



Marija

naša najboljša mati.

OOO

Premišljevanja in molitve.

Sestavil

J. M. Seigerschmied.

OOO

Z dovoljenjem visokočastitega ljubljan¬
skega knezoškofijstva.

(Z odlokom, dne 16. julija 1910, št. 2853.)}

V Ljubljani, 1910.

Založil pisatelj. — Tisk Katoliške Tiskarne.

Ahe/f *

V zmislu dekreta Urbana VIII. se za vse,
kar je v tej knjigi napisanega, želi le toliko
veljave, kolikor je priznava nezmotljiva sveta
katoliška Cerkev, zdrava pamet in zgodovinska
resnica,


Mariji!

Kaj bi, mati, za obilne
Tebi naj dobrote dal?

S čim povrnil bi ljubezen,

S čim hvaležnost skazoval?

Glej, povil sem šopek šmarnic;
Tvoje naj srce slavi;

Naj oznanja, da od tebe
Matere je boljše ni.

Sprejmi, mati, blagoslovi
Skromni ta ljubezni znak,

Da, kdor bere to al’ čuje,

Dober tvoj otrok bo vsak.

Pisatelj.


I. del.

Premišljevanja.

I.

Človekova mati.

Ali more žena pozabiti
svoje dete? Iz. 49, 15.

»Glej na mesec novega sadu in na
prvi pomladanski čas," (V. Moz. 16., 1.)
je rekel Gospod Izraelcem, ko jim je za¬
povedal obhajati spomin rešitve iz Egipta.
Te besede veljajo v gotovem pomenu tudi
nam kristjanom.

Mesec novega sadu, prvi pomladanski
čas, ali se ne more tako imenovati tudi
prelepi mesec majnik? Poglej v naravo!
Povsod se ti kaže novo življenje. Majnik
je takorekoč pregnal mrzlo zimo in nam
kmalu privede gorko poletje. Po hribih in
dolinah, po tratah in ravninah posipa goz¬
de, polja in travnike z zelenjem in cvet¬
jem. Kdo bi torej ne pazil nanj, kdo bi
se ga ne razveselil, posebno pa ker je ta
mesec posvečen naši najboljši nebeški ma-

Najboljša Mati.

1

2

teri, blaženi Devici Mariji, ki ravno v tem
mesecu še posebno odpira svoje materin¬
sko srce ter nam deli obilnejše milosti, da
se tudi marsikatero doslej v grehu mrtvo
srce vzbudi k novemu, veselemu življenju
milosti božje.

Glej torej na ta mesec novega sadu,
na ta prvi pomladanski čas, na mesec maj-
nik, da ga porabiš v čast in slavo blažene
Device Marije. Z vnemo in veseljem hiti
k njenemu tronu, k njenemu okrašenemu
oltarju, da tudi ti deležen postaneš obilnih
milosti predobrega materinega srca, te svoje
najboljše nebeške matere.

Da boš pa to še s tem večjo vnemo sto¬
ril, naj porabimo ta mesec v to, da pogle¬
damo, kako je povsem upravičeno, da ime¬
nujemo blaženo Devico Marijo svojo naj¬
boljšo mater, in sicer kako je postala naša
mati, kako je vse čase izpolnjevala dolžnosti
prave matere človeškega rodu, kake dolžno¬
sti imamo mi kot njeni otroci do nje. —

Ena je beseda, ki v človeškem srcu
vzbudi najnežnejša čutila - in to je be¬
seda mati. Ta beseda je prva, katero člo¬
vek kot malo dete redoma razločno in na¬
tančno izgovarja. Ko še ne pozna nobene
stvari, ko še nobene besede ne more raz-

3

ločno izgovoriti, je „mama" prva, katero
pozna in katero razločno kliče. Ko pa
začenja spoznavati ljudi kraj sebe, pa nima
do nobenega takega zaupanja kot do matere.

Mati je človeku redoma najljubša, naj¬
dražja stvar na svetu. Ona mu je zlasti v
prvih letih vse, ona mu da življenje, ona
ga redi, ona ga varuje kakor zenico svo¬
jega očesa. Ona ga uči, ona pazi nanj, da
ne trpi kake škode bodisi na duši ali na
telesu. Koliko stori za njega, še preden
ve, da jo ima! Koliko noči prečuje za
njega, koliko bridkosti, koliko skrbi ima
zaradi njega! Kolikokrat si od svojih ust
pritrga košček kruha, in je sama rada
lačna, da le potolaži in nasiti svoje dete.
Sama hodi rada v zakrpani obleki, da
le obleče svojega ljubljenega otroka.

Zato pa tudi otrok najraje hiti v ma¬
terino naročje. Ako mu kdo nagaja, ako
se bliska ali grmi, ako je še v toliki ne¬
varnosti, da je le pri materi, pa je dobro.
Kar je rastlinam solnce, da lepo zelene,
rastejo, cvetejo in prinašajo obilen sad,
kar je cvetlicam nebeška rosa, to je otro¬
kom skrbna mati. Imej še tako zvestega
prijatelja, naj te še tako ljubi, naj ti je še
tako vdan — vendar ti ni nikdar toliko

1*

4

vdan, te nikdar tako ne ljubi, ti nikdar
ni tako zvest, kakor je dobra prava mati
svojemu otroku. Ako prideš v nesrečo, te
prijatelj kaj kmalu zapusti. Kolikrat zado¬
stuje samo ena beseda, pa je za vedno
pozabljena vsa nekdanja ljubezen in vda¬
nost! Pri pravi  materi se ti tega ni bati.
Ako zabredeš še v toliko revščino, še v
toliko nesrečo, ako jo še tolikrat razžališ,
ona te nikdar ne bo zapustila, nikdar za
vedno odvrnila svojega obličja in srca od
tebe. -- Pa če bi bil tudi tako daleč za¬
šel, da bi se nič ne zmenil za njene proš¬
nje, opomine in svarila, prava mati te ne
bo klela — ampak molila bo zate, solze
pretakala, dokler te zopet ne zagleda na
pravem potu. - Glej sv. Moniko! Koliko
je ona molila in jokala zavoljo svojega
izgubljenega sina Avguština, da je sveti
Ambrož sam rekel: w Sin, ki ima tako ma¬
ter, ne bo pogubljen." Glej zlasti blaženo
Devico Marijo pod križem, na katerem
visi njen sin, naš Zveličar Jezus Kristus.
Vse ga je zapustilo - ona, njegova mati
ga pa ne zapusti. Naj ga svet tudi za¬
ničuje in zasramuje, ona vztraja pri
njem do zadnjega. — Glej, taka je prava
mati! —-

5

»Ako hočeš vedeti, kako zvesto te Ma¬
rija ljubi, glej, kako je ljubila Jezusa,"
kliče nam sv. Bernard. Kakor je bila ona
Jezusu najboljša mati, ravnotako je tudi
nam. Nobena zemska mati še ni v toliki
meri ljubila svoje dete kot je Marija ljubila
svoje dete, Jezusa. In vtoliki ljubezni je tudi
nam vdana. Zato pravi pisatelj Nieremberg,
da je ljubezen vseh mater, ki jo imajo do
svojih otrok, le slaba senca proti ljubezni,
ki jo ima Marija do vsakega izmed nas.

In te matere, ki te toliko ljubi, bi ti ne
ljubil? Tej materi, ki ti je posvetila vse svoje
srce, bi ne hotel posvetiti vsega svojega
srca? Ko je tebi vsak trenotek posvečena
vsa njena skrb, bi ji ti ne hotel posebno
v tem mesecu posvetiti svojega življenja s
tem, da jo bolj kot sicer častiš, da se z vese¬
ljem in vnemo udeležuješ šmarnične pobož¬
nosti ter kolikor mogoče storiš v njeno slavo.
*

*

Pred več leti je prišel star, osivel go¬
spod k nekemu redovniku ter ga prosil,
da naj ga sprejme v katoliško Cerkev, bil
je namreč protestant. Redovnik ga vpraša,
kaj da ga je napotilo, da hoče postati ka¬
toličan. Gospod mu odvrne: »Jaz sem
spoznal in živo občutil, da potrebujem,

6

dasi sem že dosti star, v duhovnem živ¬
ljenju mater, ki bo zame prosila, ki me
bo varovala skozi življenje in mi stala ob j
strani v smrtni uri. — Mi ubogi ljudje
smo na svojem potu proti nebesom ven¬
darle slabotni otroci. Naša protestantovska
vera se je pa odpovedala od Marije, zato !
so naši verniki res prave sirote, ker ni- 1
majo matere. Katoličani pa imajo v Mariji
najboljšo mater, h kateri se vedno zate¬
kajo v svojih potrebah, kakor jih uči sv.
vera. Tega je pa tudi meni treba. Zato j
hočem tudi jaz postati katoličan in v ka- 1
toliški veri živeti in umreti." — Predragi,
dobro si zapomnimo te besede. Res, pre¬
srečni smo katoličani, ker nam sveta vera
kaže tako dobro mater v blaženi Devici !
Mariji. Bodimo pa tudi hvaležni Bogu j
za to srečo ter jo zlasti s tem pokažimo,
da z vsem srcem častimo in ljubimo to !
svojo najboljšo mater, posebno pa v tem !
njej posvečenem mesecu. Z vso vnemo in j
veseljem se zbirajmo pri njenem oltarju,
pri njenem materinem srcu, da v obilni
meri sprejmemo dobrote, ki jih deli to
predobro materino srce, bodisi za telo ali
za dušo, za čas ali za večnost. Amen.

2 .

Od vekomaj izbrana.

Od vekomaj sem postav¬
ljena, preden je bila zemlja.

Preg. 8, 23.

Mater imenujemo ono bitje, ki člo¬
veku da življenje ter to tudi po svojih
močeh ohranjuje, varuje, krepi, da se člo¬
vek razvije iz otroka v doraslega človeka.
Da moremo torej Marijo imenovati svojo
mater, moramo vse te okoliščine najti tudi
pri njej. Te pa tudi v resnici najdemo, in
sicer v najpopolnejši meri, ne sicer z ozi¬
rom na naše telesno življenje, pač pa z
ozirom na naše dušno življenje. Marija je
dala življenje vsemu človeškemu rodu in
ga daje tudi posameznikom ter to življe¬
nje tudi ohranjuje, varuje, krepi, da se člo¬
vek razvije iz otroka v doraslega človeka
ali kakor pravi apostol: »dokler se ne sni¬
demo vsi v edinosti vere in spoznanja
Sinu božjega, v popolnega moža, v mero
polne starosti Kristusove." (Efez. 4, 13.)

8

Zato se more tudi Marija po vsej pravici
imenovati našo mater.

Marija je dala življenje vsemu člove¬
škemu rodu! Kako se je to zgodilo?

Obilne in skrajno žalostne so bile po¬
sledice greha prvih staršev. Ta greh je
prinesel vse bridkosti in težave, vse križe
in nadloge, ki so zadele prva človeka in
zadenejo ves človeški rod. Ta greh je iz-
prenrenil zemljo v solzno dolino, naprtil
človeku ono težko breme, ki po besedah
sv. pisma leži na otrokih Adamovih od
dne, ko pridejo iz materinega naročja, do
dne, ko se povrnejo v naročje zemlje,
matere vseh." (Sir. 40, 1.)

Najhujša posledica tega greha pa je
bila, da sta prva človeka in z njima ves
človeški rod izgubila posvečujočo milost
božjo, ki je življenje naše duše. Vsled tega
greha sta postala prva človeka mrtva na
duši in mrtvi na duši se rode tudi vsi
njuni otroci. Zaradi tega sta tudi prva
človeka, in za njima ves človeški rod, za¬
padla večnemu pogubljenju. Že prva člo¬
veka sta zaslužila, da bi ju bil Bog takoj
po grehu zavrgel, kakor je bil zavrgel
hudobne angele. Toda kot je bila obilna
hudobija, bilo je še obilnejše usmiljenje

9

božje. — Bog ni zavrgel prvih staršev,
ampak se jih je usmilil ter tudi sklenil
rešiti ju in ves človeški rod iz globokega
prepada, v katerega jih je vrgel greh, jima
povrniti izgubljeno dušno življenje. Pa kako?

Hudobija greha prvih staršev je bila
neizmerno velika, neizmerno velik dolg,
ki sta ga z njim napravila pri nebeškem
očetu; neizmerno globok prepad, v kate¬
rega sta padla po grehu. Hudobija kakega
dejanja je namreč tem večja, čim višja je
oseba, katero razžališ. Ako razžališ kakega
navadnega človeka, boš primeroma le malo
kaznovan. Povsem drugačna, veliko višja
pa bo tvoja kazen, ako razžališ cesarja. Glej,
čim višja je oseba, tem višja je kazen,
tem večja torej tudi hudobija. Prva člo¬
veka sta pa razžalila Boga, neskončnega
vladarja nebes in zemlje, zato je tudi njuna
hudobija bila nekako neskončna, zaslužila
sta neskončno kazen, napravila s tem pri
Bogu neskončen dolg. Ali bi bila pač
mogla sama, ali bi bil sploh mogel kak
človek popraviti to hudobijo, poplačati ta
dolg? Gotovo ne, saj ima vse, kar človek
stori, le končno, omejeno vrednost, pa naj
bi tudi izvršil še tako vzvišeno, še tako
dobro dejanje.

10

Da se je popravil greh prvih staršev,
da se je poplačal dolg pri nebeškem
Očetu, je bilo torej treba dejanja, ki bi
imelo neskončno vrednost. Tako dejanje
je pa mogel izvršiti edino le Bog. Zato
je Bog v svojem neskončnem usmiljenju
svojega edinega Sinu poslal na svet, da je
kot pravi Bog izvršil dejanje, ki je imelo
neskončno vrednost in kot pravi človek
zadostil za človeški rod neskončni pravici,
poplačal neskončni dolg, ter tako člove¬
škemu rodu pridobil izgubljeno dušno živ¬
ljenje: milost božjo.

Kar pa Bog v času stori, to je imel
že od vekomaj v svojih mislih, to je že
od vekomaj sklenil. Od vekomaj je videl
greh prvih starišev, od vekomaj je sklenil
rešiti človeški rod, in sicer rešiti ga na
ta način, da sam Bog, božji Sin postane
človek ter v človeški podobi zadosti za
človeški rod božji pravici ter mu pridobi
izgubljeno dušno življenje. Ko je pa od
vekomaj sklenil, da se včloveči Sin božji,
je tudi od vekomaj sklenil, da se rodi od
žene, da stopi kakor malo dete na svet
in se kakor drugi ljudje razvije iz otroka
v odraslega moža.

11

Zato je tudi od vekomaj določil ženo,
iz katere se je imel roditi Sin božji, ki
je imel človeškemu rodu povrniti izgub¬
ljeno dušno življenje. Ta žena je pa bla¬
žena Devica Marija.

Blažena Devica Marija je bila torej od
vekomaj določena, da postane mati Zve¬
ličarja človeškega rodu, ki je imel člove¬
škemu rodu povrniti po grehu izgubljeno
dušno življenje, milost božjo. Ona je bila
torej od vekomaj določena, da po svojem
Sinu človeškemu rodu podeli dušno živ¬
ljenje. Kako pa imenujemo ono bitje, ki
človeku da življenje? Ali ne mater? Glej
torej, ko je Bog od vekomaj določil Ma¬
rijo za mater svojemu Sinu, Odrešeniku
človeškega rodu, jo je obenem tudi do¬
ločil za njegovo mater.

Zato uporablja tudi sv. Cerkev nanjo
besede sv. pisma: „Gospod me je imel v
začetku svojih potov, preden je kaj storil
od začetka. Od vekomaj sem postavljena in
od nekdaj, preden je bila zemlja. Ni bilo
še brezdnov, in jaz sem bila že spočeta:
tudi studenci voda še niso izvirali, tudi
gore še niso stale s svojo silno težo,
preden so bili hribi, sem se jaz rodila . . .

(Preg. 8, 22-31.)

12

Kdo bi torej ne častil, kdo ne ljubil iz
vsega svojega srca blažene Device Ma¬
rije, na katero je od vekomaj z veseljem
in dopadenjem gledalo božje oko; kateri
je bila od vekomaj naklonjena presveta
Trojica: Bog Oče, ki si jo je izbral za
svojo ljubljeno hčerko; Bog Sin, ki si jo
je izbral za svojo mater; Bog Sveti Duh,
ki jo je odločil za svojo nevesto; ki je
bila od vekomaj izbrana, da človeškemu
rodu da dušno življenje, Jezusa Kristusa,
ter tako postane njegova mati. Ako jo je
sam Bog od vekomaj tako počastil, kaj
bi ji mi odrekli svoje češčenje v času, ko
tako vestno spolnjuje svoje materine dolž¬
nosti, za katere je bila od vekomaj dolo¬
čena. Kako živo nam to potrjuje sledeči
dogodek!

*

* *

Bilo je ob času francoske prekucije,
ko so francoski prekucuhi najhuje divjali
v Parizu. Kdor je bil količkaj na sumu,
da je še ostal zvest sveti veri ali kralju,
je bil takoj zaprt ali obglavljen. Tudi starše
male, enajsletne Julije Janau  (Žano)
so zaprli, ker jih je bil neki hudobnež
ovadil, da so zvesti ostali svoji katoliški

13

veri. Mala Julija, ki je bila sama ostala s
starim, dolgoletnim služabnikom, v oče¬
tovski hiši, je bila vsledtega silno žalostna.
Ves dan ni drugega delala kot jokala in
molila sv. rožni venec ter prosila Marijo,
naj se usmili njenih staršev ter jih reši.
Dobro si je bila zapomnila, kar so ji po¬
božni starši večkrat zabičevali: „Otrok,

ako prideš kdaj v nevarnost in potrebo,
zateci se po sv. rožnem vencu k Mariji,
ona te ne bo zapustila, ampak ti vedno
pomagala."

Ravno je deklica zopet kleče molila
sv. rožni venec, ko stopi v sobo eden
prekucuhov, ki je prišel pogledat, če je
morda še kdo v hiši, katerega bi mogel
izročiti sodišču. Ko zagleda nedolžnega
otroka, se prestraši, ta pogled ga vsega
pretrese. „Kaj pa delaš tu?" vpraša otroka,
„Sv. rožni venec molim za svoje starše."
„Rožni venec?" - „Da, da pride njihova
nedolžnost na dan," pravi otrok in solze
mu zalijejo obličje. Kvišku dvigne svoje
roke proti tujemu možu. Ves prevzet se
sklone mož k otroku, mu položi svoje
roke na glavo ter ga vpraša: „Ali meniš,
da ti bo tvoja molitev kaj pomagala?"
„Da," odvrne otrok, ,,moja mamica so me

14

tako učili, in mamica se ne lažejo. 1 ' -
„Torej meniš, da so tvoji starši nedolžni?
— „Prav gotovo so, saj niso nikomur
nič hudega storili." — „Dobro, bom videl,
če je mogoče kaj zanje storiti." — „Hvala
lepa, ljubi gospod," - zakliče otrok ves
srečen. — „0, rešite moje nedolžne starše,
dajte ubogemu zapuščenemu otroku očeta
in mater! Uslišite mojo prošnjo!" Solze
so oblile moža, naglo zapusti otroka. Ne
miruje prej, dokler ne doseže oproščenje
Julijinih staršev. Tako je Marija pokazala
nedolžnemu otroku, da je v resnici naša
najboljša mati, za kar jo je bil vsemo¬
gočni Bog že od vekomaj določil. Amen.

3.

Jutranja zarja.

Kdo je ta, ki pride kakor
vzhajajoča zarja.

Vis. p. 6, 9.

Samoten popotnik je v gostem pra¬
gozdu amerikanskem zgrešil pravo pot;
temna je noč, nobena zvezdica ne sveti
na gosto oblačnem nebu. Edino svetlobo
dajejo bliski, ki semintja prešinjajo temno
nebo. Divje zveri tulijo zdaj od blizu,
zdaj od daleč ter pretijo njegovemu živ¬
ljenju. Vedno je v nevarnosti, da ne pade
v kak prepad ali brezdno. Kako mora
pač takemu popotniku biti pri srcu ? Kako
težko pričakuje dneva, s kolikim veseljem
pozdravlja prve žarke, ki mu napovedu¬
jejo prihod solnca, ki ga reši smrtne ne¬
varnosti ter mu pokaže pot proti domovini.

Tak popotnik sta bila po grehu prva
človeka in za njima ves človeški rod. Po
grehu sta zašla s pravega pota in za seboj
potegnila ves človeški rod. Greh jim je
zagrnil obličje predobrega nebeškega Očeta,

16

jim potemnil razum, nagnil voljo k hu¬
demu, da so padali iz greha v greh, v
vedno večjo temo ter bili v nevarnosti,
da se pogreznejo v brezkončno brezdno
večnega pogubljenja. A neskončno usmi¬
ljeni Bog jih ni popolnoma zapustil. V
to strašno temo jim je pošiljal žarke ve¬
selega upanja, ki so jim napovedovali
prihod solnca pravice, obljubljenega Odre¬
šenika, ki jih bo rešil iz njihovega neznos¬
nega stanja, iz njihove reve in bede, ter
jim pokazal, odprl pot proti njihovi ne¬
beški domovini. V besedah in živih po¬
dobah, v prerokbah in predpodobah jim
je kazal obljubljenega Odrešenika, kazal
pa tudi njo, ki je imela postati njegova
in naša mati, blaženo Devico Marijo.

Prvi žarek tega veselega upanja je po-
sijal že prvima človekoma, in sicer takoj
po grehu. Ko napoveduje Bog kazen pe¬
klenski kači, ji tudi napove: „Sovraštvo
bom naredil med teboj in med ženo, med
tvojim zarodom in njenim zarodom; ona
ti bo glavo strla, in ti boš zalezovala
njeno peto! (1. Moz. 3, 15.) V tem žarku
sta gledala prva človeka in za njima ves
človeški rod ženo, ki je imela roditi njega,
ki je imel streti kači glavo, streti oblast

17

peklenske kače, v katero jih je bil spravil
prvi greh in njih lastni grehi; ki jim je
imel povrniti izgubljeno dušno življenje,
gledal torej mater svojega Odrešenika,
gledal pa tudi svojo lastno mater.

To obljubo je Bog pogosto ponavljal
očakom in prerokom. Z določnimi bese¬
dami je človeškemu rodu opisal obljub¬
ljenega Odrešenika, pokazal mu pa tudi
njo, ki je imela postati njegova mati pa
tudi mati človeškega rodu.

Zlasti živo mu je pa napovedoval in
kazal obljubljenega Odrešenika in njegovo
mater v takozvanih predpodobah ter ga
tako pripravljal za njuni prihod in tolažil
v njegovi nepopisni revi in bedi.

Kaj lepo nam te prerokbe in predpo-
dobe v kratkem opisuje sv. Andrej iz Krete.
,.Vsi tolmači sv. Duha t. j. preroki" -
kliče blaženi Devici Mariji — „so o tebi
govorili, o sveta gospa. Mozes, ki za¬
vzema prvo mesto, je zaklical, ko je našel
čudoviti grm: Moram se mu približati,
da vidim čudovito prikazen. O tebi je
tvoj praded David umel besede, ki so
veljale obljubljenemu Odrešeniku: Naglo
se dvigni, Gospod, ti in skrinja tvojega
posvečenja. Nate je mislil, ko je rekel:

Najboljša Mati.

2

18

„Vsa lepota hčere kraljeve je od znotraj;
o kako lepa je videti v zlatih robovih s
pisanim oblačilom ogrnjena. Tebe najdemo
v vsaki vrstici visoke pesmi, ako te sveti
angeli z začudenjem vidijo priti iz puščave,
kakor dim dragocenega kadila; ako govori
o skrivnostni postelji Salomonovi, ki ima
spodnji del iz čistega zlata, stebre iz srebra,
zagrinjala iz skrlata; ako vabi hčere Jeru-
zalemove, da naj obiščejo kralja Salomona,
sedečega na njegovem prestolu, odičenega
z dragoceno krono, s katero ga je dičila
njegova mati ob dnevu svoje poroke in
veselja svojega srca. Prerok Izaija te je
gledal v svojem duhu, ko je zaklical: |
Čujte čudo, ki vam ga oznanjam: devica
bo spočela in devica bo pognala iz kore¬
nine Jessetove in iz nje bo vzcvetela lepa
cvetlica. Ecehijel je nate mislil, ko je
govoril o vzhodnih vratih, ki so vsakemu
drugemu zaprta razen Izraelovemu Bogu.
Sv. Prerok Danijel, pravi mož hrepenenja,
te je imenoval čudežno goro, iz katere
se je brez človeške umetnosti izklesal vo¬
gelni kamen sv. Cerkve, ki je podrl soho
Nabuhodonozorjevo. Ti si prava živa knjiga,
v katero se je s peresom Sv. Duha vpi¬
sala beseda božja. Ti si gora Sijon, rodo-

19

vitna, na rastlinah bogata gora, kjer si je
Gospod izbral svoje bivališče. Ti si sploš¬
nega prekletstva oproščena zemlja, iz ka¬
tere'je bil upodobljen drugi Adam. Ti si
puščica dragocenega mazila, olje popolnega
veselja, ti nevsahljiva cvetlica, ti kraljevi
škrlat, tron božji. Z eno besedo, ti si,
česar ne morem nikdar razložiti in česar
tudi naj večji duhovi niso mogli razumeti."
(Orat. 2. de dorm. B. Virg.)

Poleg teh prerokb in predpodob, ki
jih navaja Andrej Kretenec, imamo pa še
obilo drugih, ki nam kaj živo kažejo blaženo
Devico Marijo, in sicer tudi kot mater člove¬
škega rodu. Tu ježe prva žena, Eva, ki je
mati vsega človeškega rodu po telesu, pred-
podoba druge Eve, ki je mati vsega člo¬
veškega rodu po duši. Noetova ladija, ki
je ob vesoljnem potopu rešila Noetovo
družino in tako nekako postala mati člo¬
veškega rodu, je predpodoba Marijina, ki
je ob vesoljnem potopu izvirnega greha
dala človeškemu rodu Jezusa Kristusa, nje¬
govega rešitelja in življenje njegove duše.
Sara, Abrahamova žena, ki vkljub svoji
starosti postane mati obilnega zaroda, pred-
podablja Marijo, ki vkljub svojemu devi-
štvu postane mati Jezusova in s tem tudi

2*

20

mati obilnega zaroda, odrešenega člove¬
škega rodu. Estera in Judita, ki rešita svoje
ljudstvo iz rok divjega sovražnika, ki je
bil sklenil njegov pogin, sta predpodoba
Marijina, ki je po svojem sinu Jezusu
Kristusu rešila človeški rod iz rok najbolj
divjega sovražnika, satana, ter tako postala
v pravem pomenu njegova mati.

Tako je neskončno dobrotljivi Bog z
besedami in živimi podobami napovedoval
in kazal človeškemu rodu njegovo najboljšo
mater, ki mu je imela dati najdragocenejše
življenje, namreč dušno življenje, Jezusa
Kristusa, njegovega obljubljenega Odreše¬
nika.

Kaj čudo, da je človeški rod Marijo
že tedaj častil in ljubil, ko je še ni imel
v svoji sredi, ko je takorekoč gledal šele
njeno senco, ko še ni videl njene vzvišene
lepote, ko še ni poznal njene materine lju¬
bezni in dobrotljivosti. Poveličevali so jo
očaki, ki so v njej gledali dopolnitev svo¬
jega hrepenenja; slavili preroki, ki so v
njej videli uresničenje svojih želja; častili
so jo Judje, častili pogani. Poganski Dmidi
ji postavijo celo oltar: »Devici, ki bo ro¬
dila."

21

Kakor pozdravlja popotnik v temni noči
prve žarke bližajočega solnca, tako je člo¬
veški rod z veseljem sprejemal žarke ob¬
ljube, ki so mu napovedovali prihod nje,
ki je imela postati njegova mati, ker mu
je imela dati njega, ki je življenje njegove
duše, Jezusa Kristusa, solnce pravice. S
koliko večjim veseljem bi se pač morali
šele mi ozirati nanjo, ki jo ne gledamo
več v prihodnosti, ampak jo poznamo v
vsej njeni jepoti, poznamo njeno mate¬
rinsko skrb in ljubezen. Ako so že prvi
žarki te jutranje zarje tako osrečevali člo¬
veški rod, ga tolažili v njegovi revi in
bedi, koliko bolj bi morala to povzročiti
šele ta zarja, katero gledamo sedaj v po¬
polni lepoti.

*

* *

Neki družini je obilo nesreč, ki so
jo zadele, vzelo vse zaupanje v Boga ter
jo pahnilo v strašno brezdno obupnosti.
V tej obupnosti vzame družinski oče vrv
ter se poda na samoten kraj zunaj mesta,
da bi si končal življenje. Ko se bliža temu
kraju, zagleda na tleh nekaj belega. Pobere
in vidi, da je podobica Matere božje. Na
podobici so bile napisane besede: »O

22

Marija! brez madeža spočeta, prosi za nas,
ki se k tebi zatekamo." — »To je pa ču¬
dovita naključba," pravi mož sam pri sebi.
„Ali sem moral ravno zdaj najti to podo¬
bico, jo zagledati, pobrati?" — Dalje gre
in ponavlja: „Prosi za nas, ki se k tebi
zatekamo." Postoji in se čuti nekako pri
srcu olajšanega. Dalje moli: „ Prosi za nas,
ki se k tebi zatekamo." Daleč vrže od
sebe vrv, s katero si je hotel končati živ¬
ljenje, poljubi podobico ter se vrne na
svoj dom. Domov prišedši objame ženo
in otroke jim razodene svoj naklep ter
pokaže podobico, ki ga je rešila žalostne
smrti. Vsi pokleknejo ter s solzami v očeh
molijo: »Sveta Marija, Mati božja, prosi
za nas, ki se k tebi zatekamo." In ni bilo
zastonj. Kmalu je našel ubogi oče delo,
da se je rešil iz svoje stiske in potrebe.
Podobico pa je skrbno spravil ter jo visoko
častil in večkrat pokazal rekoč: Po tej po¬
dobici me je Marija rešila." Amen.

4.

Ra] včlovečenja.

Zasadil pa je Gospod Bog
od početka vrt veselja, in
je vanj postavil človeka,
ki ga je bil naredil.

(I. Moz. 2, 8.)

Dolgo časa je bil Bog pripravljal zemljo,
preden je nanjo postavil njenega pogla¬
varja, prvega človeka, Adama. Skozi šest
dni mu je po besedah sv. pisma pripravljal
zemljo za prebivanje. Enako je tudi priprav¬
ljal človeški rod, preden je poslal na zemljo
drugega Adama, prenovitelja in preroditelja
človeškega rodu, obljubljenega Odrešenika.
Skozi več kot 4000 let je po očakih in
prerokih napovedoval njegov prihod, opi¬
sal vse poglavitne dogodke njegovega
življenja, začrtal njegovo podobo v živih
predpodobah.

Kakor je pa prvemu človeku kot zadnjo
pripravo pripravil še posebno, odlično bi¬
vališče, zasadil vrt veselja, raj, tako je tudi
drugemu Adamu pripravil odlično prebi¬
vališče, pravi raj, v blaženi Devici Mariji,

24

ki jo je bil od vekomaj določil za njegovo
mater in za mater vsega človeškega rodu.

Kogar Bog določi za kako imenitno
službo, temu da tudi tej službi primerne
lastnosti. Sv. Janeza Krstnika je obdaril
z mnogimi milostmi, ga posvetil v ma¬
terinem telesu, da je mogel biti vreden
predhodnik Gospodov. Sv. Pavla je storil
za izvoljeno posodo, da bi bil vreden apostol
narodov. Ravnotako je moral tudi blaženi
Devici Mariji podeliti vse milosti, ki so
ji bile potrebne, da je mogla postati vredna
Mati božja, pa tudi prava mati vsega člove¬
škega rodu. S koliko vnemo se je lotil Salo¬
mon zidanja jeruzalemskega templja! Dolgo
časa ga je zidal, neizmerne zaklade je zanj
porabil, ga okrasil z vsemi lepotijami in
dragocenostmi tega sveta. Misel: »Ne pri¬
pravlja se prebivališče človeku, ampak
Bogu," (I. Kron. 20, 1.) ga je vnemala
in podžigala, da je kar le mogoče bogato
okrasil tempelj. Ako je pa pri vsej svoji
mogočnosti vendarle slabotni Salamon tako
bogato okrasil tempelj, ki je imel biti bi¬
vališče božje, v koliko večji meri je pač
šele vsemogočni Bog okrasil Marijo, ki
je imela postati pravo bivališče božje, ki
je imela postati prava Mati božja. Zlasti

25

ji je podelil po nauku sv. Cerkve štiri
prednosti, ki jo visoko povzdigujejo nad
vsa ustvarjena bitja.

Kakor je prvi človek stopil na zemljo,
ki je bila še sveta, še ne omadeževana z
grehom in prekletstvom, tako je Bog tudi
drugega Adama hotel postaviti na zemljo,
sveto, še ne omadeževano z grehom in pre¬
kletstvom. Zato je tudi ta raj, blaženo Devico
Marijo,predvsem obvaroval madeža izvir¬
nega greha. Nebeški Oče pač ni mogel do¬
pustiti, da bi njegovo ljubljeno hčerko oma¬
deževal le en trenutek greh, katerega edino
in sicer nad vse sovraži. Mati Sinu bo¬
žjega pač ni smela le en trenutek biti
v oblasti peklenske kače, kateri je ravno ona
imela streti glavo, uničiti njeno oblast. Ako
je Sin božji imel odrešiti ves človeški
rod, se je pač spodobilo, da je v prvi
vrsti, in sicer na poseben odličen način
odrešil svojo Mater, namreč na ta način,
da jo je sploh greha obvaroval. In Sv. Duh,
ženin blažene Device Marije, naj bi bil
dopustil, da bi njegovo izbrano nevesto le
en trenotek skrunil madež greha ? Kakor
je kralj Asuer zaklical Esteri: Ne boš
umrla; ne zate, ampak za vse druge je
ta postava (Est. 15, 13), enako je tudi ne-

26

beški kralj zaklical Mariji ob njenem spo¬
četju. Vsi drugi, ki se rode, morajo nositi
greh prvih staršev, zapadejo dušni smrti,
le ona je ostala brez greha, ostala v mi¬
losti božji. —

Ko je pa Bog obvaroval Marijo izvir¬
nega greha, jo je obvaroval tudi njegovih
posledic. Njen um ni potemnel, ampak je
bil razsvetljen, da je globoko spoznavala
skrivnosti božje. V njeni duši ni bilo
nagnjenja k hudemu, njena volja ni bila
oslabela, marveč je bila utrjena v dobrem.
Njeno telo se je pokorilo duši, v kateri je
vsled tega bival vedni mir. Marija ni po¬
znala onih notranjih bojev, kakršne mo¬
ramo mi le premnogokrat občutiti, ko se
telo ustavlja duši, ko jo hoče za seboj
potegniti za svojimi nagnjenji in strastmi.

Vrhutega jo je Bog tako potrdil v svoji
milosti, da v celem svojem življenju ni
storila nobenega dejanskega greha, ne v
mislih, ne v željah, ne v besedah, ne
v dejanju. Ni se pa samo ognila vsa¬
kemu tudi najmanjšemu grehu, marveč
tudi vsakej nepopolnosti. Delala je le dobro
in to na najpopolnejši način. Zato jo ime¬
nuje sv. Epifanij belo lilijo, ki je svojo
srebrnobelo glavo nosila med in nad trnji,

27

ne da bi jo ti poškodovali. »Zelo nespa¬
metno bi bilo," — pravi sv. Bernard, —
„ako bi iskal teme ali celo malo sence
ali le navidezno mlačnost na njej, ki je
bila oblečena s solncem, t. j. ki je v svo¬
jem telesu nosila Jezusa Kristusa, solnce
pravice." Sv. Evherij jo primerja vladar¬
jevemu bivališču, ki je napolnjeno z naj¬
dragocenejšimi dišavami in pristavlja, da
ni smradu greha tam, kjer je prijetna
vonjava milosti in svetosti. —

Končno je Bog napolnil Marijo z
vsemi čednostmi in darovi, in sicer v toliki
meri, v kolikor je bilo to mogoče ustvar¬
jenemu bitju, da je daleko prekašala vse
angele in svetnike. Ona, ki je imela postati
kraljica angelov in svetnikov, je pač morala
biti toliko više od njih, ki so le služabniki
božji, kolikor više je ime in dostojanstvo
matere nad služabniki. Lahko rečemo, da
je Marija tam začela v svetosti, kjer so
angeli in svetniki dokončali svoj tek.

Ona je bila pač najlepša duša, ki je
prišla iz rok božjih, za včlovečenjem Sina
božjega največje in za Boga najpristojnejše
delo, delo, katero presega edino le Bog.
Zato uporablja tudi sv. Cerkev nanjo besede
psalmistove: »Njeni temelji so na svetih

28

gorah", to se pravi: Duša Marijina je bila
že ob njenem početku svetejša od duše
vseh svetnikov. Njej veljajo v polni meri
besede psalmistove: »Gospod ljubi duri
Sijonske bolj kot vse šotore Jakobove."
(Ps. 86, 1.) Kaj čudo, ako ji kliče sv.
Cerkev z besedami sv. pisma : »Vsa si lepa,
in madeža ni na tebi," (Vis. pes. 4, 7.)
zakaj: „Spodobilo se je, da se je ona
Devica lesketala v tolikej čistosti, kakršne
si razen pri Bogu niti misliti ne moremo.
Njej so torej že ob njenem spočetju ve¬
ljale besede angelove: Milosti polna, Go¬
spod je s teboj, blagoslovljena si med
ženami. (Sv. Anzelm, De Cone. B. Virg. c. 18.)

Tako čudovito lep je bil raj, katerega
je Bog v Mariji pripravil svojemu ljube¬
mu sinu. Pa pri tej lepoti ni ostalo.
Marija je tudi sodelovala  z milostmi,
ki jih je bila prejela od Boga. Ona ni
od njega prejetih talentov zakopala, marveč
je z njimi naj marljivejše kupčevala in tako
vedno množila. Ako komu, veljajo zlasti
njej besede sv. pisma: „Mnogo hčera je
nabralo bogastvo, toda ti si vse presegla."
(Preg. 31, 29.) Njeno dušno bogastvo je
bilo tako obilno, njena lepota tako vzvišena,
da ga ni jezika, ki bi jo mogel opisati,

29

da ga ni peresa, ki bi ga moglo začrtati.
Vzemi Abrahamovo vero. Njena vera je
je bila večja, zakaj ona je verovala, kar
je bilo navidezno nemogoče. Vzemi upanje
starčka Simeona. Večje je bilo njeno
upanje, ker je upala proti vsakemu upanju.
Vzemi ljubezen ljubljenca Gospodovega,
sv. Janeza. Večja je bila njena ljubezen,
saj je ljubila z materinskim srcem. Vzemi
gorečnost sv. Pavla. Gorečnejša je bila šele
Marija, ker je nepopisno več storila za
zveličanje duš. Vzemi stanovitnost mučencev.
Stanovitnejša je bila šele Marija, ki je stala
pod križem. Vzemi ponižnost spoznavavcev.
Koliko ponižnejšaje šele Marija, ki se ime¬
nuje deklo Gospodovo! Vzemi čistost devic,
čistejša le bila šele ona, katere se niti
senca greha ni dotaknila. Preglej vse čed¬
nosti, poišči jih na kateremkoli svetniku,
pa naj se je še tako v njih odlikoval,
vedno boš našel, da jim je bila Marija
vzor, po katerem so se sicer ravnali, ni¬
kdar pa ne dosegli.

In to tako čudovito lepo Devico, ki je
tudi tvoja mati, bi ti ne ljubil ? V ta tako
lepo ozaljšani in okrašeni raj, bi se z ve¬
seljem ne zatekal? Ako je sam Bog tako
visoko povzdignil Marijo, kako bi ji pač ti

30

mogel odreči svoje češčenje, svoje zaupanje.
Poglej otroka! Če tudi zapazi na svoji
materi kako napako, vendar ji ne odreče
svoje ljubezni. Te tako vzvišeno, nepopisno
lepe nebeške matere pa bi ti ne ljubil ?

*

* *

Nekega dne je obiskalo več častnikov
kraljevo zbirko slik v Draždanih, v kateri
je najimenitnejša podoba Matere božje, ki
jo je naslikal sloveči Rafael Sanzio. Med
temi častniki je bil tudi mladi grof Pavel
Asperg, sicer plemenit človek, toda popo-
len brezverec. Malo prej se je še zaničljivo
izražal o verskih podobah sploh, in še
posebno o tej sloveči sliki, dasi so ga to¬
variši opozorili, da napravi ta slika na vsa¬
kega opazovalca nepozaben vtis. Ponosno,
z zaničljivim posmehom na ustnicah vstopi
Pavel v sobo, kjer stoji ona slika. V po-
četku jo le bolj površno pogleda. Pola¬
goma pa postaja njegova pozornost vedno
večja. Kakor pribit stoji pred podobo, ne¬
premakljivo jo ogleduje — le srce mu
vedno hitreje bije. Korak za korakom se
ji približuje, dokler ne obstane pri ograji,
ki je pred podobo. Njegovi tovariši in
drugi obiskovavci zapuščajo drug za dru-

31

gim sobo, naposled ostane Pavel sam v
sobi. Šele znamenje z zvoncem, da se
bode poslopje zaprlo, ga vzbudi iz zamiš¬
ljenosti. Naglo si obriše s solzami zalite
oči ter globoko zdihujoč z milim pogle¬
dom na podobo zapusti sobo in poslopje.
Podoba Marijina mu ne izgine več iz oči.

Drugo nedeljo se zbero tovariši Pavlovi
pri zajtrku - Pavla ni bilo med njimi.
„Cudovita, res presenetljiva je izprememba
našega tovariša Pavla," — pravi eden iz¬
med častnikov. „Pred osmimi dnevi je bil
še vesel častnik, zdaj pa pravijo, da hoče
vstopiti v samostan." To se je pa tudi v
resnici zgodilo. Vkljub mnogim oviram
je Pavel zapustil svet ter vstopil v družbo
Jezusovo, postal mašnik in goreč oznanje¬
valec lepote Marijine. Glej! če je mogla
že slikana podoba Marijina po svoji lepoti
tako zelo vneti srce posvetnega častnika,
da je slovo dal posvetnemu veselju ter se
popolnoma posvetil Bogu in blaženi De¬
vici Mariji, v koliko večji meri bi pač
morala to povzročiti šele lepota Marijina,
kakršno nam kaže sv. vera, v koliko večji
meri bi morala pač šele ta podoba vneti
naše srce v ljubezni do nje, ki je naša
najboljša, nebeška mati. Amen.

5 .

Materino srce.

Moje srce naj se sklene
z vami. (I. Kron. 12, 17.)

»Češčena, milosti polna, Gospod je
s teboj," je pozdravil angel Marijo, ko
ji je prinesel oznanilo, da bo postala Mati
božja. To pa je mogel reči po vsej pra¬
vici, saj je bila Marija v resnici raj, katerega
je okrasil vsemogočni Bog s tolikimi le-
potijami, s tolikimi milostmi, da je bil
sposoben sprejeti drugega Adama. Bog
je Mariji podelil v najpopolnejši meri vse
lastnosti, ki so ji pristajale, kot Materi
Sinu božjega, Materi pravega Boga. On
ji je pa podelil tudi vse lastnosti, ki jih
je potrebovala, kot mati človeškega rodu.
Z eno besedo: Bog je dal Mariji tudi
pravo, da najboljše materino srce. -
V čem se pa odlikuje materino srce
od drugih src ? Ali ne v ljubezni, dobrot¬
ljivosti in usmiljenosti do svojega otroka ?
Le poglej pravo mater! Ako je kdo otroku
v ljubezni naklonjen, naklonjena mu je v

33

prvi vrsti njegova mati. Ako mu je kdo
pripravljen deliti dobrote, pripravljena mu
jih je deliti zlasti njegova mati. In kdo
prizanese, odpusti otroku, ki je zašel na
napačna pota, prej, kot ravno njegova
mati? Tako je sam Bog označil materino
srce po preroku: „Ali more žena pozabiti
svoje dete, da bi se ne usmilila sinu svo¬
jega telesa?" (Iz. 49, 15.) Ljubezen, do¬
brotljivost, usmiljenost je torej znak ma¬
terinega srca. In ta znak je vsemogočni
Bog vtisnil v Marijino srce v najpopolnejši
meri, da je bila povsem sposobna za
mater človeškega rodu.

Kakor uči sv. Tomaž Akvinski, ni Bogstar-
šem dal nobene zapovedi, da naj ljubijo svoje
otroke, zanje skrbe, zakaj on jim je že sam
v srce vlil to ljubezen, da jim je ljubezen
do otrok nekako naravna. Že pri živalih
opazujemo nekako ljubezen do mladičev.
V veliko večji meri jo najdemo šele pri
ljudeh. Žal, da ljudje le premnogokrat
slabo porabijo svojo prostost, ki jim jo
je dal ljubi Bog, ter nasprotujejo tej ljubezni
do otrok, katero je Bog položil v njih
srce, jo celo popolnoma zaterejo. Kakor
je pa Bog staršem položil v srce lju¬
bezen do otrok, tako jo je tudi, in sicer

Najboljša Mati.

3


34

v najpopolnejši meri položil v srce one,
ki je imela postati mati vsega človeškega
rodu, v srce Marijino.

O tej najnežnejši ljubezni materinega
srca Marijinega nam pač najbolj živo go¬
vori sv. evangelij. Sv. Gabriel prinese
Mariji oznanilo, da je izvoljena za mater
Sinu božjega. Mariji je na prosto dano, ali
sprejme, ali odkloni to čast. Kakor je tudi
visoka čast, ki ji jo ponuja Bog, vendar
ima tudi več razlogov, da bi jo mogla
odkloniti, saj je bila združena z naj večjimi in
najtežavnejšimi žrtvami. Ko jo pa angel po¬
uči in ji stvar pojasni, pa Marija privoli brez
vsakega ugovora ter reče: »Glej, dekla

sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji
besedi." Tako je postala Mati božja, pa
tudi sprejela vse bridkosti in težave, ki
so bile s tem združene Zakaj ? Kaj jo
je napotilo ? Ljubezen do nas, ljubezen
do njenih otrok. Kakor je bila od privo¬
ljenja Evinega v izkušnjavo odvisna vsa
nesreča človeškega rodu, tako je bilo od
Marijinega dovoljenja odvisno zveličanje
človeškega rodu. Kar je Eva pokvarila,
je imela Marija popraviti. Zato je privolila,
da je pripomogla k izvršitvi božjega na¬
klepa, ki je bil sklenil rešiti človeški rod.

35

»Naj me zadenejo tudi najhujše bridkosti,"
je pač rekla sama pri sebi, — »naj tudi
meč bolečin prebode moje srce, naj tudi
moje življenje postane nepretrgana veriga
trpljenja in bolečin; na tem mi ni toliko,
rada se žrtvujem, samo da rešim svoje
uboge človeške otroke." Glej, kako lepo
se tu razodeva materina ljubezen, dobrot¬
ljivost in usmiljenost, katero je Bog zasadil
v Marijino materino srce!

Komaj jo angel zapusti, komaj se je
nekoliko pomirila od začudenja, že hiti
čez gore k svoji teti Elizabeti. Čemu ?
Ali mar samo, da ji srečo vošči k nepo¬
pisni sreči, o kateri ji je bil angel po¬
vedal ? Ali jo je mar tja gnala sama
vljudnost? Niti najmanj. Tja hiti, da bi
Elizabeti srečo voščila, pa tudi, da bi ji
stregla, ji pomagala in jo podpirala. Zopet
je torej le ljubezen, dobrotljivost in usmi¬
ljenost, ki jo žene čez gore, ki jo napoti,
da streže kakor dekla svoji teti, ona, ki
je bila postala Mati božja!

Glej jo v Kani galilejski! Zapazila je
zadrego poročencev. Vina jim je zmanj¬
kalo. Kaj stori ? Tiho se obrne k svojemu
ljubemu Sinu ter mu razodene zadrego
poročencev: »Vina nimajo." Daši še ni

3 *

36


prišla njegova ura, vendar se da od
matere preprositi, da priskoči na pomoč
ubogemu ženinu in nevesti. Kolika lju¬
bezen, dobrotljivost in usmiljenost! Nihče
je ni prosil, nihče se ni k njej zatekel,
in vendar že pomaga, že prosi za svoje
otroke. Kako čudovito lepo se že tu raz¬
odeva njeno pravo, najboljše materino srce.

Kar je pa tu storila, to je ponovila
že neštetokrat in bo ponavljala do konca
sveta, saj po besedah apostolovih: .»Lju¬
bezen ne mine nikdar". Ves prevzet od
te ljubezni, dobrotljivosti in usmiljenost,
materinega srca Marijinega kliče sv. Bernard:
„0 češčena Gospa! Kdo bi mogel preme- j
riti tvojo dobrotljivost po njeni dolgosti,
širokosti, visokosti in globočini ? Toda
jaz si jo upam premeriti. Njena visokost
sega od zemlje do neba, ker skrbi za
naše zveličanje. Njena globočina sega iz
nebes na zemljo, da v brezdno pekla,
čigar moč zatiraš in mu odtrguješ one duše,
ki so mu zapadle. Dolgost in širokost se
razteza od enega konca sveta do drugega,
ker izkazuješ svojo dobrotljivost na vseh
koncih in krajih zemlje." -
*

* *

37

V mestu Mexiko je živela uboga žena.
Njen mož je bil že 12 let odsoten. Nihče
od sorodnikov se ni zanjo zmenil, niti ji
pomagal v njeni potrebi. Nekega večera
se jo poloti posebna žalost, da ne more
zatisniti očesa. Vstane iz postelje ter gre
k oknu, da bi si vsaj pri pogledu na
nebo, na katero je zaupala, olajšala srce.
Toda noč je bila tako temna, nebo oblačno,
da še te tolažbe ni mogla imeti. Tu se
obrne k Materi božji rekoč: »Sveta Devica!
Ti podaš vsakemu, ki se k tebi zateče,
svojo roko, ali mar hočeš samo mene
pustiti brez pomoči. Slišala sem in tudi
verujem, da imaš nepopisno več nagnjenja
in ljubezni do svojih otrok kakor katera¬
koli zemska mati do svojih. Gotovo pa
je, da bi moja mati, ako bi videli mojo
potrebo, imeli sočutje z menoj in mi po¬
magali. Zato pričakujem tudi od tebe
pomoči in tolažbe. Ako me ti zapustiš,
kaj naj počnem, kam se obrnem ?“ —
Ko tako govori, se naenkrat posveti v sobi
in sliši klicati svoje ime. Vsa začudena
začuje te-le besede: »Moja hči! zaupaj,
jaz te ne bom zapustila. Položaj, v ka¬
terem si zdaj, bo prešel in sledila mu
bo zadovoljnost in jaz ti bom očitno po-

38

kazala, da se skrb vseh zemskih mater ne
da primerjati s skrbjo, ki jo imam jaz
za tebe." — Od tega trenutka je ženo
popolnoma zapustila prejšnja potrtost in
žalost in nepopisno veselje je napolnjevalo
njeno srce. Tako je Marija tej ženi pa
tudi tebi pokazala, da je v resnici naša
dobra mati, ki ima srce polno ljubezni,
dobrotljivosti in usmiljenja do nas. Amen.

6 .

Veselo oznanilo.

Glej! spočela boš — in
Sinu rodila. (Luk. 1, 31.)

Po dolgih in raznoterih pripravah je
prišel trenotek, da je imel Sin božji sto¬
piti na zemljo. Vse je bilo za njega
že pripravljeno. Preroki so najnatančneje
opisali njegovo življenje. Človeški rod ga
je že gledal v raznih predpodobah. Iz¬
voljena in pripravljena je bila tudi zemlja,
iz katere je imel vzcveteti cvet človeštva,
izvoljena in zadostno pripravljena žena, ki
mu je imela dati človeško naravo, blažena
Devica Marija. Le še enega je bilo treba. —
Vsemogočni Bog, dasi neomejen vladar
nebes in zemlje, je hotel imeti še privo¬
ljenje te Device, da si iz nje s pomočjo
sv. Duha prevzame Sin božji človeško
naravo. On je človeku dal prosto voljo,
zato tudi hoče, da se človek popolnoma
prosto odloči za svoja dejanja. Zato je
tudi hotel, da se blažena Devica Marija
sama odloči, ali hoče postati mati obljub-

40

ljenega Odrešenika in s tem tudi mati
človeškega rodu.

V ta namen pošlje enega izmed svojih
najimenitnejših služabnikov, nadangela Ga¬
briela k Devici Mariji, bivajoči v Naza¬
retu. »Ceščena, milosti polna, Gospod je
s teboj, blažena si med ženami," jo po¬
zdravi zatopljeno v iskreni molitvi. Marija
se prestraši čuječ te besede. Njeni veliki
ponižnosti se je ta pozdrav zdel previsok,
previsoka čast, ki je bila v njem razodeta.
Nič ne odgovori, ampak oprezno premiš¬
ljuje, kaj bi pač imel pomeniti ta pozdrav.
Kolika razlika med njo in Evo! Eva se
na prve besede hudobnega angela začne
lahkomiselno z njim pogovarjati, ter se s
tem postavi v nevarnost prelomiti božjo
zapoved. Marija pa dobro preudari vsako
besedo. Kako lep zgled za nas!

Videč Marijin strah in opreznost, jo
angel pomiri rekoč: »Ne boj se, Marija,
zakaj milost si našla pri Bogu," češ: Ne
boj se ne hudobnega duha, ne kakega
drugega vidnega ali nevidnega sovražnika.
Nikar ne sumi nad mojimi besedami, ne
o tem, kar boš slišala, zakaj milost si našla
pri Bogu. To naj ti zadošča, zakaj če ti

41

je zagotovljena milost božja, zagotovljeno
ti je vse, kar moreš prejeti iz njegovih rok.

Ko je tako angel pomiril Marijo in
ji odvzel ves strah, ji napove povod svo¬
jega prihoda: »Glej! spočela boš v svojem
telesu in rodila Sinu in imenuj njegovo
ime Jezus. Ta bo velik in Sin najvišjega
imenovan in Gospod Bog mu bo dal
sedež Davida njegovega očeta, in bo kra¬
ljeval v hiši Jakobovi vekomaj: in njego¬
vemu kraljestvu ne bo konca." (Luk. 1,
31 — 33.) S temi besedami je angel Mariji
povsem določno napovedal, da je izvoljena
mater obljubljenega Odrešenika. Natančno
je označil dostojanstvo tega Sinu, da bo
namreč Jezus t. j. Odrešenik, da bo sin
najvišjega imenovan t. j. Sin božji, da bo
kralj, in sicer večni kralj - pravi Bog.

Kaj čudo, da je vsekdar ponižna in
najčistejša Devica, ki je bila obljubila
vedno devištvo zaklicala: »Kako se bo
to zgodilo, ker ne poznam moža." Hotela
je reči: Vem, da je Bogu vse mogoče,
toda pouči me, kako naj se to zgodi,
ker sem obljubila vedno devištvo ? Daši
je ponudba nad vse veličastna in vzvišena,
vendar Marija ne privoli tjavendan. Prej

42

hoče imeti zagotovilo, da pri tem ne bo
kar nič trpelo njeno devištvo.

H Sv. Duh bo prišel v te in moč Naj¬
višjega te bo obsenčila, zavoljo tega bo
Sveto, ki bo iz tebe rojeno, imenovano
Sin božji," (Luk. 1, 35.) ji odvrne angel
ter ji s tem pojasni, da ne bo postala
mati po človeškem delovanju, ampak da
bo sam sv. Duh na čudežen način v njej
ustvaril človeško naravo Jezusa Kristusa,
Sinu božjega, ter jo v istem trenutku
združil z njegovo božjo naravo, da bo
torej dete, ki ga bo spočela in rodila pravi
Sin božji, ona prava Mati božja. Kolika
skrivnost, pa tudi kolika čast!

Da bi pa Mariji odvzel vsak dvom,
pa še pristavi: »Glej! Elizabeta tvoja teta
bo tudi spočela sina v svoji starosti,
in ta mesec je že šesti tiste, ki je ime¬
novana nerodovitna, zakaj pri Bogu ni
nemogoča nobena reč." (Luk. 1, 36 37.)
Angel ji je hotel reči: Ako je tvoja teta
vkljub svoji starosti po posebni milosti
božji dobila sinu, postala mati, kaj bi ne
bilo mogoče, da bi ti ne dobila sinu,
postala mati, dasi si obljubila vedno de¬
vištvo in še ostala devica, saj pri Bogu
ni nemogoča nobena stvar.

43

In zdaj, ko je bila Marija do malega
prepričana, da ne bo pri tem kar nič
trpelo njeno devištvo, ako bo dala živ¬
ljenje Sinu človekovemu, z veseljem in v
najglobokejši pokorščini privoli v spočetje,
ne ponosna na toliko čast, ampak v največji
ponižnosti, rekoč: «Glej dekla sem Go¬
spodova, zgodi naj se mi po tvoji besedi."
In v tem trenutku se je dopolnilo, po
čemer je hrepenel ves človeški rod, kar
je pričakoval skozi sto in tisočletja. V tem
trenutku so se izpolnile njegove želje,
izpolnile pa tudi obljube božje. »Beseda
je meso postala", Sin božji si je privzel
človeško naravo iz Marije Device, postal
naš brat - Marija pa Mati božja in tudi
naša mati.

Res preblaženi trenotek. Trenotek naj¬
večje sreče za Marijo, ki je postala Mati
božja, pa tudi največje sreče za nas,' ker
smo v tem trenotku dobili svojega Od¬
rešenika, njegovo in svojo najboljšo mater.
»S svojim privoljenjem v včlovečenje Sinu
božjega," pravi sv. Bernardin Sijenec, »je
Marija izprosila in povzročila zveličanje
vseh; s tem privoljenjem se je posvetila
rešitvi vseh, tako da nas je od tega tre-
notka vse nosila v svojem naročju kakor

44

prava mati svoje otroke." (Sermo 6.) „Marija
je v istem trenutku, ko je privolila v včlove-
čenje Sinu božjega/' pravi tudi sv. Bernard,
„ko je postala Mati božja, postala tudi
naša mati, da nas je že tedaj nosila pod
svojim srcem." (Tom. 3. serm. 6.)

Kaj čudo, da je sv. Cerkev temu prebla-
ženemu trenotku posvetila poseben, velik
praznik, praznik Marijinega oznanjenja; da
nas vsak dan po trikrat spominja na ta
trenotek, ko nas z zvonenjem opominja,
da naj molimo angelovo češčenje in da
nas vedno vnema, da se z veseljem po¬
služujemo angelovega pozdrava, da radi
molimo češčenamarijo, ki se je vprvič
rabila v tem trenotku. Pa kakšno srce bi
pač moral imeti človek, ki bi tega ne
storil, srce brez ljubezni, brez hvaležnosti
do blažene Device Marije, pa tudi brez
ljubezni do samega sebe.

Ako je Marija o priliki angelovega
pozdrava takorekoč vse za nas darovala,
žrtvovala sebe in svojega sina za rešitev
človeškega roda, bi pač bila najgrša ne¬
hvaležnost, ako bi se ne posluževali ange¬
lovega pozdrava, molili angelovo češčenje,
se tako spominjali njene tolike dobrote
ter ji s tem razodeli svojo hvaležnost.

45

Kdo bi pač mogel dvomiti, da Marija
s posebnim veseljem ne sliši tega pozdrava,
saj jo ta pozdrav spominja najimenitnej¬
šega trenotka njenega življenja, ko je po¬
stala Mati božja. Kako bi bilo pač mogoče,
da bi ji človek, ki ima le količkaj ljubezni
do nje, ne hotel napraviti tega veselja.
Vrhutega pa še ona takim, ki jo pozdravljajo
z angelovim pozdravom, odzdravlja z obil¬
nimi milostimi, ki jih izprosi od Boga.
Zato pravi neki pisatelj: „Radovoljno nas
pozdravlja z milostmi, ako jo mi pozdrav¬
ljamo s češčenamarijo." — „Kadar izrečem
„češčena Marija" - pravi Alan - „se ra-
dujejo nebesa in satan beži." Kar je rekel
Tomaž Kempčan: »Pozdravljajte Marijo z
angelovim pozdravom, zakaj to besedo
rada sliši," to nam potrjuje blažena Devica
Marija sama, ki je rekla sveti Mehtildi,
da ji noben pozdrav ni ljubši od angelo¬
vega pozdrava.

Zato je tudi češčenamarija postala ne¬
kako molitev vsega sveta. Poslužuje se je
otrok, ki je komaj začel govoriti, poslužuje
se je starček, ki potrt od starosti, bolezni,
slabosti ne more več opravljati drugih po¬
božnosti. Poslužujejo se je pobožni, po¬
služujejo se je grešniki. Vsak dan in več-

krat na dan, vsako uro, ob vsakem udarcu
ure se dviguje ta molitev iz pobožnih
src kakor živ plamen, kakor prijetno in
čisto kadilo k tronu Marijinemu. Koliko¬
krat je pa ta molitev tudi zadnja molitev
ubogega grešnika. Ko je vse pozabil, ko
zanemarja vse druge molitve, češčenamarija
mu je še ostala, te se še poslužuje. Ko
se mu je v viharju tega življenja takorekoč
že vse potopilo, potopila molitev, vera, in
drugo, je češčenamarija kakor rešilna deska,
ki ga drži nad vodo, da se ne potopi v
globočino obupnosti, časne in večne po¬
gube. Oh, koliko jih je že ta rešilna deska
prinesla nazaj v pristanišče miru in bo-
goljubnega življenja. Kako lepo nam to po¬
trjuje sledeči dogodek.

*

* *

V nekem večjem kraju na Nemškem
je šlo nekega zimskega večera majhno,
nekako desetletno dekletce po ulici. Zavita
v slabo volneno pokrivalo posebno skrbno
skriva pod predpasnikom steklenico zdra¬
vila, ki ga je bila dobila v lekarni ter tiho
moli: „Češčena Marija! Milosti polna! O
ljuba Mati božja, izprosi, da bodo naša
mati ozdraveli! Reci le eno besedo ljubemu

47

Bogu pa bodo naša mati zopet zdravi." —
Tako je molila in hitela proti domu. Kar
nakrat zavpije in v tistem trenotku leži na
tleh. Izpodrsnilo se ji je bilo in stekle¬
nica se je ubila. „Kaj naj sedaj storim ?“
zdihuje preplašena deklica. „Oče čakajo
pri materini postelji na zdravilo, zdravnik
je naročil, da morajo mati čim prej za¬
užiti zdravilo, sicer utegnejo umreti, lekar¬
nar je surov in hud, denarja pa nimam
več. Gotovo me bo natepel, če zopet pri¬
dem. Vendar — naj me tudi natepe, ko¬
likor hoče, samo da mi da zdravila, rada
vse pretrpim. Češčena Marija! O dobra
nebeška mati, pomagaj! Nazaj grem v le¬
karno." In naglo se vrne deklica v lekarno.

Kaj pa lekarnar ? Daši je bil katoličan,
vendar se je bil popolnoma odtujil svoji
veri. Izpremenil je bil ime svoji lekarni,
ki je prej nosila ime Marijino. Zdaj leta
ves zmeden po sobi sem in tje. Po glavi
se tolče in kliče: „Kako sem vendar mogel
biti tako površen ?“ Kaj se je bilo zgodilo ?
V naglici je bil zamenil zdravilo in de¬
klici dal napačno, v katerem je bil prime¬
šan hud strup. „Moj Bog! Morda je bol¬
nica zdaj že zastrupljena. Kaj naj storim?
Na listku je zapisano: Miiller. Pa kje je

48

ta žena? Ako dobi zdravilo, je izgubljena,
pa tudi mene čaka huda kazen." V prvič
po dolgem času pade zopet na kolena in
iskreno moli: „Češčena Marija! O Marija
pomagaj! Pomagaj mi to pot!" Ravno v
tem trenotku pozvoni deklica pri vratih.
Tresoč se in jokaje vstopi otrok in kaže
na črepine ubite steklenice. Komaj zagleda
lekarnar otroka, zakliče: „0 ti zlato dete!
Hvala Bogu, da si zopet tu! Gotovo si
padla ? Z največjim veseljem ti dam novo
zdravilo!" Pokliče svojega hlapca ter mu
naroči, da naj čim hitreje mogoče pelje
otroka domov, in mu še izroči 20 mark
za ubogo družino. Ko je bil otrok odšel,
pa poklekne zopet in zakliče: „Marija ti¬
sočkrat ti hvala." Takoj drugi dan je na¬
pravil nov napis na svoji lekarni, ki se je
zopet imenovala: Marijina lekarna. Našel
je tudi zopet pot v cerkev in k sv. zakra¬
mentom. Glej! Koliko premore angelov
pozdrav! Rabimo ga torej tudi mi zlasti
v tem Mariji posvečenem mesecu, da bo
tudi nam odzdravljala naša nebeška mati
z obilnimi milostimi za telo in dušo, za
čas in za večnost. Amen.

7.

Nad vse povišana.

Od katere je rojen Jezus,
ki je imenovan Kristus.

(Mat. 1, 16.)

Bogato je okrasil vsemogočni Stvarnik
raj veselja, v katerega je postavil prva
človeka. Ta raj, okrašen s posebnim bla¬
goslovom božjim, ni poznal ne bridkosti,
ne težav, ni poznal nobenega zla. Še lepše
pa je okrasil raj, v katerega je postavil dru¬
gega Adama, svojega ljubega, edinega Sinu.
Ta raj - blažena Devica Marija - je bil tako
lepo obdelan od njega samega, kakor si
lepše niti misliti ne moremo. Toda vse
prednosti in čednosti, s katerimi je Bog
okrasil Marijo, daleč presega šele ona
prednost, katero ji je podelil v trenotku, ko
je zaklicala: »Naj se mi zgodi po tvoji
besedi", ko je namreč postala Mati božja.
Ta prednost, ta čast je pač najvišja, kar
jih je Bog podelil Devici in kar jih sploh
more podeliti ustvarjenemu bitju.


Najboljša Mati.

4

50

Kje so usta, ki bi mogla dostojno opi¬
sati to dostojanstvo, kje jezik, ki bi mogel
dostojno poveličevati to čast? Naj večji
cerkveni očetje in pisatelji se takorekoč
tresejo, ko hočejo govoriti v dostojanstvu
Matere božje. Veliki škof neocezarejski, sveti
Gregorij čudodelnik, kakor je sicer zgo¬
voren in poučen v božjih skrivnostih, ne
najde besed, jezik mu zastaja, bistrost duha
mu opeša, ko hoče govoriti o tem dostojan¬
stvu. Sv. Bernard, čigar zgovornost sv. Cer¬
kev tako visoko povzdiguje, priznava sam, da
ga nič bolj ne plaši in da se o ničemer
toliko ne boji govorjti kakor o Materi
božji. Sv. Gregorij pravi naravnost, da ime
Mati božja vsebuje vso hvalo, s katero jo
sploh moremo počastiti.

Kakor je božje bitje neskončno, kate¬
rega omejeni človeški um nikdar ne more
popolnoma spoznati, tako je tudi dostojan¬
stvo Matere božje nekaj tako vzvišenega, da
se človeški um ne more povzpeti do njega.
Zato pravi sv. Tomaž Akvinski, največjiuče-
niksv.Cerkve: »Dostojanstvo blažene Device
Marije, Matere božje, jenekakobrezmejno...
v tem oziru ne more biti nič boljšega, kakor
ne more biti nič boljšega od Boga." (I. sq.
9, 25, 7.) — »Nič ni tebi enakega o

51

Gospa,« — kliče sv. Anzelm blaženi De¬
vici Mariji, „nič se ne more primerjati
s teboj, zakaj vse, kar je, je ali višje od tebe
ali pod teboj. Nad teboj je samo Bog,
pod teboj pa vse, kar ni Bog." (De
Cone. Virg.)

Nebeški Oče ji je dal pravico do svo¬
jega edinega Sinu. Preden se je Sin božji
včlovečil, mu je le nebeški Oče mogel
reči: „Moj sin si ti, danes, t. j. od veko¬
maj sem te rodil" (Ps. 2, 7.). Ko pa je
Marija postala Mati Sinu božjega, kateremu
je dala človeško naravo, ga je pa tudi ona
mogla imenovati svojega Sina. Ali si mo¬
remo misliti višjo čast?

Sin božji, druga božja oseba se od
vekomaj z dopadenjem ozira na njo in si
jo izbere za mater, kateri posveti vso svojo
detinsko ljubezen. Ona mu je bila bližja
kakor katerakoli stvar. Kaj je tudi naj¬
mogočnejši kralj ali cesar proti edino-
rojenemu Sinu nebeškega Očeta? Le ubog
zemski črv, le prah in pepel. In tega nad
vse mogočnega vladarja nebes in zem¬
lje sme Marija imenovati svojega Sina, ga
nositi v svojem naročju.

Kaj je največji zemski vladar v primeri
z nebeškimi angeli, kerubimi in serafimi,

4 *

52

ki stoje pred tronom najvišjega? Pa angeli
so le služabniki Najvišjega, ki si štejejo v
največjo čast, da smejo služiti včloveče-
nemu Bogu. Marija pa imenuje tega kralja
svojega Sina in ta jo časti in ljubi kot
svojo mater.

Marija je pa tudi v najtesnejši zvezi s
tretjo božjo osebo, ona je nevesta Svetega
Duha, zakaj s pomočjo Sv. Duha si je Sin
božji privzel človeško naravo iz blažene
Device Marije. Iz nje je Sveti Duh upo¬
dobil človeško telo Sina božjega, ta naj¬
večji umotvor svoje umetnosti.

Res, čast Matere božje, je najkrasnejši
biser v kroni Marijini, s katero jo je okra¬
sila presv. Trojica. Zato pravi tako lepo
sv. Tomaž iz Villanove: »Kaj hočeš še
več? Česa še iščeš na Devici? Zadoščaj
ti, da je Mati božja. Ali si je pač mogoče mi¬
sliti lepoto, čednost, popolnost, milost, slavo,
ki bi ne pristojala Materi božji ? Daj svo¬
jim mislim prostost, razširi obzorje svojega
uma in si začrtaj v svojem duhu devico
najčistejšo, najponižnejšo, najmilejšo, devico
polno milosti, odlično v vsaki svetosti,
okrašeno z vsemi čednostmi, odičeno z
vsemi darovi, Najvišjemu nad vse dopad¬
ljivo ! Nakopiči vso hvalo, kolikor jo le

53

moreš, prideni še kolikor moreš, višja,
vzvišenejša, odličnejša, kot vse to je le še
Devica, namreč Marija." (Cone. 2. de Nat.
B. M.)

Zato se nam pa tudi ni čuditi, da
nam sv. pismo primeroma le malo go¬
vori o blaženi Devici Mariji, saj nam
morajo zadostovati že same besede: „Ma-
rija, od katere je bil rojen Jezus, kije ime¬
novan Kristus." Te besede nam povedo že
vse. Večje slave, večje hvale, kakor je v teh
besedah, si sploh misliti ne moremo. Zato
je rekel sv. Bonaventura: »Bog je sicer
mogel ustvariti večje nebo, večjo zemljo,
večji svet, toda večje matere kot je Mati
božja, pa ni mogel ustvariti." Celo Luther
priznava: »Ko jo imenujemo Mater božjo,
ne more pač nihče več od nje ali njej po¬
vedati, pa če bi imel tudi toliko jezikov
kot je listja in trave, zvezd na nebu in
peska v morju." (Razlaga pesni Magni-
ficat.)

Washington (Vešingten), slavni pred¬
sednik in ustanovitelj ameriških združenih
držav, je imel, dasi je bil protestant, nad
svojo posteljo veliko podobo brezmadežne
Device. Nekega dne pelje po zajtrku ne¬
kega katoliškega profesorja skozi svoje

54

sobe in ta zapazi tudi to podobo. „Jaz
sem mislil, da ste protestant?'' ga vpraša
začudeni profesor, ker protestantje ne ča¬
stijo Matere božje. Washington pa mu
resno odvrne: „Kako bi pač mogel Sina
častiti, ako bi njegove matere ne ljubil."

Prelepe besede, ki si jih dobro za¬
pomnimo tudi mi. Ona, ki je bila dolo¬
čena in tudi postala naša mati, je Mati
Sinu božjega, pravega Boga. Ako jo mo¬
ramo že ljubiti in častiti kot svojo mater,
koliko bolj smo ji dolžni skazovati to če-
ščenje in ljubezen, ker je Mati božja, Mati
Sinu božjega, pri katerem tudi vse doseže,
kar nam kaj živo potrjuje sledeči do¬
godek.

*

* *

Magdalena je bila uboga dekla. Nekega
dne se ponesreči. Zlomi si nogo in več
tednov je morala ležati na postelji. Njen
gospodar, pri katerem je dolgo časa slu¬
žila, ji je sicer odločil letno podporo, toda
ta podpora je bila premajhna za življenje,
prevelika za smrt. Poiskala si je malo so¬
bico v najcenejšem delu pariškega mesta.
Hišni gospodar je bil sicer razglašen kot
neusmiljen in skop človek, pa kaj je hotela

55

Magdalena. Stanovanje je morala imeti in
ravno to, ki si je izbrala, je bilo zanjo
primerno, posebno ker ni bilo daleč od
cerkve.

Ko si je bila Magdalena svoje stano¬
vanje uredila — nekaj pohištva je dobila v
dar, nekaj si ga je kupila —- je z zado¬
voljnostjo si ogledala majhni prostor. Nad
posteljo je visela podoba njene patrone.
Le še ene podobe ni imela. Brez te pa
ni hotela biti, namreč brez podobe Matere
božje. Daši ji je le še malo ostalo od njenih
prihrankov, vendar Marijine podobe ni ho¬
tela pogrešati v svoji sobi.

Gre torej k starinarju in si kupi staro,
slikano podobo Matere božje. Bila je sicer
malo zamazana in potemnela, toda lepe
oči Marijine so tako milo in prijazno gle¬
dale in ustnice so se ljubeznivo smehljale.
Tej podobi je odločila Magdalena najlepši
prostor v sobi in je vsako jutro in vsak
večer pred njo opravljala svojo pobožnost.

Tako je živela Magdalena več let.
Toda polagoma se ji približa starost in z
njo tudi pomanjkanje, ker ni mogla več
tako delati in si kaj prislužiti kakor prej.
Oči so ji opešale in roke so se ji začele
tresti, da ni mogla več šivati. Ker ji je

56

zmanjkovalo denarja, začela je svoje po¬
hištvo kos za kosom prodajati. Nazadnje
je pa že tako daleč prišlo, da ni mogla
več plačati stanarine. Gospodar ji zažuga,
da bo prodal, kar ji je še ostalo, in jo
vrgel na cesto, če do 1. junija ne plača.

Kako iskreno je molila uboga Magda-
ena pred podobo Matere božje! Koliko¬
krat je že pri njej našla tolažbo! Prepri¬
čana je bila, da jo Marija tudi zdaj ne
zapusti. A videti je bilo, da je prazno
njeno upanje.

Minil je majnik in prišel 1. junij, po¬
moči pa ni bilo od nikoder.

Neusmiljeni gospodar napravi dražbo
in proda pohištvo. Le podobo Marijino je
hotela Magdalena na vsak način si prihra¬
niti, a gospodar se ne da preprositi.

„Ne bo me zapustila v moji revi in
bedi," pravi Magdalena sama pri sebi,
„vedno sem jo častila in nanjo zaupala,"
ter se milo ozre na podobo.

Prodaja pohištva je bila premalo vrgla,
zato je prišla Marijina podoba na vrsto.
Cenjena je bila na pet frankov, nihče neče
več ponuditi. Nakrat se oglasi nekdo in
ponudi 25 frankov. Tu pride mimo gospod,

57

postoji, si podobo malo natančneje ogleda,
ter ponudi 500 frankov. Tisti, ki je
prvi ponujal zanjo 25 frankov, ponudi
1000 frankov. »2000 frankov," zakliče
drugi; in tako gre dalje do 18.000 frankov.

Podoba je bila mala umetnija starega
slovečega slikarja. Kako presenečena je bila
zdaj Magdalena, ko je zvedela, koliko je
vredna njena podoba, kako vesela in srečna.
Zdaj je lahko bila brez skrbi, zakaj
18.000 je zadostovalo zanjo do smrti. „0
jaz sem vedno bila prepričana, da mi bo
ta ljubezniva Marijina podoba še srečo
prinesla," je rekla s solzami v očeh, „sv. De¬
vica ne zapusti nikogar, kdor vanjo zaupa."
Amen.

8 .

Mogočna kraljica.

Prosi, mati moja, zakaj
ne spodobi se, da bi odvra-
čeval tvoje obličje.

(III. Kr. 2, 20.)

»Blažena, vedno deviška Marija je v
resnici velik čudež," — pravi sv. Janez Kri-
zostom. — »Kdaj se je našlo in se bo našlo
kaj vzvišenejšega, kaj imenitnejšega od nje?
Po svoji bogati obilici je edina presegla
nebesa in zemljo. Kaj more biti pač sve¬
tejše od nje? Ne preroki, ne apostoli, ne
mučenci, ne očaki, ne angeli. Med vidnimi
in nevidnimi božjimi stvarmi ni mogoče
najti ničesar, kar bi bilo višje in vzviše-
nejše od nje." (In sermo de beat. Virg.)
Zato pravi tudi sv. Bernardin Sijenec, da
je popolnost blažene Device, ker je Mati
božja, tolika, da je njeno spoznanje pri¬
držano samemu Bogu. Celo blaženo Devico
Marijo, je pogled na to njeno vzvišenost
in visokost tako prevzel, da ne najde be¬
sed, s katerimi bi izrazila veliko milost,

59

katero ji je izkazal Bog. Vsa prevzeta za¬
kliče le: »Velike stvari je storil meni on,
ki je mogočen." (Luk. 1, 49.)

Ali naj pa nas ta nepopisna visokost
naše nebeške matere odvračuje od nje?
Ali se bomo mar bali stopiti k njenemu
tako vzvišenemu prestolu? Ali se mar ne
bomo upali razodeti ji svojih težav in po¬
treb? Ravno nasprotno. Kakor nam je z
ene strani njeno pravo, v resnici najboljše
materino srce porok, da nam je priprav¬
ljena pomagati, da hoče  svoje materine
dolžnosti do nas izpolnjevati, tako nam je
z druge strani njena visokost porok, da nam
tudi more  pomagati. Kot Mati božja je
postala nekako naša vsemogočna mati, ki
more svoje materine dolžnosti vedno naj¬
natančneje izpolnjevati, samo da ji mi ne
stavimo ovir.

Marija je ljubljena hčerka nebeškega
Očeta. Njej pač nebeški Oče ne more ni¬
česar odreči, saj jo ljubi bolj kot vse stvari,
saj ji je izročil svoje najljubše, svojega
edinega Sinu, kako da bi ji — da govojim
z apostolom — z njim vsega ne podelil. Cim
pridnejši, pokornejši je otrok, tem več do¬
seže pri svojem očetu. Kako bi si mogli
misliti, da bo nebeški Oče kaj odrekel svoji

60

hčerki, ki mu je tako zvesto služila, po¬
polneje služila kot vsi angeli in svetniki.
Reči pač moramo, da bi ji nebeški Oče
mogel le to odreči, česar bi ne mogel iz¬
vršiti, toda to je nemogoče, saj je vsemo¬
gočen, on more vse, kar hoče.

Marija je Mati Sinu božjega. Kaj bi pač
mogel tak Sin odreči taki materi? Kakor
ni mogoče najti matere, ki bi bila tako
goreče ljubila svoje dete, tako skrbno zanj
skrbela kakor je Marija ljubila Jezusa, zanj
skrbela, tako tudi ne moremo najti sina,
ki bi tako ljubil, spoštoval svojo mater, ji
tako pokoren bil, kakor je Sin božji, Jezus
Kristus, svoji materi Mariji. »Prosi, moja
mati, zakaj ne spodobi se, da bi odvra-
čeval tvoje obličje," t. j. da bi ti odrekel
tvojo prošnjo, je rekel Salomon svoji ma¬
teri Betzabeji, ki je prosila za Adonijo.
(III. Kr. 2, 20.) Ako je Betzabeja toliko
moči imela do svojega sina, koliko večjo
mora pač mora imeti šele Marija, najboljša
mati do svojega Sina, Jezusa Kristusa, ko¬
liko več more šele ona pri njem doseči,
ki ji je bil neprimerno boljši sin kot Salo¬
mon Betzabeji.

Marija je pa tudi nevesta Svetega
Duha,  tretje božje osebe. Le poglej že-

61

nina, ki resnično ljubi svojo nevesto. Ali
ji odreče kako prošnjo ? On niti ne čaka,
da bi mu nevesta razodela svojo prošnjo,
on ji že v očeh bere njene želje in jih
z največjim veseljem, ako le more, izvrši.
Najpopolnejši ženin Sveti Duh pa bi mogel
svoji tako ljubljeni nevesti odbiti kako proš¬
njo ? On jo je tako bogato okrasil, storil
jo je pravi čudež sveta, ona mu je bila
vedno najpokornejša, najčistejša, nad vse
vdana nevesta, pa bi ji mogel odbiti kako
prošnjo ?

Kaj čudo, da cerkveni očetje in pisa¬
telji, tako poveličujejo moč Marijine pri¬
prošnje, da ji celo pripisujejo nekako vse¬
mogočnost, seveda ne po njeni naravi, am¬
pak po njeni priprošnji. »Ako ti hočeš,"

— je kliče sv. Bernard — »se vse zgodi."

— »Povelju Device se vse pokori," nam
napoveduje sv. Bernardin — »celo sam
Bog." — „Moč, ki jo imaš pri svojem
Sinu," — jo nagovarja sv. German —
»presega vse, kar si moremo misliti." —
»Prosi," — pravi sv. Lovrencij Justinijan

— »prosi za vse, kar hočeš; gotovo ti ne
odbije ničesar on, ki je hotel biti rojen od
tebe, ki te je tako častil, da je počival v
tebi in te najtesneje združil s svojo osebo."

62

(Serm de ass.) »Vzemi, kar ti podajemo,"
— pravi sv. Fulgencij — »izprosi nam,
česar te prosimo, oprosti nas, česar se
bojimo, zakaj nespametno bi bilo iskati
drugo, ki bi več moči imela, da potolaži
jezo sodnikovo, kakor si ti, ki si bila vredna
postati njegova mati."

Ves Rim je bil v strahu, ko se mu je
bližal vojskovodja Korijolan s svojo ar¬
mado, da se maščuje nad mestom, ki ga
je bilo sramotno prognalo. Vse prošnje
prebivavcev, vse prigovarjanje njegovih pri¬
jateljev, da naj mestu prizanese, ni nič iz¬
dalo. Tu pa pride k njemu njegova mati
Veturija — in glej, česar vsi prebivalci
mesta, česar vsi njegovi veljaki, česar celo
prijatelji Korijolanovi niso dosegli, to je
dosegla njegova mati. Korijolan je mestu
prizanesel. Ako je pa toliko premogla proš¬
nja materina pri Korijolanu, koliko več pač
premore prošnja Marijina pri Jezusu, take
matere pri takem Sinu. Pač res, kakor
pravi neki pisatelj: »En zdihljaj preblažene
Device Marije premore več kot vse proš¬
nje vseh svetnikov."

Kdo bi se pač ne veselil, da ima tako
mogočno mater v nebesih, ki ima do njega
tudi najboljše materino srce ? Kdo bi je

63

ne ljubil, kdo ne častil, kdo se z vsem za¬
upanjem ne zatekal k nji, kateri je sam
Jezus Kristus, kakor beremo v razodetjih
sv. Brigite, zaklical: »Zahtevaj, kar hočeš,
tvoja prošnja ne more ostati neuslišana.
Ker mi ti nisi na zemlji ničesar odrekla,
ti tudi jaz v nebesih ne morem ničesar
odreči." (VI., 23.)

*

* *

Ivana, hči portugalskega kralja Alfonza V.,
je bila izredno lepa po telesu, pa tudi na
duši. Ko se je njen oče vračal iz vojske, v
kateri je bil premagal divje Afrikance,
je bil tako vesel, da je rekel Ivani:
»Zahtevaj, kar hočeš, kar ti le more oče
dati, boš prejela." — In kaj je prosila
lepa kraljičina? — Da bi smela stopiti v
samostan. Ta prošnja je sicer kakor blisk
z neba zadela očeta, toda ker je bil ple¬
menit, je svoji hčerki dovolil, za kar ga je
prosila. Dobra kraljičina se je podala v
samostan v Aviero, kjer je uživala pravi
dušni mir, dokler se ni nekaj zgodilo, kar
bi ji ga bilo kmalu odvzelo. Karol VIII.,
kralj francoski je snubil Ivano, in sicer kot
pogoj, da sklene mir z njenim bratom.

64

Položaj kraljičin je bil obupen. Z ene strani
je imela trden namen živeti kot Bogu po¬
svečena devica, z druge strani jo je pa brat
prosil, rotil, s solzami v očeh se pritoževal,
da hoče njegovo pogubo. Ivana si izprosi
nekaj dni pomisleka. Med tem časom se
pa zateče k Mariji ter jo neprestano prosi,
da naj ji pomaga v tem obupnem položaju,
kjer po človeško soditi ni bilo veliko upanja.
Ko preteče določeni čas, stopi z veselim
obrazom pred brata ter mu reče: „Ako je
kralj Karol, ki me je zasnubil, še živ, sem
pripravljena ustreči njegovi želji." In glej
— ko to izgovori, pride sel z žalostnim
poročilom, da je kralj Karol že umrl. —
Glej. koliko zaupanje je imela ta kraljičina
do Marije. S takim zaupanjem se zatekajmo
tudi mi k svoji nebeški materi, pa bomo
tudi mi vsak dan mogli reči: „V te, o Go¬
spa, sem zaupal, na veke ne bom osra¬
močen." Amen.

9.

Materine bolečine.

Ne pozabi bolečin svoje
matere Sir. 7, 29.

»V bolečinah boš rodila otroke," je za¬
klical Bog prvi ženi, ko ji je napovedal
kazen, ker je bila prestopila od njega dano
zapoved. Te besede se uresničujejo pri
vsaki ženi, kadar da življenje otroku. Tudi
Marija ni bila kolikortoliko izvzeta. Daši
je ona brez bolečin postala mati Sina bo¬
žjega, vendar ni brez bolečin postala naša
mati. Nasprotno je morala najhujše bole¬
čine prestati, da smo mi njeni otroci pre¬
jeli življenje, in sicer najdragocenejše dušno
življenje.

Marija je sicer postala naša mati v
trenotku, ko je privolila, da si iz nje Sin
božji privzame človeško naravo. Toda v
tem trenotku nas je le nekako spočela.
S tem, da si je Sin božji iz nje privzel
človeško naravo, še ni bil rešen člo¬
veški rod. Šele ko je Jezus Kristus izvršil
svojo nalogo, ko je trpe) in umrl  na križu,

Najboljša Mati.

5

66

je človeški rod zadobil milost božjo, dušno
življenje. Pri tem je pa tudi Marija kolikor-
toliko sodelovala, in sicer v največjih bo¬
lečinah.

Že v onem trenotku, ko je Marija pri¬
volila, da si Sin božji iz nje privzame
človeško naravo, je dobro vedela, kaj čaka
njenega Sina. Razsvetljena od Boga je
popolnoma spoznala, koliko bo njen
Sin moral trpeti za človeški rod, da ga
reši pogube, mu zopet pridobi izgubljeno
dušno življenje, milost božjo. Ko je torej
privolila v učlovečenje, je tudi privolila v
to, da njeno dete izvrši tako težavno na¬
logo, naloženo mu od nebeškega Očeta.

Kar je pa v onem trenotku le nekako
natihoma dovolila, to je tudi slovesno iz¬
rekla in razodela, ko je štirideseti dan po
rojstvu svoje dete v tempeljnu darovala. Tu
ga je popolnoma prepustila Bogu, da stori
z njim po svoji najsvetejši volji. Koliko
bolečin ji je pač povzročila že ta daritev,
ko ji je zaklical starček Simeon: «Tudi
tvojo dušo bo prebadal meč." (Luk. 2. 5.)

Marija je sicer nesla svoje dete domov,
a le da ga pripravi za težavno nalogo,
ki mu jo je poveril nebeški Oče, ter
s tem kolikortoliko sodeluje pri odrešenju

67

človeškega rodu. Ona je svoje dete z naj¬
večjo skrbnostjo hranila, noč in dan pa¬
zila na njega in vse zanj storila, kar je le
mogla in kar mora storiti vestna mati. Ako
imamo pred očmi, da je Marija dobro po¬
znala sveta pisma, prerokbe, namene, ki jih
je imel Bog z njenim Sinom, da je dobro
poznala vse težave in bolečine, ki so ga
čakale, ki so jih preroki tako natančno opi¬
sali, si pač lahko mislimo, koliko bolečin
je morala pri spominu na vse to prestati.
Ako je svoje dete hranila, ako ga je obla¬
čila, ji je pač prišlo na misel: »Ti sedaj
hraniš, krepiš, oblačiš svoje dete, da bo
moglo enkrat sprejeti najhujše bolečine za
človeški rod." Vsak pogled na njeno tako
ljubeznivo, tako veličastno dete ji je sicer
z ene strani vzbudil nepopisno veselje, z
druge strani pa tudi hudo ranil njeno srce,
saj ga je v duhu gledala, kako bo enkrat
trpelo neznosne muke in bolečine, umrlo
najžalostnejše smrti. Kakor je rekel nekdaj
David, tako je mogla tudi ona reči: »Moja
žalost mi je vedno pred očmi." (Ps. 37, 18.)

Kolika pa je šele postala njena žalost
in bridkost, ko se je začelo izpolnjevati vse
to, kar je prej le v duhu gledala, ko se
je začelo in vršilo trpljenje njenega tako

6 *

68

ljubljenega Sina. Ona ni le od daleč gledala
ampak je, kolikor je bilo le mogoče, sprem-
ljevala svojega Sina na težavnem potu
na goro Kalvarijo, stala je poleg njegovega
križa, na katerem je trpel in umrl, ter ga
položila mrtvega v grob. Kakšne bolečine
je pač tu prestala, tega si niti misliti ne
moremo, kaj šele opisati.

Sloveči nemški pisatelj Alban Stolz je
nekoč previdel ubogega brusača, ki je imel
naduho. Strašno je mož trpel, ker mu je
primanjkovalo sape. Ko se je mož v naj¬
hujših bolečinah metal po postelji in milo
zdihoval, so ga okolistoječi pomilovali in
tolažili na vse načine, ker mu drugače
niso mogli pomagati. Naposled pa tudi
niso več vedeli, s čim bi ga potolažili.
Tako je postalo vse tiho v sobi. V tej ti¬
hoti, ko se je slišalo le zdihovanje bolni¬
kovo, pa se nakrat zaslišijo besede: „Ko
bi vendar jaz imel to bolezen." Tako je
zdihnil bolnikov sin, ki je bil sicer zelo
lahkomišljen in razuzdan mladenič. Tako
silno ga je mučil pogled na trpečega očeta,
tako hudo je zadel njegovo srce, da je
bil pripravljen rajši sam trpeti kakor gle¬
dati očeta tako hudo trpeti. Ako je pa ta
razuzdani sin toliko trpel pri pogledu na

69

trpečega očeta, kaj pač trpi šele mati,
dobra mati, ako gleda svoje dete v trplje¬
nju, kaj je pač trpela šele blažena Devica
Marija, ko je gledala svojega edinega, naj¬
ljubšega, najljubeznivejšega Sina v tolikem
trpljenju ? Ni trpelo sicer njeno telo, a
tem huje njena duša. Vsak udarec, vsak
zdihljaj, vsaka bolečina je zadela njeno
predobro materino srce. ,, Križ in žreblji
Sinovi so bili tudi materini," — pravi
sv. Avguštin — „s Sinom Kristusom kri¬
žanim je bila tudi mati križana." — „Ka-
kor se ne more nobena ljubezen primer¬
jati z njeno ljubeznijo," pravi sv. Rihard
od sv. Viktorja - „tako tudi nobena bo¬
lečina z njeno bolečino." — „Vse, kar so
mučenci trpeli na svojih telesih, se ne da
primerjati s tvojimi bolečinami, o mati,"
ji kliče sv. Anzelm. Kaj čudo, da ji kliče
sv. Cerkev z besedami prerokovimi: „Komu
naj te primerjam ? ali komu enako storim,
hči Sijonska ? zakaj velika kot morje je
tvoja žalost, kdo te more potolažiti ?“
(Jer. Th. 2, 13.)

Te nepopisne bolečine pa, ali so mar
veljale samo njenemu Sinu ? O ne, veljale
so tudi nam. Iz ljubezni do nas jih je
radovoljno sprejela, radovoljno nosila, saj

70

je vedela, da po njih prejme človeški rod
izgubljeno dušno življenje. Odrešil nas je
sicer edino le Jezus Kristus s svojim
trpljenjem in svojo smrtjo, toda ker je
to trpljenje povzročilo tudi materi nepo¬
pisne bolečine, katere je ona iz ljubezni
do nas radovoljno sprejela in nosila, zato
moramo reči, da je kolikortoliko pripo¬
mogla k našemu odrešenju. Ker je pa člo¬
veški rod po Jezusovem trpljenju in nje¬
govi smrti prejel dušno življenje, zato se
pač Marijo, ki je pri tem sodelovala, po
vsej pravici imenuje našo mater, ki nam
je v bolečinah dala dušno življenje. —
Zato pravi blaženi Albert Veliki: „Kakor
se ima svet zahvaliti za svoje odrešenje
trpljenju Sinu božjega, tako je enako hva¬
ležnost dolžan naši kraljici Mariji za njeno
sotrpljenje, ki ga je prestala v prosti lju¬
bezni do nas." (Sup. Miss. 150, 148.)

„Ne pozabi bolečin svoje matere," nam
kliče modri Sirah po vsej pravici. Ako
se Bogu in staršem po besedah sv. To¬
maža Akvinca nikdar ne moremo dovolj
zahvaliti, kako bi pač mogli pozabiti, kar
je storila za nas naša najboljša mati, bla¬
žena Devica Marija! Ako veljajo o vsaki
materi besede starega Tobija, ki jih je

71

zabičaval svojemu sinu: »Spoštuj svojo
mater vse dni njenega življenja, zakaj spo¬
minjati se moraš, kakšne in kolike nevar¬
nosti je zavoljo tebe trpela v svojem te¬
lesu" (4, 3.), koliko bolj veljajo šele o
naši najboljši materi Mariji, ki je zaradi
nas nepopisno več trpela kakor katera mati
koli za svojega otroka.

Pokažimo ji svojo ljubezen in hvalež¬
nost zlasti s tem, da se varujemo tega,
kar ji je povzročilo toliko bridkosti in ža¬
losti, namreč greha.

Spominjajmo se radi njenih bolečin,
saj je znak prave ljubezni, pravega prija¬
teljstva, veseliti se z veselimi in jokati z
jokajočimi. Ali bi ne bilo žalostno, ako bi
se naša najboljša mati morala nad nami
svojimi otroki, za katere je toliko storila,
pritoževati s psalmistom : »Čakala sem, da
bi me kdo milovai in da bi me tolažil,
pa ga ne najdem." (Ps. 68, 21.) Pri po¬
gledu na tolike bolečine, ki jih je naša
mati prestala zaradi nas, bi morali tudi
mi reči s psalmistom : »Ako tebe pozabim,
bodi pohabljena moja desnica, moj jezik
naj mi obtiči na nebu, ako se ne spo¬
minjam tebe." (Ps. 136, 5. 6.) Učimo se
tega od Ane Katarine Gonzaga, soproge

72

kralja Ferdinanda I. Po smrti svojega so¬
proga je stopila v red, ki je posvečen če-
ščenju žalostne Matere božje. Dala si je na¬
praviti rožnivenec z jagodami, na katerih
so bile vtisnjene žalosti Matere božje. „Ta
venec, ta krona mi je ljubši od vseh kron
sveta," je večkrat rekla. In v resnici seje
branila postati cesarica soproga cesarja
Rudolfa II. Ko so ji povedali, da je njena
sestra mesto nje postala cesarica, je rekla:
„Moja sestra naj se le veseli svoje cesarske
krone, jaz pa tisočkrat više cenim to obleko,
ki jo nosim v čast žalostne Matere božje."

Zlasti pa se ozrimo na svojo nebeško
mater, kadar nas obiščejo križi in težave,
kadar nas zadenejo razne bridkosti, nad¬
loge. Ta pogled na predobro mater, ki
je toliko za nas pretrpela, nam bo lajšal
breme, ki nam ga je naložil nebeški Oče,
nam osladil vse bridkosti in težave ter
nas vnemal, da bomo vse nosili in trpeli
iz ljubezni do nje, ki je toliko nosila in
trpela iz ljubezni do nas. Ljubezen do te
najboljše matere, ki nam je v najhujših
bolečinah dala najdragocenejše dušno
življenje, nam bo olajšala vse žrtve, ki jih
terja od nas nebeški Oče.

*

* *

i

73

Ko je hotel sv. Albert stopiti v red
dominikancev, gaje izkušal njegov oče od
tega odvrniti ter mu je pred oči postavljal
obilne solze, ki jih je njegova mati zaradi
tega pretočila. Sveti Albert pa je pokazal
očetu podobo križanega Jezusa z njegovo
materjo pod križem, pa mu je rekel: „Za-
radi mene se jočejo mati, toda Marija se
je prej zaradi Jezusa jokala. Jezus bi bil
lahko stopil raz križ in potolažil Mate¬
rine solze, toda tega ni storil; dopustil je
celo, da je bila njegova mati, ko je bil
on križan na telesu, križana na duši. Ali
naj torej zapustim križ, ker se jočejo
moja mati ? Oh, ne govorite takih besed,
marveč spremite me v samostan in obje¬
mite z menoj križ sv. reda." Te besede
so tako pretresle očeta in zgled Matere božje
je bil tako mogočen, da je tudi oče zapu¬
stil svet in se s sinom vred posvetil Bogu.

Glej! koliko premore zgled žalostne
Matere božje. Zato se tudi ti spominjaj
žalosti svoje nebeške matere, pa bo tudi
tebe pogled nanjo odtrgal od grešnega
posvetnega veselja, ter potegnil k Jezusu
križanemu in Materi žalostni. Amen.

10 .

Marija proglašena za mater
človeškega rodu.

Žena, glej, tvoj sin. Glej,
tvoja mati! Jan. 19, 26.

Ko se je bližala zadnja ura Matatiju,
očetu Makabejcev, je sklical krog sebe svoje
sinove, da bi jih blagoslovil, jim podelil
zadnje nauke. Mesto sebe jim je pa po¬
stavil Simona, rekoč: »Glejte, Simon, vaš
brat, vem, da je izkušen mož, njega vselej
poslušajte, in on vam bodi oče." (I. Mak.
2, 65.)

Nekaj sličnega se je dogodilo na gori
Kalvariji, ko se je našemu Gospodu Je¬
zusu Kristusu, visečemu na križu, bližala
zadnja ura. Tudi on je s svojim trpljenjem
in s svojo smrtjo postal naš oče, in sicer
duhovni oče, ker nam je zopet pridobil
milost božjo, življenje naše duše, ker nas
je iz otrok jeze prerodil v otroke božje.
Tudi on se poslavlja takorekoč od svojih
in noče jih pustiti sirot. »Poleg križa pa
je stala njegova mati, sestra njegove
matere, Marija Kleofova," —- pravi evan-


75

gelist — „in Marija Magdalena. Ko je
torej Jezus videl mater in učenca, ki ga
je ljubil, zraven stati, reče svoji materi:
Zena, glej, tvoj sin! Potem reče učencu:
Glej, tvoja mati!" (Jan. 19, 25. 26.)

Kadar kralj izbere koga za kako ime¬
nitno službo, se ne zadovolji samo, da ga
pokliče k sebi ter mu pove svoj namen,
ali mu pošlje listino, s katero ga imenuje
za dotično službo, airipak zbere krog svo¬
jega trona najimenitnejše služabnike ter
na tronu sedeč slovesno proglasi dotičnega
za določeno službo. Enako je tudi storil
Sin božji na tronu svoje neskončne lju¬
bezni, na sv. križu. Od vekomaj je bil
izbral blaženo Devico Marijo za svojo
mater in mater človeškega rodu. Preden
si je iz nje privzel svojo človeško naravo,
jo je napovedoval po prerokih, jo kazal
človeškemu rodu v predpodobah. Z bese¬
dami: „Naj se mi zgodi po tvoji besedi,"
je Marija v resnici postala mati človeškega
rodu, nas spočela v materinem svojem na¬
ročju. V nepopisnih bolečinah nas je tako-
rekoč porodila, ko je kolikortoliko sode¬
lovala pri našem odrešenju. Ravno pod
križem so njene bolečine dosegle svoj višek,
dosegla svoj višek pa tudi njena ljubezen

76

do nas. Kakor jo je tudi bolelo srce pri
pogledu na njeno ljubo dete, katero je
videla v tako nepopisnem trpljenju, v ne¬
znosnih mukah in bolečinah, vendar je
njena ljubezen do nas vse to premagala.
»Ona ni skoraj s svojimi očmi toliko gle¬
dala na smrt svojega otroka, koi na rešitev
sveta," — pravi sv. Ildefonzij. »Gledala
je sicer rane svojega Jezusa," pravi sveti
Ambrož, »toda ni toliko gledala na smrt
svojega Sinu, kot na zveličanje človeškega
rodu."

»Na gori Kalvariji lahko vidiš dva
oltarja" pravi tako lepo duhoviti Arnold
Chartreski, »eden je bil srce Marijino,
drugi telo Kristusovo. Kristus je daroval
svoje telo, Marija svojo dušo. V obeh je
bila ena misel, en cilj in namen, rešitev
človeškega rodu." — »Resnično," pravi
isti Arnold, »na gori Kalvariji je bila
volja Kristusova in Marijina le ena, daritev
materina in Sinova ena in ista. Oba sta
obenem Bogu darovala, Marija v krvi
svojega srca, Jezus v krvi svojega najsve¬
tejšega telesa." Kristus v krvi svojih žil,
Marija v potokih svojih solza.

Jezus se je vlegel na križ, da ondi
prelije svojo drago kri v naše odrešenje,

77

Marija se je postavila pod križ, da ondi
preliva solze v naše odrešenje. Jezus se je
dal pribiti na križ, c ko nas ni več hotel
gledati pribite na sramotni steber pregrehe;
Marija je stala poleg križa, da je krvavo
pribijanje na križ v gostih solzah za
nas Bogu darovala. Jezus si je dal na
križu razpeti roke, ker nas je hotel v svoji
ljubezni objeti in nositi na svojih rokah,
Marija je pa stala poieg križa, da bi Bogu
ta objem darovala, ker nas je njena lju¬
bezen hotela odtrgati iz rok sovražnikovih
ter položiti v roke Jezusove. Jezus je visel
na križu, da si je dal srce prebosti in
odpreti, ker nas njegova ljubezen ni ho¬
tela dalj časa izključevati od svojega lju¬
bezni polnega srca, Marija pa je stala
poleg križa, da je neusmiljeni probodljaj
Jezusove strani in njegovo odprto srce
pokazala Bogu, ker nas je njena ljubezen
hotela oprati v krvi in položiti v odprto
Gospodovo Srce. Z eno besedo: Ista volja,
ki je Jezusa privedla na križ, je Marijo
privedla h križu; ljubezen do nas je
povzročila, da je Jezus visel na križu, lju¬
bezen do nas je bila vzrok, da je Marija
stala poleg križa. „Njena ljubezen do nas
je bila tolika" — si upa trditi sv. Anton

78

■— „s toliko iskrenostjo je želela naše od¬
rešenje, s toliko gorečnostjo, da bi bila
sama svojega Sina na križ pribila, ako bi
drugega ne bilo, samo da bi nas rešila in
zadostila večni pravici." Abraham je sicer
bil pripravljen darovati svojega sina, a le
pokoren božjemu povelju. Toda ljubezni,
ki bi sama od sebe darovala svoje dete,
pa ne najdeš nikjer drugod več.

To ljubezen pa je pač najbolje poznal
sam Gospod Jezus Kristus. Viseč na križu
je gledal to nepopisno ljubezen Mariji¬
nega srca. Ko je sicer človeški rod že
poznal Marijo kot Mater božjo, hotel mu
jo je še pokazati kot njegovo mater, jo
slovesno proglasiti kot mater človeškega
rodu. Zato je zaklical učencu: „Glej, tvoja
mati." Evangelist ne pravi Janezu -
ampak učencu, ker je hotel s tem raz¬
odeti, da je Jezus proglasil Marijo ne samo
za mater Janezovo, ampak za mater vseh
njegovih učencev — vernikov, — za mater
odrešenega človeškega rodu.

»In od tiste ure," pravi sv. evangelist
Janez, „je učenec Marijo k sebi vzel, to se
pravi jo je častil, ljubil, spoštoval kot
svojo mater. Enako storimo tudi mi. Ako
je Marija naša mati, bodimo tudi mi njeni

79

otroci, pa bomo tudi vsak dan v polni
meri občutili njeno materino skrb in lju¬
bezen, kakor se je to zgodilo v sledečem

dogodku. , *

* *

V nekem mestu na Nemškem je živel
zelo postaran mož, ki je zelo pobožno živel
in tudi tako umrl. V svojih mlajših letih
pa je bil silno razuzdan. Obilno premo¬
ženje ga je bilo zavedlo na napačna pota.
Imel pa je sestro, ki je vedno zanj molila
in ga priporočala Materi božji. Petnajst
let je ta mož živel v grehu in razkošnosti,
a sestra ni obupala, ampak vedno ponav¬
ljala : Nemogoče je, ne more biti, ne, ne¬
mogoče je, da bi me Marija zapustila.
Vsled svoje potratnosti je prišel naposled
njen brat v potrebo in sklenil končati
si življenje. Zjutraj v  navsezgodaj gre k
mostu zunaj mesta. Že je pri ograji, že
dvigne nogo, da bi skočil črez ograjo v
vodo, ko zadene z nogo ob neko stvar.
Neka nevidna sila ga prisili, da pogleda,
kaj da je, pobere, pogleda, pogleda natan¬
čneje — bil je rožni venec. Kdo ga je
sem dejal ? Gotovo previdnost božja na
priprošnjo Marijino. — Grešnik ogleduje
rožni venec in kakor blisk prešine milost

80

božja njegovo dušo. Povsem druge misli
se začnejo dvigati v njegovi duši, nazaj
misli na svoja otroška leta, ko je še ob
strani svoje matere obiskoval čudežno po¬
dobo Matere božje, na večno lepe dneve
svoje mladosti, ko je še veroval in molil.
— Inv prvič po dolgih letih zopet moli
in tako moleč in jokajoč se polagoma
odstranjuje od mosta in vedno bolj pri¬
bližuje kapelici Matere božje. Vanjo hiti,
poklekne in moli pred podobo Matere
božje. Njegov sklep je gotov, na vsak
način se hoče poboljšati.

A ni bil sam v kapelici. Ne da bi bil
opazil, klečala je tu tudi njegova sestra,
ki je bila prišla v kapelico opravit svojo
vsakdanjo pobožnost. Ko zagleda svojega
nesrečnega brata, zakriči od veselja in ra¬
dosti. Ni mogla več klečati, ne moliti,
preveč ji je bilo srce, preveč tekle solze.
»Tako je torej vendar le res, tako ostane
resnično na veke," zakliče, vsa vzradoščena
»da se še ni slišalo, da bi Marija koga
zapustila, ki se k.njej zateče. Vse solze, ki
sem jih pretočila, vsi zdihljaji, ki so mi
jih bridkosti izvabile, vse noči, ki sem jih
prečula, vse neštete bridkosti in skrbi
polne ure tebi darujem v čast in slavo,

81

o Mali usmiljenja. O vi ljubi starši, ki
počivate v grobu, ki ste naju tako po¬
božno vzgojevali, veselite se, zakaj brata,
ki ga je greh ločil od mene, je usmiljenje
Marijino zopet nazaj privedlo, zopet sva
združena v isti veri in isti ljubezni ne¬
beške matere Marije. Da, ljubi brat, po¬
loži svojo glavo na to materino srce, da
zopet najdeš, česar te je greh oropal." —
Kako lepo je pokazala tu Marija, da je v
resnici naša nebeška, najboljša Mati, ki
vse stori za svoje otroke, da jim pridobi
v prvi vrsti izgubljeno dušno življenje,
da jim je v resnici to, za kar jo je njen
ljubi Sin slovesno proglasil s križa. Amen.

ti

Najboljša Mati,

11 .

Naša mati - vodi k pravi veri.

Prišel sem, da imajo živ¬
ljenje. Jan. 10, 10.

»Marija je postala mati vseh," — pravi
sv. Antonin »ker je vse po svoji iskreni
ljubezni spočela in rodila po svojih bole¬
činah in svojem trpljenju pri trpljenju
svojega Sina." Njo je pa tudi naš duhovni
oče Jezus Kristus s prestola svoje ljubezni,
s sv. križa, slovesno proglasil za našo
mater.

Med besedami, ki jih ljudje rečejo drug
drugemu, se pač nobene tako globoko ne
vtisnejo v njegovo srce, niso tako nepo¬
zabne, tako Svete, kakor so zadnje besede
ki jih govorita umirajoča oče ali mati svo¬
jemu otroku. Celo pri divjih narodih je
oporoka nekaj svetega, neovržnega.

Kako sveta bi nam torej morala biti
šele oporoka našega najboljšega očeta, Je¬
zusa Kristusa, ki nam je v svojih zadnjih
zdihljajih na križu nekako zapustil najdražje,
kar je imel na zemlji, svojo ljubo mater

83

ter nam jo slovesno proglasil za mater.
Kako bi bilo pač mogoče, da bi se mi te
oporoke ne poslužili z vsem veseljem, z
vso vnemo ? Zlasti pa bomo to storili, ako
se v naslednjih premišljevanjih prepričamo,
kako Marija to svojo prevzvišeno nalogo
kot mati človeškega rodu tudi pri posamez¬
nih svojih otrokih izpolnjuje, kako jim deli
vse one dobrote, ki jih dobra, vestna mati
deli svojim otrokom.

Prvo, kar vsaka mati da svojemu otroku,
je pač življenje. Tudi Marija se imenuje
mati človeškega rodu, ker mu je dala dušno
življenje, Jezusa Kristusa. Toda s tem še
ni popolnoma izvršila svoje materine na¬
loge. Ona tudi še posameznim svojim otro¬
kom deli to življenje, ali bolje rečeno, jih
vodi k življenju, vodi k Jezusu Kristusu,
k pravi veri.

Jezus Kristus je s svojim trpljenjem
in svojo smrtjo odrešil ves človeški rod,
za njega zadostil večni pravici; za ves
človeški rod poplačal dolg, ki ga je bil
napravil pri nebeškem Očetu, mu pridobil
izgubljeno milost božjo, dušno življenje.
S tem pa še ni bil rešen vsak posamezni
človek. Jezus Kristus je s svojim odrešil¬
nim delom le nekako pripravil človeškemu

6 *

84

rodu velikanski zaklad, ki zadostuje v od¬
rešenje vsega človeškega rodu. Da se pa
reši vsak posamezni človek, mora pa vsak
sam zajemati iz tega zaklada, da popravi
svoj dolg pri nebeškem Očetu, da si pri¬
dobi izgubljeno dušno življenje ter se pre¬
rodi iz otroka jeze v otroka božjega. Za¬
jema pa iz tega zaklada, ako veruje v Je¬
zusa Kristusa in prejme od njega postav¬
ljene zakramente, v prvi vrsti zakrament
sv. krsta in sv. pokore. — Vera v Jezusa
Kristusa in zakramenti, zlasti sv. krst in
sv. pokora, so oni viri, po katerih nam teče
milost božja, po katerih prejemamo izgub¬
ljeno dušno življenje. Marijina materina
skrb se pa razodeva zlasti v tem, da vodi
svoje otroke k pravi veri in posredno k
tem zakramentom ter jim tako deli najdra¬
gocenejše dušno življenje.

»Nihče ne more priti k meni," je re¬
kel sam Gospod Jezus Kristus, »ako ga ne
vleče Oče, ki me je poslal." S tem je
očitno razodel, da le tisti pride k pravi veri,
katerega nebeški Oče nekako potegne s
svojo milostjo. Milost božja razsvetli člo¬
veka, da spozna resnico; ona mu krepi
voljo, da tej resnici tudi sledi, da se je
oklene.

85

Milosti svoje je pa nebeški Oče ne¬
kako položil v roke Marijine, da jih deli
svojim otrokom. »Bog hoče, da vse prej¬
memo po Mariji," pravi naravnost sveti
Bernard. Zato jo tudi imenuje sv. Bernar¬
din : »Delivko milosti"; blaženi Albert
Veliki: »Varihinjo zaklada Jezusa Kristusa".
Zato uporablja tudi sv. Cerkev nanjo be¬
sede svetega pisma : »V meni je vsa milost
pota in resnice; pri meni je bogastvo, da
obogatim one, ki me ljubijo." Eccli 24,
25; Prov. 8, 18.)

Ako nam pa vse milosti prihajajo po
rokah Marijinih, potem pač tudi ona, ki
nas vodi k pravi veri. Sv. Ciril Aleksan-
drijec primerja vsledtega Marijo zvezdi,
ki je privedla h\ modre k betlehemskemu
hlevcu, rekoč: i, Čudovita zvezda, ki jetri
modre iz jutrove dežele peljala k spo¬
znanju in češčenju Mesija, ni bila nič dru¬
gega kot predpodoba Marijina, zakaj ona
je dala luč edinega Sinu božjega svetiti
med narodi, ki so bivali v temi in smrtni
senci, ter jih je od malikovanja privedla
k spoznanju in češčenju pravega Boga."
Kakor je Jezus Kristus rekel: »Nihče ne
pozna Očeta, razen Sin in tisti, kateremu
je Sin razodel", ravnotako more Marija

86

reči: Nihče ne pozna tega božjega Sina,
kakor njegova mati in tisti, kateremu ga
da ta mati spoznati"

Da, le v njenem naročju je mogoče
Jezusa najti. V njenem naročju so ga našli
prvi častilci, pastirci, v betlehemskem hlevcu,
in le v njenem naročju ga najdejo vsi drugi
častilci, to je le po njenem posredo¬
vanju pridejo vsi k pravi veri. Zato tudi
vidimo, da vsak otrok, ki Marijo zapusti,
prej ali slej tudi zapusti Jezusa, zapusti
pravo vero. — Kako živO nam to potr¬
juje zgodovina pri protestantih. Odpove¬
dali so se Mariji, pa kako daleč so že
zašli, večina jih noče več poznati Jezusa
Kristusa, pravega Boga.

Ker pa Marija vodi k veri, zato se
pa tudi po vsej pravici imenuje uničevalka
krivover, kakor jo nazivlja sv. Atanazij.
Ravno s tem, da vodi ljudi k pravi veri,
se zmanjšuje število krivovercev, pokon¬
čava kriva vera sama. Zato jo imenuje
tudi sv. Ciril Aleksandrijec: „Šiba prave
vere proti krivovercem" in sveta Cerkev
ji kliče: „Veseli se, Marija, ti si pokončala
vse krivo vere na vsem svetu." To nam
potrjuje tudi zgodovina. Očetje, zbrani na
carigrajskem cerkvenem zboru, pišejo pa-

87

pežu Hormizdu, da so se po Marijinem
posredovanju zopet združili raztreseni udje
svete Cerkve. Sv. Gregor Nacijancenec jo
vpričo 150 škofov, zbranih v Carigradu,
proslavlja, da mu je pomagala zatreti krivo-
vero Arijevo v Carigradu, ter jo imenuje
Anastazijo, t. j. njo, ki je obudila vero, za¬
trla pa krivovero. Z njeno pomočjo je
sv. Dominik zatrl krivovero Albigencev
na Francoskem, ko je po njenem navodilu
vpeljal molitev sv. rožnega venca. Zboro¬
valci cerkvenega zbora v Bazlu, videč sveto
Cerkev v viharju krivovere, postavijo praz¬
nik Marijinega obiskovanja, da bi se Ma¬
nija po prošnjah vernikov usmilila neveste
svojega Sinu, sv. Cerkve, ter ji pripomogla
k miru.

„Per Mariam ad Jesum — po Mariji
k Jezusu" - to je veljalo vse čase in
velja še dandanes. Marija je naša dobra
mati, ker daje svojim otrokom življenje
s tem, da jih privede k Jezusu, privede
k pravi veri. Kako lepo nam potrjuje to
sledeči dogodek.

*

* *

Dne 21. novembra 1858 je v mestu
Brauensberg prestopil učeni protestant dr.

88

Hugo Laemer v katoliško Cerkev. Kaj ga
je k temu privedlo? Po mnogih študijah
je bil postal naklonjen katoliški veri, toda
popolnoma se ni mogel še odločiti, da bi
zapustil krivovero. Tu mu pride v roke
knjižica nemškega pisatelja Albana Stolza
o angelovem češčenju. Tu bere : „Glej!
ti morda čutiš v sebi neko rahlo nagnje¬
nje k češčenju blažene Device Marije, ka¬
tero so tvoji pradedi pred 400 leti zvesto
in iskreno častili. In če si upaš, to pre¬
mišljevati, se ti bo zdelo, kakor da bi čul
staro pesem, katero so ti v mladosti peli.
Bodi močan v duhu, raztrgaj kakor Sam¬
son vezi predsodkov, s katerimi so te v
mladosti povezali. Krščanska pamet, ako
resno in prosto išče resnice, najde Mari¬
jino češčenje. Ojunači se in začni takoj
danes, vsak dan moliti češčenamarijo.
Stori to skozi ves mesec, pa boš videl,
da se ti bo tekom enega meseca tako
priljubila, da jo boš vedno molil in ne
več opustil do svoje smrtne ure."

Laemer se odloči po tem svetu rav¬
nati in Mati božja, ki še ni nikogar za¬
pustila, ki se je k njej zatekel, tudi njega
ni zapustila.

89

»Začel sem," — nam sam pripoveduje
»moliti češčenamarijo ter Marijo prositi,
da naj mi pomaga k pravi veri. Molitev
mi je razkropila vse dvome, da sem z
veselim srcem potrkal na cerkvena vrata
in mogel popolnoma pritrditi resnicam
sv. katoliške Cerkve." Kako lepo so se tu
uresničile besede nekega francoskega pi¬
satelja : „Ako začne protestant častiti Mater
božjo in zlasti, če se k njej zateka v mo¬
litvi, ne more dalj časa ostati protestant,
ampak vedno postane katoličan."

Nam ni treba šele iskati resnice, mi
jo že imamo. Bodimo zato Bogu in Ma¬
riji hvaležni, pa jo zlasti prosimo, da nam
pomaga, da najdragocenejši zaklad ohra¬
nimo, da živimo po naukih sv. vere, ter
tako v polni meri prejmemo dobrote, ki
nam jih deli sv. vera v življenju, v smrti
in v večnosti. Amen.

12 .

Naša mati — pribežališče
grešnikov.

Kdor mene najde, najde
življenje. Preg 8, 31.

Največje hudo, da edino pravo hudo
na svetu je greh, in sicer zlasti smrten
greh. Smrten greh oropa človekovo dušo
vse lepote, vsega premoženja, da, celo tudi
življenja. Človek, ki stori smrtni greh,
izgubi posvečujočo milost božjo, ki je
največja lepota, največji kras, pa tudi živ¬
ljenje njegove duše. Človek, ki je v
smrtnem grehu, je na duši mrtev, njemu
veljajo besede sv. pisma: „Ime imaš, da
živiš, pa si mrtev." (Skr. raz. 3, 1.) On
je v resnici največji nesrečnež. Naj ima
tudi vsega, kar svet imenuje srečo, kaj mu
pomaga vse to, ker bo moral vse prej
ali slej zapustiti. Ako ga pa smrt najde v
grehu, pa zapade več ne mu pogubljenju.
V svojem notranjem nosi črva, ki mu za¬
greni vse življenje, nemirno vest. Četudi
ta včasih potihne za nekaj časa, a le, da

91

se potem tem strašneje oglasi, zlasti strašno
doni ob smrtni uri. Orešnik vidi nad
seboj razjarjenega nebeškega Očeta, pred
seboi razžaljenega sodnika, ki ga utegne
vsak trenotek poklicati pred svoj sodni
stol, pod seboj vidi odprto peklensko
žrelo, ki ga utegne vsak trenotek požreti.
Kako bi pač mogel miren, srečen biti ?
Kolikokrat se pa še svet obrne od njega z
zaničevanjem, sramujejo se ga celo njegovi
prijatelji in najbližji sorodniki. Ali je pa
mar popolnoma zapuščen?

Poglej v družino, kjer biva kak raz¬
uzdan otrok. Oče se huduje nad njim,
bratje in sestre se ga ogibljejo — a le eno
srce mu še bije — in to je srce dobre
matere. Naj je otrok še tako daleč zašel,
srce dobre, prave matere mu vendar še
ostane v ljubezni vdano, nasprotno, čim
dalje zaide, tem bolj se potrudi, da bi ga
zopet privedlo na pravo pot. Ako vse proš¬
nje, ako vsi opomini nič ne izdajo, ga
dobra mati ne preklinja, ampak moli za
svojega izgubljenega otroka. Ako pa tako
dela zemska mati, kaj šele naša nebeška
mati Marija.

»Ako vse okoli tebe pade," kliče greš¬
niku največji francoski pridigar Bossuet,

92

- „Marija ti ostane." Ona se na vse
načine potrudi, da bi grešnika zopet pri¬
vedla na pravo pot, da bi svojemu na
duši mrtvemu otroku zopet podelila, ali
bolje rečeno, ga privedla k življenju -
privedla k pokori. Njeno usmiljeno mate¬
rino srce je grešniku odprto do zadnjega
trenotka, dokler je še mogoča rešitev. Ona
ne miruje prej, dokler ne pripelje svojega
otroka nazaj k Jezusu, k življenju.

Kdo bi se pač temu čudil, saj je Ma¬
rija svoje srce popolnoma uravnala po
presv. Srcu Jezusovem. In kaj je tu vi¬
dela? Ali ne nepopisno ljubezen do greš¬
nika? Kolikokrat poudarja Gospod: „Prišel
sem iskat in reševat, kar je bilo izgubljenega

— zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak
bolniki." Kdo ne pozna ginljivih prilik o
izgubljenem sinu, o izgubljeni ovci, o
izgubljenem denarju, v katerih nam Zve¬
ličar tako čudovito lepo opisuje svojo ne¬
popisno ljubezen do grešnikov? In v to
srce je gledala Marija, po njem uravnala
svoje srce. Ona je videla, kako ljubeznivo
je Gospod sprejel ubogo grešnico Magda¬
leno, Matevža, Caheja, Petra, očitno pre-
šestnico, kako je jedel s farizeji, se
očitno pokazal kot prijatelja cestninarjev

93

in grešnikov. Vse njegovo življenje, vse
delovanje — od jaslic do križa, kaj je
bilo drugega kot dejanje ljubezni do greš¬
nikov.

Kaj čudo, ako se je pri tolikem pla¬
menu ljubezni do grešnikov vnelo tudi
Marijino srce v ljubezni do njih, zlasti pa,
ker se je vedno zavedela in se še zaveda,
da je njihova mati.

S pomočjo milosti božje, ki ji je vedno
na razpolago, neprenehoma opominja in
svari svojega izgubljenega otroka, grešnika,
mu kaže njegov žalostni konec, ga kliče
in vabi k sebi zdaj z obljubami, zdaj z
grožnjami, ona hodi neprestano za njim,
mu ponuja svojo materino ljubezen in
pomoč. O blagor grešniku, ako se nanjo
ozre, ako se k njej zateče. Rešen je. Ona
ga podpira z milostjo, da se tudi v njem
vzbudi trden sklep kakor v izgubljenem
sinu: „Dvignil se bom in povrnil k očetu."
Nove milosti mu naklanja, da se tudi v
resnici dvigne, da se poda na pot proti
domu. — Na tem potu ga krepi, mu daje
pogum, da srečno dospe v očetov dom
— da prejme zakrament sv. pokore, kjer ga
nebeški Oče zopet obleče v novo oblačilo
milosti božje, mu da prstan na roke, črev-

94

lje na noge, povrne izgubljena dobra
dela, ter mu napravi gostijo — v zakra¬
mentu sv. Rešnjega Telesa. Kolika sreča
za ubogega grešnika, kateremu zdaj ve¬
ljajo besede, ki mu jih kliče nebeški Oče
kakor oče izgubljenemu sinu: „Ta moj
sin je bil mrtev in je zopet oživel, je bil
izgubljen in se je našel." Glej! tako vodi
Marija svoje otroke k življenju milosti
božje, jim daje dušno življenje, jih pre¬
rodi iz otrok satanovih v otroke božje.

Kakor je tudi grešnik nesrečen, ven¬
dar popolnoma ni osamljen, saj ima dobro
mater, ki ga z naj večji m veseljem vodi
nazaj na pravo pot. „Le oni je na svetu
reven in bo ostal skozi celo večnost," je
Marija sama razodela sv. Brigiti, „kdor
se na zemlji ne zateče k meni, ko bi to
vendar tako lahko storil." Kakor tudi ona
sicer sovraži greh, vendar grešnika nikdar
ne sovraži, ampak mu je vsak trenotek
pripravljena pomagati na pravo pot, samo
da se k njej zateče. „0 ljuba Gospa," ji
kliče sv. Bernard, „ti se ne obračaš od
človeka, ki se je k tebi zatekel, pa naj je
še tolik grešnik, še tako ostuden in zani¬
čevanja vreden. Ako te kliče na pomoč,
ga ne zavržeš, ampak mu še podaš svojo

95

usmiljeno roko ter ga potegneš iz brezdna
obupnosti." Zato jo imenuje sv. Cerkev
»Pribežališče grešnikov". Pač res kakor
pravi Aiban Stolz : „Ako bi bil cestninar,
ki je v templju stal pri vratih in se na
prsi trkal, rekoč: »Bog bodi milostljiv
meni grešniku!" — ako bi bil poznal na¬
šega Odrešenika in njegovo ljubo mater,
gotovo bi bil molil: »Prosi za mene ubo¬
gega grešnika!« V zavesti, da ni vreden
obrniti se na Boga samega, bi bilo pač
zanj velika tolažba, ako bi se bil mogel
zateči k milostljivi priprošnjici pri Bogu.
Ravnotako je vsakemu človeku pri srcu,
ako spozna, kako neskončno svet, da je
Bog in kako zelo velik grešnik je on sam.
Zato je vsakemu velika tolažba, ker ve,
da ima eno, katero Bog neskončno ljubi
in katera tudi nas nad vse ljubi, da ima
dobro mater, in zato moli s trdnim za¬
upanjem : »Prosi za nas uboge grešnike."
Da, Marija je naša mati, ona nad vse
rada vodi svoje izgubljene otroke k živ¬
ljenju milosti božje, zato se z vsem za¬
upanjem zatekajmo k njej, zlasti kadar nas
objame strašna noč smrtnega greha, kadar
se od nas obrne oko našega nebeškega
Očeta, pa bomo po njeni materinski skrbi

96

zopet prišli k luči milosti božje, si Zopet
naklonili nebeškega Očeta, vstali iz groba
pregreh k novemu, nad vse veselemu živ¬
ljenju milosti božje, kakor nam to kaj
lepo potrjuje sledeči dogodek.

*

* *

Mlad Parižan, sin pobožnih staršev, je
bil v slabi družbi popolnoma izgubil
svojo vero. Starši so ga svarili, na vse
načine izkušali pripraviti na pravo pot —
a vse je bilo zastonj. Naposled mu odpo¬
vejo vsako podporo. Primoran si je bil
poiskati primerne službe. Kmalu je dobil
službo profesorja v nekem zavodu, ker je
pa bil zelo slabega vedenja, so ga kmalu
odslovili. Zdaj se je pa popolnoma vdal
strastem in užival posvetno veselje kolikor
je le mogel. To je pa trajalo le par tednov
in ves denar mu je pošel. Nihče mu ni
hotel posoditi in vsak dan je bil v vedno
večji zadregi.

Naposled sklene končati si življenje,
vtopiti se v reki Seni. Že je stal na
obrežju in hotel skočiti v vodo, ko začuje
prav blizu sebe glas: »Pazite! pozor!" Po¬
gleda krog sebe in zagleda ribiče, ki so
spravljali svoje mreže, pa jih v svoji zme-

97

denosti niti ni bil zapazil. Nevoljen za¬
pusti svoj prostor in si hoče poiskati drug
primernejši prostor za svoj namen. Ko pa
tako hiti dalje, mu pride na misel večnost.
»V četrt ure bi bili našli že moje truplo
in ga prenesli v mrtvašnico," pravi sam
pri sebi, „kje pa bi bila moja duša?"
Zamišljen obstoji, hud boj med vestjo in
obupnostjo se vname v njem; naposled
vendar zmaga vest in kakor omamljen se
vrne v mesto. Ves zamišljen v tla zroč
gre po dolgi, dolgi ulici in ko kvišku po¬
gleda, zagleda pred seboj slavno pariško
Marijino cerkev, naše ljube Gospe od
zmage. Nehote gre v njo, želel si je že
pokoja in samote, mestni šum in hrup ga
je vsega izmučil. Potrt na duši in telesu
se vsede pod prižnico. Sveta tihota je vla¬
dala na svetem kraju, bilo je že precej
pozno. Tu se obrnejo njegove oči na po¬
dobo Marijino. Pri tem pogledu se ga
poloti kakor je pozneje sam pripovedoval,
tolik strah, da zbeži iz cerkve, kakor da
bi hotel ubežati kakemu sovražniku. Celo
noč ne najde pokoja. Ko se zdani, je zopet
na potu v cerkev, kamor ga je vlekla neka
nevidna sila. Ko stopi v cerkev se najprej
ozre na čudežno podobo Matere božje,

Najboljša Mati.

7

98

pred katero je klečal tedajni, po vsem
Parizu znani in občespoštovani župnik
Desguenettes. Mladenič se mu približa in
zakliče: »Gospod župnik."

Ta se obrne in milo pogleda bledega
mladeniča rekoč: »No, prijatelj?"

»V resnici," — mu ta odvrne, »ne vem
čemu sem Vas poklical; gotovo ne, verujte
mi, da bi se izpovedal."

Pobožni in izkušeni duhovnik je pa
takoj spoznal, v kakem položaju da je mla¬
denič, zato mu reče ljubeznivo : »No, moj
ljubi prijatelj, o tem ni niti govora. Zdite
se mi pa precej žalostni, ali bi mi ne ho¬
teli razodeti, kaj vas teži?"

„Res je, da sem žalosten in tudi zelo
nesrečen," — odvrne mladenič. „Včeraj sem
šel mimo vaše cerkve in vstopil; toda po¬
lotil se me je tak strah, da sem takoj
zbežal. Hotel sem izvedeti povod temu
strahu, zato sem danes zopet prišel. Ker
sem vas tu dobil in ste tako sočutni z menoj
naj vam povem svoje vtise in svoje trplje¬
nje."

Dobri župnik posluša vidno ganjen
mladeničevo zgodbo, ko ta nakrat pade
pred njim na kolena ter ga prosi, da bi
ga izpovedal.

99

Milost božja je zmagala, nebeška mati
je zopet privedla enega svojih najnesreč-
nejših otrok k viru življenja. Od tega tre-
notka je bil mladenič popolnoma izpre-
menjen. Zapustil je svet ter se podal v
samostan. Postal je mašnik in misijonar
ter z vso gorečnostjo oznanjal neskončno
milost usmiljenja božjega, proslavljal pa
tudi nebeško mater, ki je bila pri njem tako
očitno razodela, da je res naša prava mati,
ki povrne svojim otrokom življenje mi¬
losti božje, ako so ga lahkomišljeno zapra¬
vili s svojimi grehi. Amen.

13.

Naša mati in — otroci.

Tisti, ki zgodaj pazijo
name, me bodo našli.

Preg. 8. 17.

Prva skrb prave krščanske matere je,
da otrok, ki ga je spočela v svojem telesu,
tudi srečno zagleda luč sveta ter zlasti da
prejme zakrament sv. krsta. Ko pa je otrok
zagledal luč sveta, ko je bil prerojen v
sv. krstu, pa nastopi zanjo druga dolž¬
nost. Ona mora otroka hraniti, da mu
ohrani življenje, da se to lepo razvija, da
otrok krepko raste bodisi na telesu, bodisi
na duši. Ona mu mora priskrbeti potre¬
bno dušno in telesno hrano.

Kar pa dela vsaka prava, skrbna zem-
ska mati pri svojem otroku, isto dela
tudi naša nebeška mati pri svojih otrokih.
Ko jih je privedla k viru življenja — bo¬
disi v sv. krstu ali v sv. pokori, — ko
jim je tako dala življenje, jih ne zapusti,
marveč jih spremlja skozi celo življenje
ter jih krepi, da se lepo razvijajo, rastejo
v dušnem življenju in vedno popolnejši
postajajo. — V vsaki dobi človeškega živ-

101

Ijenja je Marija svojim otrokom skrbna
mati, ki jih podpira, da se tej dobi pri¬
merno razvije njih dušno življenje. Za¬
čnimo pri otrokih.

Marija ljubi otroke s posebno ljubez¬
nijo, katere se je priučila od svojega lju¬
bega Sina, Jezusa Kristusa.

Vzemi v roke sv. evangelij, pa se boš
prepričal, kako iskreno je Gospod ljubil
otroke. Tu beremo, kako se je Gospod
nekega dne ves utrujen hotel odpočiti od
dnevnega napornega dela, ko pridejo ne¬
katere matere s svojimi otroci ter želijo,
da bi jih Gospod blagoslovil. Učenci jih
kratko zavrnejo, češ da je Gospod utru¬
jen in da potrebuje počitka. Gospod pa,
ko to zapazi, ne pritrdi svojim učen¬
cem, ampak ljubeznivo pokliče k sebi
otroke, rekoč: »Pustite male k meni

in nikar jim ne branite, zakaj njih je
nebeško kraljestvo." (Mat. H3, 14.) Ob
drugi priliki vzame otroka ter ga po¬
stavi sredi svojih poslušalcev, rekoč: »Res¬
nično vam povem, ako se ne spreobrnete
in niste, kakor otroci, ne pojdete v ne¬
beško kraljestvo." (Mat. 18, 3.) Da bi te
njemu tako priljubljene otroke obvaroval
pohujšanja sveta, strašno gorje kliče po-

102

hujševalcem: »Bolje bi mu bilo, da bi se
mu obesil mlinski kamen krog vratu, in
bi se potopil v globočino morja." (Mat.
18 , 6 .)

V to, nedolžnim, preprostim otrokom
tako naklonjeno presv. srce Jezusovo, pa
je gledala blažena Devica Marija ter po
njem uravnala svoje srce. Kaj čudo. da
je tudi njeno srce v enaki ljubezni vdano
otrokom. Ali nam ne potrjuje tega kaj
živo zgodovina ? Le poglejte na najime¬
nitnejša Marijina božja pota! Po kom so
se začela? Ali ne večinoma po otrokih,
katerim se je Marija prikazala ter tako
odprla vire neštetih milosti, katere deli na
teh krajih ubogemu človeškemu rodu.

V tej svoji ljubezni' do nedolžnih otrok
pa jim Marija posveti vso svojo materino
skrb, saj dobro ve, da je na njih nepo¬
pisno veliko ležeče, da so podobni meh¬
kemu vosku, v katerega lahko vtisneš po¬
dobo angela ali hudobnega huha, da so
nežne rastline, ki se lahko nagnejo na
dobro ali na slabo stran. — Nanje obrača
vso svojo pozornost ter jih podpira s svojo
milostjo podpira pa zlasti s svojim zgle¬
dom.

103

Marija je otrokom najlepši zgled one
čednosti, ki jo v prvi vrsti iščemo pri
otroku, namreč v pokorščini. — Kako ču¬
dovito lepo pokorščino razodeva blažena
Devica Marija! Pokorna je Bogu, pokorna
svojim predstojnikom, najnatančneje, brez
ugovora, z vso vnemo in hitrostjo izvr¬
šuje njih zapovedi in povelja. - Ko ji
angel naznani, da bo postala Mati božja,
ne reče drugega kot: »Glej, dekla sem
Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji be¬
sedi." Imenuje se »deklo gospodovo", ki
je v vsem popolnoma podložna njegovi
volji. Ko pride povelje, da mora iti k po¬
pisovanju v Betlehem je bila huda zima.
Pot je bila dolga in težavna. Poleg tega
je imela še revno, slabo obleko. In vendar
je pokorna brez vsakega izgovora. Od
Boga prejme po sv. Jožefu povelje, da naj
gre s svojim božjim Detetom v Egipt. Pa
Marija ne ugovarja, ampak takoj se od¬
pravi na daljno pot. Kako natančna je
njena pokorščina, saj je pokorna celo v
takih rečeh, v katerih pravzaprav ni bila
dolžna biti pokorna. Njej, najčistejši De¬
vici pač ni bilo treba očiščevanja in ven¬
dar je pokorna in gre v tempelj, da izpolni
zapoved očiščevanja. Koliko pokorščino raz-

104

odeva šele pod križem, ko daruje svoje ljubo
Dete na sv. križu. Daši je bila ta žrtev zanjo
nepopisno velika, vendar ne godrnja, se
kar nič ne pritožuje, ker ve, da je to vo¬
lja nebeškega Očeta.

Druga čednost, ki se je otroci uče od
Marije, je iskrena pobožnost, katero je raz¬
odevala že v zgodnji mladosti, da sveta
Cerkev nanjo uporablja besede sv. pisma:
»Ko sem bila majhna, sem bila všeč Naj¬
višjemu. “  Kakor nam pripoveduje ustno
izročilo, je Marija že v tretjem letu šla
v tempelj, da se je posvetila službi Naj¬
višjega, da mu je tu v sveti samoti popol¬
noma mogla služiti. Tu je rastla kakor
v starosti, tako tudi v modrosti in mi¬
losti pred Bogom in pred ljudmi. Vsak
korak, ki ga je storila s telesom, je bil po
besedah sv. Ambroža tudi korak napredka
v čednostih, da so ji v polni meri veljale
besede sv. pisma: »Pot pravičnih je kakor
svetla luč, napreduje in raste do svetlega
dne." (Preg. 4, 28.)

Enako raste in se razvija duhovno živ¬
ljenje otroka, ki je v ljubezni vdan svoji
nebeški materi, ki jo že v zgodnji mla¬
dosti začne častiti, ji služiti, se k njej
zatekati. Po njenem navodilu in z njeno

105

pomočjo se nauči točne, nagle, natančne
pokorščine, prave in iskrene pobožnosti,
da raste po zgledu svojega Zveličarja v
starosti, modrosti in milosti pri Bogu in
pri ljudeh.

Zato krščanski starši in zlasti ve, kr¬
ščanske matere, ako vam je v resnici kaj
mar za časni in večni blagor vaših otrok,
vodite svoje otroke k Mariji. Posvetite jih
Mariji že v početku njihovega življenja
kakor je to storila mati sv. Alojzija ali sv.
Elizabeta ali sv. Brigita. Komaj je mati
sv. Alojzija prejela to dete, že ga je nesla v
Loreto ter ga tam posvetila in podarila ne¬
beški materi. Sv. Elizabeta je vselej, kadar
ji je Bog dal otroka, šla bosa, dasi je
bila imenitna kneginja, v cerkev sv. Ka¬
tarine v Eisenachu. Tam je položila svoje
dete na oltar Matere božje, rekoč: „Glej,
dete, ki mi ga je izročil tvoj najljubši Sin
Jezus Kristus! Tebi posvetim njegovo či¬
stost in nedolžnost. Nikar ne dopusti, da
bi se • kdaj raztrgalo ali omadeževalo nje¬
govo belo oblačilo krstne nedolžnosti. Ko
bo večje postalo mu bom že povedala, da
je tebi posvečeno. Ta beseda in tvoje var¬
stvo bosta povzročila, da se bo čisto ob¬
varovalo in nikdar ne omadeževalo svoje

106

vesti s kakim smrtnim grehom." Imela je
štiri otroke in vsi so bili čast take ma¬
tere.

Ko ste pa posvetili svoje otroke ne¬
beški materi, se pa s tem ne zadovoljite,
ampak jih tudi učite  spoznavati in ča¬
stiti to nebeško mater. Njeno ime naj bo
prvo za Jezusovim, katerega naj se otroci
nauče izgovarjati. Češčenamarija naj bo
prva molitev, ki se je nauče moliti. O
blagor otroku, ki se že v zgodnji mla¬
dosti nauči zatekati se k nebeški svoji
materi. Tega ne pozabi tako kmalu, koli-
krat je to edina vez, ki ga obvaruje pred
pogubo, po kateri ga Marija reši pogub¬
ljenja.

Kažite pa tudi otrokom vzvišeni zgled
Marijin. Povejte jim, kako da jih Marija
iskreno ljubi, kako je ona rada ubogala,
lepo molila, se greha varovala, da se
bodo njih srca vnela v ljubezni do ne¬
beške matere. Ta ljubezen jih bo vne¬
mala, da jo bodo posnemali, da bodo iz
ljubezni do nje pokorni, dobri otroci. Ka¬
kor je rekla Marija sama sv. Brigiti, tako
kliče tudi vam, krščanske matere: „Stori,
da bodo tvoji sinovi tudi moji sinovi."
Sv. Brigita je tako storila in imela je pri

107

svojih otrokih največji blagoslov, največjo
srečo.

Isti blagoslov, isto srečo boste prejeli
tudi vi, krščanski starši, ako svoje otroke
vodite k Mariji, zakaj njen zgled in njena
pomoč jih bo vodila k vedno večji popol¬
nosti, da se bo življenje, katero jim je po¬
delila, tudi razvilo do popolne kreposti.
*

* *

K staremu vojaku, očetu Bonin, kakor
so ga imenovali, je prišel nekega dne šest¬
leten deček. Stari Bonin, ki je bival v Parizu,
je bil zakoten pisač. „Dober večer, go¬
spod," pozdravi deček očeta Bonina ter
pristavi, „jaz sem prišel, da bi mi spisali
pismo." — Oče Bonin zahteva od dečka
deset vinarjev, a deček jih nima. Ža¬
losten se obrne deček proti vratom ter
rekoč: „Potem pa oprostite", hoče oditi.
Možu je bil pa deček všeč, zato ga po¬
kliče nazaj ter ga vpraša: „Čigav si pa?"

— „Materin,“ odvrne deček. — „Ali ni¬
maš deset vinarjev?" — „Niti ^nega ne."

— „Potem pa hočeš gotovo koga pro¬
siti za podporo?" — „Da," odvrne deček.
Oče Bonin se pripravi, da bi pisal pismo in
začne pisati naslov: Naj prejme gospod ...

108

— „Dečko, kako pa je ime tvojemu go¬
spodu ?" — „Saj ni gospod," pravi ubogi
otrok. „No, potem je pa gospa." — Da,
ne, to se pravi," — jeclja otrok. „No, ta
je pa lepa, zdaj pa še ne veš, komu naj
pišem." — O, vem," pravi deček ter v
silni zadregi pristavi: »Rad bi pisal lurški
Materi božji." Zdaj pa poide staremu Bo-
ninu potrpežljivost. Ves nevoljen zakliče:
,,Ti se vendar ne misliš norčevati iz sta¬
rega moža? Poberi se odtod!" Deček
uboga ter hoče lepo mirno oditi. Ko pa
vidi stari Bonin, kako deček mirno in tiho
odhaja, ga pokliče zopet nazaj ter si ga
natančneje ogleda. „Oh kolika reva je v
Parizu," — zakliče ganjen, „kako ti je pa
ime?" — Deček ne ve drugega povedati,
kakor da mu je ime Janez. „Kaj bi pa rad
pisal lurški Materi božji?" ga vpraša. —
„Jaz bi ji rad povedal, da moja mati že od
včeraj spe in da naj stori čudež, da se
bodo prebudili, ker jih jaz ne morem."
Mož se je koj prepričal, da je žena umrla
in sicer ^od lakote. „Dečko" - pravi
otroku ves solzen - „tvoje pismo je že
spisano, oddano in je tudi že prišlo na
svoj naslov. Pelji me k svoji materi." —
„Prav rad, toda kaj se pa jokate ? — „Saj

109

se ne jočem ali ti se boš jokal," odvrne
otroku, ga poljublja in dalje sam sebi go¬
vori: „Tudi jaz sem imel dobro mater in
še zdaj jih vidim ležati na smrtni postelji,
ko so mi rekli: Bonin, bodi pošten človek
in dober kristjan. Zraven njene postelje
je visela podobe Matere božje. Zdelo se
mi je, da se mi smehlja in jaz sem jo
ljubil. Dober človek sem sicer ostal, dober
kristjan pa, hm — hm . . . Da, da, mati,
bodite zadovoljni. Naj moji prijatelji re¬
čejo, kar hočejo; naj me tudi zaničujejo
kolikor hočejo. Kjer ste vi, tja hočem priti
tudi jaz in k vam pripeljati tega dečka,
tega ubogega angela, ki me ne sme več
zapustiti. Njegovo pismo, ki se niti ni spi¬
salo, je doseglo dvojno milost, dečku je
priskrbelo očeta, meni pa dalo srce."

Lurška Mati božja sicer ni obudila
mrtve matere dečkove, pač pa mu je
obudila skrbnega očeta, ki je zanj skrbel
kakor za svojega otroka. Iz malega Janeza
je postal imeniten mož, urednik slovečega
pariškega katoliškega lista. Stari Bonin je
bil zadovoljen s svojim sinom, veliko ve-
selja je pri njem doživel ter pogosto rekel :
»Ne vem, kdo donaša taka pisma, a vedno
dospejo na svoj naslov v nebesa." Amen.

14 .

Naša mati in — mladica.

Daj mi, moj sin, svoje
srce; in tvoje oči naj ohra¬
nijo moja pota.

Preg. 23, 26.

Mladi Tobija je bil za dalj časa za¬
pustil svoj očetovski dom. Ko ga le dolgo
ni bilo nazaj, postala je njegova mati zelo
otožna. Dan za dnevom je v svoji mate¬
rini skrbi hitela gledat na polje, če se že
njen sin ne vrača od kake strani domov.
Šla je celo na goro, da bi tem prej za¬
pazila prihod svojega ljubljenega sina. Kako
srečna je bila, ko ga naposled oddaleč
zagleda. Njeno bistro materino oko ga je
že od daleč spoznalo. Vsa vesela hiti v
hišo ter zakliče očetu: „Tvoj sin že pri¬
haja." (Tob. 11, 6.) Tako skrbi dobra
mati za svojega otroka! Njene oči so tako-
rekoč vedno obrnjene na otroka, da bi ga
obvarovala vsake nesreče ter mu ohranila
življenje, katero mu je dala v bolečinah.
Čim večji postaja otrok, tem večje nevar¬
nosti mu začnejo pretiti, tem večja pa
postane tudi materina skrb in pozornost.

111

Isto, in sicer še v veliko večji meri,
dela tudi naša nebeška mati Marija. Ko je
človeka v otroški dobi podpirala, mu kre¬
pila njegovo dušno življenje s svojo mi¬
lostjo in svojim zgledom, ga tudi pozneje
ne zapusti, ko prestopi otroško dobo, ko
se otrok razvije v mladeniča ali dekle. Na¬
sprotno, svojo materino skrb in pozornost
še podvoji, saj ve, da je ravno ta doba
za človeka najimenitnejša, pa tudi najne¬
varnejša celega življenja.

Ona dobro ve, kako resnične so be¬
sede sv. pisma: »Mladenič vajen svoje
poti od mladosti, tudi v starosti z nje
ne krene." (Preg. 22, 6.) Ona dobro ve,
da se človek, ki je v mladosti mrzel in
se ne briga veliko za pobožno življenje,
tudi pozneje le težko ogreje za bogoljubno
življenje.

Znani so ji pa tudi sovražniki, ki ne¬
prestano preže na mladino in si jo hočejo
z ase pridobiti. Tu je v prvi vrsti hudobni
duh, ki vse svoje moči napne, da bi mu
človek v mladosti služil, ker dobro ve,
da se tak, ki je svojo mladost preživel v
grehu in razuzdanosti, le težko, težko obrne
k Bogu. Zato se poslužuje vseh sredstev,
Porabi vse najugodnejše prilike, da bi

112

mladini ukradel nedolžnost ter ji tako za¬
strupil vse življenje.

Nič manj nevaren, če ne še nevar¬
nejši, je pa za mladino drugi sovražnik,
namreč hudobni svet, ki je najzvestejši
pomočnik hudobnega duha, kateremu ve¬
dno in vedno dovaja nove žrtve. Ta se
šele trudi, da bi si pridobil mladino! Pa
kako zvito in premeteno ravna! Sam božji
Zveličar je rekel, da so otroci tega sveta
modrejši kot otroci luči. Svet dobro ve,
da je mladina neizkušena, slabotna, lahko¬
miselna, da le po zunanjem sodi, da ne
pozna obilnih nevarnosti in sovražnikov,
neštetih zanjk in mrež, ki se ji nastav¬
ljajo. S svojim slabim zgledom, s slad¬
kimi besedami jo iskuša zase pridobiti.
Kjer pa ne izda slab zgled, kjer ne po¬
maga sladka, lažniva beseda, se pa po-
služi zaničevanja, zasramovanja, zbadanja,
preganjanja. Koliko mladih ljudi ravno s
tem spelje na napačno pot v pogubo.

Kaj čudo, ako nebeška mati ravno mla¬
dini posveti posebno pozornost in skrb, dajo
podpiraš svojo milostjo in svojim
zgledom.  Blagor mladini, ki se zateče
v krilo te predobre matere. Tu je varna,
popolnoma varna. Zato je rekel sv. Vicen-

113

cij Fereri mladini: ,/Otroci moji! ljubite
Marijo, sicer se pogubite, vsak dan ča¬
stite Marijo, pa boste ostali čednostni in se
boste zveličali." — Ako mladina ljubi
Marijo, jo časti, ji zvesto služi, ji satan
z vso svojo peklensko silo ne more ni¬
česar. Kako dobro se je tega zavedal re¬
dovni brat Frančišek iz reda karmelitov.
Imel je lepo Marijino podobo v svoji ce¬
lici pa tudi ostudno podobo hudobnega
duha. Kadar je šel iz celice po kakem
opravilu, je položil podobo satanovo pod
podobo Marijino, pa je rekel: »Ljuba Mati
božja! Pazi na tega sovražnika, da mi ne
bo mogel v ničemer škodovati."

In hudobni svet, kaj bi pač mogel
škodovati mladini, ki je v resnični ljubezni
vdana svoji nebeški materi. Ta ljubezen
jo nekako žene, da hodi po stopinjah, po
katerih je hodila Marija, da ljubi samoto,
da se ogiba slabe tovarišije, da pazi na
svoje oči, ušesa, usta in druge čute, da
rada prejema svete zakramente, da pridno
raoli, da skrbno varuje svoj najdražji za¬
klad, čistost srca, ter se izogne nevarno¬
stim tega sveta.

Glej ono nešteto množico, ki jo je
v 'del sv. apostol Janez v svojem zamak-

Najboljša Mati. tj

njenju, oblečeno v bela oblačila v zna¬
menje njihove nedolžnosti in njih veličan¬
stva, s palmovimi vejami v rokah v znamenje
njih častite zmage nad peklom in svetom!
Tu vidiš angelskega mladeniča sv. Alojzija,
tu sv. Stanislava, sv. Janeza Berhmansa in
nešteto drugih, ki so srečno prehodili pot
svojega življenja, srečno prebili vse ne¬
varnosti, premagali vse napade hudobnega
duha in sveta in lastnega mesa. Vprašaj
jih, kdo jim je pomagal v njih bojih, kdo
jih je podpiral v njih nevarnostih. In vsi
ti bodo pokazali na nebeško svojo ma¬
ter, blaženo Devico Marijo, kateri so bili
vdani z vsem srcem. Ona jim je dušno
življenje varovala, ona ga krepila, da so se
razvijali, rastli v čednostih ter dosegli ve¬
nec večne slave, ter tako razodela, da je
v resnici prava, dobra, da, najboljša mati.

Zato, ljuba mladina, stori tudi ti kakor
stori otrok, kadar se mu bliža nevarnost.
Naglo hiti k svoji materi ter se skrije za
njeno krilo. Tudi tebi pretijo nevarnosti od
vseh strani, nevarnosti od tvojega mesa,
tvojega hudega nagnjenja, od tvoje mla¬
dostne, kipeče krvi, nevarnosti od hudob¬
nega duha, nevarnosti od hudobnega sveta.
Zato hiti tudi ti v krilo svoje nebeške

115

Matere Marije. Njej se priporočaj, nanjo
se vedno oziraj, njen vzvišeni zgled po¬
snemaj, pa boš srečno prebila vse te ne¬
varnosti. Kakor je rekel kralj Salomon:
»Ker sem spoznal, da ne morem drugače
zdržen biti, kakor če mi da to Bog, sem
pred Gospoda stopil in ga prosil, ter sem
govoril iz vsega srca« (Mod. 8, 21.), tako
reci tudi ti ljuba mladina: »Ker vem, o
ljuba nebeška moja mati, da ne morem
premagati vseh nevarnosti, ako mi ti ne
daš, mi ti ne pomagaš, zato te prosim,
pomagaj mi; tebi se posvetim, tebi iz¬
ročam svoje srce, ti ga varuj, ti ga brani
kakor svojo last in "posest."

*

* *

Vodja nekega gledališča je bil prišel
za nekaj mesecev na deželo. Ko gre ne¬
koč v gozd na izprehod, začuje čudovito
lepo petje. Stopi bliže in zagleda okoli
17 let staro deklico, ki je pasla eno kravo
in dve kozi. Gre k deklici ter ji reče, da
jo hoče dati izučiti za gledališčno pevko.
V najlepših barvah ji opiše, kolika sreča
jo čaka, koliko si bo prislužila s svojim
prelepim glasom, kako jo bodo ljudje po¬
veličevali, kako bo lahko nosila najlepšo

8 *

116

obleko itd. A vse vabljive obljube ne
morejo dekleta preslepiti, na noben način
se neče vdati in privoliti vodju. Vodja jo
spremlja na dom in skuša njeno mater
pridobiti za svoj naklep. Mati se je pa
dala hitreje preslepiti in je začela dekletu
prigovarjati, jo prositi, ji celo žugati. A
vse zastonj, tudi materine solze ne morejo
omehčati pametnega dekleta, ki je dobro
spoznalo velike nevarnosti, ki bi ji v me¬
stu pretile. Ko vodja vidi, da ne more
nič opraviti, se poslovi in reče, da se bo
črez nekaj dni zopet povrnil, da naj si
dekle med tem časom stvar dobro pre¬
misli. Med tem časom je deklica iskreno
molila, pa tudi svojo mater prosila, da
naj jo nikar ne sili v mesto, a zastonj.
Pride določeni dan in z njim tudi vodja.
Preden pa stopi dekle pred vodjo, gre v
svojo sobico, kjer je imela podobo Matere
božje. Pred to podobo poklekne ter prosi
svojo nebeško mater sveta, kaj naj bi sto¬
rila, kako se rešila nevarnosti, ki ji je pre¬
tila. Ko vstane od molitve, je bil njen
sklep gotov. Stopi k oknu in si na želez¬
nem omrežju izbije sprednja zoba. Opere
si usta in gre k materi, kakor da bi se
ne bilo nič zgodilo. Vodja je že nanjo

117

čakal. Komaj pa dekle izpregčVOri prve
besede, takoj spozna, kaj se je zgodilo.
Poslovi se od matere in hčere, rekoč:
»Takega dekleta nisem vreden ne jaz, ne
moje gledališče." Glej tako moč deli ne¬
beška mati svojim otrokom, tako jim va¬
ruje najdražji zaklad čistosti in nedolžnosti,
tako jih krepi in vodi skozi nevarnosti
življenja proti njihovemu pravemu cilju,
večni sreči. Amen.

15 .

Naša mati in — krščanska
družina.

Zakon je posebna sreča,
ako se oba potrudita za sve¬
tost, ako sta si oba enaka v
bogoljubnosti.

Sv. Peter Krizol.

Daši naša nebeška mati posebno po¬
zornost obrača na otroke in mladino, dobro
vedoč, da je na teh največ ležeče, vendar
ne zanemarja svojih materinih dolžnosti
tudi do drugih stanov. Kakor je skrbna
mati otrokom in mladini, ravnotako je tudi
skrbna mati zakonskim, krščanski družini.
Ravno ona je, ki s svojo pomočjo in s
svojim zgledom hrani in najuspešneje
podpira družino, da se razvije v pravo
krščansko družino, da ustreza svojemu
vzvišenemu namenu, da namreč vodi svoje
ude k časni in večni sreči.

Marija pač dobro ve, da je tudi na
družini neizmerno veliko ležeče, saj je dru¬
žina nekako podlaga, korenina človeškega

119

rodu. Ako je podlaga slaba, slaba korenina-
tudi stavba ne more biti dobra; tudi drevo,
ki vzraste iz korenine, ne more biti dobro,
ne more prinašati dobrih sadov.

Poleg tega pa tudi iz lastne izkušnje
pozna obilne težave, križe in nadloge ka¬
kor tudi obilne dolžnosti, ki jih mora no¬
siti družina. Zato tudi družini posveti svojo
posebno skrb. Kaj rada ji na pomoč pri¬
skoči s svojo pomočjo, kaj rada jo pod¬
pira z milostjo božjo. Ali ni to kaj očito
razodela že v svojem življenju tu na zemlji?
Glej jo, kako hiti v gore Judeje! Kaj jo
žene, česa išče tam? Zvedela je bila, da
bo njena teta Elizabeta dobila sina, zato
hiti k njej, da bi ji stregla, da bi ji po¬
magala. Glej jo v Kani Galilejski! Zapa¬
zila je bila zadrego ženina in neveste,
katerima je bilo zmanjkalo vina. Takoj
opozori svojega Sina in ne neha prej,
dokler ni uslišana, dokler ni odpravila
zadrege ženina in neveste. Kar je storila
tedaj, isto ponavlja skozi vse čase. Ako je
pa že v telesnih potrebah na pomoč pri¬
skočila družinam, kaj šele v dušnih.

Zlasti pa podpira duhovno življenje v
družini, ga hrani s svojim prelepim
zgledom.  — Vsa družinska časna in

120

večna sreča sloni zlasti na štirih stebrih.
Vsaka družina, ki hoče doseči to srečo, bi
morala na svojih durih imeti z debelimi
črkami zapisane te štiri besede: ora, labora,
sustine, abstine — moli, delaj, potrpi in
se premaguj, zakaj te besede nekako ob¬
segajo vse, česar je treba, da doseže dru¬
žina pravo srečo.

V družini je treba premagovanja sa¬
mega sebe, saj bivajo skupaj ljudje, ki
imajo kaj različno naravo, različna nagnje¬
nja, različne navade. Ako bi hotel vsakdo
le sebi ustreči, pa bi se nič ne oziral na
druge, bi se le prekmalu rušil mir v dru¬
žini in z njim bi se tudi izgubila vsa dru¬
žinska sreča. Da se torej ohrani mir, mora
si vsak kaj pritrgati v svojih željah, ne sme
iskati samo sebe, ampak se mora ozirati
tudi na druge, ne sme gledati samo na
svojo korist, ampak predvsem na korist
cele družine.

Dalje je treba v družini potrpežljivosti.
Ako mora že vsak človek nositi težko
breme raznih križev in težav, postane zlasti
v družini to breme včasih silno težavno,
ako se oglasijo bolezni, ako potrka pomanj¬
kanje na njene duri, ako eden ali drugi
njenih udov zaide na napačna pota, ako

121

se oglasi neizprosna smrt. Da pa tako
breme ne ruši družinske sreče, treba je
potrpežljivosti, vdanosti v voljo božjo.

Tretji steber družinske sreče je delo,
za katero je Bog vsakega  človeka ustva¬
ril. Pridno, pošteno delo varuje družino
pomanjkanja, jo vodi k blagostanju, varuje
pa tudi raznih pregreh, ki le premnogo
družin uničijo in pokončajo njih srečo.

Z delom pa mora biti končno tudi
združena molitev,  strah božji sploh.—
»Prazno je delo brez blagoslova iz nebes,"
so rekli naši predniki, in to velja še vedno.
Kjer se ne moli, kjer se lahkomiselno pre¬
stopajo božje in cerkvene zapovedi, tam
ni božjega blagoslova, tam ni prave sreče,
zakaj „če Bog hiše ne zida, se zastonj tru¬
dijo zidarji," pravi psalmist. (Ps. 126, 1.)

V vseh teh čednostih pa ravno Marija
daje vsaki družini najlepši zgled. Kako
vestno je izpolnjevala svoje dolžnosti do
Boga! Glej jo pri obrezovanju, pri daro¬
vanju v templju, glej jo na potu v Jeru¬
zalem k velikonočnim praznikom. Kako
natančno izpolnjuje vse zapovedi, dasi jo
mnogokrat niti ne vežejo. Kako rada, kako
pogosto moli. V molitvi jo najde angel

122

Gabriel, v molitvi preživi vse dni svojega
življenja na zemlji.

Z molitvijo pa tudi združuje delo.
Njene roke so pri delu, njeno srce pa je
vedno pri Bogu. Daši bi ji bil njen vse¬
mogočni Sin lahko preskrbel vsega, česar
je potrebovala za življenje — vendar ni
hotela, ampak si je z delom svojih rok
prislužila vsakdanji živež. Ako je on na
čudežni način nasitil na tisoče ljudi, koliko
laže bi bil pač čudežnim potom hranil
svojo malo družinico — a ni hotel, ker
je hotel, da njegova družina daje vsem
družinam zgled marljivega dela, ki je pod¬
laga družinske sreče.

Da je Marija najlepši zgled samozata-
jevanja in potrpežljivosti, mi pač ni treba
natančneje dokazovati, saj je bilo celo
njeno življenje nepretrgana veriga samo-
zatajevanja in največje potrpežljivosti. —
Glej jo, ko išče prenočišča v Betlehemu,
ko beži v daljni Egipt, ko stoji pod kri¬
žem, povsod ti razodeva največjo potrpež¬
ljivost, največje samozatajevanje in vda¬
nost v voljo božjo. - Kaj čuda, da je v
njeni družini bival najlepši mir, vladala
ljubezen in edinost, ki je podlaga družin¬
ske sreče. Naj so tudi njeno družino ob-

123

iskovale razne bridkosti in nadloge, razni
križi in težave, vendar vse to ni moglo
kaliti njene sreče.

Zatorej, krščanska družina, ako hočeš
uživati časno in enkrat večno srečo, pojdi
k Mariji. Uči se od nje, k njej se zatekaj!

V njenem varstvu, z njeno pomočjo boš
po njenem zgledu hodila po pravem potu,
ki te vodi k tvoji časni in večni sreči. —

V vseh okoliščinah boš našla pri njej po¬
trebno pomoč ter se vedno prepričala, da
je Marija naša prava mati, ki nam ni samo
dala življenja, marveč ga tudi varuje, krepi,
izpopolnjuje, seveda če se ji mi sami ne
ustavljamo.

Dve črno oblečeni ženski sta kaj po¬
gosto obiskovali kapelico lurške Matere
božje v mestu F. Bili sta soproga in hčerka
vpokojenega polkovnika J. Kaj ju je toli-
krat tja privedlo? Polkovnik je bil namreč
nevarno obolel, pa od sprave z Bogom ni
hotel ničesar slišati. Ženi in hčerki, ki sta
bili obe pobožni, je to silno hudo delo.

V svoji stiski sta se zatekli k Mariji, pa
ne zastonj. Marijane’od te družine od¬
vrnila najhujši udarec, ki more zadeti dru¬
žino. Opozorila je ženski na prijatelja pol¬
kovnikovega, polkovnika P. K temu se

124

zatečeta ter ga prosita, naj bi on posre¬
doval. »Ljubi gospod," — ga prosita —
„  medve zaupava na Vas. On se noče izpove¬
dati, ali naj umrje kot pes, to bi bilo strašno
za naju. Vam bo verjel. Usmilite se naju
in pripravite ga, da se bo izpovedal." —
»Jaz naj bi ga pripravil," reče začudeni
polkovnik, ki ni bil nič boljši od svojega
prijatelja. „Kaj pa vendar mislite? Kaj naj
mu pa rečem, saj ne poznam nobenega
duhovnika?" — »Nič ni lažjega kakor to,"
— odvrneta ženski, »medve poznava iz¬
vrstnega duhovnika, ki je najin izpovednik.
Recite, da naj pošljem po tega, pa bo šlo."
Polkovniku sicer stvar ni bila popolnoma
všeč, vendar se vda. Ko odide v sobo, kjer
je ležal bolnik, poklekneta žena in hči ter
vso zadevo še enkrat toplo priporočita
Materi božji. »Veš kaj, dragi prijatelj, kaj
bi jaz na tvojem mestu storil," — pravi
polkovnik bolniku, ko stopi k njemu. »Ne,"
odvrne bolnik. »Ti boš umrl," - nadaljuje
polkovnik, »vendar pa ne moreš iti iz tega
sveta kakor pes, preveč si zato pošten. Na
tvojem mestu bi jaz poslal po duhovnika,
pa bi se izpovedal." — „Kaj, ti bi se izpo¬
vedal. Ti se šališ?" — »Nikakor ne. Po¬
vem ti, jaz bi se izpovedal." — „Kaj res?

125

Komu se pa hočem izpovedati, saj ne po¬
znam nobenega duhovnika." - „Dobro, ga
pa jaz poznam, in sicer izvrstnega izpoved-
nika." - »Dobro, če je tvoj izpovednik,
pa naj pride." — Polkovnik gre iz sobe
ter pove ženskama, da je dobro opravil in
odide po duhovnika. Ko pride k njemu,
mu pove vso zadevo ter pristavi: »A ko
Vas vpraša bolnik, če ste res moj izpoved¬
nik, mu pritrdite, sicer bo šla trda." —
»Kako bi mu pa mogel reči, da sem Vaš
izpovednik," pravi duhovnik, »to bi bila
očitna laž, to je pa pregrešno, če bi tudi
s tem kaj dobrega dosegli." — »Kaj
pa naj storimo ? “ reče polkovnik. —
»Najkrajša bo," odvrne duhovnik, »pojdite
v ono sobico in se izpovejte kakor se
spodobi za tako dobrega, častitljivega moža.
Potem bom pa lahko rekel, da sem Vaš
izpovednik, da najboljši prijatelj." Ljubez¬
nivost duhovnikova je ganila polkovnika.
Sel je v sobico, se izpovedal ter ves vesel
hitel k svojemu prijatelju ter mu zaklical:
»O moj ljubi prijatelj, ko bi ti vedel, kako
dober človek je ta duhovnik, še nikoli
nisem videl takega." - Duhovnik je pri¬
šel, izpovedal umirajočega polkovnika in
mu podelil zakramente umirajočih. Drugo

126

jutro je bil polkovnik že mrtev. Umrl je
ves srečen, vedno poljubovaje sv. razpelo,
ki mu ga je držal njegov prijatelj. — Žena
in hči sta pa slavili blaženo Devico Marijo,
ki se je tako očitno pokazala kot dobro
mater krščanske družine, ki je od njiju
odvrnila najhujši udarec. Amen.

16 .

Naša mati in — krščanski
starši.

Vzemi to dete in izredi
mi ga. II. Moz. 2, 9.

Kakor je Marija skrbna mati vsaki
krščanski družini, katero podpira s svojo
milostjo in s svojim zgledom, da vestno
izpolnjuje svoje prevažne dolžnosti, da se
razvije v pravo krščansko družino, tako
je še posebno skrbna mati onim druži¬
nam, katere je Bog blagoslovil z otroci,
ali z drugo besedo, krščanskim staršem.
Tem je še posebno skrbna mati, ko jih
podpira v njih najimenitnejši nalogi, nam¬
reč pri vzgoji otrok, podpira pa kakor
z milostjo božjo, katero jim izprosi, tako
s svojim zgledom.

Sam Bog izroča staršem otroke, ki
so njegova last, da jih vodijo k njemu.
Kakor je rekla faraonova hči Mozesovi
materi, ko ji je izročila malega Mozesa:
»Vzemi to dete in izredi ga zame," enako
kliče Bog tudi staršem, kadar jim da

128

otroka. Na starših je pa tudi v resnici
največ ležeče, da otroci dosežejo svoj na¬
men. Tega so se zavedali že pogani, ka¬
terim je bila vzgoja sveto  opravilo. Slavni
postavodajalec Likurg je za pregrehe otrok
kaznoval njihove starše. »Mladenič vajen
svoje poti od mladosti, tudi v starosti od
nje ne krene," nam pripoveduje sv. pismo
ter s tem kaj določno izraža, kolike važ¬
nosti, da je vzgoja otrok. Vsi vzgojevalci
mladine so istega prepričanja, da se vzgoja
človekova dovrši v prvih letih njegovega
življenja. Kar se tu zamudi, to je večinoma
za zmeraj zamujeno. Prva leta svojega živ¬
ljenja je pa otrok pri starših! Koliko je
torej na starših ležeče.

Kakor je pa naloga staršev z ene
strani silno važna, tako je tudi z druge
strani silno težavna. Starši imajo nalogo,
da se v njihovih otrokih po besedah apo¬
stolovih »vpodobi Jezus Kristus". (Gal.
4, 19.) Njihovo stremljenje mora iti za
tem, da postane otrokovo mišljenje, go¬
vorjenje, delovanje kolikortoliko, seveda
le izdalja, podobno Kristusovemu. Vanje
morajo nekako vtisniti Kristusa, kakor se
pečat vtisne v pečatni vosek: na čelo, da
ga očitno spoznavajo; na prsi, da ga lju-

129

bijo; na roke, da za njega delujejo in da
kolikor mogoče njegovo podobo v svoji
osebi kažejo; z eno besedo «da oblečejo
našega Gospoda Jezusa Kristusa". (Rim.
13, 14.) To pa ni tako lahko, ako pomi¬
slimo, da je človek po svoji naravi k sla¬
bemu nagnjen, da se mora duša v njem
neprestano bojevati z raznimi slabimi nag¬
njenji in strastmi. Zato pravi sv. Janez
Krizostom: „Kaj more biti večjega, kakor
srce mladeničevo ukrotiti in izobraziti nje¬
gov značaj ? Resnično, kdor to ume, ta
velja več kot vsak slikar, kot vsak podobar,
kot vsi umetniki!" (Hom. 60 in c. 18. Mat.)

Zato pravi sv. pismo: „Uči svojega
sina in trudi  se z njim, da ne bo tebi
v nečast njegova nesramnost." (Sir. 30, 13.)
Koliko se trudi vrtnar, da iz drevesca
vzgoji dobro drevo, ki mu donaša obilen
in dober sad. Kolikokrat ga presadi, koliko¬
krat obreže, pognoji, ga priveže h kolu,
okopava, zagradi, poliva, skrbno odstranjuje
vsak škodljiv mrčes. Koliko več truda
zahteva šele vzgoja otrok! Sv. Tomaž
Akvinec stavlja vzgojo otrok celo nad mu-
čeništvo, zakaj tu je res treba nebeške po¬
trpežljivosti, da človek v polni meri stori
svojo dolžnost. Koliko truda imajo starši,

Najboljša Mati.

9

130

da otrokom odpravijo slabe navade. Sto
in stokrat je treba opominjati, svariti, ka¬
znovati, pa nazadnje ne ostane drugega
kakor da zopet od kraja začnejo. Koliko
truda je treba, da se otroci obvarujejo pre¬
obilne zapeljivosti! Koliko morajo otroka
opazovati, kako skrbno paziti na vsako
besedo na vsako dejanje, na vsako sto¬
pinjo. In če so vse storili, takorekoč kri in
življenje dali za otroke, pa morajo, oh ko¬
likokrat, z objokanimi očmi gledati, kako
zlobni svet s peklenskim pohujšanjem v
kratkem času podere in pokonča, kar so
s tolikim trudom toliko časa zidali. Vzgoja
je res nad vse važna, pa tudi silno te¬
žavna naloga krščanskih staršev. Kako nujno
potrebujejo pomoči 1 Pa kje jo bodo našli?

Oh predragi starši, pri njej jo iščite,
ki je vaša mati, najboljša mati. Ako je ona
vsakemu pripravljena pomagati, koliko raje
bo vam pomagala, ker ve, koliko je na
vaši vzgoji ležeče, ker pozna vaše težave,
ki jih imate s svojimi otroci, in sicer jih
pozna iz lastne izkušnje.

Tudi ona je imela otroka, katerega je
nad vse ljubila in zaradi katerega je pre¬
stala nepopisne bolečine in bridkosti. Nihče
pač ne more popisati, kaj je prestala za-

131

radi njega. Tudi ona ga je izgubila, ga
z žalostjo iskala, tudi njeno dete so sovraž¬
niki zalezovali, preganjali, naposled celo
umorili. Tudi ona je držala svoje dete
mrtvo v svojem naročju. Ni je bridkosti,
ki bi zadela srce staršev, katera bi ne bila
zadela Marijinega srca in to v največji
meri. Zato pa tudi kaj rada na pomoč
priskoči staršem, da morejo svojo vzvišeno
nalogo v polni meri izpolnjevati. Pomaga
jim z milostjo, ki jim jo izprosi od nebeškega
Očeta, pomaga pa tudi s svojim zgledom.

Sv. evangelij nam sicer ne pove ve¬
liko, kako je Marija vzgojevala svoje dete,
vendar, kar nam pove, nam mora zado¬
stovati. Spominjam samo na dogodek, ko
je bil dvanajstletni Jezus zaostal v templju.
Koliko skrbi, koliko žalosti razodeva tu
blažena Devica Marija. Daši ona ve, da
njeno dete ne more zaiti na napačna pota,
vendar ne miruje prej, dokler ne najde
svoje ljubo dete. Ne da si pokoja ne po¬
dnevi, ne ponoči, dokler ga nima zopet v
svojem naročju, pri svojem materinem srcu.

Tako skrb bi morali tudi vi krščanski
starši imeti za svoje otroke, posebno ker
dobro veste, da so k slabemu nagnjeni,
da povsod nanje prežijo njihovi največji

9 *

132

sovražniki, ki bi jih radi odtrgali od vas
in od Boga.

Zatorej krščanski starši, ozrite se po¬
gosto na svojo nebeško mater. Od nje se
učite skrbeti za svoje otroke, za njih časni
in večni blagor. Ako vam pa pri tej te¬
žavni nalogi začne upadati pogum, ako
se vam izgublja potrpežljivost, ako se vas
hoče polotiti nemarnost in brezbrižnost,
pa kličite k njej, ki vam bo vsekdar rada
prihitela na pomoč. Zlasti se pa k njej za¬
tecite, kadar z žalostnim srcem zapazite,
da je vaš otrok zašel na pota pregreh.

V četrti knjigi kraljev beremo, da je
sin neke Sunamičanke od solnčarice zadet
na polju smrtnonevano obolel. Ko oče to
vidi, takoj zapove dečku, da naj pelje
otroka k materi rekoč: »Naglo ga pelji
domov k materi." Te besede krščanski
starši veljajo tudi vam. Ako vaš otrok
oboli, na duši oboli, peljite ga k materi,
Mariji. Ako je zašel v nečistost: Peljite
ga k materi. Ako se je vdal pijači: P e '
Ijite ga k materi. Marija bo take bolne,
ranjene otroke vzela v svoje naročje, jih
skrbno zdravila, dokler popolnoma ne
ozdrave. Onega otroka Sunamičanke mak
sicer ni ozdravila. Dete je umrlo v njenem

133

naročju. V naročju Marijinem, naše nebeške
matere, pa nihče ne umrje, ampak vsak
prejme v njenem naročju življenje, saj ve¬
ljajo njej besede sv. pisma: »Kdor mene
najde, najde življenje in sprejme zveličanje
od Gospoda." Kako lepo nam to potrjuje
sledeči dogodek.

*

* *

Sv. Andreja Korzinija je bila njegova
mati takoj ob rojstvu posvetila blaženi
Devici Mariji. Ko je pa vzrasel, je postal
nepokoren, trmast ter se vdal slabim to¬
varišijam in igri. Vse opominjevanje in svar¬
jenje staršev ni nič izdalo. Tu mu zakliče
nekega dne mati s solzami v očeh. »Res¬
nično, moj sin, ti si volk, od katerega se
mi je sanjalo, preden si bil rojen." Andrej
stopi k materi ter jo vpraša: ,,Kaj pravite,
mati? Kaj, jaz sem volk? Kako mislite
1°? Takih besed še nisem slišal iz vaših
ust!" - Mati mu odvrne: „Vedi moj otrok!
Koj oče in jaz še nisva imela otroka. Tu
s ya storila obljubo, da bova prvega sina,
ki se nama porodi, Mariji darovala. In ta
P r vi sin si bil ti. Zdaj pa poslušaj. Sa¬
njalo se mi je, da sem porodila volka. Ta
v °lk pa je letel v cerkev in se vrnil kot
Jagnje. Pomisli torej, moj sin, da si sicer

134

najin po rojstvu, po obljubi si pa last
Matere božje. Prosim te torej, nikdar ji
ne odreci svoje službe. Dolgo časa si bil
že divji in neukrotljiv kakor volk, kdaj
bo pač prišel dan, da se izpremeniš v jagnje."
Solze udušijo materi besede. Te besede
so pa kakor puščica prebodle otrokovo srce.
Celo noč ni mogel spati, vedno se mu
je zdelo, da stoji Marija pred njim. Na¬
posled zakliče: „0 premilostljivadevica! Le
enega te prosim: Izprosi mi pri svojem
božjem Sinu, da mi odpusti grehe moje
mladosti. Kakor je doslej njega in tebe
žalilo moje ravnanje, tako se hočem odslej
potruditi z vsemi močmi, da bom vama
všeč." Andrej je zapustil svet, stopil v sa¬
mostan Karmelitov, kjer je v največji spo-
kornosti živel - postal svetnik.

Glejte krščanski starši, tako pomaga
Marija staršem pri njihovi nad vse težavni
in važni nalogi, pri vzgoji otrok. Zato vam
še enkrat kličem: Vodite svoje otroke k
Mariji, pod njenim varstvom, z njeno spo-
močjo in po njenem zgledu boste naj¬
bolje izvršili svojo nalogo, sebe in svoje
otroke vodili k njihovemu pravemu cilju,
k Bogu in s tem k njihovi pravi časni in
večni sreči. Amen.

17 .

Naša mati — zavetje v nevar=
nostih.

Kolikrat sem hotel zbrati
tvoje otroke, kakor zbira
koklja piščeta pod svoje
peruti. (Mat. 23, 37.)

V Florenci na Laškem je bil ušel lev
iz kletke in dirjal po ulicah mesta. Seveda
mu je vsakdo naglo ušel, kdor ga je le
zapazil. Le malo dete, ki se je igralo
pri vodnjaku, ni slutilo nevarnosti, in se
je dalje mirno igralo. Lev plane na otroka
in ga vrže na tla. Videti je bilo, da je
dete izgubljeno. Kdo bi si bil pač upal
iztrgati dete iz žrela divje zveri, saj bi
bil sam gotov smrti. Toda našel se je
eden, ki se je drznil ugrabiti dete divjemu
levu in to je bila' — otrokova mati. V
zadnjem trenotku prihiti in vkljub vsem
svarilom in odgovarjanju plane na leva,
se z njim ruje toliko časa, da mu vsa
okrvavljena iztrga krvavega otroka. Kaj

136

stori prava mati za svojega otroka! Ona
se ne zadovolji samo s tem, da da otroku
življenje, da mu to življenje ohranjuje in
krepi s hrano, marveč ga tudi varuje v
nevarnostih, bodisi dušnih ali telesnih.

Kar pa stori vsaka prava zemska mati,
isto dela, in sicer še v veliko večji meri
naša nebeška mati Marija. Tudi ona se
ne zadovolji s tem, da nam je dala dušno
življenje, da ga nam krepi, ko nas vodi
od čednosti do čednosti, ko nas s svojo
milostjo in svojim zgledom podpira, da
vestno izpolnjujemo svoje dolžnosti, mar¬
več nam tudi v vseh nevarnostih bodisi
dušnih ali telesnih, stoji zvesto ob strani,
nas podpira in ščiti, nam pomaga, da jih
srečno prestanemo.

Kdo bi pač mogel našteti vse nevar¬
nosti, ki nam pretijo od vseh strani bo¬
disi za dušo ali za telo. Odkar sta prva
človeka zapustila raj, je vse stvarstvo po¬
stalo človeku nekako sovražno. Vse stvari
nekako prežijo in tiščijo na njega, da bi
maščevale razžaljenje neskončnega veli¬
čanstva božjega ter človeku škodovale zla¬
sti na telesu. Izza vsakega vogla, bi skoraj
rekli, preži nanj kaka stvar, ki bi ga rada
uničila.

137

Koliko številnejše, pa tudi nevarnejše
so šele nevarnosti, ki pretijo njegovi duši.
Zdaj ga napada hudobni duh, ki hodi po
besedah apostolovih okrog kakor rjoveč
lev in išče koga bi požrl, zdaj mu na¬
stavlja zanjke hudobni svet, zdaj se dvi¬
guje v njem meso, njegovo slabo nagnje¬
nje, njegove strasti, ki bi ga rade pahnile
v brezdno greha in večnega pogubljenja.
Res, kakor pravi (ob, vojska je človekovo
življenje na zemlji (Job. 7, 1.), huda ne¬
prestana vojska. Oh, koliko jih pade v
tem boju, pade ne samo za to življenje,
ampak za celo, neizmerno večnost. Ali je
pa mar nebeška mati kaj temu kriva, ali
je mar pri njih zanemarila svoje materinske
dolžnosti ? Niti najmanj. Koliko se ona
trudi in prizadeva, da bi jih rešila, kako
jih svari in opominja, hodi za njimi in
jih kliče v svoje materino naročje, jim po¬
nuja svojo podporo. Če pa nočejo sami,
siliti jih ne more in tudi noče. Zato tudi
njim veljajo besede, ki jih nekoč zaklical
Gospod mestu Jeruzalemu : „Kolikrat sem
hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira kok¬
lja svoja piščeta pod peruti, pa nisi hotel.
(Mat. 23, 37.) Kakor skrbna koklja kliče
v nevarnosti svoja piščeta pod svoje pe-

138

roti, enako kliče tudi Marija v nevarnostih
svoje otroke v svoje krilo, v svoje naročje,
da jih obvaruje.

Naše življenje se kaj pogosto primerja
vožnji po morju, kjer človeku pretijo obilne
nevarnosti. Zdaj se dvignejo viharji, ki
izkušajo ladjo pogrezniti v neznansko glo¬
bočino morja, zdaj se ladja razbije ob
klečeh, ki so skriti pod navidezno popol¬
noma varno morsko giadino, zdaj obsedi
na peščenih tleh (sipinah) in ne more
dalje. V morski globočini pa preži vse
polno zveri, ki komaj čakajo, da jim pride
človek v žrelo. Enako je v človeškem živ¬
ljenju, kjer se pogosto dvignejo viharji
izkušnjav hudih nagnjenj, strasti, ki izku¬
šajo pogrezniti dušo v brezdno greha in
pogubljenja. Povsod se skrivajo kleči, ob
katerih se razbije ladja dušnega življenja.
V vseh teh nevarnostih pa imamo skrbno
mater, ki nam pomaga, da srečno prebi¬
jemo vse te nevarnosti. Ona nam je svetla
morska zvezda, ki nas vodi po morju tega
življenja, da srečno prijadramo v prista¬
nišče večnega veselja. Z ene strani nam
izprosi potrebno milost, z druge strani
nam pa blišči s svojim čudovito lepim
zgledom, ter kaže pot skozi vse nevarnosti.

139

Kdor se v nevarnostih z vsem zaupanjem
zateče k njej, kdor ima svoje oči vedno
uprte v njo ter tudi ravna po njenem
zgledu, temu se ni ničesar bati, njega ne
bo premagalo ne meso, ne hudobni svet,
ne peklenski sovražnik. Pač res kakor
pravi sv. Bonaventura: »Ako je Marija z
nami, kdo more biti še zoper nas? »Zato
nam kliče sv. Bernard tako lepo:

„Ako si prišel do spoznanja, da se po
morju tega življenja več voziš med vi¬
harji in vetrovi kot pa hodiš po tleh,
nikdar ne odvrni svojih oči od svet¬
lobe te zvezde, od Marije, ako se nočeš
v viharjih vtopiti. Ako se dvignejo zoper
tebe viharji izkušnjav, ako zadeneš na kleči
bridkosti, ozri se na zvezdo, kliči Marijo.
Ako te valovi napuha, častilakomnosti,
obrekovanja, zavisti mečejo semintje: po¬
glej na zvezdo, kliči Marijo. Ako jeza, la¬
komnost ali meseno poželenje pretresajo
tvojo dušo: upri svoje oči v Marijo. Ako
te plaši pogled na velikost tvoje pregrehe,
ako te muči omadeževanost tvoje vesti ali
te straši strah pred sodbo, da bi te kmalu
pahnil v globočino obupnosti: misli na
Marijo. V nevarnostih, v potrebah, v ne¬
gotovosti misli na Marijo, kliči Marijo.

140

Nikdar naj ne izgine iz tvojih ust, nikdar
iz tvojega srca. Da boš pa deležen njene
priprošnje, ne pozabi nikdar, kakšen zgled
ti je dala v svojem življenju. Ako njej
slediš, ne boš zašel; ako njo prosiš, ti ni
treba obupati; ako nanjo misliš, ne boš
zgrešil prave poti, ako te ona drži, ne boš
padel; ako te ona varuje, se ti ni treba
bati, ako je ona tvoja vodnica, se ne boš
utrudil; ako ti je ona milostljiva, boš go¬
tovo dosegel svoj cilj in sam izkusil kako
resnične so besede: „Devici pa je bilo
ime Marija, to je morska zvezda."

❖

* *

»Napočilo je jutro dne 18. aprila 1884,
za nas nepozabnega dne," nam pripove¬
duje neki vojak. »Stali smo pred vasjo
Diippel. Za nami so gromeli topovi. Zem¬
lja se je tresla od pokanja in gromenja.
Pred nami so bili nakopi diipelski. Mi smo
jih morali naskočiti. Vsak je vedel, da se
gre za življenje in smrt. Predvečer me
vpraša moj tovariš kažoč na moj škapulir,
kaj to pomeni. ,To je moj škit za jutra¬
nji boj/ mu odvrnem. Jaz zaupam na
pomoč Matere božje, ona me bo varovala. 1
Ko so ob deseti uri potihnili topovi in

141

smo se pripravili za naskok, molil sem
potihoma: Spomni se, o premila Devica
Marija itd. Stal sem sredi ognja, na desno
in na levo so padali tovariši, tretji del
moje stotnije je bil ranjen ali mrtev. Zma¬
gali smo in jaz sem ostal popolnoma ne¬
poškodovan. Za svoje življenje se nimam
drugemu zahvaliti kakor blaženi Devici
Mariji."

Kar je tu Marija storila v telesni ne¬
varnosti isto dela in še veliko raje v du¬
šnih nevarnostih. Kako srečni smo torej,
da imamo tako dobro mater, ki tako vestno
izpolnjuje svojo materino dolžnost, da nas
varuje v vseh nevarnostih. Zato se ji
z vsem srcem izročimo, da v polni meri
postanemo deležni njenega materinskega
varstva. „Kakor piščeta" — nam kliče sv.
Tomaž iz Villanove — »kadar zagledajo
sokola, bežijo pod varujoče peroti kok-
Ijine, enako hitimo tudi mi pod varstvo
Marijino, kadar nas napada sovražnik," da
srečno premagamo vse nevarnosti, ter do¬
spemo na svoj cilj, k svoji materi, kjer ni
več nevarnosti, kjer ni več boja, ampak
največja varnost in vsled tega tudi naj¬
večja sreča. Amen.

18 .

Naša mati — tolažnica
žalostnih.

Kakor mati tolaži, tako
bom jaz vas potolažil
(Iz. 66, 1J.)

Po grehu naših prvih staršev je postala
zemlja prava solzna dolina, saj na njej
tečejo takorekoč neprenehoma solze. S
solzo stopi človek na svet in s solzo ga
zopet zapusti. Med tema dvema solzama pa
— oh — koliko solza. Kdo bi pač mogel
popisati vse bridkosti in nadloge, vse križe
in težave, ki zadevajo človeka na zemlji,
ter mu iz oči izvabijo solze. Tu je po¬
manjkanje in revščina, tam bolezen; tu
preganjanje in zaničevanje, tam obrekova¬
nje in druge krivice. Človeški rod je po¬
doben Jobu, katerega so zadevale nadloge
druga za drugo. Eden njegovih prijateljev
ga obišče ter potolaži rekoč: „Kliči kakega
svetnika, razodeni mu svojo potrebo in
prosi ga pomoči." (Job. 5, 1.) Tudi ves
človeški rod skupaj in vsak človek posebej

143

potrebuje pomočnika, tolažnika v svojih
potrebah. Pa kje ga bo našel?

Poglej v družino! Kaj stori otrok, ka¬
dar česa potrebuje? H komu se najprej
zateče, koga najprej prosi podpore? Ali
ne svoje matere ? V materino naročje naj¬
prej hiti, dobro vedoč, da če bo kje našel
pomoči in tolažbe, jo bo v prvi vrsti našel
pri materi. Pa kolikokrat so tudi materi
zvezane roke, da ne more pomagati, kakor
bi tudi rada, da skoraj ne more tolažiti,
ker sama potrebuje tolažbe.

Cesar pa zemska mati ne more, kakor
bi tudi rada, to pa lahko stori in tudi v
resnici vedno stori naša nebeška mati Ma¬
rija. Pri njej pa najdemo mi, njeni otroci
v vseh svojih težavah in potrebah, v vseh
stiskah in nadlogah gotovo pomoč in to¬
lažbo. Zato jo imenuje sv. Cerkev: tolaž¬
nico žalostnih, zdravje bolnikov, pomoč
kristjanov.

Kakor je srce prave matere v prvi
vrsti naklonjeno tistim otrokom, ki so sla¬
botni , bolehni, nesrečni, enako in še ve¬
liko bolj je srce naše nebeške matere v
posebni meri naklonjeno nesrečnim nje¬
nim otrokom, saj je sama v polni meri
okusila, kako bridka je kupa trpljenja. Od

144

rojstva do groba so jo obiskovale razne
nadloge, zadeli razni križi. Komaj je pre¬
bila en udarec, zadel jo je že drugi. Ko
ima poroditi svoje božje dete, ne najde
nikjer prenočišča, v zapuščeni, revni du¬
plini mora iskati zavetja. Svojemu novo¬
rojenemu detetu ne more pripraviti boljše
zibelke od jasli in ne more dati boljšega
ležišča kot trdo slamo. Komaj se razglasi
rojstvo njenega božjega Deteta, že ga pre¬
ganja Herod, že mora z njim bežati v
daljni Egipt. Koliko bridkosti in trpljenja
ji pa šele povzroči njegovo trpljenje, nje¬
gova smrt, da ne govorim o drugih te¬
žavah in nadlogah. — Lahko rečemo, da
ni noben človek toliko trpel, toliko solza
prelil kot Marija. Kako bi torej ne ljubila
nesrečnih svojih otrok, ko iz lastne izkušnje
pozna bridkost trpljenja in nadlog, kako
jim ne pomagala na vse načine, saj je svoje
srce popolnoma uravnala po presvetem Srcu
Jezusovem.

Presv. Srce Jezusovo pa nikomur ni
bilo v toliki meri naklonjeno kakor ne¬
srečnim. Kdo se je v prvi vrsti zbiral
krog njega? Ali niso bili ubogi, bolniki
- z eno besedo trpini? Kdor je prišel k
njemu, ni šel od njega brez tolažbe in

145

pomoči. Še sam jih je klical k sebi rekoč:
„Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste
obteženi, jaz vas bom pokrepčal." (Mat.
11, 28.) Ali ni hodil iz kraja v kraj po¬
vsod dobrote deleč, kakor pravi sv. pismo?
Zato je tudi Marijino srce v polni ljubezni
vdano trpinom, katerim deli pomoč in
tolažbo kakor s svojo milostjo, tako s svo¬
jim zgledom.

K sv. Filipu Neriju je nekoč prišel
človek, ki se v svoji bridkosti ni mogel
potolažiti. Kaj stori svetnik ? Pelje ga na
kupolo cerkve sv. Petra. Tam mu pokaže
mesto rekoč: „Moj prijatelj, vem, da imaš
vzrok žalovati, toda pomisli, da nisi sam
v trpljenju. Poglej mesto in vse hiše, po¬
misli koliko reve in bede pokrivajo te
strehe, ki se ne da primerjati s tvojo. Bodi
potolažen, nisi ti sam in tudi ne prvi, ki
trpiš." In človek je šel potolažen od njega.
Isto dela tudi naša nebeška mati. Ne kaže
nam pa na tujo revo, tujo gorje, ampak
svoje lastno. Glej, moj otrok, nam kliče,
jaz sem isto in še veliko več pretrpela kakor
ti. Ti si v pomanjkanju, kdo je večje po¬
manjkanje trpel od mene? Ti si bolan,
glej moje srce je prebadal sedmeri meč
bolečin. Ti žaluješ za očetom, materjo,

Najboljša Mati.

10

146

otrokom, glej tudi jaz sem stala ob smrtni
postelji svojega najboljšega otroka, svojega
najboljšega ženina. Ti si ubog hlapec ali
dekla, moraš trdo delati, grdo ravnajo s
teboj, jemljejo ti dobro ime in poštenje
- glej mene svojo mater, nič bolje se
tudi meni ni godilo, ampak še slabše kot
tebi. Naj te zadene kateri križ koli, ne boš
ga nosil, da bi ga jaz pred tabo ne bila
nosila. Pa kako ?

Tudi najhujše trpljenje, tudi največje
križe in težave je Marija nosila z največo
potrpežljivostjo, zakaj vera jo je učila, da
ji vse to pošilja najboljši nebeški Oče, ki
hoče le naše dobro. Tako naj tudi tebi,
ako te zadevajo nadloge, pogled na Ma¬
rijo vzbudi vero, ki se tako rada omaje
v trpljenju, pri hudih udarcev usode. Ma¬
rija te po tej veri uči, da bo ista roka,
ki te je udarila, tudi zacelila tvoje rane.
Vera, ki jo moreš občudovati v Mariji, te
uči, da te po trpljenju čaka veličastna
krona, katero je tudi Marija zaslužila le
po trpljenju. Zaupaj! Marijinemu trpljenju
je sledilo veselo vstajenje! Isto čaka tudi
tebe.

Polegtega pa še pomisli, da Marija ni
nikdar grešila in vendar toliko trpela.

147

Kaj pa ti? Ali ti vest ne očita nobenega
greha, za katerega bi bil zaslužil kazen ?
Glej ravno tvoje trpljenje te uči, da Bog
še ni nate pozabil, ker te hoče s trplje¬
njem očistiti, da te bo tam tem hitreje
mogel poplačati. Ali ne veš, da pravi
Zveličar: „Kdor hoče za menoj priti,
mora svoj križ nase vzeti in za menoj
hoditi."

Pa Marija nas ne tolaži samo s svojim
zgledom, ona nam marveč tudi dejansko
pomaga. Kar je storila v Kani Galilejski,
kjer je na pomoč priskočila ubogima po-
ročencema, isto dela še vedno. „Marija je
vsem vse postala," pravi sv. Bernard, „vsem
odpira naročje svoje usmiljene ljubezni, da
vsi prejmejo od njene popolnosti: sužnik re¬
šitev, bolnik zdravje, žalostni tolažbo, greš¬
nik odpuščenje, da ga ni, ki bi se ne ogreval
na žarkih tega solnca." (In Sig. magn.)
Ako je Marija že v življenju razodevala
tako dobro, usmiljeno materinsko srce, večje
je njeno usmiljenje šele zdaj, ko biva v
nebesih pri viru vsega usmiljenja, pri ne¬
skončno usmiljenem Bogu. Zato pravi
sv. Bonaventura: „Veliko je bilo usmiljenje
Marijino do nesrečnežev, ko je še na svetu
živela v prognanstvu, veliko večje pa je

10 *

148

šele zdaj, ko biva v nebesih, zakaj „zdaj
pozna", tako pristavlja sv. Alfonzij Liguori,
„veliko bolj našo vero in ima zaraditega
tudi več usmiljenja."

*

* %

V Parizu sta živela mož in žena v
velikem siromaštvu. Prebivala sta v silno
revnem stanovanju, za katero sta morala
na leto plačevati po 20 frankov. Mnogo¬
krat sta šla lačna spat in za zajtrk nista
imeli drugega kot kako trdo skorjo, ki
sta jo v vodi namočila. Svoje bede pa
vendar nista hotela nikomur razodeti, ker
sta bila nekdaj v boljših premoženjskih
razmerah, pa brez svoje krivde zašla v
največo revščino. Zadnji čas sta bila že
vse poprodala in zdaj nista imela prav
nič več, od česar bi bila živela.

Bila je ravno sobota, ko nista imela
nobenega vinarja več, pa tudi ne koščka
kruha. Zena je bila silno slaba, mož pa
je ležal bolan v postelji. Dan je prešel in
noč se je približala, ne da bi bila še kaj
zaužila. Tu sedita starčka in se bridko jo¬
kata in molita. Sila je naposled prisilila
staro ženo, da je šla na ulico, da bi pro¬
sila miloščine, a ni mogla, preveč jo je

149

bilo sram. Vrnila se je še slabša kot
prej. Oseminštirideset ur že nista ničesar
zaužila. Mrzel pot jima je tekel iznad bleda,
upadla obraza. »Uboga žena," pravi mož,
»umreti bova morala, Bog je naju zapustil."
Zena ničesar ne odvrne. Čez nekaj časa
pa vstane in reče: »Zateciva se k sveti
Devici, ona je tolažnica žalostnih, zavetje
ubogih, ona bo nama pomagala. Čakaj,
imam še malo svečko, to bova nažgala.
Prepričana sem, da nama bo Marija po¬
magala." V temi poišče svečo, jo prižge
ter postavi za malo podobo Marijino, ki
jima je bila še ostala. Oba poklekneta in
molita in se bridko jokata.

Zraven njunega stanovanja je pa pre¬
bivala delavka, ki je imela bolnega otroka.
Ko ponoči vstane, da bi otroku dala piti,
zapazi, da imata starčka še luč. Meneč, da
se jima je morda kaj hudega pripetilo, se
naglo obleče in gre pogledat, kaj da je.
Ko odpre vrata, se ji pokaže skrajno ža¬
losten prizor. Tu zagleda oba na tleh pred
podobo Matere božje. Naglo gre k njima
ter ju vpraša, kaj da jima je. V solzah ji
potožita svojo veliko bedo. Naglo kakor
je bila prišla, je odšla delavka v svoje
stanovanje, nabrala jedi, kar je imela, ter

150

prinesla ubogima starčkoma, da ju je okre¬
pila in rešila gotove smrti

Drugi dan je vso stvar naznanila žup¬
niku in predstojniku Vincencijeve družbe,
ki sta zanaprej skrbela za uboga starčka.
Čez nekaj časa sta pa še nekaj podedo¬
vala, da sta mogla zanaprej brez posebnih
skrbi živeti. Tako je Marija pokazala, da je
v resnici naša predobra mati, ki priskoči
na pomoč svojim otrokom v njih potrebah
ter jim deli potrebno tolažbo in pomoč.
Amen.

19 .

Naša mati in — umirajoči.

Ako bi tudi po smrtni
senci hodil, se ne bom bal
hudega, ker si ti z menoj.

(Ps. 22, 4.)

Leta 1848. je bil na Ogrskem mlad
plemenitaš obsojen v smrt, ker se je bil
udeležil vstaje. Mati njegova se je zatekla
k vladarju, ter ga prosila pomiloščenja,
toda zastonj. Cesar je bil samoposebi pri¬
pravljen mladeniča pomilostiti, toda njegovi
svetovavci so menili, da je treba pokazati
ljudem, da se postave ne smejo kar tako
tjavendan prestopati. Nato je cesar potrdil
obsodbo. Kaj stori mati nesrečnega sina?
Ko mu ni mogla drugače več pomagati,
ga rešiti gotove smrti, mu je hotela vsaj
smrt olajšati. Ko je bila v ječi obiskala
svojega sina, ga je tolažila in mu rekla,
da hoče vse storiti, da bi ga rešila, da naj
do zadnjega ne obupa, tudi če bi ga že
peljali na morišče. Da bi ga takoj obve¬
stila o uspehu svojega prizadevanja, mu
je rekla, da se bo postavila na pot, kjer
ga bodo peljali na morišče, in sicer v svetli

152

obleki, ako bo dosegla pomiloščenje, sicer
pa v črni. Ko pride ura, da so nesrečnega
častnika peljali na morišče, da bi ga ustrelili,
stala je njegova mati ob potu, in sicer —
v svetli  obleki. Mladenič je menil, da
je mati izprosila pomiloščenje, in preden
je mogel spoznati resnico, je bilo pa nje¬
govo srce že prestreljeno. Kolikortoliko
mu je mati na ta način olajšala smrtni
strah. Glej, kaj stori mati, da bi otroku
olajšala zadnje ure.

Tudi mi vsi brez izjeme smo v smrt
obsojeni, zakaj prejalislej se bodo tudi nad
nami izpolnile besede apostolove: „Dolo¬
čeno je človeku enkrat umreti." Te smrtne
obsodbe tudi naša najboljša nebeška mati
pri vsej svoji mogočnosti in usmiljenosti,
pri vsej svoji materini ljubezni ne more
predrugačiti. Zato pa dela isto, kar je sto¬
rila ona mati, seveda v veliko večji meri.
Na vse načine se trudi, da bi nam vsaj
olajšala smrtno uro, ko nas popolnoma
rešiti ne more.

Marsikatera bridka ura zadene človeka
v njegovem življenju, toda med vsemi je
ni skoraj bridkejše kot je zadnja. Že spo¬
min na to uro povzroči človeku veliko
bridkosti, saj pravi sv. pismo: „0  smrt!

153

kako bridek je tvoj spomin človeku, ki ima
svojo srečo v premoženju." (Ser. 41, 1.)
Kaj šele ta ura sama. Smrt je najbrid-
kejša ločitev.

Poglej otroka, kadar se poslavlja od
očetovega doma. Kako milo pregleduje
še enkrat vse kotičke in reči ljubega doma.
Komaj zadržuje solze, a tolaži ga upanje,
da se bo morda še kdaj povrnil. V smrti
pa mora človek za vedno zapustiti ta svet,
na katerega je bil navezan s tolikimi vezmi.
Je li čudo, da je rekla posvetna kraljica ob
svoji zadnji uri: »Vsa nebesa dam, da bi
le mogla še štirideset let živeti."

Smrt je ločitev od dragih, ločitev duše
od telesa. Tudi ta ločitev je huda, ker
s silo raztrga one nežne vezi, ki so nas
vezale na priljubljene nam osebe; vezi,
ki so združevale telo in dušo:

Poleg tega pa človeka še mnogokrat
mučijo najhujše telesne bolečine, muči ga
pogled v preteklost, ki mu kaže storjene
grehe, lahkomiselno zapravljeni dragoceni
čas življenja, plaši ga pogled v prihodnost,
kjer ga čaka sodba, neskončna večnost.
V svitu mrtvaške sveče se mu pokaže
življenje v povsem drugačni luči. Kar se
mu je prej zdelo, le malenkostno, zdaj

154

zadobi povsem drugačno podobo. Kar je
prej zaničeval, zadobi zdaj v njegovih
očeh veliko vrednost. Marsikateri grehi,
za katere se človek prej ni kar nič zmenil,
marsikatere dolžnosti, katere je prej lahko¬
miselno zanemarjal, se mu zdaj pokažejo v
popolnoma drugačni svetlobi.

Smrtna ura je pa tudi najvažnejši tre-
notek, saj je od njega odvisna vsa večnost.
Kaj čudo, da napne pekel vse svoje sile,
da bi si vsaj ta trenotek pridobil človeka
ali ga pa obdržal v svoji oblasti. Kolikokrat
se je že človek v tem trenotku spravil z
Bogom, rešil sužnosti satanove, kolikokrat
morda šele ta trenotek zašel v njegovo
oblast!

Kako srečni smo, da imamo predobro
nebeško mater, ki nas tudi v tem trenotku
ne zapusti. Kakor nas je vodila skozi živ¬
ljenje, nas podpirala, varovala, tolažila in
nam pomoč delila, tako nam stoji ob
strani tudi v zadnjem boju. Le poglej
dobro mater, ki ima bolno, smrtnonevarno
bolno dete! Niti za trenotek skoraj ne za¬
pusti njegove smrtne postelje. Zdaj mu
deli zdravilo, zdaj mu obriše čelo, katero
zaliva mrtvaški pot, zdaj ga tolaži, zdaj
ga osrčuje. Enako in še v veliko večji

155

meri dela naša najboljša nebeška mati
Marija. Kakor je stala na gori Kalvariji
ob križu, na katerem je umiral njen ljub¬
ljeni Sin, enako stoji tudi ob smrtni po¬
stelji svojih otrok. „Marija je velik orel/'
pravi tako lepo sv. Bernard, „ki nas s
svojimi perotmi varuje pri zahodu solnea
našega življenja."

Ona nam izprosi vse potrebne milosti,
da se moremo ustavljati hudobnemu duhu.
Že njeno ime samo ima toliko moči, da
odpodi hudobnega duha. „ Slavno in ču¬
dovito je tvoje ime, o Marija," kliče
sv. Bonaventura, ,/tistim, ki se ga spomi¬
njajo in izgovarjajo ob smrtni uri, se ni
bati pekla." Ločitev s tega sveta nam
olajšuje s tem, da oživlja vero, ki nam
kaže večno bogastvo, večno najvišjo čast
in veselje, katero bomo zamenjali s po¬
svetnim bogastvom, s posvetno častjo in
veseljem. Ločitev od dragih nam osladi
z zatrdilom sv. vere, da je ta ločitev le
kratka, da se po kratkem času zopet sni¬
demo z njimi v očetovskem domu, kjer
ni več ločitve. Pa tudi ločitev duše od
telesa ni več tako bridka, ker nas spominja
obljube sv. vere, da bo tudi naše telo
zopet vstalo iz groba, se združilo zopet

156

z dušo in ž njo vred uživalo večno ve¬
selje, večno srečo.

In če umirajočega plaši pogled v pri¬
hodnost, če ga muči pogled na sodnika,
pred katerega bo moral v kratkem stopiti,
ga zopet Marija varuje obupnosti, ker pri¬
hiti, kakor pravi sv. Jeronim, naproti umi¬
rajočemu, ga sprejme v svoje naročje, ter
pelje pred večnega sodnika. Potem naj
bi se pa človek še bal ? Angleški pleme¬
nitaš Leander se je bil namenil zastrupiti
kralja. Kralj pa je izvedel za njegov naklep.
Ves razjarjen plane z mečem na njega,
ter ga hoče prebosti. Leander pa zbeži
in drvi po sobah kraljeve palače, dokler
ne pride v sobo kraljeve matere, ter jo
prosi pomoči. Kralj pridrvi v sobo ter
hoče Leandra prebosti, toda mati mu za¬
kliče: ,/Stoj kralj, dasi je vreden smrti,
vendar materino naročje je zavetje." In
kralj je prizanesel Leandru. — Ako je
zemska mati toliko dosegla pri svojem
sinu, kaj pač premore šele nebeška mati
pri svojem najboljšem Sinu, kralju nebes
in zemlje, pri večnem sodniku. Kaj bi se ’
torej človek bal stopiti pred tega sodnika,
ako ima takorekoč seboj njegovo in svojo
najboljšo mater Marijo.

157

Alanu, ki se je vedno priporočal Ma¬
riji: »Sveta Marija, mati milosti, mati
usmiljenja, varuj me pred hudobnim so¬
vražnikom in sprejmi me ob smrtni uri,"
se je Marija sama prikazala ob zadnji
uri in mu rekla: „Ker si me tolikokrat
prosil, da naj ti stojim ob strani v zadnji
uri, zato sem prišla, da te podpiram.
Zagotavljam te, da te ne bom zapustila,
dokler nisi izdihnil svoje duše. Sama te
popeljem v večno slavo." — Ali si čul ?

Ako torej hočeš, da bo tudi tebi Ma¬
rija skazala svojo materino skrb in lju¬
bezen ob zadnji uri, zatekaj se tudi ti
k njej v svojem življenju, bodi ji dober
otrok, pa boš mogel reči s psalmistom :
„Ako bi tudi po smrtni senci hodil, ne
bom se bal hudega, ker si ti z meuoj.“
(Ps. 22, 4.)

*

Na Škotskem je neki škof obiskal svojo
škofijo. Na njegovem potovanju ga nekoč
prehiti noč, ker je bil v gozdu zašel
Pride do uboge koče ter prosi prenočišča.
Prebivalci te hiše ga prijazno sprejmejo,
ne vedoč koga so sprejeli, ter mu tudi
prav prijazno strežejo, kolikor jim je

158

pripuščala njih revščina. Po večerji za¬
pazi škof, da so ti dobri ljudje videti precej
potrti, da jih tare neka velika bridkost.
„Vi ste res dobri ljudje," jim reče, „toda
zdi se mi, da ste otožni?" Mati, ki je že
čakala na to vprašanje, kakor je bilo vi¬
deti, takoj odvrne: „Da, mi smo zelo ža¬
lostni. Tu zraven v sobi ležijo naš stari
oče in smrt se jim vedno bolj bliža, toda
kar je še najžalostnejše, nočejo se kar
nič pripraviti za smrt."

„Ali smem iti k njim?" vpraša škof.'„Za-
kaj pa ne ?“ odvrne žena ter pelje gosta k
bolniku.

Škof takoj spozna, da se bolniku bliža
smrt, toda starček ni hotel umreti. Ko ga
škof opozori na njegov nevarni položaj,
mu odvrne s čudovito odločnostjo: „Ne,
jaz ne bom umrl."

„Pomislite vendar, saj moramo vsi
umreti, vaša bolezen je pa nevarna." —
„Jaz pa vam povem, da ne bom še umrl,
to je nemogoče." Na vsa prigovarjanja
vedno enako odgovori: „Ne, ne bom še
umrl." — „Zakaj pa vendar tako določeno
trdite, da ne boste umrli, kakšen vzrok
pa imate ?“ - Bolnik ostro pogleda škofa
ter ga vpraša: „Ali ste katoličan?" „Da,"

159

odvrne škof. „Potem vam bom pa povedal,
zakaj še ne bom umrl."

Zbere vse svoje moči, se dvigne v
postelji ter pripoveduje z umirajočim, pa
vendar še dovolj močnim glasom: „Moj
gospod! jaz sem tudi katoličan; od svo¬
jega prvega sv. obhajila nisem nikdar opu¬
stil vsak dan prositi blaženo Devico Ma¬
rijo, da bi me ne pustila umreti brez
duhovnika. Ali mislite, da moja nebeška
mati ne bo uslišala moje prošnje? To je
nemogoče, ne bom še umrl, ne."

„Moj ljubi sin," odvrne škof globoko
ganjen, »tvoja molitev je uslišana, ta, ki
sedaj s teboj govori, je več kot duhoven,
je tvoj škof. Blažena Devica sama me je
privedla skozi ta^gozd, da sprejmem tvoj
zadnji zdihljaj." Škof razgrne svoj plašč
ter pokaže umirajočemu svoj škofovski
križ.

Ko umirajoči zagleda križ, ves vesel
zakliče: »O Marija, o moja dobra mati,
tisočkrat ti hvala." Potem se obrne k škofu
rekoč: „Prosim dajte me izpovedati, zdaj
sem prepričan, da bom kmalu umrl."

Ko se je izpovedal in spravil z Bogom
je kmalu zaspal v Gospodu. Posnemajmo
tudi mi tega moža v njegovem zaupanju

160

do svoje nebeške matere, da se ji vsak
dan priporočimo za najimenitnejši, najhujši
trenotek, za zadnjo uro, pa bo tudi pri
nas pokazala: da je v resnici naša dobra,
da najboljša mati, ki svojega otroka nikdar
ne zapusti. Amen.

20 .

Naša mati — mati vernih duš
v vicah.

Predrla sem globočine
prepada (Sir. 24, 8.)

„Pustite me k mojemu otroku, jaz mo¬
ram še enkrat videti svojega sma," je kli¬
cala mati plemenitaša Roberta Flandrijskega,
katerega je bil dal kralj zapreti v globoko
ječo, v katero ni bilo mogoče drugače
priti kakor po vrvi. »Pustite me k njemu,"
je tako dolgo klicala, dokler ni omehčala
neusmiljenega, trdega srca kraljevega, da
jo je dal za nekaj časa po vrvi spustiti v
strašno podzemsko ječo njenega sina. Glej,
kaj stori mati za svojega otroka! Nobena
reč je ne preplaši, ako je treba otroku na
pomoč priskočiti, ga tolažiti, mu lajšati
trpljenje.

Ako pa toliko stori zemska mati za
svojega otroka, kako bi si mogli misliti,
da je ljubezen naše nebeške matere manjša
do njenih otrok? Med temi jih je pa tudi
mnogo, ki so zaprte v strašni ječi, kamor
jih je zaprla neskončna pravičnost božja.

Najboljša Mati.

11

162

To so namreč duše v vicah. Ako je ona
pripravljena pomagati vsakemu svojemu
otroku, ako tudi najostudnejših grešnikov
ne zapusti, ako se k nji zatečejo, kako bi
pač mogla zapustiti svoje otroke v vicah.
Kakor jim je bila v življenju vedno zvesta,
najboljša mati, tako jih tudi v vicah ne
zapusti, ampak stori vse, da jim olajša trp¬
ljenje, da jih čimprej reši iz strašne ječe.

Vsaka prava mati obrača tem večjo
pozornost na otroka, čim revnejši je, tem¬
bolj mu posvečuje svojo materino skrb.
Marija najboljša mati, pa bi zanemarjala
duše v vicah, svoje otroke, ki so tako
revni, ki toliko trpijo.

Koliko bridkosti jim povzroča že to,
da so ločene od Boga, po katerem tako
željno hrepenijo. Slaba podoba teh duš je
Absalon, Davidov sin. Ko je bil ubil svo¬
jega brata, je moral bežati, in sicer je bežal
h kralju Gessurju. Bival je pri njem tri
leta, naposled se je smel povrniti domov,
pred obličje Davidovo pa ni smel stopiti.
Dve leti je tako preživel — toda to, da ni
smel pred očeta, mu je povzročilo toliko ža¬
losti in bridkosti, da je prosil svojega pri¬
jatelja Joaba, da naj posreduje pri Davidu
rekoč: „Zarotim te, daj mi videti obraz

163

očetov, če se pa spomni moje hudobije,
pa rajši vidim, da me umori, kakor da bi
dalje tako živel." Ako je hudobni Absalon
toliko hrepenel, gledati obličje svojega očeta,
kako zelo morajo šele duše v vicah hre¬
peneti, da bi čimprej gledale obličje svo¬
jega najboljšega nebeškega Očeta. Koliko
bridkosti morajo šele one občutiti, ker so
ločene od njega.

Polegtega pa mučijo duše v vicah še
druge kazni, ki jih jim je prisodila večna
pravica. Tudi te kazni so tako velike, da
presegajo vse trpljenje tega sveta. »Daši
so mučenci trpeli strašne bolečine« — pravi
sv. Avguštin — »vendar na svetu še nihče
ni trpel tolike kazni, kakršne trpijo duše
v vicah." »Ako imenujem vice" —• pravi
sv. Vincencij Fereri — »imenoval sem
vse, kar je bridkega, hudega, kar povzroči
trpljenje."

Toliko trpijo duše v vicah, in sicer
trpijo, ne da bi si mogle same kaj po¬
magati. Navezane so le na pomoč drugih.
Kako bi si torej mogli misliti, da bi jih
pozabila njihova najboljša mati Marija. Ako
ima ona že tako sočutno srce za naše zemsko
trpljenje, da nam vselej rada priskoči na
pomoč: ako je ona tolažnica žalostnih,

u*

164

zdravje bolnikov, pomoč kristjanov, kako
bi si pač mogli misliti, da ne bi poma¬
gala dušam v vicah ki so v najhujši bo¬
lezni, v najbridkejši žalosti, v največjih po¬
trebah. Pa tega ona tudi ne stori, marveč
je v resnici tudi dušam v vicah najboljša
mati.

Sama je rekla sv. Brigiti: »Jaz. sem
mati ubogih duš v vicah, jaz jim s svojo
priprošnjo olajšujem vse trpljenje." — Zato
ji kliče sv. Bernard : »Kdo, o blagoslov¬
ljena, more premeriti dolgost, širokost,
visokost in globočino tvojega usmiljenja,
zakaj njegova dolžina se razteza do sod¬
nega dne, njegova širokost obseza ves
svet, njegova visokost sega do nebeškega
božjega mesta, in njegova globočina je
prinesla rešitev tistim, ki sede v temi in
smrtni senci —• dušam v vicah." (Ser. 4
in ass.) Po besedah sv. Bernardina ima
ona tu neomejeno oblast, da more dušam
lajšati trpljenje in jih reševati. Zaraditega
uporablja nanjo sv. Bonaventura besede
sv. pisma: »Predrla sem globočine pre¬
pada," to je prehodila sem globočino vic
ter olajševala trpljenje ondi trpečih duš.
„0 kako ljubeznivo in dobrotljivo se ska-
zuje Marija tistim, ki morajo v vicah trpeti,

165

ko jim neprenehoma donaša olajšanje in
krepčilo," pravi sv. Vincencij Fereri. Pač
res kakor pravi sv. Alfonz Liguori: „Ča¬
stilce blažene Device Marije moramo v
resnici blagrovati, zakaj tem ni samo na
zemlji, ampak tudi v vicah tolažnica in
pomočnica. O srečni, trikrat srečni služab¬
niki te matere usmiljenja, zakaj njeno
varstvo jih spremlja ne samo skozi to živ¬
ljenje, ampak celo preko groba."

*

Sveti Dunstan, škof kenterberiški, je
imel čudne sanje. V spanju je videl dečka,
ki je stal ob velikem jezeru in metal trnek
v vodo. Čez nekaj časa vidi, kako ga po¬
tegne iz vode in da visi na njem lepa
ženska podoba. Drugi dan na vse jutro
gre pobožni škof v svgo cerkev. Med
potjo gre čez pokopališče in tu vidi dečka
■— ravno tistega, ki ga je bil ponoči videl
v sanjah, klečati pri novo izkopanem grobu.
Deček je lepo molil in solze pretakal. Svetnik
stopi k njemu ter ga vpraša, čemu da je
tako žalosten. „Oh," odvrne deček, „tu
ležijo že osem dni moja mati in od tega
časa prihajam sem vsak dan v jutro, da

166

kleče prosim ljubo Mater božjo, da naj reši
mojo mater iz vic, ako morda tam trpijo."
Zdaj je svetnik umel čudno prikazen, ki
jo je imel ponoči. Spoznal je, da je deč¬
kova molitev bila uslišana, da je Marija
na njegovo priprošnjo rešila njegovo mater
iz vic. Zato reče dečku: „Moj otrok, ni¬
kar se več ne. jokaj! V imenu božjem ti
naznanjam,- da so tvoja mati rešeni in že
šli na kraj večnega miru in veselja. 11  Amen.

«

21 .

Naše dolžnosti do naše matere.

In jima je bil pokoren.
iLuk. 2, 51.)

Ako se more o kaki materi reči, da
vestno izpolnjuje svoje materinske dolžnosti,
se pač more to v polni meri reči o bla¬
ženi Devici Mariji. — Ona je dala vsemu
človeškemu rodu dušno življenje, Jezusa
Kristusa. K temu življenju pa vodi vsa¬
kega posameznega človeka, bodisi da ga
dvigne iz teme krivovere, nevere k pravi
veri, da ga vodi k sv. krstu, bodisi da ga
vodi k zakramentu sv. pokore, ko je že
enkrat zapravil v sv. krstu dobljeno živ¬
ljenje. To življenje mu pa tudi krepi, va¬
ruje, vodi do vedno večje popolnosti, ko ga
takorekoč hrani z milostjo božjo, katero
mu v polni meri izprosi, in s svojim nad
v se lepim zgledom. Kakor prava mati ga
tolaži v nadlogah, podpira v trpljenju, mu
stoji ob strani v zadnji uri, ga celo spremlja
preko groba, kjer zanj posreduje pri več-
uem sodniku, ter mu lajša kazni, ki mu
l'h je prisodila večna pravica. — Res, Ma-

168

rija je naša mati, kakor si boljše, popol¬
nejše, vestnejše niti misliti ne moremo.
Kaj pa sledi iz tega za nas ? Ali ne, da
moramo biti tudi mi njeni dobri  otroci,
ako nam je ona tako dobra mati ? Da
bomo pa njeni dobri otroci, poglejmo v
naslednjih premišljevanjih kakšen je dober
Marijin otrok.

»Dolga je pot pouka po zapovedih,
kratka po zgledih," pravi stari pregovor.
Več kot vsaka beseda, izda lep zgled. »Be¬
seda gine, zgled prešine," pravi istotako
stari pregovor. Tudi mi bomo na živem
zgledu najlepše spoznali, kakšen je dober
otrok Marijin. Kje pa bomo našli tak
zgled ? Ni ga nam pač treba daleč iskati,
saj ga imamo takorekoč vedno pri rokah.
Boljšega otroka Marijinega si pač ne mo¬
remo misliti, kot je njeno ljubo dete Jezus.
To dete nam tako lepo, v tako umljivi
obliki kaže, kaj nam je treba storiti, ako
hočemo biti pravi Marijini otroci. — Za
danes si samo splošno oglejmo to podobo
pravega Marijinega otroka, v naslednjih pre¬
mišljevanjih pa si bomo natančneje ogle¬
dali posamezne poteze in črte te podobe.

Med zapovedmi, ki jih je dal Bog
izraelskemu ljudstvu na gori Sinaj, zavzema

169

odlično mesto četrta zapoved, zakaj pri tej
zapovedi Gospod določno obljubuje svoj
blagoslov tistim, ki jo izpolnjujejo, česar
pri nobeni drugi zapovedi ni storil. S tem
nam je hotel nekako namigniti, kako ime¬
nitna, kako važna je četrta zapoved: »Spo¬
štuj očeta in mater, da boš dolgo živel
in da ti bo dobro na zemlji." Teh zapo¬
vedi pa Jezus Kristus ni razveljavil, mar¬
več še potrdil, in sicer z besedo in z
dejanjem. Zlasti velja to o četrti zapovedi,
katero je sam vedno najvestneje izpolnjeval.
On je svoji materi Mariji dober otrok, ki
ji ves čas izkazuje trojno dolžnost, ki jo
četrta zapoved nalaga otrokom, namreč:
ljubezen, spoštovanje in pokorščino.

Ljubezen Jezusova do Marije je prav¬
zaprav večna. Ako komu, veljajo zlasti nji
besede sv. pisma: »Z večno ljubeznijo te
ljubim, zato sem te nase potegnil", zakaj
Jezus Kristus, druga božja oseba, si je
Marijo od vekomaj izbral za svojo mater.
Nobenemu človeku, tudi najmogočnejšemu
ni dano, izbrati si svoje matere. Mogočni
Salomon je mogel sicer svojo mater Bet-
zabejo, ko je postal kralj, dvigniti na kra¬
ljevi prestol, ji poleg svojega prestola po¬
staviti prestol, jo na vse mogoče načine

170

častiti, toda da bi ji bil rekel, ti bodi
moja mati in nobena druga, tega pa ni
mogel. Le Jezus edini izmed vseh otrok
človeškega rodu je mogel to storiti, iz¬
brati si mater. In izmed vseh hčera člo¬
veškega rodu si je izbral blaženo Devico
Marijo. Daši je videl v človeškem rodu
toliko odličnih hčera, pogumno Jahel, mo¬
dro Abigail, čisto Suzano, marljivo Ruto,
postrežljivo Marto, v ljubezni vneto Mag¬
daleno, dasi je videl nešteto trumo čistih
devic in mučenic — vendar se je njegovo
oko ozrlo na blaženo Devico Marijo. Ko¬
liko ljubezen je torej Jezus Kristus raz¬
odel že od vekomaj do Marije.

Kakor je pa Marijo od vekomaj tako
iskreno ljubil, tako ji je tudi v času, ko
je postala njegova mati, razodeval iz¬
redno ljubezen. Ako je že do drugih kazal
tako iskreno ljubezen, kaj šele do nje.
Poglej, kako ljubeznivo se ozre na mla¬
deniča, ki je od mladosti izpolnjeval nje¬
gove zapovedi. Kako iskreno ljubi svojega
prijatelja Lazarja. Solze, solze goreče lju¬
bezni pretaka ob njegovem grobu. Koliko
ljubezni razodeva do njegovih sestra, ka¬
tere pogosto obiskuje. Kako je zlasti ljubil
svojega učenca Janeza, da mu pusti poči-

171

vati ob svojem srcu. Koliko iskreneje je
pač ljubil šele njo, ki ga je rodila, hranila,
tako skrbno čuvala nad njim, zanj se tru¬
dila, sploh mu razodevala najiskrenejšo
ljubezen.

Ali pa more kak otrok više častiti
svojo mater, kot je častil Jezus svojo ma¬
ter ? Ali je ni povzdignil do najvišje časti,
ko jo je izvolil za svojo mater, postavil
za kraljico nebes in zemlje? Ali ni on
povzročil, da za Bogom nikogar v toliki
meri ne častimo kakor njo, da njena slava
odmeva od enega konca sveta do drugega,
da se razlega skozi vsa sto- in tisočletja
od početka sveta — pa se bo razlegala
do konca sveta? »Blagor telesu, ki je tebe
nosilo, in blagor prsim, ki so tebe dojile,"
je zaklicala na krvotoku trpeča žena Je¬
zusu, ko je pri njem zdravja iskala, in
tako mora za njo klicati ves človeški rod.

Končno je bil pa Jezus tudi pokoren
svoji materi — saj pravi sveti evangelij :
»Bil je njima, namreč Jožefu in Mariji —
pokoren." — Kakor je sicer vse zapo¬
vedi, ki jih je Bog dal izraelskemu narodu,
najnatančneje izpolnjeval, n. pr. zapoved
obrezovanja, zapoved obiskovanja službe
božje itd., tako je hotel tudi glede četrte

172

zapovedi biti človeškemu rodu najpopol¬
nejši zgled.

Ako hočeš torej biti pravi Marijin otrok,
posnemaj Jezusa. Kakor te z ene strani
Marija vodi k Jezusu, izpolnjujoč dolžnosti
prave matere, tako te z druge strani Jezus
vodi k Mariji, ker ti najlepše in najbolj
živo kaže, kake dolžnosti imaš do te svoje
najboljše matere. Zato vidimo, da so vsi
svetniki, ki so za Jezusom hodili po poti
svetosti in popolnosti, njega tudi posne¬
mali v otroški ljubezni do Marije. Glej
sv. Alojzija, sv. Janeza Berhmansa, sv. Sta¬
nislava Kostko, sv. Germano, sv. Paškala
in celo vrsto drugih, ki so razodevali tako
čudovito lepo ljubezen do svoje nebeške
matere, ji zvesto služili, pa ji tudi pokorni
bili v tem, da so v vsem ravnali po njenem
vzvišenem zgledu. Kaj čudo, da jih je tudi
ona takorekoč obsipala s svojimi milostmi,
da so se v polni meri nad njimi izpolnile
besede sv. pisma: „Jaz ljubim tiste, ki me
ljubijo, in kateri zgodaj name čujejo, me
bodo našli. Pri meni je bogastvo in čast,
preobilno premoženje . . . Hodim po potih
pravice in sredi pravičnosti steza, da obo¬
gatim tiste, ki me ljubijo in napolnjujem
njih zaklade." (Preg. 8, 17 — 21.) Daši je

173

ona dobra mati vsem, vendar posebno na¬
klonjenost in skrb razodeva tistim, ki so
ji dobri otroci po zgledu njenega najbolj¬
šega otroka, Jezusa Kristusa. Takim veljajo
besede Sirahove: „Ona mu bo naproti
prišla kakor častita mati in kakor deviška
nevesta ga bo sprejela. Ona mu bo da¬
jala jesti kruha (življenja in) razumnosti
in ga bo napajala z vodo zveličavne mo¬
drosti in se bo v njem vkoreninila, da
ne bo omahoval. Ona ga bo držala, da
ne bo osramočen in ga bo povišala pri
njegovih bližnjih, sredi zborovanja mu bo
usta odprla, in ga napolnila z duhom
modrosti in razumnosti in ga bo oblekla
s častnim oblačilom. Veselje in radost mu
bo nakladala, in večno ime mu bo dala
v dedščino." (Sir. 15, 2—7.)

*

* *

Leta 1870. je živela v Bretaniji na
Francoskem uboga družinica, ki se je s
pridnim delom hotela povzpeti do blago¬
stanja. Dobri starši so imeli tri sinove in
eno hčerko, ki je bila po svoji lepoti in
zlasti po svojih lepih laseh daleč na okrog
znana. Ko se je vnela vojska z Nemčijo
je moral tudi najstarejši sin med vojake.

174

Ločitev jih je hudo zadela, zlasti sestro,
ki se ni mogla potolažiti. Ob bližnjem
semnju gre h kupčevalcu z lasmi ter mu
proda svoje lepe lase. Čemu? Z denarjem,
ki ga je dobila za svoje lase, ki so bili
njen najlepši telesni kras, je kupila šopek
cvetlic ter ga položila Materi božji na oltar.
Ni ji bilo sicer toliko na tem, da bi se
brat zdrav na telesu vrnil iz vojske, am¬
pak še veliko bolj je prosila svojo nebeško
mater, da bi njen brat zopet našel vero
in nedolžnost, ki jo je izgubil v slabi to¬
varišiji. Vsak dan, dokler je imela kaj de¬
narja, je nesla nov šopek na Marijin oltar
s prošnjo, da bi Marija zopet privedla nje¬
nega brata na pravo pot. Ko mine vojska,
pride brat zdrav domov. Ko pozdravi sestro,
zapazi, da nima las. „Kje so pa tvoji lasje?"
jo vpraša. „Zate sem jih darovala," od¬
vrne dekle. Mladenič ji ne odvrne ničesar,
ampak s solzami v očeh jo objame in ji
obljubi, da bo prvič, ko bo šla k sv. ob¬
hajilu, tudi on z njo šel. To je tudi storil.
— Ta dekle je pač dobro vedela, kje naj
potrka, da doseže svojemu bratu mir srca.
Darovala je Mariji najdražje, pa Marija je
svojemu dobremu otroku tudi dala, za kar
je prosila. Amen.

22 .

Ljubezen do nebeške matere.

Ne zapusti je in te bo
ohranila; ljubi jo in te bo
obvarovala. (Preg. 4. 6.)

Prva dolžnost, ki jo imamo do svoje
nebeške matere, je ljubezen. Samoposebi
je umevno, da ta ljubezen ne sme biti
samo na jeziku, ampak da se mora poka¬
zati v dejanjih. »Jako dvomljiva bi bila
ljubezen" — pravi sv. Gregorij — »ako
bi bila le na jeziku. Dokaz ljubezni je de¬
janje." Kakšen je razloček med pravim in
naslikanim ognjem ? Naslikani ogenj ne
greje, ne peče, ne odseva, ne požge, je
vedno miren. Pravi ogenj pa nikdar ne
miruje, greje, žge, in bi požgal ves svet,
ako bi mogel. Glej, tak je razloček med
ljubeznijo, ki je le na jeziku, in ono, ki
je v srcu. Ljubezen na jeziku je naslikani
ogenj, ljubezen v srcu pa pravi ogenj, ki
nikdar ne miruje, odseva, žge ...

Le poglej prave častilce, prave otroke
Marijine! Ali je bila mar njihova ljubezen
le na jeziku, le v besedah, ali se ni naj-

176

očitneje razodevala v dejanjih? Poglej Je¬
zusa, kako lepo je na vse mogoče načine
razodeval svojo ljubezen do svoje matere.
Predvsem jo je pa pokazal š tem, da je
Marijo pred vsem svetom izbral za svojo
mater. Isto moramo tudi mi storiti. Daši je
ona že tako naša mati, vendar če ji hočemo
pokazati svojo otroško ljubezen, jo moramo
tudi mi na poseben, slovesen način izvoliti za
svojo mater. Kako naj se pa to zgodi, kdaj?

Predvsem določi v ta namen poseben
dan, najlepše kak praznik Matere božje.
Za ta dan se primerno pripravi n. pr. z
devetdnevnico. Ta dan opravi dobro, naj¬
bolje dolgo izpoved, ter dobro pripravljen
prejmi zakrament sv. Rešnjega Telesa. Po
teh pripravah poklekni, najbolje v cerkvi,
pred podobo Matere božje ter slovesno
izjavi pred nebom in zemljo, da se po¬
polnoma prostovoljno izročaš nebeški ma¬
teri, da ji hočeš v vseh rečeh biti po¬
koren služabnik, da ji posvetiš vse svoje
življenje, vse trenotke svojega življenja,
vse svoje misli in želje, vse besede in
dejanja, in jo prosi, da naj te vodi na
najboljši in najgotovejši način, te vlada
in razpolaga nad teboj in vsem, kar je
tvojega. Ta slovesna izvolitev Marije za

177

mater se pač najlepše izvršuje v naših
Marijinih družbah.

Tako so delali vsi pravi častilci Ma¬
rijini, vsi njeni pravi otroci. Tako se je
posvetil Mariji že sv. Gregor Nacijancenec,
ki v svojih spisih slovesno izjavlja, da si
izbere Marijo, nebeško kraljico, za svojo
gospo, za svoj edini zaklad, za svojo ne¬
omejeno srednico. (Tragaed. de Ch. pat.)

O sv. Edmundu, nadškofu kanter-
buryskem beremo, da se je v zgodnji
mladosti posvetil Bogu in nebeški Materi
na poseben in ljubezniv način. Pred po¬
dobo Marijino je storil obljubo vednega
devištva, Marijo si izbral za nevesto in
kraljico. V znak svoje zvestobe pa je na¬
taknil Marijini podobi na prst zlat prstan,
na katerem je bil zapisano angelovo
češčenje.

Kdaj naj se pa izvrši tako posvečenje,
kateri čas je pač najugodnejši, kdaj je
tako posvečenje Mariji najljubše? Tega
pač ni težko uganiti!

Ako hočeš komu kako veselje napra¬
viti in mu kaj podariti, mu boš pač tem
večje veselje napravil, čim dragocenejši
je dar, ki mu ga podariš. Enako boš tudi
Mariji napravil tem večje veselje, čim lepši,

Najboljša Mati.

12

178

čim dragocenejši je dar, ki ga podariš s
s svojim posvečenjem. Kdaj pa je tvoje
življenje najlepši in najdragocenejši dar
za Marijo? Gotovo in edinole v mla¬
dosti, dokler je tvoje srce še nedolžno
in čisto. »Mladenič daruje" — pravi
sv. Tomaž Akvinec — »od najboljšega, od
cveta svojega življenja, starček pa daruje
le ostanke." — Ako si gospodar izbira
posle, po kakih najbolj gleda ? Ali mar
po starih, že obrabljenih? Ali si ne izbere
marveč mladega, čvrstega posla ?

Kdaj je sad najdražji, kdaj so cvetlice
v visoki ceni ? Ali mar v jeseni ali v po¬
letju? Ali niso prvi sadeži najdražji, naj¬
dražje prve cvetke ? Zakaj ? Ker so redke.
Zato je tudi Bog v starem zakonu zahteval
prvine od vseh stvari, zakaj njemu gospo¬
darju vsega sveta se pač spodobi, da mu
darujemo najdražje. Kaj pa je prvina našega
življenja? Ali ni mladost? Zato je sam Bog
razodeval toliko ljubezni do mladosti. Zato
za njo drvi s toliko silo hudobni duh,
zato se za njo toliko potrudi svet. Ako
torej hočeš svoji nebeški materi izkazati
posebno ljubezen, daruj ji svojo mladost,
v mladosti se ji na poseben, slovesen, zgoraj
omenjeni način posveti. Ona pač za Bogom

179

v prvi vrsti zasluži, da ji podariš prve,
še ne poteptane cvetke svojega življenja.

Drugih, ki so že vele, ker so že šle
skozi mnoge roke, in so kolikor toliko od
sveta in mesa pomečkane, ki so z eno
besedo izgubile lepo dišečo vonjavo ne¬
dolžnosti s cvetečo njeno barvo in pomla¬
dansko lepoto, sicer Marija ne zametuje
vendar jih izdalja tako visoko ne ceni ka¬
kor prve.

Kakor se tisti vojak veliko više ceni,
ki se je v vojski odlikoval, pokazal svoj.
pogum in zvestobo, kakor pa tisti, ki je
zvesto služil ob času miru, tako tudi Marija
veliko više ceni tiste, ki se ji posvetijo v
mladosti, ki je čas najhujših neprestanih
bojev.

Takim, ki se posvetijo nebeški Materi
in to posebno v mladosti, veljajo besede
prerokove: »Dobro je človeku, če nosi jarem
od mladosti", jarem blažene Device Marije,
zakaj na te obrača še posebno svojo ma¬
terino skrb in ljubezen in se jim ob vsaki
priliki izkaže kot najboljšo mater.

*

* *

Slovečega profesorja na vseučilišču me¬
sta Lowen, Justa Lipsija, je nekoč vprašal

12*

ISO

njegov izpovednik, ležečega na smrtni po¬
stelji, katero dejanje njegovega življenja
mu zdaj ob smrtni uri deli največ tolažbe.
In kaj mu odvrne sloveči učenjak? Brez
vsakega pomisleka mu odgovori: „Da sem
stopil v družbo Marijino." Ta imeniten
mož se je s toliko vnemo udeleževal sho¬
dov Marijine družbe, da je mnogokrat
pustil kosilo, samo da ne bi zamudil shoda
Marijine družbe. Kaj čudo, daje tudi umrl
najlepše smrti v rokah učenega in po¬
božnega duhovnika Lessija.

Ali si čul ? Tako sloveč mož, ki je pač
doživel marsikateri imeniten trenotek, spo¬
znava določno in slovesno, da mu je med
vsemi dejanji njegovega življenja, najljubši,
ki mu povzroča največ veselja in tolažbe,
da je postal ud Marijine družbe, da se je
Mariji posvetil, jo izbral za svojo mater,
kraljico, vodnico. Zatorej se vsi, mladi in
stari, brez vsega odlašanja posvetimo tej
najboljši materi, da bomo tudi mi kot
pravi otroci v polni meri občutili skrb in
ljubezen te naše najboljše matere. Amen.

23.

Znaki otroške ljubezni.

Kjer je tvoj zaklad, tam
je tvoje srce.

(Mat. 6, 21.)

Sv. Bernardin Sijenec je dan za dne¬
vom šel iz mesta, ne da bi bil svoji teti,
pri kateri je bival, povedal, kam da hodi.
Ta teta je pa bila pobožna žena. Zato jo
je začelo skrbeti, kam da zahaja njen nečak,
da ne bi morda hodil v kako slabo to¬
varišijo. Nekega dne ga vpraša, kam da
hodi. „Jaz obiskujem nad vse lepo devico,"
— ji odvrne mladenič, »ki mi je dražja
kakor moje življenje. Ako je ne vidim
vsak dan, ne najdem pokoja." — Ta od¬
govor je še bolj oplašil teto. Nekega dne
gre naskrivaj za njim in kako se razve¬
seli, ko zagleda mladeniča, ki je klečal
pred podobo Matere božje zatopljen v
iskreni molitvi.

Glej, tako dela dober Marijin otrok.
Iskrena ljubezen do nebeške matere mu
nikdar ne da pokoja. Kakor je Gospod
rekel: »Kjer je vaš zaklad, tam je vaše
srce," tam je vse človekovo mišljenje, go-

182

vorjenje, delovanje, tako tudi dober Ma¬
rijin otrok obrača vse svoje misli, želje,
besede in dejanja na Marijo. Nanjo vedno
misli; sveta mu je vsaka reč, ki ga nanjo
spominja; svete njene podobe,.sveti njeni
kraji, sveti časi, ki ga nje spominjajo.

Pravi Marijin otrok vedno  misli na
Marijo. Da bi jo imel vedno nekako pred
očmi, nosi vedno pri sebi kako znamenje,
ki ga nanjo spominja bodisi kako svetinjico,
ali škapulir, ali podobico, ali rožnivenec.
Sv. Hedviga je nosila prstan, v katerem je
imela vdelano podobo Matere božje. Ce¬
sar Ludovik pobožni je vedno nosil krog
vratu podobo Matere božje. Na lovu se
je mnogokrat odstranil od svoje lovske
družbe, pokleknil pred to podobo, ter po¬
častil svojo nebeško mater. Sv. Janez Berh-
mans je vedno nosil sv. rožni venec krog
vratu.

Kakor dober otrok rad govori o svoji
materi, oznanja in poveličuje njeno mate¬
rinsko skrb in dobroto, tako tudi dobri Ma¬
rijini otroci radi govore o svoji nebeški
materi, jo slavijo na vse mogoče načine,
oznanjajo njeno slavo. Glej cerkvene očete,
s kako vnemo govore o njej. Spominjam
samo na sv. Bernarda. Koliko je ta lepega

183

spisal o Mariji. Res veselje je videti ga,
kako se trudi, da bi jo obsipal s slavo¬
spevi in častnimi naslovi. Vse je tako lepo,
tako dobro izbrano, da mora človek, ki
to bere, nehote ljubiti Marijo. Ako govoriš
o njeni svetosti in milosti, jo imenuje vir
milosti, vzor lepega življenja, lilijo nebeško,
luč brez teme, rožo brez trnja, golobico
brez žolca itd. Ako jo opisuje kot pribe¬
žališče in zavetje grešnikov, jo imenuje
lepo mavrico, sobano miru, rešiteljico sveta,
nebeško lestvico, vrata nebeška itd. S ko¬
likim veseljem govori o Mariji sv.Stanislav
Kostka, ki jo vedno imenuje svojo dobro
mater. Ko je umrl na golih tleh ležeč,
je imel odprte proti nebu obrnjene oči,
lica rdeča, da so dvomili, je li že mrtev.
Tu vzame eden okolistoječih podobo Ma¬
tere božje, pa mu jo drži pred očmi. Sveti
mladenič ni dal nobenega znamenja. Vsi
rečejo: »Zdaj je gotovo, da je mrtev, za¬
kaj če bi bilo še življenje v njem, bi bil
pač z migljajem glave razodel svojo lju¬
bezen do svoje ljube nebeške matere
Marije."

Dobremu Marijinemu otroku so sveti
kraji,  ki ga spominjajo na njegovo dobro
mater Marijo. Zato tudi dobri Marijini

184

otroci tako radi obiskujejo Marijine cerkve,
molijo pri oltarjih njej posvečenih, gredo
pogosto na Marijina božja pota. Cesar
Henrik Sveti je vselej najprej obiskal naj¬
večjo Marijino cerkev, kadar je prišel v
kak kraj. Pobožni Tomaž Sanchez ni nik¬
dar šel iz hiše, da ne bi bil obiskal kake
Marijine cerkve ali kapele. Sv. Stanislav je
vsaj v duhu obiskal tako cerkev, ako mu
tega ni bilo mogoče storiti s telesom. V
svoji samostanski celici se je obrnil proti
Marijini cerkvi, pokleknil in iz daleč po¬
zdravil in počastil svojo nebeško mater.

Sveti so pa Marijinemu otroku tudi
časi,  ki so njej posvečeni, tako: sobota,
ki je Mariji posvečen dan,  prazniki Ma¬
rijini in Marijin mesec majnik. Take pri¬
like porabi, da še na poseben način raz¬
odene svojo ljubezen do nebeške matere.
Ob sobotah se rad udeleži sv. maše ali se
posti v čast Matere božje. Na praznike se
pripravlja z devetdnevnicami, s postom.
Praznike praznuje zlasti s tem, da prejme
zakramente sv. pokore in sv. Rešnjega Te¬
lesa in opravlja Mariji v čast kaka dobra
dela. V majniku se z veseljem udeležuje
šmarnične pobožnosti in kolikor mogoče
vsak dan stori kaj v čast svoji nebeški

185

materi bodisi, da si kaj pritrga v jedi, v
govorjenju ali drugih rečeh, da deli mi¬
loščino itd.

Sploh Marijin otrok vsak dan začne
z Marijo in ga tudi z Marijo konča. Njej
posveti vse trenotke celega dneva, njej v
jutro in na večer izroči svoje oči, svoja
usta, svoje srce, sebe popolnoma vsega,
da vse takorekoč dela z Marijo, po Mariji
in za Marijo. O blagor Marijinemu otroku,
ki tako dela, saj pravi sv. Peter Damijan:
»Pojdite k Mariji, blizu pri njej biti je
dobro, dolgo pri njej ostati boljše, vedno
z njo bivati najboljše."

Marijinemu otroku so pa tudi svete
osebe, ki so bile z Marijo nekako v tesni
zvezi. Kakor namreč dober otrok svojo
ljubezen, ki jo ima do matere, raztega tudi
na tiste, ki so z materjo zvezani z vezmi
sorodstva, tako dober Marijin otrok tudi
svojo ljubezen posveti Marijinim staršem
sv. Joahimu, sv. Ani, Marijinemu ženinu
sv. Jožefu ter jim izkazuje posebno češčenje.

Končno se pa dober Marijin otrok tudi
rad pridruži tistim, ki Marijo posebno časte,
da se vpiše v Marijine bratovšine, da vstopi
v Marijine kongregacije ali družbe ter se
tudi z vso vnemo potrudi, da vestno iz-

186

polnjuje pravila teh bratovščin ali družb.
S tem si še posebno nakloni svojo mater,
kraljico nebes in zemlje. Dobra kraljica
sicer ljubi vse svoje podložnike, toda po¬
sebno je naklonjena tistim, ki so na nje¬
nem dvoru, v njeni bližini, ki so njeni
ožji služabniki. Takim je še posebno pri¬
pravljena deliti svoje milosti. Enako je tudi
Marija, nebeška kraljica, posebno naklo¬
njena tistim otrokom, ki se po bratovščinah
in družbah posvetijo njeni ožji službi, so
nekako njeni dvorniki.

Tem veljajo besede sv. pisma: „Njeni do¬
mači imajo dvojno oblačilo." (Preg.31,21.)

Tako razodeva dober Marijin otrok
svojo ljubezen do svoje nebeške matere.
Pa ne misli, da so s tem že vsi načini
navedeni, s katerimi moreš razodeti to lju¬
bezen. Teh načinov pač ni mogoče vseh
navesti saj pravi pregovor, da je ljubezen
iznajdljiva. Le vzemi v roke življenjepis
Marijinih častilcev, njenih dobrih otrok,
pa boš našel, kako so čudovito lepo, na
najrazličnejše načine razodevali svojo lju¬
bezen do Marije. Nedolžni otrok naj ti
pokaže, česa je zmožna ljubezen do ne¬
beške matere.

*

* *

187

Bilo je v nedeljo pred prvim majni-
kom. V nekem ameriškem otroškem zavodu
so se otroci zbrali krog svoje učiteljice,
sestre Margarete, da bi se pogovorili, kako
bodo okrasili šmarnični oltar. »Ljubi
otroci," jim reče sestra, »naberite pred¬
vsem veliko lilij, zakaj te so najprimer¬
nejše cvetlice za Marijo. Sploh je ni lepše
cvetlice kot je lilija."

»Tudi vijolice so lepe," se oglasi mala
deklica, »in ravno zdaj so v naj lepšem
cvetu. Ker jih pa tu ni drugod dobiti
kakor pri vrtnarju, bi bile pa za nas pre¬
drage."

»Prej sem vedela za mesto," pravi
sestra — »kjer jih je prav veliko raslo.
Cele košare smo jih, ko sem bila še doma,
nabrale za šmarnični oltar."

»Ali je pa mogoče priti do tega mesta?"
vpraša mala Brigitka. Sestra se nehote po-
smehlja in reče: »To mesto je daleč ali
blizu, kakor se vzame. Od nas do tja je
kake tri do štiri ure." Toliko časa je mala
Brigita izpraševala sestro, da je popolnoma
izvedela za dotično mesto.

Prišel je prvi maj. Popoldne ob dveh se
zbero otroci v šoli, da bi s procesijo slo¬
vesno pričeli šmarnično pobožnost. Med

188

štirimi, ki so imele nositi podobo Marijino,
je bila določena tudi mala Brigita. Vsa
vesela je bila, ko ji je bila sestra pove¬
dala, dajo  je izvolila zaradi njene posebne
pridnosti in lepega vedenja. „0  ljuba, ne¬
beška mati," je zaklicala „kako srečna sem
zaradi te časti."

Ali čudo, v kratkem se je imela pri¬
četi procesija, Brigite, ki je bila sicer vedno
tako natančna in točna, pa še ni bilo v
šoli. — „Kaj ji je ? Ali je bolna, ali kaj
je vzrok, da je ni," se povprašujejo njene
tovarišice.

Tu nastane šum v vrstah otrok, ki so
bili najbliže vrat. Sestra pogleda skozi
vrata na ulico in kaj vidi ? Mala Brigitka
oblečena v belo oblačilo se bliža z veliko
košaro v rokah. Ko pride bliže, vidi, da
ima košaro polno lepo dehtečih vijolic.
Dve deklici ji hitita naproti, da bi ji po¬
magali nositi težko breme, toda Brigitka
jima kratkomalo tega ne pusti. Z veselim
obličjem, s solzami veselja v očeh zakliče
nedolžni otrok: »Sestra, tu sem. Vi ne
veste, koliko me je skrbelo, ali bom še o
pravem času prišla za procesijo. Res to
je bila dolga pot. Hvala Bogu, vse se je
dobro izvršilo."

189

Ganjena vpraša sestra otroka: „Ljubo
dete, povej nam vendar, kje in kako si
dobila te krasne vijolice?"

„Kje drugod, kakor na onem mestu,
ki ste mi ga vi povedali, v Verdonu."

„Za božjo voljo, kako si pa tja prišla."

„Peš seveda. To bi sicer še ne bilo
tako težko, samo da bi bila imela dovolj
časa. Morala sem se zelo požuriti. Ko sem
v nedeljo od vas izvedela za ta kraj, sem
trdno sklenila, da pojdem po vijolice. Doma
sem vprašala svojega rednika, če vedo, kje
je ta kraj. Povejo mi, da vodi do tja dobra
cesta. To nii je zadostovalo."

»Ljubo dete, ali so te pa tvoji red¬
niki pustili samo iti?" vpraša sestra. »Ravno
to sem hotela, da bi sama šla. Koliko skrbi
sem imela zaraditega. Celo noč sem čula,
da ne bi bila zaspala. Komaj se zdani,
sem bila že na nogah. Na listek sem za¬
pisala, kam da sem šla, in ga obesila na
kuhinjska vrata. Seboj sem vzela kos kruha
in to košaro. Med potjo sem lepo molila.
Oh, kako je bilo lepo \“  — Potem je de¬
klica vse povedala, kako je prišla na oni
kraj, kako je nabrala vijolic in se vrnila
s polno košaro proti domu. — „Dete, ali
si pa celo pot sama nosila to košaro, saj

190

je vendar tri in pol ure hoda. Ali je to
mogoče v tvoji nežni starosti ?" „Zakaj pa
ne?" odvrne dete. „Teža in daljava mi
nista delali preglavice, le tega sem se bala,
da bi ob pravem času ne prišla. Bilo je
že dve ura, ko sem prišla domov. Naglo
sem nekaj malega zaužila, se preoblekla
in zdaj sem tu. Lepa hvala, da ste me
počakali. Celo pot sem Mater božjo za to
prosila."

Procesija se je vršila z največo slo¬
vesnostjo. Mala Brigitka je bila nad vse
srečna, da je Mariji pripravila tako lep
kras. — Glej, kaj stori prava ljubezen do
nebeške matere Marije ! Koliko si pa ti že
storil iz ljubezni do nje ?

24.

Varuj se greha!

Ne dotaknite se nečistega..,
pa boste moji sinovi in moje-
hčere. (II. Kos. 6, 18)

Grozoviti cesar Neron je bil dal umoriti
svojega lastnega učitelja, modrijana Seneka,
potem pa je izporočil njegovi materi, da
naj mu ne šteje tega v zlo, ker bi gotovo
tega ne bil storil, ako bi ne bil imel za
to tehtnih razlogov. To je bila pa sama
neusmiljena šala z ostarelo materjo. Zato
mu je tudi ta odvrnila: „Sina si umoril,
pa ljubiš mater?" Ti se delaš, kakor da
bi ljubil mater, toda tvoja ljubezen ne
velja nič, ker si ji sina umoril.

Isto velja vsem, ki pravijo, da ljubijo
svojo nebeško mater Marijo, pa lahko¬
miselno v grehih žive in množijo greh
na greh. S svojim grešnim življenjem, s
svojim pregrešnim ravnanjem so krivi Je¬
zusove smrti in vnovič, kolikor je na njih
ležeče — po besedah apostolovih -, križajo
Jezusa. Ali ni taka ljubezen povsem po¬
dobna Neronovi ljubezni do matere modri-

192

jana Seneka? Ako torej hočeš biti pravi otrok
Marijin, ako ji hočeš pokazati pravo otroško
ljubezen, varuj se predvsem greha, zlasti
smrtnega greha. —

Marija sicer ljubi tudi grešnike, svoje
najnesrečnejše otroke, toda ne tistih, ki
lahkomišljeno grešijo tjavendan. Ona dobro
pozna našo slabost, obilne izkušnjave in
boje. Ako njen otrok v teh slabosti^ izkuš-
njavah in bojih pade bolj iz slabosti kot
pa iz hudobije, ga ona, naša najboljša
mati zaraditega še ne zavrže, pa naj je
zašel še tako daleč, ona mu ne odtegne
svoje materine roke, ne odvrne popolnoma
svojega materinega srca. Da se le poni¬
žamo, spoznamo svojo revo in se je tem
iskreneje oklenemo, pa je ona prva, ki
nas zagovarja, nas zakrije s plaščem svojega
usmiljenja ter spravi z Bogom.

Drugače pa je, ako lahkomišljeno gre¬
šimo, ako sami gremo za grehom, iščemo
priložnosti, se sami podajamo v grešno ne¬
varnost in grešimo. V takem slučaju jo pa
namenoma žalimo, ji zadiramo meč bolečin
v materino njeno srce. S takim ravnanjem
ji nekako predrzno kličemo: Meni ni nič
na tem, da žalim tvoje materino srce in
ti povzročam veliko žalost in bridkost. -

193

O nekem mladeniču nam pripoveduje
sv. Alfonz Liguori, da je pogosto zatrjeval
Mariji svojo ljubezen. Hodil je pred po¬
dobo žalostne Matere božje ter ji vedno
obljubaval, da hoče biti njen dober otrok,
zvest služabnik. Nekoč se pa pripeti, da
mladenič hudo greši. Ko nato zopet pride
k podobi žalostne Matere božje, zapazi v
njenem srcu mesto sedem osem mečev in
obenem začuje besede: »Smrtni greh, ki
si ga včeraj storil, je osmi meč v srcu
tvoje matere."

Temu se nam pač ni čuditi, saj Ma¬
rija sovraži greh in edino le greh. Ona
je bila vsak čas tako popolnoma čista
vsakega greha, da na njej niti sence ni
bilo greha. Zato je greh nekaj takega, kar
naravnost nasprotuje njeni naravi. Ona je
bila od vekomaj od Boga odločena, da
kači stre glavo, da je v vednem sovraštvu
z njo, zato je vedna sovražnica vsakega
tudi najmanjšega greha.

Ako kdo, zlasti ona za Bogom naj¬
bolje pozna neizmerno hudobijo greha, s
katerim človek žali neskončno veličastvo
božje, mu odreka pokorščino, ga zaničuje,
mu nekako v obraz bije, vnovič križa
Jezusa.

Najboljša Mati.

13

194

Končno ona najbolje ve, koliko je
greh stal njeno ljubo dete, Jezusa. Ona
je bila sama priča njegovega nepopisnega
trpljenja, njegove žalostne smrti, katero je
prestal zaradi greha. Kako bi bilo pač
drugače mogoče, kakor da sovraži greh
iz dna svojega srca, iz dna svoje svete duše.

Ako kdo želi, da bi se kraljestvo božje
na zemlji vedno bolj širilo in utrjevalo,
da bi človeški rod v čim večjem številu
dosegel svoj pravi cilj, želi to pač za Bo¬
gom najbolj Marija. Greh pa je edini, ki
nasprotuje temu, greh je, ki širi kraljestvo
satanovo na zemlji, ki pa tudi napolnjuje
kraljestvo satanovo v večnosti, pekel. Zato
črti Marija tako zelo greh, ker ve, da je
greh naša naj večja nesreča, ki nas stori
nesrečne že tu na zemlji, vodi pa še v
večjo, večno nesrečo.

Kako bi si torej mogel človek do-
mišljevati, da je dober Marijin otrok, da
jo v resnici ljubi, ako pa je lahkomišljeno
vdan grehu . . . Ne, ne, kakor ne moreta
skupaj bivati luč in tema, satan in Kri¬
stus, tako tudi ne more bivati v srcu v
istem času greh in prava ljubezen do Ma¬
rije. - Kakor je Kristus rekel: „Kdor ni
z menoj, je zoper mene," isto nam kliče

195

tudi Marija. Ž njo je pa le tisti, ki so¬
vraži greh, kakor ga sovraži Marija.

Zatorej nikar ne misli, da si Marijin
otrok, četudi morda semintja izmoliš kako
češčenamarijo, ali pa opraviš kako po¬
božnost v njeno čast, ali greš na božjo
pot, ali se celo zapišeš v Marijino družbo,
pa živiš v pregrešnem znanju, pa ob¬
iskuješ nevarne in pregrešne zabave in
veselice, pa se lahkomišljeno podajaš v
grešno nevarnost. — Dokler tako delaš,
nisi pravi Marijin otrok, nimaš prave lju¬
bezni do nje. Besede psalmistove: »Tisti,
ki ljubite Gospoda, sovražite hudo" (Ps.
96, 10), lahko tudi obrnemo na Marijo:
»Tisti, ki ljubite Gospo, sovražite hudo,
sovražite greh, ki je edino hudo," Tu velja
pravilo: »Moj prijatelj je sovražnik mo¬
jega sovražnika." Kdor hoče torej poka¬
zati ljubezen do svoje nebeške matere,
mora biti sovražnik njenega sovražnika,
to je satana in greha. Ako hočeš, da tvoje
češčenje ne bo ostudna laž, sovraži hudo,
sovraži greh. Ako se pa prigodi, da po
nesreči, bolj iz slabosti kot pa iz hudo¬
bije padeš v greh, pa le brzo hiti k svoji
materi, da se z njeno pomočjo dvigneš
iz prepada greha.

*

13 *

196

BI. Peter Fourier je bil, kakor beremo
v njegovem življenjepisu, izpovednik in
dušni vodnik nekega dekleta, ki je vzrastla
v nedolžnosti in je bila prav posebno po¬
božna. V enaindvajsetem letu pa se je
začelo v njenem srcu vzbujati nagnjenje
do posvetnega razveseljevanja. Začela se
je lišpati, občevati s svetom in udeleževati
se nevarnih zabav in veselic. Seveda je
v istem trenotku začela izgubavati veselje
do molitve, sklenila tudi opustiti pogostni
prejem sv. zakramentov. Zaraditega pride
k svojemu izpovedniku, da bi se od njega
poslovila in se mu zahvalila za dosedanje
vodstvo. Sveti mož je bil silno žalosten,
kakor je tudi dekletu prigovarjal, vse je
bilo zastonj. Naposled ji napiše na listek
par vrstic, ga izroči dekletu ter mu na¬
roči : „Pojdi v kapelo Matere božje, kjer
si doslej vsak dan in tako otroško mo¬
lila. Tam odpri to pismo in ga preberi od
besede do besede." Dekle uboga in gre.
Pred-podobo Matere božje poklekne, odpre
pismo in bere: »Moja ljuba mati! prišla
sem, da se poslovim od tebe, in sicer za
vedno. Zdaj hočem nastopiti pot, po ka¬
teri me ne moreš več spremljati, ki me
vedno bolj oddaljuje od tebe. Zahvalim

197

te za ljubezen, ki si mi jo doslej v toliki
meri izkazovala." Dekle pretresejo te be¬
sede. Solze se ji vlijejo iz oči in odločno
zakliče: „Ne, tisočkrat ne, jaz ostanem pri
Mariji, svoji nebeški materi. Le v njeni
bližini sem varna." Takoj se povrne k
svojemu dušnemu vodniku ter ostane za-
naprej dober Marijin otrok. Amen.

25.

Spoštovanje do matere.

Spoštuj svojo mater vse
dni njenega življenja.

(Tob. 4, 3.)

V vasici Wallern na Zgornjem Av¬
strijskem je živela prav dobra družinica
ubogega črevljarja. Njeno veselje sta bila
dva otroka, dvanajstletni Poldek in manjša
deklica. Bližal se je očetov god, praznik
sv. Petra in Pavla. Poldek bi bil tako rad
očetu kaj za god podaril, mu naredil prav
veliko veselje, a je imel le šest krajcarjev.
Na vse strani premišljuje, kaj bi storil s
temi krajcarji. Ko gre dan pred godom
po travniku in premišljuje, kaj bi očetu
dal za god, obvise njegove oči na potočnicah
(spominščica, ne žabi me), ki so ravno pred
njim cvetele v obilnem številu. »Že vem,' 1
reče deček samprisebi in vse obličje se
mu posveti od veselja. Drugi dan na vse
jutro gre na ta travnik, nabere velik šo¬
pek onih cvetlic in se vrne domov. —
Ko pride oče od sv. maše domov, stopi
Poldek pred njega s krožnikom v roki.

199

Na krožniku so bile potočnice in sredi
njih tri smotke, ki jih je bil deček kupil
za ves svoj denar. — „Oče!“ mu pravi s
solzami v očeh, „jaz nimam nič boljšega!
- Ne pozabi me!" Kako lepo je ta ubogi
deček razodel svojemu očetu svoje spošto¬
vanje in svojo ljubezen. Od tega otroka
se uči tudi ti, kako moraš svoje spošto¬
vanje razodeti do svoje najboljše nebeške
matere, pa ne samo ob njenih praznikih,
ampak ob vsaki priliki, da vsak dan.

V mnogih družinah je navada, da otroci
svojim staršem poljubijo roko v znamenje
svojega spoštovanja, to store zlasti vsak
dan zjutraj, kadar vstanejo, in zvečer, preden
gredo počivat. Tako izkazuj tudi ti svoje
spoštovanje do svoje nebeške matere, da
jo vsak dan zjutraj in zvečer pozdraviš,
da se ji nekako pokloniš, in sicer s kako
molitvico bodisi s »Češčena bodi kraljica",
ali „Spomni se, o premila Devica Marija",
ali „0 gospa moja, o mati moja", ali vsaj z
eno češčenamarijo. Takoje delal sv. Stanislav
Kostka, ki bi za vse na svetu ne bil opu¬
stil, da bi se ne bil zjutraj in zvečer obrnil
proti cerkvi Matere božje, pozdravil svojo
nebeško mater, jo prosil blagoslova ter se
izročil v njeno varstvo.

200

Pa glej, sv. Cerkev sama te na to opo¬
zarja, ko te vsak dan po trikrat opominja,
da pozdravi svojo nebeško mater z ange¬
lovim pozdravom. Ako si torej dober Ma¬
rijin otrok, tega češčenja pač nikdar ne
boš opustil, ampak posnemal vse dobre
Marijine otroke, ki so tako vestno oprav¬
ljali to molitev. Sv. Alfonz Liguori je
celo na ulici pokleknil, kadar je zvonilo
angelovo češčenje, pa je molil angelov
pozdrav. Sv. Karol Boromej je tudi kot
nadškof milanski vselej, kadar je zazvo¬
nilo angelovo češčenje in je bil ravno v
vozu ali na konju, stopil iz voza, raz konja
ter opravil to molitev.

Poleg teh molitev moli dober Marijin
otrok tudi, če je le mogoče, vsak dan
sv. rožni venec. To molitev je Marija sama
naučila sv. Dominika. Zato so se je tudi
z vso vnemo posluževali vsi njeni dobri
otroci. Z nobeno molitvijo ne moremo pač
lepše in boljše počastiti svoje nebeške
matere kakor ravno z rožnim vencem, saj
obsega sv. rožni venec najlepše molitve:
očenaš in češčenamarijo — ki imajo svoj
izvor v Bogu, ki pač najbolje ve, kako
nam je treba moliti, s čim moremo naj¬
lepše počastiti njega in njegovo mater.

201

Zato pa sv. rožni venec rodi tudi najlepše
sadove. Neki izkušen mož je rekel: „Mnogo-
krat se čudijo ljudje, da je v tej ali oni
hiši toliko veselja in blagoslova, pa če
poiščemo vzrok, našli ga bomo v mar¬
ljivi molitvi sv. rožnega venca." — »Blagor
hiši," kliče neki imeniten pisatelj, »v ka¬
teri biva Marija, skrinja zaveze, kjer ča¬
stijo Jezusa in Marijo po svetem rožnem
vencu, zakaj če je Gospod blagoslovil hišo
Obededomovo, v kateri je bila shranjena
skrinja zaveze skozi tri mesece, koliko bolj
bo šele blagoslovil hišo, v kateri biva
Marija, živa skrinja nove zaveze, po mo¬
litvi sv. rožnega venca." — »Niso tako
hitro padli zidovi mesta Jeriho po glasu
Jozuetovih trobent," pravi sveti Alfonz
Liguori, »kakor je padla krivovera po mo¬
litvi sv. rožnega venca, in ribnjak v Jeru¬
zalemu ni bil tako zdravilen za telesne
bolnike, kot je pobožnost sv. rožnega
venca za grešnike na duši bolne. Za ko¬
liko dobrega se ima svet zahvaliti tej pre¬
krasni pobožnosti. Koliko jih je bilo po
njej oproščenih od grehov, koliko jih je na¬
potila k pobožnemu življenju ! Koliko se jih
ima zahvaliti ravno tej molitvi za srečno
smrt od tistih, ki bivajo v nebeški blaženosti."

202

Priljubljena molitev Marijinih otrok so
pa tudi njene dnevnice, ki so sestavljene
iz naj lepših izrekov sv. pisma, s katerimi
sv. Cerkev Marijo časti in poveličuje. Sv.
Ludovik, kralj francoski, jih je zvesto oprav¬
ljal vsak dan, pa naj je imel še toliko
opravila. Sv. Vincenc Ferreri jih je začel
opravljati v zgodnji mladosti, pa jih je
opravljal vse dni do konca svojega življenja.

Sploh pa dober otrok Marijin glede
češčenja svoje nebeške matere ne pride
kmalu v zadrego, saj imamo obilo naj-
raznejših pobožnosti v čast Matere božje,
ki jih je sv. Cerkev potrdila, pa še ob¬
darovala z obilnimi odpustki. Tu ima to¬
liko priložnosti in toliko sredstev na raz¬
polago, da jih vseh skoraj ni mogoče
našteti. Koliko pesmic ima na razpolago,
da s petjem razodeva svojo ljubezen in
češčenje. Počasti jo lahko z devetdnevni-
cami, z miloščino, ki jo deli iz ljubezni
do nje, s postom, z obljubami, s tem da
okrašuje njene podobe, da olepšava njene
oltarje, da rad prispeva k zidanju Mariji¬
nih cerkva, da prižiga sveče ali svetilke
pred njeno podobo.

Končno bi opozorili samo še na eno
vrsto češčenja Marijinega, ki pač zavzema

203

najodličnejše mesto, in to je sv. maša, da
se namreč udeležimo sv. maše zlasti ob
sobotah, ali pa damo sv. maše brati v
čast Matere božje.

Sv. maša je solnce vsega bogočastja.
Z njo najbolje, najdostojneje počastimo
svojega Boga, počastimo pa tudi svojo
nebeško mater, saj je češčenje Marijino
pravzaprav le češčenje božje in kolikor
višje častimo Boga, tem bolj ustrezamo
tudi želji svoje nebeške matere, ki pred¬
vsem išče in želi le čast božjo. Zato ne
more pravi otrok Marijin ničesar storiti,
s čimer bi večje veselje napravil svoji
nebeški materi, kakor če se udeleži svete
maše, zlasti ob sobotah, ki je Mariji po¬
svečen dan.

*

* *

Bilo je ob času preganjanja katoliča¬
nov na Angleškem, ko se je nekega ve¬
čera služabnik grofovske rodbine vračal
z mladim grofičem domov. Bila sta na
veselici v bližnjem gradu. Ker je bil gro-
fič zadnji potomec katoliške grofovske
rodbine, zato je bila njegova mati naročila
služabniku, da naj vso pozornost obrača
na njega. Povsod so namreč vohuni pre¬
žali na katoličane.

204

Že sta jezdila mimo male kapelice v
bližini domačega gradu, ko se grofič ustavi
rekoč: »Stoj, Patrik, danes si pa nekaj
pozabil!" — „Moj Bog, kaj sem pa po¬
zabil, da me tako neprevidno glasno kli¬
čete," pravi od strahu skoraj trepetajoči
služabnik. — »Ali ne veš, da si me po¬
zabil raz konja djati, da bi tam v kape¬
lici pozdravil Marijo in Jezuščka ter jima
želel lahko noč ?“ — Služabnik sicer pri¬
govarja dečku, da naj za danes to opusti,
toda zastonj. Daši se je vedno bolj bližal
neznan jezdec, vendar je otrok naglo
skočil raz konja ter šel v kapelico. —
»Ljubi Patrik, dvigne me, da bom videl
Marijo in jo pozdravil." Služabnik kliče
dečka nazaj — a tu je že stal neznani
jezdec pred kapelico. Ker se služabnik
obotavlja, prosi nedolžni otrok neznanega
moža. »Kaj hočeš?" ga vpraša ta osorno.
»Prosim, da me dvignete." — »Čemu
pa?" »Lahko noč moram voščiti." —-
»Saj ni nikogar tu!" »Kaj?"  zakliče nato
otrok, „in ljuba Mati božja in Jezušček.
Gotovo ste bili tudi vi na kaki veselici
in ste utrujeni, da tega ne opazite. Kaj vi
ne voščite svoji materi lahko noč?" Tujec
dvigne otroka, ki v svoji nedolžni pre-

205

prostosti pošilja poljube Mariji in Jezusu
rekoč: »Lahko noč, ljubi Jezus! Lahko
noč, ljuba nebeška mati! Kako sem vama
hvaležen za današnjo zabavo. Prav rad
vaju imam!"

Ko postavi tujec dečka na tla, vpraša
služabnika za pot. Ta ga pa povabi naj
gre z njima. Medpotjo pa naenkrat
vpraša deček tujca: „Vi pa niste Mariji
voščili lahko noč, gotovo ste protestant?"
„Da, sem; ali imaš kaj zoper to?" —
»Seveda! Mati so mi rekli, da protestantje
ne ljubijo Matere božje, zato jih tudi jaz
ne ljubim." Potem pa še pristavi z možato
odločnostjo: „Jaz sem katoličan in to tudi
ostanem, pa če me hudobni protestantje
tudi na kosce raztrgajo." — Služabnik se
je pri teh besedah stresel po vsem životu,
ker je ravno ta tujec utegnil biti kak ova¬
duh. — ,,Na Vas pa nisem hud," pravi
dalje otrok, „ker ste bili tako prijazni, da
ste me dvignili k Mariji." — Tujec Eduard
0’Meara po imenu, se loči od grofica in
služabnika, pa otrok mu ne gre iz glave.
Bil je eden izmed onih ovaduhov, ki so
kakor nekdaj Savel vlačili katoličane pred
sodišča. Tudi njega je zadela milost na
tem potu in ni se ji ustavljal. Nazaj je

206

šel h kapelici, pokleknil pred podobo
Matere božje ter ji s solzami v očeh ob¬
ljubil, da se hoče poboljšati, kar je tudi
v resnici storil. Postal je zopet veren ka¬
toličan. Zvestoba v Marijini službi, češče-
nje Marijino je doseglo dvojen uspeh:
Dečka je rešilo časne, nesrečnega grešnika
pa večne pogube. Amen.

26.

Posnemaj svojo mater.

Bodite moji posnemovavci,
kakor sem jaz Kristusov.

(Fil. 3, 17.)

»In jima je bil pokoren," (Luk. 2, 51.)
pravi nakratko sv. evangelij o Jezusu, naj¬
boljšem otroku blažene Device Marije ter
nam s tem tudi napoveduje, da je naša
tretja dolžnost do naše nebeške matere,
pokorščina, ako hočemo biti njeni dobri
otroci. Toda v čem naj ji smo pokorni,
kaj zahteva od nas, katere so njeni zapo¬
vedi?

«Karkoli vam poreče, storite," (Jan. 2, 5.)
je rekla Marija služabnikom v Kani gali¬
lejski, in isto kliče tudi nam. Bodimo po¬
korni Jezusu, njegovim zapovedim, pa
smo tudi pokorni svoji nebeški materi.
Kar zahteva Jezus od nas, isto in nič manj
in nič več ne zahteva Marija od nas. Ko¬
likor natančneje izpolnjujemo zapovedi
božje, toliko boljša je tudi naša pokorščina
do nebeške matere, tem bolj razodevamo,
da smo njeni pravi otroci.

208

Zlasti nam pa naša nebeška mati raz¬
odeva s svojim zgledom, kar zahteva od
nas. S svojim zgledom nas najbolje, pa
tudi najdoločneje uči, kaj nam je storiti,
ako hočemo biti njeni dobri otroci. Po¬
snemanje njenega življenja je najlepši znak
naše ljubezni in našega spoštovanja do nje.

Le poglej v katero družino koli! Ka¬
teri otroci so najboljši ? Ali ne tisti, ki
se v vsem ravnajo po svoji materi ? Njih
ljubezen, njih spoštovanje do matere jih
nekako sili, da se v vsem po njej ravnajo.
Žal, da se le premnogi otroci na ta način
veliko slabega nauče od svoje matere,
česar se nam pri naši najboljši materi pač
ni treba bati. Cim večja ljubezen, čim
večje spoštovanje ima otrok do svoje ma¬
tere, tem bolj se po njej ravna, jo posnema
v vsem njenem govorjenju in delovanju.
Istotako se tudi dobri Marijini otroci rav¬
najo po svoji najboljši materi, jo posne¬
majo v vsem njenem govorjenju in delo¬
vanju, seveda kolikor jim to pripuščajo
njihove slabe moči.

»Ljubezen ali že najde enake," pravi
neki star rimski modrijan, »ali pa ljubeče
enake stori." Kdor prav iz srca ljubi Ma¬
rijo, ta se bo tudi po njej ravnal, jo po-

209

snemal. Marijinemu otroku je Marija knjiga,
iz katere se uči, kako mu je živeti. Ona
mu je ogledalo, po katerem izkuša upodo¬
biti svoje življenje. Zato kliče sv. Bernard:
»Ako ljubite Marijo, ako ji hočete biti
všeč, potem jo posnemajte." Kakor je
nekdaj rekel Jezus Judom: „Ako ste otroci
Abrahamovi, delajte Abrahamova dela"
(Jan. 8, 39.), enako kliče Marija nam: »Ako
ste moji otroci, delajte moja dela, posnemajte
me." Kako bi se pač mogla Marija, naj¬
čistejša devica veseliti češčenja, ki prihaja
iz nečistega srca? Ona, najponižnejša de¬
vica bi mogla naklonjena biti prevzetnežu?

Služabniki cesarjevi ali kakega drugega
odličnjaka nosijo obleko, s katero že po
zunanje razodevajo, čigavi služabniki da
so. Tudi mi moramo nositi obleko svoje
nebeške kraljice, ako hočemo biti njeni
pravi služabniki, pravi otroci. — Kakšna
pa je obleka naše nebeške kraljice? Ali
niso to njene čednosti, v katerih se je
tako čudovito odlikovala. Te čednosti mo¬
rajo krasiti tvoje srce, ako v resnici ljubiš
Marijo, ako si njen pravi služabnik, dober
otrok. „Vi vsi, ki ljubite Marijo," nam
kliče sveti Bonaventura »oblecite jo nase;
ona naj odseva iz vsega vašega obna-

Najboljša Mati

14

210

sanja, ona naj se lesketa v vseh vaših de¬
janjih." Na očeh pravega Marijinega otroka
se razodeva njena sramežljivost, na ustni¬
cah njena previdnost, v govorjenju njena
čistost, v srcu njena ljubezen do Boga in
bližnjega. Njegovo vedenje mora razode¬
vati njeno ponižnost, njeno potrpežljivost,
njeno zbranost v molitvi. Prava hvala
Marijina je po besedah sv. Ildefraza po¬
snemanje njenih del. »Nikar ne misli,"
pravi sv. Avguštin, »da si že Bog ve kaj
storil, ako se k njej zatečeš v molitvi, pa
se tudi ne potrudiš, da bi jo posnemal.
Dokler z vsemi močmi ne posnemaš njene
ponižnosti in drugih njenih čednosti, nikar
ne misli, da si kaj posebnega storil, zakaj
v tem se pokaže ljubezen in češčenje, da
posnemaš, kar častiš." (Serm. 35. de sa-
netis.)

V starem zakonu je prerok Izaija kli¬
cal izraelskemu narodu: »Glejte na Abra¬
hama svojega očeta, in na Saro, ki vas je
rodila." (Iz. 51, 3.) Hotel jim je reči:
„Obrnite svoje oči na vero vaših očetov,
premišljujte njihovo pokorščino in druge
odlične čednosti; pomislite pa tudi, kako
plačilo so prejeli, da tudi sledite njihovim
stopinjam in dosežete enako plačilo. Kako

211

lepa predpodoba za nas! Nam pa kliče
Sv. Duh: »Poglejte na Kristusa, svojega
Očeta, in Marijo, svojo mater. Opazujte
njih čednosti in se po njih ravnajte."

Ako je sv. apostol Pavel v svoji go¬
rečnosti za čast božjo in zveličanje duš
pogosto opominjal vernike: »Bodite moji
posnemovavci, kakor sem jaz Kristusov
posnemovavec" (Fil. 2.), koliko bolj pač
želi šele blažena Devica Marija, ki daleč
presega tega apostola v gorečnosti za čast
božjo in zveličanje duš, da jo posnemamo
ter nam enako kliče: „Otrocimoji! bodite
moji posnemovavci, kakor sem jaz bila po-
snemovavka svojega Gospoda in ljubega
Sina Jezusa Kristusa."

Sploh nam je to posnemanje neob-
hodno potrebno. Jezus Kristus je narav¬
nost rekel: „Kdor hoče, za menoj hoditi,
naj zatajuje samega sebe, vzame svoj križ
nase in hodi za menoj." (Luk. 8, 33.) Za
Kristusom pa hodi, kdor hodi za Marijo,
kdor posnema Marijo, zakaj Marija je bila
najzvestejša posnemovavka Gospodova.

Le če Marijo posnemamo ter ji tako
razodenemo svojo otroško ljubezen, bomo
tudi v polni meri deležni njene materinske
ljubezni in skrbi. Ako že od mučencev in

14 *

212

svetnikov pravi sv. Avguštin: „Ako se ho¬
čemo veseliti občestva sv. mučencev, jih po¬
snemajmo, da bodo namreč brezdvomno
za nas prosili, morajo pač nekaj od svojih
čednosti na nas videti." — Zato pravi
tudi sv. Bonaventura: »Služabnik božji
mora kot dober in pobožen otrok Gospo¬
dove matere v vsem se po svojih močeh
potruditi, da jo posnema. Vedno naj mu
velja kot glavno pravilo, da mora tisti,
ki hoče biti deležen njene priprošnje,
vedno hoditi po njenih stopinjah ter jo
častiti s pravo otroško ljubeznijo, le po¬
tem ga bo spoznala za svojega otroka ter
mu dovolila, česar jo prosi na pravi na¬
čin ; vse mu bo dosegla, česar potrebuje
za svoje zveličanje in ga naposled tudi
sprejela v večno slavo."

Ali je pa mar to posnemanje za nas
pretežavno? Niti najmanj. Ako je v tvo¬
jem srcu resnična ljubezen do nebeške
matere, ti to posnemanje nikakor ne bo
težko, marveč lahko. Le poglej ljudi, kaj
vse store iz ljubezni do praznih, minljivih
oseb in stvari. In ljubezen do tako dobre,
tako ljubeznive, tako usmiljene matere ka¬
kor je Marija bi ne imela istega učinka?
Zato pravi sv. Katarina Sijenska, da je Ma-

213

rija od Boga določena sladka vada, po
kateri vabi ljudi k posnemanju njenih
čednosti.

*

* *

Avstrijski cesar Ferdinand II. je dobil
v svoji mladosti lepo, dragoceno ogledalo
v dar. Kmalu zapazi njegov učitelj, da
mladi cesarjevič to ogledalo vedno pri
sebi nosi in da pogosteje, kakor bi bilo
treba, vanj pogleduje. Zato se je bal, da
bi prihodnji cesar ne postal preveč po¬
sveten in nečimuren, in je tudi kot moder
vzgojitelj zahteval, da se mu odvzame
ogledalo. Ko pa vzamejo cesarjeviču ogle¬
dalo, kaj najdejo? Cesarjevič je bil stekleno
ploščo proč vzel in namesto nje vložil
lepo podobo Matere božje. Kar je torej
tako pogosto gledal, ni bila njegova lastna
podoba, ampak podoba ljube nebeške ma¬
tere, katero je posebno ljubil in častil.

Tu pač ni treba drugega dostavljati
kakor: „Pojdi in tudi ti tako stori«, ako
hočeš biti prav dober Marijin otrok. Amen.

27.

Uči se od matere — vere,
upanja in ljubezni!

Blagor tebi, ker si vero¬
vala. (Luk. 1, 45.)

Matilda, ki je bila sicer pridna deklica,
toda kakor večina njenega spola, malo
nečimurna, je pisala svoji materi, da naj
ji pošlje kako ogledalo. Ta mati, ki je
bila pa pobožna in pametna žena, ji v
par dneh odgovori: „Moje ljubo dete!
Mesto enega ogledala ti pošiljam tri. V prvem
vidiš, kakšna si, v drugem kakšna boš, in
v tretjem, kakšna bi morala biti." Ne¬
strpno je čakala dekle na zavoj, v katerem
so bila omenjena tri ogledala. Ko odpre
zavoj, najde najprej pravo ogledalo, ki je
kazalo njen pravi obraz. ,,Oh, kako dobra
je moja mati," pravi dekle sama pri sebi
ter položi prvo ogledalo na stran. V dru¬
gem zavitku je bilo drugo ogledalo. Naglo
odstrani omot in kaj zagleda dekle? Mrt¬
vaško glavo! Ta je bila v resnici po¬
doba tega, kakršna je imela dekle postati.

215

Dekle je razumela materin opomin ter
tudi sklenila po njem se ravnati. Ko od¬
pre tretji zavoj, najde v njem tretje ogle¬
dalo, in to je bila ljubeznivo lepa podoba
Matere božje. Vsa presenečena zakliče: „ Da,
taka bi morala biti in z božjo pomočjo
se hočem tudi potruditi, da bom taka
postala." Dekle se je s posebno marlji¬
vostjo posluževala tretjega ogledala in se
vsak dan v njem ogledovala. Polna lju¬
bezni in češčenja do blažene Device Ma¬
rije, se je z vsemi močmi potrudila, da je
posnemala čednosti blažene Device Marije.
— Tako moramo tudi mi storiti, ako ho¬
čemo biti pravi Marijini otroci. Marija
nam mora biti ogledalo, v katero moramo
vsak dan gledati ter po njenem srcu urav¬
nati svoje srce. Iz nebeškega vrta Mariji¬
nega srca moramo v vrt svojega srca pre¬
sajati prelepe cvetice krščanskih čednosti,
ki so v toliki lepoti cvetele v Marijinem
srcu. Vseh teh cvetic si pač v tem krat¬
kem času, ki nam je še odmerjen, ne mo¬
remo natančneje ogledati. Le nekatere, in
sicer najpoglavitnejše naj bodo predmet
našim premišljevanjem. —

Med vsemi čednostimi zavzemajo pač
prvo mesto tri božje čednosti: vera, upanje

216

in ljubezen. Pa tudi v Marijinem srcu so
zavzemale odlično mesto. Marijino srce
je bilo polno žive vere, trdnega upanja in
goreče ljubezni.

Živa vera Marijina je bila eden glav¬
nih povodov, da je Bog Marijo tako vi¬
soko povzdignil. Zato ji je zaklicala sv. Eli¬
zabeta, razsvetljena od Sv. Duha: »Blagor
tebi, ker si verovala." (Luk. 1, 45.) Temu
je pa tudi pritrdil sam Gospod. Ko mu
je namreč zaklicala žena, trpeča na krvo-
toku: »Blagor telesu, ki je tebe rodilo, in
prsim, ki so tebe dojile," ji je zaklical
Gospod: »Še veliko bolj blagor tistim, ki
besedo božjo poslušajo in v srcu hranijo."
(Luk. 11, 27.) S tem je hotel reči, da je
Marija, ki ga je nosila in dojila, ravno
s tem dosegla svojo visokost, ker je vero¬
vala, ker je njeno srce bilo polno žive
vere. Zato pravi tudi sv. Avguštin: »Ma¬
rijo moramo bolj zaraditega slaviti in
poveličevati, ker je Jezusa Kristusa po
veri sprejela v svoje srce, kakor zaradi¬
tega, ker je Odrešenika sprejela v svoje
naročje." Pa kakšna je bila Marijina vera?

Ona ni verovala zato, ker jo je pa¬
met tako učila, ampak le zaraditega, ker
ji je Bog tako razodel, on večna resnica,

217

ki ne more goljufati ne goljufan biti. lir
verovala je tako trdno, tako stanovitno, da
je ni mogla nobena okoliščina odvrniti
od vere. Glej jo v Nazaretu, ko ji angel
oznani spočetje Sinu božjega! V kratkih be¬
sedah ji oznani največje skrivnosti sv. vere,
da bo postala mati, ostala pa devica, da
bo Sin božji postal človek. Daši tega ne
more umeti, kako se bo to zgodilo —
a vendar veruje, kar ji angel napove, da
bo sam Bog to povzročil. Ponižno ukloni
svoj razum in svoje srce, rekoč: „Glej,
dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po
tvoji besedi." — Glej jo v betlehemskem
hlevcu, na begu v Egipet, pod križem.
Daši gleda svoje dete v največji revščini,
kako ga preganjajo in trpinčijo, da celo
umore, vendar niti trenotek ne omahuje
njena vera v njega, pravega Sinu božjega.
»Stala je pod križem," pravi sveti An-
tonin, „ker jo je kvišku držala vera v
njegovo božjo naravo, ki v njenem srcu
ni nikdar omahovala."

Marijino srce je bilo pa tudi polno
trdnega upanja, ki človeško srce napol¬
njuje s hrepenenjem po Bogu, ki je za
človeka največja sreča, njegov pravi cilj,
>n ga nuvdaja s trdnim prepričanjem,

218

'da bo ta cilj tudi dosegel, ker mu bo
Bog tudi podelil vse v to potrebne mi¬
losti, ki mu jih je obljubil. Hrepenenje
po Bogu in trdno zaupanje v Boga, ta
dva znaka' krščanskega upanja, v kako
lepem cvetu jih najdemo v Marijinem srcu.
Njeno srce je bilo popolnoma odtrgano
od sveta. Ni je bilo vezi, ki bi jo bila
nanj vezala. Ni bila navezana na sorod¬
nike, saj se je že v zgodnji mladosti po¬
svetila templjevi božji službi. Ona ni
iskala časti. Hči kraljevega rodu je vzela
za ženina ubogega tesarja. Ni iskala pre¬
moženja, saj je dar treh modrih razdelila
med uboge, da pri očiščenju ni imela
drugega darovati kot par golobov — dar
ubogih. Ni iskala razveseljevanja tega sveta,
saj je z veseljem sprejela meč bolečin, ki
ga ji je podal starček Simeon s svojim
prerokovanjem. Ona je iskala edinole Boga.
Ona je klicala s psalmistom: „Moja duša
je žejna po mojem Bogu. Kdaj bom prišla
in se prikazala pred obličjem božjim."
<Ps. 41, 2.)

Pa kako trdno je tudi njeno zaupanje
v Boga! Ona stori obljubo vednega de-
vištva, Gospod pa hoče, da se poroči.
Marija zaupa v Boga in se poroči, pa ni

219

bila osramočena, ostala je devica. Ona
sprejme sina od Sv. Duha, sv. Jožef jo
hoče zapustiti, a ona zaupa v Boga in
Gospod pouči po angelu sv. Jožefa, da
je njeno dete spočeto od Svetega Duha.
Povelje pride od cesarja Avgusta, da naj
se popiše ves rimski svet, Marija mora
na pot, ko se je že bližal čas, da je imela
roditi — a ona zaupa v Boga in Bog ji
je tudi pomagal. Komaj se ji porodi dete,
ga že svet preganja, a ona ne godrnja
zoper božjo previdnost, in ni bila za¬
puščena. Ko ji sina pokopljejo, ga gredo
žene mazilit, pa nje ni med njimi, ker je
zaupala v Boga, da ne bo pustil svojega
maziljenca v grobu in da bo njegov grob
veličasten. Koliko zaupanja kaže še po¬
sebno v Kani galilejski, kjer je dorna-
lega prepričana, da bo Jezus uslišal njeno
prošnjo!

Kaj naj pa šele porečemo o goreči
ljubezni, ki je goreia v srcu Marijinem
do Boga. Za presvetim Srcem Jezusovim še
ni in tudi nikdar ne bo človeško srce v
toliki ljubezni bilo za Boga, kot je bilo
srce Marijino. »Čim čistejše je srce, tem
večja je njegova ljubezen do Boga," —
pravi sv. Anzelm in za njim sv. Alfonz

220

Liguori. — „Čim čistejše je, tem bolj je
prazno samega sebe, tem bolj ga napol¬
njuje ljubezen do Boga. Ker je bila Ma¬
rija tako ponižna, tako prazna sama sebe,
zato je bila napolnjena s toliko ljubeznijo
do Boga, da .je Boga bolj ljubila kot vsi
angeli in ljudje." — „Božja ljubezen je
Marijino srce tako globoko ranila in pre¬
šinila, da ni v njem ničesar ostalo, kar
bi ne bilo polno ljubezni; zato je bila
edina, ki je najpopolneje izpolnovala prvo
zapoved v celem njenem obsegu," pravi
sveti Bernard. (Sera. 29 in Časti.) »Od
katerekoli strani pogledaš Marijo," pravi
cerkveni pisatelj Pinamonti, „ne najdeš
na njej drugega kot ljubezen. Njo Bog
bolj ljubi kot vse stvari, ona zopet Boga
bolj ljubi kot vse stvari in ona je tudi
za Bogom bolj vredna naše ljubezni kot
katera stvar koli." — Njene misli so vedno
pri Bogu, z Bogom se najraje pogovarja
v iskreni molitvi, v vsem išče edino le
Boga, dela edino le za njega.

„Zdaj pa ostanejo vera, upanje, lju¬
bezen, to troje, največja med njimi je pa
ljubezen," pravi sv. apostol Pavel. (I. Kor.
13, 13.) ter nam s tem nekako zapoveduje,
da so te tri čednosti podlaga zveličanja.

221

Zato se potrudimo z vsemi močmi, da si
pridobimo in utrdimo te čednosti, saj s
tem tudi najlepše razodenemo, da smo
pravi otroci Marijini. Učimo se od Marije
žive vere, da svoj razum uklonimo res¬
nicam, ki nam jih je Bog razodel, če bi
jih tudi s svojo pametjo ne mogli popol¬
noma spoznati. V zgled naj nam bo sveti
Klemen Hofbauer, vnet častivec Matere
božje, ki je pogosto rekel: „Jaz bolj trdno
verujem, kakor če bi z lastnimi očmi vi¬
del. Pa če bi mi bilo tudi dano z očmi
gledati verske resnice, bi raje zaprl oči,
samo da ne bi izgubil zasluženja vere."

Z živo vero združimo po zgledu svoje
nebeške matere trdno upanje, da v prvi
vrsti hrepenimo po Bogu, po njegovem
očetovskem domu v nebesih ter vanj vse
zaupanje stavimo v vseh, še tako zamo¬
tanih okoliščinah našega življenja. Živo
vero in trdno upanje pa povežimo z vezjo
goreče ljubezni do Boga, da ga imamo
vedno pred očmi, da najnatančneje iz¬
polnjujemo njegove zapovedi, da vse de¬
lamo zaradi njega, iz ljubezni do njega.
— Le na ta način bomo dobri otroci
Marijini, katerim bo tudi Marija vedno
dobra, skrbna mati.

*

* *

222

Bilo je dne 14. junija 1794, ko jena
Francoskem divjala strašna prekucija. Dan
za dnevom je v Parizu vozil poseben v
to določen voz neštete žrtve na morišče,
kjer so morale svoje glave položiti pod
sekiro. Ravno so bile redovnice na Mont¬
martre v Parizu opravljale večernice, ko za-
čujejo pred vratmi vpitje in ropotanje voza.
Kaj je bilo? Naglo pogledajo, kaj po¬
meni ta ropot in vpitje, in kako se pre¬
strašijo, ko zagledajo pred durmi oni
usodepolni voz, ki so ga pripeljali, da bi
na njem odpeljali redovnice na morišče.
Toda njihov strah je bil le trenoten. Po¬
gumno gredo redovnice druga za drugo
na voz. Pri večernicah so bile ostale ravno
pri molitvi: „Češčena bodi kraljica", ko
so morale prenehati in se podati na pot
v smrt. Zdaj pa na vozu nadaljujejo svoje
večernice in skupno zapojejo „Češčena bodi
kraljica". Prepevaje »Ceščena bodi kra¬
ljica" pridejo na morišče in prepevaje po¬
ložijo svojo glavo druga za drugo pod
sekiro. Zadnja pride na vrsto prednica, ko
odpoje: „0 milostljiva, o dobrotljiva, o
sladka Devica Marija", položi svojo glavo
pod sekiro. S tem so bile končane njih
večernice, pa tudi njih življenje tu na

223

zemlji Glej! kako krasen zgled žive vere,
trdnega upanja in goreče ljubezni! Od¬
kod pa tako živa vera, tako trdno upanje,
tako goreča ljubezen. Blažena Devica Ma¬
rija, kateri so redovnice posvetile zadnje
trenutke svojega življenja, jim je oživljala
vero, krepila upanje in vžigala ljubezen.
Kot dobri otroci nebeške matere so v okrilju
svoje nebeške matere ( šle pogumno in z
veseljem v smrt za svojega Boga, na ka¬
terega jih je ona navezala s trojno vezjo
vere, upanja in ljubezni. Amen.

28.

Bodi ponižen.

Učite se od mene, ker
sem ... iz srca ponižen.

(Mat. 11, 29.)

Ko opozarja naš Gospod in Zveličar
Jezus Kristus, naš najboljši Oče, človeški
rod na čednosti svojega presvetega Srca,
mu kliče: „  Učite se od mene, ker sem kro-
tak in iz srca ponižen," ter mu s tem
prav posebno priporoča dve čednosti, krat¬
kost in ponižnost. Isti je tudi opomin naše
najboljše matere Marije, ki je v vsem najna¬
tančneje uravnala svoje srce po presvetem
Srcu Jezusovem. Tudi ona nam kar naj¬
topleje priporoča, da si z vrta njenega
srca presadimo v svoje srce cvetko po¬
nižnosti. ,, Ponižnost," pravi sv. Bazilij, „je
najgotovejša zakladnica vseh čednosti." —
»Prevzetnemu se ustavlja Bog,“ napove¬
duje nam tudi sv. pismo (Jak. 4, 6), »po¬
nižnemu pa deli svojo milost."

V kako čudovito lepem cvetu je bila
ta čednost v srcu naše najboljše matere!
Cerkveni očetje in pisatelji ne najdejo do-

225

volj besed, da bi jo dostojno poveliče¬
vali. „Ponižnost Marijina je bila lestvica,"
pravi sv. Avguštin, „po kateri je Go¬
spod prišel na zemljo in se učlovečil v
njenem naročju." Sv. Antonin uporablja
nanjo besede sv. pisma v visoki pesmi:
„Kadar je kralj v svojem bivališču, daje
moja narda svoj duh," in pravi: „Ta narda
je Marijina ponižnost, od katere se je to¬
lika vonjava dvigala proti nebu, da je iz
srca nebeškega Očeta privabila na zemljo
Sinu božjega." Sv. Jeronim trdi naravnost
da si je Bog izbral Marijo za svojo mater
posebno zaradi njene ponižnosti. „Marija
je velika," kliče sv. Beda, „ker je devica,
velika, ker je mati, večja, ker je oboje sku¬
paj, devica in mati, največja je, ker je Mati
božja, toda še nad to jo pa povzdiguje
dejstvo, da je ponižna pri toliki viso¬
kosti." — „0 moja kraljica," kliče ves nav¬
dušen in prevzet od Marijine ponižnosti
sv. Bernard, „kako je bilo mogoče, da si
tako malo cenila samo sebe v svojem srcu,
ko si vendar v istem času v njem imela
toliko čistost, toliko obilico milosti. Kako
se je vendar mogla pri tebi ukoreniniti
tolika ponižnost, ko si vendar dobro vedela,
kako visoko te sam Bog časti in poveličuje."

Najboljša Mati.


226

Lahko rečemo, da še ni bilo na svetu
ponižnejšega človeka od Marije, ki je bila
prva med vsemi stvarmi, v svojem srcu
se je pa imela za zadnjo. Za tem vzorom
moraš torej stremeti, če ga tudi nikdar
ne moreš doseči, po tem zgledu se moraš
ravnati, ako hočeš biti pravi Marijin otrok.
Da si pa to cvetko zasadiš v svoje srce,
moraš pa hoditi po isti poti, po kateri
je Marija prišla do nje.

Prvi korak, ki je vodil Marijo k po¬
nižnosti in vodi tudi tebe, je ta, da vse
pripisuješ Bogu, sebi pa nič. Ko je Eli¬
zabeta poveličevala Marijo, ji Marija ne
ve drugega odgovoriti kakor: „Moja duša
poveličuje Gospoda in moj duh se raduje
v mojem Bogu, ker velike reči je meni
storil on, ki je mogočen." Ne pravi, veliko
sem storila, ne sklicuje se na svoje čed¬
nosti, ne raduje se v njih, ampak se raduje
le v Bogu, ki se je v svoji milosti nanjo
ozrl. Zato pravi sv. Bernard: „Velika je
bila hvala Elizabetina, toda pobožna po¬
nižnost Marijina niti ne pazi nanjo, am¬
pak jo vso da njemu, čigar dobrote se
na njej hvalijo."

Ko se ljudje ponašajo z imenitnim
stanom, svojim bogastvom, svojo lepoto,

227

obleko in drugimi prednostmi, tega pri
Mariji niti sence ne opaziš. Daši najime¬
nitnejšega rodu, iz kraljeve hiše Davidove,
dasi izvoljena za Mater božjo, vendar
opravlja naj preprostejša opravila, občuje z
ubogimi in preprostimi ljudmi, ne zani¬
čuje celo očitnih grešnikov. Glej jo, kako
hiti v gore Judeje, da bi kakor preprosta
dekla stregla Elizabeti, dasi ji je malo prej
oznanil angel, da je izvoljena za najvišjo
službo Matere božje. Ne brani se iti na
ženitnino ubogih v Kano, nasprotno še
z veseljem pomaga iz zadrege ubogemu
ženinu in nevesti. Marija Magdalena, očitna
grešnica, na katero so se Judje z zaniče¬
vanjem ozirali, je po svojem izpreobrnenju
vedno v njeni družbi, celo na gori Kal¬
variji.

Kakor se z ene strani odteguje vsaki
hvali in vsakemu poveličevanju, tako se
z druge strani ne izogne zaničevanju, pre¬
ganjanju, marveč ga voljno prenaša in se
še raduje v njem. — Koliko ponižanje
je pač bilo za Marijo, ko je v Betlehemu,
rodnem mestu svojih pradedov, zastonj
iskala prenočišča, ko so jo sramotno po¬
dili od vrat, ko je morala v zapuščenem
hlevu iskati prenočišča in celo dalje časa v

15 *

228

njem bivati. Pa Marija se ne žalosti nad
tem ponižanjem, marveč ga je še vesela
in se zanj zahvaljuje Bogu, dobro vedoč,
da prihaja ta izkušnja od njega. — Koliko
ponižanje je bilo zanjo, mater vsemogoč¬
nega Kralja nebes in zemlje, ko je mo¬
rala bežati pred Herodom v Egipet, kjer
je morala živeti takorekoč v prognanstvu.
A ona se nad tem ponižanjem kar nič
ne pritožuje, marveč ga zadovoljno in z ve¬
seljem prenaša. Ko gre Gospod v slo¬
vesnem izprevodu v Jeruzalem, ko ga mno¬
žica obsipa s cvetjem in slavljem, Marije
ni zraven. Ko pa na gori Kalvariji umira
v naj večjem trpljenju in naj večji sramoti
na križu, ko ga vse zaničuje in zasramuje,
pa stoji poleg križa. Ko odide Gospod
v nebesa, pa živi pri svetem Janezu v tihi
samoti, dokler je ne pokliče njen ljubljeni
Sin v večno slavo.

„Nikdar bi Marija ne bila povišana
nad vse kore angelov," pravi sv. Av¬
guštin, „ako bi se ne bila ponižala pod
vse ljudi." Ako se torej hočeš z njo rado-
vati v večni slavi, ako ji hočeš biti dober
otrok — ponižuj se po njenem zgledu.
Res je, kakor pravi sv. Gregor Nacijancenec,
da je med vsemi čednostmi najtežavnejša

229

ponižnost, ker je nasprotna napuhu, ki je
nam nekako prirojen, vendar če imaš v
srcu pravo ljuben do nebeške svoje ma¬
tere, če se vselej k njej zatečeš, pa imaš
njen vzvišeni zgled pred očmi, premagal
boš tudi te težave, najsi so še tako ve¬
like, kakor te uči sledeči zgled.

*

* *

Ob času francoske vojske s Kabyli v
Afriki, je divji napad arabskih jezdecev
prisilil stotnijo zuavov, francoskih vojakov,
v neko sotesko, kjer se je toliko časa bra¬
nila, dokler ni dospela pomoč od armade.
Koj v početku boja je padlo veliko fran-
cozov in med njimi je obležal tudi nevarno
ranjen nek narednik (sergeant).

V skrajni nevarnosti, da ne pade divjim
Arabcem v roke, se spomni ta narednik
na svetinjico Matere božje, ki jo je nosil
krog vratu, jo prime v roke in zakliče:
»Ljuba Mati božja, ako me rešiš iz rok
sovražnikov, ti obljubim, da bom takoj,
ko bom prost vojaške službe, stopil v red
trapistov." Marija ga je res obvarovala
pred sovražniki, on je pa tudi izpolnil svojo
obljubo. Po opravljenih osemdnevnih
duhovnih vajah je bil sprejet v samostan

230

in dobil ime Marcial. V samostanu je tako
lepo živel, da so se vsi izpodbujali nad
njegovim lepim zgledom. Nekega dne pa
reče opat na njega kazoč vpričo cele samo¬
stanske družine: „Ta brat, ki ga tu vidite,
še ni pozabljen pri svojih nekdanjih voja¬
ških predstojnikih. Več vam ne povem,
samo vaši molitvi ga priporočam." —

Nekdanji vojak prebledi, oči se mu
zabliskajo od jeze in maščevanja, že hoče
zahtevati pojasnila, ko zagleda razpelo in
molči.

Več dni je preteklo po tem dogodku,
Marcial je mirno prenašal to ponižanje.
Zdelo se mu je sicer, da ga bratje nekako
čudno pogledujejo, kakor da bi se jim zdel
sumljiv, — a besedice ni izpregovoril. Kmalu
se je popolnoma pomiril in sladek mir je
napolnil njegovo srce.

Ko mine teden pokliče opat Marciala
pred zbrano samostansko družino. „Bratje,“
pravi zbranim, „hvalite Boga, ki je bratu
Marcialu izkazal svojo milost. Zdaj, ko je
potekel čas izkušnje, vam moram povedati,
da je bil Marcial najhrabrejši vojak. Vi, ki
ste bili priča njegovega ponižanja, bodite
še priča njegovega povišanja. Enako se bo
tudi godilo v drugem življenju. Kdor se

231

ponižuje, bo povišan." Pri teh besedah poda
opat bratu zaslužni križec, ki so ga Marcialu
podelili za njegovo hrabrost v vojski.

Solze so se udrle staremu vojaku iz oči
in s slabim glasom reče opatu: ,,Ta zaslužni
križec podarim ljubi Materi božji, ki me
je rešila iz rok Arabcev in mi dala tu najti
toliko miru in zadovoljnosti. Tudi z najviš¬
jim kraljem na zemlji bi ne menjal." —
Amen.

29.

Ljubi čistost.

Zaprt vrt si, sestra, moja
nevesta, zaprt vrt si.

(Vis. pes. 4, 12.)

Najlepša bisera, najkrasnejši cvetki med
biseri in cvetkami krščanskih čednosti sta
ponižnost in čistost. Tidve podelita člo¬
veškemu srcu toliko lepoto in ljubezni¬
vost, da je nadvse všeč Bogu, angelom
in ljudem. »Kdorkoli si," kliče tu sv. Ber¬
nard, „ako si ponižen in čist, si velik."
Tidve čednosti sta pa tudi v tesni zvezi
med seboj, tako da kjer najdemo eno,
najdemo tudi drugo, kjer ene ni, tudi
druge ni.

Zato vidimo, da je ta dvojen kras
krasil tudi srce naše nebeške matere, in
sicer v najpopolnejši meri. Z njeno nad
vse vzvišeno ponižnostjo je bila tudi zdru¬
žena najčistejša čistost. »Povej mi, prosim
te, o najsvetejša mati," nagovarja sveti
Avguštin Marijo »povej mi, kako si v
naročju svete Cerkve vzgojila to lepo cvet¬
lico, ki je bolj bela kakor sneg, to lepo

233

lilijo dolin ? Povej mi, prosim te, edina
mati, katera roka ali katera moč božan¬
stva je tega edinorojenega Sinu, ki nima
drugega Očeta kot Boga Očeta, upodobila
v tvojem prečistem naročju. Povej mi,
rotim te pri onem, ki te je ustvaril tako,
da se je mogel roditi iz tebe, kaj si do¬
brega storila, kakšen dar si prinesla, kakšne
moči uporabila, kakšnih prošenj se poslu-
žila? Kakšne misli in načrte ti je dal
tvoj duh, da si postala deležna velike sreče,
da je on, ki je moč in modrost Očetova,
ki z močjo vlada od konca do konca in
vse ljubeznivo urejuje, in ki je ves na
vsakem kraju, da je ta prišel v tvoje de¬
viško naročje, da je v njem bival, da je
stopil iz njega, ne da bi bil kaj izpremenil
ali kakorkoli si bodi poškodoval tvoje de-
vištvo ? Ti mi odgovarjaš, da je to pro-
vzročilo devištvo tvojega telesa in poniž¬
nost tvojega srca."

Res, Marijino srce je bilo tako ponižno,
tako čisto, da je nekako privabilo iz nebes
edinega Sina božjega, da si je v njenem
naročju privzel človeško naravo. — Kako
visoko je Marija to čednost cenila, spoznamo
pač najlepše iz tega, da je obljubila vedno
devištvo in da je bila celo pripravljena

234

odpovedati se časti Matere božje, ako bi
bilo kaj pritem trpelo njeno devištvo.

Samski stan in nerodovitnost sta bila
Judom sramotna in nekako prekletstvo,
ker je bil Bog v starem zakonu obljubil
številen zarod tistim, ki bodo izpolnjevali
njegove zapovedi. Kako živo nam to po¬
trjuje sv. pismo v zgodbi Anini, ki je tako
zelo žalovala zarada nerodovitnosti. Vsak
Izraelec si je štel v najvišjo čast, v naj¬
večjo srečo, ako bi bil kakor Abraham
ali David v svojem zarodu videl obljub¬
ljenega Odrešenika. Vsaka devica izrael¬
skega naroda je hrepenela po visoki časti
in sreči, da bi postala mati obljubljenega
Odrešenika.

Marija pa obljubi vedno devištvo ter
si tako, po človeško soditi, zapre vsako
mogočnost, da bi postala mati. In ko ji
angel oznani, da je ravno ona izvoljena
za mater obljubljenega Odrešenika, da je
ona izvoljena za naj višjo čast in srečo, je njena
prva misel pri njeni obljubi devištva, njena
prva skrb za to najlepšo cvetko njenega
srca. Šele ko ji angel zatrdi, da ne bo
pri tem kar nič trpelo njeno devištvo, še¬
le potem privoli v učlovečenje Sinu bož¬
jega v svojem naročju. Zato cerkveni

235

očetje in pisatelji ne najdejo dovolj besed,
s katerimi bi slavili to cvetko njenega ma¬
terinega srca. Imenujejo jo zastavonosilko
devištva, krono devištva, ljubiteljico in
varihinjo devic, prvo devico in devico
nove obljube. „0 moja gospa!' 1  ji kliče
ves navdušen sv. Efrem, „presv. božja po¬
rodnica. Ti si vsa čista, vsa brezmadežna,
vsa nepoškodovana, vsa nedotaknjena, vsa
preblažena, devica po duši, po telesu, po
duhu; brezmadežna obleka za njega, ki
se oblači s svetlobo kakor z oblačilom;
mesto božje; lepa in vsakemu madežu
nepristopna narava; nezvenljiva cvetlica,
od Boga tkani škrlat, ti edina najčistejša
vsakega madeža." — Lepše pač nihče ne
more poveličevati čistosti naše nebeške
matere, kakor je to storil sv. Bernard, ki
ji kliče: „0 modra in sveta Devica! Kdo
te je učil, da je devištvo Bogu všeč? Ka¬
teri zakon, katero pravo, katera stran svetega
Pisma starega zakona ti zapoveduje, na
zemlji živeti angelsko življenje? Kje be¬
reš v starem zakonu: »Modrost mesa je
smrt." (Rim. 8.) „Ne strezite mesu v po-
željenju." (Rim. 13, 14.) Kje si brala:
»Glede devic pa nimam zapovedi, ampak
dam le svet." (Kor. 7, 25.) Da, ti nisi

236

imela zapovedi, ne sveta ali zgleda, le
notranji navdih te je poučil o tem in božja
beseda je govorila v tebi, preden se je
učlovečila. Ti obljubiš Bogu devištvo, pa
ne veš, da boš postala njegova mati. Ti
si raje pred vsem Izraelom v sramoti in
zaničevanju, samo da si všeč njemu, ka¬
teremu si se posvetila. O čudovita, o sveta
Devica!"

Ako torej hočeš tej tako čisti materi biti
všeč, ako hočeš biti njen pravi, dober
otrok, se moraš tudi ti potruditi, da si
ohraniš čistost, da prelepo lilijo, ki je v
tako bujnem cvetju cvetela v srcu tvoje
nebeške matere, zasadiš tudi v svoje srce.
Da pa to dosežeš, stori, kar je ona storila
v ta namen.

Lepa, bela lilija ne cvete, kakor sam
dobro veš, na javnem trgu, ne na ulici,
ne pri vratih ali na oknu, zakaj tu bi jo
pohodili ali jo odtrgala hudobna roka. Ona
ne uspeva na trdi, neobdelani zemlji,
zakaj tu bi usahnila. Lilija cvete v vsej
svoji lepoti le na samotnem, solnčnem
kraju ali v dobro zaprtem vrtu. — Isto
je z lilijo deviške čistosti. Zato je Marija
ljubila samoto. Bivala je v očetovem domu,
v templju, v svoji sobici, očitno se je

237

pokazala le tedaj, kadar je to zahtevala
dolžnost ali ljubezen do bližnjega. Ako
si torej hočeš ohraniti čistost, ljubi sa¬
moto, ogibaj se posvetnega šuma, zabav
in veselic, zlasti nevarnega plesa in preveč
prostega občevanja z drugim spolom. Oče¬
tova hiša, starši, pridno delo ti ohranijo
dragoceni zaklad, obvarujejo lepo lilijo,
ki se sicer kaj kmalu poškoduje, usahne
in se posuši. Hudobni, zapeljivi svet se se¬
veda veliko trudi, da bi ti vzel ta najdražji
zaklad. S hinavskimi besedami, z lepim
in zvitim govorjenjem, s hvalo in obču¬
dovanjem, z darovi in obljubami te ob¬
sipa, toda zapomni si besede Sirahove:
»Sladke besede so na ustnicah zapeljivca,
ne greši, da bi jim bil všeč."

Marija je bila dalje preprosta v obleki,
sramežljiva v vedenju, v občevanju, v go¬
vorjenju. Tako se moraš tudi varovati
vsake nečimurnosti v obleki, paziti na
svoje govorjenje, paziti na svoje oči, ušesa,
svoje roke imeti vedno pri delu, svoje
srce pa pri Bogu. Najboljši angel varih
dstosti in nedolžnosti je sramežljivost. Ona
je naravni ščit, ki ga nam je sam Stvarnik
Podelil, da si ohranimo svoj najdražji za¬
klad. Dokler je človek sramežljiv, ne bo

238

nikdar daleč zašel, in četudi včasih pade,
se kmalu zopet dvigne. Ako je pa človek
izgubil sramežljivost, je pa sposoben za
vse in tudi za pravo izpreobrnjenje na¬
ravnost skoraj nezmožen.

Končno pa še eno sredstvo, da si
ohraniš čistost in to je češčenje blažene
Device Marije. Kdor se vedno k njej za¬
teka, kdor se ozira na njen vzvišen zgled,
ta ne bo nikdar  zašel. Pri takem tudi
najbolj zviti zapeljivec ne opravi ničesar,
zakaj v nevarnosti se Marijin otrok zateče
k svoji materi v molitvi, prejema sv. za¬
kramente, ter tako prejme potrebno moč
in modrost, da se more ustaviti vsakemu
tudi najhujšemu napadu.

*

* *

Ko so husiti, češki krivoverci, v 15.
stoletju prišli v mesto Liegnitz, so vdrli
tudi v tamošnji samostan benediktink. Pred¬
nica z vsemi redovnicami je morala priti
pred poglavarja zdivjane čete. Ko jih po¬
glavar vse pregleda — jih vse odpusti,
ne da bi se bil katere dotaknil. Malo po¬
zneje pa pošlje služabnika z naročilom,
da mu mora samostan izročiti eno izmed
redovnic, katero je bil natančno opisal.

239

Zažugal je samostanu, da se mu je naj¬
hujšega bati, ako ne izvrši njegovega po¬
velja. Prednica pokliče ono redovnico ter
ji pove, kaj da zahteva poglavar one čete.
Tu reče redovnica služabniku, da je pri¬
pravljena ustreči želji poglavarjevi, samo
da ji mora še prej povedati, kaj da mu
je na njej tako zelo všeč. S tem odgo¬
vorom hiti služabnik k poglavarju in
se vrne nazaj s poročilom, da so pogla¬
varju tako zelo ugajale oči one redovnice.
Ko to povejo redovnici, se ta za kratek
čas odstrani, in ko se povrne, prinese v
rokah krožnik, na katerem so ležale njene
oči, ki si jih je bila izdrla, iz lic njenih
pa je tekla obilna kri. Krožnik izroči slu¬
žabniku rekoč: „Ker so bile moje oči
tako zelo všeč vašemu gospodu, mu jih
pošiljam s prošnjo, da se naj s tem za¬
dovolji, pusti v miru pa mojo osebo in
moje redovne sestre." To dejanje je tako
globok vtis napravilo na poglavarja, da
je zapustil kraj, ne da bi bil samostanu
kaj hudega storil. — Ali si čul otrok Ma¬
rijin? „Raje smrt, kakor pa izgubiti čistost
in nedolžnost" — to je in mora biti klic
vsakega pravega Marijinega otroka. Amen.

30.

Bodi krotak in potrpežljiv.

V svoji potrpežljivosti bo¬
ste rešili svoje duše.

(Luk. 21, 19.)

Srce naše nebeške matere je pač naj¬
lepši vrtec, kar jih je ustvarila božja vse¬
mogočnost, zakaj v njem najdeš vse cvetke
čednosti, in sicer v najbujnejši rasti, naj¬
lepšem cvetju. Nekatere teh cvetk smo si
že ogledali, le še na dve obrnimo svoje
oči, na čednosti, ki sta nam v tej solzni do¬
lini, v dolini bridkosti in trpljenja tako
nujno potrebni, namreč kratkost in po¬
trpežljivost, ki sta sicer po imenu dve
čednosti, v resnici pa le ena, zakaj krotak
človek je vedno tudi potrpežljiv. Obe pa
je imela Marija v največji meri.

»Na Mariji," pravi sv. Bernard, »ne
najdeš nič strogega, nič strašnega. Vsa
je krotka in pohlevna. Skrbno preišči vse
sv. pismo in če najdeš kje le malo kaj
ostrega ali trdega ali kako znamenje ne-
volje, potem se boj k njej pristopiti. Ako
pa najdeš na njej le kratkost in polno

241

usmiljenja in taka je tudi v resnici, polna
dobrote in pohlevnosti, potem se pa nikar
ne boj." Tudi Marija more reči, kakor je
rekel njen Sin: „Učite se od mene, ker
sem krotak," zakaj v njenem srcu je bi¬
vala tolika kratkost in potrpežljivost, ka¬
kor si večje niti misliti ne moremo. —
Ali hočeš dokazov?

Poglej jo v Betlehemu!  Prišla je
v to mesto po povelju cesarjevem, ali
bolje rečeno po previdnosti božji, da bi
ondi človeškemu rodu porodila obljublje¬
nega Odrešenika. Prišla je v kraj svojih
očetov, torej je mogla pričakovati prijazen
sprejem. A mesto tega se ji zapirajo vrata
druga za drugimi. Nikjer ne najde pre¬
nočišča. Kaj bi ti storil v takem položaju?
Marsikdo bi se togotil, da celo preklinjal
in kazen božjo klical na trda srca — a
njeno srce ne pozna nobene nevolje, nobene
jeze. Miren je njen pogled, mirno njeno
srce. Še celo v onem trenotku, ko stopi
v duplino, ki je bila zavetje pastirjev ob
hudem vremenu, ko stopi ona, kraljica
nebes in zemlje, v ta najbornejši prostor,
na katerem se je imel poroditi Zveličar
sveta, se je ne poloti nevolja. Kaj pa je
bilo vzrok tolike kratkosti? Marija je mislila

Najboljša Mati.

16

242

na svoje ljubo Dete. - Glej, če hočeš
biti dober Marijin otrok, moraš biti krotak.
Da boš pa to po njenem zgledu, misli
tudi ti na Boga, kadar te zadene kaka
težava, kadar te obišče kaka nadloga, kadar
moraš trpeti preganjanje, zaničevanje ali
druge krivice.

Glej dalje svojo mater v jeruza¬
lemskem templju,  ko najde svoje
izgubljeno dete po tridnevnem iskanju.
Kaj bi marsikatera mati storila v takem
slučaju? Kako bi se jezila, togotila! Tega
pri Mariji ni. Mirno je njeno srce, mirne
pa tudi njene besede, s katerimi izraža
žalost in skrb svojega materinega srca.
»Sin, kaj si nama tako storil." Ne očitanje,
ampak ljubezniva tožba so te besede," —
pravi sv. Dionizij. Pa če jo vprašaš, odkod
je zajemala toliko krotkosti in potrpežljivosti,
ti bo odvrnila: »Mislila sem si, da je imel
moj Sin pri tem pač najboljši namen."
Glej drugo sredstvo, ako si hočeš pridobiti
krotkost, potrpežljivost Marijinega materi¬
nega srca ter s tem pokazati, da si njen
dober otrok. Pripisuj tistim, ki te žalijo,
ki ti hudo delajo, kolikormogoče naj¬
boljši namen. Misel, saj ne misli tako
hudo kakor govori ali dela, ti bo pomirila

243

srce in te obvarovala jeze in nepotrpež-
ljivosti.

Slednjič pa poglej svojo mater še pod
križem.  Njenega edinega, preljubljenega
Sina so ji na križ pribili. Zaničujejo ga
in zasramujejo na vse mogoče načine. Še
tega, kar dovolijo največjim hudodelcem,
njemu ne privoščijo. Kaj bi ti storil v
takih okoliščinah? Kako bi se pač hudo¬
val nad neusmiljenostjo ljudi, njihovo
nehvaležnostjo, kako se pritoževal nad
božjo previdnostjo, ki kaj takega dopusti.
Marijino srce pa ne pozna tega. Kakor je
klicala ob spočetju tega Sina: »Glej, dekla
sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji
besedi," — tako ponavlja tudi pod križem.
Ko njen Sin moli za svoje sovražnike:
»Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo,"
s e ona združi z njim v molitvi za svoje
sovražnike. Glej, kaj ti je storiti v enakem
položaju, ako hočeš ohraniti svoje srce
mirno in krotko ter posnemati svojo ne¬
beško mater. Vdaj se v voljo božjo in moli.
Popolna vdanost v voljo nebeškega Očeta
■n iskrena molitev bosta tvoje srce na
čudovit način pomirila, kakor pomiri olje
valove morja, ki hočejo ladjo potopiti v
brezmejno globočino morja.

16 *

244

Vrhutega pa tudi pomisli, da si za
svoje grehe tudi zaslužil trpljenje, da ravno
s trpljenjem najbolj podoben postaneš
svoji nebeški materi, ki je toliko trpela;
da si s potrpežljivostjo v trpljenju pleteš
nevenljiv venec večne slave, saj »trenotno
in lahko trpljenje povzroči", po besedah
apostolovih, »večno, nepopisno veliko
slavo". (II. Kor. 4, 17.)

*

* *

V Opatiji (Abaciji), znanem morskem
zdravilišču, stoji na skali, moleči v morje,
velik kip Matere božje. Marija gleda proti
morju in ima roke sklenjene v molitvi,
povzdignjene proti nebu. Spodaj pa stoji
napis: »Za pobožen spomin na grofa
Arturja pl. Kesselstatt, ki se je ponesrečil
na morju in je tam pokopan", in dva
verza, ki se končata z besedami :

Kdo ve kot ti, kaj izgubila sem,

In kaj za sina mati je trpela!

Kdo je postavil ta spomenik ? Mati mladega
grofa, ki se je tu na morju ponesrečil dne
27. marca 1891. Kako lepo nam ta mati
v tem spomeniku izraža, kolika je bila
njena bolečina in bridkost, ko je izgubila

245

svojega sina, pa tudi, kaj jo je tolažilo v
njeni žalosti in bridkosti. V svoji preveliki
žalosti se je spomnila na svojo nebeško
mater, ki je stala pod križem, kjer je umrl
njen preljubi edini Sin. Ta pogled jo je
tolažil, ta pogled ji lajšal bridkost, da je
mogla prenesti hudi udarec usode.

Tako stori tudi ti, ako te zadevajo
križi in težave, ako te obiskujejo bridkosti
in nadloge, ako moraš trpeti zaničevanje
in preganjanje. Glej na svojo nebeško
mater! Iz njenega srca presadi v svoje
srce cvetko kratkosti in potrpežljivosti, pa
boš lahko prestal tudi najhujši udarec, in
v polni meri se bodo nad teboj izpolnile
besede sv. pisma: „V svoji potrpežljivosti
boste rešili svoje duše." (Luk. 21, 19.)
Amen.

31.

Materino plačilo.

Kdor mene najde, najde
življenje in sprejme zveli¬
čanje od Gospoda.

(Preg. 8, 35.)

Zadnjič smo se danes zbrali pri šmar-
ničnem oltarju. Treba bo slovo dati prele¬
pemu, Marijinim otrokom tako priljublje¬
nemu mesecu majniku, v katerem smo se
pač lahko prepričali, da je ni bilo, je ni
in je ne bo matere, ki bi tako vestno
izpolnjevala svoje materine dolžnosti, kakor
jih je vse čase izpolnjevala blažena Devica
Marija in jih še vedno izpolnjuje. Spoznali
smo pa tudi dolžnosti, ki jih imamo do te
predobre matere, kaj nam je storiti, ako
hočemo biti njeni dobri otroci.

Daši je naša sveta dolžnost, da svoji
nebeški materi izkazujemo ljubezen, spošto¬
vanje in pokorščino, da smo ji dobri otroci,
vendar se nam nehote vriva vprašanje: Kaj
nam bo pa Marija dala, ako bomo njeni
dobri otroci ?

Odgovor na to vprašanje imamo prav¬
zaprav že v dosedanjih premišljevanjih. Cim
boljši otroci bomo mi, tem boljša, tem zve-

247

stejša mati nam bo blažena Devica Marija.
Vendar ima naša nebeška mati še posebno
plačilo za nas, ako smo njeni dobri otroci.

Le poglej v družino! Materino srce je
sicer vsem otrokom naklonjeno, za vse
skrbi, vse bi rado videlo srečne in zado¬
voljne. Toda posebno naklonjenost raz¬
odeva tistim otrokom, ki natančno in z
veseljem izpolnjujejo njene zapovedi. Za
take še posebno skrbi, za take ima vedno
še kaj posebnega, za take se še posebno
potrudi, da bi bili srečni v svojem živ¬
ljenju, srečni pa tudi v večnosti. Isto dela
tudi naša nebeška mati Marija. Tudi njeno
srce je v ljubezni vdano vsem otrokom
brez izjeme, tudi najostudnejšega grešnika
ne zavrže. Za vse skrbi, vse bi rada pri¬
vedla k časni in večni sreči. Toda po¬
sebno skrb, posebno naklonjenost in lju¬
bezen pa razodeva tistim, ki so njeni dobri
otroci, ki jo iskreno častijo, ki so ji z vsem
srcem vdani, vestno in natančno izpolnjujejo
njene zapovedi, jo z vsemi močmi izkušajo
posnemati v njenih čednostih. Posebno za
te se z vsemi močmi potrudi, da jih pri¬
vede k časni, zlasti pa večni sreči. Pravo
češčenje nebeške matere nam je poroštvo
našega zveličanja.

248

Pravo češčenje nebeške matere člo¬
veka že samoposebi vodi k časni in večni
sreči. Kaj pa je glavni vzrok naše časne
in večne nesreče? Ali ni to greh? Glej,
če si pa dober Marijin otrok, se boš pred¬
vsem varoval greha, zakaj greh in češčenje
Marijino ne gresta skupaj. Kjer je eno, ne
more biti drugo.

Kaj nam more kaliti časno srečo? Ali
ne bridkosti in nadloge, križi in težave, ki
nas tako pogosto obiskujejo ? Ali pa mo¬
rejo te kaliti srečo dobremu Marijinemu
otroku? Niti najmanj. Dober Marijin otrok
se je priučil od svoje nebeške matere žive
vere, ki ga uči, da mu vse pošilje njegov
najboljši nebeški Oče, ki hoče edinole
njegovo dobro; trdnega upanja, ki ga uči
zaupati v Boga, ki nikomur ne naloži več¬
jega bremena, kakor ga more nositi in ki
svojemu otroku vselej prihiti na pomoč ob
primernem času; goreče ljubezni, ki ga uči
vse prenašati iz ljubezni do Boga, ljubezni,
ki mu olajša, da oslajuje trpljenje. Dober
Marijin otrok nosi po zgledu svoje ne¬
beške matere v svojem srcu cvetko poniž¬
nosti, ki ga uči v trpljenju ponižati se pod
mogočno roko božjo; cvetko kratkosti in
potrpežljivosti, ki ga uči prenašati vdano

249

v voljo božjo tudi najtežavnejše breme.
Res, dobremu Marijinemu otroku ne mo¬
rejo bridkosti in nadloge, križi in težave
skaliti časne sreče. Tudi v naj hujšem trp¬
ljenju ostane miren, zadovoljen in srečen.

Tako pravo Marijino češčenje že samo-
posebi človeka osrečuje v tem življenju.
Polegtega ima pa Marija za takega otroka
vedno še kako posebno milost, ki mu po¬
maga iz njegovih težav in nadlog, ga z njo
krepi in podpira, da ne čuti tako hudo
udarcev usode, da ostane miren, zado¬
voljen in srečen. Kakor bi mu sicer lahko
odvzela težavno breme, ki ga tlači, vendar
tega ne stori, ker ve, da ga ravno s tem
vodi k tem večji, tem popolnejši sreči, k
večni sreči v nebesih. Glej Bernardko,
kateri se je bila prikazala v Lurdu. Ako
je komu razodela posebno naklonjenost,
jo je skazala temu svojemu otroku! Ali
jo je pa mar obvarovala vseh časnih nesreč,
vsega trpljenja ? Niti najmanj. Sama ji je
rekla: „Srečno te bom storila, pa ne na
tem, ampak na onem svetu. 1 ' Poglej ubogo
Germano! Kako dober Marijin otrok je
bila ta dekle, uboga pastarica. Koliko je
morala prestati od svoje mačehe, ki jo je
preganjala na vse mogoče načine! Ali je

250

pa bila zaraditega nesrečna? Niti najmanj.
Njena nebeška mati jo je krepila, podpi¬
rala, da težkega bremena, pod katerim bi
marsikateri izmed nas podlegel, takorekoč
niti čutila ni. Koliko čast, koliko srečo pa
uživa zdaj v nebesih pri svoji najboljši
materi, kamor jo je ona privedla.

Marija pa zlasti s posebno marljivostjo
in skrbnostjo vodi svoje dobre otroke k
večni sreči. Nanjo uporablja sv. Cerkev be¬
sede sv. pisma: »Kdor mene najde, najde
življenje in sprejme zveličanje od Go¬
spoda." (Preg. 8, 31). Zato jo tudi ime¬
nuje: vrata nebeška, zato jo cerkveni

očetje in pisatelji pozdravljajo z naslovi:
lestvica nebeška, pot k zveličanju in stop¬
nico k nebeški domovini, voz proti ne¬
besom. (Sveti Bernard.) »Blagor tistim,
ki tebe poznajo, o Mati božja," ji kliče
sveti Bonaventura, »zakaj tebe poznati je
pot k neumrjočemu življenju in tvoje čed¬
nosti proslavljati je pot k večnemu zve¬
ličanju." Zato kliče tudi nam: »Cujte na¬
rodi, ki hrepenite po nebesih, služite Ma¬
riji, častite jo, pa boste gotovo dospeli v
večno življenje." — »Po tebi," pravi
sveti Bernard Mariji, »so nebesa odprta,
po tebi se ognemo pekla, po tebi je pre-

251

novljen raj, po tebi je z eno besedo da¬
rovano večno življenje vsem nesrečnežem,
ki so bili zaslužili večno smrt." Ako Ma¬
rija tudi največjega grešnika ne zapusti in
ne neha prej, dokler ga ni privedla v za¬
vetje, dokler ga ni rešila, če se je le dal
rešiti, koliko bolj se pač šele potrudi, da
svoje otroke privede v svoj nebeški mate¬
rin dom. Zato tudi sv. Cerkev nanjo upo¬
rablja besede sv. pisma: »Tisti, ki v meni
delajo, ne bodo grešili; tisti, ki mene po¬
jasnjujejo, to je oznanjajo mojo slavo, bodo
imeli večno življenje." (Sir. 24, 30.)

Kako dobro de srcu dobrega, pridnega
otroka, ako je svoji materi napravil prav
veliko veselja in časti. Kako samozado¬
voljen, kako vesel gleda v ljubeče materine
oči, ako vidi, da ji je všeč njegova pokor¬
ščina, njegova pridnost, njegovo vedenje,
in če ga mati osreči z besedami pohvale
in priznanja! Res, otroku, ki v svoji nedolž¬
nosti in otroški brezskrbnosti svoje starše
ljubi in časti kot namestnike nebeškega
očeta, je pokoren njihovim zapovedim in
navodilom in le to stori, o čemer ve, da
je njim všeč, takemu otroku je njegova
mladost pravi raj in spomin na to dobo
mu ne ostane samo kot najdražje volilo

252

za oni čas, ko odrastel začenja spoznavati
resnobo življenja, ampak mu tudi olepšuje
poznejša leta, da, ostane mu. kot neusahljiv
vir veselja za večer njegovega življenja.
Kar pa velja o zemski materi, isto velja
tudi o nebeški in še v veliko večji meri.
Zavest, da smo dobri otroci nebeške ma¬
tere, nas osrečuje, nam oslajuje bridkosti
tega življenja, nas tolaži ob zadnji uri, ker
nam je poroštvo, da bo oni, ki je obljubil
časno in večno srečo otrokom, ki izpolnju¬
jejo četrto zapoved to obljubo še, v popol¬
nejši meri izpolnil pri otrokih, ki častijo,
spoštujejo, ljubijo svojo nebeško mater Ma¬
rijo. Kakor nam kliče Gospod : „ Kjer sem
jaz, tam bo tudi moj služabnik", enako
nam kliče tudi naša nebeška mati z nebes :
»Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik,
moj otrok." Zaraditega se po besedah sv. Bo¬
naventure »oklenimo Marije, sledimo
njenim stopinjam, vrzimo se k njenim
nogam in ne zapustimo je prej, dokler
nas ni blagoslovila", dokler nas ni privedla
v svoj materini dom, v sveta nebesa.

Na zelo obiskovani Marijini božji poti
Verdelais (Verdele) so poleg čudežne Ma¬
rijine podobe debele knjige, v katere vpi¬
sujejo romarji svoje želje in prošnje, svoje

253

obljube in zahvale. Mnogim pa tudi to ne
zadošča, ampak napišejo cela pisma ter jih
poiože pred podobo Matere božje. Eno teh
pisem se glasi: »Nebeška mati, vem, da
nihče ni srečen in tudi ne more biti srečen,
kdor ne ljubi Boga in tebe, o mati, ne
časti. To sem sam bridko izkusil, odkar
sem bil zapustil Boga in tebe, ki sem te
od mladosti tako presrčno ljubil. Od tega
trenotka nisem okusil več nobenega pra¬
vega veselja. Toda dovolj imam tega blo¬
denja. Zato se vračam nazaj in kličem ske¬
sano z izgubljenim sinom: Oče, grešil
sem; potem se pa obračam tudi do tebe
in istotako spoznavam: Mati, grešil sem!
Toda spomni se svojega ubogega otroka
in mu pomagaj nazaj k srcu božjemu,
k srcu tvojega božjega Sina!“ — Prelepe
besede, ki naj si jih tudi mi globoko vtis¬
nemo v srce. Le pri srcu svoje nebeške
matere in njenega božjega Sina našli bomo
svojo pravo srečo, časno, zlasti pa večno.
Zato posnemajmo pisca tega pisma in
Krištofa Kolumba.

*

* *

Ko je Krištof Kolumb šel iskat novi
svet, je svoji glavni ladji dal ime: Sv. Ma-

254

rija. Na tej ladji je srečno dospel do svo¬
jega tako zaželjenega cilja, našel novi svet.
Otok, na katerem je stopil na novi svet,
je imenoval San Salvador — Sveti Zve¬
ličar. Tudi mi potujemo na drugi svet, ki
se pa ne imenuje Sveti Zveličar, ampak
v katerem biva naš Zveličar, naš Bog, naše
črez vse veliko plačilo. Ako hočemo tudi
mi črez morje tega življenja srečno tja pri¬
jadrati, posvetimo tudi mi ladijo svojega
življenja, same sebe, po zgledu Kolum¬
bovem, blaženi Devici Mariji. Prešel je
prelepi mesec, posvečen češčenju blažene
Device Marije, a v našem srcu naj ne
preide to češčenje. Razdrl se bo danes
šmarnični oltar, a v našem srcu naj se
dvigne oltar češčenja in otroške ljubezni do
blažene Device Marije, ki naj ostane v njem,
dokler ne pridemo tja, kjer bomo svojo
nebeško mater gledali iz obličja v obličje
ter ji neposredno razodevali svojo otroško
ljubezen in češčenje. Zato ji z vsem srcem
zakličimo : Presveta Devica, Mati božja, jaz
nevreden grešnik, kleče pred tvojimi no¬
gami v pričujočnosti vsemogočnega Boga
in vsega nebeškega dvora, se ti danes
izročim in ti posvetim vse svoje srce z
vsemi njegovimi občutki. Tebi ga posvetim

255

in želim, da bi bilo vedno tvoja in tvo¬
jega Sina last. Sprejmi o predobrotljiva
mati od svojega ubogega otroka to po¬
nižno posvečenje, združeno s srcem vseh
svetnikov in stori, da od tega trenotka
živim le zate in za tvojega Sina Jezusa
Kristusa. Z njegovo božjo pomočjo in
s tvojo ljubeznivo podporo ga upam izpol¬
njevati in to tudi trdno obljubim. Polo¬
žita, o Jezus in Marija, moje ubogo srce
med vajini srci, da se vname v vajini sveti
ljubezni, da tako živeč v vajini ljubezni
morem enkrat vaju v nebesih hvaliti in
slaviti v družbi vseh angelov in svetnikov.
Amen.

II. del.

Molitvenik.

Čast in slavo duša moja
Vsaki dan Mariji poj.
Sr. Kazimir.

Najboljša Mati.

l?

Jutranja molitev.

O moj Bog! Molim te v največji
ponižnosti. Verujem v tebe, ker si ne¬
skončno resničen; upam v tebe, ker si
vsemogočen, neskončno dobrotljiv in zvest;
ljubim te nad vse, ker si neskončno po¬
poln in vse ljubezni vreden. Zahvaljujem
te za vse dobrote, ki si mi jih kdaj izka¬
zal, zlasti pa, da si me tudi to noč
tako milostno varoval. — Tebi v čast bodi
vse, kar bom danes mislil in govoril, de¬
lal in trpel. Zato združujem vse to z
namenom in zasluženjem Jezusa, Marije
in vseh svetnikov in tako združeno tebi
darujem. Želim se udeležiti vseh sv. maš,
ki se bodo danes darovale in vseh od¬
pustkov, ki jih morem danes dobiti s svo¬
jimi molitvami in drugimi dobrimi deli.

Trdno sklenem, ogibati se vsakega, po¬
sebno pa tistega greha, ki mi je že prišel
v navado. Daj mi milost, o Bog, da bom
vestno izpolnjeval ta svoj sklep!

17 *

260

Sladko srce mojega Jezusa, daj, da te
bom ljubil vedno bolj in bolj! (300 dni
odpustka vsaki krat.)

Sladko srce Marijino, bodi moja re¬
šitev! (300 dni odpustka vsakikrat.)

Sveti angel varih, moj sveti patron in
vsi svetniki božji, prosite zame!

Oče naš. — Češčena Marija. — Vera.
— Čast bodi.

O presladko Srce Jezusovo, po rokah
reblažene Device Marije darujem molitve,
dela in trpljenje današnjega dne tebi v
spravo za vse žalitve, ki jih trpiš v za¬
kramentu presvetega Rešnjega Telesa, s
teboj vred pa Bogu Očetu v vse tiste na¬
mene, v katere se mu ti sam daruješ na
naših oltarjih. Amen.

O gospa moja, o mati moja, tebi se
vsega darujem; in da se ti vdanega izka¬
žem, ti danes posvetim svoje oči, svoja
učesa, svoja usta, svoje srce, sebe po¬
polnoma vsega. Ker sem torej tvoj, o
dobra mati, varuj me,_ brani me kakor
svojo last in posest. Češčena Marija .. .

Angel božji, varih moj,

Po višji dobroti sem varovanec tvoj.

Razsvetljuj in varuj me,

Vladaj in vodi me. Amen.

261

Večerna molitev.

V imenu Očeta in Sina in Svetega
Duha. Amen.

Moj Gospod in moj Bog! Molim te
in zahvaljujem te za vse dobrote, ki si mi
jih tudi danes izkazal na duši in telesu.
Ali sem pa tudi vsako prav porabil ? Ali
sem izpolnjeval tvoje zapovedi ? Pomagaj
mi, da o tem dobro izprašam svojo vest.

(Izprašuj svojo vest, potem pa reci:)

O moj Bog! Ti in vsi moji grehi so
mi resnično žal, ker sem ž njimi zaslužil,
da me po vsej pravici kaznuješ. Žal so mi,
ker sem tebe, svojega najboljšega Očeta,
največjo in preljubeznivo dobroto, ž njimi
razžalil. Trdno sklenem, s tvojo milostjo
svoje življenje poboljšati, bližnje priložnosti
v greh se varovati in nič več ne grešiti.

V tvoje roke, o Bog, izročim svoje
telo in svojo dušo; tebi priporočim tudi
svoje starše, sorodnike in dobrotnike, žive
in mrtve.

Obišči, prosimo te, Gospod, to biva¬
lišče in odženi od njega vsa zalezovanja
hudobnega duha; tvoji sveti angeli naj

262

v njem stanujejo ter nas varujejo v miru,
in tvoj blagoslov bodi vedno med nami.
Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

O Marija, brez madeža spočeta, prosi
za nas, ki se k tebi zatekamo! (100 dni
odpustka enkrat na dan.)

Jezus, Marija, Jožef! Vam podarim srce
in dušo svojo.

Jezus, Marija, Jožef! Stojte mi na strani
v zadnjem boju.

Jezus, Marija, Jožef! Naj združen z
vami mirno izdihnem dušo svojo. (300 dni
odpustka vsakikrat, ako se molijo vsi trije zdih-
ljeii; 100 dni vsakikrat, ako se moli le eden.)

Spomni se, o premila Devica Marija,
da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti
koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo
pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji
priprošnji priporočal. S tem zaupanjem
navdan, hitim k tebi, o devic Devica in
mati; k tebi pridem in pred teboj vzdi¬
hujoč grešnik stojim; nikar ne zavrzi, o
mati Besede, mojih besed, temveč milostno
me poslušaj in usliši. Amen. (300 dni od¬
pustka vsakikrat)

263

Molitev pred podobo svete
družine.

O preljubeznivi Jezus, ki si na zemlji
izvoljeno družino posvetil z neizrekljivimi
čednostmi in zgledi svojega domačega
življenja, ozri se milostno na to našo
družino, ki kleče pred teboj prosi tvoje
milosti. Spomni se, da je ta družina tvoja,
ker se je tebi posebno posvetila in da¬
rovala. Varuj jo milostno, reši jo nevar¬
nosti, pridi ji na pomoč, da v posnemanju
tvoje svete družine ostane stanovitna, tako
da ti bo na zemlji zvesto služila in te
ljubila, potem pa v nebesih večno hvalila.

O Marija, presladka mati, prosimo te,
varuj nas, ki trdno zaupamo, da bo tvoj
edinorojeni Sin uslišal tvoje prošnje. In
tudi ti častitljivi očak, sveti Jožef, pridi
nam na pomoč s svojim mogočnim var¬
stvom in izroči po Mariji naše prošnje
Jezusu. Amen.

Sveta maša

v čast prebl. Device Marije.

(Iz »Večna molitev".)

Ko mašnik moli pri stopnicah.

(Po sv. Bernardu.)

O preblažena Devica! daj nam, da pri¬
demo k tvojemu Sinu po tebi, ki si našla
milost, ki si porodnica življenja, mati Zve¬
ličarja našega. Po tebi naj nas prejme, ki
nam je bil po tebi darovan. Naj tvoja
neomadeževana čistost brani naše oma¬
deževane grešne duše; naj tvoja Bogu
dopadljiva ponižnost odpuščanje izprosi
naši nečimernosti in prevzetnosti. Bogastvo
tvoje ljubezni naj pokrije brezštevilne
naše grehe; tvoje sveto materinstvo naj
nam dodeli, da bomo bogati dobrih del.
O naša gospa, naša srednica, naša besed-

265

niča, svojemu Sinu nas priporoči, s svojim
Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas izroči.

O preblažena devica, po milosti, ka¬
tero si zaslužila; po Zveličarju, katerega
si rodila, izprosi nam, da on, ki se je po
tebi usmilil naše reve in slabosti, po
tvoji priprošnji nas deležne stori svoje
slave in zveličanja, Jezus Kristus, tvoj Sin,
naš Gospod Bog, čez vse hvaljen na
veke. Amen.

Pristop.

(Sv. Janez Damaščan.)

Češčena bodi, o Marija, upanje krist¬
janov. Usliši prošnje grešnika, ki tebe
iskreno ljubi, goreče časti in tebi zaup¬
ljivo izroča svoje zveličanje. Od tebe imam
življenje, ti mi vračaš milost svojega Sina.
Ti si mi najzanesljivejši porok, da se bom
zveličal. Zato te prosim: reši me grešne
butare! Razprši temo mojega duha, pre¬
podi posvetno nagnjenje iz mojega srca.
O, brani me sovražnih izkušnjav in vodi
moje življenje tako, da s tvojim posre¬
dovanjem in pod tvojim varstvom do¬
sežem večno življenje v nebesih.

266

Molitev .

(Cerkvena molitev.)

Prosimo te, o Gospod, obvaruj na
priprošnjo blažene Marije, vselej Device, nas
tu zbrane vsakršnih nezgod; reši jih vseh
sovražnih zalezovanj, ker se vdanega srca
tebi klanjajo.

Vsemogočni, večni Bog, ki si pripravil
Marijino srce v vredno prebivališče Sve¬
tega Duha, dodeli milostno, da to najči¬
stejše srce pobožno častimo, ter po želji
tudi tvojega srca živimo. Po Kristusu,
Gospodu našem. Amen.

Od berila do darovanja,

(Od. sv. Avguština.)

O preblažena Devica Marija, kdo se
ti more dostojno zahvaliti? Saj ti si
privolila v božji sklep, in tako rešila svet,
kateremu je pretil pogin. Kako se ti more
zahvaliti slabi človeški rod, kateremu se
je pričelo odrešenje šele takrat, ko ti je
prinesel angel iz nebes veselo oznanilo?
Sprejmi to zahvalo, čeprav je neznatna in
ni v razmerju s tvojim zasluženjem;
izprosi nam odpuščanje grehov, ko spre¬
jemaš naše posvečenje. Ponesi naše mo-

267

litve v svetišče, kjer bodo uslišane, in
prinesi nam zanje zdravilo sprave. Stori,
da nam po tvoji priprošnji zadobi od¬
puščanje to, kar po tebi darujemo; stori,
da bomo po tvoji priprošnji zamogli do¬
seči ono, česar po tebi zaupljivo pri¬
čakujemo! Sprejmi, kar tebi podajemo;
povrni nam, česar te prosimo; reši nas,
česar se bojimo, ker ti si edino upanje
grešnikov! Po tebi upamo doseči od¬
puščanje grehov in po tebi pričakujemo
plačila. O presveta Marija, pomagaj ubo¬
gim, dviguj malosrčne, tolaži jokajoče,
prosi za ljudstvo, podpiraj duhovščino,
varuj Bogu posvečene žene; daj, da tvojo
pomoč okusijo vsi, ki obhajajo tvoj sveti
spomin ! Radovoljno sprejemaj želje pro-
sivcev in vračaj nam zaželjene sadove
naših prošenj! Neprestano moli za ljudstvo
božje, o blažena, ki si zaslužila v svojem
telesu nositi Odrešenika sveta, ki živi in
kraljuje na vekov veke! Amen.

(Vsakikrat 50 dni odpustka.)

Pri darovanju.

(Iz knjige o odpustkih.)

O srce Marije, Matere božje in naše
matere! Preljubeznivo srce, ki dopadaš

268

presveti Trojici, ki zaslužiš, da te časte in
ljubijo vsi angeli in ljudje! O srce, čista
podoba Jezusovega presvetega Srca; srce
polno dobrote in sočutja za našo revo,
raztopi ledeno skorjo naših src; stori, da
se bodo popolnoma vdala božjemu Srcu!
Vlij v naša srca ljubezen do čednosti, ki
so te krasile, in vžgi jih s svetim ognjem,
kateri zmeraj v tebi gori. Sprejmi pod
svoje varstvo sveto Cerkev, brani jo, bodi
zmeraj njeno sladko pribežališče, njen ne¬
premagljivi branik zoper vse sovražne na¬
pade. Bodi nam pot k Jezusu, struga vseh
zveličavnih milosti, ki so nam potrebne.
Bodi nam pomoč v stiskah, tolažba v brid¬
kostih, moč v izkušnjavah, pribežališče v
preganjanju, bramba v vseh nevarnostih,
posebno pa v smrtni uri! Takrat namreč
nam bo pretil ves pekel, da požre naše
duše v onem strašnem trenutku, v oni
grozni uri, od katere je večnost odvisna,
takrat, da takrat, o premila Devica, naj
občutimo ljubeznivost tvojega materinskega
srca in vso moč, katero imaš do božjega
Srca. Odpri nam takrat varno zavetje v
vrelcu usmiljenja, da dospemo v nebesa
in tamkaj poveličujemo njega s teboj
vred na veke!

269

Bodi spoznano, hvaljeno, blagoslov¬
ljeno, ljubljeno, češčeno in poveličevano
zmeraj in povsod sveto Srce Jezusovo in
najsvetejše srce Marijino. Amen.

(Vsak dan 60 dni odpustka)

Pri tihih molitvah.

(Cerkvena molitev.)

Po tvoji milosti, o Gospod, in na pri¬
prošnjo preblažene Marije, vselej device,
naj bo ta daritev zdaj in vselej nam v
zveličanje in mir.

Tvojemu božjemu Veličastvu darujemo
neomadeževano Jagnje in te prosimo, da
oni nebeški ogenj, ki je srce presvete De¬
vice čudovito vnemal, tudi naša srca vžge.
Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Od predglas/a do povzdi¬
govanja.

(Od P. Modena iz Kohema.)

V duhu stopim s teboj, o Marija, pod
križ, premišljujem tvojega križanega Sina
in preudarjam s teboj vred, kaj je v onih
treh bridkih urah, posebno pa v svoji
grenki smrti trpel. O Sin, o mati, kako
dolge so vama bile te tri mučeniške ure;

270

koliko neizrekljive bolesti in muke sta pre¬
trpela na duši in telesu! O presveto telo
mojega Gospoda Jezusa, v kako žalostnem
stanju te vidim; vse si ranjeno in raz¬
mesarjeno. O častitljiva glava, kako si obo-
dena! O ljubeznive oči, kako ste otemnele!
O življenja polna lica, kako ste razbita!
O rdeče ustnice, kako ste prebledele! O
žlahtne prsi, kako ste razmesarjene! O
milostne roke, kako ste razprostrte! O bla¬
žene roke, kako ste predrte! O nežne noge,
kako ste ranjene! O sveto telo, kako si
izmučeno! in vse to za moje zveličanje;
vse to v zadoščenje za moje smrtne grehe!
Kako naj se tebi, o Jezus, zato dovolj
zahvalim in kako naj ti povrnem tako
veliko, nezapopadljivo ljubezen ? Hvalim,
ljubim, slavim in častim te tisoč in tisoč¬
krat. Iz dna srca te zahvaljujem za vso
ljubezen, prav posebno pa zato, ker si me
povabil in mi dal milost, da te na tem
svetem prostoru slavim in se ti zahva¬
ljujem. Prosim te pri vseh ranah in udar¬
cih, katere si prejel, prosim te pri vseh
bolečinah in mukah, katere si pretrpel,
prosim te pri vseh solzah in krvavih
kapljah, katere si prelil: odpusti mi moje
grehe in zaslužene kazni! Tolaži me v

271

težavah in usliši me v stiskah! Dodeli
mi milost, da se poboljšam v življenju;
daj mi po srečni smrti večno veselje v
nebesih! Amen.

Pri povzdigovanju.

(Od P. Naketena.)

(Ko se povzdigne sveta hostija:)

Bodi češčeno presveto, pravo telo
mojega Odrešenika, rojeno iz Device Ma¬
rije ! O Jezus, moja ljubezen, ti si moj
Gospod in moj Bog; usmili se me. Tu¬
kaj pod podobo kruha te molim; verujem
v te, večna resnica. Potrdi mojo vero, da
te ponižno častim in zmeraj iskreneje ljubim.

(Ko se povzdigne kelih:)

Presveta kri, ki si tekla iz Srca mo¬
jega Odrešenika, očisti me vseh grehov;
pokrepčaj mojo dušo, da bo močna v
dobrem. Posveti me v resnici in ljubezni;
ohrani mojo dušo za večno življenje, da
bom gledal svojega Odrešenika od obličja
do obličja; to upam s tvojo pomočjo
tudi doseči.

Bodi češčen in hvaljen vsaki čas

Najsvetejši in božji zakrament.

(100 dni odpustka.)

272

Večni Oče, darujem ti dragoceno kri
Jezusa Kristusa v zadoščenje za svoje
grehe in za potrebe sv. Cerkve.

(100 dni odpustka.)

Po povzdigovanju.

(Od P. Martina iz Kohema.)

O neštete bridke solze, ki ste veliki
petek tekle iz Marijinih oči, o ve solze,
ki ste tekle iz ljubezni in sočutja do trpečega
in umrlega Jezusa: spoštujem in častim vas
s ponižnim srcem. Naj vas spoštujejo in
časte vsi angeli in ljudje; k vam naj se
zateko vsi grešniki, ker ve izvirate iz srca
Marijinega. Kakor je rdeča kri tekla iz
Kristusovih ran, tako ste ve vrele iz svetih
Marijinih oči in se združile z neizrekljivo
bridkostjo njene duše. O vroče, bridke
solzice, ki ste sočutno ganile angele in
omečile božje Srce nebeškega Očeta, ome¬
čite tudi moje srce, da žaluje z vami. Storite,
da resnično obžalujem svoje obilne grehe.
O svete solze, umijte me ! O bolestne solze,
očedite me! O mile solzice, operite me!
O zasluženja in čednosti polne solze, obo¬
gatite in okrasite me! O preblaga Devica
Marija, spominjam te srčne bolečine, katero

273

si prenašala zaradi svojega Sina celo živ¬
ljenje, neštetih solza, katere si zaradi njega
prelivala, in te prosim: zadobi tudi meni
milost, da s teboj žalujem in se solzim.
O da bi tudi jaz mogel bridko trpljenje
Kristusovo in svoje smrtne grehe pravtako
zelo in zveličavno objokovati, kakor si ti
veliki petek jokala !

O milosti polna Devica, daruj te svoje
prelite solze nebeškemu Očetu, da nado¬
mestiš one solze, katere manjkajo meni,
mlačnemu in trdosrčnemu človeku. Izprosi
mi z zaslugami, ki si jih pridobila s svojimi
solzami, odpuščanje grehov! Ko bom na
smrtni postelji, podari mi le samo eno
svojo solzo, umij ž njo mojo nečisto dušo
in mojo omadeževano vest; olepšaj me
zopet z obleko nedolžnosti. Amen.

Pri obhajilu.

(Molitev svetega Ignacija.)

Duša Kristusova, posveti me!

Telo Kristusovo, zveličaj me!

Kri Kristusova, napoji me!

Voda iz strani Kristusove, operi me!

Trpljenje Kristusovo, potrdi me!

O dobrotljivi Jezus, usliši me!

Najboljša Mati.

18

274

V svoje svete rane skrij me!

Od tebe ločiti se ne pusti me!

Pred peklenskim sovražnikom varuj me!

Ob uri moje smrti pokliči me!

K tebi priti povabi me!

Da s tvojimi svetniki bom hvalil te

od vekomaj do vekomaj. Amen.

(Vsakikrat 300 dni odpustka.)

O Jezus, ki živiš v Mariji, pridi in
prebivaj v svojih služabnikih v duhu svoje
svetosti, v obilnost svoje moči, v resnici
svojih čednosti, v popolnosti svojih potov,
v udeležbi svojih skrivnosti; gospoduj nad
vsako sovražno silo v moči svojega duha
k časti svojega Očeta.

(300 dni odpustka enkrat na dan.)

Jezus, krotki in iz srca ponižni, daj,
da bo moje srce podobno tvojemu srcu.

(300 dni odpustka enkrat na dan.)

Po obhajilu.

(Cerkvena m o)l i t e v.)

O usmiljeni Bog, pomagaj naši slabosti,
da na priprošnjo svete božje Porodnice,
katere spomin obhajamo, od svojih grehov
in hudobij odnehamo in ti v novem
življenju služimo.

275

Pokrepčani s tvojim nebeškim darom,
kličemo k tebi, o Gospod, reši nas na
priprošnjo preblažene Device, katere naj¬
čistejše srce smo pobožno častili, sedanjih
nevernosti in daj nam, da dosežemo veselje
večnega življenja. Po Kristusu Gospodu
našem. Amen.

Molitev za srečno smrt.

O Marija, brez madeža spočeta, prosi
za nas, ki k tebi hitimo in pribežimo.
Pribežališče grešnikov, mati umirajočih,
ne zapusti nas ob uri ločitve, temuč izprosi
nam popolno kesanje, resnično žalost, od¬
puščanje grehov! Daj, da vredno prejmemo
sveto popotnico in se okrepčamo v zakra¬
mentu sv. poslednjega olja, da mirno sto¬
pimo pred prestol pravičnega, pa tudi usmi¬
ljenega Sodnika, svojega Boga in Odreše¬
nika. Amen.

(100 dni odpustka enkrat na dan.)

Konec.

(Po svetem Alfonzu.)

Presveta, brezmadežna Devica, moja
mati Marija, k tebi, ki si mati mojega
Gospoda, kraljica sveta, priprošnjica, upanje,

18 *

276

pribežališče grešnikov, se danes zatečem
jaz, najrevnejši izmed vseh ljudi. Častim
te, o velika kraljica in se ti zahvaljujem
za tolike milosti, katere si mi do danes
izkazala; posebno se ti pa zahvaljujem zato,
ker si me rešila pekla, katerega sem toli¬
kokrat zaslužil.

Ljubim te, o ljubezniva zapovedovavka
in ti obljubim, da ti hočem zmeraj služiti in
se na vse načine prizadevati, da te bodo
tudi drugi ljubili. Vse moje upanje in sreča
je v tebi; sprejmi me za svojega služab¬
nika; daj mi varno pribežališče v svojem
krilu, o mati usmiljena.

Ker toliko premoreš pri Bogu, reši
me vseh izkušnjav ali ohrani mi vsaj moč,
da jih morem do smrti premagovati. Od
tebe pričakujem prave ljubezni do Jezusa
Kristusa; s tvojo pomočjo upam srečno
umreti. O moja mati, pri ljubezni, s katero
ljubiš Boga, te prosim, stoj mi zmeraj ob
strani, posebno pa še v zadnjih trenotkih
življenja. Nikar me ne zapusti, dokler me
ne vidiš srečnega v nebesih; tam bom
tebe slavil in večno hvalo pel tvojemu
usmiljenju. Tako upam, tako naj tudi bode.

Izpovedne molitve.

Pred izpovedjo .

Nebeški Oče, povračam se k tebi
kakor izgubljeni sin. Zapustil sem te, za¬
pravil tvojo milost, zdaj pa spoznam rev¬
ščino, v katero so me pahnili moji grehi.
Trdno zaupam na tvoje usmiljenje go¬
voreč z izgubljenim sinom: Vzdignil se
bom in pojdem k svojemu očetu. Ves
ponižan se mu hočem obtožiti: Oče, grešil
sem zoper nebesa in zoper tebe, nič več
nisem vreden, da bi me imenoval svojega
otroka.

Povračam se pa tudi k tebi, o ljuba
moja nebeška mati. Nikar me ne zavrzi,
o predobra mati, dasi sem tolikokrat žalil
tvoje predobro materino srce. Kakor si
me s svojo milostjo, ki si mi jo v obilni
meri izprosila od Boga, privedla do spo¬
znanja mojega revnega stanu, tako me tudi
zdaj podpiraj, da se oprostim težkega bre-

278

mena ter v polni meri postanem deležen
milosti zakramenta sv. pokore.

Pridi, Sveti Du.h, razsvetli mi um, da
prav spoznam svoje grehe; nagni mi voljo,
da se jih resnično kesam, odkritosrčno
izpovem, zanje zadostujem in se resno po¬
boljšam.

Sveti angel varih in vi, moji patroni,
spremljajte me s svojo priprošnjo k zakra¬
mentu sv. pokore. Pomagajte mi, da se
bridko kesam in obtožim svojih grehov,
čisto operem svojo dušo v krvi Jezusa Kri¬
stusa in zaslišim presrečne besede: »Od¬
vežem te tvojih grehov; pojdi v miru."
Amen.

(Izprašuj zdaj svojo vest prav resno in pazi, da
si ne prikriješ iz ljubezni do samega sebe ka¬
kega greha.)

Kesanje in trdni sklep.

O moj Bog! Ti in vsi moji grehi so mi
resnično žal, ker sem z njimi zaslužil, da
me po vsej pravici kaznuješ. Zal so mi,
ker sem tebe, svojega najboljšega Očeta,
največjo in preljubeznivo dobroto, z njimi
razžalil. Trdno sklenem, s tvojo milostjo
svoje življenje poboljšati, bližnje prilož¬
nosti v greh se varovati in nič več ne gre-

279

siti. Moj Jezus, usmiljenje. Presladki Jezus,
ne bodi mi sodnik, ampak Odrešenik. Zve¬
ličar sveta, usmili se nas! Presladki Jezus,
pomnoži vero, upanje in ljubezen in daj
mi skesano in ponižno srce. Sladko srce
Marijino, bodi moje rešenje.

Po izpovedi.

Molim, častim in zahvaljujem te, o
dobrotljivi in usmiljeni Bog! Ti nisi zani¬
čeval mojega kesanja, marveč si me sprejel
z očetovsko ljubeznijo in mi odpustil v
zakramentu svete pokore vse grehe. Raztr¬
gal sem vezi, ki so me priklepale na greh ;
zopet uživam prostost tvojih otrok, zopet
me osrečuje tvoj nebeški mir, odpuščeni
so mi grehi!

O neizrekljiva ljubezen mojega Boga,
presuni mojo dušo in razplamti moje srce,
da nikdar več ne razžalim božjega Zve¬
ličarja ! Naj ljubezni zanj gorim in se vred¬
nega izkažem, prejeti ga v svoje srce.

O Marija, mati dobrotljiva in usmiljena
mati, po tvoji priprošnji sem zadobil vse
milosti, katere mi je Bog podelil! ohrani
in brani me kakor svojo last, da ne bom
nikdar več žalil Boga in nekdaj s teboj

280

vred molil tvojega božjega Sina vekomaj
v nebesih. Amen.

O prečastna Devica Marija, o moja
nebeška kraljica! tebi se vsega podvržem,
da me odslej ti vladaš in vodiš. Ne prepusti
me nikdar več samemu sebi! Povej mi
vselej, kaj naj storim. Večja sreča mi je,
da sem tvoj služabnik, kakor da bi ves
svet bil moj. Tvoj hočem biti, reši me ti 1
Sprejmi me, o Marija, za svojega služabnika
in pripomori pri Jezusu, da bom zveličan!
Nočem več služiti pregrešnemu svetu; Bogu
in tebi se vsega darujem. In če sem doslej
zares len bil v tvoji službi in sem zamudil
marsikatero priliko, ko bi se bil lahko vadil
v čednosti, ko bi bil lahko služil Bogu,
lepo častil tebe; odslej se hočem zediniti
s tvojimi služabniki, ki tebe posebno lju¬
bijo, tebi zvesto služijo. Naj zanaprej Boga
in tebe, svojo preljubeznivo kraljico, kar
najbolj morem, presrčno častim in ljubim!
Te milosti te prosim ter upam, ako mi ti
pomagaš, da bom zvesto izpolnjeval ta svoj
sklep. Amen. (Molitev svetega Bonaventura.)


Obhajilne molitve.

Molitve pred  sk. obhajilom.

(Po sv. Tomažu Hkvinskem.)

Vsegamogočni večni Bog, glej, bližam
se zakramentu tvojega edinorojenega Sina,
Gospoda našega Jezusa Kristusa. Prihajam
kakor bolnik k zdravniku življenja, nečisti
k studencu usmiljenja, slepec k luči večne
svetlobe, ubožec in revež h Gospodu ne¬
bes in zemlje. Prosim te torej, o neizmerno
Usmiljenje: ozdravi mojo bolezen, umij
mojo nečistost, razsvetli mojo slepoto, obo¬
gati moje uboštvo, obleci mojo nagoto!
Daj, da sprejmem kruh angelov, Kralja
kraljev, Gospoda vseh gospodovacev tako
spoštljivo in ponižno, tako skesano in po¬
božno, s tako čistim in vernim srcem, s
takim sklepom in namenom, kakor je v

282

prid zveličanju moje duše. Dodeli, o Go¬
spod, da ne sprejmem samo po zunanje
Jezusa v presvetem Rešnjem Telesu, marveč
deležen postanem tudi bistva in moči tega
zakramenta. O preljubeznivi Oče, dodeli
mi, da bom nekdaj večno in z odkritim
obličjem gledal tvojega ljubega Sina, ka¬
terega hočem sprejeti zdaj v tem življenju
skritega pod podobo kruha! Kateri s teboj
živi in kraljuje v edinosti Svetega Duha
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Izpodbudljaji po  s k. Tomažu
Kempčanu.

Z največjo pobožnostjo in ljubeznijo
ter s srcem, ki se je posvetilo in vdalo
le tebi, o moj Bog, hotel bi te zdaj pre¬
jeti. O daj, da te prejmem s tako živo
vero, tako hrepeneče in tako spoštljivo,
kakor so te prejemali le tvoji svetniki.
In dasi sem nevreden, da bi imel iste
občutke in isto pobožnost kakor svetniki,
vendar ti darujem vse želje svojega srca,
kakor da bi v resnici isto čutil in želel
kot oni. Iz ljubezni in spoštovanja do tebe
darujem ti vse, kar si more poželeti in
občutiti sploh kaka pobožna duša. Ničesar

283

ne bom zase pridržal; rad in prostovoljno
ti darujem vse, kar sem in morem.

Gospod, moj Bog, moj Stvarnik in
Zveličar, prejeti te želim danes tako hre¬
peneče, spoštljivo, s tako častjo in poče-
ščenjem, tako hvaležno, vredno in ljubez¬
nivo, s tako vero, s takim upanjem in
čistostjo, kakor te je prejela in po tebi
hrepenela presveta Devica Marija. Kako
pobožno in ponižno je odgovorila angelu,
ki je oznanil učlovečenje božjega Sina :
»Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi
po tvoji besedi!" Glej, tvoj predhodnik
sveti Janez je v tvoji bližini veselja po¬
skočil, preden se je še rodil; pozneje pa,
ko je videl, da ti sam ljudi učiš, vzkliknil
je zelo spoštljivo: »Prijatelj ženinov, ki
tu stoji in ga posluša, veseli se glasu že¬
ninovega." Tako globokega in svetega
spoštovanja si želim tudi jaz iz celega srca.
Zato ti darujem radosti vseh pobožnih duš,
njihovo gorečo ljubezen in občudovanje,
njihova nadnaravna razsvetljenja in na¬
vdihovanja ; darujem ti tudi vse čednosti
in poveličevanja, katera so ti izkazovale vse
stvari v nebesih in na zemlji doslej ali pa
ti bodo šele izkazovale. Vse to ti darujem
zase in za vse, ki so se priporočili v mojo

284

molitev. Naj te vredno vse časti in pove¬
ličuje zdaj in na veke!

Prihajam k tebi, o Gospod, da me po¬
krepčaš in poživiš s svojo sveto jedjo, ki
si jo pripravil nam ubožcem iz same lju¬
bezni. Glej, v tebi je vse, česar si more
kdo želeti. Ti si moje rešenje in zveli¬
čanje, moje upanje in moja moč, moja
čast in slava. O kako čudovito si se po¬
nižal do nas, Gospod naš in Bog, Stvar¬
nik vseh duhov! V našo revno dušo pri¬
hajaš kot Bog in človek, da utešiš njeno
lakoto! O srečno srce in blažena duša,
ki prejme pobožno tebe, svojega Boga in
Gospoda, in katero raditega navdaja sveto
veselje! O kako velik je Gospod, kate¬
rega prejme; kaiko ljub gost, katerega pre¬
noči; kako prijazen tovariš in zvest prija¬
telj, kateri k njej pride; kako lep in plemenit
ženin, katerega objame; ljubezniv je bolj
nego vse, kar moreš ljubiti ali česar si
moreš želeti. Pred tvojim obličjem, o sladki
Jezus, morajo obmolkniti nebesa in zemlja
in vse veličastvo na njih. Vse namreč, kar
je lepega in dobrega, je le dar tvoje do¬
brote in ne bo nikdar doseglo tvojega
veličastva, tvoje modrosti. Zato, najdobrot¬
ljivejši Jezus in najsvetejši Zveličar, na-

285

domesti ti milostno, kar mi še primanjkuje !
Saj si se zaradi nas učlovečil, saj vabiš k
sebi vse: »Pridite k meni vsi, ki se tru¬
dite in ste obteženi, in jaz vas bom po¬
živil." Ti poznaš mojo slabost in nadlogo,
mnogotere grehe moje in napake; ti veš,
kolikrat me celo kaka neznatna stvar tare,
izkuša in omadežuje. Zato prihajam k tebi,
da mi pomagaš v bridkostih in me tolažiš
v nezgodah. Na pomoč kličem tebe, vse¬
vednega, ki natanko vidiš moje notranje,
ker le ti me moreš popolnoma utolažiti
in mi pomagati. Ti tudi veš, katere mi¬
losti najbolj potrebujem in kako malo sem
izurjen v čednostih. Tu stojim pred teboj
reven in ubog in prosim zase milosti ter
usmiljenja.

Poživi lačnega ubožca, ogrej mojo
mrzloto z ognjem svoje ljubezni, razsvetli
mojo slepoto s svetlobo svoje pričujočnosti!
Daj mi milost, da mi bo vse zemeljsko
zoprno, da me vse težave in nezgode
utrdijo v potrpežljivosti, da preziram in
pozabim vse nizko in ustvarjeno! Povzdigni
moje srce k sebi proti nebesom in ne daj
mi tavati po zemlji! Le ti sam mi bodi
odslej moja radost na vekomaj, ker le
ti si moja edina jed in pijača, moja

286

ljubezen in veselje, moja sladkost in
moje vse!

Tvoja pričujočnost naj me vsega vname,
prestvari in prenovi, da se bom s teboj
tesno združil, gorel zate poln svete lju¬
bezni in postal s teboj le eden duh. Ne
pusti me od sebe lačnega in žejnega,
marveč ravnaj z menoj ravnotako usmi¬
ljeno, kakor si ravnal tolikrat in tako ču¬
dovito s svetniki! Potem se pač ne mo¬
rem čuditi, če se tudi jaz ves vžgem in
popolnoma izpremenim. Saj ti si ogenj, ki
vedno gori in nikdar ne pojemlje, ti si
ljubezen, ki čisti srca in razsvetljuje pamet.

Molitev k sv. Devici Mariji.

(Po sv. Bernardu.)

Po tebi naj se milostno približamo k
tvojemu Sinu, o prečista Devica Marija,
začetnica življenja, mati odrešenja! Po tebi
naj nas sprejme tisti, katerega si nam ti
podarila! Tvoja neomadeževana čistost naj
opraviči pri njem našo grešnost; tvoja pre¬
velika ljubezen naj zakrije množino naših
grehov, in tvoja blažena rodovitnost naj
nadomesti naše zasluge ! Naša gospa, naša
tolažnica, naša pomočnica! Spravi nas s
svojim Sinom, priporoči nas svojemu Sinu,

287

izroči nas svojemu Sinu! O prečastita De¬
vica, ti si dosegla milost in veliko pred¬
pravico, kakršne ni nihče dosegel! Do¬
deli nam torej, da narti tisti, kateri je iz
tebe nase vzel slabosti in revščino naše
narave, po tvoji priprošnji podeli slavo
nebeškega kraljestva: Jezus Kristus, tvoj
Sin, naš Gospod in Beg, kateremu bodi
čast in slava vekomaj.

Molitve po  s k. obhajilu.

(Po sv. Tomažu Akvinskem.)

Zahvaljujem te, sveti Gospod, vsemo¬
gočni Oče, večni Bog! Ne zaradi mojih
zaslug, marveč zgolj iz usmiljenja si dal
zaužiti meni grešniku, nevrednemu služab¬
niku tvojemu, predragoceno telo in kri
svojega Sina, Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa. Prosim te, naj mi ne bo to sveto
obhajilo v kazen in zadolženje, marveč
zveličanski pripomoček v odpuščenje! Služi
naj mi kot orožje vere in ščit dobre volje!
Zbriše naj moje grehe, prežene huda nag¬
njenja in poželenja, poveča pa ljubezen in
potrpežljivost, ponižnost in pokorščino ter
vsakršno čednost! Zalezovanj vseh so¬
vražnikov, vidnih in nevidnih, naj me trdno

288

brani! Nagnjenja moja, dušna in telesna,
naj popolnoma uteši! Moč naj mi da, da
živim le tebi, edinemu in pravemu Bogu
in srečno dosežem namen življenja! Pro¬
sim te, o Bog, da sprejmeš mene greš¬
nika k oni nepopisljivi pojedini, kjer si ti
s svojim Sinom in Svetim Duhom, svet¬
nikom prava luč, obilno nasičenje, večno
veselje, dovršena radost in popolna sreča.
Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Molitev  s k. Bonaventure.

Rani me, o najslajši Jezus, v globo¬
čino moje duše, da občutim v svojem srcu
tvojo predrago, tvojo prekoristno lju¬
bezen ! Napolni me z ono resnično, čisto
in sveto ljubeznijo, katera je navdajala
tvojega aposteljna! Po tebi naj ves ko¬
prnim, v ljubezni tvoji se topim! Tebe
le naj poželim, po tebi hrepenim, po
tvojem nebeškem domovanju vzdihujem!
V tebi naj umrjem in tako s teboj se
združim! O, da bi bila moja duša vedno
lačna tebe, kruh angelski! Saj ti krepčaš
pobožne duše, ti si naš vsakdanji nad¬
naravni kruh, ki ima v sebi vso sladkost
in prijetnost, vso milobo in veselje! Po
tebi, v čigar obličje žele zreti angeli, naj

289

duša moja lačna vedno koprni! Tebe naj
uživa in tvoje sladkosti in prijetnosti se
popolnoma navzame! O da bi bil vedno
žejen tebe, ki si vir življenja, modrosti
in znanosti, vir večne luči, potok slasti,
neizmerno bogastvo hiše božje! Tebe naj
vedno skrbno iščem, tebe tudi najdem!
K tebi naj hitim, tebe dohitim, o tebi
premišljujem in govorim! Daj, da delam
vedno v tvojo čast in slavo, ponižno in
skromno, veselo in radostno! Dodeli,
da mi bo to delo lahko, da ga opravljam
s svetim čuvstvom in vztrajam v njem do
konca! Ti edini bodi vedno moje upanje,
vse moje zaupanje, bogastvo, slast in ve¬
selje ! Bodi mi moj mir in pokoj, moja
uteha, sladkost, moj prijetni dar in raz¬
košje ! Ti edini si moja hrana, moje krep¬
čalo in pribežališče, pomoč moja in mo¬
drost, moj delež, moja posest in moj za¬
klad, v katerem naj vedno in povsod ne¬
premakljivo počiva moja pamet in volja.
Amen.

Molitev

k presveti Devici Mariji.

O presveta, prečista in preslavna De¬
vica Marija, mati našega Gospoda Jezusa

Najboljša Mati.

19

290

Kristusa, kraljica nebes in zemlje! Ti si
zaslužila v svojem svetem naročju nositi
Stvarnika vseh stvari. In glej, jaz ne-
vrednež sem se predrznil resnično telo
in resnično kri istega Stvarnika v svoje
srce prejeti. Prosim te pri tvoji deviški
ponižnosti, pri trpljenju in smrti tvojega
Sina, naj mi bo odpuščeno vse, karkoli
sem zagrešil pri tem sv. obhajilu ali iz
nevednosti, nemarnosti ali iz nepazljivosti!
Odpusti naj mi vse te pregreške po tvoji
presveti priprošnji ravnoisti naš Gospod,
Jezus Kristus, tvoj Sin, ki z Očetom in
Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj.
Amen.

Glej, moj ljubeznivi in dobrotljivi Jezus,
v tvoji presveti navzočnosti pokleknem
na tla in te prosim prav goreče: Vtisni
globoko v moje srce dejanje vere, upanja
in ljubezni! Obudi mi kesanje nad mo¬
jimi grehi in trdni sklep, tebe nikoli več
razžaliti! Poln ljubezni in sočutja pre¬
mišljujem tvoje svete petere rane, govoreč
v duhu besede, ki jih je zapisal o tebi,
moj Jezus, prerok David: „Moje roke in
moje noge so mi prebodli, vse moje kosti
so prešteli." (Ps. 21., 17., 18.)

19 *

Lavretanske litanije
Matere božje.

Gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas
Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija, prosi za nas!
Sveta Mati božja,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje,

Mati prečista,

Mati brezmadežna,

Mati nedolžna,

Mati deviška,

Mati ljubezniva,

Mati čudovita,

Mati dobrega sveta,
Mati Stvarnikova,
Mati Odrešenikova,
Devica najmodrejša,
Devica častitljiva,
Devica hvalevredna,
Devica mogočna,
Devica milostljiva,
Devica verna,
Podoba pravice,
Sedež modrosti,

Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,
Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Roža skrivnostna,
Stolp Davidov,

Stolp slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja zaveze,

Vrata nebeška,
Zgodnja danica,
Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,

294

Kraljica angelov,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

Kraljica apostolov,

Kraljica mučencev,

Kraljica spoznavavcev,

Kraljica devic,

Kraljica sveh svetnikov,
Kraljica brez madeža izvirnega greha spo¬
četa,

Kraljica presvetega rožnega venca,

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usmili se nas!

(300 dni odp. vsakikrat. — Pij VII , 30. sept. 18i7.)

Molitev k presv. Rešnjemu Telesa.

(Se moli, kadar je izpostavljeno).

V.  Kruh iz nebes si jim podelil. (Ale¬
luja.)

O.  Ki ima vso sladkost v sebi. (Ale¬
luja.)

295

Molimo.

O Bog, ki si nam v čudežnem zakra¬
mentu spomin svojega trpljenja zapustil,
daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvo¬
jega telesa in tvoje krvi tako častiti, da
bomo sad tvojega odrešenja vedno v sebi
čutili. (Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.)

Molitev k Materi božji.

Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta
božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah, temveč reši nas vselej
vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslov¬
ljena Devica, naša gospa, naša srednica,
naša besednica! S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu
nas izroči!

V.  Prosi za nas, sveta božja Porodnica!

O.  Da postanemo vredni obljub Kri¬
stusovih.

Molimo.  Podeli nam svojim služab¬
nikom, prosimo, Gospod Bog, da se bomo
vedno veselili zdravja na duši in na te¬
lesu in da bomo po častitih prošnjah

296

presvete Marije vselej Device sedanje ža¬
losti rešeni in večnega veselja deležni. (Po
Kristusu, Gospodu našem. Amen.)

Cerkvene antifone in prošnje do Matere
božje.

(Ob Mariiinih praznikih, ob katerih se moli
cerkvena molitev za dotični dan, se naslednja
molitev lahko izpusti.)

A. Od prve adventne nedelje do božiča.

Premila mati Zveličarjeva, ki ostaneš
vrata nebeška in morska zvezda, pomagaj
ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati; ti, ki
si svojega Stvarnika čudežno rodila; ti,
Devica prej in slej, ko si iz Gabrielovih
ust prejela oznanjenje, usmili se greš¬
nikov!

V.  Angel Gospodov je oznanil Mariji.

O.  In spočela je od Svetega Duha.

Molimo.  Milost svojo, prosimo te,
Gospod, vlij v naša srca, da, ki smo po
angelovem oznanjenju spoznali učlovečenje
Kristusa, tvojega Sina, po njegovem trp¬
ljenju in križu dosežemo častitljivo vsta¬
jenje. (Po istem Kristusu, Gospodu našem.
Amen.)

297

B. Od božiča do svečnice.

Premila mati Zveličarjeva ... itd. (Kakor
pred bož čem.)

V.  Po porodu si Devica čista ostala.

O.  Božja Porodnica, prosi za nas!

Molimo.  O Bog, ki si po rodovitnem
devištvu blažene Marije podelil človeškemu
rodu dar večnega zveličanja, daj nam, te
prosimo, naj čutimo, da prosi za nas ona,
po kateri smo bili vredni, prejeti začetnika
življenja, Gospoda našega Jezusa Kristusa
tvojega Sina. (Amen.)

C. Od svečnice do velikega četrtka.

Zdrava, o nebes kraljica;

Zdrava, angelov gospa;

Zdrava korenina; zdrava vrata,

Iz katerih sveta luč je prisijala.

O veseli se, Devica slavna,

Nad vse krasna;

Bodi zdrava, o prelepa,

Prosi za nas Kristusa 1

V  Dovoli, naj te hvalim, o sveta Devica.

O.  Daj mi moč zoper sovražnike svoje.

Molimo.  Podeli nam, milostljivi Bog,
pomoč v naši slabosti, da, ki obhajamo

298

spomin svete božje Porodnice, s pomočjo
njene priprošnje od svojih grehov vsta¬
nemo. (Po istem Kristusu, Gospodu našem.
Amen.)

D. Od velike sobote do prve pobinkoštne

nedelje.

Raduj se, kraljica nebeška, aleluja.

Zakaj on, ki si ga bila vredna nositi, aleluja,
Je vstal, kakor je rekel, aleluja.

Prosi za nas Boga, aleluja.

V.  Veseli in raduj se, Devica Marija,
aleluja.

O.  Ker je Gospod res vstal, aleluja.

Molimo.  O Bog, ki si z vstajenjem
svojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kri¬
stusa, svet razveselil; daj, prosimo, da po
njegovi materi, Devici Mariji, dosežemo
veselje večnega življenja. (Po istem Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.)

E. Od prve pobinkoštne nedelje do adventa.

Češčena bodi, kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci ; k tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej solzni dolini. Obrni torej,

299

naša pomočnica, svoje milostljive oči v
nas in pokaži nam po tem revnem življenju
Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.
O milostljiva, o dobrotljiva, o sladka De¬
vica Marija!

V  Prosi za nas, sveta božja Porodnica!

O.  Da postanemo vredni obljub Kri¬
stusovih.

Molimo.  Vsemogočni večni Bog, ki
si telo in dušo častite Device in matere
Marije, da bi vredno prebivališče tvojega
Sina biti zaslužila, s pomočjo Svetega Duha
pripravil, daj, da bomo, ki se njenega
spomina veselimo, po njenih milostljivih
prošnjah prihodnjega zla in večne smrti
rešeni. (Po istem Kristusu, Gospodu na¬
šem. Amen.)

Molitev k sv. Jožefu.

Glejte, zvesti in modri služabnik, ki
ga je Gospod postavil nad svojo družino.

V.  Prosi za nas, sveti Jožef!

O.  Da postanemo vredni obljub Kri¬
stusovih.

Molimo.  Naj nam pomaga, prosimo
te, Gospod, zasluženje ženina tvoje pre-

300

svete matere Marije, da nam bo po nje¬
govih priprošnjah podeljeno, česar naša
slabost ne more doseči. (Ki živiš in kra¬
ljuješ od vekomaj do vekomaj. Amen.)

Molitev za vse potrebe.

(Moli se po litanijah ob nedeljah in praz¬
nikih ; na predvečere se primerneje izpušča.)

Ponižno te prosimo, Gospod, razveži
milostno naših grehov vezi, in po prošnjah
svoje izvoljene matere, ljube Device Ma¬
rije, in vseh svojih svetnikov ohrani nas
svoje služabnike, naše dobrotnike in naše
družine v vsej svetosti. Očisti grehov in
hudobije vse naše sorodnike in prijatelje
in napolni jih z lepimi čednostmi. Podeli
nam mir in zdravje, odvrni od nas vidne
in nevidne sovražnike in odženi vse hude
želje. Daj nam zdravo vreme in dobro
letino. Izkaži milost našim prijateljem in
neprijateljem. Obvaruj to duhovnijo z
vsemi, ki v njej prebivajo, kuge, lakote,
vojske, ognja, potresa in povodnji; in po¬
deli milostljivo vsem vernim kristjanom,
živim in mrtvim, v nebeškem kraljestvu
večno življenje, mir in pokoj.

Obvaruj našega papeža I., našega škofa I.,
našega cesarja I., vso našo duhovsko in

301

svetno gosposko in vse krščansko ljudstvo
vseh nadlog in vsega hudega. In tvoj bla¬
goslov pridi iz nebes in ostani vedno pri
nas. — Po Gospodu našem Jezusu Kri¬
stusu, tvojem sinu, ki s teboj živi in
kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog od
vekomaj do vekomaj.

O.  Amen.

V.  Božja pomoč ostani vedno pri nas.

O.  Amen.

Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat.)
Čast bodi.

Pri pobožnosti svetega rožnega venca
v oktobru.

(Po lavretanskih litanijah naj se moli namesto
molitve „K sv. Jožefu" in „Za vse potrebe" samo
naslednja molitev.)

K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svo¬
jih stiskah, in ko smo na pomoč poklicali
tvojo presveto nevesto, prosimo zaupljivo
tudi tvojega varstva. Pri ljubezni, ki te je
vezala z brezmadežno Devico, božjo Ma¬
terjo, in pri očetovski ljubezni, s katero
si objemal dete Jezusa, te ponižno pro-

302

simo, ozri se milostno na delež, ki ga je
pridobil Jezus s svojo krvjo, in pomagaj
nam v naših potrebah s svojo močjo in
priprošnjo.

O preskrbni varih svete družine, varuj
izvoljeno ljudstvo Jezusa Kristusa; odvrni
od nas, ljubeznipolni oče, vsako kugo zmot
in greha. Podpiraj nas milostno iz nebes,
o mogočni naš varih, v tem boju zoper
moči teme, in kakor si nekdaj otel dete
Jezusa iz smrtne nevarnosti, tako brani
zdaj sveto Cerkev božjo sovražnega za¬
lezovanja in vsakega nasprotovanja. Varuj
nas vsekdar, da bomo po tvojem zgledu
in s tvojo pomočjo mogli sveto živeti,
srečno umreti in doseči večno zveličanje
v nebesih. Amen.

Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat.)
Čast bodi.

Sveti križev pot

kakor se navadno moli v Rimu.

O moj Jezus! kadar se spominjam
tvojega bridkega trpljenja in smrti, spo¬
znam, kako močno, kako neizmerno si
me ljubil. Iz srca mi je žal, da sem te
tako malo ljubil, marveč te tolikokrat raz¬
žalil in celo s smrtnimi grehi. Zdaj pa
je moja trdna volja, te resnično ljubiti in
nič več ne grešiti. Zatorej upam, sebi in
dušam v vicah vse odpustke zadobiti, ki
so se podelili za to pobožnost. Amen.

Prva postaja.

Jezus je k smrti obsojen.

Takrat torej jim ga je (Pilat) izdal,
da bi bil križan. Vzeli so pa Jezusa in
ga vnn peljali.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus!
in te hvalimo: Ker si s svojim svetim

304

križem svet odrešil. — O Jezus! po tej
krivični sodbi, katero sem že tolikokrat
podpisal s svojimi grehi, reši me večne
smrti, ki sem jo že tolikokrat zaslužil.

Oče naš . .. Češčena Marija ... Usmili
se nas, o Gospod, usmili se nas!

Druga postaja.

Jezus vzame križ na svoje rame.

In je svoj križ noseč vun šel na mesto,
ki se imenuje mesto mrtvaških glav, po
hebrejsko pa Golgota.

Molimo te ... O Jezus, ki si voljno
nase vzel težki križ, katerega sem ti jaz
pripravil s svojimi grehi, daj, da spoznam
njih velikost ter jih objokujem ves čas
svojega življenja,^

Oče naš ... Češčena Marija... Usmili
se nas . ..

Tretja postaja.

Jezus pade prvič pod križem.

Ker je človek, iz zemlje vzet, svojo
glavo prevzetno povzdignil proti Bogu,
zato leži Edinorojenec Očetov v prahu
potrt kakor črv.

Molimo te .. . Teža mojih prevelikih
grehov, o Jezus! te je pod križem na

305

tla podrla. Mrzijo me grehi ter jih so¬
vražim; odpusti mi, prosim te; s pomočjo
tvoje milosti sklenem nič več grešiti.

Oče naš ... Češčena Marija... Usmili
se nas ...

Četrta postaja.

Jezus sreča svojo žalostno mater.

Pritisni me kakor pečat na svoje srce,
kakor pečat na svojo roko! Zakaj močna
kakor smrt je ljubezen.

Molimo te...  O prežalostni Jezus!
o prežalostna mati! ako sem vama do-
zdaj toliko žalosti delal s svojimi grehi,
se to v prihodnje ne sme več zgoditi.
Z vajino pomočjo hočem vaju ljubiti in
vama zvest biti do smrti.

Oče naš ... Češčena Marija... Usmili
se nas .. .

Peta postaja.

Simon iz Cirene pomaga križ nesti.

In kadar so ga peljali, prijeli so ne¬
kega Simona Cirenčana, kateri je šel s
polja, ter so mu naložili križ, da ga nese
za Jezusom.

Molimo te...  O Jezus! kako srečen
je Simon, da ti more pomagati križ nesti!

Najboljša Mati.

20

306

Kako srečen bi bil tudi jaz, ko bi ti od¬
slej pomagal križ nositi z voljno potrpež¬
ljivostjo v vsem, v  karkoli me zadene.

Oče naš ... Češčena Marija ... Usmili
se nas ...

Šesta postaja.

Veronika poda Jezusu potni prt.

Oči Gospodove gledajo nanje, kateri
ga ljubijo. Ljubim te, o Gospod, moja
moč, moje pribežališče, moj Odrešenik.

Molimo te . . . O Jezus, ki si se to¬
liko ponižal, da si svoj presveti obraz
Veroniki vtisnil v potno ruto, vtisni tudi
globoko v mojo dušo spomin svojega
bridkega trpljenja in svoje grenke smrti.

Oče naš » .. Češčena Marija... Usmili
se nas .. .

Sedma postaja.

Jezus pade drugič pod križem.

On pa je bil ranjen zavoljo naših
grehov in potrt zavoljo naših hudobij;
pokorjenje je bilo nad njim zavoljo na¬
šega miru. Gospod ga je hotel potreti v
slabosti.

Molimo te...  Moji večkrat storjeni
grehi so krivi, da ti, o preljubeznivi

307

Jezus! že zopet padeš pod težkim križem.
Daj mi moč, da se nič več ne povrnem
v greh in se v ta namen poslužujem vseh
potrebnih pripomočkov.

Oče naš ... Češčena Marija ... Usmili
se nas ...

Osma postaja.

Jezus tolaži jeruzalemske žene.

Jezus pa se je proti njim obrnil in
rekel: Hčere jeruzalemske ! nikar se ne jo¬
kajte nad menoj, ampak jokajte se nad
seboj in nad svojimi otroci.

Molimo te .. . Ti, o Jezus! tolažiš je¬
ruzalemske žene, ki žalujejo nad tvojim
trpljenjem. Tolaži tudi mojo dušo s svojim
usmiljenjem, v katerega zaupam in si ga
hočem v prid obračati.

Oče naš . .. Češčena Marija... Usmili
se nas ...

Deveta postaja.

Jezus pade tretjič pod križem.

Jaz pa sem črv in ne človek, zasra¬
movanje ljudi in izvržek izmed ljudstva.
Moja moč se je usušila kakor Čepina; v
smrtni prah si me pripeljal.

20 *

308

Molimo te ... Zavoljo prevelikega trp¬
ljenja, katero si že prestal, o Jezus! tretjič
padeš pod težkim križem. Stori, da se
nič več ne povrnem v greh. Moj Jezus!
raje umrjem, kakor bi zopet grešil.

Oče naš... Češčena Marija... Usmili
se nas . . .

Deseta postaja.

Jezusa slečejo in mu žolča piti dajo.

In so mu dali vina z žolčem zmeša¬
nega. In ko je bil pokusil, ni mogel piti.
Razdelili so si moja oblačila in za mojo
suknjo so vad/ja/i.

Molimo te .. . O Jezus! ki so te slekli
in ti dali piti kisa in žolča, reši me ven¬
dar vsega nagnjenja do časnih reči; in
stori, da zaničujem vse, kar je posvetnega
ali kar me napeljuje v greh.

Oče naš ... Češčena Marija... Usmili
se nas . . .

Enajsta postaja.

Jezusa na križ pribijejo.

Ondi so ga križali. Napisal je pa
Pilat tudi napis in ga je dal vrh križa.
Bilo je pa pisano: Jezus Nazarenski, kralj.
Judov.

309

Molimo te ... Po tistih grozovitih bole¬
činah, katere si občutil, ko so z žreblji pre¬
bodli in na križ pribili tvoje svete roke in
noge, stori, o Jezus! da svoje meso nepre¬
nehoma križam s v  krščanskim zatajevanjem.

Oče naš ... Ceščena Marija... Usmili
se nas.. .

Dvanajsta postaja.

Jezus umrje na križu.

Jezus je rekel: Dopolnjeno je! In je
zavpil z velikim glasom: Oče, v tvoje roke
izročim svojo dušo! In je glavo nagnil
in je dal dušo iz sebe.

Molimo te...  O Jezus! ki si na križu
umrl, potem ko si tri ure na njem visel
v najbridkejših smrtnih težavah, daj mi,
da prej umrjem, kakor da bi še kdaj
grešil, in ako moram še živeti, naj živim,
da tebe ljubim in tebi služim.

Oče naš ... Ceščena Marija... Usmili
se nas ...

Trinajsta postaja.

Jezusa s križa snamejo in ga položijo
Mariji v naročje.

O vi vsi, ki mimo greste po potu, po¬
mislite in glejte, če je kaka bolečina, kakor
bolečina moja !

310

Molimo te ... O prežalostna mati!
kako je bilo pač z bridkostmi napolnjeno
tvoje srce, ko -si svojega ljubega Jezusa
imela mrtvega v naročju. O, izprosi mi
milost, da sovražim greh, ki je bil kriv
njegove smrti in tvojih bridkosti, da spo¬
korno živim in sveto umrjem v tvojem
naročju.

Oče naš... Češčena Marija... Usmili
se nas .. .

Štirinajsta postaja.

Jezusa položijo v grob.

Bil je pa na tistem kraju, kjer je bil
Jezus križan, vrt in na vrtu nov grob, v
katerega še nihče ni bil položen. Tam sta
položila Jezusa.

Molimo te... O Jezus! vsemu hočem od¬
mreti in odslej le zate živeti. Dokler mi je še
tu živeti, hočem le v tebi in s teboj živeti,
da bom kdaj v nebesih v tebi večno
živel in tam večno užival sad tvojega
bridkega trpljenja in tvoje smrti.

Oče naš ... Češčena Marija... Usmili
se nas.. .

Nekatere molitve v čast
Matere božje.

Z vsem srcem te častim, o presveta
Devica, bolj kot vse angele in svetnike ne¬
beške, kot hčer večnega Očeta, in ti po¬
svetim svojo dušo z vsemi njenimi močmi.
Češčena Marija. Z vsem srcem te častim,
o presveta Devica, bolj kot vse angele in
svetnike nebeške, kot mater edinorojenega
Sina, in ti posvetim svoje telo z vsemi
njegovimi čuti. Češčena Marija. Z vsem
srcem te častim, o presveta Devica, bolj
kot vse angele in svetnike nebeške, kot
ljubljeno nevesto Svetega Duha, in ti po¬
svetim svoje srce z vsemi njegovimi že¬
ljami, ter te prosim obenem, da mi iz¬
prosiš od presvete Trojice vsega, česar
potrebujem ali kar mi koristi za večno
zveličanje. Češčena Marija.

Molitev za stanovitnost v če-
ščenju blažene Device Marije.

O Bog, ki si nas postavil pod varstvo
svete matere svojega Sina, pridi v naša
srca, da jih očistiš, in vlij vanje svojo mi¬
lost, da ostanemo stanovitni v tvoji službi

312

in službi iste presvete Device Marije, da
bomo utrjeni po obrambi tega varstva,
izpolnili, kar smo po tvoji milosti obljubili,
in da bomo po izpolnjevanju svoje obljube
dosegli ono, kar si ti obljubil tistim, ki
so stanovitni v tvoji službi. Po istem
Kristusu Gospodu našem. Amen.

Molitev sv. Alojzija.

O gospa moja, sveta Marija, v tvojo
blagoslovljeno vero in posebno varstvo,
v krilo tvojega usmiljenja priporočim sebe,
svojo dušo in svoje telo, danes in vsak
dan in za čas svoje smrti; vse svoje upanje
in tolažbo, svoje stiske in nadloge, svoje
življenje in konec svojega življenja tebi
izročim, da bodo pod tvojim varstvom in
po tvojem zaslužepju vsa moja dela urav¬
nana in izvršena po tvoji in tvojega Sina
volji. Amen.

Molitev za srečno smrt.

c

O Marija brez madeža spočeta, prosi
za nas, ki se k tebi zatekamo. O pribe¬
žališče grešnikov, mati umirajočih, nikar
nas ne zapusti ob uri naše ločitve, marveč
nam izprosi popolno žalovanje, odkrito-

313

srčno kesanje, odpuščanje naših grehov,
vredni sprejem svete popotnice, potrjenje
v zakramentu sv. poslednjega olja, da se
moremo varno prikazati pred sedež pra¬
vičnega, pa tudi usmiljenega sodnika, svo¬
jega Boga in Odrešenika. Amen.

Posvečenje.

Presveta Devica, Mati božja Marija,
jaz . . . sem sicer nevreden, da bi tebi
služil, pa zaupajoč v tvoje ljubeznivo in
usmiljeno srce, si izvolim danes tebe vpričo
svojega angela variha in vseh božjih svet¬
nikov, za svojo gospo, priprošnjico in
mater. Trdno sklenem, da ti bom vedno
zvesto služil; skrbel bompo svojih močeh,
da ti bodo služili tudi drugi. Zato te prav
srčno prosim, o najliubeznivejša, najmi¬
lejša mati, pri sveti krvi Jezusa Kristusa
te prosim, sprejmi me v svojo službo in
stori, da ti bom vsekdar dober otrok. Bodi
mi ob strani, o mila mati, pri vseh mojih
delih; zadobi mi milost, da nikdar ne
razžalim tebe in tvojega Sina, ne v mislih,
ne v besedah, ne v dejanju. Spominjaj se
me in ne zapusti me ob smrtni uri. Amen.

Najboljša Mati.

21





.

......

.

’



.

- ■' .

.


Kazalo

I. del.

Premišljevanja:

Stran

1. Človekova mati. 1

2. Od vekomaj izbrana. 7

3. Jutranja zaija. 15

4. Raj učlovečenja . . 23

5. Materino srce.32

6. Veselo oznanilo.39

7. Nad vse povišana.49

8. Mogočna kraljica.58

9. Materine bolečine.65

10. Marija proglašena za mater ....  74

11. Naša mati - vodi k pravi veri . . 82

12. Naša mati — pribežališče grešnikov . 90

13. Naša mati in — otroci.100

14. Naša mati in — mladina . . . . 111

15. Naša mati in - krščanska družina . 118

16. Naša mati in — krščanski starši . . 125

17. Naša mati — zavetje v nevarnostih . 133

18. Naša mati — tolažnica žalostnih . . 142

19. Naša mati in — umirajoči ....  151

20. Naša mati — mati vernih duš v vicah 161

21. Naše dolžnosti do naše matere . . 167

22. Ljubezen do nebeške matere . . . 173

23. Znaki otroške ljubezni.181

Stran

24 Varuj se greha!.191

25. Spoštovanje do matere.198

26. Posnemaj svojo mater!.207

27. Uči se od matere — vere, upanja in

ljubezni!. ,214

28. Bodi ponižen!.224

29. Ljubi čistost!.  232

30. Bodi krotak in potrpežljiv! ....  240

31. Materino plačilo.246

II, del.

Molitvenik:

Jutranje molitve.259

Večerne molitve.• 261

Sv. maša ...  264

Izpovedne molitve.277

Obhajilne molitve.281

Lavretanske litanije.292

Sv. križev pot.303

Razne molitve. . 309

O. A. M. D. G. B. M. V. L.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJILNICA

00000482555 20*