Emmanuelle Beart
misija: nemogoče
Mission: Impossible
ZDA 1996
režija Brian De Palma scenarij David Koepp, Robert Towne, po TV seriji avtorja Bruce Gellerja fotografija Stephen H. Burum glasba Danny Elfman montaža Paul Hirsch igrajo Tom
Cruise, Jon Voight, Emmanuelle Beart, Henry Czerny, Jean Reno, Ving Rhames, Kristin ScottThomas, Vanessa Redgrave, Dale Dye
Naj začnem zapis o letošnji poletni uspešnici, filmu Misija: nemogoče, s čisto osebno opazko. Gotovo večini gledalcev ni ušla podobnost v konceptu filma z značilnostmi serije Jamesa Boncia (to, da so prizore z vlakom posneli na Bondovih kulisah v britanskih študijih Pinewood, je še najmanj pomembno). Tom Cruise v glavni vlogi Ethana Hunta sicer ne more zlesti iz značilnega smokinga; vodko-martini je zamenjal z znatno manj snobovskim pivom, sicer pa poskuša biti enako sproščeno privlačen, kultivirano uglajen in nevaren (okej, očarati hoče z nizkim številom žrtev); pa tudi to, da ne poskuša igrati na karto šarmantnih Bondovih zaščitnih znakov, filmov ne loči. Bistvena razlika je razvidna že iz uvodnih sekvenc. Famozen skok z motorjem v prepad in pristanek v pilotski kabini v Zlatem očesu (Goldeneye, 1995) je bilo pošteno, odkrito opozorilo: če ti je všeč, glej to neumnost še naprej ali pa pojdi iz kina, zapravil si kvečjemu petnajst minut. Misija: nemogoče pa uvodoma obljubi film o resničnih lažeh, snemanju mask, duhovitih prevarah in sofisticiranih profesionalcih, nakar morate kupiti zgodbico o izurjenem, popolnoma brezhibnem agentu, ki svojega nadrejenega (ta mu je več kot oče) ne uboga kljub večkrat ponovljenemu, upravičenem ukazu - da bi se stvar sploh lahko nadaljevala še z dobro uro poceni suspenza v dveh akcijskih sekvencah. Misijo: nemogoče kajpada poganja post-blokovski whodunit. Banalno bo že, če še enkrat zapišem, da velja 48	režiser Brian De Palma za mojstra psihološkega trilerja in da ga
praviloma omenjajo kot najbolj gorečega in talentiranega naslednika Hitchcocka, ki si je prej omenjeni termin izmislil (in njegovo praktično uporabo, kot kaže, tudi do nepresegljivosti raziskal), toda v nasprotju s svojimi duhovnimi nasledniki je Hitch whodunit komponento zaničeval, Misija pa je nanjo zreducirana, Preprosto, gre za lov na dešifnran seznam najpomembnejših svetovnih vohunov. To, daje konec hladne vojne, je za film povsem nepomembno, za tajne službe pa celo neprijetno dejstvo: lahko bi se zgodilo, da bi kdo začel razmišljati o odvečni masi deiavcev- in začel upokojevati vohune. Film je nastal na osnovi ene najbolj priljubljenih vohunskih TV serij vseh časov, ki so jo konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih predvajali v ZDA, danes pa velja za del izvirne ameriške popularne kulture. Če drugega ne, poznate naslovno temo, ki jo je podpisal Lalo Schifrin; glasbeno je sicer opremil številne akcijske filme, toda prav ta serija je bila njegov največji hit. Zapisal sem ameriška kultura, čeprav je avtor serije. Bruce Geller- ki je, mimogrede, umrl v nepojasnjeni nesreči z zasebnim letalom - že ob nastanku kot svoj navdih navajal Francoza Julesa Dassina in njegova filma Rififi (o štirih briijantnih tatovih draguljev, ki so si drug drugemu nevarnejši od policajev) terTopkapi (komična skupina mednarodnih "strokovnjakov" se združi, da bi iz muzeja ukradla neprecenljiv meč), Film Briana De Palme ne le da je nastal na osnovi prej omenjene serije, marveč celo - precej drzno - nadaljuje tam, kjer je potonila. Namreč, ko je v seriji ekspertni skupini zmanjkalo zunanjih (komunističnih) sovražnikov, seje lotila domačih zadev - kriminala; ekspertna skupina v filmu pa rešuje ne le domače zadeve, marveč spletke in izdaje znotraj same organizacije, kar ni ravno najizvirnejša tema za tovrsten žanr.
Še naj privlačnejša sestavina filma je zasedba; ta je toliko bolj simpatična, kolikor neobvezno in nepretenciozno ravna z njo zgodba. Poleg šefa skupine - v vlogi se je odlično znašel Jon
Voight, ki je lani svojo veliko vrnitev doživel s stransko vlogo v Vročini - in njegove filmske žene, ki jo igra francoska zvezda Emmanuelle Beart, dopolnjujeta ekipo še Kristin Scott Thomas ter Ingeborga Dapkunaite (opazna v Sleparskem soncu). Ethanu Huntu se v drugi polovici pridružita čudovita karakterna igralca Jean Reno in Ving Rhames, sol pa doda še vedno privlačna Vanessa Redgrave. V razpravo o neokusnosti inflacije količine podob Toma Cruisa v filmu pa se ne bi spuščal - znani so spori med njim in režiserjem. In ko smo končno pri De Palmi: vsi avtorski podpisi le niso izginili v površinskem imperativu mešanice za instant uspešnico, marveč so se skrili v detajle. Misija: nemogoče je na prvi pogled res nenavadno (in skoraj moteče) brezspolna in brez obsesij, poznanih iz režiserjevih zgodnjih del, toda vsaj družina je še zmeraj nekaj nemogočega: v primeru Toma Cruisa predstavlja element represije: nanj pritiskajo preko njegovih sorodnikov, v primeru Jona Voighta pa le element kontrole: ko postane njegova družica zanj odvečna oziroma ko vanj zdvomi, si je ne pomislja ustreliti. In kot da bi ta primanjkljaj spolnosti (simbolno je sicer nakazana kvečjemu v trikotniku Voight-Cruise-Beart oziroma oče-sin in ženska med njima; je pa tudi res, da je film prepoln vsakovrstnih prodorov) nadomestil akt gledanja, opazovanja oziroma ukvarjanja z računalniki - kar je več kot ustrezen in prefinjen komentar obsesije sodobnosti. V Misiji vsi ves čas gledajo, snemajo, podvajajo z očali (končni dokaz ponudi Cruise šefu obveščevalne v obliki izpolnitve bladerunnerjevske želje: If you could only see, what I have seen... with your eyes), kar se replikacijsko nadaljuje v presnemavanje podatkov oziroma prevzemanje mask. Misija: nemogoče je predvsem sofisticirana visokoproračunska akcijska zabava; v izumirajoč in po naftalinu vonjajoč žanr vohunskega trilerja je režiser De Palma sicer vbrizgal vrhunsko dinamiko na realističnih in prepoznavnih lokacijah, pokazal pa je tudi, da zna občutek za psihologijo karakterjev - po potrebi (ne)zahtevnosti poletne toboganske uspešnice - spretno prikriti. Gorazd Trušnovec
štiri sobe
Four Rooms
ZDA 1995
režija in scenarij Allison Anders, Alexandre Rockwell, Robert Rodriguez, Quentin Tarantino fotografija Rodrigo Garcia, Phil Parmet, Guillermo Navarro, Andrzej Sekula glasba Mies Lily Banquette, Nicholas Cudahy, Peter Dixon, The Millionaire, Aaron Oppenheimer igrajo Tim Roth, Lili Taylor, Marisa Tomei, lone Skye, Sammi Davis, Valeria Golino, Madonna, Jennifer Beals, David Proval, Antonio Banderas, Tamlyn Tomita, Bruce Willis, Quentin Tarantino, Paul Ca Ideron
Ce dobro pomislim, sem omnibus, to potuho neizvirnosti ali preživelo, nefunkcionalno in nasploh siromašno obliko tlačenja dveh ali več različnih filmskih utrinkov z različnimi naslovi -z rdečo nitjo ali pa kar brez nje - pod en sam okvirni naslov, zadnjič srečal pred dvema letoma. Šlo je za tridelni omnibus Mrtvaške vreče (Body Bags, 1993), ki sta ga z izrazito skromnimi močmi posnela bivša prvaka horror žanra, John Carpenter in Tobe Hooper, kot rdeča nit pa je nastopal zgolj žanr sam s peščico sekundnih vlog režiserjev, ki so ga v preteklih letih soustvarjali in z brezplodnim recikliranjem tudi popeljali na rob prepada. Drži, Mrtvaške vreče so film, posnet za kabelsko televizijo, in zaradi izrazite neambicioznosti mu zlahka pogledaš skozi prste, saj te zaradi svojega porekla ne more razočarati; namreč - televizijski film je slab že po definiciji, zato je dober že, če je povprečen. Taista oznaka pa na žalost velja tudi za vse, česar se je Quentin Tarantino lotil po odličnem prvencu Reservoir Dogs (1992) in po - zdaj je to že neizpodbitno dejstvo - svojem labodjem spevu Šund.
49 Tarantino, notorični požiralec filmov in zbiralec žanrov, že
dolgo ni več zgolj scenarist, producent, režiser in igralec, marveč je postal žanr zase, človek, ki filme ustvarja tako, da jih sestavlja iz svojih najljubših filmskih prizorov. Zato je vse, kar premesi Tarantinova avtorska roka, videti kot vreča dodobra obrabljenih okruškov Šunda, zgodbe, kijih njegovi projekti snujejo, pa pričajo zgolj o tem, da Tarantinu že močno zmanjkuje citatov in mora zato pospešeno citirati samega sebe. Skratka, štiridelni omnibus Štiri sobe, ki so ga ustvarjali trije takorekoč najbolj lucidni in progresivni režiserji (Alexandre Rockwell, režiser druge zgodbe z naslovom Napačnega si vzel na muho, Robert Rodriguez, ki je podpisal tretji obrok, poimenovan Poredneža, in Quentin Tarantino, kije posnel zadnji kos z metaforičnim naslovom Mož iz Hollywooda) in ena takista režiserka (Allison Anders, avtorica uvodne epizode z naslovom Nekaj še manjka), je videti kot mrtvaška vreča prisilno uspavane kreativnosti, grmada cenenih idej, samovšečne bizarnosti in larpurlartistične ekskluzivnosti. Drugače povedano, omnibus Štiri sobe je videti tako, kot bi ga posneli štirje zdolgočaseni prijatelji, ki so se srečali na cesti in si rekli, hej, posnemimo film, ker trenutno nimamo česa pametnejšega početi. Hm, o čem pa? Ah, komu mar, so si najverjetneje rekli, saj smo dovolj razvpiti, zato je najbolje, da posnememo film o ničemer, brez repa in glave, s kičasto scenografijo, bebavimi ekspozicijami brez zaključkov, z izumetničeno igro Tirna Rötha kot vratarja v hotelu Mon Signor v prvi vrsti (s tem da Madonna, Jennifer Beals, Bruce Willis, Antonio Banderas, Quentin Tarantino in ostali niso nič manj teatralični) ter z nizkim proračunom, tako da bo vse skupaj videti kultno, klubsko in kunštno. Pa ni. Videti je zgolj idiotsko, bolj izpraznjeno kot tisti neznosni slovenski poskus omnibusa s samokritično oznako P. S. in bolj pretenciozno kot vsi primerki te zvrsti skupaj, ki so se privalili na platno bodisi za časa francoskega novega vala bodisi po nareku italijanskega neorealizma. Da, Štiri sobe še najbolj spominjajo na masturbacijo nad lastno neinventivnostjo, ali tukajšnjim logom primerneje, videti so, kot da bi vsak od štirih filmarjev posnel svojo epizodo Teatra Paradižnik. Štiri zgodbe na en mah, ki so po borih štirih milijonih izkupička letele iz ameriških kinodvoran, so z eno besedo štirikratna žalitev gledalčeve inteligence in nov dokaz, da nekateri "umetniki" pomanjkanje talenta dejansko zamenjujejo za genialnost. Max Modic