253
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 61.
Neprijetnosti ob vožnji v Ameriko.
To je bilo dne 12. maja 1854. 1. zjutraj ob šestih, ko sem se poslovila od očeta, matere in sester, ter sedla na voz, ki me je odpeljal z doma. Oča so se bili pogodili s čislano firmo v Stutgartu zastran moje prevožnje v Ameriko, to je bilo eno : zaradi veče varnosti so me izročili imovitemu in poštenemu veleposestniku, čegar žena je bila kuma mojim starejšim bratom in sestram, to je bilo drugo, zato smo bili vsi te misli, da smo uči-nili vse mogoče za srečno pot v novo mojo domovino.
V   pogodbah, ki se delajo z agenti, stoji vselej opomba, da so nastavljeoi povsodi vestni možaki, ki bodo izseljence spremljali, na postajah pričakovali in drugo tako. Kaj, ko bi bilo res! Take opombe samo slepe izseljence, da se brez vse skrbi izroče agentom.
V  strašni vročini pripeljali smo v Bruchsal. In ka-košnih ugodnosti so nam pripravili? Osorno so nam veleli: »Izseljenci naj ne hodijo v mesto, tu naj ostanejo vsi vkup." Stisnili smo vkup kot čreda, ter čakali malone dve uri, kaj bodo ukrenili z nami. Ko smo se uže naveličali čakanja v taki vročini, pridrdrali so vendar vozovi po nas. Cez te kmečke vozove so nametali vozniki surovih desk, kakoršne so dobili z žage. Kedar je bilo vse prigotovljeno, zapovedali so nam, da nas mora po deset sesti na vsako desko. Prostora ni bilo za deset ljudi, ali smo morali tako sesti, da je vsak po enega v naročju držal. Jaz, hvala Bogu, dobila sem sedež v naročju neke judovske deklice. Sedaj so mi jele na misel hoditi vse one povesti o robovih, ki so jih nekdaj prevažali kot navadno robo. Slabo se je nam godilo na teh vozeh, požirali smo gosti prah, ki se je valil okolo voz, pot nam je lil po vsem životu, ker je solnce nemilo žgalo, in izparivanje je bilo na vso moč zoprno. Tako smo se vozili po poljanah prehvaljene dežele badenske. Utrujeni in nejevoljni do skrajne meje pridrdrali smo slednjič na kolodvor kehlski.
Kolodvor je zelo daleč zunaj mesta. Kako brezvesten je naš agent, prepričali smo se tudi tu. Doma nam je obetal vsakojakih ugodnosti, ali ni nam oskrbel skoro nobenih. Pred kolodvorskim poslopjem so stali omni-busi, in vsak je menil, da nas čakajo. Vsa utrujena, da sem se komaj po koncu držala, spustim se proti prvemu omnibusu, da va-nj sedem. Ali porinili so me nazaj, češ, da morajo izseljenci peš iti v mesto. Da se nismo razkropili ali pota zgrešili, tekali so okrog nas trije odurni možaki kot psi okrog črede, kričali so, naj brzo stopamo, ter pokali z dolgimi biči,  kakor vozniki,
in če je ta ali oni le kolikaj stopil iz vrste, koj je počil bič ob njem. Kot čredo prignali so nas v mesto ter zapodili v kolnico ali hlev, ne vem, kako bi rekla. Na to je došlo več gostilnikov mestnih, in vsak si je izbral gotovo število izseljencev, katerih je hotel, brez vsega vprašanja, ali je komu prav ali ne.
(Dalje prihodnjič.)