Alain Badiou Politika kot postopek resnice Postavimo takoj naše osrednje vprašanje: Kdaj in pod katerimi pogoji j e mogoče reči, d a j e dogodek političen? Kaj j e »to, kar se dogaja«, oziroma to, kar se dogaja v poli t ičnem smislu? Rekli bomo, d a j e dogodek političen in da izvira postopek, ki ga sproži, iz poli t ične resnice, če so dani štirje pogoji. Ti štirje pogoji so navezani na dogodkovno mesto, na neskončno, na razmerje s stanjem situacije (VEtat de la situation) in z numer ičnos t jo postopka. 1. Dogodek j e političen, če j e materialna vsebina tega dogodka kolek- tivno. »Kolektivno« tu ne nastopa kot numerični koncept. Rekli bomo, da j e d o g o d e k onto loško kolektiven, kadar vsebuje ta dogodek zahtevo, ki zadeva v i r tua lno vse. »Kolektivno« j e nepos redno in pri priči univerza- lizirajoče. Učinkovitost politike izvira potemtakem iz trditve, po kateri »za vsak x obstaja misel«. Z b e s e d o »misel« o z n a č u j e m pos topek katere koli resnice, ujete v subjektivnost. »Misel« j e ime subjekta nekega postopka resnice. Rekli bomo, da prek besede »kolektivno« iz te misli, če j e politična, izvirajo vsi. Tu ne gre tako kot pri drugih tipih resnice za vprašanje naslovitve. Res j e sicer, da se vsaka resnica naslavlja na vse. Toda v primeru politike j e univerzalnost no t r an j a , tu ne gre zgolj za univerzalnost naslovitve. V politiki »za vse« pomeni , d a j e misel, ki identificira subjekta, razpoložljiva v vsakem trenutku. Tisti, ki so konsti tuirani v subjekte neke politike so militanti postopka. Toda »militant« j e kategor i ja brez meja, subjektivna določitev brez ident i te te oz i roma brez koncep ta . To, da mora biti politični dogodek kolektiven, predpisuje , da so virtualno vsi militanti mišljenja, ki se udejanja, izhajajoč iz dogodka . V tem smislu j e mogoče reči, d a j e politika edini postopek resnice, k i j e gener ičen, toda generičen ne zgolj glede na rezultat, temveč glede na lokalno sestavo subjekta. Ed ino politika vsebuje not ranjo zahtevo po deklaraciji, da mora biti misel , k i j e pol i t ika, misel vseh. Polit ika ima organsko p o t r e b o po tej deklaraciji. Matematiku, denimo, zadostuje zgolj vsaj še en matematik, da bi spoznal, d a j e njegov dokaz konsistenten. Zato, da bi bila ljubezen gotova mišl jenja, p o t r e b u j e Dva. Umetnik , s trogo vzeto, n e po t r ebu je nikogar. Znanost , umetnost , l jubezen so aristokratski postopki resnice. Res je, da se Filozofski vestnik, XIX (1/1998), str. 61 - 75. 67 Alain Badiou naslavljajo na vse, da univerzalizirajo svojo singularnost. Vseeno pa to ni red kolektivnega. Politika pa ne bi bila mogoča, če ne bi bilo izjave, da so ljudje, vzeti brez razlike, zmožni mišljenja, ki konstituira podogodkovnega poli- tičnega subjekta. Ta izjava razglaša, d a j e neka polit ična misel topološko kolektivna, kar pomeni, da lahko obstaja le, če je misel vseh. 2. Učinek kolektivne narave poli t ičnega dogodka se kaže v tem, da politika kot taka prezentira neskončnost situacije. Vsaka politika eman- cipacije zavrača končnost, zavrača bit-za-smrt. Ker politika vključuje v situacijo mišljene vseh, deluje tako, da izpostavi, naredi očitno subjektivno neskončnost situacij. Vsaka situacija je , ontološko gledano, nedvomno neskončna. T o d a e d i n o pol i t ika n e p o s r e d n o prikl iče to n e s k o n č n o s t ko t sub j ek t i vno univerzalnost. Znanost, denimo, zapopade praznino in neskončno s pomočjo črke. Znanos t se tako sploh ne men i za sub jek t ivno n e s k o n č n o s t s i tuaci j . Umetnost prezentira čutno v končnosti umetniškega dela. Lahko bi rekli, d a j e zgled produkcije končnosti, neskončnost pa v umetnost i intervenira le toliko, kolikor umetnik neskončno spelje na končno. Politika pa j e tisto, kar s pomočjo načela istega oziroma egalitarnega načela rokuje z neskončnim kot takim. To j e n jeno izhodišče. Situacija j e odprta, nikdar zaprta. Možno (le possible) pa obdelu je svojo n e p o s r e d n o subjektivno neskončnost . Lahko bi rekli, d a j e prvi člen numer i čnos t i političnega postopka neskončnost. Za l jubezen j e ta prvi člen Eden , za znanost praznina, za umetnost pa končno število. Neskončno intervenira v vseh postopkih resnice, toda na prvem mestu j e samo v politiki. 3. Kakšno j e potemtakem razmerje med politiko in stanjem situacije (l'état de la situation), natančneje z državo (l'Etat), dojeto hkrati ontološko in zgodovinsko? Stanje situacije j e operacija, ki v neki dani situaciji kodificira dele situacije oziroma podmnožice. Stanje j e nekakšna metas t ruk tura , k i j e zmožna prešteti vse podmnožice situacije. Vsaka situacija dopušča e n o stanje. Vsaka situacijaje prezentacija same sebe in tistega, kar j o sestavlja, tistega, kar j i pripada. Toda situacijaje dana tudi kot stanje situacije, to se pravi, kot notranja konfiguracija svojih delov ali podmnožic. Predvsem pa stanje situacije re-prezentira kolektivne situacije, pri čem v teh kolektivnih situacijah singularnosti niso reprezent i rane , pač pa zgolj p rezen t i rane . Glede te točke bi rad napotil bralca na mojo knjigo L'Etre et l'événement, zlasti na 8. meditacijo. 68 Politika kot postopek resnice E n a t eme l jn ih on to lošk ih danost i j e , da s tanje situacijo zmerom presega samo situacijo. Vedno j e več delov kot elementov. Reprezentacijska mnoštevnost j e po tipu vedno višja od prezentacijske mnoštvenosti. To vprašanje je pravzparav vprašanje moči. Moč stanja je zmerom višja od moči situacije. Država j e zato hkrati tudi ekonomija, k i j e danes norma za državo. Stanje-državaje potemtakem opredeljena s strukturnim učinkom ločitve in p remoči , višje po tence glede na tisto, kar j e v situaciji zgolj prezentirano. Matematično j e mogoče pokazati, da ta presežek ni merljiv. Tako ni mogoče odgovorit i na vprašanje, koliko moč države presega individua, koliko moč reprezentacije presega moč gole prezentacije. V tem presežku j e nekaj blodečega. Že najprepreprostejše izkustvo razmerja z državo kaže, da smo v takem razmerju z državo, kar nam onemogoča, da bi kadar koli določili mero njene moči. Reprezentacija države z močjo, denimo, zjavno močjo, izpostavi njen presežek in nedoločljivost oziroma blodenje tega presežka. Vsi vemo, da politika, kadar obstaja, pri priči zbudi manifestacijo moči države. To j e nu jno že zato, ker je politika kolektivna, se pravi, da univer- zalno zadeva dele situacije, kar je področje obstoja stanja situacije. Politika zatorej - politika j e namreč edini postopek resnice, k i j e zmožen to storiti n e p o s r e d n o - prikliče m o č države. Navadna oblika tega priklicanja j e razvidna iz tega, da politika zmerom trči na represijo. Vseeno pa represija, k i j e empir ična oblika blodeče pre-moči stanja, ni nekaj bistvenega. Prava značilnost polit ičnega dogodka in postopka resnice, ki ga ta dogodek sproži, se kaže v tem, da politični dogodek fiksira to blodenje, določi mero pre-moči države, fiksira moč države. Zato politični dogodek pre t rga s subjektivnim b loden jem moči države. Politični dogodek kon- figurira stanje situacije. Da j i figuro, da figuro njeni moči, izmeri njeno moč. Empir ično to pomeni , da se takrat, kadar pride do resničnega politič- nega dogodka, pokaže država. Država pokaže svoj presežek moči. To je represivna razsežnost. Toda država pokaže tudi mero tega presežka, k i j e v običajnih razmerah ni mogoče videti. Kajti za normalno funkcioniranje države j e bistveno, da ostane njena moč brez mere, blodeča, nedoločljiva. Politični dogodek pa vsemu temu naredi konec, s tem ko čezmerni moči države da vidno mero. Politika se distancira od države, s tem ko ustvari distanco njene mere. Resignacija nepolitičnih obdobij črpa iz tega, da država nima distance, nima pa je zato, ker j e mera n jene moči blodeča. Ujetniki smo njenega nedoločlji- vega blodenja. Politikaje prekinitev s tem blodenjem, j e pokaz mere državne moči. V tem smislu j e mogoče reči, d a j e politika »svoboda«. Država je 69 Alain Badiou dejansko brezmejno zasužnjenje delov situacije, zasužnjenje , ka te rega skrivnost j e ravno blodenje pre-moči, odsotnost n jene mere . Svoboda j e tu mišl jena kot vzpostavitev dis tance od države s p o m o č j o kolek t ivnega fiksiranja mere temu presežku. In če j e presežek merljiv, j e to zato, ker se lahko kolektiv z njim meri. Politična preskripcija j e zato podogodkovna določitev fiksne mere moči države. Zdaj se lahko lotimo konstrukcije numeričnosti političnega postopka. Ta numeričnost se konstruira kot razmerje do dogodka, do situacije, do stanja situacije, do subjekta, kakor j e vzniknil iz neke resnice. Rekli smo, d a j e prvi člen politike, k i j e povezan s kolektivno naravo političnega dogodka, neskončnost situacije. To j e preprosta neskončnost , neskončnost prezentacije. Ta neskončnost j e določena, vrednost n jene moči j e fiksna. Ravno tako smo rekli, da politika n u j n o prikliče stanje situacije, torej drugo neskončnost. Ta druga neskončnost je presežna glede na prvo, n jena moč je večja, četudi na splošno ne m o r e m o vedeti, za koliko j e večja. Ta presežek j e brez mere. Lahko torej rečemo, d a j e drugi člen politične nume- r ičnos t i d r u g a n e s k o n č n o s t , to j e , n e s k o n č n o s t moč i države . O tej neskončnosti vemo samo to, d a j e večja od prve, in da za razliko od prve ostaja nedoločna. Ce s C označimo fiksno neskončno kardinalnost situacije in z e kardinalnost, ki meri moč države, ne moremo - zunaj polja politike - vedeti nič drugo kot to: e je večja od CT. Ta nedoločna superiornost nakazuje odtujitveno in represivno naravo stanja situacije. Politični dogodek v porajajoči se materialnost i univerzalizabilnega kolektiva predpisuje mero brez-mernosti države. Tako namesto blodeče £ postavi fiskno mero, ki je seveda skoraj zmerom še višja od moči a enostavne prezentacije, vendar pa nima več alienirajoče in represivne moči nedo- ločenosti. Z izrazom ®(e) bomo simbolizirali rezultat politične preskripcije, ki se nanaša na neko stanje. Tri je prvi členi numer ičnos t i po l i t ičnega postopka, ki so vsi neskončni, so potemtakem: 1. Neskončnost situacije, ki j o kot tako prikliče kolektivna razsežnost političnega dogodka, to se pravi predpostavka »za vse« mišljenja. To bomo zapisali kot a. 2. Neskončnos t s tanja si tuacije, k i j e p r ik l i cana kot r ep re s i j a in alienacija, ker je mišljena kot domnevni nadzor nad vsemi kolektivi oziroma podmnožicami situacije. To j e n e d o l o č n o neskončno glavno število, o ka terem vemo le to, d a j e zmerom višje od n e s k o n č n e moči si tuacije, katerega stanje je. To bomo torej zapisali takole: e > a. 3. Fiksacija mere državne moči s pomočjo politične preskripcije pod kolektivnim dogodkovnim pogo jem. S to p re sk r ipc i jo j e p r e k i n j e n o 70 Politika kot postopek resnice blodenje presežka stanja, tako d a j e poslej mogoče s pomočjo militantnih gesel prakticirati in kalkulirati svobodno distanco političnega mišljenja glede na državo. T o lahko zapišemo kot 7t(e), pri čemer ta pisava označuje določeno neskončno glavno število. Zato da bi pojasnili temel jno operacijo preskripcije, bomo navedli nekaj zgledov. Boljševiška vstaja 1. 1917je pokaz šibkega stanja, ki g a j e še oslabila vojna, m e d t e m ko j e nastopal carizem kot skorajda sveta nedo- ločenost premoči države. Na splošno bi lahko rekli, da so politične misli insurektivnega tipa navezane na podogodkovno določitev moči države kot šibkega stanja, celo šibkejšega od moči preproste kolektivne prezentacije. Mao i s t i čna od loč i t ev za p o d a l j š a n o vojno, o b k r o ž e n o s t mes t s podeželjem, pa, narobe, državi predpisuje mero moči, k i j e še vedno zelo velika, pri tem pa previdno izračunava svobodno distanco od te moči. Prav zaradi tega j e bilo mogoče Maovo osrednje vprašanje formulirati takole: Zakaj lahko na Kitajskem obstaja rdeča moč? ali pa: Kako lahko najšibkejši sčasoma p r e m a g a najmočnejšega? Kar pomeni , da ostaja za Maa O(e), preskripcija, ki se nanaša na moč države, še dolgo časa višja od neskončnosti G situacije, kakršno prikliče politični postopek. To pa pomeni , da so tri prve sestavine numetičnosti, tri neskončnosti <7, £, 7t(e), aficirane v vsaki singularni politični sekvenci. Vsaka politika se začenja s svojo lastno podogodkovno preskripcijo glede moči države. Če obstaja politični postopek, segajoč tja do preskripciji glede države, po tem in samo potem se lahko razvije logika Istega, se pravi, egalitarna maksima, lastna vsaki politiki emancipacije. Egalitarna maksimaje dejansko nekompatibilna z blodenjem presežka stanja. Matrica neenakosti ni namreč nič drugega kakor dejstvo, da premoči stanja oziroma države ni mogoče meriti. Tako j e den imo danes v imenu nujnosti liberalne ekonomije brez mere in koncepta postala vsaka egalitarna politika nemogoča oziroma j e razglašena za nesmiselno. Toda za to slepo moč razbrzdanega Kapitala j e značilno ravno to, da ni ta moč na nobeni točki ne merljiva, ne fiksirana. Vse, kar o njej vemo, je , da absolutno določa subjektivno usodo kolektivov, kakršni koli so že. Posledica tega p a j e , d a j e absolutno n u j n o - zato da bi lahko politika prakticirala maksimo egali- tarnosti v neki sekvenci, ko j o j e odprl dogodek — da j e vzpostavljena distanca od stanja situacije s pomočjo toge fiksacije njene moči. Zavest o neenakosti j e nedoločna zavest, ujetnica blodenja, ujetnica moči , za ka te ro n ima n o b e n e mere. Prav to pojasnjuje arogantnost in neovrgl j ivost n e e g a l i t a r n i h izjav, če tudi so oči tno nekons i s t en tne in nizkotne. Razlog temu j e to, da so te izjave, kot sodobna reakcija, popolnoma podvržene blodenju presežka stanja, se pravi, popolnoma podvržene nasilju 71 Alain Badiou kapital is t ične anarh i je . Zato nas topa jo l ibe ra lne izjave kot mešan ica gotovosti glede moči in popolne neodločenos t i g lede življenja l judi in univerzalne afirmacije kolektivov. Egali tarna logika se lahko o d p r e le takrat , kadar j e država konfi- gurirana, izmerjena, kadar j e vzpostavljena distanca glede nanjo. Tisto, kar onemogoča egalitarno logiko, ni sam presežek, pač pa njegovo blodenje. Tisto, kar prepoveduje egalitarne politike, ni gola moč stanja situacije, pač pa obskurnostbrez mere, ki obdaja to moč. Če političen dogodek omogoča pojasnitev, fiksacijo, pokaz te moči, to pomeni , d a j e mogoče egali tarno maksimo vsaj lokalno prakticirati. Toda katero število j e število enakosti, število, tistega, kar predpisuje, da vsako singularnost obravnavamo kolektivno in v političnem mišljenju na identičen način? To število je očitno Ena. Šteti kot Eno tisto, kar sploh ni šteto, je zastavek vsake resnične politične misli, vsake preskripcije, ki prikliče kolektiv kot tak. Ena je numeričnost Istega. Proizvesti Isto j e tisto, ce sa r j e emancipator ični politični postopek zmožen. Eden dekonf igur i ra vsako neegalitarno domnevo. Zdaj lahko dopolnimo numeričnost političnega postopka. Sestavljen je iz treh neskončnosti, iz neskončnosti situacije, nedoločne neskončnosti stanja situacije, neskončnosti preskripcije, ki prekine z nedoločnos t jo in omogoča distanco od stanja. Dovrši se z Enim, k i je število Istega in enakosti. Numeričnost bi lahko zapisali takole: a, £, n(e), 1. Tisto, kar singularizira politični postopek, j e to, da gre od neskončnega do Enega. Naredi, da s pomočjo preskriptivne operacije na neskončnem države, operacijo, s pomočjo katere ta postopek konstruira svojo avtonomijo oziroma svojo distanco, kot univerzalna resnica kolektiva napoč i Eden enakosti. Naj omenimo mimogrede, da gre ljubezenski postopek za razliko od političnega od Enega k neskončnemu prek posredovanja Dveh. V tem smislu - in to vam puščam v p remis lek- j e politika, numer ično gledano, nasprotje ljubezni. Potem ko je numeričnost postopka fiksirana, to se pravi, po tem k o t j e do ločen njegov gener ičn i tip, si l ahko o b e t a m o , da b o m o f i lozofsko proizvedli definicijo političnega postopka. Absolutno nu jno je , da filozofija predlaga neko definici jo politike. Politika kot mišljenje-praksa ni nikakor omejena na to, da se sama definira. Dejanska politika predpisuje , vendar ne def inira . Filozofija pa n a r o b e potrebuje definicijo, kajti to je prva stopnja, kako neka filozofija notranje zapopade svoj politični pogoj. 72 Politika kot postopek resnice Doslej sem dovolj povedal, tako da lahko zdaj neposredno preidem k tej definiciji, ki j o bom na kratko komentiral. Politika j e generični postopek, ki naredi, d a j e resnica situacije kot neskončnost in virtualno odtegnjena nu jnemu obstoju države. Realno ali nemogoče, k i je lastno taki resnici,je čista prezentacija oziroma prezentacija brez stanja. Obče ime za to nemožno j e »komunizem«. Povejmo še, d a j e v vsaki politiki - zato, ker ni nobene navezave na stanje oziroma reprezentacijo - prezentacija neposredno invencija, kreacija, skratka, razvezano mnoštvo. To j e motiv integralne enakosti singularnosti. Mesto utemeljitvenega dogodka neke politične sekvence je tisto, kar j e v prezentacij i najbolj odmakn jeno od reprezentacijo oziroma države. Sodobno ime za tako mesto ostaja ime »delavec«. Veliko odpr to vprašanje je vprašanje rekonfiguracije tega imena. Pri tem naj opozorimo, d a j e bilo celo v tako ambivalentni sekvenci, ko t j e bila iranska revolucija, v ospredeje postavljena beseda »razdedinjen«. Zmerom gre tore j za to, da dogodkovno mesto kolektivizira in univerzalizira s pomočjo egalitarne maksime tisto, kar j e najmanj šteto, oziromo tisto, kar moč stanja sploh ni štela. Mesto je zmerom tisto, kar organizira tisto, kar ni (v)šteto. Tako v današnji Franciji dogodkovno mesto zaobsega delavce »brez papirjev« ali, eventualno, brezposlene. Izginotje dogodka pusti kot sled preskripcijo, ki meri presežek moči države, presežek, katerega normalno načelo j e b lodenje oziroma nedo- ločenost. Sled izginotja, tisto, kar ostane znotraj situacije kot nominalna stigma dogodka, j e preskriptivna navezava države na neko fiksno moč. Blodenje države je tako prekinjeno. S tem pa j e vzpostavljena distança med državo in situacijo. V tej distanci politika deluje v situacijo kakor da bi bila situacija brez stanja oziroma v skladu z maksimo svobode v mišljenju. V taki distanci, ki j o vpelje sled, vznikne razmik, v katerem lahko polit ika dela. Vsak politični postopek tako redefinira dejansko vsebino besede »svoboda«. Formalni imperativ teh singularnih redefinicij je: Politika deluje v situaciji, kakor da bi le-ta bila brez stanja. Politika udejanja to maksimo s pomočjo prakse logike istega oziroma z nastajanjem egalitarne norme. Politika v svojem dejanskem poteku udejanja to svobodo v logiki istega. To pomeni , d a j e egalitarna norma zmerom udejanjenje razdalje od države. Prav na ta način j e država vpletena v politiko. Na ta način politika v neskončnost kopiči generično resnico situacije, ki jo vodita ideja odsotnosti države in pravilo enakosti Enega s samim seboj. 73 Alain Badiou To seveda vključuje no t r an jo neskončnos t vsake polit ike. T o d a ta notranja neskončnost se udejanja kot sekvenca pod dogodkovnimi pogoji. Rekli bomo še, da hoče vsaka politika obdelovati situacijo tako, da postane v njej vsaka neegalitarna izjava nemogoča. T reba j e vedeti, d a j e egalitarna norma načelo obdelovanja situacije in ne načeloma načelo razsojanja. Egalitarna no rma si zmerom prizadeva za to, da bi v neki situaciji nastopil red odsotnosti države. Gre za tako obdelo- vanje situacije, v kateri postane neenakos t nemogoča . Politika j e tore j delovanje, praksa, mišljenje pa ni nič drugega kakor to delanje samo. Numeričnost politike je potemtakem: določeno neskončno (situacija), nedoločeno neskončno (država), določitev nedo ločenega neskončnega (dogodkovna sled političnega procesa) in končno Eden (egalitarna norma) . Se pravi: a, 8,7i(e), 1. Lahko bi se ustavil na tej točki. Toda rad bi še dopolnil definicijo z nekaj p r i p o m b a m i o etiki pol i t ike. Pri t em b o m p o s t o p a l ak s ioma t sko in predpostavil, d a j e teorija neimenlj ivega znana ozi roma vsaj v glavnem znana. Gre namreč za tisto točko, kjer se moč neke resnice prekine, kjer resnica ni zmožna imenovati in predpistati tisto, za kar gre. Ker j e političnemu postopku lastno neimenljivo kolektiv, zato ostaja za tako politiko neimenljiva vsaka substancialna oziroma dejanska realizacija tistega, kar j o konstituira. Se pravi tudi vsaka znotrajpolitična raba predpo- stavke zaprte biti kolektiva. Kajti taka supozicija pri priči zablokira »za vse« politike, se pravi, n jen notranj i univerzalizem. Ravno tako o n e m o g o č a obdelavo situacije s pomočjo egalitarne maksime. Zato bomo rekli, če naj dopolnim definicijo: Neimenljivo, lastno politiki, j e kolektivni substancialni obstoj, naj bo komunitaren ali predikativen. Lahko bi še dodali »identitaren tip«. Predikativen j e bolj r igorozen. Toda vprašanje identitete se dandanes n e n e h n o postavlja na dnevni red, in to v sumljivi navezi na blodenje kapitala. Zato sem rajši izbral pridevnik »komunitaren«. Iz tega izhaja, da je Zlo, ki g a j e zmožna politika, izsiljenje imenovanje takega obstoječega, se pravi, domneva, da so lahko substancialni predikati skupnosti politične kategorije. To p o m e n i tudi p redpos tav l j a t i isto z v id ika d r u g e g a o z i r o m a subsumirati isto drugemu. Katastrofaje torej prakticiranje izničenja drugega v imenu istega ali vsaj šteti kot nič kogar koli, ki se ne ravna po normi Istega. Prakticirati logiko istega, izhajajoč iz substancialnih identifikacij in predikatov, tudi in predvsem kadar gre za predikat »demokrat ičen« ali 74 Politika kot postopek resnice »zahodni« ali »humanističen«, pomeni, da lahko logiko istega uresničujemo zgolj ko t izn ičenje istega v liku njegovega drugega. To pa za politiko dejansko pomeni , d a j e bistvenega pomena, da v njej ni kategorije Drugega. Če reče te , d a j e islamist drugi demokraci je , ste s tem že izničili vsako egalitarno politiko. Politika j e brez drugega. Edino, kar j e mogoče reči, je, da obstajajo druge politike. To pa je tudi vse. Toda notranje gledano, j e egalitarna logika istega logika brez drugega. Kajti zato da bi drugi bil, so nu jne substancialne in predikativne identifikacije istega. Toda enakost je aksiomatska, ne predikativna. Enakost se opira na istost istega in ne na razliko od drugega. Emancipatorična politika ne pripoznava ničesar, kar ni isto. Držati se tega vodila j e tisto, čemur bi v filozofiji legitimno lahko rekli »etika politike«. Lahko bi torej sklenili: Po l i t i čno zlo se l ahko i m e n u j e k o m u n i t a r i z e m v vseh n jegovih ponavljanjočih se, vsakdanjih oblikah, od nacionalnih do rasnih. Toda ti komunitar izmi bi se lahko imenovali tudi ideološki, predvsem pa huma- nistični in »etični«. V vseh teh primerih gre za to, d a j e Isto postavljeno kot že dano, določeno s predikati, in ne, kar je ravno zastavek politike, konstru- irano s pomočjo univerzalnega pravila Enega. Prevedla Jelica Sumic-Riha 75