DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letni/e XVI. V Ljubljani, oktobra 1899.	10. zvezek.
Rožnivenška nedelja.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XLII.
Kraljica sv. rožnega venca, prosi za nas.
Lavret. lit.
Danes je praznik molitve. Sv. cerkev je namreč tako zelo poslavila prelepo molitev sv. rožnega venca, da nam je odločila poseben praznik. To seje zgodilo zlasti iz dvojnega vzroka: najprej zato, ker so se po tej molitvi dosegle premnoge milosti, potlej pa tudi zato, ker je sv. rožni venec tudi že sam po sebi silno lepa molitev. Po sv. rožnem vencu so namreč posamezne osebe dosegle premnogo-krat nenavadno pomoč v dušnih in telesnih potrebah; pa tudi celi narodi so bili večkrat rešeni po tej molitvi, osobito je ta močna molitev upognila moč krutih Turkov in večkrat rešila kristijane njihovega nasilstva. Lepota sv. rožnega venca pa se kaže v posameznih molitvah, iz katerih je sestavljen. Najlepše molitve svete cerkve so namreč tu povite v prelep venec: apostolska vera, očenaš, češčenamarija in hvalnica »čast bodi«; vmes pa so razpostavljene kakor prijetna vonjava najimenitnejše skrivnosti iz Kristusovega življenja: vesele, žalostne in poveličevalne. Tako je ta molitev pač vredna, da jo slavi sv. cerkev s posebnim praznikom.
Kar nam mora pa še posebej omiliti to angelsko molitev, je nenavadna ljubezen, katero imajo sedanji papež Leon XIII. do nje, — je ona nenavadna skrb, s katero skoro vsako leto sedaj vladajoči Kristusov namestnik priporočajo sv. rožni venec, kateremu so posebej odbrali in posvetili ves mesec oktober, tako da ima, skoro bi rekel, tudi jesen svoje šmarnice. Še lansko leto so izdali
40
posebno okrožnico, v kateri kaj ganljivo in prisrčno priporočajo pobožnost do Matere božje sploh in posebej Marijino molitev, sveti rožni venec, češ, star sem že, ne bom več dolgo na svetu, a lepšega in koristnejšega vam ne vem priporočati, kakor je češčenje Matere božje in posebej sv. rožni venec.
Vidite, predragi, da bi tudi jaz ne izpolnil popolnoma svoje dolžnosti, ko bi danes kar molčal o sv. rožnem vencu ter vas ne opominjal in prosil, da imejte tudi vi v posebnem čislu sv. rožni venec. Molite, če le količkaj možno, vsak dan to prekoristno Marijino molitev; a molite lepo in pobožno. Rožni venec bo namreč le takrat lep in vreden, da ga darujemo nebeški Kraljici, ako so lepe vse posamezne cvetke, iz katerih je spleten, t. j. če lepo in zbrano odmolimo vse molitvice, iz katerih je zložen. Prav posebno ceno pa daje sv. rožnemu vencu pobožno premišljevanje svetih skrivnostij iz Kristusovega življenja; kar je pri navadnem vencu prijetni vonj, to je pri sv. rožnem vencu premišljevanje. Jako koristno bi bilo torej, ko bi vam razložil skrivnosti sv. rožnega venca, a to se ne dš, izvršiti v tako kratkem času. To nalogo upam dovršiti še le v teku leta, ker sem se namenil vam po vrsti dopovedovati in razlagati najimenitnejše reči iz Kristusovega življenja in delovanja.
Torej je popolnoma v smislu današnjega Marijinega praznika, ako tudi danes kar nadaljujemo premišljevanje o Kristusovem življenju in delovanju, to pa še tembolj, ker ravno danes pride na vrsto tudi Jezusov prelepi nauk o molitvi.
I.	Neusmiljeno reč so bili storili Judje, ko so ozdravljenega sleporojenca izobčili iz shodnice. S tem so pokazali, kako slabi voditelji in pastirji so ubogemu ljudstvu. To zlobnost jim Jezus kaj živo očita v prelepi priliki o dobrem in slabem pastirju: Resnično, resnično vam povem, kdor ne grč skozi vrata v ovčji hlev, marveč drugod lazi vanj, ta je tat in razbojnik. Kdor pa vanj grč skoz vrata, ta je pastir ovac. Njemu vratar odpre, in ovce poslušajo njegov glas; svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. In kadar izpusti svoje ovce, grč pred njimi in ovce gredč za njim, ker poznajo njegov glas; za tujcem pa ne gredo, marveč bežijo pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev. To priliko jim je Jezus povedal; oni pa niso spoznali, kaj jim je govoril.
Jezus se pri vseh naukih, posebej pa še v prilikah ozira na lastnijo in delokrog svojih poslušalcev. Zlasti v goratih krajih je
bilo poglavitno premoženje imovitih Judov v dobrih pašnikih in mnogoštevilnih čredah. Te črede so pasli od spomladi do zime pod milim nebom po obširnih pašnikih. Prilika govori o bogatem posestniku, ki ima veliko ovac, razdeljenih v več manjših čred, ki imajo vsaka svojega pastirja. Po dnevi ženo pastirji vsak svojo čredo na razne pašnike, zvečer pa jih priženo v skupno obzidano ograjo, katera ima pri vratih posebnega stražnika. Zjutraj odpre stražnik skupna vrata, in pastirji gredo po vrsti v ovčnjak, da odvede vsak svojo čredo zopet na pašo. Ločitev posameznih čred ni težavna, ker ovce poznajo glas svojega pastirja in gredo za njim na pašnik. Prav po domače, a tudi nekako vzvišeno je omenjeno v priliki, da dobri pastir kliče svoje ovčice po imenu. Stražnik pa tudi ravno na tem lahko spozna prave pastirje, če namreč čakajo pri vratih in ne silijo drugod v ovčnjak, in pa še posebej na tem, če jih ovčice poznajo. Sicer je pa človek podoben človeku in nobeden pastir nima zapisanega na obrazu, je li pravi pastir, ali morda celo tat in ropar. Ta se izda ravno po tem, da ne ravna odkrito, ne prihaja po pošteni poti, pri vratih, in pa po tem, da ga ovce ne poznajo, da ne gredo za njim, marveč celo beže.
Ljudje v jutrovih deželah so sicer spretni v razlaganju prilik in ravno ta prilika se naslanja po vsem na tako znane reči; a vendar evangelij pristavi, da je farizeji niso razumeli, pač zato ne, ker je glavni povdarek bolj na postranskih znakih (okoliščinah). Zato jim Jezus sam priliko razloži: Resnično, resnično vam povem, jaz sem vrata k ovcam. Vsi, kolikor jih je prišlo (pred menoj), so tatje in razbojniki, in ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata; če kdo skoz mene noter gre, bode zveličan ter bode noter in ven hodil in našel pašo. Tat pride le, da krade in kolje in pokončava, jaz sem prišel, da imajo življenje in je imajo v obilnosti.
Sedaj je že jasna prilika in tudi farizeji že lahko čutijo trpko očitanje iz nje. Ovčnjak ali prav za prav ovčja staja je vsa božja naprava v stari zavezi; ovčice so izraelsko ljudstvo, ptražnik pri vratih je nebeški Oče. Le kdor veruje v Jezusa, more priti v ovčnjak božji, bodisi kot navaden vernik ali pastir. In posebej pastirjem in voditeljem je treba pooblastila, ki ga ne more dati nihče drugi nego Jezus, katerega je nebeški Oče poslal kot Pastirja narodov, kot Pastirja vseh pastirjev. Le tisti pastirji, ki so ž njim v zvezi, ki ž njim in zanj delujejo, so pravi pastirji, vsi drugi so tatovi in roparji, ker odvračajo ljudstvo od pravega zveličanja in je tirajo v pogubljenje. Prekrasno imenuje svojo cerkev dober pašnik, kjer
je najboljše paše v vsej obilnosti. Potlej pa še sam sebe prekrasno opiše kot najboljšega pastirja.
Ta veličastna slika se nam zdi še tem lepša, ker ji stavi v nasprotje podobo slabega pastirja. Tako-le se glase njegove ganljivo lepe besede: Jas sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in oni, ki ovce niso njegove, vidi volka priti, zapusti ovce in beži; in volk zgrabi in razpodi ovce. Najemnik pa beži, ker je najemnik in mu ni mar za ovce. Jas sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor pozna Oče mene in jaz poznam Očeta in dam svoje življenje za svoje ovce.
Besede: Jaz poznam svoje in moje mene poznajo veljajo v prvi vrsti apostolom. Jezus je gledal tem blagim možem v srce in je poznal odkritosrčnost njihove vere, čistost njihove ljubezni, poštenost njihove volje, ponižnost njihovega duha. Saj živijo le za svojega Učenika, njega so se kar najtesneje oklenili, zavoljo njega vse zapustili. To tudi Zveličar prizna in jim obilno poplačuje z vso svojo ljubeznijo. Bog vedi, kolikrat jim je pokazal na ganljiv način svoje hvaležno priznanje; a apostoli niso o tem ničesar zapisali, ker so le sporočali to, kar jim je bilo v poniževanje, ne pa tega, kar jim je bilo v čast. Enako ganljiva razmera je mej Jezusom in vsemi resnično svetimi dušami, ki so se velikodušno odločile le njemu služiti v svetosti in pravičnosti.
Kristus pa gleda tudi v daljno prihodnjost, ko bo že dovršeno delo njegovega odrešenja na križu; ko ne bo le izraelsko ljudstvo deležno božjega pašnika, marveč vsi narodi; zato vzklikne: Tudi drugih ovac imam, katere niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati, in poslušale bodo moj glas in bo en hlev in en pastir.
Slednjič pa konča prelepo priliko še s krasnimi besedami: Zavoljo tega me ljubi Oče, ker jaz dam svoje življenje, da je zopet vzamem. Nihče mi ga ne vzame, marveč je sam od sebe dam, in imam oblast je dati, in imam oblast je zopet vzeti; to zapoved sem vsprejel od svojega Očeta.
Ko bi se res kje našel tako dober pastir, da bi se boril z volkom ter življenje dal za svoje ljubljene ovčice, bi vendar to še ne bilo v nikaki primeri z Jezusom. Tak pastir bi dal življenje le samo za nekatere ovce, samo na enem kraju, samo v enem času ; druge ovčice bi ne bile deležne tako ganljive pastirske ljubezni. Kar se pa pri navadnem pastirju ne more zgoditi, to se je v polni meri izpolnilo pri Jezusu in to jo že tudi naprej napovedal: umrl
je veliki petek na križu za svoje ljubljene ovčice, a tretji dan je 7X>pet oživel in živi in bo živel vekomaj, ter daje in bo dajal svoje življenje vsem ljubim ovčicam vseh časov, vseh krajev, vsega sveta, v vsej obilnosti, kolikor kateri hoče. Nato se je Jezus s svojimi učenci odstranil. Mej Judi je pa zopet nastal razpor zarad teh besedij. Veliko izmej njih je bogokletno govorilo, češ, da je obseden, da ima ime hudobnega duha in da mu gre ob um. Drugi pa so govorili: »To niso besede obsedenca. Mar li more hudobni duh slepcem odpirati oči ?«
II.	Po praznikih je zopet Jezus hotel biti vsaj za nekaj časa sam s svojimi učenci. In v tej dobi je učil svoje učence moliti, kakor pravi ustno izročilo, na Oljski gori kjer je večkrat molil. Tam je sedaj »očenaševa« cerkev.
Ko je nekoč zopet (tukaj) dolgo molil, mu eden izmej učencev reče: »Gospod, uči nas moliti, kakor je tudi Janez učil svoje učence.« In sedaj je bil tisti imenitni slovesni trenutek, ko je Jezus prvikrat z učenci molil očenaš ; slovesni trenutek, pravim, zakaj od takrat pa do današnjege dne se je po vesoljnem svetu glasila in odmevala ta sveta molitev po svetiščih in zasebnih hišah, v družbi in samoti, ter ne bo utihnila do sodnjega dnč. Kako vspod-budna je za nas ta misel: da so najprej molila to čudovito krepko molitev najsvetejša usta božja, usta Jezusova, in potlej tolikrat in tako radi in tako pobožno vsi najboljši ljudje na svetu. Ker se ta molitev tudi v rožnem vencu tolikrat ponavlja, lahko rečem, da tudi današnji praznik je kolikor toliko ganljiv spomin onega, večno imenitnega dne.
Vsebina te molitve vam je iz razlage katekizmove dovolj znana; le to vas opomnim, da si to razlago tudi res v prid obračajte in večkrat natančneje premišljajte pomen posameznih prošenj, da boste očenaš lepo in s premislekom molili tudi takrat, kadar ga boste hitro molili. Vsaj nekaj naj vam ostane iz razlage, da boste mislili pri vsaki prošnji. Ogovor naj vas najprej postavi v pričujočnost božjo. Potem Boga prosimo pred vsem drugim za največjo dobroto, da bi ga mogli namreč prav častiti, mi in vsi drugi ljudje po vsem svetu, z ustmi in srcem, ko pravimo: Posvečeno bodi tvoje ime! Sedaj še-le začnemo misliti na svoje potrebe, seveda najprej dušne, pa tudi telesne. Šest nastopnih prošenj je namreč v taki lepi zvezi, da nam tri prošnje prosijo božjih dobrot, tri zadnje pa vsporedno za odvrnjenje vsega, kar nam utegne kratiti iste dobrote. Menim tako le: V drugi prošnji: Pridi
k nam tvoje kraljestvo! prosimo Boga, da bi nam dodelil večno-zveličanje; v peti prošnji! Odpusti nam naše dolge! pa prosimo, naj bi odstranil, odvzel to, kar nam zapira nebeška vrata, namreč greh. V tretji prošnji: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji! prosimo Boga božje milosti, da bi mogli vse njegove zapovedi točno izpolnjevati; v šesti prošnji: Nas ne vpelji v skušnjavo! pa prosimo, da bi nam odvrnil vse, kar nas odvrača od tega izpolnjevanja, to so pa ravno skušnjave; pač lahko bi izpolnjevali božjo voljo, ko bi ne bilo skušnjav. V četrti prošnji: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! prosimo Boga, naj nam dodeli vsega, kar potrebujemo za življenje: zdravje in pošten zaslužek, kolikor treba za živež, obleko, hrano in druge vsakdanje potrebe, ob enem pa seveda mislimo tudi na dušni živež, dušni kruh, ker zemeljska sreča pojde tako hitro mimo. V sedmi prošnji: Reši nas hudega! prosimo, naj nam ljubi Bog odvrne vse, kar nam obtežuje časno življenje, kar nam krati časno srečo, n. pr. bolezen, lakoto, vojske in druge uime in nesreče, seveda moramo zopet tukaj misliti tudi na dušo ter prositi, da nas reši greha in večnih, kaznij za greh. Končno pa vse te srčne prošnje krepko potrdimo z besedo »Amen«.
III.	Da bi nas Jezus še bolj vspodbudil k dobri in obilni molitvi, je povedal še dve krasni priliki o molitvi: Ko bi kdo izmej vas imel prijatelja in bi k njemu šel o polnoči ter bi rekel: »Prijatelj, posodi mi tri hlebe, ker je moj prijatelj prišel s pota k meni, pa nimam kaj položiti predenj,“ in bi mu oni znotraj odgovoril: »Ne delaj mi nadlege, duri so že zaprte in moji otroci so z menoj v hramu, ne morem vstati in ti dati“; in ako oni le še trka, povem vam: če bi tudi ne vstal in mu ne dal zato, ker je njegov prijatelj, vstal bo vendar radi njegove nadležnosti in mn dal, kolikor potrebuje. In jaz vam pravim: „Prosite in se vam bo dalo; iščite, in boste našli; trkajte, in se vam bo odprlo. Zakaj slehrni, kateri prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. “
Ta prilika je vzeta iz prijateljskega življenja. V vroči judovski deželi so navadno potovali po noči; torej ni čudno, da se prijatelj o polnoči oglasi pri svojem prijatelju. Toda le ta je sam v zadregi in mu nima s čim postreči. Kaj je bolj naravnega v taki zadregi, kakor na posodbo prositi in sicer tam, kjer je zaupanje — torej zopet pri prijatelju? — Tri reči so, ki tega človeka naganjajo k prošnji in nagibajo k zaupanju: potreba, ker sam nima ničesar,
zavest, da gre k prijatelju, in dobro delo, ker gre prosit za prijatelja, ne zase. Vendar ni šlo tako gladko, kakor se je nadejal: prijatelj mu ugovarja, ga noče takoj uslišati in mu skuša tudi dokazati, zakaj mu ne more izpolniti želje. A prošnjik se ne da odvrniti — in ravno v tem postane posnemanja vreden zgled za vsacega prosilca, tak zgled, da ga nam sam nebeški Učenik priporoča v posnemanje. Tudi mi moramo stanovitno in zaupno moliti, ker sami od sebe nimamo ničesar in ne moremo ničesar; ker v molitvi prosimo najboljšega prijatelja, ki da življenje za svoje prijatelje; ker si po molitvi želimo doseči le takih rečij, ki so po božji volji.
Prilika je že sama ob sebi dovolj jasna, a Zveličar se boji, da vendar ne bo dosegla dovolj, zato pristavi še, kar moč, krepak opomin k vztrajni molitvi. Trikrat ponavlja skoro isti opomin: Prosite, in se vam ko dalo; iščite, in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Pa tudi to se mu ne zdi še zadosti; marveč vse trojno zagotovilo ponavlja še enkrat v drugačni obliki, rekoč: Slehrni, kateri prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.
Pa še drugo priliko pristavi: Kdo pa izmej vas prosi očeta kruha, pa mu bo dal kamen? ali ribe, mu bo li mesto ribe dal kačo? Ali če ga prosi jajca, mu bo li podal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, veste dajati dobre darove svojim otrokom, koliko bolj bo vaš Oče nebeški dal dobrega duha tem, kateri ga prosijo.
Ta prilika je še prisrčnejša in tembolj prepričevalna, ker nas privede izmej tesne prijateljske zveze še v veliko tesnejšo — družinsko zvezo. Da prijatelj prijatelja ne usliši, no, to se more morda še pripetiti katerikrat, a da bi oče dal svojemu otroku ravno nasprotno temu, kar ga prosi, to se v količkaj poštenih družinah ne zgodi nikdar. Oče, ki bi sinu, kateri ga prosi kruha, jajca ali ribe, podal kamen, škorpijona, kačo — tak človek ni več človek, je slabši kot divja zver, ki skrbi za svoje mladiče! In če se pri svetnih očetih, ki so sicer lahko veliki grešniki, ni bati kaj takega, kako da bi ljudje ne imeli polnega, brezmejnega zaupanja do najboljšega Očeta nebeškega?
Dve prelepi reči smo se danes učili o Jezusu: da je naš najboljši Pastir, ki tako zelo ljubi nas, svoje ovčice, in nam ponuja tako obilne in najboljše hrane za večno življenje; oj bodimo tudi mi njegove hvaležne in poslušne ovčice. Slišali smo pa tudi, kako
zelo želi Jezus, da bi prav molili, pa da bi veliko molili. Izpolnjujmo mu tudi to željo, saj molitev je živelj dobrega srca. Saj nam ni mogoče doseči niti časnega niti večnega namena brez obilne molitve. Glas dobre ovce Kristusove je molitev. Amen.
A. Kržič.
2. Marija, najimenitnejša rožica.
Visoka sem vzrastla kakor zasajena roža v Jerihi.	Sir. 24, 18.
A.	1. Večni Bog je stvarnik nebes in zemlje, kakor spoznamo in molimo verni kristijani v apostolski veroizpovedi z besedami: »Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje«. To nam spričuje sv. pismo, ki nam to božje delo tudi natanko opisuje: V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo; zemlja pa je še bila pusta in prazna, in tema je bila nad brezdnom, in Duh božji se je razprostiral nad vodami. In Bog je rekel: Bodi svetloba, Bog je ločil vodo od zemlje; in zemlja je pognala travo, ki zeleni in dela seme po svojem plemenu, in drevje, ki rodi sad; in ki ima sleherno svoje seme po svojem plemenu: ln Bog je videl, da je bilo dobro. (I. Moz. 1, 12.) Res, pusta, prazna, žalostna bi bila zemlja brez drevja, brez zelišč in rožic.
2.	Tako bi bilo tudi v dušnem pomenu v božjem vrtu svete katoliške cerkve vse pusto in prazno brez rožic, brez svetnikov Božjih; oni dajo lepoto in veselje sv. katoliški cerkvi. Med vsemi cveticami pa je Marija najimenitnejša rožica, ki presega vse svetnike in svetnice Božje; to nam spričuje božji Duh, ki za Marijo govori: Visoko sem vzrastla kakor zasajena roža v Jerihi. (Sir. 24, 18.)
3.	Celo leto smo se veselili nad Marijo Devico, ko smo obhajali posamezne njene godove ali spomine, danes pa je še častimo kakor Kraljico sv. rožnega venca. Veliko ljubezen ste Bkazali Mariji z obilno udeležbo pri sv. spovedi, z gorečimi obhajili, pa tudi z molitvijo sv. rožnega venca. Le nekateri so mlačni in mrzli, ter so zamudili vse te pobožnosti; ker ne poznajo Marije, zato je tudi ne častijo. Naj vam tedaj, ljubi moji poslušalci, danes pokažem, da je Marija najimenitnejša rožica v božjem vrtu, zato ker ima: 1. naj lepši cvet; 2. večni cvet; 3. zveli-čanski cvet.
B.	Kdo prešteje vse cvetice, ki cvetejo po polju, in nam po vrtih zalšajo ljubeznivo gredice ! Neštevilne so, lepe so, le naj-učenejši rastlinarji jim vedo za imena. Lepša kot vse cvetke pa ja duhovna rožica Marija, ker ima
1.	naj 1 epši cvet — ali šopek najlepših čednosti — božjih in človeških. Marija ima beli listek nedožnosti, ker je bila spočeta brez madeža izvirnega greha. Že v tretjem letu se je Marija vsa Bogu izročila in je sklenila živeti v vednem devištvu. Zato je tudi angelu, ki ji je oznanil spočetje Sina božjega, odgovrila : Kako se bo to zgodilo, ker moža ne spoznam. Devica je spočela od svetega Duha, devica je porodila, in devica brez vsega madeža je tudi ostala, živela in umrla. Tako uči nezmotljiva sveta katoliška cerkev. Res, Marija je najlepši cvetka, ker ni bilo take in ne bo enake, ki je devištvo združila z božjim materinstvom. Marija ima rdeče peresce svete ljubezni božje. Sicer so živele pobožne osebe, ki so imele čudežno veliko ljubezen do Boga, tako da so ljubezni kar gorele, da so si morale hladiti srce na zemlji, da jim ni razpočilo; tako ljubezen so imele, da jim je razširjeno srce na-vzdigavalo rebra, pa vse take božje ljubezni goreče osebe je presegala Marija Devica; ona je Boga bolj ljubila, kakor vsi angeli in svetniki; res, Marija ima najlepši cvet svete ljubezni. Ta cvetica ima modre liste sv. spokornosti. Akoravno vsa nedolžna, je Marija vendar največja spokornica; sedmeri meč spokornosti, trpljenja in zatajevanja je ranil njeno nedolžno srce. Zato jo sveta cerkev imenuje in naziva : Oj Marija! Kraljica mučenikov, prosi za nas. — Mi pa ji radi pojemo:
O Marija, lepši cvet, ko je kdaj imel ga svet; od Boga zmed vseh si zbrana, mati milosti nam dana, da pred Jezusom stojiš, grešnikom pomoč deliš.
Ti, o Marija, imaš pa tudi
2.	večni cvet. — Vse rožice obledijo; slana ali mraz jih požge; mnogo poletnih prijateljic je že zginilo, in še kar jih vidimo, nas bodo skoraj zapustile, ker vsa lepota sveta odcveta. Le ena je rožica, katera ima večni cvet, in ne bo nikoli obledela: to je Marija, ki ostane vekomaj lepa — v božjem vrtu na nebeškem Sionu. Marija je vedno cvetela v sv. katoliški cerkvi, ker od začetka do danes je bila v veliki časti in do konca sveta jo
bodo hvalili vsi kristijani. Marija pa tudi v nebesih cvete v večni hvali angelov in svetnikov, kar nam spričuje sv. cerkev, ki ob Marijinem vnebovzetju Boga hvali, rekoč: Med vsemi sem pokoja iskala, in sem hotela v Gospodovem deležu prebivati. Tedaj je zapovedal in mi je rekel Stvarnik vseh reči, in kateri me je ustvaril, je počival v mojem šotoru, in mi je rekel: V Jakobu prebivaj, in v Izraelu imej svoj delež in med mojimi izvoljenci se ukorenini. Od začetka in pred vekom sem bila ustvarjena, in vekomaj ne minem, in v svetem prebivališču sem pred njim služila. In tako sem na Sionu utrjena, in v posvečenem mestu enako počivam, in v Jeruzalemu je moja oblast. In vkoreninila sem se med častitim ljudstvom, in na strani mojega Boga je njegova dedščina, in v družbi svetnikov je moje stanovanje. Kakor cedra na Libanu sem vzvišena, in kakor cipresa na gori Sion, kakor palma v Kadesu sem vzvišena in kakor zasajena roža v Jerihi, kakor lepa oljka na polju, in kakor javor ob vodi pri potih sem vzvišena. Kakor cimet in dišeči balzam sem dišala, kakor izbrana mira sem dajala sladkost dišave. (Sir. 24, 11—20.) Vse te besede, katere sv. cerkev obrača na Marijo vnebovzeto, kažejo na vedno češčenje Marijino tukaj na zemlji, pa tudi spričujejo večno slavo nebeške Kraljice, katero mej izvoljenim ljudstvom vživa v nebesih.
Marija pa ima tudi
3.	zveličanski cvet. — Že v naravi je ljubi Bog podelil nekaterim rožicam čudežno zdravilno moč, da kdor rožico voha, vživa ali sok popije, dobi ljubo zdravje za svoje bolno telo. Marija,, nebeška cvetica, pa ima še večjo moč; ako jo častimo, ljubimo, njene čednosti posnemamo, dosežemo po njeni pomoči — večno zveličanje ; ona ima zveličanski cvet za svoje častilce. — To resnico nam zagotavlja sveta katoliška cerkev, ki nam v imenu Marije Device govori: Kakor trs sem sladak in dišeč sad rodila; in moje cvetje je častitljiv in pošten sad. Jaz sem mati lepe ljubezni in strahu in spoznanja in svetega upanja. Pri meni je vsa milost življenja in resnice, pri meni je vse upanje življenja in čednosti. Pridite k meni vsi, kateri me želite, in nasitite se mojega sadu, ker moj duh je slajši ko med, in moj delež črez med in satovje. Moj spomin je v večne rodove. Kateri mene uživajo, so še lačni, in kateri mene pijejo, so še žejni. Kdor mene posluša, ne bo osra-moten, in kateri v meni delajo, ne grešijo; kateri mene pojasnjujejo, bodo imeli večno življenje. (Sir. 24, 23—31.) Ob času sv. Dominika je bilo veliko hudobnežev-krivovercev, ki so kristijane motili, jih
— takorekoč — v pekel suvali. Marija se prikaže sv. Dominiku, in ga nauči molitev sv. rožnega venca; sv. Dominik ga razlaga, uči; ljudje ga molijo, in bili so rešeni krivovere, pekla, pogubljenja ; dosegli so večno zveličanje na priprošnjo Marije Device.
C.	Ljubi moji kristijani! Najimenitnejšo rožo, Marijo Devico, sem vam danes postavil pred oči — za češčenje. Ona nam svojo imenitnost sama izraža: Visoko sem vzrastla kakor zasajena roža v Jerihi. (Sir. 24, 18.) Jaz pa sem vam jo opisal kakot najimenitnejšo rožico, ker ima najlepši cvet vseh čednosti, ker ima večni cvet nebeške hvale in časti, in ker ima zveličanski cvet za nas revne grešnike, ako jo radi častimo z rožnim vencem. Sv. Frančišek Šaleški je pri svojem obilnem delu še vsaki večer zmolil sv. rožni venec in dosegel je večno zveličanje. — Tako tudi mi to visoko nebeško Gospo radi častimo s sv. rožnim vencem v cerkvi in doma, zdravi in bolni, pri delu in počitku; nekdaj pa se bomo pri Mariji Devici poleg ljubega Jezusa v nebeškem veselju radovali na vse veke. Amen.	Simon Gaberc.
Dvajseta nedelja po binkoštih.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XLIII.
(Kraljič) je veroval in vsa njegova hiša.
Jan. 4, 53.
V zadnjem času smo Jezusa spremljali po Judeji in ga zlasti opazovali v Jeruzalemu v templu. Videli smo, kako se je že poostrilo nasprotje mej Jezusom in farizeji. O, kako vse drugače je bilo že takrat, ko se je godilo to, kar nam opisuje današnji sv. evangelij ! Takrat je imel Jezus opraviti le bolj z dobrimi ljudmi, kateri so se mu bližali z zaupanjem in so mu bili hvaležni za njegove nebeške dobrote. Kako lepo je, n. pr. sporočilo o kraljevem oskrbniku, ki je za Jezusovo čudežno dobroto pokazal hvaležnost s tem, da je veroval sam in vsa njegova hiša. Res, da so tudi že takrat sovražniki opazovali Jezusa, a bili so bolj od zadaj, napadali ga le bolj posamič in ne s toliko silnostjo; sedaj so mu pa zaprisegli smrtno sovraštvo in hudo vojsko zasnovali zoper njega po vsej črti. Napadajo ga s čimdalje večjo srditostjo in divjostjo; a tud*
Jezus jim odgovarja čimdalje odločnejše in ostrejše. To nasprotstvo se kaže še očitnejše v tem, kar pride sedaj na vrsto. Le zvesto me poslušajte zopet danes s tem plemenitim sklepom, da hočete tem bolj ljubiti Jezusa, čimbolj vidite, da ga sovražijo njegovi grdi in nehvaležni nasprotniki.
I.	K Jezusu so privedli človeka, ki je bil od hudobnega duha obseden, slep in mutast. Jezus mu je izgnal hudobnega duha in ga tako ozdravil, da je govoril in videl. In vse ljudstvo je strmelo in reklo: »Ali ni ta Sin Davidov?« t j. ali ni ta Mesija, ker dela tolike čudeže ? Ko so pa to slišali farizeji, so rekli: »Ta ima Belcebuba in izganja hudobne duhove z Belcebubom, poglavarjem hudobnih duhov.
Glejte, kolika zlobnost! Strašno bogokletstvo in zaničevanje Najsvetejšega. Belcebub se je imenoval tudi farizejski malik v Akaronu, o katerem so farizeji verovali, da je varuh zoper nadležne muhe in žužke ; če se pa izgovori »Belcebul«, je malik gnoja in trohnobe, pač primerno ime za poglavarja pekla in večne smrti; evangelist ga imenuje pozneje »nečistega duha«. Zato je bilo zaničevanje tem grozovitnejše.
Ker je Jezus vedel njihove misli, jim je rekel: Kako more satan izganjati satana ? Vsako kraljestvo, ki je razdvojeno samo zoper sebe, bo razdejano, in nobeno mesto in nobena hiša, ki je razdeljena zoper sebe, ne bo obstala. Ako je pa tudi satan sam zoper sebe, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ker pravite, da z Belcebubom izganjam hudobne duhove?
O, kako veličasten je ta odgovor in zagovor! Jezus jim kar naravnost reče, da govorijo nesmisel, če mu očitajo kaj takega. Ako pa imajo te besede res kaj pomena, morajo le to pomeniti, da ima Jezus toliko moč, da primora satana, da samega sebe preganja in uničuje. V tem bi se še bolj svetila njegova božja moč.
To je bil prvi udarec; a Jezus jim pokaže njihovo zlobnost še od druge strani ter nadaljuje: Ako pa jaz z Belcebubom izganjam hudobne duhove, s kom jih izganjajo vaši otroci. — Zato bodo oni sami vaši sodniki. To je zopet hud udarec. Saj farizeji sami učijo, da izganjanje hudobnih duhov je delo božje; ako torej Jezusu očitajo obsedenost zato, ker je izgnal hudobnega duha, morajo dosledno obsedence imenovati vse, ki izganjajo hudobne duhove, torej tudi svoje sinove, t. j. svoje učence; tega pa menda vendar
ne boste storili?! jim hoče reči. Vidite, kako se hudobija vjame v lastne zanjke!
Ko je Zveličar tako krepko zavrnil farizejsko satanski napad, je izvajal še nekatere posledice in nauke. Nadaljuje namreč: Če pa s prstom, božjim izganjam hudobne duhove, prišlo je v resnici k vam božje kraljestvo. Kadar močni oborožen varuje svoj dvor, je v miru njegovo imetje, ako pa pride močnejši od njega in ga (zveže in) premaga, pobral bo vse njegovo orožje, v katero je zaupal, in bo delil njegov rop.
Pri prerokih se hudobni duh imenuje tudi »močni«. Jezus je torej hotel reči, da pred njegovim prihodom je imel satan oblast in moč na zemlji, sedaj so pa sami ravnokar in že poprej tolikrat videli, da ga je Jezus premagal in mu moč vzel, ker je močnejši,, tako da ljudem ne more več škodovati, razun takim, ki sami hočejo ; zato satana primerjajo cerkveni očetje privezanemu psu, kateri popada le tiste, kateri se mu nalašč predrzno bližajo.
Dalje reče Jezus: Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, ta razsipa. S temi besedami odločno razodene, da mej »močnim«, t. j. satanom, in mej »močnejšim«, t. j. Sinom božjim, ni nobene osrednje stranke, marveč vsakdo se mora odločiti za eno ali za drugo, le s tem razločkom, da kdor se oklene Jezusa, zbira, kdor pa ni z njim, je že s tem pokazal, da je zoper njega, da razdira, da deluje za nesrečo časno in večno — za satana.
Sedaj pa pove farizejem še pravi vzrok, zakaj Jezusa tako sodijo, pa ob enem tudi napove strašno kazen za tak greh. Nadaljuje namreč: Zato vam povem: Vsak greh in preklinjevanje bo odpuščeno ljudem; preklinjevanje zoper (svetega) Duha pa ne bo odpuščeno. In kdorkoli reče besedo zoper Sinu človekovega, mu bo odpuščeno; kdor pa govori zoper svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne na tem svetu, ne v prihodnjem.
Ker so pa farizeji zoper svoje prepričanje in zoper svojo vest Jezusovo delo pripisovali satanu, so se strašno pregrešili, in sicer zoper svetega Duha, ker čudeži se posebej pripisujejo sv. Duhu. Ako so sicer pregreše zoper Jezusa, bi se morda moglo še pripisovati njihovi slabosti, a da se takrat pregreše zoper njega, ko dela čudeže, ko se kaže vidno vsa moč božja, takrat jih ne more opravičevati nikakoršen izgovor, kriva je tega greha zoper sv. Duha le njihova zlobna trdovratna volja. Zato naj ne pričakujejo odpu-ščenja. — Govori se včasih o grehu zoper sv. Duha, pa tudi o šestih grehih zoper sv. Duha. Oboje je opravičeno. Kdor se
že v začetku protivi sv. Duhu in noče verovati ter vstopiti v sveto katoliško cerkev, kakor so ravno storili farizeji in sploh vsi trdovratni, tak stori en sam greh zoper sv- Duha in si že s tem zapre vrata do večnega zveličanja. Kdor je pa že v sv. katoliški cerkvi, še lahko raznotero deluje zoper milost božjo, greši na razne načine zoper sv. Duha.
Pravi vzrok farizejske nasprotnosti pa pojasnjuje s temi-le besedami: Ali recite, drevo je dobro in njegov sad dober; ali recite, drevo je hudo in njegov sad hud, zakaj iz sadu se spozna drevo. Gadji rod, kako morete dobro govoriti, ker ste hudobni? Zakaj iz obilnosti srca usta govore. V teh krasnih besedah je izrečeno oboje: najhujša graja farizejem, pa najlepša lastna obramba. Da ga tako krivično sodijo, temu je vzrok le njih hudobna volja, njih izprijeno srce, njih gadja zlobnost! — V lastno obrambo pa tako lepo in prepričevalno dokazuje iz tesne zveze mej drevesom in sadom, da ga obrekujejo popolnoma po krivici: kako morejo namreč imenovati njegova dela dobra, njega pa slabega, saj vendar ves svet ve, da kakoršen sad, tako drevo, ali, kakor je rekel o drugi priliki: Dobro drevo ne more roditi slabega sadu, slabo drevo pa ne dobrega. Farizejem pa velja: kako okuženo mora biti drevo, katero rodi tak sad, kako gadjezlobno srce, iz katerega prihaja tako ostudno bogokletje!
Vendar Jezusu ni le do tega, da se zagovarja, marveč vsako priliko hoče porabiti, da tudi ljudstvo poučuje; zato naveže na zadnji rek : Iz obilnosti srca usta govore, še ta-le lepi nauk: Dober človek iz dobrega zaklada prinaša dobro, in hudoben človek iz hudega zaklada prinaša hudo. Povem vam pa, da za vsako prazno besedo, katero bodo govorili ljudje, bodo odgovor dajali sodnji dan. Zakaj iz svojih besedij boš opravičen, in iz svojih besedij boš obsojen.
O kako lepe, zlate so te besede; v njih je takorekoč vsa modrost našega življenja. Če hočemo, da bode vselej vse naše govorjenje modro, lepo in plemenito, trudimo se za to, da bomo prav lepega in plemenitega srca. V resnici dobremu človeku ni treba nič drugega, kakor da usta odpre, in bode gotovo izpre-govoril lepo besedo. Naše govorjenje je torej tako, kakoršni smo sami, sojeni bomo pa po tem, kakoršni smo; torej bomo končno res sojeni po tem, kakor govorimo: naše govorjenje je takorekoč naša sodba, ki si jo že sedaj sami pišemo za sodnji dan. Ta nauk je seveda povedan za ljudi, kateri so dobre volje; farizejem je pa zopet prebritko očitanje, češ, da bode treba odgovor dajati za
vsako prazno besedo. Kam se bodo na sodnji dan dejali farizeji, ki bruhajo iz svojih umazanih ust tako ostudno bogokletstvo ?
Končno pa se povrne Jezus zopet do prvotnega predmeta in sklene svoj govor: Kadar nečisti duh izide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, pa ker ga ne najde, pravi: „ Vrnil se bom na svoj dom, odkoder sem prišel!“ In ko pride, najde ga pometenega in osnazenega■ Tedaj grč in vzame sedem drugih duhov s seboj, hujših od sebe, ter gredo vanj in prebivajo ondi in poslednje tistega človeka je hujše mimo prejšnjega■ Tako bo tudi s tem hudobnim rodom.
Te besede veljajo najprej judovskemu narodu, pa tudi vsakemu človeku, kateri se je očistil svojih grehov in se poboljšal, potlej pa zopet pade v svoje poprejšnje grehe in navadno še v hujše. Nekdaj je bilo izraelsko ljudstvo obsedeno od nečistega duha malikovanja; po babilonski sužnosti se je zopet oprostilo satanovega suženjstva in se poboljšalo, a zopet je zabredlo in sicer tako globoko, da je zavrglo in umorilo svojega Odrešenika, potlej pa tudi še ljuto divjalo zoper njegovo sv. cerkev, dokler se ni slednjič, prav kakor v besnosti, pogreznilo v strašni pogin ob grozovitem razdejanju Jeruzalemskega mesta in templa.
II.	Pa menite-li, da so ti tako krepki, tako modri nauki kaj izdali pri farizejih? Nič; marveč nov čudež zahtevajo nekateri izmej njih, da bi se še dalje prepirali ž njim. Vendar, predno govorim o tem, moram omeniti še neko jako dobrodejno dogod-bico, ki posveti kakor dobrodejni solnčni žarek izmed oblakov in temne megle.
Gotovo je bilo mej poslušalci več takih, ki so verovali v Jezusa in katerim se je hudo zdelo, da so ga farizeji tako grdo napadli, kateri so strmeli zarad njegovih tako modrih odgovorov. Vendar toliko poguma niso imeli, da bi se javno potegnili zanj. Le neka žena izmej ljudstva se ojunači in povzdigne svoj glas ter pravi: »Blagor telesu, katero je tebe nosilo, in prsom, katera so tebe dojila!« Jezus pa reče: Da, pač blagor jim, kateri božjo besedo poslušajo in jo izpolnjujejo! — Sv. evangelij nič ne omeni o tej ženski, je bila li imenitna ali preprosta itd. Bržkone je bila sama mati, da je znala tako ceniti srečo one matere, katera ima dobre otroke. Govorila je prav preprosto, kakor govori narod, in je s tem še krepkejše povedala svoje počeščenje, ko je blagrovala Jezusovo mater, kakor če bi bila blagrovala Jezusa samega. Brez dvoma je bil Jezus vesel tega pogumnega počeščenja, ki je veljalo
njemu in njegovi materi. Marijo moramo častiti zato, ker je Mati božja, pa tudi zato, ker je najsvetejša mej vsemi stvarmi, ker je najzvestejše poslušala in izpolnjevala božjo besedo. Blagor pa tudi vsem onim ljudem, kateri po njenem zgledu poslušajo in izpolnjujejo besedo božjo. Ker je o Mariji sploh le malokrat govorjenje v sv. evangeliju, nam bodi še tem dragocenejši ta ganljivi prizor. Ta blaga in pogumna žena je vzornica vsem Marijinim častilcem vseh časov: čim bolj se sovražniki sv. cerkve vzdigujejo zoper Kristusa in njegovo presveto Mater, tem glasnejši so pravi Marijini častilci in z rožnim vencem v rokah junaško odgovarjajo zoper brezverce, krivoverce, liberalce, v kratkem, zoper vse sovražnike Kristusove!
III.	Nekateri izmej pismarjev in farizejev so rekli: Učenik, znamenje bi radi videli od tebe! On pa je odgovoril in rekel: Hudobni in prešestni rod išče znamenja. Pa ne bo se mu dalo znamenje, razun znamenja Jona preroka. Zakaj kakor je bil Jona v trebuhu morskega soma tri dni in tri noči, ravno tako bo Sin človekov v srcu zemlje tri dni in tri noči. Zakaj, kakor je bil Jona znamenje Ninivljanom, tako bo tudi Sin človekov temu rodu. Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in ga bodo obsodili, ker so pokoro delali vsled oznanovanja Jonovega; ali glej, več kakor Jona je tukaj. Kraljica od juga bo vstala ob sodbi s tem rodom in ga bo obsodila, ker je prišla od pokrajin zemlje poslušat Salomonovo modrost; in glej, več kakor Salomon je tukaj!
Res, kakor razposajeni otroci se vedejo ti zlobni sovražniki Kristusovi. Ravnokar jim je bil storil tako veličasten čudež in jim tudi v tako prepričevalnem govoru dokazal, da ima moč in oblast tudi nad hudobnimi duhovi, tudi nad peklom, in tudi že poprej je bil storil toliko čudežev in že opetovano izkazal, da je res Sin božji, vsemogočni Bog; sedaj pa še zahtevajo drug čudež; o, ko bi pač vedeli, kako so zlobni. Kako je vendar usmiljen naš Zveličar, da hoče takim še odgovarjati! Kakor ob svojem prvem nastopu v Jeruzalemu, ko je bil iz templa izgnal prodajalce in menjalce, na enako zahtevo ni hotel storiti nobenega čudeža, marveč je opozoril na prihodnji čudež svojega vstajenja, tako je storil tudi tukaj, in nam je s tem razodel, da je Jezus sam prišteval ustajenje svojim največjim čudežem. In komur tudi še celo ta veličastna skrivnost, Kristusovo vstajenje, ne more pomagati, temu pač nobena reč nc more pomagati, ta je zgubljen, kakor se je pozneje res pokazalo pri trdovratnih Judih.
IV.	Ob tej priliki je tudi bilo, da je Jezus kar naravnost odkril in grozovito ožigasal vso farizejsko zvijačnost in brezsramno podlost s šestkratnim »gorje«. Ko je namreč še govoril, ga je prosil nek farizej, da bi kosil pri njem. In je šel in sedel k mizi. Tako nenavadno povabilo kar mej govorom je že nekako kazalo, da farizej nima najboljših namenov; ali je to storil le iz zunanje dostojnosti, ker je bila navada, povabiti učenike postave, ali se je hotel pred ljudstvom izkazovati, ali pa je še celo hotel mu nastavljati nove zanjke. Zveličar pa se je odzval povabilu, ker se je rad po-služil vsake priložnosti, kjer je bilo možno kaj storiti za božje kraljestvo, čeravno mu tako povabilo ni moglo bogvedi kako prijetno biti. In res je prišlo precej v začetku nekaj navskriž, kar je dalo potlej povod, da je Jezus pravil farizejem tako britke resnice.
Bila je namreč navada, da so se Judje umivali pred kosilom. Ako se je bil kdo levitsko onečistil, moral se je poprej kopati in če možno, tudi preobleči. Ta zapoved je veljala le takim, ki so si bili tega svesti; farizeji so jo pa raztegnili kar na vse slučaje in so to zahtevali n. pr. od vsakega, kateri je prišel s trga, češ, tam so vsake vrste ljudje, kdo si ve, s kakšnim človekom je občeval; treba se je držati varnejšega, torej umiti se na vsak način. Kaj takega je pričakoval farizej tudi od Jezusa ; evangelij namreč pravi: Farizej pa je začel sam pri sebi misliti in reči: »Zakaj se ni umil pred kosilom? In Gospod, (ki v srce vidi), mu je rekel: Vi farizeji čistite pač zunanjost pri kozarcu in skledi; vaša znotranjost pa je polna ropa in hudobije. S tem hoče reči: Skrbno opravljate sicer zunanje šege, a popolnoma zanemarjate notranje srčno posvečenje; posodo čistite s toliko skrbjo, srce pa imate umazano, polno ropa in zlobe, ker šiloma jemljete vdovam, podkupujete sodnike, zatirate ubožce. (Mat. 23, 14. 23, 25.) Neumneži, ali ni oni, ki je storil zunanje, storil tudi znotranjega? t. j. ali ni Bog, ki je zaukazal zunanje šego, še bolj zaukazal srčno čistost in pravičnost? Dajte rajše vbogajme od tega, kar imate, in glejte, vse vam je čisto. Ali gorjč vam farizejem, kateri desetinite meto in rutice in vsako zeljišče, pa vnemar puščate pravico in ljubezen božjo; to pa je storiti, in onega ne opustiti. Prvo gorje velja torej njihovi hinavščini.
Dalje pravi Jezus : Gorjč vam farizejem, kateri imate radi prve sedeže v shodnicah in pozdravljanja na trgu. Drugo gorje zadene njihovo prevzetnost.
Še v tretje pravi: Gorjč vam, ker ste kakor grobi, ki se ne vidijo in ljudje čez nje hodijo in ne vedd. Kdor se je pri judih
41
groba dotaknil, je bil postavno nečist; zato je bilo treba vsako leto pobeliti grobe, da so se poznali že od daleč. V tej primeri hoče Zveličar naznaniti, kako farizeji ljudstvo goljufajo in slepijo, ker zakrivajo svojo znotranjost, ki je le smrad in trohnoba; ljudi bi morali učiti in boljšati, pa jih le zapeljujejo in pohujšujejo. Farizeji so se delili v dve vrsti: v učitelje in učence. Da tretje »gorje“ velja farizejem kot učiteljem, so takoj čutili. Zato mu je neki učenik postave odgovoril in rekel: »Učenik, ker to govoriš, očitaš tudi nam.« Jezus pa reče: Gorjč tudi vam, učenim v postavi, ker nakladate ljudem bremena, katerih ne morejo nositi, in sami se ne dotaknete bremen ni z enim svojih prstov. Judovska postava je bila že sama težka in zahtevala toliko raznih obredov in šeg, sedaj so jih pa še farizeji toliko pridejali po svoji pretirani razlagi. Zato morajo slišati četrto »gorje«, to pa še tembolj, ker se sami kar nič ne zmenijo za svetost in pravičnost.
Gorjč vam, ker zidate grobe prerokom, vaši očetje pa so jih umorili. Bes spričujete, da privolite v dela svojih očetov; zakaj oni so jih sicer umorili, vi pa jim zidate grobe. Zato je tudi modrost božja rekla : Preroke in apostole jim hočem poslati in ene izmej njih bodo umorili in ene preganjali; da se bo tirjala od tega rodu kri vseh prerokov, katera je bila prelita od začetka sveta, od krvi Abelove do krvi Caharijeve, kateri je bil umorjen mej altarjem in templom. Gotovo povem vam, tirjala se bo od tega rodu.
To-le peto gorje je pa nekoliko preroško. Sedaj sicer zidajo mučencem grobove, češ, da hočejo popraviti greh svojih očetov; pa v resnici niso nič boljši kakor njih očetje, ker bodo enako storili apostolom, katere sedaj pošilja k njim Gospod, kakor sveto pismo govori o Caharijevem času. Torej taki so ! morilci božjih poslancev, kakor njih očetje. Zato pa tudi strašna kazen ne bode izostala.
Slednjič še reče: Gorjč vam učenim v postavi, ker ste se polastili ključa do učenosti; sami niste noter šli, in te, kateri so hoteli iti noter, ste zadrževali.
To slednje »gorje« pa graja farizeje zato, ker so nezvesti postali svojemu poklicu. Njih poklic je bil ljudstvo pripeljati h Kristusu. Spoznanje Jezusa Kristusa je prava zakladnica, veličastno svetišče in ključ do nje imajo pismoučeni v sv. pismu in postavi. Pa ga niso rabili ne za-se, ne za ljudstvo; marveč so ga zavrgli, ker so narobe učili, da postava ne vede h Kristusu, marveč od Kristusa.
Pa tudi to govorjenje farizejev ni premenilo in prepričalo, marveč le še bolj sovražni so bili; sv. evangelij namreč še pristavi: »Kadar jim je pa to govoril, so ga začeli farizeji in učeni v postavi pritiskati in z mnogimi vprašanji tiščati vanj, ter so ga zalezovali in iskali iz njegovih ust kaj vjeti, da bi ga zatožili.« Glejte, to stori greh zoper sv. Duha, popolno zakrknjenje in otrpnjenje.
Žal, da tudi v naših časih je mnogo takih, ki grešijo zoper sv. Duha, kateri dobro poznajo Kristusa in njegovo cerkev, pa se mu ustavljajo in ne marajo za božje kraljestvo, katero jim ponuja. Sovražnike Kristusove vam pa zato obširnejše opisujem, da se izogibajte njihove pogubne poti ter se z dobrimi prijatelji Kristusa zvesto oklenete in vsak izmej vas postane plemenito drevo, kateri rodi le dober sad v časni blagor sebi in drugim, in kar je naš najvišji namen, v večno zveličanje. Amen.	A. Kržič.
2. Bolnikove dolžnosti po zadobljenem zdravju.
Veroval je on, in vsa njegova hiša.
Jan. 4, 63.
Odraščeni ljudje so v marsičem podobni otrokom. Otroci pri svojih igrah in norčijah tako radi pozabijo na očeta in mater, dokler jim grč vse po volji; če jim pa kdo le kaj malega stori zoper njih voljo, pa precej začnč klicati očeta ali mater na pomoč, da bi jih branila, ali jim pomagala. Kot otroci delajo tudi ljudje sploh. Dokler so zdravi in jim gre vse po volji, radi pozabijo na svojega Očeta v nebesih; če jih pa obišče kaka nezgoda ali bolezen, hitro kličejo na pomoč Boga, Mater božjo in svetnike. Se vč, da to ni napačno, temveč prav in lepo. Tako je storil tudi kraljič v današnjem evangeliju. Ko mu sin nevarno zboli, hitro išče pomoči pri Kristusu, o katerem je morda že poprej veliko slišal, kako velike čudeže namreč dela, pa se vendar zanj ni dosti menil, ker ni čutil potrebe, da bi ga poiskal. Kar je sedaj storil, je sicer prav storil, vendar je imel pa še vedno premalo trdne vere, da mu more Kristus tudi s samo besedo pomagati, ker ga je silil, naj pride k njemu na dom. Kristus mu je pa tudi to slabo in omahljivo vero očital, rekoč: »če ne vidite čudežev, — ne verujete!« — Vendar se kraljič ne d& oplašiti, temveč poživi svojo vero v božjo moč Kristusovo, ter poprosi še vnovič, zato pa tudi še več
41*
doseže, kakor je prosil: dar trdne in stanovitne vere v Kristusa, kot pravega Mesija, ne le za se, temveč za celo svojo hišo, ter s tem milost večnega zveličanja. Lep zgled nam je ta kraljič, kje naj v bolezni iščemo pomoči; lep zgled, kje naj drugim iščemo zdravnika, in najlepši zgled, kaj nam je storiti po zadobljenem zdravju, namreč: Bogu moramo verno in zvesto služiti. In ravno na to poslednjo reč vas hočem danes opozoriti in vam razložiti kakošne dolžnosti ima bolnik po zadobljenem zdravju. Evangeljski kraljič, ki je bil poprej pagan, je ravno zaradi pridobljenega zdravja svojega sina postal veren služabnik Kristusov, in ž njim vsa njegova hiša.
Poglavitna dolžnost ozdravelega bolnika je, da je Bogu za zopet dobljeno zdravje zares iz srca hvaležen; tako hvaležen, kakor je bil n. pr. stari Tobija, ko je po zadobljenem pogledu častil Boga, in ki je povabil k temu svojo ženo in vse, ki so ga poznali; tako hvaležen, kakor je bil eden izmej gobovcev, ki je pokleknil pred Kristusa, ga častil in hvalil za očiščenje ; tako hvaležen, kakor so bile množice, ki so strmele in častile Boga, da je tako moč dal ljudem, ko jim je Kristus ozdravil mrtvoudnega ; tako hvaležen, kakor je bil hromovi, katerega je sv. Peter ozdravil pri templovih vratih, da je šel v tempel, poskakoval in hvalil Boga!
—	Bolnik še-le po minoli bolezni ve prav ceniti zdravja velik dar božji. In če že človeške dobrote odpirajo srce hvaležnosti, kako da bi ga božje dobrote ne omečile, da bi Bogu skazovali hvaležnost!
—	Vendar pa ta hvaležnost ne sme ostati samo v srcu ali besedi, temveč se mora kazati v dejanju. Bolnik je v svoji bolezni spoznal svojo slabost in ničevost, spoznal nečimrnost in praznoto sveta, ter obljuboval in sklepal, če še ozdravi, živeti vse drugače kot poprej; več dobrega storiti in varovati se grehov. To je dolžan tudi spolniti, da pokaže tudi dejanski Bogu hvaležnost!
Sv. Janez Klimak pripoveduje, da je umrl nek puščavnik in stopil pred sodnji stol božji. Sodnik je bil silno srdit, ker ni puščavnik zadosti pobožno živel po svojem stanu, vendar ga pa ni obsodil v vice, temveč ga jo poslal nazaj na svet. Na to je ta puščavnik silno ostro živel. Napolnil je svojo celico s toliko množino kamenja, da se je mogel komaj ganiti, vžival ni druzega, kot kruh in vodo; z nikomur ni govoril, nikogar pogledal, mnogokrat je britko jokal, vedno molil in premišljeval. Ta pokora je trajala celih dvanajst let. Potem je zbolel. Pred smrtjo ga njegovi tovariši prosijo, naj jim pove, kako naj živč, da srečno umrje. On jim pa druzega ne reče, kakor: »Kdor smrt prav premisli, ne bo nikdar hotel grešiti.«
Glej, tudi ti si bil morda že hudo bolan in blizo smrti. Kje bi bila sedaj tvoja duša, ko bi jo bil Bog v tvoji bolezni poklical pred svoj sodnji stol ? Morda bi bila na veliko let obsojena v mučne vice ? Zahvali torej dobrega Boga, da še živiš, da imaš še čas pripravljati se za prihodnje življenje. Stori dobrega, kolikor moreš. Hodi v cerkev, prejemaj pobožno sv. zakramente, ponavljaj svoje obljube in sklepe, katere si storil o bolezni Bogu, n. pr. da boš popravil storjene krivice, da boš odpustil in se spravil s svojimi sovražniki, da boš raztrgal grešne vezi in znanja, da ne boš več vedoma in prostovoljno smrtno grešil. In da boš vse te svoje dobre sklepe mogel spolnovati, se pripravljaj vselej za sv. spoved in sv. obhajilo tako skrbno, kakor želiš svete zakramente prejeti ob koncu svojega življenja. Preživi slehrni dan tako, kakor bi bil zadnji dan tvojega življenja; in vsak večer pri večerni molitvi izprašaj svojo vest, obžaluj iz dna srca svoje grehe, in vlezi se v posteljo tako, kakor bi se vlegel zadnjikrat, kakor bi tisto noč moral umreti. In da boš vedno pomnil, kako ti je živeti, beri rad pobožne knjige, poslušaj pa zlasti zvesto božjo besedo.
Toda kristijani, koliko jih je, ki so imeli v svoji bolezni take dobre namene in delali dobre sklepe in obljube, da se bodo zares poboljšali, če še okrevajo; koliko jih je govorilo: »Oh, sedaj že vem, kako bom zanaprej živel, če še ozdravim.« Toda žalostna izkušnja nas uči, da premnogi izmej teh še niso do dobrega ozdraveli na telesu, pa so bili zopet poprejšnji, ali pa še večji grešniki. Izmej deseterih gobovcev, katere je Kristus ozdravil, je vsaj eden prišel in častil Boga, sedaj pa časih mej deseterimi ozdravljenimi bolniki še enega ni, katerega prva pot bi bila v cerkev in k svetim zakramentom po zadobljenem zdravju, dasiravno je to obetal v bolezni, in kar bi že tudi zaradi tega moral storiti, ker navadno spovedniki v bolezni bolniku le nalože majhno pokoro, češ, kadar ozdraviš, Bi pa sam pomnoži spokorna dela, ker sedaj v bolezni ne moreš opravljati velike pokore. Pa na vse to se v zdravih dneh zopet tako rado pozabi in opusti. Toda poslušajte, kaj čaka takih nezvestih ljudi, ter bojte se skušati Gospoda, svojega Boga!
Sv. Frančišek Asiški je nekikrat ležal bolan v mestu Reate. Tu mu privedejo hromega moža, po imenu Gedeon, kateri je bil, preden je ohromel, izprijen in zelo posveten. S solznimi očmi je prosil z drugimi vred svetnika, da naj ga ozdravi z znamenjem sv. križa. Svetnik pa mu odgovori: Gedeon, po imenu močan, po duhu pa slab, živiš po mesenih željah, in se ne bojiš božjih sodbš,
kako naj bi te zaznamoval s križem? Vendar zaradi priprošnje onih, ki zate prosijo, te hočem zaznamovati v imenu Gospodovem z znamenjem sv. križa. Toda vedi, da boš trpel še hude kazni, ako se zopet povrneš k starim pregreham, ko boš rešen bolezni; kajti zaradi greha nehvaležnosti prihajajo vselej hujše kazni, kakor so bile prve.« — Svetnik ga pokriža; takoj vstane bolnik, kije ležal hrom na tleh, ozdravljen in zahvali Boga ter vzklikne : »Rešen sem !« — Nekoliko dni pozneje pa zopet pozabi Boga in se udd nečistemu grehu. Neko noč se nagloma podere streha one hiše, v kateri je spal; vsi so srečno ušli smrti, le on je nesrečno poginil. Tako se je spolnilo svetnikovo prerokovanje; da bode poslednje tistega človeka hujše memo prvega zaradi grde nehvaležnosti do Boga.
Kristijani, po zadobljenem zdravju posnemajte evangeljskega kraljiča, ki je postal zvest služabnik božji in ž njim vsa njegova hiša. Varujte se grde, grešne nehvaležnosti do Boga, da vas ne zazadene kaj hujšega. Skrbite, da porabite milosti božje, in da tudi po bolezni bolezen obračate v dušno korist. Amen.
And. Šimenec.
Obletnica cerkvenega posvečevanja.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XLIV.
Cahej je naprej tekel in zlezel na smokvino drevo, da bi videl Jezusa.
Luk. 19, 4.
V sv. evangeliju današnjega praznika moram posebno po-vdarjati besede: Danes je tej hiši zveličanje došlo. Ko je Kristus stopil v Cahejevo hišo, prinesel je zveličanje, rešenjo za Caheja, četudi je bil grešnik; istotako pride tudi Jezus v vsako katoliško cerkev, kadar se posvečuje, ter tu ponuja zveličanje vsem, kateri si je hočejo pridobiti. Brez Kristusa bi ne bilo nobene cerkve, brez Kristusa bi ne bilo onih zveličanskih naprav v katoliški cerkvi, ki nam posredujejo božje blagre in nas pripravljajo za večno zveličanje v nebesih.
Poleg tega nam pa tudi še prav lepo kaže prazniški evangelij, kako moramo goreče želje imeti po Jezusu, kako se moramo tudi mi truditi, da bi prav spoznali Jezusa Kristusa. Ker je bil Cahej majhen in zarad množice ni mogel videti Jezusa, zato je hitel naprej, da bi poiskal ugoden prostor, od koder bi ga mogel dobra videti. V dušnem oziru smo tudi mi majhni, zelo majhni in
Jezusovega veličastva ne moremo videti, ne moremo prav spoznati. Imejmo pa vsaj dobro in odkritosrčno voljo, da bi ga mogli videti, da bi ga mogli gledati prav od blizo, to se pravi, da bi ga mogli prav spoznati. Pojdimo še mi večkrat na tako vzvišeno stališče, od koder bomo mogli Jezusa videti. Sv. evangelij je tako drevo, raz katero najboljše vidimo lepoto, dobroto, veličastvo Sinu božjega. Sporočila svetih evangelistov in pojasnjevanje učenih in bogoljubnih razlagalcev moramo brati in premišljevati v to svrho. In ravno zato sem se letos odločil z vami premišljevati Jezusovo življenje in delovanje. O, da bi bili tudi moji poslušalci tako goreči opazovalci Jezusa Kristusa, kakor je bil Cahej.
I.	Še tisti dan ali pa kmalu potem, ko je Jezus tako ostre besede govoril farizejem, se je nabrala velika množica, da so bili zelo na tesnem, in Gospod je začel govoriti svojim učencem: Vd-rujte se kvasu farizejev, kateri je hinavščina. Nič pa ni skritega, kar hi se ne razodelo; tudi nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo. Zakaj kar ste govorili v temi, to se bo oznanovalo tudi na svetlem; in kar ste na uho govorili v hramih, to se bo oznanovalo na strehah. Vampa, svojim prijateljem, rečem: „Ne bojte se tistih, kateri umore telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se velikoveč tistega, kateri more telo in dušo vreči v peklensko pogubljenje. Da, tega, pravim; se bojte. Ali se ne kupita dva vrabca za en vinar? in vendar ne pade nobeden izmej njiju na tla brez vašega Očeta. Pa tudi lasje na vaši glavi so vsi sešteti. Ne bojte se torej; več kot veliko vrabcev ste vi vredni. Povem vam pa: Kdorkoli me spozna pred ljudmi, tega bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, kateri je v nebesih; kdor me pa zataji pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, kateri je v nebesih. Kadar vas bodo pa gonili v shodnice in pred gosposke in oblastnike, ne skrbite, kako ali kaj bi odgovorili, ali kaj bi rekli. Zakaj sv. Duh vas bo učil tisto uro, kaj govorite. “
Ker so bili farizeji tako zelo razdraženi, se je bilo bati, da bi s svojim pretenjem ne preplašili tudi apostolov, učencev in ljudstva. Zato jim je bilo treba dajati srčnosti, posebno, ker so se zbirali v toliki množici. Dve reči jim priporoča nujno: Farizejev naj nikar ne poslušajo. Da njih hinavščino imenuje kvas, je jako značilno; kakor kvas prekvasi vso moko, tako je hinavščina prevzela farizeje, njih mišljenje, govorjenje, delovanje. Kvas je tudi znak gnjilobe, torej zlobnosti. Nasproti naj se trdo držijo njegovega nauka in naj ga tudi neprestrašono spoznavajo. Primera,
v kateri jim to pove, je vzeta iz navade jutrovcev, ki so z nizke in plošnate strehe govorili, če so hoteli ljudem kaj naznaniti.
Za oboje pa navede več nagibov, namreč: zakaj naj se ogibljejo farizejev, njega pa in njegov nauk javno spoznavajo. 1. Njih hinavščina ne bo ostala skrita. 2. Ako se je treba že koga bati, boje naj se Boga, ne ljudij. Ljudje morejo umoriti le telo, pa nič več; Bog pa lahko oboje v pekel pahne. 3. Kaj bi se bali, saj Bog, to je božja previdnost, skrbi za telo in za dušo. To pokaže v prekrasni primeri: za katero reč se n. pr. kdo tako malo zmeni kakor za vrabca? eden manj ali več na svetu, kaj to? In vendar se tudi vrabčku na strehi ne sme nič zgoditi, če Bog noče ali ne pripusti. Kdo se zmeni za to, če je las padel z glave? In vendar tudi za lase skrbi previdnost božja tako natanko, da ima vse preštete. Če so tudi zatoženi, tudi pred sodniki, jih ne bo Bog zapustil ; sv. Duh jim bo navdihnil, kako naj se zagovarjajo. 4. Najimenitnejši vzrok je pa ta, kako bodo zvesti spoznovalci poplačani in počeščeni v nebesih, odpadniki pa kaznovani in zavrženi.
Zapomnimo si te veličastne resnice; od nekdaj so pogum dajale vsem pravim služabnikom Kristusovim, da so z veseljem delali, trpeli ali celo umirali za Jezusa. Posebno naj bi vsakemu vedno po ušesih donele besede: Kdor bo mene spoznal pred ljudmi tega bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih > kdor bo pa mene zatajil pred ljudmi, tega bom Uidi jaz zatajil pred svojim Očetom, kateri je v nebesih.
II.	Nekdo izmej ljudstva je pa rekel Jezusu: Učenik, reci mojemu bratu, naj deli dedščino z menoj! On pa mu odvrne: Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca mej vama? Nato jima reče: Varujte se lakomnosti, zakaj nihče ne šivi ob obilnosti svojega imetja. In povedal jim je to-le priliko: Nekega bogatega človeka polje je rodilo obilo sadu In mislil je sam pri sebi: nKaj bom storil, ker nimam, kamor bi spravil svoje pridelke?“ In je rekel: „ To bom storil: podrl bom svoje šitnice in naredil bom večje in spravil bom tu vse svoje pridelke in svoje blago. Potlej porečem svoji duši: „Duša, veliko blaga imaš za mnogo let; počivaj, jej, pij, veseli selu Bog pa mu je rekel: „Neumneš, to noč bodo tirjali tvojo dušo od tebe; kar si pa spravil, čigavo bo?* — Tako je s tem, kateri si nabira bogastva in ni bogat v Bogu.
Povod tej prelepi priliki je bil torej neki mož izmej ljudstva, kateri se je kar mej govorom približal Jezusu in zahteval, naj pregovori brata, da bi delil ž njim dedščino. Po postavi je namreč
-dobil najstarejši sin dvakrat toliko, kakor vsi drugi sinovi, ker je moral skrbeti tudi za mater in nezmožne sestre; izplačevalo se jim je v denarjih, kar je večkrat provzročalo prepire in nezadovoljnost. Tak nezadovoljnež je bil tudi ta mož, ki je prišel k Jezusu, in kakor je razvideti iz odgovora, ga je privedla lakomnost. Kaj ee ve, morda je že več časa iskal prilike, kako bi porabil Jezusovo veljavo, da bi prišel do bogato dedščine; gotovo je šel iz tega namena iz doma in bržkone je bil njegov brat bolj pobožen in ta dan tudi mej poslušalci, ker je toliko zaupal Jezusovi besedi.
Ali se vam ne zdi že ta mož sam kakor neka prilika posebej, ki nam tako — rekel bi — na debelo kaže, kakšni so večkrat naši poslušalci in koliko sadu imajo večkrat tudi najlepši govori. Jezus govori tako navduševalno o spoznavanju svete vere, ko bi bilo za to treba tudi dati premoženje ali celo življenje; sedaj pa pride naš čudni mož s tako zahtevo, ki kaže golo posvetnost in poželjivo lakomnost, brez vsake višje misli in želje. Pa kolikrat se še sedaj ponavlja enako podlo mišljenje pri slabih poslušalcih božje besede.
Pokaže se pa tudi velika krotkost Zveličarjeva, ker tako lepo mirno odpravi nadležnika, češ, da za posvetne reči so sodniki nastavljeni, on je le sodnik duš in za dušno sodbo mora pripravljati ljudi. Lahko bi mu bil dal kako hujše ime, a nagovori ga le z neko osupnjenostjo: »Človek!« Potlej se pa zopet mirno obrne do poslušalcev in prekrasno naslika nespamet in nevarnost lakomnosti. Najprej pokaže, v čem je lakomnost, namreč v skrbi za obilnost; kdor skrbi za potrebne reči, še ni lakomen. Prekrasna je beseda: Nihče ne šivi ob obilnosti svojega imetja. Hoče namreč reči: naj bogatejši človek na svetu in ubogi dninar, kateri živi, kakor pravimo, iz rok v usta, se vsedeta opoldne k mizi in oba se nasitita, vsak po svoje; delavec je povžil skoro ves zaslužek, a milijonarju so ostali milijoni zaprti v omari in bodo ostali še dalje, ker niso potrebni za življenje ; ob njih torej ne živi, marveč le ob tej malenkosti, ki mu je potrebna za vsakdanje življenje, vse drugo mu je odveč, deva, kakor nam zopet povč dobro odbrana beseda — »na stran.«
Oglejmo si pa še priliko samo, ki nam res v kratkih a krepkih potezah slika podobo posvetnjaškega bogatina: 1. Prva poteza: Mož je bil bogat, a njegovo posebno veselje je v tem, da le še bogati. To je skoro brez izjeme lastnost vseh bogatinov, da vedno bolj in bolj bogatijo ter svoje trdne blagajnice in shrambe polnijo
in po potrebi še razširjajo. 2. Druga poteza: Bogatina začne skrbeti — žetev je obilna, ne ve kam ž njo; treba nove prezidave, O, bogatinovo življenje ni lahko, ni srečno, marveč polno truda in skrbij. Poleg prve skrbi, kako bi premoženje pomnožil, se ga vedno kot klop drži še druga, kako bi imetje dovolj zavaroval pred tatovi itd. 3. Tretja poteza: Bogatin misli le sam nase ter pozabi Boga in bližnjega. Imetje imenuje le »svoje pridelke«, »svoje blago«, ne pa »dar božji« ; vživati pa namerava le vse sam, ne spomni se bližnjika, ki morda strada. 4. Četrta poteza: Bogatin postane polagoma nekako živinski, (ali kakor se sedaj bolj prikrito reče : »materijalist«.) Svoji duši ne ve boljšega svetovati, nego : »Duša, jej, pij, bodi dobre volje!« Oj, kako nizkotno! 5. Peta poteza: Bogatin živi bolj v prihodnjosti, kakor v sedanjosti; le to prevdarja noč in dan, kako bo še v prihodnjosti šaril s svojim premoženjem, ter pozabi na sedanje potrebe. 6. Zadnja in v priliki najbolj značilna poteza je ta, da se bogatin smrti ustraši bolj, kakor vsak drug človek. Ravno zato, ker je ves zaverovan v svoje imetje in v razkošno vživanje, mu pride smrt nepričakovano, kedar-koli pride. In z napovedjo bližnje smrti se oglasi strašno vprašanje: Kar si spravil, čigavo bo P Da, to kratko vprašanje : čigavo bo P ga zopet spravi tako iz uma, da se ne more pravočasno odločiti, kako bi pametno obrnil svoje obilno imetje? Večkrat je njegova oporoka tako nespametna, da se vse čudi. Kako bi se še le čudit bogatin sam, ko bi čez nekaj let mogel iz groba vstati in bi se mogel sam prepričati, čigavo je sedaj to, kar je vse življenje skupaj znašal s tolikim trudom in znojem !
Pa vse to, kar sem navedel, še ni nič proti strašni, nepričakovani novici: To noč bodo tvojo dušo od tebe tirjali! Zakaj kadar se duša tirja od človeka, tirja se od človeka tudi račun — in to je sodba! In ta sodba ima odločiti za vso večnost. Kako bo obstal bogatin in posvetnjak, ki ni nikdar mislil na dušo in večnost, marveč le na »blago« in »pridelke«, katere je mislil vživati še dolgo, dolgo 1 Od tod tolik strah, tako težka ločitev! Zato pravi Jezus: Tako je s tem, kateri si nabira bogastva in ni bogat v Bogu! ter s tem nasvetuje najboljše sredstvo zoper pogubno lakomnost, namreč bogastvo v Bogu t. j. čednosti in dobra dela.
III.	Nasproti temu bogatinu, ki se ni kar nič pripravljal za smrt, uči Jezus v dveh drugih prilikah, kako moramo biti za smrt vedno pripravljeni, rekoč: Vače ledje naj bo opasano in svetila goreča v vaših rokah, in vi bodite enaki ljudem, kateri čakajo svojega go-
spoda, kedaj se bo vrnil od šenitnine, da mu, kadar pride in potrka, zdajci odpro. — Blagor tistim hlapcem, katere Gospod najde čuječe, kadar pride! Besnif.no vam povem, da se bo opasal in jih bo k mizi posadil in bo pristopil in jim stregel. In ako pride ob drugi straši, in ako pride ob tretji straši in jih najde tako, blagor tistim hlapcem! To pa vedite, da, ko bi hišni gospodar vedel, katero uro pride tat, bi gotovo čul in bi ne pustil podkopati svoje hiše. Tudi vi bodite pripravljeni, ker ob uri, ko se vam ne zdi, bo prišel Sin človekov.
Prva prilika nam kaže prijetno sliko dobrih in zvestih služabnikov pa ljubeznivega gospoda, kateri jim poplača postrežljivo službo tako, da bi jim ne mogel lepše. — Oglejmo si najprej služabnike. Jako slab služabnik bi bil tak, kateremu je treba vedno zapovedovati, posebej ukazovati vsako reč, katerega je treba še iskati in klicati za postrežbo. Nasproti pa so hlapci v naši priliki prekrasen vzor dobrega služabnika, ki ima sploh takrat najlepšo priliko pokazati švojo vrlost, kadar pričakuje svojega gospoda. »Opasano ledje« pomeni delavnost, ker pri judih je bilo treba nekoliko vzdigniti in prepasati široko spodnje oblačilo, kadar se je kdo lotil težkega dela, ali odpravljal na potovanje. Hlapci torej niso mislili na počitek ali spanje, marveč, kako bi urno postregli gospodu, kakor hitro pride. V ta namen imajo že tudi pripravljena Bvetila v rokah, vse je poskrbljeno, da bi se le za trenutek ne bilo treba gospodu muditi pred stanovanjem, ali da bi bil kakorkoli obtežen njegov prihod: le tega še čakajo, kdaj bo potrkal. Tako pripravljeni pa čakajo ne le par trenutkov, marveč tako dolgo, da gospod res pride, ko bi prišel tudi še-le o polnoči ali še pozneje. Zares dobri hlapci, katerim ni nič preveč, nič predolgo, nič pretežavno 1 Poglejmo pa še tudi gospoda teh hlapcev. Nehote se spomnimo pregovora: »Kakoršni posli, taki gospodarji.« Kako jim lepo po-plačuje ljubezen z ljubeznijo! za dobrega posla je že veliko poplačilo to, ako je gospodar zadovoljen z njegovo postrežbo, alta ga nekoliko pohvali; v čast si šteje, ako katerikrat kaj boljšega dobi z gospodove mize; kaj pa še le, če smč z gospodom sedeti pri eni mizi, četudi na zadnjem prostoru. To pa je neslišano, kar nam pove prilika, da gospod posadi služabnika na svoj sedež k Bvoji mizi in mu sam streže! Ali bi mogel gospod še večjo čast, večjo ljubezen skazovati svojemu hlapcu?
Lahko nam je po tem pojasnilu razlagati pomen te prilike, ki je za vse dobre ljudi tolikanj tolažilna. Gospod je Jezus Kristus; hlapci so učenci njegovi, sploh vsi zvesti, sveti kri-
stijani po raznih stanovih. Prižgane svetilnice pomenijo posvečujočo milost božjo, sveto pravičnost. Opasana ledja pomenijo pravo krščansko pobožnost in svetost ter dobra dela. Prihod gospodov od ženitnine je prihod Jezusa Kristusa po njegovem preveselem vnebohodu. Ta prihod je zlasti dvojen: ob zadnji uri in na sodnji dan. Nočne straže pomenijo človeško življenje z raznimi težavami in skušnjavami. Judje so po zgledu drugih tedanjih narodov noč delili v štiri dele po tri ure, in so imenovali prvo stražo od 6. do 9., drugo od 9. do 12., tretjo od 12. do 3. in četrto od 3. do 6. ure. Tako se tudi naše življenje sploh lahko deli v štiri dele: v dobo otroško, mladeniško, moško in starostno. In primerno je, da prilika prve straže niti ne omeni, ker otrokom se še ni treba opasovati, ne morejo še sami prižigati svetil; ako pride Gospod v tej dobi, najde jih še nedolžne! Pozneje pa se je treba vojskovati, čuti, vedno in vedno se pripravljati, ker si človek le en trenutek ni svest prihoda Gospodovega — svoje smrti. Blagor torej vsakemu, ki je zmiraj čuječ, zmiraj v milosti božji, obložen z dobrimi deli in oblečen s čednostmi! Blagor mu, kateri ni nikoli zadremal ali zaspal v dremoto smrtnega greha! Blagor pa tudi tistemu, kateri se je pravočasno predramil — spokoril, kajti prilika sploh pravi: Blagor tistim hlapcem, katere gospod najde čuječe, kadar pride. In ravno v tem je glavni nauk in opomin te prilike: da bi bili zmiraj pripravljeni!
Da bi bili pa res vedno čuječi in zmiraj pripravljeni, nam prilika v kratkih besedah sicer, a krasno pred oči stavi neizmerno povračilo zvestega službovanja. Povračilo, katerega se ima nadejati slehrni zvesti služabnik božji, je nebeška gostija, — večno zveličanje, kjer bo stoterno povrnjeno vse, kar je ljubezen in zvestoba tukaj na zemlji storila svojemu Gospodu. Učenci so bili na zemlji opasani, sedaj se opaše Učenik; služabniki so nekdaj stregli Gospodu v revežih in nagih in trpečih na duši in telesu, sedaj pa jim on streže in jih razveseljuje kot svoje preljube svate in goste nebeške ženitnine !
Isto nam na srce polaga druga prilika, da bodimo za smrt vedno pripravljeni, ker ne vemo, kedaj pride, ker ima navado, da prihaja kakor tat — nepričakovano. Jaz le še pristavim: Bodimo modri, obe priliki Bta opomin vsem ljudem, a posebej še nam, — vsakemu izmej nas! Amen.	A. Krzič.
2. Kaj je katoliškemu kristijanu cerkev?
Glej! prebivališče Boga z ljudmi, in prebival bo ž njimi. In oni bodo njegovo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog bo ž njimi.
Raz. sv. Jan. 21, 3.
Sveti Janez evangelist, po posebni milosti božji nekaterikrat na čas in prostor nenavezan in v duhu zamaknjen, je videl novi Jeruzalem, božje mesto, priti z neba na zemljo. In slišal je velik glas z nebeškega sedeža govoriti: Glej! prebivališče Boga z ljudmi in prebival bo z njimi. In oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam, njih Bog, bo ž njimi. Te besede iz skrivnega razo-denja sv. Janeza veli sv. cerkev brati na današnjo nedeljo, ko se praznuje spomin obletnice posvečevanja vseh cerkvi naše škofije. In kako primerno je to! Saj je vsaka cerkev, in četudi je po vnanje še tako borna, božje mesto, kjer se poniža sam Bog prebivati med svojim ljudstvom. Zato so se od prvih časov krščanstva cerkve posvečevale ali blagoslavljale z največjimi slavnostimi in pobebej še altarji, v katere se vlagajo svetinje svetnikov.
Cerkev, zlasti še farna cerkev, je središče vsega dušnega življenja župljanov, cerkev je prebogata obednica za hrano naše duše. Kaj je torej katoliškemu kristijanu cerkev? O tem poslušajte današnjemu prazniku primeren odgovor.
Cerkev je najimenitnejši kraj na svetu za pravega katoliškega kristijana in to zategadelj, ker I. je cerkev najbolj skrivnosten kraj; II. cerkev je kraj, kjer dobivamo največ milostij; III. cerkev je naš najljubši kraj.
I.	Skrivnostni značaj in pomen naših cerkva se spozna iz njih namena. Cerkve so prebivališča za Boga. Izvolil in posvetil sem to mesto, da je moje ime ondi na večno, in da ostanejo moje oči in moje srce ondi vse dni. (II. Kron. 7, 16.) Te besede o templu stare zaveze veljajo pač še bolj o templu nove zaveze; zato lahko rečemo: naše cerkve so nebesa na zemlji. Zlasti pa je tabernakel tisti nebeški prostor, kjer so Gospodove oči in njegovo srce vse dni.
V naših cerkvah se vdeležujemo odrešenja. V cerkvi nam stopa pred oči odrešilno delo Zveličarjevo od obednice v Jeruzalemu do spravne daritve na Kalvariji. Zato so zidane večidel v podobi križa. Temelj in zidovi se blagoslovi. Na posvečene altarje pride sam Jezus, nedolžno jagnje božje. Poslopje na zemlji dobi s posvečenjem in z daritvijo sv. maše nadnaraven, svet pomen.
Ker je torej cerkev po svojem namenu prebivališče Boga samega, prestol Jezusa Kristusa, zato je tudi vse, kar se vrši v cerkvi, tako skrivnostno in sveto. Tu se nam kaže Jezusovo življenje in delovanje, nauk njegov, trpljenje in poveličanje njegovo. Angeli obdajajo na neviden način altar Najvišjega, svetniki, ki jih tu častimo, prosijo za nas, zlasti, da bi nam Bog milostno odpustil grehe.
Tudi vse orodje, posode, oblačila, molitve imajo svoj skrivnosten pomen; mašnik pa je namestnik velikega duhovna Jezusa Kristusa. Kolikor bolj to premišljuješ, toliko bolj iz dna srca boš zaklical z očakom Jakobom: Kako strašen je ta kraj! Tukaj ni drugega, kakor hiša božja in vrata nebeška. (I. Mojz. 28, 17.)
Cerkev je tudi znamenje in podoba najglobočjih, najbolj ne-doumnih, najbolj skrivnostnih resnic naše sv. vere. Zlasti je vsaka katoliška cerkev podoba sv. matere rimske katoliške cerkve. Priprava zanjo se je delala že v stari zavezi; s presveto krvjo Odrešenikovo pa je bila posvečena in dopolnjena. Sveta cerkev je ustanova božje neskončno modre previdnosti na zemlji, da se ponavlja Jezusovo življenje v njej. Sveta cerkev je shramba božjih resnic, zakladnica nadnaravnih milostij, zato čuje nad njo sv. Duh.
Ker so cerkve templi božji, zato nas spominjajo Nje, ki je bila tudi tempel sv. Duha, posoda vse svetosti, nebeška Mati Marija.
Cerkev nas spominja tudi, da smo mi tempel božji, kadar je naša duša v posvečujoči milosti božji. Ali ne veste, da so vaši udje tempel sv. Duha, ki je v vas, ki ga imate od Boga, in da niste svoji. (I. Kor. 6, 19.) Naše cerkve nas celo spominjajo, da je ves svet prežal tempel božji, delo božjega, vse stvarjajočega Duha.
II.	Razvidno je iz vsega tega, da so naše cerkve zares najbolj skrivnostni kraji in nam morajo tudi taki biti. Pa so tudi kraji, kjer dobivamo največ milosti. Vsaka skrivnost v presveti osebi Jezusovi je milost za nas. Kolikor večja skrivnost, toliko večja milost. Te milosti so kakor neusahljivi gorski vrelci za nas, iz njih nam doteka blagoslov božji. Pri svetem krstu dobimo posvečujočo milost in orožje zoper satana, ko smo pokrižani ter z božjo besedo prerojeni v vodi in sv. Duhu. Pri sveti birmi prejmemo darove sv. Duha, zlasti dar moči, da moremo biti vstrajni vojščaki Kristusovi. V zakramentu sv. pokore prevzame cerkev nalogo usmiljenega Samarijana, v zakramentu sv. Rešnjega Telesa pa nas vabi k sebi ter poživlja On, kateri ima v sebi vso sladkost. Za zadnji
boj pa nam cerkev da zopet s sv. popotnico in svetim poslednjim oljem najboljše orožje, da moremo srečno nastopiti neznano pot v večnost.
Pod zidana cerkvena tla so pokopavali kristijani svoje ranjke; pod tlemi vojskujoče cerkve na zemlji je kraj očiščevanja, to je trpeča cerkev. Naše cerkve so za trpečo cerkev največja tolažba; saj se v njih opravljajo dobra dela za duše v vicah, posebno še daritev sv. maše. Za uboge duše v vicah je odločen poseben dan v letu, da se takrat toliko več moli in druzih dobrih del stori za verne mrtve.
Naše cerkve oznanujejo tudi slavo poveličani cerkvi v nebesih. V ta namen so postavljeni altarji svetnikov, kipi in slike svetnikov, pa prazniki, nekateri zapovedani svetnikom v čast, nam pa v dušno in telesno korist; saj Bog na mnogih krajih celo s čudeži to razodeva in potrjuje.
Cerkev je naša rodna hiša za nebesa, cerkev nas vzgaja za nebesa, cerkev redi našo dušo za nebesa, kakor mati nas pelje proti nebeški domovini. Zato so nam naše cerkve kraji, kjer dobivamo največ milostj.
III.	Iz tega, kar ste dosedaj slišali, spoznate, da je cerkev vsakemu pravemu kristijanu tudi najljubši kraj, kamor najraje in z največjo pobožnostjo zahaja. Otroci in odrasli ljudje se zmiraj radi spominjajo očetovega doma, kristijan pa hvaležno in pogostokrat misli na cerkev, kjer je prejel že toliko milostij. V njej se kristijan veseli v Gospodu, vanjo hodi iskat tolažbe v križih. Kako ljuba so mi tvoja prebivališča, Gospod vojnih trum! Moja duša hrepeni in koprni po lopah Gospodovih. (Ps. 83, 2. 3.) V cerkvi kristijan moli, hvali, časti, prosi. Tu išče sveta in pomoči zoper skušnjave, tu prosi milosti božje. Združen poje z angeli, da bi se nikoli ne ločil od njih. Torej radi hodimo v hišo božjo! Kdor je zanikaren v tem oziru, ne more upati, da ga Bog vzame v večna prebivališča. Kdor se tukaj odtujuje Bogu, kdor tu ne kaže nobene ljubezni do Boga, ali ga bo mar Bog vzel k sebi po sili? Saj ne mara za Boga tak človek. Taki utegnejo prestrašeni zaslišati glas božjega Sodnika : Vas ne poznam. (Mat. 25, 12.)
Pa ne le radi, ampak tudi s svetim spoštovanjem in srčno pobožnostjo hodimo v hiše božje. Tvoji hiši spodobi se svetost, o Gospod! na večne čase. (Ps. 92, 5.) Gospod je v svojem sv. templu; molči naj pred njim vsa zemlja. (Habak. 2, 20.) Našo oči in ušesa, zlasti pa naša srca naj bodo pozorna na altar in na prižnico.
S kakšnim svetim strahom je bil napolnjen Mojzes pred gorečim grmom in pred glasom iz njega! Koliko bolj bi morali še mi biti v naših cerkvah, kjer prebiva pravi živi Bog! Toda marsikaterega katoliškega kristijana sedanjih dnij osramote bogaboječi kristijani prvih časov; kaj pravim kristijani, osramote ga celo Judje in Turki, ker se ti dosti bolj spoštljivo vedo v svojih molivnicah, kakor pa mnogi katoličani. Celo neverniki so se s strahom bližali svojim malikom.
Kristijani! Spominjajmo se pogosto teh treh resnic, ki sem vam jih sedaj pojasnil, da se bomo zmiraj zavedali kaj so in kaj naj nam bodo naše cerkve. Cerkev je najimenitniši kraj, ker je najbolj skrivnosten kraj, kraj največjih milosti in najljubši kraj za pravega katoliškega kristijana. Ta misel naj nam nikdar ne izgine iz glave. Zato pa tudi lepo skrbimo za naše cerkve, lepšajmo jih, kolikor največ moremo, pa vedimo se v njih spoštljivo, da bomo čast delali svoji materi, sveti katoliški cerkvi. Glejmo, da bomo tudi mi sami živi templi, prebivališče sv. Duha. Varujmo se, da z grehom ne izženemo sv. Duha iz sebe, pazimo in delajmo na to, da se vselej vresničuje nad nami beseda sv. Janeza: Oni bodo njegovo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog, bo z njimi. Amen.
Val. Bernik.
Dvaindvajseta nedelja po binkoštih.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XLV.
Učenik, vemo da si resničen in po resnici učiš pot božjo. Mat. 22, 16.
Zelo prekanjeno so bili osnovali Jezusovi sovražniki napad, ki nam ga opisuje današnji sv. evangelij. Farizeji so namreč poslali svojih učencev ali privržencev in Herodijanov, t. j. takih odposlancev, kateri so bili za Heroda in torej tudi za Rimce. Odposlanci so bili čisto nasprotnih mislij. Farizeji so v svoji prevzetnosti težko prenašali rimski jarem in zelo sovražili rimsko gospodstvo; bili so, kakor bi sedaj rekli: jako narodni. Ilerodijani pa so imeli svoje ime od Heroda, ki je svojo oblast dobil od Rimcev, torej bil popolnoma v njihovih rokah. Farizeji so sicer sovražili Herodijane,
češ, da niso narodni, da so v zvezi z Rimci, tlačitelji naroda; a ko je šlo zoper Jezusa, so se takoj sprijaznili in zvezali. Saj enako delajo še sedaj nasprotniki Jezusa Kristusa, sovražniki njegove sv. cerkve. Večkrat so si ljudje mej seboj močno navskriž. Kadar velja zoper cerkev, so takoj složni, takoj prijatelji. Računali so pa farizeji pri onem zvitem vprašanju: se li sme cesarju dajati davek ali ne, tako-le: Ako Jezus poreče, da se ne sme dajati, razžalil bo Herodijane in po njih Heroda ter rimsko oblast; imeli bodo priliko za najpogubnejšo tožbo. Ako pa poreče, da se mora dajati cesarju davek, razdraženi bodo učenci farizejev ter zaženejo hrup, da je »brezdomovinec«, da je na strani sovražnikov. A kako modro jim Gospod prečrta zviti račun, prav res, kakor le more sama nebeška modrost! Kar so od začetka rekli le zvijačno: »Učenik, vemo, da si resničen in po resnici učiš pot božjo!« to so morali sedaj tudi v srcu priznati. Osramočeni so ga popustili in dalje si ga ni nihče upal več poprašati.
Bodi to evangeljsko sporočilo tudi nam nov dokaz veličastva Jezusovega, ob enem naj nam pa tudi vzbudi želje, da bi še bolj in bolj spoznali Gospoda in zvesto izpolnovali njegovo voljo. Resne besede Jezusove bomo slišali danes, ki so zelo pripravne v nas obuditi spokornega duha.
Nazadnje sem vam pojasnil tri prilike, v katerih nas Jezus prelepo uči, da moramo biti za smrt vedno pripravljeni, ker bo prišla kar nenadno: bogatin si je bil ravno uravnal vse tako ugodno, da se je sam veselil svoje prihodnosti, a hipoma mu prestriže vse te sladke nade mogočni glas Gospodov: »To noč še boš moral dati svojo dušo!« Dobri hlapci so bili torej jako modri, da so čakali opasani in s prižgano lučjo svojega gospodarja; in ker je smrt podobna tatu, kateri ne napoveduje naprej, kdaj pride, zato moramo biti vedno pripravljeni.
I.	Zadnjo primero Jezus sklene z besedami: Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko se vam ne zdi, pride Sin človekov, kakor da ima opomin še posebej veljati apostolom. Zato reče Peter Jezusu: »Gospod, ali nam praviš to priliko, ali vsem?« Gospod pa mu odgovori: Kdo neki je zvesti in razumni hišnik, katerega Gospod postavi črez svojo družino, da jim o pravem času daje primernega živeža? Blagor tistemu hlapcu, katerega najde Gospod, kadar pride, tako delujočega. Resnično vam povem, da ga bo postavil čez vse svoje premoženje. Ko bi bil pa tisti hlapec zloben in
bi govoril v svojem srcu: Moj gospod odlaša priti, in bi zašel tepsti sohlapce in dekle, s pijanci pojedati, piti in pijančevati; bo prišel gospod tistega hlapca ob dnevu, ki se ga ne nadeja, in ob uri, ki je ne vi, ga bo odločil in mu dal delež s nezvestimi hinavci; tam bo jok in škripanje z zobmi. Tisti hlapec pa, kateri vi voljo svojega gospoda in se ni pripravil in ni storil po njegovi volji, bo zelo tepen. Kdor pa ne vi, in stori kaj tepenja vrednega, bo malo tepen. Komurkoli pa je veliko dano, se bo veliko zahtevalo od njega, in komur so izročili veliko, bodo več tirjali od njega.
Mesto odgovora torej povč Jezus novo priliko, ki ima isto glavno misel, vendar tako, da se res lahko posname iz nje, da misli Jezus v prvi vrsti na apostole in učence ter v prihodnosti na papeže in škofe ter druge duhovne, katerim je izročil oskrblje-vanje svoje družine t. j. vernikov v sveti katoliški cerkvi. Prilika namreč pravi, da je Gospod onemu hišniku izročil vso družino, da mu je volja gospodova znana, in še posebno povdarja, da se mu je veliko izročilo; tudi to je jemati v poštev, da Peter vpraša v svojem imenu in v imenu drugih apostolov, torej v imenu vse prihodnje učeče cerkve. Vse to ne velja navadnim ljudem, marveč njegovim namestnikom posebej; v širšem smislu pa je seveda prilika krepak opomin vsakemu človeku; saj sveti Marka navede ob koncu Jezusove besede: Kar pa vam pravim, pravim vsem. Čujte!
Prilika najprej opisuje lastnosti dobrega hišnika. Ta je 1. zvest, kateri ne goljufa in ne išče svoje koristi, marveč le gospodovo; 2. moder ali razumen, ki se ne d& goljufati in rabi prave po-močke pri svojem hiševanju; 3. pravičen do gospoda in podložnikov, sam ne zapravlja z neizmernim vživanjem, delavcem pa daje o pravem času, in hrano, katero jim daje, jemlje iz gospodarjevih shramb, ne od drugod; 4. slednjič se odlikuje z milobo in dobrotljivostjo. Glejte, tak mora biti apostol Gospodov. Ako je pa res tak, bode prejel tudi veliko plačilo; postavil ga bo čez vse svoje premoženje; v nebesih bo užival posebno prednosti. Obratno bode pa tudi slab apostol veliko hujše kaznovan, posebno zato, ker je vedel, kaj je volja Gospodova, ker je bil bolj poučen, nego drugi preprosti verniki, pa tudi zato, ker se mu je izkazalo toliko zaupanje, pa je je zlorabil, zanemaril tako velike reči: veliko se bo zahtevalo od njega, komur se je izročilo veliko.
Vem, da daje ta prilika meni samemu najprej dovolj tvarine za izpraševanje vesti, vendar si štejem v dolžnost, da tukaj tudi
še posebej opozorim vas stariše, gospodarje in druge predstojnike, kaj je vaša sveta dolžnost. Gospod vas je postavil čez svojo najljubšo družinico, ljube nedolžne otročiče. Prizadevajte se tudi vi za prelepe lastnosti, katere hvali naša prilika, da boste res zvesti in modri predstojniki, ki boste dajali otročičem dobre hrane iz Kristusove shrambe, o pravem času z vso milobo in ljubeznivostjo. Gnjusi pa naj se vam ostudno vedenje nezvestega in zlobnega hišnika, ki je tako grdo zlorabil svojo oblast; kruto mučil družino, sam pa prešerno živel mej zavrženo druhaljo ! Zares, tužen prizor: tako visoko postavljen, pa se valja tako nizko! Prvi oddelek te prilike se bere ob godovih svetih škofov; a tudi ob spominih izvrstnih starišev in vzgojiteljev, ki so dolgo vrsto let bogo-ljubno živeli, vestno vzgojevali ljubo družinico in jo skrbno za-kladali z božjo hrano Kristusovih naukov, bi lahko vprašali: »Kdo ie zvesti in modri hlapec, katerega je Gospod postavil čez svojo družino, da ji o pravem času daje primernega živeža?«
II. Potlej je še nadaljeval Jezus: Ogenj sem prišel prinest na zemljo in kaj hočem, kakor da se vname. S krstom pa imam krščen biti, in kako mi je britko, dokler se ne dopolni. Menite, da sem prišel mir dat na zemljo ? Povem vam, da ne, marveč razpor. Zakaj odslej se jih bo pri eni hiši pet razprlo, trije zoper dva in dva zoper tri. Razprli se bodo oče zoper sina in sin zoper svojega očeta; mati zoper hčer in hči zoper mater, tašča zoper svojo nevesto, in nevesta zoper svojo taščo.
Ker imajo zvesti služabniki Božji prejeti kdaj tako veličastno plačilo, nezvesti odpadniki pa tako strašno kazen, opominja sedaj Zveličar kar najkrepkejše k neupogljivi odločnosti, naj bi se stavile še tako velike in hude zapreke, in sicer v treh podobah, v katerih kaj lepo odseva pravi duh božjega kraljestva.
Prva podoba je v besedah: Ogenj sem prišel prinest na zemljo in kaj hočem, kakor da se vname. Krščanstvo je torej ogenj. Moč ognja je velika in se razodeva na razne načine. Veličastno posveti ogenj v temo, prekrasno je posvetilo krščanstvo v temo paganstva in megleno mračnost judovskega hinavstva; nebeška svitloba je prešinila ne le razum, marveč tudi srce. Z veliko oblastjo pokonča ogenj, kar zadene; — z nepremagljivo močjo je vniče-valo krščanstvo vse povprek, kamor je zadelo: zmoto, laž, hinavščino, sebičnost, krivičnost, drzno prevzetnost, grdo nečistost, divjo krutost in neusmiljenost, vse, kar se imenuje greh in grešna strast! Ogenj je sam ob sebi najčistejši element, ker si ne moremo
42 >
lahko misliti čistejše reči, kakor je razbeljeni plamen; ima pa tudi največjo očiščevalno moč, ki čisti zlato in srebro in druge kovine; oj, kako je čistilo in lepšalo srca človeška krščanstvo, kar se je zanetilo na zemlji! V ognjenem žaru se je prikazalo presv. Srce Jezusovo bogoljubni devici Marjeti Alakok, da bi tako pokazalo svojo nebeško čistoto in svojo božjo neugasljivo ljubezen; oj, koliko najboljših src si je že ukresalo pri tem božjem kresu najplemenitejši plamen svete ljubezni! Kaj je ognja moč v sveti katoliški cerkvi, pokazalo se je takoj prvi binkoštni praznik, ko je prišel v ognjenih jezikih sveti Duh na svet, isti sveti Duh, ki še sedaj vlada sveto katoliško cerkev in jo bode vladal do konca dnij, in ki bo vladal v sv. katoliški cerkvi vsako srce, katero je dobre volje.
Druga podoba je v besedah: S krstom imam biti krščen. Jezus tukaj govori o svojem trpljenju. Kakor so nekdaj krščevali s potapljanjem, da je krščevanec bil ves pod vodo, enako je bil Jezus ves potopljen v morju britkostij in nedopovedljivih bolečin, res krščen s svojo predrago božjo krvjo, ki jo je prelil do zadnje kapljice. Ta krst Kristusovega trpljenja pa je predpodoba vsega krščanstva in vseh pravih kristijanov. S krstom postanemo kri-stijani, stopimo v sveto cerkev; sv. krst je takorekoč smrt in pokop starega grešnega človeka; s krstom prevzamemo dolžnost za Kristusa živeti in ž njim trpeti, ko bi bilo treba, tudi umreti ž njim. O, da bi tudi mi tako želeli le zanj živeti, kakor je on srčno želel za nas — trpeti in umreti!
Tretja podoba je povedana v besedah: Menite-li, da sem prišel mir dat na zemljo? Povem vam, da ne, marveč raspor in meč. Namen Kristusovega trpljenja na zemlji je mir; toda prav tako, kakor pravi stari latinski pregovor: »Ako hočeš imeti mir, prični vojsko!« se je godilo ves čas v krščanstvu in se bo godilo do konca dnij; le s hrabro vojsko priborimo že tukaj na zemlji mir svojemu srcu in svoji duši večni pokoj unstran groba. V sebi in okrog sebe čutimo vedno toliko sovražnih sil, ki nasprotujejo Kristusovemu duhu in branijo, da se ne more utrditi pri nas njegovo kraljestvo. Tu je treba krepko mahati z mečem premagovanja in zatajevanja; večkrat je treba celo razdreti najtesnejše družinske zveze. Cerkvena zgodovina nam kaže premnogo ganljivih zgledov take svete odločnosti, ne le ob času preganjanja, marveč tudi v mirnih časih, ko so hoteli ravno domačini pobožnim dušam zaprečiti pot krščanske popolnosti, po kateri so hrepeneli v duhovskem ali samostanskem življenju. Zato se pa tudi imenuje krščanstvo na
'zemlji vojskujoča cerkev, ki se bode še le sodnji dan spremenila v zmagoslavno cerkev, ki bode s Kristusom zmagoslavje obhajala v večni sreči rajskega miru.
Rekel je pa tudi množicam: Kadar vidite, da se oblak vzdiguje od zahoda, zdajci pravite: dež bo, in se zgodi tako. In kadar jug vleče, pravite: vročina bo ; in se zgodi. Hinavci! podobo neba in zemlje veste prevdarjati, kako pa, da tega časa ne prevdarite ? Zakaj pa tudi sami sebe ne sodite, kar je prav?
Ko je bil v kratkih, a tako krepkih potezah opisal novo dobo, ki je že deloma nastopila, deloma se bo še razvila, se začudi judom, kako da tega že sami nočejo izprevideti; saj celo vreme znajo iz določenih znamenj tako gotovo napovedati, da bi se sramovali, ko bi se ne zgodilo tako, kakor so napovedali; iz-premembe dušnega vremena pa nočejo spoznati, ko vendar že tretje leto gledajo tako zanesljiva znamenja novega vremena, krščanske dobe, božjega kraljestva na zemlji!
III. Mej temi govori se je jela pri ljudeh širiti strašna novica o grozoviti smrti nekaterih Gahlejcev v Jeruzalemu. Pilat, tako so pravili, je dal pomoriti nekaj Galilejcev, ravno ko so opravljali svoje daritve; že moritev sama je bila huda reč, da se je pa to zgodilo ravno pri darovanju, pri svetem opravilu, to je pa bilo še celo kaj nenavadnega, neslišanega. Zakaj so bili umorjeni, ni povedano ; bržkone so se bili v svoji gorečnosti kaj sprli s templovo stražo ter so jih pomorili vojaki. Tudi to ni jasno, koliko je bil Pilat osebno prizadet pri tej umoritvi; za vse, kar so Rimci storili, je bil po judovski sodbi odgovoren Pilat, kakor se pri nas večkrat zvrača vse le na vlado. To strašno dogodbo so prišli brž povedat tudi Jezusu. Iz ljudskega govorjenja in Jezusovega odgovora je razvidno, da so judje krivo sodili one umorjene Galilejce, češ, da so morali storiti kaj zelo hudega in da je bila ta moritev očitna kazen za njih grehe. To je bil tudi znak silne prevzetnosti, češ, Izraelcu se v templu ne more nič zgoditi, Bog ga varuje zoper vsako silo ; le če je grešnik, je to drugače, tedaj pa nastopi kazen božja.
Jezus pa porabi to dogodbo, da pojasni judom njihovo splošno zlobnost, sedaj bi rekli, narodno propalost, pa tudi napove strašno kazen, ki bode zadela ves narod. Odgovoril je namreč onim, ki so mu bili povedali to novico, tako-le: Menite li, da so bili ti Ga-lilejci večji grešniki, kakor vsi drugi Galilejci, ker so toliko pretrpeli ? Povem vam, da ne; marveč, če se ne spokorite, boste vi ravno tako poginili. Ali menite-li o onih osemnajst, na katere je padel
siloamski stolp, da so bili krivičnejši, kakor vsi ljudje, kateri prebivajo v Jeruzalemu ? Povem vam, da ne, marveč, če se ne spokorite, boste vsi ravno tako poginili!
Jezus torej prvemu dogodku, o katerem so pravili ljudje, pridene še drug slučaj, ko se je osemnajst ljudij ponesrečilo v Jeruzalemu pri studencu Siloe, ki je pod naj višjim tempelskim zidom ob južnovzhodnem vogalu in je tudi veljal judom kot posebno posvečen in torej varen kraj; a vendar se je nesreča zgodila, en del stolpa se je podrl in je provzročil to nezgodo. Judje so bržkone tudi to občeznano nesrečo pripisovali le grehom ponesrečencev; a Jezus, ki pozna srca vseh ljudij, jim pravi, da je to le kriva sodba, in da niso bili večji grešniki kakor drugi ljudje, kakor navzoči poslušalci, ker se imajo za nedolžne, pa niso. Hoče jim, kakor pravimo, vest izprašati in pripraviti jih do pravega spoznanja, zato jim dvakrat zatrdi: Če se ne spreobrnete, boste vsi ravno taka poginili!
IV.	Da bi jih še bolj privedel do pravega spoznanja in jim obudil zaupanje do božjega usmiljenja, jim pove to-le prekrasno priliko: Nekdo je imel smokvo vsajeno v svojem vinogradu; in prišel je iskat sadu na nji, pa ga ni našel. Rekel pa je gorniku: nGlej, tri leta hodim iskat sadu na tej smokvi in ga ne najdem. Posekaj jo torej, čemu še prostor jemlje iu On pa je odgovoril in mu rekel: „ Gospod, pustijo še to leto, dajo okopljem in ji pognojim, da morda obrodi sad; če pa ne, jo posekaš potlej.“
Prilika je vzeta iz izraelskega življenja. Vinska trta in smokve so navadni pridelki v Palestini. Ob kraju vinograda so rastli navadno mandeljni, breskve in smokve. Pomen prilike je ta-le: Gospod je nebeški Oče, gorniki so vsi preroki in slednjič Jezus Kristus, smokva je izraelsko ljudstvo; tri leta je oni čas, ko si je bil Bog izvolil izraelsko ljudstvo pa do smrti Jezusove, torej čas očakov, Mojzesova doba in čas mesijanski, ali pa le samo oni čas, ko je Jezus očitno učil in čudeže delal; nerodovitnost drevesa je nevera judov, ki so zavrgli Jezusa. Lepo se primerja katoliška cerkev vinogradu, ker je namenjena za vesoljni svet, izraelsko ljudstvo je pa le eno drevo tega velikega vinograda, pa če to se ima posekati, ker noče obroditi sadu. Že tretje leto se trudi božji Zveličar z učenjem, zgledom, čudeži ne le za ves svoj vinograd, marveč še prav posebej za smokvo in izprosi ji še obstanek, ko je že imela biti posekana, priliva ji ne le s svojim znojem, marveč nazadnje s svojo božjo krvjo; vse, vse si priza-
dene, da bi pri nji sad obudil za večno življenje, pa vse zastonj! In vendar ima še usmiljenje! Takrat, ko so zaklicali: »Njegova kri pridi nad nas in nad nase otroke!« je rekel nebeški Oče: Posekajte to drevo! Toda Jezus prosi še s križa za nehvaležnike: Oče, odpusti jim! in še jim je bila odločena nova doba za spreobrnjenje — do razdejanja jeruzalemskega mesta; s tem je preteklo še četrto leto, leto izrednega usmiljenja. Vinograd je bil na novo okopan in gnojen, ko so apostoli učili in čudeže delali, verniki v velikem številu dajali najlepše zglede, tudi mučeniška kri je že tekla. Ker pa tudi to pri večini ni nič izdalo, je bilo leta 70. po Rimcih mesto razdejano, ljudstvo — nerodovitno drevo — posekano, vejice razpršene mej razne narode. Grozovit in silovit je bil padec drevesa, kakor nam popisuje zgodovina; še brez mere vse strašnejši je bil poraz judovskega naroda, kakor pa onih osem-najsterih, na katere je padel siloamski stolp.
Ako pa obračamo priliko na posameznega človeka, tudi pri njem lahko ločimo tri dobe, mladostno, moško in starostno. Od vsake dobe Bog zahteva sadu za nebesa, dobrih del in čednostij. Veliko veselja ima Bog nad rodovitnimi drevesi, nad nedolžnimi in čednostnimi ljudmi vsakega stanu; pa njegovo premilo Srce ima potrpljenje tudi z grešniki ter čaka tudi po več let pravega, korenitega spokorjenja. Res, da večkrat Bog deli življenje v krajše dobe in pošlje včasih naglo smrt: pa to se zgodi še-le potlej, ko je že prizanesljivo čakal in zastonj iskal sadu, zakaj potrpežljivo ravna z vsemi, ker noče, da bi bil kateri pogubljen, marveč da bi se vsi obrnili k pokori. (II. Pet. 8, 9.)
Kateri pa so naši priprošnjiki, da nam ljubi Bog prizanaša? Najprej Jezus Kristus. Kakor je za izraelsko ljudstvo molil noč in dan ter še na križu klical : Oče, odpusti jim! tako še zmiraj za nas prosi, zakaj sv. Janez piše: Ako je pa kdo grešil, imamo besednika pri Očetu, Jezusa Kristusa Pravičnega, in on je sprava za naše grehe. Potlej je naša mogočna priprošnjica nebeška Kraljica, Mati božja, kateri Bog ne more odreči nobene prošnje; tudi angeli in svetniki v nebesih veliko premorejo s svojo prošnjo. Enako bv. cerkev opravlja sveto daritev in molitve za vse ljudi in vsi dobri in pravični ljudje po vesoljnem svetu prosijo za grešnike: Odpusti nam naše dolge! — Gospod, usmili se nas! itd. Ali niso res vse to izdatne prošnje za grešnike: Pusti ga še to leto! Morda obrodi sad!
Oh, ta »morda« nas še skrbi. Grešnik ima prosto voljo; p r i-siliti ga vse molitve v nebesih in na zemlji ne morejo k pobolj-šanju, ako sam hoče ostati v grehih, kakor nam, žal, poleg trdovratnih judov kaže še premnogo žalostnih zgledov iz krščanske dobe, tudi iz naših časov, tudi iz naše družbe. Strašno je tudi to, da grešnik ne vč, kdaj se pri njem začno tista tri leta, kdaj jenjajo in kdaj pride četrto, posebno milostno — izprošeno leto!? O človek, ki tega ne veš, nikar ne odlašaj, zakaj prilika se konča s preresnimi besedami: Če pa ne, ga posekaš potlej! Gospod je kar tiho poslušal to gornikovo prošnjo, češ: »Kakor si rekel, tako se zgodi; če pa še sedaj ne prinese sadu, bo posekano brez usmiljenja.« Če grešnik v odločenem času ne prinese sadu prave pokore, bo vekomaj zavržen iz vinograda Gospodovega, zanj v raju ni prostora.
Če želim pri vsakem govoru, da bi ga obrnili vsak na-se, želim to še prav posebno pri današnjem; ker tako zelo želim vas obvarovati tiste strašne besede, ki se strašnejše ne moremo misliti ob koncu življenja, namreč obupne besede: prepozno, prepozno! Amen.	A. Kržič.
2. Krivično blago.
Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Mat. 22,21.
Iz današnjega sv. evangelija se razvidi vsa hudobija farizejev, ki so hoteli Jezusa v kaki besedi vjeti, ga pri ljudstvu počrniti, ga zatožiti in s pota spraviti. Zategadel se mu hinavsko približajo in ga vprašajo, če se sme cesarju davek dajati ali ne. Mislili so si, če potrdi to vprašanje, zameriti se mora pri ljudstvu, ki itak ni hotelo nič slišati o rimskem cesarju in njegovih davkih; če pa reče, da ne, tožili ga bodo pri cesarskem namestniku, da ljudi ščuje zoper rimsko poglavarstvo, in je kot podpihovalec ljudstva vreden smrti. Tako so mislili, da se mora na vsak način vjeti v njih zanjke. A prazne so vse ljudske nakane proti modrosti božji. Sv. evangelij nam pove, kako jih je Zveličar vsikdar, pa tudi sedaj osramotil, in jih podučil, da naj dajejo vsakemu, kar mu gre po pravici, cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.
Po tem Jezusovem nauku, glejte, se moramo tudi kristijani vedno ravnati, dati in pustiti moramo vsakemu, kar mu gre in ogibati se vsakatere najmanjše krivice, ki bi nam vtegnila delati težko vest na smrtni postelji, po smrti pa bi bila vzrok našemu pogubljenju. Zategadelj premišljujmo danes ob kratkem resnico: 1. da se jih zaradi krivičnega blaga veliko pogubi, ker je povračilo silno težavno; a 2. da brez povračila ni odpuščenja greha.
1. Med starimi paganskimi rimskimi cesarji bi se Vespazijan lahko imenoval najboljši, da ne bi madež najgrše lakomnosti za-temneval zvezde njegove slave. Da je zadostoval svoji lakomnosti, strašil se ni nobene goljufije in nobenega oderuštva, še celo ne očitnega ropa. Za svoje namestnike po deželah in za davkarje je nastavljal take ljudi, ki jih je spoznal za posebno prekanjene, da so pod mnogoterimi pretvezami le vedno in vedno vedeli denar izžemati iz ubogega ljudstva. Ko so pa storili svojo dolžnost in napolnili cesarske blagajne ter še svoje žepe, delal je potem ž njimi, kakor so oni poprej delali z ljudstvom. Kakor pijavke, kadar se nasrčejo krvi, ali gobo, kadar se napije vode, jih je izžemal in iz služb poganjal.
Enacih Vespazijanov in sesalcev ubogega ljudstva se ne manjka še za naših časov. Te vrste ljudje, kedar pridobe krivično blago, bo enaki divji zveri, katera zagrabi s svojimi kremplji kak rop in raje pretrpi tepež in rane, kakor da bi izpustila ugrabljeni rop. Tako si d& tudi lakomnik, ki se je polastil kake stvari, rajše strgati meso s svojega života, kakor da bi povrnil krivično blago. Le recite takemu, naj poravna svoje goljufije, odrtije in krivice, kaj vam bo rekel ? Poslušajte, kaj pripoveduje sv. Antonin.
Nek bogat oderuh je nakupičil velike kupe bogastva, ki sta ga imela za njim podedovati njegova dva sina. Ko se mu je približal konec življenja, razodel je nekemu duhovniku, kar je težilo njegovo vest. Duhovnik ga opomni, da mora nazaj dati vse krivično pridobljeno blago, sicer mu ostanejo zaprta vrata v nebesa. Druge pomoči ni zanj nobene. Umirajoči oderuh tarna in toži, rekoč : »Če umrjem, ostaneta moja otroka zapuščena in morala bi od milosti drugih ljudi živeti; če pa ozdravim, moral bom beračiti.« Tedaj mu prigovarja starejši sin: »Oče, ne skrbite zame, mislite le na zveličanje svoje duše in dajte nazaj vse krivično blago«. A starec ga s trdimi besedami odpravi, rekoč, da je božja dobrotljivost in usmiljenost do ljudij tako velika, da človeku ne more naložiti tako težke žrtve, in v takem predrznem zaupanju in pre-
klinjevanju božje dobrotljivosti izdihne svojo krivično dušo. Po njegovi smrti se začne prepir med bratoma. Starejši je zahteval, da naj se krivično pridobljeno blago povrne pravim posestnikom; mlajši pa se je tega branil, ker hudič lakomnosti je zamrežil tudi njega, kakor poprej očeta, da se je izgovarjal, češ, on sam ni nobenemu storil nobene krivice, očetove krivice pa sin ni dolžan poravnavati. Starejši sin je razdelil potem svoj delež pravim posestnikom in med ubožce in se umaknil v samostan; mlajši pa je z razuzdanim življenjem zapravil svoj delež in konečno umrl nagle smrti. Kako sta si morala potem v večnem peklenskem ognju oče in sin očitati storjene krivice in preklinjati drug drugega!
Iz te prigodbe, ki se žalibog tudi še ponavlja v življenju, lahko razvidite, da se jih v resnici veliko pogubi zaradi krivičnega blaga, ker tako povračilo človeka silno težko stane; to pa zategadelj, ker je lakomnik tako rekoč vklenjen od trojnega hudobnega duha. Eden teh mu zakrkne srce in mu zaduši vsako misel na povračilo; drugi mu zamaši usta, da v zakramentu sv. pokore zamolči svojo krivico, tretji pa ga napolnjuje s strahom, da bi bili njegovi dediči berači, če bi hotel poravnati vse krivice. Zategadelj sv. Vincencij pravi: »Ce hočeš biti zveličan, stori kakor kača, ki se hoče preleviti. Ona se plazi takrat skozi skalnate razpoke, da jej snamejo staro kožo. Tako pojdi tudi ti, in sleci vso krivico, naj te še tako težko stane.« Na tvoje odgovarjanje: »Kaj bo pa žena, kaj bodo otroci začeli?« ti povem: »Ako so pametni in jim je na tvojem in svojem zveličanju kaj ležeče, zadovoljni bodo in bodo rajše trdo delali, ali šli celo beračit, kakor pa pogubili svoje in svojega očeta duše.« Ce jim pa na očetovi duši ni nič ležeče, tudi očetove ljubezni in njegovega imenja niso vredni. Nehvaležni dediči so to, ki te bodo s tistimi, katere si osleparil in prikrajšal, še v grobu do kosti preklinjevali.
2. A marsikateri, ki to sliši, si bode pa morda mislil: Ce tudi koga osleparim ali mu storim kako krivico, pa zategadelj tudi molim, se semtertja postim, hodim v cerkev in k spovedi in ubožcem kak dar pomolim, saj bode Bog ta moja dobra dela sprejel za odpuščenje mojih krivic. Toda silno se motiš, če hočeš z molitvami in z miloščino poravnati storjene krivice. Do najdenega, ukradenega, prigoljufanega ali z odrtijo pridobljenega blaga ima vselej v prvi vrsti prikrajšan gospodar pravico in sicer do poslednjega vinarja z vsem pripadlim dobičkom ; v drugi vrsti imajo do takega imenja pravico postavni dediči, in le, če se za te obojne ne more več vedeti, gre tako imenje cerkvam in ubožcem. Jezus je v svoji cerkvi škofom in mašnikom dal oblast, odvezovati celo od naj-
večih grehov, a ni jim dal oblasti, odvezovati od krivičnega blaga, dokler ni to blago povrnjeno do poslednjega vinarja. Ta postava povračila velja v malem, kakor v velikem. Lep zgled take krščanske pravičnosti nam je cesar Karol V. Ko je imel v vojski s kraljem francoskim veliko srečo, rekel je: »Če vso francosko deželo dobim v svojo last, vendar jo hočem kralju nazaj dati, in si le to pridržati, kar mi je vzel.« Lep zgled, kako nam gre poravnavati storjene krivice, nam je Cahej v sv. evangeliju, ki je Jezusu rekel: Če sem koga ogoljufal, povrnem čveterno. On ni rekel: B o m povrnil, ali obljubim povrniti, kakor se marsikateri grešnik izgovarja* temuč takoj sedaj, pri tej priči mu povrnem. In le zaradi tega trdnega sklepa in njegove takoj pripravne volje, mu je Zveličar rekel, da je »njegovi hiši došlo zveličanje.«
Da dojde še nam in našim hišam zveličanje in nebeški blagoslov, ker po besedah sv. Avguština »brez povrnjenja ni odpuščanja«, zato posnemaj vsak hišni gospodar v vestnosti in natančnosti starega Tobija. Ko je namreč Tobija obožal, hodila je njegova žena Ana k tkalskemu delu, da je služila živeža. Prigodilo se je, da je zaslužila kozliča in ga domu prinesla. Ko ga pa nje mož sliši meketati, reče: Glejte, da bi kje ne bil ukraden! Dajte ga njegovemu gospodarju nazaj; ker kaj ukradenega ne smemo ne jesti, ne se dotakniti. (2, 21.) Tako naj vsakteri preišče vse kote svojega srca in svoje hiše, in kjerkoli bo našel kaj tujega, ukradenega, prigoljufanega ali z odrtijo pridobljenega, naj nemudoma nazaj d& pravemu gospodarju, da bode vžival božji blagoslov in stanovitno srečo on in njegovi prihodnji rodovi, in da dojde zveličanje njemu in njegovim otrokom. Amen.	M. Torkar.
Triindvajseta nedelja po binkoštih.
I. Naš Gospod Jezus Kristus.
XLVI.
Glej, eden višjih je prišel in ga mo lil Mat. 9, 18.
Ravno današnji evangelij nam kaže, kako je dobro in koristno, da natančneje in obširneje premišljujemo življenje in delovanje našega Gospoda Jezusa Kristusa. To ganljivo dogodbo so
popisali trije evangelisti: sveti Matej, Marka in Luka ; ta obširnejše, oni bolj na kratko, kakor je bilo primernejše za one ljudi, katerim so pisali. Take reči so bile namreč prvim kristijanom že znane; torej je zadostovalo, če se jim je le na kratko omenjalo, in en evangelist je v dogodbi bolj povdarjal in natančneje opisal eno okoliščino, drug pa drugo. Pravo in popolno podobo še le dobimo pri mnogih dogodbah, ako si jo sestavimo iz popisa vseh evangelistov, ki govore o nji. Oni izmej mojih poslušalcev, ki prav pridno poslušate, se boste še spominjali, kako sem vam svoječasno ravno to ganljivo dogodbo obširnejše pripovedoval, kakor so nam jo opisali poprej omenjeni evangelisti. Isto velja o mnogih drugih dogodbah. Nikar se torej ne naveličajte, ako vam že toliko časa govorim o istem predmetu; zakaj zelo veliko se lahko nauči, kdor hoče biti pazljiv in obračati nase, kar sliši. S tem dobrim sklepom nadaljujmo tudi danes premišljevanje o življenju Jezusa Kristusa.
Pomaknili smo se že do zadnje dobe v Kristusovem delovanju, ki sega od praznika templovega posvečevanja do njegove smrti, torej imamo le še kake štiri mesece, ki so pa gotovo najznamenitejši. Bolj in bolj se vse pripravlja za pre-strašno dogodbo na gori Kalvariji; sovražniki se trudijo na vse mogoče načine, kako bi Zveličarja s pota spravili; Jezus pa tudi čimdalje pogostnejše in jasnejše govori o svojem trpljenju in svoji smrti, vendar le tako, da pride takrat, kadar bo sam hote), kadar se približa njegova ura; pogosto in silno resnobno napoveduje v tej dobi strašno kazen, ki bode zadela judovsko ljudstvo.
I. Pa predno spremljamo Zveličarja v Jeruzalem k prazniku tempelskega posvečevanja, moramo omeniti še nekega važnega dogodka, ki se je dogodil kmalu potem, ko je bil Jezus povedal priliko o nerodovitnem drevesu, katero sem vam zadnjič razložil.
Jezus je učil v soboto v njih shodnici. In glej, žena je bila, katera je imela duha bolezni osemnajst let, in je bila sključena in se nikakor ni mogla skloniti. Ko jo je pa Jezus videl, jo je k sebi poklical in ji rekel: Žena, rešena si svoje bolezni. In je roke nanjo položil, in precej se je sklonila, in je častila Boga. A odgovoril pa je predstojnik shodnice nevoljen, da je Jezus v soboto zdravil, in je rekel množici: »Šest dnij je, ko se mora delati; ob teh tedaj pridite in se zdravite, in ne ob sobotnem dnevu.« Gospod pa mu je odgovoril in rekel: Hinavci, ali ne odveže vsaketeri izmej vas v soboto svojega vola ali osla od jasel in ga pelje napajat? Te
Abrahamove hčere pa, katero je satan, glej, osemnajst let imel zvezano, se ni spodobilo rešiti od te vezi sobotni dan. Ia ko je to govoril, je bilo vseh njegovih zopernikov sram; in vse ljudstvo se je veselilo vsega, kar je častitljivega storil.
Z ozdravljeno ženico in veselim ljudstvom se še mi veselimo ter hvalimo Jezusa v njegovi božji moči in modrosti. Kako neiz-rečno modro in prepričalno je zavrnil drznega farizeja!
Sedaj pa se v mislih preselimo v Jeruzalem.
II.	Decembra meseca (to leto je bilo 20. decembra) so judje praznovali z veliko svečanostjo praznik templovega posvečenja že dve sto let v spomin in zahvalo, da je bil tempel očiščen pagan-skega malikovanja, katero je bil kralj Antijoh šiloma uvedel, Juda Makabej pa zopet odpravil. Imenuje se tudi »praznik lučij« in sicer kakor pripoveduje neko judovsko sporočilo iz tega-le vzroka; Ko je bil namreč Juda Makabej premagal Grke in so zopet odprli tempel, iskali so olje, ki so je nekdaj skrili, da bi ga ne onečastili sovražniki. Res so našli pod pečatom velikega duhovna posodico, v kateri je bilo toliko olja, da bi bilo za en dan. Čudežno pa se je tako pomnožilo to olje, da so je rabili osem dnij. Da bi se ohranil spomin na ta čudež, so vsako leto praznovali osem dnij omenjeni praznik in so osem nočij zažigali luči pred vratmi vsake hiše.
Ta praznik je prišel tudi Jezus v tempel. Judje ga obstopijo in mu reko: »Doklej nas pustiš v nejasnosti o tem, kdo si? če si Kristus, povej nam naravnost.« Jezus jim odgovori: Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, katera jaz delam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni; pa ne verjamete, zakaj vi niste od mojih orač. Moje ovce poznajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje in ne bodo pogubljene vekomaj, in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Kar mi je moj Oče dal, je večje kakor vse, in nihče ne more tega iztrgati iz roke mojega Očeta! Jaz in Oče sva eno.
Tukaj se vidi, kakšen je človek, kateri noče verjeti tega, kar spozna za resnico, ter hoče nalašč utajiti. Ko Jezus govori, zahtevajo znamenje, čudež; če je pa delal čudeže, hočejo, naj govori; ako sam priča o sebi, zavržejo podučevanje; če pa se sklicuje na spričevanje svojega Očeta, zahtevajo, naj sam spričuje. Vsekako so vprašali iz slabega namena, da bi mogli Jezusa tožiti ali pri judovski sodniji ali pa pri Rimcih.
Jezus jim ni hotel naravnost odgovoriti. Zakaj ne? Prvič jim ni mogel naravnost odgovoriti na tako vprašanje: potrditi ni mogel, ker res ni bil Kristus v takem smislu, kakor so ga oni paičakovali, kot svetnega mogotca; zanikati pa tudi ni hotel, ker je bil res Mesija, seveda tak, kakor so ga bili napovedali preroki, in kakoršen je moral biti Odrešenik sveta. Drugič ni bilo treba judom še-le praviti, da je Kristus, saj jim je o raznih prilikah dovolj dokazal z besedo in s čudeži. Tretjič jim tudi zato noče odgovoriti naravnost, ker bi bilo zastonj. Ko bi jim tudi naravnost rekel, bi mu ne verjeli, zato ker niso hoteli verjeti. Zakaj pa niso hoteli verovati? Zato ne, pravi Kristus, ker so hudobni, ker niso njegove ovčice. Oj, ko bi hoteli biti dobri, odkritosrčni, blage ovčice, kako bi bilo vse drugače: kako bi jih osrečil sedaj in v večnosti!
Ko začne govoriti o svojih ljubih ovčicah, pa postane oblastna njegova beseda, češ, naj se sovražniki upirajo, kakor se hočejo, tega mu ne bodo zabranili, da bi ne dosegel namena, zarad katerega je prišel na svet: zbiral bode okrog sebe vse one ljudi, kateri so dobre volje — imenuje jih svoje ovčice — in vodil jih bo tako, da jim bo kdaj mogel dati večno življenje. Tega mu ne bode mogla zabraniti nobena zemeljska moč, zato ne, ker je božje delo: Jaz in Oče sva enoI
Že tretje leto je Jezus učil, a še nikdar se ni izrazil tako določno, tako jasno! Judje, hinavci, so hoteli slišati iz njegovih ust, je-li Kristus, in glejte, sedaj so še več izvedeli, kakor so želeli. Ravno to, kar so se toliko trudili utajiti, jim sedaj pove, kakor pravimo, na vsa usta: da je pravi, živi Bog, iste natore, istega bitja kakor nebeški Oče: in ko bi Bog Oče prišel iz nebes, bi ne govoril drugače, bi ne delal drugače! In takoj se je pokazalo, da so res prvotno vprašali iz zlobnega namena. — Kaj nam povč evangelij ? — Kamenje so pobirali, da bi ga kamenjali (kot bogokletnika, ker je rekel, da je bistveno isti, kakor Bog Oče.)
Toda tako daleč ni prišlo, da bi ga res kamenjali, zato ne, ker Jezus ni hotel in jim je tudi nekoliko jezo ohladil s tem, da jih je opozoril na velike dobrote, katere jim je že storil ter je čisto mirno nadaljeval, kakor da bi ne bili nič ugovarjali njegovim poprejšnjim besedam. Rekel jim je: Veliko dobrih del sem pokazal od svojega Očeta, zavoljo katerega teh del me hočete kamenjati? Judje mu odgovore: »Ne kamenjamo te zavoljo kakega dobrega dela, marveč radi bogokletstva, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.
Jezus jim odgovori: [Ni li pisano v vaši postavi: Rekel sem: bogovi ste? 'Ako je imenoval bogove tiste, katerim je bila govorjena beseda božja, in pismo se ne more zavreči; kako njemu, katerega je Oče posvetil in na svet poslal, vi rečete: preklinjaš, ker sem rekel : Sin božji sem? Zveličar hoče reči: če sv. pismo celo poslance božje, preroke, ki so bili le predpodoba tega, kar sem jaz, imenuje bogove, kako bi se jaz ne smel imenovati Boga, ker izhajam iz Boga Očeta ?) Ako na delam del svojega Očeta, mi nikar ne verjemite; ako jih pa delam, verjemite delom, ako nočete verjeti meni, da spoznate in verujete, da je Oče v meni in jaz v Očetu, t. j. da sva jaz in Oče eno.
Čuditi se moramo res Zveličarju, kako more tako miren ostati nasproti takim ljudem in jim še tako obširno dokazovati, kar se samo ob sebi razume; posebno se moramo pa čuditi njegovemu junaštvu, da nobene besede ne prekliče, četudi ima pred seboj poslušalce s kamenjem v rokah.
Zopet ob koncu so hoteli Jezusa prijeti, da bi ga kamenjali, ali pa odvedli kot jetnika; pa se jim je izmaknil iz rok. Te besede, da se jim je izmaknil iz rok, kažejo, kakor da so ga bili res že zgrabili, pa so ga takoj izpustili, ali zato, ker je bila njegova oseba tako veličastna, ali pa jih je preplašil kak drug čudež; istina je, da se je to zgodilo zato, ker Jezus še ni hotel, ker še ni bila prišla njegova ura. Zares, čudno se je dokončal ta praznik templovega očiščevanja! Nekdaj je Juda Makabej s toliko gorečnostjo odpravil ostudno malikovalstvo iz templa, da se je zopet opravljala redna služba božja nebeškemu Očetu, sedaj pa nehva-ležniki Sinu božjega, ki je gospodar templa, hočejo pobiti s kameni njegovega lastnega templa! To je šele gnjusoba na svetem kraju! In kdo se ne spominja takoj, kako je bila zaslužena pravična kazen božja, ko so pozneje judje bili tako grozovito pokončani, takorekoč podsuti pod kamenjem svojega templa!
III.	Sedaj je Jezus zapustil tempel in Jeruzalem ter je šel preko Jerihe čez Jordan v Perejo, v tiste kraje, kjer je najprvo krščeval sv. Janez Krstnik in kjer je tudi Jezus pričel svoje javno delovanje s tem, da seje dal Janezu krstiti. Tukaj je takorekoč začel svoj božji misijon, tukaj ga hoče dovršiti; le malokrat in za malo časa je odslej še zapustil ta kraj. Veliki prerok, sv. Janez Krstnik, je bil ljudem še v dobrem spominu, spominjali so se tudi spri-čevanja, katero je dajal Jezusu. In sedaj so imeli mej seboj njega samega, katerega jim je pred tremi leti sv. Janez tako goreče pro-
slavljal. In res je imel Jezus tukaj v Pereji veliko več vspeha, nego v Judeji. Sv. evangelij nam to sporoči v teh le kratkih besedah: Veliko jih je prišlo k njemu in so rekli: »Janez sicer ni storil nobenega čudeža; vse pa, karkoli je Janez govoril o tem, je bilo res. In veliko jih je verovalo vanj.« Pri raznih dogodkih je dobro, če se v duhu preselimo v tisti kraj, kjer se je vršila dogodba; zato se pri naslednjih dogodkih tudi mi preselimo v mislih tja unstran Jordana.
Nekdo je rekel Jezusu: »Gospod, je li malo teh, kateri bodo zveličani ?« On pa jim je rekel: Prizadevajte si skoz ozka vrata noter iti; zakaj povem vam, veliko jih ho iskalo noter iti, pa ne bodo mogli. Kedar ho pa hišni gospodar noter odšel in vrata zaprl, boste začeli zunaj stati in trkati na vrata, rekoč: „Gospod, odpri nam;u in vam ho odgovoril in rekel : „ Vas ne poznam, od kod ste. “ Takrat boste začeli reči: „ Vpričo tebe smo jedli in pili in po naših trgih si učil.“ In vam poreče: ,,Ne poznam vas, od kod ste; poberite se izpred mene vsi hudodelci! Tam bo jok in škripanje z zobmi, kadar bodo videli Abrahama in Izaka in Jakopa in vse preroke v božjem kraljestvu, sebe pa izgnane. In bodo prišli od solnč-nega vzhoda in zahoda, od severja in juga, in bodo pri mizi sedeli v božjem kraljestvu. In glej, poslednji bodo prvi in prvi poslednji.“
Ker so tudi dobri ljudje čimdalje bolj opazili nasprotstvo mej Jezusom in nasprotniki ter čimdalje ostrejše besede in napovedi Jezusove, so začeli mnogi biti že v skrbeh, kako bode zastran zveličanja takih. Staro prepričanje, da vsak Izraelec mora biti zveličan že zato, ker je Izraelec, izvoljenec božji, je začelo omahovati, zato pristopi nekdo, ali je bil učenec Jezusov, ali pa kdo izmej ljudstva, in ga vpraša, bo-li malo zveličanih; vsekako misli tu vpra-šalec le na Izraelce.
Tako vprašanje pa je čisto nepotrebno, ali je prišlo iz radovednosti, ali iz strahu, kaj ko bi jih bilo le malo, ali pa iz lenobe, ko bi jih bilo pa veliko, da bi se ne bilo treba toliko prizadevati, sploh nam tega za zveličanje ni treba vedeti, in nam bi bilo prej pogubno nego koristno. Tako brezpotrebno in prazno vprašanje pa zna Bog v svoji neskončni modrosti in ljubezni prelepo izkoristiti ter navaja prelep nauk in pretresljiv opomin. Naravnost noče odgovoriti, ali jih bo veliko ali malo zveličanih, pač pa povč, da jih bo veliko pogubljenih in sicer iz lastne krivde, ali zato, ker se ne trudijo in ne prizadevajo, zakaj nebesa imajo ozka vrata, kakor je bil povedal že v svojem gorskem govoru, treba je
premagovati samega sebe in stisniti se na ozki prostor, ki ga nam odkazujejo zapovedi božje in evangeljski nauki; posebno pa bodo mnogi pogubljeni zato, ker zamudijo pravi čas, čas milosti, in to velja posebno judom, kar še pojasni v lepi priliki o gospodarju, ki ima dolgo časa odprto hišo in čaka svojih ljudij ; ko jih pa le dolgo ni, se naveliča čakati in zapre duri in sedaj ga ne more nihče več pregovoriti, da bi šel odpirat; noče jih poznati za svoje domačine, marveč vsi so mu le ptujci in hudodelniki. Ta gospodar je Jezus sam, kateri že dolgo čaka in vabi svoje domačine, judovsko ljudstvo, da bi prišli v njegovo hišo, v njegovo palačo, kjer je že Abraham, Izak in Jakob in drugi izvoljenci. Zato jih tako nujno priganja, rekoč: »Trudite se iti skozi ozka vrata, in sicer brž, brž! zakaj kmalu se povrnem nazaj v nebesa in zaprem vrata za seboj, in potlej bo za vas prepozno, ker niste porabili svojega časa, ko se je vam ponujala milost božja. Vi boste zavrženi, mesto vas pa bodo prišli pagani od vseh stranij in bodo vsprejeti v nebeško kraljestvo.« Še nobenkrat ni Zveličar tako jasno in tako določno napovedal zavrženje judovskega naroda in poklic paganov. Za-vrženjeje britko; zato nastane jok in škripanje, skrajna obupnost! A tudi sramotno je zavrženje : oni so bili prvi poklicani, pa bodo sedaj zadnji, pagani pa, ki se jim zde tako zaničljivi — zadnji, le-ti bodo tam prvi. Silno značilno je opisovanje, kako se bodo izgovarjali: »Pred teboj smo jedli in pili, in v naših ulicah si učil!« Popolnoma farizejsko: ozirajo se na same zunanjosti in povdarjajo le to, da so izvoljeno ljudstvo, mej katerim je živel Zveličar; a ker nimajo vere in dobrih del, jih ne more spoznati za svoje; ker so hodili le po široki cesti, sedaj ne morejo iti skozi ozka vrata v nebesa!
Prilika pa ne velja le za judovsko ljudstvo, marveč je zapisana tudi nam v krepak opomin. Ne bodi nam tolikanj mar prazno vprašanje, ali jih bo veliko zveličanih ali malo; le za to se pobrigajmo o pravem času, da se zagotovimo in rešimo mi sami in sicer tako, da si premagujemo in zatiramo strasti ter zvesto izpolnujemo božje zapovedi. Bog ne zahteva od nas nič drugega, nego naš trud, vse drugo nam bo podaril. Ako hočeš, predragi moj, vedeti, ali boš zveličan ali ne, kar to-le vprašanje si resno zastavi: Ali kaj delam, ali se trudim za nebesa, ali pa morda mi je malo ali nič mar Kristus in njegovi nauki, in njegova cerkev, in njene zapovedi in milosti. Poroštvo, da pridemo kdaj v nebesa, je naš trud in znoj, krepko in vztrajno delo za nebesa.
IV.	Še tisti dan so pristopili nekateri farizeji in so mu rekli: »Pojdi proč in umakni se od tod, zakaj Herod te hoče umoriti.« To je Herod Antipa, ki je imel v tej pokrajini svoj grad, trdnjavo Maher, kjer je bil Janeza dejal v ječo in potlej dal obglaviti. Da tak mož ni mogel biti prijazen Jezusu, se itak ve, in lahko je verjeti, da je hotel res umoriti Jezusa, in da farizeji niso le strašili. Čudno se nam pa zdi, kako da farizeji pridejo in hočeje Jezusa rešiti iz Herodove roke s tem, da ovadijo njegovo namero? Saj smrt Jezusova je tudi njihova najljubša želja, saj so ga sami hoteli s kamenjem pobiti. Farizeje poznamo, da so vsi zviti. Ako pridejo sedaj Jezusa svarit, naj beži pred Herodom in si reši življenje, imajo gotovo svoje posebne namene, iščejo gotovo svoje koristi. Bržkone bi ga radi zopet izvabili nazaj v Jeruzalem, odkoder se jim je umaknil, da bi mu tam dovršili svoj zasnuti pogin; ali pa so storili to zopet iz nevoščljivosti, da bi še teh krajev ne pridobil zase, ker so videli, da so ga tudi tukaj ljudje tako radi in verno poslušali; nekateri razlagalci celo menijo, da so morda farizeji sami kaj takega nasvetovali Herodu, da bi se po tej poti najlažje znebili Jezusa, sami sebe pa omilili pred ljudstvom. Vse to je mogoče pri tako zvitih ljudeh. Pa pustimo jih, ter se rajše obrnimo spet k Jezusu, da vidimo, kako junaško, kako veličastno se vede mej temi zvitimi in krvoločnimi preganjalci, ki mu od vseh stranij nastavljajo pogubne zanjke, da ga že res ni v vsej deželi prostorčka, kjer bi mogel najti še nekoliko miru.
Ponosno odgovori Jezus farizejem: Pojdite in recite tej lisici — tako imenuje Heroda zaradi njegove prekanjenosti —: Glej, jas izganjam hudobne duhove in dajem zdravje danes in jutri, in tretji dan bo z menoj končano. Vendar pa moram danes in jutri in pojutrišnjem hoditi, ker se noče zgoditi, da bi bil kak prerok umorjen razen v Jeruzalemu. Besede »danes in jutri« pomenita v ljudski govorici toliko, kakor še »nekoliko časa« in »pojutrišnjem« toliko, kakor »potlej«. Jezus hoče namreč reči: Le še malo časa bom izvrševal delo svojega poklica, učil in čudeže delal, potlej bom pa umrl, in sicer zato, ker sam tako hočem; Herod me pa ne bode umoril, ravno zato ne, ker ni tako Očetova in moja volja. Vse Jezusovo delovanje zadnja tri leta je bilo vedno potovanje po raznih krajih domače dežele; zato tudi svoje zadnje delovanje imenuje potovanje; danes, jutri in pojutrišnjem moram še hoditi, t. j. opravljati svoj božji misijon, da potlej umrjem v Jeruzalemu; zakaj preroke more v Jeruzalemu, te žalostne pravice mu
tudi jaz ne bom kratil; tudi mene bodo umorili v Jeruzalemu. To se pa tudi skoro do besede ujema z evangeljskimi sporočili: še trojno večjo pot nam omenjajo, sicer ostane le v Pereji; šel je še namreč v Betanijo ob Lazarjevi smrti, potlej v puščavo na severni strani Jerihe v Efrajm in še v Samarijo in Galilejo, ter slednjič cvetno nedeljo v Jeruzalem.
Jezus še konča svoj govor z milimi besedami: Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke, in kamenjaš nje, kateri so k tebi poslani; kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor ptica svoje mladiče pod peruti, in nisi hotel! Glejte, vaša hiša vam bo puščena prazna. Povem vam pa, da me ne boste videli, dokler ne pride čas, ko porečete: Geščen bodi, kateri pride v imenu Gospodovem! V ganljivi podobi opominja Jeruzalem, kot narodno središče, na vse milosti in dobrote, katere je Bog delil Izraelcem od začetka do sedaj, in užaljen mu očita grdo nehvaležnost in kruto brezsrčnost in neusmiljenost, ker mori poslance božje kar po vrsti in bode kmalu umoril tudi svojega Mesijo. O, kolika upornost črne nehvaležnosti je povedana v Jezusovih besedah: Jaz sem hotel — ti pa nisi hotel! Slednjič napove tudi kazen, da bode Bog za vselej zapustil tempel, v katerem je toliko let delil svoje nebeške milosti, ter bode prazen in zapuščen. Sam Jezus tudi ne bode nič več prišel v tempel do tistega dne, ko bodo klicali: »Ceščen bodi, kateri pride v imenu Gospodovem«, t. j. do slovesnega prihoda cvetno nedeljo.
Mislimo pa sedaj sami nase: nam je božje Srce Jezusovo še vse lepše poskrbelo v sveti katoliški cerkvi, kakor pa so imeli Izraelci v jeruzalemskem lemplu. O, kako zelo žali katoličan pre-dobrotljivo Srce božje, ako ne mara vsprejemati božjih milostij in dobrot! Kako strašno nasprotje: Premili Jezus hoče — nehvaležni katoličan pa noče! Trudite se torej iti skozi ozka vrata, dokler nam je še hiša odprta, da ne bode prepozno! Amen.
A. Kržič.
2. Božja previdnost.
Deklica ni mrtva, ampak spi. In so se mu posmehovali.	Mat. ‘J, 24.
Naši prvi stariši so nam zapustili kaj raznovrstno doto. Vsled njihovega greha imamo um oslabljen, da ne moremo vsega tako spoznati in umeti, kakor bi želeli, voljo imamo bolj k hudemu,
43-
kot k dobremu nagnjeno, mnoge revo in težave in celo smrt je naša dota po Adamu in Evi. Seveda je pa človek podedoval od njih tudi več ali manj radovednosti in zvedavosti. Ko je satan v kačji podobi nagovarjal Evo, naj bi jedla tudi od drevesa sredi raja, tedaj je Eva zvedavo ogledovala drevo in je videla, da je drevo dobro v jed, lepo očem in prijetno ga gledati. (I. Mojz. 3, 6.) Tako so tudi ljudje radovedni; pa oni ne poizvedujejo samo po tem, kar se med njimi godi, kar se vrši v vsakdanjem življenju, ampak preiskujejo celo božje delovanje, božjo previdnost in marsikdo jo tu pa tam celo obsoja, čudno se zdi ljudem, zakaj žive večkrat grešniki v bogastvu, bogoljubni kristijani pa v siromaštvu, zakaj bogatinu vsega ostaja pri mizi, mej tem, ko ubogi Lazar strada pred vratmi; čudno se zdi ljudem, zakaj marsikdo, ki je živel pošteno in v strahu božjem, umrje nagle smrti, in zakaj Bog trdovratnemu grešniku prav na zadnje da milost, da se spreobrne; čudno se zdi marsikomu, zakaj je Bog tega grešnika hipoma poklical k sebi, onega pa tako dolgo potrpežljivo prenaša; čudno se zdi ljudem, zakaj je oni bogatin brez otrok, ta siromak pa jih ima celo kopico; čudno se zdi marsikomu, zakaj Bog nekatere pokrajino tepe s tako hudimi šibami, s potresom, povodnijo, z ognjem, s točo, z nalezljivimi boleznimi, mej tem, ko se hudobnejša ljudstva vesele svoje sreče. Čudno se zdi, kadar umrje kak mlad človek, kakor revna deklica v današnjem evangeliju, mej tem, ko Bi kakšen star in betežen siromak prosi že sam smrti.
Pri vsej taki in enaki zvedavosti nas kratko zavrača prerok Jeremija, rekoč: Poslednje dni boste njega sklep umeli. (23, 20.) Vendar pa volja sedaj v življenju to-le pravilo: V vseh nam nerazumljivih zadevah se trdno držimo dveh resnic gledč božje previdnosti in sicer: I. Na svetu se nič ne zgodi po naključju, brez volje božje. II. Bog pripusti tudi hudo, pa ne iz druzega namena, kakor da iz hudega pride dobro. Kako je to umeti, razložim vam v naslednjem.
I. Dandanes se premnogokral čuje ali bere, da se je to ali ono zgodilo slučajno; da je osoda tako nanesla, da je kruta, neizprosna osoda tako in nič drugače hotela. Temu nasproti trdimo mi, da brez božje volje, ne da bi Bog pripustil, se ne zgodi ničesar. Poslušajte to-le prigodbo, oziroma priliko.
Bogat gospod je jezdil po gozdu ter izgubil denarnico. Po-praša torej hlapca, ki je šel za njim, če jo je on našel; hlapec
pravi, da ne. Gospod se tako raztogoti, da mu z mečem odseka nogo. Ne daleč od tod je bil nek star puščavnik ; na vpitje ranjen-čevo pride zraven ter spravi bolnika v svojo celico, čudeč se, kako je revež po nedolžnem prišel ob nogo, pravi puščavnik : »Kakšna je ta božja previdnost?« Tedaj pa se mu prikaže angel božji ter ga opomni, naj ne presoja predrzno in krivo božjih sklepov in namenov. Hlapec, dejal je angel, je zaslužil tako kazen, ker je v mladosti ravno s to nogo hudo brcnil svojo mater, pa se zato do sedaj še ni dovolj spokoril. Gospod je izgubil denar, ker bi ga bil rabil v svojo pogubo. Tisti pa, ki je našel denar, je velik revež in ima mnogoštevilno družino. — Ni torej Gospod slučajno izgubil denarja, ni bil hlapec slučajno vsekan v nogo, ni oni siromak po naključju našel denar, ampak vse to je pripustil Bog. Mi pa s svojim omejenim umom ne moremo umeti božjih skrivnih sklepov.
Ravno to resnico vam potrjuje tudi zgled iz sv. pisma stare zaveze. V tretjih bukvah kraljev beremo, kako sta se Ahab, kralj Izraelov, in Jozafat, kralj Judov, združila zoper sirskega kralja, da bi mu vzela mesto Ramot v Galaadu. Ko se na obeh straneh vname boj, tedaj je neki mož napel lok ter je v negotovo nameni pušico in je po naključju zadel kralja Izraelovega med pljuča in želodec. Kralj Ahab je umrl še tisti večer. Kako pa, da sv. pismo pravi: Po naključju je zadel kralju ? Ali mar ni poprej prerok Mihej, poprašan po izidu vojske, slovesno prerokoval kralju nesreče? Ali ga mar ni zaradi tega dal kralj vreči v ječo? In vendar se bere v sv. pismu: »po naključju«. Zato učeni razlagalci svetega pisma trdijo, da se pač o strelu lahko reče, da je po naključju zadel kralja smrtno, ne pa o Bogu. Bog je vodil pušico ravno tjekaj, kjer se je oklep stikal z drugo životno obrambo in je bilo nekoliko odprtine.
Tako moramo misliti o vseh dogodkih na tem svetu. Z ozirom na nas, se marsikaj vidi kakor »po naključju«, slučajno, z ozirom na Boga pa je bilo na najmodrejši način že poprej sklenjeno. Kakor je namreč On najmodrejše ustvaril svet, tako ga tudi naj-modrejše vlada. In kakor je Bog povsod pričujoč po svoji neskončnosti, tako je po svoji vsemogočnosti povsod delujoč, tako, da človek niti roke, niti noge, niti jezika, niti života ne more premakniti brež vednosti in pomoči božje. Saj pravi sv. Pavel, da še imena Jezus ne moremo izreči razen s pomočjo božjo. Kako male vrednosti je vrabec! In vendar ga Bog preživlja dan na dan, in naš Gospod Jezus Kristus je cel6 sam rabil primero o vrabcu ter dejal: Le eden izmej njih ne bo padel na zemljo brez volje vašega
Očeta. — Nikar se torej ne bojte; boljši, kot veliko vrabcev ste vi. (Mat. 10.) Ravno tam pa stoji tudi zapisana beseda Jezusova: Vaši lasje na glavi pa so vsi prešteti.
Kako tolažljivo je to za nas v vseh nadlogah, v vseh težavah našega življenja! Kristijan ostane lahko miren pri vseh neprilikah, ker ve, da razen greha vse prihaja od Boga. Bog pa se posluži tacih ljudij, tacih pomočkov, ki služijo njegovim nameram. Ne vlada na svetu slepo naključje, božja previdnost je, ki vodi vse, naj se človeku zdi dobro in prijetno, ali pa slabo in neprijetno.
II. Pa ozrimo se na drugi del našega premišljevanja: Bog pripušča tudi slabo, pa samo zato, da kaj dobrega pride iz tega. Primero imamo pri lekarnarju, kateri najhujše strupe pripravlja v zdravilne pomočke. Sveti Avguštin pravi: »Bog ne bi pripustil hudega, ko bi ne bil tudi tako dober, da bi iz hudega storil dobro. Poglejmo v današnji evangelij.
Eden višjih izmej predstojnikov shodnice v Kafarnavmu pride k božjemu Zveličarju ter ga moli, rekoč: Gospod, moja hči je sedaj umrla; ali pridi, in potoči svojo roko nanjo, in bo oživela. Milemu Zveličarju je bila zelo všeč ta ponižna prošnja in toliko zaupanje. Zato je šel s svojimi učenci v hišo in obudil k življenju mrtvo hčerko s tako lahkobo, kakor mi koga pokličemo iz spanja. Velik čudež! Ali je Jezus poprej vedel, da bo mrtvo deklico poklical k življenju? Gotovo je vedel. Ali bi je mar ne bil mogel tudi obvarovati smrti ? Brezdvomno. In zakaj tega ni storil ? Zakaj je cvetočo deklico prepustil bledi smrti, da stare njeno mlado življenje? Vzrok je bil taisti, kakor ga navaja sv. Avguštin pri obu-jenju Lazarjevem: »Odložil jo zdravljenje, da more obuditi od mrtvih«. In zakaj je odložil, kaj dobrega je s tem dosegel? Na koncu današnjega evangelija stoji zapisano : In ta sloves je Šel po vsej tisti deželi. Brezdvomno so oče Jajr in hči in mnogi izmej množice verovali vsled tega čudeža v Jezusa kot obljubljenega Odrešenika. Tako torej zna božja previdnost iz pelina narediti med, t. j. iz kake hude reči kaj dobrega.
Pa ne samo iz telesne smrti, ampak tudi iz dušne, to je iz samega greha, kot največjega hudega, naredi Bog neizrečeno veliko dobrega, ne sicer v tem pomenu, kakor bi Bog imel greh za orodje ali pomoček v svoji časti, ampak tako, da po storjenem grehu okoliščino \6 tako prenarediti in obrniti, da so pokaže potem njegova modrost, mogočnost in previdnost, kakor zasveti po temni noči jutranja zarija toliko veličastnejše. Najbolj očividen zgled za
to je zgodba egiptovskega Jožefa, katera vam je dobro znana. Bog je pripustil, da so bratje prodali svojega brata v sužnost. Pozneje so se mu morali bratje ponižno klanjati, spoznavši svoj greh in velikost Jožefovo, ki je postal prvi za kraljem in je rešil lakote ves Egipet. Pripustila je božja previdnost to, da se reši lakote tudi oni rod očaka Jakopa, iz katerega se je imel roditi Odrešenik sveta. Zato je dejal Jožef svojim bratom: Bog me je poslal pred vami, da boste ohranjeni na zemlji. (I. Mojz. 45, 7.) Pripustil je Bog to, da je že tedaj pokazal svojo mogočnost, ki jo je še bolj i'azodeval nad Izraelci v puščavi.
Iz cele današnje razlage, ljubi kristijani, posnemite, da ni treba zvedavo popraševati po namerah božje previdnosti, marveč jo moramo ponižno moliti. Treba se jej je ukloniti in ne se posmehovati, kakor so delali judje, o katerih se bere v današnjem evangeliju, da so se posmehovali Jezusu, treba je ponižno spoznati, da od Boga prihaja vse dobro, da pa more tudi hudo nam obrniti v dobro. S tem se pokaže toliko lepše njegova neskončna modrost; saj je tudi nebo po hudi uri toliko jasnejše in lepše. Temno je črnilo, in papir se napravlja iz odpadkov obleke in lesa, in vendar s pomočjo obeh nastanejo najbolj učene knjige, najvažnejši odloki višje gosposke, cerkvene in svetne, s katerimi so vladajo in vodijo narodi. Tako tudi božja previdnost more iz samega greha izvesti najčudovitejše nasledke. Iz vsega tega pa sledi sklepni nauk, da moramo v Boga vselej najtrdnejše zaupati, zakaj, naša pomoč je v imenu Gospodovem, moli sv. cerkev. Zato je rekel sv. Andrej Avelin: »Naj se mi zgodi, kar hoče, prepričan sem, da mi Bog obrne vse v dušni blagor.« Amen.
Pogled na slovstvo.
1.	Razlaga novega Velikega katekizma, potrjenega od vseh avstrijskih škofov, zbranih na Dunaju 9. aprila 1894. — I. del. — Spisal in založil dr. Ivan Križanič, kanonik in profesor v Mariboru. Natisnila tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Str. 335. Cena 1 gld. 60 kr. — Na težko pričakovano »Razlago novega katekizma«, ki se prične te dni razpošiljati, za danes samo opozarjamo čč. gospode katehete, da si jo naroče takoj s pričetkom šolskega leta. Prvi del obsega razlago prvih treh poglavij: o veri, o apostolski veroizpovedi, o upanju in molitvi
in o ljubezni in zapovedih. Pisatelja Križaniča ime nam je porok, da bo knjiga svojemu namenu popolnoma ustrezala. Obširnejšo oceno objavimo v prihodnji Številki.
2.	Slomšekove pridige osnovane. Zbral in uredil Mihael Lendovšek, župnik v Makolah. — SlomSekovih zbranih spisov: Šesta knjiga. Izdalo in založilo katoliško tiskovno društvo v Mariboru. Z dovoljenjem vis. čast. lavant. knezo-škofijstva. 1899. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 8°. Str. Vlil + 455. Cena 2 gld. — Šeste knjige zbranih SlomSekovih spisov se je posebno razveselila slovenska duhovščina. Le malokdo je tako srečen, da bi imel vse letuike Drobtinic, kjer so prvikrat natisnjene v pričujoči Lendovšekovi izdaji zbrane Slomšekove osnove pridig. Kot vvod podaja knjiga dragocene Slomšekove »Vaje cerkvene zgovornosti«, ki jih je sestavil za bogoslovce, pa so poučne za vsakega pridigarja. Kratko, jasno, poljudno, pa ob enem zanimivo uči Slomšek, zakaj naj se trudi in česa naj se varuje duhovnik, da bode dober pridigar. Potem se vrstč v knjigi pridige za vse nedelje cerkvenega leta, za zapovedane praznike, za cerkvene godove (sopraznike) in za godove svetnikov sploh. Ker je izdaja SlomSekovih pridig v našem homiletičnem slovstvu tako važen pojav, bomo o njej še obširneje govorili. Naročil si jo bo gotovo vsak pridigar. Resnične so besede g. izdajatelja v predgovoru: »Toliko mnogovrstne izborne tvarine v eni lepi knjigi vkup 1 In zdaj črez pol stoletja je še vse tako primerno in rabljivo, kakor da bi bilo pisano v naši dobi in za naše razmere. Radi in hvaležni zopet izjavljamo rekoč: zdaj še-le vemo, kaj Slomšek velja!« — Lepi knjigi je tiskarna sv. Cirila oskrbela prav vkusno vnanjo obliko.
3.	Pot v nebesa ali življenje udov tretjega reda sv. Frančiška Serafinskega,
ki med svetom živijo. Spisal o. Nikolaj Meznarič, frančiškan pri sv. Trojici v Slovenskih goricah. Peti pomnoženi natis. V Ljubljani, 1899. Založila »Katoliška Bukvama«. Natisnila »Katoliška Tiskarna«. 16°. Str. V + 583. Cena v usnje vezani knjigi 90 kr., z zlato obrezo 1 gld. 20 kr. — Vernim Slovencem dobro znana molitvena knjiga »Pot v nebesa« po svojem obsegu popolnoma opravičuje svoj vabljivi naslov. Razdeljena je v tri dele. V prvem je na kratko popisano življenje sv. Frančiška Serafinskega, potem ustanovitev prvega, drugega in tretjega reda, potrjenje tretjega reda po poglavarjih svete cerkve, njegovo razširjevanje in blagonosni sad tega razširjevanja. V drugem delu je razloženo polajšano vodilo tretjega reda, potrjeno od papeža Leona XIII.; tu beremo nauke, kako se mora v tretjem redu živeti, in katere duhovne dobrote in odpustke dobivajo udje. Tretji del je molitvenik, ki obsega vsakdanje (z odpustki obdarovane) molitve, dve sveti maši, dvojne obhajilne in spovedne molitve, in več drugih, našemu ljudstvu priljubljenih pobožnostij. Prvi in drugi del podajata veliko tvarine za premišljevanje, tretji del pa jo odločen za dejansko bogoslužno porabo. Duhovniki bodo iz knjižice dobili bolj temeljito spoznanje duha sv. Frančiška, tretjerednikom bo služila kot dovršen in popoln molitvenik, drugim bo pa obudilo veselje do tretjega reda. V prihodnji izdaji, ki jo bo lepa knjiga prav gotovo doživela, naj bi se odpravile nekatere jezikovne pomanjkljivosti in nedoslednosti. Vnanja oblika je prav prikupljiva.	—j.
Založba »Katoliške Bukvarne".	Tisk »Katoliške Tiskarne"
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.