0 koristni porabi krajne šolske bukvarnice. Namen šolske bukvarnice je, mladini pomočke podati, da se s primernim in umnim čitanjem vedno bolj intelektuelno in moralično izobrazuje. V ta namen mora učitelj paziti, da pri izposojevanji knjig postopa vselej po pedagogičnih vodilih. Mlademu bralcu naj se ne da knjiga, katere obseg ni primeren njegovim dušnim močem. Naj tudi tu velja znano pravilo: MOd znanega do neznanega; od lahkega do težjega". Nežna rastlina se dobro in krepko razvija, kedar jo skerbno neguje vertuarjeva roka; duša mladega bralca se s umnim čitanjem blaži. Vsak skerben učitelj dobro pozna dušne moči mladine, ter ve kaj, koliko in kakošne lirane jej je potreba. Toraj naj se pri izposojevanji knjig v pervej versti ozira na bralčevo izobraženost. Domača lektira mora nekako nadaljevati, razširjevati in vterjevati šolski poduk. Bilo bi čisto napačno in nepedagogično, če bi mladina čitala knjige čisto različne od šolskega poduka. Tvarina izposojenih knjig naj se tesno naslanja na šolsko podučevanje, ter naj razširja in dopolnuje šolske knjige. Pa ne samo bralčeva izobraženost naj bode merodajna pri izposojevanji knjig; treba je tudi v poštev jemati njegovo idividualnost. Sina obertnikovega in rokodelčevega bode mikala knjiga, katera sicer priprosto, pa vendar jasno in mikavno opisuje obertnijo in različao rokodelstvo; podučljivo kmetskemu sinu pa je berilo: ^Gosence kaj na repo varje; Kak prideluje se krompir naj bolje; Kako odpravljajo se ovcam garje" i. t. d. Šolska bukvarnica mora skerbno gojiti javno moralo. Gostokrat naj se podajajo mladini knjige čisto moralnega obsega. Naroča naj se, da naj mladina take in enake knjige pazljivo in umevno čita tudi v družbi svojih odraslih bratov, sester in drugih osob. Dandanes nam je še posebno treba skerbeti, da se morala razširja po šolski mladini, kajti vsak* dan se čuje, da javna morala bolj in bolj propada. In res, človek brez prave morale je gnjilo jabelko v človeškej družbi! Dalje se je treba pri izposojevanji knjig ozirati na krajne razmere. Kjer malo napreduje živinoreja, poljedelstvo, sadjereja, tam naj se marno čita, kako bi se vse to povzdignilo. V kraji, kjer se gojzdarstvo zelo zanemarja, naj se priporočajo knjige, ki obdelujejo umno gojzdnarstvo i.t.d. Šolska bukvarnica mora pa tudi zbujati domoljubni čut in patriotično vdanost do presvetle cesarske rodbine. Zato naj se dajejo mladini knjige, ki v živih barvah rišejo patriotična dela slavnih naših rojakov, njih požertvovalnost o dnevib domovinske stiske, tuge in nadloge. černi oblaki se zbirajo, grom pretresa zemljo o oserčji — ognjene strele spreminjajo vse v prah in pepel! Glej, tu je pervi vladar ki vzdiga nesrečne, ki briše solze, ki boža in tolaži! In tamo zopet zabobni orkan, strašna povodenj zalije zelene livade, rodovitno polje, prijazna sela. Kakov strah in groza, kakova beda! Pa cesar je zopet pervi, ki tudi osobno deli pomoč in up, ki joče z jokajočimi. Take in enake slike naj se podajejo mladini o priliki patriotičnih praznikov iz šolske bukvarnice. Goji in vzbuja naj se patriotični čut po znani pesmi našega slavnega pesnika, da nhrib se omaja in hrast — zvestoba Slovenca ne gane!" Slednjič naj bode šolska bukvarnica tisti vir, kjer se zajema živa voda pravega ljudskega značaja. Zrelej mladini naj se vzposojujejo tudi knjige, ki umljivo opisujejo ljudski značaj, Ijudski temperaraent, ljudske običaje, šege in navade. Red je duša vseh opravil. Zato naj se tudi pri izposojevanji bukvarničnih knjig verši vselej vse v lepera in pravem redu. V začetku šolskega leta naj se določi versta, po katerej naj se bukvarnifine knjige redno izposojujejo. Pazno naj se čuva, da se izposojene knjige tudi sigurno nepoškodovane v določenem času vračajo. Pri izposojevanji knjig naj vselej učitelj opominja, kako se vspešno in koristno čita. Povedati se raora, da se čita počasi ia s pomislikom; dušne moči naj se napenjajo in obračajo na berilni zapopadek; knjižina tvarina se niora obsegati in razumevati z domišljijo in sercem; naj se nikoli ne čita kaj tacega, kar se ne more razumeti, ali, kar je preveč navskriž z bralčevimi okolščinami. Pri podučnih spisih naj se doba in naj imenitniše resnice zapomnijo; pri bistoričnih naj se značaji opazujejo iu primerjajo. Učenik naj tirja tudi račun in odgovor od vseb knjig, katere je učencu za domačo lektiro v roko podal. Koliko stareji in zmožnejši je bralec, toliko več naj se od njega zahteva. Kako se bukvarnice ustanovljajo, uredujejo, kako in kakošne knjige naj se kupujejo, vse to se nahaja na tanko določeno v ministerskem ukazu za poduk in bogočastje od 15. dec. 1871. št. 2802 in od 12. julija 1875. Št. 315. Mart. Zarnik.