YU ISSN 0022/9295 LETNIK XXVI ŠT. 9. NOVEMBER 1985 CENA 30 DINARJEV S podpisovanjem tega enotnega besedila se ljubljanski itudentje odločajo za protesten izstop iz Zveze socialistične mladine Slovenije. Izstopnica kroži po ljubljanskih itudentskih domovih skupaj z anketama o ponovnem bojkotu in odgovornosti predsedstva UK ZSMS. Stran 3/4 KLUB MB ŠTUDENTOV, U VESELOIGRA V DVEH DEJANJIH I. DEL PRVO DEJANJE Prizorišče: ulica in trgovina ■Zdravo, Pec, kaj ai prišel na skupščino, da napišeš reportažo?« Zoki: »Veš, da mi je to šele, ko sem priiel v Ljubljano, iinilo v glavo. Namen sem imel priti le na žur.« »Daj, pridi pomagat nosit zaboje iz trgovine!« ■Samo stvari odložim. Zdravo, Edi, kako si?« »Delovno.« »Joj, koliko vsega ste kupili!« »še premalo bo.« »Zdravo, Igor, pazi, da se ne podelai od muke in to ravno danes, ko boi prenehal s predsedniiko funkcijo v klubu mariborskih itudentov!« »Si že videl, kako smo prenovili dvorano?« »Ne ie.« »Pridi, ti pokažem.« »Ludnica. Kdo je to narisal?« »Razak. Zamisel in trud pa sta krivda nas vseh!« ■Pec, boi pivo?« t " »Vei da. Upam, da boste tudi letos potrdili lanski sloves.« »O tem ni nobenega dvoma!« »Hladno je tu v dvorani. Kaj ne boste zakurili?« »če bi zdaj zakurili, bi potem morali ie dve uri prezračevati. Gremo nastavit reflektorje.« »Grem v trgovino po hrano. Bo kdo kaj jedel?« »Daj, prinesi, nekaj!« DRUGO DEJANJE Prizoriiče: soba »Pec, nastavimo ozvočenje! Poiiči kable tam v predalu! Priključni moramo walkman in gramofon n aojače-valnik.« »Hm! Toni nobenega primernega kabla.« »Mora bKi, saj vedno tako delamo in ničesar ne nosimo drugam!« »Ni kabla, rei№ bomo morali drugače!« »Joj, saj je že priključen, sploh ga nismo zadnjič izklopili. Da sliiimo. Krasno se sliii. Daj glasneje!« »Upam, da bo kdo priiel!« »Grem v dvorano. Zdravo!« TRETJE DEJANJE Prizoriiče: Dvorana »Kdo bo za iankom? Daj Srečo, boi ti?« včesfrj, jsim Tvykz v stripu. »Ja, seveda, samo cene mi povej.« »Uh, pivo 130 din ... Napiii ie cenik.« »Grdo piiem, Igor piie lepie, naj ga on napiie.« »Fantje, vam kaj pomagam?« »Peco, ti si danes gost. Le dobro si vse zapomni, da boi potem kaj napisal.« »Miia, greva potem na čaj.« »Greva.« >/ ZASTOR ČETRTO DEJANJE Prizoriiče: Dvorana »Zdravo, grei na pivo?« »Seveda! Kako si?« »Gre! Srečo, daj dva piva!« »O, zdravo, kaj počnei tukaj?« »Malo sem priiel pogledati, kaj se dogaja v Ljubljani. Na zdravje!« »Zakaj me prej nisi hotela poznati?« »Saj sem te, pa me ti nisi hotel!« »No ja, Borut, bova ie pivo?« »Jasno!« »Srečo, daj dva piva!« »Takoj.« »Kako pa ti je ime?« »Ana!« »Pec, vei kaj morai napisati: zelo dober žur ob skrbno izbrani glasbi!« »Edi, bom. Žur je res super.« »Ne pozabi napisati: ob skrbno izbrani glasbi!« »Ne bom. Napisal bom: ob skrbno izbrani glasbi...« »Oto, zdravo, tebe pa že toliko časa nisem videl. Kaj delai? »Živim, odvisno od dneva!« »Zdravo, Oto.« »Velja, hojla! Si me kaj pogreiala?« »... !■ »Ti, kako je danes krasno tukaj!« »Zoki, daj glasbo tiie, saj bo zvočnike vrglo ven! Borut, ti je slabo?« »Ne! Grem le na straniiče.« , »Srečo, daj ie piva!« »Izvoli.« »Kakine super rokavice imai.« ».. . !« »Kaj težii moji bodoči punci! Najraje bi te na gobec!« »Ne!« človek je srečnejši, če se druži z ljudmi s podobnimi okusi in mnenji. S časom bo takšnih povezav najbrž vse več in lahko upamo, da bo tako samota, ki sedaj muči toliko nekonvencionalnih ljudi, počasi upadla in skoraj izginila. Gotovo bo to povečalo njihovo srečo, seveda pa se bo zaradi tega zmanjšal sadistični užitek, ki ga imajg sedaj konvencionalni, ko so jim drugačneži prepuščeni na milost in nemilost. Zdi pa se mi, da ne bi bilo prevelike škode, če bi ta užitek izginil. B. Russell Oborožene sile tvojega naroda obstajajo — tako trdi vsaka država — da bi preprečile agresijo drugih držav. A oborožene sile drugih narodov obstajajo — tako verjamejo mnogi — da bi grozile z agresijo. Če karkoli rečeš proti oboroženim silam svoje dežele, si izdajalec, ki želi videti očetnjavo v blatu pod brutalno peto tujega osvajalca, če pa braniš mogočega sovražnika, ker misli da je vojska potrebna za njegovo varnost, s tem blatiš svojo domovino, kajti le perverzna zloba bi te lahko zavedla v dvom nad njeno neomajno predanostjo miru. B. R. Kdo je že slišal za teologa, ki bi pred pridigo opozoril na verjetno napako v svojih izjavah, ali politika, ki bi s takšnim svarilom končal govor? ... Manj ima človek razloga, da bi verjel v svoj prav, bolj odločno bo zagotavljal, da ni nobenega dvoma. B. R. Družbeno atmosfero v deželi ti hitro, a dokaj točno pokaže paradni korak njene vojske. Vojaška parada je v resnici nekakšen ritualen ples, podoben baletu, ki izraža določeno življenjsko filozofijo. Gosji korak (v repertoarju JLA ga hvalabogu ni, op. ur.) je med najbolj grozljivimi pogledi na svetu, veliko strašnejši od bombnika strmoglavca. To je potrdilo gole moči; Čisto zavestno in namenoma je v njem slika škornja, ki treska na človeški obraz. Grd je, in to spada vanj, kajti njegovo sporočilo je, »Da, grd sem, in ne drzneš se mi smejati.« ... Zakaj tega koraka v Angliji ne uporabljajo? Bog ve, da imamo še preveč oficirjev, ki bi z veseljem uvedli kaj takega. Pa ne morejo, kajti ljudje na cesti bi se smejali. Nad neko mejo so vojaška razkazovanja mogoča le v deželah, kjer se ljudje vojski ne upajo smejati. George Orwell II. DEL PRVO DEJANJE Prizorišče: Dvorana »Vsedite se in bodite tiho, ker bomo imeli skupščino. Izbrali bomo novo predsedstvo oz. kolektivni vodilni organ na čelu s predsednikom!« Nehajte se zafrkavati! Najprej bom prebral lansko poročilo, ko sem bil predsednik ... To bi bilo vse. Sedaj bom pa še prebral letonji plan, dogodki bodo zopet vsako sredo in podal še finančno poročilo. ■. Lahko preidemo na izbor novega predsednika? Tomaž, kaj hočeš povedati?« »Glede financiranja moraš povedati, da so vsi nastopi bili v bistvu zastonj, vsi smo nastopali le zaradi dobre volje. Kljub se je vedno na tem planu samofinanciral. Organizacije so dale zelo malo.« »Prav imaš, še kdo kaj želi?« »No, pa preidimo na izbor. Edini kandidat, ki se je javil, in ki si tudi zasluži biti predsednik, je Zoki, ki je že leto dni s svojim delom dokazoval pripadnost klubu. Zoki vstani, da te vidijo! Ir-.a kdo še kakšen predlog? Torej, kdo je za Zokija? Vsi! Čestitamo. Gremo naprej. Malo več resnosti, prosim. Izvoliti še moramo ostale člane od blagajnika do športnega in kulturnega referenta ...« »Ja, pa še ena novost, ki jo mislimo vpeljati. Tc so izkaznice, ki bi jih dobil vsak obiskovalec kluba. Izkaznic bi bilo omejeno število, saj se je zgodilo, da je lani bila nemogoča gneča, tako da se sploh nisi mogel premikati. Pa tudi do kakšnih izgredov bi lahko prišlo. Tu ne gre za kakšen elitizem ali kaj podobnega, le za omejitev števila ^ obiskovalcev, ker bi bile izkaznice prenosljive. Kaj mislite o tem?« »Stvar bi se brez veze zakomplicirala.« »Najbolje bo, da premislite in bomo naslednjič odločili! S tem zaključujem skupščino.« Koliko je ura?« »Štiri. Lahko noč vsi!« »Lahko noč!« Klub Mariborskih študentov v Ljubljani je pri študentskih domovih v Ljubljani. Družabne večere imajo vsako sredo, (od gledanja filmov, okroglih miz, koncertov do zabav), predsednik je Zoran Sedmak, ki pa je to le -formalno, saj vsa dela opravljajo skupno: Zoran, Igor, Edi, Srečo in Vito pa še kdo. Dobrodošli! PEC Študentski časopis KATEDRA, Tyrševa 23 MARIBOR, telefon (062) 22-004, 22-077. Številka žiro računa: 51800-678-81846* Izdajatelj: UK ZSMS Maribor Uredništvo: Branko Greganovič (odgovorni urednik), Edmund TUrk (glavni urednik v. d.), Rudi Uran (oblikovanje), Marko Klasinc (literatura), Samo Resnik (znanost in esejistika), Peter Tomaž Dobrila (kulturno dogajanje), Dragica Korade (ljubljansko dopisništvo) Tehnični urednik: Marjan Hani , Tajništvo; Tanja Muršec Lektoriranje: Irena Smole Distribucija: Slavko Cehner Sodelavci: Tomaž Brenk, Albin Keuc, Igor Kramberger, Alenka Puflar, Mitja Reicltenberg, Dominik Solar, Igor Štromajer, Ivo Vidic predsednik izdjateljskega sveta: Tomaž Kšela Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji in Univerze v Mariboru Tisk: ČGP Večer, Tržaška cesta 14, 82000 Maribor Letna naročnina: vsi 300 din Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu št. 421-1/70, z dne 11.1. 1073 Sestanki uredništva: desetega v mesecu in prvi torek po izidu — ob 18:00 Uradne ure: ponedeljek 10—12 h, torek 12 — 14 h, četrtek 14—15. DON KIHOT IN NJEGOVA PRA VICA »HANIBAL ANTE Cervantes in Cankar sta nedvom.io opisala zgodovinske tipe osebnosti. Pristop vodstva Univerze v Mariboru k problematiki reforme šolstva, to neovrgljivo dokazuje. Brez samokritične razsodnosti se borci za »čim boljšo Univerzo« v mestu ob Dravi spopadajo z mlini na veter, ki so jih, hote ali nehote, vsekakor pa zelo uspešno nastavili republiški organi, odgovorni za agitacijo reforme izobraževanja. Etnografska zanimivost dežele tulipanov je pri nas privzela obliko druibeno-ekonomskih in kadrovskih pogojev reforme. Republiški forumi so se neprestano ogibali razprav o obeh omenjenih vprašanjih. Dovolili so, da se razprava in delo na programih utaplja v željah in lokalnih interesih obeh slovenskih Univerz, namesto da bi odločno zahtevali analizo realnih druibeno-ekonomskih in kadrovskih pogojev reforme. Izostanek takšne analize kaže, da je resničen namen reforme samo legitimizacija nadaljnega krčenja sredstev za vzgojo in izobraževanje, ne pa napredek učinkovitosti slovenskega šolstva. Mnogi so se te možnosti zavedli šele to jesen. Zal, prepozno. Streznili so jih novi normativi za financiranje visokega šolstva in aktualno stališče Republiškega komiteja za vzgojo, izobraževanje in telesnokulturo (RK VITK), ki ga je na seji kolegija poslovodnih delavcev članic Univerze v Mariboru (11. nov. 1985) obrazložil prorektor UM za vzgojnoizobraževalno dejavnost dr. Vojko Musil. Iz zapisnika seje kolegija je razvidno, da bi po predlogu RK VITK »bile potrebne racionalizacije v smislu števila vzgojno-izo-braževalnih programov ter normativov glede učiteljev in sodelavcev, ki izvajajo vaje in podobne oblike vzgojnoizo-braževalnega dela, zmanjšati bi bilo potrebno obseg vzgojnoizobraževalnega dela, in s tem zmanjšati pedagoško obveznost učiteljev in sodelavcev, opraviti racionalizacijo predmetnikov, združiti vzgojnoizobraževalne programe oz. smeri v primerih, ko to narekujejo spremenjene družbene potrebe, preučiti in racionalizirati delitev v skupine pri izvajanju VIP ter zagotoviti vpis v program oz. smer po najmanj 30 študentov. Razlog predlagane racionalizacije je dejstvo, ker družba ni sposobna financirati izvajanja vzgojnoizobraževalne dejavnosti po novih vzgoj-noizobraževalnih programih.* (podčrtal B. G.). Vse, kar je, je torej treba skrčiti! Komiteja za izobraževanje ne briga, da je sam s svojim ravnanjem in izsiljevanjem reforme v prekratkem roku povzročil razdrobljenost in prenapihnjenost programov, da se družbene potrebe niso spremenile oktobra 1985, da so opozorila o paradoksu »reforme v času ekonomske krize« neprestano prisotna v javnosti, da ... In. vsemu navkljub, reakcija na ravnanje dr. Adolfa Rajtmajerja, ki je v zadnji številki KATEDRE napadel habilitacijsko komisijo Univerze Edvarda Kardelja, priča, da se rektorat mariborske univerze še vedno bojuje z mlini na veter. Reakcija pravi, da ni soreiemliivo naoadati ljubljanske Univerze v času, ko se v Mariboru zavzemamo za oddelek telesne vzgoje na Pedagoški akademiji. Očitno še vedno sanjamo o mariborski Pedagoški fakulteti, čeprav je jasno, da zanjo nimamo niti osnovnih kadrovskih, kaj šele finančnih pogojev. Naj zatajimo nepravilnosti zato, da bi uvedli, česar nismo sposobni obdržati pri življenju? Komu koristi fiktivna visokošolska institucija, ki lahko samo brezvsebinsko vegetira? Nesmisel nesmislov je, da je katedra za telesno vzgojo kadrovsko najmočnejši del Pedagoške akademije! Še tam, kjer imamo upoštevanja vredne argumente, jih zavračamo. Zatekamo se k politikantstvu in sprenevedanju. Vse v korist nekih »višjih intere-sov(???)«. Ne vem, vse skupaj je že tragično smešno in, po pravici povedano, vse skupaj že težko dojemam. In ko dokončno zaidemo v slepo ulico, kje bomo iskali svojo pravico, ki smo se je s svojim obnašanjem čisto sami odrekli. Na Dunaju raje ne. Tam se menda ne obnese. Branko Greganovič Ko smo povprašali predsednika republiškega komiteja za informiranje, zakaj je bilo treba spreminjati dosedanji zakon o javnem obveščanju, nam je med drugim povedal, da je bil že skrajni čas, da zakonska določila uskladimo(-jo) z ustavo iz 1974. leta’. Novi zakon bi naj bil tako napisan v duhu zadnje ustave, torej v duhu podružbljanja odnosov tudi v segmentu javnega obveščanja, seveda če pojem podružbljanja vežemo s teorijo in prakso ustave 74. Podmena podružbljanja nam je tako predstavljala oporno točko, s pomočjo katere smo brali obe verziji zakona, ki sta sedaj pred nami’. Analizirali smo predvsem poglavja, ki regulirajo delovanje radiodifuzije (ZV 73) oziroma radijskih in televizijskih programov (UV 85). Izhodiščni poriv, odmev katerega smo našli predvsem v omenjenih poglavjih, je odsotnost uvodnih načel (ali tudi: dikcije oziroma duha uvodnih načel) iz ZV 73 v UV 85, kar se je po primerjavi poglavij izkazafo kot neslučajna slučajnost. Sedaj veljavni zakon se namreč še pred sprejemom ustave 74 »samousklajuje« z načrtovanimi ustavnimi spremembami, saj se zavzema za pospeševanje »podružbljanja javnega obveščanja in odpravljanje slehernega monopola obveščenosti« ter »spodbuja samoupravno.integriranje vseh dejavnikov obveščanja v enoten in soodvisen (podčrtal a. f.) proces po načelu enakih pravic in obveznosti ter razmejenih odgovornosti z namenom, da se usklajujejo interesi in da se izoblikujejo pravila obnašanja, ki bodo ustrezala samoupravni demokraciji in zamenjala državno prisilo« (Uvodna načela. I. III). Omenjena splošna načela so potem tudi konkretizirali na področju radiodifuzije v obliki anti-teze sedanjih predlaganih rešitev urejenosti radijskih in televizijskih programov. Predlog zakona namreč monopolizira položaj zavoda Radiote- • levizija Ljubljana. Našo tezo lahko dokazujemo samo na primeru radia, ker pač samo na tem področju obstaja več kakor ena radiodifu- zna organizacija, ki ustvarja in posreduje sporede, ki so namenjeni javnosti. i Monopol Radia Ljubljane bo uresničen na dveh osnovnih in vitalnih ravneh slovenske radiofuzije: na ravni pravice do ustvarjanja dohodka.delavcev ter na ravni usklajevanja razvoja tehnične baze vseh slovenskih radijskih postaj. Radio Ljubljana (s tozdoma v Mariboru in Kopru) ustvarja samo 75 % vseh radijskih programov v Sloveniji, že danes, prav tako po predlogu zakona, pa razpolaga s praktično vsem denarjem, ki-ga zbere zavod RTV z radijsko naročnino. Predlog zakona takšno »razdelitev« denarja utemeljuje.s formulacijo t. i. »nacionalnih programov«, to je tistih programov, ki so »skupnega pomena ža delovne ljudi in občane v SR Sloveniji« itd. in jih seveda predvsem pro-ižvajajo v okvrru Radia Ljubljana. Praktična izpeljava delitve programov na »nacionalne« in druge — »lokalne« — tako pomeni, da veliko Slovencev plapuje 2-krat radijsko naročnino: enkrat kot plačilo za nacionalni program (naročnina RTV), drugič pa za »svoje« partikularistične lokalne programe4 (proračuni lokalnih družbenopolitičnih skupnosti). V nadaljevanje praktičnih izpeljav se ne bomo več spuščali, ampak se bomo vprašali, kako je lahko takšna sama-po-sebi defini-rajoča koncepcija »enotnega« slovenskega prostora »usklajena« z duhom ustave '74. ' Ali ni prezrt bistveni element soodvisnosti delov, s pomočjo katerega se šele lahko konstituira celota? Kako lahko definiramo slovensko javnost delovnih ljudi in občanov samo z vidika ekskluzivne celote? Ali ni konceptualni okvir enotnosti v ne-soodvisno-sti delov prav tista pozicija, ki smo jo skušali preseči z ustavo '74 in v imenu katere bi naj tudi nov zakon o javnern obveščanju ustrezno »popravili« (na boljše)? Mnogo bolj usodna in dalekosežna raven, ki vzpostavlja monopolni položaj Radia Ljubljane oziroma zavoda RTV, je raven, kjer zavodu podelimo nalogo »usklajevanja razvoja tehnične baze« vseh radijskih organizacij v Sloveniji, sai predlog zakona prepoznava enega izmed parcialnih interesov kot nosilca splošnega interesa slovenske radiodifuzije. Istočasno pa ne vzpostavlja mehanizma, s katerim bi se lahko druge radijske organizacije v Sloveniji obranile oziroma zaščitile pred parcialnimi interesi Radia oziroma zavoda RTV. Kakšna bo nemoč drugih radijskih organizacij, lahko konec koncev kaže že sam predlog zakona, ko se celo pisec zakona ni mogel obraniti načina razmišljanja in postavljanja problemov, ki so povsem identični z načini razmišljanja in postavljanju problemov znotraj vodilnih delavcev zavoda RTV. Že sam predlog zakona je tako parcialen in ne zastopa interesov vseh organizacij, ki v Sloveniji producirajo radijske programe. A-propos: 64. člen zastarelega in neusklajenega še veljavnega zakona korektno definira enakopravno partnerstvo tako lokalnih radijskih postaj kot slovenske nacionalke pri načrtovanju radiodifuznega sistema v okviru obeh republiških komitejev, ki pokrivata to področje (komiteja za informiranje in komiteja za promet in zveze) ter s tem pod okriljem delegatskega odločanja republiške skupščine ;-pravzanimivo bi bilo prebrati kakšno nenarejeno analizo, na osnovi katere se je piscu zakona zazdelo, da mora spremeniti takšno »nesamoupravno« partnerstvo Radia Ljubljana z drugimi radijskimi organizacijami. Mogoče se zgodovina ponovno ponavlja in je prihajajoči zakon o javnem obveščanju že samousklajen z načrtovanimi(?) ustavnimi spremembami v Jugoslaviji kot je bil zakon 1973. leta. « .A. Fištravec opombe: ' Sedaj veljavni zakon o javnem obveščanju smo sprejeli v začetku 1973. teta. ' Veljavni zakon bomo poimenovali »zastarela verzija 73« (ZV 73), prihajajoči zakon pa »usklajena verzija 85» (UV 85). Letošnji študijski dnevi Mitje Gorjupa, ki so potekali od 7. do 9. novembra, so bili po mnenju starejših novinarjev manj polemični in bodo tudi manj odmevni kot lanski, toda iz hotela Metropol v Portorožu, kjer so tekle tridnevne razprave, kljub temu nismo odhajali razočarani. Nasprotno — ponovno se je pokazala nujnost take oblike izpopolnjevanja in izmenjave mnenj med novinarji samimi in v razmerjih med njimi in našo trenutno politiko; slednjo so tokrat razlagali Aleksander Grličkov, predsednik SZDL Jugoslavije, Dušan Šinigoj, predsednik Izvršnega sveta Slovenije, Miran Potrč, vodja slovenskih delegacij v zvezni skupščini, in nekateri vodilni republiški funkcionarji v kmetijstvu. Aleksander Grličkov, osrednja osebnost in najvišji gost srečanja je podaril mnoge šokantne izjave o trenutnem stanju v Jugoslaviji — šokiral je predvsem s svojo neposrednostjo, kritičnostjo in kompleksnostjo težav, v katerih smo se znašli Po trenutnem razvoju je Jugoslavija na tretjem mestu svetovnp lestvice — gledano od konca lestvice; sistem samoupravljanja se ni zmožen reproduktivno obnavljati — obnavlja pa svoj antipod v etatizmu ;Jugoslavija je postala delavnica razvitim zahodnoevropskim državam; potreben je novi antiinflacijski program, ki bo osnovan na povsem drugačni strategiji kot ta, ki ga imamo (in za katerega so strokovnjaki vseh področij porabili več kot leto dni op. p ), psotavlja se vprašanje obstoja federacije, štiriletno druženje z visoko stopnjo inflacije je bilo povsem dovolj — prihodnje leto se ji bomo postavili po robu, življenjski standard je na robu eksistence, pred nami je projekt nove etape izgradnje Jugoslavije; administracija ne more absorbirati ljudi z velikimi umskimi potenciali, odpiranje dosjeja nep-soredno odgovornih za zavožene investicije ne bo bistveno pripomoglo k boljšemu položaju pri nas, volitve prihodnje leto bodo rezultat volje ljudi, biologija bo sama rešila odstotke odhodov funk- cionarjev s svojih funkcij; etatizem je izvirni greh socializma, demokratski centralizem — moderno zlo, ki se pojavlja v hudih časih, je treba oplemenititi z demokracijo in ne ukiniti, ker to preprosto ni mogoče; volitve bodo prvič javni referendum; sojenja v zadnjem času so nam prinesla veliko politično škodo — nasedli smo na tuje igre, ko je bog hodil po Balkanu, smo bili dober »krunski svedok« zahodnim levičarjem, sedaj smo v težavah in to več nismo, kar je bil vzrok, da so nas začeli kritizirati — je telegrafsko poročilo z. večurnega pogovora z Aleksandrom Grličkovim. Če bi želel biti pojasnje-valec takšnega stila razgovora, ki v trenutnem življenju politikov, tudi vodilnih, ni več osamljen primer, — pri nas na tak način govorimo o stvarph, ki so preteklost; in če so težave naša preteklost, pozdravljam tak način razlaganja. Če pa bi želel biti prerok — vrač prihodnosti — naj živi demokracija in svobodno ter jasno izražanje mnenj v njej. S tega osrednjega dogodka Gorjupovih dnevov se vrnimo h kronologijo. Prvi dan bi naj tekel razgovor o šestih tematskih sklopih, od novinarskega izobraževanja, usposobljenosti, preko cenzure in jezika do medsebojnega sodelovanja in spoznavanja. Vsiljuje pa se občutek, da je bilo prvo gorjupovsko dopoldne posvečeno uredništvu Mladine, resne debate in polemike so bile namreč o zaplembah časnikov kot skrajnega ukrepa, o zloglasnem 133. členu Kazenskega zakonika, pa o resničnem pisanju. Ali smo novinarji opravili svojo nalogo ali ne, lahko odloči samo javnost, kateri smo tudi odgovorni — se je slišalo odobravajoče mnenje novinarskega glasu Novinar družbenopolitični delavec da ali ne, to je tu vprašanje Gosta drugega popoldneva študijskih dni sta bila Dušan Šinigoj in Miran Potrč. Zvedeli smo, da bo imela Slovenija v tem letu 13 milijonov deviznega priliva, dvo do dvoinpol odstotno rast družSe nega proizvoda, Jugoslavija le odstotno rast, kar vse je bila osnova za visoko rast slovenskih osebnih dohodkov v letošnjem letu — 30 odstotkov slovenskih ozdov,, je pretiravalo v rasti osebnih dohodkov, Slovenija nasprotuje poskusu, da se uporabi ključ financiranja federacije tudi na drugih področjih v zadnjih desetih letih smo dobili šest tisoč postelj v študentskih domovih, rezerve stanovanj imamo tudi v stanovanjskem fondu — 9 tisoč novih stanovanj na leto in povprečno 22 kvadratnih metrov stanovanjske površine za vsakega Slovenca zagotavlja delno blokado rasti v posameznih panogah, posodobitev ljubljanskega Nuka je preprečil absurd, ko je knjiga, ki je prišla v to knjižnico, potrebovala šest let do prve izposoje. Tretji dan pa je bil posvečen desetletnici Osimskih sporazumov. široka paleta mnenj zagovornikov in popolnih nasprotnikov tega sporazuma med Jugoslavijo in Italijo je razgrnila verjetno najpopolnejšo sliko uspešnosti tega dogovora. Zastopniki Liste za Trst so bili mnenja, da je to prvi mednarodni sporazum, ki ga je demokratično ljudstvo zavrnilo. Med izlivanjem nezadovoljstva so tudi omenjali, da je Osimske sporazume tajno pripravljala italijanska takratna vlada, da v Trstu danes nihče več ne govori o tem sporazumu in da je manjšine treba ščititi predvsem na področju njihove kulture. Nasproti temu so se postavljale trditve o strahu takšnih raz-pravljalcev pred pozitivno evolucijo, ki jo sporazum nosi, o pomembnem dokumentu, ki je bil konkreten izraz obojestranske želje po normalizaciji in poglabljanju odnosov med državama in duha Helsinške listine. Osimski sporazumi pa ponujajo še veliko več, kot je bilo doslej uresničenega, v prvi vrsti zaščite naše manjšine, ki.živi v Italiji. Aktivist Boban GRLIČKOV: »ŠTA SE TO DESILO SA NAMA ?« GVERILSKI POHOD SKOZI INSTITUCIJ Indiskretni samoupravljalski šarm domovcev še iivi POVIŠANE STANARINE IN NJIHOVA ZAVRNITEV. ODPRTO PISMO SLOVENSKEMU IZVRŠNEMU SVETU. ZAHTEVA PO ODSTOPU PREDSEDSTVA UK ZSMS. IZSTOP DOMOVCEV IZ ZSMS? BOJKOT V DRUOO. Uvod v prvo celostno usmerjeno šolsko reformirano obdobje so odigrali pravzaprav srednješolci v dijaškem domu na Taboru v Ljubljani, ki so se v začetku oktobra v študentskem slogu odločili za tridnevni bojkot hrane v dijaški menzi zaradi drastičnega povišanja oskrbnin v dijaških domovih — od prvega oktobra bi v ta namen morali odšteti kar 16.080 dinarjev. Rezultat te njihove akcije je prav tako boren kot tisti, s katerim bi se lahko »ponašali- študentje — še za nekaj odstotkov subvencionirana oskrbnina in v neko daljno Prihodnost odrinjeno sistemsko reševanje šolajoče se mladine in šolstva sploh. Poletno puščobo iz ljubljanskih študentskih domov (ŠD) pa so s svojim delom pregnali v ljubljansko meglo tudi študentje. Tako kot je bilo sklenjeno na majskem zboru vseh stanovalcev, so se 9. oktobra zbrali predstavniki vse ŠD na delegatski konferenci v študentskem centru (ŠC) in se tokrat prvič po počitnicah seznanili s tekočo študentsko problematiko. Na svoji prvi seji so diskusijo opredelili zlasti na dve sprašanji, namreč na vprašanji medpočitni-ške administrativne ukinitve bojkota in uvedbo prisilne uprave .(ZKPO) v Študentskem centru. Po nekajurni razpravi so pač bili prisiljeni potrditi obstoj obeh realitet in s tem tudi tretje: to je utesnitev boja za sistemsko rešitev družbeno-ekonomskega položaja študentov zgolj na institucionalne poti. ODPRTO PISMO SLOVENSKEMU IZVRŠNEMU SVETU Do naslednje seje t)K so se po vseh domovih zvrstili zbori stanovalce« — le-ti so postali že dobro utečena praksa domovskega delovanja in se po mnogih svojih značilnostih morejo razviti v nastavke majhnih demokratičnih javnosti — katerih udeleženci so na (presenetljivo) buren način izražali svoje nezadovoljstvo nad držo in ukrepi »širše družbene skupnosti«, zadevajočimi študentska vprašanja, zaradi česar je druga seja DK le še pridobila pri svoji ostrini. Olje na ogenj je prilil predstavnik ZKPO, ki je slednjič obelodanil nove izračune stanarin, ki se gibljejo med 3600 in 4100 dinarji. Predstavniki študentov so povišanje zavrnili z argumentom, da študentje tako visokih stanarin niso sposobni plačati, istočasno pa so ponovno zahtevali analizo družbeno-ekonomskega položaja študentov, ki bi morala biti narejena že do konca aprila. Ob tej priložnosti so izvedeli, da bo takšna analiza samo za domovce narejena do konca novembra; predstavnik UK ZSMS pa je povedal, da znaša •po njihovih ugotovitvah mesečni dohodek 30 % študentov manj od 10.000 dinarjev. Sicer pa so predstavniki študentov na tej seji odmerili največ časa vlogi predsedstva ljubljanske UK ZSMS v bojkotu. Poleg vrste konkretnih napak in slabosti, ki so jih ugotavljali v delovanju predsedstva UK ZSMS, je bil posebno ostre kritike deležen njen predsednik Gorazd Gorenc zaradi izjave na Univerzitetnem svetu, ki jo je na prvi strani 17. 10. povzelo Delo. Njegovo izjavo so razglasili za neutemeljeno in zahtevali obrazložitev vendar pa je le-ta ni bil pripravljen niti pojasniti niti preklicati. Čisto na koncu pa so obsodili še predsedstvo UK ZSMS zaradi njegovega neodgovornega ravnanja, ker je potovalo na politično šolo v Maribor z najetim avtomobilom, po ljubljanskih fakultetah pa s taksijem. Navzoči predstavniki UK ZSMS se z oceno svojega delovanja niso strinjali, zaradi česar je DK sprejela sklep, v katerem zahteva, »da se sestane predsedstvo UK ZSMS, ki naj skupaj s člani DK oceni svoje delo med bojkotom in prouči potrebo po kadrovskih spremembah v svojih vrstah« Iz obupa* nad delegatskim delovanjem UK ZSMS so na tej seji tudi sklenili, da napišejo odprlo pismo slovenskemu izvršnemu svetu, v katerem bi ta organ seznanili s stanjem empirične zavesti po domovih in ga istočasno opozorili na resnost svojih težav. ševanju socialno-ekonomskega položaja študentov. Ni hotelo organizirati zbora vseh študentov v Rožni dolini 23. maja letos, čeprav je na njem tekla razprava, ki je zadevala vse študente. Prav tako ni koordiniralo akcije po fakultetah niti ni njihovih OO ZSMS znala vključiti v razprave zadevajoče študentska vprašanja. Samovoljno je sprejemalo tudi sklepe: tako je brez vednosti študentov-stano-valcev podprlo ukrep družbenega varstva v ŠC DK je potovanje članov predsedstva z najetimi avtomobili v času padajočega standarda študentov označila za razmetavanje družbenega denarja ter zahtevala povrnitev stroškov potovanja. V Delu objavljene politične diskvalifikacije študentov s strani Gorazda Gorenca pa so po njenem mnenju nesprejemljive in brez realne osnove, zaradi česar je zahtevala od predsednika UK ZSMS politično odgovornost. ZAČASNO ODLOŽENO POVIŠANJE STANARIN Na tej seji je na osnovi stališč zborov stanovalcev in v dogovoru s člani ZKPO DK sklenila, »da se zaradi previsoke cene stanarin s povišanjem počaka do sestanka z IS SRS, do takrat pa stanovalci plačujejo staro ceno sobe« (iz zapisnika DK, 24. 10.). Zbori stanovalcev so nove stanarine v večini primerov ocenili za nerealne in previsoke, ob tem pa so vztrajali tudi pri stališču, da se s spremembami stanarin počaka do razgrnitve analize socialnoekonomskega položaja študentov in sestanka z IS SRS. Ponovno so spregovorili tudi o problemu študentske prehrane in poudarili svoje nestrinjanje s sedanjim načinom njenega subvencioniranja, ker prihajajo vsa potrebna sredstva iz štipendijskih skladov, s čimer so ti bistveno osiromašeni, zaradi česar so zahtevali pritok tovrstnih sredstev iz drugih virov. Opozorili so tudi na dezinformacije v sredstvih javnega obveščanja, ki zavajajo javnost z navajanjem višine študentskih štipendij. Njihovo resnično vrednost je namreč moč razbrati le iz primerjav med mesečnimi gibanji štipendij in osebnih dohodkov za isto leto, ne pa iz obstoječih primerjav med maksimalno višino štipendije in povprečnimi OD. V upanju na prodornost svojega »pisma«, predvsem pa na posluh IS SRS za probleme študirajoče mladine so imenovali tudi svojo sedemčlansko delegacijo za sestanek z Izvršnim svetom. Toda oktober»je obdržal svoj siloviti ritem vse do poslednjega dne: 30. 10. so se v Študentskem naselju znova sestali predstavniki domov. »Poskušali smo doseči, da bi se predsedstvo UK ZSMS vsaj malo počutilo odgovorno za svoje delo, da bi animiralo tudi OO ZSMS po fakultetah, poskusili smo z UK ZSMS na številnih sejah najti skupni jezik, poskušali smo .. , pa v ničemer nismo uspeli. Na UK ZSMS nismo imeli niti možnosti pogovarjati se o njeni odgovornosti. Kaj naj delam v organizaciji, katere predstavnik gre zoper moja stališča in težnje in katere predstavnik se je distanciral od bojkota « se je spraševal na seji edini od študentov. »Ta predlog popolnoma razumem. Ko vas gledam, mi je slabo«, je nadaljeval eden od še očitno šokiranih predsednikov domov. »Žalostno je, da smo zaradi naših predstavnikov V UK ZSMS prišli do tega predloga, da izstopamo iz naše organizacije. Zaradi predstavnikov, ki jih imamo, ki nas niti poslušati niso pripravljeni in ki se na razno razne fore vlečejo ven ... In če pride človek zaradi svojih predstavnikov do predloga, da izstopi iz mladinske organizacije — to je za popizdit!« Delegatska konferenca je sprejela sklep, da bodo predlog o kolektivnem protestnem izstopu iz mladinske organizacije obravnavali vsi zbori stanovalcev, za to potezo pa se mora odločiti vsak posameznik samostojno na podlagi svojega lastnega premisleka. Dodala je še, da bo predlog umaknila le v primeru, če bo vodstvo Univerzitetne konference vendarle odstopilo. BOJKOT V DRUOO Delegatska konferenca je tokrat tudi potrdila, da je še edina, ki se bojuje za interese študentov-stanovalcev in da v bistvu opravlja vlogo UK ZSMS s tem, ko se je v nasprotju s predstavniki UK ZSMS uprla zahtevi ZKPO do novembrskem zvišanju stanarin. ZKPO je s tem svojim dejanjem prelomil na prejšnji seji dosežen dogovor s študenti o nespreminjanju stanarine vse do tedaj, dokler ne bodo znani rezultati pogovorov študentske delegacije s slovenskim Izvršnim svetom, vsled česar je najbrž zapravila tudi tako težko izborjeno vsaj majhno zaupanje študentov. Predsedniki domov so vztrajali pri stališču svojih zborov stanovalcev in ponovno predlagali, da plačujejo domovci do nadaljnjega stare stanarine. ZKPO se s tem ni strinjal in zahteval »od prvega novembra vse ali nič« — in v tako skrajno servirani izbiri so se študentje pač odločili za nič. Od prvega novembra dalj stanovalci študentskih domov v Ljubljani tako spet bojkotirajo plačevanje stanarin vse do sestanka študentske delegacije s člani IS SRS. NOV, DRUŽBENO NEZAŽEUEN STIL MLADIH V LETU MLADIH Obdobje po bojkotu — v Kronologiji študentskega preživetja ga označujemo z 9. oktobrom — je sodeč po enomesečnem dogajanju izredno dinamično obdobje Glede na dejstvo, da je bojkot s pivim novembrom ponovno vzpostavljen, bi morda bilo bolj upravičeno govoriti o obdohju med bojkotoma. Kakorkoli že: sedanja, za začetek šolskega leta silno velika angažiranost študentov znova potrjuje, da prvoaprilski bojkot ni bil le burna akcija od strasti razgretih in gnanih nekaj mladcev in mladenk, marveč resno hotenje po ureditvi več kot desetletje »urejajočega se« družbeno-ekonomskega položaja študentov. To, da so v ta namen vedno znova prisiljeni uporabljati »skrajna« sredstva — kot so bojkot, protestni pohodi po Ljubljani, odprta pisma in naposled tudi zapuščanje svoje organizacije — od katerih so nekate ra vzeli v svoje roke tudi srednješolski učitelji in dijaki, pa opozarja veliko bolj kričeče kot na samo psihološko podobo študentske generacije osemdesetih let na podobo političnih institucij, na njihovo vseobčo rigidnost v času, ki zahteva čim večjo fleksibilnost in odprtost, predvsem pa na njihovo gluhost na klice celotnega šolstva, ki v obdobju znanstveno-tehnične revolucije nezadržno krahira. Izhajajoč iz stališča Louisa Althusserja, ki je šolo označil za ideološki državni aparat številka ena, je za praktični politiški um slednje dosti PREDSEDSTVO UK ZSMS NAJ ODSTOPI Po seji so bili po domovih znova sklicani zbori stanovalcev, ki so se odvijali v napeti atmosferi, katere povod je bilo napovedano povišanje stanarin, pa tudi prva poaprilska udeležba predstavnikov UK ZSMS, ki so seveda nastopali v vlogi »odraslih« družbenopolitičnih delavcev, katerih temeljna naloga je disciplinirati svojo »bazo«. Zaradi nepopustljivosti tako enih kot drugih do potrebnega dialoga med temeljno delegatsko ravnino in njeno nadgradnjo seveda ni prišlo Nasprotno: produkt tega njunega prvega srečanja je zahteva po ugotovitvi moralne in politične odgovornosti ter odstopu predsedstva UK ZSMS, ki jo je v imenu zborov stanovalcev zapisala v svojem osmem sklepu 24 10. razpravljajoča DK Na seji, ki se je iz nepojasnjenih razlogov ni udeležil nihče iz predsedstva, so med napakami in nepravilnostmi v delu UK ZSMS najprej poudarili, da se njena politika kljub vsemu ni spremenila Svoj sklep pa so utemeljevali z dejstvom, da se predsedstvo UK ZSMS ni aktiviralo pri razre- »TO JE ZA POPIZDIT!« »V ta namen oziroma na osnovi izjav, ki smo jih slišali, na račun kronične nesposobnosti vodstva, oziroma predsedstva UK ZSMS predlagam, da mladina v ljubljanskih študentskih domovih izstopi iz Zveze socialistične mladine Slovenije«, je povzel nekajurno brezplodno diskusijo na temo delovanja predsedstva UK ZSMS med člani Delegatske konference in tokratno številčno okrepljeno ekipo predsedstva Univerzitetne konference eden od na seji prisotnih študentov-stanovalcev »Bravo! Ampak naj gre v zapisnik, KDO je to predlagal«, je bil edini prispevek predsednika UK ZSMS v razpravi o tem predlogu, ki je v prvem hipu šokiral sicer že vsega hudega navajene udeležence teh sej, nato pa povzročil burno diskusijo, na kateri so privrele na dan vse dolgo zatajevane in zamolčane misfi o politiki, delu in funkcionarjih v mladinski organizaciji čudno dogajanje Nedopustno tudi v odsotnosti kakršnihkoli .teoretičnih konceptov; namreč nedopustno z gledališča obstoja in razvoja družbe Ali pa naroda, če hočete. Sam bojkot (in vsi njegovi atfibuti), ki ga označujem za nov, družbeno nezaželjen stil študentske mladine, je s svojimi v ničemer zavidanja vrednimi rezultati pokazal, da problemov, ki ,so se leta in leta grmadili na področju šolstva, ni mogoče razreševati niti po institucionalni niti po izveninstitucionalni poti, zaradi česar se mnogi njegovi protagonisti sprašujejo če je znotraj obstoječega političnega sistema sploh mogoče doseči kakršnekoli sistemske rešitve Kljub tem dvomom pa se boj »za pogoje in razloge za študij« nadaljuje Čas bo pokazal ali se bo uresničeval kot gverilski pohod skozi institucije ali kot (gverilski) pohod po ulicah, ali pa bo študentom naposled zmanjkalo energije. v Morda se bo zgodilo tudi nekaj čisto drugega. Dragica Korade PRISPEVEK K TRDITVI, DA SO MLADINSKI FUNKCIONARJI , ODRASU DRUŽBENOPOLITIČNI DELAVCI »UK ZSMS bo morala skupaj s komunisti na univerzi opraviti še nedokončano delo pri ločevanju dejanskih interesov študentov od hotenj posameznikov, ki skušajo s svojim delovanjem, z razglašanjem parcialnih problemov za globalne vnašati zmedo v vrste študentov in celotne družbe,« je med drugim rekel v svoji razpravi na seji Univerzitetnega sveta 16. 10. predsednik UK ZSMS Gorazd Gorenc. Ta del njegove izjave, ki je med študenti povzročil veliko negodovanja, je naslednjega dne na svoji prvi strani priobčilo tudi Delo. Ko je novinar Radia Študent Leon Magdalene od Gorazda Gorenca poizkušal zvedeti, kateri interesi so parcialni in kateri globalni — na koncu mu je po številnih peripetijah in zagatah to vendarle uspelo, o čemer’ bo tekla beseda v nadaljevanju — je v oddaji, ki je bila na Radiu študent na sporedu 31. 10., Gorenc novinarja med drugim vneto opozarjal na to, da je novinar Dela iz njegove razprave »iztrgal« samo določen (prav ta?) pasus, zaradi česar je* prišlo do njegovih različnih interpretacij, saj je ta del teksta mogoče razumeti le v kontekstu njegove celotne izjave. Da je temu res tako, so se poslušalci Radia Študent lahko prepričali, ko so slišali še nadaljevanje: »S sklicevanjem na to, da še ni dokončana celovKa analiza Centra za razvoj Univerze o socialno-ekonomskem položaju študentov, želijo izničiti že dosežene rezultate in prizadevanja pri izboljševanju življenjske ravni študentov, negirajo delo na ostalih področjih ter poskušajo ponovno uveljaviti bojkot plačevanja stanarin kot metodo dela, brez pristajanja na sporazumevanje in dogovarjanje pri nadaljnjem reševanju problemov. Vodstvo UK ZSMS zahtevam teh posameznikov, navkljub njihovim poizkusom diskvalificiranja vodstva Univerze in Zveze socialistične mladine na Univerzi, v mestu in republiki ni nikoli popuščalo in jih tudi nikoli ne bo podprlo.« (Po magnetofonskem zapisu RŠ, kar velja tudi za vse ostale citate.) Leon Magdalene, ki je poskušal s predsednikom UK ZSMS skozi intervju pridelati konkretizacijo njegove izjave, si je zaradi te namere pridobil več novih novinarskih izkušenj. Najprej ga je presenetila zahteva predsednika, da mora novinar vsa vprašanja, ki jih misli v oddaji zastaviti, najprej pismeno poslati na UK ZSMS. Drugič ga je presenetilo, ko je v studio RŠ prišel ne samo predsednik, s katerim se je dogovoril za intervju, marveč tudi podpredsednik in sekretar UK ZSMS. In ker gre v tretje rado, se je tretje presene- čenje uresničilo skozi sam intervju: naenkrat je namreč novinar bil tisti, ki so ga vsi trije funkcionarji spraševali in uganjali v kozji rog. * Magdalene je pričel razgovor z vprašanjem, kaj sploh je UK ZSMS. Gorazd Gorenc, predsednik UK ZSMS: »Mislim, da je kot del ZSMS in del ZSM' enotna socialistična fronta mladih in kot taka razvija najširše politične akcije mladih na Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, v osnovnih celicah družbenega življenja, to je v osnovnih organizacijah po visokošolskih temeljnih organizacijah združenega dela, po fakultetah ter v družbenih organizacijah in društvih ter drugih oblikah interesnega združevanja mladih. Nadalje je UK tista institucija, ki ustvarja pogoje za široko vključevanje mladih na Univerzi Edvarda Kardelja v procese odločanja v sistemu političnega sistema socialističnega samoupravlja-, nja ...« ITD., itd., itd.... Po prebrani definiciji je Magdalenca zanimalo, kako se vse to odraža konkretno skozi njeno delo, v realnosti. Gorazd Gorenc: »UK zajema en dosti širok diapazon študentskih interesov. Trenutno se med drugim ukvarja z reševanjem socialno-ekonomskega položaja. Potem: UK ima še dosti drugih nalog, katere so tudi navedene v kontekstu, oziroma v celotnem tekstu, ki šem ga imel na seji Univerzitetnega sveta in iz katerega konteksta je bil tudi iztrgan tisti • pasus.« In ker je sogovornik že sam omenil jedro razgovora, je> Magdalene zastavil vprašanje: »Kaj so po tvoji oziroma vaši oceni dejanski interesi študentov?« Bojan Petan, sekretar UK ZSMS: »No, vse te globalne stvari in sicer področje Radia Študent ne bi smela biti samo mladina, ampak celotna družba. Druga stvar je, da se mladinskih interesov Radio Študent ne bi smel lotevati ločeno in jih ne bi smel vrednoti različno od širših družbenih interesov. Aktualna dogajanja v posameznih žariščih napetosti je treba skušati analizirati v njihovi celovitosti, to je v družbenem, zgodovinskem kontekstu. Zdaj in zadnja stvar, ki se pač tiče konkretno današnjega razgovora je, da izbira informacij nima priprave za oddajanje in bi morala biti prva in izhodiščna stvar, katerima sledi analiza vzgojnega in izobraževalnega procesa v vseh delovnih sredinah, kjer se mladi izobražujejo in delujejo. Z beleženjem dosežkov pri uveljavljanju samoupravljanja v teh sredinah mora Radio Študent direktno pomagati Zvezj komunistov Slovenije in Zvezi socialistične mladine v borbi. To so ta izhodišča, ki sem jih jaz pripravu in ti maš konkretna vprašanja. Jaz sem začel mal iz širšega stališča in zdaj mene čist zanima, če se midva v tem, teh idejnih zasnovah v bistvu strinjava.« Magdalene, ki po mojem prepričanju ni nič kaj dosti razumel, se je strinjal in vztrajal na že zastavljenem vprašanju. Bojan Petan: »Zdaj smo se razumel, da ti poznaš in sprejemaš vsebinske zasnove Radia Študent, ampak zdaj jaz smatram, da jih ti verjetno poznaš, ampak jih sprejemaš-verjetno samo formalno, verjetno zato, da si lahko samo član kolektiva, da opravljaš to funkcijo urednika za univerzo. Te tvoje teze pogovora (ki jih je predhodno poslal na UK ZSMS, op. p.) ne zadevajo globalnih vprašanj in niso v skladu s temeljnimi cilji in nalogami Radia Študent.« Magdalene benti, če neka izjava na prvi strani Dela, v kateri je vsebovana zahteva po določenih konsekvencah, ni pomembno vprašanje in hoče že zvedeti, kaj so globalni in parcialni študentski interesi. Branko Šuštaršič, podpred-' sednik UK ZSMS: »Zdi se mi, pač praviš, da si hotu nardit oddajo samo s temi konkretnimi vprašanji, skratka, zdi se mi, da s tem priznavaš in si priznal, da te globalne stvari, trenutno najbolj pereče, študentov v tej oddaji pravzaprav ne zanimajo. In zdaj ne vem, mislim, da bo Gorazd najprej najlaže odgovoru, ker je blo na začetko Gorazdu to vprašanje tudi zastavljeno. Zdaj pač, lahko izhajamo iz tega, da te najbolj pereči problemi, skratka srž študentskih problemov v tem trenutku ne zanimajo, ampak nekaj drugega.« Po približno petnajstminutnem tovrstnem nategovanju, ki bi ga bilo vredno prepisovati le v zabavno branje, so poslušalci Radia Študent končno izvedeli, kaj so to globalni ih kaj parcialni interesi. Gorazd Gorenc: »Dejanski skupni interesi študentov so tisti interesi študentov, ki jih študentje izražajo na miren način kot populacija in ne kot posameznik, pardon izviren način. Poleg tega lahko globalne interese oziroma globalne probleme definiramo vse tiste probleme, ki se tičejo tistih bistvenih družbenih vprašanj, ki so neposredno pomembni za družbeni, ekonomski in socialni položaj mladih v družbi. Nadalje kot parcialne interese lahko vzamemo vsak interes, ki ni globalen. Oziroma, če vzamemo kontinuum, imamo na eni strani globalen interes in na drugi strani je pa parcialen interes ...« Človek bi dejal, da se Gorazd Gorenc izredno intenzivno ukvarja z novo teorijo interesov. Še posebej bi to dejal zaradi tega, ker je itudent četrtega letnika politologije. Dragica Kovade a, , IZVRŠNEMU SVETU SKU ...• . - .• . • T’ ' • - • • • . v* * ... •i. - '-‘л i;4;- SPOŠTOVANI! Šest mesecev trajajoči bojkot plačevanja stanarin, v katerega smo stopili študentje-stanovalci domov študentskega centra ob napovedanem 25% povišanjih cen stanarin 1. aprila letos, je ponovno izpostavil vprašanje položaja in vloge študenta v študijskem procesu in družbi nasploh. Kljub temu je bila naša akcija z grožnjo izterjatve neplačanih stanarin, oz. z zapretnim sodnim pregonom dolžnikov ŠC nasilno prekinjena, pa sam bojkot vendarle ocenjuje- ( mo kot uspešen. Bojkot je na eni strani ‘obrnil pozornost širše družbene skupnosti, na drugi strani pa je opozoril na neučinkovR tost vseh za to pristojnih strokovnih služb in političnih teles. Poudariti moramo, da je bilo napovedano spomladansko povišanje stanarin samo povod za bojkot, vzroki bojkota pa leže v nezadovoljstvu študentov z načinom razreševanja tako imenovanega študentskega vprašanja. Ni bilo namreč prvič, da smo poskušali študentje z izveninstitucionalno akcijo razrešiti pereče probleme študentskega standarda in družbene vloge študentov nasploh. Še več, študentje smo prisiljeni ugotavljati, da se takšne akcije zaradi neučinkovitosti delovanja delegatskega sistema in zaradi administrativnih poti razreševanja naših problemov, periodično ponavljajo. Razumljivo je, da ne moremo pristajati na kratkoročne in parci- alne rešitve, ki nam jih ponujajo ustrezne strokovne službe v želji, da v najkrajšem možnem času eliminirajo vzroke našega nezadovoljstva. Zahtevamo sistemsko rešitev socialno-ekonomskega položaja študenta, to je rešitev, ki jo pojmujemo kot funkcionalno celoto enotno načrtovanih ukrepov, ki bodo dolgoročno urejali vsa bistvena vprašanja študentskega standarda: vprašanje štipendij, stanarin in študentske prehrane. Hkrati pa mora sistemska rešitev poseči tudi v vzgojno izobraževanje oz. študijski proces na sploh. Dovolj zgovorno je namreč že dejstvo, da je bojkot sovpadel z reformo univerze. Neustrezni stari ter v tekmi s časom na silo skrpani novi reformirani' študijski programi, neurejene študijske razmere, slaba kvaliteta predavanj in vaj, ki se povezujeta z nezadovoljivim nagrajevanjem visokošolskih učiteljev, nemožnost raziskovalnega dela in tako naprej, so samo druga plat našega bojkota. Vprašanje položaja in vloge študenta se torej povezuje z vprašanjem vloge in položaja univerze oz. šolstva nasploh (problemi dijakov in učiteljev). Vprašanje šolstva pa se slejkoprej vzpostavi kot politično vprašanje, zato si tudi študentje prizadevamo postaviti naše probleme v ta okvir. Pri tem seveda ne moremo pristajati na politične diskvalifikacije, katerih smo že bili deležni in ki ne koristijo nikomur. Zavedamo se svoje današnje in jutrišnje moralne in politične odgovornosti pred družbo in delavskim razredom. Prav ta zavest nas zavezuje, da si danes izborimo tiste materialne pogoje za kvaliteten študij, na osnovi katerih bomo lahko v prihodnosti učinkovito investirali svoje znanje v splošni družbeni razvoj. Zaradi teh širših družbenih dimenzij naših problemov se obračamo na Izvršni svet v želji, da se ti problemi razrešijo v najkrajšem času. Vitalni interesi, ne nas, temveč družbe, tudi v času ekonomske krize ne trpijo odlaganja. Predlagamo vam sestanek vaše in naše delegacije, na katerem bi vas podrobneje seznanili z našimi zahtevami, in ocenami doslej storjenega ter vas obvestili o aktivnostih, ki jih pripravljamo. Želeli bi tudi, da skupaj preučimo možnosti in poti za razrešitev perečih vprašanj študentskega standarda in študijskega procesa. Mnenja smo, da bi vaš angažma ugodno vplival na razreševanje obravnavane problematike. S tovariškimi pozdravi V Ljubljani, 17. 10.1985 Delegatska konferenca študentov-stanovalce domov ŠC S MLADINSKE DELO Koga neki zanimajo mladinske delovne akcije v novembru? To je zadeva, ki je zanimiva poleti, pa še takrat ne preveč . In vendar, nekje se še zmeraj ukvarjajo z mladinskimi delovnimi akcijami, ugotavljajo, kakšni so njihovi rezultati, in razmišljajo, kaj bo z njimi v prihodnje. Pripravljajo družbeni dogovor o mladinskih delovnih akcijah za naslednje srednjeročno obdobje, planirajo, kaj bodo brigadirji delali naslednje leto, skratka, tudi sedaj je ta tema za nekoga aktualna. Za tiste, ki mladinske delovne akcije pripravljajo, ni mrtve sezone še več, komaj imajo dovolj časa, da pripravijo vse.potrebno, da bodo brigadirji naslednje poletje imeli kaj delati. Njim so meseci, ko akcij ni, odločno prekratki in prehitro pride čas, ko morajo zopet zagotoviti brigadirje, ki bodo njihove piane uresničili. Junija »zapojejo lopate in krampi« in podobne zadeve Njihova »pesem« traja do konca avgusta. Potem je zopet treba analizirati, ugotavljati, planirati.. . Krog je sklenjen, življenje teče dalje. Za organizatorje so akcije stalno prisotne, za nekatere od njih so celo zaposlitev. Kot ponavadi pa ima tudi ta medalja dve plati. Druga plat so v tem primeru brigadirji, se pravi »navadni« mladinci. V njihovih očeh so akcije strogo vezane na kratko sezono. Ves ostali čas jih preprosto ni. Izven sezone se mladinske delovne akcije skrijejo v meglene višine politike, daleč od dosega navadnih smrtnikov, dokler zopet ne nastopi čas, ko se vse blesteče in pripravljene zopet spustijo na ta svet in začnejo vabiti mladi rod, da podari tri tedne ali nekaj več svoje mišične aktivnosti »družbi«. V zameno mu nudijo dobro druščino, uniformo, nekaj tečajev, kak koncert, nekaj ritualov, s katerimi poskušajo utrditi občutek pripadnosti, na koncu pa priznanje za delo v obliki značk in trakov. Vsako leto morajo mladinske delovne akcije, se pravi nji« hovi organizatorji, znova prepričati mladince, da se za nekaj časa prelevijo v pridne, delavne brigadirje in vsako leto jim to v Sloveniji vedno slabše uspeva. STATISTIKA PRIČA To nam kažejo tudi statistični podatki, ki so na voljo na republiški konferenci ZSMS. Leta 1981 se je vseh delovnih akcij v Sloveniji udeležilo 5046 mladincev, leta 1985 pa 4251. Se pravi 795 mladincev ali skoraj 16% (15,76%) manj. Še bolj porazni so podatki, če opazujemo samo republiške akcije. V istem obdobju se je število udeležencev teh akcij zmanjšalo z 2623 na 1079, za več kot polovico (55,46 %). Tako zmanjšanje je zadostovalo, da so se tudi republiški konferenci zavedli, da so mladinske delovne akcije v krizi. Začeli so razmišljati, kako »narediti akcije bolj zanimive«, iskati nove organizacijske oblike, nove možnosti za interesne dejavnosti itd. Vse spremembe so bile usmefjene na odnose znotraj tiste kratke sezone, ko mladinske delovne akcije sestopijo s političnih višav in se udejanjijo v praksi kot konkretne akcije. Te konkretne delovne akcije naj bi po mnenju republiškega vodstva ZSMS in po principu »dati vsakemu tisto, kar si želi«, razširile krog mladincev, ki bi jim bile akcije »zanimive«. S tem naj bi se povečala tudi udeležba na akcijah. Taka rešitev, ne glede na to, kako elegantna je, spregleda ali celo poskuša obiti vprašanje, ali lahko mladinske delovne akcije bistveno spremenimo, ne da bi spremenili odnose v družbi, ki jih vzpostavljajo in določajo. Ali lahko v rtiehanizem po izbiri namesto okroglega montiramo kvadratni ali trikotni zobnik? DRUŽBENI POGOJI Za spreminjanje mladinskih delovnih akcij, prav tako kot za spreminjanje kateregakoli družbenega pojava, je potrebno spoznati odnose, ki jih določajo. Akcije je potrebno umestiti v mrežo družbenih odnosov in ugotoviti povezave, ki jih v tej mreži pogojujejo, ki jih držijo v njej. Oglejmo si podrobneje, kako so mladinske delovne akcije vpete v to mrežo Kot smo že ugotovili, so akcije omejene na poletne mesece V tem času so prisotne med »navadnimi« ljudmi, so del vsakdanjega življenja. Ves ostali čas so prisotne le v glavah organizatorjev, ki ocenjujejo pretekle in planirajo prihodnje akcije. Priča smo še eni pojavni obliki nasprotja med umskim in fizičnim delom V tem nasprotju in v protislovnosti mladinskih delovnih akcij kot stalne in obenem kampanjske dejavnosti, ki iz njega izhaja, lahko najdemo vzroke tudi za položaj akcij in njihovo krizo v Sloveniji Akcije planirajo in pripravljajo ljudje, ki na njih ne delajo, delajo pa tisti, ki nimajo in ne morejo imeti nobenega bistvenega vpliva nanje Ko se akcije pripravljajo, brigadirjev ni in zato ne obstaja niti njihov interes, ki naj bi ga ZSMS v pripravah akcij zastopala Namesto njega nastopi fiktivni interes brigadirjev, interes, ki bi ga brigadirji naj imeli, ki pa je konec koncev interes funkcionarjev ZSMS. Ta interes potem vstopa v »proces dogovarjanja in usklajevanj« z interesi financerjev akcij, občin, v katerih se akcije organizirajo, in izvajalcev del. V tem procesu se »izkristalizirajo« vse pomembne odločitve, od tega, katera dela bo akcija (ne brigadirji) opravila, preko življenjskih pogojev na akciji in financiranja akcije, do tega, koliko brigadirjev ' bo akcija potrebovala. Ko je vse to določeno, se udeležba na akcijah razdeli po občinah in šele nato začnejo novačiti (evidentirati) brigadirje. Pred mladega človeka se postavi mladinska delovna akcija kot paket aranžmajev, na katereg'a on nima vpliva. Od njega zahtevajo samo, da se odloči: za ali proti. Tako postavljena postane akcija enaka aranžmajem turističnih agencij in z njimi konkurira kot usluga na turističnem trgu. Iz tega izhajajo tudi ugotovitve nekaterih raziskav, da so mladinske delovne akcije postale oblika poceni počitnic. Zato mnogi brigadirji navajajo dobro družbo kot glavni motiv za udeležbo na akcijah. Nenazadnje je iz tihega priznanja takega stanja izšla tudi ideja, da je za rešitev mladinskih delovnih akcij iz krize potrebna samo močnejša in učinkovitejša propaganda. Iz nasprotja med umskim in fizičnim delom, kot se kaže na mladinskih delovnih akcijah, izhaja tudi način, kako je organizirano življenje na akciji. Tu lahko ločimo tri ravni interesov. Poosebljajo jih vodstvo akcije, vodstva brigad in »navadni« brigadirji. Interesi vodstva akcije so določeni predvsem z željo po uspehu akcije, s tem pa z interesi organizatorjev akcij in njihovimi načrti. Uspeh vodstva akcije se meri z izpolnitvijo planov akcije, kot so jih postavili organizatorji, ter z »obvladanjem'situacije«, se pravi zmožnostjo preprečiti ekscese na akciji, ali jih vsaj zakriti in zmanjšati njihov pomen, saj »ekscesi mečejo slabo luč na akcije«. Interesi vodstev brigad so povezani z uspehom brigade in preko njega z interesi občine (občinske konference ZSMS), ki je brigado organizirala. Uspeh brigade je odvisen Od njenega prispevka k uspehu akcije. Kriteriji zanj so torej bolj ali manj isti. Vodstva brigad so obenem vmesni člen med vodstvom akcije in brigadirji, kar jih postavlja v položaj zelo podoben položaju desetarjev v vojski in ustvarja pogoje za razvoj podobnih vzrocev obnašanja. Zadnja raven interesov poosebljajo brigadirji Od njih je pravzaprav zeres odvisno, ali bo akcija uspela ali ne. Prav na tem nivoju se zopet pokaže protislovnost mladinskih delovnih akcij. Pokaže se kot konflikt med interesom, ki je pripisan samemu pojmu »brigadir«, prostovoljnim delom ter dejanskim interesom po zabavi in dobri družbi, ki ga ustvarja način organiziranja akcij in evidentiranja brigadirjev Od vsakokratne razrešitve tega konflikta je odvisen uspeh konkretne akcije, pa tudi družbena klima ha njej. Dokler se ta konflikt razrešuje v korist dela in dolžnosti že na individualnem nivoju, dpkler torej vsak brigadir ali vsaj večina postavlja delo, preseganje norme in doseganje plana kot svoj osnovni interes, toliko časa mehanizem deluje in je vodstvo lahko permisivno in demokratično. Takoj ko pa se kot osnovni interes uveljavi zabava, je ogrožen uspeh akcije, z njim pa tudi uspeh brigade in končno tudi interesi vodstva akcije in. vodstev brigad. Vodstva so neposredno ogrožena in se morajo braniti. Sistem organiziranja mladinskih delovnih akcij jim je za njihovo obrambo, s tem pa tudi Za lastno obrambo, podelil dovolj družbene moči in dokaj učinkovite mehanizme. Družbena klima na taki akciji postane represivna, vodenje pa se približuje avtokratskemu. Na takih akcijah se položaj brigadirjev kot objekta mladinskih delovnih akcij dokončno razkrije. PLANIRANJE AKCIJ Vrnimo se v obdobje planiranja akcij. Interesi brigadirjev v tem obdobju ne obstajajo. Brigadirji se odločijo za mladinske delovne akcije, ko so te že popolnoma določene in pripravljene. Ostane jim le vloga izvrševalca planiranih nalog, objekta, z uporabo katerega se plani izpolnijo. Parola o akcijah kot šolah samoupravljanja se sprevrača v lastno nasprotje, saj pogojev za samoupravljanje na akcijah sploh ni. To je postalo še bolj vidno v pogojih ekonomske krize, v kate- ri smo. Ekonomska kriza je razgalila tudi interese organizatorjev akcij. Gre za politične in ekonomske interese, ki pomagajo ohraniti akcije take, kot so Mladinske delovne akcije so politično pomembne predvsem zato, ker na simbolni ravni dokazujejo »naprednost«, »sociali-stičnost«, »bratstvo in enotnost« mlade geheracije. Skozi akcije naj bi se dokazovala njena neproblematičnost, s tem pa posredno tudi neproblematičnost sistema. Ni treba posebej dokazovati, da je takšno »dokazovanje« značilno birokratsko. Kolikor je ZSMS zbirokratizirana in kolikor so njeni forumi ločeni od mladine, toliko bolj se tem forumom zdi tako dokazovanje pomembno' in resnično. Obenem imajo tnladinske delovne akcije za mladinske funkcionarje tudi čisto praktičen pomen. Uspešnost akcij je neposreden dokaz za njihovo aktivnost. To je v času, ko je ZSMS na eni strani potisnjena na rob političnega dogajanja in na drugi strani izgublja podporo mladih, ki se vedno bolj izogibajo klasičnemu političnemu . udejstvovanju, funkcionarjem zelo pomembno. Skozi uspešnost ali neuspešnost akcij se lahko neposredno vidi aktivnost forumov ZSMS. Lahko jo preprosto merimo s številom prijavljenih brigadirjev, odstotkom preseganja norme itd. Delo med ljudmi, ki je veliko težje in daje rezultate veliko kasneje, postane tako manj pomembno, neuspehi v njem pa manj boleči. Zato je kriza mladinskih delovnih akcij tem večji problem za mladinske funkcionarje. Da bi jo razrešili, bi se morali odpovedati ustaljenim šablonam in preseči birokratski način dela. Znotraj ekonomske krize so se bolj jasno pokazali tudi interesi občin, v katerih organizirajo mladinske delovne akcije. S pomočjo akcij, kot večkrat poudarjajo vodilni v teh občinah, so zgradili veliko objektov, ki jih drugače ne bi mogli. To sicer je namen mladinskih delovnih akcij. Marsikdaj pa brigadirji opravljajo dela, za katera vedo, da so »potrebna«, le vodilni ljudje v občini. Tudi krajani so namreč le predstavljani v odločanju o mladinskih delovnih akcijah. Dejansko so tudi oni iz Ti v Ljubljana, Dom španskih borcev sreda, 18. december 1985 ob 20:00 . odločanja izključeni. Občinska vodstva gledajo na brigadirje predvsem kot na poceni delovno silo, ki jo je treba čim bolj izkoristiti. Marsikje na hitro obidejo pravilo, da naj bi brigadirji delali le tam, kjer .stroji ne morejo. Zamenjajo ga s pravilom, da naj brigadirji delajo tam, kjer bo njihovo delo cenejše kot strojno. Denar za mladinske delovne akcije se zbira na nivoju republike in se potem administrativno deli po akcijah, približno toliko in toliko, denarja po glavi brigadirja. Občine, v katerih so akcije, dajo torej le majhen del sredstev, potrebnih za financiranje akcij. Te občine le redko dodatno financirajo akcijo, ki je na njihovem področju. Zato je brigadirsko delo za njih zmeraj cenejše od strojnega. Zato in zaradi tega, ker je denar, namenjen za akcijo, čisti dodatni prihodek, ki ga brez akcij ne bi bilo, so občine zainteresirane za svoje akcije. Še več, zainteresirane so za akcije, kakršne so. Na takih akcijah brigadirji opravljajo svoje delo in se ne morejo spraševati po njegovem smislu. Brigadirji opravijo delo ne glede na tc. ali se jim zdi smiselno, ali ne. Ravno smisel brigadirskega dela pa postaja v pogojih, ko brigadirji ne morejo odločati o delu, ko ne morejo vplivati na planiranje akcij, v'takih pogojih postaja ravno smisel dela vedno bolj vprašljiv. Tudi to je eden od vzrokov, da se mladi v Sloveniji vedno manj odločajo za odhod na akcije KAKO NAPREJ! Na koncu si moramo postaviti vprašanje: Kako naprej? Kriza mladinskih delovnih akcij, ki smo ji priča, ni kriza mladinskega prostovoljnega dela kot takega. Prostovoljno delo obstaja tudi izven mladinskih delovnih akcij. Tega marsikdo ne vidi ali noče priznati. Ni torej v krizi prostovoljno delo in solidarnost. V krizi je birokratski način organiziranja mladinskega prostovoljnega dela v obliki mladinskih delovnih akcij, ki izključije brigadirje iz odločanja o pogojih in rezultatih njihovega dela. Na mladinskih delovnih akcijah ne vlada človek delu, temveč vlada delo človeku. Delo na akcijah postaja enako prazno in brez notranjega smisla kot delo v tovarni. Kot tako lahko hitro izgubi tekmo z delom preko študentskega servisa, pri katerem je zaslužek veliko bolj oprijemljiv, kot pa so na primer udarniške značke. Tisti, ki tarnajo nad dejstvom, da mladi rajši delajo preko študentskega servisa, kot da bi šli na akcijo, pozabljajo ravno to, da bo mladinec, ki izbira med dvema enako nesmiselnima vrstama del, izbral pač tisto, za katero bo bolje plačan. Prostovoljno delo mora imeti notranji smisel Biti mote smiselno samo po sebi; za človeka, ki ga opravlja, mora biti že samo delo neke vrste nagrada. Tega pa na akcijah ne bomo mogli doseči, dokler brigadirjev ne vključimo že v planiranje in pripravo akcij. Dokler brigadirji ne morejo uveljavljati svojih pravih interesov in sami izbirati delo, ki ga bodo opravili, toliko časa bodo akcije v najboljšem primeru le životarile ла robu družbenega življenja. Da bi se lahko razvijale dalje, je nujno, da postanejo akcije predmet odločanja tistih, ki na njih delajo. Mladinske delovne akcije je treba začeti organizirati od spodaj, iz resničnih potreb in interesov. Za to pa je treba izpolniti nekaj pogojev. Predvsem je treba zagotoviti, da brigadirji v času, ko planiramo akcije, bodo. To pomeni, da morajo imeti prostore, kjer se bodo zbirali in organizirali. Pomeni tudi, da morajo imeti delo, zaradi katerega se bodo zbirali tudi med letom. Predvsem pa to pomeni, da morajo imeti možnost, da spregovorijo o svojih interesih, in dovolj močan glas, da jih bodo drugi slišali. Brigadirji, organizirani v klube brigadirjev in stalne brigade, morajo postati, enakopraven? če ne najmočnejši sogovornik pri planiranju in pripravi akcij. Le tako bomo lahko skupaj našli deld, ki bo zanje smiselno in hkrati res družbeno koristno. Našteti pogoji zvenijo utopično, še posebej v tem času, ko je mladina kot celota potisnjena na rob družbe. Če si mladi marsikje ne morejo izboriti prostorov za svoje dejavnosti, kako naj bi si jih izborili ravno brigadirji? če birokracija v celotni družbi pod izgovorom ekonomske in drugih nujnosti izriva samoupravljanje, kako bi ga lahko uvedli pravno pri mladinskih delovnih akcijah in njihovi pripravi? če je delo v celotni družbi le sredstvo za preživetje, kako lahko zagotovimo, da bo ravno delo na mladinskih delovnih akcijah postalo smiselno? če v celotni družbi velja delitev na umsko in fizično, ukazovalno in izvršilno delo, kako jo lahko odpravimo ravno na mladinskih delovnih akcijah? Mladinske delovne akcije so se v Sloveniji pojavljale in usihale v nekakšnilj ciklih Očitno smo sedaj na koncu še enega od takih ciklov Način organiziranja mladinskih delovnih akcij je zastarel in ni več sposoben živeti Akcije se bodo morale spremeniti, ali pa bodo usahnile Možnosti za spremembo so majhne Sicer pa — mladi ne potrebujejo mladinskih delovnih akcij, temveč mladinske delovne akcije mlade. , . . , . . , Nino Rode Ml IH RADIO V današnjo oddajo Mladi mladini uvrščamo zapis redakcije Radia Maribor, o dokaj grobem spodrsljaju, ki se je primeril uvodničarju zadnje številke Katedre, glasila mariborskih študentov; Pisec uvodnika »Cenzura je? Cenzure ni?«, Branko Gregano-vič, objavljenem v 7/8 številki Katedre, 28. oktobra letos, je o tej aktualni snovi nedvomno pisal v dobri veri in prizadeto. Žal pa se mu je primerilo, da je pri navajanju otipljivega primera cenzure nehote uporabil nepopolno ali podtaknjeno lažno informacijo. Tako se mu je primerilo, da je storil prav tisto napako, ki jo v zaključku svojega REAKCIJA REDAKCIJE RADIA MB uvodnika upravičeno graja. Napačna in zlagana informacija ni nič manj sprejemljiva in škodljiva, kot cenzura. Ko navaja »Primer in težave mladega radijskega novinarja Staneta Kocutarja«, pravi, da mu je odgovorni urednik Radia Maribor, Leo Kremžar, preprečil objavo dela zapisa s seje Mestnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Maribor. Ta trditev je čista izmišljotina, saj se odgovorni urednik radia s poročilom Staneta Kocutarja sploh ni ukvarjal. Prav tako ni res, da je bil v Kocutarje-vem poročilu izpuščen odstavek, ki ga v svojem uvodniku citira Branko, Greganovič. Če bi kdorkoli črtal tisti del poročila, bi informacija o seji mestnega komiteja takorekoč v celoti izgubila svoj smisel. Ce je že nasedel lažni informaciji in se lofil stvarnega obravnavanja cenzure, bi pač moral vedeti, da bi črtanje omenjene' a odstavka zelo osiromašilo poročilo. Zavoljo tega se redakcija Radia Maribor ne more otresti prepričanja, da je Branko Greganovič uporabil to stvar samo v ihti; da bi pri pisanju o cenzuri navedel kakšen stvarni primer. Če pa je zanj pogovor o tem, katere elemente mora vsebovati novinarsko poročilo zadosten razlog, da za to uporabi skorajda celo stran študentskega lista, je to nedvomno že stvar uredništva Katedre in študentov. V primeru, ki ga Branko Greganovič v Katedri razglaša za cenzuro na Radio Maribor, gre torej za vse kaj drugega kot to. Med drugim tudi za novo izkušnjo pisca, ki se zavzema za spreminjanje razmer in uporabi pri tem trhlo lažno informacijo iz druge ali celo tretje roke. Lobnik Všeč nam je, če nas kdo napade na tako lep, civiliziran, pokroviteljski način* kot je to storil tov. Lobnik v oddaji Mladi mladim. Le tega ne razumemo, zakaj je moral urednik mladinskih oddaj mariborskega radia izpovedati svoj napadalni zagovor v oddaji, ki naj bi jo sestavljali mladi sodelavci, in to anonimno. Kar se spornih trditev o uredniku Katedre tiče — fotokopija krajšanega teksta, omenjenega v Greganoviče-vem uvodr:k , jo spravljena v predalu uredništva, in če bi si kdo na radiu želel osvežiti spomin, jo lahko pride pogledat. P. S.: Ker se z uredništvom radia ni dalo dogovoriti za objavo popravka, smo to uradno zahtevali (44. in 47. člen Zakona o javnem obveščanju). Če se bo odgovorni urednik mariborskega radia, tov. Kremžar, odločil za nespoštovanje veljavnih zakonov, bomo pač tožili. UREDNIŠTVO V zadnji oddaji Mladi mladim je v eter zašel tudi izziv redakcije Radia Maribor, spodbujen z uvodnikom zadnje številke študentskega časopisa KATEDRA. Čeprav rad verjamem, da je sestavljen v dobri veri, iz njega veje prizadetost, celo napadalnost, ki avtorju uvodnika ne dovoljuje molčati. 2 neupravičenimi posegi v novinarske zapise je pač tako, da se jih vsi otepamo. Slepimo se, da jih ni, čepravjih čutimo na svojih prispevkih, ali jih celo sami vršimo. Zato nisem začuden nad prestrašenim tonom zapisa tovariša Lobnika. Nepopolnih ali podtaknjenih, kajšele lažnih informacij, kot mi očita urednik Radia Maribor, pri svojem delu ne uporabljam. V primeru Radia Maribor je to dokazljivo s fotokopijo popravljanega prispevka novinarja Staneta Kocutarja, ki je dosegljiva na uredništvu študentskega časopisa KATEDRA. KATEDRI N POPRAVEK Najbolj neprepričljiva obtožba je tista, ki govori o odgovornosti odgovornega urednika Radia Maribor Leona Kremžarja, ko izzivalec pravi, da (citiram) »se odgovorni urednik radia s poročilom Staneta Kocutarja sploh ni ukvarjal«. Ja, kaj pa, če se primeri, da v radijske valove uide dejansko lažna vest? Ali takrat odgovorni urednik ne odgovarja samo zato, ker se z zapisom ni ukvarjal? Vsak odgovorni urednik bi bil tega zelo vesel. A temu pač ni tako! Res je, da odgovorni urednik ne more imeti pregleda nad vsako minuto objavljenih oddaj,»vendar je že po svojem položaju dolžan in odgovoren v uredništvu ustvariti vzdušje, ki takšnih spodrsljajev ne dovo- ljuje. Če odgovorni urednik tega ni sposoben zagotoviti, potem ni primeren za takšno funkcijo. ' Tovariš Lobnik, če ste se odločili pisati izziv, bi morali vsaj malo pozorneje prebrati uvodnik. V zadnji vrstici sedmega odstavka bi v oklepajih zasledili naslednje besede: podčrtani so izčrtani deli teksta, opomba urednika Opazili bi, da je izčrtani del teksta tiskan krepko, za razliko od ostalih besed, ki so postavljene polkrepko. Da je izpuščen cel odstavek nisem trdil, zato je vaš očitek neutemeljen in izmišljen. Naj na koncu zapišem, da sem razočaran nad spretnostjo izziva in predlagam, da se redakcija Radia Maribor v pmodnje takšnih izogiba, saj ne služijo ugledu njenega dela. Branko GREGANOVIČ Prav gotovo je vsak Mariborčan, ki ga vsaj malo zanima punk in domača rokerska scena, siišal za Masaker To je bend, ki je bil ustanovljen pred dobrimi tremi leti. Fantje so se spoznali na tako rekoč na ulici, združili ideje in poglede na življenje ter pričeli z muziciranjem. Prvi koncert so imeli na Tratah. Tam so se tudi povezali z Džumbosem in Butli ter tako okrepljeni predstavljali udarno trojko tedanjih mariborskih punk bendov. Ob koncu leta 1983 je Marko Derganc, vokalist skupine Masaker, odšel za eno leto na ladjo, kjer se je zaposlil kot asistent telegrafista in plul na linij Evropa—Kalifornija. Po vrnitvi se je prijazno odzval povabilu na razgovor in pijačo. KAKO JE PREMOR VPLIVAL NA BEND? MARKO DERGANC: Izgleda, da dobro. Kakor da je bil potreben. Med seboj smo ostali v stikih preko pisem ter tako razčistili nekaj spornih stvari in se dogovorili o tem, kako dalje. Na ladji sem veliko premišljeval o glasbi. Pristanišča, prostitutke, pijača, blišč velikih mest, Amerika, ko vse to enkrat doživiš.. .. dobiš inspiracijo, lahko ustvarjaš. Obiskal sem mnoge diskoteke širom po svetu in ni primerjave z našo gnilo Fontano ali še bolj gnilim Študentom. TUJINA, JE IMELA VELIK VPLIV PRI NASTAJANJU NOVE GLASBE? MARKO: Vsekakor. Odločil sem se, da bomo uporabljali nove instrumente, lastne konstrukcije. Ker ni bilo denarja, smo imeli vedno slabe bobne s še slabšimi činelami, ki so hitro pokale. Toda bolj. ko je bila činela podobna kupu pločevine, boljši zvok je imela. Kmalu smo poskusili še z odpadno pločevino, pokrovi, avtomobilskimi vrati, okfirji koles, in velikimi bencinskimi sodi. Pričeli smo uporabljati kombinacijo mikrofon—železo. Zvok, ki smo ga dobili, se je dobro dopolnjeval z bobni. Radi imamo močan, energičen ritem. Tudi na kitari in basu se da marsikaj narediti. Mogoče nam to omogoča ravno nepoznavanje instrumentov (nismo zastrupljeni z notami in glasbeno teorijo). Npr. košček pločevine med strun&mi lahko da čudovite zvoke. Za to ne potrebuješ fenderce in marshala. Le nekaj domišljije in dobre volje je potrebno IN S TEMI INSTRUMENTI STE SE POJAVILI NA LETOŠNJEM NOVEM ROCKU? MARKO: Da, s temi instrumenti smo se pojavili na letošnjem Novem rocku. VASI VTISI Z NOVEGA ROKA? MARKO: Zadovoljivo. Za jugoslovanske razmere sprejemljivo. - SE JE S TEM, KO STE BILI SPREJETI, KAJ SPREMENILO? MARKO: Da smo bili sprejeti na Novi rock, vsekakor pomeni določeno priznanje, Sicer pa je bil to pač en koncert več, ena izkušnja več. Želimo si, da bi to pripomoglo k razvoju scene v Mariboru nasploh. Povezali smo se s CZD (Center za dehumanizacijo) in PUJSI. Upajmo, da jih bo to potegnilo iz anonimnosti. Sicer pa je prvi rezultat že tu: Dobili smo prostor za vaje v centru mesta Prostor koristimo skupaj s PUJSI, ki do sedaj niso imeli kje vaditi, mi pa smo vadili 20 km iz Maribora Prostor nam je dala MK ZSMS. — TOREJ STE ZDAJ, KO IMATE SVOJ PROSTOR ZA VAJE, BREZ VEČJIH PROBLEMOV? MARKO: Problemi so šele zdaj nastopili kako Sele zdaj? MARKO: Ker nas v tem trenutku mečejo ven »NAJ ŽIVI MASAKER!« \ ZAKAJ? MARKO: (citiram!) Pravijo, da smo hodili srat in scat zraven plača, kar ni res! KDO TO PRAVI? MARKO: Pri 00 ZSMS pravijo, da je to zahteva policije (baje so bili že večkrat v placu, ne da bi mi za to vedeli). Mi mislimo, da so si to oni sa ii izmislili, samo da bi nas pregnali. SICER PA, KAKŠNO JE VA$E SODELOVANJE Z MLADINSKO ORGANIZACIJO? MARKO: GNILO! in Se kakšno? MARKO:POSRANO. ZAKAJ JE TEMU TAKO? Tisti, ki so doma iz okolice Maribora večinoma delujejo v ZSMS. Nekateri so celo šefi, mi iz mesta pa ne. Jaz osebno nisem zainteresiran samo za pobiranje smeti in pripravo proslav, kar je glavna naloga 00 ZSMS v moji krajevni skupnosti. Vsi pa vemo, da obstaja neka MK, in menimo, da so krivi za situacijo, kakršna vlada trenutno na področju mladinske kulture v •Mariboru, da ni kluba mladih, da ni koncertov..., skratka, ničesr ni, kamor bi lahko šel. Nisem prevzeten, ampak v Mariboru ni prostora, kamor se bi lahko zatekel skupaj s člani SVOJEGA benda, s katerimi sem zelo povezan. Krivo je to, ker nekdo zgoraj nima ali noče, morda pa celo ne sme imeti svojega jaza, tako bo, pa nič drugače! So običajne riti, ali pa so dejansko nesposobni! Če pa kdo*kaj hoče in je dejansko sposoben, ga hitro onesposobijo. »V kali zatreti«, poje ena pesem CSD-ja KAJ PA STE VI NAREDILI V ZADNJEM ČASU? MARKO: Pričeli smo sodelovati z neodvisno založbo MML-Marzidovshek minimal laboratorium. Trije bendi in Marzhidovshek smo posneli kaseto, ki je«bila v trenutku razgrabljena. To je prvi tak projekt na tem koncu. Imeli smo nekaj koncertov, npr. v K4 in na Ptuju, kjer so se srečali skoraj vsi bendi iz štajerske. Tudi sedaj ne mirujemo, pripravljamo akcije . . . NASTOPALI STE V TUJINI KAKO? MARKO: S kombijem, katerega smo kupili za tri milijone. Smešna cena, kaj? Glede na to, da je star 20 let, smo imeli en mesec kaj delati, da smo ga spravili v pogon in pripravili za registracijo. Prebarvali smo ga rdeče in nanj napisali Masaker Marsikdo si misli, v teh časih, ko gre vse navzdol, vsak dan bolj strmo, pa si neki zanikrni bend Masaker kupi kombi. HA HA HA. KAKO PA VAS JE SPREJELA PUBLIKA? MARKO: Prava bomba, ti rečem V Nemčiji in na Nizozemskem, kjer smo nastopali, folk čaka in ne tako kfet pri nas v Mariboru, ko raja stoji pred odrom in meče cigaretne ogorke na glasbenike. VAŠE AMBICIJE, ŽELJE? MARKO: Goran (bobni), Muzik. (bas). Pero (kitara) in jaz (vokal) bomo v tujinf posneli svoj video To smo se že dogovorili. In ko bomo naslednjič potovali v Berlin, ga bomo prav gotovo posneli En špica video, da nas bo lahko domači folk gledal po televiziji Poleg tega smo se dogovarjali, prav tako v tujini, ker še pri nas itak ne da nič zrihtati. za snemanje plošče. Skratka Za zaključek Masaker je tako homogen in trden, da nas ne mpre nič zlomiti To so že poskušali. poskušajo in še bodo poskušali vendar so se in se bodo vsi. ki se bodo spustili v boj zoper nas. opekli, ker imamo močno zaslombo v mariborskih punkerjih Naj živi Masaker!« pripravil MATJAŽ Praprotnik \ JA VNOST UMIKANJA VASE //. Objavo prevoda prispevka Ernsta BLOCHA v junijski številki KATEDRE: Sokrat in propaganda bomo tokrat utemeljili z opisom drobcev in zgodovine tega prispevka. Prikaz naj obenem pokaže, kako lahko najdemo v prispevku iz leta 1936 aktualno srž. Z objavo prispevka Sokrat in propaganda smo se navezali na Blochovo misel iz referata, ki ga je prebral na sedmi korčulanski poletni šoli, ki je imela naslov Hegel i naše vrijeme (ob 200-letnici Heglovega rojstva). V uvodu referata z naslovom Povijesno posredovanje i novum u Hegela (Praxis-1970/5—6, str. 709 — 720) poudarja, da obletnic ne smemo slepo slaviti, temveč jih moramo izkoristiti za odkrivanje prihodnosti v preteklosti. Prispevek Sokrat in propaganda smo prevzeli iz knjige Vom Hasard zur Katastrophe Politische Aufsatze aus den Jahren 1934 — 1939. Uredil in spremno besedo napisal OsTJaz sem komunist.< 1969 sem se že bolj nagibal k temu, da bi se imenoval socialist, 1971 sem se prvič označil za meščanskega intelektualca na strani delovnega gibanja, anes bi dejal: meščanski intelektualec, ki se postavlja na stran historično emancipativnih sil.« Smiselno je, da izjavo povežemo z govorom Klausa VVagenbacha, ki je v slovenskem prevodu izšel v. KATEDRI 5/1985 (3. nadaljevanje priloge BOJ PROTI DELU IN LEVIČARJEVA KULTURA), pa tudi s Helmuthom Pjessnerjem, ki ga Bruckner navaja na koncu prevedenega prispevka. Helmuth Plessner (njegovi Zbrani spisi bodo v 10 knjigah izšli pri založbi Suhrkamp, Frankfurt/M; po založbi-nem katalogu za obdobje 1984/85 je cfoslej izšlo 8 knjig, čeprav je po programu izdaje predvideno, da naj bi že do pomladi 1984 izšla v celpti) je leta 1935 objavil knjigo Das Schicksal des deutschen Geistes im Ausgang sei- m ШШ, / 1ШШm штшт ’<С*4(Жг ШРШШ 9*i i Bibliografsko pojasnilo Doslej še nobeno delo Ernsta Blocha ni izšlo v slovenskem prevodu. Pregled Slovenske bibliografije, kolikor je izšel, in prevajalčevo poznavanje vsebine zadnjih nekaj 'etnikov slovenskih kulturnih revij pa skupaj zbereta naslednje objave odlomkov in krajših Blochovih tekstov: 1. Iz II. dela Principa upanje: Kolumbus pri delti Ori-noka; zemeljska kupola. Iz III. dela Principa upanje: Le kflor sam hrepeni: Mi-gnon. Oboje prevedla Doris Kosec. Izšlo v: Problemi 1962/63, strani 166 nn. 2 Erotično pričakovanje. Iz dela Princip upanje: Čarobno jutro, Nimbus zakona. Iz dela Materialismus problem, seine Geschichte und Substanz: Ideološka nadgradnja, tradicija. Prevedel M P. (po Slovenski bibliografiji: Marjan Pungartnik). Tribuna 5. junija 1975, št. 21 — 25, str 14 n. 3. Das Prinzip Hoffnung. Iz poglavja: Svet, v katerem ima utopična funkcija korelat. Realna možnost, kategorije fronta, novum, ultimatum in horizont. Prevedla L. S. (Lučka Stojan). Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antroppologijo 1975/7—8, str. 2 — 9. 4 študent Karl Магх. Prevedel Tone Škerjanc. Ča- sopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 1975/7-8, str 10 - 14 5. Leninist odra/gledališča (1938). Prevedel Jože Novak. (Napačno izpisano Blochovo ime: Ernest.) Katedra 21 (november 1981) 9, str. 11. Prvi je o Blochu pri nas pisal Edvard Kocbek (v reviji Sodobnost leta 1962). Razvila se je polemika med njim in Francem Zadravcem ter Božidarjem Debenjakom, ki sta napisala polemična članka v revijo Problemi (izšla sta leta 1962, prvi se začne na strani 158, drugi pa 161; nato Debenjak še enkrat na strani 548). V tej zvezi sta nastala prevoda, ki sta navedena pod 1. in 2. Prevod od 5. je nastal v zvezi s seminarje, ki ga je v okviru Borštnikovega srečanja oktobra 1981 organiziral Marksistični center pri Univerzi: Brecht na Slovenskem. V srbohrvatskih prevodih je na voljo precej Blochovih del. Uporabna in informativna je knjižica Dossier o Blochu, ki ima na koncu bibliografijo prevodov in jugoslovanskih prispevkov o Blochu. Knjiga je izšla v zbirki 11. teza (Kulturni radnik in Školska knjiga v Zagrebu, 1979). V nadaljevanju navajamo tiste srbohrvatske prevode celotnih del, ki so dostopni v Univerzitetni knjižnici v Mariboru. Dodali smo tudi signature knjig. 1. Duh utopije. Prevedel Milan Tabakovič. Beograd: BIGZ, 1982. (99 217) 2. Ezperimentum mundi: pitanje, kategorije izvlečenja i saznavanja. Prevedla Olga Kostreševič. Beograd: Nolit, 1980: Sazvežda 68. (35 676/68) 3. Politička mjerenja: doba pošasti predmartovski period. Prevedel Miloje Dordevič. Sarajevo: Svjetlost, 1979. Zbirka Etos, savremeni evropski marksisti, serija 6, knjiga 2. Površno urejen izbor, nujna je primerjava z izvirnikom. (77 011/VI,2) 4.Princip nada. Prevedel Hrvoje Šarinič. Zagreb: Na-prijed, 1981. Filozofska biblioteka. (91 320) 5 Prirodno pravo i ljudsko dostojanstvo. Prevedel Ante Pažanin. Beograd: Komunist, 1977. (46 217) 6. Subjekt — objekt. Objašnjenja uz Hegelovu filozo-fiju. Prevedla Stanko Bošnjak & Milan Kangrga. Zagreb: Na-prijed, 1975. 2., razširjena izdaja (prva že leta 1959). (78 133). 7 TUbingenski uvod v filozofiju. Prevedel Davor Rodin. Beograd: Nolit, 1966. Sazvežda 15. (35 676/15) Omenili smo že polemiko, ki se je razvila ob prvem javnem ukvarjanju z Blochom v slovenskem kufturnem prostoru. Slovenska levica se tudi poznejte ni dosti ukvarjala z Blochom. Iz bibliografije je vidno, da je večina odlomkov izšla ob 90-letnici rojstva. Tomaž Mastnak je objavil — kot JA VNOST UMIKANJA VASE II. ner bDrgeriicher Epoche (založba Max Niehans v Zuric-hu in Leipzigu). Herbert Marcuse je takrat objavil oceno te knjige v Zeitschrift fur Sozialforschung 1937 (6. letnik, str. 184 n.) in ugotovil, da je avtor knjige brez stališča, da nje-goa duhovno-zgodovinska metoda niti ne more dati kakšnega posebnega rezultata in da v njej nenehno obrača eno samo misel: v meščanski dobi razpadejo vse zanesljive avtoritete, na njihovo mesto se vmeščajo nadomestne avtoritete in nikjer ni mogoče najti trdnega obstanka. Leta 1957 je knjiga znova izšla, z daljšim uvodom ob novi izdaji in drugačnim naslovom: Die verspStete Nation (Zapozneli narod; kar je zanimiva sprememba glede na prvotni naslov: Usoda nemškega duha ob koncu meščanske dobe). (Pri nas je dosegljiva izdaja v okviru Suhrkamp Taschenbuch VVissensc-haft 66, prvič izšlo 1974. Ta izdaja obsega 196 strani; izdaja v okviru Zbranih spisov pa 312 strani; ker primerjava ni možna, ne vem, ali gre za različno velikost črk in zrcala ali kar različen obseg besedila.) Danes jo beremo in ocenjujemo z drugačnimi očmi. V tej knjigi so sistematično obdelani momenti »nemške zgodbe sredi Evrope« (če povzamemo naslov najnovejše poljudne zgodovine Nemčije oziroma nemškega naroda; izšlo pri založbi Siedler v Zahodnem Berlinu, 1984; uspešnica med poljudno literaturo letos spomladi). BrGcknerjev prispevek je sistematičen uvod, uporaben kot osišče za razumevanje posebnosti nemške zgodovine. Peter BROCKNER rojen 13. maja 1922 v Dresdenu, umrl 10. aprila 1982 v Nici. »Predvsem pa se nihče ne bi smel bati in izogibati radikalnosti upiranja, ki je za zdrav človeški razum, ta v kalkulacijo vključuje ubijanje in umiranje, samo pure pretiravanje. Človeškost je resnična samo v svoji pretiranosti, vsaj v družbi, kakršna je naša, nad katero leži ob mrzli senci ubijanja hladen blesk globoko nehumane morale.« »VHIŠNJENI« JAZ Do tega, kaj pomeni »javnost« v procesu pomestjanje-nja, še zlasti za nemške države in gledano z vidika vulgarnih oblik življenja, se težko dokopljemo, če se'opremo na emfa-tičen pojem politične javnosti, kot normativne zahteve tiers etat, citoyena. (Kot je znano, izbira francoskih oznak ni samo moja muha.) Tudi če bi jo razumeli po prusko ali celo absolutistično, »javno« v smislu nečesa državnega, kot strogo bleščeče pojavljanje in delovanje gospostva, bi taka »javnost« ne bila najboljše izhodišče. Ključ bi se zmeraj prej bili pissoir, tj. javna ustanova za potrebo, aleja, ki jo oskrbuje mestni vrtnar, dostopnost sodnih obravnav, javna dražba. Vsakdo lahko gre tja, da izko/isti priložnosti. Kam predvsem pa gre vsakdo? Kamor mora iti, tja naj tudi neovirano gre: v trgovino, potlej v blagovnico, na tedenski sejem, na eminentno javne kraje. Mestna javnost, empirično je to predvsem izhišnjenost, svoboda gibanja, trg. Gre za izhišnjenost, ki predpostavlja poravnodušnjenje in nas naredr urne, spretne, celo za poznavalce mesta in »sveta«. Je nujna posledica ločitve stanovanja in delovnega mesta, produkcije ih potrošnje, in množice, ki mora občevati znotraj mesta. Za meščanstvo je izstopajoča mestna ustanova kulturni institut; opera, gledališče, muzeji, tudi botanični vrt. Za preproste ljudi mestni urad. Še zlSsti v nemških deželah so uradi oporišča arkanskega gospostva, »oblasti«. Tu najdemo dostop nacionalnih diferenc glede mestne javnosti. V drugi polovici 19. stoletja sanjajo v nekaterih nemških redakcijskih prostorih in eafes, da lahko v cafis in redakcijskih prostorih proizvedemo public opinion (z dobrimi razlogi sem izbral britansko oznako) in, denimo, proniknemo v urade. Toda v nemškem cesarstvu je manjkala — in manjka vse do današnjega dne — tista zgodovinska vez, ki v Angliji ali Franciji vse pojavitve javnosti poveže z »idejami političnega humanizma iz časa razsvetljenstva« (Piessner). V tej deželi se vse oblike javno-mestnega življenja razvijajo, ne da bi imele podlago v kakšni meščanski revoluciji. Pomestjanjenje pomeni zato pri nas polarno »privatiziranje« kot normo, kot to, za kar se zdi, da utemeljuje individualno življenje in doživljanje meščana, da, da ga zapolnjuje; kot v tendenci splošno izročitev individualnih življenjskih površin iz ekonomskih, državnih, občestveno-javnih povezav. Za meščansko samorazumevanje, vsaj v hitro rastočih srednjih slojih, posameznika njegova privatnost povzdigne visoko nad poslovne vezi med — drug do drugega ravnodušnimi, posameznimi — blagovnimi posestniki. To privatiziranje, nastanek privatnosti in privatne sfere kot družbene norme in kot vrednote, (skupaj) z ekspanzijo javnega oblikuje urejajoč, stabilizirajoč proces.. Pri tem postaneta »privaten« (izrinjen, ločen) in »oseben« skoraj sinonima. Po, ustanovitvi cesarstva leta 1871, najpozneje v obdobju zakona o socialnih, pruske volilne pravice s tremi razredi volilcev, vvilhelminsko-stanovskih privilegijev, se osebno zgosti v vhišnjenost, kot da bi bilo s »persono« (osebo) zajeto »hišno življenje«. Stanovanje torej postane posvetna notranjost in privaten svet, primarno zemljišče (pokrajina) persone (osebe). Hkrati postane vse intimno, vse, kar je last in duša posameznika, izjemno občutljivo za »javnost«, objavljenost. Brž ko izrinjena privatna sfera postane norma za to, kje naj cveti vse osebno, postanejo cestni in naključni kontakti v »občevanju« (prometu; Verkehr) razdrobljeni in formalizirani. »Mestjan takoj prepozna, če ga kdo vpraša za pot, ali je sprašujoči z dežele; kajti ta ne vpraša samo, kako lahko-dospe do nekega naslova, temveč pripoveduje tudi o tem, koga hoče obiskati in zakaj se ne znajde.« Iz knjige Petra BrUcknerja Psychologie und Geschichte. Predavanja v Club Voltaire 1980/81. 280 str., broširano, 29, — DNI. Povzeto po almanahu ZWIE BEL 1982/83, str. 7 n. pripravil in prevedel Igor KRAMBERGER nekakšen uvod k prevodom — prispevek Pisanje po vodi (TRIBUNA 5. junij 1975, št. 21—25, str. 13 n. glej točko 2. pri slovenskih prevodih). 0 knjigi Subjekt — objekt je pisal Zoran Pistotnik. V časopisu ljubljanskih študentov Tribuna je objavil v petih nadaljevanjih prispevek Filozofija o svetu in filozofija sveta (Tribuna 26 (1976) 3, str. 6—7; št. 4-5, str. 8-7; (1977) 7, str. 9 in 12-13; št. 10, str. 16-17; št. 12-13, str. 7-8; št. 17-18-19, str. 14). Znano je, da je naletela Blochova misel na izjemno velik odmev med kristjani, zlasti teologi. Motto h knjigi Ateizem v krščanstvu (ena izmed zadnjih Blochovih knjig) pravi, da je samo dober kristjan lahko ateist in samo resničen ateist dober kristjan. Tudi v naš prostor je Blocha prinesel krščansko verujoč človek. V okviru ODPRTE UNIVERZE je, denimo, imel dve predavarji dr. Vekoslav Grmič, ki jima je dal skupni naslov Marksizem in upanje, v enem se je izčrpneje ukvarjal prav z E. Blochom. Gre za 16. in 17. predavanje ODPRTE UNIVERZE (sreda, 15. februar in četrtek, 23. februar 1984) ; obe predavanji sta objavljeni v časopisu za kritiko znanosti 1984/71—72 na straneh 3—15 z naslovom Marksistična filozofska misel in upanje. Prvo predavanje, z naslovom Upanje kot razsežnost človeškega bivanja, je najprej izšlo v tedniku Mladina 12/22. narec 1984, str. 10. n., vendar z naslovom, ki je v poznejši objavi v časopisu za ... uporabljen kot skupni naslov. Popravki: Prevod Blochovega prispevka SOKRAT IN PROPAGANDA je zelo lepo postavljen. Našel sem samo dve moteči napaki; popravke sem pripravil, da bi lahko dodal nekaj informacij. V 3. stolpcu piše:----raj učinkujoče meritve. So— — ; namesto meritve mora biti: merite. V 6. stolpcu je napaka, ki je nastala že pri izdelavi čistopisa: natisnjen je priimek Schumachler, moralo pa bi biti: Schumacher. Glede členitve teksta je pomembno opozorilo, da so Blochovrodstavki samo tisti, ki imajo začetno vrstico postavljeno z umikom; vsi ostali razmiki MED vrsticami so nastali pri metiranju Katedre. V zadnjem stolpcu je beseda iraci-om zaradi deljenja nejasna. Dodajam nekaj informacij o Joachimu Schumacherju, ki je leta 1937 pri založbi Editions Asra v Parizu izdal knjigo Die Angst vor dem Chaos (Strah pred kaosom). Knjigo je pisal leta 1936 v ilegali in v eksilu v St. Tropezu v Franciji. Posamezna poglavja je pošiljal v branje in v oceno Ernstu Blochu v Prago. Knjiga je v nekoliko spremenjeni obliki izšla znova leta 1972 pri založbi »makol« v Frankfurtu/M (makol bibliothek 26). V tej izdaji je dodan nov podnaslov: Uber die falsche Apokalypse des Burgertums (O napačni/sprevrnjeni apokalipsi meščanstva). Dodano je Schumacherjevo predavanje na korčulanski poletni šoli o Heglu leta 1970: Pripombe k predzgodovini pojma nič pri Heglu in njegova odprava-z-oh ranitvijo pri Marzu in Ernstu Bloohu (najprej izšlo v reviji Prazis 1970/5-6). Pri založbi Klaus VVagenbach je izšla njegova knjiga o Leonardu da Vinciju; zanimiv je njen podnaslov: Slikar in raziskovalec v anarhični družbi (Allgemeines Pro-gramm 3504, 288 str., 39,80 DM). Založba počasi oblikuje »zbirko« knjig, ki raziskujejo in predstavljajo kulturo in zgodovino Italije. Ta prizadevanja se ujemajo s siceršnjimi, da bi v svojem programu predstavila sodobno italijansko pisanje (Jeposlovno, esejistično, politično — kolikor se v njem vse troje ne prepleta). Na te podatke je prijazno opozoril Jože Novak iz Kranja. STOJ! UČILNA ZIDANA Astronom Arthur Eddington nas v knjigi Nove poti v znanosti, ki sem jo kot otrok bral v VVinchesterju, ni le posvarit pred atomskimi bombami, obljubil nam je tudi atomske elektrarne. Tukaj je lepša stran njegove vizije prihodnosti: Danes zgradimo veliko generatorsko postajo, z recimo sto tisoč kilovati moči, ter jo obzidamo s pomoti in železniškimi tiri, kamor prihajajo vlaki in vlak/ goriva, da krmijo pošast Moja vizija je, da bodo nekega dne vsi ti napori nepotrebni. Namesto da bi kotle razvajati s poslasticami, kot sta premog in nafta, jih bomo pripravili k delu ob suhem kruhu subatomske energije. Če bo ta dan kdaj prišel. bodo tovorni čolni, vlaki in žerjavi izginili, in gorivo za celo leto dela elektrarne bo prispelo v skodelici za čaj. Ta vizija mi je živo ostala pred očmi, skupaj s svarilom pred vojno rabo subatomske energije, o kateri govori nekaj strani prej. Eddington je uporabljal besedo »subatomska«, kjer mi pravimo atomska ali jedrska energija. Že 1937 smo vsi vedeli, da bo svetu kmalu zmanjkalo premoga in nafte in upanje, da bo atomska energija dosegljiva, da poteči miroljubne potrebe človeštva, je bilo ena redkih svetlih peg v temnem času. Avgusta 1955, ko sem v Berkleyu tiho delal na spin valovih, so v Ženevi pod pokroviteljstvom OZN organizirali orjaško mednarodno konferenco o miroljubni rabi atomske energije. To je bil odločilen trenutek v razvoju jedrske tehnologije. Ameriški, britanski, kanadski in ruski znanstveniki, ki so dotlej v izolaciji in tajnosti gradili vsak svoje reaktorje, so se lahko prvič srečali in s precejšnjo svobodo govorili o svojem delu. Na konferenci so bili javno predstavljeni kupi dotlej tajnih dokumentov, in znanstvenikom vseh dežel so postali dostopni skoraj vsi temeljni podatki o fisiji urana in plutonija ter dobršen del inženirskega znanja o gradnji komercialnih reaktorjev. Prevladovala je splošna euforija. Nešteti govori so razglašali rojstvo nove debe mednarodnega sodelovanja, prelitje dela in materialnih zalog iz orožarstva v miroljubno rabo atomov, in tako dalje in tako naprej. Nekaj tega je bilo res. Konferenca je odprla komunikacijske tokove med tehničnimi skupnostmi vseh dežel in 1955 nastali osebni stiki so se obdržali do danes. Nekaj malega te odprtosti y mednarodnih diskusijah o miroljubni rabi jedrske energije je prodrlo celo v bolj občutljiva področja orožij in politike. Velika upanja Ženeve v letu 1955 se niso čisto razblinila v nič. Tehnične priprave za srečanje je opravila mednarodna skupina sedemnajstih znanstvenih tajnikov. Več mesecev so se v Nevv Yor-ku trdo pogajali vsak za svojo vlado, da je bilo gotovo, da bo vsaka sodelujoča država razkrila primeren del svojih skrivnosji in prejela primeren delež žarometov. Delali so v mraku in gazili skozi silne kupe papirja. Uspeh konference je bil v celoti sad njihovega dela. Med dvema Američanoma v tej skupini sedemnajstih je bil Frederic de Hoffman, tridesetletni fizik, tedaj zaposlen kot nuklearni ekspert v Convair Division korporacije Generai Dynamics.v San Diegu, Kalifornija. Takoj po ženevskem srečanju se je Freddy de Hoffman odločil, da je prišel čas, da se komercialni razvoj jedrske energije resno potisne naprej. Sedaj je bilo prvič mogoče graditi reaktorje in jih prodajati na prostem trgu, brez birokratskih nategovanj s tajnostjo. Prepričal je direktorje General Dynamicsa da so ustanovili nov oddelek korporacije, imenovan General Atomic, njega pa postavili za predsednika. V začetku 1956 je tako General Atomic prišla na svet, brez lastnih zgradb, brez sleherne opreme in brez uslužbencev. Freddy je najel majhno rdečo šolo, ki jo je šolski sistem San Diega odpisal kot neprimerno za pouk ter predlagal, da se vselimo in pričnemo junija načrtovati reaktorje. 1951 je bil Freddy z Edvvardom Tellerjem v Los Alamosu in opravil je nekaj osnovnih izračunov, ki so privedli k odkritju vodikove bombe. Sedaj je povabil Tellerja, da se mu čez poletje pridruži v rdeči šoli in Teller je z navdušenjem sprejel. Vedel je, da lahko s Freddyjem dobro delata skupaj, in tudi on si je želel za nekaj časa pozabiti na bombe in narediti nekaj konstruktivnega z atomsko energijo. Za poletje v šoli je Freddy povabil še trideset ali štirideset drugih, večina od njih je na ta ali oni način že delala z atomsko energijo, kot fiziki, kemiki ali inženirji. Robert Charpie, še mlajši od Fred-dyja, je bil drugi Američan med znanstvenimi tajniki ženevskega srečanja. Ted Taylor je prispel naravnost iz Los Alamosa, kjer je uvedel novo obliko umetnosti, načrtovanje učinkovitih majhnih, bomb. In nekako sem se znašel na tem seznamu tudi jaz, čeprav nisem imel nikoli nikakršnih opravkov z jedrsko energijo ih niti nisem bil ameriški državljan. Verjetno je bila to posledica srečanja s Tellerjem prejšnje poletje. Freddy mi je sedaj ponujal priložnost, da s Tellerjem delam, in z veseljem sem sprejel povabilo. Pojma nisem imel, ali bom uspešen načrtovalec reaktorjev ali ne, hotel pa sem vsaj poskusiti. Devetnajst let sem čakal na to priložnost, da uresničimo Eddingtonove sanje. Fizika Freemana Dysona smo predstavili v marčni številki s spomini na otroško križarsko vojno. Freddy de Hoffman je bil moje prvo srečanje s svetom Velikih poslov. Nikoli poprej nisem srečal nikogar z avtoriteto, da sprejema odločitve tako hitro in s talo malo cirkusa. Name je naredilo vtis, da so dali takšno moč tako mlademu človeku. Freddy je imel lahko roko s to močjo. Bil je sproščen in voljan da posluša in se uči. Vedno je imel čas. Junija smo se zbrali v stari šoli in Freddy nam je razložil svoj načrt dela. Vsako jutro bodo tri ure predavanj. Tisti, ki so že strokovnjaki na kakšnem področju reaktorske tehnologije, bodo predavali, drugi pa bodo poslušali in se učili, tako da bomo konec poletja vsi eksperti. Popoldne bomo, razdeljeni v delovne skupine, odkrivali nove vrste reaktorjev. Naše osnovno delo je bilo, da ugotovimo, ali obstaja kak poseben tip reaktorja, ki bi obetal dobre posle in bi se ga General Atomicu splačalo graditi in prodajati. Predavanja so bila sijajna. Posebno so koristila meni, nevednemu prišleku v reaktorske posle, a celo veliki strokovnjaki so se ogromno naučili eden od drugega. Fiziki, ki so vedeli vse, kar je bilo znanega o fiziki reaktorjev, so se naučili detajlov kemije in inženirstva, kemiki in inženirji pa o fiziki. V nekaj tednih je vsak lahko razumel probleme drugih. Popoldnevi so se hitro izkristalizirali v tri delovne skupine, »varni reaktor«, »testni reaktor« in »ladijski reaktor«. Presodili smo, da so to tri glavna področja, kjer- bi lahko hitro nastal trg za civilne reaktorje. Danes se zdi čudno, da nismo dali v seznam reaktorjev za atomske elektrarne. Freddy je vedel, da se bo General Atomic končno morala lotiti elektrarniških reaktorjev, želel pa je, da si podjetje nabere izkušenj z nečim manjšim in preprostejšim. Ladijski reaktor naj bi bil atomski motor za trgovsko ladjo, testni pa majhen reaktor z zelo visokim nevtronskim tokom, namenjen za testiranje delov elektrarniških reaktorjev. Oba naj bi tekmovala z obstoječimi reaktorji, razvitimi za mornarico in Komisijo za atomsko energijo (AEC). Poletje je prineslo načrte za oba, a Freddy se je odločil, da nimata tržnih možnosti. Varni reaktor je bil edini izdelek naše rdeče šolice, ki so ga kasneje res gradili. Ideja zanj je bila Tellerjeva, in od začetka je prevzel krmilo. Jasno je videl, da bo problem varnosti odločal o dolgoročni prihodnosti civilnih reaktorjev. Če ne bodo varni, jih dolgoročno nihče ne bo hotel uporabljati. Povedal je Freddyju, da je najboljša pot za General Atomic, če hoče hitro prodreti na reaktorski trg, ta, da zgradi reaktor, ki bo očitno varnejši od vseh ostalih. Delo skupine za varni reaktor je definiral takole: načrtati tako veren reaktor, da ga lahko dobi v roke čreda gimnazijcev, da se bodo igrali z njim, pa ne bo nobene nevarnosti, da bi se komu kaj zgodilo. To se mi je zdelo zelo pametno, pridružil sem se tej skupini in se naslednja meseca skupaj s Tellerjem tolkel skozi težave do sprejemljive rešitve njegovega problema Delo s Tellerjem je bilo tako vznemirljivo, kot sem si ga predstavljal. Skoraj vsak dan je prišel v šolo z novo odštekano idejo v glavi. Nekatere so bile bleščeče, nekatere praktične, nekatere obo- je. Zame so bile njegove ideje odskočne deske za bolj sistematične analize problema. Njegove ideje so se ujele z mojo matematiko, kot se je leta prej z njo ujela intuicija Dicka Feynmana, ko smo skušali razumeti elektron. Sedaj sem se s Tellerjem tolkel, kot sem se takrat s Feynmanom. rušil njegove bolj divje sheme in mu vpenjal prebliske v enačbe. S Tellerjem seveda nisva bila sama, kot sva bila sama z Dickom, v skupini za varni reaktor nas je bilo deset. S Tellerjem sva izvedla največ kričanja, kemiki in inženirji v skupini pa so opravili največ pravega dela. Reaktorje nadzorujejo dolge kovinske palice, ki vsebujejo bor ali kadmij, snovi, ki močno absorbirajo Nevtrone. Če želiš, da bi reakcija tekla hitreje, potegneš kontrolne palice malce ven iz središča reaktorja. Če ga hočeš ustaviti, jih potisneš do konca noter. Prvo pravilo v delu z reaktorjem je, da ne smeš nikoli nenadoma flikniti kontrolnih palic iz mirujočega reaktorja; prišlo bi do katastrofe — - med njenimi obrobnimi posledicami bi bila tudi smrt idiota, ki je palice izvlekel-. Vsi veliki reaktorji so zatorej opremljeni z avtomatični-mLkontrolnimi sistemi, ki preprečujejo, da bi kdo nenadoma potegnil palice ven. Ti reaktorji imajo zunanjo varnost (engineered safe-ty), ki pomeni, da je katastrofalna nesreča teoretično mogoča, preprečuje pa jo zgradba kontrolnega sistema. Tellerju ta varnost ni zadoščala. Hotel je, da ustvarimo reaktor z »notranjo varnostjo« (»inherent safety«), da naj bi torej varnost sistema zagotavljali zakoni narave. Tak reaktor bi moral ostati varen celo v rokah idiota, dovolj bistrega,- da bi obšel kontrolni sistem in z dinamitom izstrelil palice iz reaktorja. Teller je od varnega reaktorja zahteval, da se ujame v enakomerno delovanje, ne da bi se raztopilo kaj goriva, celo, če v trenutku mirovanja iz njega izginejo vse kontrolne palice. Med prvimi koraki k temu cilju je bila ideja, imenovana »princip toplih nevtronov«, ki pravi, da se topli nevtroni težje ujamejo od hladnih in so tako manj učinkoviti za razbijanje uranovih atomov. Nevtrone v z vodo hlajenih reaktorjih zavirajo trčenja z vodikovimi atomi, tako da končajo na približno isti temperaturi kot vodik okoli njih. V navadnem reaktorju bi se, ko bi postulirani idiot izstrelil kontrolne palice, gorivo hitro segrevalo, voda naokoli pa bi ostala hladna. Hladni bi zato ostali tudi nevtroni in njihova sposobnost za cepljenje jeder se ne bi zmanjšala. Tako bi se gorivo še naprej segrevalo, dokler se ne bi utekočinilo ali izparelo (tako se je pred leti zgodilo na Otoku treh milj, a reaktor je na srečo vzdržal, op. prev.). Denimo pa, da ima reaktor v hladilni vodi le polovico svojega vodika, druga polovica pa je zamešana v trdno strukturo gorilnih palic. Če bo sedaj idiot izvlekel kontrolne palice, se bo skupaj z gorivom segrel tudi ta vodik, vodik v vodi pa bo ostal hladen. Nevtroni v gorivu bodo tedaj toplejši od tistih v vodi. Topli nevtroni povzročajo manj cepljenja jeder ter lažje uidejo v vodo, kjer se shladijo in ujamejo, in reaktor se v nekaj tisočinkah sekunde avtomatično stabilizira, veliko hitreje kot bi lahko delovala a kakršnakoli mehanska zaščita. Tako je reaktor, ki ima polovica vodika v gorilnih palicah, in-herentno varen. Preden so se te ideje lahko utelesile v delujoči napravi, je bilo treba premagati mnogo praktičnih težav. Tukaj je največ prispeval Massoud Simnad, iranski metalurg, ki je odkril, kako izdelovati gorilne palice z visokimi koncentracijami vodika. Izdeloval jih je iz zlitine uranovega in cirkonijevega hidrida. Našel je prava razmerja za mešanje teh snovi in pravi način, da jih skuha. Palice so se prikazale iz Massoudove peči kot črna, trda, bleščeča kovina, trdna in trpežna kot dobro nerjaveče jeklo. A še potem, ko smo razumeli fiziko varnega reaktorja in kemijo goriva zanj, nam je ostalo mnogo vprašanj. Kdo bi hotel kupiti takšen reaktor? Za kaj bi ga uporabljal? Kako močan naj bo? Koliko naj stane? Teller je že od začetka zahteval, da ne sme biti le igračka jedrskih ekspertov. Biti mora varen, pa tudi dovolj močan, da bo lahko kaj uporabnega storil. A kaj? Najbolj smiselna raba za reaktor te vrste bi bila izdelava krat-koživih radioaktivnih izstopov za medicinske raziskave in diagnoze. Če se radioaktivni izotopi rabijo za sledenje biokemičnim procesom v živih ljudeh, so najboljši taki, ki razpadajo v nekaj minutah ali urah in torej izginejo takoj,-ko je pregleda konec. Težava z njimi pa je, da se jih ne da prevažati iz kraja v kraj. Narejeni morajo biti tam, kjer VNvaiz Ш1зп irois jm. jih potrebujejo. Tako bi naš varni reaktor lahko koristil veliki bolnici ali kliničnemu centru, ki bi želel izdelovati lastne izotope. Izračunali . smo. da bi v ta namen zadoščal en megavat moči. Drugi uporabniki, ki smo jih videli zanj, pa bi bili študentje nuklearnega inženirstva ter raziskovalci metalurgije in fizike trdnih snovi. Če bi reaktor upora-bljali za raziskave snovi s curki nevtronov, bi bil eri megavat skoraj premalo, in pripravili smo še močhejšo verzijo, ki bi zmogla 10 MW. Freddy._je krstil varni reaktor TRIGA: Training, Research and Isoto-pes, General Atomic (šolanje, raziskave in izotopi, GA). Septembra je šlo poletno delo v San Diegu že h koncu in z avtobusom sem se odpeljal v. Tijuano v Mehiki, da kupim darila za družino. Ko sem v mraku hodil čez mesto, se je za menoj pognal majhen pes in me ugriznil v nogo. Tijuana je bila tako preplavljena z bolnimi in garjavimi psi, da je bilo povsem nemogoče ugotoviti, kateri me je ogrizel. Tako sem vsak dan hodil na kliniko La Jolla po Pasteurjeve injekcije proti steklini. Zdravnik me je tijdo opozoril, oa je tudi cepljenje tvegano, ker v enem primeru od šeststotih povzroči alergični encefalitis, ki. je skoraj tako smrten kot stektina. Rekel mi je, naj dobro preračunam verjetnosti, preden začnem z injekcija-nrji. Odločil sem se za cepljenje, a zadnja tedna poletja sem živel pod določeno emocionalno napetostjo. Edvvard Teller mi je bik t.edaj res v pomoč. Še mlad je v Budimpešti v tramvajski nesreči izgubil stopalo in vedel je, .kako dati učinkovito moralno podporo v te vrste težavah. V Berkeleyu sem se odločil, da-ga ne bom gledal kot sovražnika. V San Diegu je postal prijatelj za vse življenje. Ko smo Teller, jaz in ostali poletni obiskovalci odšli, se je peščica, ki je ostala na General Atomicu lotila spreminjanja naših skic trige v delujoč reaktor. Od temeljnega Tellerjevega predloga poleti 1956 je trajalo manj kot tri leta, in prva serija trig je bila zgrajena, odobrena in prodana. Osnovna cena reaktorja brez zgradbe je bila 144.000 dolarjev. V promet so šli dobro, tedaj in vse doslej. Ko sem zadnjič pogledal, jih je bilo prodanih šestdeset. To je eden zelo redkih reaktorjev, ki so prinesli dobiček podjetju, ki jih je zgradilo. Junija 1959 so vse, ki smo delali v stari šoli, ko se je rojevala General Atomic, povabili, da se udeležimo ceremonij ob uradnem odprtju laboratorijev GA-: Sprememba v treh letih je bila prav neverjetna. Namesto najete odpisane šole je imel sedaj Freddy sedaj veličasten kompleks stavb, zagrajenih v modernističnem stilu na mi-zastem hribu ob severnem robu San Diega. Imel je dobro opremljene laboratorije in delavnice, in nekaj sto uslužbencev. V eni od zgradb je stal prototip trige, opremljen z vsemi dovoljenji in pripravljen, da se pokaže kupcem. Freddy je bil prepričal samega Nielsa Bohra, po splošnem mnenju največjega fizika, odkar Einsteina ni bilo več, da je prišel iz Kobenhavna in predsedoval ceremoniji. Za vrh sporeda je prišla demonstracija triginih sposobnosti. Na govorniški podij je Freddy postavil stikalo in veliko, osvetljeno številčnico. Ko je končal z govorom, je Niels Bohr pritisnil na gumb in od zgradbe s trigo se je zaslišal pridušen šum. Zvok je povzročil stisnjeni zrak, ki je z veliko hitrostjo vrgel kontrolne palice iz reaktorja. Kazalec na veliki številčnici, ki je kazala, koliko megavatov proizvaja triga se je v hipu pognal na 1500 MW in se takoj nato spet spustil na polovico megavata. Demonstracija je bila končana. Pred * slovesnostjo so imeli več generalk, da je bilo zanesljivo, da ne bo neprijetnih prešenečenj. Mali reaktor je nekaj tisočink sekunde zares tekel s tisoč petsto megavati, potem pa so ga njegovi topli neu-troni sami ukrotili. Po ceremoniji smo ga šli pogledat, kako tiho sedi na dnu svojega bazenčka hladeče se vode. Težko je bilo verjeti. Kako naj verjameš, da bo narava poslušala teoretične argumente in račune, ki smo se o njih tri leta prej prepirali v tisti mali rdeči šoli? A tukaj je sedel dokaz. Topli nevtroni so res delovali. Zvečer smo imeli na obali piknik, s Freddyjem in Nielsom Bohrom in raznimi drugimi visokostmi. Ko smo se najedli je Bohr postal nemiren. Navajen je bil, da se sprehaja in govori. Vse življenje je hodil in govoril, ponavadi z enim samim poslušalcem, ki je lahko zbral vso pozornost na njegove skrivenčene stavke in nerazločni glas. Ta večer je želel govoriti o prihodnosti atomske energije. Pokazal mi je, naj pridem z njim, in skupaj sva hodila gor in dol po plaži. Vzradoščen sem bil ob tej časti.' Spomnil sem se opata v samostanu ob vznožju F6, in se vprašal, če bom sedaj jaz na vrsti, da pogledam v kristalno kroglo. Bohr mi je povedal, da imamo sedaj še eno veliko priložnost, da si pridobimo zaupanje Rusov z odprtim govorjenjem o vseh plateh atomske energije. Prva priložnost za to je šla po vodi 1944, ko je Bohr govoril s Churchillom in Rooseveltom, pa mu ni uspelo prepričati ju, da se da poggdno dirko v atomskem oboroževanju preprečiti te z odkritim pogovorom z Rusi, preden bo vojne konec. Bohr je še in še govoril o teh pogovorih z Churchillom in Rooseveltom, zgodovinsko tako pomembnih pogo-. vorih, o katerih pa ni nobenih zapiskov. Trudil sem se in se lovil za vsako besedo, a Bohrov glas je bil še v najboljših časih komaj slišen. Vsfelej, ko je tam na plaži prišel do kakšne posebno pomembne točke svojih spopadov z zahodnima voditeljema, se je zdelo, da - se njegov že tako tihi glas -spušča še nižje in nižje, dokler se ni povsem izgubil v mrmranju valov. To noč je bila opatova kristalna krogla zelo meglena. , . Za Freddyja je bila triga le začetek. Vedel je da bo o preživetju General Atomica odtočal njegov uspeh v gradnji in prodaji velikih reaktorjev za elektrarne. Že 1959 je bila večina laboratorijevega dela namenjena 'takšnemu reaktorju. Freddy se je odločil, da stavi svojo prihodnost na določen tip reaktorja, imenovan High Temperature Graphite Reactor (HTGR). To odločitev smo podpirali vsi, ki smo imeli opravke z General Atomicofn. Tvegal je, in na koncu mu ni uspelo. Še Vedno pa mislim, da je imel prav. Ce bi imel s HTGR toliko sreče kot s trigo, bi si General Atomic požela lep dobiček, vsa atomska industrija Združenih držav pa bi bila v veliko boljšem stanju kot je sedaj, V tehnologiji je nemogoče resnično napredovati brez tveganja. Težave s tveganjem pa je, da ne zmagaš vselej. HTGR je tekmoval industriji monopol že od začetka. Ne HTGR ne vodi reaktor nista inherentno varna, kot je varna triga. Oba sta odvisna od zunanjih varnostnih sistemov, da v težavah potisnejo kontrolne palice v jedro in ustavijo reaktor. V obeh ostane dovolj radioaktivnosti, da pride do vplivanja jedra in velike nesreče, če se hlajenje po ustavitvi reaktorja prekine, a razlika je v tem, da ima HTGR pri isti izhodni toploti veliko večje jedro. Jedro HTGR lahko vsrka ogromno toplote in celo, če bi po zaprtju reaktorja hladilni sistemi povsem nehali delovati, bi trajalo ure, preden bi se gorivo stalilo. V vodnem reaktorju bi se pri teh pogojih jedro stalilo v nekaj minutah. Najslabša mogoča nesreča s HTGR bi bila izjemno grda zadeva, a daleč manj divja in daleč lažje obvladljiva kot podobna nešreča z vodnim reaktorjem. Poleg tega, da je HTGR varnejši od z vodo hlajenega reaktorja, je tudi učinkovitejši pri izrabi goriva. Žal pa ima razen teh dveh velikih prednosti še dvoje velikih slabosti. Gradnja je dražja in med normalnim delom z njim je težje preprečiti izgubo majhnih količin radioaktivnih produktov fisije. Freddy je stavil na pričakovanje, da bosta večja varnost in učinkovitost prepričali svet, da si bo dolgoročno izbral HTGR za atomske elektrarne. Morda bo imel še prav, a njegovo podjetje ni moglo čakati tako dolgo. Cena in kompleksnost sistema za preprečevanje puščanja sta mu preprečila, da bi se prebil na tržišče. Prodal je le dva reaktorja in niti ni začel s proizvodnjo modela polne velikosti. Končno so v poznih 1970 ih politične nego-tovbsti okoli atomske elektrike razpršile še zadnje ostanke upanja za komercialni preboj njegovega reaktorja. General Atomic je preklicala pogodbe s peščico preostalih kupcev HTGR in razglasila, da se ne ukvarja več z gradnjo fisijskih reaktorjev za elektrarne. Že nekaj let prej se je Freddy preselil čez cesto in posta! predsednik Sal-kovega instituta za biološke raziskave. General Atomic še gradi in prodaja trige in podpira aktiven program raziskav kontroliranega zlivanja jeder. Elektrika iz jederske cepitve ni več obetajoča nova dežela za mlade znanstvenike in daljnovidne poslovne ljudi. Kaj ie uničilo atomsko energijo? Ko me je Freddy 1956 povabil, da delam z reaktorji, sem zgrabil priložnost, da sodelujem v tem velikem podvigu, ko bomo ljudem dali, ceneno in neomejeno energijo. Edard Teller in ostali v tisti stari šoli so čutili isto. Končno sm/KKjAVgl \ELL0l 1/>УГу< ODGOVORI - LEPE LUKNJE BIVANJA Kje so meje literature? Tam, kjer si. Knjiga zvezd, 1. poglavje Zapisane z mehaničnim ponavljanjem besed, to, in zalistane v Knjigi zvezd nekje med »Razvijajočo se vaško industrijo« in »Mestnim voluntarizmom. Bombe! Bombe so bombe. Knjiga citatov, 1. citat Kaj je to. No, dobro: z mejo zmeraj pride carinik, s carinikom pride obramba, z njo boj. Izza meje vskoči slutnja drugega (morda tebe), nakup potnega lista, neoporečje. Kaj bi, meje so: kamor sežeš, tja zakoiičiš. Nato se ozreš, izmeriš in morda še malce opleješ, in ko je takd — v drugi osebi ednine — naposled trasirano, lahno ležeš, z obrazom polnim čutil, in verjameš: v pernici se greš tro-dimenzionalnost. Na lov, da naloviš resnice! In da se naspiš! si še zmeraj na lovu. Kaj ostane od noči? Oa sp.et bo? Noč bo; da vzidejo ZVEZDE so horoskop, kjer si • so pokrov, kjer si so tri-štiri razsežnosti, kjer so, da se ozreš, kjer si izmeriš, opleješ in ko tak si, KAM OD-GOVO-RIŠ? Prvič, tje, kjer otroci Slave voljo ... mogoče, a drugič tja, kjer NISMO V, DOKLER SMO POD, namreč: (v zadnji Katedrini literarni prilogi je tiskar s pomočjo očitnega neznanca preimenoval pesnika Darka Rozmana v pesnika Franca Korena, pesnika Franca Korena v pesnika Darka Rozmana, pesnika Dragana Potočnika v pesnico Renato Brumec (s štirimi krasnimi pesmimi — štirimi trdimi udarci) in naposled pod težo imen omagal. A kaj bi: novim poetom želimo, da jim stvar ne skvari resničnosti, če je videz in resnico. In, in vzklikamo z njim na novega ustvarjalca — tiskarja, ki z matrico večnega preimenovanja, to mejno resnično okvaro, POD pazduho tiho drsa k svojemu stroju.) kje si tam, kjer si, ha, ti? JOŽICA GRUM POLETJE 1984 V PARIZU Gaston Petit. Ona ga vidi lepega, odprtih in mirnih oči. Njegova roka objema podstavek ženskega kipa iz belega marmorja. Mlad je. Čas zleti iz bube in se opazuje od zunaj, všeč si je in si ni, zdaj je tako zelo neoprijemljiv, da je še najbolj, kakor ga sploh ni, ga ni zdaj in je samo tisto, kar je bilo nekoč. Roke rahlo vztrepetajo, prekladajoč spomin z brezbarvno kožo. Ona ga gleda mladega, tak je bil pred šestdesetimi leti, smešen je ta račun, res se smeji in ju gleda, tudi starec se zareži in jo s smrdljivimi prsti požgečka pod brado; kitajske vaze iz porcelana so polne scalnice, on se nikoli ne umije, sploh se ne, ker se boji vode, najmanj celo desetletje se ni okopal, niti oprhal niti ni dovolil drugim, da bi ga ... Prijetno in hkrati gnusno je žgečkanje, kam naj s tem, kam naj, kam naj on z njo, kam naj ona z njim, tukaj sta . .. po naključju sta oba ... če naključja sploh so ... in se prenašata, vedno teže se, nemočna v času, ki utripa s tistim od nekoč. Oba sta skupaj sama. Njegovi sorodniki, dve hčeri, vnuki in pravnuki, prihajajo na obisk ob sobotnih popoldnevih, da se vidijo med sabo in poklepetajo. Starec, ki ponavlja vedno iste zgodbe, jih dolgočasi do onemoglosti; največkrat začetega še ne izpove do konca, ko isto stvar znova začne. Raje ima začetke, najvznemirljivejši od vseh je otroštvo, ta zvok počez zarezane gramofonske plošče, starec govori, govori, govori, si je všeč, govori, si je všeč, všeč, všeč, všeč, ona odleti skozi okno, on pa tega niti ne opazi ali pa mogoče noče opaziti in si je še kar naprej všeč: »Nekega dne mi je učitelj naročil recitirati poezijo. To sem storil in še zelo dobro povrhu. Potem pa mi je postavil smešno in debilno vprašanje: »Koliko časa si potreboval, da si se jo naučil?« Ampak, saj se je nisem učil, že dva sta jo recitirala pred mano, sem odgovoril. Učitelj sploh ni bil za dovoljen Potem pa mi je postavil smešno in debilno vprašanje . . Povejte mi, no, kaj se dogaja z mojim bratom Avgustom?« »Bolan je « »A tako, da je bolan? Ampak zakaj ga nikoli več ne vidim?« »Zato, ker težko vzdržite potovanje Pa tudi on je star in bolan, ne more priti kar tako do sem « Fotografija iz leta 1917 — Emilija, kmalu po poroki. Emilija lebdi v krogcu, naphanem z bledimi oblaki. Svetloba se ji začne v laseh, potem pa čez čelo in zavihan nos na zgornji rob ustnice in se zatakne v brado. Razprši se po bluzi vse tja do prsi in trup se razblini v meglici. »Svojo ženo Emilijo sem poznal že takrat, ko je bila še čisto majčkena ... Kasneje sva se^poročila. Bila je zelo, zelo dober pianist. Bila je profesor na Scuoli Cantorum. Pa poznate to šolo? ... Ja, na rue St. Jacques. Poglejte, še vedno imam pianino, pianista pa nič več. Bila je ljubezniva, zelo, zelo ljubezniva, moja žena. Nikoli se nisva prepirala. Še vedno imam veliko partitur. Poglejte!« Počasi se obrne in odpre omaro, ona pa se medtem izmuzne. Poskuša zalepiti in popraviti staro violončelo, mu ■ napeti in uglasiti že zelo nategnjene strune. Potem se nekaj muči z lokom čez strune, pa nič lepega ne pade ven. Zunaj otroci dvignejo glave in prisluhnejo. Prenehajo z igro in visoko dvignejo še roke. Dolgo je tako in vse boli. Odprto okno zaniha in vanj se za hip ujame mrtvi odblesk hiše z druge Strani ulice. Črna vrata, polna zapriseženih obljub, odpira. Kako to da se je zataknil čas, katerega odblesk je razpet čez hrbet mlade žene, in kam so pobegnili otroci? Starec se, opiraje se na pohištvo, odplazi iz dnevne sobe. Opraviči se, počivat gre, ker ga boli hrbet. Leže opazuje Eiffelov stolp, vlake, ki spodaj razpnejo pogled na levo in desno. Na levi rob okna je naslonjena visoka stolpnica. Šteje nadstropja, petnajst jih je, privoščljivo se smeji ljudem v njih, on sam nikoli ne bi maral živeti v taki hiši, še zaveda se ne, da živi v ravno taki, potem šteje paličice na balkonski ograji, kako dobro še vidi v svojem desetem desetletju ... »Povejte mi, kaj se dogaja z mojim bratom Avgustom?« Večerja. Ona ga pokliče in čaka. Pride. Pomaga mu sesti. Tako se začne. Najprej predjed. Ona mu ponudi, da bi si prvi postregel. In on si postreže z recitiranjem Corneilleve-ga Cida. Ona je lačna, vljudnosti ji je dovolj, pa mu naloži na krožnik solato. Potem jo še sebi. On še vedno recitira. Ona povzame in nadaljuje pesem. Recitirata izmenoma. Vsakič znova je začuden: »Kako to, da znate recitirati francosko poezijo, ste se je naučili v šoli? Na Čehoslovaškem?« »Ne, v Jugoslaviji.« »Jugo — to pomeni južen?« »Ja.« »Slovani z juga « »Jesti bo treba,« ga poskuša spomniti, zakaj sta pravzaprav za mizo. »Ja, ja, ja, bom že ... Nekoč sem potoval v Grčijo. Na meji sem srečal ljudi iz Jugoslavije. Vsi so znali zelo dobro francosko. To je čudno, kajne?« »Pepe!« ga pokliče ona in mu pokaže na še nedotaknjen krožnik. »Ne marate tega? Zakaj ne jeste?« »Poslušajte, moja mala, bilo nas je šest otrok. Moj oče je bil uslužbenec na železnici. Nikoli nas ni nihče vprašal, če nam je hrana všeč in če nam ni. Če je nismo marali, smo jo vedno imeli možnost pustiti. Ona prime vilico in približa njegovim ustom prvi grižljaj. Usta se odprejo, grižljaj zdrkne vanja in čez čas še po grlu. Končno! »Me imate za malega otročička?« »Ne, Pepe, za velikega otročička!« mu reče ona in ga še naprej pita. To je edini možni način, s katerim pride vanj vsaj nekoliko hrane. Starec рбје in gleda na krožničku pod kolačem notno črtovje s pesmico. Tudi ona mu pritegne, pa samo melodijo, saj ne razunje vseh besed, ko pa so nekatere zelo slabo artikulirane, ker mu manjka veliko zob. »Moja žena je bila zelo dober pianist.... Kaj je z mojim bratom Avgustom?« Starec nikoli ne mara jesti sam. Ali jš v družbi ali pa sploh ne je. Ja, ona je predvsem zato tam, da z njim je. Zadovoljen je, kadar okrog njega mrgoli ljudi, še posebej, če se ukvarjajo z njim in ga poslušajo. Rad ima ženske, moških ne mara preveč. Če se pojavi pri obedu neznano moško bitje, postane ljubosumen, zaradi tega zna biti celo hudoben in se hitro maščuje: noče jesti, ampak čisto zares ne in prav nič ne. Ni lačen! Lahko se mu prihrani krožnik, za zvečer na primer... bo takrat pojedel. Tudi na telefon je ljubosumen — če zazvoni, pa gre ona odgovorit, medtem ko jesta, on preneha: »Vi ste pa zelo zasedeni, gospodična,« pravi in se dvigne od mize. Notredamski zvonar si obriše solze, nič več si ne želi gor, prav na vrh zvonika, čeprav je od tam najlepši razgled na Latinsko četrt. Pravi Rimljani so že davno pomrli, naj jim bo lahka zemlja, in*ona, če piše, piše samo še zase, saj ni nikogar več ... saj so izginili vsi tisti, ki so kdaj prebirali njena pisma. Telefon pa brni, brni, Nažid je v kavarni, vse polno hrupa je tam, še Proust obrne list v svoji knjigi, ja na špici otočka pod Pont Neuf se dobita, že res, da so tam tudi turisti, ampak lahko se tudi malce skrijeta, za ograjo, na primer, kjer je celo nekaj grmovja, tam se kadi zares, pravi je, iz Maroka, življenje mora biti lepo, škoda, da ima gnile zobe, drugače je lep fant, Berber, niti pravi parfum antilopinih žlez, beli musk, ne prikrije smrada njegovih ust, dolgčas pa z njim res ni, vsakogar ši upa nagovoriti brez zadrege, neznane ljudi sprašuje, za koga navijajo pri nogometu, potem se vsi smejejo, potem kupi ogromno črno ribo in jo skuha z afriško zelenjavo in izbranimi začimbami, zelo okusna jed, v šestem nadstropju pod streho živi v sobici za služinčad, do tja je posebno stopnišče, samo za služinčad in odlaganje smeti je to stopnišče, zrola se ti, ko se vzpenjaš in na vrhu si je treba dolgo oddihovati... Ona je v Beaubourgu in gleda razstavo Chagallovih risb, potem pa s terase dol, na trg, kjer je množica. Požiralcu ognja neslišno uide plamen iz hlač. Rokohitrc se še naprej žoga s pisanimi berači. Ljudje stradajo ... popivajo .. . prepevajo ... se pretepajo ... ploskajo ... ležijo vznak na tleh, kot na plaži. Ona se spusti po jeklenem trebuhu prozorne gosenice v knjižnico in čaka v vrsti pred fonolaboratorijem. Hoče izboljšati izgovorjavo. Kaseta je zanjo edini dosegljivi način, saj jo, tujko, nikoli nihče ne opozori na napake v govoru, tako da jih ponavlja še-naprej in se uči nekega napačnega tujega jezika, ki tako postaja večkratno tuj. Vrsta! En, pa še en, pa še, pa še, pa še ... Zdaj je tu vse polno radovednih tujcev, pozimi pa je ta prostor razen študiju namenjen še nekaterim izbranim prezeblim brezdomcem, ki se lahko tu malo ogrejejo in spočijejo. Ona lista po knjigah, išče slovenske avtorje, pa jih v izvirniku praktično ni, čeprav je to največja knjižnica v Franciji, kjer se je mogoče celo učiti nekatera afriška narečja, slovenski avtorji pa so raje prevedeni v srbohrvaščino ali francoščino. Končno pričaka svojo številko. Ampak ura je tričetrt na sedem in ob sedmih bi biio treba že večerjati s starim. Ona izpusti svoje mesto, ne da bi ga izkoristila in odide. Zvečer Pariz drhti, ker se dan dolgo ljubi z nočjo . . . odprtosti je toliko, da prostitutke niso primorane razgaljati teles. Pa jih nekatere vseeno. Črnci bobnajo in plešejo, belci popadajo po tleh. Francozi vlečejo glave med ramena, Američani pa se širokoustijo. Ona pripravlja večerjo. Pogrne mizo. Ob osmih zvečer je, in še vedno svetlo. Treba bi bilo začeti z večerjo ob sedmih. Ker je prepozna, pogoljufa: budilko prestavi za eno uro nazaj. Potem^ga pokliče. Ona večerja, on pa ne Vonj po ljubezni je zaprt v epruveto. Ni lačen. Čeprav ga poskuša pitati kot otroka, ni lačen, ne jš. Ona se je vrnila namenoma zaradi njega, samo zanj se jč, zunaj je veliko obljub in svetloba se pušča dolgo prepričevati, da si daljša naslado, jo izkoristi do zadnjih drgetov in pade v Atlantik odprtega mesta Ona se odreče svoji uri v fonolaboratoriju, samo zaradi njega se ji, in odide, da bi prišla k njemu . . in on, on ni lačen! »Včasih sem hodil večerjat v salon umetnikov, moja žena je bila vedno z mano. Imel sem veliko prijateljev, pa so že davno vsi pomrli. . niti na kavo ne grem več v kakšno kavarno ... Pa kaj je z mojim bratom Avgustom?« Odmrznjene palačinke s §irom spet zmrznejo Tokrat pa krožniku, čeprav je vroče in je poletje. Prepričevanje jo izda in odide brez pozdrava Tudi prav, če je tako! Spet nič za nocoj. . . kako dolgo bo še šlo tako? On gre v posteljo s praznim želodcem, ona pomiva posodo, obeša perilo, briše tla Potem pride za njim v sobo in mu pripravi čisto perilo, da bi se preoblekel Sam sa tega ne loti, on nič ne voha, da bi ka| smrdelo Ta stvar se mu zdi nepomembna. Ona prime za hlačnici dolgih spodnjih gat in potegne Ne gre On se skriva pod odejo, ker je zelo sramežljiv. Upira se, nevesta nedolžna' Ampak, če ga ona zvečer ne sleče, bo ostal v premočenih in smrdljivih gatah še ves naslednji dan Z njim mora biti zelo, zelo ljubezniva, da ji dovoli postoriti vse to Tako je sramežljiv' Boža ga po licih in čelu Nasmehne se. kot otrok se Zaželi mu lahko noč in ga poljubi na obe lici. Zadovoljen je. skbrdj srečen Etffe-lov stolp je pred njim vzravnan Njo јза prigrizuje vest zaradi premaknjene ure. Razjezi se na to svojo vest, saj naredi za starega veliko več, kot ji plačajo, sploh ni plačana>zato, da bi ga imela rada, pa ga in.a nekako vseeno račja, mogoče tudi zato, ker dotlej še nikoli ni živela s tujim moškim pod isto streho tako dolgo, kot je z njim. Njegovi sorodniki se požvižgajo nanj, na hodniku pred straniščnimi vrati zalaja hijena, ona se prestraši, le kako bo lahko odšla iz tega stanovanja, treba bo mimo hijene, pa se boji... vzame bombico z osvežilnim zrakom in poš-prica tla, tapison pred straniščem ... smrad ... smrad ... vsepovsod smrad... vzame še Armenske papirčke in jih zažge, zadiši po daritvenem kadilu. Grobnica živih. Pride Cecile in skupaj gresta v kino. Srečata še Borisa, vedno je pomalem nažgan, čeprav dela na ambasadi; mogoče pa ravno zato. Dovolj mu je policije, še možnost bivanja v Parizu mu ne poplača tega, kaj Pariz, kaj Pariz ... Pariz z nožem v žepu, z nožem za vse tujce, tujci pa so prav vsi. Boris ima kalne oči in bingljajočo glavo, ne ve se, če je to tankočutnost, če je malodušje, ali pa vsakega nekaj? Po kinu si gre-jo na ambasado cvret palačinke, Cecile je spretna in obzirna, ne gleda po zanemarjeni kuhinji, ampak pravi, da jo je sin ambasadorja iz Konga povabil na pečeno antilopo, pa da povabi še njih ... Pijejo Haložana, nekoč se je haloški župnik obesil na oltar, dve fari sta se odrekli njegovemu nihilističnemu truplu, nobena ga ni marala, ne rojstna, ne tista, kjer je vse življenje delal. Pokopali so ga na črno, kasneje pa se skujali, izgrebli njegove kosti in si jih podelili; tako je zdaj pokopan kar v obeh farah hkrati... Haložan prepeva po goricah, dojenčki jočejo, dajmo še njim malo napoja, da bodo laže zaspali... Žene se sezujejo, tihi, tihi so koraki. Mustafa je kar naprej tiho, po dveh letih življenja v Franciji se ni naučil toliko jezika, da bi mogel vsaj od daleč sodelovati v pogovoru. Palačinke so snedene, Haložan je prazen, Borisova postelja tudi. Najprej jo ponudi Cecile, pa se ji ta velikodušno odreče v korist svoje prijateljice. Tudi ona ne mara veliko za posteljo polno mrtvih dojenčkov, ki kar naprej jočejo in bruhajo, kar k svojemu staremu rine, kar tja ... kjer je smrt najbliže, je življenje še najbolj varno. Metro ne vozi. Boris se ponudi, da ju zapelje vsako na svoj dom, v avtomobilu pa stvar postane problematična. Cecile ne dovoli nikomur, da bi jo peljal, kadar je pijana, kadar so vsi pijani, zaupa izključno in samo sebi. Ona bo vozila in nihče drug! Boris se boji za službeno vozilo, ne pusti ga kar tako iz rok, še sreča, da je tu Mustafa, ki problem reši brez problemov. Sobica, kjer ona spi, je vzporedna in ti(< ob starčevi. Samo tenek zid ju loči. Sliši vsak njegov boleči premik, brez bolečin sploh ne gre, ker ima živec zataknjen med vretenca hrbtenice. Njegovo dihanje jo straši: tako je čudnp, včasih čisto rahlo, neslišno, tako da ona vstane in se po prstih približa, da bi videla, če sploh še diha, če sploh še je živ... Takooo, še je živ ... si oddahne in se vrne v svojo sobico, leže, potem vleče na ušesa posamezne dolge, globoke in tuleče vzdihe, vsak od teh je kot njegov zadnji. Ona se dolgo muči z nespečnostjo, pred njo je odprta knjiga izgubljenih pomenov, le stežka zaspi. Pa pride mora in jo tlači: z nekim mladim in zapeljivim moškim je, privlači jo, toda zavrne ga, ko poseže po njej. Ne ve čisto dobro, zakaj ga zavrne, toda to sploh ni pomembno, vseeno je kaznovana, ne da bi se bila ljubila, zanosi in rodi nekakšno človeško bitje, toda to sploh ni majhno, lepo in roza dete, kot bi bilo prav, ogromen in nagnusen starec se izvali iz nje ... njeno telo je razčetverjeno, saj je starec večji od nje ... kosi njenega telesa umirajo in po njem se že pasejo muhe, ko stari mladostno svež šari po kuhinji in se baše s sladkorjem. Ropot v kuhinji jo zbudi, gledat gre, kaj se tam dogaja... in stari, ves bel v negotovi svetlobi uličnih svetilk, se z usti, polnimi sladkorja, tako da prši vse naokrog, zadere: »No, kaj!? V svoji kuhinji bom pa menda že lahko delal, kar si mi zahoče!« Potem se spomni, da je brez gat, vleče si srajco čez ogromna in povešena jajca in jo jadrno odkuri nazaj v spalnico. Čokoladni bomboni na nočni omarici ob njegovi postelji vztrajajo nedotaknjeni. Zunaj gasilci trobijo žalno koračnico; vse mesto se zbudi, ona je Jean d’Arc, z obrito glavo gre med ljudi, ki pa od zadrege povešajo oči. Smrt se pogleda v ogledalo in od tam se ji zaiskri najbolj mladostno od vseh življenj. Konec junija je in zelo zatohlo. Ona si želi morja, ki je predaleč. Da bi vsaj malo nadomestila, se odloči za bazen. Do.tja se je skozi celo mesto. Poleti ne mara metroja, ljudje od tam prihajajo po krtje slepi.Gre raje s kolesom, čeprav sposojenim in brez zavor. Zavira z nogami. Kadar se pot spušča, reč sploh ni zabavna in s prevelikim zaletom se je težko ustaviti pri semaforju. Najbolj se boji velikega zvezdnatega križišča Charles de Gaule; avtomobili prihajajo od vsepovsod, vse brzi, ona pa na kolesu brez zavor škili" na načrt mfesta, da bi videla, kje mora, da pride na porte Daup-hine. Pred bazenom se znajde še živa in cela. Ampak tu je spet vrsta! Celo za v bazen je treba čakati... prenapolnjeno . . . čakati, da odide nekaj ljudi, da je prostora za nove. Za eno uro in pol vrste! Ona čaka. Ko ji končno uspe vstopiti, je že pozno, sonce pa je nizko. Ljudje so natrpani, nad bazenom je nekakšno stopnišče, kot na nogometnem'igrišču je. Tam sedijo emigranti, eden od drugem, Parižanov ni, ker so pobegnili iz mesta, vsi pa navijajo soncu. Njej ne uspe najti prostega kotička, kamor bi mogla sesti. Oprha se in odide. »Povejte mi, kako gre mojemu bratu Avgustu?« Stari že spet ne večerja ih kosila se je komaj dotaknil. Pijavke priletijo kar po zraku in se vsesajo v njene možgane Otepanje nič ne zaleže. Ona je razdražena in zelo težko prenaša njegovo počasnost. Rada bi šla v kino, začne se že čez pol ure, oh pa se obira v neskončnost, brezčasje. Ko se njena potrpežljivost utrga, jo prime za roko: »Ostanite vendar z mano, delajte mi družbo, saj ste ravno tako sami, kot jaz!« Tistega večera ne gre v kino. Tako dolgo je menčala, da je bila za vse prepozna. »Nekoč sem za nagrado potoval v Afriko. Ko sem se vrnil v Marseillsko pristanišče, sem videl nekoga, ki mi je mahal v pozdrav. In kdo je bil to? Moja žena! Prišla je iz Pariza, da me je pričakala, moja draga. Bila je zelo dober pianist ... Še zmeraj imam pianino in partiture, polna omara jih je, poglejte, vredne najmanj 30.000 frankov, ampak nimam več pianista. Znate mogoče igrati na klavir?« »Ne, na žalost ne.« »Kaj je z mojim bratom Avgustom? Zakaj ga nikoli več ne vidim?« »Ker je bolan in ne more priti do sem.« »Katerega leta smo zdaj?« »1984.« »A 1984? Torej imam zdaj štiriindevetdeset let? Še šest let, pa jih bom imel sto! Moji stari mami je bilo sto šest let, ko je umrla. Kar naprej je gledala skozi okno. Stol so ji rinesli k oknu, pa je sedela tam.in gledala, kaj je bilo zunaj, tiriindevetdeset let... z eno devetko spredaj! To je veliko. Ampak, a se ne bi mogel pomladiti vsaj za kakih deset let? Sicer pa ... tako in tako nimam več ateljeja. Nekoč sem bil kipar in profesor na akademiji za uporabno umetnost. Rad sem imel svoje študente. Še raje pa bi bil profesor na akademiji lepih umetnosti, ker tam sploh ne greš v pokoj: na delovnem mestu ostaneš do konca svojih dni! Pa so me upokojili. Kaj se more, tukaj so mladi, ki vas preganjajo. Potem mi je mesto Pariz odvzelo atelje. Živel sem v ulici Ray-mond Losserand številka šest. Rekli so, da bodo na tistem mestu zgradili bolnico za pohabljence. Pa so vsaj kaj zgradili? Prepričan sem, da ničesar! Plačali so mi za to 20.000 frankov. Lahko bi me bili odstranili tudi brez odškodnine, ker obstaja zakon, ki pravi: kar je zgrajeno na zemlji drugega, je tudi v lasti drugega... Po selitvi so vse moje kipe prepeljali na deželo, v Etaule. Kaj se dogaja z mojim bratom Avgustom? Zakaj ga nikoli več ne vidim?« »Bolan je, zato vas ne obišče.« »Nekoč, ko sem bil še mlad, sem delal na deželi. Imel sem služkinjo. Prišla je k meni kar tako, potem pa je ostala. Ni imela nobenih sorodnikov. Zaljubila se je vame. Bila je sicer dobra in ljubezniva, ampak, kaj naj bi napravil s služkinjo? Potem pa je naredila samomor. Čisto iznenada! Ker ni imela sorodnikov, sem jo zakopal v svoj vrt. Kaj naj bi bil pravzaprav storil? Na noben način nisem maral policije na grbo. Joj, kakšne težave so s podeželani! Nikoli nisem imel takih težav s Parižankami. Nikoli! Še sreča! »Pa veste, kdo je lahko bolj zabit, skopuški in požrešen od enega kmeta? »Ne.« »Dva kmeta!« »Kako gre mojemu bratu Avgustu? Zakaj ga nikoli več ne vidim?« Avgust je umrl že pred dvema letoma. Otroci staremu niso hoteti povedati resnice, da ga ne prizadenejo. Pokopali so Avgusta v grobnico, katero je bil stari namenil izključno svoji ženi in sebi. Z molkom se mu prihranili dve bolečini hkrati: bratovo smrt in preobloženo grobnico. Hote, nehote, vedno je poslušala. Besede osamljenosti, povedane zidovom, so se spajale z zvoki iz mesta. Ni več prepoznal svojih hčera in vnukov, ki so ga začeli nekoliko pogosteje obiskovati; z njimi je vedno bil bel pes, len in z gosto dlako se je nemudoma zavalil pod mizo in tam zaspal. Pariški pes redko pride na svoj račun, pa je priložnost zanj, da se malo posprehodi... Prisluškujoč besedam, govorjenim nikomur, se je včasih pritihotapila do njegovih vrat, da bi ga videla in bolje razumela tisto, kar je žolčno stiskal iz sebe: i »Sovražim vas, vse po vrsti vas sovražim... kakšna stiska, kakšna beda ... sodrga!« Oko se mu izkotali iz lobanje, rahlo puhkaste z ostanki las, kotali se skozi okno, vse do Eifflovega stolpa, prav na vrh, kjer postane drobna rdeča lučka, ki opazuje mesto pod sabo. Drugo oko se zavrti noter v lobanjo ... in glej, tam je še druga rdeča lučka, ki utripa in se smehlja izpod privihanega noska, moja žena Emilija, nikoli ni bilo žal besede med nama... žena se zlekne obenj, objameta se, težko premikata stare kosti, pa vseeno potujeta, daleč, daleč, vse do središčne Afrike, kjer so vse ženske nakodrane, kjer možje delajo ogrlice iz kosti svojih žen in iz slonovih kosti, kako je to lepo ... veliko slonov pride in se pomešajo z ljudmi, vsi, vsi, mrtvi, žene in možje, sloni postreljeni. Na hrbtih trupel se igrajo otroci, smejejo se bleščečih oči, belih zob in širokih ust se, vse do ušes se. Bi se hoteli poročiti v Afriko? Zdaj se smehlja tudi on, obe očesi sta spet na svojem mestu, vidi zelo, zelo dobro, šteje rešetke na balkonu naproti, mladost izstopi... kako je gibka, kako lepa je .. .vse je z njo. Obzorje je daleč, tam se nebo združi z zemljo, življenje s smrtjo ... prav na črti med obojim mladost. Lepota je bežeča obzornica mladosti, vedno slutena, nikoli dosegljiva. Vse naokrog so kipi lepih mladih žensk, so še ptiči s človeškimi izrazi, nadutost, poroglji* vost,'bebavost... čez vse je plešoči svetlobni prah. Perut se zgane, mavec se razleti v drobce ... odjek ukrade lepo viden pogled ... izmakne se enemu starcu, da bi se dal drugemu, ljubezen obeh je dete-starec, rojenice se ustrašijo, gledajo novorojenca simo od zelo, zelo daleč. Ena uide. Ko vstopi, elegantno dvigne klobuk s pajčalanom in popiha kot s pahljačo. Hladna in potna čela prebledijo, se posušijo. »A vi ste? Povejte mi no, katerega leta smo zdaj?« RADOSLAV MILENKOVIČ EMPTY Vse mora biti, kot da ničesar ni bilo, je zamrmral in varno zasekal v peno na vratu, medtem ko je na straniščni školjki dogorevala cigareta. To bi, se pravi, bilo to, je rekel nekaj kasneje. V dlan si je nalil malo kolonjske vode in se masiral. Gledal se je v ogledalu. To je bil »nov človek«, svež, sproščen, veder. Gledal se je v ogledalu. Svojega obraza ni videl — videl je oko, ki gleda onega, ki se gleda v ogledalu. Oko, ki gleda oko, ki gleda oko v ogledalu. Množenje istovetnih (?) prizorov je postalo tako neznosno, da niti ni zapazil, kako se je znašel v praznem prostoru. Zares čudno. Zares. Čuden prostor. Oropan dejstev: topel in zadušljiv. Gosta tema, ki ne spominja dovolj na svežo noč. Jeza, ki je minila ... Zaman iščem besede, da opišem pustinjo. Prav tako je nesmisel govoriti o velikosti prostora, ali pač, dozdeva se mi, da gre za silno visoke, a nevidne zidovq. Zazidan sem od zgoraj in spodaj. No, morebiti nisem — edino, v kar verjamem, je to, da sem, nag, ujet v nevidno (in seveda neprebojno) sapo. Nemočen sem: sem (kakor vse kaže) v vakuumu. Kar prepoznam, je moje telo: vidim se (spoznam puhaste lase, obliko lobanje. Gledam prirojeno znamenje na zadnjici, to so, pravzaprav, svet-lorjave pikice — razsuto makovo zrnje — spominjam se materinega glasu, ki mi govori, kako je v predvečerju jeseni 1957, predno je prejela dnevni zaslužek, na skrivaj jedla mak in ga v strahu pred gospodarjem skrila v pest, ki jo je spustila za zadnjico ...). Korakam nazaj, da korakam naprej; brez sledu kesanja. Zibam, ne sramujem se in ne bojim — ničesar ni. Moje telo je prazen prostor, izropan energije, osvobojen še tako uresničljive želje, brezpogojno ravnodušen. Se zapletem, a ostanem na nogah. Ali pa se, naenkrat, spotaknem in padem; no, vstanem hitro: kdo verjame, da se ves čas niti malo ne premaknem z mesta, kjer korakam nazaj, da korakam naprej? Priznam, najprej zveni nemogo* če, toda opozarjam na svojo ravnodušnost! Se lahko človek, ki misli, da vse ve, ki si‘ne želi, spotakne, pade ...? Stvari, ki prihajajo izza hrbta, opazim šele potem, ko se, ne premikajoč, v njih zapletem; ali рд me one, v igri slučajnosti, zaobidejo. Predmeti se neprenehoma gibljejo. Neprestano živijo. Množijo se. Mnogi me spominjajo na nekatere znance sorodnike, brata, starše, celo na mene samega, toda sam dobro vem, da nisem med njimi. Večino, kljub temu, ne poznam. To vem zagotovo. Naenkrat, to je, ko ravnodušje mine, želim spoznati: otipati zunanji svet, ta, ki ga srečujem, ki se zgrinja name. Nekaj celo želim obdržati, ampak stvari se zavedno izgubljajo v daljnem modrem svitu. Oddaljujem se tudi sam — Korakam s časom, vsak moj korak je.potrpežljivo nanizan na časovno zanko. Postajam bolj truden, a korakam enako kot prej — doumevam, da sem eden od predmetov, eden znancev, ki se zapletejo vame ali me zaobidejo. (Po hrbtu in prsih pa lije hladni znoj.) Ne vem, kako dolgo že traja — lačen sem in žejen. Vem, da želim, da'govorim, da vidim ustnice v ogledalu, vem, da se premikajo, a slišim, da izza njih ni glasu Niti šuma. n Ničesar. Vse postane, kar slutim: je, kot da ni. Prevedel: Marko Klasinc OSIP mandelStam NAJDITELJ PODKVE (Našedšij podkovu) ■ Gledamo gozd in govorimo: Tu je gozd ladje, jadra, Rožnate smreke Do samih vršičkov brez mahovnate obleke, škripale bi v burjo S samotnimi pinijami V razjarjenem brezgozdnem zraku; Pod slano peto vetra se utrudi svinčnica, prignana k plešoči palubi. In pomorščak, , V neukrotljivi žeji po prostranstvih, Vleče čez vlažne jame krhki pribor geometra, Primerja s privlačnostjo zemeljskega naročja Raskavo povrhnjico morij. Ko pa diha vonj Smolnatih solz, ki so spolzele skoz ladjin opaž, • Se veseli spetih desk. Ki jih ni zložil v lesene stene Betlehemski mirni tesar, ampak drugi — Oče potovanj, prijatelj pomorščaka, — Govorimo: In so stali na zemlji, neudobni, kot je hrbet osla, Z vršički so pozabljali na korenine Na znamenitem gorskem grebenu, In šumeli v sladkem nalivu, Ko so brezuspešno pdhujali nebu v zameno za ščepec soli Svoj plemeniti tovor. Kje začeti? Vse se guga in hrešči. Zrak drhti od primerjav. Nobena beseda ni boljša od druge, Zemlja hrumi v metafori, In lahna dvokdlesja V očitni vaji trudoma gostih ptičjih jat Se trgajo na dele, Ko tekmujejo s hrumečimi ljubitelji dirkališč. Trikrat blažen je, ki uvede v pesem ime. S poimenovanjem okrašena pesem Dalj od drugih živi — Od prijateljic jo loči obveza na čelu, Ki se zdravi od pozabe, preveč močnega opojnega vonja — Naj bo to bližina moškega, Ali vonj dlake krepke živali, Ali preprosto vonj čobra, strtega med dlanmi. Zrak postaja teman kot voda, in vse živo v njem plava kot ribe', S plavutmi razrivajo sfero, Gosto, upornp, komaj pogreto, — Kristal, v katerem se premikajo kolesa in korakajo konji, Vlažni černozjom Nejere, ki ga vsako noč znova Preorjejo vile, trizobci, motike, plugi. Zrak je tako gosto zamešan kot zemlja, — Ni mogoče oditi iz njega, a težko je priti vanj. šum teka po drevesih z zelenim loparjem, Otrdci se kamenčkajo z vretenci umrlih živali. Krhko štetje let naše ere se bliža koncu. Hvala za to, kar je bilo: Jaz sam sem se zmotil, zbegal v številu, čas je zvenel kot zlata krogla, Votla, Uta, nihče je ne drži, Na vsako dotikanje-je odgovarjala z »da« in »ne« Tako otrok odgovarja: »Dam ti jabolko«, ali: »Ne dam ti jabolka«. In njegov obraz je natančen odlitek glasu, ki oblikuje te besede. Zvok še zveni, čeprav se je razgubil njegov vzrok. Konj leži v prahu in penast sope, A čvrst zasuk njegovega vratu Še hrani spomin na tek z razmetanimi nogami, Ko niso bile samo štiri, Ampak kolikor je kamenja na cestah, Ki so obnavljajo v štirih izmenah, Kolikor je skokov v plamenu gorečega dirkalnega konja. Tako tisti. Ki najde podkev Odpiha z nje prah In jo stira s svilo, dokler ne zablesti Takrat jo obesi nad pragom; Da bi se spočila, In nikoli več ne bo ukresala • • ч . iskra iz kremene Človeške ustnice, ki ne bodo ničesar več rekle, Ohranijo obliko zadnje izrečene besede, In v rokah ostane občutje teže, čeprav se je vrč do polovice razbil, ko so ga nesli domov. To, kar zdaj govorim, ne govorim jaz, Ampak je izruvano iz zemlje, podobno zrnom okamenele pšenice. Ena na kovancih predstavlja leva, Druga — glavo; Različno oblikovane bakrene, zlate in bronaste gibanice Z enako počastitvijo ležijo v zemlji.. Čas, ki jih je poskušal pregrizniti, je vanje odtisnil svoje zobe. Čas me bo zrezal kot kovanec, In že samega sebe mi primanjkuje. Moskva, 1923 * * * Umival sem se ponoči na dvorišču — Na nebu so sijale grobe zvezde. Zvezdni žarek kot sol na sekiri Ohladi sod s polnimi robovi. S ključavnico so zaklenjena vrata, In zemlja je surova-po svoji vesti — Bolj čista kot resnica svežega platna. Komaj kje se najde še osnova. Tali se v sodu, prav kot sol zvezda. In hladna vqda je bolj črna, Čistejša je smrt, bolj slana beda. In zemlja bolj pravična in strašnejša. ♦ SILENTIUM Ni se še rodila, Glasba in beseda je. In zato vsega živega Neprelomljiva vez. Spokojno dišijo prsi morja, A kot brezumen je dan svetal. In bledi španski bezeg pene V motno sinji posodi. Naj dobijo moja usta Prvotni molk, Kot kristalni ton, Ki je od rojstva čist. Ostani pena, Afrodita, In besedo v glasbo povrni. . In srce srca se sramuj S prvotnim življenjem zlito. O ničemer ni treba govoriti, Ničesar se ni treba učiti. In tako je žalostna in lepa Temna živalska duša. Ničesar se noče naučiti, Sploh ne zna govoriti. In plava kot mlad delfin Po sivih globinah sveta. MANDELŠTAM, Osip Emiljevič, ruski pesnik in pisatelj in literarni teoretik. 1891, Varšava — 1938, Vladivostok. Iz trgovske druiine. 1907 v Parizu (se seznani s simbolizmom), študij romanistike v Heidelbergu in Peterburgu nedokončan. Svobodni književnik. Z Ahmatovo in Gumiljovom zasnoval skupino akmeistov. 1934 zaradi epigrama na Stalina pregnan v Sibirijo. " * * Eden največjih ruskih lirikov 20. stoletja, predstavnik in teoretik akmeizma (avtor manifesta Jutro akmeizma). Klasično oblikovno dognana in muzikalna lirika z bogato metaforiko, ki se v obliki, motivih in zgradbi opira na antične vire in rusko pesniško tradicijo (Puškin, Batjuškov) in izraža tragično občutje ob zlomu preteklih kultur, po revoluciji tudi občutje osamljenosti in izobčenosti ter slutnjo lastnega nesrečnega konca. Tudi nadrealistični prozaist (Egiptovska znamka). Pesniške zbirke: Kamen, 1913. Tristia (Žalo-stinke), 1922. Stihotvorenija (Pesmi), 1928. Proza: Sum vremeni (Hrup časa), 1925. Egiptovska znamka, 1928. Izbor literarno teoretičnih spisov o pesništvu, 1928. KONCERT NA ŽELEZNIŠKI POSTAJI I 1. Ne sme se dihati, na nebu vrvijo črvi. 2. In nobena zvezda ne govori. 3. A vidi Bog, je muzika nad nami, 4. Železniška postaja drhti od petja Aonid 5. In znova, v živžgih lokomotiv 6. Raztrgan, violinski zrak je znova zlit. II 7. Ogromen park. Steklena postajna krogla. 8. Železni svet je znova začaran. 9. Na zvočno gostijo v elizijo megleno 10. Slovesno hiti vagon. 11. Pavov krik in brenčanje klavirja. 12. Zamudil sem. Strah me je. To je sen. III 13. In stopam v stekleni gozd postaje. 14. Klavirski sistem v preplahu in solza 15. čuden začetek nočnega zbora. 16. In vonji rož v gnijočih toplih gredah, 17. Kjer je noči la pod steklenim nebom 18. Ljuba senca v ciganskih trumah. IV 19. In se mi zdi: ves v mgziki in peni 20 Železni svet v bedi drnti, 21. Oči upiram v stekleno vežo. 22. Vrela para slepi zenice godal. 23. Kam boš še1? V spomin na milo senco 24 Zadnjikrat nam muzika zveni. Prepesnila: L. G. BOB GELDOF FILMOTEKA 85/86 — KATEDRA »Filmoteka 85/86 — Katedra« je inačica »FHmske scene«, ki se je že lansko leto opredelila za kinotečne filme. S takšnim programom nameravamo nadaljevati tudi letos, medtem ko nam bo Katedri-na filmoteka predstavila filme iz tekočega programa. V izboru so predvsem dela zahodnih produkcij (Korenine prividov, g Dobrodošli Mr. Chance, Lili Marlen, Viktor—Viktorija, Ghandi, Človek — slon in drugi), ki so se pri mariborskem občinstvu izkazala kot bolje obiskana. Za ljubitelje vzhodnjaških produkcij pa pripravljamo program »ambasadnih« filmov, ki bodo na sporedu v drugi polovici tega meseca.-, Katedrina filmoteka bo začela 14. novembra s Pink Floydi — Zid. Predstave bodo vsak četrtek ob 20.00 uri v Kino-gledališču in matineje v kinu Partizan ob petkih. Abonmajev letos ne bo, tako da bo ostalo več možnosti za tiste, ki bi si želeli ogledati samo nekatere od ponujenih filmov Tomaž BRENK DRUGAČNA ELEKTRIČNA GLASBA — DVORANA »NIGRAD« — MARIBOR — 15. 11. 1985 VULKANSKO ŽRELO ALTERNATIVNEGA »ŠTAJERSKEGA« Po obupno dolgo trajajočem javnem alternativno-rockovskem zatišju v Mariboru se je vendarle kot po čudežu dogodil skupni nastop osmih druga-čno-rockovskih bendov iz Žalca, Slovenske Bistrice. Trat in Maribora. Podobna manifestacija se je letos že primerila: prvič julija v Ptuju, drugič septembra v Žalcu. Manjkal je še tovrstni potres v štajerski metropoli. Ni ga bilo lahko organizirati. V razmerah, ko je Klub mladih kot brbotajoče mladinsko shajališče že leto in polmrtev in ko v vsem tem času Mladinskemu kulturnemu centru (tudi po zaslugi mariborskih ZSMS »sil«) ni uspelo na noge samostojno se postaviti, je treba koncert za glasbo, ki je tukajšnji publiki žal precej oddaljena, vkup spraviti po načelu samoorganizacije. Tako je več kot pol organizacijskih poslov slonelo na ramenih (na koncertu nastopajočih) članov skupine Masaker in glasbenika Maria Marzidovška. Prav se je začelo šele z drugo skupino. Center za dehumanizacijo (Trate blizu Sladkega vrha) so dvorano napolnili z vznemirljivim, skoraj šizofrenično-energetičnim nabojem. Jasni, močni ritmi proizvedeni z ritem-mašino, elementarni, napadalni vdori kitare, repetitivne bas linije zelo domišljena uporaba sintetizatorja, nenavadni preobrati v strukturi skladb — skratka, zelo izvirna glasba naelektrenega, razbito intenziuvnega vzdušja. _ Mlado mariborsko skupino Soft + Simple je od silovite en^ije, ki jo premorejo, na odru kar razganjalo! Delovali so sicer manj artikulirano, uigrano in skladno kot CŽD. a zato še bolj vulkansko, skoraj razdivjano. Kitarist Rajko Muršič in bobnar Zmago Jesenik (nekoč člana supine -Nebodigatreba s Tralfamadorja«) sta pripravila presenetljiv nastop, poln glasbenega novuma Njun študiozen pristop h glasbi,-ki je domišljena nadgradnja RIO glasbenih izhodišč, je le navidezen: predvsem ju namreč odlikuje izborno, na visoki ravni eksplozivno in hkrati disciplinirano, z izrednim glasbenim občutkom oplemeniteno oblikovanje intuitivno porojevanih glasbenih slik. 1 Džumbus (Trate) so se predstavili z dokaj neinventivno, elementarno post-punk glasbo. Delovala je minimalističnega na siromašen in monoton način. Ako bi predstavljeni glasbeni okostnjak zapolnili s kakšnim izvirnim zvočnim mesom, bi lahko ugajali. Masaker (Maribor in okolica) so s svojim totalnim šusom vnovič prikovali poslušalce ob tla. Njihova ostra, z energijo do skrajnoti nabita glasba vsebuje odlično razmerje med urejenostjo in razbitostjo kvalitativno razvitega kovlnsko-industrijskega punk zvoka. Ta je razsut in hkrati enovit, spontan in hkrati vnaprej opredeljen. Odrsko obnašanje pevca Marka Derganca vsebuje izredno mero pristnosti, svobodne, (samo)uničujoče, temne eruptivnosti in (samo)masakriranja do skrajne izpraznitve vozlov, ki jih vsebuje tako kot Marko vsak od nas. - Mario Marzidovšek je še ekrat lucidno razgrnil pred ušesa poslušalcev svoja neverjetna, neskončno prosta industrijsko-minimalistlčna elektronsko proizvedena zvočja. Svoj program je tdkrat sestavil predvsem iz intenzivno ritmičnega, na trakove posnetega gradiva Njegova glasba, podobna mešanju elektronske lave, vzbuja v poslušalcu zlasti vizualne predstave — verjetno zato. ker ne vsebuje evidentnih, racionalno dojemljivih pomenov. Zadnji je nastopil bend Beli šum (Žalec). Predstavil je precej intenzivno, še kar zanimivo repetitivno glasbo stanja, ki jo ustvarja z elementarno uporabo ritem-stroja, sintetizatorskimi vložki, udarjanjem na boben in emocionalno nabitim recitatorskim vokalom Na koncert je prišlo okoli 150 ljudi, vendar se je to število Зокопса koncerta razpolovilo. kos jo že, SUBKULTURNI POSPEŠEVALEC S J- & < n*vV> l S6DA0 •SPOSOBEN* NAD/>UeVWr/ — Ftvo&No in веег. stbihu.. V SMSTU IN ce se xi staci KOM-Ppevcb - O ТШ DA I2CV.F-DAS ЈЗДГ KEOŽNIIC Sfi^grrou TOvrNE, ^ ^6'M Ti RE№L!j ^OSTAVNO Sl POVB1... Ko7~ KROŽMK N£\žJ?'ŽJ*a KS*a*ud- SerrJČ krožnik \\ №oč,t-/e II... rP _ /ve /2ž,tsmM fccr krožnik ŠPAGETOV' 1Л1 MESNIH KRO£,OC Л/е \ZbXVAM kot Keoznttc. s"m бетсу /i\i MESN/A Kfaoi^uT-.. . нерте7M 0-S3U3-MI-0 JI Ji ХЛ*?' Г AHJ-J , K-CMČAioJ! AV\aV) MM 34W 5АМИ MIS6Z- /t»t Ajja povzjtr^Ci, da 5e /M/ cecNe ržnnl f. "CV” КОРВНЕПН- UiAJViG H uH,VF, kako je vp-oce!'/ MM m... &,k& SOCtoo/JJ AVALA ши... V5EPGT-se /<гтг o&i&1 еосетзегр Tpag,E7E z. Ао/зоо сг-у+коЈ!!! icčes , da Sen ,г. KOT P8A&čy MAR NE. f. m . EVO T/ .'! / , l Г мАМА MIA'S Pi St HALI AN CU|(IN6 sm .. NE ш^сљтн kot KpazM/K SfA^ertN in neeNtti krc&uc.. NE IZ^ceCAAt KOT KROŽNIK SPA^eroV IN MG&NIH KRCG/-/C APPLAUSE HEARD POUND THE WORLD FON THE AUTHOR OF DON MARTIN BOUNCES BACK: “Thli fallow I« a fabuloui artist.” —Don Martini, Rome “A lastlng contrlbutlon to Amarlcan cultura.” —Don Mar-TIn, Hong Kong “Comradat. If thli It capltalitt humor ... I liha It,lltllke.lt.” —Don Martlnovlteh, Mo*oow “Don Martin for Preildent.” —Big D. M., Dallai