L J
42110
Dopisniki »Gledališkega lista« Drame SNG v tujini: Mikolajtis Z i e m o v i t, Warszawa, za Poljsko; — dr. Miroslav Pavlovsky, Brno, za Češkoslovaško; — Ossia T r i 11 i n g , London, za Anglijo in Francijo; — dr. Friedrich Lan ge r, Wien, za Avstrijo; — Fred A 11 e n , Basel, za Švico; — dr. Paul Herbert A p p e 1, Hamburg, za Zvezno republiko Nemčijo in Gerhard W o 1 f r a m , Berlin, za Demokratično republiko Nemčijo.
Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. — Urednik Lojze Filipič. — Osnutek za naslovno stran; Vladimir Rijavec. — Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. — Naslov uprave: Ljubljana, Cankarjeva cesta 11. — Tiska tiskarna Časopisnega podjetja »Delo«, Ljubljana — Številka 1,. letnik XLI., sezona 1961—1962
GLEDALIŠKI LIST DRAME
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA
SEZONA 1961/62 — ŠTEV. 1 ENAINŠTIRIDESETI LETNIK
IGOR TORKAR SVETLOBA SENCE KRSTNA UPRIZORITEV
OTVORITVENA PREMIERA SEZONE 1961-62
JUBILEJNA PREDSTAVA V POČASTITEV 25-LETNICE UMETNIŠKEGA DELA IGRALCA
STANETA SEVERJA KRSTNA PREDSTAVA IGOK TORKAR
SVETLOBA SENCE
Dramska intarzija
Godi se v stari gledališki garderobi kostumov danes kjerkoli
na svetu
Režiser: STANE SEVER
Asistent režije, scenograf in kostumograf: MILE KORUN
Glasba: MARIJAN VODOPIVEC
Lektor: prof. dr. ANTON BAJEC
Osebe:
Igralec, Marcel, Sik, Švejk, Tomito Colombina, Ala, Ika, Igralka .
Gospa Šansonka, Fata, Igralka Lodovico, Kal, Pik, Igralec .
Ledoc, John, Igralec ....
Paul, Pak, župan, Igralec . . Režiser, Učitelj, Starec, Igralec Sutuno, Hudič s kitaro, Igralec
Hama, Igralka...................
Žena učitelja, Meri, Igralka . Blahnik, Stražar, Igralec . .
STANE SEVER MAJDA POTOKARJEVA ŠTEFKA DROLCEVA ANDREJ KURENT MAKS FURIJAN JANEZ ROHAČEK DRAGO MAKUC ALI RANER IVANKA MEŽANOVA MILA KAČICEVA ALEKSANDER VALIČ
V	ostalih vlogah sodelujejo slušatelji AIU Kostume izdelale gledališke delavnice SNG
Vodstvo predstave: Branko Starič Odrski mojster: Vinko Rotar Razsvetljava: Lojze Vene Inspicient: Marijan Benedičič Šepetalka: Hilda Benedičičeva Lasulje izdelala: Ante Cecič in Andreja Kambičeva
VELIKEMU SLOVENSKEMU GLEDALIŠKEMU UMETNIKU
STANETU SEVERJU
OB UMETNIŠKEM DELOVNEM JUBILEJU NAJISKRENEJE ČESTITAJO, SE MU TOPLO ZAHVALJUJEJO ZA NEPOZABNE UMETNINE, S KATERIMI JE DOSLEJ OBOGATIL ZAKLADNICO SLOVENSKE GLEDALIŠKE OMIKE IN MU NA NADALJNJI USTVARJALNI POTI ŽELE KAR NAJVEČ IN NAJVIŠJIH UMETNIŠKIH VZPONOV
UPRAVA SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA, DRAMA SNG,
NJENO RAVNATELJSTVO,
UMETNIŠKI SVET IN VSI NJENI DELOVNI ZBORI
PROF. DR. BRATKO KREFT:
ODLOMEK 0 IGRALCU
STANETU SEVERJU OB IGRALSKI PETINDVAJSETLETNICI
... Med glavne posebnosti igralskega značaja Staneta Severja sodi njegova mnogostranost. Malo je igralcev, ki lahko izpričajo v repertoarju svojih vlog tolikšno pestrost in različnost. Tu ne gre za neko formalno statistiko iz gledališkega arhiva, saj bi po njej mogli najti podobno pestrost tudi pri raznih zastopnikih slovenskega igralstva v prejšnjih pokolenjih, ko je hočeš nočeš moral skoraj brez izjeme vsak igralec igrati vse, najsi bo to v komediji, drami ali tragediji, nekateri so nastopali še celo v opereti in operi. Toda to je bil večkrat izraz stiske takratnega slovenskega gledališča in igralstva, ki sta se tako rekoč od sezone do sezone borila za svoj obstanek. Da so bile v tej vsiljeni pestrosti tudi izjeme, pričata igralski osebnosti, kakor sta bila n. pr. Borštnik in Verovšek, prvi izrazit, vase zaprt psihološki igralec v drami in tragediji, drugi popularni ljudski komik, čeprav je zaradi te popularnosti trpel ter si želel predvsem resnih in dramskih vlog, kar čutimo še danes iz razgovora z Izidorjem Cankarjem v »Obiskih«.
Ko je vstopil mladi Stane Sever v Dramo Slovenskega narodnega gledališča, je bilo v primerjavi s prejšnjimi časi marsikaj že boljše, toda še zmeraj ne tako, kakor bi moralo biti, da bi. bilo dostojno za osrednjo narodno gledališko ustanovo in za njeno članstvo. Po prvih letih, konjunkture od leta 1918 dalje, se je že okrog 1928. leta začela huda gmotna kriza, ki je od leta do leta okrnjevala in spodjedala gledališču ekonomsko osnovo, brez katere ne more uspevati nobena umetniško pomembna gledališka ustanova. Stane Sever je prišel v Dramo, ko je bila finančna kriza skoraj stalno in nepremakljivo na višinski točki. Godili so se primeri, da smo hodili po ves mesec po akontacije na gledališko blagajno, ker nam plač niso mogli redno izplačevati niti dvakrat na mesec, to se pravi prvega in petnajstega. Nikoli ne bom pozabil tragikomičnega prizora, ko sem se po naključju znašel pred blagajniškim okencem skupaj s takratno primadono naše opere Zlato Gjungjenac, pevko in igralko zavidljive višine. Akontacijo, ki jo je dobila, je že porabila in prišla je po naslednji obrok. Dobila pa je le obrokec obrokca, reci in piši — deset dinarjev, kar je zadoščalo le za srednjo večerjo...
Takšno stanje je tudi zakrivilo, da gledališko vodstvo ni moglo takrat nastavljati novih, mladih moči. Se danes se poznajo posledice tega: tako imenovana srednja igralska generacija je premalo zastopana. Kmalu po vojni se je začela čutiti vrzel, ki še danes ni čisto spopolnjena in tudi ne bo nikoli. Stane Sever je s fanatičnostjo mladega človeka, ki je čutil v sebi igralski poklic kot svojo življenjsko nalogo, stal takrat skoraj stalno na pragu Drame in trkal zdctj na ta zdaj na druga vrata, da bi si izprosil in priboril vstop v slovenski Talijin hram. Njegova igral-
L
N. Pirnat: S. Sever kot Stjepan Iljin (1937-38)
ska nadarjenost, ki jo je pred tem že izpričal z raznimi nastopi na amaterskem odru na Viču in pri Šentjakobčanih, je bila znana vsem, toda dolgo je trajal boj, da sta ga mogla upravnik Oton Župančič in ravnatelj Drame Pavel Golia angažirati z mesečno plačo — pet sto dinarjev, kar je bilo takrat že pod minimumom. Potrebno je bilo stisniti zobe in vzdržati. Mladi Sever, ki je menda v tretjem letniku učiteljišča obrnil šoli hrbet, ker mu je bila pretesna, saj ga je privlačeval široki svet odra, je vzdržal. Ni bil edini, vsakdo izmed nas je po svoje plačeval davek tistemu
N. Pirnat: S. Sever kot Kruticki (1946-1947)
času in razmeram. Izjeme so bile redke in bi jih mogel prešteti na prstih ene roke in še teh bi bilo preveč. Kdor bo pisal zgodovino slovenskega gledališča, ki se je takrat prav tako kakor naša univerza borilo za svoj obstoj, se bo moral ob teh žalostnih gmotnih dejstvih globoko zamisliti, če bo hotel dati pravično podobo tudi o umetniških prizadevanjih, ki so s svojimi vrhunskimi primeri daleč presegla gmotno raven. Biti takrat slovenski igralec ni pomenilo nič manj kakor stati na fronti slovenske kulture.	7
Stane Sever kot Aljoša v Nušičevem ►►Pokojniku« (1937-3H)
Severjevo igralsko šolanje je bilo predmestno gledališko amaterstvo. Kljub igralskemu oddelku na konservatoriju, ki ga je v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno vodil neumorni profesor Osip Sest, so bili nastopi na amaterskih odrih še zmeraj glavna šola za mlade igralce. Spopolnjevale so jo le zasebne ure pri kakšnem starejšem igralcu. Pri tem ima Milan Skrbinšek levji delež. Zato je bil njegov vpliv na amaterski naraščaj v tistih časih morda najmočnejši. Tudi mladi amater Stane Sever se je v začetku zgledoval pri njem, kar sta pričali dve njegovi vlogi na viškem odru: Vrza v Jurčič-Levstikovem »Tugomeru« (1934) in stari grof Herman v »Celjskih grofih« (1935). Mislim, da sva se prvič srečala ravno pri »Celjskih grofih« na Viču. Predstavili so mi ga v maski Hermana II. Zato ga še danes vidim v spominu bolj v Hermanovi maski, kakor v njegovem lastnem obrazu, če-
Stane Sever kot Jaso (1940-1941)
prav se spominjam, da je prišel po predstavi demaskiran plavolas in nasmejan mladenič v dvorano, kjer je bil tovariški igralski večer, na katerega me je v imenu vodstva povabil član tehničnega osebja SNG, ki še danes vodi odgovorno službo v naših gledaliških delavnicah — Filip Kosec. Drugi dan sem moral poročati o Severjevem nastopu v »Celjskih grofih« ravnatelju Golji. Pod vtisom Severjevega Hermana bi človek takrat mislil, da se bo usmeril predvsem v demonične vloge, kakor pravimo v gledališkem izrazoslovju. To je obljubljala tudi njegova Vrza, s katero je nastopil leto dni prej in ki je raznesla glas o njem v vsem ljubljanskem gledališkem svetu. Bilo je vsekakor več kot nenavadno, da je Vrzo igral moški in vrh vsega še mlad igralec.
V	okviru amaterskega odra je bila njegova Vrza nadpovprečna kreacija, ki je po pravici vzbudila pozornost na mlad 9
igralski talent, kar se je naslednje leto v Hermanu II. potrdilo še bolj in globlje. Mladi Sever je menda že od leta 1934 hodil v Dramo štatirat in igrat manjše vloge, včasih tudi le besedo ali kratek stavek, ki ga je bržkone doma po stokrat ponovil, da bi mu dal izvirno in pomembno obliko z zvenom, ki bi naj opozarjal, da bije v notranjosti mladega človeka kar cel zbor igralskih zvonov, ki groze, da ga bodo raznesli, če ne bo kmalu več možnosti in več odmeva. Zato ga je takrat tudi raznašalo na vse vetrove, saj si ga mogel srečati na predstavi na Viču, pri šent-jakobčanih in tudi že med upapolnimi mladci v Drami, kjer je med drugim nastopal v »zboru« pri Cankarjevih »Hlapcih«.
S. Sever kot Venger Ugarkovič (»Vučjak«, 1950—51)
Njegova mladostna in takrat še neukrotljiva strast ni poznala meja, ker jih tudi ni poznala njegova igralska nadarjenost, čeprav so v njem že živela sanjarenja in hrepenenja o Hamletu, Jagu in kdo ve še katerih junakih, ki bi jih rad nekoč, po možnosti čim prej predstavil v svoji podobi in lastni ustvarjalni sili. Od prvega dne angažiranja je Sever uporno iskal svoj individualni igralski izraz. Zato se je tudi že zelo zgodaj začel braniti pred nečim, kar se mu je zdelo tuje in zanj neprimerno. Hkrati pa se je izogibal preozki specializaciji, ker je čutil v sebi razsežno klaviaturo, ki jo je v svoji zreli dobi tudi izpričal. O tem bi bilo vredno napisati posebno in podrobno študijo, ki pa bi ne smela biti v nobeni smeri enostranska, ne v priznanju ne v kritiki. Gledališki zgodovinar še zmeraj najde premalo gradiva za takšno študijo, ker je naša gledališka kritika še zmeraj predvsem literarna, saj odpade pri njej komaj eno četrtino — ali še manj — na igralstvo. Popisati neko gledališko ustvaritev, jo razčleniti,
Stanc Sever kot Kralj Klavdij (1947-48)
kakor se razčlenjujejo literarna dela ali posamezni značaji v dra-matskih delih, je enako pomembno in hkrati tudi enako težko, pa nič manj odgovorno delo, ki ga je treba opravljati sproti z enako nadarjenostjo, znanjem in navdihom, kot to n. pr. dela že več desetletij eden najpomembnejših nemških gledaliških kritikov zadnjih petdeset let Herbert Ihering. Podobne gledališke literature imajo tudi že veliko Rusi, Poljaki in Čehi, prav tako Francozi in Angleži. Monografija o igralcih ni pri njih nič dosti redkejša kakor so monografije o slikarjih, kiparjih ali muzikih, čeprav štejejo igralsko umetnost za reproduktivno umetnost.
O njeni avtonomnosti in hkrati odvisnosti od literarne predloge je bilo v zadnjih šestdesetih letih napisanih veliko razprav, člankov in polemik, ki so bile včasih tudi zelo žolčne. V ruskem gle- 11
dališču je že pred oktobrsko revolucijo najostreje nastopil za osvoboditev igralca od literarnega »hlapčevstva« Aleksander J. Tairov, ki je odločno povedal in zapisal, da igralec ne more biti in da tudi ni zgolj gramofon literature, ker je tudi sam umetniško tvorna individualnost. Za pravico te individualnosti se je Sever boril precej časa in jo naposled tudi dosegel v sorazmerno kratkem času.
Rad bi ob njegovem jubileju napisal nekaj osebnih misli 12 in spominov na srečanja pri skupnem delu, na srečanja režiserja
Stan« Sever kot Kruticki (1946-47)
Stane Sever kot Hamlet (1948-49)
13
Stane Sever kot Kralj Klavdij na Dubrovn. letnih igrah 1960
in dramatika z igralcem, toda prvo njegovo igralsko ustvaritev, s katero je jasno izstopil in tako rekoč zaključil prvo stopnjo svojega igralskega razvoja, moram omeniti izven zgornjega okvira: ko je bil ruski emigrant Aljoša v Nušičevem »Pokojniku«, ki sta si ga delila s pokojnim mojstrom epizodnih likov Franom Lipahom. Ni bilo lahko alternirati z njim, saj je do podrobnosti izoblikoval svoje epizodne like, da so stopali iz epizod po zaslugi njegove izvirne kreativne sile vštric z igralci glavnih vlog. Kljub 14 temu je bil Aljoša mladega Severja ob Lipahu umetniško ena-
S. Sever kot Jerman J1I48 — posnetek t igr. garderobi)
kovreden in samonikel lik, ki je vzoudil pri prvem Severjevem nastopu aplavz na odprti sceni. To je bilo leta 1938. Sever ga je prav tako izdelal do vseh podrobnosti, vendar po svoje. Ob njem se je razodela prvič v vsej širini in globini oblikovno in vsebinsko izkristalizirana igralska podoba z nenavadno preprosto izrečeno ljudskostjo, ki je ena glavnih lastnosti vsakega velikega igralca.
Na odru je stal nebogljen, nesrečen in izgubljen ruski emigrant, človek brez tal, ki je prišel na konec svoje poti. Nazaj ne more več, naprej tudi ne. Preostane le še smrt. Sever je stal sredi odra, mečkal svoje pokrivalo, rahlo naznačeval v jeziku ruski poudarek in se izpovedal v takšni igralski obliki, da je iz nuši-čevskega beograjskega in zanj tako značilnega okolja stopil pred gledalca čehovski človek s tragiko, humorjem in ironijo. Igralec je literarni lik dopolnil in poglobil z lastno ustvarjalno silo, hkrati pa kljub čehovstvu ni pretrgal z osnovno nušičevsko noto niti s tem, kar bi mogli imenovati slovensko ljudskost, ker je ljudskost vendarle v umetnosti zmeraj ena. Bil je v notranjosti napet ko struna, na zunaj pa resigniran, na videz miren, ker se je že vdal neogibni usodi, čeprav je prišel na oder zaradi tega^ da 15
S. Sever kot S vej k (1957-58)
še nekaj reče zoper njo. Brez posebnih kretenj, na zunaj statično in vendar — kolikšna notranja dramatičnost in ekspresivnost, kolikšna napetost v scenični atmosferi, napetost, ki jo je ustvaril igralec. Ko je končal, hip tišine, na odru in v avditoriju, nato pa izbruh ploskanja ob odprti sceni. To je bila prva velika umetniška zmaga mladega igralca. Zmagal je v kratki vlogi, ker je iz nje ustvaril veliko.
Od nje vodi mimo raznih drugih vlog v mojem spominu pot k Laertu v »Hamletu«. Ni ga sprejel preveč rad, ker ga je v njegovih igralskih sanjah že preganjal Hamlet, saj je pred tem že nastopil kot Jago, toda pozneje se je zagrizel vanj z vso ustvarjalno strastjo. Koliko zvenov je znal izvabiti iz sebe za svojega Laerta, koliko različnih potez mu je dal; vse to ni nič manj presenečalo kot Aljoša, le da je tu šlo za precej več. Kot vihra, ki podira hraste pod seboj, je prihrumel v kraljevsko dvorano, kamor si je z golim mečem utrl pot, na katero ga je spremljalo množje ljudstva, ki je glavna vrata razbilo.
»Kje je ta kralj?« je z grozljivim vprašanjem planil na oder, 16 da je vzelo kraljici (Mira Danilova) in kralju (Ivan Levar) sapo
S. Sever kot Aleksej (»Optimistična tragedija« - 1957-58)
in da je častnik dvorne straže stal brez besed in premagan pred njim. Naslednji hip pa ga le prevzame navzočnost kralja in kraljice, saj ni bil pred odhodom v tujino le zvest njegov podložnik, marveč po očetu Poloniju celo nekakšen »protežiranec«. Danci, ki stoje med vrati, hočejo v dvorano, tedaj pa jim Laert-Sever po kratkem premolku proseče in ukazujoče reče: »Gospodje, ostanite zunaj!« Toda Danci nočejo, zato Laert zdaj celo prosi: »Prosim!« in čez hip »Dovolite!« Zro si z njim iz oči v oči. Usoda kralja in kraljice je ta hip v njegovih rokah. Pod njegovim pogledom in ukazujočim »Dovolite!«, ki pa nima nič vojaškega, nič diktatorskega v sebi, marveč je nekaj, kar učinkuje iz osebe same, iz človeka, ki hoče voditi svojo pravdo dalje sam. To človeško Laertovo plat kralj grdo izkoristi takoj po nastopu blazne Ofelije, ki Laerta-Severja zlomi, saj kaj takšnega ni pričakoval. Ljubljena sestra — lažna, živa ubita. In Sever-Laert, kateremu sva sporazumno črtala vse vmesno besedilo ob Ofelijinem nastopu, ne samo zaradi tega, da je mogla igralka Ofelije (Vida Juvanova) brez prekinitve, kot monolog odigrati svojo pretresljivo sceno, marveč tudi zaradi Laerta, ki je obnemel ob njeni tragični usodi. Sele, ko je odšla z odra, je po premolku brez poudarka očitka, brez vsakega vnanjega zanosa, marveč skoraj suho, stvarno, a prav zaradi tega silno pretresljivo vprašal Laert-Sever:
’>Vidite to?...« Potlej pa mu je od bolesti zmanjkalo besedi.	17
5. Sever kot Baron I^enbach (1951)
Komaj slišno, kakor da govori iz dna bratovskega srca, se je zazrl vase, v svojo, tisti hip neizmerljivo bolest in iztisnil iz sebe, preprosto in pristno brezupje: »Moj bog!« Zdaj je nastala mučna tišina, toda kovarni kralj se je še znašel. Bistroviden ve, da je Laert globoko pretresen in ranjen. Treba je trenutek izkoristiti zase in ga pridobiti za umor Hamleta, ki je po kraljevi razlagi vsega kriv. Umoril je Laertovega očeta, uničil Ofelijo, čeprav gledalci vedo, da v bistvu kljub vnanjim dejstvom stvar ni takšna. Izvzel sem le dva trenutka iz celote, mogel bi še tretjega: dvoboj med Hamletom in Laertom ter Laertovo bridko spoznanje tik pred smrtjo, da ga je kralj izkoristil za umor. Zato prosi umirajoči Laert Hamleta (S. Jana): Menjajva odpuščanje, blagi Hamlet: smrt moja in očeta mojega ne padi nate niti tvoja name.« Tako, kakor je igral Sever Laerta, ni bilo Laertovo slovo ne človeško ne umetniško nič manj pretresljivo ko Hamletovo, čeprav ima Hamlet več stihov in ga podpira več okoliščin. Laert, ki je že izgubljal gledalčeve simpatije, si jih ni priboril znova s Shakespearovimi stihi, marveč z igralsko upodobitvijo in doživetjem igralca Staneta Severja. Videl sem celo galerijo Laertov doma in po svetu, toda takšnega ne prej ne poslej.
Preveč strani bi porabil, če bi hotel popisati vsaj z nekaj besedami, kako je izoblikoval na primer Matička v »Kranjskih komedijantih« v duetu z nepozabno Micko Ančke Levarjeve, ali pa vrtnarja in pesnika Hsi Ping-Kveja v »Biserni reki«, kjer sta prav tako z Ančko Levarjevo (Biserno reko)) vsak zase in v skupni igri ustvarila dve igralski umetnini. Kakor velikokrat, pa se je tudi takrat zgodilo nekaj, kar je po nepotrebnem grenilo in žalilo. V neki kritiki je bilo zapisano, da je bil Sever premalo — kitajski. Tipično šolmastrska, parvenijska pripomba, izvirajoča 18 iz malomeščanskega manjvrednostnega kompleksa in na koncu
S. Sever kot Matizhek (1948-49)
konca tudi iz neznanja. Prepričan sem, če bi pisec očitka moral priti na vajo in povedati igralcu, kako naj bo bolj »kitajski«, da bi tega ne znal ali pa da bi si pomagal s kakšnimi Icalupnimi puhlicami. Sever je v vrtnarju Hsi Ping-Kveju ustvaril topel, čudo vit človeški lik, ki je po njegovi igralski ustvarjalni sili izžareval globoko ljudskost, ki je bila hkrati Severjeva, slovenska in — kitajska, kajti resnična, umetniško in človeško prepričljiva ljudskost je splošna. Smel bi reči, da je bila tista »kritična« pripomba govekarijanska, kajti tudi Govekar je ob uprizoritvi muzikalne komedije Dumasovih »Treh mušketirjev« iz sorodnega malome-ščansko-filistrskega in primahunskega stališča pripomnil, da so bili mušketirji Portos, Aramis in D’Artagnan takšni kakor šišenski fantje. Zadel je sebe, ne igralcev (Gostič, Zupan, Peček), kajti francoski mušketirji niso bil nič manj razposajeni kot zdravi in drzni slovenski šišenski fantje, nič manj nagajivi in tudi nič manj preprosti ali celo prostaški, če je tako naneslo. Ni vse zlato, kar	19
20
S. Sever kot Aretej (1959-60)
kdo v »kritiki« napiše. Usoda mi je bila toliko naklonjena, da sem se mogel leta 1956 udeležiti vsekitajskega gledališkega festivala v Pekingu, ki je trajal skoraj mesec dni. Večkrat sem se tam spominjal Severjevega vrtnarja in Biserne reke Ančke Levarjeve, prav tako pa vseh drugih, ko sem gledal različne predstave in igre iz različnih časov. Med drugim sem videl tudi »Strička Vanjo« A. P. Čehova. Igrali so ga kitajski igralci (izvrstna je bila zlasti Jelena), toda ko si gledal predstavo, nisi mislil ne na kitajsko ne na rusko obliko: iz ruskih, čehovskih likov je po kitajskih igralcih izžarevala — ljudskost, ki ni bila ne zgolj ruska ne zgolj kitajska, kajti v umetnosti je ljudskost samo ena. Tudi v gledališču. Gornje 'pripombe so izraz smešnih precioz in pri-mahunov, ki se do bistvasumetnosti nikoli ne morejo dokopati, ker žive le v svojih kalupih in predsodkih. Pesnik Alojz Gradnik, ki je mojstrsko prepesnil celo knjigo klasične kitajske lirike, ni tega nič manj izpričal, čeprav govore kitajski pesniki po njem v slovenskih stihih, kakor je Sever govoril in igral v slovenskem jeziku, ker je slovenski igralec, ter dal toplino tiste ljud skosti in človečnosti, ki je hkrati slovenska in hkrati kitajska pa še kakšna, kjer je, če je. Kjer pa je ni, ji ne pomore ne bog ne zlodej.
PROF. DR. VLADIMIR KRALJ:
SKICA ZA PORTRET GLEDALIŠKEGA UMETNIKA
Umetniški obraz umetnika, tudi gledališkega umetnika, sestavljajo številne časne in brezčasne prvine in komponente. Ena pomembnih je brez dvoma glavni vidik Tainove umetniške kritike
—	časovni prostor, v katerega je umetnik vrojen. V pričujočem primeru je to naša maloperspektivna družba predvojnih let, ki mlademu izobražencu, zlasti še umetniku ni obetala mesta na soncu, v literaturi pa socialni patos Cankarjeve proze in dramatike, v političnem ozračju odmevi oktobrske revolucije. Tu je verjetno iskati vzroke za Severjevo nagnjenje za družbeno dramatiko, to je tisto, v kateri konflikte strasti prvenstveno odloča razredna dialektika dobe in Severjevo vidno zadržanost nasproti klasični dramatiki, ki slika boj brezčasnih strasti v človeku.
Toda umetnik ne živi in ne deluje samo iz svoje družbene zavesti, ki mu je v nekem zgodovinskem trenotku in okolju privzgojena, saj v enaki meri ustvarja iz svoje psihofizične dispozicije, ki mu je prirojena. Ta določa pri umetniško nadarjenem človeku ne samo njegovo usmeritev v neki umetniški poklic, marveč tudi njeno odločitev za to ali ono stroko nekega umetniškega področja. V igralski umetnosti pa obstajata že od pamti-
S. Sever kot Karel VI. (»Henrik V«, 1958-59); z njim na sceni: M. Potokarjeva in B. Kralj
Stane Sever Kot Cyrano de Bergerac (1954-55)
veka dve glavni stroki — stroka junaške in stroka karakterne igre.
To razlikovanje je skušal gledališki naturalizem sicer zabrisati in moderna režija njegov obstoj ovreči kot da gre pri tem ločevanju za ostanke nekega duhovnega aristokratstva, ne pa za neko zakonitost, ki je utemeljena v estetsko-psihološki mehaniki, iz katere izhaja tako literarno kakor igralsko upodabljanje človeških likov. Vsak mlad igralec želi igrati Hamleta in predvsem Hamleta pač ne zato, ker je Hamlet kraljevič, marveč, ker meni, da bo prav v tem liku izpovedal vso svojo čustveno in mi-22 selno še hudo zamotano osebno problematiko, dočim za Klavdija
Stane Sever kot baron Naletel (1952-53)
in Polonija v sebi še nima ustreznih obrazov, ki jih zgradi šele življenjsko izkustvo.
Dramski junak poje v bistvu eno samo lirsko-heroično arijo, ki je čisto njegova predstava sveta, dramski karakter pa prikazuje svet človeških obrazov iz splošne predstave človeštva. Zato mora karakterni igralec imeti v sebi veliko zakladnico človeških obrazov, ki jih v teku zorenja množi in bogati z opazovanjem samega sebe in drugih. Razlikovanju med junakom in karakterjem v igralstvu odgovarja v psihologiji razlikovanje med introvertnim in ekstravertnim značajskim tipom.
Tudi naš veliki karakterni igralec Stane Sever je stal kakor že mnogi igralci pred dilemo ali junak ali karakter. Leta 1948 je izmenjaje igral Hamleta in Klavdija, torej izrazitega junaka in izrazit karakter. In tudi še pozneje se je z večjo in manjšo srečo poskušal v junaški stroki, tako v Egmontu, Petru (Pohujšanje), Oidipu (Sofoklej), Cyranu (Rostand), ki jih je vse igral bolj ali manj s sredstvi karakterne umetnosti, se pravi, s sredstvi na	23
S. Sever
ko t Jourdain
(1953-54)
življenjski empiriji slonečega umetniškega navdiha. Vzlic tem blodnim ognjem pa si je Severjeva zdrava, v jedru realistična umetniška narava kmalu utrla svojo pot, pot karakternega igralca. Na tej poti je do danes pokazal Sever velike igralske kreacije kot Famusov (Gribojedov, Gorje pametnemu), Tiradobojev (Ostrovski, Goreče srce), Kruticki (Ostrovski, Lisjak), Venger Ugarkovič (Krleža, Vučjak), Mengo (Lope de Vega, Ovčji kal), Jourdain (Moličre, žlahtni meščan), Servandoni (Ustinov; Trobi kakor hočeš), Proctor (Miller, Lov na čarovnice), sodnik Puhle (Shakespeare, Henrik IV.), Aleksej (V. Višnjevski — B. Kreft, Optimistična tragedija), Pobedonosikov (V. Majakovski, Velika žehta), Teiresias (Smole, Antigona).
Zanimiv je zlasti Severjev Azdak (Brecht, Kavkaški krog). V Azdaku je Sever zadel Brechtov socialni patos, patos ljudskega sejmarskega pevca in njegovo sočutje s ponižanimi in razžaljenimi tega sveta in njegov spopadljiv porog lažnim veličinam tega 24 sveta. Ta hkrati ganljivi in čustveni ton uporablja Sever pri vseh
S. Sever kot Azdak (1956-57)
svojih kreacijah Od življenja povoženih ljudi in ta ton tvori nekako čustveno avreolo teh njegovih presenetljivo sugestivnih igralskih kreacij.
Starejše pokolenje karakternih igralcev je igralo*karakterje kot poosebitve glavne idejne sestavine, ideje dobrote, zlobe, sovraštva, zavisti itd. Sever kot realist nikoli ne igra ideje nekega značaja. Svoj karakterni lik gradi iz izkustvenih drobnih detajlov v mimiki, gestiki in dikciji in iz teh detajlov mu raste celotni lik. V tem pogledu so poučni zlasti njegov Kruticki, Ser-vandoni in sodnik Puhlč. Tako Severjev igralski lik nikoli ne stopi na oder z neko že vnaprej določeno in zaključeno fiziognomijo, marveč raste pred gledalčevimi očmi od prizora do prizora in vedno znova preseneča z drobnimi psihološkimi detajli in tako pričara izredno živ, plastičen, vseskozi verjeten človeški lik. In v najboljših kreacijah Sever svojim igralskim likom ne daje samo ostrega profila, marveč tudi njegovo duševno in telesno atmosfero, se pravi v sebi zaključen človeški svet.
Med Severjeva sredstva karakteriziranja spada tudi komika, ki daje njegovim ustvaritvam večjo barvitost in globljo človečnost. V tem smislu je zanimiv Severjev Gornik (Za narodov blagor). S to flegmatično figuro, ki je šla doslej mimo razumevanja in interesa občinstva, je vzbujal Sever z majhnimi humornimi čarovnijami nenehen smeh občinstva.	25
S. Sever kot Aleksej pl. Gornik (1958-59)
Po svoji naravi je Sever predvsem igralec dobrih, od življenja povoženih človeških kreatur in pikrih življenjskih filozofov. Sugestivna moč njegove igre je v toplem človeškem čustvu, ne toliko v igri živcev. Zato je njegovemu umetniškemu temperamentu bližji Stanislavski v teoriji in praksi kot pa francoske gledališke šole.
Stane Sever spada v vrsto velikih karakternih igralcev, kar jih pozna slovensko gledališče. Občinstva ne osvaja samo s svojo vseskozi simpatično igralsko osebnostjo, marveč v še večji meri s presenetljivo iznajdljivostjo vedno novih karakternih obrazov, ki so sad njegovega bistrega opazovanja človeka, človeka, ki ga srečujemo v vsakdanjem življenju, in zlasti človeka v njem samem.
26
FILIP KALAN
DVA PRILASTKA
Pred petimi leti, takrat, ko so šli naši igralci v Pariz, na festival Gledališča narodov, so me prosili, naj predstavim mednarodni publiki umetniški kolektiv ljubljanske Drame: izbrani krog dramatis personae v Janovi uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev. Za to prigodno naročilo sem zbral iz neobjavljenih zapiskov zbirko portretnih miniatur, resda namenjenih tujim gledalcem, vendar zapisanih pro domo, v opombo nespornim dosežkom naše gledališke 'kulture, dvomljivcem in nergačem navkljub, v spodbudo tistim, ki mimo vseh modnih ugovorov verujejo v življenjski zanos, v odrsko mikavnost, v stvarilno silo slovenske Talije.
Rad bi obnovil eno izmed teh miniatur, neznanih slovenski javnosti, saj so bile objavljene v tujem jeziku, anonimno, razpoznavne le po fakturi. Nemara je tako prav, leta so že vmes in ponuja se prava priložnost: zakaj v tem fragmentarnem zapisku sem skušal ujeti mnogolični gledališki obraz Staneta Severja. Tu je bilo zapisano, da si je interpret Cankarjevega Jermana, priznani prvak med igralci tako imenovane srednje generacije, ustvaril v dveh desetletjih tako obsežno galerijo dramskih in komedijskih figur v repertoarnem razponu od renesančnih iger do sodobnih besedil, da mu velja priznati pravo gledališko obsedenost: l epithete d’une obsession comique. Stvarilni zanos tega obsedenca, tako je šla beseda, da izvira iz temperamenta, ki razodeva močan prizvok slovanske čustvenosti kakor tudi
S. Sever kot Ornifle (1959—60)
S. Sever kot Simen. (1958-59)
izrazit dar za melodramatične učinke. Ti dve nasprotji Severjevega temperamenta da uravnoveša načelna usmerjenost v odrski verizem, to sem zapisal, da bi nakazal organsko ubranost mnogo-ličnih prvin, ki jo razodeva tako slikovito v drami in komediji Severjev igralski dar. Nazoren primer tega tako različnega oblikovanja da se razodeva pri dveh komedijskih figurah istega avtorja, v Severjevih stvaritvah Arnolpha in Jourdaina, v Molie-rovi šoli za žene in v žlahtnem meščanu: prvi je izoblikovan v stilu tragikomičnega verizma, drugi z izrazitim poudarkom grotesknega humorja. Težnjo po realistični karakterizaciji gledaliških figur da uveljavlja Stane Sever z velikim uspehom pri slovanskih avtorjih: takšen da je Kruticki v komediji Ostrovskega, učinkovita sinteza groteskne domiselnosti in realistične plastike, sorodna interpretaciji znamenitih ruskih igralcev. In veliko priljubljenosti da si je pridobil Sever s figurami iz slovenske dramatike že zavoljo tega, ker se te realizacije odlikujejo 28 z neposnemljivo lokalno barvo; takšen je Matiček, slovenski
y!‘i
S. Sever kot Teiresias (1960-61)
dvojnik francoskega Figara. In naposled: Jerman v Hlapcih, zajetna stvaritev, ki druži poteze slovenske nacionalnosti z zanesljivim čutom za psihološko analizo, igralska ponazoritev Cankarjeve figure, ki prinaša Stanetu Severju na jugoslovanskih odrih znova in znova nesporno priznanje umetniške iznajdljivosti.
Takšna je ta miniatura, namenjena gledalcem v Parizu, vendar zapisana pro domo, in nemara ni odveč, če jo obnavljam za to novo priložnost, ob delovnem prazniku in v spomin na svetle prebliske v stvarilnem zanosu tega neugnanega komedijanta, ki oživlja varljivi svet odrskih senc s tako vznemirljivimi pričevanji o smislu in nesmislu našega bivanja na tem neurejenem planetu in to vselej z videzom tako neprizivne pristnosti, da mu gre mimo očitne gledališke obsedenosti, tako redke celo med izbranci, še tisti znameniti prilastek, ki ga je nekoč zapisal Izidor Cankar ob Antonu Verovšku — da je to slovenski igralec par exellence.
29
VASJA PREDAN:
JUBILEJNI ZAPISEK
Ko gledam danes Staneta Severja s petindvajsetletno umetniško zgodovino, mu moram pritrditi: ravnal je modro. Generalni pregled lastnega igralskega stvariteljstva opravlja v življenjskem in umetniškem zenitu. Se pravi, v trenutku, ko je pred njim še dolga vrsta let zrele umetniške kreativnosti. A navkljub tej resnici ne morem doumeti: je Sever res že jubilant?
V	minulih desetih letih — ta čas sem imel priložnost sistematično spremljati Severjevo igralsko ustvarjalnost — je bila lestvica jubilantove kreativnosti razvejana v troje osrednjih smeri: junaške vloge, komedijski liki, karakterne človeške usode.
Če naj poskušam vsem trem območjem poiskati skupni, za Severjevo kreativnost značilni splošni imenovalec, tedaj moram na prvem mestu imenovati izjemno zanimiv in z logično racionalno akribijo skorajda nerazložljiv fenomen: kadarkoli in kakršnokoli si že bodi vlogo je Sever oblikoval — pa najsi imamo v mislih od junaških dramskih podob (namenoma jih navajam brez časovnega in vrednostnega zapovrstja) na priliko Cankarjevega Jermana ali Millerjevega Prodor ja, Goethejevega Egmonta ali Kreftovega Pravdača, iz komedijskih likov Linhartovega Naletela, Krutickega iz »Lisjaka« Ostrovskega, Cankarjevega Gornika ali Brechtovega Švejka in Azdaka ter med karakternimi človeškimi usodami Krleževega Lenbacha in Areteja, Shakespearovega Riharda ali Edgarja in dolgo galerijo podobnih zgledov, vse do takšnih epizod kot je na priliko Borov organist Fonza — bil je en sam veliki demanti razglašenega pojmovanja tako imenovanih malih vlog — vsekdar so te postave žarčile fluid kompleksne življenjske in človeške prizadetosti. Drugače povedano: najsi Sever oblikuje neko vlogo tako, da ji je mogoče oporekati idejno-vsebinsko ali stilno-estetsko utemeljenost, bodi da literarno prostornino vloge prevrednoti, nadgradi, predimenzionira
S. Sever kot Lipe (»Primorske zdrahe«, 1945—46)
S. Sever kot Peachum (1960-61)
—	zmerom je umetniška transpozicija nabita z radoživo in dinamično, človeško zaupljivo in zlasti celovito, polno oblikovalno voljo. Posledico takšnega kompleksnega razdajanja in kreativne vitalnosti bi s splošnimi potezami bilo mogoče formulirati v tole paradoksalno misel: Sever vlogo tako izvirno in samosvoje poan-tira, da dobi včasih celo napak pojmovan in napak koncipiran lik polno in sugestivno veljavo. Veljavo, ki je prepričljiva in prepričevalna. če nato post festum v napoju razsojevalnega miru analiziraš takšno kreacijo, ji navzlic zgrešeni zasnovi ne moreš odreči življenjske in človeške celovitosti. In prav zaradi te paradoksalne logike — hkrati je logična in nelogična — sem dejal, da je ta lastnost Severjevega ustvarjalnega oblikovanja izjemno zanimiva in četudi v isti sapi težko razložljiva.
Druga, nič manj svojska poteza Severjeve igre: optimistični in če hočete človekoljubni nazor, ki se zrcali iz kreacij.
Res je, da dramski pisatelj bolj ali manj jasno, bolj ali manj nadrobno precizira svoj nazor v tekstu in podtekstu dela ter z njim opremi junake svojega besedila. Res pa je tudi, da ga zna ta igralec bolj, oni manj intenzivno umetniško posredovati.
Stane Sever sodi med tiste osebnosti, ki avtorjeve nazore sicer spoštujejo in jih tudi sugestivno oblikujejo. A očitna zna-	31
S. Sever kot Edgar (-Kralj Lear«,	S.	Sever	kot	Pobedonosikov
1949-50)	ll!k/i	žehta«,	1958-59)
čilnost Severjeve ustvarjalne osebnosti je, da hkrati z junakovim, nazorom — zavestno ali instinktivno, to vprašanje je v tej zvezi drugotne narave — sporoča, izpoveduje tudi lasten odnos do sveta. (To je ena izmed temeljnih zahtev sleherne ustvarjalnosti.) Ta odnos se pri Severju v nekoliko ohlapni, a vendarle dovolj razumljivi govorici glasi: humanizem. Se pravi: intimna prizadetost za humano obravnavanje človeških in življenjskih pojavov. Od tod Severjev čestokrat kritičen — postavimo: brechtovski — odnos do negativnih značajev, od tod izjemna afiniteta do širokih, ljudskih, če je le mogoče šegavo razigranih človeških postav, od tod neoglata psihologija, ki Sever z njo opremlja celo oglate in robate like, od tod Severjeva dominantna nadarjenost za kreiranje ne komičnih vlog, marveč karakternih komedijskih likov, od tod navsezadnje Severjev posluh in smisel za izjemno srečno oblikovanje miljejskih figur s širokimi gestami in filigranskih rezbarij, ki so polne radoživega, čeravno na pogled grenkega ali humorno posmehljivega človeškega in življenjskega bistro-umja.
Dasiravno sta humanizem in življenjska radoživost, ki ju Sever bolj ali manj diskretno interpolira v svoje umetniške stvaritve, čestokrat nemara preveč apriorna, abstraktna in celo romantično profilirana — jima ne moremo odrekati izvirne, samonikle in dovolj izrazite izpovedne barve.
Morda bo kdo ugovarjal, češ, igralčeva dolžnost je zvesto umetniško slediti literarnemu volumnu vloge. Ni dvoma: revidi-32 rati avtorjevo vizijo pomeni čestokrat osiromašiti, zanika*i ali
S. Sever kot Rihard Tretji (1951-52)
vsaj na stranpot zapeljati temeljno, se pravi, avtorjevo sporočilo in izpoved. A v enaki meri je neizpodbitno, da igralec — če hoče biti resnično ustvarjalna osebnost — ne more mimo lastne izpovedi, lastnega odnosa do sveta, če bi ga v svojih zaupljivih inspirativnih pobudah ne imel — bi njegova stvaritev bila zgolj neinvenciozna in nekreativna reprodukcija in registracija.
In slednjič ne morem še mimo tele jubilantove lastnosti:
Spoštljiva, vselej seriozna, z odgovornostjo in studioznostjo tlakovana vdanost gledališki ustvarjalnosti.
Severjeva vdanost in zaverovanost v poslanstvo odrskega oblikovalca je sezidana na trpkih izkušnjah nerožnatega igralskega ustvarjanja v letih pred zadnjo vojno. Temelji takšnih izkušenj, o katerih more mlajši in najmlajši gledališki rod komajda kaj slutiti, so Severju pomagali, da zna navzlic obilju zapeljive slave, ki je z njo na dosedanji umetniški poti bil obdarjen, vselej ohranjati ustvarjalno relacijo do gledališkega, še posebej igralskega dela. Relacijo, ki jo je le poredkoma in nemara le za minljivi hip prerasel plevel spretne veščine, konvencionalne parade, navajenosti in razvajenosti. In prav zavoljo tega, ker so sporadične plitvine tako neznansko drobne v primeri s spoštljivostjo, serioznostjo, odgovornostjo, studioznostjo, vdanostjo in zaverovanostjo — je Severjeva igralska fiziognomija tako scela vlita, prvinska in kompletna.
Zidana na temeljih razsežne nadarjenosti, ki brez nje ni mogoče pričakovati niti minimalnih inspirativnih pobud, se vzpenja Severjeva umetniška stvarilnost v balustrado najuglednejših dosežkov slovenskega igralstva.	33
STANE SEVER -RADIJSKI IGRALEC
Nihče ni štel ne pesmi, ki jih je recitiral Stane Sever v radiu, ne proznih del, ki jih je bral, ne vlog, ki jih je ustvaril v radijskih igrah. In vendar vemo vsi, da je bil Stane Sever od osvoboditve sem ne le stalni gost v radijskih studiih, marveč glavni steber radijskega umetniškega sporeda. Neštetim poslušalcem po vsej Sloveniji je spregovoril, jih pretresel, jim nudil najvišje umetniške stvaritve. Ljudje so vzljubili njegov glas in njegovo igro. Z neizčrpnim bogastvom odtenkov v glasu in igri je Stane Sever pričaral pred fantazijo poslušalcev igralske like, da so se jim trajno vtisnili v spomin. Ni jih mogoče vseh našteti, prav pa je, da imenujemo vsaj nekatere: tu so Shakespearov Macbeth pa Držičev Boter Andraž, glavar v Gogoljevem »Revizorju« in mnoge druge vloge v radijski intepretaciji gledaliških del. Izredno pomembne so tudi Severjeve kreacije v jugoslovanskih delih, ki so doživele svojo prvo izvedbo v našem Radiu. Naj imenujemo le nekatere: partizan Goli v Kalebovem »čudovitem prahu«, Škis v Bajsičevih »Goljufih«, starec v Vukmirovičevi radijski igri »Mož, ki je ukradel čas« ter tri velike stvaritve v delih največjega mojstra slovenske besede — Ivana Cankarja: hlapec Jernej, Ši-men Sirotnik in župnik v »Polikarpu«. Vedno znova preseneča igralska širina Staneta Severja, saj sega od žlahtnega komedi-jantstva do pretresljive tragike. Barva in izraz glasu, melodija in
S. Sever (deveti z desne) kot Anton v »Mali trafiki-« (Šentjakobsko gl. 1934-35)
Stane Sever kot Drejc v filmu »Na svoji zemlji-«
ritem besede, intimnost in subtilnost igre, vsa ta umetniška izrazna sredstva mojstrsko obvladuje in ustvarja zgolj z glasom igralske kreacije, ki zažive pred poslušalčevimi očmi, kakor da bi bile iz mesa in krvi. Se nikoli se ni manifestirala moč govorjene besede tako močno in skrajno prepričljivo kakor v kreacijah Staneta Severja. Zato mu po pravici pripada ne le časten naziv »prvak slovenske Drame«, marveč prav toliko naziv »prvak slovenskega radia«.
Ob 25. obletnici umetniškega delovanja se direkcija Radia-Televizije Ljubljana v imenu svojih poslušalcev in v svojem imenu iskreno zahvaljuje Stanute Severju za njegovo dosedanje sodelovanje in mu želi še mnogo uspehov na odru, v filmu, na televiziji in v radiu.
DIREKCIJA RTV LJUBLJANA
35
MIRC KRAGELJ
JUBILEJNI POMENEK -BREZ MIKROFONA
Kar naprej bi gledal njegov obraz. Dobrodušne oči, nasmejana usta, odkrito, pošteno lice. In ob kotičku ust čisto majčkena trpka zareza. In gube (ne gube starosti, ampak tiste, ki jih vtisne smeh — odkrit, pošten, glasen in širok smeh). Tak obraz bi gledal kar naprej in poslušal med smehom njegov nizki, polni, tako dobro znani glas. Pripoveduje z navdušenjem zbiralca o svoji (najskromnejši) počitniški hiši, kjer sedimo in čakamo, da bo zavrelo za čaj. O tem, da mu v vrtu za hišico cvetijo rože od februarja pa do oktobra (mimogrede: na Radiu sem začel že 1934 leta, precej prej kot v gledališču, v tisti baraki ob Bleiiueisovi cesti, kamor je skozi streho kapljala voda — tk, tk, čisto zraven mikrofona). O tem, kako zbira kurjavo okoli svojega zatočišča (igral sem v igrah, seveda, bil sem vsakoletni Miklavž za odrasle in otroke, recitiral sem, nastopal z Jožkom in Ježkom, saj veš!) in kako je Iška poleti topla za kopanje (ja, bili smo še čisto mladi fantje, malo sem igral v Šentjakobu, malo sem statiral v Drami, za dva kovača), žal je zdaj jeseni že zgodaj mrak, sonca kmalu ne bo več, ampak vseeno bo marsikateri prost dan
S. Sever kot Pavel v filmu »Jara gospoda«
S. Sever kot Oidipus (1956—57)	Stane	Sever kot Neznanec (»Ko bi
padli oživeli-, MG L.J., 1953-54)
prebil tudi zdaj in pozimi tukaj. Je čaj dovolj sladek? (Ne smem pozabiti: tudi ob osvoboditvi, 9. maja 1945 sem bil prvi, ki sem se oglasil preko svobodnega Radia Ljubljana — tri tedne sem bil oficialni napovedovalec ter bral prve proglase in prva poročila. Napovedoval sem nastop nove slovenske vlade na balkonu ljubljanske univerze.)
Se spominjaš, kaj vse si že delal na Radiu? Kje pa! Na stotine oddaj je bilo. Pokažem mu spisek radijskih iger zadnjih let, ki so pri nas še posnete. Smeje ga bere. Ti je katera od vlog ostala v spominu, ker si jo posebno rad delal? Uvidim, da vprašanje nima smisla. Katere vloge pa ni rad delal? Katere vloge igralec, ki ima v sebi poslanstvo, ne dela rad? Pogledam spisek: samo majhen del iger, v katerih je nastopal pred mikrofonom, pa je na njem čez štirideset velikih vlog. Nekaterih naslovov se spominjam bolje tudi jaz: takrat sva delala skupaj. In pomislim: glej no, nikoli nisem videl Staneta drugače kot nasmejanega, pa vendar ni bil nikoli niti za hip neresen, ko je zagorela rdeča luč. Zmeraj je svojo vlogo skrbno pripravil, zmeraj je bil nov, presenetljiv — kaj naj si pri igralcu še želim? In spomniti se skušam likov, ki jih je prenašal eter poslušalcem, ki ga poznajo iz teatra in filma in predvsem tistim, ki so tam daleč in ga ne morejo videti, tisočev mojstrskih recitacij, pripovedi. Spomnim se Macbetha, Hlapcev, Botra Andraža, Goljufov, Desetega brata, Odpustljivega greha, Hlapca Jerneja, Polikarpa, Šimna Sirotnika. In vem, da o vsem tem ne bom znal napisati ničesar drugega, kot da so bile vse to velike stvaritve.	37
Stanc Sever kot Jerman; posnetek med predstavo ►►Hlapcev« 1. 1956 v Parizu; z njim na sceni: M. Furijan
Čaj je prijetno pogrel — lepo imaš tukaj, skromno in prijetno. Motil sem Te, kaj? Kaj hočeš, rekli so mi, naj kaj napišem o Tebi in Radiu — jaz sem prišel pa rajši na majhen klepet.
V	svoje opravičilo: nisem Te vprašal, ali raje delaš v teatru, pri filmu ali na radiu. Saj vem, kaj bi mi odgovoril. Kaj pa naj odgovori igralec?
Se enkrat: oprosti torej, če sem Te motil tu doli, kamor prihajaš z veseljem, ki ga zmore samo tako prisrčna duša. In hvala za čaj — dober je bil! Praviš da nisem motil in naj kar še pridemo? Prav, pa bomo! Saj boš tudi Ti še kar naprej prihajal k našim kameram in mikrofonom, kajne?
38
STANE SEVER V SLOVENSKEM FILMU
Tudi slovenski film, njegovi ustvarjalci in gledalci, se pridružujejo čestitkam, ki se te dni zgrinjajo okrog velikega igralca Staneta Severja. V drugi polovici svojega 25-letnega umetniškega udejstvovanja je s svojo izrazito osebnostjo vtisnil močan pečat tudi razvoju naše najmlajše umetniške panoge — filmu.
Prvič ga srečamo v prvem povojnem celovečernem umetniškem filmu »Na svoji zemlji«, v katerem je zaigral Drejca, omahljivega gruntaričinega sina, ki pa ga je razvoj ljudske revolucije potegnil za seboj, da je našel mesto med borci za osvoboditev. Srečanje s tem filmom, ki je vzbudil pravi val narodnega ponosa, je pripeljalo jubilanta iz vrst uspešnih gledaliških delavcev med uspešne filmske ustvarjalce.
Njegova naslednja filmska vloga je bila Borut v filmu »Trst«, ki je ponazoril borbo tržaških revolucionarjev za osvoboditev mesta.
Zatem nas je razvedril kot profesor Cosinus v filmih »Vesna« in »Ne čakaj na maj«. Z njemu lastno prisrčnostjo in prostoduš-nostjo je upodobil lik zaskrbljenega in malce starokopitnega očeta, ki ga vznemirjajo nazori njegove hčerke in njenih občudovalcev. Dobro obiskana in s simpatijo sprejeta filma sta posredo-
Stane Sever kot Borut v filmu ►►Trst«
S. Sever kot 111
(»•Obisk stare gospe«, MG Lj., 1957-58)
vala Severjevo izrazno umetnost še neprimerno širšemu krogu gledalcev kot ga ima gledališče.
Zahtevna vloga Pavla v »Jari gospodi« je našla prizadevnega oblikovalca, ki je v nemajhni meri prispeval svoj delež k impresivnemu vtisu celotne umetnine.
Sledila je glavna vloga v kratkem filmu »Slovo Andreja Vi-tužnika« v omnibus filmu »Tri zgodbe«. Zaradi realistične igre, ki je gonilna sila vseh njegovih stvaritev, v ostarelem splavarju Vitužniku skorajda nismo prepoznali duhovitega in svetovljanskega izvajalca mnogih gledaliških umetnin.
Nato nas je presenetil s svojo zrelo in dognano filmsko igro v glavni vlogi zdravnika Korena v »Trenutkih odločitve«, v vlogi človeka, ki se po kratkem oklevanju odloči za aktivno pomoč partizanom, pozneje pa dokaže še svojo visoko človečansko zavest, ko tvega življenje, da lahko pomaga porodnici v nevarnosti.
Z manjšo vlogo je sodeloval v »Treh četrtinah sonca«. Prav tako skrbno kot na velike vloge se je pripravil tudi na oblikovanje stranske vloge železničarja Kovala in tako prispeval k splošnemu vtisu množičnega filma o vračanju internirancev iz pekla nemških taborišč.
In še nedavni nastop v filmu, v komediji »Družinski dnevnik«. Čeprav film še ni bil prikazan, smo lahko prepričani, da je uspešno oživil vlogo Smrekarja, nenavadnega idealista, na filmskem, traku.
Suhoparni podatek, da je nastopil v osmih od petindvajsetih celovečernih slovenskih filmov, nam lahko le bežno pričara vso pomembnost njegovega deleža v slovenskem kulturnem življenju. Za ta delež smo mu vsi posredovalci in uživalci filmskega čara nadvse hvaležni.
Uveljavil se je tudi v jugoslovanskem filmu: spomnimo se le njegovih vlog v filmih »H-8« in »Vrnil se bom«.
Na njegovi nadaljnji umetniški poti mu želi slovenski film še mnogo uspehov, s katerimi nam bo še naprej dokazoval svojo nenavadno in globoko ljubezen do igralskega poklica in nam pripravljal novo vrsto nepozabnih stvaritev.
IGRALSKI OPUS STANETA SEVERJA
I. VLOGE STANETA SE VER] A V DRAMI SNG LJUBLJANA
Gregorin-Tominec	Sezona 1933—1934 1NRI	Dariab
Cankar	Sezona 1934—1935 Hlapci	Prvi delavec
Linhart	Matiček se ženi	Prvi kmet
Rostand	Sezona 1935—1936 Sezona 1936-1937 Cyrano de Bergerac	Kadet,
Shakespeare	Sezona 1937—1938 Julij Cezar	Bellerose Metel Cimber,
Pahor	Viničarji	Titinij Trbulek
Gay-Brecht	Beraška opera	Odrski delavec
Suhovo-Kobylin	Tarelkinova smrt	Prvi upnik
Hemar	Firma	Wacek
Kadelburg	Simkovi	Adolf Meglič
Golia	Princeska	
	in pastirček	Osmi veteran
Capek	Bela bolezen	Tretji gobavec
Bourdet	Svedrovci (Fric-Frac)	Egiptovski Fčfč
Zupančič	Veronika Deseniška	Friderikov pisar
Streicher	Zadrega nad zadrego	Podgornik — Sin
Nušič	Pokojnik	Aljoša
SyneK	Nočna služba	Sluga Durdik
Svarkin	Izpit za življenje	Stjepan Iljin
A. K. Tolstoj	Sezona 1938-1939 Car Fjodor	Golob
Finžgar	Veriga	Drnolec
Wuolijoki	Zene na Niskavuo-	
	riju	Simola
Moličre	Ljubezen — zdravnik	Filerin
Cajnkar	Potopljeni svet	Tuji mož
Priestley	Brezov gaj	Harold Russ
Golia	Dobrudža 1916	Postrešček,
Golia	Sneguljčica	Ruski dežurni oficir, Dobrovoljec Tr: Frice
Gregorin	Kralj z neba	Simon, stražar
Kžistner	Pikica in Tonček	pašnikov Pepe Brbljač
Nušič	Pokojnik	Aljoša
Piskof	Upniki — na plan!	Vlomilec Franci
Cankar pon. Zupančič Standeker L. N. Tolstoj
Nestroy
Shakespeare
Bekeffi
pon. Bekeffi Medved B. Shaw Langer
pon. Piskor
Sophocles pon. Kastner pon. Wuolijoki
pon. Golia
K&stner pon. Golia
Moličre Courteline Courteline Linhart Kozak pon. Nestroy Mauriac Garrik-Smole
Gogolj
Shakespeare
Lenormand
Finžgar
Shakespeare
Cankar
Finžgar
Schiller
pon. Gogolj Funtek pon. Bekeffi
Burnettova Klabund pon. Golia pon. Golia
Shakespeare
Gehri
Shakespeare
Camasio-Oxilia
pon. Wuolijoki
Alessi
Shakespeare
Leskovec
Hlapci
Veronika Deseniška
Prevara
Živi mrtvec
Utopljenca
Othello
Neopravičena ura
Sezona 1939-1940
Neopravičena ur** Kacijanar Hudičev učenec Številka dvainsedemdeseta Upniki - na plan! Antigona Pikica in Tonček Zene na Niskavuoriju Princeska in pastirček Emil in detektivi Sneguljčica George Dandin Boubouroche Priljudni komisar Shupanova Mizka Profesor Klepec Utopljenca Asmodej Varh
Revizor Hamlet Strahopetec Naša kri
Sezona 1940—1941
Romeo in Julija Pohujšanje v dolini šentflorjanski Razvalina življenja Kovarstvo in ljubezen Revizor Tekma
Neopravičena ura Mali lord Krog s kredo Sneguljčica Princeska in pastirček Othello
Šesto nadstropje Komedija zmešnjav Bog z vami, mlada leta Zene na Niskavuoriju
Sezona 1941-1942
(do oktobra 1941)
Katarina Medičejska
Hamlet
Dva bregova
Nace
Friderikov pisar Simon Muhič Častnik, Budkijevič Stifler Roderigo Hans Olbrich
Hans Olbrich Janez Tahi, Grabež Krištof Dudgeon
Elektrotehnik Vlomilec Franci Drugi zborovodja Pepe Brbljač
Simola
Osmi veteran
Gustl s hupo
Frice
Lubin
Fouettard
Floche
Glashek
Komi Janez Skočir Stifler
Blaizij Cofiture • Gospod Ropotec, stričnik Bobčinskij Gildenstern Interniranec Kmet Kos
Tybalt
Notar
Martin
Wurm Bobčinskij Vlado Dančj Hans Olbrich Dick
Cang-Ling
Frice
Osmi veteran
Jago
Jojo
Dromio Efežan Leone Dalpreda Simola
Henrik Anžovinski Laert
Flore Briga
Sezona 1942—1943
Leskovec
Moličre
Linhart
Sezona 1943—1944 (od Januarja 1944)
Vera in nevera Namišljeni bolnik Matiček se ženi
Turen
Bčralde
Matiček
Sezona 1944-1945
pon. Linhart
Shakespeare
Kunčič
Skalan
Achard
Lagerlofova-
Begovičeva
Grillparzer
Majcen
Matiček se ženi Kar hočete Triglavska roža September Življenje je lepo
Gosta Berling Ljubezni in morja valovi .Matere
Matiček Norec Kokodev Ing. Poljščak Jacques
Jan Hok
Veliki duhoven Nac
Svarkin
Moiličre
Zupan
Nušič
Goldoni — Rupel
Shakespeare
Simonov
Krleža
Torkar
Gorbatov
Sezona 1945—1946
Tuje dete
Sola za žene Rojstvo v nevihti Pokojnik
Primorske zdrahe Zimska pravljica In tako tudi bo
V	agoniji Velika preizkušnja Mladost očetov
Jakov	27
Senečka Perčatkin 2 Arnolphe	18
Andrej Krim	23
Pavle Marič	15
Lipe	23
Autolycus	9
Sinicin	1
Baron Lenbach	1
Linča	10
N. S. Loginov	16
145
Sezona 1946-1947
Kreft	Velika puntarija	Ivan Pasanec	24
Krleža	Gospoda Glembajevi	Sluga Johan	25
Moličre	Učene ženske	Trisotin	28
Voaopjanov -			
Laptev	Družinska sreča	Skvorcov	2
Cankar	Kralj na Betajnovi	Maks	25
Ostrovski	Se tak lisjak		
	se nazadnje ujame	Kruticki	18
Afinogenov	V tajgi	Mat vej I. Maljko	17
Bor	Raztrganci	Dr. Mrož	1
			140
	Sezona 1947-1948		
pon. Afinogenov	V tajgi	Matvej I. Maljko	2
pon. Ostrovski	Se tak lisjak		
	se nazadnje ujame	Kruticki	10
Shakespeare	Hamlet	Kralj Klavdij	10
		Hamlet	10
Lavren jev	Za srečo tistih,		
	ki so na morju	Maksimov	13
Sheridan	Sola za obrekovanje	Josip Surface	11
			56
	Sezona 1948-1949		
Pon. Sheridan	Sola za obrekovanje	Josip Surface	13
Turgenjev	Mesec dni na kmetih	Spigelski	18
43
Kreft
Cankar Petrov Gribojedov pon. Shakespeare
Krajnsiki komedijanti Hlapci Otok miru Gorje pametnemu Hamlet
pon. Cankar pon. Kreft
Shakespeare pon. Gribojedov Ostrovski Goethe
Sezona 1949-1950
Hlapci kirajnski komedijanti Kralj Lear Gorje pametnemu Goreče srce Egmont
Sezona 1950—1951
Kreft
Cankar
pon. Geothe Krleža
Celjski grofje Pohujšanje v dolini šentflorijanski Egmont Vučjak
Jonson - Zweig Kozak
Volpone
Profesor Klepec
Lope de Vega
pon. Kozak pon. Kreft
pon. Cankar pon. Krleža Hsiung Shakespeare B. Shaw
Sezona 1951-1952
Fuenteovejuna (Ovčji kal)
Profesor Klepec Krajnski komedijanti Hlapci
V	agoniji
Gospa Biserna reka Rihard Tretji Sveta Ivana
pon. Kreft pon. B. Shaw
pon. Krleža Linhart Hacine Bor
Kulundžič
Sezona 1952-1953
Celjski grofje Sveta Ivana
V	agoniji Matiček se ženi Britanik Kolesa teme Človek je dober
44
Modične pon. Cankar pon. Linhart Torkar pon. Krleža Huxley Shakespeare Harris
Sezona 1953—1954
Žlahtni meščan Hlapci
Matiček se ženi Pravljica o smehu
V	agoniji Giocondin nasmeh Romeo in Julija Molčeča usta
Matizhek	3£
Jerman	35
Mr. Jacobs ml. 19 Famusov	15
Hamlet	6
139
Jerman	11
Matizhek	12:
Edgar	9
Famusov	10-
Gradobojev	8
Egmont	11
61
Pravdač	36
Peter	27
Egmont	13
Venger Ugarkovič	21
Volpone	24
Profesor Klepec 14 135
Mengo	19
Profesor Klepec	4
Matizhek	15
Jerman	12
Baron Lenbach	3
Hsi Ping-Kvej	34
Rihard Tretji	7
Kaplan Stogumberski	5
99
Pravdač	2
Kaplan Stogumberski	13
Baron Lenbach	13
Baron Naletel	30
Bur	13
Camernik	6
Murtič	12
89
Jourdain	17
Jerman	8
Baron Naletel	5
Mrkač	16
Baron Lenbach	Z
Dr. Libbard	21
t Lorenzo	18
Jimmy Dingvvell	15
102
Sezona 1954—1955
Rostand	Cyrano de Bergerac	Cyrano	
		de Bergerac	21
pon. Harris	Molčeča usta	Jlmmy Dingwell	1
pon. Shakespeare	Romeo in Julija	Brat Lorenzo	19
Ustinov	Trobi kakor hočeš	Maestro	
		Servandoni	21
pon. Cankar	Hlapci	Jerman	3
pon. Linhart	Matiček se ženi	Baron Naletel	1 66
	Sezona 1955—1956		
Miller	Lov na čarovnice	John Proctor	12
Lorca	Svatba krvi	Drvar	13
Axelrod	Sedem let skomin	Richard Sherman	2
pon. Cankar	Hlapci	Jerman	16
			43
	Sezona 1956-1957		
pon. Cankar	Hlapci	Jerman	7
pon. Axelrod	Sedem let skomin	Richard Sherman	21
Shakespeare	Henrik IV. (II. del)	Puhi*	
Brecht	Kavkaški krog		
	s kredo	Arkadij Ceidze,	
		Pisar Azdak	18
Sophocles	Kralj Oidipus	Oidipus	13
Sezona 1957-1958
pon. Sophocles pon. Axelrod pon. Linhart
Višnjevski
Kreft
Brecht
Pon. Cankar
Kralj Oidipus Sedem let skomin Matiček se ženi Kreft Optimistična tragedija Krfajmski komedijanti Svejk v drugi svetovni vojni Hlapci
Oidipus	6
Richard Sherman	1(5
Baron Naletel	21
Aleksej	19
Baron Ziga Zois	4
Svejk
Jerman
14
3
pon. Brecht
Pon. Cankar Pon. Axelrod Cankar
Majakovski
Schiller
Shakespeare
Bor
Držič
Rupel
Pon. Bor Pon. Cankar
Rose — Budjuhn
Anouilh
Krleža
Sezona 1958—1959
Svejk v drugi svetovni vojni Hlapci
Sedem let skomin Za narodov blagor
Velika žehta Don Karlos Historija o Henriku V. Zvezde so večne Boter Andraž
Sezona 1959-1960
Zvezde so večne Za narodov blagor
Dvanajst porotnikov Ornifle ali Sapica Aretej ali Legenda o sveti Ancili
Svejk	31
Jerman	4
Richard Sherman 2 Aleksej pl.
Gornik	29
Pobedonosikov	28
Filip II.	14
Karel VI.
Fonza
Slmen
Fonza Aleksej pl.
Gornik Porotnik št. 8 Ornifle
Aretej
21
4
3
136
31
2
62
15
20
130
45
Sezona 1960-1961
pon.	Držič — Rupel	Boter Andraž	Simen	32
pon.	Bor	Zvezde so večne	Fonza	5
pon.	Rose — Budjuhn	Dvanajst porotnikov	Porotnik št.	8 4
pon.	Anouilh	Ornifle ali Sapica	Ornifle	19
	Shakespeare	Sen kresne noči	Klobčič	33
	Smole	Antigona	Teiresias	20
	Brecht — Weill	Opera za tri groše	Peachum	17
				130
	Stane Sever je v sezonah 1933—1934 do jubileja v sezoni 1961—1962			odigral
v Drami SNG v Ljubljani 154 vlog v 131 delih.
II. VLOGE STANETA SEVERJA V DRUGIH SLOVENSKIH GLEDALIŠČIH
(kronološko)*
ŠENTJAKOBSKO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
Sez. 1934-1935 Jurčič-Govekar Bus-Fekete Caillavet-Flers-Rey Sez. 1935-1936 Bučar Sez. 1936-1937 Middleton-Stuart
Rokovnjači	Tomaž	Velikonja 5
Mala trafika	Anton	3
Lepa pustolovščina	Valentin	2
Na Trški gori	Kmet	2
Pobegla nevesta	Gillson	1
DRAMA SNG V MARIBORU
Sez. 1935—1936 Dostojevski	Bratje	Karamazovi
Prisednik na sodišču
PREŠERNOVO GLEDALIŠČE V KRANJU
Sez. 1948-1949 Cankar Linhart
Kralj na Betajnovi Matiček se žctni
Maks
Matiček
MESTNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
Sez. 1953-1954 Ocvirk Sez. 1957-1958 Dtirrenmatt Sez. 1960—1961 Cankar
Ko bi padli oživeli Obisk stare gospe Za narodov blagor
Neznanec
Ul
Aleksej pl. Gornik
4
22
III. REZIJE STANETA SEVERJA V SLOVENSKIH GLEDALIŠČIH (kronološko)
Sez. 1934—1935 Caillavet-Flers-Rey Lepa pustolovščina Šentjakobsko gled.
Sez. 1953-1954 Ocvirk Gorki Sez. 1954—1955 Torkar Sez. 1958—1959 Torkar Sez. 1961-1962 Torkar
Ko bi padli oživeli Vasa Zeleznova Pisana žoga Delirij
Svetloba sence
Mestno gled. Drama SNG Ljub. Mestno gled. Mestno gled. Drama SNG Ljub.
* V drugih (republikah je Stane Sever individualno gostoval v naslednjih gledališčih: Beograd — Srpsko narodno pozorište: Cankar: Hlapci —
— Jerman, Zagreb — Hrvatsko narodno kazalište: Krleža: Vučjak — Venger Ugarkovič, Rijeka — Narodno kazalište »-Ivan Zajc«: Kreft: Celjski grofje —
— Pravdač, Dubrovnik — Ljetne igre: Shakespeare: Hamlet — Kralj Klavdij.
Zbral D. S.
IGOR TORKAR
Igor Torkar (ing. Boris Fakin) se je rodil 13. X. 1913 v Kostanjevici na Krasu. Osnovno šolo je obiskoval v Ribnici na Dolenjskem in v Ljubljani, kjer je tudi maturiral in diplomiral na tehnični fakulteti za inženirja kemije. Kot profesor visoke šole predava na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani kemijo likovnih materialov.
Izhaja iz levičarsko usmerjenega kroga predvojne slovenske inteligence in spada v srednjo literarno generacijo, ki se je	47
pričela uveljavljati tik pred drugo svetovno vojno. Bil je sourednik predvojnega levičarskega akademskega lista (»1551«) in sodelavec takratne »Sodobnosti«. Leta 1910 je v samozaložbi z risbami Nikolaja Pirnata izdal knjigo satiričnih sonetov »Blazni kronos«, ki je bila kmalu po izidu zaplenjena.
Po osvoboditvi je večkrat uspel pri natečajih za filmske scenarije. V knjižni obliki je izdal še epsko pesnitev »Kurent« s Pirnatovimi ilustracijami.
Prvo dramo »Velika preizkušnja« mu je Drama SNG v Ljubljani uprizorila maja 1946. Dramsko delo »Pravljica o smehu« je prav tako uvrstila v repertoar Drama SNG v Ljubljani v sezoni 1953/54. Tretjo, nagrajeno dramo »Pisana žoga« so sprejela v svoje repertoarje številna jugoslovanska gledališča. Za dramo »Delirij« je Igor Torkar 1. 1955 prejel nagrado na natečaju Drame SNG za izvirna domača dela, a krstno uprizoritev je to delo doživelo v Mestnem gledališču v Ljubljani, kjer so krstili tudi njegove »Pozabljene ljudi«.
»Svetloba sence« je tretje Torkarjevo dramsko delo, ki bo doživelo krstno uprizoritev v Drami SNG v Ljubljani kot slavnostna premiera v počastitev 25-letnega umetniškega jubileja igralca in režiserja Staneta Severja, ki »Svetlobo sence« tudi režira (jubilant S. Sever je režiral tudi Torkarjev »Delirij« v MG Ljubljana).
S. Sever kot Dr. Ltbbard v »Giiocondinem nasmehu-«; z njim na sliki: V. Skrbinšek (1955-54)
SVETLOBA SENCE
V panoramo časa, tega našega danes in tukaj, je z ostrimi črtami zarisan dramski mozaik.
Pisateljeva odzivnost na probleme časa in njegova ustvarjalna sla sta se v tej široki temačni panorami naših dni zaustavili ob problemih, ki nam dajo največ misliti, ob bolečinah, ki nas najbolj bole, ob dilemah, iz katerih zaman iščemo prave poti in ob grotesknih absurdih, ki so v svojih absurdnih nesmiselnostih že grozljivo komični.
Kakor da bi znanstvenik ali zdravnik na sliki nekega organizma obkrožil bolna mesta in zaznamoval bolezenska žarišča, je dramatik v panorami naših dni v »Svetlobi sence« z ostro in brezobzirno kritično lučjo osvetlil psihične traume dobe.
Ostra, brutalno rezka črta v podobi naše dobe je obkrožila ta žarišča in jih povezala ter strnila v dramski mozaik, na prvi pogled sestavljen iz raznorodnih kamnov, a vendarle enoten v živi, neposredni, prizadeti aktualnosti.
Okvirni dramski lok, v katerega so vkomponirane štiri problemsko aktualne, po umetniški fakturi in stilu raznorodne dramske podobe, povezuje »Svetlobo sence« v organsko celoto ne le formalno-dramaturško, marveč predvsem z izpovedno tezo, s svojim umetniškim sporočilom:
z okvirno zgodbo izpovedati umetniško resnico o igralcu-umetniku, kritiku, razsodniku, izpovedovalcu in človeku, obenem pa temu igralcu v štirih dramskih intarzijah ustvariti vsebino njegovih izpovedi, formulirati osnovo njegovih aktualnih umetniških sporočil in mu dati možnost, da v jubilejni kulminaciji ustvarjalnih sil izpriča univerzalno kreativnost, živo odzivnost na probleme časa, svoje umetniško izpovedno poslanstvo in svojo umetniško izpovedno suvereno avtohtonost, ter končno najširši, vsestranski stilni diapazon.
S. S«ver kot Porotnik št. 8 v »Dvanajstih porotnikih«; z njim na sliki: J. Cesar in E. Gregorin (1959—60)
POMENEK Z AVTORJEM
O marsičem je tekla beseda s starim znancem našega gledališča, dramatikom Igorjem Torkarjem — »Svetloba sence« je že tretje njegovo dramsko delo, ki bo doživelo prvo uprizoritev v Drami SNG — med študijem in pripravami dramske interzije, ki jo je napisal za umetniški jubilej slovenskega gledališkega umetnika Staneta Severja. O marsičem, v glavnem pa seve o odrski podobi »Svetlobe sence«, o stanju v naši dramski književnosti in gledališki kritiki, o reorganizaciji gledališča v FLRJ, o repertoarjih, o delu Društva dramskih književnikov.
Igor Torkar je dinamičen, vehementen, kritičen in oster sobesednik. Tudi kadar mu ni moč pritrditi, mora človek občudovati živost in prizadetost njegovih reakcij na dogodke in pojave okoli nas in v nas, njegovo občutljivo odzivnost, njegovo vztrajno in dosledno kritično spremljanje vsega, kar je pomembnega v duhovni problematiki časa.
Nekaj drobcev iz pomenkov s pisateljem Igorjem Torkarjem pred krstno uprizoritvijo njegove dramske intarzije »Svetloba sence« smo zabeležili.
Ne bi hotel o »Svetlobi sence« povedati besedo dve o njeni vsebini, ali o njeni obliki ali o njeni izpovedni poslanici?
Nikoli nisem skušal svojih dram razlagati (niti takrat, kadar so jim nekateri »kritiki« narisali spačene portrete). Od trenutka, ko dramatik dramo napiše, prepušča besedo tej drami. Ona naj govori. Ce je dovolj močna, se bo sama »razložila«, si bo sama »delala reklamo«, se bo sama borila in se tudi uspešno ubranila zavisti in zlobe. Ce ni dovolj močna, sama kmalu umre in sleherni napor njenega očeta dramatika, da bi jo z razlagami ohranil pri življenju — je zaman.
In Tvoja sodba. Tvoji pogledi na sodobno jugoslovansko dramatiko in gledališče — seve v kratkem strnjenem povzetku?
Strinjam se z odstavkom eseja »Pozorišna bezpuča«, ki ga je napisal Predrag Bajčetič v reviji »Danas« št. 9 z dne 13. septembra 1961. V tem odstavku pisec pravi:
»Naše gledališče nima stila. Ne označuje, kaj in kakšni smo danes ta dan in kaj in kakšni bi morali biti in ostati. In zakaj je takšno? Ker je podvrženo diktatom publike, ki še daleč ni dozorela v iskanega
in tako zaželenega »novega gledalca«. Takšno je naše gledališče zato, ker je še vedno starinsko zamotano v pliš, oblepljeno s pozlato, polno nostalgičnega, zar prašenega gospodstva in ker je še vedno razdeljeno v »kaste«: loža, parter, galerija — a pri tem v glavnem pripada »srednjemu sloju«. Naše gledališče je še vedno bleščava, pompozna branjarija provincialnih mondenov in hierarhičnega paradiranja s položaji in svečanimi oblekami. Naše gledališče še ne ustreza ideji o gledališču za množice — grajenem bučno, poletno, a enostavno — o gledališču, ki bi bilo vsega tako bogato, da bi gledalca puščalo v dvorano brez vstopnic, a mu darovalo vse tisto najboljše, kar je ustvarjenega in kar je možno ustvariti. Naše gledališče še ni doživelo svoje revolucije in je še vedno samo ostanek starega gledališča.«
Zakaj je tako, kot pravi Bajčetič v omenjenem eseju? Zato, ker niti naša dramatika niti naša gledališča ne omogočajo dovolj, da bi množice (od intelektualca do delavca in kmeta) v gledališču gledale sebe in sočustvovale, se jokale in smejale ob svojih vsakodnevnih križih, težavah, bojaznih in veseljih. Skratka naše gledališče ni živo! Je le živi mrtvec! Ga lahko obudimo in regeneriramo? Samo s sodobno, živo tematiko, s sodobnim, živim repertoarjem. Zakaj nam to do danes — 20 let po revoluciji — še ni uspelo? Zato, ker še nismo dobojevali, po mojem, glavnega »dramskega spopada« naših dni na bojišču gledališke umetnosti. To je »dramski spopad« med pogumom in strahom. Ta spopad potencialno ždi v gledaliških direkcijah, pa tudi v nas, dramatikih. To je spopad med malomeščanskimi bonitetami in rizikom, da se boš »Komu« zameril, pa bodo bonitete šle k vragu ali (kar je še huje) k tvojemu konkurentu. To je spopad med — »o, blaženim mirom, ki vključuje tudi blago funkcioniranje prebavnega trakta« ter raznoraznimi nevarnostmi za tvoje telo in dušo, ki se skrivajo v sleherni borbi. To je spopad med oportunizmom in umetniškim poštenjem, spopad med karierizmom in brezkompromisno, konstruktivno kritičnostjo, ki v ničemer ni slična z »izzavogalarstvom« resničnih, skritih sovražnikov naše kulture. To je spopad — če hočete — med Hamletom in Tartuffom, med Aretejem in njegovimi nasprotniki — seveda, danes ne več stvarno agresivnimi temveč le umišljenimi nasprotniki, — kajti zajcem raznih sort v gledaliških direkcijah, v gledaliških svetih in v vrstah dramatikov se zdi že vsaka fižolovka — »flinta«, kot pravi ljubek slovenski pregovor.
Čas je, da v »dramskem spopadu« med pogumom in strahom zmaga pogum! Umetniško pošten, konstruktiven pogum! Kajti naše gledališče — tega živega mrtveca — bomo obudili le s pogumnim repertoarjem pogumne sodobne tematike, ki bo umetniško občečloveška samo, če bo hkrati tudi iskreno naša. Le pogumna sodobna tematika je zdravilo za živega mrtveca in ne zamenjava enih »izmov« z drugimi. Recimo realizma z »ioneskiz-mom« ali »beketizmom«. Kajti ni važno, v kakšnem dramaturškem vrču bomo pogumno sodobno tematiko ponudili gledalcu, da naj jo pije. V preprostem, »meščansko« starinskem realističnem — ali — v »opredmeteno bivajočem in polnem le govorečih
idej«, kakršnega ponujajo kot »novost« nekateri naši mladi dramatiki. Gledalec bo pogumno sodobno tematiko pohlepno pil iz obeh vrčev enako. Torej, ne slepimo se z vrči! Ne prepirajmo se o vrčih! Razmišljajmo o pijači!
Iz tiska in radia vem, da pripravljajo (poleg Maribora v režiji ravnatelja Drame Mirana Herzoga) tvojo najnovejšo dramo »Svetloba sence«
—	tudi Bojan Stupica za »Atelje 212« v Beogradu, nadalje Jovan Putnik v Narodnem pozo-rištu Novi Sad, Aca Kovačevič v Nišu, ter za-darsko, sarajevsko in verjetno Zagrebško dramsko gledališče. Zanima me pri tem, ali z omenjenimi režiserji pri delu tesneje sodeluješ?
Načelno ne, ker režiserjem vedno puščam popolno svobodo. Ce posvetovanje z menoj sami želijo, seveda sodelujem z veseljem.
In še šablonsko staro zaključno vprašanje: Kaj delaš? Pišeš nov teatrski tekst?
Po »Svetlobi sence«, (ki mi je »pila kri« skoro dve leti) sem malce »prazen«. Vendar kot jež listje nabiram material za satirično komedijo. Oblikovno na principu cepljenja in materializiranja notranjih monologov, ki so po navadi bojni »trialogi« med dobrim, slabim in oportunističnim človekom. Ta trojica ždi v slehernem izmed nas. Rad bi jo iz človeških src privlekel na oder tako, kot sem to poskušal v figuri klovna Sika.
S. Sever kot Pravdač; z njim na sliki A. Levarjeva in I. Levar (1950-51)
KNJIŽEVNIK BOJAN ŠTIH -NOVI RAVNATELJ DRAME SNG
Gledališki svet Slovenskega narodnega gledališča je imenoval za novega ravnatelja Drame SNG književnika Bojana Štiha.
Bojan Štih se je v generaciji mlajših slovenskih kulturnih delavcev, ki so se v gimnazijskih in prvih univerzitetnih letih tik pred drugo svetovno vojno izrazito usmerili v intenziven in sistematičen študij književnosti, zgodovine in sociologije ter v napredno politično udejstvovanje, nato pa se takoj ob začetku vojne aktivno vključili v osvobodilno borbo, — uveljavil kot samorastniško samostojen mislec, kot dinamičen in oster, a obenem v sebi strogo urejen, dosleden in objektiven slovstveni kritik, kot širok in toleranten, a v zvestobi izpovednim smotrom revij, ki jih je urejal in jih še ureja (»Našo sodobnost« soureja kot član uredniškega odbora) vendar tudi nepopustljiv urednik, ter končno kot nepristranski, jasno in brezkompromisno v kvaliteto orientirani umetniški ravnatelj podjetja za proizvodnjo filmov »Triglav film«.
Prva leta po osvoboditvi, po vrnitvi iz osvobodilne vojske, v kateri je sodeloval od vsega začetka, so mu bile poverjene številne odgovorne družbene in kulturno politične naloge, med njimi nekatere pomembne kulturne misije v tujini, tako na primer sodelovanje pri jugoslovanski razstavi srednjeveških fresk v Parizu. Zatem je diplomiral na filozofski fakulteti ljubljanske univerze, se kmalu po ustanovitvi »Naših razgledov« vključil v krog njihovih prvih urednikov, jih urejal več let in se nato do prevzema dolžnosti umetniškega direktorja Triglav filma — to delo je opravljal do imenovanja za ravnatelja Drame SNG — posvetil književnosti. Pod Štihovim vodstvom je »Triglav film« dosegel izredne umetniške uspehe tako v repertoarnem kot v rea-lizatorskem pogledu. Te pomembne umetniške rezultate je izpričala in v okviru vse jugoslovanske filmske proizvodnje potrdila letošnja Pula.
Za Štihovo književno delo — večino njegovega pisateljskega opusa zavzemajo eseji, meditacije in slovstveno kritična besedila
—	je značilna jasnost umetniške ali kritične izpovedi, pronicljiva sposobnost za analizo in za vrednotenje detajla in celote, ostrina in brezkompromisnost v sodbah, ki pa nikoli niso apodiktične, marveč logično, stvarno in objektivno utemeljene ter obrazložene, ter končno na Slovenskem tako redka in izjemna, zato pa toliko bolj dragocena, duhovita, s kritičnimi bodicami posejana humorna šegavost. Štihova subtilna odzivnost na probleme našega časa se izpričuje v kompleksnem obravnavanju duhovnih problemov in pojavov: njegove analize nikoli ne vodijo v izolacijo posameznosti, marveč v osvetljevanje problema z vseh strani ob upoštevanju vseh silnic in vplivov časa in družbe.
že bežen razbor snovi in tem, ki jih je Bojan Štih doslej kot književnik obravnaval, izpričuje objektivno in nepristransko širino in budno spremljanje dogajanj v naši kulturi, obenem pa neko omejitev, ki je zanj nujna, logična in razumna. V bistvu niti ne gre za omejitev, marveč za izrazito usmerjenost v obravnavanje problemov, ki so naši današnji, tukajšnji, aktualni, problemov pač, ki jih izpovedujejo naši književniki danes in tukaj ne glede na svojo estetsko-nazorsko in stilno usmerjenost ter opredeljenost. Tako Bojan Štih piše kritične eseje o delih Ivana Cankarja (»Za narodov blagor«), Prežihovega Voranca, Juša Kozaka (tudi o uprizoritvi dramatizirane »Balade o ulici«), Ferda Kozaka (tudi o uprizoritvi njegove drame »Punčka«), Miška Kranjca, Borisa Pahorja, Ivana Potrča, Vlada Habjana, Antona Ingoliča, Franceta Bevka, Mimi Malenškove, Andreja Hienga, Dominika Smoleta, Alojza Rebule, Janka Kosa, Danila Lokarja, Jožeta Javorška (»Veselje do življenja«), Frana Albrehta (imena so navedena približno po kronološkem redu kot jih je Štih obravnaval), o poeziji mladih, o Ivu Brnčiču, Slavku Grumu in Lojzu Kraigherju, o Erazmu Rotterdamskem, o Heineju (»Florentinske noči« 1957), o Lukaczevih razpravah in esejih, o realizmu, o A. Gi-deu, V. Majakovskem (»Velika žehta«), J. Osbornu (»Ozri se v gnevu«), C. Audryjevi (»Soledad«), o Th. Plivieru, komparativno o Sofokleju in Anoilhu, itn. Posebej nam je omeniti eseje »Čustveni zapiski s poti« (ti zapiski, nastali leta 1951, objavljeni v NS šele leta 1955, so se razrasli v široko, dinamično in impresivno mozaično grajeno meditativno panoramo sveta v znamenju korejske vojne in postinformbirojevskih trenj), »Poglavje o šibkem, skromnem in upogljivem trsu« (NS 1955), »Gidovo Potovanje v Kongo ali pot do resnice« (NS 195fi), »Utrinki ob knjižni polici« (NS 1958) ter »Kreon ali Antigona« (NS 1961). Posebno mesto v literarno formirani reportaži, ki se mestoma skoraj približa nivoju eseja, mestoma duhoviti, dinamični, šegavi, kritično bodljikavi kozeriji, zavzema Štihov obširen spis, objavljen z naslovom »Italijanski zapiski« v nadaljevanjih v »Naših razgledih« leta 1956.
Delež Bojana Štiha pri številnih scenarijih za celovečerne in kratke umetniške filme, ki so pod njegovim vodstvom in ob njegovem sodelovanju preromali dolgo pot od sinopsisa do filma, je za sedaj neraziskan in zato nejasen., gotovo pa je, da ni majhen.
Kot urednik številnih knjižnih izdaj izbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev je Bojan Štih uveljavil izvirne, nekonvencionalne in pogumne principe v izboru in ureditvi, v spremnih esejih pa prispeval jasne analize uvrščenih del in plastične orise umetniških profilov njihovih tvorcev. Izvirnost in samostojnost sta značilni tudi za to panogo Štihovega dela. Črpal je predvsem iz samih umetniških del, rezultate literarno zgodovinskih raziskav je upošteval kritično in ob ponovnem preučevanju virov. Tu moramo na prvem mestu navesti Štihovo izdajo Mirana Jarca (CZ, Ljubljana, 1960), nadalje Cirila Kosmača (»Iz moje doline«
—	MK Ljubljana), Izidorja Cankarja (»S poti« — MK Ljubljana) in izbor slovenske revolucionarne proze »Upor« (MK Ljubljana).
Posebno umetniško in posebno kulturno politično vlogo sta odigrali dve knjigi iz slovenske literature, ki ju je Bojan Štih
Novi ravnatelj Drame SNG Bojan Stih
pripravil za srbski knjižni trg. Prva je izbor iz Prežihovega Vo-ranca z obširnim in tehtnim esejem o Vorancu, ki je izšla v Beogradu z naslovom »Samonikli«, druga pa »Antologija slovenske proze« (v dveh delih), ki jo je za beograjsko založbo NOLIT uredil v sodelovanju z Milanom Šego.
S stališča gledališča in dramatike je, končno, posebej dragoceno delo, ki ga je Bojan Štih opravil kot urednik in avtor spremne besede izbranih kritik Frana Albrehta »Odmevi časa« (CZ, Ljubljana, 1961).
Bojanu Štihu želimo pri opravljanju nove odgovorne dolžnosti kar največ in največjih delovnih uspehov!
55
S. Sever kot Maksimov (»Za srečo.. . «<, 1947-48)
S. Sever kot Krištof Dudseon (1939—40)
S. Sever kot Simola (»2ene na Niskavouriju^, 1938-39)
S. Sever kot Wurm (»Kovarstvo In
ljubezen-«, 1940-41)
S. Sever kot Proctor (»Lov na čarovnice-«, 1955-56)
S. Sever kot Veliki duhoven (»Ljubezni in morja valovi-«, 1944—45)
S. Sever kot Martin (»Razvalina	S.	Sever	kot Fouettard (»Boubou- Rr7
življenja-« 1940-41)	roche-«, 1939—40)	^	•
STANE SEVER kot:
— Mengo (»Ovčji kal«, 1951-52) — levo zgorkj;
— Murtič (»Človek je dober-«, 1952-53) — lovo sredina;
— C a mernik (»Kolesa teme«, 1952-53) — levo spodaj;
— Tybalt (1940-41) — desno zgoraj;
— Vlado Dan e j (»Tekma«, 1940— 41) — desno spodaj.
S. Sever kot Autolycus (»Zimska pravljica«, 1945—46)
S. Sever kot Direktor v filmu »Plavi 9«
S. Sever kot Jacobs ml. (»Otok miru«, 1948—49)
Sever kot MatveJ I. Maljko (»V ta j pri«. 1946-47)
S. Sever kot Adolf Meglič (»Sim-kovi-H, 1937-38)
S. Sever kol Famusov (»-Gorje pametnemu«, 1948—49)
60
Stane Sever kot Volpone; z njim na sceni Slavko Jan (1950—51)
(1950-51)
S. Sever kot Peter v »-Pohujšanju-«; z njim na sc.: V. Simčičeva in B. Peček
S* Sever kot Lorenzo; z njtim na sceni: I. Mežanova in B. Kralj (1953-54)
61
Kemična
tovarna
Moste
Ljubljana
Ob železnici 14
Telefon: h. c. 30-351, kamere, odd. 30-732, direktor 33-112, poštni predal 589/XI.
Proizvaja po svetovno znani kvaliteti, v tuzemstvu pa prodaja po naj nižjih cenah: Aluminijev oksid — glinica AI2O3 Aluminijev hidrat Al(OH)s Aluminijev sulfait Ah(S04)3 X H2O Kalij ev-ahimini jev sulfat K2SO4 X Al2(SO i)3 . 24 HiO Zivosrebrov oksid HgO KaJomel Hg2Cl2
Zahtevajte ponudbe in vzorce in prepričali se boste!
»ISKRA«
IND. za elekbramehami-ko, telekomunikacije, elektroniko, avtomatiko
PRODAJNO-SERVISNA ORGANIZACIJA ZASTOPA ISKRO NA JUGOSLOVANSKEM TRŽIŠČU
CENTRALA:
LJUBLJANA, LINHARTOVA 35 FILIALE:
LJUBLJANA, ZAGREB, BEOGRAD, SKOPJE, TITOGRAD, SARAJEVO, SPLIT, RIJEKA SPREJEMAMO NAROČILA, SKLEPAMO POGODBE, DOBAVLJAMO, MONTIRAMO, VZDRŽUJEMO
Saturnus
TOVARNA	proizvaja vse vrste lito-
'	"	•	1	-	-	grafirane embalaže — kot
KOVINSKE	embalažo za prehran-
sko industrijo, gospo-EMBALAŽE	dinjsko embalažo, bon-
‘ ^ —	bonlere za čokolado, ka-
LJUBLJANA	kao in bonbone ter razne
vrste litografiranih ln po-nikljaniih pladnjev. Razen tega proizvajamo električne apairate za gospodinjstva kot n. pr. električne peči.
Izdelujemo budi pribor za avtomobile in kolesa, izi sicer avtaniabdllsfce žaromete, velike An male, zadnje svetilke, etop-aveftdilike, zračne zgaščevailke za avtomobile in kolesa ter zvonce za kolesa. Izdelujemo tudi pločevinaste ilto-gratlrame otroške igrače
TOUflRIlO
PISRLniH
STROJeU
LJUBLJANA - SAVLJE, telefan 382-255
proizvaj a:
ZA PISARNO pisalni stroj »Emona« valj 30 om — pisalni »troj »Emona«, valj 45 cm — razmnoževalni stroj Tops-Gestetner
ZA DOM pisalni stroj portaible »Sava« s plačilom tudi na dveletni potrožniSki kredit.
Tobačna tovarna-Ljubljana
IZDELUJE
cigarete za Vaš okus, znanstveno analizirane, izdelane iz najboljših vrst tobaka, okusno pakirane
COMMERCE
Zastopstvo inozemskih tvrdk LJUBLJANA, Dolničarjcva 1
tel. št. 32-802 32-803 32-804 32-805
Zastopamo renomira-ne inozemske firme, ki oskrbujejo našo kemično, tekstilno, papirno, gradbeno in druge industrije s surovinami, stroji in orodji ter naše kmetijstvo z umetnimi gnojili in rastlinskimi zaščitnimi sredstvi.
TOVARNA ELEKTRIČNIH APARATOV LJUBLJANA, Rimska c. 17
IZDELUJE: releje za zaščito, daljinska stikala zračna do 100 A ln oljna do 15 A s termično zaščito, zaščito proti požaru, programska stikala vseh vrst, aparate s področja Industrijske elektronike, merilne in specialne transformatorje, signalne naprave za elektrogospodarstvo in industrijo.
KREMA ZA LASE
poleže mehke, etržefie lase.ter zmejiča trdo. La »j o postanejo mehki in e« svetijo. Fin krema las ne zamasti in jih tudi na zlepi.
DRŽAVNA
ZALOŽBA
SLOVENIJE
Vam nudi nova dramska dela:
Dominik Smole:
ANTIGONA, br. 570.—
Ferdo Kozak:
PUNČKA, pl.. 1100,—
in reprodukcije akademskega sGiilkarja
Miha Maleš:
JADRANSKI MOTIVI, pl. 4000.—, br. 3500.—
Dobite v vsoh knjigarnah
POSLOVNO ZDRUŽENJE PREVOZNIŠKIH PODJETIIJ LJUBLJANA, TITOVA CESTA ST. 48 (NA GR)
Telefoni: direktor 33-676
splošni sektor (pravna služba) 33-797 komercialni sektor 33-797 prometno-tehnlčni sektor 33-787 gospodarsko-računskl sektor 33-648 nabavna služba 33-648
PREKO SVOJE MRE2E POSLOVALNIC OSKRBUJE TOVORE ZA PREVOZ S TOVORNIMI AVTOMOBILI PO VSEM TERITORIJU FLR JUGOSLAVIJE
Izstavlja prevozne In obračunske listine za Izvršene prevoze. Vrši brezplačno kontrolo vseh prevoznih In ostalih tovornih listin.
Podjetja - člani poslovnega združenja SLOVENJA TRANSPORT
AGROTRANSPORT, Ptuj TRANSTURIST, Škofja Loka AVTOPREVOZ, Tolmin TRANSPORT, Videm-Krško GLOBUS-SPEDICIJA, Ljubljana LJUBLJANA TRANSPORT, LJUBLJANA GAP, Maribor AVTOPREVOZ, Podvelka INTEREVROPA, Koper TRANSPORT, Cerkno AVTOPREVOZ, Slovenj Gradec AVTOPROMET, Ljubljana
PREVOZNIŠTVO, Celje SLAVNIK, Koper PREVOZI, Ljubljana AVTOPREVOZ, Medvode TRANSAVTO, Postojna AVTOSPED, Rakek AVTOPREVOZ, Zagorje ob Savi AVTOUSLUGE, Celje AVTOPREVOZ, Dravograd AVTOPROMET, Idrija AVTOPREVOZ, Ivančna Gorica AVTOPROMET, Kranj AVTOSERVIS, Jesenice na Gor.
TRANSPORT, Maribor
Vsi, ki žele koristiti usluge poslovnega združenja, naj se neposredno obračajo na poslovalnice v krajih:
CELJE, Kidričeva 19, tel. 20-88 in 31-56 MARIBOR, Tržaška 54, tel. 27-49 in 24-16 KRANJ, Škofjeloška 1, tel. 941 - 25-84 in 29-84 LJUBLJANA, Smartinska c. 26, tel. 32-943 in 30-548 KOPER, Ulica JLA 6, tel. 239 JESENICE, Kidričeva 36, tel. 956 - 298 RAVNE NA KOROŠKEM, tel. 1 - Int. 481 NIS, Ulica 12. februar 33, tel. 37-22 ZRENJANIN, Moša Pijade 32, tel. 13-99
V	kratkem bodo pričele s poslovanjem še poslovalnice v Beogradu, Rijeki, Zagrebu, Osijeku, Smederevu in Novem Sadu, ki bodo z dosedanjo mrežo in s svojim kadrom zagotovile strokovne in solidne usluge.