Posestne tožbe in upravne odločbe.
Spisal dr. Jos. C. Oblak.
Gotove civilnopravdne stvari je odkazal zakonodavec radi utilitete v razpravo in razsojo upravnim oblastvom ; tako odločujejo namestu sodišč upravna oblastva o odškodninskih zahtevah vsled gozdnih in poljskih kvar (gozd. zakon z dne 3. decembra 1852 drž. zak. št. 250) in naredba z dne 30. januarja 1860 drž. zak. št. 28), škode, storjene po divjačini (naredba z dne 17. julija 8159 drž. zak. št. 228), o veljavnosti in ugasnjenju industrijskih privilegijev (pat. z dne 15. avgusta 1842 § 42), v vseh zadevah, ki se tičejo uporabe voda, napeljave in odvračanje voda po vodo-pravnem zakonu (§ 75 dež. vodoprav. zak.) i. dr.
V kolikor so poklicana razsojati upravna oblastva poleg sodišč (n e namestu njih) o zasebnopravnih zahtevah, je na prosto
202 Posestne tožbe in upravne določbe.
dano v zasebni pravici oškodovanemu, da išče pomoči zoper drugo stranko (tudi zoper fiskus) po rednem pravnem potu. Ako pa kdo razen tega trdi, da se mu je krivica zgodila vsled odločbe ali odredbe upravnega oblastva, mu je na prosto dano uveljavljati svoje zahteve pri upravnem sodišču na javni ustni razpravi zoper zastopnika upravnega oblastva (čl. 15 drž. osn. zak. o sodni oblasti).
Ta tožba na razveljavljenje upravne odločbe, ev. na nepriznanje od upravne oblasti priznane pravice ni vezana na čas, ni treba, da je administrativno postopanje na vseh instancah končano, a tudi ne ovira izvršljivosti upravne odločbe. Le izjemoma, ako bi takojšnja izvršitev napravila n e p o v r a č 1 j i v o škodo, lahko administrativno oblastvo ustavi, oziroma odloži izvršitev.
Odločbe in ukazi upravnih oblastev v stvareh javnega prava pa niso pod kontrolo civilnih sodišč niti tedaj, kadar je oškodovana na imovinskih pravicah privatna oseba. Pridržana pa je po upravnem, na vseh instancah končanem postopanju pritožba na upravno sodišče, ako so se komu kršile po organih državne, deželne, okrajne ali občinske uprave njegove imovinske pravice vsled odločb, ki niso bile izdane po prostem preudarku nego vsled pravne norme (zakon z dne 22. oktobra 1875 drž. zak. št. 36 iz 1. 1876) in na državno sodišče, ako se je zgodilo kršenje državljanom po ustavi zajamčenih pravic (čl. 3;!') drž. osn. zak. o državnem sodišču).
Že iz teh navedenih zakonitih določil sledi, da more nastati v isti stvari dvoje postopanj : sodno in upravno. Posebno zanimivo postane vprašanje glede razmerja v postopanju in pristojnosti obeh oblastev in glede različnih stališč, ki jih imata obe oblastvi, v slučaju, da je motil kdo mirno posest drugega s tako samolastno napravo in prisvajanjem take služnostne pravice, ktero ustanoviti v slučaju potrebe je poklicano upravno oblastvo. Pred vsem imam tu v mislih vodopravne stvari. Mirno posest čuvati in razsojati v posestni pravdi ima gotovo le sodišče. Da je pa politično oblastvo edino pristojno, odločati v teh stvareh glede služnosti same, je jasno; drugače je glede odškodnine.
Posestne tožbe in upravne določbe. 203
Pred vsem je vprašanje : ali je dopustno paralelno postopanje, ki nastane v takem slučaju — na eni strani sodno postopanje v posestni pravdi, na drugi strani upravno postopanje — in ali je možno tu govoriti o kaki litispendenci ? V tem oziru je važna odločba najvišjega sodišča (Glaser-Unger št. 10.930), ki je izšla tudi v posestni pravdi v vodopravnem slučaju ; tu toženec, ki je motil tujo posest glede vporabe vode z novo vodo-pravno napravo, ugovarjal nepristojnost sodišča in litispendenco, ker je tožnik iskal odpomoči obenem tudi pri okrajnem glavarstvu.
Sodnik je povsem pravilno ugodil tožbenemu zahtevku, ker je toženec brez kake tozadevne odredbe od strani upravnega oblastva, torej samovoljno odtrgal primitivni jez pri ribniku ter motil vsled tega delovanje mlina tožnikovega, — ter zavrnil ugovor nepristojnosti in litispendence.
Dejanje toženčevo je bilo razmotravati v tem slučaju v dvojni smeri : s stališča vodnega zakona kot predmet javnega reda, kot zgolj vodopravno zadevo, in s stališča državljanskega zakonika, ščitenja posesti, kot zgolj zasebnopravno zadevo. Zato se more ista zadeva obravnavati istočasno pri političnem in sodnem oblastvu, vendar se more trditi le glede predmeta in dejanja nasprotnika, da teče ista zadeva pri obeh oblastvih. — V meritornem oziru sta zahtevka pri obeh oblastvih različna že glede na različni delokrog obeh oblastev: pri političnem oblastvu z ozirom na potrebe javnega reda, pri sodišču z ozi-rom na zaščito posesti. — Pri sodišču je zahteval tožnik postavitev v prejšnji stan mirne posesti, pri upravnem oblastvu pa priznanje, da ima sploh pravico do uporabe vode. Mogoče je, da zaukaže upravna oblast isto provizorno odredbo kakor sodišče, ki ima ukazati v slučaju opravičenega zahtevka edin o le postavitev v prejšnji stan in da pri tem poslujeta obe oblastvi v okviru zakona — vzlic temu se ne more govoriti, da teče zaeno povsem ista zadeva pri obeh oblastvih (litispendenca). Sodišče ima zgolj varovati mirno posest in zaukazati odstranitev motilnega dejanja, oziroma sredstva. Politična oblast sicer more priti v položaj, da odloči o napravi nove vodne naprave s stališča jasne in gospodarske koristi, nikdar pa s stališča varstva posesti v zasebnopravnem sporu.
204 Posestne tožbe in upravne določbe.
Vedno le se more glasiti meritalna razsodba sodišča, daje postaviti vse v prejšnji (primitivni) stan, dočim se definitivna odločba političnega oblastva ne bo tako glasila, ako bo upoštevala zlasti tozadevne tehnične predpise.
S tozadevnim sodnim sklepom se pa tudi ne prejudicira upravni odločbi, ki iz javnih ozirov lahko odredi pozneje povsem novo vodno napravo brez ozira na sodni sklep. V takih stvareh torej ni izključeno, da teče paralelno dvoje uradnih poslovanj (upravno in sodno) in o kaki litispendenci ni možno govoriti.
Ravno zato tudi ni na mestu v smislu §-a 190 c. pr. r. pretrgati sodno postopanje eventualno za toliko časa, da v zadevnem sporu pravomočno odloči upravna oblast, ker je ravno odločba upravne oblasti za sodno razsodbo »in possessorio« povsem nemerodajna in narobe, in ker niti sodna niti upravna odločba druga drugi nikakor ne prejudicira. — To vprašanje bo zlasti razmotravati pri odškodninskih tožbah, — o teh pa pozneje.
Toliko se mi je potrebno zdelo razpravljati predvsem glede pristojnosti in razmerja obeh oblastev, predno priobčim ter obdelam pred nedavnim časom izdano meritorno odločbo našega najvišjega sodišča »in possessorio«, ki je zanimiva ne le radi odločbe, da rtiotilnim dejanjem na podlagi odločb, oziroma ukazov upravnega oblastva manjka znaka samovoljnosti (§ 339 o. d. z.), nego tudi glede vprašanja, proti komu je v zmislu istega §-a upravičena posestna tožba. Osobito je zanimiva, ako se jo primerja s starejšo prakso.
Slučaj je ta : Posestnik parcele ob bregu potoka, ki mu na nasprotnem bregu leži sosedova hiša in mlin, toži soseda — ženo in moža — ki imata nesporno pravico nametati trebež iz potoka, radi motenja posesti, — ker je zvozil toženec na breg zmetani trebež čez tožnikove parcele do bližnjega mostu in odtod čez most na svoj svet. Tožnik jima prereka to vozno pravico in nje posest, ter jima je jeseni tudi s silo zabranil to vožnjo. Toženca sta se obrnila na okrajno glavarstvo in to je izdalo po novem letu ukaz tožniku, da mora dopuščati vožnjo po svoji parceli v svrho trebljenja jarka po zmislu §-a 30 vodopravnega zakona.   Potem   sta   toženca   spomladi   zopet   vozila  trebež
Posestne tožbe iii upravne določbe. 205
čez tožnikovo parcelo in zato ju toži sosed radi motenja posesti.
Tožnik se je zoper odlok okrajnega glavarstva pritožil na deželno vlado, ki je že po tej zadnji vožnji tožencev razveljavila prvoimenovani odlok radi pomanjkljivosti postopanja, ker okrajno glavarstvo ni po §-u 30 vodopravnega zakona vršilo poizvedeb, ali je taka uporaba tujega zemljišča od strani tožencev tudi potrebna, vsled česar je treba predvsem političnega lokalnega ogleda.
C. kr. okr. sodiščevLjubljani je tožbeno zahtevo zavrnilo z razsodbo opr. št. C 111 82/5 na podlagi nastopnih uvaževanj: Dokazano je, da sta toženca že več let nemoteno in javno vozila trebež čez tožnikovo parcelo, - toženca pa priznata, da jima je v jeseni res s silo zabranil vožnjo, vsled česar sta iskala pomoči pri okr. glavarstvu. Toženca sta torej pridobila posest pravice voziti čez tožnikovo parcelo trebež, ker sta nad 30 dni vozila v smislu §-a 312 o. d. z. in izvrševala to pravico brez ugovora tožnikovega, ki je te vožnje molče trpel. Izgubila pa sta to posest po zmislu §-a 351 o. d. z., ker je tožnik v jeseni z uspehom zabranil tožencema vožnjo —, toženca pa ohranitve posesti nista vtoževala. Po rečenem §-u za izgubo pravne posesti ne zadostuje ustna prepoved nasprotnika, nego, da le-ta »ne trpi več, da bi drug (posestnik) užival pravico«, kar je razlagati tako, da dejanski onemogoči nadalnje izvrševanje te pravice. V letem slučaju mora posestnik tožiti, da s tem — izjemoma — vkljub one-mogočenju izvrševanja pravice vendarle ohrani in obdrži svojo posest. Če pa odstrani posestnik takoj oviro ali če še nadalje izvršuje svojo pravico vkljub prepovedi v dejanju, se posest ne izgubi. Če pa posestnik na zgolj izrecni upor nasprotne stranke opusti poskušano posestno dejanje, izgubi posest »de animo« (Dr. A. Randa »Držba dle rakouskžho prava«.) Toženca sta pa izposlovala pri okrajnem glavarstvu odlok, ki jima dovoljuje voziti nadalje po tožnikov! parceli, in torej nista v zmislu §-a 339 o. d. z. samovoljno motila tožnika v posesti njegove parcele. Bilo pa je tudi z druzega stališča tožbo odbiti. Tožnikova faktična posest parcele je bila namreč omejena s posestno pravico tožencev, izvažati trebež po njej; tožnik trebeža sploh ni nikdar izvažal, pač pa je v drugem oziru izvrševal na parceli
206 Posestne tožbe in upravne določbe.
svoje lastninske pravice. Vsled tega mu ta faktična posest ne daje možnosti — zabraniti vožnje tožencev; v ta položaj pride le, ako si pridobi prepovedno pravico; posest te pravice si je tožnik po §-ih 451, 313, 1482 o. d. z. pridobil, in v le-tej sta ga pozneje motila toženca; ker pa te prepovedne pravice tožnik ne vtožuje, bilo je njegov zahtevek na motenje stvarne posesti parcele tudi radi tega zavrniti.
Ta nazor prvega sodnika izvira odtod, ker je določilo §-a 1481 o. d. z. v zvezi s §-om 351 o. d. z — per analogiam — uporabil na ta slučaj. A § 1482 le določa, da oni upravičenec, ki mu je bilo možno izvrševati pravico (služnost) na tujem zemljišču na razne načine, samo s tem, da jo je izvrševal le na enem delu zemljišča ali le na en gotov način, v svoji pravici še ni utesnjen, nego se mora ta utesnitev povzročiti le s pridobitvijo in priposestovanjem prepovedne ali oviralne pravice.
Druga instanca je prvosodni sklep izpremenila in tožbenem zahtevku ugodila, pritrjujoč mnenju prvega sodnika, da sta toženca posest pravice do vožnje po §-u 351 o. d. z izgubila, ker po siloviti, uspešni zabranitvi v jeseni nista vožnje niti skušala nadaljevati, niti nista te posesti v 30 dneh iztožila, da bi se s tem ohranila v posesti, in ker intervencija okrajnega glavarstva ne nadomešča sodne utožitve, ki jo zahteva § 351 o. d. z. — a tudi ne izključuje samovoljnosti po §-u 339 o. d. z. Dejanje tožencev vsebuje motenje zadnje dejanske posesti parcele, torej stvari, in ne motenja posesti prepovedne pravice; a razun tega sklep okrajnega glavarstva ni bil pravo-močen in je bil razveljavljen. Po §-u 65 vodopr. zakona se uživanje služnosti še le more pričeti, ako je dotično razsodilo političnega oblastva postalo pravomočno in potem, ko se je ugotovljeni odškodninski znesek sodno založil, ali se je dala varščina za letno odškodnino; to je moralo biti tožencema znano in torej nista motila posesti »bona fide«, niti nesamovoljno.
Najvišje sodišče pa je z odločbo od 16. junija 1905 št. 9394 zopet uveljavilo sklep prvega sodnika in je pripomnilo na izvajanja tožencev, ki sta pred vsem prerekala pasivno legitimacijo toženca — moža, ki je kot pomagač svoje žene v njenem interesu vršil vožnjo, da je tudi pomagač odgovoren za taka
Posestne tožbe in upravne določbe. 207
motilna dejanja, ker določa § 339 o. d. z., da ni »nihče upravičen« motiti tujo posest, in ne dela torej nobene razlike, ali je motilec ravnal v svojem ali tujem interesu.
S tem izrekom se je postavil najvišji sodni dvor v nasprotje z mnogimi starejšimi svojimi odločbami, po katerih ni upravičena posestna tožba niti proti delavcu, ki moti tujo posest celo zoper zapoved gospodarjevo, nego le zoper gospodarja, v čigar imenu ali interesu se je izvršilo motilno dejanje. — Mislim, da to najnovejše stališče vrhovnega sodišča je bolj po duhu zakona (§ 339 o. d. z.) in je tudi sicer pravičneje in pravilneje. Najvišje sodišče je sklep prvega sodnika obnovilo z nad al j no utemeljitvijo, češ, da rekurz v upravnih stvareh — torej tukaj tožnikova pritožba zoper odlok okr. glavarstva— nima odložilne moči, in da temu ne nasprotuje tudi § 65 vodopr. zakona, ki se ozira le na odškodninske zahteve.
Upravni odlok — čeprav nepravomočen — izključuj e svojevoljnost motilnih dejanj, torej ščiti motilca, ki ni prekoračil mere potrebnosti izvažanja po tujem zemljišču; motenemu v posesti pa pristoja le pravica do odškodnine, katero edino ima v mislih § 65 dež. zak. z dne 15. maja 1872 št. 16 d. z. Drugače pa je, ako motilec, sklicujoč se na ukaz upravnega oblastva, služnostno pravico prekorači ali naravnost tako politično dovoljenje zlorabi in brez potrebe služnostno pravico na tuje zemljišče razširi, — česar v našem slučaju tožnik ni bil trdil. V takem slučaju bi pač bilo postopanje toženčevo označiti za svojevoljno in motilno in v zmislu §-a 339 o. d. z. bi ne bilo tožbenemu zahtevku ugoditi, ker bi mu vtem oziru manjkalo zaščite od strani okrajnega glavarstva, ki dovoli le potrebno uporabo tujega zemljišča v vodopravnih stvareh.