LOVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, 7. januarja 1938. w TO Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 1? Poštnočekovni račun :■ Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Zoper slovensko gospodarstvo Pod zvenečim 'naslovom »Interesantni podaci o ekonomskom odnosu dravske banovine prema drugima pokrajinama naiše države« iprinaša »jugo-slovensiki Lloyd« v svoji številki z dne 15. decembra 1957 na uvodnem mestu dve koloni dolg izpad zoper naša kulturna in gospodarska prizadeva- ideali na splošno ovira, za male teritorije pa abotnost. In če bi trpela Slovenija ob carinskem zidu, ki ibi tekel ob Kolpi, s čimer nas tako radi strašijo glasovi z juga, bi ob njem krvavele še bolj Hrvaška in Srbija. Vendar, saj niso avtarkistične namere tiste, ki plašijo »J ugoslo venski Lloyd« v nja. Ni to prvič in ne bo zadnjič. Vendar je važno njegovi skrbi za splošno blaginjo. To, kar ga bega, vaditi 'pregled na vse strani. Poznati dobro svojega sovražnika in vso trli lino njegovih argumentov je vedno koristno. Talko pričenja uvodnik: »Mi smo pred nekaj meseci pisali o tem. da «o se v dravski banovini začeli cešče javljati glasovi o nekem samostojnem slovenskem gospodarstvu. To avtarkijsko napihovanje smo talko mi kakor tudi vsi daljno-vidmejši poučeni slovenski krogi razglasili za čuden, nevizdržl j iv. za celoto nevaren, in za dravsko banovino celo škodljiv pojav in demagogijo.« Nato poroča v sličnem tonu o anlketi, ki jo je izvedla Zveza industrijcev v Ljubljani o aktivnosti ozir. pasivnosti naše t. j. slovenske trgovinske bi-?n'cADLER< po izredno nizkih cenah pri tvrdki 3oiip Peteline, Ljubljana I za vodo (biizu Prešernovega spomenika) Večletno jamstvo! Pouk v umetnem vezenju brezplačen! | S 1 Večkrat smo že v »Jutru« opozorili na ta neenaki gospodarski razvoj ter označili tudi nekatere vzroke, ki vplivajo na to, da se zaposlenost v Slovenijii ne dviga v enakem tempu kakor v ostali državi. Opozorili smo na neenakost davčne obremenitve, zlasti samoupravne, zaradi katere se industrija vedno bolj izogiba Slovenije. Opozorili smo tudi na razne ukrepe, ki gredo za tem, da se industrija čim bolj naseli v južnovzhodnih delih države. Zelo važno vlogo pa igra tudi neenakost pri razdelitvi velikih javnih del, saj je znano, da je dravska banovina v tern pogledu močno zapostavljena. Ne gre pri tem samo za javna dela iz enomiilijandnega kredita, temveč tudi za tiista, ki se financirajo iz rednih preračunslkih sredstev in iz sredstev raznih fondov. Že dve leti se gradi moderna cesta od Ljubljane do Kranja, dolga komaj 25 km, in še danes ni gotova. Drugod pa cestna dela napredujejo mnogo hitreje. Prihodnjo spomlad bo na primer že v celoti urejena moderna cesta od Belgrada preko Novega Sada in Subotice do madžarske meje. Istočasno pa se gradi tudi cesta preko Kragujevca, Niša in Pirota do bolgarske meje. Cesta od madžarske meje pri Subotici do bolgarske meje pri Caribrodu bo dolga 750 km in bo stala 720 milijonov dinarjev. Od tega se bo krilo 400 milijonov iz rednih preračnuskih sredstev, 323 milijonov pa iz enomitijardnega kredita za javna dela. Od te ceste je bilo že prej zgrajenih 20 kilometrov, letos je bilo izročenih prometu 150 kilometrov, nadaljnjih 130 kilometrov pa bodo dogradili do konca prihodnjega leta, ko bo vsega dograjenih že 300 kilometrov. Če komu, našim bralcem so to desetkrat, stokrat znane stvari! Kajti desetkrat, stokrat smo že poročali o njih, vise bolj obsežno, vse bolj natančno, vse bolj obrazloženo, kakor govori sedaj »Jutro«. In prav vselej, desetkrat, stokrat in še večkrat smo opozarjali in kazali na krivce in vzroke naše stiske in vseh brezpriimernih krivic nad našo zemljo in našim ljudstvom. Vzrok je centralizem, krivci pa vsi tisti, ki so ta centralizem ali unitarizem uvedli, uvedli proti volji velike večine slovenskega naroda, počen.ši od »velikega duha« dr. Žerjava pa do njegovih umskih in nravnih dedičev, ki so z JNS vladali nad Slovenci in Hrvati in bi jih še hoteli vladati in strahovati. Nekaj pogledov nazaj Spisal Hinko Sevar. Čas hiti, in človek opazuje, kako ise vse izgublja v večnost. Bližamo se svojemu življenjskemu koncu, vest pa se oglaša bolj in bolj, če nisi izpolnil vsega, kar storiti si bil dolžan svojemu rodu. In res, če se ozrem nazaj, vidim, kako dolga vrsta delavnih mož se je poslovila od nas kar na-tihoma. Živeli so, delali in oplajali okolico s svojim duhom, ko se je pa zgrnila črna prst nad njimi, je njihovo ime izginilo iz spomina. Slovenci smo vsaj v pozabljivosti veliki. Veliko imamo mož, ki. s svojim čeprav skromnim delom niso- zasluzili, da se njihova imena izgubljajo v vojski pozabljenih. Do te misli sem prišel, prebirajoč spomine, ki so jih napisali bolj ali manj pomembni vrhovi našega rodu. Mnogi so napisani bolj v poveličevanje samega sebe in ne prinašajo dosti k spoznanju resnice, Do te trditve sem upravičen tem bolj, ker sem doživel lep kos slovenske zgodovine in mi je mnogo znanega iz lastnega doživljanja. Obhodil sem že v mladih letih skoraj vso slovensko zemI jo, ne z zaprtimi očmi, temveč s pogledom človeka, ki mu je do spoznanja in dela, kjer je potrebno. Tako sem prišel v stik z mnogimi osebami, ki že pripadajo zgodovini, še več je pa pozabljenih. Mnogim posaja zgodovina po krivici krono na glavo, medtem ko druge komaj omenja ali se jih dotika samo mimogrede. Pri prebiranju spominov vstajajo pred inoiimi očmi v prvi vrsti ti slednji, ko bi se bil tok dogodkov dostikrat obrnil v čisto drugo smer, da jih ni bilo. So majhna kolesca v sestavu ure zgodovine, bresc katerih bi se ustavil cel mehanizem dogajanj. Kje naj začnem: Kdo je večji, kdo manjši? Merilo za to je delo, ki so ga opravili. Kar je potrebno, mora biti storjeno, pa najsi je še tako ne- Kratko in malo,, ne bo ozdravitve, ne bo izhoda iz naše stiske, dokler ne bodo odstranjeni njeni vzroki, dokler ne bo ležalo nacionalno jugoslo-venstvo strto na tleh. Dotlej pa pustite vsako upanje, Slovenci in Hrvatje! Seveda je odveč, še posebej pristavljati, da »Jutro« tudi to pot, kakor še vselej, kadar vzdihuje nad milim slovenskim narodom, ni zinilo niti besedice o tem, da bi se odstranili vzroki stiske. Kajti ve. da bi vsakdo takoj pokazal nanj, brž ko bi samo na te vzroke pomislil. To bi bila pa le preveč sitna zadeva. Zato je »Jutro« raje o tom tiho. Nekaj mora pa vendarle reči. Torej nam postreže s tole fenomenalno modrostjo: Zato lahko z upravičenostjo trdimo, da bi bila danes tudi v dravski banovini splošna zaposlenost delavstva. mnogo ugodnejša, če bi imela Slovenija svoji gospodarski in davčni moči primeren delež pri javnih delih, ki jih izvršuje država. »Jutro« je torej odkrilo po vsestranskem premišljevanju in resnem preudarku, da bi bila zaposlenost pri nas mnogo ugodnejša, če bi imela Slovenija več javnih del. Globočina teh misli je gotovo brez primere in je skoraj natančno tista, fla v Sloveniji zato ni zaposlenosti, ker ni dela! In »Jutro« je svoj lanski letnik končalo s tem nezaslišanim spoznanjem. Umska in miselna raven, nacionalizma vredna. Unitaristično premišljevanje Takole ugiba dr. Puc »ob koncu leta« v svoji »Besedi«: Borba med demokracijo in fašizmom se vodi tudi pri nas, čeprav bolj za kulisami, kajti na zunaj je vse pobarvano demokratično. Tisto o demokratični pdbarvanosti je gotovo zelo resnično. II ud o demokratično pobarvana je bila na primer Jevtičeva vlada, ko je razpisala volitve za 5. maja 1935. leta. Vendar je bila pa tista demokratična barva tako slabo pripleskana, da je takoj še med volilnim bojem odpadla. In dr. Puc, ban petomajski, je prav tako vso demokratično barvo zgubil, ko je »delal« volitve in ko so njegovi uradniki razglašali združeno opozicijo za protidržavno, ker je mislila, da sme v demokratično razglašani državi tudi. ona postaviti svoje kandidate. Vsekako pa se takrat boj med demokracijo in fašizmom niti ni za kulisami bil, dr. Puc je stopil marveč v svojem, boju zoper demokratično združeno opozicijo kar naravnost prednje. Glede na trajno poudarjanje neomajnosti svojih političnih in drugih načel smo prepričani, da bo dr. Puc tudi poslej ostal v protidemokratičnih vrstah jugoslovenstva. Kvečjemu bi si želeli, da svojega prepričanja ne postavlja preveč v nerazločnost kulisnih senc. Dr. Puc »ugotavlja« nadalje, da je podobno, kakor z demokracijo, tudi z nacionalizmom, da smo kratko in malo vsi nacionalisti in sklepa: Nepoznavalcu razmer bi se že lahko dozdevalo, da smo en hlev in en pastir. Nak, en hlev pa res nismo, zalo tudi tistega enega pastir ja na primer za bana prav nič ne rabimo. Kajti Slovenci po veliki večini sploh nismo nacionalisti, kar je v dejanju isto, kakor fašisti. znatno. Nujnost in veličina dela sta vzporedni. Marsikatera zamuda lahko povzroči najusodnejše nasledke, ki se večkrat komaj dajo popraviti z naj večjimi žrtvami. Majhno delo, drobno delo v armadi brezimnih, ki ne daje nobene slave, a še manj osebnih koristi, je često važnejše od kateregakoli drugega dela. V nerazorani in nerazrah-Ijami zemlji požene le redko seme. Tako je tudi v človeškem življenju, v življenju narodov. Trubarjevo seme je pognalo gosto šele čez dolga stoletja, dalo je hrano Linhartu, Zoisu, Vodniku in drugim prosvetijencem mnogo poznejše dobe. Časovne razdalje med temi in Prešernom, Stritarjem, Levstikom in Cankarjem so že krajše. Bilo je že mnogo oralcev, delo se je delilo med te in sejalce. Vrsta prvih je nepregledna. Za mnogim še nagrobnega spominka ni več. Takih, ki bi bili oboje hkrati, oralci in sejalci, smo imeli Slovenci malo. Eden največjih je bil dr. Krek. Naša zgodovina je veren odraz zemlje, na kateri se je odigrala. Drobne vasice v sočnem zelenju ali kraški sivini po ravneh in brdih. Vsaka s svojim stolpom. Višje nad njimi se belijo v sončni jasnini mogočne stavbe naših prednikov, ki še danes kakor nekdaj zro v nižave kot svetli pomniki naše narodne biti. Tu so se zbirali naši predniki v težavah svojega življenja. Kdo ve, kje bi bil mnogi izmed nas, morda ves narod, da ni bilo nikogar, ki bi bil polagal kamen na kamen, dokler se ni dvignil iz zemlje branik za sedanjost in vse bodoče rodove. Priče so to naše preteklosti, pomniki trdega dela in truda, znamenja žalostnih in veselih dni, braniki našega rodu in kliearji v bodočnost. Prav taka je naša zgodovina. Besedniki med brezimnim ljudstvom, drobni pevci in skladatelji, prvi oblikovalci domače besede, dokler ni prišel sejalec in s širokim zamahom vrgel zrnje v pripravljeno brazdo. Dolgo je trajalo, da je vzklilo, pognalo; z bolečino je dajala revna zem- Slovenci marveč smo in ostanemo demokratični narodni ljudje. Nacionalisti so na primer, da jih imenujemo nekaj kar po imenu, Živkovic, Ljotič, Hodjera, Jevtič, Marušič, Kramer, Puc in podobni. Najl >o 1 j fletno je pa tole Pucovo zatrjevanje: Žal, da simo daleč od tega, V resnici se vrši huda borba za važna načelna vprašanja. Zaradi neodkrito-srčnosti javnega življenja pa še marsikdo iz množice ne vidi, zakaj gre in koleba isem in tja. Zato je bil nastop »Slovenske besede« potreben. Ko bi nam le dr. Puc hotel pojasniti, kaj ima on za neodkritosrčnost javnega življenja. Kajti po njegovem je gotovo vrh vrhov odkritosrčnosti, če kdo pravi, da je za demokraci jo, potem pa vodi volitve tako, da grozi in strahuje z besedo o pro-tidržavnosti tiste, ki bi hoteli voliti po demokratičnih načelih. Kaj je torej prav za prav tista neodkritosrčnost javnega življenja, da se mora dr. Puc vojskovati zoper njo? In kakšna je, da je morala še »Slovenska beseda« tako rekoč samo zaradi nje nastopiti? H koncu je seveda spet kedaj odkril dr. Puc srce za slovenski narod: Ne sme ena pokrajina izkoriščati druge. Pravilno gojena zemlja bo dala vsako leto zadovoljiv pridelek. Slab gospodar, ki bo zemlji samo jemal, a nič dajal, jo bo izmozgal v nekaj letih. Sloveniji je treba dajati kakor drugim, pa bo vodno lahko obilo vračala, kar je prejela. Belgrad mora priti do spoznanja, da ga ne bo proti vnanjim sovražnikom branila niti njegova čaršija, niti njegovi špekulanti. Kaj ko bi nam dr. Puc že kedaj raje odkril, kje je bilo njegovo čuteče srce takrat, ko je bil dravski ban. Takrat bi se bil moral vendar on, neomajen in poln sočutja zaradi trpljenja slovenskega naroda, postaviti čarni i po robu in ji reci: »Ali preneha že kedaj to izkoriščanje Slovenije, ali pa si izberite drugega za bana.« Pa ni loga. rekel in je raje ostal ban, a kot Iban je vodil volitve prav za čaršijo in za to, da bi se ta sestav izkoriščanja: ene pokrajine po drugi čim dalje obdržal. Zoper slovenski državni praznik Poročali smo že, da so začeli gorenjski župani sklepati in zahtevati, naj se razglasi za državni praznik 29. oktober, to je dan, na katerega smo Slovenci 1918. leta postali suveren narod. Poročali smo dalje, da je radovljiško okrajno glavarstvo prepovedalo o tem sklepati iz oblikovnih razlogov, če« da bi občine s tem prestopile svoje področje. Tudi »Slovenski narod« je stvar omenil in seveda takoj skušal uveljaviti svoje jiigoslovenske »pomisleke« proti praznovanju slovenske samostojnosti. Ko pa je ves vesel mogel za novo leto sporočiti svojim edinstvenim bralcem zgoraj omenjeni sklep okrajnega glavarstva, je dal temu poročilu že kar naslov »Slovenskega državnega praznika ne bo!«, pri čemer je s klicajem še posebej poudaril svojo željo in veselje obenem. Če bi bil »Narod« samo malo, prav hudo malo premislil vsebino svojega lastnega poročila, bi se mu bilo morebiti le zazdelo, da se je s svojim zahtevajočim naslovom precej prenaglil. Ija iz sebe prve sadove. Oralci pa so se množili, prvemu sejalcu so sledili drugi^ polja so ozelenela, sleherna žetev je bila bogatejša. Da, ti sejalci so kakor sivi zidovi po vrhovih slovenske zemlje, naši besedniki in dramitelji, vodniki in kliearji. Kakor njihovi predniki nekoč, so tudi oni polagali kamen na kamen v stavbo našega duhovnega življenja, brez katerega bi ne bili to. kar smo: — narod. * Ko sem bil koma j začel hoditi v šolo v Zagorju ob Savi, je izbruhnil leta 1875. v Bosni in Hercegovini upor, ki so mu sledile tudi drugod na jugu večje in manjše vstaje. Naslednjo pomlad so se vzdignili Bolgari, ki so jih pa Turki kmalu potolkli. Spominjam se še prav dobro, kako se .jc tedaj zganilo vse Zasavje, nestrpno prisluškujoč redkim vestem o krvavih dogodkih na Balkanu. Novice so se listi čas širile počasi, od ust d** ust, največ ob nedeljah in semanjih dnevih. Važnejše pa so planile, da je včasih vedel hrib prej kakor dolina, sam ne vem odkod. Seveda so bile na kraju mnoge obložene z vso mogočo šaro ljudske domišljije. . Časopisi so bili tisti eas reciki; le tu pa tam je kdo imel »Novice«, »Slovenski narod« ali »Slovenca«. Imeli so jih le premožnejši, navadno trgovci, obrtniki in izobraženci. Hiša s časopisom je imela vodno dosti obiskovalcev. Tu se je ugibal*1 in modrovalo, naročnik je bil svetovalec bližnji'" in oddaljenim sosedom. Glavno sprejemališče vic sta bila župnišče, ponekod tudi šola, če je *)l' učitelj podkovan in ni bil strahopeten; prostor pred cerkvijo pa je bil posvetovalnica za vso taro. Bolj pogoste so bile knjige, zlasti Mohorjeve, ki jih je brala mladina zimske večere na glas za vso družino. Ob skupnem branju je padla marsikatera tehtna beseda, so se prerešetale mnoge novice. (Dalje prihodnjič.) Spominj‘ajte se tiskovnega sklada tednika »Slovenije"! Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, du nakažejo primeren znesek za tiskovni sklad našega tednika »Siovcnij e«. Narodna banka in Slovenija konec i. 1936. je imela Narodna banka skupaj za 1.458,600.000 dinarjev kreditov. Od teli je odpadlo samo na Belgrad 630,100.000 dinarjev, na vso Slovenijo pa 118,000.000 dinarjev. Od lom-•bardnili posojil pa jih je prišlo na Belgrad 258 milijonov 700.000 dinarjev, na vso Slovenijo pa samo 6 milijonov, torej triinštiridesetkrat manj. kri teh številkah je treba misliti še na dvoje. , Prvič na to, da ima Narodna banka pri svojih bel grajski h dolžnikih skoraj zmeraj zgube, vča--S|h še prav občutne. V našem listu smo že navedli Primor, ko je Narodna banka skupaj s še dvema državnima zavodoma, namreč s Poštno hranilnico, hi jo upravlja znani znameniti zadružni pravnik Nedeijkovič, in s Hipotekarno banko posodila na neko posestvo pri Belgradu znesek, ki je njegovo vrednost šestkrat presegal, tako da je bilo že vnaprej očitno, da 'bo velikanska večina posojenega < 1 en a r j a zgubi j en a. Drugič pa na to, da v Sloveniji nima Narodna banka ne samo nikoli zgube, ker so pač pri nas pogoji za dobivanje kreditov tako strogi, ampak celo precejšnje dobičke, Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik „Slovenije“! in seveda je gotovo, da tudi tu ne bo zboljšanja, dokler ne staremo moči denarnega centralizma Danes in včeraj l '°d naslovom. »Danes in včeraj« pripoveduje »Slovenska vas« raizne mikavnosti iz dr. Pucovega neomajno doslednega političnega življenja. »Slovenska vas« je glasilo slovenskih demokratičnih kmetov in delavcev, ki so v opoziciji proti jugoslovanskemu unitarizmu skupaj z dr. Mačkom in z njim zvezano srbijansko Združeno opozicijo, torej tisto, čez katero bi se dr. Puc rad politično uveljavil med Slovenci. Ker omenjeni sestavek zelo nazorno spopol-njuje naše navedbe o dr. Pucu, ga s tem ponati-sk ujemo: Časniki so te dni objavili vest, da se je pretekli mesec mudil v Belgradu bivši Jevtičev ban dr. Dinko Puc. Iskal je baje boljših zvez s srbi jamskim delom Združene opozicije. Nas tako potovanje ne bi dosti zanimalo, če ne bi ta gospod izdajal svojega lista »Slovenske besede«, v kateri objavlja sestavke o svobodi, enakopravnosti in gospodarski odrešitvi izpod centralizma. Zato je prav, da svojim bralcem nekoliko obudimo spomin na tiste čase, ko je v Sloveniji banova! dr. Puc in imel torej priložnosti zadosti, da v dejanju izvede, o čemer danes piše. Petomajske volitve so vsem, ki smo pri njih kakorkoli sodelovali, še v dobrem spominu. Verno, da je takratni ban dr. Puc prepovedoval našim kandidatom sestanke, shode in posvete. Vemo, da je dal pleniti letake, ki so jili izdajali naši kandidati. Vemo, da sta za njegovega baiiovanja izkrvavela naša kmečka mučenika Gorše v Beli Krajini in Mavrič v Ljutomeru. Verno pa tudi, da je v torek dne 23. aprila 1935. leta sklical okrajne glavarje, kjer so dobili od njega in njegovega pokrovitelja v Jevtiče,vi vladi dr. Marušiča posebna navodila, kako naj vodijo volitve. Če si tedaj govoril z nekaj ljudmi, je bil to že sestanek in kazen je bila neizogibna ali še več. Dr. Vekoslav Kukovec je bil na sestanku v Dobovi aretiran Ln prepeljan v Brežice ter občutno kaznovan. Vinko Vabič, kandidat celjskega okraja, je bil kaznovan z globo 5000 dinarjev. Poslanec dr. Dobovišek je bil dne 4. muja oc| celjske policije aretiran in na dan volitev konfin iran, da ni mogel v svoj volilni okraj. Vemo tudi, kako so pri teh volitvah ponarejali vo-hline izide. V Pilštajnu je bilo za dr. Doboviška oddanih okrog 400 glasov, a priznanih samo 46; v Podčetrtku je bilo 165 glasov, a priznanih samo 66. Le v šmarskem okraju so nam vzeli okrog tisoč glasov. Nič bolje ni bilo v drugih krajih, na primer v črnomelj-®kem in novomeškem, kjer sta naša kandidata dobila Veliko večino. Še marsikaj bi lahko povedali o takratnih volitvah, ki jih je v Sloveniji vodil dr. Dinko Puc; toda veru-ioano v zavednost svojih, somiis.ljoniik.ov i*ix smo prepri-^and, da jih ne premoti sedanje pisanje »Slovenske besede«. Načela svobode, enakopravnosti in čiste resice se morajo spoštovati ne samo v opoziciji, ampak Predvsem takrat, kadar si na vladi. Romunska volilna idila Leta 1951. nam je »režim nacionalne koncentracije« (glej »Jutro« z dne 4. 9. 1931) podaril »zakon o volitvah narodnih poslancev« in z njim »glasno« volilno pravico. Zastran razdelitve mandatov so šli tedanji avtorji zakona po vzorce v — Romunijo, ki so jih še celo »izboljšali« tako. da je lahko izvoljen poslanec s 70' glasovi, nasprotnik z 10.000 glasovi pa propade. V ponedeljek, 20. 12. 1937 so imeli v Romuniji volitve; za volitve je napravila vladna liberalna stranka sporazum s fašističnim krilom odpadnika kmečke stranke, Vajda Vojvodo, da bi tako laže dosegla 40% oddanih glasov, ki bi ji dali premijo za dve tretjini poslancev. Toda to ji ni bilo zadosti. Potrebna je bila še drugačna priprava. Pariški večernik Ce Soir (»Danes zvečer«) poroča to-le: Pred nekaj dnevi se je vršil zaseben posvet, ki sta se ga udeležila ministrski predsednik Tata-rescu in notranji minister Enanasovici. čila natančno število kandidatov vsake stranke, ki morajo pri volitvah zmagati, oziroma, ki smejo zmagati. Upoštevaje premijo za doseženih 40% oddanih glasov je razmerje izvoljenih določila tako-le: 85% mandatov mora dobiti vladna liberalna stranka z Vajda Vojvodom, 5% sme dobiti na-rodno-kmečka stranka, 10% pa vse druge opozicijske stranke. V okrajih, kjer kandidirata Maniu in Titulescu, pa mora dobiti vladna koalicija 90%, Maniu in Titulescu smeta dobiti 3%, ostale stranke opozicije pa 7% mandatov. Sklepi tega sestanka ne potrebujejo nobene razlage. Zanimivi so danes načeloma zaradi izida volitev, za nas posebej pa z ozirom na 8. 11. 1931 in 5. 5. 1935. (Po 1’ Oeuvre-u — dr. I. Š.) VSE ZA PISARNO dobavlja La popravlja UUBUANA „^Tyrševa1 ;»r" hotela Slon Tajna volilna pravica — na Madžarskem Madžarske volitve so v predvojnih časih slovele po Evropi. Najbolje sta jih v vsej nasilnosti in pokvarjenosti prikazala svetu dva severna pisatelja: norveški pesnik Bjornstjerne Bjornson in angleški politični pisatelj Seton Watson, ki je pisal pod vzdetim imenom Scotus Viator (škotski popotnik). Oba sta opozarjala zlasti na to, da so bile madžarske volitve javne in torej prava nakaza pojma volitev, ki ne morejo biti, razen svobodne. Sicer si pa mi Slovenci značaj teh volitev kaj lahko predstavljamo danes, ko so jugoslovcnski nacionalisti tudi uvedli javne volitve pri nas, da bi tako čimprej strli odpor Slovencev j,n Hrvatov, podobno kakor so Madžari skušali, zatreti odpor Slovakov in Romunov. Skušali — kajti zatrli ga niso. Človek bi dejal, da bi se bili jugosloveni iz madžarskega boja zoper Slovake vendar kaj naučile roda jugosloveni bi ne bili več jugosloveni, če bi bili za zgodovinske nauke in skušnje dostopni. Slika jugoslovanskih javnih volitev pa sploh ne more biti bol j popolna, kakor če navajamo dejstvo, da je dobil pri volitvah v Ljubljani dr. Kramer vse glasove in da nam je tisto glasovanje prineslo dva res edinstvena bana, Marušiča in Puca, ki sta potem po madžarskem vzorcu »delala« 5. maja 1935 volitve za centralista Jevtiča. Madžari pa so zadnje čase le spregledali, da jim javne volitve niso rešile nacionalne enotnosti, kar je v madžarskem političnem jeziku pomenilo, da prebiva na Madžarskem en sam narod. Svetovna vojna, ki je ie prav madžarski nacionalizem v obilni meri sokriv, je Madžarom precej postrigla peruti. Polagoma sprevidevajo, da se morajo vendarle nekako uvrstiti v evropski kulturni svet, če hočejo obstati. In očitno se jim je začelo celo dozdevati, da je moč fašizma že prešla svoj zenit. Kratko in malo: Madžari so sklenili uvesli tajno volilno pravico. Tistih javnih in nasilnih volitev, ki se jih je prijelo že kar tehnično ozna-menilo madžarske, vsaj na Madžarskem ne bo več! Mi seveda še daleč ne mislimo, da je s tem že prišlo madžarsko ljudstvo do besede. Do tega je še dolga pot, tem daljša, ker so zagovorniki in preužitkarji javnih volitev skrbeli, da je ostala splošna in politična izobrazba madžarskega ljudstva na nizki ravni. Ali vendar — vsaj na začetek te poti so stopili. Sad nacionalizma V dunajskem dnevniku »Neues Wiener Tag-blatt« piše dr. E. Muller-Sturmheim: Bolj ko kedaj je danes posamezni odvisen od dogodkov, ki ne more vplivati nanje. Medtem ko bi bilo treba razumeti neenako razdelitev naravnih zakladov kot migljaj previdnosti, naj narodi sodelujejo, narašča blaznost avtarkije iz dneva v dan, blaznost, ki bi ji celo lahko zaupali, da bo jutri pospeševala zasajanje oranžnih in citronovih gajev na; ledenih ploščah severnih morij. Medtem ko je tehnika preobrazovala ves svet v eno samo sosesko in vse ločeče dal jave in ovire kakor odčarala, postavlja človek skoraj neprehodne zidove okoli vsakega državnega ozemlja in tako uničuje mogočosti, s katerimi sta ga obdarovala genij in duh tehnike. K temu prihaja še zakonodaja mnogih dežel, s svojimi zapovedmi in prepovedmi, s svojimi brezmiselnimi predpisi in omejitvami, v katerih se ujame kakor v žičnih pregradah vse kvišku si prizadevajoče in pogine. Brez moči in pomoči stoji posameznik nasproti temu svetu, ki ga vladata kratkovidnost in neovirana sebičnost, na katerega cestah in ulicah se plazi kot pošast vojna od jutri ali pojutrišnjem. Slepa vera v načine sile, ta najnepri-mernejši način reševanja našega, iz zgolj živčevja obstoječega sveta, rodi strah in nezaupljivost, zapira zlato brez koristi v jeklene blagajne ali ga pa podi brez smotra in načrta čez morje in spet nazaj. Nasledek je, da se opuščavljajo mesta življenj etvor nega dela, in da cvete jo samo mesta, v katerih se kuje orodje smrti. Tako vodi neuspeh mnogih odgovornih tega sveta v neuspeh množic. Moč uradnika centrale V roke nam je prišla dopisnica, ki so jo pred kratkim dobila nekatera podjetja v Ljubljani. Dopisnica je kot tiskovina datirana v Belgradu 29. novembra leta 1937. in se v slovenskem prevodu glasi: »Spoštovani gospod, g. Vasilije Zarič, uradnik Drž. filmske centrale in urednik knjige »Filmski go-dišnjak« za 1937-38, Vas s tem vabi, da kupite omenjeno knjigo z ozirom na to, da je ta po svoji vsebini predvsem namenja,na Vam! »Godišnjak« je nepogrešljiv praktični priročnik piri Vašem delu, je informativen in ni drag ter poleg tega vsebuje koledar za ter-miniranje filmov. Tiskan je v latinici. »Od prodaje letošnje knjige odvisi njeno bodoče letno izhajanje. V Vašo korist ne bo, če jo prevzame država v svoje roke in jo predpiše z uredbo. Tedaj bo veliko dražja in brez tega, kar je za Vas koristno in potrebno. Pričakujemo, da nas boste pravilno razumeli in čimprej naročili »Godišnjak« s tem, da plačate din 40.— na naš ček. račun pri Poštni hranilnici št. 57.542 ali s poštno nakaznico. — Z odličnim spoštovanjem Uredništvo in uprava »Filmski godišnjak«, Belgrad. Nebojšina 2/III.« Vsebina tega prijaznega vabila na naroebo je dovolj razumljiva in ne rabi posebnega komentarja. Prosto po Goetheju pa bi se k temu moglo reči: Jaz ljubim te hudo, tvoj miče me demaj; če nečeš pa tako, zagrabim za lopar! Napredek tu in tam r rainooski finančni minister je dne 26. decembra I. 1. v preračunski obravnavi rekel o demokratičnih in fašističnih državah telo resnične besede: »Govore o totalitarnih državah in o napredku, ki ga imajo pri oboroževanju. Na zunaj je res tako, toda ob kakšnih žrtvah dosegajo te uspehe: prebivalstvo totalitarnih držav mora v tvarnem pogledu zaradi tega hudo trpeti. Poglejte samo na mezde in delovni čas delavcev, Mirno se lahko reče, da se vrši v totalitarnih državah delo v vojnih industrijah tako, da je mobilizirano civilno prebivalstvo, ki je zaposleno v vojnih tovarnah. To pa je nekaj drugega, kakor finančni napor. Spominjate se^ še, kaj je rekel prod kratkim časom neki nemški minister: Čim manj masla, tem več topov. Naj bi vsi Francozi razmiiš 1 jevati o tej besedi in o sestavu, ki je za njo. Mi v Franciji se 'bomo pobrigali, da se taki izbiri ognemo. Prepričani smo, da dajejo varovanje osebne svobode, v naravnem prav u zasidrane pravice oseb- nositi do te svobode, kakor tudi varovanje (političnega in gospodarskega sestava .svobodnega dela tako Franciji kakor velikima anglosaškima narodoma nesporno premoč, seveda samo pod pogojem, da je prostovoljna disciplina zmeraj pripravljena, da stopi na mesto izsiljene discipline totalitarnih držav.« Moč je pri demokraciji V »Prager Tagblattu« omenja Fritz Tellinek Mussolinijevo besedo, da je politika zahodnih demokracij miselnost narodov, ki lahko petkrat na dan jedo. Ugotavlja pa, da pač ni za nikogar nič novega, da so danes bleščeče družabne predstave, bučne javne veselice, poudarjana razkošna eleganca v Italiji in Nemčiji bolj vsakdanje stvari, kakor drugje. To velja tudi za javne naprave, ceste, vojašnice, mostove, športne naprave in podobno. Res je samo, da gre ljudskim množicam f>ri vsem tem slabo. Če pa so danes razmere v ašiističnih državah še znosne, je zato v njih tem večji strah pred prihodnostjo. Jellinek končuje: »Res je, da nadzira skupina Amerika-Anglija-Francija znaten del svetovnogospodarskih potov in da bi utegnila imeti nekaj podobnega, kakor svetovno oblast. Če je opozoril »New York Times«, zoper katerega se je Mussolini tako hudo obrnil, da bi utegnila ta vplivna zahodna skupina svojo politično težo kedaj vreči v tehtnico dogajanja, ima popolnoma prav. Če bi ta skupina to storila, bi šle bržkone štiri petine sveta za njo.« Enotnost tu in tam (Dopis) Ob 60letnici dr. Oblaka je nekdo poudaril, da je malokdo našel »tako toplih besed za slovensko pokrajino kakor on«; a veljalo bi pristaviti, da je našel tudi toplo in odločno besedo za slovensko stvar. To kaže tale odlomek iz njegove »Etna« (Plan. Vastnik 1926): »Razmerje med Sicilijo in Italijo je poglavje zase: med njima vlada stara rivaliteta. Ljubosumno gleda Italija na arheološko še zanimivejšo Sicilijo, ki jo šteje za podjarmljeno deželo; menda ji ne more pozabiti, da je bil italijanski Bismarck Garibaldi prav v Siciliji ujet in je moral z ognjem in mečem si njeno ljubezen izsiliti. Uradna Italija skrbi pred vsem za svoj Rim, in ta skrb sega morda še do Neaplja, drugim doli nižje pa kliče: Pomagajte si sami, in Bog Vam bo pomagal. Iz Rima jim pošljejo svoj blagoslov in Mussolini svoje pretoriance — fašiste, ki delajo po svoje reti in nadzirajo nezadovoljne Sicilijance. Tisto »edimstvo«, ki se na zunaj kaže zlasti v spomenikih velikega Garibaldija in Vic-torja Emanuela — ni tako debelo, čeprav traja že nad pol stoletja. Moj Bog, in kaj naj rečeni o naši S. H. S., ki živimo komaj 6 let skupaj!? Zato ne vidim za preveč tragično, ako udarimo včasih ob inizo tudi mi in rečemo: mi smo mi! In poudarimo pri vsej svoji neda-rovitosti« ali po kranjsko rečeno zabitosti svojo vsaj razmeroma visoko kulturo, ki je morda postavl jena na solidnejšo podlago kakor tista — onstran Zidanega mosta, in če ne klecnemo pred vsakim akulturnim X — Janez Kocmur: K Tumovim spominom (Nadaljevanje) Zanimivi so vzroki njegovega odhoda pri »Slovencu«. Teda j sem na n jegovo prošnjo posredoval tudi jaz pri Evgenu Demetroviču, ki mu je nato preskrbel mcisto poročevalca pri »Jutarn jem listu« in »Obzoru«. Zadeva je bila kočljiva, pa se ni dala dobro urediti pismeno. Po sredi je bil neki uvodnik v »Jut. listu«, ki ga je bil napisal in podpisal E. Demetrovič brez kakršnihkoli podatkov od strani Petriča. Moje posredovanje pa je bilo skora j nepotrebno. E. Demetrovič je bil o vsem že natančno poučen od Petriča samega. Ta se je moral zavezati da bo poleg rednih poročil napisal tedensko enkrat tudi satiro z naslovom »Ata Narod«. E. Demetrovič ni kalkuliral napačno: poslej so Slovenci še bolj pridno segali ipo »jutarnjem listu«. Z E. Demetrovičem sva bila znana že izza leta 1902., ko smo Karl Linhart, Prepeluh in jaz razpravljali ž njim o ustanovitvi socialno-politične revije. Pobudo za to je dal Linhart. Na njegovo povabilo je prišel Demetrovič v Ljubljano. Sestali smo se »Pri črnem medvedu« na Rimski cesti. Glavni predmet je bilo gospodarsko vprašanje, ki bi s pristopom Hrvatov bilo kolikor toliko zadovoljivo rešeno. Po vsestranskem pretresu pasmo prišli do zaključka, da bi mešan list ne uspeval. Iako so nastali »Naši zapiski«. Ime jim je dal Linhart po »naših zapiskih«, kaikor so ruski revolucionarji imenovali svoje zapiske, ki so jih od časa do časa vtihotapljali na pisalnik Nikolaja II. ludi denar je preskrbel Linhart, menda iz podpore Kranjske hranilnice Delavskemu izobraževalnemu društvu, ki mu je bil predsednik. Toda odziv je bil zoper vse pričakovanje slab, in da ni bilo Društva tiskarjev za Kranjsko, bi bila morala ičevičem takoj na kolena. Posebno dokler plačujemo vrhu tega še toliko davka! To še ni nobena nesreča za državo.« — Ali ne velja vse to — zapisano in tiskano 1926 — še vse bolj danes? Našim prijateljem! Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampuk vsi prepričani Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list tvarno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo. Naslove novih naročnikov naj pošiljajo naši prijatelji na naslov: UPRAVA TEDNIKA »SLOVENIJA«, LJUBLJANA, TYRŠEVA CESTA 17. Uprava tednika »Slovenija« revija prenehati že ž drugo številko. Po prizadevanju Ivana Mlinarja in predsednika Josipa Pav-lička je večkrat nakazalo listu znatne zneske. Mnogo je zanj žrtvoval tudi čevljar Jože Breskvar. Kakor s sredstvi, je bil križ tudi s sodelavci. V tem se ni nič spremenilo do danes. Kot prvi se je oglasil dijak Vitomil Fedor Jelenc, sin Luke Jelenca, z daljšo razpravo o narodnem kot socialnem vprašanju. Zakaj sestavek ni našel milosti v očeh urednikov. Linharta in Prepeluha, se ne spominjam več. Za menjavo službe se je Petrič pozneje oddolžil dozdevnemu krivcu duhovito, kakor je to znal le on. Za zaključek je sledil slavospev na Si jepana Radiča o'priliki njegove 50letnice v listu, ki mu drugače iii bil niti najmanj naklonjen. Podroben opis potegavščine bi vzbudil mnogo veselosti, pa tudi hude krvi pri prizadetih. Začetek je bil kaj preprost, dalje pa se je stvar razvijala samogibno do konca, ki je bil seveda tak. kakršnega je Petrič pričakoval. Pronica v ega pogleda je hitro spoznal dobro in šibko stran slehernega, pa je tako lahko izračunal z matematično gotovostjo vnaprej, kako se bo stvar razvijala, ne da bi mu bilo še treba posegati v tek dogodkov. Mnogo je zanimivosti iz življenja Petriča, ki bi zaslužile, da se rešijo pozabe. Med take spadajo tudi dogodki okoli padca Protič-Koroščeve vlade I. 1919. Tedaj je velik del delavstva sveto verjel, da je šlo za n jegove koristi. V resnici je pa bilo drugače. Morda se mi nudi še v tej razpravi prilika, da opišem zadevo natančneje. Prikrivanje resnice, izkrivljanje dejstev, vte-panje izmišljenih vzorov je na j priljubljenejše orožje v rokah nasprotnikov ljudskosti. Resnico postavljajo pod mernik, dejstva, ki jih mi mogoče utajiti, pa razlagajo po svoje. Vse po starem preizkušenem načelu: Deli in vladaj! Ljudstvo ne sme priti do spoznanja, kakšna sila tiči v njem. Mali zapiski Prepovedana lista. Banska uprava v Ljubljani je prepovedala nadaljnje izhajanja temale listoma: J. tedniku »Pohod«; 2. štirinajstdnevniku »Delavski list«. Oba lista izhajata v Ljubljani. V znamenju unitarizma. Leta 1936. je Oklenila vlada, da pojde IB % davka na poslovni promet v poseben sklad, iz 'katerega bodo dobivale banovine na leto 100 milijonov finančne podpore. V ta sklad je plačala Slovenija za predlansko Ieto 44,400.000 dinarjev, dobila pa je iz njega samo 2,210.000 dinarjev, torej slabo petnajstinko tistega, kar je plačala. Širite naš list »Slovenijo"! Razrešitev. Dr. Anton Brecelj, zdravnik v Ljubljani, je biI (e dni razrešen kot banovinski svetnik dravske banovine. Posebnost na Jesenicah. Jeseniški župan je tako župan kot tudi »predsednik občine«. Samega se imenuje »župana«, tako se tudi podpisuje na vabilih za seje občinskega odbora, »predsednik občine« pa je, kadar podpisuje zapisnike o sejah občinskega odbora (ki morajo biti predloženi okrajnemu glavarstvu) in kadar vodi seje, odreja glasovanje itd. itd. To bi pomenilo napredek, ki pravi, da je župan uradno »predsednik občine«, poluradno ali na zunaj pa župan. Kaj vse mora zavoljo tega prestali demokracija! Izganjajo jo iz vseh dežel kakor vlačugo, nikjer jej ne priznajo domovinske pravice. Tu in tam jo še trpe kol prcuzitkarico. Pošiljajo jo v bolnišnico, polagajo na operacijsko mizo, režejo iz nje debele kose, jih gnetejo, stavljajo pod drobnogled, tlačijo v retorte. Od časa do časa izdajo o njenem zdravstvenem stanju ibiljten. Zadnjič je stopil za kateder mož učenosti: in razglasil: »Znanosti se je posrečilo odkriti novega ljudskega sovražnika. .. Možje, ki jih je briga za tvoj blagor, ° ljudstvo, so našli, da je demokracija tvoj naj-veeji sovražnik, strup vseh strupov... Le v neznansko majhnih količinah pospešuje prebavo . . . Zato bo dana v promet le močno razredčena... v izvirnih zavitkih . .. stanovska demokracija imenovana. . . Pozor pred ponaredbami — pazite na va rs t ven o znamko!« Besedna igra. Kakor da bi izhajal senator od sena ali modrec od mod ere a, čeprav ta mogočost kdaj kdaj niti ni izključena. Seno v stezniku namesto glave bi morda že verjelo, da je poslanec izpeljanka od poslati — se razume, da ne tako, kakor se pošlje sodček kolomaza ali kisle repe. Tovor ne spada med brezplačne pošiljke. In moral bi res imeti zeljnato glavo, kdor bi ne opazil med stanovsko demokracijo in samurajsko timo-kracijo podobnosti nele po imenu, nego tudi po vsebini. Naravno, da demokracija s pridevkom n j v nobenem sorodu s tisto brez pridevka, pa najsi je ta še tako lepo zveneč. Demokracija mora biti razkosana na stanove in oddelke, sestradana taborišča in poslušne bataljone. Sleherni s številko na hrbtu. Zmeda pojmov na j lajša ribarjenje v kalnem. Mačka ne skače vedno iz dalje; včasi se priplazi tudi počasi, tiho in prihuljeno, da plane iz neposredne bližine. Da. ne samo pozor pred ponaredbami, ampak tudi pred varstvenimi znamkami in njih labrikanti! (N ud uil j e v u n j e p r i liod n j iC)" Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani. NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI p. z. z o. z. KONGRESNI TRG ■■—gar————IMIE I HmiMUMMI IMBBIEmHDBBBBKHi Priporoča Ivana Cankarja zbrane spise 20 zvezkov z uvodi in opombami iz. Cankarja Ti spisi niso samo naš najobširnejšl narodni tekst, ampak so najpogumnejša izpoved slovenskega duha Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zveskov); Fr. Stelč, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Uvod v glasbo; Jak. Kelemina. Literarna veda. Poseben oddelek za pisarniške potrebščine