tttđnlštoo in opravništuo: Maribor, Koroške ulice 5. „STRAŽA“ Uhaja i ponđeijek, sredo in petek popoldne. Rokopisi se ne vračajo. S «redaičtvom se more govoriti wwk dao od 11.—12. ure dopold. Tatofon At. tlS. naročnina listo: Celo teto Pol leta . 6 K Četrt leta . 3 K Mesečno 1 K Posamezne številke 10 v. Zunaj Avstrije celo leto 17 K. Inserati ali oznanila se računi jo s 15 vin. od 6 redne petitvrste; pri večkratnih oznanilih velik popust Neodvisen političen list za sloyensko ljudstvo. 3t. 134. Tujci. Spodnještajerski Nemci in nemškutarji so razburjeni. Zjakajj? Ker je dr. Šušteršič v, svojem znamenitem govoru rekel, da se za avstrijske vlade neha Avstrija pri Spielfelds. Ta opravičena trditev nar šega voditelja ne dopušča našim narodnim nasprotnikom mirnega spanja1. Rahel, toda neprijeten odmev tega nezadovoljnega razpoloženja je uvodni članek ,,'Marburgerce“ od dne 11. t. m. Jezikavo, a ne posebno srečno in brez vsakih logičnih zvez se skuša z njim dokazati, da spadajo pokrajine južno od Spiel-felda pravzaprav v področje avstrijskega nemštva. Članek je napisal, Če upoštevamo šifro N. 'X., gospod urednik slavnoznane „Marburgerce“ Norbert Jahn.-Ne splača se skoro polemizirati' s takim malopomemb-nim nasprotnikom, ki Še v svojih' lastnih vrstah ne moro priti do zelene vejice, ampak v ilustracijo pre-šernosti naših narodnih nasprotnikov pribijemo par dejstev:; Kaj so „;Nemci“ južno od Spielfelda? Tujci ali pa odpadniki. Prvi nimajo nikake opravičenosti reklamirati te pokrajine za svojo last. Kot tuji naseljenci bi morali biti veseli, da jih gostoljubno trpimo nn lastnih tleh. Ce bi izvajali pravice gospodarja, bi jih morali radi njihove oblastnosti že davno pognati tja, od koder so prišli. Drugi so pa prostaški' ne-značajneži. Mnogoštevilne so lastnosti in slabosti, ki človeka delajo nesimpatičnega. Med najgrše pa lahko prištevamo narodno odpadništvo. Ce človek ne spoštuje več jezika, v katerem ga je ljuba mamica u-Čila prvih molitvic, v katerem je dajal najprvo duška svojemu veselju in tudi svoji otročji žalosti, v katerem je Slišal prve nauke svojega skrbnega očeta, potem ni veliko vreden. Odtujil se je svojemu rc(du, odtujil se je svoji rojstni hiši, odtujil se je svoji domovini. Mirnega srca ga lahko (prištevamo k onim maloštevilnim, ki so se iz dobičkaželjnosti. naselili pri nas, k — tujcem. Avtohtonega, res pravega nemškega rodu južno od Spielfeliia ni. Vse zgražanje Nemcev in nemškutarjev nič ne pomaga. Vkoreninjene Nemce, ki žive južno od Spielfelda^ lahko seštejemo na prstih. Vse drugo nemštvo se rekrutira iz privan-'dranih tujcev, ali pa iz odtujenih’ domačinov. Ti zadnji so po Številu najmnogobrojnejši del prodiralne pangermanske armade. Krvnik alkohol (Iz holandščine.) V vrtni lopi indijske hiše je stala mlada gospa. Bila je žena nekega po/Ičajstnika Marsa, Zamišljeno oko ji je zrlo vun v prosto naravo, njene misli pa so bile daleč odtod; plavale so tja v njen rojstni kraj onkraj daljnegja morja. Cela) njena preteklost je stopila pred njeno dušo. Oh, kaj bi (dala za urice, ko ja doma tekala kot deklica, ljubljena od vseh domačih! In ko je pozneje stopila v zakon z Marsom, kake je ljubila 'svojega moža. Toda tudi on jo je ljubil. Nobeno željo ji ni odrekel, vsako količkaj naporno dele in težavo ji je prizanesel. Ko >je moral pozneje oditi v Indijo, ga ni zapustila. Zapustila je vse domače in drago domovino in Šla z njim v daljno, vročo Indijo. Bila je tedaj Še vedno ž njim srečna. Saj je bil take dobrega in mehkega srca. Vendar ni bil popolnoma isti, odkar sta bila, tukaj. Xe pač imelo vroče podnebje (tudi nanj svoj vpliv, posebno odkar je dobivaj opojne pijače. Večkrat je že prišel bolj pozno domov, Včasi je kil že tako slabe volje, da jo je že začelo skrbeti. Kw zasliši njegove korake. Prihaja. Kaj mu je, da je danes tako slabe volje, da gleda tako divje okoli. Kar stresla se je uboga ženska pred njegovim pogledom. „Dragi mož, kako ti je?“ „Molči, nočem nič slišati dl tebe!“ „Pojdi sem, ta ni tvoja misel.“ Toda on jo sune proč. „‘Tiho, drugače te ustrelim!“ Toda prestrašena žena Še vedno ni mislila, da meni on resno in ga je hotela pomiriti. Maribor, dne 15, novembra 1911. Letnik III. Ce nič 'drugega, meče na vesoljno nemštvo slabo luč dejstvo, da se skušta ojačiti in okrepiti z ne-značajnostjo. Priznavamo nemškemu narodu mnogo vrlin, vpoštevamo povsem njegovo visoko kjulturno stališče, odpuščr^no mu njegovo stremljenje in (njegovo željo z mostom do Adrije zagospodovati Evropi, neodpustljivo pa je, da si ta mogočni in s svojo kulturo se bahajoči narod tlaka Svojo pot z nemorajlo in nepoštenostjo. Ce bi tudi začasno sezidal svojo zaže* Ijeno vsenemško trdnjavo, bi ne prišel do svojega cilja. Trdnjava M slonela na trhlih podlagah in'vsak krepkejši sunek bi jo porušil. Kajti to posilno vzgajanje Nemcev ni nič drugega, kakor vzgajanje ne-značajnežev, je kulturna sramota za veliki nemški narod. Najlepše pa še pride! V omenjenem konfuznem članku sobotne „Marburgerce“' se skuša dokazati moč nemštva južno od Spielfelda z — risum teneatis amici — zadnjim ljudskim štetjem. Kakšno je bilo zadnje ljudsko štetje, to najbolj drastično dokazujejo revizije, ki so 'se vršile v Trstu in Gorici. Tam se je izkazalo, da so italij:yn.ske oblasti s sleparijo in goljufijo fabricirale Italijane. Iz najzavednejših Slovencev so pri ljudskem štetju nastali Italijani. Revizija je pomnožila število Slovencev za tisoče. In Če je bilo ljudsko Štetje tam, kjer gospodujejo Italijani, že tako brezvestno in sleparsko, kakšno je bilo potem Še le pri nas, kjer gospodujejo Nemci in nemškutarji!? Vsakdo, ki pozna nasilnost in nepoštenost teh gospodov, si je o tem že napravil lastno sodbo in nam ni treba izgubljati besedi. Rečemo samo: urgirajte vi napredujoči „Nemci“ revizijo ljudskega štetja in videli bomo, kako se vaše vrste množe. Dajte nam revizijo ljudskega Štetja in pokazalo sle bo, da se vrste privandranih in izdajalskih' odpadlih tujcev ne nmože. Podrobnejše se sporekati z ljudmi, ki ne vpoštevajo zdravih temeljev narodnega obstoja, so ne splača. S tujci smo govorili dovolj! Žganje — naše zlo. Ptuj, 12. nov. 1911. Veliko se je že razmišljalo, kako pomagati in rešiti naše ljudstvo okrog Ptuja, To nesrečno žganje nam je že toliko ljudi izpridilo, pokvarilo in pogubilo, da si 'nihče predstavljati ne more. Kar pa še Toda ta zagrabi svojo nabasajno puško., pomeri nanjo in ustreli. Smrtna zadeta se zgrudi uboga žena zraven njega na tla. Strel so slišali tudi drugi. Vderejo v soljo in zagledajo žalosten prizor. Mož stoji sre):!'i sobe, onemel, kakor iz kamna, njegova žena pa v lastni krvi na tleih zraven njega. Izprašujejo ga, toda on jim ne da odgovora. Ne Vidi nič, ne sliši nič. Jasno jim je bilo, da jo je ustrelil. Pravica zahteva zadoščenja. Zato ga zvežejo ter odvedejo v zapor. Mirno, brez poora se 'jim da odvesti. Takoj, ko pride v ječo, zaspi. Drugo jutro se zbudi. Gleda okoli sebe, gleda, in ne razume, kje je, kaj se je z njim Egodilo? Zakaj je prišel v ječo? Včeraj se je napil, no, da, nar pil se je že parkrat in ga «isto zaprli. Zakaj so ga sedaj ? „!Ne veste, da ste umorili svojo ženo?“ vpraša, ga njegov paznik. „Jaz umoril svojo ženo? — Je-li mrtva? — In da sem jaz to naredil?“ Mož je bil uničen. Tresel se je kakor trepetlika. Duška si je dal še-le s solzami, ki so mu privrelo iz podrtega srca. Tudi paznik je bil ginjen. 1,,'Sto li imeli kak 'prepir ž njo?“ vpraša sedaj paznik. „Prepir? Ž njo? Nikdar. Saj je bila najljubša, najboljša žena. Nič ni drugega krivo, kakor pijača. Kaj sem ,vendar najredil?!“ Postava jo zahtevala njegovo smrt. Njegov stotnik ga je večkrat obiskal v ječi. Smilil se mu je ubogi mož, ki je bil »prej vedno vzor-vojak. Najbolj je v|anj zaupal. Videl je, koliko trpi na duši. Hotel mu je vsaj nekoliko olajšati strašno gorje s tolažnimi (besedami. ne doseže alkohol, to skuša doseči „Stajerc“, katerega predali so vedno polni hujskarij in napadov na vse, kar še količkaj katoliško, slovensko ali sploh pošteno misli ali čuti. Ta list sicer vedno trdi, da mu je le na tem, da bi se kmet gospodarsko povzdignil, in osamosvojil; toda delo je ravno nasprotno. V srcu je naše ljudstvo Še dobro, toda že je preveč udano žganju. Kako žalostno je gledati kmete, id pridejo v mesto, da prodajo nekaj svojih pridelkov, da plačajo davek in si še kaj potrebnega nakupijo. Ce] dan si morda nič toplega ne privošči, samo da ima kaj za žganje. Ravno tako si kupijo žene za borni izkupiček, ki ga dobijo na trgu, zopet žganja. V ptujske žganjarije roma navadno zadnji vinar. Prav mnogokrat sem gledal, kako je taka žrtev alkohola iskala po vseh žepih, če bo še za /šnops. Ti lokali pa so vedno polni. In če pogledaš noter, te spreleti strah in groza, ko vidiš Same razmrjšiane brade in lase, ‘divje oči, in ti pride na ušesa kletvina za Kletvino! A kar pijejo, ni žganje, ampak špirit. Pije se tega strupa ne po „Irakeljnih“, ampak kar četrt, pa tudi pol litra! Ironija vsega pa je, Če 'prodajajo ti kmetje češjplje in slive pod vsako ceno, namesto tfa bi si kuhali žganje domai, o katerem vedo, da je naravno in zdaleka ne tako drago. Koliko viničarjev poznam, ki prodajo sleherno kapljico vina, da ga nimajo domai niti za potrebo! Kadar pa je v vinogradu delo, pijejo žganje in ga pijejoi celo v ’trgatvi. Vem za slučaj v najbližnji občini, da gospodinja skoraj nikdar ne skuha zajuterka. Mesto tega zagrebe v malo vrečo žita, ga nese v mesto Židu, ki ga zopet kupi na pol zastonj, in potem hajdi po Žganje, katerega imajo za zfajuterk vsi: stariši in otroci. Dogodilo se je tudi, da so ljudje zapili ves denar, katerega so dobili na glavarstvu za podporo, ker jim je toča prejšnje leto vse pobila. In učinek prevelikega uživanja alkohola se že vidi na otrocih. Redkokje se vidi v ptujski okolici ve-sele, rudečelične otročiče. Vsa deca ima nekak žalosten izraz, tako mrtve oči; nimajo 'pravega življenja v sebi. Človeku se trga srce, ko vidi, kako 'kaznuje Bog grehe starišev na njihovih Kastnih otrocih! A ne samo to! Ljudje so že videli šolarje, ki so domov gredo kupili žganje in se naslajali na njem!' In kdo ima od vsega tega dobiček? Nekaj — ptujskih posestnikov šnopsa.rij. Blagajničarka, naj-večje tukajšnje Šnopsa.rij e trdi, da izkupi sleofnji dan Prišel jo k njemu zadnjikrat. Srčno sta si stisnila roke zadnjikrat na zemlji in ubogi obsojenec je šo rekel: „Gospod stotnik, kako (lahko bi bilo moje življenja drugačno, blagoslov za mojo ženo in čast za mojo stotnijo. In kaj sem sedaj naredil!' Sreča je izgubljena, Čast je izgubljena,!. Mlado življenje moje žene, anoje, vse izgubljeno!“ Solzo mn zaduše glas; tudi stotnik si je obrisal stolze in rekel: „Moj dragi, morem še kaj storiti za te?“ „Da, gospod stotnik, ko bom mrtev, vas prosim, povejte celi stotniji v mojem imenu, da je pijača ona vrv, ki mi bo sedaj zadrgnila vrat.“ „Dobro, izpolnil bom. — Želiš Šle kaj drugega, reci! “ „Pač, prosim, pišite mojim starijšem, kaj se je zgodilo, toda, prosim, prizanašajte, kolikor le morete.* Stotnik mu je tudi to obljubil, in čez nekoliko časa je padel nesrečni mož kot druga žrtev strašnega pijančevanja. Prešel je dan, dva, in še ni mogel izvršiti stotnik naročila podčastnikovega. Naposled le pravi svoji ženi: „Podčastnik Majrs mi je dal neko naročilo za mojo stotnijo in ne vem, kako bi to izvršil.“ „Zakaj ne?“ „Nimam poguma.“ . »'Nimaš poguma? Vendar, dragi mož, kjakio, da no bi imel častnik poguma, kaj tajkega storiti?“ „Res ne vem, kako bi to povedal. Poslušlaj, naročil mi je, da naj povem vojakom, da je pijača ona vrv, ki mu je zadrgnila vrat. In ker sam tudi pijem, dasi malo, nimam nič kaj veselja, da bi to naročilo izpolnil. Čutim, da tudi jaz nisem popolnoma p