Slovensko Ljudsko Gledališče Celje
PREMIERA 21. septembra 2012
Matjaž Zupančič
SHOCKING SHOPPING
Krstna uprizoritev Grumova nagrada 2011 Drama
Režiser Matjaž Zupančič
Dramaturgnja Tina Kosi Scenoe;rafinja Sanja Jurca Avci Kostumoe;rafinja Bjanka Adžič Ursulov Glasbeni opremljevalec Vanja Novak Inštruktor za borilne veščine Sebastjan Starič Lektor Jože Volk Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak
IGRALCI
Jožef Kotnik Renato Jenček Administratorka Barbara Medvešček folker Tarek Rashid
Podpredsednik Andrej Murenc
Predsednik Vojko Belšak
Mož v nogavicah Damjan M. Trbovc
Vodja predstave Zvezdana Krof lič Štrakl • Šepetalka Breda Dekleva • Lučni mojster Dušan Žnidar • Tonski mojster Drago Radakovič • Rekviziter Emil Panič • Dežurni tehnike Branko Pilko • Šivilji Marija Žibret, Ivica Vodovnik • Frizerki Maja Zavec Bekirov, Marjana Sumrak • Garderoberke MelitaTrojar, Mojca Panič, Zdenka Anderlič • Odrski mojster Gregor Prah • Tehnični vodja Miran Pilko • Upravnica mag. Tina Kosi
Intervju z Matjažem Zupančičem
NI TREBA BITI UJET, DA BI BIL HKRATI NESVOBODEN
Matjaž Zupančič je redni profesor na AGRFT na oddelku za dramsko igro in gledališko režijo, režiser, dramatik in pisatelj. Po študiju na AGRFT in v Londonu je vodil Eksperimentalno gledališče Glej. Njegov opus obsega okoli 60 režij v skoraj vseh slovenskih profesionalnih gledališčih. Njegove predstave in režije so dobile več nagrad na domačih in tujih gledaliških festivalih: Vladimir - najboljša predstava Tedna slovenske drame leta 2000, Šeligova nagrada za najboljšo predstavo na Tednu slovenske drame za Hodnik leta 2005, ta predstava je bila tudi zmagovalna predstava Sterijevega pozorja 2005 v selekciji "firugovi" in zmagovalna predstava mednarodnega festivala Ex ponto v Ljubljani 2005, Bolje tič v roki kot tat na strehi - žlahtna komedija in žlahtni režiser na festivalu Dnevi komedije 2005, Župančičeva nagrada za režijski in dramski opus leta 2010 ... Napisal je štirinajst dram, pet jih je prejelo Grumovo nagrado - Vladimir (1998), Goli pianist (2000), Hodnik (2003), Razred (2006), Shocking Shopping (2011), in dva romana -Obiskovalec in Sence v očesu. Njegove drame so bile igrane na Hrvaškem, Poljskem, v Srbiji, Makedoniji, Franciji, Luksemburgu, Rusiji...
V letošnji sezoni boš na veliki oder SLG Celje postavil svojo nagrajeno dramo Shocking Shopping. Kakšni spomini te vežejo na skoraj petnajstletno sodelovanje s celjskim gledališčem, kjer so bile uprizorjene tvoje drame Nemir (1998), Ubijalci muh (2000), Igra s pari (2005) in kjer si režiral različne predstave, med katerimi velja izpostaviti Weissovo dramo Zasledovanje in usmrtitev Jeana-Paula Marata v uprizoritvi igralske skupine Charentonskega zavetišča po navodilih gospoda De Sada (1998), tvojo dramo Igra s pari (2005), Marberjevo dramo Howard Katz (2007) in Mametovo igro Romanca (2010)? Moji spomini so še starejši; predstave celjskega gledališča so močno zaznamovale moja študentska leta. Najbrž sem tudi zato kasneje vedno z veseljem sprejel ponudbo za sodelovanje. Petnajst let je dolgo obdobje in v tem času smo šli vsi skupaj skozi različne faze. Bili so tudi časi, ko nismo sodelovali. Kadar pa smo, so se stvari v glavnem kar dobro izšle. Objektivno lahko rečem, da ima danes celjsko gledališče zelo visoke profesionalne standarde in pogoje za delo. To se mi zdi pomembno, ker ti standardi -skupaj z digniteto in pomenom gledališke vaje - na sploh močno padajo. Poleg tega je dejstvo, da gledališča izven Ljubljane delajo v težjih okoliščinah; Celje recimo nima univerzitetnega središča in s tem svoje študentske publike. Prav v času, ki grozi z zmanjšanjem produkcije in celo ukinjanjem gledališč, se mi zdi decentralizacija znotraj obstoječe gledališke mreže toliko pomembnejša. Zakaj se ne bi Grumova nagrajenka preteklega leta uprizorila v Celju?
Si eden najbolj prepoznavnih sodobnih slovenskih dramatikov in verjetno naš edini dramski avtor, ki je vse svoje drame videl uprizorjene na slovenskih in tudi tujih gledaliških odrih. Kako se slovenski dramatik sploh lahko prebije na tuje odre?
Če bi obstajal nek recept in bi ga jaz poznal, ga prav gotovo ne bi skrival. Lahko bi govoril o pomembnosti prevodov, referenčnosti tujih založb in revij... Ko je recimo moja drama Vladimir izšla v poljski reviji Dialog, ki je absolutno referenčna evropska revija na področju dramatike in dramaturgije, seje igra že v naslednji sezoni uprizorila v treh poljskih gledališčih. Ampak moja zgodba je precej individualna; tudi kakšno srečno naključje bi se našlo v njej. Sredi devetdesetih je bila Slovenija - če govorimo o dramskih avtorjih - v svetu praktično neznana. Nobenih referenc ni bilo, ki bi bile prepoznavne v tujini in bi novi slovenski dramatiki olajšale pot na tuje odre. Dejstvo, da je bil Vladimir prva slovenska drama, uprizorjena v francoskem jeziku v tujem profesionalnem gledališču, pove vse. Skratka - nikoli ni bilo nobenega načrta, kaj šele strategije, ki bi delala na promociji slovenske dramatike v tujini. In ta dramatika je premogla v dvajsetem stoletju nekaj magistralnih del. Nekaj malega seje premaknilo, ampak to je šele začetek. Ne glede na vse bo vedno ostajal v osnovi en pogoj: kvalitetna, inovativna dramska literatura. To pa je treba najprej ustvariti tukaj.
Kaj so po tvojem mnenju naloge sodobne dramatike in kaj gledalec pričakuje od gledališča danes?
Sodobna dramatika danes ne more biti nič drugega kot tisto, kar je na nek način vedno bila: zrcalo družbe, slika sveta. Lahko je intimna gesta ali politična provokacija; lahko je vse to skupaj. Jasno pa je nekaj: svet se spreminja in z njim gledališče. Vsa stara dramska literatura, ki se danes uprizarja kot klasika, je bila nekoč sodobna. Seveda se da - in je treba - skozi dobre stare tekste iskati resnico današnjega časa. Ampak to ne more biti vsa zgodba. Klasika se bo vedno igrala, zato pa je klasika - ampak kakšen smisel ima vse skupaj, če ni hkrati novega, izvirnega, sodobnega dramskega pisanja? Kakšen smisel se ima zadovoljiti z dejstvom, da danes živimo v konservativnih časih, ki mu je ljubše večno recikliranje starih zgodb, kot tvegati in uprizoriti nekaj novega?
Dogajanje drame Shocking Shopping je postavljeno v urbani svet, svet potrošništva. Čeprav sam nisi človek, ki bi dneve preživljal v nakupovalnih središčih, si se lotil te teme. Zakaj?
Rad bi poudaril, da Shocking Shopping ni kritika potrošništva; to bi se mi zdelo preveč preprosto. Že kar banalno. Zanima me tisto, kar je zadaj. Zadaj pa ni samo nakupovalno središče, ampak je sistem, je proces, je civilizacija. Je pasijon, ki ga
prehodi sodobni slehernik Jožef Kotnik. V bistvu sem hotel narediti nekaj brutalno konkretnega in hkrati povsem abstraktnega. Nekaj, kar bi ujelo duha časa; bleščeča nakupovalna središča kot nova svetišča povezati s sivo cono človeške bede in družbene frustracije, ki ^enerira nasilje. Večkrat poudarjam, da se moji teksti s politiko neposredno ne ukvarjajo - je pa njihov kontekst radikalno političen.
Če glavno dramsko osebo Jožefa Kotnika primerjamo z Josefom h. iz Kafkovega romana Proces, ugotovimo, da je Josef h. aretiran, a svoboden, Jožef Kotnik pa je svoboden, a ujet. V čem vse smo ljudje po tvojem mnenju ujetniki sodobne družbe?
Sodobna družba deluje kot družbe nadzora, če parafraziram Deleuza. Tukaj ne e;re več samo za stara razmerja oblast - posameznik, ki so tradicionalno povezana z vprašanjem človekove svobode - e;re preprosto za to, da je človek že v osnovi ujet v mrežo sistemov, ki vedo vse o njem in bodo vedeli vedno več, ki mislijo zanj in se odločajo namesto njee;a. Zato se mi zdi "kafkovski obrat" na mestu: ni treba biti ujet, da bi bil hkrati nesvoboden. Sistem SS je perverzen, ker sicer ponuja vso svobodo in možnost izbire - a je hkrati v svojem bistvu totalitaren. In ko se pojavijo trupla, jih je treba počistiti, da lahko ljudje naprej v miru šopinejrajo.
Na zanimiv način si povezal pasijon, motiv slehernika, ujetost Josefa h. v popolnoma novo zgodbo, ki pa - čeprav se tematsko naslanja na klasične ali že znane predloge - deluje izjemno inovativno, drzno in aktualno. Na kakšen način vplivajo klasične ali že znane predloge na ustvarjalca in kako lahko kvalitetno črpa iz njih, ne da bi jih zgolj ponavljal? Referenčno polje sodobne dramatike - in sodobne umetnosti sploh - je široko. Umetnost nikoli ne izhaja samo iz življenja, ampak vedno tudi iz sebe in svoje zgodovine. Ampak vse to niti ni bistveno. Biti danes drzen in inovativen - če je to res - zame ne pomeni nič drue;ee;a kot radikalen poskus, kako na nek oseben, avtentičen način ujeti idejo v celovito, zaokroženo dramsko partituro. Dobra drama ni zbirka podatkov za predstavo; to je konec koncev lahko tudi telefonski imenik in tudi iz njee;a se da danes narediti čisto dobro gledališko predstavo. Zame in osebno je dramski tekst v sebi zaključen umetniški univerzum - ki pa je hkrati napisan kot gledališki tekst: to pomeni, da vabi, izziva in se daje v interpretacijo gledališču. Drugače rečeno: ko pišem dramo, na nek način vedno mislim tudi gledališče.
Grozljivo bizarnost dogodkov v nakupovalnem središču si prepojil z zelo specifičnim humorjem. Katere vrste humor ti je blizu?
Lahko rečem inteligenten? Vsekakor dvoumen. Gledalec se ne smeje v teatru samo zato, ker je nekaj smešno - včasih skozi smeh izrazi neko strinjanje, odobravanje
nad gledališko situacijo, ki sama po sebi ni niti najmanj zabavna. Tak smeh - večkrat nasmešek - mi je izjemno dragocen. Tako kot na drug strani tišina. Sicer pa - vsaj zame - tudi za dobro komedijo velja, da vedno hodi po robu: na eni strani smeh in zabava, na drug pa brezno in katastrofa.
Nasilje na odru je lahko s praktičnih vidikov precej problematično, bodisi da deluje neprepričljivo in neverodostojno bodisi nastavljeno. Že v antiki so prizore smrti (dvobojev, umorov, samomorov ...) dramatiki postavljali izven prostora odra. Šele v kasnejši dramatiki so se nasilni in krvavi prizori preselili pred oči gledalcev. Kako kot režiser rešuješ tovrstno problematiko glede na to, da v večini tvojih dram nekdo na odru umre nasilne smrti? S tem ima probleme predvsem gledališče; film nikakor ne. Pa še to bolj v zadnjih obdobjih. V Shakespearovih časih so borilne prizore na koncu predstave celo podaljševali. Gre preprosto za to, da je treba na odru sliko resničnosti - in s tem občutek verjetnosti - šele umetno ustvariti: nikoli ne deluje, če življenje samo preneseš na oder. Še posebej ne v neki ekstremni situaciji, kot je lahko nasilje. Realizem -karkoli že danes to sploh pomeni - potrebuje na odru več domišljije in znanja kot karkoli drue;ee;a v gledališču, zato tudi tako redko deluje. Nasilja ne uprizarjam zato, da bi šokiral - uprizarjam e;a zato, ker je sodobni svet prestreljen z njim. Se naj delam, da e;a ni, da ne obstaja? To je problem Jožefa Kotnika: ko izbruhne nasilje, se drži za nakupovalni voziček in e;leda stran.
Z Matjažem Zupančičem se je pogovarjala Tina Kosi.
1 1
Matjaž Zupančič je dramski avtor, ki se v svojih dramah poepsto neposredno odziva na probleme sodobne družbe z zanj značilnim humorjem in ironijo. Verjetno je prav zaradi tee;a eden najbolj uspešnih sodobnih dramskih avtorjev pri nas in eden redkih slovenskih dramatikov, kije doživel številne uprizoritve svojih dram tudi v tujini. Že v svojih predhodnih dramah je za izhodišče uporabil aktualne teme sodobne družbe: resničnostmi šov (Hodnik), zaposlovanje (Razred), ksenofobija (Padec Evrope) ali družine - vsiljivec (Vladimir), prevara (Igra s pari)...
V	drami Shocking Shopping pa je odprl problem "religije" današnjega sveta -potrošništva in sistema, ki stoji za njim.
V	ospredju dramskega dodajanja je Jožef Kotnik, medicinski tehnik, brez družine, ki se nekega dne po e;olem naključju znajde v centru Shocking Shopping. Toda Shocking Shopping ni le trgovski center, temveč je sistem, iz katerega ni izhoda. Jožef Kotnik je prišel le po kruh in pol piščanca in zdi se, da se mu je prvič v življenju nasmehnila sreča - v nakupovalnem središču e;a pričaka administratorka, ki mu z veseljem sporoči novico, da je postal petdesettisoči obiskovalec centra in da bo prejel nagrado. Jožef Kotnik nikoli ne izve, kaj je ta nagrada, vendar je poe;oj za njeno pridobitev interno članstvo, ki članu ponuja številne ugodnosti. Zelo hitro se izkaže, da novica ni tako dobra, kot se zdi na prvi pogled. V bizarnem svetu sodobnega potrošništva se Jožefu Kotniku začnejo dodajati stvari, o katerih
si ne bi želel niti sanjati.
Administratorka e;a odpelje s seboj, da bi podpisal formularje za pridobitev članstva, v tistem pa varnostnik Folker pripelje s seboj Moža v nogavicah, ki e;a je zalotil, ko je kradel v trgovini. Mož v nogavicah ima zdravniško potrdilo, da je kleptoman, kar Folkerja do konca razbesni. Postopoma se začne stopnjevati val nasilja, ki nima konca. Vse to se odvija pred očmi uboe;ee;a Jožefa Kotnika.
Jožef Kotnik je sodobni slehernik - tip človeka, ki že iz srednjega veka predstavlja navadnega posameznika, torej povprečneža, s katerim seje lahko identificirati. Je protagonist ie;re, ne da bi bil v njej "junak", kljub temu pa je oseba, ki vodi fokus razvoja dogodkov in zepdbe, ki e;a obdaja. Če je v srednjem veku slehernik preko alegoričnih podob skušal doseči odrešitev v posmrtnem življenju, je v Shocking Shoppingu sodoben slehernik postavljen v skrajno banalen svet potrošništva. Za razliko od srednjeveškega slehernika se ne boji sodbe boe;a po svoji smrti, temveč smrti same. Vsak človek ima v sebi fizični strah pred staranjem, boleznijo, bolečino, trpljenjem in smrtjo. Ravno zaradi teh strahov pa je človek bitje, ki se da obvladati, kar so izkoristili številni represivni sistemi - politični in ekonomski.
Dodajanje drame Shocking Shopping je postavljeno v nedefinirani del nakupovalnega središča. Sodobni tržni centri so grajeni tako, da upoštevajo značilnosti nekdanje cerkvene arhitekture: visoki stropovi, način vstopanja svetlobe v prostor ter umetni slapovi, fontane in zvoki padajoče vode kot izvira življenja ... S tem dajejo potrošniku občutek sakralnosti in višjega smisla njihovemu sicer banalnemu početju.
Ob zunanjem blišču sodobnega nakupovalnega središča pa je Jožef Kotnik v bistvu svojega psihološkega profila zelo podoben Josefu K. iz znamenitega Kafkovee;a romana Proces. Kafka je prikazal negativno stran moderne odtujene družbe, polje sprijenih medčloveških odnosov, nesposobnost posameznika, da bi reagiral na sistem, ki se vedno bolj zapleta - na to temo seje naslonil tudi Zupančič: izolacija, osamljenost, bojazen ... Kot Josef K. tudi Jožef Kotnik živi sam, ni poročen, ljudi se raje izogiba. Pri obeh likih je krepko prisotna tudi nemoč ter nesposobnost samoaktiviranja znotraj bizarnega sistema. Če je v Kafkovem romanu Proces Josef K. aretiran na svoj trideseti rojstni dan brez razloga in je žrtev nedostopne oblasti, je Zupančičev Jožef Kotnik žrtev družbeno-ekonomske^a okolja. Posameznik se danes kljub dostopnosti številnih informacij premalo zaveda prepleta politike in ekonomije ter njunega neposrednega vpliva na življenje slehernega človeka.
V	Procesu je Josef K. obtoženec in žrtev zapletenih postopkov birokracije, vse je zavito v skrivnost - od obsodbe do pravil sodišča, do avtoritete oblasti, ki se skriva za sodiščem; v Shocking Shoppirigu je Jožef Kotnik žrtev novega sveta potrošništva, katerega pravil ne pozna: je nagrajen, dobil naj bi nagrado, ni točno jasno, kakšno, zato je prisiljen postati član sistema, izpolniti mora e;oro formularjev, da bi bil deležen ugodnosti... Kafkov svet predstavlja metaforo, ki se dotika številnih problemov -ne le pravnega sistema, temveč je tudi svojevrstna kritika koncepta zakona, zakonitosti in legalnosti - medtem ko je tema v Shocking Shoppingu kritika zaprtosti nekega sistema, ki pod zunanjim bliščem skriva izpraznjenost, nemoč, neaktivnost posameznika. Hkrati je to sistem, ki mu v sodobni družbi ne moremo uiti - le kdo ne hodi v nakupovalna središča ali vsaj v lokalno trgovino? Svet Jožefu Kotniku ne ponuja rešitve in ne izhoda.
V	Procesu se Josef K. ne sprašuje o legitimnosti procesa, sodišča ali sodnega sistema. Ko e;a sistem enkrat vsrka, e;a ni sposoben ne razumeti ne z njim manipulirati, enako sezepdi tudi z Jožefom Kotnikom. Josef K. je aretiran a svoboden, Jožef K. ni aretiran, a je ujet. Josef K. ni sposoben dojeti svoje vloe;e v Procesu, niti ne vloe; drugh, enako se ze;odi Jožefu Kotniku. Vedno znova prihajajo višje instance, dogodki pa vedno bolj drsijo v splet medsebojnega neposlušanja, nerazumevanja, nasilja in končno
tudi krvavih obračunov. Kotnik se v tem sistemu nikakor ne znajde. Vanj ne sodi. Je naivnež in izrazito pasiven lik, ki ne želi nikakršnih težav, rad bi le v miru opravil svoj skromni nakup in se vrnil domov. Tudi ko se dogodki začnejo nepričakovano odvijati v povsem neverjetnih smereh, Jožef Kotnik ne zbere poguma, da bi aktivno posredoval, pač pa ves čas pokorno stoji v kotu in gleda stran. Ta pasivnost ga seveda ne reši, saj podobno kotJosef K. ob koncu drame umre nasilne smrti.
rV
2
V
Če je Proces na nek način bran kot kritika totalitarizma in kritika oblasti, ki izvaja popolno kontrolo, kar je razvidno iz znamenitega uvoda: Nekdo je moral Josef a K. očrniti, zakaj ne da bi bil storil kaj slabega, so ga nekega jutra prijeli, potem je Shocking Shopping kritika globalnega sistema multikorporacij, ki so sistemsko vključene v življenje vsakega še tako nepomembnega posameznika na vseh nivojih, kajti njihov sistem je narejen tako, da se mu ne moremo izogniti. Svet potrošništva je svet blišča v novodobnih svetiščih -shopping centrih, ki na videz ponujajo možnost bogate izbire in beg iz realnih problemov, saj je v njih vse svetlo, novo, bleščeče in mamljivo. Pri raznih karticah zvestobe, članskih karticah itn., ki potrošniku ponujajo številne ugodnosti, popuste, zbiranje točk, darila po ugodnih cenah ..., gre v resnici za zbiranje in upravljanje podatkov. Na teh karticah se zbirajo podatki, s katerimi se dela vzorec na skoraj celotni populaciji, hkrati pa je tudi posameznik klasificirali individualno v določeno skupino. S temi podatki se izvaja tako imenovani "data mining", ki vpliva na oblikovanje ponudbe. Potrošnik je tako vnesen v kalup in njegove izbire se vnaprej definirajo, ne da bi se posameznik tega sploh zavedal. Preko nenehnega bombardiranja z reklamami je posameznik potegnjen v svet, kjer obstaja navidezna "izbira", v resnici pa gre zajemanje človekove svobode, saj se ga že od otroštva vzgaja v idealnega potrošnika. Svet idealnih potrošnikov pa je svet brez človečnosti, katere temelj je svobodna volja.
V sistemu Shocking Shoppinga vlada stroga hierarhija, najnižje na tej lestvici je varnostnik Folker, ki ima opravka z maso (nakupovala, občasnimi tatovi...), ujet je v sistemu, ki ga ne razume, vendar mu je v celoti zvest in lojalen predvsem zaradi brata Predsednika, ki je
17
ustanovitelj in lastnik celotnega sistema. Hkrati mu brat daje zaščito in oporo, v zameno pa potrebuje točno to, kar Folker ima - fizično moč in pokorno ubogljivost. Folker se bo poročil z Magdaleno, administratorko Shockine; Shoppine;a, ki se vse življenje trudi, da bi v karieri uspela. Na vsako usrano štengo v svoji karieri sem morala stopit in vsako pobrisat za sabo. In to je bil tuj drek, da ne bo pomote, pravi sama o svoji karieri. Je del kolesja zaradi lastnih ambicij požre marsikaj. Poroka s Predsednikovim bratom bi zanjo nedvomno pomenila velik preskok. Toda višje kot se vzpenjamo po sistemu Shockine; Shoppine;a, bolj dojemamo, da so osebe opredeljene le še s svojimi nazivi znotraj sistema: Podpredsednik, Predsednik. S tem Zupančič na inteligenten način pokaže na dejstvo, da so v realnem svetu imena lastnikov že popolnoma zabrisana. Lastniki nastavijo predsednike nadzornih odborov, direktorje, a poepsto se v največjih korporacijah sploh več ne ve, katera realna oseba je lastnik. Dostop do njee;a ima le peščica ljudi, za ostale je brezimni, nevidni vrhovni poglavar. Ker pa javnost ne ve, kdo je, je izmuzljiv - nanj se ne lepijo škandali in afere. Podpredsednik je operativec, tisti ki dela, skrbi za posle in tudi za ue;led firme, in pravi: Počasi imam tudi jaz dovolj vsega. Predsednik se zgoraj valja po jacuzziju in hodi po banketih, jaz pa garam tu spodaj in pucam govno iz njegove trgovine in mu rešujem glavo. Hkrati je ambiciozen in stremi k funkciji Predsednika. Predsednik je v bistvu e;enij in bolnik -človek, ki je kreator celotnega sistema in hkrati oseba, ki se vsakogar izogiba, saj se boji virusov in kontaminacije. Je človek dvojnosti, sam pravi: Jaz ne maram nasilja. Razen, če je neizogibno. Ta sedanjost - to ni zame. Po duši sem klasik. Estet. Ne maram umazanije. Virusov. Kontaminacije. Shocking Shopping sistem sem jaz ustvaril, ampak se umikam stran (...) Redko pridem sem dol. l/se te etaže, garaže, saj veste. Preveč ljudi, preveč umazanije. In s tem stavkom Predsednik poda ključno misel sodobnega premožnega sveta: bogati zasebniki so prvi izstopili iz kolektivnega sistema. To seje prvič zepdilo v Atlanti v ZDA, kjer so se prebivalci bo^ate^a republikanskega predmestja odločili, da so siti tee;a, da z njihovimi davki financirajo javne šole (v črnskih predelih), zato so ta del predmestja razglasili za svoje mesto in davki, kijih tam pobirajo, ostanejo njim. Prej so se določene radikalne zepdbe lahko odvijale le v radikalnih časih (vojne, naravne nesreče ...), sedaj se to lahko ze;odi tudi v popolnoma normalnih razmerah.
Svet Zupančičeve drame Shocking Shopping je navidezni svet lepote, reda in blišča, vendar se za njim odpira polje bizarnosti, grozljivosti, absurda ... Človek - Jožef Kotnik -slehernik 21. stoletja vstopi v vsakdanji prostor reda in pravil, za katere se kmalu izkaže, da jih ne razume; skozi dramo na mestu prehodi svoj pasijon, njeepv svet začne razpadati. Toda kljub krutosti tematike je Zupančičev tekst izjemno duhovit, zabaven, blizu Tarantinovim filmom. Njeepva dramatika pa je - kot je dokazal že v prejšnjih dramah - večpomenska, dvoumna, inteligentna in zabavna hkrati.
Kako si v restavraciji izberete, kaj boste jedli? Se posvetujete s prijatelji ali z natakarjem? Širite nabor jedi ali se držite svojih običajnih? Kakorkoli že se odločite, rezultat je poepsto isti: ko prinesejo hrano, mečete zavistne poglede na jedi svojih sojedcev in na skrivaj obžalujete svojo pravkaršnjo izbiro. Dejansko je tesnoba pred izbiro dandanes tako resna stvar, da ena londonskih restavracij posluje naravnost bleščeče z eno samo jedjo na jedilniku. Mar to dokazuje, da so ljudje dandanes preplavljeni s preveč izbire, s katero se soočajo?
Seveda se zdimo sami sebi srečni, da nas hromi nemoč izbire, vendar ima to tudi mračnejše posledice. Ideologija izbire je v današnji družbi vseprežemajoča in pri potrošnikih poraja naraščajoče občutke tesnobe in nezadostnosti. Ta tesnoba pa nato vpliva na našo zmožnost sprejemanja izbir, ki vodijo k družbenim spremembam.
Izbiro seje od nekdaj povezovalo s tesnobo -Jean-Paul Sartre je zapisal, da nas, ko stojimo pred breznom, ni strah tee;a, da bi padli, temveč tee;a, da bi se lahko vr^li vanj. Danes je ta tesnoba samo še pomnožena, kajti prav vse nas napeljuje k prepričanju, da je življenje samo stvar potrošnikove izbire.
Govorijo nam, da si lahko izberemo način življenja, ki e;a živimo, tip telesa, ki e;a imamo, in celo to, kaj se bo razvilo iz naših otrok. Medtem ko se sončimo v lažnih obljubah gospostva, pa pozabljamo, da so naše izbire poepsto iracionalne - bodisi povezane z izbiro drugih ljudi (kar je družbeno sprejemljivo) bodisi z našimi nezavednimi motivi. In pozabljamo - ali pa si nočemo zapomniti da z izbiro pride izguba. Kajti ko v življenju izberem eno smer, kajpak izgubim možnost drue;e.
Tako torej ideologija izbire ljudi spodbuja, naj se obrnejo vase. Rečeno nam je, da nam bo premišljena izbira prinesla želene rezultate - srečo, varnost, zadovoljstvo - in da bomo z boljšimi izbirami odpravili travmatične občutke, ki nas prevevajo ob soočenju z izgubo, tveganjem in negotovostjo.
Vendar pa se psihoanalitiki dandanes srečujejo s številnimi pacienti, ki ne morejo razumeti, zakaj se počutijo prazne. Sprašujejo se: Zakaj nisem srečen, ko pa vendar že vse življenje tako previdno izbiram?
In natanko ta tesnoba in krivda, ki ju - skupaj z občutkom nezadostnosti - občutimo zaradi svojih izbir, poganjata današnjo potrošniško ideologijo in preprečujeta družbene spremembe. Postali smo tako introspektivni, da ne moremo več izbrati tistega, kar prispeva k družbeni transformaciji.
Družba in demokracija sta od razsvetljenstva naprej povezani z idejo svobode in izbire. Danes pa si je seveda skoraj nemogoče predstavljati, da imamo možnost izbire e;lede vprašanja, kako bi bila lahko družba v prihodnosti bolje organizirana. Celo sredi ekonomske krize vidimo prihodnost le kot nadaljevanje sedanjosti. Kje so alternativne teorije o novih družbenih strukturah? Kdaj smo izgubili tek do političnih izbir?
fako imamo zdaj torej manj moči in manj prave (nematerialne) izbire kot kdajkoli prej, kljub temu pa so nas naučili, da moramo za svoje življenjsko stanje kriviti sebe. Če bomo dovolj prestrašeni, smo v nevarnosti, da se bomo zelo hitro odpovedali še tisti pičli izbiri, ki jo imamo, in se poistovetili z avtoriteto, ki nam epvori, kaj naj storimo. In tedaj si kaj hitro najamemo inštruktorja, začnemo slediti juniju ali pa se zatečemo k avtokratskemu vodji, či^ar samozavest se zdi v negotovih časih tako blažilna.
Rešitev je v sprejetju dejstva, da življenje določajo negotovost, tveganje in nepredvidljivost. In da - pa čeprav ima izbira čudovit potencial za vpliv na spremembe - ne moremo predvideti narave sprememb, ki jih bo ta prinesla, niti se ne moremo izogniti izgubam, ki prihajajo z njo. Dokler se ne bomo naučili živeti s temi posledicami, nam je usojeno dan za dnem jesti isto jed.
Prevedla Tina Mahkota.
Damjan M. Trbovc, Renato Jenček, Barbara Medvešček in Tarek Rashid
Goran Starčevič
SMRTONOSNI SHOPPING
(KDO JE NASUKAL JOŽEFA K.?)
Matjaž Zupančič v drami Shocking Shopping do skrajnih, samo na videz absurdnih meja privede tisto, kar že vsi nekako vemo in občutimo, a si to redko drznemo priznati -živimo v dobi smrtonosnega "shoppin^a". Paradoksna sreča hiperkonzumerizma, kakor jo imenuje Gilles Lipovetzsky, je obenem smrtonosna past vsesplošnega eskapizma. Kako je lahko "shopping" smrtonosen? In kaj je sploh slabega v eskapizmu? Mar ta strah pred globalnim Supermarketom, v katerem hočeš nočeš vendarle "moramo" živeti, kakor misli tudi sam Lipovetsky, ni nek pretiran pojav? Odepvor na ta vprašanja lahko dobimo le, če postavimo nasprotno vprašanje - ali se resnične narave našega klimatiziranega in sedaj že povsem digitaliziranega Supermarketa sploh zavedamo? Kako je sploh nastal in kdo so njegovi vsakodnevni - lepo rečeno - klienti, ki jih ob vsakem vstopu in izstopu skozi samodejna vrata preštevajo kakor piščance na tekočem traku?
Na to vprašanje Zupančič deloma odgovori že na samem začetku drame, ko za dramatis personae postavi nam vsem dobro poznane like iz književnosti 20. stoletja. Njegovi liki niso tipi, temveč arhetipi, ki so usodo tee;a usodnega in tudi smrtonosnega Stoletja, kakor e;a v knjig Le Siècle prikazuje Alain Badiou, tudi sami vnaprej določili. To so v prvi vrsti tisti zakrknjeni, neizprosni predstavniki skorumpirane oblasti in birokracije -Administratorja, ki se želi dobro poročiti, Podpredsednik, či^ar edini življenjski cilj je zamenjati Predsednika, kot tudi Predsednik, ki s poti običajno rad spravi vse tiste, ki mu dvigujejo tlak in e;a ovirajo pri njegovem že uresničenem cilju. Nasproti tem, ki jim je korupcija naravno stanje sveta, stoji nasilnih Folker, človek, kije prebral eno samo samcato knjiep (v tem primeru, zdi se, Camusovega Sizifa), takšni pa so, kot vemo, obenem tudi najbolj nevarni. Folker, kot nakazuje že ime samo, predstavlja tistega volka (volk), ki kljub svoji nepredvidljivi in nasilni naravi ostaja tipičen predstavnik naroda (Volk), ki je dobršen del dvajsetega stoletja skupaj s svojimi priljubljenimi vodji v volčjih hajkah zavijal zoper slabe, bolne in drugačne.
Na sredini med korupcijo in nasiljem, kakopak, stoji glavni junak celotnega dvajsetega stoletja, tisti Kafkov Josef K. (v tem primeru Jožef Kotnik), ki se povsem ujema s tistim Musilovim človekom brez svojstev, pa tudi z onim "kolescem v aparatu", ki e;a je Hannah Arendt na sojenju Eichmannu prepoznala kot navidezno banalen, a v resnici surov in brez-oseben obraz zla samega. Kajti on je pravzaprav človek brez obraza ali obraz brez imena, Béla Hamvas e;a v svojem Patmosu imenuje preprosto - nihče.
Kar je temu Hamvasevemu, Kafkovemu, Musilovemu in Zupančičevemu junaku skupno, je, da se ima vedno le za e;olee;a opazovalca in nedolžno žrtev, ki na noben način ni kriva za vse tisto, kar se mu je v rovih, taboriščih in laserjih 20. stoletja zgodilo.
Isto pa se mu, kajpak, dogaja tudi danes v tem našem panoptikumu, to je v vsakem njegovem očesu kamere taborišča hiperkonzumerizma dostopnem delu. Danes tudi zagotovo vemo, da homo eskapist kot glavni junak naše dobe ni nikakršna nedolžna žrtev. Čeprav mu to še danes nikakor ni jasno, je glavni krivec vseh svojih, se pravi naših nadlog prav on.
Civilizacija eskapizma se poraja istočasno s porajanjem bio-politike, v kateri je človek ravno pod egido [ščitom bogov] "skrbi za človeka" kot oseba in posameznik v resnici povsem izginil v kolektivističnih vzorcih pobožanstvene Znanosti, kije človek-posameznik sploh ne skrbi več, briga se izključno za abstraktno "človeštvo" kot statistično povprečje (skupni imenovalec), v katerem se izgubi vsaka izvirna in ne-ustrojljiva manifestacija življenja. Ustrojeni človek je prepuščen žrelu ideologije kot diktaturi strankarske politike, kulture kot diktature modnih kultov, kot tudi diktaturi infantilnih družabnih mrež, v katerih, kakor to sijajno pove Koja (nekdanji Šarlo Akrobata), tudi po padcu Železne zavese kraljuje "večno tovarištvo". Ta proces, ki so ga vestno podprli tudi množični mediji, je že Marshall McLuhan poimenoval vsesplošna tribalizacija družbe. V času, ko se Mounierjeva in Levinasova etika osebnosti in tudi avtentični pojem politike kot skrbi za blaginjo (eudaimonia) ali dobrobit samega posameznika zdita kot čisti science fiction, zasnovan na potovanju skozi pradavne čase, človeku preostajajo le kolektivistično-plemenski vzorci obnašanja, zahvaljujoč katerim tehno-znanost in iracionalna ekonomija neoliberalizma z vsakim dnem čedalje bolj u-strojujeta še poslednje ostanke sveta življenja, ostanke tistega, kar smo še donedavna imenovali humani svet.
Življenje, zvedeno na kolektivistične kulte, avtomatizirane postopke ter izpraznjeno, povsem trivializirano senzibilnost v službi vsemogočnega Aparata, tudi ni več pravo humano življenje. Kar je od življenja pod ustrojeno vladavino neizprosne volje do moči sploh ostalo, je, kot opaža Giorgio Agamben, zgolj golo preživetje ali goli obstanek (zoe). Ustrojevanje sveta se pravzaprav dogaja kot vsesplošno skopljenje [uštrojavanje]1 življenja. Na to bolečo in ponižujočo izkušnjo naš junak, homo eskapist, čeprav prepričan, da se tudi ta proces dogaja mimo njegove volje ali krivde, pravzaprav vsakodnevno pristaja. To soglasje proizvede, kakor bi rekel Noam Chomsky, vsakič, ko vstavi kovanec v voziček, vsakič, ko skozi režo potegne kreditno kartico, pa tudi vsakokrat, ko se pod večer z odvratnim industrijskim pivom in strupenimi prigrizki v roki utrujen sesede pred svojo priljubljeno TV-žajfnico ali Discovery Channel (to je zabavo za tiste "naprednejše").
1 neprevedljiva besedna igra na liniji uštrojavanje - uštrojavanje
29
Vsakokrat ko se Jožef Kotnik nameni po svoj kruh in pol piščanca, tudi sam postane brojler, povsem nezavestna in narkotizirana žrtev na tekočem traku brezosebnega stroja ali aparata. Naša plemenska civilizacija, prekrita z iluzijo svobode in globalnim labirintom hiperkonzumerizma, kakor vsak totemizem od vekomaj prinaša žrtev svojemu Minotavru ali vsemogočnemu zaščitniku. Potrošnik, kakor sijajno pripominja Janko Rožič, samega sebe žrtvuje vsakič, ko "trosi" ali kupuje. On se žrtvuje (trosi), kadar kupuje, kupuje pa tako, da se neprestano žrtvuje, čeprav o tem žrtvovanju nima pojma. Ves njegov užitek izhaja izključno iz pozabe. Civilizacija eskapizma je v resnici civilizacija pozabe ali vsesplošne narkotizacije človekove zavesti. Prav zaradi tega, ker se tisti, ki kupuje, niti ne zaveda, da se pravzaprav žrtvuje, je naposled žrtvovan tudi on sam.
Francoski književnik Bernard Noel je skoval pojem sensura, da bi pojasnil totalitarni značaj našega baje post-totalitarnega in liberalnega časa. Človeka se v Državne razloge in Višje interese ne prepričuje več samo s silo gumijevke in birokratske cenzure, temveč se, kakor je to Noel sijajno pokazal z zamenjavo le ene, začetne črke v besedi cenzura, kot novo sredstvo prepričevanja pojavlja sensura, ki torturo pretvarja v "užitek". Laid-back glasba, nagradne igrice, nagradni kuponi, kot tudi vsa industrija kiča in tehnoloških trivialnosti (gadgetov) imajo za cilj umiriti, an-estetizirati žrtev ter ji odvzeti vsakršno zavest o realnosti. V tej zlovešči sensuri/torturi ne izginja samo vsaka sled človekove kritične zavesti, ampak tudi vsaka sled njegove osebnosti.
Naša celotna civilizacija sloni na diktaturi medijev, to je na nepregledni moči mediosfere, ki človeku odvzema vsakršno ne-posredovano zavest ali neposredni u-vid v realnost ter jo nadomešča z zapeljivo sliko, iluzijo ali pri-vidom, oropanim vsakršne realne vsebine. Medializacija sveta, katere klimaks se dodaja prav danes, v vsesplošnem reprogramiranju ali digtaliziranju dejanskosti, je obenem tudi klimaks tistega, kar je René Guénon imenoval mračna doba, to je vsesplošna vladavina najnižjih človekovih naepnov, surovega materializma in materializirane^a pri-vida. Naša družba spektakla kot tudi neoliberalna družba znanja (védenja) je samo pi ¡-vid, ki je človeku še od časov izvornega védenja (Veda) poznan pod imenom Maje ali tančice, ki zakriva resnično dejanskost. Mi pravzaprav živimo, kakor je to imenitno strnil Jean Baudrillard, v estetizirarii halucinaciji realnosti.
Rečeno s pritlehnim, lakanovski psihoanalizi tako ljubim vokabularjem: na deluje vsesplošna "mentalna kastracija" človeštva, da bi se proizvedlo privoljenje za vsesplošno ustrojevanje sveta. Ravno zato zapletene realnosti našega digitaliziranega me^alopolisa, to je same narave torture (sensure), na kateri temelji brez-oblični aparat moči tee;a tretjega, samo navidez žametnega totalitarizma, ni moč razumeti, če ne dojamemo zapletenih odnosov med tremi osnovnimi dejavniki (biosfere, tehnosfere in mediosfere) te naše dodobra multidimenzionirane Realnosti. Ta kompleksna struktura ustrojene hipei realnosti vladarjem sveta dozdevno prepušča neskončno možnost poigravanja z diskurzi moči, prikrivanja svojih sledi, kot tudi prikrivanja njihovih dejanskih namer. Šele sedaj pa stvari dobivajo paradoksalen ali pošasten obrat-v času nastajanja absolutne, na biotehnologiji in informatizaciji sveta zasnovane biopolitične moči, je svet pravzaprav ostal brez vsakega resničnega Gospodarja.
Telematska ali umrežena družba se navkljub politični in ekonomski premoči neoliberalne^a kapitalizma v resnici ne razvija več h kakemu političnemu cilju, niti k neki novi re-distribuciji politične moči. Ne sloni več niti na tradicionalnih političnih vrednotah meščanske družbe, kakor sta svoboda ali pravičnost, niti na militaristični logiki prevencije in varnosti. Naš celoten me^alopolis, kotna digitalni tehnologiji zasnovana planetarna družba, je v prvi vrsti po-stavljen (to je tisti Heideegerjev Ge-stell) na procesualnem kroženju informacij v nihilistični, slabi neskončnosti e;ole instrumentalnosti ali funkcionalizma. Z drugimi besedami; brezciljna funkcionalnost je najvišje božanstvo v barbarski, navkljub prividu neprenehnega gibanja (dodajanja) in veri v neprestan "napredek", pravzaprav povsem statični in brez-ciljni totemsko-politeistični kulturi (kultu) informacijske družbe. To je končna resnica ali prava realnost u-strojene^a sveta kot brez-oblične^a in do humanega sveta v resnici popolnoma indiferentne^a (neizprosnega) Aparata.
Svet je, kakor je že pred stotimi leti predvidel Franz Kafka, na koncu zares postal ogromen s-klop ali sklopec, ki funkcionira kot misteriozni fevd brez gospodarja. Če je svet zares ostal brez gospodarja - od kod potem temu brezosebnemu, ustrojenemu aparatu volje do moči, ki sloni na sizifovskem procesiranju informacij ali nesmotrnem tehno-znanstvenem "napredku", sploh energija, ki jo potrebuje za svoje neskončno perpetuiranje? Kaj je torej tisto, kar svet, ki se je v iskanju božjega delca že davno oddaljil od Boe;a, sploh še drži skupaj?
To vprašanje nas ponovno vrača na začetek, to je k zepdbi o potrošniku kot žrtvi in tudi glavnemu klientu našega ejobalnee;a Supermarketa. Perpetuum mobile ejobalnee^ digitalnega fevda in vseh njegovih supermarketov ne poganja nihče drue; kot tisti junak z začetka naše zepdbe - vrli in navidez "nedolžni" homo eskapist ali človek brez svojstev. Homo eskapist ni niti fantast niti idiot. Ne da se situacije, v kateri se nahaja, ne bi zavedal, in čeprav trdi nasprotno, se povsem zaveda vseh svojih dejanj. Za vse tisto, kar se mu dodaja, je odgovoren prav zaradi tee;a, ker je izbral življenje brez osebne odgovornosti. Odgovornost za "vranji" svet je nepovratno delegiral na nekoga drue;ee;a, na nekoga, kije tako ali tako dobro plačan, da za to skrbi. V tej drži e;a absolutno podpira množična industrija zabave, vsi moepči "head hunterji" in "human resources mana^erji" kot tudi vsi njegovi politiki. A vendarle je on najodgovornejši za vse tisto, kar se mu je dogodilo, saj je s tem, ko je izbral življenje brez odgovornosti, tako kot Jožef K., nevede postal naloepdajalec svojega lastnega uboja. Gonilna sila našega ustrojenega sveta ni nič drue;ee;a kot naš lastni eskapizem. Brezglavi, ponoreli "shoppine;", kije ves svet naposled vklenil v dolžniške okove, je le simptom kolektivnega eskapizma, ki, če se ^a ne zdravi pravočasno, na koncu neizbežno rezultira v kolektivnem samomoru.
Michel Foucault je poslednja leta navkljub neozdravljivi bolezni zbral toliko moči, da je svoja predavanja posvetil temam o upravljanju s seboj in drugmi ter tudi o odnosu med resnico in pogumom. Kakor ima človek, kot na samem začetku Nikomahove etike izrazi Aristotel, komaj kakšno korist od vedenja o človeških rečeh, saj kadar je mlad, ne mara poslušati nasvetov modrosti, ko pa je star, mu slednji niso več potrebni, tako se tudi zavest o pravem, eskapističnem značaju naše osebne eksistence in naše civilizacije začne oejašati šele v najgloblji krizi, v bolezni in tik pred smrtjo, to je na samem koncu našega iluzorne^a življenja. Šele tedaj človek zares dojame sporočilo iz Apolonove^a svetišča v Oelfih, ki mu pravi gnoti seauton (spoznaj sebe samega). To temeljno načelo e;rške kulture, ki je poepsto formulirano tudi kot epimeleia heautou (skrb za sebe), so Rimljani prevzeli kot načelo vseživljenjske nee;e (cura sui) ne samo telesa, temveč tudi duha in lastne osebnosti. Beseda epimeleia ima v grškem jeziku
povsem jasen pomen - upravljanje. Skrbeti za sebe pomeni upravljati s seboj, prav tako kot vladar bdi nad svojim narodom in upravlja s svojim mestom.
Ustrojeni človek naše dobe namesto da bi ta pre-obratk negovanju lastne osebnosti ali upravljanju s samim seboj napravil, dokler je še (vendarle) pri polnih močeh, raje meditira o lastni smrti, medtem ko še vedno ne dojema, daje prav on krmar svoje lastne usode. Ravno zato danes z vseh strani vznikajo apokaliptične vizije o življenju na koncu časa in skorajšnjem koncu naše civilizacije. Same pa so le refleks ali odraz vsesplošne brezbrižnosti, to je vsesplošnega eskapizma kot temeljne bolezni civilizacije - hiperkonzumerizma.
Sestavni del stoiške filozofije je bila tudi vaja smrti (melete thanatou). V nasprotju z našimi apokaliptičnimi vizijami za cilj ni imela vzeti poguma, temveč ohrabriti človeka ter ga pripraviti na prihajajočo starost in tegobe. Ko človek zmore dovolj moči (poguma) za ta odločujoči iz-stop (ek-sistere) iz psevdoeksistence ustrojenega sveta k pravi/resnični eksistenci, to je k eksistenci, temelječi na osebni odgovornosti, se past kafkovskega sveta razpre sama od sebe. Vse je pravzaprav odvisno od tega, kdaj Jožef K. končno dojame, da je prav on sam naročnik svojega lastnega uboja.
V Zagrebu, 6. julija 2012
Prevedel Aleš Košuta.
Damjan M. Trbovc, Barbara Medveščeh, Andrej Murenc, Renato Jenček in Tarek Rashid
Slavko Pezdir
MIRU PODJEDU V SLOVO
Ljubitelje slovenskega gledališča in Celjane je 16. julija pretresla tragična vest, da se je pod vrhom Svetega llije na dalmatinskem polotoku Pelješcu nepreklicno končala razgibana življenjska ter plodovita umetniška pot prepoznavnega, spoštovanega, cenjenega in priljubljenega slovenskega dramskega umetnika ter dolgoletnega člana igralskega ansambla SLG Celje Mira Podjeda.
24. septembra 1944 v Ljubljani rojeni Gorenjec, doma z Bleda, kjer je tudi pokopan, je po končanem študiju dramske igre na ljubljanski AGRFT dobil svojo prvo poklicno igralsko priložnost in umetniški angažma v kolektivu Slovenskega ljudskega gledališča vjeseni leta 1968, kjer je 25. oktobra debitiralv vlogi Callimaca v premierni zasedbi Machiavellijeve komedije Mandragola v režiji Balbine Battelino. Ansamblu in občinstvu celjskega SLG je ostal zvest več kot štiri desetletja, vse do vloge llje Afanasjeviča Šamrajeva, poročnika v pokoju, v najnovejši postavitvi Utve Antona Pavloviča Čehova v režiji Janeza Pipana, s katero je na odru premierno 23. septembra 2011 (in v uradnih dokumentih 23. januarja 2012) zaokrožil svoj umetniški opus vtem kolektivu in se upokojil. V domala 44 letih zavzetega in strastnega poklicnega odrskega ustvarjanja je na prizoriščih celjskega SLG izoblikoval več kot 140 dramskih značajev oziroma odrskih protagonistov ter se trajno zapisal v spomin občinstva kot vselej radoživ in prvinsko igriv sooblikovalec iger za otroke in mladino, žlahtni ljudski komedijant, notranje razklani in dvomeči protagonist sodobnih tragikomedij in dram (tudi najbolj jedkega absurda) ter človeško pretresljivi nosilec tragičnih človeških usod v klasični in sodobni dramatiki. S partnersko tenkočutnostjo je prispeval svoj dragoceni delež k izgradnji ansambelske igre, kije v najuspešnejših uprizoritvah pregovorno odlikovala kolektivne stvaritve celjskega gledališča, z bogato glasbeno izkušnjo, nadarjenostjo in znanjem pa je kot korepetitor pogosto pomembno prispeval tudi k pevski in muzikalni ubranosti ter izraznosti posameznih postavitev.
Kot gledališki sopotnik iz avditorija (v različnih vlogah) sem imel redko priložnost spremljati igralski razvoj igralca Mira Podjeda tako rekoč neprekinjeno vse od
zgodovinsko znamenitega leta 1968, ko je skupaj s kolegoma Markom Simčičem in Boepmirjem Verasom generacijsko pomladil in obogatil celjsko igralsko družino. Stalni obiskovalci gledališča smo bili tedaj (kot vselej) veseli novih obrazov in novih ustvarjalnih osebnosti na celjskem odru, v katerih smo z veseljem pričakovali ter postopoma prepoznavali in razkrivali mladostno uporništvo, radoživost, drznost in igrivost ter nemirnega duha sodobnega časa. Iz tistih časov mi je najbolj ostal v spominu kot Anže v Linhartovi Županovi Micki (1970) v režiji Mirča Kramlja, ki seje zdel vselej neprikrito domoljubnemu Gorenjcu "pisan na kožo". Opazna prelomnica na njegovi umetniški poti je bila odrska stvaritev Učitelja Šviligoja v znamenitem Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski (1976) v režiji Mileta Komna, s katerim je pokojni umetnik po več lastnih izjavah nasploh najrajši sodeloval. Prav s Komnom je pozneje ustvaril še Dolinarja v imenitni ansambelski sostvaritvi Cankarjeve Lepe Vide (1979) ter tudi notranje najzahtevnejšo nosilno vloe;o Jermana v Cankarjevih Hlapcih (1990).
V posebnem razmerju sva se z Mirom Podjedom kot igralcem ter v tedanjih okoliščinah tudi dejavnim samoupravljalcem znašla v obdobju 1982-86, ko so mi v gledališču zaupali vloe;o upravnika SLG. Polee; nastajanja njegovih igralskih stvaritev na odru sem lahko spoznaval tudi njeepvo zavzetost za urejene in spodbudne delovne razmere v ozadju odrskega ustvarjanja, pa tudi njeepve ne vselej zmagovite spopade s samim seboj in lastnimi "demoni" zasvojenosti. Z njimi seje v prvi vrsti sam, a tudi ob podpori najbližjih spopadal tudi še pozneje ter jih nazadnje uspešno premagal z vztrajnim in strastnim kolesarjenjem, pohodništvom in planinstvom, s katerim je vse do zadnjega zavzeto krepil svojo telesno pripravljenost ter duševno zbranost in gbkost. V začetku osemdesetih let se je občinstvu posebej prikupil z nosilno komedijsko vloe;o Gospoda Jourdaina v Molierovem Žlahtnem meščanu (1981) v režiji hišnega režiserja Francija Križaja, ki e;a je nekoliko pozneje (kot še mnogokrat) poznavalsko zasedel tudi v podobno odmevno komedijsko vloep Gospoda Babeža v Wycherlyjevi Podeželanki (1984). Prav za pomembne igralske dosežke v tistem času je prejel prvo uradno priznanje, in sicer tedanje mestne kulturne skupnosti ob slovenskem kulturnem prazniku (v sezoni 1984/85).
Drue;o uradno priznanje, tokrat med igralci posebej cenjeno nagrado stanovskega Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), je Miro Podjed prejel približno čez desetletje (v sezoni 1996/97), in sicer zasvoji odrski upodobitvi Bokčila v Oržičevem Dundu Maroju v režiji Ivice Kunčeviča (1996) in Andreja Piškurja v Partljičevi komediji Gospaposlančevav režiji Francija Križaja (1996). Kljub temu, da seje pokojni umetnik najširšemu krogli občinstva posebej približal in prikupil s svojimi nepozabnimi komedijskimi vlogami (v sezonah 2006/07 in 2007/08 je dve leti zapored prejel
nagradi gledalcev SLG ter poslušalcev in bralcev lokalnega Novega tednika in Radia Celje v skupnem projektu Za zaveso), s katerimi je v celjskem ansamblu na svoj avtorsko prepoznaven način nadaljeval in bogatil žlahtno igralsko izročilo Pavleta Jeršina, pa ne smemo spregledati njee;ovee;a deleža pri oživljanju in aktualiziranju protagonistov najtehtnejše svetovne klasike (Sofokles, Evripides, Molière, Shakespeare, Ibsen, Čehov, Brecht, Beckett...) ter pionirskem krstnem uprizarjanju izvirne sodobne domače dramatike (Žmavc, Mikeln, Rudolf, Fritz, Jovanovič, Wudler, Kodrič, Hočevar, Môderndorfer, Zupančič,Jesih ...). V oživljanju najrazličnejših odrskih osebje našel radoživi umetnik vselej dovolj izzivov in priložnosti za izkazovanje svojega posebnega daru opazovanja brezimnih ljudi na cesti in v javnih prostorih, ki e;a je na oder prenesel v številnih skrbno izbranih in rafinirano izvedenih vedenjskih podrobnostih, a tudi za neprikrito izražanje lastnih notranjih občutij negotovosti in stisk ter nikoli zatrte prvinske radosti nad ustvarjanjem in življenjem samim. S srebrnim celjskim e;rbom se milje za štiri desetletja raznolikega in vselej z osebnim pečatom zaznamovanega umetniškega ustvarjanja leta 2009 v imenu matičnega avditorija uradno zahvalila tudi Mestna občina Celje.
Dramskega umetnika Mira Podjeda se bomo ljubitelji in občudovalci pregovorno minljive odrske umetnosti spominjali po vlogah, s katerimi nam je see;el do srca, nas razvedril ali nas navedel k razmisleku. S sposobnostjo samosvojega oblikovanja verjetnih odrskih oseb v sicer fiktivnem, a vselej skupnem odrskem času igralca in gledalca mu je uspevalo čarobno premagovati časovne, e;eoe;rafske, socialne in idejne razdalje ter vedno na novo dokazovati, da ne umetniku in ne gledalcu nič človeškega ni in ne more biti tuje. Novica o koncu ustvarjalne poti kogarkoli, ki smo jih iskreno spoštovali in občudovali, nas vselej doleti prezgodaj in neizmerno razžalosti. Občutku mučne nemoči pred poslednjimi rečmi pa se moremo upreti le z zavestnim hotenjem, da prepoznamo sobivanje s spoštovano osebo in darove, ki smo jih prejeli od nje z odra, kot dragoceno dediščino, ki bo naprej živela v nas, se skozi nas in z nami ohranjala ter plemenitila. Tako bo živela in se ohranjala tudi igralska umetnost Mira Podjeda v tisočerih spominskih okruških njegovih odrskih soustvarjalcev in občudovalcev iz avditorija, s katerimi je soustvarjal in delil ustvarjalni utrip celjskega gledališča od daljnega leta 1968 pa vse do letos.
41
Nina Rakovec
VECEROVA NAGRADA
Nagrada za igralske dosežke v sezoni 2011/12 za vioge Nine Mihajiovne Zarečne v Utvi, Pikice v Pikici in Tončku ter Prve erinije in Druge miade ženske v Muhah
Utemeljitev
Zdaj je povsem jasno: Nina Rakovec je imenitna in talentirana slovenska gledališka igralka. To je dokazala z vlogami, ki jih je igrala v minuli sezoni SLG Celje. Zanjo je značilen izrazni detajl. Prav s tem na videz drobnim, skorajda nepomembnim izraznim sredstvom g adi svojo gledališko vlogi Njena igralska kreacija je dovršena prav zavoljo obvladovanja detajlov. Njen gb, ples in e;las, njeno popolno petje in njena mimika popeljejo gledalca v svet gledališča tako, da v ospredju njee;ovee;a zanimanja ni ze;olj njena iga, marveč prezenca vloe;e, celotna predstava in ne nazadnje tudi pozornost do soigralcev. Z njenim odraščanjem bodo odraščale in rasle tudi njene nove vloe;e. Vrhunskost bo kmalu njena izrazita vrlina. Mlada in perspektivna igralka celjskega gledališča je v minuli sezoni nase opozorila z odrsko govorico, ki očara in prevzame.
V	Utvi je Nina Rakovec igrala Nino Mihajlovno Zarečno. V tej komediji neuresničenih in zgrešenih ljubezni je oblikovala vlog), ki jo komaj zmorejo igrati prekaljene igralke. Pokazala je igralsko zrelost, saj je tako rekoč v enem samem zamahu odigrala vihravko, naivko in prekaljenko. Njena iga je bila presunljiva. Čustvena razpoloženja je nizala prepričljivo in su^estivno. 0 Nini Rakovec gledalec ne more reči, bila je ta in ta, spominjala meje na to in to. Ne, Nina Rakovec je bila v vlog Nine Mihajlove Zarečne edinstvena in neponovljiva.
In žesespomnimo iejePikicain Tonček Svojo vloep je odigrala lahkotno, brezskrbno in s tako mero domišljije in vihravosti, da mladi gledalci niso mo^li niti za trenutek odmakniti oči z njene igralske figure.
V	Muhah je Nina Rakovec odigala manjši vlog. A dovolj izraziti, da je stopila v ospredje gledališkega dogodka. V vlogah Prve erinije in Drue;e mlade ženske je izstopala zaradi svojega pevskega talenta. Ko igalka združi e;las, ples in norčavost, postane igalski fenomen. In prav zavoljo tega sta si jo zapomnila žirija Večerove nagade in občinstvo.
Večerovo nagrado podeljuje žirija v sestavi Ivanka Mežan in Alja Predan (članici) ter Zdenko Kodrič (predsednik).
lip Slovensko Ljudsko V< Gledališče Celje
SPONZOR]! IN PARTNER]! SLG CELJE V SEZONI 2012/13
SPONZORJI SLG Celje
glavni medijski pokrovitelj
PARTNERJI SLG Celje altenlO THERMANA ciiij/center
Laško
■II GEOC0RAPH,C ^SVET KNJIGE
SLOVENIJA
vašo pomočjo smo še uspešnejši. Hvala!
PRIPRAVLJAMO
Jacqueline Wilson
SKRIVNOSTI (Secrets)
Predstava za otroke in mladino Prva slovenska uprizoritev
Avtorica dramatizacije Vicky Ireland Prevajalec in avtor priredbe besedila Gregor Fon Režiserka Mateja Koležnik
Jacqueline Wilson (1945) je ena najuspešnejših, najbolj priljubljenih in najbolj prodajanih britanskih avtoric otroške in mladinske literature. Samo v Veliki Britaniji je bilo prodanih več kot 30 milijonov izvodov njenih knjig, britanski otroci so jo proglasili za svojo najljubšo avtorico, v Independentu pa sojo poimenovali "literarna superzvezda". Od nekdaj sije želela postati pisateljica; svojo prvo knjigo je napisala, ko je bila stara devet let, kot najstnica je bila novinarka pri reviji Jackie, ki naj bi jo poimenovali prav po njej, potem pa seje popolnoma posvetila pisanju. Ena njenih najbolj slavnih in najstarejših literarnih junakinj je hudomušna deklica Tracy Beaker, ki seje prvič pojavila leta 1991 v knjigi The Story of Tracy Beaker.
Za svoje pisanje je bila nominirana in tudi velikokrat nagrajena z najuglednejšimi nagradami za otroško literaturo. Leta 2008 je prejela naziv Dame Jacqueline Wilson.
Napeta zgodba o dveh trinajstietnicah Skrivnosti (Secrets, 2002) je odrsko priredbo doživela leta 2008 izpod peresa Vicky Ireland, kije pred tem dramatizirala že pet knjigjacqueline Wilson.
Deklica Treasure se pred nasilnim očimom in brezbrižno mamo zateče k babici. Svoje tegobe lahko zaupa le svojemu dnevniku. India živi v premožni družini. Njena mama je modna oblikovalka oblačil za otroke, obsedenajes svojim delom in s svojo ter hčerino težo. India sez mamo ne razume, očeta, ki se vedno bolj vdaja alkoholu, pa je včasih oboževala. Uteho najde v pisanju dnevnika, kot ga je pisala njena najljubša junakinja Ana Frank, v katerem lahko svoje skrivnosti zaupa namišljeni prijateljici Kitty. Nekega dnese Treasure in India po naključju srečata in kljub socialnim razlikam takoj postaneta najboljši prijateljici. Ko mora Treasure pred nasilnim očimom pobegniti tudi od babice, ji India takoj priskoči na pomoč. V hiši njenih staršev ima skriti kotiček na podstrešju, kamor se lahko Treasure skrije pred očimom, kot se je njena junakinja Ana Frank skrivala pred nacisti. Deklici poveže njuna velika skrivnost in trdno prijateljstvo.
Premiera oktobra 2012
Matjaž Zupančič
SHOCKING SHOPPING
Drama	The Grum Award 2011
World Premiere
Director Matjaž Zupančič Dramaturg Tina Kosi Set Designer Sanja Jurca Avci Costume Designer Bjanka Adžic Ursulov
Music selected by Vanja Novak Fight Scenes Choreographer Sebastjan Starič Language Consultant Jože Volk Lighting Designer Andrej Hajdinjak
CAST
Jožef Kotnik Renato Jenček
Administrator Barbara Medvešček
Folker Tarek Rashid
Deputy Chairman Andrej Murenc
Chairman Vojko Belšak
Man in Socks Damjan M. Trbovc
OPENING 21 September 2012
m
Matjaž Zunaačljlsaniuafliminning director and playwright who has written more than ten play3.fle^aSWiW ¿he Grum Awardfor ■th^e^wl^ Sipve^ play five times (Vladimir in 1998, The Naked Ffcn/stJfl^S&ISiW Corridlt in 20"03 The^laisjB^OOll^ndshllk/lg Shopping in 2011). His plays have been perfnrmslBr stage [ lead in theatres in Slovedia, LujariboUrgl FranciTHJ, Bosnia and Herzegovina, Poland, Croatia, Serija Russia, wlaCfdlria ... He has-been invited to maprjEuropean theatre festivals (Bonner Biennale, Festival d'Avigno^.) \ |both al a director aH a playwPgb|jn his own rig|^H^teaches theatre and radio directi|gaU:he Academy | tf ^eal^, Radio,
In 2011 Zupančič won the Grum Award for his latest plaHhocking Shopping. Accordingfthe jnHShpcking Shopping is a skBfully written play, which draws a global image of thoworld using micmphysicat fj&mlpes-The unsuslMlng Joseph Kotnik finds himself in the 'Shocking Shopping' mall to bullmread and a chjkpj"^ and is by purfichance nominated to be the fifty-thousandth visitor of the mall. Being promised significanfan^^ Benefits, disH^nts, special offers, membership card! and application forms, Joseph gets aWiew into the r taikstage of the mall, where things become increasingly bizarre, horrifying and cruel. The daZZli® Mecca of shoppinafilfiflBures unveils its dark and thrilling sidirnnd sucks Kotnik into a brutal swirl with no escape. According to Zupančič, the author and director, Shocking Shopping is a play about violence, generated by stifled social fimtration. Estes^jity, I wanted to write something that would be brutally concrete and utterly abstractat thetsame time. ThEjShockiqnSb^jging mM is dazzling, yet itJhagJts darter side: once you're in it, there is no wylu/t. When dead bodies crop up, they havUtobe hidden and cleared away, so that people&in ■ contiquaglhopnipg at Mse. FjajlSm and choice havantBOiice: wh®n violenaEbEaks out, w| halt to h^ V tight to the tmlUmnd look away. WlTHs, howlfl^ ose problem Khe/Ws no ongtherito help you when it's your turn. TnlfS mall is not only a system —it isS^ililization. lipassion play. A destiny.