*f Tov. Ženi Pillerjevi <Ko si v letošnjih počitnicati bivala na našem tihem, lepem Posavju, si z veseljem pozdravljala in navdušeno spremljala s hrepenenja polnimi očmi avijon zagrebške pilotske šole, ki se je vežbajoč spuščal včasih prav nizko, a nato odletel z veliko spretnostjo preko Save, se umaknil Tvojemu pogledu, da je hip nato zopet zabrnel nad Tvojo glavo. »Kako rada bi poletela ž njim,« si vzklikala ob takih trenutkih. »kako prijetno mora biti visoko nad zemljo, v soncu, v zraku, človeku, sproščencmu vsega zemskega, s pogledom, občudujočim lepe naše pokrajine globoko pod seboj!« In ko se je uvedel reden zračni promet »Ljubljana - Zagreb«, nisi zamudila dnevno vprašati okoli 5. ure popoldne: »Je-li Ljubljančan že letel tod mimo?« Revica pač nisi slutila, da Te je tam gori visoko pod sonccm čakala bela žena, ki je že takrat iztegovala po Tvojem, še zdravja polnem življenju svojo grabežljivo roko!? Čuden nemir je bil v Tebi zadnje dni, nisi zdržala doma, kjer si bila prejšnje čase vedno najsrečnejša in najzadovoljnejša. Bodisi peš, bodisi z vlakom si delala številne izlete. Komaj je vznikel dan, že si bila zdaj na tem, zdaj na onem hribu, korakala si po cele kilometre daleč in najrajša sama s svojimi mislimi in s svojimi spomini. Vračala si se vedra, čudno pomirjena, a nikdar trudna, razlagajoč si to željo po vednem potovanju s slutnjo bližnje smrti. In vendar si bila še tako polna življenja, tako zdrava in vesela, tako agilna in delavna, da si se bala zaprositi za upokojitev kljub polnim službenim letom — češ — »brezdelje je počasno umiranje in tega se jaz bojim, bodisi v te j ali oni obliki. Kadar pride konec, naj bo hiter, čim hitrejši!« In ta želja, draga, nepozabna Zeni, se Ti je izpolnila, žal. tako naglo in na tako krut, grozen način. Tolažimo se, da nisi trpela ne telesno, ne duševno, ker je prišlo prehitro, prenenadno; a tem hujše je zabolelo globoko v duši Tvoje najbližje sorodnike, nas, Tvoje tovariše, ki smo Te vsi visoko spoštovali in resnično ljubili ter stotine Tvojih bivšJh učencev, ki so se polni hvaležne ljubavi sklonili solznih oči v nemi žalosti nad Tvojo prerano gomilo. Bila si vzorna, značajna, dobra, odkritosrčna tovarišica, kakršnih je danes, žal, le malo, ter najboljša, najvestnejša, najpravičnejša učitelj ica-vzgojitelj ica! Kako zelo si bila priljubljena, je pokazal Tvoj veličastni pogreb s tisoči udeležencev; ves dolgi špalir: en sam pisan venec cvetja, stotine drobnih src sama ljubezen in hvaležnost! In še koliko drugih Te je zbog oddaljenosti spremljalo le v duhu na Tvoji zadnji poti s tiho molitvijo in iskreno željo v duši: Počivaj v miru — blaga Zeni! Neminljiv Ti spomin!