko prizadeval, da bi bila semeniška vzgoja na višku. Nekatere predmete je celo sam Poučeval. Nad vse se je trudil za lepoto bogoslužja ter za dobre katoliške organizacije. S škofom Sartom je nastopila zlata doba za mantovsko škofijo. Pomlad yerskega življenja je racvetela po vsej škofiji. Stare zakoreninjene razvade so izruvali, pohujšanje so odpravili, božje zapovedi so bolj zvesto izvrševali. Man-tovski verniki so sveto in pobožno izgovarjali ime Jožef Sarto. Iz plamteče ljubezni do Kristusa je škof prav posebno skrbel za reveže. Vsak je imel dostop do 'fiega. Trumoma so prihaiali, škof pa Jim je delil obilno miloščino, jim postregel z jedjo in jih oblačil, celo noge Jim je kleče poljubljal.
KARDINAL IN PATRIARH V BENETKAH
Leon XIII. je mantovskega škofa zelo cenil in posebno liubil. V konzi=toriju dne 12. junija 1893 ga je imenoval za kardinala, tri dni nato pa za patriarha cerkve sv. Marka v Benetkah. V Benetkah so že dolgo čakali zaradi težkih razmer na novega kardina'a. Z največiim yeseliem in zadovoljnostjo so ga sprejeli 24. novembra 1894. Jožef Sarto si •'e s svojo ljudomilostjo in krepoctio hi-tro osvojil srca. Kardinalsko obleko je sicer moral nositi, glede življenja pa se ni nič spremenil. Prav tako kot nekdaj kaplan, žuonik in škof. je bil' kot patriarh in kardinal ponižen; preziral je sebe, ljubil revščino in ži'avo delal: goječe in vztrajno se trudil za božjo slavo
‘n zveličanje duš.
Papež Pij X., ki je bil te dni prištet svetim
KMEČKI ŽUPNIK NA PAPEŠKEM PRESTOLU
Ponižni in skrajno revni kardinal Jožef Sarto je po smrti Leona XIII. bil
4.	avgusta 1903 izvoljen za papeža. Na vse načine se je upiral in kardinale v konklavu kleče in s solzami prosil, naj ga ne izvolijo. Tožil je, da je to zanj Kalvarija. Svet je z začudenjem sprejel to izvolitev, češ: Ali bo nekdanji župnik, ki niti doktorata nima, znal vladati Cerkev? Dogodki so pokazali, da je znal.
VSE PRENOVITI V KRISTUSU
Ni mogoče dopovedati, kaj je Pij X. storil za Cerkev. Ker je vedel, da brez dobre duhovščine obnova Cerkve in sveta ni mogoča, mu je bila največja skrb, da bi Cerkev imela pobožne, pokorne in izobražene duhovnike. Zato se že v svoji prvi okrožnici posebej obrača na duhovnike naj mislijo in iščejo kar je zgoraj.
Za svojo zlato mašo je duhovnikom napisal zlata vredno okrožnico. Hotel je prav posebno obnoviti italijanska semenišča. Kakor že Leon XIII., si je tudi Pij X. močno prizadeval, naj bi v krščanskem modroslovju mnogo bolj upoštevali sv. Tomaža Akvinca. Ogromno delo je izvršil z ustanovitvijo Bibličnega instituta. že takoj prve dni je sklenil, da bo zaradi velikih potreb časa skušal dati Cerkvi nov zakonik cerkvenega prava. Pij XII. ga glede cerkvenega zakonika prav stavi ob stran velikih papežev Ino-cencija III., Honorija III. in Gregorija IX. Zaradi lažjega poslovanja je preob-novil tudi celoten način uprave v rimski kuriji. Pred očmi je imel samo božjo čast in zveličanje duš. Odkar je bil duhovnik, se je neprestano prizadeval, da bi bili otroci in odrasli dobro poučeni v verskih resnicah. Zato je tudi kot papež vse storil v tej zadevi; mnogo mu je bilo na tem, da bi za vso Cerkev uvedel enotni katekizem. Sam je kot papež ob nedeljah zbiral na vatikanskem vrtu rimske otroke in odrasle vernike, jih učil krščanski nauk ter jim razlagal evangelij. Pija X. štejejo med obnovitelja cerkvene glazbe. Z odloki o pogostem sv. obhajilu ter o zgodnjem obhajilu otrok je nežni mladini ter odraslim na široko odprl vrata tabernaklja. Že kot škof v Mantovi je čutil, kako se širijo tiho in skrito zmote modernizma. Leta 1907 je to krivo vero krivih ver obsodil' z neustrašenim pogumom v okrožnici „Pa-seendi“ ter z odlokom „Lamentabili“. Z vso odločnostjo je branil svobodo Cerkve; zato je prepovedal, da bi se kaka država kakorkoli vtikala v papeške volitve. Cerkev v Franciji je dokončno iztrgal iz starega galikanizma; bila je potrebna močna Pijeva roka. Kadar je bilo spet potrebno, je pokazal neustrašeno prosto-dušnost; v tem je bil podoben Janezu Krstniku in Pavlu iz Tarza. Pospeševal je katoliška društva ter krščanske delavske organizacije. Rad bi obnovil' zlasti svojo rimsko škofijo, zato je ustanavljal nove župnije. Mnogo je storil za razširjenje sv. vere ter za zedinjenje ločenih kristjanov s katoliško Cerkvijo. Tudi kot papež je nad vse ljubil reveže in sirote. Prva svetovna vojna je človeko-
ljubnemu papežu strla srce. 20. avgusta 1914 je sveti papež umrl.
VELIK V KREPOSTIH
Samo suho ogrodje njegovega življenja smo naštevali. V resnici pa to življenje razodeva polnost junaških kreposti. Imel je vero, ki bi prestavljala gore. neomajno trdno upanje tudi v najbolj temnih in negotovih urah, neizmerno ljubezen do Boga in do bližnjega. Prav zaradi teh treh božjih čednosti pomeni čas njegovega papeževanja zlato dobo Cerkve. Ko je postal papež, je kmalu ves svet vedel za njegovo veliko ponižnost; tudi papeška tiara ga ni zmotila. Vso svojo junaško srčnost je moral dostikrat pokazati; nekateri so celo mislili, da mu je ob tem manjkalo modrosti. Zelo natančno so preiskali njegovo življenje, pa ugotovili, da sta se obe kreposti lepo družili. Pravičen je bil do skrajnosti. Svoie telo in dušo je ohranil v prelepi deviški čistosti. Pij XII. govori na dan proglasitve Pija X. blaženim o deviških ostankih njegovega trupla. Ubog je bil vse življenje od revne kmečke koče do svoje smrtne postelje. Vse je razdal drugim. Z njegovega obraza je odsevala nebeška dobrota. S svojo ljudomilostjo je osvajal srca. Bil je zares velik človek, velik papež, velik svetnik.
SVETI PIJ X.
Že iz njegovega življenja je izpričanih večje število čudežev. Ljudje so ga še za življenja imeli za svetnika. 3. junija 1951 je bil proglašen za blaženega. Prišlo je k slovesnosti toliko ljudi, da niso mogli v baziliko sv. Petra. Zato so za popoldansko slovesnost napravili oltar kar na trgu sv. Petra, kamor je Pij XII. prišel počastit novega blaženega. Ob njegovi proglasitvi svetnikom je pričakovati še mnogo večjih slovesnosti. če kdaj, potem se gotovo pri Piju X. uresničuje Gospodov nauk: „Kdor se ponižuje, bo povišan“ (Lk 14, 11). Pravijo, de je njegova okrožnica o Mariji „Ad diem illum“ sploh najlepša okrožnica, ki jo je kak papež napisal o Ma riji. V njej posebej poudarja nauk o Srednici vseh milosti. Srednica vseh milosti mu je pomagala do velike svetosti.
SVETNIK V ANEKDOTAH
ZBRAL ROZMAN BRANKO
y naslednjem je zbranih nekaj anekdot iz življenja sv. Pija X. So to hipni posnetki lz življenja svetnika, nabrani brez reda in logike, kakor jih pač življenje prinaša
Jožef Sarto — tako se je pisal po-zneJši papež Pij X. — je bil kot kaplan 2nan pod imenom „kaplan ur“. To pa '-ato, ker je naslikal več sončnih ur na župnišču v Tombolu, Gallieri, Fontanivi m drugod, često je pridigal o času in večnosti in navajal slavna stavka s sta-‘Je sončne ure: „Jokanja vredna je uso-‘|a: čas hiti, pride smrt“ in pa „Vsaka ranj) ena ubije“. Znano je, da je tudi kasneje kot papež rad dajal za nagrado H,e> ki mu jih je po posebnem dogovoru •zdelovala tvrdka Hauman prav v ta
uamen.
*
Kot kaplan, v Tombolu ga je žup-s katerim sta se lepo razumela, učil Pridiganja. Ob sobotah zvečer, ko so Pila cerkvena vrata zaklenjena, je ka-p an. na oltarnih stopnicah na glas po-navljal pridigo. Župnik ga je popravljal, KaJ dodal, velel kaj izpustiti, dokler ni 111 ogel zadovoljno reči: „Tako, don Bepi, m> Je všeč.“
Pa je bil don Bepi (tako so klicali Poznejšega papeža) menda preveč učljiv, aJti v kratkem času je župnik spoznal, Ja ga je kaplan prekosil, pa mu je re-i-f »Glej, don Bepi, glej, ni prav, da 'aplan bolje pridiga kot župnik.“
A sta se vseeno še nadalje razumela. *
Don Sarto je živel revno, drugim pa i® lad pomagal. Tako je morala sestra, 1 juu je kuhala in prala, dajati njegovo , !.1° kaplanoma, da sta ga skrivala v vvcye sobe in je bilo tako pred njim aino. Sicer bi ga kmalu razdal.
*
Ko mu je nekoč prinesel nek ver-Par pavov, se mu je iz vsega srca
zahvalil, daru pa ni hotel sprejeti. „Andrej,“ je rekel dobrotniku, „nesi ju domov. Ali ne veš, da meni zadoščata polenta in sir?“ In v istem smislu je ob drugi priliki dejal: „V župnišču se rabi bolj svetilno olje za delo ponoči kot pa namizno vino.“
*
Ko je razsajala kolera v Salzanu, kjer je bil za župnika, so ga nekoč poklicali k bolniku.
„Gospod župnik, po meni je,“ je zatarnal bolnik, brž ko je uzrl župnika.
„Eh, ni te še konec, ne.“
„Da po meni je, po meni je, gospod župnik. Brž me spovejte!“
„No, no, te bom že spovedal,“ je odvrnil župnik in, se ozrl k enemu od družine: „Steci k Sogarovim. Naj ti dajo na moj račun, dva litra dobrega vina.“
Brž se je vrnil z vinom.
„Pij,“ je rekel župnik bolniku in mu ponudil vino.
„Ne morem, gospod župnik, to me bo pognalo v grob,“ je odvrnil bolnik.
Župnik je natočeno vino v dušku spil. Poznal je namreč preproste ljudi: v času nalezljive bolezni ti mislijo dostikrat, da jim tisti, ki jih zdravi, ponuja strup, da bi tako prej umrli.
„Tako. Sedaj pa pij tudi ti.“
Bolnik je res spil prvi kozarec, drugega, tretjega, četrtega.
Drugi dan se mu je zboljšalo.
*
Kot škofijski kancler in semeniški spiritual v Trevisu je don Sarto delal pozno v noč. Neko noč ga je profesor v sosednji sobi čul premikati stol. Vedel je, da Sarto še bedi in dela. Profesor je vstal in potrkal na Sartova vrata: „Poj-
dite počivat, monsinjor Sarto, in pustite škofijske akte za jutri. Vedite, da kdor preveč dela, malo dela.“
„Imate prav, don Frančišek,“ mu je odgovoril Sarto. „Zato pa pojdite v posteljo in dobro spite.“
*
Ko je bil don Sarto imenovan za škofa, ga je vprašala ena od sester: „Bepi, kaj bomo pa danes skuhali, ko si posta! škof?“
„Nič boljšega in nič slabšega kot prej kdaj,“ je odvrnil.
Tudi ni nikdar kot škof dovolil, da bi mu drugi snažili čevlje. „Vojak sem,“ je rekel, „in znam sam opraviti.“
Nekoč je kot mlad škof potoval z nekim duhovnikom v vlaku, pa ni imel nobenega škofovskega znaka na sebi. V istem vozu sta se nahajala dva gospoda, ki sta slučajno začela govoriti o novoimenovanem mantovanskem škofu — o don Sartu —, češ da ni bogvekaj umsko sposoben in da tudi nima voditeljskih sposobnosti, ki se za škofa zahtevajo.
Don Sarto je namignil sopotniku, naj molči, sam pa se je pridružil gospodoma in jima je pritrjeval. Siiajno je govoril o zadevah za dobrega škofa. Tudi je ugotavljal, kako daleč je novi mantovski škof od tega ideala in kako slab bo na novem mestu. Govorniška sila in logika monsignorja Sarta sta začudili potnika, da sta, ko je monsinjor Sarto na postaji izstopil iz vlaka, vorašala spremljajočega duhovnika: ..Kdo je ta simpatični in učeni duhovnik?“
„Monsinjor Sarto, novi mantovski škof,“ je odgovoril duhovnik.
*
Tu naj navedem tri epizode don Sarta z njegovo materjo:
Nekoč je obiskal iz Trevisa mater. Mati si je vedno želela, da bi ga imela mnogo časa ob sebi.
„Koliko časa boš ostal doma?“ ga je vprašala.
„Ves mesec,“ je odgovoril.
Materi so se zasvetile oči, a le za kratek čas. Bila je Benijeva šala. Tisti dan ie bil namreč zadnji v mesecu.
Ob drugi priliki je b;lo: Mati Marga-fita mu je hotela poljubiti škofovski
prstan, pa je pri tem začela opazovati dragoceni kamen na prstanu. Pokazala je potem sinu svoj preprosti prstan in rekla: „Bepi, tvoj prstan je bogat; n danes ga ne bi imel, ko bi jaz prej ne imela tega.“
Kot novoimenovani beneški patriarh in kardinal je nekoč obiskal svojo osemdesetletno mater. Mons. Bressan, ga je pregovoril, da se je oblekel v škrlatna oblačila, da tako iznenadi mater.
„Bepi, ves si rdeč,“ se je začudila mati.
„In ti mama, si vsa bela!“
Sicer pa se je don Sarto vedno obla' čil v črno. Samo takrat, ko je obiskal zavod jožefincev v Benetkah, kjer je bila več sto otrok, ki so strašno radi videli kardinala v rdečem, si je nadel rdeči talar, a se je vselej opravičil pred svojim tajnikom: „Ubogi otroci, rdeča barva jim je tako pri srcu.“
*
Zadnje dni v Mantovi ga je obiskal kmet s košaro v roki. Prišel je peš iz Correggiolija, da še enkrat vidi škofa-Tajniku, ki ga je sprejel, je dejal, da se s škofom poznata in da sta na neki kanonični vizitaciji dolgo govorila. Tajnik ga je pustil h kardinalu. Ko je krnet vstopil, je položil na mizo košaro in izvlekel iz nje ruto, v kateri je bila zavita kila moke jn šest jajc. Kardinal mu je ves ganjen zahvaljeval in rekel: „Kdo ve, kdo je manjši, oni ali mi. P° božjih merilih je na svetu vse ravno nasprotno temu, kar se nam zdi.“
*
Ko je umrl papež Leon XIII., so nm-rali kardinali v Rim v konklave, da izvolijo novega papeža. Pred pričetkom kon-klav je govoril mons. Sarto z nekim tujim kardinalom, zdi se, da z Ronskim nadškofom Couilljem. Le-ta je vprašal kardinala Sarta, iz katere škofije je, na kar mu je on odgovoril v latinščini, da iz Benetk. Iz odgovora je francoski kardinal spoznal, da kardinal Sarto ne obvlada dobro francoščine. Pogovor se J® skrčil na dva kratka stavka v latinščini-
Francoski kardinal: ,,Torej niste kantat za papeža, ker papež mora znati trancosko?“
, Kardinal Sarto: „Res je, prečastiti rj'at, nisem kandidat za papeža. Hvala Kogu!“
No, pa se je francoski kardinal uštel y Syoji napovedi. Kardinal Sarto je bil izvoljen za papeža. Brž ko je bil izvoljen, se je tajništvo zanimalo zo njegove domače in kurij ski tajnik je vprašal Pij a ' kakšen plemiški naslov naj dado nje-s°vim sestram.
„Papeževe sestre,“ je odgovoril Pij X.
»Svetost, navada terja...“
»Papeževe sestre,“ je ponovil papež. . aj slabega so vendar storile uboge zenske. da bi jih s tem nadlegovali!“ p Tudi za njegovega nečaka Janeza arolina, župnika v Possagnu, so neka-,eri napovedovali napredovanje v cer-pVenih službah in celo kardinalsko čast.
a nič tega. Vsakomur, ki mu je govoril “Vegovem nečaku, je Pij X. odgovoril: Ze*ini, da vedno dobro dela, in podelju-
jem
mu svoj blagoslov.“
*
.0 svoji prvi noči v Vatikanu sam Pripoveduje tako-le:
»Nisem mogel zaspati zaradi tolikega Ganotja, pa tudi, ker je nekdo nepre-■* ano v enakomernem ritmu hodil po hod-,1 ,u gor in. dol. Nadlegovala me je tista oja gor in dol, skočil sem s postelje, si P.ekel beli talar, šel skozi predsobo in j.PiJ na hodnik, da pridem na jasno, vaJ je. Bil je Švicar, ki je s helebardo r°ki stražil hodnik pred mojim stanovanjem.
, Ko me je zapazil, je ves zmeden po-eknil in ostal nepremičen kot kip. Re-sem mu: „Pojdi spat, pojdi v po-‘ e;J°’ ljubi sin, kar je tako boljše zate, tudi mer.e boš na ta način pustil
spati.“
*
da Iud! n‘ hotel Pij X. sprejeti navade, pev bi jedel sam. Takoj v začetku pa-Ve^evanja je ukazal, naj postavijo zra-te • njel’0Ve mize drugo za tajnika, ka-se je pozneje pridružil še po-cnik mons. Peščini. Ta sprememba je
pomenila revolucijo, zato so nekateri s kurije namignili papežu na prakso prejšnjih papežev.
„Pa ste gotovi,“ je vprašal smeje se Pij X., „da je sv. Peter jedel sam? In ali ni Jezus jedel s svojimi učenci?“ „Ne vemo, sveti oče. A gotovo je, da so predniki Vaše Svetosti vselej jedli sami.“
„Do kam sega ta navada?“
„Vsaj do Urbana VIII.“
„Dobro,“ je zaključil papež, „slavni prednik Urbana VIII., ki je bil papež kot jaz, je odločil, naj papeži jedo sami in je imel pravico za to. Jaz pa z isto pravico določam nasprotno.“
*
Pri izbiri škofov je imel le iušno-pastirske, umske in moralne zmožnosti kandidatov pred očmi. Odgovoril je neki komisiji, ki ga je po smrti svojega nadškofa prišla spomnit, da mora biti novi nadškof po starih navadah iz sicilijanskega plemstva ali doktor teologije: „Poznam kaplana, ki ni bil ne plemič ne doktor teologije, pa je postal župnik. Iz župnika, ki ni bil ne plemič ne doktor teologije, je postal kanonik; ta kanonik, ki ni bil ne plemič ne doktor teologije, je postal škof. Ta škof, ki ni bil ne plemič ne doktor teologije, je po.stal kardinal svete Cerkve. In ta kardinal svete Cerkve, ki ni bil ne plemič ne doktor teologije, je bil izvoljen za papeža.“
Ko ga je ob drugi priliki kardinal Ragonesi spomnil, da ljudje hočejo škofa iz plemiške družine, je smeje se odgovoril : „Kako morejo zahtevati od papeža, ki je izšel iz preprostega ljudstva, da imenuje plemiča za škofa?“
*
Preprosto in močno je izrazil kmet iz Tombola, kjer je bil poznejši papež Pij X. kaplan, svojo ljubezen do njega v pozdravu, ki mu ga je poslal po neki osebi: „Povejte našemu kaplanu, ki je sedaj papež, da sem živ in da ga nosim tukaj,“ (pokazal je na srce) „vsega tukaj notri.“
Zadnje besede — testament Pija X. so vredne njega. Zapisal je:
„Reven sem se rodil, revno sem živel, reven hočem umreti.“
ŽENE V JEZUSOVEM RODOVNIKU
BETSABEJA
Kralj David pa je imel sina Salomona, navaja evangelist Matej.
Okrog leta tisoč pred Kristusom so šli počasi zadnji boji s sovražniki Izraelcev h koncu.
Dežela je bila nemirna, odkar so jo Izraelci zasedli. Prejšnjih prebivalcev ni bilo mogoče kar na enkrat uničiti ali pregnati. Po Jozuetovi smrti so imeli sodniki zdaj z enim zdaj z drugim sovražnikom ljudstva dovolj opravka. Ko so Izraelci izvolili kralja Savla, se je ta sko-ro neprestano vojskoval. Po njegovi smrti je zavladal David. Z njim je napočila najslavnejša doba izraelske zgodovine. David je bil pri vseh Izraelcih priznan. in čaščen. Bogastvo se mu je kopičilo in slava ga je obdajala. Sanjal je o načrtih, kako bi postavil Gospodu Bogu veličasten tempelj.
Bil je priznan pevec in pesnik. Večina njegovih pesmi, ki se imenujejo psalmi, je prišla v bogoslužje nove zaveze. V njih opeva v lepih podobah božje lastnosti in utripe človeške duše, ki išče Boga in v Njem upa dobiti zavetje.
V teh pesmih je toliko napovedi o bodočem Odrešeniku, da Davida priševamo k prerokom.
Po zgledu vzhodnih vladarjev se je David obdal s celim haremom žensk. Sv. pismo jih po imenu navaja sedem, druge pa samo na splošno.
Ko prebiramo zgodovino kralja Davida, se nam nehote vsiljuje mnenje, da so bili trenutki v njegovem življenju, ko bi mogli trditi, da je bil na vrhuncu kot vernik, vladar in. kot človek.
Sv. Pavel pravi: „Kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade!“ (1 Kor 10, 12). človek ne more nikdar reči, da je
PROF. PAVEL SLAPAR, AVSTRIJA
tako na vse strani zavarovan, da se mu ne more nič zgoditi. Tudi David, mož p° srcu božjem (Apd 13, 22), je padel, in to tako globoko, da bi bil verjetno obležal in se pogubil, če mu ne bi bilo božje usmiljenje prišlo nasproti.
Bila je vojska zoper Amonite. Davidovi vojaki in. poveljniki so se vojskovali na mejah. David sam je ostal v utrjenem Jeruzalemu. Bil je vroč in soparen dan. David je v lenobnem razpoloženju vse popoldne prebil na svojem ležišču, šele proti večeru je vstal in se sprehajal na strehi svoje kraljevske palače. P>'> tem je zagledal Betsabejo, ženo častnika svoje telesne straže, ki mu je bilo ime Urija, ko se je kopala.
Sv. pismo pravi: „Žena je bila zelo lepa.“ David se je začel za njo zanimati-Ko je dobil poročila, je poslal poslance k njej z naročilom, naj se zglasi P1'' njem. Ko je prišla, je David z njo grešil-čez nekaj dni se je vrnila na svoj dom-
To je na hitro opisana zgodba. Toda. če sklepamo po zunanjostih in okoliščinah, ki so zgodbo spremljale, potem V bila to zapletena in zamotana zgodba, ki je Davida in nič manj Betsabejo do dnu duše pretresla. Kako tudi ne! Dokler je v človeku le še trohica vesti, se taki grehi ne pogoltnejo kar na vsem lepem-
Spolni nagon v človeku je zelo usodna sila. So trenutki, ko je človek popolnoma miren. Pamet in vest tako stvarno presojata vse zadeve in. nevarnosti, da so trezne in pravilne sodbe kaj lahke-Toda pridejo spet trenutki, ko se človeka poloti neka razdraženost ali neka notranja napetost. V tem položaju te lahko najmanjša stvar vrže iz ravnotežja. K° pozneje človek nazaj razmišlja, morda večkrat ne najde drugega odgovora, če
*e je vse srečno izšlo, kakor da reče, da Je Bog pomagal in morda na ta način uslišal tiste neštevilne očenaševe prošnje: in ne vpelji nas v skušnjavo,ki jih Je tolikokrat brezmiselno ponavljal.
Greh redno ne podere človeka kot topovska krogla. Ne smemo si tako predstavljati, kakor da bi neka pošast drve-a nad človeka in imela na sebi svarilni napis: Smrtni greh! Greh je redno sestavljen iz prav majhnih stvari, ki vsa-*a zase ne zgledajo kdo ve kaj strašnega. To so večinoma navadne in preproste stvari, o katerih se da k večjemu reči, da so nekoliko nevarne. Toda vseh teh stvari se včasih toliko nabere, da no kraja izpodkopljejo, še stoji trdnjava, a trhla je. Končno pride samo še malenkost m prav zato, ker je malenkost, človek misli, da ni nič hudega. Pa Prav s tem se je zapečatil! če človek Pozneje razmišlja, bo navadno rekel, da Je bilo vse nekam čudno povezano. Nekaj z>obe, nekaj neumnosti, nekaj neprevidnosti. nekaj lastne slabosti, nekaj zunanjo skušnjave, od vsega nekaj, da se človek lahko vara, da ni kaj odločilnega. Grenov, kjer je bila vse sama preraču-nana hudobija, je sorazmerno malo.
David je bil za nečisti greh razpoloven. Verjetno je prej jedel, nato je ves npn poležaval in končno je bil dan. so-Paren ter ga je s svojo zatohlostjo tudi sPolno dražil. Nato pride na vse to po-kled na tujo ženo, ki jo vidi v takem Položaju, da mu kri zavre. Nagoni strast' in sla vzvalove in odrinejo za trenutek pamet in vest. Brž se ponudijo še nekatere misli, ki stopnjujejo samoprevaro: ,,Kai bi bil človek tako plašen! Sa.i sem že dovolj star in izkušen! Sicer Pa kdo mi pravzaprav kaj more?“
čudno tajno in skrivnostno človeka greh vedno na nek način privlači. Kakor c<- stojiš kje na grebenu, kjer zija prehud p.a obe strani. Veš, da si na trdnem 'n da se ni treba ničesar bati. pa ven-oar z neko skrivnostno silo vleče v prehud. če te kaj takega prime, vzemi opomin resno jn se umakni! Za greh je be-f?da „umakni se“ morda prešibka. Rajši m rekel: „Beži!“ če bi bil David ravnal P° pameti ali vesti, bi bili pri prvi priliki na tisto stran, od koder je pretila ne-
varnost, brž vse dohode zaprl. Toda ne! Pustil je da so ga predstave, misli in želje kar preplavile. Kaj je bila posledica? Prešuštva v mislih, željah in dejanju!
O Betsabeji sv. pismo ne pripoveduje veliko. A iz nekaterih pripomb se da marsikaj sklepati. Včasih beremo marsikaj tudi med vrstami.
Če bi jo hotel z najkrajšim stavkom označiti, bi ji moral reči: Trpna počut-nost! Sv. pismo ne pravi zastonj, da je bila zelo lepa. Tu ne gre za tisto rahlo, čudovito in obenem nedolžno lepoto, ki se razvije ob prvem razcvetu deklištva in se je dekle samo niti ne zaveda ne; marveč tu je šlo za zrelo lepoto razvajene žene, ki jo je mož nosil na rokah zaradi njene lepote. Take žene so čudne. Najprej se začnejo zavedati svoje lepote ir. vpliva, ki je z njo v zvezi. Nato se začnejo negovati. S tem se vsa nii-hova pozornost prenese navznoter. Pa ne v dušo, ampak v telo. Tedaj se telo na nekak nepojmljiv način zavestno prebudi v počutnost. Njej se pridružita samodopadljivost in nečimrnost. V tovrstnih lepih ženah je malo duha, malo razuma in malo volje. Vse njih bitie in žitje je ena sama trpna počutnost. Take vrste je bila Betsabeia. če pomislimo, da je bil mož že dalj časa odsoten, da je mlačna kopel počutnost še nekoliko stopnjevala in da le kraljev poziv na njeno nečimrnost tudi svojevrstno vplival, bomo razumeli, da ie bila za nečisti greh vsaj toliko razpoložena kot David.
Ko je Betsabeja čez nekaj časa spoznala, pri čem je, je Davidu povsem mirno ali trpno vdano sporočila: „Zanosila sem.“ V teh kratkih besedah odseva spet tista trpna počutnost, ki svoje krivde kar ne vidi. „Tole se je zgodilo, zdaj pa glej, kako bo šla stvar dalje!“ beremo med vrsticami njenega obvestila.
David je pa trezen in vidi presenetljivo jasno, kako ga je polomil. Saj je bil položaj res vse prej kot rožnat. Kolikokrat je druge učil, kakšni naj bodo! Kolikokrat je druge kot najvišji sodnik v državi kaznoval, ker so šli preko zapovedi! Zdaj je pa sam na tem! Sklep je bil brž storjen: Tu more pomagati samo zvitost. Morda se da vse skupaj
še lepo pokriti. Svojemu poveljniku Jo-abu je poslal sporočilo z besedami: „Pošlji mi Hetejca Urija!“ Joab je poslal Urija k Davidu. Ko je ta prišel h kralju, se je zanimal za to, kako se počutijo Joab in čete in kakšen je vojni položaj. Nato je rekel David Uriju: „Pojdi zdaj v svojo hišo in umij si noge!“ Ko je Urija zapustil kraljevo palačo, mu je sledil častni kraljevski obed. A Urija si je poiskal ležišče ob vratih kraljevske palače pri služabnikih svojega gospodarja in ni šel v svojo hišo. Sporočili so Davidu: „Urija ni šel v svojo hišo.“ Tedaj je David vprašal Urija: „Ti si vendar prišel s potovanja. Zakaj nisi šel na svoj dom?“ Urija je odgovoril Davidu: „Skrinja zaveze, narod Izraelov in Judov prebivajo v šotorih. Tudi moj poveljnik in služabniki mojega gospoda taborijo na prostem, kako naj torej jaz grem v hišo in jem in pijem in spim pri svoji ženi? Pri tvojem življenju in pri življenju tvoje duše! Ne, tega ne morem storiti!“ Nato je rekel David Uriju: „Ostani tudi danes še tukaj! Jutri te bom odslovil.“ Tako je Urija ostal še ta in naslednji dan v Jeruzalemu. Ko je na Davidovo povabilo pri njem jedel in pil, ga je ta opijanil. Toda ko je na večer odšel, je poiskal ležišče spet pri služabnikih svojega gospodarja in ni šel na svoj dom.
Če Urijevo ravnanje stvarno presojamo, moramo reči, da je bil lep značaj. Daši je bil Hetejec in ne Izraelec, je vendarle z dušo in telesom ves predan službi svojega gospodarja Davida. Njegova ginljiva zvestoba postavlja v toliko slabšo luč Davidovo brezvestnost.
Naslednje jutro je pisal David Joa-bu. Pismo je nesel Urija sam. V pismu je stalo naslednje povelje: „Postavite Urija spredaj v najhujši bojni metež. Nato se od njega brž umaknite, da bo za gotovo zadet in da bo padel."
Joab je pri obleganju mesta postavil Urija na tako mesto, o katerem je vedel, da so tam hrabri možje. Ko so meščani napravili izpad, jih je nekaj od čete, to se pravi od Davidovega moštva, padlo. Tudi Hetejca Urija je zatekla smrt.
Ko je Urijeva žena zvedela, da je mož padel je žalovala za njim. A ko je
čas žalovanja potekel, jo je David vzel v svojo hišo. Postala je njegova žena i° mu rodila sina. Toda Gospodu ni bil° všeč, kar je David storil.
David se je gotovo sam pri sebi i*" govarjal, da njegov greh ni bil tako ve" lik, in če je bilo kaj narobe, da je vse pošteno poravnal, ko je vzel Betsabej0 k sebi in ji celo obljubil, da bo najstarejšega sina iz njunega zakona imenoval za'svojega naslednika. A miru le ni našel. Vest je kar naprej kljuvala.
Svoje dušno stanje opeva David v spokornih pesmih. Več mesecev je trpel v taki razdvojenosti, da je tudi telesno začel propadati. Takole pravi: „Dokler sem molčal, mi je iz dneva v dan ginih* moč v zdihovanju. Zakaj tvoja roka j® noč in dan težko ležala na meni. Premetaval sem se sem jn tja v svoji bolečini, a želo v moji notranjosti je ostalo-Gospod, ne kaznui me v svoji jezi in ne pokori me v svojem srcu. Zakaj tvoja puščica me je zadela in težko leži tvoj» roka na meni. Zaradi tvoje jeze ni zdravega mesta na mojem telesu in zaradi moje krivde ni več zdravja v mojih udih-Moj greh mi sega čez glavo in je kakor težko breme, zame pretežko...“
Ali niso čudna pota greha!? Najprej je v človeku toliko poželenja, da res ver jame, da ne bo prej našel miru in zadovoljstva, dokler se mu ne vda. Vse je v ta cilj usmerjeno. Ko pa človek z grehom svoj namen doseže, nastopi razo-čaranie. Veliko te usodnosti je tudi v grešnih spolnih zbližanjih. Najnrej ženejo oba varljivi upi preko vseh pomislekov. Ko se drug drugemu vdasta. se navadno začne medsebojno oddalievanie. S kolikor večjo silo sta se prei nrivla' čevala, s toliko večjo se nato odbijata.
Bog je poslal k Davidu preroka Na-tana, da bi nredočil velikost greha i° ga nripravil do skesanega priznanja, če bi bil nrišel nadeni kar s trditvijo, da je grešil in ga pošteno ozmerjal, bi a® bil David verietno v svojem napuhu uprl in zakrknil. Toda Natan si je premeteno izmislil neko zgodbo. Tei je David tako prisluhnil, da si je v njej sam izrekel uničujočo sodbo.
Pričel je takole: V nekem mestu sta živela dva moža. Eden je bil bogat, dru-
jf1 reven. Bogati je imel veliko število vac jn govedi. Revni pa ni imel sploh icesar, razen edino jagnje, ki si ga je .11 kupil in vzgojil1. Živelo je pri njem lri rastlo z njegovimi otroci. Navadilo Je jesti z roke in piti iz njegove skle-?• Spalo je pri njem in bilo kot kaka Jegova hčerka. Ko je nekega dne bogati °bil obisk, se ta ni mogel odločiti, da bi y?el eno od svojih ovac ali govedi, da gostu, ki ga je obiskal, pripravil .d. Vzel je marveč reveževo jagnje ga pripravil gostu, ki se je bil zgla-Slt' Pri njem.
David je vzel zgodbo zares in se je nad brezsrčnim možem razsrdil. Rekel j? .Natanu: „Kakor resnično Gospod ZIVD Mož, ki je to naredil, je otrok fanti! Jagnje mora četverno povrniti, . je tako ravnal in, ni poznal usmilje-nla;“ Natan je odgovoril Davidu: „Tisti m°ž si ti! Tako govori Gospod, Bog Iz-‘aelov: „Jaz sem te mazilil za kralja nad Izraelom, jaz sem te rešil iz Savlove '.e, jaz sem ti bil dal hišo tvojega gospodarja in žene tvoje gospoda. Če bi 1 bilo to premalo, bi bil še to in ono navrgel. Zakaj si šel mimo Gospodove nostave in storil, kar mu ni bilo všeč? ■r? .govori Gospod: Glej, po tvoji last-hiši bo prišlo gorje nad te. Meč se ne bp umaknil od tvoje hiše. Pred tvojimi ti bodo vzete žene in dane druge-?u • ■ ■ Ti si sicer delal na skrivnem, boni na to grožnjo izpolnil pred °croi vseh Izraelcev in pri belem dnevu.“ v.. Tedaj je rekel David Natanu: „Gre-Sl ‘ sem zoper Gosooda!“ Natan je odgovoril Davidu: „Tako je tudi tebi Go-fPod tvoj greh odpustil. Ne boš umrl.
her si Gospodovim sovražnikom na ta način dal pohujšanje, ti bo sin, ki se ti bo rodil, umrl.“
Razgovor med Davidom in Natanom i lahko primerjali spovedi. Natan go-v°ri v božjem imenu in naloži kazen in Pokoro v božjem imenu. Ko je David sv°.l oreh skesano priznal, mu je Natan Povedal, da mu je Bog greh odpustil. Za Prešuštvo in umor je bil zaslužil smrtno azen. Ta g.a ne bo zadela. Namesto nje Pa mora sprejeti milejšo kazen: Umrl mu bo otrok.
V tem odstavku je utemeljen nauk
Cerkve, ki uči, da Bog v zakramenta sv. pokore odpusti večno kazen (= smrtno kazen) oziroma, da jo spremeni v časno pokoro.
Natan se je nato vrnil v svojo hišo. Gospod pa je udaril dete, ki ga je rodila Uri jeva žena Davidu, z boleznijo. David je mislil, da bo z lastno molitvijo in postom morda rešil otroku življenje. Začel se je strogo postiti, če je prišel domov, je spal ponoči na goli zemlji. Starešine na dvoru so ga hotele pregovoriti. On pa se je protivil in ni jedel z njimi. Sedmi dan je otrok umrl. Davidovi dvorjani so se bali naznaniti otrokovo smrt. Mislili so namreč: Že ko je otrok še živel, nas ni hotel poslušati, če smo hoteli z njim govoriti. Kako bi mu mogli zdaj povedati, da je umrl? To bi povzročilo nesrečo.
Ko je David videl, da njegovi služabniki šepetajo med seboj, je iz tega sklepal, da je dete umrlo. Kljub temu jih je vprašal: „Je dete mrtvo?“ Odgovorili so mu: „Da, mrtvo je.“ Odslej se ni več postil in pokoril. „Čemu naj se še postim? Saj ga ne morem privesti nazaj. Jaz bom šel k njemu, a otrok se ne vime več k meni.“ V teh besedah David jasno izpoveduje vero v posmrtno življenje in svidenje onstran groba.
Zamislimo se v Betsabejin položaj! Toliko prebrisana je bila, da je sprevidel prvotno Davidovo igro. Nato so začeli padati udarci. Dobri in zvesti Urija je padel v boju. Morda ji je David prihranil sporočilo, na kakšen način in zakaj je izgubil življenje. Morda si je sama mogla kaj misliti. Vsekakor je začela premišljevati, kakšen čuden člen je s svojim grehom v verigi nesreč postala. Nato je morala gledati Davida, njegove duševne muke, kazen in pokoro. In končno je stala ob smrtni postelji svojega otroka. Vse to so bile izdatne očiščujoče vice za njeno čutnost. Kar je nekdaj b'"la, po vseh teh doživetjih nj bila več. Kesanje in pokora sta tudi njej izprosila božie odnuščanje. Njen značaj se je poglobil. Začela je novo življenje.
David je Betsabeio tolažil. Podarila mu je drugega sina Salomona, ki je postal Davidov naslednik in prišel v Jezusov rodovnik.
Film meseca „Ivana Arška“ naj bo posvečen spominu padlih domobrancev, ki s0 bili okoli njenega godu, 30. maja, na dan njene ognjene smrti (27. V. — 600; 28-V. — 3000; 29. V. — 2800; 30. V. — 3000; 31. V. — 2700) izdani, po trgovskih splet' kah hinavskih Angležev, našim krvavim bratom. V onih dneh je nasilno utihnila v mladih grlih majska pesem in za vedno utonila v gozdovih Hrastnika, Teharij’ Škofje Loke in Kočevskega Roga. Bog si je izbral v dar najboljše, da si tako za' dosti za narodove grehe. Seme, ki je bilo tedaj vsejano v našo zemljo, je porok za novo narodovo življenje. Naši fantje pa naj nam bodo vedno, kakor Francozom Devica Orleanska, svetal vzor nesebične in čiste ljubezni do Boga in naroda.
UVOD V RAZUMEVANJE ŽIVLJENJA IN FILMA O IVANI ARŠKI Ivana Arška je bila rojena v dobi stoletne vojne, ki je divjala v Franciji med Burgundci in Orleanci. Oboji so bili iz kraljevske rodovine Valois. Tedaj je vladal v Franciji Karel Neumni, ki je bil vnuk Janeza Valois. Kraljevi bratranec, vojvoda Burgundski, se je osamosvojil izpod kraljevega vazalstva in tako je menil zavladati nad vso Francijo. A temu naklepu se je uprl vojvoda Orle-
anski, njegov drugi bratranec, ki je tudi hlepel po kraljevem prestolu. Nastali s° krvavi boji in sledilo je opustošenj® Francije. Na lastni zemlji so se borih bratje za nadoblast. Narod se je raZ' dvojil v dva tabora. Začela se je prava vojna. Sin vojvode Orleanskega se Je poročil s hčerko iz rodovine Armanjak-Tako so se Orleanci začeli imenovati stranka Armanjakov in drugi stranka Burgundcev. Oboji so imeli za cilj P°' lastiti se Pariza in izkoristiti v svoje na"
lene oblast neumnega kralja. Te boje
so spretno in pretkano izrabili an-s esk; kralji iz rodovine Plantagonet, Potomci francoske kraljevske rodovine nnJ°u, ki so si kot taki lastili oblast .p francoskim kraljevskim prestolom.
ec*aj je vdrl v Francijo s svojo vojsko “nSleški kralj Henrik V. Zasedel je se-erni del Francije. Njemu se je kmalu P?'družil vojvoda Orleanski. Pravi kralj arel Neumni pa je bil brez moči. Poleg sega tega je začela spletkariti še kra-žena — nekdanja nemška princesa. y°Jo hčer je proglasila za edino zako-'to naslednico prestola in sina Delfina 'Prvorojenca) za nezakonskega in kot akega nevrednega prestola. Delfin je ,at0 zbežal s svojimi pristaši na svo-°dno ozemlje Loire. Med tem je umrl Pgleški kralj Henrik V. katerega je asledil šestmesečni sin Henrik VI. Na-esto njega je vladal kot regent očetov v'at princ Bedfort z namenom, da osvoji se ostali del Francije in okrona Henriji1 VI. v Reimsu za francoskega kralja.
P'alu pade v roke Angležev Orleans ter °stale važne trdnjave. Francija je bila skoraj izgubljena in Delfin, nekronani “ežni kralj, brez vojske, denarja ter lesnikov.
. V tej stiski, sam v resnih dvomih, če je res pravi dedič prestola, se kralj za-^ce k Bogu. Prosi ga za znamenje, gttialu se začno oglašati božji glasovi. °? si je izbral nekai nemočnega in kar e,levzdelo svetu neumnega, da po tem Pokaže svojo moč in vrže s prestola sabna in prevzetne.
GLASOVI KLIČEJO
Dne 6. januarja leta 1412 se rodi Ja-°bu Arškemu in njegovi ženi Elizabeti °mee v kraju Domremy v Loreni hčerka vana. Kmalu je z'-astla v pridno, spret-Do in ubogljivo dekle. Ko ima komaj 13 o1, zasliši na pašniku prve „glasove“. Prva je zelo presenečena. Glasovi ji go-da mora poiskati ubežnega kralja e fina in ga pope! v ti v Reims na kro-, an’e- Prikaže se ji tudi nadangel Mi-ael' ki razodene, da ji bosta prišli na °m°č sv. Katarina in sv. Marjeta. Nji-a naj se zaupa in vse uboga, kar ji °sta veleli, ker to želi Bog. Tri leta ji
Sedemnajstletna Ivana (v vlogi Ingrid Bergman) se poslavlja od domačih in sorodnikov, ker jo nebeški glasovi ne
nehno kličejo na branik domovine
govore glasovi; ona pa molči. Ne zaupa se nikomur. Boji se, da bi jo imeli za neumno. Posebno jo je strah pred očetom, ki je imel nekoč neke čudne sanje o nji in ji je potem zagrozil, da bi jo takoj utopil, če bi res odšla z vojaki. A glasovi neusmiljeno kličejo. Angleži so zasedli skoraj celotno Frarcijo. Ivana joka, moli, ne spi, hodi k sv. maši in obhajilu in roti glasove, naj jo puste pri miru. A glasovi so nestrpni. Ivana poskusi na lep način oditi od doma. Sorodnica bo porodila. Izkoristi priliko. Bratrancu v Petit Burey blizu Vaucoleursa vse pove. Mora oditi k poveljniku trdnjave v Vau-coleurs, da ga poprosi za spremstvo do Delfina. Poveljnik Robert Baudricourt se iz nje norčuje. Pošlje jo domov v posmeh domačih in uresničenje očetove grožnje. A glasovi jo napadajo vedno znova. Ne more se jim več ustavljati. Tokrat zbeži za vedno z doma. Zopet je pri stricu. Za vsako ceno hoče pred poveljnika trdnjave.
IZ VAUCOULEURSA V CHINON
Poveljnik se skoraj čudežno prepričan uda in pošlje Ivano v spremstvu sedmih vojakov k Delfinu. Morajo skozi sovražno ozemlje Jezdijo po skrivnih
Od dolgeg.a potovanja izmučena si uteši žf.jo pri dobrih ljudeh (Ivana v vlogi Mile. Falconetti)
potih in skoraj le ponoči. Reke morajo preplavati na konjih. Prejezdijo 50 do 60 km na dan. Ob jezdili so mesto Auxerre in Gien in že so v Loiri, ozemlju zasedenem po Delfinovih četah. Ustavijo se v Fierboisu, kjer prisostvuje Ivana V svetišču sv. Katarine trem mašam. Od tu pošlje do kralja pismo, v katerem ga prosi nujnega sprejema. Drugi dan odjezdi h kralju v Chinon. Petstokilo-metrska ježa je končana, cilj kočno dosežen. Ivana je nestrpna. Rada bi čimprej kralju zaupala skrivnost in se mu ponu dila v sluäbo.
PRI DELFINU
Dne 8. marca po kosilu je odvedena Ivana h kralju. Ta se skrije med služabnike, oblečen v navadnega dvorjana, da ga ne bi Ivana spoznala. Hotel jo je skušati. Ivana izbira z očmi in kmalu se usmeri h gruči služabnikov, kjer je Delfin skrit. Poklekne pred kralja in ga nagovori rekoč: „Bog te živi, spoštovani Delfin!“ „Jaz nisem kralj,“ odvrne Delfin. „V imenu božjem ti pravim, ti si kralj Francije! Daj mi vojsko in osvobodila bom Orleans ter te povedla v Reims, da te okronajo za kralja Francije; ker božja volja je, da izginejo iz naše dežele Angleži.“
PROTI ORLEANSU
Po nasvetu kraljevih svetovalcev iri ostalih veljakov izroči kralj Ivani Ari#1 oblast nad vojsko. Kralj sam je bil Č0' dežno prepričan po Ivani v nje božje poslanstvo. Neki orožar iz Toursa ji #' dela lep, svetal oklep. V svetišču sv. K»' tarine v Fierboisu čudežno najde met- | Njen vojni tovariš postane odslej voj' voda iz Alensona. A najljubši ji je voj : prapor. Na belem polju so vtkani zlab cvetovi lilije, simbola Francije. Na eß1 ; strani je podoba Kristusa, vladarja sve-ta, na drugi strani pa grb Francije. ln pod ta prapor zbira sedaj Ivana, po božji volji določena, zveste sinove Francij6, 1 ki se sedaj dokončno pridružijo svojem11 pravemu kralju.
OSVOBODITEV ORLEANSA
28. aprila odjezdi tako zbrana vojsk» proti Orleansu. Z velikim navdušenjem prijezdijo pred to trdnjavo. Ivana trikrat pozove Angleže k predaji. Zastonj' Ošabni Angleži se norčujejo iz nje ter jo psujejo z vlačugo, čarovnico in podobno. Ivana joka in moli. 5. maja, na da» vnebohoda, prisostvujejo vsi vojaki sV-maši in se skupaj z Ivano okrepčajo s Kruhom močnih. 7. maja prebredejo reko Loiro in že so pred mogočnim1 trdnjavami Angležev. Boj je besen i» krut. Zdi se, da so trdnjave nezavzetne-Ivana pograbi lestvo, jo nasloni na obzidje in spleza kvišku. Medtem pa jo zadene v levo ramo sovražnikova puščica-Ivanin prapor, posejan z belimi cvetovi lilij, pokriva v jarku ranjeno deklico-Ali je tu grob Francije? Ivano obvežejo, nato malo je ter se spove in že zbir» okoli svojega prapora razkropljene i.n preplašene vojake. „Naprej dečki!“ je povelje Ivane. „Ko boste videli na obzidju moj prapor, udarite! Trdnjava mora biti še to noč naša!“ Francozi zopet napadajo; vojaki se bore kot levi; Že je noč. V temi se vidi plapolati bel} Ivanin prapor. Že je na obzidju. Anglež1 beže. Zadnja trdnjava mesta je zavzeta po Devici Orleanski. Franciji se odpro sedaj vrata v novo svobodo. Angleži, ra-njenmi v srce, uvidijo, da se jim oblast nad Francijo izmika iz rok. Sedaj so 1® še ubežniki, ki se umikajo proti obab
^v°je domovine. Orleans praznuje skozi •ri dni zmago. Kralj prijezdi do Toursa, pozdravi rešit. Ijico domovine. A De-Vlca Orleanska ne miruje. Njen cilj je *avzetje Reimsa, da tam okrona Delfina Za kralja Francije.
ZADNJI PORAZI ANGLEŽEV OB LOIRI
Orleans je šele prva zmaga. Morajo Nasesti še ostale trdnjave ob reki Loire, .. očistijo tako pot do Reimsa. 11. ju-n'la odjezdi z Devico Orleansko 8.000 v°Jakov proti Jargeau. Ivana je zopet P^a na obzidju in kliče vojake za seboj, “oveljnik Suffort se preda z moštvom rekoč: „Se izročam Devici, največji junakinji sveta!“ Naslednje dni padeta rdnjavi Beaugeney in Meung. Angleški p0.ivoda Talbot je dokončno poražen pri oteyu, dne 18. junija. Pot v Reims je sedaj prosta.
POHOD NA REIMS
29. junija odjezdi Ivana z Delfinom, P^a čelu 12.000 vojakov in vitezov, proti
0	!msu. 30. junija se jim preda trdnjava aint-Fargeau. Proti večeru vkorakajo
T Auxerre. Jutranja zarja jih obsveti v Conne na poti proti Troyes, ki čez nekaj yni Pade po težkih bojih, že so pred , f.'ti Reimsa, ki jim pošlje po poslancih ?‘joče mesta. V nedeljo, 16. julija, pri-princ Karel — Delfin Francije — bdan od vitezov, vojakov in neizmerne božice v Reims. V veličastni stolnici je aslednji dan maziljen za francoskega ralja Karla VII. Na koncu obredov Pride h kralju Devica Orleanska in ga solzami v očeh nagovori: „Presvetli jja'l! Sedaj je izpolnjena božja volja.
e.poslanstvo je skoraj končano. Fran-'Ja je sedaj tvoja!“
1	® tem je za Ivano oljčna nedelja ,°ncana. Da bo Francija dokončno re-
mora ona zgoreti kot žrtev na tarju domovine. Sedaj se pričenja za »no ni en veliki teden, ki ga ona že ?."• Želela bi sedaj vse to pustiti in L.1 domov med svoje brate, starše in >^člce- a^ volja božja je drugačna. Ima sa le še leto dnj in tega mora dobro “Porabiti v prid domovine.
Ivana (v vlogi Simon Roussel — Michele Morgan) pred Delfinom, katerega potem odpelje v Reims, kjer ga kronajo za francoskega kralja pod imenom Karel VII.
NJEN GETZEMANI — IZDAJALEC SE PRIBLIŽUJE
Politika, prestiž, napuh in ljubosumje niso trpeli Ivane ob1' strani novo-kronanega kralja. Tudi glasovi ne govore več. Ivana je osamljena. Čaka jo še Pariz, ki je v angleških rokah. 23. avgusta odjezdi nad Pariz. Zgrade mostove čez Seno. 8. septembra napadajo vrata sv. Honorija. Ivana je ranjena v nogo in pada z obzidia kličoč: „Na obzidje! Mesto je naše! Kralj naj vkoraka v mesto!“ — Po sili odnesejo Ivano izpod obzidja. Kralj zapove umik. Poderejo vse mostove. Karel VII. se spravi s svojim bratrancem vojvodo Burgundskim. Zopet začno voditi umazano politiko. Devica Orleanska položi razočarana svoje orožje na grob sv. Dionizija rekoč: „Izročim meč in šlem, po šegi ranjenih vojakov, sv. Dioniziiu.“ Krali se umika na jug. In ta umik mu je zakasnil vhod v Pariz za 8 let. Med tem podpiše Karel VII. od-
Ivana obleži ranjena pod zidovjem mesta Orleans
lok, s katerim podeli Ivani in njenim plemiški naslov. Pariz je v rokah Angležev in Burgundcev in dobiva živež in pomoč po reki Seni. Edina trdnjava, ki jih ovira na severu, je Compiegne. Burgundci jo skušajo zavzeti. Ivana ji hiti na pomoč. Sovražnik je mnogo močnejši. Med umikajočimi se Francozi nastane zmeda. Ivana pade s konja. Sovražnik jo
Ivana je kot čarovnica obsojena na grmado
zajame dne 22. maja leta 1430. Sedaj je v rokah Ivana LuxemburSkega. A An' gleži jo zahtevajo zase. Ti podkupijo škofa Cauchona, rektorja pariške univerze, da jo zahteva kot čarovnico in krivo" verko in jo kot tako sodi cerkveno so-dišče. Cauchon je smrtni sovražnik kra' lja in Device, ker je bil pred letom dni po kralju zaradi svojih nečednih poslov izgnan jz svoje škofije.
Ivana je zaprta v trdnjavi Beaure-voir. Od tu skuša neke noči uiti proti vo-Iji njenih glasov. A tako nesrečno pade, da ne more več bežati. Zopet je ujeta iD nato prodana Angležem za 10.000 zlatih frankov. Od tu jo odpeljejo v Ruan, da jo tam sodijo kot čarovnico in krivcr verko. Zaprč jo v grajski stolp, vkle* nejo v verige okoli vratu, rok in nog ter izroče v varstvo netim stražarjem. Ti nesramni stražarji so sedaj največja muka tega deviškega dekleta.
PROCES
Angležem prodani škof Cauchon uprizori umetno cerkveni proces, da tako obdolži Ivano krivoverstva in vražarstva ter tako pokaže Ivanino delovanje kot hudičev posel in s tem tudi razveljavi Karlovo kronanje kot nezakonito ter kot tako neveljavno. 21. februarja s-1 prične proces, predsedovan no Cauchonu in vice-inkvizitorju I,e Maitre, ob prisotnosti 40 škofov in doktorjev bogoslovja. Iva' na takoj prvi dan protestira proti pri' stojnosti sodišča, češ da inkvizicijski zakon prepoveduje sovražniku sod'ti toženca In oni, da so njeni smrtni scr vražniki in sovražniki domovine.
Ivana se bori že štiri mesece sama proti tem podležem in hinavcem. Je brez nekdanjih prijateljev, ki so jo nekdaj častili. Edino upanje ji ie Rim. Se sklicuje na papeža, a Angleži ji ne dovolijo -oelaciie. Je breznrovna.* 24. maja unrizore zadnji napad. Pripravijo iavni proces „odpovedi zmoti“. Preberejo ji na
* V-deti m moramo, da je katoliška Cerk°v 25 ]°t no njeni smn>i. no rimskih turistih in francoskih inkvizitorjih. tri leta skrbno preiskova'a vse njeno življenje in nroglarila Oauchonov proces kot t ndenčen in neve’javen.
j^gu 12 zmot, katere naj podpiše, da ne “° tako izobčena in da bo nato izročena v cerkveni zapor. Ivana podpiše, a 'le za radi nesramnih stražnikov, da je ne bodo Več nadlegovali, ker cerkveni zapor Oskrbujejo ženske. A Cauchčn jo je ZoPet izdal. Izroči jo kljub podpisu v v°Jaško ječo. Ivana je tako primorana zopet obleči moško obleko, ker jo sicer stražarji nadlegujejo. Trpljenje je groz-n°- Edino tolažbo najde v molitvi. Sedaj razume, da se uresničujejo nad njo napadi glasov; je pred zadnjo zmago, 5atero je po Orleansu napovedala Angle-A ta zmaga ne bo taka, kot jih je 6lla vajena doslej. Teh zmag svet ne Zazume. Zopet jo tožijo, da je znova taPadla izobčenju, ker je oblekla moško obleko, kateri se je med zmotami odpo-eoala. Moč teme je na delu. Cauchčn Zahteva javno izobčenje in nato smrt na Strnadi. Zadnjo noč ji dovolijo prejeti Sv- obhajilo.
NA KALVARIJI
Naslednji dan, 30. maja, jo vozijo blečeno v belo tuniko, z ostriženem! asmi ju napisom krivde na glavi, ob-abo z 200 biriči in krvniki, proti grma-Ko se Ivana približuje trgu za-hce: „O Ruan, Ruan... je res, da bom b umrla in boš ti moje zadnje bivali-Na trgu jo Cauchčn zopet izobči a nato izroči civilni oblasti, ki jo takoj in k**6 na grma(l°- Od tu njene nedolžne blage oči še enkrat objamejo svojo Predrago Francijo in to ubogo, zape-sv k° ’n Pr°dano ljudstvo. Zanje in za obodo domovine se sedaj ona daruje, tudi za sovražnike, katerim še enkrat bpusti. Nato prosi za križ, katerega ji ^staknejo v tuniko na prsih. Sedaj je .svojim Kristusom tudi ona križana, •j® er>krat izpove svoje božje poslanstvo r, 2 močnim glasom kliče ime Jezus.
•	Senj j0 použiva v žgalni dar. Sedaj
*	še ognjena baklja. Slišijo se le ■ lzgi plamenov, ki použivajo svetniško e° n_ajvečje junakinje Francije. In tako uarn Izroči filmski trak. Njena podoba ^gasfig na fi]msi(em platnu, a v naši
ostane neizbrisna za vedno, kot
Plamen, ki ne ugasne nikoli več in ki 2e P°t proti večni domovini.
iiaet'c
Ret»
Ivana, na grmadi, zopet v vlogi Ingrid Bergman v operi „San Carlo“ v Neaplju
POGREB ZADNJIH OSTANKOV
Iz zgodovine vemo, da so morali biriči, ko je ogenj ugasnil, pobrati pepel in ga pokazati oblasti v znak, da je Ivana res zgorela. A da ne bi Francozi kdaj častili njenih ostankov, so zapovedali Angleži svojim vojakom vreči njene ostanke v reko Seno.
In ti vojaki so vrgli v deročo reko pepel in njeno srce, katerega goreča grmada ni mogla použiti.
KONČNE OPOMBE
Rad bi opozoril bralce „Duhovnega življenja“ na nekatera filmska in teatr-ska dela, ki so skušala več ali manj posrečeno upodobiti ta izredni lik francoske zgodovine na platnu ali na odru. Okoli enajst filmov nam kaže najvažnejše dogodke iz njenega žmjen a Prvi tak film je bil narejen že v predzgodovini filma, v letu 1900 po Francozu Georges Meličs. Slede trije italijanski filmi iz okoli leta 1909. Nato leta 1913 še en italijanski film. čez 4 leta nam angleški film „Joan the Woman“ prikaže Ivano po Ceciliji B. de Mille. Leto 1928 nam da najbolj izvirno delo o Ivahi v filmu ,,La passion de Jeanne d’Are“, narejenem po slavnem Dreyerju in prikazano po Renee Falconetti. Ta film nam pokaže le Ivanin proces in njeno smrt. Dreyer nam hoče tu prikazati njeno smrtno tesnobo in grozni strah pred nečem še neznanim. Je to psihološko-umetniško delo, katerega pa le malo ljudi more docela doumeti. Do zadnjega so mislili, da je original izginil v požaru v Studios de Joinville, a je bil končno najden po M. Le Duca leta 1951. Družba Pthe-Naton nam naslednje leto po Marcu de Gastyne prikaže: „Le mer-veilleuse vie de Jeanne d’Are“ po Simone Genevois. Nemški film nam jo da v letu 1935 po Gustav Ucicky v osebi Angele Salloker (Zalokar!) v delu „Das Mädchen Johanna“. In angleški v letu 1947 po Michel Morgan (glej sliko!), ki pa ostaja mrzla tudi v zadnii ženski trilogiji „Destinees“ ali boljše imenovan „Žena v ■vojni“. Končno pa nam Viktor Fleming po R. K. O. Radio — ameriškem filmu približa že bolj popolno Ivano, v osebi glavne igralke Ingrid Berg-
man v delu „Joan of Are“. Ta film sin» si mogli v Argentini ogledati šele pred' lansko leto. Direktor Walter Wagner je hotel prikazati lik največje in najčistej' še junakinje zgodovine po največji film' ski igralki. Želja 1. Bergman je bila ž» od mladosti (rojena 29. 8. 1915 v Stok' holmu) predstavljati nekoč Ivano ArškO' Pravijo, da se more pokazati vsa veličin» ženske filmske zvezde šele v tem delit kakor moške v Hamletu. In Ingrid jc vlogo dobro naštudirala. Potovala je zato v Francijo ter obiskala vse kraje, kode( je živela in hodila Ivana Arška. Nato je šest mesecev študirala njeno zgodovin» in nam nato, bolj na ameriški načini prikazala to slavno junakinjo. Nekoč s» je izrazila, da če bi ona prej poznal» Falconettijevo Ivano, da se ne bi upal» prikazati svojega dela. Gotovo je, da je dala Mme. Falconetti v svojo vlogo vs» svojo dušo. Skratka, bila je bližje Ivani! dočim se ji je Ingrid približala večkrat bolj narejeno. Vsekakor je film umet1 ■ nina in na nek način prekaša vsa dosedanja dela. Tehnično je delo neoporečno; Boj za Orleans traja pred našimi očmi celih 20 minut. Proces pred cerkvenim sodiščem traja 40 minut in nam zelo dp" bro prikaže „boj jagnjeta z volkovi“ i® v tem delu je Ingrid še najbližje Ivani’ Ko gori na grmadi, čutiš, da je Ivanin duh napolnil dvorano. Gledalci odhajaj» domov s podobo Ivane v duši in le male; koga moti ločenka Ingrid Bergman, ki ima sedaj že tri otroke z italijanskim filmskim direktorjem R. Rossellinijenip pod čigar vodstvom je zelo uspešno igrala pred kratkim v „Opera San Carle' v Neaplju Claudel-Honegger-jevo delo: „Jeanne bücher“ — „Ivana na grmadi“' A sedaj se že pripravlja, da nam pokaže Ivano v zadnji filmski umetnosti, v tretji razsežnosti (3 D). Claudelovo delo s» igrali kot premiero v Par'zu leta 1950-V New Yorku pa jo je igrala nedavno znana plesalka Vera Zorina.
Filmska in odrska umetnost ne bost» mogli nikoli izčrpati in v vsej popolnosti podati to prelepo in bogato življenj^ 20 letne junakinje, ki se je znala sebi odpovedati, da bi tako mogla boljše služiti Bogu in odmovini.
VINKO FLEK
VERSKA VZGOJA V PREDŠOLSKI
DORI
DR. RUDOLF HANŽELIČ
Splošne misli o verski vzgoji smo po-dali v prejšnji št wilki. V tej in v nasledki nekaj misli o verski vzgoji v prvih otrokovih Istih. Za to vzgojo je posebej v,ažen otrokov krst in godovanje, prebuditi je treba v otroku ljubezen do Boga !n do Kristusa, spoštovanje do molitve in znam-,nja križa, ter ga seznanjati s sVetiščem in sv. mašo.
1.	SV. KRST. Rimski katekizem star-S8tn naroča, naj dačo otroka krstiti čim Prej. Isto naroča sinoda argentinskih škofov, želeti je, da v tiku prvega tedna.
Cerkev želi, da se mesto otroka pripravljata ,na krst otrokov oča in mati s etn, da molita za otroka ter spoznata Pesedilo in pomen sv. krsta vsaj v glav-"eni. Saj so predvsem staiši dolžni skr-eti, da bo otrok spolnjeval vse tisto, Kar je boter v .njegovem imenu pri krstu °bljubil Cerkvi in Bogu. In predvsem starš; so tisti, ki morajo otroku razlo-z,ti pomen in vsebino sv. krsta, ko je °ttok za ta pouk sposoben.
• , Pomembna je za otrokovo življenje •zbira krstnega imena. Prav je, da otrok ?°bi za svojega priprošnjika pri Bogu ® vodnika v življenju kakega svetnika, 1 je zares znan, ča bo mogel postati otroku živ zgled in spodbuda v ljubezni ° Boga in do čednosti. Ne hlastajmo po 'menih malo znanih svetnikov, š> manj Pn sladkobnih modernih spačenih svetilih imenih ali celo po imenih nesvet-Pikov. Imena odličnih slovanskih svet-mkov so n. pr. Ciril, Metod, Vaclav, Sta-
nislav. Vladimir, Janez Nepomuk, Ljudmila itd. če bj pa žr iz katerega koli vzroka ne mogli v državnem registru dati otroku ime.na kakega odličnega svetnika, potem pa vsaj pri krstu dajmo dvojno ime, na prvem mestu ime zabeljenega priprošnjika.
Botre izbirajmo med ljudmi, ki vestno spolnjujejo božje in cerkvene zapovedi in ki bodo vsaj verjetno živeli v otrokovi bližini, kajti botri so dolžni z besedo in zgledom .navajati otroka v krščanskem življenju, če bi starši tega iz kakr-šn ga vzroka ne mogli ali ne hoteli. Grešili bi starši, ki bi iz kakih svetnih ozirov, n. pr. iz strahu pred zamero, zaradi sorodstva, družabnih vezi ali celo zaradi denarnih ali drugih svetnih koristi izbrali otroku za krstnega botra osebo, ki versko in nravno ni zgledna.
2.	GODOVANJE. Dajmo godovanju zares krščansko vsebino. Kako lepo bi bilo, vzpodbudno za otroka in zaslužno za starše, če bi sa n. pr. na godovni dan vsi člani družine v skupni molitvi spominjali godovnjaka. Kako lepo bi bilo, če bi oče ali mati na ta dan otroku — če je za to že sposoben — razložil vsaj na kratko vsebino in pomen sv. krsta ter z njim obnovil krstno besedilo, da bi otrok tako vedno jasneje spoznavat kakšne dolžnosti je prejel s tem zakramentom. Prav bi bilo, če bi na godovni dan otrok kaj slišal o svojem svetniku, vsako leto več, da bi mu tak» vedno bolj postajal vzornik in vodnik k Bogu. ča je otrok o sv. maši že kaj poučen, bo nanj
blagodejno vplivalo, če gre mati z njim na ta dan tudi v cerkev ga priporočit Bogu, Mariji, Jezusu in otrokovemu zaščitniku. Vso to versko-vzgojno stran godovanja pa naj spremlja tudi bolje pogrnjena in obložena miza; morda pripravijo starši otroku še kako drugo veselje. Ne kaže pa otroka ta dan puščati v brezdelju. Otrok bi se dolgočasil; pa tudi sicer je brezdelje strup za nravno življenje mladine.
3.	LJUBEZEN DO BOGA IN DO JEZUSA. Otrok v tej dobi ocenjuje vse okoli sebe le z ozirom na lastno korist ali škodo. Tak je tudi njegov odnos do Boga: obsega željo, da bi od Njega kaj dobil in pa strah, da kaj izgubi, kar ima, ali da česa ne dobi, kar si želi.
Zato moremo v, otroku prebuditi LJUBEZEN DO BOGA najlaže s tem, da mu preprosto pojasnjujemo, kako je vse kar ima in česar se veseli, dar božji. Ko se otrok veseli ' svojih igračk, mu povejmo n. pr.: „Glej, Bog ti jih je poslal; naredil je, da jih je očka mogel kupiti." Ko se veseli rož, ptičkov, živalic, itd. mu zopet pojasnimo: „Glej, Bog je vse to naredil tudi zate, da bi ti pripravil veselje.“ Ko se otrok čuti srečnega ob očetu ali materi, naj n. pr. mati otroka lepo pouči: „Dobri Bog ti je dal očeta, da zate dela, skrbi, te vzgaja v božjem imenu, da bi ostal ti vedno priden, ubogljiv, to je, da bi vedno mislil, govoril in se obnašal tako, kakor to Bog želi." Enako naj le tudi oče govori otroku o matieri! Skratka: v vsem, kar otrok vidi lepega, veselega, osrečujočega, v vsem naj gleda dela ljubezni božje do človeka in do otroka, pa so bo zelo zgodaj z živo ljubeznijo oklepal Boga.
Otroku tudi razloži, da svojo ljubezen in hvaležnost do Boga kaže s tem, če je n. pr. med molitvijo drugih čisto miren in drži roke lepo sklenjene, če — ko to zmore — moli tudi on in se Bogu z molitvijo za prejete dobrote zahvaljuje in ga prosi tega, kar si želi ali potrebuje». Otrok naj bi znal že zelo zgodaj
tudi z besedami izraziti svojo ljubezen do Boga, n. pr. „Bogec, jaz sem Tvoj,“ ■ali: „Bogec, imam Te zelo rad.“
Zlasti ponavljaj otroku, da svojo lju bežen do Boga kaže najlepše s tem, d» dela in govori vedno tako kakor to Bog zapoveduje in če se vselej varuje vseg»-kar Bog prepoveduje. Nato pa s preprosto, otrokovi starosti primerno besedo pojasnjuj, kaj Bog prepoveduje, česa storiti ne smemo, in tudi to, kaj Bog zahteva od otroka n. pr. zdaj, danes, jutri, kakšen mora biti do očeta, matere, bratov, sester, do drugih. Razloži pa tudi otroku, da Bog vedno hoče nam dobro, če torej kaj prepoveduje, prepoveduje zato, ker je za nas slabo: in če kaj zapoveduje, nam to zapoveduje le zato, ker je tako za nas dobro, četudi mi tega vselej takoj ne spoznamo in n< čutimo.
Kadar torej otroku kaj naročamo ali prepovedujemo, radi dostavljajmo: „Bog hoče!“ „Bog sam ti naroča!“ Poučujmo otroka, da je Bog žalosten, če vidi, da ljudje na žive kakor je prav in da zaradi tega ljudi tudi kaznuje; a kaznuje jih le zato, da bi ljudje zopet spolnjevali božjo voljo, božje zapovedi, s katerimi Bog hoče zagotoviti dobro ljudem-S takim poukom vzbujamo v otroku poleg ljubezni do Boga tudi strah božji-ki je za otroka Šesto edino rešujoč, zlasti kadar ga vabijo zunanje skušnjave in hočejo zmagati v njem neurejena nagnjenju.
Ko je otrok star 3 ali 4 leta, že zelo rad posluša kaj o ANGELIH VARUHIH-o MATERI BOŽJI in zlasti o JEZUSU: o njegovem rojstvu, o življenju v nazaret-ski hišici, o trpljenju in o smrti na križa Zato je prav, da mu rad pripoveduješ o tem, zlasti mu nazorno in pametno popisuj Jezusovo trpljenje, njegove bolečine, mu pokaži kako sliko o Jezusu, podobico, križ, ter mu povej, da je Jezus vse to trpel iz ljubezni do vseh ljudi, tudi iz ljubezni do njega, da bi se °b misli na Jezusovo trpljenje raje in laže
NOG IMA SVOJO MOČ
Ni se še porušila gora vencev .na Srobu pokojne Laknerjeve kmetice, ko So Prinesli h krstu drobnega kajžar-k'iga nezakončiča. Gospod Simon ga ni '• vesel saj mu je eno samo tako bitje Znatn0 skazilo na koncu leta župnijsko statistiko in vrglo slabo luč na faro in “ušebrižnika.
Gospodu Simonu se je zapičila v gla-misel: Kje je vzrok, da je na Sleme-Plc' toliko nezakonskih otrok? Da jo bilo e ob ustanovitvi fare slabo v tem oziru Ln d,a se je stanje še slabšalo, je lahko Ugotovil na podlagi krstne knjige. Prav a*° je vedel, da sedanji rod ne smatra Za Posebno zlo, ako se otrok rodi izven zakona in da ljudje nimajo kake pripravljenosti za priznanje krivde in za l)°boljša.nje. K,ako naj mati resno in UsPešno pokara svojo hčer, ki hodi po S akih potih, ako se ie sama poročila šele Pri četrtem otroku?
Vendar j- krst nezakončiča dal duše-
® ranj,a] dobrega, pridnega, zvest-ga I^SU. Ko si tako prebudil v otroku lju-zen do Jezusa, mu še pojasni, kako ^* l°re tudi otrok pokazati in dokazati z®su, da ga ima resnično rad: s t-m, a rad uboga starše, da se lepo vede
1 molitvi, da rad obišče Jezusa v cer-*• da je dober do bližnjega, da se nik-r ne ujezi, ,nn zlaže, ne izreče nepri-erne besede.
č:e dosežejo starši, da bo otrok Je-zusa resnično ljubil in s tem hotel pojemati njegov z gl'id in spolnjevati nje-eeze*je in voljo, zapovedi, si zagotove rsi pri vzgoji otroka najmočnejša p<tro v tej dobi.
GREGOR HRIBAR
brižniku novo pobudo, da išče vzroke te mu zlu. Še isti dan je dolgo v noč brskal po stari zaprašeni kroniki, ki mu naj bi pomagala odgovoriti na moreče vprašanje. Težko čitljiva gotica, številne okrajšave, starinski pravopis in jezik, obled-le črke — vse to ga je že močno utrudilo, ko je nenadoma obstal pri stavku, zapisanem tam v sredi prejšnjega stoletja: Glavni napaki faranov sta pijančevanje in ponočevanje, ki imata za posledico veliko število nezakonskih otrok. ..
Duš-brižnik se je odkritja na vso moč razveselil. Končno je vendarle vedel, kje bo treba poprijeti. Pijančevanje je z vojsko ponehalo, glede ponočevanja pa bo vprašal zanesljivo osebo, ali je še razširjeno v fari, nakar bo pri pridigi spregovoril ostro, a zdravilno besedo.
Gospod Simon bi se nemara še na slajal ob novem odkritju, ako ne bi pod oknom nenadoma nekaj zaškrtalo, kakor da bi nekdo podrgnil z železnim predmetom po zidu. Po kratkem presledku še enkrat in še enkrat. Dušebrižnik se je skoraj onesvestil od strahu, da je hiša obdana od „banditov“.
Po vojski je bilo na Koroškem kot v Babilonu, potem ko je Bog prevzetnežem zmešal jezike. Poleg obeh deželnih jezikov, nemškega in slovenskega, se je govorilo tudi angleško, saj so deželo imeli zasedeno Angleži. Tudi v Bistrici in v Kaplji (Kappel), ki mejita na Slemenico, je bilo nekaj .angleških vojakov. Na Sle menico je le redkokdaj kateri zašel, a še tedaj le radi lova na srne.
Po taboriščih in izven njih pa so živeli še ljudje vseh mogočih narodnosti.
Vsepovsod, zlasti na vlaku si mogel slišati tudi rurko, ogrska, hrvatsko, romunsko, poljsko in druge jezike. Med t,mi takoimenovanimi „preseljenimi“ osebami je bilo brez dvoma dosti poštenih ljudi, ki bi radi delali in se pošteno preživljali, vmes pa je bilo seveda tudi nekaj takih, ki niso znali spoštovati tuje lastnine. V tistem času se je v časnikih pogosto bralo o vlomih in uboj h. Pri tem so imeli domači listi krasno priliko, da so metali krivdo na tujce, tudi če je zločin zak ivil domačin, in tako je beseda Ausländer (inozemec) dobivala vedno slabši pomen. N katerim je kmalu pomenila isto kot potepuh, delomržnrž, tat, ropar, merilec, bandit.
Zlasti radi so časniki na koncu poročila dostavljali, da so banditi sicer govorili nemško, toda s tujim naglasom, kakor da bi se domačini ne znali malo spakovati. Še več! Listi so celo ved'li povedati, da so roparji govorili nemščino s elovansk'm naglasom. Nikoli ne z romanskim ali ogrskim, temveč vedno le s slovanskim naglasom.
Od slovanskega do jugoslovanskega za preproste ljudi ni dal č. Kar sami so ljudje pridevali spredaj tista dva zloga. Tudi nekateri Slemeničani so pripovedovali gospodu Simonu s posebnim zadovoljstvom, da so jugoslovanski banditi tisti, ki kradejo in morijo po Koroškem.
Celo na Slemenico je zašel večkrat kak Ausländer in kupoval in prosil živila ali ponujal zanje blago sumljivega izvora. Ljudje so s« jih bali, češ podnevi si ogleduj jo, ponoči pridejo krast in morit. In kdo je kriv, da i'h toliko najde pot na Slemenico? župnik! kdo drug? Saj je tudi c.n eden od njih!
Niso bili vsi tako k'iv:čni v svoj"h mislih in še manj jih je bilo, ki so tako govorili a gospodu Simonu je bilo vendarle neprijetno.
Včasi je kak Ausländer, ki j n hodil tam okrog, slišal, da slemeniški župnik tudi ni domačin in razumljivo je, da se
je zanimal, od kod je, da bi ugotovil, al* je morda prav njegov rojak.
Mežnarica je ob tski priliki brž teki» v župnišče povedat: „Gospod župnik Ausländ rji vas iščejo! Skrijte se!“
Gospoda župnika se je nehote pol»" ščal strah. Sam je bival v župnišču. D° gostilne ne bi slišali, ako bi klical n» pomoč. Mežnarica mu ne bi mogla po magiti, tudi če bi hotela. Skrbno je za' piral cerkvena vrata. Tudi v župnišča je vrata zavaroval z močnim zapahom, K-r si je moral za zimo sam napravljati drva, si je nabavil dobro sekiro. Sedaj je dobilo to orodje novo vrednost, saj bi utegnilo služiti kdaj še kot orožje za obrambo pred banditi. Imel jo je stalno 1 na skritem, a lahko dostopnem mestu.
V ,ndar so noči potekale mirno in du-šebrižnik se je po kaki razburljivi novici spet umiril. A škrtanje pod oknom ga je spet vrglo iz ravnotežja.
Tisto, čemur pravi zdravniški veda živčni sistem, je b lo pri gospodu Simonu rade prestale vojsk' bolj podobno pre-pereli vrvi ali od miši preglodani mreži , kot dobro delujočemu telefonskemu omrežju. Zato se ni čuditi, ako i« tako j živč vje cb izrednem, čeprav malenkostnem nočn m dogodku, skrajno nepovolj | no delovalo. Gospod Simon je imel v ■ prvem trenutku občutek, kot da se ie zgodilo nekaj groznega, čeprav ni bil zmožen presoditi, kaj s? je pravzaprav | dogajalo- kraj njega. V glavi je čutil doslej .nepoznan« bolečine. Šele čez nekaj trenutkov je mog 1 spet počasi misliti. Položaj je presojal v skrajno temni luči. j Bal se je, d?, je župnišče oblegano od banditov, ki so prišli njega ubit in izropat cerkev in župnišče.
In on, ki m naj pobeg.n-? Okna so imela železno mrežo, pred vrati pa banditi s sekirami in noži... Ko pa dalj časa ni bilo slišati ničesar več, kar bi ga potrdilo v njegovi sodbi, mu ni ostalo drugega, kot da se je spravil spat. saj je bilo ž« z:.lo pozno. A zaspati še dolgo ni mogel.
Naslednji dan js hodil utrujen okrog. revidn() je spraševal v gostilni in mež-na^ij", ali so koga čutili poncči. Proti ^ečeru je že mislil oditi v Bistrico, da 1 8“ tam mirno naspal, a se je končno 01 ločil, da vztreja na svojem mestu, pa pride karkoli.
Zvečer se je nemirno obračal v po-%Ui in prisluškoval, ali hodi kdo okrog 'se. Nenadoma se mu je zdelo, kakor a nekdo svdj skozi okno. Je luna? Ne! 1 vetloha s-> je naglo premikala po stro-Pu> po stenah, vratih in pa omari.
e'<aj trenutkov pozneje je zaslišal še 'ahl0 brnenje motorja. Je mogoč ? Na h| menici Patov.
motor, ko ni elektrike ne
Gost:lničar je sicer imel za rezanje rn'-> stroj na be-cinski pogon, a ob ^"aistih ponoči nihče ne drla na podu.
yetloba je bila vedno močnejša, brneli3 vedno bi že. Ni b:lo več nobenega vo.n»,n, da prihaja po kolovozni poti od l	■i® navzgor motorno vozilo. Duše-
^žnik šo nikoli ni čul, da bi se pripe-Jsl na Sl menico kdo z motornim ko-®som ali avtomobilom, ne od bistriške, 1,6 od kzpeljske strani. Dogaja s^ torej ekaj nenavadnega.
Gospod Simon je mog°l kmalu ugoto-1 '• da je bilo motorno kol», saj je bil ^°P°t že čisto bbzu. Ako zavije proti zQpn;šču, so baoditi, ki gredo izropat j6, “v in župnišče, je menil zbegani
d”5-brižnik.
Svetloba na zidu je pokazala, da je ntnrno kole zavilo proti župnišču. Še oh L-» trenutkov in se j'1 ustavil tik hiši. Gospod Simon je v obuou skočil stkimo hitel v vežo, da bi bil tam J?“ kot bi banditi udrli v župnišče. ^Jzki. moški koraki so se bPžali vra-• ” la sta najmanj dva moška, bogve ° 'n.*111 Js bile š„ zadai.
ušehrižnik j' hotel obud'ti popolno 116?®ini6- a ni bil več zmožen, že je 6 r° m°čnr* udarjal s pestjo na vrata. Gospod Simon je vedel, da je prišla zadnja ura.
„Kaj hočete vondar?“ je s poslednjimi močmi zakričal nad banditi,
.„Je tu župnišče?“ je zunaj nekdo zahtevno vprašal prav tako po nemško.
Najmanjšega dvoma ni bil» več. Prav nadenj so prišli. Le sekira v roki mu je dajala še iskrico upanja. Zato je zvito odgovoril: „Ako išč >i-j župnika, morata iti v hišo onstran cerkve. Tam vprašajte no njem!“
Koraki in ropot motorja so pričali, ca je vsaj en bandit odšel. A kaj bo, ko se vrnejo od gost lne? Edina rešitov je bila v tem, da izkoristi te trenutke in se rsši iz župnišča. Toda gorje mu, če je os*al drugi bandit pred vrati za stražo! Naravnost v roke mu bo nadel.
Gospod Simon je tvegal življenje. Vrgel je z vrat zapah, odprl in skočil pod župnišče in dalji tja do ograj» in grmovja. Nikogar ni bilo pri vratih. Bil ja rešen.
Iz svojega novega skrivališča je mogel spet mirneje presojati položi j. V mežrariji so bili že vsi nokonru. Motorno kolo je prihaialo' od gostilne in se ustavilo pred mežnarijo. Mežnatica se je soustila z neznancem v pogovor.
Kmalu nato sta nadaljevla not proti Snežn'c;, ne da bi se pr"šla poslovit v župnišče. Še dolgo se j» čul iz gozda ropot motornega vozila. Možakarja sta blodila po gozdnih poteh. Kam?
Gospod Simon se je š~I dostojneje obleč, nakar je stopil do mcžnarice, da mu poj?sni položaj. Bila je še vodno zunai z otroki.
, Kaj iščeta vendar tod ta dva človeka?“ jo je vprašal,
,.Sleparit gresta! Eden je angleški oficir iz Kaplje, drugi je demač"n, ki snremlja Angleža na Snežnico k Lsu (Lessbauer). Anglež se je spoznal v Bistrici z Lesovo hčerjo, a je bil pred krotkim prestavljen v Kapljo. Nobeden od njiju ne pozna poti od te strani. Povrhu sta pa še oba p'jana,“ mu je z nasmeškom hitela pojasnjevat mežna> rica.
„Ln ob tej uri!“ se je čudil župnik.
„Da, ob tej uri je čas za sleparje,“ ga je pogovarjala soseda. „Zame ni to nič posebnega. Domači fantje hodijo vsako noč tod okrog. Res čudno, da še ne veste tega. Se boste morali pač privaditi. Jaz mislim, da doli na Kranjskem glede tega ne bo dosti drugače. Tudi sinoči je bil najbrž kak slepar pod vašim oknom, je uvajala mtžnarica župnika v nočne skrivnosti.
Dušebrižnik je imel dovolj pojasnil. Vrnil se je vsaj na zunaj pomirjen proti domu. Sram ga je bilo, da po dveh letih še tako malo pozna razmere v svoji fari in da je toliko strahu užil čisto brez potreb '. Obenem pa je bil vesel dognanja, da je Slemenica ista danes kakor pred sto leti...
Pred župniščem se je še enkrat ozrl na svoje skrivališče. Šel"1 sedaj je začutil, kako zelo so ga opekle koprive, ko je tičal v njih. Pobral je pred vrati sekiro in jo vrgel v vežo. Dal je na vrata zapah in pri tem glasno dajal duška svojim čustvom.
„Le č mu si toliko ženem k srcu napake svojih faranov, ko so pa Angleži še slabši, če že domačini hodijo ponoči okrog, ni taka reč, saj imajo radi stoletne navade že pravico do tega. Povrhu pa še skoraj neslišno švigajo od hiše do
hiše. Hudo je to, da si tujci, ki so šel* dve leti tu, jemljejo že vse pravice. R8' zen tega pa ti motorizirani sleparji spr8' vijo vso v,as pokonci in bi menda radi' da bi jim šel župnik še pot kazat ali ji16 bil celo za tolmača...“
Še dolgo v noč jo gospod Simon v Ver stelji premišljeval pravkar doživeto, p0-mladansko gorsko idilo, v kateri je prat on igral glavnega junaka. Že v polsnu je delal trden sklep, da se odslej ne h6 nikogar vrč bal, čeprav bi banditi ska' kali že skoz okno v sobo. A komaj g8 je objel spanec, so res prišli banditi poni in ga odpeljali v temni gozd. Ko so s' tam okrog ognja sedeč pričeli brusiti sekire in nože, je zbral zadnje moči in zb?' žal. Toda tolovaji so ga dohiteli in podrli na tla. Gospod Simon se je pri padcu močno pobil in se prepoten n?, tleh ob postelji zbudil. Zahvalil se je Bogu, da so bile sanje, zlezel v posteljo in spet zaspal.
To pot so bile sanj' lepše. Videl je vso Slemenico prepreženo z asfaltnimi cestami, ki so po njih brzeli motorizirani angleški sleparji. Nekateri so ga ob luninem svitu opazili, a mesto da bi jih bilo sram — tega Angleži n- poznajo! — so mu klicali v pozdrav kot staremu znancu:
„Good night, Father!“
MODONI A OTO L MZDOMCtV
DR. IVAN AHČIN
Opolnoči 1. februarja letošnjega leta je 2.000 ljudi s 500 avtomobili napolnilo place du Pantheon sredi Pariza. V francoski prestolnici je pritisnil nenavaden mraz — 150 pod ničlo. Prejšnje jutro je l’abbe Pierre po radiu izdal sledeč poziv: „Prijatelji, na pomoč! Več ko 2.000 jih spi na cestah. Včeraj ponoči je ena žena zmrznila na pločniku boulevarda de Sewastopol. Prihitite in pomagajte mi, da
to noč poberemo brezdomce po cestah Pariza. Dokler traja mraz, zbirajte se na place du Pantheon!“
S tem pozivom je oče Pierre spravil na noge ves Pariz in povzročil splošno mobilizicijo za boj proti mrazu in v po' moč brezdomcev. S 500 avtomobili so jih takoj prvo noč šli iskat po cestah. Mest. na občina je dala kot zasilno prenočišče na razpolago velike postaje podzemske
železnice. Po vseh županstvih pariške okolice so za brezdomce odprli čakalnice. Policija je dobila nalog, da posamezni Policijske stražnice s svojimi vozili iščejo brezdomce po svojem okolišu in jih spravljajo nočevat v zakurjene policijske stražnice, še isto noč, 1. februarja, so na ta način na poziv o. Pierra pobrali 1000 revežev po ulicah in jih spravili na varno.
Pokazalo se je, da ima tudi Pariz ve-'ko socialnega čuta in mnogo plemenitih ®rc’ le manjkalo je nekoga, ki bi vso to dobro voljo znal sprovesti v dejanja. To )e storil o. Pierre.
Drugo noč je največja pariška kino dvorana palače Gaumont nabito polna.
HOO ljudi čaka patra Pierra. Toliko so ? nJem čuli in brali po časopisju in revi-Ido. Sedaj ga imajo pred seboj na odru v luči reflektorjev. Slok, visok, bledi dbraz mu obdaja kapucinska brada, oble-een v redovniško haljo stoji pred tisoč-
fclavo
množico. Govori o brezdomcih, o
Člani „Tovarišije iz Emavsa“ so našli človeka brez stanovanja. Odpravijo ga na kraj, kjer taki reveži najdejo streho in hrano
stanovanjskih brlogih v obširnih pariških predmestjih, o tragedijah, ki se do. gaj a jo v letošnji strašni zimi. V eni noči jih je zmrznilo 17!
Množica napeto posluša. Saj so že dosti slišali o bedi, ki vlada v predmestjih. Toda pred njimi stoji človek, ki se je med brezdomci naselil in sam postal brezdomec, da jim pomaga. Redovnik, ki že dolge mesece zbira steklenice, cunje in odpadke po mestu, da za izkupiček postavi tu in tam leseno barako, kamor spravi par družin s ceste. Že so poznali tega patra cunjarja, ki je v družbi nekaterih drugih mož zbiral odpadke po mestu. Sedaj zvedo, da ima že okrog 200 pomočnikov, ki se imenujejo „Tovarišija iz Emavsa“. Naziv se bo pač nanašal na svetopisemski dogodek, ko se je Jezus prikazal učencema na poti v Emaus. Ko pa so se približali trgu, kamor so šli, se je Gospod delal, da gre dalje. In silila sta ga, govoreč: „Ostani z nama, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil“ (Lk 24, 29). Oče Pierre
in tovariši vidijo v brezdomcih, v teh svojih „najmanjših“ bratih Kristusa samega, ki ga skušajo spraviti pod stre. ho, da ne bo na cesti vzel konca od hudega. Ti „tovariši iz Emausa“ niso morda kakšni brezposelni postopači. So delavci, ki po končanem osemurniku gredo na novo delo, kako bi mogli pomagati svojim tovarišem, ki so brez strehe. Tudi brezdomci, o katerih je govor, niso brezposelni pohajkovači. Vsi so delavci, a zaradi pičlih dohodkov in veliko otrok ne najdejo stanovanja. Poiskali so si zavetja v podrtijah okrog Pariza, ki jih je zapustila vojna. Poleti je šlo, a sredi tako nenavadno ostre zime.. . ?
Oče Pierre prihaja iz tega pasa rev. ščine in stanovanjske bede in poziva pariške meščane, naj pomagajo z dobrim srcem svojim bratom. Verjamejo mu in mu pomagajo. Zbirka v pomoč brezdomcev, ki so jo tisto noč napravili po dvorani, je vrgla 1,600.000 frankov! Patru Pierru in njegovim tovarišem iz Emausa že ne bo več treba zbirati cunj...
Potem govori po pariških cerkvah in mogočnih katedralah. Slika bedo, ki vlada pre vrati sijajnega Pariza, ki so jo mnogi slutili, a niso poznali vse njene obsežnosti in, grozote. Samo zbirka v razmeroma mali cerkvi v Billaueourt je po njegovem govoru vrgla pol milijona frankov. „Ljubite jih!“, poziva pater Pierre. „Vi ne smete spati, dokler je pred vašimi vrati toliko bratov v skrajni stiski!“
Ko so v državni zbornici razpravljali o kreditu za obnovo, je v stanovanjskem brlogu v premestju zmrznil dveletni otrok. L’abbe Pierre je pismeno pozval ministra za obnovo, da se osebno udeleži otrokovega pogreba. In minister M. Le. maire ni odbil poziva. V naihujšem mrazu je šel odkrite glave 2 km daleč za otrokovo krsto na predmestno pokopališče.
Prebivalstvo Francije se živo zanima za delo in osebnost duhovnika, ki je znal na tako izreden in učinkovit način
položiti prst na rano sodobne družbe* „Ne morete mirno spati, dokler je v»: bližnji v skrajni bedi!“
Redovnikovo pravo ime je Henri iy Groues. Rojen je bil 1912 iz ene naj1'0' gatejših lijonskih družin. Vzgojen Pr' jezuitih, je potem, ko je postal polnoleten, razdelil svojo dedščino med revež6 in postal kapucin. Po duhovniškem P0, svečer.ju je dobil v oskrbo malo faro sv Jožefa blizu Grenobla. Osvobodilno ?*’ banje v času nemške okupacije je tud* njega zajelo. Nudil je zavetje uhajače®' ki so se skušali prebiti v Švico. Gestap6 ga je prijela, pa ji je ušel. Pomagal je pri tajnem glasilu „L’Union Patrioti' que“. A je padel v roke Italijanom, ne®' I škim zaveznikom. Tudi tokrat se mu J6 posrečilo uiti. Spravili so ga v severa0 Afriko, kjer je postal mornariški kura* na vojni ladji.
Po osvoboditvi Francije in vrnitvi v domovino ga je poklical kardinal Suhafd k sebi: „Vas še veseli boriti se?“ ga je vprašal. „Da, eminenca,“ je bil odgovor-— „Potem pa kandidirajte pri prihod, njih volitvah v ustavodajno skupščino-Je kandidiral in bil v okraju Meurthe-at' Moselle izvoljen na listi krščanskih d<*' mokratov.
Še vedno je poslanec. Toda živi dvoj', no življenje. Čez dan prisostvuje parlamentarnim sejam, ponoči pa je apostol' V Neuilly-Plaisance ima svoj glav® stan, to je sredi „rdečega pasu“ p1’6, vrati Pariza. Tja prihajajo tudi darov* za njegove varovance, ogromno darov' , več kot je mogel pričakovati. V ent® tednu, to je sredi februarja, ko je pr'-tisnil izreden mraz, je oče Pierre zbral-več kot 120 milijonov frankov, v denar" ju, 20.000 toplih odej, 12.000 oblek, 10.0<><* hlač, 8.000 površnikov, 7.000 parov čev ljev, 2.000 srajc itd. Ima že svoj tekoč* račun v banki, kjer je deponiral 100 nti' lijonov. „Bomo zidali družinska stan® vanja,“ se prijazno smehlja oče Pierre-„a ne več iz lepenke, ampak zidane >z trdnega materiala.“

m
KAJ PA MED

e/^4
aRgentina
Slovenski dušni pastirji v Argentini: nt-on Orehar, Jože Jurak, Kar 1 Škulj, anez Hladnik, Matija Lamovšek, Janez y.an, Alb'n Avguštin, Janko Mernik m •lrT° Flek so se po posvetovanju z mno-l'111,' slovenskimi rojaki odločili, da za-,.®Jo z akciio za nakup Slovenske hiše, * naj bi bila versko, kulturno in pro-ejn° središče vseh Slovencev v Argen-L., • Do sedaj so se Slovenci zatekali v ls° n& ulici Victor Martinez 50 v Bue-Airesu. ki je last župnije sv. Julije, p ad šest let ie ta hiša služila slovenskim otrebam. Toda vsako gostoljubje se en-, at, konča. Tako smo zadnje čase spo-Pot ' šeljo, da se izselimo. Zato je b’lo j p^bno misliti na osamosvojitev in
i.	?ti možnost kako nriti do hiše, kjer '^eli zatočišče vsi. ki jim je mar ver-
.a m narodna bodočnost slovenske sku-V(nr‘,v Argentini. Začeli so to akcijo slo-pj.-1 . dušni nas ti rji zato, da bo mogoče k>«iei sodelovati vsakemu Slovencu, ki
j.	.s vflnsko misli ne eri e de na to, kateremu h Ustvu nripada. Poleg tega bo lastnina Pv a bo cerkvena, najboli zavarovana v ed različnimi možnimi spremembami.
n”kun prihaia v noštev h-"ša na Ra-F1 alronu 4158 v Buenos Airesu, 150 trov proč od glavne buenosoireške te v-Riv.a(iavia na nieni višini 8700. Do r> “iše imajo v5i Slovenci iz Velikega Airesa nribližno enako daleč in l. ljše nrometne z"°zo. Stala ho hiša, ,.i. 'P1 a 1.000 m2 zemljišča 280.000 pe=ov dolariev. Da se bo nakun dal ak	notrehnn. da v=i Slovenci to
j ®’10 čim bo'i izdatno podprejo. Ker bo hi?/0 tvdi
,.Duhovno živlienje“ v novi
tako
svnm nvnatrme, uročimo vse bralce, v Argentini kakor drugod po svetu,
da pri akciji za nakup hiše po svojih močeh sodelujejo. Prispevke hva'ežrio sprejema Dušnopastirska pisarna Victor Martinez 50, Buenos Aires.
Velikonočni prazniki so tudi letos globoko zajeli vse slovenske rojake iz Buenos Airesa in okolice. Najbolj se je to videlo na velikonočno soboto pri vstajenj ski procesiji. Ta procesija, ki je edina te vrste v Argentini, pritegne vsako leto okoli 1500 vernikov in zdi se, da jih je" vsakič več, kajti družine rastejo in ljudje čutijo potrebo, da se za tako vzvišen in domač praznik, kot je velika noč, skupaj snidejo. Najsvetejše je nosil direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini č. g. Anton Orehar. Asistirala sta čč. gg. dr. Mirko Gogala in p. Ciril Petelin O. Cist., nižio asistenco pa so imeli na skrbi gosnodje bogoslovci iz slovenskega semenišča v Adrogue. — Na sam praznik pa je bila slovesna leviti-rana maša v cerkvi sv. Frančiška Šaleškega na ulici Belgrano. Pel1 jo je sub-direktor č. g. Jože Jurak, na koru pa je sv. mašo dovršeno spremljal pevski zbor „Gallus“.
O Marijinem letu in Slovmcih — Marijinem narodu je govoril 28. marca t. 1. na nrnsvetnem sestanku v Men dozi prof. Božidar Bajuk. Govornik je podal vse nolno lepih misli o odnosu našega naroda do Mar’ie Pomočnice. Zlasti so se ti odnosi poglobili v letih trpljenja nvti zadnjo svetovno volno. Na prvo soboto v maiu 1945, katera je bila zadnja od peterih, ki so jih Slovenci opravljali po priporočilu škofa dr. Rožmana, pa smo odšli v svet. s trdno nado, da se z Marijino pomočjo spet vrnemo na siovensko grudo. — Isti govonrk je bil povabljen, da govori na zborovanju argentinske KA
V Mendozi o tradicijah, ki vežejo slovenski narod na Mater božjo. Za svoja izvajanja je žel toplo priznanje od strani hvaležnih argentinskih poslušalcev.
KANADA
Med slovenskimi rojaki v Torontu se je osnoval poseben župnijski odbor, sestavljen iz treh versko-cerkveiiih organizacij : Društva najsvetejšega Imena Jezusovega, Katoliške akcije in dekliške Marijine družbe. Ta odbor si je kot cilj zastavil dostojno praznovanje Marijanskega leta med Slovenci v Torontu. V kratkih besedah si je začrtal sledeči program: še bolj približati Marijo tistim, ki jo radi imajo; poiskati tiste, ki so na Marijo pozabili; z molitvijo izprositi od Marije tistih dobrot in milosti, za katere nas sv. oče poziva, naj prosimo. Prvi sklep odbora je bil poživitev rožnega venca po naših družinah. Drugo, za kar je odbor dal pobudo, pa je skupinska molitev v družinah. Sosedje, prijatelji in znanci se zberejo na kak pomemben Marijin dan enkrat v tej, drugič v drugi hiši in se pred Marijino podobo o Njej pogovorijo, zmolijo Mariji na čast rožni venec in litanije. Na praznik Marijinega Oznanenja je isti odbor organiziral obisk dveh Marijinih cerkva v Torontu: cerkev Lurške Matere božje in poljsko Marijino cerkev. Odbor izdaja tudi svoje informativno glasilo „Marijino leto“, ki izhaja po potrebi.
Tomaževa proslav^ v Torontu je ob-priliki praznika sv. Tomaža kar dovolj razgibala slovensko katoliško izobražen-stvo. Če za koga, veljajo za naše izobražence besede sv. pisma: „Vi ste sol zemlje, če se pa zemlja spridi, s čim se bo solila?“ Toda pot do solidnega znanja je samo ena: pot resnega in trdega študija. — Tomaževa proslava je obsegala tri referate. Prvega je podal na zanimiv način ing. V. Bratina pod naslovom : „Misli ob Summi sv. Tomaža“. Govoril je o odnosih empiričnih (izkustvenih) znanosti, kot so fizika, kemija, astronomija do filozofije, dotaknil problema, ali empirične znanosti vodijo k Bogu ali proč od Njega in zavrnil izkustvene znanstvenike, ki zelo radi zaidejo v filozofiranje, kar pa ni njihova
naloga. — Drugi referat je podal Markež. Prikazal je sodobne gospod^ ske, politične, pravne in moralne nau^ v luči katoliškega nauka. Referat je t>, zgoščen in za tiste, ki v družbenih ved» niso šolani, pretežak. Tretji referat P* je imel rev. Janez Kopač CM. Govoril Jf o nalogah katoliških izobražencev, Pf, služujoč se govorov in navodil papf’ Pij a XII. inteligenci in nato svoje ifl>* naobrnil na slovenske izobražence, ka*1 naj ti delujejo med svojimi rojaki.
Iz mesta Vancouver se je preselil novo službeno mesto č. g. Martin Tun Mesto se imenuje Vancouver North, K? leži na severu od mesta Vancouver in P od njega ločeno po morskem zalivu. N0*1 kraj g. Turka se razprostira na strme11 bregu, od koder je krasen razgled 1,8 morje in visoke gore v ozadju. Glav®1 delo, ki ga opravlja g. Turk, je spovej vanje. Ob nedeljah ima eno mašo tudi Slovence in Hrvate v mestu Vancouver Ker v Severni Ameriki in Kanadi duš®® pastirstvo brez avtomobila ni mogo®® opravljati, se pridno uči šoferske um6*" nosti. Da bi Slovenci in Hrvatje prišli <v svoje narodne župnije, zaenkrat ni n’1" šiiti, ker jim je vera bolj malo n>®*j Morda bo sčasoma postalo bolje, kar do sedaj so Slovenci in Hrvatje dese' letja bili brez svojega duhovnika.
POLJUBI ME!
POLJUBI ME,
ZA ZADNJO NOČ! MARIJA,
HUDIČI SKLEPAJO OGNJEVIT OBROČ.
NI ZVEZD.
NI CEST. TESNOBA Z GRMOV VISI.
POLJUBI ME, MARIJA,
ZA BOJ NOČI!
Vladimir Kos
Koncem aprila 1954 je obhajal zlato
aso težko preizkušeni opat stiškegia ^amostana dr. Avguštin Kostelec. Poleg JeSa so letos zlatomašniki sledeči go-Podje: lazarist J. Šporn, župnik Ig-^ac*J Žust in dekan Alojzij Kurent. — ,‘seromašniki so pa: prelat Josip Vole, atehet Anton Čadež, župnik in pisatelj lanc Sal. Finžgar in župnik Dolinar.
Ponovno so v Ljubljani zaprli sto'1-prošta dr. Franca Kimovca. Pcro-i*° iz Ljubljane pravi, da so ga zaprli, r je na prižnici preveč jasno ozna-
reenico in branil pravico“.
j vedno hira dom,a po zaporih 158 a»ovnikov. Od teh je 124 katoliških, 4 pravoslavnih in 10 muslimanov. Pred /fkim sta bila na Reki obsojena dva ^atoliška duhovnika na več let ječe, ker v a nagovarjala sobrate, naj se ne vpi-ejo v Cirilmetodijsko društvo.
.•	' nedeljo, 14. marca, ob pol 3 zjutraj
nnirla č. sestra uršulinka m. Eliza-eta. Pokopali so jo naslednji dan ob 2 Popoldne. Pogreba se je udeležilo več Jenih sosester. Prišle so iz Ljubljane in p . 'nj v Škofjo Loko, kjer je umrla. , risostvovale so tudi njene znanke in 'Vse učenke. Pogreb je vodil škof mons. ^ ovk. V cerkvi so zapeli „Libero“, nato , , samostanske pevke še eno pesem po-ojnice „Blagor vam čisti v nebeški kra-jj	ki se je lepo skladala z belo
zn ,.Pred glavnim oltarjem; za konec so Peli še „Nad zvezdami“. Nato je imel Veri i°^ PreleP govor kar v cerkvi. Polj . je nekaj podatkov iz njenega živ Jenj.a ;n skušal orisati njen lik na po-^ agi citatov iz njenih pesmi. Povdaril je ^Jeno pomembno vlogo v slovenskem na-v znem slovstvu, predvsem pa da je bila zorna redovnica, biser svete Cerkve in
uršulinskega reda. Dolga leta je bila ljubljanska prednica, provincijalna pa s presledki do leta 1951. Imela je naduho in srčno vodenico. Zelo veliko je trpela pred smrtjo. V petek je še prejela sv. maziljenje. V soboto je izrazila željo, da bi šla v nedeljo k sv. maši, čeprav je bila brez moči. Ležala je pravzaprav samo dva dni; v četrtek je bila še pri sv. maši v koru. Tako ji je Jezus poplačal njeno ljubezen do presvete Evharistije. Ko jo je v soboto zvečer mati prednica vprašala, če še kaj želi, je rekla s težavo: „Boga!“ To je bila njena zadnja beseda. — Pokojna mati Elizabeta je spolnila 75 let življenja, potem ko je 54 let preživela v samostanu kot uršulinka. Bila je znana in zelo priljubljena pesnica. Njene pesmi, zlasti tiste, ki so zbrane v zbirki „Iz moje celice“ bodo še poz-
Sv. Barbara v Slovenskih Goricah
nim rodovom pričale o lepoti in globini duše pokojne redovnice. Prav zaradi svoje duhovnosti in globokih misli so njene pesmi prodrle v cerkev, na odre, kulturne prireditve in pa slovenske domove. Njena je tudi knjiga „Cvetje na poti življenja“, ki je nadvse praktična, ker vsebuje priložnostne pesmi.za razne slovesnosti, kakor god, prvo obhajilo, novo mašo, sprejeme in podobno.
Misticizem je b-seda, ki jo slovenski komunisti rabijo, kadar hočejo osmešiti vero. Radi tega „misticizma“ je pred kratkim izgubil službo učitelj Leopold Vostner iz Slovenjgradca. Komunistično časopisje v domovini je vedelo povedati, da je Vostner kot učiteljski pripravnik poklanjal znancem molitvenike, katere naj bi ti dajali svojim otrokom. Zato ga je disciplinsko sodišče prve stopnje obsodilo na trajno izgubo državne službe, „kajti kot širi tel j misticizma ni bil v stanu napredno vzgajati mladine in je poleg tega še škodoval ugledu učiteljskega stanu, ki hoče živeti prosto verskih predsodkov". — Tudi na Hrvaškem se nadaliuie preganjanje versko zavednih vzgojiteljev. Po vesteh, ki so prišle v Avstrijo, je bilo na Hrvaškem odpuščenih okrog 120 učiteljev in učiteljic,, ker so vsako nedeljo redno hodili k službi božji.
Razporoke civilnih zakonov v Jugoslaviji rastejo iz leta v leto in d la jo preglavice že samim oblastem. Kakor znano, komunisti novsod, kjer pridejo na oblast, takoj vpeljejo civilni zakon in z njo.združeno raznoroko. Raznoroko smatram za višek civilizacije. Toda po desetih letih vladanja „Slovenski poročevalec“ v Ljubljani že tarna nad žalostnimi posledicami, ki so v zvezi z razpo-roko. Leta 1952 se je okrožno sodišče v Ljubljani bavilo največ z razporokami in sicer 68% od vseh civilnih zadev. Leta 1953 pa je odstotek zrastel na 90. to se pravi da skoro ni reševalo drugih problemov razen zakonskih. V 65% primerih je zakon tudi dejansko razvezalo. Škoda, da časonis ne pove številk, temveč samo odstotke. Seveda je bila velika večina razvezanih zakonov sklenjena po letu 1945, kar dokazuje, da mladina,
vzgojena v komunističnem duhu, nin1® onega čuta za družinsko sožitje kot so v imeli prejšnji rodovi. Manjka ji pač vel ske vzgoje in zakramentalne milost1, „Slovenski poročevalec“ nato enkrat pf® vilno ugotavlja: „Zlo razporoke ni tolik v razvezovanju zakona, temveč v nje V0'. sledicah: otroci ostanejo nepreskrblje1 in zanemarjeni, žene pa se hipoma znaj dejo na cesti.“ — Tako je pač vedno, c se božjih zakonov ne spoštuje več.
Komunizem je doma zakonito dovojj1 splav. Posl' dice so žalotne. Od leta 1® , do 1952 je bilo v Jugoslaviji registri** nih 129.565 splavov. V Srbiji jih je b“ 61.860, na Hrvaškem 33,917, v Slovenil1 16.583, v Bosni in Hercegovini 11.1®. Resnična številka odprave plodu pa r1 še strahotnejša, kajti uradna jugoslovanska statistika jemlje v poštev le primer1’' ki so se izvršili po bolnišnicah. Kolik1’ pa je snlavov izvršenih po babica)1, zdravniških konzul tori jih in po privatni11 osebah, pa ve le Bog. Vsekakor so št®) vilke porazne in dokazuieio, da komuni' zem ni za ohranitev družin, temveč deluje pri njih razkroju.
Na Hrvaškem je dijaško mladina, ko* poroča „Croatian Information Bulletin (München), božične praznike preživel® na „reakcionarni“ način. 23. decemb*® so na mnogih šolah profesorji z zač11' deniem ugotavljali, da mladine ni v šolnin je ni bilo do 4. januarja. Tako Vrcr I fesorjem ni ostalo dni "ega, kot da s° tudi oni odšli na počitnice. Verjetne prav radi. Komunistične oblasti so sie®1 grozile z represalijami, a kasneje je vs® utihnilo. Verni diiaki pa so dokazali, n* jim je vera ljubša kot rdeče laži.
Ministrstvo z,a notranje zadev0 v Ju' goslaviji je naročilo vsem poštnim ura) dom, naj skrbno paziio. da s° ne bi vti' , hotaoila v državo knji "a „The čase o* Cardinal Steninac“ (Primer kardinala j Stepinca), ki jo je na dokumentaren na' , čin napisal znani kanadski pisatelj lT] j zgodovinar Richard Pattee. Ker na nekaj j izvodov knjige, ki dokaže mora'n o c ni' j lobo Titovega režima.že kroži med Ijun' mi. je notranji minister Rankovič še p0' sebei zabičal, da na nob°n način knji2*1 ne sme priti v roke kardinalu Stapincu-
slovenska koroška
. Po preselitvi iz Krke je dobilo celovško bogoslovje streho v Marijanišču, ka-^6ro je sezidal pokojni krški škof Kahn, oa bi služilo namenom malega semenišča. To Marijanišče je za časa obeh svetovnih vojn služilo kot vojaška bolniška, nacizem ga pa je uporabljal tudi v druge politične in upravne namene. Ob koncu druge vojne so pa še bombe po-sloPje močno poškodovale. Po vojni so v djarjaniških razvalinah nastanili gimna-Zlj° realko ter vrsto ljudskih in glavnih s°l. Leta 1952 se je najprej izselila gim-nazjja v svoje prostore, katere so Angleži vsaj deloma izpraznili, leta 1953 pa so dobile tudi ljudske in glavne šole svojo streho. Tako je prišla na vrsto tudi Preureditev Marjanišča. Z dozidavo tretjega in prezidavo drugega nadstropja J® dobilo bogoslovje nove, moderno in potrebam primerno urejene prostore.
-»Kaj pravite vi?“ se sprašuje neki dopisnik v 10. številki „Našega Tc dnika
Kronika“. Najprej pove, da ni načelno nasprotnik plesa, še manj zabave. V ple-?u gleda visoko harmonijo med muziko ln kr't"jami. Če so stari narodi nekdaj Prirejali plese v čast božanstvom, je mo-ra’o biti v plesu nekaj vzvišenega. Danes Pa so ples potegnili v golo spolnost in tako oropali vse njegove prvotne veličine. Nato omeni dva primera, ki sta ka silno pretresla. Srečal se je z nekim tantom, ki večkrat kot muzikant prisostvuje plesom, pa ga je vprašal, kdaj se to oženil. Odgovor je b;l nepričakovan: --Na plesih sem videl toliko nemoralnega, da sem začel dvomiti nad poštenostjo Zensk. Raje se ne bom ženil, kajti ne bi rad osnoval družine s takimi ženskami.“ "T Spet drugič je dopisnik lista korakal skozi podju-ski Kamen. Na vaški lipi je tu nabit plakat, ki je vabil na zaključno Pnr_editev šivalnega tečaja. Taki tečaji 'faio pr; vsem svojem strokovnem pov-arku tudi vzgojni značaj. Saj so ga "led drugimi obiskovala tudi komai šoli ddrastla dekleta. In ti otroci vabijo na Bes! Kot da t°čaj ne bo dobro končan, 6 še ne zakliuči na plesišču! Upravičeno Pravi dopisnik: ,.Ali res starši ne znajo Trajati svoje mladine? In ali res ne t'Jo več odgovornosti za svoje otroke?“
Marijino božjo pot v Lavantu (Vzhodna Tirolski) smo radi obiskovali v t žkih begunskih d.neh, ko smo še živeli v taborišču Peggez pri Lienzu. Na sliki se vidi spodnje in gornje svetišče z romantično okolico. V ozadju se dvigajo mogočni lienški Dolomiti z znanim Roter-Turnom na skrajni dosnj
Občinske volitve na Koroškem, ki so se vršile 14. marca 1954 so dale približno isto sliko kot leta 1950. Po uradni objavi so dobile slovenske liste na volitvah 4385 glasov, leta 1950 pa 4756. Ker so bili slovenski glasovi v nekaterih občinah oddani za skupne liste in so ponekod ti-tovci volili socialiste, je bilo po zatrjevanju lista „Naš tednik — Kronika“ doseženo najmanj število slovenskih glasov iz leta 1950. Na dan volitev je bilo vreme zelo slabo. Kljub temu je od 222.766 volilnih upravičencev ta dan volilo 87 odstotkov.
PRIMORSKE VESTI
Kulturni večer v Gorici. Letos praznujemo 50 letnico rojstva prerano umrlega pesnika kraških gmajn in borov, Srečka Kosovela. Vsi Slovenci, predvsem vsi Primorci, se ga te dni živo spominjamo. Velike slovesnosti so bile tudi v Jugoslaviji, v njegovem rojstnem kraju v Tomaju. Tudi v Gorici v tem pogledu nismo zaostali. Najprej so našega krnskega pesnika proslavili na slovenskih šolah, kjer je prof. Bekar, Kraševec po rodu on sam in Kosovelov sovrstnik in prijatelj z univerze, prikazal Kosovela kot pesnika in bogoiskatelja. Sledil je kulturni večer na Placuti, posvečen Srečku Kosovelu. G. dr. Anton Kacin nam je živo predstavil tega mladega pesnika v vseh njegovih stremljenjih, delu in hrepenenju, v vsem njegovem trpljenju. Sledile so še recitacije najlepših Kosovelovih pesmi.
Duhovniški Marijin dan v Gorici. Na praznik Marijinega oznanjenja smo imeli tudi v Gorici duhovniški Marijin dan. Najprej so se duhovniki zbrali v stolni cerkvi, kjer so prisostvovali nadškofovi sv. maši. Nato so duhovniki, čez 100 po številu, šli v semenišče, kjer jim je v velik; dvorani govoril mons. Biasutti iz
DVE SESTRI
Ob Sovodnjah sončnih pri Gorici srečata Vipava se in Soča: resna prva, druga skakljajoča — s toplimi pozdravita se klici.
Še akacij družba nasmejana prisluškuje, kaj ti sestri zvesti v dolgi si zaupata povesti, preden kreneta v objem Jadrana.
Kaj je Goram novi čas prinesel, vse odkar jih tujca je otresel,
Soča ve. .. In bol se je poloti...
Kaj pod Nanosom dolina pravi tja do Krasa, znano je Vipavi. . . Njune vode kaplja grenka moti...
Ljubka Šorli
Vidma o Mariji v božjem načrtu človeškega odrešenja. Pogled na tako veliko število zbranih duhovnikov je bil res veličasten.
Verska igra „Brezmadežna“ v Gorici-V nedeljo, 4. aprila, je slovenska dekliška Marijina družba v Gorici uprizorila krasno uspelo versko igro „Brezmadežna“. Bila je to prva javna proslava Matere božje v Njej posvečenem letu. Brez dvoma jo je bila Mati božja vesela, kajti dekleta so se zelo potrudile, da je igra kar najbolj dovršena prišla na oder. » igri nastopajo le nadangeli in mali angelci in pa Mati božja. Zelo posrečeno in ljubko je bilo rajanje angelcev, ki so skozi na odru od prvega do petega dejanja. Po veliki noči so družbenice igl'° ponovile, kajti mnogi so morali pri tej prvi prireditvi domov, ker je bila dvorana že zasedena. Igro „Brezmadežna1 je spisal pred leti neutrudni g. mons-Srečko Gregorc in so jo dekleta v Štur-jah na Vipavskem že tudi igrale. G-monsenjor je sedaj igri dodal še eno dejanje, kjer povdarja predvsem prikazanja Matere božje v Lurdu in Fatimi in pa brezboštvo, ki ga je na svet prinesel komunizem. A Mati božja na koncu igre slovesno izjavi: ,*Končno bo zmagalo moje brezmadežno srce.“
Marijin teden na Tržaškem. Začeli s° v Skednju, najbližji tržaški okolici, kjer prebiva še mnogo Slovencev. Bilo pa j® obenem preskrbljeno tudi za Italijane-Vsak dan sta bili dve pridigi, ena zjutraj ob 6, druga zvečer ob 7 z blago' slovom. Govore je imel č. g. Fidelis iz Gorice, ki je mirno in prepričevalno P°' dajal temeljne resnice, predvsem o P°' slednjih rečeh, kar moderni človek tako rad pozablja. Posebno ganljiv m nepozaben za vse je bil dan za bolnike. Prip6" ljali so jih s privatnimi avti, ali pa 1 Rdečim križem v cerkev, kjer so pris°' stvovali sv. maši in slišali tolažilne besede govornika. Ob koncu je vsak dob” blagoslov z Najsvetejšim. Prav tako Je bil lep dan za šolarje in najmlajše. Lep0 Marijino proslavo so zaključili s 40 urnim češčenjem.
Prav tako je lepo potekel Marijin evharistični teden v Kontovelju. Vsak dan sta bili po dve pridigi č. g. Vidmarja-
Razpravljal je o grehu in je ljudi zares tako omehčal, da je marsikdo razumel, kaj je greh in kako naj se ga reši. Stanovske pridige so bile dobro zastopane, zlasti za dekleta in žene. Ljudje so bili ob zaključku tako navdušeni, da bi hoteli, da bi se Marijin teden še nadaljeval.
Materinska proslava v Bazovici. Naša mladina je hotela na lep način proslaviti Praznik naših mater. Skoraj štirideset 9seb je sodelovalo s petjem, deklamacijami in krasno igro v treh dejanjih »Trnjulčica“. Številni igralci so se v svoje vloge tako vživeli, da so znali vzbuditi v gledalcih smeh in jok. Veliko truda so zahtevale lepe plesne točke. Velika udeležba pri igri dokazuje, da našo mladino in njeno kulturno delo naše ljudstvo s hvaležnostjo spremlja.
Proslava materinskega dne v Jamljah. V nedeljo, 28. marca, so v Jamljah lepo Proslavili materinski dan. Ker dvorane Minajo, so postavili oder kar na prostem 'n v prijetnem pomladanskem soncu se Je zbralo veliko ljudi, zlasti mater, ki so s solznimi očmi sledili lepemu izvajanju dekliškega krožka, ki se je s tako toplico in ljubeznijo oddolžil svojim materam m obenem tudi vsem slovenskim materam.
Materinska proslava v Rojanu. Tudi v Rojanu se je materinska proslava zelo
posrečila. Tokrat so se izkazali naši naj mlajši in pa prvikrat nastopili na odru Marijinega doma sami fantje. Kar dobro so se odrezali in pokazali, da nikakor nočejo zaostati za dekleti, ki so na odru že doma. — Pa tudi v Mačkovljah je materinska proslava povzdignila ugled naših mater in jim dala zadoščenje, ki ga zaslužijo. Prvi del je bil posvečen nebeški Materi Mariji, v drugem delu pa smo se oddolžili našim zemeljskim mamicam.
Števerjan. Pr. trajajoča se poml?d ni prin sla v Števerjan, prijazno vasico ra griču, samo novega cvetja in zelenja, marveč je obudila še drugo pomlad, ki je razgibala vso vas. V nedeljo, dne 7. marca, je bilo v tej vasici slovesno otvor-jeno „Slovensko katoliško prosvetno društvo“, ki si je nadelo nalogo buditi katoliško in narodno zavest tudi med našim briškim ljudstvom. Izvoljen je bil odbor, ki bo dajal smernice kulturnemu delu.
«go 0 šog s
C «E- w U <
TARIFA
REDUCIDA
Concesion No. 2560
„DUHOVNO ŽIVLJENJE“ MORETE NAROČITI IN PLAČATI NA NASLEDNJIH NASLOVIH:
Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Bue.nos Aires U. S. Aj: Slovenska pisarna, 6116 G Lass Ave, Cleveland 3, Ohio Kanada: Turk France, 263 Oakwood Ave, Toronto, Ontario Trst: Stanko Janežič, Mačkovlje 7, Dolina, Trieste Italija: Zora Piščanc, Riva Piazutta 18, Gorizia
Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Austria Avstralija: Fr. Rudolf Pifko, 45 Victoria Street, Waverley, N. S. W.
"Duhovno življenje“je slovenski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (Orthar Anton), ^"ejuje pa uredniški odbor (dr. France Gnidovec in Jože Jurak). — Naslov: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. — Celoletna naročnina znaša za Argentino P° 30. juniju 1954 GO pesov, za USA in Kanado 5 dolarjev, za Italijo 2000 lir, za Avstrijo 75 šil., drugod v protivrednosti dol. — Tiska F. Grote, Montes de Oca 320
/v.
m-


: -V ' - -
-'"-4. '"%■ J-
ti

• Pr.IZ/\D<5\//\0TcS' • Sl ; D/X
.	: .	-	,	■ ' ■ i .

,-14:
E>OST<S*IAA«SLI • LOU E><SZ<SN •
■ *■
J-:.
r- ' r
,, V.
Lkor. jSylt

tV TEJ ŠTEVILKI BOST E BRALI
TIHI JUNAKI ................. Ivan Korošec
ROŽA MARIJA ...................... Jože Rant
EL MES DE FLORES V DE PRRIMEROS FRUTOS
Joe Juck . . .......................
ŠEGE NA DOMAČIH TLEH......... Jožu Kmetov
STARA GORA PRI ČEDADU ....... Marjan Marolt
VERA APOSTOLA PAVLA .........Janez Kopač CM
ZAČETEK S PETROM ....... Dr. Mirko Gogala
SVETI PIJ X.................. Dr. Filip Žakelj
SVETNIK V ANEKDOTAH ......... Branko Rozman
ŽENE V JEZUSOVEM RODOVNIKU Prof. P. Slapar
IVANA ARSKA .................... Vinko	Flek
VERSKA VZGOJA V PREDŠOLSKI DOKI Dr. Rudolf
Hanželič .........................
NOČ IMA SVOJO MOČ............Gregor Hribar
MODERNI APOSTOL BREZDOMCEV Dr. I. Ahčin
KAJ PA MED NAMI? .................SE. Lil
POLJUBI ME! ................... Vladimir	Kos
KAJ PA DOMA? ............................
DVE SESTRI	Ljubka	Šorli
313 31S
321
322 326 330 334 337
344
348
365
367 360
363
364
365
368