Januš Golec: 13 Hči mariborsLega mes.nega sodnika LJudeka povest lz jur_u»ce dobe obrambe Martboi« pt«d Turki l.U 1532. Kakor slabotna ženska se je pusttt potrti mestni sodnik pod roko odvesti proti domu. V domači sobi se je gospod Krištof umiril in pripovedoval Janezu z največjim zaupanjem, kako je zapustila Kunigunda po dogovoru tik pred prihodom Turkov Maribor ln se jo zatekla v Vrhov dol in v Ruše k Marijl. Odličrd Rušani so mu opisali po naznanilu ugrabljenja njeno boguvdano vedenje v Rušah, njen pohod za Turškl zid, junaSld nastop za utrdbo ter zahvalno procesijo v ruSko Marijino svetišče. Junakinji odkritosrčno hvaležnl ljudje so še znali povedati, kako so jo spremljali proti Limbušu, od koder se je podala sama z žensko služinčadjo proti viničariji. Kaj, kdaj in kako se je odigralo ono grozno v viniflariji, je zagonetka, ker so našli vse nedotaknjeno, le Kunigunde nikjer in dekle pobite ter podavljene po šupah na dvorišču. Sigurno gre za maščevalno ugrabljenje. katerega je zagrešil peklensko zlobnl uskok Pero Čatorič s svojo bando. Tolovajev ni nikdo videl, kdaj in od kod so se prikradli v Vrhov dol, kdaj so va_no zginili s plenom in kam jih je odnesel sam ta rogati bognasvaruj. Vojaka sta si bila edina, da je zločinec njun pobratim ter izdajalska poturica Pero. Sigurno Be je vdinil Turkom za kažipota in prežal po umiku sultanove vojske na ugodno priliko za maščevanje, ker je bil zavrnjen od Kunigunde in malodane do smrti batinan z vso svojo vražjo kompanijo od mestnega stražmojstra Kajetana in pomagačev. Vsi iz mesta daleč odposlani ogledniki so se vrnili brez vsake vesti o uskoških ugrabiteljih. Nikdo od preostalih in še živečih po vaseh, naseljih ter po posameznih bolj samotnih hišah ni vedel ničesar izpovedatl o tolovajsld druhali. Precej umirjenemu poročilu o ugodi edinke je pristavil gospod Krištof še to, da je izginila pred prihodom Kunigunde v Vrhov dol vini.arska družina, katera je imela povelje, da čuva posest med turško poplavo. Trupla dekel so našli drugo jutro po ugrabitvi, zvestl viničar 2 družino vred se je pa »krivnostno vgreznil, kakor bl ga bila požrla črna zemlja. Tako se je glasila prebridka povest zmagovltega mariborskega mestnega poveljnika, kateri je prebolel kot pogumen mož smrt žene, a ga sili v obup negotova usoda edinega otroka, kateri je zapadel največjemu zlu — onečaščenju v razbojniških rokah! Možakarja sta ugibala še marsikaj pozno v no8, preden sta se razšla s sklepom: Jancz bo poskusil drugo jatro s svojim oddelkom, da izsili in tako rekoč izkoplje sled za zaročenko, katera ma je bila vse na sveta. Brezuspešna poizvedovanja Na bogzaaj kolikih poizvedovanjih je bil graničarski stotaik Jaaez v svojem baraem vojaškem življenja. Na vsako patraljo se je podajal z veseljem v zavesti, da mu bo priaesla prizaanje, če že ae povišanja. Tokrat pa je odjezdil iz Maribora v popolai negotovosti, brez trohice upa, da bo še kdaj ugledal dekliško obličje, na katero edino se je navezal z obljubo, da ma bo dragovala skozi življeaje. Preiskal je predvsem pričetek Kunigandiaega križevega pota v Vrhovem dolu. Tam mu niso ponadili niti bilke za oprijem, kam bi se aaj bili vdrli razbojaiki. Skriti Vrhov dol ni videl nobeaega Tarka, §e manj pa tako ia tako preoblečeaega graničarskega uskoka. Po neaspehu v Vrhovem dola je napravil Jaaez križ 6ez ap, da bi zadel na količkaj pravo sled. V čisto negotovem položaju je zgrabil njegovo potrto dašo pohlep po maščevaaju vsaj nad onimi, kateri so v aeposredni zvezi s krivdo, da mu je bilo na tak ne-uven način iztrgaao najdražje bitje. Pri odjezda iz Vrhovega dola si je priznal, da bo o.istil opastošene kraje vseh turških in bosaaskih preostaakov, kateri so radi izbrali po večjih saltaaovih aavalih skrite kraje v svoja zatočišča. Nastopil je pot krvi in smrti po komaj ugasli žerjavici ter kupih pepela Dravskega polja. O kakem pomembnejšem številu kmečkega prebivalstva po obsepai ravai od Maribora do Poljčaa ai bilo niti govora. Vse opustošeno ter požgaao. Izstradaai posamezaiki so tavali po steptaaih ajivah, stikajo. za preostaaki repe ia korenja. Bili so preplašeai ia na pol blazai domačini, ki so vedeli povedati, da se klatijo okrog baade bosaaskih potarčeacev, kateri se hočejo vgaezditi aa štajerski v puščavo spremeajeni zemlji. Peščica Jaaezovih dragoacev se je razkadila v različae saieri z ozaačbo skapaih večeraih sestankov v naprej določeaih aaseljih ob obroakih gozdov. Z večjim zajemaajem obsežaejših okolišev ao zgnali skapaj kakih deset tarških potepuhov, kateri so hoteli zaostatl na slovenskih tleh kot kažipoti za prilike ponovitve mohamedaaskega vpada, kakor hitro bi si kraji opomogli po par letih. Vsakega zajetega poturico so mačili z žerjavico pod petami, da bi izsilili kako besedico o uskoških izdajicah, ki so se rade udiajale aa krščaasko in na turško straa. Trpiačeni so lagali to ia oao pod žgečo silo, vendar ne tako, da bi bile njihove izpovedi količkaj v zvezi s krivci pri agrabljenju. Vsak vlovljeai klatež je zapadel z ožganimi stopali, če je molčal ali metal iz sebe izmišljotiae, smrti pod zamahom s težko dragoasko sabljo. Obkoljevalni pogoni za sumljivimi potepahi so postali radi bolj goratega sveta nemogo_i za Poljčanami, od koder so lahko jezdili zasledovalci samo po vozai poti. Še danes bolj strahotni Poljčaaski grabea je bil včasih pred stoletji dolgo daplo groze, skozi katerega so upale oborožene skupine grajskih hlapcev ter vojaški oddelki. Skozi poljčansko sotesko se je zakadil Janez z dragonci na noč, jo srečno zmagal in prenočil ob izhodu z razgledom na lemberški grad in trg v globeli pod vrhom hriba, kateri se je imenoval od nekdaj Pe_ica. Po večaraem no-aem počitka ob koncu poljčaaskih gozdov se je zbadilo Janezovo krdelo ob vzhajanju jesenskega soaca. Ko so si omencali pregaajalci od krvi, smrti, plamenov in pepela še vedno trudae oči, se je odprl pred njimi nov — blažen svet... Po dolinicah in kotanjah aedotaknjeaa naselja so se dramila iz ponočnega počitka, cerkve s hribov so vabile, nedostopni gradovi so grozili vsakema napadalcu, kmetiči so se odpravljali z vpregami aa njive po zadnje pridelke, iz hiš in koč je kolobaril visoko proti nebu veseli dim z obetom, da pripravlja žeaski svet jatranje okrepčilo. Ako se potika človek dober mesec po paščavskem peska, ma je raj vsako z zeleajem in živalskim življenjem obkrožeaa naselbina. Isto je bilo z Janezom ia njegovimi dragonci. Kar načuditi se niso mogli, da je prizanesel Turek tem krajem tako blizu hrvatske meje. Nov up je posvetil v Janezovo strto dašo. Če se je podil skozi te dolinice Pero z uskoki, sigurno ni ostal neopažea. Ljudi, kateri niso videli že nekaj let tarških požigalcev in ple- nilcev, zbode v oči ia jim ostaae v spomiau še tak nagel pojezd aeaavadnih jezdecev. Stotaik se je oprijel poizvedovanja pri grajskih ter kmetih. Povsod odkimavaaje z glavami ia odločao zanikanje, da bi se bil podil skozi bolj ozka aaselja kak večji tolovajski oddelek pri sončni svetlobi. Od Lemberga do Podčetrtka so poizvedovanja Janeza in njegove čisto razočarala. Po ravaini, po kateri sta gospodarila turški handžar in ogeaj, so si ohlajali jezo nad zaostalimi potepahi; nedolžnih sloveaskih kmetov pa niso mogli trpiačiti in obglavljati. Za obsotelskim trgom Podčetrtkom so naleteli naši jezdeci na grajskega valpeta, kateri je dal njihovemu brezuspešnemu iskanju ter poizvedovanju novo ia drugo smer. Iz izmenjave pogovorov o nameau ter cilja jezdnega krdela je razbral brihtni grajski uslužbeaec, da gre pri vsej zadevi za najbolj krati poseg v srečo dveh po ljabezai zvezanih src. Ker je imel v življeaju precej opravka z grajsko gospodo, katera se je večkrat zvijala pod istimi udarci usode, kakor graničarski stotaik, je aganil pravo. Namignil je Janezu, naj zapove razjahati in ga je povabil pro. od četice, ,da bi bila sama, ker gre za skrivnosti, katere niso za navadno vojaško uho. Valpet je nekaj razlagal poveljaiku na dolgo in široko, kazal _ roko ob Sotli in na desao proč od obmejne reke. (Dalje rtedl)