STUDIA LATINA ET GRAECA ., DRUŠTVO ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE SOCIETAS SLOVENIAE STUDllS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS © Založba ZRC & Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Uredniški odbor Kajetan Gantar (antična književnost), Rajko Bratož (antična zgodovina), Valentin Kalan (antična in srednjeveška filozofija), Stanko Kokole (umetnostna zgodovina), Vladimir Simič (pravna zgodovina), Ma1jeta Šaše! Kos (arheologija), KaDa Pavlič Ške1janc (didaktika klasičnih j ezikov), Marko Marinčič, Barbara Šega Čeh, Ignacija]. Fridl, Neža Vilhelm. Glavni urednik MaDaž Babič Odgovorni urednik Matej Hriberšek Oblikovanje in grafična ureditev Milojka Žalik Huzjan Izdajatelj Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Vo(lja založništva Vojislav Likar Naslov urndništva Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana Te! (386-1-)241-1416 Fax: (386-1-)241-1421 E-mail: inatej.hribersek@jf.uni-lj.si Spletna stran: www.JJ.uni-lj.si/klasfilol/keria. htinl Naročanje Založba ZRC, Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana Tel./fax: (386-1-)425-7794 E-mail: za.lozba@zrc-sazu.si Tisk Tiskarna Littera picta, Ljubijana Fotografija na ovitim Askos iz Polhovega Gradca, Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, foto Tomaž Lauko Cena: 1.700 SIT Revija izhaja s jJodboro MINISTRSTVA ZA KUJ.TURO REl'UllLIKI·: SI.OVENI.JE MINISTRSTVA ZA ŠOLSTVO IN Šl'ORT REl'UllI.IKE SI.OVI·:NI.JE Onn1·:1.KA Z1\ KI.ASič:No r11.01.0GI.JO FI1.ozorsK1·: FAKULTETI·: UNIVJ·:RzE v L1u111.JANI ISSN 1580-0261 KERIA STUDIA LATINA ET GRECA Letnik / Annus II • številka / Tomus 2 • 2000 / MM ZAL€j9ŽBA Z R C STUDIA LATINA ET GRAECA .ANNUS II • TOMUS 2 • MM COMMENTARII PERIODICI, QUOS BIS IN ANNO EDIT STUDIA LATINA ET GRAECA II/ 2 2000 KERIA • STUDIA LATINA ETGRAECA Letnik/ Annus II Številka/Tomus 2 • 2000/MM Uredila/Ediderunt Matjaž Babič, Matej Hriberšek VSEBINA Marko Marinčič Kajetan Gantar - sedemdesetletnik „ ... „ .................. 9 REFERATI S POSVETOVANJA O PREVAJANJU ANTIČNIH IN HUMANISTIČNIH BESEDIL Kajetan Gantar Prevajalska mimesis ............................................. 13 Primož Simoniti Prevajanje srednjeveške latinske lirike ................... 17 Marko Marinčič Sopionibus scribam. Prevajanje Katulove ajshrologije .......................................................... 23 Miran Špelič Prevajanje besedil patrističnih avtorjev (zgodovinski pregled, principi in perspektive) ..... 31 Barbara Šega Čeh Ars amatoria - trd prevajalski oreh? ..................... 37 Nada Grošelj Prevajanje besednih iger v antičnih epigramih ...... 41 David Movrin Hieronimov prevajalski credo ............................... 4 7 Kozma Ahačič Prevajanje termina ratio pri Varonu in Kvintilijanu .................................................... 57 Jera Ivanc Prevajanje za gledališče - da bo volk sit in koza cela. Senekova Medeja ............................ 65 1 - ZNANSTVENI IN STROKOVNI ČLANKI Dubravko Škiljan Predsokratiki in jezik ............................................ 73 Brane Senegačnik Nekaj misli o dramaturski vlogi značaja v Sofoklovih tragedijah ........................................... 97 Jera Marušič Tragiški užitki v Aristotelovi Poetiki ................... 111 Martin Žužek Antična grška »nova glasba« ............................. 133 Marjeta Šašel Kos Svet bogov vzhodnih Alp in Jadrana v stiku z rimsko civilizacijo ............................................ 155 Marija Kiauta, Nada Grošelj Baročni slog v jezuitski kroniki ........................... 161 II - PEDAGOŠKO-DIDAKTIČNI PRISPEVKI Barbara Zlobec Primerjalno prevajanje ali kako s prevodi do prevoda „.„„.„„ ...................... 183 III - PREVODI Mark Fabij Kvintilijan O predšolski vzgoji in osnovni šoli (lnstitutio oratoria !, 3-7) (Prevod Matjaž Babič) „ „ „ „ „ „. 197 Sv. Hieronim Epistula 57 (Prevod David Mavrin) „„„„„„„„„. 219 IV - MISCELLANEA Kajetan Gantar Spomini na ustanovitev Društva za antične in humanistične študije Slovenije„„„„„„„„„„„„„ 239 Barbara Zlobec Poučevanje latinščine v Vzhodni Evropi: Aktualno stanje in možnosti razvoja. Poročilo o mednarodnem simpoziju (Trst 7.-9. 7.2000) „„„ 242 Matej Hriberšek Wiesthalerjev Latinsko-slovenski slovar „ „ „ „ „ „ „ 243 Pavel Češarek Seznam pomembnejših novih knjig knjižnice Oddelka za klasično filologijo za leto 1999 ......... 251 FRANCE PREŠEREN ADPUELLAS Decidens vasta in regione caelo manna, ieiuno cibus Israeli, jluxit in vanum, nisi erat coacta tempore iusto. Fulgeat ros mane licet per arva dum manet frigus recreantis aurae, mox perit victus iubaris calentis vi radiata. Proditi jlorum varii colores airis verni modico tepore dejluunt, saevos ubi fundit aestas fulmine nimbos. Manna, ros, jlorum brevitas, puellae, praedicant sortem nitidae iuventae et, ne qua sit segnis, graviter monent vos, dum viget aevum. Insolenter quae facie venusta glorians ludis pueros petentes, dejleas quondam vetulae, caveto, tristia f ata. Prevedel Anton Sovre v v Marko MARINCIC KAJETAN GANTAR- SEDEMDESETLETNIK Akademik in zaslužni profesor na Oddelku za klasično filologijo Filozof- ske fakultete dr. Kajetan Gantar je v letošnjem oktobru praznoval sedem- desetletnico. Ker je slavljenec kot eden glavnih pobudnikov sodeloval pri ustanovitvi revije Keria, mu želimo tudi na tem mestu prisrčno voščiti k njegovemu prazniku. Njegov prispevek k razvoju slovenske klasične filolo- gije, k ohranjanju klasične izobrazbe in omike na Slovenskem ter k posre- dovanju in popularizaciji antične književnosti in kulture pozna sleherni bralec teh vrstic. Sam je najbrž najbolj vesel tega, da so ustvarjalci in bralci prve slovenske revije, posvečene antiki, v veliki večini :ajegovi učenci. Na- števanje dobro znanega naj bo zato predvsem izraz hvaležnosti. Profesor Gantar je izšel iz predvojne humanistične tradicije, kije kul- turo grško-rimske antike priznavala in gojila kot enega svojih samoumev- nih temeljev. Take razmere so potencialno spodbujale tudi razcvet aka- demskega dela na področju klasične filologije. Povojni totalitarizem je »meš- čanski« ideal klasične izobrazbe skupaj z drugimi sredotežnimi kulturnimi tradicijami postopoma odrival na družbeno obrobje, in ta vsiljeni proces je nedvomno zatrl tudi del akademskega potenciala. Vendar je bil prav tu odpor največji in izguba najmanjša: obstoj enega - četudi po velikosti nez- natnega - institucionalnega središča klasične filologije je nekaterim brez- pogojno predanim posameznikom in njihovim maloštevilnim slušateljem omogočal, da tudi na obrobju vztrajajo v velikem slogu in odtod kolikor mogoče veliko posredujejo v svoje okolje. Eden teh posameznikov je bil profesor Gantar, in Oddelek za klasično filologijo je do danes življenjsko povezan z njegovo osebo. V razmerah, ko se je v slovenski klasični filologiji že ohranjanje stare- ga zdelo brezupen napor,je s svojimi prispevki o rimski in grški književno- sti napravil odločilen preboj. Kot prvi Slovenec sije s preučevanjem antič­ ne književnosti pridobil ugled v neprizanesljivih očeh mednarodne stro- kovne javnosti. Je pogost in zelo zaželen gost pomembnih evropskih uni- verz. Predvsem· zaradi njegove osebne skromnosti so pri nas le deloma zna- ni številni pomembni in zelo odmevni prispevki, kijihje objavil v medna- rodnih strokovnih revijah in zbornikih: o rimski poeziji, antični filozoftji in poetiki, grški tragediji in zgodovinopisju ... Ob tem pa se ves čas in ten- 10 Keria II - 2 • 2000 zivno posveča tudi recepciji antične književnosti na Slovenskem, od sred- njega veka in humanizma do najnovejšega časa. V desetletjih duhovnega ujetništva je mogel vse to posredovati le red- kim, enako predanim. Toda v osemdesetih in devetdesetih letih je slutnja podrtih zidov na oddelek začela privabljati vedno številčnejše študente. Ti so pri njem lahko dobili mnogo več, kot je od svojih učiteljev prejel sam, in nič manj, kot če bi se bili rodili na drugi strani zidu. Številne generacije klasičnih filologov, ki danes s svojo razgledanostjo in intelektualno kulturo oblikujejo nove rodove humanističnih izobražen- cev, ga poznajo kot izjemnega univerzitetnega pedagoga: odprtega in ne- dogmatičnega, obenem pa strogega in nepopustljivega, kadar gre za me- todo filološkega dela. Ima redko in dragoceno sposobnost, da zna učence nevsiljivo usmerjati pri artikuliranju njihovih lastnih zanimanj in idej. Ro- mantično navdušenje za antiko in površna literarna zanimanja, ki smo jih prinašali k univerzitetnemu študiju, je znal v nekaj letih neopazno usmeri- ti k osrednjim problemom antične književnosti, in kar se nam je še do nedavnega zdelo suhoparna akademska snov, je mnogim postalo eksistenč­ na potreba. Ko nas je uvajal v skrupulozno filološko analizo in nas opozar- jal na zgodovinski kontekst literarnih stvaritev, pa ni nikdar pozabljal na prvi in zadnji smisel tovrstnega početja: filološka analiza ni arcana scientia, ki antično literaturo zapira v ozek krog izbranih, temveč objektivna nuja, ki nam pomaga dela antičnega duha razumeti v njihovi univerzalni sporo- čilnosti in estetski vrednosti ter jih kot taka posredovati sodobnosti. V tem nam daje najboljši zgled s svojim lastnim delom na področju prevajanja in popularizacije antične književnosti. Njegovi prevodi grških tragedij, rimskih komediografov, grške in rimske lirike, Hezioda in Ho- merja, Aristotela, Prokopija in svetopisemskih knjig so umetniške stvari- tve, kijih poleg vsebinske in stilistične zvestobe odlikujejo nezmotljiv lite- rarni posluh, svež in moderen jezik ter slogovna urbanitas. Tudi v tem sled- njem je med prevajalci iz klasičnih jezikov, upamo si trditi, prvi in najbolj- ši. Njegovi prevodi nas vedno znova prepričujejo, da antika ni samo skriv- na korenina, temveč živa esenca evropske in slovenske kulture. Mnoge kolege, prijatelje in števile generacije učencev s profesorjem Gantarjem vežejo tesne osebne in duhovne vezi. Vsi mu želimo mu še veli- ko zdravih, srečnih in ustvarjalnih let! Marko Marinčič REFERATI S POSVETOVANJA O PREVAJANJU ANTIČNIH IN HUMANISTIČNIH BESEDIL Ljubljana, sobota 9. septembra 2000 Organizator. Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Kajetan GANTAR PREVAJALSKA MIMESIS Nerodno mi je, ker se je na tem strokovnem posvetu moj referat znašel na prvem mestu. Kajti misli, ki jih bom v njem razpredel, so bolj plod fantazi- je, bolj nekakšen paignion, kot pa znanstveni referat. Izhajal bom namreč iz predpostavke »kaj bi bilo, če bi bilo ... «, ki po kriterijih resnih zgodovinarjev v znanosti nima kaj iskati. Ker moje razglabljanje izhaja ravno iz takšnih nez- nanstvenih pogojnikov, se vnaprej opravičujem za svoje odstopanje od stan- dardnega referata. In sicer bom izhajal iz predpostavke: Kaj, če bi Aristoteles v svojo Poe- tiko vključil tudi prevodno književnost? Kakšni bi bili njegovi pogledi na prevod in prevajanje, kako bi ta pojav opredelil in ovrednotil, kakšna sta- lišča bi pri tem zavzemal? Sam sem si že večkrat zastavil takšna in podobna vprašanja. Najbrž ni treba posebej pojasnjevati, zakaj se Aristoteles prevodne knji- ževnosti sploh ni dotaknil. Znano je, da grška klasična antika, kije sicer položila temelje vsem duhovnim vedam, ni poznala prevodne književno- sti, zato se v njej ni mogla razviti prevajalska poetika ali teorija prevajanja. Grška književnostje verjetno edina evropska književnost, ki seje porodila in do svojega klasičnega vrhunca razvijala brez prevodov. Za rojstvo pre- vodne književnosti navadno štejemo pojav Septuaginte, katere nastanek da- tiramo šele sto ali dvesto let po Aristotelu. Znane so domneve, da je Poetika obsegala dve knjigi, od katerih je ohranjena samo prva, ki je obravnavala tragedijo in epiko. Nato je sledila druga knjiga o jambih in in komediji, morda tudi o lirični poeziji, ki pa je izgubljena. Osebno si predstavljam, da bi Aristoteles, če bi ob njegovem času v Grčiji obstajala prevodna književnost, napisal tudi tretjo knjigo Poetike, ki bi bila posvečena vprašaajem prevajalske umetnosti. In kako bi izgledala ta knjiga? Najbrž bi bila na začetku najprej podana definicija prevoda, ki bi se glasila nekako takole: »Prevod je µtµ'fJ HrERONYMUS: Epistulae. (CSEL 54; 55; 56, ed. l. Hilberg, 1910-1918; CSEL 88, ed.J. Divjak, 1981.) Novum testamentum Graece. Ed. K. Aland, M. Black, C.M. Martini, B.M. Metz- ger and A. Wikgren. (The Greek New Testament, 2nd edn. Stuttgart 1968: Wiirttemberg Bible Society.) 0RIGENES: lnleremiam (komiliae 1-11). (Origene: Homelies surjeremie, vol. 1, ed. P. Nautin. Paris 1976: Cerf (Sources chretiennes 232). 196-430. b) Sekundarna BERMAN, ANTOINE: Tke Experience oj tke Foreign: Culture and Translation in Ro- mantic Germany. Translated by S. Heyvaert ( originally published as L'Epreuve de l'etranger, 1984). Albany 1992: State University ofNew York Press. BuRGHARDT, WALTERjOHN SJ.: SaintJerome. Britannica CD, Version 97. Encyclopaedia Britannica, Inc„ 1997 (15th Edition, 11975, 21983). KELLY, L. G.: Tke True lnterpreter: A History oj Translation Tkeory and Practice in tke West. Oxford 1979: Basil Blackwell. 56 Keria II - 2 • 2000 MARTI, HEINRICH: Ubersetzer der Augustin-Zeit: Jnterpretation von Selbstzeug;nis- sen. Miinchen 1974: Wilhelm Fink Verlag (Studia et testimonia anti- qua XIV). ROBINSON, DOUGLAS: Free translation. V: Baker, M ona ( ed.): Rou tledge Encyc- lopedia ofTranslation Studies. London 1998: Routledge. Str. 87-90. SEELE, ASTRID: Romische Ubersetzer: Note, Freiheiten, Absichten. Verfahren des literarischen Ubersetzens in der griechisch-romischen Antike. Darm- stadt 1995: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. SNELL-HORNBY, MARY: Translation Studies: An Integrated Approach. Amsterdam 1988:John Benjamins Publishing Company. ST6RIG, RwsjoACHIM (Hrsg.): Das Problem des Ubersetzens. Stuttgart 1963: Henry Goverts Verlag GmbH. Sveto pismo Stare in Nove zaveze: Slovenski standardni prevod. Ljubljana 1996: Svetopisemska družba Slovenije. Naslov: David Mavrin Novo Poljec. 1/4 1260 Ljuby·ana v v Kozma AHACIC PREVAJANJE TERMINA RATIO PRI VARONU IN KVINTIL:UANU Termin (Lewandowski 1994: 1152-1153) je izraz, katerega pomen je enoz- načno definiran. Vedno je v natančno opisanem razmerju z drugimi ter- mini določene terminologije. Enopomenskost termina je, v nasprotju z običajnimi besedami, neodvisna od konteksta; lahko ga rabimo tudi izoli- rano. Ko postane beseda termin, zoži in specializira svoj (dotedanji) po- men - tako rekoč izstopi iz svojih dotedanjih semantičnih povezav. Dobi- mo - če uporabimo izrazoslmje Umberta Eca - pomensko kastrirano be- sedo. Težava pa nastopi, ko začnemo terminološko rabiti vsakdanjo besedo -v tem primeru latinsko besedo ratio. Stara in nova »beseda« sta (semiotič­ no gledano) homonima - imata torej povsem druge semantične povezave in obstaja nevarnost, da bo, če ne bomo previdni, v besedilu prišlo do zmešnjave. En formativ bo v tem primeru tako rekoč služil kot beseda in kot termin dvema gospodarjema. Prav to se je zgodilo z latinskim terminom ratio. Ratio kot beseda ima zelo bogato pomensko raven inje zato tudi nadvse prožna. Ta prožnost pa se je žal prenesla tudi v njegovo terminološko rabo, zaradi česar je prevod tega termina z eno samo besedo v slovenščini domala nemogoč. V referatu bom poskušal orisati prevajalske probleme, ki nastanejo z definiranjem in prevajanjem termina ratiov osmi, deveti in deseti knjigi dela De lingua La- tina slovničarja Marka Terencija Varona in četrtem, petem ter predvsem šestem poglavju prve knjige Institutio Oratoria Marka Fabija Kvintilijana. l. VARON Varanje v rabi terminov zelo dosleden. Domala vsakega izmed važnej- ših terminov natančno definira in se te definicije vseskozi tudi drži. Tako definira naprimer vse izraze na katerih sloni njegovo opazovanje reda v jezika in bijih lahko prikazali nekako takole: Keria II - 2 • 2000, 57-63 58 Keria II - 2 • 2000 t 1 CONSUETUDO 1 (raba) 1 ANALOGIA = RATIO PRO PORTIONE (analogija= razmerje v pravilnem razmerju z drugim razmerjem) RATIO (razmerje) SIMILITUDO (podobnost) Tako s prevajanjem termina ratio pri Varonu verjetno ne bi imeli no- benih težav, ko ne bi bil ravno del, ki ga definira izgubljen (ohranjen nam je konec poglavja o ratio: 10, 35-36). Zato moramo pomen rekonstruirati. Dejstvo, da gre pri tem za prevod grške besede Myoc;, nam dela ne olajša. Izraz ratio se v osmi, deveti in deseti knjigi pojavi 64-krat, od tega kar nekajkrat ni rabljen kotjezikoslovni termin, ampak ima enega od svojih siceršnjih pomenov. 1 Osnovni pomen Varonevega izraza ratio je 'razmerje'. Ta pomen je lepo viden tako iz ohranjenega besedila o ratio v deseti knjigi (10, 35-36), kakor tudi iz poglavja o proportio / ratio pro portione (10, 37-41). 1 Vsi primeri rabe besede ratio v deseti knjigi so natančneje obdelani skozi besedilo. Naj navedem še nekaj zanimivejših primerov iz osme in devete knjige: 8, 6: Qua enim ratione in uno voeabulo declinare didieeris, in infinito numero nominum uti possis. 8, 72: Itern seeundum illorum rationem debernus seeundis syllabis longis Heetorem Nestorern / .. ./ 9, 9: /. . ./ sie, si quis in oratione in pronuntiando ita declinat verba ut dieat disparia, quod peeeat redigere debemus ad eeterorum similium verborum rationern. 9, 15: /. . ./ idern barbatos qui ignorabunt verba quemadmodum oporteat diei non doeebimus, ut seiant qua ratione eonveniat diei? 9, 16: /. . ./ verba /. . ./quae leviter herent ae sine ojfensione eom- mutari possunt statim ad rationem eorrigi oportet /. . ./9, 17: Verba perperam dieta[m] apud antiquos aliquos propter poetas non modo nune dieuntur recte, sed etiam quae ratione dieta sunt tum, nune perperam dieuntur. 9, 20: Verbum quod novam et ratione introduetum quo minus [ut] reeipiamus, vitare non debemus. 9, 58: Quare in quibus rebus non subest similis natura aut usus, in his voeabulis huiusee modi ratio queri non debet: erga dieitur ut surdus vir, surda mulier, sie surdum theatrum, quod omnes tres ad auditum sunt compara- tae. 9, 71: /. . ./ quae tamen Jere non diseedunt ab ratione sine iusta eausa /. .. / 9, 96: Ex quo lieet seire verborum ratione eonstare, sed eos, qui trium temporum verba pronuntiare velint, seienteridfaeere. 9, 112: Et quemadmodum is qui [eum] peeeat in his verbis, ubi duobus modis dieuntur, non tollit rationem eum sequitur Jalsum, sie etiarn in his non [in] duobus dicuntur, si quis aliter putat diei oportere atque oportet, non seientiam tollit orationis, sed suam inseientiam denudat. Kozma Ahačič, Prevajanje termina ratio pri Varonu in Kvintilijanu 59 Ker definicija termina ratio, kot smo omenili, ni ohranjena, so nekate- ri prevajalci in teoretiki izraz razlagali kot analogija. Dokažimo najprej, da to ne drži, in pokažimo, da osnovni pomen besede ratio ne more biti nič drugega kot 'razmerje'. Kot nam pojasni Varon (10, 37) ,je analogija razmerje pro portione (ra- tio pro portione), ki ga imenujejo Grki razmerje glede na A6yoc, (civcX A6- yov). Ratio je izraz, ki obsega vsa razmerja v jeziku, med njimi tudi analogi- jo, kije poseben tip ratio, in sicer ratio pro portione (razmerje v pravilnem razmerju z drugim razmerjem). Da ratio ne more pomeniti analogija, vidimo tudi iz primerov kot so ratio analogi,ae, dissimilis ratio ali raba besed ratio in analogi,a kot protipo- menk. 2 Zdaj pa si poglejmo, kako opiše Varon razmerje med razmerjem ( ra- tio) in analogijo v deseti knjigi. Imamo naprimer dve stvari, ki pripadata isti vrsti in sta, čeprav v dolo- čenih delih različni, v določenem razmerju ( ratio). Ob ti dve stvari postavi- mo dve drugi, ki imata isti A6yoc,, torej isto ratio (sta v istem razmerju). Vsaki izmed teh štirih besed rečemo analogon, razmerje vseh štirih pa ime- nujemo analogija. X+Y ratio x X+V ANALOGIA ratio pro portione 2 Oglejmo si primere malce podrobneje: Z+Y ratio x Z+V l. zveze kot ratio analogiae (pravilno razmerje 9, 33; 10, 54) kažejo, da obstaja tudi druga vrsta razmerja (ratio); 2. razmerje ( ratio), ki izhaja iz podobnosti, se imenuje analogija ( analogia), del, ki ne izhaja iz podobnosti, pa anomalija (anomalia 10, 1). Torej bi lahko govorili tudi o ratio anomaliae! Besede imajo lahko tudi nepravilno - nepodobno razmerje ( dissi- milem rationem 9, 84) do drugih besed: 3. v primeru iz devete knjige (9, 84) sta izraza ratio in analogia rabljena z ostro ločnico: čeprav nadeta imena števnikov (kot so decies za decies centena milia) niso v razmerju ( ratio) z imeni ostalih števnikov, to ni v neskladju z analogijo ( analogia), o kateri Varon piše na tem mestu: 9, 33: Quare qui negant esse rationem analogiae, non videt naturam non solum orationis, sed etiam mundi. 9, 84: Dupondius, quod dissimilis est, ut debuit, dissimilem habet rationem. 9, 88: Ad kos tertium et quartum actum ab decies minores imposuerunt vocabula, neque ratione, sed tamen non contra est eam de qua scribi- mus analogiam. 1 O, 1: Cum ab kis ratio quae ab similitudine oriretur vocaretur analogia, reliqua pars appellaretur anomalia.10, 54: Aliud videndum est, cum duplex natura copula- ta ac declinatum bini fiant ordines, ut est Mars Martes, unde tum ratio analogiae debeat ordiri, utrum ab singulari re in multitudinem an contra. 60 Keria II - 2 • 2000 Varon trdi, da lahko govorimo o razmerju v pravilnem razmerju z dru- gim razmerjem (proportio), torej o analogiji samo, kadar lahko vzporejamo dve razmerji in sta tidve razmerji enaki. Da lahko vzporedimo dve razmer- ji, pa moramo imeti vsaj štiri stvari, ki jih primerjamo: Varon to imenuje četverna narava. Kakor denimo pri otrocih, kjer rečemo, daje mati hčerki kot oče sinu. Tako si naprimer (10, 42) amorem in amorinista podobna, prav tako si nista podobna dolorem in dolori, ker gre za različni spol. So si pa vse štiri besede podobne (similis) proportione (po pravilnem razmerju z drugim raz- merjem), ker je razmerje amorem amori podobno razmerju dolorem dolori. Do sem so stvari jasne. Prevajalski problem pa nastane, ker je kar 16 pojavitev izraza ratiov neposredni bližini izraza consuetudo (raba).:~ To nas- protje je najbolje utemeljeno na začetku desete knjige (10, 15-16), ko Va- ron govori o pregibanju v skladu z voljo ( declinatio voluntaria) na eni strani in pregibanju v skladu z naravo ( declinatio naturalis) na drugi strani. Varon poudari, da se pregibanje v skladu z voljo nanaša na rabo (consuetudo), pregibanje v skladu z naravo pa na ratio. Tu smo seveda v zadregi, kako prevesti ratio kot protipomenko izraza raba (consuetudo). Po smislu bi v takih primerih lahko ratio prevajali kot logični sistem, jezikovni sistem, podobnost besed, teorija, razum, logična teorija, logičnost.4 Vendar bi bilo 3 8, 57: Multa sunt item in kac specie in quibus potius consuetudinem sequimur quam ratio- nem verborum. 8, 79: /„ ./ dicendum est non esse in eo potius sequendam quam consuetudi- nem rationem. 9, 2: Sed ii qui in loquendo partim sequi iubet nos consuetudinem partim rationem, non tam discrepant, quod consuetudo et analogia coniunctiores sunt inter se quam iei credunt. 9, 6: Ego populi consuetudinis non sum ut dominus, at ille meae est. ut rationi optemperare debet gubernator, gubernatori unusquisque in navi, sic populus rationi, nos singuli populo. 9, 8: Primum quod aiunt, qui bene loqui velit consuetudinem sequi oportere, non rationem similitudinum, quod, alterum si neglegat, sine ojfensione facere non possit, alterum si sequatur, quod sine reprekensione non sit futurum, erat, quod qui in lo- quendo consuetudinem qua oportet uti sequitur, non sine [ ea} ratione. 9, 13: /. . ./ despiciendi sunt qui potiorem dicunt oportere esse consuetudinem ratione. 9, 16: Gum sint consuetudine contra ratione alia verba ita ut ea f acile tolli possint, alia ut videan- tur esse fixa /. . ./ 9, 17: Quas novas verbi declinationes ratione[s} introductas respuet forum, kis boni poetae, maxime scenici, consuetudine subigere aures forum, kis boni poetae, maxime scenici, consuetudine subigere aures populi debent, quod poetae multum possunt in koc. 9, 21: His formis vocabulorum incontaminati uti nol[l} ent quas docurit [ o}ratio propter consuetudinem veterem? 9, 35: Nam si qua perperam declinavit verba consuetudo, ut ea aliter sine ojfensione multorum , kine [ o}rationem verborum praetermit- tendam ostendit loquendi ratio. 1 O, 2: Dicam de quattuor rebus, quae continent declinationes verborum: quid sit simile ac dissimile, quid ratio quarn appellant A6yov, quid pro portione quod dicunt &vrl..)..oyov, quid consuetudo. 10, 15: De kis duabus partibus voluntaria decli- natio refertur ad consuetudinem, naturalis ad [ o}rationem. 4 Tako prevaja izraz ratio v primerih blizu consuetudo Kent 1951: conformity to the verbs, theory, reason, ratio similitudinum = theory of likenesses, logical theory, ratio verborum= the logic ofspeaking, ratio loquendi= the logic ofwords, relationship. Vse v istem prevodu! Kozma Ahačič, Prevajanje termina ratio pri Varonu in Kvintilijanu 61 tako prevajanje utemeljeno samo, ko bi nam uspelo dokazati, da Varon drugih osnovnih terminov (consuetudo, similitudo, dissimilitudo, analo- gia, proportio) ne rabi dosledno. Novejše ugotovitve o Varonovem stilu in strukturi njegovega dela (Taylor 1996: 103) pa odločno zavračajo namige o Varonovi nedoslednosti. Prevajanje po smislu zanika obstoj termina, zato sem prepričan, da Kent (1951) ravna napačno, ko se prevajalskemu prob- lemu enostavno izogne in prevaja po smislu. Taki prevodi so sicer na videz pravilni in ne ovirajo našega razumevanja Varonove teorije, povsem pa porušijo vtis o njegovi terminološki doslednosti. Pomen izraza ratio glede na protipomenko consuetudo (raba) ne more biti samo 'razmerje', saj slovenska beseda ni tako prožna kot latinski ratio. Zato smo dolžni najti prevodno rešitev, ki bo tudi v slovenščini ohranjala zavest o enotnem pojmu ratio, hkrati pa bo dovolj prožna, da bo zajela vse pomene, kijih ratiov latinščini dopušča. Če bi hoteli termin ratio prevajati z eno samo besedo, bi jo morali v slovenščini ustvariti sami (naprimer razmernost ali kaj podobnega). Zato sem se odločil, da naredim besedno zvezo, ki pa bo vselej vsebovala besedo razmerje. Protipomenka izrazu raba (consuetudo) bo zato 'občutek za raz- merja (v jeziku)' (ratio). 2. KVINTILIJAN Pri Kvintilijanu pa moramo ravnati drugače. Varonu je bilo mnogo važneje kot Kvintilijanu, da bralec ve, kaj avtor pojmuje pod terminom ratio. To je tudi razumljivo, saj se Varon ukvarja samo z jezikom, Kvintilijan pa se celo opravičuje, daje v svoje delo uvrstil tudi nekaj slovničnih razmiš- ljanj. Poleg tegaje Kvintilijan pisal priročnik, ki naj bi služil v šolske in ne strogo znanstvene namene. Kvintilijan je na nek način povzemal slovničar­ sko tradicijo tistega časa in verjetno pisal o stvareh, ki jih 'tako ali tako vsi vemo'. Zato si lahko pri prevajanju Kvintilijana dovolimo veliko več svobo- de, spet pa si ne smemo privoščiti, da bi prevajali samo po smislu (kakor nekateri prevajalci, ki prevajajo ratio pri Kvintilijanu na vse mogoče nači­ ne, tudi kot 'analogijo'). Pa izločimo najprej ta pomen ('analogija, pravilnost'). Imamo namreč štiri primere (od 13, kolikor jih je v celotnem poglavju 1, 6), kjer izraza analogi,a in ratio nikakor ne moreta biti sopomenki. Naj navedem samo najbolj očitnega". V odlomku, ki govori analogiji (1, 6, 16)li Kvintilijan 5 Na začetku šeste knjige (1, 6, 1) Kvintilijan reče, da zagotavlja rationem predvsem analogija, včasih tudi etimologija. Pojem ratio bo torej vseboval tako opazovanje pravilnosti v jeziku, kakor tudi včasih opazovanje etimologije. V nadaljevanju ima- mo primer ratio analogiae (1, 6, 12). Vendar pa Kvintilijan problema ne obravnava 62 Keria II - 2 • 2000 pravi, da analogija ne sloni na ratio ampak na primeru (exemplum) in ni jezikovni zakon (lex) ampak upoštevanje [jezikovne rabe] (observatio). Iz odlomka ni vidno samo, da ratio ne more pomeniti isto kot analogija, am- pak tudi to, da obstaja pomenska povezava med ratio in lex Uezikovni za- kon). Ratio bi torej moral pomeniti nek dokončni sistem za razliko od jezi- ka, ki ga moramo z vsemi napakami vred šele opazovati. Imamo pa seveda tudi primere, kjer bi nas ob neupoštevanju termino- loške rabe lahko zamikalo, da bi prevedli ratio kot 'analogija'. Spet ne bi trpelo naše razumevanje prevoda, je pa vprašanje, če bi iz prevoda lahko dobili vtis o tedanji slovnični terminologiji. 7 Po vsem povedanem vidimo, da pri Kvintilijanu lahko interpretiramo besedo ratio na več načinov, nikakor pa je ne moremo prevesti s tako goto- vostjo kakor pri Varonu. Verjetno tudi zato, ker so v Kvintilijanovem času vsi vedeli, 'za kaj gre'. Mi smo lahko v prevodne rešitve le bolj ali manj prepričani. Sam sem prepričan, da je najbolj primeren način prevajanja besede ratio: 'sistem razmerij v jeziku', lahko pa bi ga prevajali tudi kot 'jezikovni zakon', 'notranja ureditev' in podobno. Z mojim predlogom na nek način sledimo tudi Varonovemu izročilu (čeprav Kvintilijan za Varana kot slov- ničarja ni hotel slišati). Nasprotno kot pri Varonu pa menim, da ne bo nič narobe, če bodo prevajalci besedo prevajali, kakor bo zahteval kontekst. Večina primerov rabe besede ratio (vseh primerov je 480) tako ali tako ni terminološka. Ratiov mnogih terminih pomeni celo 'način', 'spretnost' in podobno, naprimer ratio scribendi (1, 4, 3). Verjetno je najboljša rešitev, da dovolj obsežno, da bi lahko iz tega primera sklepali enako kakor pri Varonu - da namreč obstaja še ena vrsta ratio, ne samo ratio analogiae. Kvintilijan nam opiše obračun s tistimi, ki so mu očitali, da uporablja obliko pepigi (1, 6, 9-10). Čeprav so priznali, da so to obliko uporabljali tudi najboljši pisci, so mu očitali, da ni v skladu z ratio, ker bi morala imeti oblika paciscor perfekt pactus sum. Kvintilijan reče, da se ni skliceval samo na avtoriteto govornikov in zgodovinarjev, ampak tudi na analogijo: na Zakoniku XII. tabel je namreč odkril ni ita pacunt, iz česar lahko sklepamo na glagol paco, ki ima po analogiji s cado cecidi, pravilni per- fekt pepigi. V tem primeru ratio spet ne more biti analogija, je pa gotovo nek sistem pravil. ,; 1, 6, 16: Itaque (se. analogia) non ratione nititur sed exemplo, nec lex est loquendi sed obseruatio, ut ipsam analogiam nulla res alia fecerit quam consuetudo. 7 Kvintilijan (1, 6, 4) govori o tem, na kakšen način dokazuje analogija negotovo z gotovim in opiše prvi način. Enozložnice nimajo ratio: dve enozložnici, četudi podobni, namreč ne moreta imeti iste končnice. Tu bi lahko imel izraz ratio pomen 'analogija', lahko pa tudi 'razmer- je'. Primer pa bi lahko prevajali kot: med enozložnicami ne moremo iskati analogije ali med enozložnicami ne moremo iskati razmerij (nasploh - ne samo podobnih razmerij). V naslednjem primeru (1, 6, 13), bi ratio lahko prevajali kot 'analogija' ali 'razmerje'. Kvintilijan o vzporednicah aper, apri ter pater, patris. Pravi, da se sklicujejo na vzpo- rednici iz grščine, ki sta z latinskimi v 'razmerju' oz. 'analogiji'. Kozma Ahačič, Prevajanje termina ratio pri Varonu in Kvintilijanu 63 pri Kvintilijanu razumemo terminološko čim manj primerov, te pa potem prevajamo dosledno. Žal je pri Kvintilijanu primerov, ki bi bili temelj za resno obravnavo, tako malo, da bi lahko - če bi bilo treba- dokazali skoraj vse, kar bi hoteli. LITERATURA Kent, R. G. (pr.): Varro: On tke Latin Language: I-II. (The Loeb Classical Library.) London - Cambridge - Massachusetts: William Heinemann Ltd. - Harvard University Press, 195l2. Lewandowski, Th.: Linguistisches Worterbuch: !-III. Wiesbaden - Heidelberg: Quelle und Meyer, 1994li. Taylor, D. J.: Style and Structure in Varro?. (v: P. Swiggers - A. Wouters (ur.): Ancient Grammar: Content and Context.) Leuven -Paris: Pee- ters, 1996. Viri so citirani po: Latin Texts: CD ROM #5.3. The Packard Humanities Institute, 1991. Naslov: Kozma Ahačič Podlubnik 7 53 Sl-4220 Škofja Loka Jera IVANC PREVAJANJE ZA GLEDALIŠČE­ DA BO VOLK SIT IN KOZA CELA. SENEKOVA MEDEJA »Dalje ima tragedija neko živo izrazno moč, ki jo čutimo že ob branju, še bolj pa ob uprizoritvi.« Aristotel1 Čeprav Aristotel v svoji Poetiki uprizoritev in njeno vizualno podobo (oyni;, ot(ie:ii;, 6 -r-Yji; ot(ie:wi; x6crµoi;) uvršča med najmanj pomembne elemente tragedije, sem si vendar dovolila uporabiti zgoraj navedeno opa- žanje za izhodišče tega članka. Pri prevodu nekega antičnega dramskega besedila me namreč najprej zanima uprizoritev in šele nato knjižna obja- va. Temu botruje kar nekaj razlogov. Žalostno dejstvo je, da predvsem mla- di danes vse manj berejo, sploh dramska besedila. Uprizoritev pa v nekem določenem časovnem obdobju - eno ali več gledaliških sezon, dokler tra- jajo ponovitve - doseže več ljudi, kot v istem obdobju neka knjižna izdaja dramskega besedila. In kot klasična filologinja si želim predvsem tega, da bi literarne stvaritve klasične Grčije in Rima dosegle čim več ljudi. Poleg tega doživimo uprizorjeno dramsko besedilo drugače, morda celo polne- je, kot če ga beremo. Ne gre samo za vizualno podobo, ampak tudi za slušno. Tretji in s stališča stroke morda najtehtnejši razlog v prid uprizori- tvi pa je, da so bila večinoma vsa antična dramska besedila namenjena uprizarjanju na odru. Celo tistih dramskih besedil, ki smo jih poimenovali 'bralne drame' ali z nemško ustreznejšo besedo 'Rezitationsdramen', in prvotno niso bila namenjena za uprizoritev ali pa uprizoritve niso dožive- la, stari niso brali tako, kot smo tega vajeni danes. Zbirali so se v večjih ali manjših skupinah, glasno brali izbrane odlomke ali pa celo prirejali javne recitacije celotnih besedil. Dramskih besedil torej nikoli niso brali sami, potiho, v svojih naslonja- čih ali za delovno mizo. Prevajalcem antičnih del pa se nam kaj rado zgodi, da na to pozabi- mo. Pri svojem delu smo namreč ves čas obkroženi s knjigami, prebiramo opombe in komentarje, brskamo po leksikonih in slovarjih - brez knjig naše stroke sploh ne bi bilo. In tako se lotimo tudi prevajanja. Vsako mito- loško ime, vsako neprevedljivo besedno igro, vsako aluzijo na takratne ča­ sovne dogodke opremimo s komentarji in opombami, pri tem pa pozab- 1 Poetika (1462al5), prevod Kajetan Gantar, str. 97 Keria II - 2 • 2000, 65-70 66 Keria II - 2 • 2000 ljamo na prednost, ki jo ima bralec pred gledalcem. Bralec namreč lahko nerazumljive odlomke prebere večkrat, lahko obrne stran, se o mitoloških imenih pouči v opombah in komentarjih, gledalec pa te možnosti nima. Predstavljajmo si torej, kako nerazumljivo je lahko besedilo, opremljeno s takimi opombami in komentarji, povprečnemu obiskovalcu gledališča. Raz- lika med bralcem in gledalcem pa ni le v različnem doživljanju besedila in v večji ali manjši možnosti celotnejšega razumevanja takega besedila, am- pak tudi v tem, da stoji med bralcem (prejemnikom) in avtorjem (pošilja- teljem) le prevajalec, v gledališču pa poleg prevajalca še množica ljudi, idej in interpretacij, kijim bom z eno besedo rekla uprizoritev. Prevajalče­ vo delo je v uprizoritvi najbolj vidno pri igralcu, ki govori prevajalčeve besede. Ena stvar je, če igralec ni najbolj spreten pri govoru ali interpreta- ciji verzov (v primeru antičnih dramskih besedil), druga stvar pa je, če prevod ni govorljiv. V prvem primeru bo morda nekdo obtožil prevajalca, v drugem primeru morda igralca. Mejaje zelo tanka in zabrisana, pa ven- dar lahko prevajalec naredi veliko in se trudi, da prevod ne bi bil samo berljiv, ampak predvsem govorljiv. Zato bi bilo idealno, če bi prevajalec sodeloval vsaj v prvi fazi priprav uprizoritve, na bralnih vajah, in na mestih, kjer bi imeli igralci težave, upošteval njihove pripombe. Dogaja se namreč, da ima igralec na nekem mestu težave, potem pa lektor, dramaturg, mor- da režiser ali celo igralec sam prevod spremeni - doživela sem celo, da s primerjavo prevoda v nek drug evropski jezik-, ker pač prevajalca, ki bi bil za to najbolj pristojen, ni poleg. Prevajalec (ali stroka) ob tem morda za- mahne z roko češ, saj bo (ali žeje) prevod objavljen tudi v knjižni obliki, gledališče je tako ali tako manj resna stvar od knjige. Še bolj se lahko stroka zgrozi ob radikalnejših posegih v prevod ali besedilo, ki so delo dramaturga in režiserja ter v modernem gledališču popolnoma vsakdanji. Ti posegi so seveda posledica različnih dejavnikov. Lahko gre zgolj za drugačno interpretacijo dramskega besedila in kon- cept uprizoritve, ko na primer režiser besedila sicer ne krajša ali spremi- nja, a zrežira enega ali več nemih prizorov, ki lahko bistveno vplivajo na potek dramskega dogajanja ali na razumevanje odnosov med dramskimi protagonisti. Iz istih razlogov lahko režiser in dramaturg črtata daljše ali krajše odlomke, dele besedila premečeta, vanj vstavljata odlomke iz dru- gih dramskih besedil ali pa celo združitva dve ali več različnih besedil. Lahko črtata dele besedila, ki v modernem gledališču niso več potrebni, na primer notranje didaskalije. V antiki je bil namreč prvi 'režiser' uprizo- ritve praviloma avtor sam, čeprav najdemo tudi izjeme (npr.Aristofan). Igralci so dobivali napotke neposredno od njega. Obsežne zunanje dida- skalije niso bile potrebne in jih zato tudi ni. Polno pa je t. i. notranjih daskalij, besedila, ki ga govorijo dramske osebe, v katerem avtor napove prihode in odhode dramskih oseb, ali pa (tudi) zaradi uporabe mask opi- Jera Ivanc, Prevajanje za gledališče - da bo volk sit in koza cela. Senekova Medeja 67 suje različna obrazna čustva svojih junakov. Besedila, ki so se ohranila do danes, torej nimajo nobenih 'režijskih' napotkov izven samega besedila razen opomb sholiastov, ki pa seveda niso avtorjeve. Včasih pa se zgodi, da režiser in dramaturg krajše ali daljše odlomke črtata tudi zato, ker bi bili povprečnemu gledalcu nerazumljivi. To se zlah- ka zgodi pri takem prevodu, kjer ima prevajalec pred očmi knjižno objavo in bralca, na gledališče in gledalca pa pozablja. Ob vsem naštetem se pojavi vprašanje zvestobe, ki je dobro znano tudi prevajalcu, le da v gledališču govorimo o zvestobi besedilu, pri prevajanju pa o zvestobi originalu. V obeh primerih gre za vprašanje zvestobe predlo- gi. V gledališki praksi poznamo dva ekstrema: avtonomno gledališče, ki lahko obstaja tudi popolnoma brez jezikovnega substrata, in popolno gos- postvo besedila, kjer uprizoritev v besedilo ne posega. Prevajalec (in stro- ka) bi si seveda želel slednje. Pa vendar - kar se tiče zvestobe zunanjemu obsegu besedila-včasih že prevajalec sam, sicer minimalno, poseže v pred- logo s tem, da se odloči za izdajo besedila, kjer so, na primer, verzi 541-560 postavljeni med verza 571 in 572, kjer so verzi 803-810 črtani, ipd. Besedila, ki so se nam ohranila do danes, namreč niso tista, kijihje pred več ali manj kot dvema tisočletjema lastnoročno zapisal avtor, ampak so prepisi prepisov besedil, kijihje uporabljal in pri tem črtal, popravljal ter prirejal recimo igralec ali nekdo, ki je tragedijo že dolgo po avtorjevi smrti postavil na oder. Prepisi besedila torej, kije nastalo ob pripravljanju ene izmed repriz2 • Sicer danes s primerjavami ohranjenih rokopisov lah- ko približno ugotovimo, katera mesta so pristna in katera ne, pa vendar. Zastavimo si rahlo izzivalno vprašanje, zgolj v premislek: Če je lahko nek- do 100, 200 ali 300 let po avtorjevi smrti ob nastajanju uprizoritve besedilu kaj dodal ali odvzel, zakaj ne bi mogel tega storiti še 500, 1000 ali 2500 let kasneje? Zvestoba predlogije torej v gledališču lahko zelo ohlapen pojem in po mojem mnenju o zvestobi sploh ne smemo govoriti. Kako pa je z zvestobo pri prevajanju antičnih dramskih besedil? Tudi tu sta možna dva ekstre- ma: prevod, ki slepo in dobesedno sledi predlogi in popolnoma prosti prevod, ki je recimo v jeziku moderniziran in v vsebini aktualiziran (na tem mestu naj samo opozorim na problem stare atiške komedije, ki zahte- va čisto svojsko obravnavo). Ker je vprašanje zvestobe predlogi pri prevaja- nju še veliko bolj kompeksno kot v gledališču in bo verjetno ostalo brez enega in edino veljavnega odgovora, se bom posvetila le dvema problemo- ma, na katera sem naletela ob prevajanju Senekove Medeje. 2 Prvič je do repriz starih tragedij v grčiji prišlo leta 386 pr. Kr., reprize pa so bile del stalnega programa v letih 341-339 pr. Kr., zelo verjetno že od leta 386 pr. Kr. naprej. Pickard-Cambridge, Wallace A., The Dramatic Festivals in Athens, Oxford, 1946, str. 100. 68 Keria II - 2 • 2000 Gre za problem mitoloških imen ter opisov in za problem metruma. Senekova Medeja je polna zemljepisnih, astroloških in mitoloških opisov ter imen, ki današnjemu gledalcu večinoma ne pomenijo nič, o nekaterih pa ni bil dobro poučen niti sam Seneka:;. Kljub nerazumljivosti taki opisi pri uprizoritvi ne bi smeli predstavljati prevelikega problema, saj večkrat delujejo podobno kot na primer katalog imen peržanskih ljudstev in voj- skovodij v prologu Ajshilovih Peržanov. Najlepši primer tegaje po mojem mnenju dojilj in opis Medejinega žrtvovanja (670-639). Večji problem pred- stavljajo različna imena, s katerimi Seneka poimenuje dramske in druge osebe ter kraje, katerih prepoznavanje je za gledalca ključnega pomena pri razumevanju samega dramskega dejanja. Naj zapišem samo nekaj pri- merov: namesto Jazon stoji 'sin 1\jzona', Kreuzaje 'ajolska devica', Hekato imenuje zdaj 'Fojba', zdaj '(L) luna', 'Diktina', spet drugič 'hči Perzesa', Argo je 'tesalska smreka', Medejina domovina je enkrat 'Fazis', drugič 'Pont', tretjič spet 'Kolhida', Akast je 'tesalski vladar', ipd. Bo prevod še vedno zvest predlogi, če bo prevajalec na takih mestih poleg manj pozna- nih imen zapisal še tista bolj poznana ali pa manj poznana s slednjimi celo nadomestil? Ali naj taka mesta za uprizoritev priredi, za knjižno objavo pa ohrani in opremi z opombami in komentarji? Naj torej obstajata dva raz- lična prevoda, eden za knjižno objavo in drugi za uprizoritev? Po mojem mnenju ne. Prevod mora biti en, razumljiv bralcu in gledalcu. Seveda pa naj prevajalec problematična mesta, kot so tista, ki sem jih omenila, za uprizoritev priredi, naj torej pri uprizoritvi tudi sodeluje. Drugi problem, s katerim sem se spopadla in ob katerem se vedno, kadar zaide pogovor v to smer, krešejo mnenja nas, mlajših klasičnih filo- logov, je, kako prevajati grški in latinski jambski trimeter. Navada je, da ga prevajamo v blankverz in tako prevajanje zagovarjajo nekateri moji kolegi kot edino pravo. Sama sem se po tehtnem razmisleku odločila za prosti jambski verz, kjer me je omejevalo le število zlogov - od 12 do 18. Toliko zlogov ima namreč tudi Senekov jambski trimeter, saj so v latinskem jamb- skem trimetru dovoljene nadomestitve z drugimi stopicami, kar poveča število zlogov v verzu. Poleg tegaje moji odločitvi botrovalo še mnogo dru- gih razlogov: zgoščenost latinskega jezika, izogibanje hiatu z elizijami in afajrezami, drugačen tip naglasa, kot ga pozna slovenščina, in nenazadnje tudi besedne igre, zgoščenost in dvoumnost Senekovega jezika, česar po svoji najboljši volji v slovenščini ne bi mogla približati bralcu in gledalcu v zgolj desetih ali enajstih zlogih v verzu. Tako sem se pri govornih partijah a Na primer verz 635, 636: pobil je Herkul še Neptunovega! otroka, njega, ki podobe menja; kjer ima v mislih verjetno Periklimena, ki pa je bil v resnici Neptunov vnuk. Morda ga zamenjuje z drugim Periklimenom, Neptunovim sinom in braniteljem Teb. Verz 652ss: V puščavah Libije je Idmona,/ čeprav je vedel, kaj ga čaka, kača/pustila; kača ni ubila Idmona, ampak Mopsa. Jera Ivanc, Prevajanje za gledališče - da bo volk sit in koza cela. Senekova Medeja 69 odločila za prosti jamb, na mestih, kjer se mi je zdelo, da je pomembna tudi metrična oblika, pa sem se te skušala držati. Prvi zborski spev, ki je sestavljen iz malih asklepijadejev (56-74, 93- 109), glikonejev (75-92) in heksametrov (110-15), sem prevedla v prostem verzu, razen zadnjega dela, kjer sem sledila metrični shemi latinskega ori- ginala. Drugi zborski spev je sestavljen iz anapestovskih dimetrov, v prevodu pa sem se odločila za amfibrahe4 , katerih monotoni ritem sem mestoma uporabljala zavestno. Tretji zborski spev je sestavljen iz sapfiških kitic. Sedem običajnih (3 sapfiški enajsterci + adonij) in sedem takih, kjer adonij sledi osmim sapfiš- kim enajstercem. Potem ko sem dodobra preučila vse poskuse in predlo- ge, kako prevajati sapfiško kitico v slovenščino, sem se odločila, da sapfiške enajsterce prevedem v blankverz, adonij pa obdržim. Četrti zborski spev je sestavljen iz katalektičnihjambskih dimetrov, v prevodu pa se menjavajo katalektični in akatalektičnijambski dimetri. Metrično zelo razgiban je Medejin prizor zaklinjanja. Prvih enajst ver- zov (740-751) je zloženih v trohejskem tetrametru. Obdržala sem jih tudi v prevodu (akatal. in katal.) Verzi 752-770 so zloženi v jambskem trimetru, v prevodu pa sem se odločila za blankverz. V verzih 771-86 se menjavajo jambski trimetri in jambski dime tri. Dr- žala sem se blankverza in jambskega dimetra (katal. + akatal.). Verzi 787-842 so zloženi v anapestovskih dimetrih, sama pa sem se - tako kot v drugem zborskem spevu - odločila za amfibrahe. V verzu 842 da Medeja poklicati otroke, njenega zaklinjanja je konec, zato spet prehajam na prosti jamb. Prevod sem ponudila v branje svojim mlajšim in starejšim kolegom ter gledališki lektorici. Zanimiv je bil njihov popolnoma različen odziv, ki, ne glede na to, ali je moj prevod dober ali slab, priča tudi o tem, da imata stroka (klasična filologija) in gledališče na prevod različne poglede. Neka- teri kolegi so se zmrdovali nad mojo izbiro prostega jamba v govornih par- tijah, pohvalili pa so mesta, kjer sem se skušala držati metrične sheme. Gledališka lektorica je bila ravno nasprotnega mnenja. Pohvalila je govor- ne partije, nekatera mesta, kjer sem se odločila za tako ali drugačno me- trično obliko, pa so se ji zdela sicer krasna poezija, vendar za gledališče morda preveč podrejena obliki. Kako naj bo torej po vsem povedanem volk sit in koza cela? Kdaj bo, če se postavim na stran gledališča, uprizoritev zadovoljna s prevodom in 1 Tako prevaja grške anapeste tudi K.Gantar (prolog Ifigenije v Avlidi). 70 Keria II - 2 • 2000 kdaj bo, če govorim kot klasična filologinja, stroka zadovoljna z uprizori- tvijo? Moj odgovor se glasi: volk bo sit in koza cela, ko se bo prevajalec (stroka) zavedal gledališča in ko se bo gledališče zavedalo stroke. Na tem mestu naj opomnim na razliko med profilom prevajalca dramskih besedil iz klasičnih jezikov in profilom prevajalca dramskih besedil iz modernih evropskih jezikov. Slednji znanja nekega jezika ni nujno pridobil s študi- jem in se v mnogih primerih tudi profesionalno ukvarja z gledališčem ( dra- matik, dramaturg ... ). Prvi pa je znanje ne samo jezika, ampak celotne grš- ke in rimske kulture pridobil po dolgih letih študija inje predvsem klasič­ ni filolog, šele potem, če sploh, tudi gledališčnik. Kdo torej, če ne prav on, je najbolj poučen o Ajshilu, Sofoklu, Evri pidu, Aristofanu, Menandru, Plav- tu, Terenciju, Seneki, o mitoloških junakih in zgodbah, ki jih ti avtorji obdelujejo, o antični gledališki konvenciji? Tega bi se moralo zavedati gle- dališče in ga povabiti k sodelovanju, sam pa bi se moral zavedati pomem- bnosti gledališča, ki posreduje klasična dramska besedila ljudem, ter izsto- piti iz visokega obzidja, s katerim se že predolgo obdaja klasična filologija. Naslov: Jera Ivanc Kosovelova ulica 2 7 SI-1000 Ljubljana I ZNANSTVENI IN STROKOVNI ČLANKI ~ubravko PREDSOKRATIKI IN JEZIK SKILJAN Izvleček Abstract Pri predsokratskih filozofih je moč sledi zanimanja za jezikoslovje opazovati na šti- rih ravneh: raven jezikovne rabe, raven eksplicitnih opažanj o jeziku, raven jezi- koslovnih teorij in nuce in raven episte- moloških konstrukcij. Traces ofa linguistic interest in presocra- tic philosophers can be examined in four different levels: leve! of language use, le- ve! of explicit observations on the nature oj language, leve! of linguistic theories in nuce and leve! of episternological constructions. Čeprav v sodobni znanosti že več kot stoletje in pol obstajajo jasna spozna- nja o tem, da so se grški misleci pred Sokratom ukvarjali - seveda v okviru svojih interesov, specifičnih za vsako generacijo - z jezikovno problemati- ko1, se sodobno jezikoslovje za to zgodnje obdobje razvoja evropske misli ni posebej zanimalo. To dejstvo se da pojasniti ne samo s tem, da se je znanost o jeziku, kakor smo že večkrat ugotovili, bolj ali manj namenoma odpovedala svoji lastni predzgodovini, da bi si okrepila položaj med so- dobnimi znanostmi,2 ampak tudi s pojmovanjem, da so predsokratiki pred- vsem filozofi in da se zato v njihovih, tako ali tako zgolj fragmentarno ohra- njenih stališčih sicer lahko tu in tam opazijo elementi filozoftje jezika, ven- dar ne resničnega jezikoslovnega (četudi ante litteram) pristopa. Določen odpor, ki gaje sodobno jezikoslovje, zlasti evropsko in strukturalistično usmerjeno, kazalo do filozoftje, ker jo je imelo predvsem za negativno ko- notirano metafiziko, ki samo brez potrebe zamegljuje jasen jezikoslovni pogled na jezik, se je s področja sodobne filozoftje a Jortiori širil proti antič­ nim obdobjem, ko je filozoftja konec koncev tudi bila metafizika! Zato ni niti najmanj čudno, da se tudi tisti jezikoslovci, ki v svojih pre- gledih zgodovine znanosti ne zamolčijo obdobja antičnega razmišljanja o jeziku, praktično ne ustavljajo ob stališčih predsokratikov in daleč najpo- gosteje ugotavljajo, da se prava analiza jezikovnega fenomena v antiki (če­ tudi v osnovi še vedno v območju filozofije) začenja v Platonovih delih, 1 O začetkih teh modernih spoznanj pričata LERSCII 1838 in STEINTIIAI. 1890: njuna dela so skrčeno kritično prikazana v ČENGIC 1995. 2 Cf ŠKII.JAN 1991, passirn in ŠKII,JAN 1996. Keria II - 2 • 2000, 73-96 74 Keria II - 2 • 2000 zlasti v njegovem Kratilu:1 • Celo tista specialistična dela, ki so jih jezikoslov- ci namenili jezikoslovno izobraženemu občinstvu in ki se eksplicitno uk- varjajo z najstarejšimi obdobji evropske filozoftje, dostikrat izpostavljajo posamezne mislece, ne da bi si prizadevali prikazati celo obdobje pred Sokratom4 • Redka izjema pri temje Ksenija Maricki Gadanski: predjeziko- slovno ukvarjanje z jezikom imenuje glotologija in posveča dve študiji ob- dobju grške misli pred Sokratom"; v njih razpravlja med drugim tudi o »jezikovnih« fragmentih posameznih zgodnjih grških filozofov. A pri avto- rici filološki in filozofski interes prevladuje nad jezikoslovnimG, zato je v njenih delih včasih težko razbrati, v kolikšni meri so izpostavljena stališča o jeziku še vedno - četudi virtualno - aktualna, če jih opazujemo skozi optiko sodobne znanosti o jeziku. Aktualnost predsokratskih fragmentov, ki se nanašajo na jezikovni fe- nomen, se da seveda presojati skozi zelo različne kriterije, toda podrobnej- ši vpogled v korpus njihovih besedil (vpogled, ki se mora nedvomno začeti s pregledom najbolj standardne zbirke v Dielsovi in Kranzevi izdaji7 ) nas opozarja na to, da bi lahko bile izjave starodavnih grških mislecev za so- dobno znanost o jeziku zanimive vsaj na štirih ravneh, od katerih vsaka po svoje opozarja na povezave, ki se v območju jezikovne dejavnosti vzpostav- ljajo - tudi, kadar se današnji raziskovalci tega ne zavedajo docela - med antiko in sodobnostjo. Prvo izmed teh ravni bi lahko imenovali raven uporabe jezika, torej ra- ven, na kateri samo udejanjanje jezikovnega sistema v govoru implicitno priča o govorčevi zavesti o lastnem jeziku in njegovi zgradbi. Kajti če sprej- memo dejstvo, da razpolaga vsak govorec z neko vrsto intuitivne jezikovne kompetence v smislu, ki ga temu pojmu pripisuje Noam Chomsky (vendar to ne pomeni, da hkrati sprejemamo tudi filozofske injezikovnoteoretič­ ne implikacije, ki izhajajo iz njegovega pristopa), lahko obenem predpo- stavimo, da se ta intuicija o jeziku postopoma preobraža- z različnim tem- pom in včasih na bistveno različne načine v posameznih družbah in civili- zacijah - v zavestno znanje o prvinah jezikovne zgradbe in modalitetah 3 Tako Arens, sicer eden izmed redkih zgodovinarjev jezikovne vede, ki daje antiki razmeroma veliko prostora, posveča predsokratikom (in to pravzaprav samo Prota- gori) komaj stran in pol besedila (cj. ARENS 1969, 6-7),Robins pa samo pet strani v knjigi, ki se cela ukvarja z antičnimi in srednjeveškimi teorijami jezika (cj. RoBINS 1951, 5-9). 4 Značilen zgled za to daje sicer izvrstna knjiga CosERIU 1975, v katerije od vseh pred- sokratikov podrobno obdelan samo Heraklit. " Cf MARICKI GADl\NSKI 1965 in MARICKI Gl\Dl\NSKI 1975. ,; Kljub temu je v njenih delih tudi cela vrsta navdihnjenih jezikoslovnih asociacij. 7 V tem deluje bila osnovni vir knjiga DmLS 1983, ki predstavlja prevod znamenitega dela Dm1.s, KRANz 1974 in ki bo pri navajanju fragmentov označena s kratico DK. Dubravko Škiljan, Predsokratiki in jezik 75 njihove uporabe pri sporazumevanju. V vseh civilizacijah, ki so obvladale pismenost, predstavlja odkritje pisave točko, ki jasno dokazuje, da obstaja zavest o tem, da se da fizikalno neskončna raznolikost glasov v govoru zve- sti na omejeno število abstraktnih jezikovnih enot, ki imajo ustreznice v grafičnih znamenjih pisave. Drugo pričevanje o zavestnem znanju o jezikov- nih pojavih nudijo različne oblike izobraževanja, v katerih se, da bi lahko obvladali uporabo jezika, nujno pojasnjujejo tudi prvine jezikovnega siste- ma. Konec koncev je treba predpostaviti, da tudi književna in jezikovna produkcija takrat, ko se začne v pojmovanju in v zavesti jezikovne skupno- sti izločati kot samosvoja izrazna oblika javne komunikacije, spodbuja spre- minjanje intuicije o jeziku v znanje o njem, ki se ga lahko prenaša iz roda v rod. V trenutku, ko se pojavijo med Grki prvi predsokratski filozofi, torej na prehodu iz 7. v 6. stoletje pr. n. š., je bilo zanje to začetno obdobje »osvajanja« zavestnega znanja o jeziku že končano: ne samo, da so imeli Grki najmanj stoletje na voljo alfabetsko pisavo, izvrstno prilagojeno nji- hovemu fonološkemu sistemu, ampak so s Homerjem in homerskimi epi ter prvimi lirskimi pesniki tudi dosegli enega od vrhuncev svojega književ- nega izražanja; gotovo so imeli - najbrž bolj v maloazijskih mestih in na otokih ter nekaj manj v celinski Grčiji - določene oblike bolj ali manj os- novnega izobraževanja: Sapfina dekliška šola na Lesbu v 6. st. pr. n. š. opo- zarja na to, daje bila lahko osnovna raven izobraževanja tu in tam močno presežena in da je po drugi strani to izobraževanje včasih zajemalo celo več družbenih skupin, kakor bi pričakovali. Glede na to razpolagajo predsokratiki že v najzgodnejšem obdobju svojega delovanja z določenim zavestnim znanjem o modalitetahjezikov- ne rabe in o sporočevalnih možnostih, kijih nudi takšna raba, a prav goto- vo imajo tudi določeno predstavo (najsi je bila tudi še v veliki meri intuitiv- na) o jezikovnem sistemu. Zato ni nepričakovano, da naletimo že v najsta- rejših fragmentih na veliko slogovnih figur in besednih iger, od katerih nekatere jasno pričajo ne le o tem, da so poznali možen učinek jezikovne- ga sporočila pri prejemnikih, ampak tudi o tem, da so opazili značilnosti jezikovnega sistema. Med starejšimi predsokratiki je besedne igre, pred- vsem takšne, ki temeljijo na antinomijah, verjetno največ uporabljal Hera- klit; ko npr. pravi (DK22, B 62) 8 : Neumdfivi umrljivi, umdfivi neumrljivi: zakaj življenje teh je smrt onih, smrt onih je življenje teh. ne glede na filozofsko interpretacijo tega fragmenta (in mnogo podobnih drugih) ni težko opaziti, da gre za virtuozno jezikovno oblikovanje misli, ki predpostavlja zavest o semantični strukturiranosti in potencialu jezikov- " Večina prevodov je iz Sovretovih Predsokratikov (Ljubljana, 1988~, Slovenska mati- ca). 76 Keria II - 2 • 2000 ne zgradbe. Taka zavest, ki zajema tudi ravnino jezikovnega izraza in na- glasna nasprotja, značilna za grškijezik,je še očitnejša v znamenitem frag- mentu: (DK22, B 48): Lokovo ime je torej življenje, njegovo dejanje pa je smrt. z neprevedljivo besedno igro, ki temelji na razlikovanju med ~~6i:; 'lok' in ~Loi:; 'življenje' Taka vrsta uporabe jezika, zasnovane na razumevanju lastnosti jezi- kovnega sistema, se potrjuje v večji ali manjši meri takorekoč pri vseh pred- sokratskih filozofih9 , njena pogosto antinomična narava pa je gotovo po- vezana z značilnostmi zgodnjega grškega razmišljanja o svetu, v osnovi raz- petega med poloma bivajočega in nebivajočega. Druga nedvomna posebnost jezikovnega izraza v tem obdobju je me- taforičnost10. To so - zlasti, ko gre za starejše predsokratike - jasno opažali tudi kasnejši komentatorji in so se jo trudili pojasniti. Tako npr. Klement iz Aleksandrije, ko govori o Orfeju, pravi (DK l, B 22): Mar ne govori tudi Epigenes v delu O Orfejevem pesništvu, ko razlaga posebnosti pri Orfeju, da se plugi označujejo kot 'čolnički z zavitimi kole- si', brazde so 'osnutki na statvah', seme je alegorično 'nit' , in da dež označujejo 'Zevsove solze'? Seveda ni nujno, da bi bila uporaba metafor dokaz za zavestno znanje o jeziku in njegovem sistemu, saj je metaforično izražanje - tako se zdi vsaj glede na najstarejše ohranjene pismene spomenike - že od vsega začetka virtualna značilnost človeške jezikovne dejavnosti; in vendar nas močna navzočnost metafor v govoru predsokratikov opozarja na še en bistven po- jav v zvezi z jezikom teh najzgodnejših grških mislecev. Kakor namreč ne- posredno kaže Orfej, pesnik in filozof, so prvi predsokratiki oblikovali svoj izraz v okviru literarnega diskurza in s pomočjo sredstev, ki so značilna zanj, saj druge modalitete javnega izražanja, primernejše za filozoftjo, še niso obstajale 11 . Zgodnji grški filozofi so morali torej obenem razmišljati o svetu, prei- skovati, četudi samo za lastne potrebe, odnose med svetom in jezikom in možnost sporočanja z jezikom, ter postopoma ustvarjati pravila za upora- bo jezika v govoru, ki bi omogočila, da se filozofske (to je pomenilo: znans- tvene in racionalno dosežene) vsebine najustrezneje izrazijo. Ta pretvor- ba literarnega diskurza v diskurz znanosti - kakršen se bo v svoji za zahod- " Kot potrditev za to tezo bomo navedli samo še en primer iz Zenonovega dela (DKB 4): Kar se gjbije, se ne gjbije ne v prostoru, kjer je, ne v prostoru, kjer ni. 10 Značaj te metaforičnosti se s časom spreminja, saj postaja filozofski diskurz čedalje bolj izraz znanstvenega in strogo racionalnega mišljenja: spremljati to preobrazbo metafor na izrazni tudi na vsebinski ravnini bi zahtevalo posebno delo. 11 Prav gotovo ni treba opozarjati na dejstvo, da so filozofi narave svoj izraz najpogo- steje oblikovali kot ep ali epsko pesem. Dubravko Škiljan, Predsokratiki in jezik 77 no tradicijo skorajda dokončni obliki pojavil pri Aristotelu - je rezultat ogromnega in v pravem pomenu besede jezikovnega truda, ki so ga vložili predsokratiki; ta trud je moral, kakor bomo videli, spremljati tudi jeziko- slovni napor, torej neka vrsta teoretičnih elaboracij zapletenih odnosov med svetom, mišljenjem in jezikom ter jezikom in njegovo uporabo 12 • Obstoj zavestnega znanja o različnih vidikih jezikovne dejavnosti potr- jujejo v veliki meri fragmenti predsokratikov na drugi ravni analize, na ravni, ki bij o lahko imeli za raven izrecnih opažanj o jezikovnem fenomenu. Gre torej za nekatera (in najpogosteje posamezna) stališča starodavnih grških filozofov, ki se neposredno nanašajo na nekatere vidike človeške jezikovne dejavnosti, vendar niso vsebinske prvine kakšne zaokrožene in koherent- ne teorije ali filozoftje jezika. Kadar govorimo o vsebinski izoliranosti teh stališč, je to seveda treba razumeti povsem pogojno: kajti po eni strani je vedno možno, daje naredila fragmentarna ohranjenost besedil predso- kratikov iz današnje perspektive vtis izoliranosti, a da bi bile te izjave v resnici iztrgane iz teoretskega pristopa, čigar celota se nam je za vedno izgubila; po drugi strani ta stališča skoraj vedno jasno izhajajo iz filozofskih izhodišč posameznih mislecev in tvorijo z njimi celoto, ta pa v osnovi ni jezikoslovne narave. Če korpus predsokratskih fragmentov opazujemo na tej ravni, se naj- prej začudimo obsegu njihovih interesov za pojav jezika, ki seže od proble- mov sporočanjske prakse vse do vprašanja nastanka jezika in govora. Spričo tega, da delujejo predsokratiki v času, ko se je v grškem svetu na novo oblikoval prostor javne komunikacije, se nanaša velik del njihovih opažanj na teorijo in prakso te oblike medčloveškega sporazumevanja in tako predstavlja jedrne prvine tistega področja, na katerem se bo ob kon- cu obdobja, o katerem razpravljamo, vzpostavila retorika kot teoretična in praktična podlaga političnega diskurza. Veliko takih praktičnih napotkov za uspešno sporazumevanje najdemo že v izrekih sedmih modrih (DK 1 O, 3), npr. v izrekih, ki se pripisujejo Kleobulu iz Linda (Treba je biti željan poslušanja in ne blebetav. Sodržavljanom dajati najboljše nasvete.), Solonu (Pe- čati besede z molkom, molk s pravim časom„ Ne laži, govori resnico„ Česar nisi videl, ne pravi.), Hilonu iz Šparte (Pri pijači ne govori veliko, da se ne zagovo- riš„ Glej, da ti jezik ne bo prehiteval razuma.) ali Bian tu iz Pri ene (Bodi pazljiv poslušalec„ Govori ob času.) .1-i 12 O Aristotelovi vlogi pri vzpostavljanju znanstvenega izražanja cf. G1/\RD 1983, Li\RKIN 1971 ali ŠKIIJ/\N (v tisku). Prispevek predsokratikov v tem procesu bi bilo treba preu- čiti posebej, toda gotovo je bil - kakor nas opozarjajo zgodovine filozoftje, npr. WINDELB/\ND 1990, 69-105 - deloma sestavljen iz ustvarjanja znanstvene terminologi- je, čeprav se ni v tem nikoli izčrpal. 13 V nekaterih izmed teh izrekov ni težko prepoznati najzgodnejših formulacij prag- malingvističnih načel in predpogojev uspešnega sporazumevanja! 78 Krma II - 2 • 2000 Kako so se ti napotki v poznejših obdobjih preoblikovali v začetke teo- rije učinkovite uporabe jezika v medsebojnem sporazumevanju, lahko raz- beremo izjamblihovega pričevanja o nauku pitagorejcev (DK58, D 5): 14 Kajti tudi v medčloveških odnosih obstaja primerno in neprimerno, ločita pa se ta dva načina glede na možnost obstajanja razlike v starosti, ugle- du, rodbinski zvezi in dobrodelnosti ali če obstaja kaj drugega, po čemer bi se ljudje razlikovali drugi od drugih. Kajti obstaja določena vrsta obnaša- nja, ki očitno ni neprimerna v odnosu mladeniča do mladeniča, a je ne- primerna v odnosu do starejšega/ ... / Kajti pred človekom, ki si je prislu- žil ugled po moralni vrlosti, ni lepo in se ne spodobi govoriti preveč sproš- čeno / ... / Podobno se je govorilo tudi za obnašanje do staršev kakor tudi do dobrotnikov; vedenje pa da je ob vsaki priložnosti nekako pisano in raznovrstno; kajti tudi med tistimi, ki se jezijo, to eni počno ob pravem času, drugi pa ob napačnem času / ... / Pripombo o tem, daje nujno znati izbrati pravi čas za govorjenje, slu- timo tudi v Demokritovem fragmentu (DK 68, B 226): Znamenje svobodnega mišljenja je odkrita beseda, tvegano je le določiti ji pravi čas. Kljub temu je treba reči, da izraža prav Demokrit dvom o možnosti delovanja besede glede na »prava«, neverbalna dejanja in da prvi formuli- ra pozneje tolikokrat ponovljeno misel o prehodu »od besed k dejanjem« (DK68, B 55): Posnemati je treba velika dela, ne besede! V najbolj jedrnati obliki se ta Demokritov izrek glasi (DK68, B 145): Po Demokritu je beseda senca dejanja. 15 Konec koncev ta filozof jasno omejuje tudi družbeni doseg retorične veščine, ko iz nje izključuje celo veliko družbeno skupino - ženske (DK68, B llO): Žena naj se ne vadi v govorjenju: to bi bila huda reč. , O posameznih poznejših predsokratikih, predvsem sofistih, so se ohra- nila tudi pričevanja, da so se ali teoretično ukvarjali z retoriko (npr. Trazi- mah Hi) ali pa da so bili zelo spretni govorniki, katerih govori so bili pozne- je slogovni vzor poznejšim rodovom (npr. Kritias 17 ). V času delovanja sofi- stov so se seveda že razlikovale lastnosti posameznih izjav v javnem spora- zumevanju, tako da pravi npr. Dionizij Halikarnaški prav v zvezi s Trazima- hom (DK85, A 3): Poleg tega odkrivam pri Liziji vsega spoštovanja vredno vrlino, v kateri je 14 Ker je odlomek dolg, je iz njega navedenih samo nekaj najznačilnejših stavkov; iz- puščeni deli so označeni s tremi pikami. (cf Dmts 1983, 424-426). 15 Cf in DK 68, B 82 ali DK 68, B 53a. w DK85, A l. 17 Cf DK 87, A 1 ali A 20. D'ubravko Škiljan, Predsokratiki in jezik bil po Teofrastovi sodbi najboljši Trazimah, jaz pa menim, da je Lizias /. . ./Katera je vrlina, ki o njej govorim? Način govorjenja, ki izraža misli jedrnato in zaokroženo, značilen in nujen za sodne govore in za vsako resnično razpravo. 79 Toda filozofe narave, torej starejše predsokratike, je bolj zanimalo - kot smo že poudarili -vzpostavljaaje filozofskega diskurza in njegovih spe- cifičnosti, tako da najzgodnejše sledi tovrstnega interesa na ravni opažanj o jezikovni dejavnosti gotovo odkrijemo že pri Talesu v njegovih verzih, kjer se jedrnatost in enoznačnost filozofskega izražanja zoperstavlja obšir- nosti in nesmiselnosti običajne uporabe jezika. (DK 11, A 1/35/): Nič ne kaže obilo besed na pametno misel eno poišči modrost, eno, a skrbno izberi; s tem blebetačem zavezal boš jezik gostobesedni. Malce drugačno zasnovo filozofskega diskurza predstavlja Heraklit, ko si prizadeva vsebino izražanja uskladiti z naravo (DK22, B 11218 ): Izprevidnost je najpopolnejša vrlina; in modrost je, da človek resnico go- vori ter po naravi dela, s tem da jo posluša. Opažanjem, ki se nanašajo na sporočanjsko in retorično dimenzijo jezikovne dejavnosti, bi lahko dodali tudi odlomek iz Dvojnih razprav (DK 98, 8), anonimnega spisa sofističnega značaja, kjer se omenjajo tudi mne- motehnična, jezikoslovno zasnovana sredstva, ki jih potrebuje tisti, ki si mora zapomniti posamezna imena in besede. Odlomek je zanimiv že zara- di tega, ker kaže na elementarne načine analize ravnine izraza in ravnine vsebine jezikovnih znamenj. Ime Hrizipos (Zlatokonj) si je treba zapomniti tako, da ga preneseš na zlato in konja. drugi (primeri): Pirilampos (Ognjesij) tako, da ga prenese- mo na ogenj in sij/. .. / hrabrost (si je treba zapomniti tako, da se spomni- mo na) Aresa in Ahila, kovaško spretnost (s spominjanjem) na Hefajsta, bojazljivost (s spominjanjem) na Epeja /. .. / Drugo območje opomb o jezikovni dejavnosti tvorijo fragmenti, ki se ukvarjajo s fizikalnim vidikom govora, zlasti z njegovo akustično platjo. Problem percepcije in zaznavanja je bil za zgodnje filozofe narave še pose- bej zanimiv. V Teofrastovi interpretaciji je videti Empedoklova razlaga ču­ tila sluha takole (DK 31, A 86): Slušno zaznavanje nastane z delovanjem notranjih glasov: kajti ko se z glasom premakne zrak, odmeva notri (v ušesu). Kajti uho je takorekoč zvon, ki enako(?) odmeva, in imenuje ga mesena veja; ko se zrak giblje, udarja ob trde dele in proizvaja odmev. 18 MARKov1(: 1983, 32 opaža v tem fragmentu, verjetno upravičeno, stoiški navdih, zato ga ima za popolnoma nepristnega. 80 Keria II - 2 • 2000 Aetij to izraža še jasneje (DK 31, A 93): Empedokles pravi, da nastaja sluh z udarcem zraka v opno, ki je pritrjena znotraj v ušesu, da niha in sprejema udarce podobno kot zvon. Fizikalno razlago slušnega zaznavanja daje v skladu s svojim atomistič- nim naukom tudi Demokrit (DK68, A 126a): Kakor ustvarja podobo predmeta vid, ki nanj usmerja pogled po porazde- litvi, kakor pravijo matematiki/. .. / tako nekako je tudi s sluhom, le da je, kakor pravi Demokrit, prejemnik besed in da jih pričakuje kakor poso- da. Zvok se namreč spušča noter in teče noter/. .. / Ali (DK68, A 128): Demokrit pravi, da razpada tudi zrak v telesa enake oblike in se razpršuje skupaj z delci glasu. Pitagorejci, ki so temeljito preučevali značilnosti in odnose glasbenih tonov, so -po navedku iz Aristotelove Metafizike19 - ločili enostavne sogla- snike od sestavljenih, kar jim je omogočalo primerjati akorde (kvarto, kvinto in oktavo) z dvojnimi soglasniki (DK 58, B 27): Vendar pa tudi trdijo, da so Z (zeta), 8 (ksi) in o/ (psi) sozvočja, in ker so sozvočja tri, so tudi trije dvojni konzonanti. 20 Če se je preučevanje akustičnih lastnosti zvoka v začetku 5. st. pr. n. š. še nanašalo, kot se zdi, na slušno zaznavanje nasploh in ni bilo neposred- no povezano z artikuliranimi glasovi kot udejanjanjem jezikovnih enot, so Grki stoletje pozneje, kakor vemo po znamenitih odlomkih iz Platonovega Kratila,21 dobro poznali artikulacijske in akustične lastnosti v funkciji vzpo- stavljanja fonološkega sistema. To znanje je moralo temeljiti na neki vrsti spoznanja o razločevalni vrednosti jezikovnih prvin: če bila je že omenjena Heraklitova besedna igra zasnovana na razlikovanju med ~Lo<; in ~Loi; morda že prej sintagmatsko motivirana uporaba jezikovne opozicije v govoru, pri- ča odlomek iz Dvojnih razprav (to delo sicer izvira verjetno s prehoda iz 5. v 4. stoletje pr. n. š., vendar povzema starejše predsokratske vsebine in izreke22 ) čisto jasno o tem, da so Grki v drugi polovici 5. st. pr. n. š. poznali tudi razločevalno funkcijo suprasegmentalnih značilnosti (DK90, 5): ]~z pa menim, da se stvari ne spreminjajo, če se stvar doda, temveč (da se spreminjajo), če se spremeni sozvočje, na primer» Glaukos « in »glauk6s «, »Ksanthos« in »ksanth6s«, »Ksuthos« in »ksuth6s«. Ene od teh se razli- kujejo, ker so spremenile sozvočje, druge, ker se izgovarjajo dolgo ali kraj- rn Metaphys. N 6 1093 a 20. Prev. Valentin Kalan. 20 Primerjava med akordi in sestavljenimi soglasniki bi lahko bila motivirana tudi samo z njihovim številom in ne tudi z njihovo fizikalno (akustično) podobnostjo; in ven- dar Aristotel v nadaljevanju besedila pobija to stališče, kakor da bi bilo argumenti- rano fizikalno. 21 Cf Cratyl. 426 C sqq. 22 Cf LEx1KON 1970, s.v. Dissoi logoi. Dubravko Škiijan, Predsokratiki in jezik še, » Tjros« in »tyr6s«, »Sakos« in »sak6s«, spet tretje so spremenile črke: »kiirtos« in »krat6s«, »Onos« in »n6os«.23 81 Prav temu fonološkemu območju lahko, vsaj z vidika sodobnegajezi- koslmja, dodamo tudi opažanja o črkah in njihovem razmerju do fone- mov in glasov: iz Platonovih in Aristotelovih del vemo, koliko so črke (in njihov v grški rabi strogo alfabetni značaj, ki je omogočal uporabljati sko- raj fonološki pravopis) prispevale k pojmovanju abstraktnosti najmanjših jezikovnih enot ( cr-ro~ xr::t:a.). 24 Med maloštevilnimi predsokratskimi frag- menti, v katerih se črke povezujejo z jezikom, izstopa tisti, po kateremje morda Epiharmos uvedel znamenja za 0 in X, kar bi pomenilo, daje raz- likoval pridihnjene od nepridihnjenih nezvenečih zapornikov /t/ in /k/ (DK23, A 6b): Po Aristotelu je bilo sprva 18 (se. črk)/ .. / a bolj se nagiba k mnenju, da je 0 in X dodal Epiharmos, ne Palamedes. 25 Opažanj o drugih ravninah, na katerih se na izrazni ravnini pojavljajo različne enote v predsokratski dobi, je zelo malo, vendar to ni nenavadno, saj se je od vseh filoloških disciplin, kakor je znano, pri Grkih najpozneje pojavila prav slovnica. In vendar obstaja pozno - in zaradi tega ne prav prepričljivo - pričevanje iz bizantinske dobe v sholijah k Veščini slovnice Dionizija Traškega, po kateremje bil predsokratik Teagenes (iz 6. st. pr. n. š.) začetnik pravega slovničnega opisa grškega jezika26 • Veliko prepričljive­ je zveni podatek iz leksikona Suda (na žalost je prenesen v negotovi preda- ji), da je bil sofist Trazimah prvi pozoren na skladenjsko zvezo stavka (DK 85, A 1): Trazimah Halkedonec, sofist iz Halkedona v Bitiniji /ki je prvi opozoril na stavčno zvezo in na dele stavka in uvedel današnji slog govorniške umetnosti .. ./ Nasproti temu je zanimanje za raven vsebine jezikovnih znamenj in njen odnos do označenih zunajjezikovnih pojavov ena od najstarodavnej- ših »jezikovnih« tem v grški filozofiji, še zlasti kadar gre za različne tipe etimološkega raziskovanja in sklepanja. Kajti cela vrsta filozofov je bila pre- pričana, daje trenutna oblika besede rezultat sprememb, ki so se odvijale v teku časa: iskanje izvirne, prvotne besedne oblike in vsebine, njenega etimona,je bilo v funkciji preučevanja njene ustreznosti zaznamovanemu 23 f:Aa,uxoi:; »Glavkos«, y:Aa:ux6i:; »bleščeč«, Sci.v&oi:; »Ksantos«, ~a:v&6i:; »plav«, Sou- &oi:; »Ksuthos«, ~ou&6i:; »uren«, Tupoi:; »Tiros«, -c-up6i:; »sir«, cr&xoi:; »vreča«, cra:x6i:; »ograja«, xif.p-roi:; »mOČ«, xpa:-r6i:; »glave«, OVO<; »Osel«, v6oi:; »Um«. 24 Cf ŠKII,JAN 1990, 218 sq. 25 O črkah je govora tudi v Aristotelovi interpretaciji filozoftje atomistov (Metaphys. A 4. 985 b 4 = DK 65, A 6), kjer se na njihovem zgledu prikazuje, da razlagata Levkip in Demokrit razlike po obliki, razporeditvi in položaju; toda v tem besedilu je zgled sam morda Aristotelov, in ni prevzet iz izvirnih spisov. 2';DK8, la. 82 Keria II - 2 • 2000 pojavu ne glede na to, ali so izhajali iz konvencionalističnih ali fizeističnih stališč.27 V Platonovem Kratilu, v katerem udeleženci razprave o jeziku izpelju- jejo svoje argumente iz etimoloških dokazov, se ena izmed etimologij pri- pisuje že Orfeju ali vsaj njegovim privržencem (DK l, B 328 ): Neki ljudje celo trdijo, da je telo ( crwµtX) duši grob ( cr-Yj µtX), ker je v seda- njem svojem življenju takorekoč pokopana. In ker duša vse, kar ima ozna- niti, oznani po telesu, je vzdevek cr-YjµtX za telo tudi iz tega razloga prime- ren. Predvsem pa so uvedli, se mi zdi, to ime Oifejevi učenci, misleč, da dela duša pokoro, za kar jo pač dela, telesno ogrado pa ima, da je varno sprav9·ena, podobno kakor v ječi. Telo da je potemtakem, kakor ime samo pravi, duši toliko časa zapor/ .. ./ V filozofski razpravi o tem, ali izvira duša iz toplega ali hladnega pra- počela, ki seje odvijala med Hiponom in Heraklitom, je bila etimologija besede, kot se zdi, za oba zelo pomemben dokaz za pravilnost lastnega stališča (DK38, A 10): Hipon in Heraklit postavljata eno od dveh nasprotij, eden od njiju toplo- to, češ da je počelo ogenj; drugi hlad, ker postavlja za počelo vodo. Vsak izmed njiju, kot pravi, si prizadeva najti etimologijo za besedo ~ux~ ( du- ša) glede na svojo predstavo, tako da pravi eden, da se za živa bitja reče, da živijo, od vrenja (~eC: v), kar pride od toplote; drugi pravi, da se ~ux~ imenuje po hladu ( ~uxp6v), po čemer ima obstoj. Čeprav se v poznejših obdobjih etimološke raziskave nadaljujejo, se težišče prenaša v smer problemov, bližjim današnjemu pojmovanju seman- tike in leksikologije. Tako je npr., kakor se navaja v Platonovem dialogu Protagoras,2!1 Prodikos vztrajal pri pomensko natančni rabi besed in razli- kovanju navideznih soznačnic, medtem ko je po Poluksu Kritias skoval ve- liko novih besed. Dve takšni se navajata v DK 88, B 71: Kritias je govoril 'odsoditi' za 'odpustiti kazen' ali 'zavrniti razsodbo~ to bi mi imenovali 'oprostiti z glasovanjem'. Taisti je tudi govoril 'razsojati' namesto 'soditi celo leto'. Končno sta se na tej ravni opažanj o jezikovnem fenomenu med pred- sokratskimi fragmenti ohranjeni dve teoriji o nastanku govora. Eno izmed njiju je, ko je pod Protagorovim imenom povzemal mit o nastanku člove­ ka, omenil Platon:~0 Kmalu je s svojo umetnostjo razčlenil tudi zvoke glasu v posamezne bese- 27 O predsokratskih razsežnostih razprave, ki se bo pozneje preobrazila v znamenito razpravo o značaju jezika qiucre:~ ali v6µcp, bomo govorili malo pozneje. 28 Cratyl. 400 B-C. w Protag. 337 A-C, 340 A-B = DK84, A 13-14. 30 Protag. 322 A = DK80, C l. Dubravko Škiljan, Predsokratiki in jezik de, poleg tega pa si je iznašel domovanje, obleko, obutev in odejo ter sred- stva za prehrano iz zemlje. 83 Medtem ko je pri Protagorijezik samo eno izmed odkritij, ki tvorijo civilizacijski kontekst človeškega življenja, je bila Demokritova teorija gloto- gonije v obliki, v kakršni jo prinaša Diodor, veliko obsežnejša (DK68, B 5,1): Glas jim je bil tedaj še nerazločen in zmešan, zato so začeli počasi besede razčlenjevati in po dogovoru postavljati označitve za posamezne predmete ter si tako omogočili sporazumevanje o vseh rečeh. Ker pa so taka združe- vanja nastajala po vsej zemlji, pripravni za prebivanje, in niso govorili vsi enega jezika - saj so posamezne trume kar po naravi uravnavale vsa- ka svoj govor-, je prišlo do raznih posebnosti v narečjih in ti prvi tropi so postali dedje vsem narodom. Predsokratiki so torej zares spoznali številne vidike jezikovnega feno- mena, toda na tej ravni predstavljajo njihove ugotovitve samo membra di- siecta, ki bijih bilo izredno težko zbrati v zaokroženo teorijo. Toda glede na to, da so si grški misleci te zgodnje dobe, zlasti tisti iz rodu kozmologov in filozofov narave, nedvomno prizadevali spoznati celoto sveta in vzposta- viti odnos med makrokozmom in človeškim posamičnim mikrokozmom, ter glede na to, da so vedeli, da se tega odnosa ne da vzpostaviti drugje kakor v mišljenju in jeziku, je treba predpostaviti, da morajo biti v korpusu njihovih fragmentov ohranjene tudi sledi celovitejših pogledov na jezik. Tako se bližamo tretji ravni preučevanja predsokratskih stališč, na ka- teri bomo skušali dognati in izločiti prav tiste fragmente, ki vsebujejo (če­ tudi v možni interpretaciji ex post) koherentnejše teorije jezika. Ker se vse do Platona in Aristotela v grški filozoftjijezik zares ne pojavlja kot ekspli- citni (in še manj kot osrednji) objekt preučevanja, predstavljajo take teori- je samo elemente večjih filozofskih sistemov in ne smemo pričakovati, da bodo ekstenzivno razlagale celoto jezikovnega fenomena. Zaradi njihove- ga tako omejenega in v glavnem parcialnega značaja bomo to raven preu- čevanja imenovali raven jedrnih jezikoslovnih teorij, tako da bomo predpo- stavljali, da so bile vsaka po svoje in v različni meri nukleusi, ki so omogo- čili ustvarjanje kasnejših obsežnejših teorij jezika, govora in jezikovne de- javnosti, kakršni sta bili peripatetična in stoiška teorija. Tovrstne fragmente - a ti so v svoji neposredni obrnjenosti v jezikovni pojav za sodobno jezikoslovje gotovo najzanimivejši - je, kot se mi zdi, naj- primerneje obravnavati v njihovi diahroniji, kolikor nam jo naše vedenje o življenju posameznih predsokratikov dovoljuje vzpostaviti. Ker so se na- mreč starodavne grške filozofske zgradbe vzpostavljale v nenehnem dialo- gu (ki se je odvijal skozi stoletja) in se pri tem tako navezovale druga na drugo in svoja stališča postavljale druga proti drugi, se tudi te jedrne teori- je jezika gradijo v določeni kontinuiteti. 84 Keria II - 2 • 2000 V dobi najstarejših mislecev, v času, ko se filozofski diskurz šele vzpo- stavlja, je bil osnovni problem, ki se je vsiljeval predsokratikom, problem možnosti spoznavanja stvarnosti in sporočanja tega spoznanja, kar se v skraj- ni konsekvenci zvaja na problem razmerja med znakovnim,jezikovnim uni- verzumom in zunajznakovno stvarnostjo, zaznamovano z jezikovnimi zna- menji. O teh vprašanjih govori (še v verzih, torej v pesniškem izrazu) Kse- nofan, ko očitno meni, da popolno spoznanje resničnosti ni možno in da je dvomljiva celo možnost izrekanja stvarnosti. (DK21, B 34): Ni ga bilo še moža, pa tudi nikoli ne bo ga, pravo da videl bi kdaj o bogovih in vsem, kar biva kajti četudi pogodil slučajno bi čisto resnico vendar ne vedel bi sam: saj vse je gola domneva. Potem ko je Ksenofan ugotovil, da popolnoma resnično znanje ne obstaja, s pogojnostjo drugega stavka (Kajti četudi pogodil/ ... /), kot se mi zdi, pravzaprav kaže, da med jezikom in stvarnostjo ni adekvatnosti, ki bi omogočila resnično sporočanje že tako nepopolnih spoznanj. Najsi je Ksenofanov fragment še tako odprt za različne interpretacije, je preprost, če ga primerjamo z znamenitim Heraklitovim odlomkom (DK 22, B 1), kije stal morda na začetku njegovega filozofskega spisa, v kate- rem se razlaga A6yoc;: Za ta Lagos, dasi je večen, ljudje nimajo razumevanja, ne preden o njem slišijo ne ko so slišali: zakaj čeprav se po njem vse dogaja, so enaki neizku- šenim, kadar se poskušajo ob takih besedah in delih, kakršna oznanjam jaz, ko sleherno reč po njeni naravi razčlenjujem in pojasnjujem, kako je z njo. Drugi ljudje pa si prav tako niso v svesti tega, kar v bedečem stanju počno, kakor se ne zavedajo tistega, kar delajo v spanju. Tudi če se ne oziramo preveč na filološka vprašanja (ki pa so lahko zelo bistvena tudi za jezikoslovno interpretacijo) kot tista, ali m:~p&w tukaj pomeni »izkušati« ali »pridobivati si izkušnje«, ali so E:rcc:cx »mots« ali »pa- role« 31 v saussurejevskem smislu tega pojma, je očitno, da se postavlja problem, kaj je za Heraklita A.6yoc; in v kakšnem odnosu je do jezika in un1verzuma. Za razliko od starejših, včasih zelo raznolikih filozofskih razlag pojma A.6yoc; pri Heraklitu32 se sodobni interpretatorji v glavnem strinjajo o tem, da ta pojem zaznamuje zakon in temeljni princip ustroja sveta. Tako pravi Coseriu, daje A.6yoc; hkrati zakon sveta in ratiosamega Heraklitovega nau- ka, ki se - iz zornega kota grškega filozofa, ker je njegov nauk resničen - nujno ujemata33 • Takšen A6yoc; se da, kakor meni Coseriu, pojmovati bo- 31 Za tako analizo cf CosERIU 1975, 21-25. 32 Delni vzorec teh interpretacij je v CosERIU 1975, 22 sqq., in v Voilquinovi opombi ob prevodu (PENSEURS 1964, n. 48, p. 233); sam Voilquin prevaja Myoc; kot »mol«. 33 Cf COSERIU 1975, 23. Dubravko Škiijan, Predsokratiki in jezik 85 LAdv eq:iuv 2 • Marsikdo bi se utegnil navdušiti nad temi besedami, ker bi v njih videl pristen umetniški izraz humanizma avant la lettre. In vendar bi, četudi je njegovo navdušenje še tako veliko in pristno, ne smel preslišati opozorila Bruna Snella, da se nanašajo zgolj na q:iLAoL, na tiste, ki so Antigoni ljubi, torej na prijatelje, sorodnike in privržence, pri tem pa je prav nič ne ovira, da bi ne mogla strastno sovražiti svojih sovražnikov in jim priželeti vsega zla3 • Za nikakršno zavest o dostojanstvu vsakega človeka in za ljubezen do vseh ljudi, ki sta bistvo humanizma, torej ne gre. Takšen je odgovor duhov- nega zgodovinarja, in smemo si misliti, da tudi klasičnemu filologu, ki se zaveda, da »je njegova naloga raziskovanje okoliščin prvega priobčenja pe- snitve ciljnemu občinstvu«,4 ne zveni tuje. Ob Snellovi dragoceni kultur- nozgodovinski korekciji pa se nam zastavlja vprašanje, kaj vse to pomeni za branje literarnih del, saj teh ne beremo zgolj kot zgodovinskih dokumen- tov, kot pričevanj o resničnosti neke pretekle dobe, temveč zato, da bi poglobljeno doživeli sami sebe in svet, v katerem živimo. Čeprav tu ni pro- stora, da bi razpravljali o razliki med estetskim in umetniškim in o tem, kaj je pravi smoter branja umetniških besedil, moramo vendarle brez uteme- ljevanja predpostaviti, da v umetniškem doživetju - za razliko od estetske- ga - bralčeva duhovna skušnja postane (na zelo kompleksen in zapleten način) bistveno analogna umetnikovi; to pa pomeni, da ima slednji do umetniških besedil nujno tudi bolj neposreden, duhovno izkustven od- nos. Toda ali je to v primeru antične umetnine pri vsej različnosti civiliza- cijskega in kulturnega konteksta, ki vpliva na človekovo mentaliteto, sploh 2 Vsa Sofoklova v celoti ohranjena dela navajam po knjigi Sophoclis Fabulae, ed. H. LLoyd:Jones and N. G. Wilson, Oxford 1990. 3 B. Snel!, Die Entdeckung der Menschlichkeit und unsere Stellung zu den Griechen, v: B. Snel!: Die Entdeckung des Geistes, Hamburg 1955, str.: 338. 4 H. Patzer, Methodische Grundsiitze der Sophoklesinterpretation. Poetica 15, 1983 (str. 1- 33), str. 6. Brane Senegačnik, Nekaj rnisli o drarnaturski vlogi značaja v Sofoklovih tragedijah 99 mogoče? Ali ni največ, kar zmore sodobni bralec, to, da pristno doživlja antično umetnino zgolj kot estetski fenomen, da občuduje njeno drama- turško tehniko in larpurlartisitično uživa v lepoti pesniških podob? Ali je literaturo preteklih dob nujno treba brati anahronistično, če naj jo doživ- ljamo umetniško, kot svojo duhovno izkušnjo? V konkretnem Antigoni- nem primeru najdemo odgovor, da to ni potrebno. Antigona namreč pred- vsem ljubi, poudarja pozitivni vidik življenja, ne glede na to, kako omejena je njena ljubezen. Čas, v kateremje drama nastala, še ni poznal pojma dostojanstva slehernega človeka; pomagal ga je odkriti 4. stoletju pr. Kr., čeprav tudi tedaj ta ideja še zdaleč ni dozorela v naziranje in praktične oblike politič­ nega in pravnega življenja, kijih poznamo danes. Toda njeno sporočilo se v tej zgodovinsko modificirani, a vendarle nedvoumni obliki glasi: »Moje bistvo je v ljubezni.« in glede na okoliščine pomeni Antigonina drža izjem- no pomemben korak k spoštovanju človekovega dostojanstva. V njej lahko tudi sodobni bralec, ki upošteva zgodovinsko realnost, začuti isti vzgon, ki je po stoletjih zorenja pripeljal do dogme o posamični ustvarjenosti vsake človeške duše in še stoletja kasneje do deklaracije o človekovih pravicah. Lahko bi rekli, da stoji Antigona nekje ob začetku rezultante istih duhov- nih silnic, ki nosi tudi avtentično občutena človekoljubna prizadevanja so- dobnih ljudi.Torej ne ignoriranje, temveč poglobljena analiza zgodovin- skih okoliščin je tista, ki nam lahko odkrije duhovno bistvo Antigoninega sporočila in nam omogoči, da ga doživimo umetniško, se pravi kot del lastnega sveta. Če razumemo umetnost v zgoraj skiciranem smislu, nam je jasno, da je pozornost na zgodovinska dejstva zelo razsvetljujoča in potreb- na, daje tako rekoč neogibno pomagalo pri odkrivanju duhovnega sveta. Nasplošno vzeto, bi bilo brez pojmov, ki so nastali šele v našem času, tudi raziskovanje antike bistveno okrnjeno, če bi bilo sploh mogoče. Ko]. C. Kamerbeek razmišlja o problemu individuuma in norme pri Sofoklu, pravi, da bi bil v veliki zadregi, če bi ga kdo vprašal, kako bi se v grščini 5. stol. pred Kr. glasil natančen ekvivalent za izraz »norma«, medtem ko je izraz »individuum« v klasično grščino sploh neprevedljiv; toda če v jeziku nekega časa ni naj ti določenega izraza (oziroma ekvivalenta za neki izraz v sodobnem jeziku), to seveda sploh ne pomeni nujno, da tedaj ni obstajalo tisto, kar z njim označujemo5 , pa tudi da ni bilo na neki način registrirano v zavesti tedanjih ljudi in ni vplivalo nanjo. Zrcalno sliko takšne zadrege pa nam ponuja angleški filolog H. D. F. Kitto: grško besedo B-e:6c; zna sicer prevesti vsak šolar, ki se je mesec dni učil grško, z besedo »bog« [god], toda s takšnim prevodom smo šele na začetku opravila, kaj ti naša beseda 5 J. C. Kamerbeek, Jndividu et norrne dans Sophocle, v: Le theatre tragique. Edition du Centre National de la Recherche Scientifique, Paris 1962, str. 29 =Individuum und Norm bei Sophokles, v: H. Diller (izd.), Sophokles, Darmstadt 1967, (nem. prev. M. Schon), (str.79-90), str. 79. 100 Keria II - 2 • 2000 »bog« [god] vključuje en niz predstav, beseda .&e:6i; pa drugega; vseeno pa poskušamo dojeti njegovo pravo vsebino - ravno to je bistveno opravilo interpretacije.ti Med pojme, ki so se v vsej svoji kompleksnosti artikulirali šele v sodob- nem času, ki pa so vendarle odločilnega ali vsaj nespregledljivega pomena za interpretacijo antične umetnosti, še posebej pa dramatike, sodi pojem značaja. Kakšno dramaturško in umetniško razsežnost antičnih dramskih del lahko odkrijemo z značajsko analizo? Preden se posvetimo konkretne- mu pretresu dramaturške vloge značaja Sofoklovih dramskih likov, bomo na kratko (kolikor je potrebno za osnovni namen pričujoče razprave) os- vetlili vsebino pojma »značaj«, kot se je oblikoval v sodobni filozofiji in psihološki znanosti, in kot jo lahko najdemo pri tistih antičnih grških pis- cih, ki so bodisi potencialno najbolj relevantni za Sofoklovo pojmovanje bodisi najpomembnejši za antično pojmovanje dramskega značaja nasploh. Sodobno pojmovanje značaja Sodobni pojem značaja srečamo v pogovornem jeziku, v psihologiji, filozoftji in dramaturgiji. Če ima na vsakem področju, kjer se uporablja, ta izraz svoje specifične vsebinske poudarke, pa vedno označuje celoto last- nosti posameznega - realnega ali fiktivnega - človeškega bitja ali njegovo bistvo. 7 Zlasti v filozoftji in psihologiji, kjer seje v novejšem času sicer bolj uveljavil izraz osebnost, so se znanstvena spoznanja o značaju močno razši- rila in obogatila, kar je pomembno tudi za literarno teorijo in dramaturgi- jo. Slednji se sicer ukvarjata predvsem s »kvazirealnimi človeškimi liki«, ki pa praviloma niso ustvarjeni po teoretičnem psihološkem konceptu, tem- več z umetniško intuicijo, z neposredno odslikavo žive realnosti, v kateri je zajeto neizčrpno bogastvo tem, kijih odkrivajo in obdelujejo razne pano- ge znanosti in mišljenja.8 Značaj dramske osebe je sicer res zamejen z dram- 6 H. D. F. Kitto, Human and Divine Drama, v: Sophocles Dramatist and Philospher, London 1958, str. 43-46. 7 Prim. za psihologijo: Arthur S. Reber, Penguin Dictionary oj Psychology, London- New York-Victoria-Toronto-Auckland, 1995, str. 120: As the psychological use ofthe term evolved it came to mean: 2. The sum total or integration of ali such markings (traits) to yield a unified whole which reveals the nature (the ,character') of a situation, of an event or of person.<„.>Today it is much more common to find the term personality; za filozofijo: Simon Blackburn, The Oxford Dictionary oj Philosophy, Oxford University press (Oxford etc.) 1994, str. 61: A per- son's character is the sum total of dispositions to action (including thinking and saying). 8 Na sorodnost psihološke in dram turške problematike kaže že izvor besede osebnost v mnogih modernih jezikih, kjer se je ta novi psihološki pojem razvil: besede perso- nality, Personlichkeit, personalite, personalita izhajajo iz latinske besede persona, Brane Senegačnik, Nekaj misli o dramaturski vlogi značaja v Sofoklovih tragedijah 101 skim konfliktom in določen s situacijami, ki se razvijajo iz tega konflikta in v tem smislu res ni celostna človeška duševnost.9 Kljub temu pa ni mogoče reči, daje samo skupek značilnih lastnosti, kijih razodeva njegova odrska pojava oziroma besede drugih o njem. Prav tako tudi ni zgolj funkcija dram- skega dejanja, kakor meni npr.Vladimir Kralj, 10 temveč je domišljijsko us- tvarjena celostna osebnost, ki pa se razodeva le v- z dramskim konfliktom - omejenem obsegu. K značaju kot bistvu osebnosti sodi tudi dogajanje v njegovi notranjosti, njegova »eksistencialna perspektiva« in občutenje sve- ta. Vse to pa je pogosto mogoče bolje in nazorneje izraziti s slikanjem at- mosfere, z »nadrealističnimi«, pravljičnimi podobami in s »pesniškim pre- tiravanjem«: v njih prepričljiveje začutimo živi utrip notranjega sveta dram- skih oseb. 11 Tudi »mrežo simbolov in podob« lahko razumemo kot šifro, ki pomeni odrsko masko (oziroma zarezo, skozi katero seje okrepil in modificiral igralčev glas) in odrski lik, ki ga ponazarja. Opozoriti pa velja tudi, daje že Aristotel uporabljal isti izraz za dramske značaje in za značaj kot psihološko kategorijo. !i Celo pri odrski upodobitvi realnih zgodovinskih oseb so za njihov dramski karakter pomembna le tista biografska dejstva, kijihje dramatik upošteval pri svoji koncep- ciji teh likov kot relevantna za dramski konflikt (v karakterizacijo lahko seveda pri- tegne tudi dejstva izven neposredne dramske resničnosti, na katera zgolj aludira, ker pričakuje, da sodijo v krog splošnega zgodovinskega vedenja njegove publike. Za grško dramatiko je seveda posebej pomembno mitološko izročilo, iz katerega so zajeti dramski liki: to izročilo je bilo sveta zgodovina in v njem so se v nekem smislu tudi prenašala »dejstva« iz življenja mitolškihjunakov. Na splošno pa je tudi tu ime- la veliko besede dramatikova ustvarjalna domišljija in njegova konkretna koncepci- ja dramskega konflikta. Za Sofoklovo dramatiko je zelo pomembna t. i. dramska preteklost glavnih junakov (ki leži izven neposredne dramske resničnosti), saj so »nam ti pogosto prikazani v perspektivi svoje preteklosti« (Kamerbeek, nav. del. (glej op. 5), str. 85). rn Prim. V. Kralj, Dramaturški vademekum, Ljubljana 1984, str. 64. 11 Nastavke podobnega pojmovanja najdemo tudi pri Kralju (glej op. 10), str. 45-46, ki pa te razsežnosti značaja vidi samo pri poantičnih, zlasti pa pri Shakespearjevih junakih, poleg tega pa je v svojih formulacijah pogosto nejasen: »Hamletova melan- holija, njegova igra blaznosti ima gotovo poteze karakterološke patologije, toda ves način, kako se Hamlet odziva na dogodke okoli sebe in v samem sebi, je poetično občuteno in izraženo protislovje sveta, v kateregaje postavljen.« Pustimo ob strani vprašanje Hamletove patološkosti; če rečemo, da vse njegovo odzivanje je poetično izraženo protislovje njegovega sveta, potem nam značaj res pomeni zgolj funkcijo dramskega dejanja. Toda: ali bi ne bilo ustrezneje reči, da v njegovem odzivanju odseva protislovnost sveta? Ali bi ne bili tako pravičnejši do resničnosti (Shakespea- rejevega, antičnega in vsega tradicionalnega evropskega) dramskega sveta, kjer gle- dalec spoznava svet skozi like samostojnih dramskih oseb, podobno kakor v resnič­ nem življenju ne moremo izstopiti iz temeljnih oblik človeškega doživljanja? Kdor bi se proti temu skliceval na Aristotelovo misel, da so v tragediji predmet posnema- nja dejanja in življenje oseb, njihova sreča in nesreča, ne pa te osebe same (Poetika VI 1450a 10), bi ne smel spregledati, da se pri njem skozi odločitev, ki je neka oblika dejavnosti, najbolj razkrije prav bistvo osebe (prim. Nikomahova etika, IV 1111 b). Dejanja in značaj se tako medsebojno osvetljujejo in pojasnjujejo, to pa je 102 Keria II - 2 • 2000 prek katere dramska oseba »bere« globljo in širšo resničnost svojega bitja in sveta, v katerem živi. Šele tako lahko tudi iz iger, ki so zasnovane na ekonomiji simbolov, razberemo za umetnost bistveni eksistencialni mo- ment. Tako pojmovanje značaja nam, denimo, pomaga, da v Trahinkahsicer lahko vidimo najbolj nenavadno Sofoklovo igro, ne pa tudi nerazumljive uganke, kakor so jo nekateri interpreti. 12 Obenem pa se nam tako pri iska- nju odlik tradicionalno manj cenjenega dela ni nujno treba zateči k preti- rano simbolični razlagi, pa tudi ne ravnati kot nekateri kritiki, ki so v Tra- hinkah videli predvsem zanimiv dokaz za to, da so Sofokla kljub vsej njego- vi človečnosti in religiozni globini fascinirale teme, ki so bile šele sekun- darno povezane s to problematiko, 13 kar pa ob takšnem pojmovanju zna- čaja nikakor ni več nujno. Wolfgang Schadewaldt ugotavlja, daje vsako zgodovinsko obdobje in- terpretiralo Aristotelovo »definicijo« tragedije v skladu s svojimi lastnimi kulturnimi interesi in razumevanjem umetnosti in da tako počnemo tudi mi, kar pa ne pomeni, da je naša interpretacija nujno napačna, nasprotno: iz tega interesa »nam lahko zrastejo novi organi, s katerimi bomo morda odkrili vidike, ki so dosedaj ostali prikriti.14 Za raziskovanje značaja dram- skih likov, ki so iz umetnikove intuicije in domišljije zrasle v celostne člo­ veške podobe, pa velja takšna ugotovitev še v večji meri kot za interpretaci- jo teoremov. Če Sofoklov čas za pojem značaja ni poznal izraza, ki bi bil povsem ekvivalenten temu, ki ga uporabljamo v pričujoči analizi, zato se- veda še ni mogoče dvomiti o tem, da so ljudje v njegovem času imeli značaj v tem smislu, kot o njem govorimo mi danes. Če ta predstavlja fundamen- talno človekovo resničnost, ki se manifestira kot zaokrožena enotna tele- sno-duševno-duhovna celota, potem sije biološko in psihološko nemogo- če predstavljati, da tega pojma ne bi mogli uporabljati v zvezi z antičnim človekom. 15 Tudi odrski liki so načeloma izraščali iz takšnega intuitivnega blizu sodobnemu pojmovanju Schelerja in zlasti Guardinija, po katerem prodremo do biti osebnosti (značaja), do njene substance, z zrenjem na njeno dinamično javljanje v dejavnosti. 12 Npr. H. F.Johansen, Lustrum 1962. 13 Prim. npr. F.]. H. Letters. The Life and Work of Sophocles, London 1951, str. 200: It bas a further intersest as suggesting that the plastic genius of its author in ali probability made severa! experiments ofthe kind- a useful reminder that for all his religious depht and humanity the poet and artist in Sophocles could be fascinated by themes concerned only secondarily with religious or even human issues. 14 W. Schadewaldt, Die griechische Tragodie, TiibingerVorlesungen Bd. 4, Frankfurt am Main, 1992, str. 21-2. 15 Odlično analizo pesnikovega in gledalčevega značaja na eni ter značaja odrskih likov na drugi strani je prinaša K. von Fritz, v razpravi Entstehung und lnhalt des neunten Kapitels von Aristoteles' Poetik v:Antike und moderne Tragodie, Berlin 1962, str. 447-457. Brane Senegačnik, Nekaj misli o dramaturski vlogi značaja v Sofoklovih tragedijah 103 človekovega samodojemanja; koliko prostora so antični tragedi namenili njihovi neposredni psihološki obravnavi in koliko so imeli to samodojema- nje dramskih oseb le za samoumevno predpostavko, a obenem za manj pomemben element dramskega dejanja, je stvar narave grške tragedije in dramaturške koncepcije vsakega od njih. Preprosteje povedano: tudi an- tični odrski liki so upodobitve človeškega značaja, ki ga sodobne interpre- tacije lahko na novo osvetlijo; kako podrobno pa je oblikovan in kako bis- tven je za dramsko dejanje, pa je vprašanje, na katerega morata odgovoriti literarna in duhovna zgodovina. Pojmovanje značaja pri Grkih Sodobni pojem značaja izhaja iz grške besede x.cxpcxx•~p, ki pomeni najprej vse, kar je vdolbeno oziroma vrezano, npr. podbo na kovancu, pe- čatno podobo ali znamenje ipd. Že Teofrast pa v svojem znamenitem delu Xcxpcxx•'fipe:c; uporablja besedo v psihološkem pomenu, vendar gre pri njem predvsem za opis značilnih načinov ravnanja v značilnih situacijah (te so skoraj v celoti vzete iz povsem vsakdanjega, poudarjeno »banalnega« živ- ljenja in komično obarvane) in na tej podlagi so potem določeni značilni psihološki tipi. Pri sodobnem pojmu značaja pa ne gre za tip, temveč za bistvo psihološke individualitete. Psihološka tipika je v antični dramatiki značilna za Menandra, v sodelovanju s katerimje morda nastalo tudi Teo- frastovo delo, ter nasploh za t. i. novo komedijo v obdobju helenizma; tragiški oder klasične dobe pa je ni poznal. IG Bliže sodobnemu pojmu je Aristotelova opredelitev z izrazom ~&oc;; tega je obravnaval na eni strani v kontekstu etične filozoftje in na drugi v kontek- stu poetike. Povsem nedvomno je torej v dramskih likih videl bistveno iste razsežnosti kot v psihi realnega človeškega bitja. Bistvo človekovega značaja je namreč v njegovi sposobnosti odločitve in to velja tako za zgodvinskega človeka17 kot za dramski značaj. 18 V tragiški umetnosti pa ima značaj drugo najpomembnejšo vlogo, takoj za dramskim zapletom (µu&oc;) in po Aristo- telu naj bi imel štiri bistvene lastnosti: bil naj bi dober (X.P"YJCT"t"OV), umesten (&.pµ6nov), skladen z izročilom ( oµowv) in dosleden ( oµcxMv) .19 rnPrim. von Fritz, str. 448: Die Tragodie stellt im Gegensatz zur sogennanten Neue- ren Komoedie, aber auch z. B. zu OOXEL -6j apn~ xat µcxAAOV -ra -Yj&'Y) xplvELV 't"WV 7tprXi;EWV. 18 Prim. Poetika, VI 1450b: fon oE: -lj&oc; µE:v 't"O 't"OWU't"OV o O'YJA01: 't"~V 7tpoalpEO"LV, 07t0LO( ne;, 0L07tEp OUX exoucrLV ~,\toc; verstanden werden. 20 ]. C. Kamerbeek, Sophocle et Heraclite, Studia Vollgraff, 1948, str. 84-98. 21 Prim. Schadewaldt, (glej op. 21), str. 23. 22 Prim. Aristotel, Poetika VI 1450a 10: :X.lltt <~> EDOIXtµovLIX :X.IXL ~ :X.IX:X.OOIXtµovLIX ev ri;p&~e:t dcrL :x.IXL ,c) 't'el.oi:; ri;pcx~ti:; ni:; fo,L, o0 ri;oto't''Y)<;; Schadewaldt, (glej op. 21), str. 23. 23 B. Sneli, Hermes 61 (1926), str. 364; G. S. Kirk andJ. E. Raven, The Presocratic Philosophers, Cambridge, 1957, str. 214; W. K. Guthrie, A History of Greek Philo- sophy, I, Cambridge 1962, str. 482. 24 Prim. Teognid, Eleg. 1, 163-164: dcrLv 01 o'~ ~OUA~ 't' 1 &yllt&Yj :X.IXL OIXLµovt OELA<;i µmx&L~oucrt, 't'el.oi:; o' E:pyµIXO'LV o0x ETIE't'IXL. 25 Primerjaj komentar M. Marcovicha v: Heraclitus, Greek Text with a Short Com- mentary by M. Marcovich, Merida 1967, str. 503. Brane Senegačnik, Nekaj rnisli o drarnaturski vlogi značaja v Sofoklovih tragedijah 105 nija dogodkov, ki vodi človeka k sreči ali nesreči in vodenje te linije je potemtakem pravo področje pristojnosti demonov.) Prava ost Heraklito- vih besedje v tem, daje vsak posamezen človek odgovoren za svoje ravna- nje, da so njegove odločitve odvisne in njegova dejanja odvisni predvsem od njegovega značaja. 26 Po tej (najprepričljivejši obstoječi) interpretaciji potemtakem najdemo že pri Heraklitu bistvene poteze sodobnega pojmo- vanja značaja oziroma osebnosti: individualnost, moralna odgovornost in morda (glej op. 29) celo z njo povezane metafizične razsežnosti. Značaj v Sofoklovih dramah Vprašanje značaja pa je še posebej aktualno pri Sofoklu, kjer je posa- meznik nesporno v središču dramskega dejanja in seveda je za nas ključne­ ga pomena, kako se le-ta zrcali iz dejanj in besed njegovih junakov. Albin Lesky ugotavlja, da je pomen besed i:pucru; in i:puw ( i:puoµcxi) pri Ajshilu vezan dosti bolj na pretekle dogodke in njihov vpliv pri Sofoklu pa na celotno bistvo posameznega človeka, ob tem pa se ti izrazi pri Sofoklu tudi veliko pogosteje pojavljajo.27 (Nikakor pa ni nepomembno tudi njegovo stališče, da je Aristoteles po krivici postavil ~&o~ za µu&o~ in da najdemo v Sofoklovem življenjepisu izrecne namige, da je bil pesnikov pogled druga- čen.28) Najprodorneje pa je analiziral problem značaja in človekovega sa- 2n Isti, str. 502 razlaga, da pomeni ~.Soc; na tem mestu» 'the individual character with moral qualities' on which depend a man' s decision and the way he acts in life«. Pri tem nasprotuje Snellovi interpretaciji (glej op. 26), po kateri pri Heraklitu še ne moremo govoriti o značaju, ker ta beseda (v nemščini, lahko pa bi rekli, da v pojmo- vanju modernega evropskega človeka nasploh) vedno poudarja lastno voljo, okate- ri pa Heraklit ne govori nikjer; po Snellu torej pri Heraklitu še ne moremo govoriti o pravem individuumu, o jazu, ki bi deloval spontano sam iz sebe. Marcovich upra- vičeno ugotavlja, da bi bil obravnavani izrek nesmiseln, če bi impliciral, daje člove­ kov ~.Soc; odvisen od zunanjih sil, katerekoli že so; njegova kulturna inovativnost, filozofska globina in moralna daljnosežnost izvirajo prav iz tega, ker priznava, daje posameznik odgovoren za svoja dejanja, daje moralni subjekt. Zanimiva je tudi Guthriejeva interpretacija(glej op. 26, str. 482), ki povezuje to mesto s Heziodovim pojmovanjem demonov v pesnitvi Dela in dnevi: tam so demoni duhovi umrlih (moralno) dobrih ljudi, ki skrbijo za posameznike. Pričujoči izrek naj bi torej pomenil, daje od človekovega značaja, od moralnosti njegovega življe- nja odvisno, ali bo po smrti postal božanstvo:» 'A man' s character is the immortal and potentially divine part of him'. This lays a tremendous emphasis on human responsibility and adds to the ethical content of the sentence.« 27 Prim. A. Lesky, Hermes 80, 1952, str. 97 in naslednje. 28 A. Lesky, Die tragische Dichtung de Hellenen, Gottingen 1972, str. 268 in 265, kjer ugotavlja o vsebini 21. poglavja t. I. Vita Sophoclis: Wenn hier die Darstellung von ~.Soc; und mx.Soi:; als das wichtigste in der Dichtung gilt, so ist die Polemik gegen die von Aristoteles vertretene Praerogative des µu.Soc; nicht zu verkennen. 106 Keria II - 2 • 2000 mopojmovanja pri Sofoklu Hans Diller. 2!1 Za Sofoklove junake je po Diller- ju značilno dvoje: prvič, njihovo samozavedanje ni utemeljeno toliko v kaki »notranji« značajski lastnosti, temveč ga zaznamujejo predvsem »zunanje« okoliščine, kot so poreklo, pripadnost določenemu življenskemu krogu ljudi in stvari, dejanja, ki so jih storili, ali dogodki, ki so se jim pripetili; drugič pa je zanje bistveno, da zavestno sprejemajo nase svojo usodo inji ne skušajo uiti. Ta zadnja poteza je celo odločilna, je nekakšno prepoznav- no znamenje pravih glavnih oseb pri Sofoklu; zaradi aje prihajajo v konf- likt z »navadno človeško pametjo«, saj jo v imenu nujnosti usode, ki jim jo je bilo dano spoznati, vzvišeno zavračajo; prav zato ostajajo na dnu svojega bitja ti neomajni junaki vedno nekako nedostopni in gledalcu -v temjih determinira že mitološko izročilo - ne dopuščajo popolne identifikacije s seboj. Vsekakor pa je zavest o jedru lastne osebnosti oziroma o enkratnosti lastnega bitja in povezava le-tega z njihovim delovanjem zelo močna. To osebnostno jedro opredeljujejo različni izrazi: cpucrL~, -rp6no~, ~&o~. Zlasti pogosto ti izrazi nastopajo v položajih, kjer gre za vprašanje temeljne oseb- nostne spremembe; tako jih srečamo najpogosteje v zvezi z besedo dxe:Lv in izpeljankami iz nje (pri 1\jshilu pa so te besede povezane s trenutnim razpoloženjem in tudi spremembe se nanašajo zgolj na ravnanje v določe­ ni situaciji). Diller meni, da vsi našteti izrazi sicer označujejo dramske like z različnih vidikov, da pa med njimi ni prave ustreznice za naš izraz »zna- čaj«, sajjejedro osebnosti njegovih junakov, kot že rečeno, bistveno zazna- movano predvsem z »njihovim svetom«. Navezanost na ta »njihov svet«, kijih karakterizira,jih dela neomajne v zavesti o samih sebi oziroma o tem, kaj so, in odločilno določa njihovo delovanje.V vseh tragedijah (razen v Ojdipu na Kolonu) najdemo na pou- darjenih mestih besede, ki bijih lahko označili kot poslovilni govor junaka od svojega sveta. Ajantnagovori veliki moči- Dan in Sonce, katerih kraljes- tvo zapušča, potem pa se obrne v mislih k rodni Salamini, k Atenam, k trojanskim tlem, ki ga hranijo s svojimi rekami in potoki: misli torej na kraje, odkoder izvira njegov rod, in na tiste,ki so bili priča njegovim junaš- tvom, ki so ga torej zavezovali k junaštvu (prim. v 856 in naslednje). Antigo- na nagovori grob, v katerega odhaja, a v grobu so tudi njeni sorodniki, kiji pomenijo vse (prim. v. 891 in naslednje), saj že prej pravi sestri Ismeni: &apcre:L · cru µE:v ~-Yj~, ~ ~' eµ~ tVUX.~ naAIXL 't"E-9-Vl]XEV, WO"'t"E: 't"O'i:~ &!XVOUO"LV wcpe:f..e:'i:v. (559-60) Ko se razkrije Ojdipova sramota in se le-ta oslepi, kliče vse postaje svo- 2 !' Prim. H. Diller: Uber das Selbstbewusstsein der sophokleischen Personen, v: H. Diller, Kleine Schriften zur antiken Literatur, Muenchen 1971, str. 272-85; isti: Mensc- hendarstellung und Handlungsfuehrung bei Sophokles, v: Kleine Schriften (glej zgoraj), str. 286-303. Brane Senegačnik, Nehaj rnisli o drarnaturski vlogi značaja v Sofoklovih tragedijah 107 jega življenja, ki so omogočile, da seje dopolnila njegova strahotna usoda: Kitajron, Korint, razpotje, kjer je ubil očeta, in krvoskrunski zakon (prim. v. 1391 in naslednje). Elektra izpove žari, v katerije - tako misli - pepel njenega brata, vsa strta upanja in jalove skrbi, ki pomenijo vse njeno življe- nje (prim. v. 1126 in naslednje). Ko je Filoktet ob svoj lok, v tožbah kliče za pričo svoje bivališče, skalno votlino in divjino, v kateri bo sedaj od lakote umrl. V Trahinkahnajdemo to slovo v verzih 1090 in naslednjih, kjer Hera- kles nagovarja svoje izmučeno telo, pleča, prsi in roke in se spominja svo- jih slovitih junaštev. Tako imenovane sekundarne osebe so nekako vpotegnjene v dejanje, nujnosti usode ne sprejemejo kakor junaki temveč se ji (zaman) skušajo izogniti. V tem smislu prihaja Diller do izredno izzivalnega, čeprav neo- samljenega zaključka30 , da je pravi junak Trahink le Herakles, v Dejanejri- ni usodi pa vidi le sekundarno tragiko; pri njej namreč najdemo le prvi moment usode tragičnega junaka (po vzgojiteljičini pripovedi se ganljivo poslovi od svojega sveta, od doma, ki ga ponazarjata spalnica in zakonska postelja), drugega pa ne, saj je skušala uiti temu, karjije namenila usoda. Medtem ko glavni junaki v fizičnem propadu ohranijo in izpolnijo same sebe, pa je za sekundarne značilno, da izgubijo vse in s tem tudi smisel lastne osebe - in najčistejši primer tegaje ravno Dejanejra. Na rob temu zanimivemu (pa tudi najbolj problematičnemu od vseh, ki zadevajo interpretacijo značaja Sofoklovih dramskih likov) sklepu mo- ramo vendarle zapisati nekaj pripomb. Najprej se zastavlja vprašanje, kaj v Sofoklovem svetu sploh pomeni izogibati se usodi. Če to pomeni ravnati v nasprotju z voljo bogov, potem je Herakles, kot nam ga prikazujejo Trahin- ke, še manj junak od Dejanejre: Dejanejra resda ravna v nasprotju z lastnim prepričanjem, da se človek bogovom oziroma najmočnejšemu od njih, Ero- su, ne sme upirati (prim. v. 441-8; 491-2), vendar je njeno ravnanje zgolj tvegana poteza, ki izvira iz obupa in nikakor ni hotena, premišljena kršitev božje volje, in ni storjena docela neodgovorno: zbor, ki ga vpraša za mne- nje o uporabi čarovnega sredstva, ji da celo rahlo spodbudo (prim. v. 584- 93). Herakles pa je nekoč povsem namerno zahrbtno ubil Ifita, samo zato, ker je kralj Evritos zavrnil njegovo v pijanosti izrečeno -zahtevo, naj mu da svojo hčer Iolo za priležnico, kar je Zevsa močno razsrdilo (prim. v. 27 4- 80). Za pravično kazen, ki mu jo je zato odmeril njegov oče, vladar vesolja, se je potem znesel ne le nad Evritom in njegovo družino, temveč nad vso Ojhalijo (prim. v. 283). (Celo če bi bil pravi vzrok Heraklovega maščeva­ nja Evritovo nesramno vedenje, zasmehovanje in kršitev svete postave go- stoljubja, kot ga lažno prikazuje Lihas (prim. v. 262-9), bi bilo njegovo :io Prim. npr. L. Bergson, Herakles, Deianeira undlole, Rheinisches Muesum fiir Philolo- gie, Bd. 136, Heft 2, 1993, str. 102 - 15. 108 Keria II - 2 • 2000 »povračilo« nesorazmerno okrutno.) Poleg tega pa je iz tradicionalne mi- tologije znanih še veliko primerov, v katerihje Herakles dosti bolj očitno in namerno nasprotoval božji volji, tako že takrat, ko je bil še v zibelki in je zadavil kači, ki ju je nadenj poslala Hera. Po kakšnih merilih bi to lahko bilo spoštovanje božje volje? Druga pripomba paje, da ni razvidno, da bi Dejanejra bežala pred svojo usodo. Lahko bi rekli, da je žrtev nevedenja oziroma prepoznega spoznanja o načrtih, ki jih imajo z njo bogovi, prav tako kot Herakles, le da se njena pot konča v popolnem brezupu; in kakor se Herakles brez okleva- nja podredi volji očeta, takoj ko jo spozna (prim. v. 1143-78), tako ostane ona zvesta svojim najvišjim načelom in se odloči za samomor, brž ko spoz- na svojo zmoto. V tem je Dejanejra podobna Ajantu: bolj kakor svoj fizični obstoj (~-Yjv), ceni svojo čast oziroma moralno čistost (µ.~ xcx:x.~ m:cpuxs- vixi). V Trahinkah najdemo nekaj mest, ki so na prvi pogled v izrečnem nas- protju z zgoraj obravnavanim Heraklitovim izrekom o človeškem značaju. Takšne so Dejanejrine besede, da Herakles ni odgovoren za nezvestobo, saj gaje v to potegnil Eros, kateremu se ne morejo upirati niti drugi bogo- vi; ljubezen je prav izrečno imenovana bolezen (prim. v. 441-9). Prva zborska pesem govori o zmagoslmju Afrodite Kipride ne le nad ljudmi, temveč tudi nad bogovi: tako je med drugimi ujela v svojo zanko tudi Herakla in Aheloja in ju pognala v spopad za Dejanejro, ki je že tedaj v nekem smislu postala njuna žrtev. Povsem neposredno pa imenuje Kipri- do za vzrok vseh tragičnih dogodkov v drami na koncu tretje zborske pe- smi: &: o' O:µcpl.no"Ao~ Kunpi~ &vixuoo~ cpixvc::piX •wvo' tcp&v"YJ npaxn>p. (860-61) To nasprotje pa vendarle ni nepremostljivo. Če namreč Heraklit kriti- zira homersko pojmovanje bogov in pripisuje človeku sposobnost samob- vladovanja in odgovornost za moralne odločitve, pa to še ne pomeni, da v njem vidi avtonomno bitje, ki bi si lahko samo določalo tudi »zunanje« okoliščine svojega življenja. Za Sofoklove junake je značilno, da so podvr- ženi težkim udarcem usode, da imajo pogosto ne prav prijetne značajske poteze (Ajant, Antigona, Ojdip, Herakles) in niso vedno zgled samoobvla- dovanja, odločilno pa je, da so sposobni ključnih moralnih odločitev in neomajne vztrajnosti pri svojih vrednotah (v tem bistvenem smislu je juna- kinja tudi Dejanejra). Zaradi tega niso zgolj marionete v rokah bogov niti zgolj dramske funkcije. Brane Senegačnik, Nekaj rnisli o drarnaturski vlogi značaja v Sofoklovih tragedijah 109 SUMMARY One of the most difficult problems the interpreter of ancient literature encounters is the problem ofapplication ofmodern terms and categories. This problem gets even more complicated when the main goal of the in- terpretation is to help the reader to recognize the human condition pre- sented in an ancient literary text as his own. The article is concerned with the question to what extent the modern notion of »character« (»persona- lity«) is applicable for the analysis ofSophocles' dramaturgy. Some ofmo- dem scholars maintained, that Sophocles' heros have no character in mo- dem sense; recently, symbolistic interpretation was proposed by eminent structuralist interpreter (Segal) as the one that does much more justice to the great Greek dramatist. Yet, expanded notion of the character (perso- nality) and deeper and more subtle understanding of the essence of art enable modem reader to see Sophocles' drama in a new light: its protago- nists, being complex personalities (though due to their creator's techni- que they are mostly only sketched) remain powerful and provocative to- day. Naslov: rnag. Brane Senegačnik Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana Jera MARUŠIČ TRAGIŠKI UŽITKI V ARISTOTELOVI POETIKI* Izvleček Abstract Naše pojmovanje tragiškega užitka ned- vomno izhaja iz Aristotelove Poetike; ta uži- tek dejansko povezujemo s sočutjem in strahom, pa tudi s katarzo, pojmi, ki iz- hajajo iz te razprave. Sicer pa je težko po- jasniti, od kod užitek: občutimo ga, ko smo priče najbolj grozljivim prizorom v tragedijah, prizori, ki bi nas navdali s hudo bolečino, če bi se dejansko zgodili. Ali nam Aristotelova razprava o tragediji in o užitku, ki izhaja iz sočutja in strahu, pomaga pojasniti paradoksalen značaj tega užitka? V tem članku iščem Aristote- lov odgovor, zakaj tragedija navdaja z užit- kom. Uvod Our notion of the pleasure provided by tragedy has undoubtedly its origin in Ari- stotle's Poetics: we indeed associate this pleasure with pity and fear as well as with catharsis, notions that are ali derived from this treatise. On the other hand, we find it difficult to explain why this pleasure ta- kes place at ali: we experience it while wit- nessing most horrible scenes, represen- ted in tragedy, scenes that would arouse only great pain in us, if they were real. Does Aristotle's discussion oftragedy and of »the pleasure from pity and fear« help us to explain the paradoxical nature of this pleasure? In the article 1 search for Aristotle's answer as to why tragedy pro- vides pleasure. Užitek, ki nam ga zbuja tragedija, je nenavadne vrste: kot gledalci ga doživ- ljamo ob grozotah in trpljenju, ki so v njej predstavljena. Pri tem seveda ne gre za to, da bi uživali v trpljenju tragiških junakov; nasprotno, vir našega užitka je prav sotrpljenje, ki ga izkušamo. Užitek, ki ga zbuja tragedija, torej predstavlja določen teoretski problem, Aristotel pa je med prvimi avtorji, ki so se z njim srečali. 1 Naš namen v tem članku je raziskati, zakaj po Aristotelu tragedija zbuja užitek. Aristotel obravnava tragedijo kot posebno zvrst pesništva, v Poetiki. V začetku razprave opredeli vse pesništvo (npr. epiko, tragedijo, komedijo, * Nekatere od tem v tej razpravi so bile že obravnavane v prispevku Aristotelov tragični užitek, Anthropos (1999) 1-3, sstr. 79-86. Upam, da bodo nova dognanja, ki so tu pred- stavljena, upravičila (mestoma) ponovno obravnavo. 1 Pred Aristotelom sta o užitku, ki ga zbuja pesništvo ali posebej tragedija, govorila Gorgias in Plato (glej spodaj, op. 20). Keria II - 2 • 2000, 111-131 112 Keria II - 2 • 2000 ditiramb) kot predstavljanje2 (µLµ"Y) tistega določenega posa- sity Press, Cambridge [Mass.], 1963, sstr.126-27). Po tej zadnji interpretaciji bi bil drugi vzrok specifičen za pesniško predstavljanje. 17 Ledda, sstr.21-22, interpretira µop sočutja in stra- hu doseže' ali 'predstavljanje [ ... ], ki s sočutjem in strahom doseže'. 33 Podoben eliptični slog sicer zasledimo na mnogih drugih mestih v Poetiki inje zato enako možen tudi tu. Težava te interpretacije pa je kazalni zaimek -rowu-rwv »takšnih«, kjer bi pričakovali -rou-rwv: zakaj bi predstavljanje, ob zbujanju čustev sočutja in strahu, doseglo xci.&cxpcrLc; (neodvisno od pomena, ki ga ima izraz tu) ne le teh, ampak tudi nekaterih drugih podobnih čustev, kijih Aristotel pozneje niti ne omenja? Tej težavi :ll Nespecifični značaj tega predloga je očiten tudi iz dejstva, da z njim Aristotel opiše različne vrste virov užitka (ali bolečine): (a) predmet ali dogodek, npr. Po.13.1453a35- 36 &no -rpo:yc.polexi:; 'i]oov~v; Po. l 4. l 453bl Hioov~v &no -rpo:yc.polo:c;; Pot.85.1339b30- 3Hv -ro:l:c; &no WU't""Y)c; <-r'fjc; µouour~c;> 'ijoovo:l:c;; ENE2. ll30b4 oi' 'i]oov-fiv -r-fiv &no -rou idpoouc; (»z užitkom, ki izvira iz dobička«); (b) dejavnost, npr. EMI12.1153a21-23 'i] &ep' txifo-r"Y)c; dve:pye:lo:c;> 'ijoov~ [ ... ] o:l &no -rou &e:wpe:l:v xo:t. µo:v&ci:ve:iv <'ijoovo:b (podobno je lahko dejavnost vir bolečine: EMl7. l 150b4 -r-fiv &no -rou o:tpe:iv Mn"Y)V [bolečina, muka, ki izvira iz vlačenja« [plašča]); ( c) čustvo, npr. (izven Poetike) Rh.B2.1378bl-2 nvci 'ijoov~v, -r-fiv &no -r-fjc; eAnlOoc; -rou -riµwp~cro:cr&o:i. :; 2 Prim. Bywater, str.17 ( »incidents arousing pity and fear«); A. Rostagni, Aristotele: Poetica (1927), Chiantore, Torino, 19452, str. 32 (»mediante casi che suscitano pieta e terrore«); Dupont-Roc/Lallot, str. 53 (»en representant la pitie et la frayeur«). :;:; Prim. Gantar, str. 69: »ki z zbujanjem sočurja (eleos), in strahu (ph6bos) doseže očiščenje (katharsis) takšnih občutij«. Jera Marušič, Tragi,ški užitki v Aristotelovi Poetiki 127 se lahko izognemo, če sledimo prvi interpretaciji: če se izraza e'Ae:oc; in cp6~oc; nanašata na elemente predstavljanja, potem bi lahko izraz Towtrrwv ri:cx&rJµiX't"ciN pomenil preprosto' katharsis takšnih čustev, kakršni so elementi predstavljanja', torej katharsis sočutja in strahu.34 Vendar pa je potrebno tako rabo izrazov e'Ae:oc; in cp6~oc; šele dokazati. v grškem jeziku so doku- mentirani primeri, v katerih se izraza š'Ae:oc; in cp6~oc; ne nanašata na čus­ tvo, ampak na nek predmet, ustrezen le-temu. 35 V Poetiki se zdi taka raba teh dveh izrazov mogoča, ne pa gotova. Najbolj verjetna se zdi v Po. l 3. l 453a3-4, kjer Aristotel o motivu skrajno izprijenega človeka, ki ga doleti nesreča, trdi: TO µE:v yckp ne sočutja ne strahu ' 36 , ali celo 'taka zgradba bi res imela občutek pravičnega, a ne sočutja ne strahu' .37 Ob pred- 34 Podobno rešitev predlaga J. Bernays, Grundzuge der verlorenen Abhandlung des Aristo- teles uber Wirkung der Tragodie (Breslau 1857), Georg Olms Verlag, Hildesheim - New York, 1970. Ob drugačni interpretaciji izrazov Tia&o<; in Tia&rjµo: interpretira izraz -rwv -rowu-rwv Tio:&rjµa-rwv kot 'takšnih afektov, kakršni sta čustvi', torej afek- tov sočutja in strahu. Bernaysovo teorijo bomo obravnavali kasneje. '"' LSJ navajajo Euripides, Orestes 832 za EAEO<; kot predmet sočutja, sočutje zbujajoča stvar; Herodotus, HistorimVI 112, 3 in Sophokles, Ojdipus na Kolonu 1652 za cp6~o<; kot predmet ali vzrok strahu. "'Prim. Gantar, str.80: »To sicer ustreza občutju človekoljubja, ne zbuja pa sočutja in ne groze.« 37 Kotje razvidno, nima noben od gornjih argumentov dokazne vrednosti. Kot meje opozoril dr. Fritz-Gregor Herrmann, so lahko nominalizirani srednjespolni pridev- niki uporabljeni kot sinonimi (in torej kot ekvivalentni) za ustrezajoče abstraktne samostalnike ženskega spola: tako je lahko izraz -ro cp~Aav&pwTIOV v gornjem od- lomku ekvivalenten izrazu cp~Ao:v&pwTILo: in se lahko nanaša na čustvo. Poleg tega pa zaradi Aristotelovega eliptičnega izražanja v Poetiki ne moremo z gotovostjo trditi, da se izrazi -ro cp~Aav&pwTiov, EAEo<; in cp6~o<; nanašajo na isti razred stvari: tudi, če se prvi nanaša na nekaj, kar »bi taka zgradba imela«, bi se zadnja dva lahko nanašala na nekaj, kar bi ta imela kot učinek. 128 Keria II - 2 • 2000 postavki, da se Aristotel včasih v Poetiki, in tako v Po.6.1449a27, z izrazoma e'Aeoi; in cp6~oi; nanaša na elemente predstavljanja, potem izraz v definiciji tragedije pomeni 'z elementi sočutja in strahu [tragedija] doseže katharsis takšnih čustev'. Kako naj razumemo ta učinek tragedije? Tu bomo sledili Bernaysovi 'patološki' teoriji38 , ki jo danes v njenem bistvu sprejema veči­ na strokovnjakov, in ki temelji na Aristotelovi razpravi o blagodejnih učin­ kih praktičnih (-rd: n:pa.:x.nx.ci) in entuziastičnih (-rd: EV-9-0UO'LIJ.:O'UX.ci) na- pevov v 8. knjigi Politike. »Čustvo, ki v nekaterih dušah silovito nastopi, se nahaja v vseh, in se razlikuje po tem, da ga je manj ali več, kot sočutje, strah, in tudi vznesenost [zv&oucrLa.:crµ6i;]; nekateri so namreč podvrženi tudi temu vzgibu, pod vplivom svetih napevov pa jih vidimo - ko pose- žejo po napevih, ki vzburijo dušo - umirjene, kot da bi prestali zdravljenje in katharsis; enako izkušajo nujno tudi tisti, ki so nag- njeni k sočutju in strahu in ostali, ki so nagnjeni k čustvom nas- ploh, v meri, ki pripade vsaki izmed teh vrst ljudi, in v vseh pride do neke katharsis in olajšanja [x.oucpL~ecr&a.:L], ki ga spremlja uži- tek [~oovYji;]« (Pol.E>7.1342a 5-15). Če povzamemo temeljno Bernaysevo tezo, sestoji katharsis, ki jo dose- že glasba, in na enak način tragedija, v »olajšujočem sproščanju« (»die erleichtende Entladung«39 ), do nje pa pride v tistih osebah, ki so preko- Podoben primer, kjer bi se izraza E:f,e:oi:; in cp6~oi:; lahko nanašala na elemente pred- stavljanja, je Po.ll.1452a38-bl: ~ ycip -roLOtU't"'YJ &v0tyvwpLcrLi:; x0tt 7te:pme-re:L0t ~ EAe:ov E:~e:L 'Yi cp6~ov. Stavek lahko pomeni tako 'tako prepoznanje in preobrat bosta namreč imela sočutje in strah ' (prim. Gantar, str.78: »kajti prepoznanje, ki je tako povezano s peripetijo, bo gotovo zbudilo sočutje ali gro- zo«), ali pa 'tako prepoznanje in preobrat bosta namreč imela sočutja in strahu'; v prvem primeru se EAe:oi:; in cp6~oi:; nanašata na čustvi, v drugem pa na elemente predstavljanja. Po našem mnenju tudi na ostalih mestih v Poetiki izraza EAe:oi:; in cp6~oi:; (Po.13. l 453a5- 6; Po.14.1453bl3; manj verjetno Po.19.1456bl) nista enoznačna v tem pogledu in bi se lahko nanašala tudi na elemente predstavljanja, ki ustrezajo dvem čustvom; ven- dar to običajno ne vpliva pomembno na pomen celotnega stavka, v katerem sta. Aristotel se včasih z množinsko obliko dveh samostalnikov, EAEOL in cp6~oL, nanaša na okoliščine ali dogodke, npr.: Rh.B9.1387al2 (~AEOL); EN18.1117a18, EN19.1117a29 (cp6~oL). Vendar pa se edninska in množinska oblika samostalnikov lahko razlikujeta v pomenu: samostalnik lahko označuje konkretne entitete le v množini, v ednini pa le abstraktne. 38 Bernays, Grundzuge der verlorenen Abhandlung des Aristoteles uber Wirkung der Tragodie. 3 " Bernays, str.16. Avtor interpretira izraz kot metaforo iz medicine, kjer je katharsis označevala »odpravo ali ublažitev bolezni z medicinskimi sredstvi sproščanja« (str.10). Izraz katharsis sicer nastopa predvsem v Aristotelovih bioloških spisih, kjer se ozna- čuje izločanje z naravnimi sredstvi, npr. na menstruacijo, pojmovano kot »izločanje odvečnih teles, ki so vzrok bolezni v telesih« (x&.&0tpcrLi:; -rwv 7tEpL-rniµ&.-rwv & vocrdv 0ttn0t -ro'i:i:; crwµ0tcrLV [ GAB4.738a28-29]). Drugi pomeni tega izraza, ki bi lahko bili relevantni v našem kontekstu, so: (1) ritualno očiščenje, espiacija (s tem Jera Marušič, Tragi,ški užitki v Aristotelovi Poetiki 129 merno nagnjene k čustvovanju - v primeru tragedije k sočutju in strahu. Bernaysova teorija se je pokazala za problematično prav v tej točki, namreč v pojmovanju katharsis, ki jo doseže tragedija, kot zdravljenja neke čustve­ ne motnje. Bernaysovo razlikovanje med pojmom mX.&oc; kot 'čustvom' in pojmom na&tjµix kot 'prekomernim čustvenim nagnjenjem' (ali 'afektom')' ki je bistveno za njegovo teorijo, namreč nima zadostnih dokazov v Aristo- telu, ki namesto tega uporablja ta dva izraza kot sinonima za 'čustvo' 40 ; tako pa tudi Bernaysova interpretacija izraza -r~v -r~v -rmou-rwv nix&tj- µ&-rwv x&&ixpcr~v, kot 'olajšujoče sproščanje takih [sočutja in strahu] afek- tov' ne more biti utemeljena. Iz Aristotelovega primerjanja glasbenih učin­ kov z zdravljenjem in katharsisv Politiki pa vendarle ne sledi, da gre tudi pri glasbi za zdravljenje patološkega stanja. Aristotelov namenje namreč po- kazati, da imajo napevi, o katerih razpravlja, blagodejen učinek na vse lju- di, 'terapevtski' učinek svetih napevov na tiste prekomerno nagnjene k vznesenosti pa uporabi kot pričevanje v podporo tej tezi: najprej primerja običajno čustvovanje s prekomernim (»čustvo ... več«); nato opozori nama- terialno pričevanje za to slednje (»vidimo«); končno razširi svojo tezo in pripiše tak učinek vsem ljudem (»enako ... užitek«). Če torej katharsis, kijo doseže glasba, učinkuje na osebe, ki čustvujejo nasploh, potem lahko ena- ko sklepamo o tisti katharsis, ki jo doseže tragedija: ta učinkuje na osebe, ki izkušajo sočutje in strah pri predstavljanju, in jo torej lahko razumemo kot spoščanje čustev sočutja in strahu41 , ki ga spremlja olajšanje združeno z užitkom. Vprašajmo se torej, če Aristotelova razlaga v Politiki- kakor jo tu razumemo - pripomore k razumevanju užitka, ki ga zbuja tragedija. Ari- stotel pojmuje olajšanje združeno z užitkom kot učinek intenzivnega izku- šanja čustev, ki nastane ob »napevih, ki vzburijo dušo«. Ta razlaga morda pripomore k razumevanju užitka, kije učinek izkušanja vznesenosti, torej čustva, ki je - predpostavljamo - intenzivno, vendar ne boleče. Takšna razlaga pa se zdi manj ustrezna za čustvi sočutja in strahu, ki ju zbuja trage- pomenom se izraz pojavi le enkrat v Aristotelu, v Po.l 7.1455bl5); (2) razjasnitev, razlaga. L. Golden ( Catharsis, Transactions and Proceedings oj the American Philological Association, 93 (1962), str. 51-60) je prvi interpretiral katharsis, kij o doseže tragedi- ja, kot »razjasnitev, sočutje in strah zbujajočih dejanj«. Vendar za tako rabo izraza katharsis ni dokazov drugje v Aristotelu, naravnost proti njej pa govori Pol.E>5.134la22- 24, kjer Aristotel katharsis zoperstavi učenju (µiX&rJcr~<;). Pomen 'razjasnitve' pa ni dokumentiran pred Epikurom (prim. Ep.B86.3-4: ~ 't"WV &.A.A.wv Da je kritika dejansko usmerjena v glasbeni del muzičnega, vidimo nekoliko kasneje (verz 67), ko naletimo na x~t y~p µe:Aortmd, kar nedvomno označuje glasbeno, melodijsko skladanje. 17 Oblikovno gledano je posme- hovalna scenska izpostavitev namenjena Agatonovemu okrasnemu melo- dijskemu ustvarjanju, ki se je na prizorišču bržda odigral hkrati z verzom 99 (Praz. Tezmof; za prevod glej nekaj strani naprej) kot komična kolora- turna pasaža, na katero je lahko dal Mnesiloh svojo sarkastično pripombo (verz 100): µupµ"t)xoc; ii"rp~rtouc;, ~ "t"L ~i~µivupe:"t"~i Prav ta Mnesilohova prispodoba pa nas uvede v »novoglasbeni« slog, ki so ga kasnejši, heleni- stični teksti označevali z isto prispodobo. 18 Agatonovo privrženost tem glas- benim smerem pa vidimo tudi v njegovem hvaljenju Friniha kot poeta, 19 za katerega pa vemo, da je zanj s stališča glasbe v svojem času (predhodnik in sodobnik Ajshila) veljalo, da uporablja »osladno« melodičnost, ki se izmika besedni podrejenosti. 2° Frinihova muzičnost pa je bila tudi drugač­ na (od dolgočasne in nepopularne) 21 muzičnosti Ajshilovega tipa, kakor lahko preberemo v Žabah (verzi 1295-1300): AI~XYAO~ To~Aa"t""t"o&pa' "t"O~Aa"t""t"o&pa"t". MONY~O~ TL "t"O [~AaHo&pa"t"«"t"OU"t"' Eo-nv; 'Ex Mapa&wvoc; ~ 7to&e:v cruve)..e:~ac; tµoviocr"t"p6~ou µeA1J; AI~XYAO~ ?iAA' o0v eyw µE:v de; "t"o xaA6v ex "t"ou xa)..ou ~ve:yxov aW' , 'Lva µ~ "rov a&rov pu- vLxcr Ae:iµWva Moucrwv te:pov o~&e:l1Jv opfowv· AJSHIL ( ... ) flatotratoflatotrat DIONIZ Kaj je ta flatotrat? Iqe si dobil te de- lovne pesmi? Na Maratonu, ali kaj? AJSHIL Iqe pa! Iz lepega za lepo sem jih izvle- kel. Nisem želel, da bi bil videti, kot da na istem svetem travniku, kjer Frinih je cvetličil, tudi sam sem rože jemal. Poleg povezave Agatona z »novoglasbo«je za našo analizo ključno tudi rnTo sugerira tudi Bickley Rogersov prevod (Loeb Class. Lib.), ki Alll:~x&:~e:~ na tem mestu prevaja kot »does what is wrong«. Glej spodaj opombo 40. 17 Bar ker, 1984, str. 109, op.37 ta odsek označi kot »podobo siceršnje ritmične fleksibilno- sti«. 18 Cf ps.Plutarh: DeMusica (144ld-l 142a). Povezavo medAgatonom in »novo glasbo« argumentira tudi West, 1992, str. 355, kjer navaja kot argument Plut. Quaest.conv. 645e; Psell. De trag. 5; Arist. Poet. 1456"29. (TrGF39 F 3a, T 20c, 21, 20ab, 18). 19 V Aristof.: Praz. Tezmof (verz 160-161) je Frinih pohvaljen. 20 V Aristof.: Ptiči (verzi 748-752); Ose (220, 269) dobimo predstavo o njegovi glasbi. O Frinihovem zunajbesednem melodiziranju beremo v ps.-Arist. ProbL XIX.31. 21 O AJshilovem muzičnem stilu izvemo iz Aristof.: Žabe (1249, 1261-1300). Omelo- dični neinventivnosti in AJshilovi muzični vpetosti v ritualno tradicijo glej West, 1992, str. 352-353. Martin Žužek, Antična grška »nova glasba" 139 to, da lahko beremo hvaljenje Friniha izAgatonovih ust kotAristofanovo nestrinjanje z »novomuziki«. To Aristofanovo stališče pa se še dodatno utr- juje s scenskim zasmehovanjem Kinezija (Ptiči, verzi 1373-1409), kije bil eden od štirih najbolj 'razvpitih' predstavnikov »nove glasbe«. V Ferekra- tovem Hironu (jragm. 145) 22 je Kinezij eden od štirih, ki so uničili »gospo- dično Mousike«. Poleg Kinezija (iz Atike) so našteti še Melanipid iz Melosa, Frinis iz Mitilen in »najhujši med vsemi«, Timotej iz Mileta. Večina (muzikoloških) interpretacij se na tem delu kontekstualne umeščenosti ustavlja in usmerja rekonstrukcijsko analizo k interpretaci- jam, ki poskušajo osvetliti, kako naj bi bila ta »nova glasba« v oblikovno- zvočnem smislu drugačna od »Stare glasbe«; posledično je Aristofanovo stališče označeno kot konservativno in nedoumljivo za oblikovno izvirne glasbene inovativnosti. 2~ Z muzikološkega vidika, ki ga zanima predvsem glasba sama, je seveda tak pristop razumljiv. Odmik teh razmišljanj od na- daljnje kontekstualne analize pa kljub vsemu morda spregleda eno od bis- tvenih vprašanj, namreč: zakaj sploh je bil antični odziv nekaterih na »novi« glasbeni slog tako odklonilen? Mar res samo zaradi konservativnih obli- kovno-estetskih nazorov? Nadaljevanje kontekstualnega umeščanja doslej omenjenih posamez- nikov, ki so bili z muzičnega vidika inovativni v svojem času in jih danes označujemo za »novomuzike«, pa nam sugerira vsaj dve zunajglasbeni po- vezavi. (1) Najprej bomo na ravni poetovega statusa, ki v antiki načeloma ni bil zgolj ustvarjalski, ampak tudi vzgojni, videli, da so prav »novoglasbe- ne« skupine predstavljale tisti tip poeta, ki se je tej normi začel izogibati. (2) Pri tem bom sledil kontekstualni možnosti še naprej in poskušal poka- zati, da so te skupine posredno sodile k prav tistim »novim« intelektual- nim smerem, ki so začeli v atiško demokratično (in v tedanjem času tudi imperialno) državno institucijo uvajati drugačne identitetne in tudi poli- tične vzvode, ki so bili z vidika oblasti v Atenah tega časa nesprejemljivi.To je namreč čas politične in družbene nestabilnosti v Atenah. Glede na tek- ste iz katerih črpamo informacije24 , gre za čas okoli leta 411 pr.n.št., ko je morala biti atiška publika še vedno zaznamovana s katastrofalno vojaško ekspedicijo na Sicilijo nekaj let poprej in s trenutnim političnim prevrat- ništvom. V tistem letu je najprej padla demokracija in bila postopno ob- novljena. Publika Aristofanovih komedij iz katerih jemljemo informacije, 22 Ta del najdemo tudi v ps.-Plutarh: De Musica (l 14lc-1142b). w Cf komentarji k prevodom v Barker, 1984, str. 93-98; najbolj radikalen v zagovarja- nju Aristofanovega konservativizmaje West, 1992, str. 370-371; glej tudi Anderson, 1994, str.125-28. V splošnem je takšna podoba prisotna tudi v Beiis 1999 in Landels 1999. 24 Aristofanovi Ptiči so bili uprizorjeni 414. leta, Praz. Tezrnof 411. in Žabe 405. (vse pr.n.št.). 140 Keria II - 2 • 2000 je namreč te dogodke osebno doživljala, kar je uokvirjalo njeno takratno razumevanje gledališkega sporočila in kar moramo upoštevati v analizah danes. Praksa, po kateri se je ravnal tudi Aristofan, je bila, da poet, nosilec literarno-muzične umetnosti (traged, ditirambist, lirik, rapsod), ni bil samo ustvarjalec »lepega«, ampak je bil s svojo idejo, s svojim stališčem in dejav- nostjo neposredno povezan z mestno državo kot institucijo. Tragedija in komedija sta bili zaključni del prazničnega obredja, s katerimje bila v pro- cesijskem delu organizirana teritorialna politika polis,25 dramski, zaključni del pa je kot institucija demokracije pomenil nadzor nad diskurzom javne komunikacije26 • V Aristofanovih Žabah izvemo iz ».t\jshilovih« ust (verzi 1053-56): AI~:EYAO~ Ma Mix, &AA.' ov,'· &"J..t! &ri:oxpU7t1'€LV XP~ ,(, 7tOV1Jpov 'C'OV ye 7t01J1'~v, xixt µ~ ri:ixpayeLv fL1JOE: oLMcrxm. To'i:~ µE:v yap ri:ixLoixpLowL v fo,t OLoaO"XIXAO~ ocrn~ z apnom označeni konec dirkališča -> konec: in calce epistulae, serrnonis Hier. (Wiesth.) 164 Keria II - 2 • 2000 1.3.2. Pogoste metafore Tudi te lahko razdelimo na več skupin. V prvo sodijo metafore v zvezi s poljedelstvom, v drugo izrazi, s katerimi jezuiti zmerjajo protestante in protestantizem, v tretjo zelo pogosta raba izrazov, ki pomenijo» (za) sijati« in so rabljeni v prenesenem pomenu, v četrto izraz »breme« v prenesenem pomenu, v peto konteksti, v katerih se uporablja metaforika iz vojaškega sveta, v šesto pa izraz »gostija« za zakramente . . 1.3.2.1. »Poljedelske« metafore Izredno pogosta je beseda fructus v prenesenem pomenu, kar je sicer že tako ustaljena figura, da bi sodila tudi v prvo skupino. Najpogostejši prevedekje sicer »sad« ali »sadovi«, najdejo pa se tudi variacije (1- 4; tretji primer je vključen zaradi zanimive zveze multiplex fructus). Zasledimo tudi - prav tako ustaljeno - besedo frux (5), med seboj pa se prepletajo še po- dobe, ki vsebujejo izraze manipulus (6 s pomenom »peščica«, 7 - 10 v smi- slu »snop«, kar je treba razumeti v prenesenem pomenu -primerjaj različ­ ne prevedke), vinea (11, 12), operarius (ll, 13, 14) 4 , messis (14, 15, 16) in ager(l3, 17). • 1615, str. 82: Gum kac item novi templi occasione, inductus est novus in kis parti- bus mos docendi cateckismum in inf eriore loco agendo cum kominibus, qui modus cum bonum kactenus kabuerit et principium et progressum, videtur uberes ecclesiae catkolicae allaturusfructus. Dalje pa smo ob posvetitvi nove cerkve v teh kra- jih vpeljali novo navado poučevanja katekizma, in sicer tako, da smo se raz- govarjali z ljudmi spodaj v cerkvi (ne na prižnici). Ker se je ta način dobro začel in doslej lepo napredoval, se zdi. da bo prinesel bogate darove katoliš- ki Cerkvi. • 1616, str. 84-85: Conciones tam domi quam foris cumfructu kabitae sunt, quarum fructus maxime ex confitentium numero enituit, qui mille et /85/ quadraginta ex- cesserunt. Pridige so bile uspešne doma in zunaj, njihovi sadovi so bili vidni zlasti pri številu spovedancev, kije prekoračilo tisoč /85/ in štirideset. • 1619, str. 90: Fructus spiritualis multiplex koc anno ... collectus. V tem letu smo zbrali mnogo duhovnih sadov ... • 1631, str. 130: Sodalitas Assumptae Virginis ... fructum sensit non vulgarem. Kon- gregacija Vnebovzete Device je „. dosegla nenavaden uspeh. • 1621, str. 95: „. dialogus de Adolescente commendato episcopo cuidam a S.Joanne Evangelista, et ab eodem apostola adfrugem reducto5 „ .. „ dialog o mladeniču, ki ga je sv. Janez Evangelist izročil v varstvo nekemu škofu in ... ~isti apo- stol znova privedel nazaj v koristno življenje. • 1600, str. 26: Duo e nostris „. populum exkortant concionibus, quibus exiguus primum catkolicorum manipulus dabat aures. Dva izmed naših vzpodbujata ljuds- tvo ... s ... pridigama, kijihje v začetku poslušala le peščica katoličanov. 4 operarius l. delavec (primerjaj priliko o delavcih v vinogradu) 2. duhovnik v samo- stanu, ki ga porabijo za različna duhovna opravila (Miidchen fiir alles). 5 Običajne fraze so: aliquem ad frugem compellere, corrigere; se ad frugem recipere „. Marija Kiauta, Nada Grošelj, Baročni slog v jezuitski kroniki 165 • 1602, str. 35: Horum maiores et ampliores fuissent procul dubio manipuli .„ Nji- hovi dosežki bi bili brez dvoma večji in obsežnejši ... • 1602, str. 37: His ergo ex causis tenues huius anni manipuli. Iz teh razlogov so bili torej v tem letu uspehi manjši. • 1626, str. 119: Conversationis et doctrinae christianae solito maior hoc anno stetit manipulus. Žetev naših pogovorov in krščanskega nauka je bila v tem letu večja kot navadno. • 1643, str. 192: Porro vivorum tabor non contemnendis stetit Manipulis. Nadalje naj omenim, da so imeli napori živih nezanemarljive uspehe / da so napori živih prinašali nezanemarljive snope v Gospodovo žitnico. • 1618, str. 88: E studiosis nostris duo ... primam Deo obtulerunt hostiam, et post in vineam Domini operarii missi. Izmed naših študentov sta dva ... darovala Bogu prvo daritev in bila nato kot delavca odposlana v Gospodov vinograd. • 1626, str. 118: ... huic ... successit p. Andreas Pestwarmegey, educti vero in vineam Ungaricam munus accepit gerendum p. Angelus Gosettus ...... temu je sledil p. Andrej Pestwarmegey ... ko pa je bil poslan v ogrski vinograd, je njegovo službo sprejel p. Angel Gozett ... • 1604, str. 42: Ut autem ager hic spiritualis operariorum coniunctis viribus reddere- tur fructuosior ... Da bi ta duhovna njiva ob združenih močeh delavcev posta- la še bolj rodovitna ... • 1608, str. 61 (tuje tudi litota: nec deesset!): ... nec deesset messis maxima, si operarii tum linguae imperitia tum curis rei oeconomicae minus impedirentur. Vse- kakor bi bila žetev zelo velika, če bi delavce manj oviralo neznanje jezika in gospodarske skrbi. • 1614, str. 78: ... non adeo singularis animarum messis pro tune sperabatur . ... niso za tedaj pričakovali posebno izredne dušne žetve. • 1644, str. 206-207: Caeterum Minor sub Titulo Natae Reginae Angelorum Custo- dum ... qua matura etiamnum in pueris virtute ... robustioris disciplinae Semina ita /207 / excipit, ut insignis messis penitus subacta Carne postliminio sit speranda, per quotidiana virtutum rudimenta tati sunt in malarum inclinationum fibris evellen- dis, quas vel accendat iracundia, plantat Caro. rigat Superbia ... Manjša kongre- gacija pod imenom rojstva Kraljice angelov varuhov ... S to krepostjo, kije zorela že v dečkih .„ je tako sprejela seme strožje vzgoje, da bodo po povrat- nem pravu pričakovali bogato žetev, ko bodo postali popolni gospodarji svojega telesa. Z vsakodnevno vajo kreposti si z vsem srcem prizadevajo, da iztrgajo iz sebe vsa vlakna zlih nagnjenj, ki jih bodisi podžiga jeza ali jih vsaja poželenje ali pa jim priliva ošabnost. • 1621, str. 94: Reliqui qui hoc anno Labaci et Pletriae vixerunt, quam strenue labo- raverint in ag;ro Dominico. quosvefructus retulerint, notatum est in Annuis anni. Glede ostalih, ki so v tem letu živeli v Ljubljani in Pleterjah,je bilo popisano v letnih poročilih, kako marljivo so delali na Gospodovi njivi in kakšne sa- dove so doprinesli. /Kako pa so ostali, ki so v tem letu živeli v Ljubljani in Pleterjah, marljivo delali na njivi Gospodovi in kakšne sadove so doprinesli, je bilo popisano v letnih poročilih./ 166 Keria II - 2 • 2000 1.3. 2. 2. Protestantizem Kot bi lahko pričakovali, ti izrazi niso posebno laskavi. V glavnem gre za dvoje ustaljenih poimenovanj - za protestantizem kot gibanje se upo- rablja beseda »kuga« (1, 2), za protestante pa »volkovi« (3, 4) oziroma izrazi, ki spominjajo na to podobo, denimo »žrelo« ( 4, 5). • 1596, str. 2: Labaci primariam ea lues fixerat sedem . ... Serpebat lues haec pestifera hinc in Croatiam ... Ta kuga [luteranstvo] se je najprej utrdila v Ljubljani .... Ta pogubna kuga se je odtod širila na Hrvaško ... • 1596, str. 3: Grassabatur vero haec pestis impune. In ta kuga [luteranstvo] se je širila nekaznovano ... • 1600, str. 27: Quare visum fuit iudici provinciae committere, ut delitescentes in latebris visos et lupos praedicantes disquireret . „ Zato je deželni sodnik sklenil, da bo tiste, kijih bodo odkrili v skrivališčih, in predikantske volkove podvr- gel preiskavi ... • 1598, str. 14-15: Parochia S. Cantiani cum octo subiectis ecclesiis e lu-115/porum Jaucibus est erepta. Župnijo sv. Kancijana z osmerimi podrejenimi cerkvami smo iztrgali iz /15/ volčjega žrela [luteranskega]. • 1631, str. 129: ... quinque e Lutherifaucibus erepti . ... pet smo jih iztrgali Lutro- vemu žrelu. 1.3.2.3. Izrazi, ki pomenijo »Zasijati« Najpogostejši je glagol (e)nitere (primerjaj različne prevedke v 1 - 4), naveden pa je tudi en primer z glagolom elucescere (5). V besedilu se najde- jo še drugi glagoli kot excellere ali pa daljši izrazi, kakršne lahko opazimo tudi v spodnjih primerih. • 1600, str. 29: ... benevolentia, quae non solum nituit ... sed ... reddita est illustrior . ... dobrodelnost .„, ki ni blestela le zaradi ... , temveč seje še sijajneje izkaza- la ... • 1616, str. 83: Pietate singulariter hoc anno enituerunt sodales Mariani, qui qui- dem to to quadragesimali tempore ieiuniis, ciliciis et disciplinis sponte assumptis in se saevierunt, maxime tamen in hebdomada Christo patienti consecrata, cum aliis in processione puhlica insig;nem pii ardorisfacem praetulerunt. Prav posebno so se v tem letu odlikovali marijanski sodali, ki so se v vsem štiridesetdnevnem post- nem času prostovoljno mrtvičili s postom, spokornimi pasovi in z bičanjem, zlasti v tednu, posvečenem Kristusovemu trpljenju, ko so drugim v javni procesiji svetili s čudovito plamenico pobožne gorečnosti. • 1618, str. 88: Enituit divina erga nos providentia in custodia praedii nostri quod omnino a militibus intactum permansit, licet multi vicini rapaces eorum dextras efugere nequierint. Čudovito seje izkazala božja previdnost do nas pri varstvu našega posestva, ki se ga vojaki niso popolnoma nič dotaknili, čeprav mno- gi sosedje niso mogli ubežati njihovim grabežljivim rokam. • 1644, str. 205: Solemnitas ad exitum anni in ipso Immacul. Conceptionis festo enituit ... Slovesnost ob koncu leta, na sam praznik Brezmadežnega Spočet­ ja, je bila sijajna. Marija Kiauta, Nada Grošelj, Baročni slog v jezuitski kroniki 167 " 1622, str. 102: In hac solennitate eluxit magistratus Labacensis, eorumque capitis (vice-/103/domini ... ) amor .... erga Societatem quam maxime ... Pri tej slovesno- sti seje sijajno izkazal ljubljanski magistrat, kar najbolj pa naklonjenost nji- hovega vladarja vicedoma ... do Družbe ... 1.3.2.4. »Breme« " 1616, str. 85 - v pomenu »greh«: Duae personae nobiles una cum peccatorum sarcina, qua premebantur, g;ravissimum haereseos anus apud nostros deposuerunt. Dva plemiča sta hkrati s tovorom grehov, ki ju je težil, odložila pri naših tudi silno težko breme krive vere. " 1622, str. 101 - v pomenu »odgovornost«. Izraz se večkrat pojavi v obeh pomenih: ... paterrector Christophorus Dombrinus ... sarcinam rectoratus inpatris Alberti Ocickii humeros coniecit ...... ~ p. rektor Krištof Dom brin ... preložil breme rektorata na ramena patra Alberta Ocickyja ... 1.3.2.5. Vojaška metaforika Poleg »poljedelske« metaforike je najbrž najbolj razširjena vojaška. Uporablja se predvsem v petih kontekstih: kadar gre za prepričevanje lju- di, bodisi da to počno jezuiti sami (1, 2) ali pa njihovi nasprotniki (3); v zvezi z napadom bolezni ( 4); redno v zvezi s poslednjimi zakramenti in nasploh pripravo na smrt (sacramentis munitus, rite accinctus ipd. - za pri- mere glej tretji razdelek o smrti ter primer 5), pa tudi, kadar hoče pisec izraziti nek napor (6). Zanimivo je, da se je za »novicijat« udomačil izraz tyrocinium in da je enkrat za redovno hišo uporabljen izraz castra (7). • 1628, str. 123: Matrona nobilis annorum prope 70 inveteratae scilicet perfidiae post diversa diversorum conamina nostro tandem victas manus dedit. Plemenito, prib- ližno sedemdesetletno gospo, katere odpadništvo je bilo vsekakor že zako- reninjeno,~ končno premagalo vsakovrstno naporno prepričevanje naše- ga sobrata. • 1630, str. 129: Expug;nata nobilis Hera in arce quadam, sponte tradito Luthero. V nekem gradu smo pridobili plemenito gospo, kije svojevoljno zapustila Lu- tra. • 1643, str. 200: ... Hic omnes Arietes expediti. machinae. Scalaeque adhibitae, ut pertunderent optimi Adolescentis pectus Deo suo probe munitum. Tu so uporabili vsa sredstva kot ovne. napadalne stroje in lestve, da bi temu tako plemenite- mu mladeniču strli odpor srca, ki je bilo krepko utrjeno v svojem Bogu. - 1643, str. 201: ... cum vero surdo caneretur fabula, aliae successere Machinae ... Ko pa je vse njihovo prigovarjanje zadelo na gluha ušesa, so uporabili druga sredstva. - 1643, str. 201: ... hanc animi obsidionem trimestri toleravit fortiter ...... tri me- sece je tako pogumno prenašal vse obleganje ... • 1643, str. 192: „. ubi autem Morbis ag;mine invadentibus, membra nativus calor destituit ... Ko pa so navalile bolezni v celi četi, se je telo nenaravno ohladilo 168 Keria II - 2 • 2000 • 1643, str. 192: Orationi sese, Patientiae, Deique voluntati ex asse dedicavit, quibus veluti quadam Panoplia instructus secure supremum mortis ictum expectavit &_vero viriliter excepit 12 octobris. Tedaj se je predal molitvi in potrpežljivosti in se popolnoma izročil božji volji. S temi krepostmi je kot vojak. oborožen v polni bojni opremi, neustrašeno pričakoval zadnji smrtni udarec in ga res možato sprejel 12. oktobra. • 1625, str. 115: Quinam in scholastica arena desudarint, anno superiore conscrip- tum. Kateri pa so se trudili v sholastični areni, je popisano v prejšnjem letu. • 1625, str. 117: Parthenia studiosorum sodalitas, veterem in pietate tenuit modum. Unum Societati, tres divo Brunoni, duos S. Bernardo e castris suis submisit. Mariji- na dijaška kongregacija je ohranila staro pobožnost. Enega člana iz svojega tabora je poslala Družbi, tri svetemu Brunu, dva svetemu Bernardu. 1.3.2.6. Izrazi s pomenom »gostija« za zakramente • 1616, str. 83: Civis quidem ... haeresim, quam occulte fovebat, detestatus, facta totius vitae exhomologesi, et pronunciata (in catholicorum aedificatione) professione fidei, divino epulo est refectus. Neki meščan ... Ko se je odvrnil od krive vere, ki jo je skrivaj gojil, opravil življenjsko spoved in izpovedal vero v katoliškem obrazcu, seje okrepčal tudi z nebeško gostijo. • 1651, str. 265: ... quo tempore septendecim millia et nongentos epulo sacro refecimus ... V tem času smo s sveto Večerjo okrepčali 17 900 vernikov .„ • 1682, str. 462: ... fuerunt quoque, qui exonerata apud nostros conscientia in aliis subinde ecclesiis sacro edulo refecti sunt . ... bili so tudi taki, ki so si bili pri naših razbremenili vest, s sveto hrano pa so se nato okrepčali v drugih cerkvah. • 1682, str. 465: In Pletriacensi residentiae templo ... eucharisticae mensae accubue- runt quatuor millia. V cerkvi pleterske redovne hiše ... je pokleknilo štiri ti- soč vernikov k evharistični mizi. 1.3.3. Izvirni, ekstravagantni in redki izrazi (seveda gre le za izbor) • 1600, str. 26: Nobilis quidam vir primarius ... haereticorum sacra anchora, non exiguo quidem nostrorum labore ... fidem catholicam amplexus est, qui paulo post ... immortalitatis pharmaco provisus desiit esse in humanis ... Tako se je neki ugle- den plemič ... sveto upanje heretikov, ob nemajhnem trudu naših oklenil katoliške vere ... Malo za tem pa je zapustil zemeljsko življenje ... previden z zdravilom nesmrtnosti. • 1600, str. 27: Dum Graecii res agitur et nonnulla temporis inter capedinem rei instructio sibi vendicat ... Medtem ko so o tem razpravljali v Gradcu in v sko- delici časa marsikaj izvedeli ... • 1607, str. 54: Fuit admiranda in virgine castimoniae laus et constantia, qua sive Josephos sive Susanas retulit. Občudovanja vredna je bila hvala in stanovitnost device, kije z njo poustvarila Jožefe in Suzane. • 1607, str. 54: Invidebat virgini impura mulier nitorem pudicitiae. scilicet laesus sceleratae conscientiae oculus perstringentem candidissimae innocentiae lucemferre non poterat. Nečista žena je zavidala devici sijaj čistosti, pokvatjeno oko zlo- činske vesti seveda ni moglo prenašati blesteče luči najsvetlejše nedolžnosti. Marija Kiauta, Nada Grošelj, Baročni slog v jezuitski kroniki 169 • 1622, str. 103 - tu ne gre za metaforo, temveč za anaforo: Fuit itaque eo die Labaci magnus apparatus, magna laetitia, magnus hominum concursus, magnus triumphus ... In tako je bilo onega dne v Ljubljani veliko sijaja, veliko veselja, velike množice ljudi in veliko slavje ... • 1626, str. 119 - metafora o Vulkanu ni nič posebnega, pač pa je zanimiva zvočna figura pri prislovih: Nam pagus quidam, diem nomini eiusG dicatum nolens habere sacrum, tristem habere miser coactus /uit incendio exorto mirabiliter et miserabiliter quinque domibus Vulcano sacratis et absumptis. Kajti neka vas, ki ni hotela, da bi bil njegovemu imenu določeni dan posvečen, ga je morala nesrečnica doživeti kot bridkega, ker je nastali požar prečudno bedno žr- tvoval Vulkanu pet domov injih uničil. • 1631, str. 127: Accessere ordinariis isthic nostris degentibus sub anni umbilicum7 quaterni e Rheno advenae quos Balthicus ensis in has oras excusserat ... Našim, ki so navadno živeli tukaj, so se sredi leta pridružili štirje tujci od Rena, kijih je bil baltski meč izgnal /vrgel/ v te dežele. • 1642, str. 181: Minor Angelorum Reginae veluti huic onerariae adiuncta Cymba etiam de longe suum portavit panem, 8 veraeque virtutis pabulum, dum incenso stu- dio frequentandae Eucharistiae invigilat ... Manjša kongregacija Kraljice ange- lov, priključena kot čoln na to tovorno ladjo [tJ. na kongregacijo za odra- sle],$_ prav tako od daleč prinašala svoj kruh in hrano resnične kreposti, ko je bdela z gorečo vnemo nad praznovanjem Evharistije. • 1685, str. 482 - etimološka figura: ... celsissimus ordinarius sicut et idem domini- ca infra octavam Corporis Christi „. latentem sub specie panis Deum inter aestivos calores maiori pietatis aestu circumtulit . ... prevzvišeni ordinarij. Prav tako je nosil pod podobo kruha skritega Boga v žaru poletja in s še večjim žarom pobožnosti na nedeljo med osmino Telesa Kristusovega „. 2. Prevajanje izraza noster v smislu »Član naše redovne skupnosti« Pri prevajanju tega izraza nastopijo določene težave. Ker gre za po- vsem uveljavljen termin, ki se v kroniki ves čas ponavlja, bi ga bilo pripo- ročljivo čim bolj točno obdržati tudi v prevodu, da se s tem poustvari nepo- sredna domačnost, s katero je jezuitski kronist pisal o »svojih«. Prevedek »naši« (v množini) je tudi v slovenščini povsem sprejemljiv za označevanje pripadnikov iste skupnosti, zato gaje prevajalka največkrat uporabila, če­ prav je moč zaslediti tudi variacije (primeri 1 - 3). Težava pa se pojavi pri ednini, saj ob besedi »naš« v slovenščini pomislimo kvečjemu na družin- n Mišljenje sv. Ignacij. 7 urnbilicus: v smislu »sredina« se najde v slovarju (Georges), a navadno bolj geograf- sko (Cie.: Siciliae, Liv.:Graeciae), le pri Plavtu časovno: dies ad urnbilicurn est rnortuus. 8 Metafora je očitno vzeta iz »Pohvale vrli ženi« v Prg 31,14: Facta est quasi navis insti- toris, /de longeportans panern suurn (»Je kakor trgovčeva ladja,/ od daleč prinaša svoj kruh«). 170 Keria II - 2 • 2000 skega člana (»naš je šel po mleko«), ne pa na pripadnika iste skupnosti. Zato je tu prevajalka iskala različne rešitve (primeri 4 - 8). • 1608, str. 56: Qui praeterito etiam hoc anno nostrorum numerus /uit Labaci. Števi- lo naših v Ljubljani je bilo v tem letu enako kot v preteklem. • 1610, str. 65: Degerunt hic hoc anno 17 ex nostris ... V tem letu nas je tukaj živelo 17 ... • 1646, str. 229: ... Nostris praesentibus, accepta prius delictorum absolutione extinc- tus est. Umrlje ob navzočnosti naše družine, potem ko je še prejel odvezo vseh grehov. • 1628, str. 123: Matrona nobilis annorum prope 70 inveteratae scilicet peifidiae post diversa diversorum conamina nostro tandem victas manus dedit. Plemenito, prib- ližno sedemdesetletno gospo, katere odpadništvo je bilo vsekakor že zako- reninjeno, je končno premagalo vsakovrstno naporno prepričevanje naše- ga sobrata. • 1630, str. 126-127: Puella assueveratfalsis Demonis praestigiis, qui se inAngelum transformaverat, ... / 12 7 / .. „ cum iam diutius deluderetur, delatus eo nos ter puel- lam vidit spuere delusorii in faciem praecepit ... Neka deklica se je navadila na varljiva slepila Demona, ki se je bil spremenil v Angela .... Ko jo je že predol- go varal, smo tja poslali enega naših. Videl je deklico, ji velel, naj pljune varljivcu v obraz ... • 1641, str. 176: Suasu Nostri in gratiam cum Coniuge rediit, Vir feminae restitutus, ~uem fuerat ementita. Na nasvet našega očeta pa se je spravila s soprogom. Zena je zopet prejela moža, ki se mu je bila izneverila. • 1641, str. 176: Adfuit Noster, & ad Sanctorum auxilia conversus, preces /177/ circumstantibus indicit ... Prišel je naš pater, ki seje obrnil za pomoč k svetni- kom, ukazal okoli stoječim prošnje molitve ... • 1643, str. 192: Hollandusjuvenis ... Fidei pene incertus, tandem apud nos lecto affixus, a Nostro deprehensus frequentiore congressu, manus dedit . ... holandski mladenič ... Ko pa je ... bila njegova vera precej omahljiva, je končno oble- žal pri nas, priklenjen na bolniško posteljo. Eden naših patrov gaje spoz- nal, večkrat obiskal in tako se je podal. 3. Smrt in umiranje Posebno poglavje pri baročni raznolikosti jezika predstavlja paleta izra- zov ali celih opisov, povezanih z umiranjem in smrtjo. Priložnosti zanje je precej, saj kronist vsako leto zabeleži, kateri redovniki so umrli, pogosto pa doda še podroben opis njihovih bolezni in agonije, da bi poudaril nji- hovo zasluženje. Ta prispevek se sicer osredotoča na posamične izraze, ker pa taki ekskurzi s svojim patosom, dolžino povedi in podobnim zelo dobro ponazarjajo nabrekli slog tiste dobe, smo vključili tudi nekaj daljših prime- rov, čeprav jih pri štetju nismo upoštevali (razen v kolikor so vsebovali posamezne izraze za smrt). V nasprotju z zgornjim izborom primerov, kije Marija Kiauta, Nada Grošelj, Baročni slog v jezuitski kroniki 171 osredotočen na prvo polovico rokopisa, predstavljajo sledeči primeri pre- rez skozi celotno besedilo. Naš cilj je bil podati vse različne izraze, ki so se pojavili, tudi če so te razlike le malenkostne variacije, ki se najdejo denimo pri pie obiit in pientissime obiit, pri dodatku prislova k določenemu glagolu ( obiit, pie obiit) ali pri rabi glagola v aktivu ali pasivu ( extulimus, elati). Izogi- bati pa smo se poskušali dobesednemu ponavljanju. Povsem natančno šte- vilo takšnih izrazov je težko določiti, vendar se giblje nekako okrog 123 (to število je nekoliko večje od števila zaključenih citatov, saj se lahko v istem odlomku ali povedi pojavi več izrazov). Če pogledamo same izraze, vidimo, dajihje mogoče obravnavati po- dobno kot primere literarnega izražanja v prvem razdelku. Variirajo na- mreč od zelo običajnih ( mortuus est, obiit, decessit e vita) do naravnost poe- tičnih primerov uporabe besednih iger (take primere smo posebej označi­ li), izluščiti pa se da tudi nekaj tematskih skupin: nekdo je zaspal (v Gospo- du), dosegel je večni mir, nagrado ali večnost, izročil je dušo Stvarniku ali bil prepisan v nebo; nekoga so pokopali ali gaje poklical Bog, ubila gaje določena bolezen, dan ali mesec, ugrabila gaje smrt ali pa je smrt zmanj- šala število sobratov. Pogosta je tudi misel, da so nekoga pogrešili oziroma da so ga (po smrti) močno pogrešali; ta izraz lahko pomeni že sam po sebi, da je določena oseba umrla - tako v povedi E Sacerdotibus nobis et externis desiderium Sui reliquit ... (1648, str. 240), ki spodaj ni navedena-, ali pa spremlja »glavni« opis smrti, kot denimo v primeru na strani 149, kjer služi kot dodatek k transiens. Kar se tiče izrazja, pride v zvezi z opisi smrti do veljave tudi ustaljena metaforika, ki povezuje poslednje zakramente in smrt- ni boj z vojaškim svetom. Najpogostejša izraza sta Sacramentis munitus in lucta; najdejo se tudi drugi, a večinoma gre za isto področje (accinctus ali agon). • 1599, str. 23: Mortuus est primo ... dominus Paulus Gotscheuerus ... Najprej k umrl ... gospod Pavel Gottscheuer /Hočevar/ ... • 1600, str. 26: Nobilis quidam virprimarius ... non exiguo quidem nostrorum labore ... fidem catholicam amplexus est, qui paulo post ... immortalitatis pharmaco provi- sus desiit esse in humanis ... Tako se je neki ugleden plemič ... ob nemajhnem trudu naših oklenil katoliške vere ... Malo za tem paje zapustil zemeljsko življenje ... previden z zdravilom nesmrtnosti. • 1601, str. 31: Hic ... sex hic septimanas ubi exegisset, continuae febris ardore correp- tus, quinta Septembris piissime obdormivit in Domino . „ Ko je tukaj preživel šest tednov, gaje napadla stalna visoka vročina in petega dne v septembru$ zelo pobožno zaspal v Gospodu. • 1601, str. 31: Hoc anno pene ex nostris nemo, aut febrium aut alterius morbi vi tactus abiit. V tem letu ni nihče drug izmed naših odšel / umrl zaradi mrzli- ce ali kake druge bolezni. • 1602, str. 37: „. nobilis quidam .„ perceptis omnibus ecclesiae sacramentis pie obiit . ... neki plemič ... Prejel je vse zakramente cerkve in pobožno umrl. 172 Keria II - 2 • 2000 • 1614, str. 78: Tertius qui in Collegi,o koc anno e vita discessit, fuit p. Eusctackius Tunzlerus ... Tretji, ki$ v kolegiju umrl v tem letu, je bil ... pater Evstahij Tunzler. • 1614, str. 78: ... semper tamen se minus recte valere querebatur, donec maligna febri correptus, ultimum 26. junii diem clausit . ... je vendar vedno tožil, da se ne počuti dobro, dokler ga ni napadla zločesta vročica, in 26.junijaje zaključil svoj posledaji dan. • 1619, str. 90: Sepultus est p. Gregorius]oannes ... Sepulta etiam est koc anno ... uxor Domini Bernardi Barbo ... Pokopali smo p. Gregorja Janeza ... V tem letu smo položili k počitku ... soprogo gospoda Bernardina Barba .„ • 1622, str. 98: Circafinem Aprilis pie obiit in Domino Jacobus Bassa ... Proti kon- cu aprila je pobožno v Gospodu umrlJakob Bassa ... • 1624, str. 112: Decessit e vita p. Paulus Rectius, coadiutor formatus spiritualis ... Umrlje p. Pavel Rekcij, duhovni pomočnik z zaobljubami ... • 1627, str. 121: Etati duo: priorp.Julius Nidkardus (ali Naidkardus), coadiutor [spiritualis] formatus, qui annos natus 55 ... 12.januarii - vixit ... Posterior fuit Fridericus Cramer ... K počitku smo odnesli dva, prvega p. Julija Naidharda, kije bil duhovni pomočnik /spiritual/ z zaobljubo. Umrl je 12. januarja star 55 let ... Naslednji je bil Friderik Cramer ... • 1630, str. 128: Occubuit p.]oannes Pletsko lenta kectica expeditus, Labacensis ... Umrlje Ljubljančan p.Janez Pleško, ki gaje umorila dolgotrajna vročinska bolezen. • 1631, str. 129: Obiit in Domino frater coadiutor Baltkasar Jacobus ... V Gospodu je umrl brat pomočnik Boltežar Jakob ... • 1634, str. 137: A laboribus ad quietem evocatus est Gasparus Sckaunik, coadiutor gradu temporalis, oeconomiae virperitus . ... Catkarro extinctus raro patientiae exem- plo. Od naporov k počitku je bil poklican Gašper Šaunik, časni pomočnik z zaobljubami, mož, zelo spreten v gospodarstvu .... Vzrok smrtije bil katar; v bolečinah je nudil redek zgled potrpežljivosti. • 1636, str. 144 - morda gre tudi za figuro, namreč za namerno ponovitev besede finem: Demum sub anni finem, vivendifinemjecit P. Pkilippus Bivinar ... Naposled je proti koncu leta sklenil življenje pater Filip Bivinar ... • 1637, str. 146 - morda etimološka figura ( rupta, rupit): E 23 Sociis, quos kic annus kabuit, morte sublatus est P. Matkias Reiscker, cuius post diutinam kecti- cam, rupta in interioribus vena continuato Sanguinis fluxu Jila rupit. Izmed 23 članov, kar jihje bilo v tem letu, namje vzela smrt p. Matija Reischerja, ki mu je po dolgotrajni vročinski bolezni v notranjosti počila žila in mu tako z nepretrgano krvavitvijo pretrgala nit življenja. • 1638, str. 148: Desideratus e numero Sociorum 27 Ulricus Winterfues ... Iz števila 27 članov smo izgubili Ulrika Winterfuesa ... • 1638, str. 149: ... tandem sanguinis fluxu, & crudioris Stomacki Sacramentis om- nibus munitus, transiens sui reliquit desiderium ... Končno je odšel v onostran- sko življenje, ko se mu je izlila kri iz bolnega želodca. Prejelje vso pomoč zakramentov, mi pa ga zelo pogrešamo. Marija Kiauta, Nada Grošelj, Baročni slog v jezuitski kroniki 173 • 1640, str. 158: lrrevocabile porro decretum moriendi hoc anno exolvere Patres bini ... Potem sta še v tem letu izpolnila nepreklicni smrtni dekret dva patra. • 1640, str. 159: Is ... emeritus omni virtutum exemplo, tandem Catarho sujfocatus, ad requiem transivit. [Po nekaj letih] ... je zgleden v vseh krepostih končno podlegel katarju in odšel v večni mir. • 1640, str. 164: Catarrho tandem ... praefocatus ... in caelum. ut speramus. abiit. Končno gaje zadušil katar .„ in ... je odšel. kot upamo. v nebo. • 1641, str. 172: ... verum cum & hic adversa conflictaretur valetudine, coactus est mutare locum, & Clagenfurtum ire, ubi etiam diem clausit paulo post. Ko pa je tudi njemu opešalo zdrmje,je moral zamenjati kraj in oditi v Celovec, tam pa$ kmalu za tem zaključil svoje življenje. • 1642, str. 178-179: ... Crallius ... /179/ viribus defectus Pletriam migrare iussus, ubi etiam vitamfinivit. Kralj (Krallius) ... je moral oditi zaradi oslabelosti v Pleterje, kjer $._tudi zaključil svoje življenje. • 1643, str. 188 - 89 - prisotna je tudi besedna igra: Et quidem hi locum. isti vitam cum morte commutarunt. Qui: Primum extulimus /189/ Jacobum Scribam „. In tako so ti zamenjali kraj, oni pa življenje s smrtjo. - Prvega smo pokopali Jakoba Skribo „. • 1643, str. 189 - prisotna je tudi besedna igra: ... exhaustisque ab Hectica vita- libus in Patria, ubi primum, diem etiam vidit extremum 26. Jan . ... ko je vročina izčrpala njegove življenjske sile, je v rojstnem kraju, kjer je bil ugledal svoj prvi dan, videl tudi poslednjega, 26. januarja. • 1643, str. 189: Secundus fuit Charissimus Fr. Noster ... , qui annis, laboribusque confectus quieti tandem restitutus est. ut speramus sempiternae 20. Aug. Pletrie „. Drugi je bil naš predragi brat „., kij.t., oslabel z leti in napori, končno našel svoj večni mir. kakor upamo, 20. avgusta v Pleterjah. • 1643, str. 191: Secutus hunc „. ad aeternitatem Georgius Resl „. Tem uje „. sledil v večnost Jurij Reselj ... • 1643, str. 192 - prisotne so podobe iz vojaškega življenja: Orationi sese, Pa- tientiae, Deique voluntati ex asse dedicavit, quibus vel uti quadam Panoplia instruc- tus secure supremum mortis ictum expectavit & vero viriliter excepit 12 octobris. Tedaj se je predal molitvi in potrpežljivosti in se popolnoma izročil božji volji. S temi krepostmi$ kot vojak, oborožen v polni bojni opremi, neustra- šeno pričakoval zadnji smrtni udarec in ga res možato sprejel 12. oktobra. • 1645, str. 211: Horum e coetu in alteram vitam sublati tres. Primus diem obiit P. Joannes Strobl, cuius morbi initia erant lenta Febricula nihil f atale pollicita, sed sensim subsequente vomitu frequentato, copiosoque in morbum incurabilem, volvu- lum Medicis dictum deflexit, qui ei post duarum septimanarum decubitum supre- mus fuit. Iz tega zbora so odšli v drugo življenje trije: prvi je umrl p. Janez Strobl. Njegova bolezen se je začela z rahlo mrzlico, ki ni bila videti usodna, toda polagoma je sledilo pogosto, silovito bruhanje, ki seje obrnilo v neoz- dravljivo bolezen, ki jo zdravniki imenujejo volvulus, zasuk črevesja. Po dveh tednih mu je povzročila smrt. • 1645, str. 212: Hune subsecutus Franc. Posareli, cui negotiorum causa ad nos 174 Keria II - 2 • 2000 delata, omnium Saeculorum mors occurrit. Temu je sledil Franč. Posarelli, kije bil k nam poslan zaradi poslov. Tu pa g;!.$, kot vse zemljane, zatekla smrt. • 1645, str. 213: Tandem ad Autumni umbilicum Creatori suo spiritum reddidit 5. Octob. P. Franc Magerle ... Naposled~ proti sredini jeseni, 5. oktobra, Stvar- niku izročil svojo dušo p. Franč. Magerle ... • 1645, str. 214: Morbum sustinuit viriliter ... intra secundam noctis horam, vitae summam manum imposuit. Bolezen je prenašal možato in ... ~ med drugo nočno uro dokončal svoje življenje ... • 1646, str. 227: ... Sacramentis omnibus Ecclesiae munitus ... placidissime expira- vit. Okrepčan z vsemi cerkvenimi zakramentije prav mirno izdihnil ... • 1646, str. 229: ... Nostris praesentibus, accepta prius delictorum absolutione extinc- tus est. Umrl je ob navzočnosti naše družine, potem ko je še prejel odvezo vseh grehov. • 1648, str. 239: E quibus 22. Sept. Ad Beatam quietem transiit Casparus Sholl, Nativitate Suevus. Od teh~ 22. septembra prešel v blaženi mir Gašper Scholl, švabske narodnosti ... • 1648, str. 240: Hune diutumioris infirmitatis purgatorio renovatus ad Supemum Solatium subsecutus est P. Andreas Sherounik, Camiolus. Tem uje sledil k višnji tolažbi, očiščen z vicami dolgotrajne bolezni, Kranjec Andrej Žirovnik. • 1649, str. 245: Reliquit sui nobis desiderium ... p. Andreas Kolperger ... , qui post adeptum gradum virtutis ac perfectionem aetatis, transiit ad praemia laborum. Z. žalostjo smo pogrešili ... p. Andreja Kolpergerja ... ,kije odšel po plačilo za svoje napore, potem ko je dosegel visoko stopnjo kreposti in polno starost. • 1650, str. 253: E Collegio neminem sibi mors vendicavit. Smrt ni doletela niko- gar iz kolegija, ... • 1650, str. 253: Pletriam bini ad caelos. ut speramus. translati evacuarunt . ... Ple- terje pa sta zapustila dva, ki sta odšla, kot upamo, v nebesa. • 1650, str. 254- 255: 30. Octobris cholicis doloribus et hypohondriaco arsu expedi- tus, omnibus sacramentis bene provisus non sine de/255/Jectuum suorum depreca- tione pie in Domino obdormivit. 30. oktobra je bil rešen količnih bolečin in hipohondrične vročine in~ lepo previden z vsemi zakramenti, ko je po /255/prosil za odpuščanje svojih pogreškov, pobožno zaspal v Gospodu. • 1651, str. 264: Caelo transcripsimus ... fratrem]oannem Zehetner ... Nebu pa smo prepisali brata Janeza Zehetnerja ... • 1651, str. 265: ... calidae febres intervenerunt, quarum cum vis acrior esset remediis decimo exinde die morti concessit . ... je posegla vmes vročinska bolezen. Ker je bila njena sila močnejša od zdravil,$._deseti dan klonil pred smrtjo. • 1656, str. 304: E toto hoc numero desiderati tres. Beatioris vitae praemium, ut spe- ramus, sunt assecuti sacerdotes bini, tertius coadiutor. Iz vsega tega števila so trije, ki smo jih izgubili, dosegli, kakor upamo, nagrado srečnejšega življe- ~' dva duhovnika, tretji pa je bil pomočnik. • 1656, str. 304: ... evocatus enim ad infirmum, Jebres dom um retulit, quae Jrustra- nea medici diligentia illum intra octiduum extinxerunt cum maximo et nostrorum et extemorum dolore. Ko so ga namreč poklicali k bolniku, je prinesel domov Marija Kiauta, Nada Grošelj, Baročni slog v jezuitski kroniki 175 vročino, ki mu je, ne da bi mu mogel zdravnik pomagati, v osmih dneh ugasila luč življenja, nam in zunanjim v največjo žalost. • 1656, str. 305: ... 13. Martii vitae statione, munitus omnibus sacramentis, cessit ... ... $ ... odšel s svojega življenjskega postajališča 13. marca okrepčan z vsemi zakramenti ... • 1656, str. 306 - prisotna je neke vrste besedna igra (sanguinem „. spiritus subsecutus): „. sanguinem coepit eiicere „. Sanguinem post dies aliquot spiritus subsecutus. guem ut speramus innocentem Creatori suo tradidit .„ „.je začel bru- hati kri „. Cez nekaj dni po izlitju krvije zapustil telo tudi duh, ki gaje. kot upamo. nedolžnega vrnil svojemu Stvarniku .„ • 165 7, str. 31 O - besedna igra (na tali - f atali): Undeni reliqui cum residentiae domesticae rei curatores, unius Andreae Turk Junere imminuti in decadem recidere. Extulimus kune Labaci loco eodem et natali ibi et Jatali, postquam diem supremum habuisset duodecimumfebruarii ... Ostali enajsteri so bili gospodarski pomoč­ niki v redovni hiši. Njihovo število je smrt enega. in sicer Andreja Turka, zmanjšala na desetorico. Pokopali smo ga v Ljubljani, kije bila njegov rojst- ni in smrtni kraj. Njegov poslednji danje bil dvanajsti februar .„ • 1660, str. 327: Baptizata in lecto ob fatalem aegritudinem eodemque diepientissime obiit. Zaradi smrtno nevarne bolezni je prejela sveti krst v postelji in js;. še isti dan umrla. vsa vdana v globoki pobožnosti. • 1661, str. 331: „. tandem aetate gravis et viribus fractus, sacramentis omnibus munitus, placide decessit ... „. končno pa je mirno umrl, opešan od bremen starosti, okrepčan z vsemi zakramenti. • 1662, str. 341: .„ biduo post Creatori suo pie animam edidit. Dva dni nato js;.__§. pobožnim srcem izročila dušo svojemu Stvarniku. • 1664, str. 351: Bilis atrae atrocissimis convulsionibus conflictatus rituque sacra- mentis omnibus ad extremam luctam conductus pientissime in Domino obdormivit. Izmučen od strašnih krčev črnega žolča in pripravljen z obredom vseh za- kramentov za poslednji boj je pobožno zaspal v Gospodu. • 1664, str. 351: ... tamen confessione sacramentali oleoque sacro delibutus ... itatis !l melioris vias ing;ressus est. „. vendar pa je še opravil zakramentalno spoved in prejel sveto olje in tako nastopil pot v boljšo večnost I boljše življenje. • 1665, str. 361: Inter quae vigil semper Domini sui servus adventum eiusdem prae- via animae suae per Sacramenta Ecclesiae compartitione praestolans sacram Christi imaginem, coronam Virginis et Regulas Societatis ad imitationem innocentissimi Uoannis] Berchmanns ( quem singulari amore sequebatur) ardentissimis suspiriis complexatus placidissime in Domino obdormivit. Med tem je vedno čuječi slu- žabnik svojega Gospoda pričakoval njegov prihod tako, daje v svoje srce prej prejel zakramente Cerkve in z gorečimi vzdihi oklepal sveto podobo Kristusovo, rožni venec Device in Pravilo Družbe, po zgledu čudovito ne- dolžnega Uaneza] Berchmanna, ki gaje posnemal z izredno ljubeznijo, in tako blaženo zaspal v Gospodu. • 1666, str. 367: Huic numero subtraxit morsfatalis servos Dei pios ... Temu številu je usodna smrt iztrgala pobožne služabnike božje „. " Rokopis nečitljiv: morda aeternitatis ali aevitatis. 176 Keria II - 2 • 2000 • 1666, str. 368: Alterum lenta tabe hectices ... mors proripuit. Drugega .„je ugra- bila smrt s počasnim hiranjem z vročino ... • 1666, str. 368 - uporabljena je podoba, kije v skladu s pokojnikovim živ- ljenjskim delom: Tertium mors subtraxit 23. Novembris ad caeleste oratorium, ubi pro nobis ad Deum interpellaturus perpetuus collegii orator p. Andreas Juchardt ... Tretjega je iztrgala smrt 23. novembra za nebeški oratorij, kjer bo pri Bogu vekomaj za nas posredoval. To je bil naš kolegijski govornik p. Andrej Juc- hardt ... • 1666, str. 370 - v latinščini je izpeljana podoba, po kateri je pokojnik iz »cvetk« svojih kreposti spletel venec, s katerimje okronal svoje življenje: His atque plurimis aliis virtutum floribus ornatus pulchram vitae coronidem paralysi sensim consumptus imposuit. Te in premnoge druge cvetke kreposti so ga kra- sile ob lepem zaključku življenja, ko gaje paraliza polagoma izčrpala. • 1667, str. 374- isto kot 1666, str. 367, le brezfatalis: Huic numero collegialium subtraxit mors ... Temu številu članov je iztrgala smrt ... • 1667, str. 375: Quatriduo post ad ultimam luctam sacro ceromate unctus varios inter actus fidei, spei, charitatis, adorationis, poenitudinis, resignationis coepit ~ fundi, donec, cum loquela et demum vita defluente, e capite patenti catharrho et respirandi Jacultatem intercipiente defecit die {] Decembris. Štiri dni potem, ko je prejel sveto maziljenje za poslednji boj, je začel ugašati med dejanji vere, upanja, ljubezni, čaščenja, kesanja in odpovedi. Zgubil je sposobnost govo- ra in življenje muje začelo odtekati, nato je še huda možganska kap prepre- čila dihanje in tako je izdihnil [ ] decembra. • 1671, str. 390: Primus ad vitam aeternam transiit „. Prvi je prešel v večno življe- !)$ ... • 1672, str. 396: Ex hoc collegialium modo quinque caelo. uti speramus, transcripti sunt. Iz tega števila kolegijskih članov jihje bilo nedavno pet, kot upamo, prepisanih v nebeško knjigo. • 1672, str. 397: Postremo tempore passus hepaticam diarhoeam, quam aequo animo tulit et ea superatus inter lectissimos virtutum actus expiravit. V zadnjem času je trpel zaradi vnetja jeter, kar je potrpežljivo prenašal in ko ga je bolezen premagala.je izdihnil med prelepimi dejanji kreposti. • 1672, str. 398: ... donec ... rite accinctus ad laborumpraemium evocaretur . ... do- kler ni bil poklican k plačilu za trud, okrepčan z zakramenti .. , • 1672, str. 398: ... pie ac fructuose ipse in praemium octiduo post caelo donatus . ... in _k sam osmi dan po tem pobožno in lepo pripravljen prejel v dar nagrado nebeškega veselja. • 1673, str. 401: Nam sacramentis omnibus rite munitus eaferia vivere desiit, quam peculiarem habuit in veneratione memorialis Domini . ... kajti okrepčan z obredi vseh zakramentov je zaključil svoje življenje na tisti praznik, ki ga je prav posebno častil kot spomin Gospodov. • 1673, str. 404: Quibus aliisque virtutibus ornatissimam ad merita praemia caele- stis Sponsus ... convocavit. S temi in drugimi krepostmi čudovito ozaljšano _k nebeški Ženin poklical k večnemu plačilu ... Marija Kiauta, Nada Grošelj, Baročni slog v jezuitski kroniki 177 • 1673, str. 404: ... altero singulari societatis patrono ... vitafuncto viduati sumus . ... namje ... smrt iztrgala drugega izrednega zavetnika Družbe .„ • 1674, str. 406: Quem numerum patris Andreae Jankouitz mors intercidit. V to število je zasekala smrt patra Andreja Jankoviča. • 1675, str. 413: Obiit Pletriae septimo(?) Jdus Septembris, Sacramentis ad ultimam luctam omnibus munitus inter intextos paenitudinis ac amoris divini actus, aetatis ... Umrlje v Pleterjah sedmi(?) dan pred septembrskimi Idami (7. septem- bra), okrepčan z vsemi zakramenti za poslednji boj, med dejanji kesanja in božje ljubezni, v starosti ... • 1676, str. 418: Post accepta omnia sacramentapro ultimo agone innoxiam Creatori suo inter Theologicos actus reddidit animam. Po prejemu vseh zakramentov za poslednji boj je svojo nedolžno dušo vrnil Stvarniku med dejanji vere, upa- nja in ljubezni. • 1677, str. 422: Quem numerum ibidem gemina duorum patrum funera diminue- runt. Quorum alterum [junus] /uit p. Joannis Liberii ... To število je zmanjšala smrt dveh patrov. Eden od umrlih je bil p. Janez Liberij ... • 1677, str. 423: Intellecto mortis periculo ... expetensque pro ultimo agone munimina sibi praesentissimus placidissime suam Creatori reddidit animam 7. Novembris. Ko je spoznal, da se mu bliža smrt ... izprosil si je pomoč za zadnji boj in ~ polni zavesti izročil Stvarniku svojo dušo 7. novembra. • 1678, str. 429: Ex quibus tres a laboribus ad immortalem requiem evocati. Od teh so bili trije poklicani od svojih naporov k večnemu počitku. • 1678, str. 429: Primus erat Andreas Rueprecht ... 24. Augusti febrili aestu ac cho- licis doloribus succumbens Sacramentis omnibus munitus Pletriae ad praemia tran- siit aeterna. Prvi je bil Andrej Rueprecht ... 24. avgusta$_ v Pleterjah podle- gcl hudi vročici in trebušnim bolečinam, okrepčan z vsemi zakramenti, in odšel po večno plačilo. • 1678, str. 429: Alter ibidem Jatis concessit p. Ambrosius Fallenitsch ... Drugi$_ prav tam umrl p. Ambrož Falenič (Fallenitsch) ... • 1678, str. 430: His aliisque virtutum meritis gravis de tota vita Jacta onomologesi, sumptoque viatico acceptaque extrema unctione cum vixisset annos 63, menses 5, dies 6 placide in Domino obdormivit. Bogat z zasluženjem teh in drugih krepo- sti je opravil spoved preko vsega življenja, prejel popotnico in poslednje maziljenje, potem ko je živel 63 let, 5 mesecev in 6 dni, in mirno zaspal v Gospodu. 11 1678, str. 432: ... et ita feliciter, ut spes est, Sacramentis munitus, obiit. In tako$ umrl srečno. kot upamo, okrepčan z zakramenti. • 1679, str. 436: Obiit ad vitamfeliciorem uti speramus de virtute patientiae optime meritus inque divinam voluntatem resignatus, atque ad supremam luctam sacra- mentis omnibus munitus. Odšel je, kakor upamo. v srečnejše življenje z veli- kim zasluženjem kreposti potrpežljivosti, vdan v voljo božjo in z vsemi za- kramenti okrepčan za poslednji boj. • 1680, str. 441 - prisotna je neke vrste besedna igra: De hoc numero ad auctio- rem in Christo jam quiescentium Charissimus frater joannes Macher ... transi it. Iz tega številaje prešel ... k večjemu številu onih. ki počivajo v Kristusu, pre- dragi bratJanez Macher ... 178 Keria II - 2 • 2000 • 1681, str. 448: Collegjalium numerum diminuit obitus p. Vincentii Piscon, 10. Februarii ... Število članov kolegija se je zmanjšalo s smrtjo p. Vincencija Piscona, kije umrl 10. februarja ... • 1681, str. 448: Cholicis ac phraeneticis convulsionibus attritus, pedum manumque usu destitutus, toto exhaustus /uit corpore, donec inter nostrorum preces expiravit. Strli so ga boleči in zelo hudi napadi krčev, odpovedale so mu roke in noge, vse njegovo telo je bilo izčrpano in končno je izdihnil med molitvami naših. • 1681, str. 448: Prima deindeAugusti inopinato casu sustulitpatrem]oannemBap- tistam Kuglman. Prvi dan avgusta nam je nepričakovano iztrgal p. Janeza Krstnika Kuglmana. • 1681, str. 449: ... et aliis indixit ultimam suam diem non longe abesse . ... in dru- gim je govoril, da njegov zadnji dan ni več daleč. • 1681, str. 449: Residentia pariter caelo. ut speramus. inscripsit patrem Georgium Kniffez ... Prav tako je pleterska redovna hiša. kot upamo. v nebeško knjigo zapisala patra Jurija Knifeza ... • 1681, str. 455: 15. Octobris ob piam et exemplarem vitam aeternae. ut speramus, beatitudini adscriptus est ... dominus ... 15. oktobra$ zaradi svojega pobožne- ga in vzornega življenja prešel v večno blaženost. kakor upamo ... gospod ... • 1682, str. 459: Ex his placuit divinae bonitati binos et annis et meritis graves ad laborum praemia evocare. Dva od teh, bogata po letih in zaslugah, je božji dobroti ugajalo poklicati po plačilo za njune napore. • 1682, str. 459: Primus diem suum obiit 16. Junii p. Adamus Petik ... Prvi je doži- vel svoj dan 16.junija p. Adam Petek ... • 1682, str. 459: ... inter nostrorum preces placide exspiravit . ... $ ... med molitva- mi naših mirno izdihnil. • 1682, str. 459 - besedna igra: Alter subsecutus est per omnia bene provisus 15. Augusti, et cum Assumpta in caelos Vii:gine. et ipse assumptus. uti eius vita integri- ter acta et peracta sperare nos iubet, p. Franciscus Harrer ... Sledil mu je p. Franči­ šek Harrer, z vsem dobro oskrbljen, 15. avgusta. Z vnebovzeto Devico je bil vzet tudi on sam, kakor nam daje upati njegovo življenje. ki gaje živel in dokončal brezgrešno. • 1683, str. 468- na koncu citata je primer paralelizma: ... funebris panegyris ... ab ecclesiaste nostro Germanico dieta in solemnibus exequiis colendissimi et reveren- dissimi principis episcopi Labacensis Josephi ex comitibus de Rabbata 28. Februarii vivis erepti virtutibus ornati ...... pogrebnega hvalospeva ... Govoril je naš slavnostni govornik v nemškem jeziku pri slovesnem pogrebu visoko spo- štovanega in prevzvišenega gospoda kneza in škofa ljubljanskega, Jožefa iz rodbine grofov Rabatta, ki gaje. okrašenega s krepostmi. 28. februarja smrt iztrgala družbi živih. • 1684, str. 473: „. duo alii, senio graves, ad beatam. ut speramus. aeternitatem mig;rarunt . ... dva druga, v visoki starosti, pa sta se. kot upamo. preselila v blaženo večnost. • 1684, str. 474: ... sibi praesentissimus repentina, non tamen improvisa morte cor- ruit ...... seje zgrudil pri polni zavesti v nenadni. vendar ne nepričakovani smrti. Marija Kiauta, Nada Grošelj, Baročni slog v jezuitski kroniki 179 • 1684, str. 475: ... in quo tam eximia species virtutis vixit, quam non dubitamus g, liberalissimo bonorum omnium remuneratore illum gaudiis aeternis praemiari uti nos pientissimus eius obitus. qui ipso Jesta angelorum custodum 3 nonas septembris post omnia susceptapro ultimo agone sacramenta accidit. sperarefacit. V njemje živela tako izredna krepost, glede katere ne moremo dvomiti, da jo je na- gradil najbolj velikodušni plačnik vsega dobrega z večnim veseljem. kot nam daje upati njegova silno pobožna smrt. kije nastopila 3. septembra na sam praznik angelov varuhov, potem ko je prejel vse zakramente za poslednji Qgj. • 1685, str. 478: Primum die 10. mensisJulius sustulit GeorgiumFratrisch ... Prve- ga je 10. dne vzel mesecjulijjurija Fratrischa ... • 1685, str. 479: ... sacramentis omnibus ad ultimam luctam instructus et in Dei voluntatem resignatissimus mag;no sui tum apud nostros tum apud extemos ... relic- to desiderio placide quievit . ... je prejel vse zakramente za posledrtji boj in ves vdan v božjo voljo je mirno zaspal v veliko žalost naših in zunanjih .. . • 1685, str. 479: Alterum nobis eripuit dies 27. Septembris Zachariam Mayr ... Dru- gega namje 27. september iztrgal Zaharija Mayra ... • 1685, str. 480: ... asserens, quod ... caelum labore manuum suarum expug;nare debeat. Quod. prouti confidimus. obtinuit ...... zatrjeval, češ da ... si mora zato osvojiti nebesa z delom svojih rok. Le-taje. kakor upamo. prejel ... • 1686, str. 489: Collegialium numerum imminuit mors duorum coadjutorum tempo- ralium ... Število kolegijalov je zmanjšala smrt dveh časnih pomočnikov ... • 1686, str. 490: ... dissolvi tamen et esse in Christo desiderare visus . ... vendar smo videli, da hrepeni po tem, da bi se razrešil in bil s Kristusom. • 1686, str. 490- 491: ... unde post iterata saepius paenitentiae et Eucharistiae sa- cramenta, extremam etiam unctionem, dum sibi praesens esset, ardenter expetiit, et adhuc 14 ante obitum diebus, qui in horam Christi innabatur, impetravit, sicque morbo paulatim interne consumptus in Dei semper voluntatem resignatus, accepta saepius sacra absolutione Creatori suo spiritum placidissime reddi/ 4 91/dit. Zato je po ponovnem večkratnem prejemu spovedi in Evharistije goreče prosil tudi za poslednje maziljenje, dokler bi bil še pri zavesti, in ga 14 dni pred smrtjo, ko je plul v deželo Kristusovo /ko je njegova ladja plula v deželo Kristuso- YQ/, tudi prejel. Ko gaje bolezen notranje počasi izčrpala,$_ v božjo voljo vdan po večkratnem prejemu svete odveze popolnoma mirno izročil svoje- ga duha Stvarniku. • 1686, str. 491: Alter, qui e sociorum numero ad triumphantem. ut speramus. Socie- tatem evocatus estet huic mundo vivere desiit, est]oannes Prinz ... Drugi, kije bil iz števila članov poklican k zmagoslavni Družbi. kakor upamo, inje zapustil ta svet, je bil Janez Prinz ... • 1686, str. 491: ... nec diuturnam subivit luctam, altera enim die sibi semper usque ad ultimum praesentissimus, accepta paulo ante a patre spirituali ultima absolutio- ne inter theologicarum virtutum actus in commendatione animae placide in Domino obdormivit. Tudi ni imel dolgega smrtnega boja. Naslednji danje namreč, popolnoma priseben do poslednjega diha, še prejel poslednjo odvezo od p. 180 Keria II - 2 • 2000 spirituala in malo za tem med zdihljaji [teoloških kreposti] vere, upanja in ljubezni izročil svojo dušo Bogu in mirno zaspal v Gospodu. • 1689, str. 508: Hune numerum minuit mors patris Michaelis Dell ... To število$ zmanjšala smrt p. Mihaela Della „. Zaključek Za konec posvetimo nekaj besed še ohranjanju izvirnega sloga pripre- vajanju v slovenščino. Kot je razvidno iz vseh zgoraj navedenih primerov, gre pri jezuitski kroniki za besedilo, ki zavestno goji umetelnost in oblože- nost izraza, pa najsi gre za gradnjo dolgih period, zaznamovan besedni red, različne vrste tropov in figur ali bogato sinonimiko. Ta slog je posku- sila čimbolj zvesto poustvariti tudi prevajalka. Medtem ko za značilnosti, ki sodijo na področje slovnice (denimo za izredno dolžino nekaterih period ali za besedni red) ni bilo vedno mogoče ustvariti vzporednice, pa je nudi- lo več možnosti besedišče. Tamje ohranjala litote, iskala sinonime in sku- šala pričarati značilni arhaični, nekoliko patetični nadih. Čeprav gre pri tem članku le za izbor, pa tudi prevod še ni dosegel povsem dokončne oblike, lahko vendarle zaključimo, da se jije to v veliki meri posrečilo. Naslov: Nada Grošelj Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva cesta 2 SI-1000 Ljubljana Marija Kiauta Gosposvetska 4 SI-1000 Ljubljana II PEDAGOŠKO-DIDAKTIČNI PRISPEVKI Barbara ZLOBEC PRIMERJALNO PREVAJANJE ali KAKO S PREVODI DO PREVODA* Med učnimi metodami, ki jih je v zadnjem desetletju razvila italijanska didaktika klasičnih jezikov, je tehnika primerjalnega prevajanja omembe vredna novost. Z inovativnim pristopom k analizi besedil odpira namreč prevajanju, sicer običajnemu učnemu sredstvu, nove razsežnosti in poti. Bibliograftja na to temo je razmeroma skromna: opis metodologije in ope- rativnih ciljev ter evalvacije učiteljev, ki so primerjalno prevajanje preizku- sili v razredu, so bili objavljeni zlasti v zbornikih seminarjev stalnega stro- kovnega spopolnjevanja1 • Nov didaktični pristop k prevajalski tehniki seje razvil iz predpostavke, da pri učenju/ poučevanju klasičnih jezikov, to je jezikov, ki so svoj življenjski razvoj že zaključili, ni predvideno oziroma ni možno dvosmerno-interaktivno sporočanje, pač pa nujno prevlada eno- smerna-recepcijska težnja, v besedilih odkriti čim več informativnega (ter formativnega) materiala za razumevanje pogosto polisemantičnih sporočil2 • Jezikovna analiza, tako na morfosintaktični kot na leksikalni ravni, je nuj- no podrejena tej funkcionalni potrebi. Edino »orožje«, s katerim razpolagajo učenci pri prevajaju v običajni učni praksi, je slovar. Včasih se tega tako oklenejo, da se prevajanje spre- meni v mehanično transpozicijo posameznih leksemov s posledično revš- čino s stilnega, če ne celo s pomenskega vidika~. Metoda primerjalnega prevajanja predvideva, da latinskemu (grškemu) besedilu priobčimo še tri * Članek posvečam dijakom I. klasičnega liceja Državnega znanstvenega liceja Fran- ceta Prešerna s slovenskim učnim jezikom v Trstu, ki so v šolskem letu 1999-2000 aktivno sodelovali pri evalvaciji metode primerjalnega prevajanja. Zahvaljujem se prof. Antonii Piva in prof. dr. Luigiju Scarpi (Univerza v Padovi) za koristne biblio- grafske napotke. 1 La Ganga, D.: La traduzione contrastiva, v Dal passato per il futuro. La didattica del Greco. Serninario di formazione per Docenti. Trieste, Aprile 1993 - Febbraio 1994, str. 148-149; Portolano, A.: Per una teoria delta traduzione contrastiva. V: Dalla lingua per la cultura. La didattica del Latina. Serninario di forrnazione per Docenti. Trieste 1996, str. 71-88, AA.VV., La traduzione contrastiva corne educazione al confronto, ibid., str. 113-114. 2 Skoraj odveč je dodati, da bo analiza teksta plodna le, če ga bomo brali v luči zgodovinskih dejstev in materialno-socialnih realij dobe, v katerije besedilo nasta- lo. 3 Na te probleme opozarja in niza možne rešitve Pavlič Škerjanc, K: Gradatirn ali po korakih do boljšega prevoda. Keria 1-II (1999), str. 89-99. Keria II - 2 • 2000, 183-194 184 Keria II - 2 • 2000 ali štiri avtorske prevode4 • Na ta način se učenec reši psihološkega priti- ska, ki se rodi iz strahu, da latinskega (grškega) besedila ne bo razumel; z morfološkimi in sintaktičnimi težavami se spopade šele takrat, ko mu je pomen sestavka že popolnoma jasen. Če se pri analizi besedil odločimo za tak pristop, se lahko s prirejenih tekstov preusmerimo na originalne raz- meroma zgodaj, kar lahko nedvomno štejemo za pozitivno pridobitev, saj je eden izmed poglavitnih ciljev učenja latinščine in grščine ta, da beremo avtorska besedila, ali točneje: dajih razumemo, interpretiramo in ob njih uživamo, kot je trdil že Giorgio Pasquali. Faze učne enote, zasnovane v skladu z metodo primerjalnega prevaja- nja, bi lahko ponazorili takole: BRANJE BESEDILA - - - - - - - - - BRANJE PREVODOV PRIMERJAVA ZUNANJIH ZNAČILNOSTI PREVODOV 1 IDENTIFIKACIJA POGLAVITNIH RAZLIK MED PREVODI BRANJE POSAMEZNIH POVEDI RAZUMEVANJE POMENA POSAMEZNIH POVEDI PREVAJANJE S POMOČJO PREVODOV 1 AVTONOMNO PREVAJANJE Prvi korakje (nepoglobljeno, diagonalno) branje originalnega bese- dila, čemur sledi branje prevodov brez interpretacijskih poskusov. Pri pri- merjanju le-teh učenec najprej ugotovi razlike pri zunanjih značilnostih (verzi/ proza, dolžina prevoda ipd.), v naslednji fazi pa analizo poglobi z odkrivanjem strukturalnih in pomenskih razlik, ki izhajajo pogosto tudi iz semantične pluralnosti antičnih jezikov. Učencem naj bi bilo dovoljeno 4 Svetovana omejitev preprečuje prekomerno razprševanje energij in pešanje pozor- nosti, ki ju lahko povzoči dolgotrajno primerjanje podobnih besedil; če pa bi z druge strani primerjali samo dva prevoda, bi bila slika, ki bi sij o ustvarili, omejena. Barbara Zlobec, Prirnerjalno prevajanje ali kako s prevodi do prevoda 185 prosto izražati svojo ustvarjalnost, tako da bi prišla do izraza tudi ludična komponenta postopka (v prvi fazi prevajanja lahko npr. uporabljajo samo- stalnike iz prvega prevoda, pridevnike iz drugega, glagole iz tretjega). V zaključnem delu učne enote učenec sestavi lasten prevod. Metoda primerjalnega prevajanja prinaša v prakso tradicionalnega šol- skega dela svežino, ki pozitivno vpliva na vzdušje v razredu. Ena izmed prednosti, kijih lahko na podlagi lastnih izkušenj omenimo v njen prid, je gotovo ta, da učencem omogoča, da med primerjanjem avtorskih prevo- dov spoznavajo metode, tehnike in postopke prevajanja, ugotavljajo njih pravilnost, logičnost in natančnost, pa tudi morebitne pomanjkljivosti, na- pake ali netočnosti. Istočasno presojajo učinkovitost prevodov in njih sklad- nost z originalom. Primerjalno prevajanje jih torej usmerja tudi k meta- kognitivnemu razmišljanju o lastnih tehnikah prevajanja ter k izgradnji osebnih vzorcev, postopkov in teorij. Obenem pozitivno vpliva na bogate- nje besednega zaklada in učence posredno vzgaja v kritične in pazljive bralce, ki se zavedajo pomena akribije pri izražanju. Spodbuja jih h krea- tivnosti, saj se pri pisanju lastnega prevoda danih jezikovnih elementov prosto poslužujejo za ustvarjanje novih pomenskih sistemov. V učni praksi se je izkazalo, da primerjalno prevajanje deluje motivacijsko na dijake, ki so pri delu nesamostojni in negotovi: iz pluralnosti prevodov je namreč jasno, da odstopov od originala ne moremo nujno enačiti z napakami, treba pa jih je primerno utemeljiti. Učna praksa je po drugi strani razgalila tudi nekaj pomanjkljivosti ozi- roma vrzeli opisane metode. Najprej nekaj opomb v zvezi s konkretnimi, organizacijskimi problemi: jasno je, da lahko v teku šolskega leta načrtuje­ mo le eno ali dve učni enoti, ki temeljita na primerjalnem prevajanju: ne le zaradi težav, na katere učitelj naleti zlasti pri iskanju gradiva, ampak tudi ker bi ta pristop izgubil svoj čar, če bi prešel v rutino. Za učne enote s primerjalnim prevajanjem so najprimernejši krajši lirski teksti, ki so z reto- ričnega in metričnega vidika veliko zanimivejši od proznih; pri prevajanju daljših proznih tekstov pa ta metoda seveda ne pride v poštev. Upoštevati je treba tudi starost in zrelost učencev: za srednješolce utegne biti taka izkušnja zelo pozitivna, osnovnošolci pa še nimajo potrebne kritičnosti in miselne prožnosti. Drugi pomislek je vzgojno-formativne narave: učenci naj bi primerjal- nega prevajanja ne doživljali niti kot ludično prekinitev kurikularnih de- javnosti niti kot dobrodošlo sredstvo, s pomočjo katerega lahko težave pri prevajanju premostimo z golim navajanjem tujega prevoda. Vsekakor pa med evalvacijo te metode ni prišlo do odmikov od zastavljenih ciljev v no- benega izmed omenjenih ekstremov. Glede metodologije dela se je izkazalo za koristno, da se primerjave prevodov ne lotimo, še preden bi analizirali originalno besedilo, pač pa že 186 Keria II - 2 • 2000 v prvi fazi latinski (grški) tekst razložimo z morfološkega, leksikalnega, stilnega, retoričnega, prozopografičnega in po potrebi metričnega vidika ter ga uokvirimo v čas in prostor nastanka, ne da bi ga poskušali prevesti. Za to spremembo vrstnega reda faz učne enote smo se odločili, ker smo se hoteli izogniti nevarnosti, da bi primerjava prevodov izzvenela kot golo mehanično delo, saj bi učenec sicer ne poznal originala, ki je pogojeval prevajalčeve odločitve in izbire. Tak pristop bi bil tudi v nasprotju s filološ- ko postavko, da mora ostati besedilo v središču pozornosti in da so vse ostale operacije le-temu podrejene. Pri uvajanju primerjalnega prevajanja v slovenskih šolah se ob navede- nih pojavlja še en problem: dogaja se namreč, da le s težavo odkrijemo latinsko (grško) besedilo, ki je bilo prevedeno trikrat ali celo večkrat. S tega vidika so sosedi z obsežnejšo prevajalsko tradicijo odločno privilegira- ni5, vendar smemo upati, da bo založniška in publicistična dejavnost na področju antičnih študij, ki se je v zadnjih letih razmahnila v Sloveniji, polagoma zapolnila marsikatero vrzel. Za nekatere, posebno znane in pri- ljubljene kompozicije, vsekakor že razpolagamo z zadostnim številom pre- vodov6. Katulovo 5. pesem (Vivamus, meaLesbia, atqueamemus) so npr. pre- vedli Vraz, Jurčič (delno), Sovre, Šmit in Gantar7 , Horacijevo 7. pesem iz četrte knjige (Diffugere nives, redeunt iam gramina campis) pa Vraz, neznani avtor iz Cvetja z vrtov sv. Frančiška in profesor novomeške gimnazije Arnat Škerlj8 (gl. spodaj). " Neka študija o didaktični uporabi Katulove 5. pesmi npr. navaja iz obdobja 1740- 1992 kar enaintrideset italijanskih prevodov te kompozicije, prim. Lanera, G.: Ca- tulto: proposta di lettura, v Catulto e Sirrnione. Societa e cultura delta Cisalpina alte soglie delt'Impero. Ur. N. Criniti, Brescia 1994, str. 61-80. Za bibliografsko informacijo se zahvaljujem prof. Lidii Rupel (Znanstveni licej Franceta Prešerna v Trstu). ,; Veliko koristnih informacij o slovenskih prevajalcih latinske poezije vsebuje Gan- tarjav uvod v Rimsko liriko, Ljubljana 1968, str. 5-67. 7 Stanko Vraz je to Katulovo pesem prevedel v mladostnem obdobju, ko se je še uk- varjal s slovenskim pesništvom, objavil pa jo je Slodnjak v izboru Slovenska djela. Jurčičev prevod je nepopoln: gre za zapis, ki so ga odkrili v notesu iz let 1865-67, ko se je bil na Dunaju vpisal na klasično filologijo in slavistiko. Sovre je prevod objavil revialno v Ljubljanskem zvonu. Zanimivo je, da ta pesem ni vključena v šolski izbor iz Katula, Propercija in Tibula, ki ga je v tistih letih pripravil Bradač (Bradač, F.: Izbrane pesmi rirnskih lirikov Katula, Tibula in Propercija. Ljubljana 1922): morda se mu je zdelo, da pesem o tisočerih poljubih le ne spada v resno šolsko poslopje. Pesnik intimist Šmit je prevod vključil v samostojen izbor Katulovih pesmi, Gantar pa v delo Rimska lirika. Za bibliografske podatke o prevodih gl. spodaj. Prek histori- zacije prevodov naj bi učenci razumeli, zakaj so se posamezni avtorji odločili za specifična jezikovna sredstva (prim. hrvatizme in madžarizme pri Vrazu, izraz filister pri Jurčiču ipd.) oziroma stilne prijeme. 8 Prim. izčrpno študijo: Gantar, H.: Horacijeva Spomladanska pesem v treh slovenskih pre- vodih. V: Studije o Horaciju. Maribor 1993, str. 168-180. Za bibliografske podatke o prevodih gl. spodaj. Barbara Zlobec, Prirnerjalno prevajanje ali kako s prevodi do prevoda 187 Iz povedanega je razvidno, daje primerjalno prevajanje koristna vaja: vredno je dodati še, da učence usmerja k interdisciplinarnemu razmišlja- nju, saj bi bili stilni prijemi in leksikalne izbire piscev nerazumljivi (npr. arhaizmi), če prevodov ne umestimo v prostor in čas ter razložimo, kakšno vlogo so odigrali njih avtorji v slovenski literaturi oziroma v kulturnem življenju na splošno. Povezovanje med latinščino (grščino) in slovenščino torej ni samo možno, temveč obvezno. Če prevode beremo diahrono, to je od najstarejšega do najnovejšega, bodo učenci že instinktivno zaznali spre- membe, ki so značilne za razvoj slovenskega jezika. Do izraza pa bo prišla, ob primerni učiteljevi razlagi, tudi zgodovina naše prevajalske umetnosti ter spremembe v odnosu do prevajalskega dela in njene tradicije, ki se kažejo v različnih prevajalskih prijemih9 • Na ta način se ob odkrivanju kla- sične kulture in njenih vrednot slovenska beseda spoji z antično v sozvoč­ ju, ki jo je plodilo skozi ves njen razvoj. In tako iskanje ter odkrivanje kore- nin kulturnega snovanja je končno eden temeljnih smotrov preučevanja antičnih jezikov. !l Pri Hor. IV 7 ta vidik posebno učinkovito razlaga Gantar, K., cit. v prejšnji opombi. 188 Keria II - 2 • 2000 PRILOGI PRIMER SHEME UČNE ENOTE S PRIMERJALNIM PREVAJANJEM PREDMET: latinščina UČNA TEMA: prevod pesmi z metodo primerjalnega prevajanja ČAS: 1 uč. ura za primerjavo prevodov + 1 uč. ura za analizo besedila in izoblikovaaje lastnega prevoda+ evalvacija/preverjanje METODE: analiza in prevod besedila, pogovor, primerjalno prevajanje, in- dividualno delo OBLIKA: verbalno-tekstualna MEDPREDMETNE POVEZA VE: predvidene so povezave s slovenščino POTREBNO PREDZNANJE: zadovoljivo znanje morfologije in sintakse la- tinskega jezika ter osnov metrike; poznavanje splošnih lastnosti dobe, v kateri je živel avtor, značilnosti žanra, ki mu tekst pripada, avtorjevih biografskih podatkov OPERATIVNI CILJI: 1 učenec zna analizirati pesem z morfosintaktičnega, stilno-retorične­ ga, leksikalnega ter metričnega vidika in jo primerno uokviriti v pro- stor in čas, v kateremje nastala 2 na podalgi analize besedila ter informacij, ki mu jih nudi učitelj, spoz- nava avtorjev pesniški svet, literarne značilnosti njegove poezije ter kulturno-socialne funkcije le-te 3 učenec je sposoben analizirati in primerjati prevode, upoštevajoč spe- cifiko posameznega teksta; do njih se zna kritično opredeliti in pri- dobljeno znanje avtonomno uporabiti pri interpretaciji in pisanju last- nega prevoda FAZE UČNE ENOTE: 1 motivacija: napoved besedila in njegova uvrstitev v specifično literarno zvrst in čas nastanka 2 skupinska analiza besedila: a) metrično branje: če je potrebno, učitelj razloži metrično shemo b) analiza morfologije in sintakse Barbara Zlobec, Prirnerjalno prevajanje ali kako s prevodi do prevoda 189 c) prepoznavanje sestavin literarnosti (retorične figure, značilnosti la- tinskega pesniškega koda) č) pogovor ob odkrivanju komunikativne valence (sporočila), upošteva- joč družbene značilnosti avtorjeve dobe in (neobvezno) filozofskih razsežnosti njegovega pisanja 3 skupinsko branje in primerjava prevodov z uokvirjenjem avtorjev in njih estetskih vrednot (medpredmetno povezovanje s slovenščino); v pogo- voru razčlenimo naslednje problemske sklope: • je prevod daljši ali krajši od originala? • je prevajalec pesem opremil z naslovom? • prevaja posamezni avtor prosto ali dobesedno, v vezani ali nevezani obliki? • ali skuša ohraniti metrične in fonetične značilnosti pesmi? • se pri prevajanju poslužuje modernih sredstev (rime ipd.)? • v čem se razlikujejo posamezni prevodi med seboj? • ko se od originala odmika, kako lahko prevajalčeve izbire opraviči­ mo (nerazumevanje latinskega teksta, estetski razlogi itd.)? 4 individualno prevajanje pesmi, učenci naj za svoj izdelek izberejo tudi primeren naslov EVALVACIJA: Ali so dijaki dosegli zastavljene operativne učne cilje, je razvidno že iz zad- nje faze enote, ko pridobljeno znanje uporabijo pri samostojnem prevaja- nju. Pri preverjanju in ocenjevanju se upošteva sposobnost razumevanja bese- dila (individuacija morfosintaktičnih, metričnih in stilnih prvin) in njego- vega sporočila, sposobnost konceptualizacije v času in prostoru, kritični pristop pri primerjanju prevodov in samostojnost pri izoblikovanju lastne- ga. 190 Keria II - 2 • 2000 GRADIVO ZA UČNI ENOTI S PRIMERJALNIM PREVAJANJEM 1) Catull. 5 Lezbiji Oj, vžijva si, se ljub'va, srce moje, ter vse, karkol' surova starost gloje, po ceni čast'va z vinarjem enaki. Ak sonce zajde, spet izhaja s traki: Ko pak luč kratka zajde naj'n'ga sonca, va v temni noči dremala brez konca. Daj kušcev jezero, potem stotino, ter drugo jezero z drugo stotino, potem spet jezero ter k tem stotino. Ter, kova dost' jezer sijih že vžila, preplet'vaje, najjim ne bo števila, naj jalni ne bodo nad njimi red'li, nit', kol'ko sva jih vtrošila, zved'li. S. Vraz, 1830-1835 Aprces nous le deluge Vživajva življenje, ljubiva, pustiva filistre, dekle! Naj godejo srepogledi, kaj nama do tega, mar ne? Če solnce utone, spet vzide; čim nama ugasne dan, pogrezneva v noč se brezkončno, v nevzdramni večnosti san. Zato mi poljubov tisoč daj, ljubica, daj jih sto, in tisoč in sto jih obnovi, še tisoč, še drugih sto. A tisočev zvrhano mero Razpeva, da naju nikdo ne bo vedel števila, da nama zavistnež urekel ne bo. A. Sovre, 1921 CatullusV. Živiva, moja Lezbia, ter se ljubiva, za godrnjanje cmerikavih strcev, za vse vkup pol vinarja ne dajajva. Solnce lehko zahaja in zopet vstaja, ali ko nama tale lučca zajde, eno večno noč brez nehanja spiva. Tisočkrat me poljubi, potem pa stokrat, pa zopet tisočkrat, potem pa stokrat, pa še tisočkrat in zopet stokrat. In kadar dosti tisoč napraviva jih, zmešajva število. ]. Jurčič, 1865-67 Blagoslov ljubezni Živiva, moja Lesbija, in se ljubiva, in starih svetohlincev modrovanje naj naju toliko ko počen groš boli. Glej, sonca morejo zaiti in spet vziti, a nas, ko naša drobna lučka dogori, nas čaka le še večno nočno spanje. Daj mi poljubov tisoč in še sto, za njimi drugih tisoč, drugih sto, potem pa znova najprej tisoč, potlej sto: ko bova mnogotisočkrat se pojubila, v številkah bova zlahka se zmotila in tudi kak zavistnež kleti ne mogel bi poljubov nama šteti. ]. Šmit, 1959 Barbara Zlobec, Primerjalno prevajanje ali kako s prevodi do prevoda Uživajva ljubezen, Lesbija Uživajva ljubezen, Lesbija! Vse, kar se strogi starci zgražajo in kar čenčajo ženske stare, ne štejva vredno niti pare! Sonca lahko zaidejo in vsak dan znova vzidejo, a kadar nam ugasne kratka luč, nas čaka dolga in nevzdramna noč. Daj mi poljubov tisoč in še sto, ne nehaj, daj mi drugih tisoč, drugih sto, nato še tisoč in še sto in sto! Ko bova to več tisočkrat storila, bova poljube skupaj zamešala, da sama več ne bova zanje znala, da tudi vsak zavistnež prebledi, ker vseh poljubov moč prešteti ni ... K. Gantar, 1980 Viri: Gantar, K.: Rimska lirika, Ljubljana 1980, str.7 Jurčič,].: Zbrano delo IX, Ljubljana 1960, str. 260 Sovre, A.: Apres nous le deluge, »Ljubljanski zvon« XLI (1921), str. 236 Šmit,].: Katul: Pesmi, Maribor 1959, str. 13 Vraz, S.: Slovenska djela, II, prir. A. Slodnjak, Zagreb 1952, str. 34-35 191 192 Ke:ria II - 2 • 2000 1) Hor. carm. IV 7 Torkvatu Otalil se že sneg; trata se povrne na ledine, listje pa na drevesa. Zemlji se spremenjava obraz, naduti potoki nad bregove že stopajo. Gracija z nimfami in dvoje sestrama drzne plesati naga kolo. Ni na nevmrtelnost se zanest', opominja te ura, ki vnaša blaženi dan. Zimo segreje zefir, pomlad pretira poletje, prejde i leto, bo brž rodovitna jesen sadmje sesipala, ter kmal' pride drevena zima. Prešlo hitre vendar povrnejo lune nebeške: mi pa ko odidemo, kamor božen Enej in bogat Tullus in Ancus, prah ino tenja bomo. Kdo ve, al današnjem' pridenejo jutrišnje čislu večni bogovi vreme? Vse lakotnih bo rok naslednikovih se rešilo, karkoli daš milorad. Ko si brž sporočil, ko črez te srečo prijazno Sklene Minos soditelj, ne, Torkvat, tebe rod ne zgovorljivost, niti te spet pošlje domov pobožnost. Ker nit' 'z podzemske voze sramežljiv' ga Diana rešila Hipolita, niti letejske premore Tezej zdrobit' Piritu pote, svojem' prijat'lju. S. Vraz, 1830-1835 Barbara Zlobec, Primerjalno prevajanje ali kako s prevodi do prevoda Spomladanska pesam Horacijeva (IV. 7.) 10 Pa je razbežal se sneg! Spet vrača se travica polju, vračajo drevju lasje; zemlja spreminja obraz in vode, ki se vtekajo, v jarkeh spet mimo obrežji gredo. Z Nimfami Gracija, glej! in sestrama si obema voditi upa obnažena ples: večnega nadejati nič se ne, leto opominja in ura, ljubi ki grabi ti dan. Mraze zefiri meče, spomlad prepoja poletje, zginilo bode ki barž, kakar bo plodna jesen nam sadja nasula, in precej zima bo lena prišla. Škode nebeške vendar prav hitre popravljajo lune: ko smo pa vdarli se mi, kamar Enej ljubeznivi je, Tul bogatin se tar Anko, prah smo in senca le tam. Znesku današnjemu, gdo ve ali bodo navargli bogovi višnji še jutrešnji čas? Vse poželjivim rokam ušlo dediškim bo, kar dušice svojej prisarčnej boš dal. Kadar enkrat vmarješ in čez te veličanstveno Minoj slavni sodbo naredi, potlej ne spravi, Torkvat, te ne rod, ne zgovornost, ne tudi vdana ljubezen nazaj. Saj podzemaljskih trni še Dijana nedolžnega reši ubožca Hipolita ne, streti ne more Tezej vezi letejskih ljubimcu svojmu Piritoju! Spet livade zelene Pobegnili so snegovi, spet livade zelene, in lesovi spet brste; sahne voda, med bregovi val se peni, v dalj hiti, zemlja lice si krasi. N.N., 1883 193 10 Originalna grafična podoba tega prevoda, ki ga je neznani avtor poslal Stanislavu Škrabcu kot primer »nove znanstvene pisave«, hudo otežkoča branje; pri prepisu sem jo skušala približati normam, kijih določa slovenski pravopis. 194 Gracij trojko, nimfe miče, da skoz log in gaj skočno Lahkokrile rajajo. Leto ti in ura kliče, da za dnevom dan hiti, da ne upaj večnosti. Led tali se pod zefiri, za pomladjo leto gre, smrti posvečeno že, ko jesen se razšopiri in darove razdeli, spet nam zima že grozi. Ali luna v izpremeni večni gine, raste spet: ko požre n a s tisti svet, kamor je Enej pošteni, kamor Tullus je odšel, vsi smo senca in pepel. Kdo ve, ali dnevu temu še kak »jutri« pridado oni, ki nad nami so? Vse uide grabežljivemu dediču, kar dodeliš sebi sam, doklčr živiš. Ko v temo brez kraja padeš, ko ti Minos razglasi Sodbo, sad pravičnosti: več iz Orka se ne ukradeš; rod, pobožnost brez moči, nič ni dar zgovornosti. Še Diani ne povrne čistega Hipolita Kerberos, čuvaj pekla, in ne reši smrti črne več Tezej prijatelja, dragega Pirftoa. A. Škerlj, 1935 (izdano postumno) Viri: Keria II - 2 • 2000 Q. Horatius Flaccus, Izbor iz satir in pisem, prev. A. Škerlj in A. Sovre, Ljubljana 1935, str. 72-73 S. Vraz, cit., str. 30-31 »Cvetje z vrtov sv. Frančiška«, IV, Gorica 1883, 5. Zvezek, pismo datirano 10. sušca 1883 Naslov: mag. Barbara Zlobec S. Floriano Ligon 1 / A Muggia /Milje Italija III PREVODI MarkFABIJ KVINTILIJAN IV O PREDŠO~SKI VZGOJI IN OSNOVNI SOLI (Institutio oratoria 1, 3-7) Prevod Matjaž BABIČ l. Potem ko je otrok obvladal branje in pisanje, so na vrsti učitelji slovstva (grammaticz) 1 • Vseeno je, ali gre za latinske ali grške, čeprav se mi zdi bolje, da je prvi učitelj grščine. 2. Oba delata po enaki metodi. Čeprav se da ta predmet zelo na kratko razdeliti na dva dela, namreč na sposobnost pravil- nega govorjenja in razlago pesnikov, je v njem več, kakor je videti od zu- naj. 3. Kajti pravopis je povezan z govorjenjem, poleg tegaje branje brez napak predpogoj za razlago besedila, vse skupaj je povezano s sposobnost- jo presojanja. V njej so bili stari slovničarji2 tako strogi, da si niso dovolje- vali samo z nekakšno cenzorsko črtico zaznamovati verze ter knjige, ki so se zdele nepristne, izganjati iz družine kot nekakšne podtaknjence, ampak so celo nekatere pisce uvrstili v zaporedje zglednih, medtem ko drugih sploh niso upoštevali. 4. Toda ni dovolj, da bi učenec bral samo pesnike: predelati je treba vse zvrsti piscev, ne samo zaradi vsebine, ampak tudi zaradi besed, ki si veljavo velikokrat pridobijo zaradi znanih piscev, ki so jih uporabljali. Prav tako slovnica ne more biti popolna brez glasbe, saj mora govoriti o metrih in ritmih; enako ne more razumeti pesnikov, če ne ve ničesar o zvezdoslovju, saj pesniki - če vse drugo izpustim - tolikokrat zaznamujejo čas z vzhodom ali zahodom nebesnih znamenj; tudi ne more zanemariti filozoftje, ko je vendar toliko mest v skoraj vseh pesmih povze- tih po razpravah o najglobljih naravoslovnih vprašanjih, konec koncev tudi zaradi Empedokleja pri Grkih ter Varona in Lukrecija pri Rimljanih, ki so napisali filozofske razprave v verzih. 5. Trebaje tudi nadpovprečne govor- niške sposobnosti, da bo lahko o vsaki izmed zgoraj naštetih stvari govoril primerno in bogato. Zato nikakor ne smemo trpeti tistih, ki se iz te veščine norčujejo, češ daje revna in suhoparna. Če ta ne bo postavila trdnih teme- ljev za bodočega govornika, se bo zrušilo, kar koli boš zgradil na njih. Nuj- na je v mladosti in prijetna na stara leta, je prijazna spremljevalka v urah, 1 'Slovnica' (gr. ypaµµa-rvx~, nato lat. grammatica) se je v rimski šoli imenoval pouk jezika in književnosti. 2 Izraz grammaticus je zaznamoval tako učitelja slovnice (in slovstva) kot slovničarja. Keria II - 2 • 2000, 197-218 198 Keria II - 2 • 2000 ki si jih prihranimo zase, in je edina izmed strok, ki ima v sebi več dela kakor razkazovanja 6. Nihče naj se torej ne zmrduje nad osnovami slovnice, češ da so to drobnarije. Ne zato, ker bi bilo nevemkakšna učenost ločevati soglasnike od samoglasnikov ter jih deliti na zvočnike in zapornike, temveč zato, ker se bo tistemu, ki bo vstopil v notranjost tega svetišča, razkrila prefinjenost v številnih podrobnostih; ta ne bo le ostrila otrokovega duha, temveč bo lahko prizorišče za delo najbolj izobraženega znanstvenika. 7. Ali more vsako uho zaznati glasove posameznih črk? Ne, pri Herkulu, kot tudi ne more tonov posameznih strun! Toda vsaj učitelj slovstva, če drugi ne, se bo spustil v tovrstne podrobnosti, recimo, ali nam manjka kakšna nujno po- trebna črka, ne samo za zapisovanje grških izposojenk (takrat si od Grkov izposodimo dve črki, y in z), ampak tudi v latinskih besedah: 8. npr. v servus in vulgus bi si želeli ajolski digama3 , obstaja tudi nekakšen srednji glas med u in i (kajti » optumum« izgovarjamo drugače kot » opimum«4 ) in v here ne slišimo niti čistega e niti čistega i5 • 9. Po drugi strani bo spraševal, ali niso katere odveč, tako poleg znamenja za pridih, ki- če že mora biti- zahteva tudi nasprotno znamenje6 zlasti k, ki se itak uporablja samo v nekaterih lastnih imenih7 , q, po izgovarjavi in obliki (le da se pri nas piše bolj pošev- no) podoben grškemu koppa, a ta se pri Grkih uporablja samo še kot zname- nje za število8 , in zadnja črka v naši abecedi9 , brez katere bi lahko shajali ravno tako kot brez psi. 10. Tudi pri samoglasnikih mora učitelj slovstva opazovati, ali je bil kateri sprejet v rabo tudi za zapisovanje soglasnika, ker se piše iam enako kot tam10 in cos11 enako kot quos. Po drugi strani tvorijo tiste črke, ki se kot samoglasniki združujejo, ali en dolg samoglasnik, kot so pisali stari, ki so uporabljali podvojeno pisavo v vlogi črtice za zaznamo- vanje dolžine, ali dva (razen če kdo meni, da je lahko zlog tudi iz treh samoglasnikov, ne da bi kateri izmed njih igral vlogo soglasnika). 11. Učitelj slovnice bo vprašal tudi, kako se dva dolga samoglasnika po a Rimljani niso poznali črke v; dvoustnični y, ki so ga izgovarjali v navedenih dveh primerih, so zapisovali s črko u (veliki uje bil tak kot naš veliki v}: SERVVS, VLGVS. Grki so v nekaterih narečjih glas 1J zapisovali s t. i. digama (F). 4 Rimljani so v resnici izgovarjali optymus, ta vmesni glas so pisali včasih z u, včasih z i. 5 Beseda se je v Kvintilijanovem času očitno izgovarjala s polglasnikom na koncu, polglasnik so Rimljani pisali z e ali i. Enijev verz: vivos volita per ora virum. 10 Podobno Hieronim tudi v predgovoru k prevodu Ezrove in Nehemijeve knjige pro- si dva prijatelja, naj se zadovoljita z zasebnim branjem in naj knjige ne nosita javno- sti pred oči ( ... ut privata lectione contenti librum non efferatis in publicum). Kritični raziskovalci dvomijo, daje bil prevod res namenjen izključno Evzebiju iz Kremone: Hieronim - tudi sam hud nasprotnik origenizma - v svojih predgovorih k delom, ki niso namenjena javnosti, običajno prosi naslovljenca, naj besedila ostanejo v ožjem krogu bralcev (torej ne samo pri njem). 11 Očitno je prevod prišel v roke škofujanezu. Sv. Hieronim, Epistula 57 221 ha stalno zatrjuje podkupovalec) 12 vzel njegove papirje injih ukradel, nato pa postal izdajalec Juda in dal nasprotnikom priložnost, da lajajo vame in me pri neizkušenih v javnosti dolžijo potvarjanja, češ da nisem podal bese- de z besedo, 13 da sem namesto spoštovani napisal predragi, in da sem v zlona- mernem prevodu - kar bi bilo greh reči - besedo aidesimotatos namenoma izpustil. 14 Takšne in podobne neumnosti so moji zločini. III. Še preden začnem odgovarjati glede prevoda, bi rad vprašal tiste, ki hudobijo imenujejo prebrisanost: Odkod vam primerek pisma? Kdo vam ga je dal? Kako lahko spravljate v javnost to, kar ste kupili z lopovščino? Kaj bo pri ljudeh še varnega, če svojih stvari ne moremo več ohraniti v zaseb- nosti niti z zidovi in omarami? Če bi spravil ta vaš zločin pred sodišče, bi vas tožil po zakonih, ki v dobro državne blagajne nalagajo kazen tudi naz- naniteljem in ob obravnavanju ovadbe obsodijo tudi ovaduha; očitno odo- bravajo korist, nakane same pa ne. Že davno tegaje cesar Teodozij obsodil na smrt Hezihija, bivšega konzula, ki ga je patriarh Gamalijel začel prega- njati z žgočim sovraštvom, ker mu je podkupil tajnika in vdrl v njegov ar- hiv. V starih zgodbah beremo tudi o učitelju, kije izdal faliskiške otroke - pa je bil nato zvezan, izročen otrokom in poslan nazaj k tistim, ki jih je izdal, da bi si rimsko ljudstvo ne nakopalo lopovske zmage. Tudi Fabriciju se ni zdelo prav, da bi Pira, kralja v Epiru, ki se je zaradi rane zdravil v taboru, ubil s pomočjo njegovega izdajalskega zdravnika; tegaje zato raje zvezanega poslal h gospodarju, saj zločina celo pri nasprotniku ni odobra- val. Kar varujejo državni zakoni, kar varujejo sovražniki, kar je prepoveda- no v vojnah in med oroijem, to nam je med menihi in Kristusovimi duhov- niki ostalo brez zaščite. Potem se pa nekdo od njih drzne še zatleskati s prsti in ves namrščen izjaviti: »Pa kaj potem, če mu je plačal, če gaje pod- kupil? Storil je, kar mu je pač koristilo.« Čudovita obramba pokvarjenosti! Kot da tudi roparji in tatovi in morski razbojniki ne počnejo tega, kar jim koristi. Ko sta Ana in Kajfa zapeljala nesrečnega Juda, sta gotovo storila to, kar sta imela za koristno zase. IV. Po svojih lističih rad pisarim razne traparije, zapisujem opombe k Sve- temu pismu, se nazaj znašam nad žaljivci, delam vaje v slogu in jih nato odložim kot za boj priostrene puščice. A dokler teh izmislekov ne objavim, celo psovke niso zločini, še več, niti psovke niso, če ušesa javnosti ne vejo 12 Nomina sunt odiosa; mišljenje Rufin. 13 Ključna obtožba: me verbum non expressisse de verbo. Ta izraz je za dobesedno prevaja- nje prvič uporabil Terencij. 14 Laskavega pridevka O(ioEcrLµw-rO(-roc;, prečastiti, Hieronim pri škofu Janezu iz Jeruza- lema mogoče le ni izpustil po nesreči. 222 Keria II - 2 • 2000 zanje. 15 Ti pa kvariš uboge sužnje, podkupuješ kliente in z zlatom prodiraš k Danaji, Iti kot beremo v pripovedkah, nato pa se še delaš, da tega nisi storil, in dolžiš potvarjanja mene, pri čemer že s samo obtožbo priznavaš veliko hujši zločin kot je ta, ki ga pripisuješ meni? Drug17 te sumi herezije, drug izkrivljenih naukov: molčiš, njemu samemu se ne drzneš odgovoriti, spravljaš se pa na prevajalca, spletkariš okoli zlogov in misliš, da ti bo cela obramba uspela, če boš ponižal tistega, ki molči. Pa si misli, da sem se v prevajanju zmotil ali kaj izpustil (saj je to vsa opora tvojega početja, to je tvoja obramba). Ali mogoče zato ti nisi heretik, če bi bil jaz slab prevajalec? S tem, kar pravim, te nisem prepoznal kot heretika - tisti naj ve, ki je obto- žil, tisti je prepoznal, kije pisal, - povem pa, daje višek neumnosti, če od nekoga obtoženi toži nekoga drugega in išče tolažbo v rani spečega, med- tem ko je njegovo lastno telo prebodeno z vseh strani. V. Doslej sem govoril tako, kot da bi v pismu kaj spremenil in da bi bila v preprostem prevodu lahko napaka, ne pa zločin. Ampak zdaj naj pismo samo priča o tem, da se ni po smislu nič spremenilo, da ni nič dodanega in noben nauk izmišljen; ko ne razumejo, store, da ne razumejo prav nič, 18 in ko hočejo razkrinkati tujo nesposobnost, izdajajo svojo lastno. Sam namreč ne le priznavam, temveč svobodno in naglas izpovedujem, rn da pri prestav- ljanju iz grščine - z izjemo Svetega pisma,20 kjer je skrivnost celo besedni 15 Zanimiva vzporednica k - nekoliko oportunističnemu - argumentiranju v tem stav- ku je Hieronimov napad na Rufina v nekem drugem spisu, kjer je izhodišče diame- tralno nasprotno: »Prosim te, povej, si papirje pisal zato, da bi jih skril, ali da bi jih izdal? Če si jih hotel skriti, zakaj si jih potem sploh pisal? Če si jih hotel izdati, zakaj si jih skrival?« (Dic, aro te, celandas schedulas scripseras an prodendas? Si ut celares, cur scripsisti? Si ut proderes, cur celabas ?) w Spet znamenje Hieronimove literarne širine, motiv Danaje se zaradi nekoliko koč­ ljive tematike v patristični literaturi sicer le redko pojavlja. Zgornja razlaga mitaje racionalistična: zlati dež pomeni podkupovanje stražarjev. 17 Namreč avtor pisma, Epifanij iz Salamine. 18 Citat je iz Terencija, vendar- kot nekaj vrstic kasneje Horacijev- prikrojen: Teren- cij uporablja ne kot vprašalno členico (jaciuntne intellegendo ut nil intellegant?), Hie- ronim pa kot nikalnico (jaciunt ne intellegendo ut nihil intellegant). l!J Ključni stavek v pismu, ki povzema celotno vsebino: Ego enim non solum fateor, sed libera voce profiteor me in interpretatione Graecorum absque scripturis sanctis, ubi et verbo- rum ordo mysterium est, non verbum e verbo, sed sensum exprimere de sensu. 20 V nasprorju z uveljavljenim načinom prevajanja veljajo za Sveto pismo drugačna merila: o tem pričajo številni odlomki v Hieronimovih spisih in njegovi prevodi sami. Tudi ko prevaja besedila ali izraze, ki so pomembni z dogmatičnega stališča, se pogosto zateče k dobesednemu prevajanju, čeprav po drugi strani tako v besedah kot v dejanju večkrat ravna tudi drugače in poudarja, da ima prednost pomen, ne pa besede. Pri prevajanju Svetega pisma gaje poleg tega močno vezala tudi ustalje- na raba, consuetudo, saj se ni smel preveč oddaljiti od uveljavljenih prevodov, zlasti pri tistih, ki so jih verniki dobro poznali iz liturgije. Vseeno je analiza pokazala, da Sv. Hieronim, Epistula 57 223 red - ne prevajam besede z besedo, temveč smisel s smislom. 21 In pri tej stvari imam za učitelja Tulija,22 kije prevedel Platonovega Protagora, Kse- nofontovo Gospodarjenje in dva prekrasna, drug proti drugemu naperje- na govora 1\jshina in Demos tena. n Zdaj ni čas, da bi govoril, koliko je tam izpustil, koliko dodal in koliko spremenil, da bi posebnosti drugega jezika posredoval z lastnimi. Zadošča mi sama veljava prevajalca, ki v uvodu k tema govoroma pravi takole:24 ... zdelo se je prav, da se lotim dela, ki bo marsikomu koristilo pri učenju, čeprav sam nimam potrebe po njem. Iz atiščine sem prevedel mojstrska med seboj nasprotujoča si govora dveh najbolj nadarjenih govornikov, Ajshina in Demostena. Nisem ju prevedel kot tolmač, temveč kot govornik, tako da sem ohranil iste misli z njihovo obliko in figurami ter prilagodil njegovi svetopisemski prevodi še vedno niso suženjski: tako pogosto na različnih mestih uporablja raznovrstne izraze za besede ali fraze, ki so v izvirniku ves čas enake, včasih pa poseže tudi po literarni ali kritični interpretaciji. 21 Hieronim se torej zavestno navezuje na antično prevajalsko tradicijo. Njegova pre- vajalska izhodišča so sicer v grobem jasna, v podrobnostih pa se zdijo nekoliko ne- konsistentna. Primer za to je že zgornje pismo, saj v nadaljevanju (7 ss.) tudi pri svetopisemskih besedilih izhaja iz principa sensus de sensu, čeprav je ravnokar pou- daril, da velja tu načelo verbum de verbo. Podobno je z njegovimi uvodi k posamez- nim svetopisemskim knjigam. Pri Esteri omenja dobesedno prevajanje ( verbum e verbo expressius transtulz), pri Juditi je prevajal bolj po smislu ( magis sensum e sensu quarn ex verbo verbum transferens), pri Jobu pa se drži zlate sredine in iz prevoda zdaj odmevajo besede, zdaj misli, zdaj pa oboje hkrati ( ex ipso Hebraico, Arabieoque sermo- ne, et interdum Syro, nune verba, nune sensus, nune simul utrurnque resonabit). To nedo- slednost morda nekoliko pojasnjuje njegovo ravnanje pri eksegetskih spisih, kjer se k prevajanju ad verbum zateče takrat, ko hoče natančno pojasniti kakšno nejasno besedilo ali besedo. Vprašanje je natančneje obravnavano prav v tej številki revije Keria, v članku Hieronimov prevajalski credo. 22 Mišljen je Mark Tulij Ciceron, ki je poudarjeno zastopal načelo sensum de sensu in to s svojimi prevodi grških literarnih in filozofskih besedil dokazoval tudi v praksi. Zanimiva je primerjava obeh prevajalcev: Hieronimje opazno bolj natančen. Manj parafrazira, grške participe redkeje razveže v odvisnike, dobesedno prevaja tudi grške sestavljenke (na kar je delno gotovo vplivalo tudi dejstvo, da je bila latinska krščanska terminologija v njegovem času v dobršni meri že izoblikovana). Hkrati pa se vidno trudi ohraniti ciceronijansko čistost inje zelo previden pri neologizmih. 23 Gre za govora Contra Ctesiphontem in De Ctesiphonte (bolj znan kot De eorona). 24 Tu Hieronim Cicerona celo citira, čeprav je svoje čase obljubil, da ga še bral ne bo več, ker mu je v morastih sanjah Kristus z besedno igro očital, daje »kikeronijan«, ne kristjan. Cieeronianus es, non Christianus! Rufin se je iz njega norčeval, češ da je dano besedo požrl in da se v njegovih spisih kar naprej pojavlja Tullius noster, zraven pa kot očiten dokaz navedel prav zgornji odlomek, kamor je Hieronim vstavil celo poglavje iz Ciceronovega spisa ( ... capita integra dietata ex eodiee Cieeronis inseruit). Hieronimu seje zato zdelo potrebno še enkrat zatrditi: »Prisii.em lahko, da tega resnič­ no nisem več bral, odkar sem prišel iz šole.« (Iurare possum me postquam egressus de sehola sum, haec nunquarn omnino legisse.) Sklepa torej po lastnih besedah ni prelomil in citat je samo spomin iz šolskih dni. 224 Keria II - 2 • 2000 besede naši rabi. Ni se mi zdelo potrebno, da bi podajal besedo z besedo, ohranil pa sem vso slogovno vrednost besed in njihov učinek. Nisem imel namreč za svojo dolžnost, da bralcu besede naštejem, temveč da mu jih nekako odtehtam. In na koncu govora spet pravi: Upam, da sem govora obeh prevedel tako, da sem izkoristil vse njune vrli- ne, torej misli, njihove figure in notranjo razporeditev, besede pa posnel v tolikšni meri, da se ne bodo bodle z našo govorico, kot bi vse skupaj iz grščine sploh prevedeno ne bilo; obdeloval sem ju namreč tako, da bi slog ostal enak (in tako naprej). Pa tudi Horacij, pronicljiv in učen mož, je v Pesniški umetnosti izobraže- nemu prevajalcu naročil natančno isto: Ne posreduj besede z besedo, kot zvest prevajalec. 25 Terencijje prevajal Menandra, Plavt2G in Kajkilij stare komike: so se obeša- li na besede, ali so v prevodu raje ohranili okrasje in lepoto?27 Čemur vi pravite zvesto prevajanje, to imenujejo izobraženci kakowia. 28 Zato sem tudi sam po zgledu takšnih avtorjev pred kakšnimi dvajsetimi leti zapadel v podobno zmoto, ne da bi seveda vedel, da mi jo boste očitali. Ko sem pre- vajal Evzebijevo delo Chronikon v latinščino, sem v uvodu med drugim na- pisal tole: Težko je ves čas ostati v mejah tujih vrstic, ki jim slediš, veliko napora je treba, da nekaj, kar je v tujem jeziku dobro povedano, ohrani enako lepoto 25 Horacijev verz ne posreduj besede z besedo, kot zvest prevajalec ( nec verburn verbo curabis reddere fidus / interpres - Ars 133 s.), ki opredeljuje ravnanje zvestega prevajalca, je slovnično dvoumen in se ga da samega zase razumeti na dva načina: a) ne posreduj besede z besedo, kot (to počne) zvest prevajalec (zvest prevajalec torej prevaja do- besedno), ali pa b) kot zvest prevajalec (kar si) ne posreduj besede z besedo (zvest prevajalec torej ne prevaja dobesedno). Šele iz konteksta se da razbrati, daje pri Horaciju mišljena prva inačica, saj daje nauke pesniku, ki si mora privoščiti ustvar- jalno svobodo, ne pa zvestemu prevajalcu. Hieronim verz razume po svoje in ga tu napačno navaja v smislu drugega prevoda; s temje vplival na recepcijo tega mesta v srednjem veku in kasneje. 2'; Kajkilija Hieronim najbrž ni poznal, pač pa je pri svojem učitelju Donatu med šol- sko lektiro obravnaval Terencija, da Plavta, h kateremu se je svoj čas zatekal po to- lažbo, sploh ne omenjamo. V že omenjenem pismu (Ep. 22) odkrito prizna: »Po solzah, ki so rni zaradi spornina na pretekle grehe privrele z dna srca, sern vzel v roke Plavta. « (Post lacrirnas, quas rnihi praeteritorurn recordatio peccatorurn ex irnis visceribus eruebat, Plautus surnebatur in rnanibus.) 27 Prav lepota prevoda je za Hieronima pomembna izhodiščna točka, kot pravi v ne- kem kasnejšem pismu: »Načelno ohranjarno izbran latinski jezik povsod, kjer zaradi tega ne pride do sprernernbe pornena.« (Et nos hoc sequirnur, ut ubi nulla de sensu est inrnutatio, Latini serrnonis elegantiarn conservernus.) 28 K01:xO~"t]AL01:, dobesedno 'napačna vnerna', pomeni toliko kot pornanjkanje dobrega okusa; Hieronim jo očita dobesednim, a idiomatično napačnim prevodom. Njeno nasprotje je lep in naraven jezik, torej blagozvočnost, e;ucpwvL01:. Sv. Hieronim, Epistula 57 tudi v prevodu. Nekaj je označeno z eno samo posebno besedo; nimam svoje, s katero bi to izrazil, in ko skušam zadeti smisel v polnosti, z dolgim obhodom uničim pretehtanost kratke poti. Potem je tu še kakšen zlomijen hiperbaton, neenakost sklonov, različnost figur; konec koncev je vsak jezik samo svoj in, da tako rečem, samo sebi domač. Če prevajam dobesedno, zveni nesmiselno; če pa zaradi nuje spremenim kakšno podrobnost v zapo- redju ali v jeziku, se bo zdelo, da sem se umaknil pred prevajalčevo nalo- go. 29 225 Po številnih stvareh, ki bijih bilo zdaj odveč navajati, sem dodal še tole: In če se komu ne zdi primerno, v prevodu predrugačiti mikavnost jezika, naj v latinščino dobesedno prevede Homerja, še več, v svoj jezik naj ga prevede v prozi: zagledal bo smešen besedni red30 in pesnika, mojstra bese- de, ki bo komaj govoril. VI. Da pa bi ne bila veljava mojih besed preveč neznatna - čeprav sem hotel samo pokazati, da že od mladega ne prevajam besed, ampak misli - si v knjigi, ki opisuje življenje blaženegaAntona,~1 kar sam preberi, kakšen naj bo kratek uvod o tem vprašanju: Dobeseden prevod iz enega jezika v drugega zastre čute in jih zaduši, kot bohoten plevel posevke. Ko govorjenje služi sklonom in figuram, z dolgim okolišenjem le s težavo razloži tisto, kar bi se dalo jasno povedati na krat- ko. Tega sem se zato izogibal in na tvojo32 prošnjo prevedel blaženega Antona tako, da ne manjka nič od smisla, čeprav manjka katera od be- sed. Drugi33 naj kar prežijo na zloge in na črke, 34 ti pa išči misli. 29 Večno prevajalčevo razpetost med lepoto in natančnostjo omenja Hieronim tudi v enem izmed kasnejših pisem: » ... nekdo, ki iz grščine karkoli spreminja, ne prevaja, tem- več sprevrača, hkrati pa se nekdo, ki bi rad ohranil lepoto jezika, tudi dobesednega prevoda ne more lotiti.« ( ... dum et mutare quippiam de Graeco, non est vertentis, sed evertentis; et eadem ad verbum exprimere nequaquam eius qui servare velit eloquii vetustatern.) 30 Poetični besedni red, ki je v heksametru zaradi metričnih zahtev sprejemljiv, deluje v prozi seveda absurdno. 31 Napisal gaje Atanazij, prevedel pa Evagrij iz Antiohije. 32 Mišljenje neki prezbiter Inocencij, ki mu je Evagrijev prevod posvečen. 33 Vita Antonii je namreč izšla že nekaj let prej v prevodu nekega drugega, nam neznanega prevajalca, ki ga Evagrij tukaj med vrsticami kritizira zaradi prevelike dobesednosti. 34 Čeprav Hieronim (z Evagrijem vred) 'obešanje na zloge' v v teoriji in praksi na splošno obravnava s prezirom, se včasih filolog v njem še kako zave njihove pomem- bnosti: »Vem, da v latinščini sestavljenke, kot so 'sodediči', 'soudje' in 'soudeleženci' ne zve- nijo lepo. Toda ker je tako v grščini in ker je v Svetem pismu vsaka beseda, zlog, naglasno znamenje ali pika nabita s pomenom, smo raje tvegali pri sestavljanju in zgradbi besed kot pri razumevanju.« (Scio appositionem coniunctionis eius, per quam dicitur 'cohaeredes' et 'con- corporales' et 'comparticipes' indecoram f acere in Lati no sermone sententiam. Sed quia ita habetur in Graeco, et singuli sermones, syllabae, apices, puncta in divinis Scripturis plena sunt sensibus; propterea magis volumus in conpositione structuraque verborum, quarn intelle- gentia periclitari.) 226 Keria II - 2 • 2000 Če bi hotel navesti pričevanja vseh, ki so prevajali po smislu, bi se dan prej končal. Za zdaj naj bo dovolj, če omenim Hilarija Spoznavalca,35 kije iz grščine prevedel v latinščino številne pridige k Jobu in razprave o psalmih; ni se obešal na spečo črko, ni se poskušal v prisiljenem prevajanju zarob- ljencev, temveč je misli kot ujetnice zmagoslavno prenesel v svoj jezik. VII. Seveda ni to za druge svetne ali cerkvene može nič čudnega, saj so prevajalci Septuaginte, evangelisti in apostoli počeli isto pri Svetem pismu. Pri Marku36 beremo, da je Gospod rekel: Talita kum, in takoj zraven: kar v prevodu pomeni: Deklica, rečem ti, vstani. Kar obtožite evangelista lažnivosti, ker je dodal rečem ti, ko je v hebrejšči­ ni37 samo deklica, vstani; da bi naredil vse skupaj emphatik0teron38 in dal čutiti pomen tega, ki kliče in ukazuje,je dodal rečem ti. Ko je izdajalec Juda vrnil trideset srebrnikov in so zanje kupili lončarjevo njivo, je pri Mateju39 spet napisano: Tedaj se je izpolnilo, kar je napisal prerok Jeremija, rekoč: In vzeli so tride- set srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili Izraelovi sinovi, in jih dali v lončarjevo njivo, kakor mi je naročil Gospod. Tega ni pri Jeremiju nikjer najti,40 je pa pri Zahariju,41 s čisto drugimi besedami in v povsem drugačnem zaporedju. Prevod Septuaginte ima re- cimo takole: In rekel jim bom: Če vam je prav, mi dajte plačilo, ali pa odklonite. In odtehtali bodo moje plačilo, trideset srebrnikov. In Gospod mi je rekel: Položi jih na žgalni oltar in premisli, če je potrjeno, kot so me potrdili. In vzel sem trideset srebrnikov in jih v Gospodovi hiši spustil na žgalni oltar. Očitno je, kako zelo se Septuagintin prevod razlikuje od evangelistovega pričevanja. Ampak tudi v hebrejščini so besede drugačne,42 skorajda nas- protne, čeprav je pomen enak: 35 Bolj znan kot Hilarij iz Poitiersa. Tudi ta je zavračal dobesedno prevajanje. 3tiMk 5, 41. 37 Pravzaprav v aramejščini; v širšem smislu lahko stoji lingua Hebraea tudi namesto lingua Syrochaldaica. 38 Primernik stilističnega termina eµ lepo pove: filozofi, očaki heretikov, so čistost Cerkve zamazali s sprevrženim naukom.« (Pulchre quidam nostro- rum ait: philosophi, patriarchae haereticorum, Ecclesiae puritatem perversa maculavere doc- Sv. Hieronirn, Epistula 57 235 mrtvih vstali. Smešno pa je, če se kdo izmed nas sredi Krezovih zakladov in Sardanapalovih užitkov ponaša s preproščino; to je tako, kot da bi se raz- bojniki in najrazličnejši zločinci delali učenjake in bi krvavih mečev ne skrivali za drevesnimi debli, temveč za filozofskimi knjigami. XIII. Presegel sem že običajno dolžino za pismo, nisem pa presegel meje svoje jeze. Čeprav me dolžijo potvarjanja in me ženičke99 cefrajo med svo- jimi kolovrati in statvami, se bom zadovoljil s tem, da zločin operem, in ne bom obtoževal nazaj. Zato vse prepuščam tvoji presoji; preberi si omenje- no pismo, tako v grščini kot v latinščini, in pri priči ti bodo jasne otročarije in iz trte izvita javkanja mojih obtoževalcev. Sam bom zadovoljen s tem, da sem poučil dragega prijatelja, ki v tišini celice čaka le na sodni dan. 100 Sicer pa bi, če bi se dalo, di\janju nasprotnikov navkljub raje kot filipike v slogu Demos tena in Tulija pisal komentarje k Svetemu pismu. trina.) Na sodni dan bo filozofsko argumentiranje zato brez učinka: »Bedaka Platona bodo odpeljali, skupaj z njegovirni učenci; Aristotelu tudi argurnenti ne bodo pornagali. Ta- krat se boš veselil ti, podeželan in sirornak, srnejal se boš in govoril: 'Glejte, rnoj križani Bog, glejte, sodnik, ki je povit v plenice jokal v jaslih.'« (Adducetur et curn suis stultus Plato discipulis; Aristoteli argurnenta non proderunt. Tune tu rusticanus et pauper exultabis, ride- bis et dices: 'Ecce crucifixus Deus meus, ecce iudex, qui obvolutus pannis in praesepio va- giit. ') - Vsej tej strogosti navkljub pa je za Hieronima značilno, da v antični filozoftji vendar najde tudi zrno resnice. Akademike in peripatetike (quos Tullius sequitur) na nekem mestu pozdravlja kot zaveznike proti heretikom, drugje pa poudarja celo ujemanje stoiškega in krščanskega nauka ( ... stožci, qui nostro dogrnati in plerisque concordant) . !l!l Čeprav se Hieronim tukaj med vrsticami ponorčuje iz žensk, ki razpravljajo o teolo- giji, je njegov odnos daleč od kakšne mizoginije: vrsta njegovih pisem je naslovlje- nih na ženske, dve (svetniška vdova Paula in njena učena hčerka Eustochium) pa sta mu celo sledili iz Rima v Palestino in v Betlehemu z lastnimi sredstvi ustanovili svoj samostan, blizu katerega se je nato naselil tudi sam. 100Značilno menihovo opravilo je vsakodnevna meditatio mortis et iudicii, premišljeva- nje smrti in sodbe. Hieronim v zaključni kadenci namiguje na to, da bo - ne glede na vse napore zoprnikov - poslednja sodba dala prav njemu. IV MISCELLANEA sedem modr.lh, po grškem izročilu ime za se- dem mož iz 7. in 6. st. pr. n. ~., ki so se odliko-. vali po koristnih.znanjih, boo.isi kot državniki, .• zakonodajalci ali filozofi. Različ(\i viri navajajo• •. različna imena, vendar so običajno meq.;~jimi •. *Solon iz Aten, *Tales i.z Mileta,711'Pita1diz Mi..:. t.ilen, Kleobul z Rodosa, .!'Hilon iz Sp~~e. •.sJ- ant iz Priene in *Periander iz Korinta; Pl:iton namesto Periandra šteje mednje filozofa Mi- zona. Pripisovali so jim veliko pteg~vornili modrosti, kot na primer izreke, ki so ~!cle~:in.i v *Delfih, >>spoznaj samega sebe« (gnotht J.t.4~ion) · in mičeiar preveč<1 (meden iJgan). Njihove izreke lahko v prevodu Antona Sovreta preberemo v Predsokratikih (1946). Leksikon Antika, ki je nastal kot priredba angleškega leksikona The Oxford Companion to Classical Literature, ponuja na več kot.GOO straneh ključ za razumevanje grškega in rimskega sveta, iz katerega izhaja evropska kultura, v tem okviru pa namenja posebno po- zornost antični književnosti. Obogaten s kronološkimi preglednicami in zemljevidi je nepo- grešljiv za vse, ki jih zanima kulturna dediščina, slovenski bralci pa bodo našli v njem ·tudi zanimivosti o duhovnih in materialnih sledeh, ki jih je antika pustila v naših krajih. Informacije in naročila: + brezplačni klic 080 11 08 + www.cankarjeva-z.si + knjigarne in zastopniki :\ ~ ,x . ·- lvliscellanea SPOMINI NA USTANOVITEV DRUŠTVA ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE Predlog predsednice Barbare Šega- Čeh, da 20-letnico društva proslavimo s spomini dosedanjih predsednikov na delovanje društva, se mi zdi zelo posrečen in primeren. Resda so do- kumenti o ustanovitvi in začetnem de- lovanju društva shranjeni v arhivu; toda arhivski dokumenti so pogosto zelo suhoparni in birokratsko togi; ve- liko bolj živo je ustno izročilo, ki ga ohranjajo udeleženci takratnega do- gajanja. Zato je spomine na dogaja- aje treba reševati, dokler udeleženci še živijo. Pozneje zna biti prepozno. Naj navedem konkreten primer: med obema svetovnima vojnamaje v Slo- veniji delovalo Društvo prijateljev hu- manistične gimnazije, ki je naslovilo na slovensko javnost več spomenic. Podatkov o tem društvu nisem mogel izbrskati nikjer. Mendaje bil duša tega društva Josip Debevec, znani prevaja- lec Dantejeve Božanske komedije, eden najbolj aktivnih sodelavcev pa tudi Anton Sovre. Nas seveda zanima vprašanje, kdaj in kje je prvič vzniknila ideja za ustano- vitev slovenskega društva klasičnih fi- lologov ali poznavalcev in ljubiteljev antike. V petdesetih letih je obstajal aktiv pro- fesorjev latinščine, ki se je sestajal v prostorih nekdanje klasične gimnazi- je (današnje Osnovne šole Prežihove- ga Voranca). Toda to še ni bilo druš- tvo, čeprav je naredilo tudi že nekaj korakov v tej smeri. Nekoč sem še kot asistent svojemu predstojniku prof. Grošlju postavil vprašanje, ali ne bi bilo primerno us- tanoviti društva, ki bi se bojevalo za obstoj latinščine in grščine in klasič- 239 ne gimnazije. Njegovega odgovora se dobro spominjam: »Bolje je, dragi ko- lega, da se v javnosti o nas čim manj govori. Obstoj naše stroke visi na nit- ki. Če bomo ustanovili društvo, bo to nekakšen razredni sovražnik, ki bo vsem na očeh. Zato je bolje, da smo čim manj opazni.« Ob tem mije ome- nil, daje pred kratkim prišlo do obi- ska tričlanske delegacije slovenskih klasičnih filologov (prof. M. Grošelj - ravnatelj Danilo Golob - prof. Lili- jana Avčin) pri dr. Joži Vilfanu, takrat- nem podpredsedniku slovenske vla- de. Čeprav je bil dr. Joža Vilfan zelo razgledan izobraženec in tudi oseb- no naklonjen latinščini (sam mi je pozneje nekoč, po enem Štihovih ve- čerov v hotelu Slon, pripovedoval, da ima doma celo serijo dvojezičnih, la- tinsko-francoskih izdaj antičnih klasi- kov), vendar omenjeni delegaciji ni dal nikakršnega upanja, da bi bilo mo- goče v tem pogledu kaj premakniti na bolje. Na koncu pogovora me je prof. Grošelj vprašal: »In če smo dobili tak- šen odgovor od dr. Joža Vilfana, kaj mislite, da se bo za latinščino bojeval Miha Marinko?« Leta 197 4 so jugoslovanski klasični fi- lologi prevzeli obvezo, da organizira- jo kongres Eirene v Dubrovniku. Eire- ne je bila zveza društev klasičnih filo- logov takratnih socialističnih držav. Jugoslavija (kot neuvrščena) sicer ni bila polnopravna članica Eirene, tem- več samo opazovalka; kljub temu je prevzela obvezo, da organizira kon- gres Eirene, za kraj kongresa pa je bil izbran Dubrovnik. Dubrovniški kon- gres, kije bil po soglasni sodbi udele- žencev eden najbolje organiziranih kongresov Eirene,je pomenil izredno afirmacijo naše stroke. Prof. Grošelj je mene predlagal v pripravljalni od- bor tega kongresa, ki se je več kot eno leto sestajal v prostorih takratne Ju- 240 goslovanske akademije znanosti 1Il umetnosti (JAZU) v Zagrebu. Priprav- ljalni odbor je uglednega zagrebške- ga latinista, podpredsednika JAZU, prof. Veljka Gortana izvolil za pred- sednika, mene pa za tajnika kongre- sa. Na sestankih pripravljalnega od- bora je bilo sprejeto priporočilo, naj se ustanovijo republiška društva za an- tične študije (Hrvatje so takšno druš- tvo že imeli), nato pa naj se republiš- ka društva povežejo v Zvezo društev za antične študije Jugoslavije. Čeprav sem se branil, sem prevzel moralno obveznost, da pripravim ustanovitev ustreznega društva v Sloveniji. Tako po koncu dubrovniškega kon- gresa sem se lotil dela. Po predpisih je društvo lahko ustanovila skupina najmanj desetih ustanovnih članov, programsko zasnovo društva je mora- la odobriti Republiška konferenca SZDL, nato pa se je društvo registri- ralo pri Državnem sekretariatu za no- tranje zadeve. Ni bilo težko najti deset podpisnikov. Brez težav smo se dogovorili tudi za ime društva: ne društvo klasičnih fi- lologov, kot ga imajo npr. Hrvati, am- pak Društvo za antične in humanistič­ ne študije, čeprav je bilo pri tem pre- cej diskusije in pomislekov ob oznaki 'humanističen'. Nato so sledila muko- trpna pogajanja na SZDL, kjer bi raj- ši videli, da se oblikujemo kot sekcija v okviru kakega že obstoječega druš- tva (npr. Društva za tuje jezike ali Zgo- dovinskega društva). Vendar nismo odnehali in ne popustili. Nazadnje smo po poldrugem letu pogajanj vendarle dosegli vpis v register društev. Sledil je boj za denarna sredstva pri takratnih samoupravnih interesnih skupnostih (Kultura skupnost, Izobra- ževalna skupnost), kije trajal kaki dve leti. Končno smo si izvojevali nekaj skromnih, simboličnih sredstev, toda Keria II - 2 • 2000 to je bila kljub pičlemu znesku dobra štartna osnova: kdor se je enkrat zna- šel na spisku PISa, ga zlepa niso več brisali s spiska, s spretnimi manevri so se mu lahko sredstva iz leta v leto tudi povečala; in te spiske so nato - po osamosvojitvi Slovenije - podedo- vala tudi sedanja ministrstva. Prvi društveni odbor smo sestavljali: podpisani kot predsednik, Silvo Kopri- va (podpredsednik), Matija Pogorelec (tajnik), Zdenka Beran (blagajničar­ ka), Primož Simoniti, Katja Pavlič (predstavnica študentov); Erika Mi- hevc-Gabrovec je bila predsednica nadzornega odbora. Komaj kak mesec po ustanovitvi je društvo doživelo svoj ognjeni krst: Ma- tija Pogorelec, tajnik društva, je po svojih zvezah dobil v roke zaupni do- pis, ki gaje Ana Tomic v imenu mest- nega Zavoda za šolstvo poslala vsem ljubljanskim osnovnim šolam, naj ne ustanavljajo novih latinski paralelnih razredov, že obstoječe latinske para- lelke pa naj ukinejo. Dopis je bil v prvi vrsti namenjen Osnovni šoli Prežiho- vega Voranca, kjer je že leta di\jala načrtna histerična gonja proti latin- skim paralelkam, ki so tam obstajale kot zadnji ostanek nekdanje državne klasične gimnazije. Čeprav je bil do- pis navidez usmerjen le proti pojavu elitizma, je bil v resnici naperjen pro- ti pouku latinščine nasploh. Dilema, pred katero se je znašel ta- kratni društveni odbor: naj na ta zaup- ni dopis reagiramo ali ne? Najmanj, kar smo lahko pričakovali,je bila uki- nitev društva, če bomo drezali v tako delikatno temo, kotjoje takrat v urad- ni ideologiji predstavljala t. i. zunanja diferenciacija in pojav elitizma. Mati- ja Pogorelec, ki se je kot nepooblaš- čena oseba dokopal do tega dopisa, je seveda tvegal največ. Kljub temu je predlagal, da zavzamemo moško in Miscellanea trdno stališče. Sestavil sem posebno protestno izjavo, s katero se je odbor v celoti strinjal. Kot predsednik druš- tva sem prevzel obveznost, da to izja- vo objavim v sredstvih javnega obveš- čanja. Naslednje jutro sem odšel v uredniš- tvo Dela, k Titu Vidmarju, uredniku kulturne rubrike. Predlaganega bese- dila ni hotel objaviti kot izjave druš- tva, češ da to ni v skladu z uredniško politiko: takšno izjavo bi lahko obja- vili le s soglasjem RK SZDL. Vedel sem, da bi to pomenilo najmanj polletno za- vlačevanje in »mehčanje«, saj SZDL na naše ostro besedilo ne bi dala svojega blagoslova. Pač pa mije predlagal, da lahko besedilo objavim v svojem oseb- nem imenu, kot individualni podpi- snik, seveda z vsem osebnim tvega- njem. Po telefonskem posvetu s člani odbora sem besedilo podpisal v svo- jem imenu in ga objavil kot svoj oseb- ni izdelek (kar je v resnici tudi bil). V takšni obliki je bilo besedilo takoj na- slednji dan brez cenzure v Delu objav- ljeno pod naslovom Zavržena klasika. Odmev je bil silovit. Na Osnovni šoli Prežihovega Vorancaje bil sklican ma- sovni roditeljski sestanek, ki se je raz- besnel v pravi vihar. DELO je dobilo toliko pisem bralcev na to temo, da jih čez nekaj dni ni več hotelo objav- ljati, pač pa je namesto tega objavilo neko izjavo 00 ZKS Zavoda za šols- tvo pod demagoškim naslovom Nihče ne preganja latinščine iz osnovne šole, Iger je bilo med drugim svetohlinsko za- pisano, da si bodo celo »prizadevali za razširitev pouka latinščine in tudi za pouk drugih klasičnih jezikov, npr. grščine«. Seveda iz teh bombastičnih obljub ni bilo nič. Pri nekih mojih znancih sem še čez pol leta, ko sem prišel na obisk, videl izrezek iz Dela z naslovom »Zavržena klasika« prilep- ljen na sobno omaro. 241 Odmeve na to polemiko so objavljali tudi drugi časopisi - Ljubljanski dnev- nik, Pavliha, Sodobnost, Naši razgle- di. Latinščina je sicer izgubila bitko, ni pa izgubila vojne. Že obstoječi ho- mogeni latinski razredi na Osnovni šo- li Prežihovega Voranca so bili sicer v resnici ukinjeni. Vendar je ravno ta akcija naredila latinščino v takratnih »svinčenih letih« tudi politično atrak- tivno in zanimivo kot eno redkih ob- lik intelektualne opozicije proti teda- nji uradni ideologiji. Zanimanje za pouk latinščine je vidno poraslo in tudi najbolj zadrti nasprotniki na za- vodu za šolstvo so nas poslej otipavali s precejšnjim rešpektom, čeprav svo- jega odklonilnega odnosa do latinšči­ ne in klasike oziroma do naše stroke in do naših pogledov na vzgojo in izo- braževanje niso mogli prikriti. Društvu sem predsedoval štiri leta. Delo sem opravljal z veseljem, bilo je zanimivo in prijetno, saj sem imel okrog sebe zanesljive, požrtvovalne in pogumne sodelavce. Organizirali smo številna posvetovanja in predavanja, tekmovanja iz latinščine za srednješol- ce, zbirali smo sredstva za sofinanci- ranje Žive antike itd. Po štirih letih sem vodstvo društva izro- čil prof. dr. Primožu Simonitiju, ki mi je že dotlej stal ob strani kot moja de- sna roka. Sam pa sem prevzel novo funkcijo: po takratnem ključu je na Slovenijo prešla vrsta, da prevzame Zvezo društev za antične študije Jugo- slavije. Postal sem predsednik Zveze in moja sodelavka, prof. dr. Erika Mi- hevc-Gabrovec, je postala tajnica Zve- ze. Poleg drugih obveznosti (zagoto- vitev sredstev za članstvo v FIEC oz. sploh včlanjenje v to najvišjo medna- rodno znanstveno organizacijo za na- šo stroko, sodelovanje v raznih med- narodnih akcijah itd.) je bila moja po- glavitna naloga, da organiziram obšir- 242 no znanstveno zborovanje na zvez- nem nivoju. Organizirali smo znans- tveno zborovanje v Žalcu, ki je bilo strokovno na zavidljivi višini, zagreni- le pa so ga razne balkanske in bizan- tinske spletke, podobne tistim, zaradi katerih se je sedem let pozneje sesula Jugoslavija. Toda o tem ob kaki drugi priložno- sti. Kajetan Gantar POUČEVANJE LATINŠČINE V VZHODNI EVROPI: AKTUALNO STANJE IN MOŽNOSTI RAZVOJA Poročilo o mednarodnem simpoziju (Trst, 7. - 9. 7. 2000) Trstje že zaradi svoje geografske lege stična točka med vzhodno in zahod- no Evropo: ni čudno torej, daje fran- coska organizacija Union Latine iz- brala prav to mesto kot sedež za sim- pozij o poučevanju latinščine v vzhod- ni Evropi. Vabilu se je odzvalo precejš- nje število univerzitetnih profesorjev in srednješolskih učiteljev klasičnih je- zikov, srečanja pa so se udeležili tudi drugi, ki se za poučevanje latinščine zanimajo posredno, na primer cerk- veni predstavniki in založniki. Večina udeležencev je prišla iz vzhodne Evro- pe (Poljske, Makedonije, Črne gore, Romunije, Bolgarije, Ukrajine, Ma- džarske, Estonije, Češke, Albanije, La- tvije, Rusije, Slovaške, Litve, Hrvaške, Slovenije), sodelovali :ea so tudi pre- davatelji iz Francije, Spanije, Nizo- zemske in Italije. Preden nakažemo potek in dosežke simpozija, je vsekakor primerno, da nekaj besed posvetimo organizaciji, ki Keria II - 2 • 2000 je srečanje omogočila. Union latine je nastala leta 1954 in ima trenutno 35 članic - držav, v katerih govorijo pretežno romanske jezike. Zavzema se za širitev humanističnih idej in vred- not, ki izhajajo iz klasične grško-rim- ske tradicije, po vseh državah sveta, zlasti pa med tistimi narodi, ki jih po- vezuje skupna jezikovna identiteta (romanski jeziki) ali pripadnost evropski kulturi, ki jo je izoblikovalo latinstvo. V ta namen podpira druš- tva, ki se ukvarjajo s študijem antike in humanističnih ved, širi didaktični material, organizira srečanja, financi- ra tečaje. K uspehu simpozija je nedvomno pri- pomogla pestrost tem, ki so jih pre- davatelji predstavili občinstvu. Bese- da je tekla o ciljih in načrtih Unione latine (veleposlanik Gabriele Sardo in Dino De Poli), pomenu latinščine za Cerkev (msgr. Anacleto Pavanetto), razvoju klasične filologije v Franciji in prisotnosti motivov iz antičnega sve- ta v vsakdanjem življenju (filmih, ro- manih, oglasih) (prof. Claude Aziza), tečajih latinščine po televiziji (prof. Anton]. L. van Hoof), uporabnosti interneta pri pouku klasičnih jezikov (prof. Jose Joaqufn Caerols), izzivih, ki jih latinščina danes postavlja založ- nikom (prof. Lamberto Pigini), usta- novitvi gimnazije Accademia della Magna Grecia, kjer naj bi se dijaki izražali zlasti v latinščini (Luigi Mira- glia). Organizatorji (Ernesto Bertola- ja, Francine Girond, Massimiliano Mi- sturelli) so poskrbeli še za razbreme- nilni ogled arheološkega izkopavanja v tržaškem mestnem jedru in slavnost- no večerjo. Predavanja in okrogle mize so bile vse- kakor razporejene tako, da je udele- žencem ostajalo še dovolj časa za vzpo- stavljanje medsebojnih stikov in sno- vanje načrtov za bodoče sodelovanje. Miscellanea Verjetno je najpomembnejši rezultat, ki je bil dosežen na simpoziju, prav soočenje stališč, mnenj in izkušenj med učitelji latinščine iz vzhodne in zahodne Evrope oziroma med učite­ lji v vzhodni Evropi, ki se, sicer v raz- ličnih situacijah, srečujejo s podobni- mi problemi. Čeprav bi bilo vsako pos- ploševanje odveč, bi lahko trdili, da je bila slika, ki je izšla iz pogovorov, razmeroma enovita. Na zahodu se je tradicija poučevanja latinščine razvi- jala in izpopolnjevala sicer nepreki- njeno, upada pa zanimanje za antič­ ne jezike, ki jih učenci doživljajo kot mrtve in nepotrebne, zato jih je tre- ba ponuditi v čim privlačnejši obliki. Na vzhodu, kjer je bila klasična tradi- cija utišana ali celo več desetletij pre- kinjena, je zanimanje za latinščino ži- vo, najbolj pereči problemi pa so v glavnem finančna stiska in pomanjka- nje primerno izobraženih kadrov, vendar bogata bera novih, večkrat po- natisnjenih in vedno znova razproda- nih knjig kaže, da svežih energij ne manjka. Za zaključek naj navedemo še pripom- bo, ki jo je iznesel prof. Vratovic: gle- de na narodnost udeležencev bi sim- poziju bolj ustrezal naslov »Poučeva­ nje latinščine v srednji Evropi«. Veči­ na sodelujočih je namreč soglašala, da je dolgotrajna delitev Evrope na vzhodni in zahodni blok danes do- končno presežena. Prav zavedanje pri- padnosti kulturi humanističnih vred- not, ki so stoletja prevevala in obliko- vala Evropo, spodbuja narode bivše- ga vzhodnega bloka, da se zopet prib- ližajo latinščini in antiki nasploh. Več držav, med temi tudi Slovenija, čaka na sprejem v Evropsko unijo, ajasno je, da združitev ne bo popolna in trd- na, če bo temeljila samo na gospodar- skih dogovorih, trgovskem sodelova- nju in skupni valuti-potrebnaje tudi 243 skupna idejna in kulturna baza, ena izmed njenih temeljnih komponent pa so skupne, iz antike izhajajoče hu- manistične vrednote. Barbara Zlobec WIESTHALERJEV LATINSKO- SLOVENSKI SLOVAR Letos mineva 105 let, odkar se je pr- vič porodila ideja o nastanku velike- ga latinsko-slovenskega slovarja. Malo je knjig, ki bi bile tolikšnega pomena za znanost in kulturo, ki bi doživljale tako burne čase ter šele po dobrih sto letih ugledale luč sveta; zato je prav, da se nekoliko natančneje seznanimo z njegovim nastajanjem in trenutnim delom na tem projektu. Kdo je bil mož, po katerem je slovar dobil ime? Fran Wiesthaler se je rodil 23. novem- bra 1849 v Celju; prve tri razrede gim- nazije je obiskoval v Ljubljani, ostalih pet v Mariboru (1863-1868), študiral pa je klasično in slovansko filologijo na Univerzi v Gradcu (1868-1872). Služboval je kot suplent v Mariboru (1874-1885), kot profesor v Ljubljani (187 4-1885), kot gimnazijski direktor v Kranju (1885-1888), v letih 1888- 1889 je bil dodeljen gimnazijskemu direktorju v Ljubljani, od jeseni 1890 do l. februarja 1910 pa kot direktor II. državne gimnazije v Ljubljani; is- tega letaje kot vladni svetnik stopil v pokoj, kjer se je povsem posvetil svo- jemu življenjskemu delu: obdelavi in urejanju velikega latinsko-slovenske- ga slovarja. Sicer paje bil tudi avtor številnih slovenističnih spisov, študij o rimski zgodovini (npr. Rimska drža- va pod prvim cesarjem v Sketovi Slaven- 244 ski čitanki za 2. razred 1891), raznih raz- prav-večino svojih del je izdajal v ča­ sopisih in revijah - avtor Latinske vad- nice za I. in II. razred, sodeloval pa je tudi pri slovenskem prevodu latinsko- nemškega slovarja (Latinsko-slovenski slovnik za tretji in četrti gimnazijski raz- red, izdelan po latinsko-nemškem J A. Ro- žek-a, Ljubljana 1882, 446 str. (črke N, O, P, Q)). Kljub tolikšnim zaslugam za slovenstvo, slovenski jezik in kultu- ro pa je preživljal stara leta v revščini in se je moral preživljati z inštruira- njem. Umrlje 26.januarja 1927. Začetki slovarja segajo v leto 1895, ko je kranjski deželni zbor na svoji seji 14. februarja naročil deželnemu od- boru, naj poskrbi za čimprejšnjo se- stavo šolskih knjig za potrebe višjih razredov kranjskih gimnazij in sicer za pouk verouka, matematike, nara- voslmja in latinščine. O tem je dežel- ni zbor obvestil ravnatelja obeh gim- nazij (razpis št. 2816) inju naprosil, naj ga obvestita, kateri profesorji bi bili pripravljeni sodelovati pri nasta- janju omenjenih knjig. Ravnatelja sta sklicala profesorje, ki so službovali na gimnazijah, ti pa so oblikovali odbor štirih profesorjev, ki je prevzel sesta- vo skoraj vseh učbenikov. Ta profe- sorski zbor je izvolil še poseben od- bor za sestavo latinsko-slovenskega slovarja; naloga tega zbora je bila do- govoriti se o načinu sestave slovarja, njegovi obliki ter sodelavcih. V tem odboru so bili: Fran Wiesthaler (rav- natelj), L. Lederhas, R. Perušek, M. Pleteršnik in dr. L. Požar. Po dveh mesecih dogovarjanj se je ta zbor 6. aprila 1895 sestal in dva dni za tem predložil sklepe deželnemu zboru, ki je 27. novembra 1895 odobril in po- trdil sklepe tega odbora (razpis št. 3988). Slovar naj bi izšel v dveh izda- jah; uredništvo šolskega slovarja so zaupali Franu Wiesthalerju, s poseb- Keria II - 2 • 2000 nim razpisom 5. februarja 1900 pa so mu na njegovo prošnjo zaupali tudi sestavo in uredništvo splošnega (roč­ nega) slovarja. Sam Wiesthaler v uvo- du k prvi izdaji potoži že nad začetni­ mi težavami; kljub precejšnjemu za- četnemu odzivu so nekateri sodelav- ci zboleli ali celo umrli, nekaterih pa so odpovedovali sodelovanje, ko so uvideli, za kako težavno in zamudno delo gre. Delo je trajalo do leta 1914, ko je Wiesthaler sporočil deželnemu zbo- ru, da je večina ročnega slovarja pri- pravljena za tisk. Vendar pa se je de- želni zbor branil prevzeti tiskarske stroške zaradi izbruha 1. svetovne voj- ne. Nastalo težavo je rešil ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, ki je nekaj mesecev pred koncem vojne pokril velikanske tiskarske stroške. Ka- sneje je stroške prevzel deloma kranj- ski deželni zbor deloma po pokrajin- ska vlada za Slovenijo, vendar pa je delo kljub temu potekalo počasi, saj je šlo za eno najobsežnejših in tiskar- sko raznolikih del v Sloveniji sploh; že sama priprava na tiskanje in naba- va novega materiala (po šolskih in teh- ničnih predpisih) sta trajali več kot eno leto. Slovar, pri izdelavi katerega so upo- rabljali večino tedaj razpoložljivega slovarskega gradiva, so obdelali: črko A dr. Fran Ilešič, Bin C Josip Wester, D prof. M. Pleteršnik, Eprof.Jul. Krek, F prof. Ivan Koštial, Gin H prof. M. Kar- lin, Iprof.Jak. Teršan (od začetka do indissimilis) in prof. K. Hočevar (od in- dissimulabilis do konca), R gimnazij- ski ravnatelj dr. ]os. Pipenbacher, T prof. Rudi]užnič, K, L, M, N, O, P, Q, S, U, V, ~ Y, Z pa Fran Wiesthaler. Uvod o latinskem jeziku na začetku slovarja je napisal dr.Josip Tominšek. Vse zbra- no in obdelano gradivo je Wieshaler predelal, dopolnil in včasih razširil Miscellanea tudi za več kot polovico, ker je imel na voljo več dragih priročnikov, ki jih drugi sodelavci niso imeli; prav tako je dodal tudi etimologije. Sešitek, ki je bil izdan l. 1923,je obsegal 22 pol (352 strani); tiskarna gaje po naroči­ lu škofa Jegliča razposlala v samo 50 izvodih na vpogled ravnateljstvom in knjižnicam srednjih šol ter nekaterim posameznikom. Tiskarna je nadalje- vala delo do srede l. 1925. Pri stavlje- nju besedila so nenehno delovali štir- je stavci, vso korekturo pa je opravil Wiesthaler sam. Če bi se delo nada- ljevalo v takšnem tempu, bi bil slovar verjetno končan l. 1927. Vendar pa so najtežji časi za slovar še- le prihajali. Sedemindvajsetega juni- ja 1923 je Gornji grad, ki je bil eko- nomska osnova ljubljanske škofije, prizadela huda povodenj in nato ko- nec novembra 1924 še ena. Škof Je- glič je šel v Beograd prosit za posoji- lo, vendar je bil odgovor negativen; zato je moral najeti posojilo doma ob visokih obrestih (2.000.000 Din.). Težko finančno stanje škof~e je ško- fa prisililo tudi v ukinitev podpore za tisk slovarja (ki je do takrat stalo že 401.000 Din). Sredi leta 1925 so pre- nehali s tiskanjem slovarja; do takrat je bilo natisnjenih 31 strani uvoda in 63 pol slovarja (gesla od A do Jacilis). Kranjskega deželnega zbora, kije dal zeleno luč za začetek dela na slovar- ju, ni bilo več, drugje pa ni bilo mo- goče računati na kakršno koli podpo- ro. Šestindvajsetega januarja 1927 je prof. Wiesthaler umrl, ne da bi doži- vel izdajo svojega življenjskega dela. Nato je pobudo pri delu na slovarju prevzelo Društvo prijateljev humani- stične gimnazije (škof dr. Gregorij Rožman, tedanji lastnik slovarja, je na- mreč Društvu zaupal upravljanje gra- diva), ki se je za pomoč obrnilo celo v Ameriko na tedaj največje finančne 245 mogotce ( Carnegie, Rockefeller), vendar zaman. Društvo je poskrbelo za vezavo večjega števila izvodov injih prodalo po ustrezni ceni. Sledilo je najslabše obdobje te žalost- ne odisejade. Rokopisno gradivo, ki nikakor ni našlo nobenega mecena, je bilo najprej shranjeno v škoftjskem dvorcu v Ljubljani; sledila je druga svetovna vojna, po vojni pa je pristalo na podstrešju SAZU in čakalo na lep- še čase. Povojni režim pa za tovrstne kulturne podvige sploh ni imel nobe- nega razumevanja. Iz pripovedovanju prof. Gantarja vemo, da je skušal prof. Sovre zanj urediti, da bi delal na tem slovarju, vendar zaradi splošne nena- klonjenosti stroki (in tudi posamez- nikom) ni uspel. Tako so se morali srednješolci zado- voljiti z Bradačevim Latinsko-sloven- skim slovarjem, za zahtevnejše prevaja- nje, študijsko in strokovno-znanstve- no delo pa je bilo treba poseči po tu- jih slovarjih. Seveda ne podcenjujem vrednosti Bradačevega slovarja, ki je bil in še vedno je dragocen učni in splošni priročnik, vendar je za študij- ski in znanstveni nivo daleč premalo. Svoj prerod je doživel slovar konec osemdestih, v začetku devetdesetih let, ko se je Založba Kres na čelu zdi- rektorico Selino Ambrož, gospodom Aleksandrom Ambrožem in glavnim pobudnikom projekta gospodom Du- šanom Drolcem odločila za ponovno oživitev tega projekta. Za takšno od- ločitev, kije predstavljala in še vedno predstavlja velik tako založniški kot tudi finančni podvig, jim lahko samo čestitamo in želimo, da kljub velikim tveganjem vztrajajo do konca. Založ- ba je zbrala prvo ekipo sodelavcev, v kateri so sodelovale tri takrat absol- ventke latinščine, Bronislava Aubelj, Ksenija Geister in Renata Hrovatič, ki so se pod mentorstvom dveh ugled- 246 nih strokovnjakov, prof. dr. Erike Mi- hevc Gabrovec in akad. prof. dr. Ka- jetana Gantarja, lotile dela, ki je vklju- čevalo prepis, pregled, popravljanje in posodabljanje ohranjenega slovar- skega gradiva. Njihov pristop in glav- na načela pri delu opisuje prof. Gan- tar v Predgovoru k prvemu delu slovar- ja, kjer predstavi tudi glavno dilemo, s katero se je srečala nova ekipa sode- lavcev: ali besedilo ohraniti v prvotni obliki, ga zgolj ponatisniti, lističe pa prepisati in izdati v nepopravljeni ob- liki ali pa ga posodobiti. Tukaj abso- lutno pritrjujemo odločitvi za poso- dobitev besedila, saj bi bil slovar v pr- votni obliki povsem nepraktičen, ker bi posameznik pri uporabi potrebo- val petkrat več časa, da bi razvozlal po- men slovenske besede (pri tem bi mo- ral intenzivno listati po Cigaletovem Nemško-slovenskem slovarju in Pleteršni- kovem Slovensko-nemškem slovarju in si obenem pomagati še s tujimi slovarji in s SSKJ) kot pa pomen originala. Res pa je, da so kljub Wiesthalerjevi redak- ciji še kako opazne razlike v kvaliteti obdelave posameznih gesel. Gesla, ki jihje obdelal Wiesthaler sam, so da- leč najkvalitetnejše obdelana in zah- tevajo najmanj popravkov; pri neka- terih se znajde pregledovalec na robu obupa, ko si ne more pomagati z no- benim od naštetih priročnikov, vča­ sih pa še s primerjavo s tujimi slovarji ne, ker so razlike v interpretacijah po- menov tudi med slovarji samimi. Prva ekipa je obdelala gesla od A do ex, torej kvantitativno malo manj ge- sel kot je obsegala prva izdaja (A-Faci- lis). Delo se je zaključilo leta 1995 z izidom drugega dela slovarja ( Coll- Ex), ko so omenjene tri gospe doštu- dirale, se zaposlile in prenehale z de- lom na slovarju. S koncem leta 1997 pa je delo prevzela nova ekipa pod vodstvom podpisanega. To paje po- Keria II - 2 • 2000 menilo tudi nekatere nove pristope in spremembe. Prva skupina je imela delo olajšano do te mere, da so sodelavke pregle- dovale tekst, ki je že bil natisajen in izdan v knjižni obliki. Nova ekipa se spopada z gradivom, kije bilo doslej ohranjeno samo v rokopisu na listi- čih, kar predstavlja svojevrsten pod- vig tako za prepisovalce kot tudi za pregledovalce. Tretji del slovarja je prepisal g. Marjan Cimerman, ki ga je založba našla v dveh letih zatišja. Četrti del so prepisali študentje in štu- dentke klasične filologije (nekateri med njimi so med tem že dokončali študij), enako tudi petega in kakor ka- že njihova izjemna pripravljenost in vnema za delo, bodo tudi šestega. S tem so pregledovalcem odvzeli naj- hujše breme in najbolj mukotrpno delo - mehansko prepisovaaje roko- pisnega gradiva, za kar smo jim na moč hvaležni. Tretji del slovarja so strokovno pregle- dali doc. dr. Matjaž Babič (Facilitas- Fluctuosus), lekt. prof. Martin Bene- dik (Impluvium-Intendo), lekt. prof. Breda Cop (Fluctus-Fututrix), prof. Pavel Češarek (H-Hystrix; 1-Impluvia- tus), asist. prof. Matej Hriberšek (F- Facilis; G-Gythaeum; Jntenebrico-Iynx; K). Pri prepisovanju četrtega dela so sode- lovali: Marija Helena Kališnik (L-La- niamentum), Maja Likar (Lavinium- Lexovii), Nina Vuk (Liaculum-Lingu- la), Elizabeta Murenc (Linifer-Lotor), Darja Mlakar (Laniatio-Lavinia), Mit- ja Sadek (Lotos-Lytron), Kozma Aha- čič ( M-Magis I), David Movrin ( Ma- gis II-Malt(h )a), Martina Hoyer (Malt- hinus-Maturo), Lucija Krošelj (Matu- rus-Meretricula), Julijana Visočnik (Meretrix-Moabitis), Simona Sašek (Mobilis-Muliero), Aleš Maver (Mulie- rositas-nassiternatus; Nescius-Nimba- Miscellanea tus), Tina Bernik (Nassturcium-Neme- sianus), Sonja Ljubetič (Nemesis-Nes- cio), AnaPremk (Nimbifer-Nisil.), Tin- ka Selič (Nivo-Nuditas), Neža Vilhelm (Nudius-Obradio; Nisi II. -Nivesco), Maja Gril ( Obrepo-Oculata), Jurij Fri- ce ( Oculatus-Oppansum), Tinka Silič ( Oppango-Ozaenitis), Mojca Mikuž (P- Panionius), Jera Ivanc (Panis-Parthe- nope), Jelena lsak (Parthi-Pax I.), Ja- nja Žmavc (Pax II. - Pepticus), Nada Grošelj (Per-Perfringo). Peti del slovarja je v prepisu. Vsi pre- pisovalci bodo za nagrado prejeli po en izvod slovarja, katerega besedilo so prepisovali. Z novo skupino je k prqjektu prišel tudi nov lektor, g. Milan Zlof, kije bil zelo odprt za naš pristop in način dela, ga sprejel in nam vedno postre- gel z novimi predlogi, rešitvami in ko- ristnimi nasveti. Upamo, da bomo tako sodelovali še v prihodnje. V tretjem delu, kije prvi podvig te sku- pine, se je skupina še nekoliko lovila in usklajevala, četrti del, ki pa je v pri- pravi in bo izšel predvidoma v prvi tretjini naslednjega leta, pa je v vseh pogledih tak, kot smo želeli in si pred- stavljali od samega začetka. Prva težava nove skupine je bila sesta- va novih pravil, ki jih je bilo potreb- no izluščiti iz prvih dveh natisnjenih knjig; hkrati s tem se je ekipa lotila še dodatnega poenotenja slovnične ter- minologije ter dopolnitve okrajšav in oblik. Kratice avtorjev so ostale nes- premenjene; dopolnili smo slovnične okrajšave (npr. ukinitev kratice met. (skupna kratica za metaforo in meto- nimijo) in vpeljanje meta/ za metafo- ro in meton. za metonimijo; nove kra- tice: asindet. (asindeton, asindetično), brahilog. (brahilogija, brahiloško), hi- brid. (hibrid (na) tvorba), ixpt. (iuxta- positio), idr.). Nekatere kratice smo priredili in uskladili s skupnim siste- 247 mom, npr. drž. pr. v držpr., okrajšave jezikov pa smo precej razširili (doda- ne so npr. gal., beot., let., lit., neklas., poznolat., skr., ... ). Razširjen seznam okrajšav za jezike je tudi posledica dejstva, da so v 4. (de- loma pa tudi v 3. delu) ohranjene in obdelane tudi etimologije, ki so na- menjene zahtevnejšim uporabnikom v opozorilo in usmeritev. Natančnej­ ša obdelava etimologij bi terjala veli- ko truda in energije, sploh pa bi zah- tevala veliko študija in seznanjanja z modernimi dosežki primerjalnega in splošnega jezikoslmja. Ker si žal tega ne moremo ne časovno ne finančno privoščiti, smo etimologije obdelali na osnovi sodobnejših spoznanj v bolj po- ljudni obliki; pri tem smo izločili eti- mologije, ki so bile ovržene. Pri ob- delavi smo se večinoma omejevali na primere, vzete iz grščine, italskih in germanskih jezikov, slovenščine in še nekaterih drugih jezikov. Posebno vprašanje in problem je slo- venjenje antičnih imen. Pregledoval- ci smo našli skupnijezik; za osnovno pomagalo smo vzeli knjigo Branisla- ve Aubelj Antična imena po slovensko (knjiga je izšlja l. 1999 pri založbi Mo- drijan) in po njej povzeli tudi pravila za slovenjenje. V njeni knjigi sicer ni vseh imen, si pa na osnovi njenih re- šitev in primerjav le-teh lahko veliko- krat pomagamo. V nekaterih prime- rih pa odpovedo tudi splošna pravila za slovenjenje; v tem primeru je odlo- čitev v rokah pregledovalca ali pa predmet posvetovanja. In še poseb- nost, ki jo je vpeljala nova skupina: imena so naglašena. Še večji problem predstavljajo pridev- niki, izpeljani iz osebnih, krajevnih in prebivalskih imen. Pri teh - če je le mogoče - skušamo v poslovenjeni ob- liki ohraniti obliko, ki je blizu izvirni. Ob težjih primerih se naslanjamo na 248 študijo Viktorja Majdiča Slovenski iz- krajevnoimenski pridevniki, SR 42/ 1994, št. 4, str. 545-570, na Slovnico (1991, str. 149-150) in na »notranji priroč­ nik« z navodili, s katerim nas je oskr- bel g. Kozma Ahačič. Vendar pa se tudi tem pravilom včasih odpovemo na ljubo lepši slovenski obliki. Odgo- vor na marsikatero vprašanje so dala tudi posvetovanja s prof. Gantarjem. Pri imenih in pri pridevnikih ohranja- mo oblike, ki so v slovenščini že uve- ljavljene in udomačene; včasih nava- jamo tudi več variant. Pri izbiri besedje v tretjem delu ob- veljalo načelo čimmanjšega poseganja v izvirno besedilo. Posegi v besedišče so bolj izraziti pri glagolih in pridev- nikih, ker se v njih izraziteje začuti ar- haičnost ali zastarelost pomena. Manj posegov je pri samostalnikih, kjer sku- šamo izraze v precejšnji meri ohrani- ti; izbira je prepuščena osebni preso- ji pregledovalca ob naslonitvi na SSKJ, ki pa ni vedno merilo. Četrti del bodo odlikovale številne do- polnitve pomenov, dodane pomenske variante in sinonimi; število teh do- polnitev gre v stotine. Samo dodanih gesel je za približno 40 strani forma- ta A4. Prav tako so s citati dopolnjena številna mesta, kjer je bila prej samo kratica avtorja; to je pomembna in do- brodošla dopolnitev zlasti pri manj- ših geslih (teh dopolnitev je več sto). Slovar bo s tem še bolj dosegal svoje bistvo - uporabnost s ponujenimi re- šitvami, kar pa nikakor ne bo zmanj- šalo njegove znanstveno strokovne vrednosti. Pregled tretjega in četrtega dela pa je pripeljal tudi do ugotovitve, da slo- var ni povsem novo in samostojno delo, ampakje nastal ob tesni naslo- nitvi na Georgesov Ausfuhrliches latei- nisch-deutsches Handworterbuch. To ved- no znova dokazujejo primeri in je vid- Keria II - 2 • 2000 no že pri manjših geslih, še bolj izra- zito pa je pri večjih geslih, pri pome- nih (ki so velikokrat dobesedno pre- vedeni iz nemščine), po citiranju ro- kopisnih oz. izdajateljskih variant. Delna naslonitev na angleški Lewis- Short-ov LatinDictionaryje vidna v delu, ki gaje obdeloval Wiesthaler. To pa uporabnosti in pomena slovarja ne zmanjšuje, saj se večina sodobnih evropskih slovarjev naslanja na ome- njena dva slovarja. Primerjava z dru- gimi slovarji zahteva posebno obsež- nejšo obdelavo in poseben članek. Brez pretiravanja in brez samohvale lahko rečemo, da bo Wiesthalerjev slovar eden največjih evropskih slovar- jev, ki bo obsegal predvidoma 4000 strani in bo zaradi preglednosti za uporabnike veliko prijaznejši od ve- čine slovarjev. Po preglednosti daleč presega večino evropskih slovarjev, kar je predvsem zasluga večjih fontov; prekaša ga mor- da le Oxford Latin Dictionary. Sicer bi bilo mogoče na področju nazornosti še marsikaj narediti, vendar bi to po- menilo preveč radikalen poseg v ob- likovanje gradiva, saj se je potrebno držati začrtane sheme, kot jo najde- mo v prvi dveh zvezkih. Večina pripomb, povezanih s slovar- jem,je vezana na citiranje. Mnogi na- mreč pogrešajo natančnejše citiranje, torej ne zgolj z navedbo avtorja, am- pak tudi z navedbo dela in mesta. To žal ni mogoče, ker slovar že v sami za- snovi tega ne predvideva. Takšno delo bi tudi ob popolni računalniški in pro- gramski podpori zahtevalo skupino vsaj šestih ljudi, ki bi se ukvarjali samo s tem; brez pomisleka lahko zatrdim, da bi delo s pregledom na koncu tra- jalo vsaj še dodatnih pet do šest let. Ob takšnem delu bi zbirke antičnih besedil v elektronski obliki sicer bile v veliko pomoč, vendar pa je potreb- JVliscellanea no za znanstveno utemeljeno delo be- sedila preverjati po najboljših obsto- ječih izdajah. Takšne enotne zbirke, ki bi zajemala vse upoštevane avtorje pa zaenkrat nimamo in tudi ni upati, da bi jo kmalu dobili, ker bi pomeni- fa izjemno velik strošek, ki bi si ga lah- ko privoščile samo velike in finančno močne inštitucije. Ogromno je tudi primerov, kjer pri avtorju ni dobesednega citata, ampak je navedena zgolj fraza (npr. bellum agere namesto bellum gesserunt) ali pa je citat poenostavljen (npr. glagol stoji v prezentu namesto v imperfektu (npr. res per multos agdur namesto res per multos agebatur) ipd.). Tudi v teh primerih žal zaenkrat ne moremo sto- riti ničesar, ker smo spet vezani na ob- liko prvih dveh delov. Veliko trudaje bilo vloženega tudi v postavitev sistema za delo na PC-jih, kar je glede na prejšnje delo na raču­ nalnikih Maclntosh in glede na so- dobnejšo programsko opremo pome- nilo precejšnjo poenostavitev dela. Za- ložba je pripravo modela in samo ob- likovanje v celoti prepustila pregledo- valcem, ki smo delo prilagodili delu v programskem okolju Windows in ure- jevalniku Wordfor Windows. Novost, ki smo jo pri tem uvedli, je način obli- kovanja besedila in sicer v kar 16 raz- ličnih barvah in oblikah, kar omogo- ča lažje pregledovanje besedila in obe- nem pripravo za morebitno izdajo v elektronski obliki; tudi urejevalec be- sedila, ing. Leon Beton (Beton&Vr- binc Co., podjetje za storitve in po- sredovanje, d. n. o. Ljubljana) je konč­ no postavitev in elektronski prelom prilagodil in uskladil s spremenjenim načinom dela. V svojem članku o slovarju v Književ- nih listih je Jože Kastelic pod naslo- vom Obuditev pred stoletjem začetega pod- viga slovenske latinistike podal nekaj 249 predlogov za izboljšanje slovarja. Zdi se mi prav, da na te predloge odgovo- rim. Zelo pohvalen se mi zdi predlog, da bi dopolnili imenoslovje s področ­ ja slovenske antike (imena krajev, rek in oseb). To bi bil res dragocen do- datek in tak slovar bi si to vsekakor zaslužil, vendar to zaenkrat ni mogo- če iz več razlogov, kajti: a) ostati moramo znotraj kanona pi- sateljev, ki so bili izbrani za obdelavo b) trenutno ni nikogar, ki bi se ob vseh delovnih in študijskih obvezno- stih lahko lotil še tega c) črke od A do K so že izšle, torej bi lahko slovar le delno dopolnili č) vsi evropski slovarji brez izjeme so - kar zadeva imenoslmje - nepopol- ni (še največ imen najdemo v Lewis- Shortovem slovarju), verjetno zato, ker lahko v tem primeru slovar kaj hitro preide s slovarskega na enciklopedič­ ni nivo, kije sicer za uporabnika do- brodošel in koristen, vendar pa se s tem zelo poveča obseg slovarja in z njim stroški. Ne izključujem pa možnosti, da bi to gradivo izšlo na koncu slovarja kot apendiks. Vprašanje etimologijje razrešeno, gle- de nadomestitve Tominškovega uvo- da, ki je zaradi zastarelosti izpuščen, s sodobnejšo študijo pa tole: od časa, v kateremje nastal ta uvod, pa do da- nes smo priče izjemnemu razvoju je- zikoslmja, kije prinesel s seboj števil- na nova spoznanja. Težko bi bilo to ogromno področje združiti in omeji- ti na ta obseg. Sicer pa bi bila takšna študija aktualna predvsem za strokov- njake in študente klasične filologije, primerjalne in splošne jezikoslovce, ki se s temi stvarmi obsežneje seznanijo na predavanjih, posežejo pa lahko po drugi ustrezni obsežnejši in natanč­ nejši strokovni literaturi. 250 Posebej moramo omeniti posamezni- ke, ki so veliko pripomogli k našemu delu. Zahvala gre prof. dr. Primožu Simonitiju in asist. dr. Tadeju Vidmar- ju za pomoč pri nabavi računalniške programske opreme; predstojniku Oddelka za klasično filologijo doc. dr. Matjažu Babiču za materialno (naba- va map, kuvert, fotokopiranje„„) in moralno podporo pri našem delu ter sodelovanje pri pregledu 3. dela slo- varja; nekdanjemu ljubljanskemu nadškofu in metropolitu g. dr. Aloj- ziju Šuštarju, ki je z iskrenimi voščili pospremil na pot izdajanje tega slo- varja in še vedno spremlja in podpira naš projekt; Ministrstvu za kulturo RS; podjetju Minolta, d.o.o Ljubljana ter seveda predstavnikom Založbe Kres za korektno in dobro sodelovanje. Po- sebna zahvala pa velja: a) g. lektorju Martinu Benediku, ki je decembra 1998 iz lastnih raziskoval- nih sredstev namenil 40.000 SIT za naš projekt; s tem denarjem smo ku- pili diskete, papir in mape b) najožjemu sodelavcu pri tem pro- jektu Pavlu Češarku za vso njegovo pomoč. In obeti za nadaljnje delo? l. Po dogovoru z Založbo Kres bo slo- var dokočno izšel do leta 2005, čeprav so prvotne optimistične napovedi po- stavljale rok leto 2000, kar bi bilo ob ustreznejši podpori pristojnih institu- cij in pod pogojem, da bi se delo na- daljevalo v takšnem tempu, kot je bilo začeto, tudi mogoče. Če bo šlo vse po načrtih, bo torej slovar v celoti izdan ob 110-letnici prvih začetkov. 2. Posebej razveseljivo je dejstvo, da na založbi resno razmišljajo tudi o iz- daji celotnega slovarja v elektronski obliki, kar bi zelo povečalo njegovo uporabnost, hkrati pa bi bili (če nas do takrat ne bo kdo že prehitel) prvi, Keria II - 2 • 2000 ki bi imeli latinski slovar v takšni obli- ki. 3. Verjetno bomo ohranjene lističe, ki bodo po izidu slovarja še vedno imeli pomembno dokumentarno vrednost, preskenirali, shranili v elek- tronski obliki in jih tako še dodatno dokumentirali, ker utegnejo biti dra- goceno raziskovalno gradivo tako za filologe kot tudi za slaviste in primer- jalne jezikoslovce. Originalne lističe namerava založba prepustiti NUK-u ali kakšni podobni inštituciji. 4. Delo bo odslej potekalo precej laž- je, saj so dorečena vsa vprašanja, pa tudi samo delo je z novimi bazami po- datkov in zbirkami antičnih besedil na zgoščenkah veliko hitrejše in lažje. Kljub temu ostaja frekvenca izdajanja na dve leti zaradi velikih finančnih bremen, ki so povezana s tiskarskimi stroški. 5. Splošno vzeto lahko rečemo, da se razmere, v katerihje slovar nastajal in razmere, v katerih ga danes ponovno oživljamo, ne razlikujejo kaj dosti. Slo- var nastaja z delom peščice ljudi, ki jim ne manjka vneme in dobre volje. Vendar pa se zgolj od slednjega ne da živeti. Žalostno je dejstvo, da so nam zaprli skoraj vsa vrata, na katera smo potrkali za pomoč. Predvsem bi si že- leli več podpore s strani državnih in- štitucij, saj gre za res izjemen dosežek slovenske znanosti, za veliko kultur- no in znanstveno pridobitev ter ne- nazadnje za projekt trajnega nacional- nega pomena. Delo na takšnem slovarju je po eni strani enkrat in neponovljiva življenj- ska priložnost, lahko bi rekli celo pri- vilegij, po drugi strani pa predstavlja tudi veliko odgovornost pred znanost- jo, stroko in javnostjo. Z njim izkazu- jemo tudi čast možem, ki so svoje delo posvetili nastanku tega slovarja, v prvi vrsti njegovemu uredniku, prof. Fra- Miscellanea nu Wiesthalerju, ki mu je posvetil svo- je življenje. Oceno končnega uspeha prepuščamo vam. Matej Hriberšek glavni urednik Wiesthalerjevega slovarja SEZNAM POMEMBNEJŠIH NOVIH KNJIG KNJIŽNICE ODDELKA ZA KLASIČNO FILOLOGijO ZA LETO 1999 AUGUSTINUS in der Neuzeit. Col- loque de la Herzog August Bibliot- hek de Wolfenbuttel 14-17 octobre 1996 / sous la direction de Kurt Flasch et Dominique de Courcelles ; etudes reunies et presentees par Dominique de Courcelles. Turn- hout, Brepols, cop. 1998, 291 str. ISBN 2-503-50794-8 COBISS-ID 13631586 BECKER, L. C.: A new stoicism. Prin- ceton (New Jersey), Princeton Uni- versity Press, 1999, cop. l 998m, VIII, 216 str. (Princeton paper- backs : Philosophy. Classics). ISBN 0-691-00964-3 (paperback) COBISS-ID 10700130 BELESTINL(:S, R.: Rega Belestinle apanth isma keimeno n (epiloge kei- meno n Paschales M. Kitromelides). Athena, Boyle ton Ellenčin, 1998, 158 str. ISBN 960-560-013-7 COBISS-ID 9936482 The CAMBRIDGE companion to early Greek philosophy. Edited by A. A. Lang. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 1999, XXX, 427 str. (Cambridge compa- nions to philosophy). 251 ISBN 0-521-44122-6 (hardback) COBISS-ID 10728034 CICERO, M. T.: De inventione. Intro- duzione, traduzione e note a cura di Maria Greco. Galatina, Conge- do, 1998, 358 str. (Studi di filolo- gia e letteratura. Supplementi / U niversita di Lecce, Dipartimento di scienze dell' antichita; 3). I:SBN 88-8086-184-0 COBISS-ID 10408290 EAST and west: modes of communi- cation. Proceedings of the first ple- nary conference at Merida, edited by Evangelos Chrysos, lan Wood. Leiden, Boston, Koln, Brill, 1999, XIV, 288 str. (The transformation of the Roman world, ISSN 1386- 4165; vol. 5). ISBN 90-04-10929-3 COBISS-ID 9930082 EINLEITUNG in die griechische Phi- lologie. U nter Mitwirkung von Wal- ter Ameling „. [et al.] herausgege- ben von Heinz-Gunther Nesselrath. Stuttgart, Leipzig: Teubner, 1997, XVI, 773 str. (Einleitung in die Al- tertumswissenschaft). ISBN 3-519-07435-4 COBISS-ID 13603426 EINLEITUNG in die lateinische Phi- lologie. Unter Mitwirkung von Mary Beard ... [et al.] herausgege- ben von Fritz Graf, Stuttgart, Leip- zig: Teubner, 1997, X, 725 str. (Ein- leitung in die Altertumswissensc- haft). ISBN 3-519-07 434-6 COBISS-ID 13611874 FUHRMANN, M.: Europas fremd gewor- dene Fundamente. Aktuelles zu Themen aus der Antike. Zurich: Artemis & Winkler, cop. 1995, 255 str. ISBN 3-7608-1122-1 COBISS-ID 13601890 GALINSKY, K: Augustan culture: an interpretive introduction. Princeton 252 (New Jersey): Princeton University Press, 1998, 474 str. ISBN 0-691-05890-3 (pbk.) COBISS-ID 12510780 HOLZBERG, N.: Ovid: Dichter und Werk. 2., durchgesehene Aufl. Miinchen: C.H. Beck, 1998, cop. 1997, 220 str. ISBN 3-406-41919-4 COBISS-ID 13599330 The IDEA and ideal of the town bet- ween late Antiquity and the early Middle Ages. Edited by G. P. Bro- giolo, Bryan Ward-Perkins. Leiden, Boston, Koln: Brill, 1999, XVI, 265 str. (The transformation ofthe Ro- man world, ISSN 1386-4165 ; vol. 4). ISBN 90-04-10901-3 (cloth) COBISS-ID 8049506 JJSEWIJN,J.: Companion to Neo-Latin studies. Literary, linguistic, philologi- cal and editorial questions. By Jozef Ijsewijn with Dirk Sacre (2nd enti- rely rewritten ed.). Leuven: Leuven University Press, 1998., XI, 562 str. (Supplementa humanistica Lova- niensia; 14). ISBN 90-6186-859-9 COBISS-ID 10009186 JAGER, G.: Uvod v klasično filologijo. Ljubljana: ŠOU, Študentska založ- ba, 1998 (Knjižna zbirka Scripta) Prevod dela: Einfiihrung in die klassische Philologie. ISBN 961-6211-65-X COBISS-ID 79572224 KAPSOMENOS, E. G.: O Soli5mos kai e ellenike politismike paradose: erm- eneytike melete. Athena: Boyle ton Ellenon, 1998, 159 str. ISBN 960-560-022-6 COBISS-ID 9945954 Keria II - 2 • 2000 KASTELIC,J.: Simbolika mitov na rim- skih nagrobnih spomenikih. Ljubljana: Slovenska matica, 1998, 725 str. ISBN 961-213-050-7 COBISS-ID 77162496 KITROMELIDES, P. M.: Regas Bele- stinles: thei5ria kai praxe. Athena: Boyle ton Ellenon, 1998, 108 str. ISBN 960-560-012-9 COBISS-ID 9932898 MEDNARODNI simpozij o interpre- taciji Svetega pisma. Interpretacija Svetega pisma. Mednarodni simpo- zij o interpretaciji Svetega pisma ob izidu novega slovenskega prevoda Svetega pisma, 17. - 20. september 1996, Ljubljana, Slovenija. Urednik Jože Krašovec; prevajanje Margaret Davis ... [ et al.]; slikovno gradivo iz- brala in pripravila Nataša Golob; fo- tografiranje Lucijan Bratuž. Ljubljana (Slovenska akademija znanosti in umetnosti), Sheffield (Sheffield Academic Press), 1998 (Ljubljana: Delo), 1999 str. ISBN 961-6242-22-9 COBISS-ID 77078272 MPAMPINIOTES, G. D.: Gei5rgioy D. MpampiniOte lexiko tes neas Ellenikes gli5ssas. Me scholia gia te si5ste chrese ti5n lexei5n : ermeneytiko, etymologiko, orthographiko, syni5 nymi5 n-antitheti5 n, kyriOn onomati5n, epistemoniki5n ori5n, akri5nymi0n. - Athena: Kentro Le- xikologias, 1998, 2064 str. ISBN 960-86190-0-9 COBISS-ID 13613410 NIPPEL, W.: Public order in ancient Rome. Cambridge, New York, Mel- bourne: Cambridge University Press, 1995, 163 str. (Key themes in ancient history). ISBN 0-521-38327-7 (hardback) COBISS-ID 1055322 SCAFURO, A. C.: The forensic stage: settling disputes in Graeco-Roman new comedy. Cambridge, New York, Mel- lvliscellanea bourne: Cambridge University Press, 1997, XXI, 512 str. ISBN 0-521-44383-0 (hardback) COBISS-ID 13620578 STABEJ, J.: Slovensko-latinski slovar. Po: Matija Kastelec - Gregor Vo- renc: Dictionarium Latino-Carnio- licum (1680-1710). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 1997, 599 str. (Zbirka Slovarji). ISBN 961-6182-31-5 COBISS-ID 67696640 STRONG, D.: Roman art. Prepared for press by J. M. C. Toynbee; revi- sed and annotated under the edi- torship of Roger Ling (2nd ed.). London, New Raven: Yale Univer- sity Press, 1995, 406 str. (The Peli- can history of art). ISBN 0-300-05293-6 COBISS-ID 11647074 253 WOOLF, G.: Becoming Roman: the ori- gins oj provincial civilization in Gaul. Cambridge, New York, Melbourne: Cambridge University Press, 1998, XV, 296 str. ISBN 0-521-41445-8 (hardback) COBISS-ID 805472 ZANKER, P.: Augustus und die Macht der Bilder. 3. Aufl., Sonderausg. Miinchen: C.H. Beck, 1997, cop. 1987, 368 str. ISBN 3-406-34514-X COBISS-ID 13598818 ZGODNJEKRŠČANSKA latinska poe- zija. Prevedel [in komentarje napi- sal] Miran Špelič. Ljubljana: Mihe- lač, 1998 (Ljubljana: Delo), 255 str. (Zbirka Svetovni klasiki). ISBN 961-201-166-4 COBISS-ID 70781184 Pavel Češarek TEMELJNA DELA Moses I. Finley: Antična in moderna demokracija Pregledal in spremno besedo napisal: Igor Pribac Prevedel: Borut Cajnko Ljubljana 1999, 126 strani cena: 2.160, 00 sit . AN:rrčNAIN MODERNA DEMOKRACIJA .Mo$i;;I.FINLEY Platon: Fileb Največja odlika Finleyeve knjige je v vzporednem branju dveh demokracij, antične neposredne in sodobne predstavniške. Vendar avtor ne vleče nepo- srednih analogij in iz dogodkov v antiki ne sklepa neposredno na današnje dogodke. Ravno v tem lahko iščemo neverjetno lucidnost nj,egove analize: v preteklosti ne išče relevantnosti, temveč si prav skozi razkrivanje tistega, kar se je v Atenah res zgodilo, začrta vprašanja, ki se izkažejo za vprašanja, na katere iščejo odgovore tudi sodobne demokracije. Prevedel in spremno besedo napisal: Boris ~zjak Ljubljana 2000, 136 strani cena: 2.592,00 sit FILEB PLATON Fileb spada med Platonove najbolj nenavadne in obskurne, toda tudi najpomembnejše dialoge iz poznega obdobja njegovega ustvarjanja. Po Trasilovi klasifikaciji je dialog opisan kot etičen in takšnaje tudi njegova tema: ugodje. Bralec v njem ne bo našel le razprave o hedonizmu, temveč celo kopico metafizičnih, epistemoloških in drugih vsebin, ki se porajajo ob vprašanju iskanja tipov ugodja in njihove umestitve v človekovo življenje. Če je namreč ugodje nekaj, kar ustvarja človekovo "dobro življenje" ali srečo, je treba izpeljati razlikovanje in klasifikacijo ugodij, da bi ugotovili, katere tipe ugodja lahko prepoznamo kot konstitutivne za takšno "dobro življenje". NAVODILA AVTORJEM A. ODDAJA PRISPEVKA l. Prispevke je treba oddati na 3,5-palčni (l,44 MB) disketi. Na disketi morajo biti napisani naslednji podatki: a) ime avtorja, b) naslov prispevka (če je daljši, naj bo okrajšan) c) ime datoteke, v katerije prispevek 2. Poleg diskete je potrebno oddati en iztis prispevka. 3. Ob oddaji je potrebno oddati tudi izpolnjen formular s podatki o avto1ju in prispevku. 4. Članki morajo biti nujno oddani do roka, ki ga določi uredništvo. B. OBLIKOVANJE PRISPEVKA l. Naslovi in podnaslovi. Naslovi in podnaslovi naj bodo pregledni in j asno ločen i od ostalega besedila; črke naslovov in podnaslovov naj bodo okrepljene. 2. Izvleček. Na začetku članka naj bo izvleček, ki naj ne presega 15 vrstic, napisan pa naj bo: a) v slovenščini in b) v angleščini ali latinščini (izbiraje prepuščena avto1ju). 3. Dolžina prispevka. Prispevek naj n e presega 40 strani formata A4. 4. A) Pisava. Pri pisanju uporabljamo: a) za besedilo: velikost črk 12 b) za opombe: velikost črk 10 c) za literaturo: velikost črk 12 B) Fonti (TT (True Type)) a) Times New Roman b) grška pisava: Hellenica ali Sgreek; če kateri od avto1jev nima te pisave, mu jo priskrbi uredništvo . 5. Grafikoni, slike,„. Morebitni grafikoni, slike ipd . naj bodo v posebnih dokumentih in tudi posebej oddani na listih. Natančno naj bodo označeni in tudi v besedilu naj bo ustrezno opozo1jeno nanj e. 6. Povzetek. Povzetek naj bo n apisan na koncu prispevka; napisan naj bo v enem od svetovnih jezikov. 7. Opombe. Opombe naj bodo sprotne na dnu besedila, n e na koncu besedila. 8. Literatura. Seznam literature naj bo napisan na koncu prispevka. Avto1ji naj bodo razvrščeni po abecednem vrstnem redu . 9. Seznam literature. a) knjige: priimek avt01ja, začetnica imena avto1ja, naslov knjige, kraj izdaje, leto izdaje, številka izdaje (če je d elo doživelo več izdaj), npr. Pulgram, E. : The Tongues oj ltaly. Prehistory and histo1)'. Cambridge, Harvard, 1958. b) članki v revijah: priimek avtotja, začetnica imena avt01ja, naslov članlw, ime revije, letnih, strani, npr. Mich el, A.: Grarmnaire et rhetorique chez Ciceron . Ktema 14(1989), 189-195. - če se avtor odloči za krajšanje imena revije, j e potrebno uporabljati standardne kratice, ki jih uporablj a L 'annee jJhilologique, npr. Kravar, M.: L' asjlect verbalen latin (t la luiniere d' ojJjJositions distinctives. ŽAnt 25(1975), 52-61. c) prispevki v zbornikih ali zbirkah besedil: p1·iimeh avt01ja, začetnica imena avtotja, naslov prispevha, podatki o zbomihu ali zbirki besedil, strani. npr. Trubetzkoy, N. S.: Gedanken uber den lat. ii-Konjunktiv. Festschrift fiir Paul Kretschmer, Beitrage zur griechischen und lateinischen Sprachforschung. Wien , ... 1926, 267-274. C. CITIRANJE Citiramo s sprotnim navajanj em v oklepaju in sicer: a) če gre za natančno navedbo, referenco ali citat, v oklepaju napišemo priimek avto1ja, leto izdaje in stran, npr.: (Simoniti , 1994, str. 24) b) če gre za navedbo dela kot celote a li za splošno navedbo, napišemo samo priimek avt01ja in letnico, npr. (Gantar 1994) ·, ... '-'.': ;•.;· ( u . ~. ;r ·'! j I _J·_: ! ~.,_ • < /'· I ? i ',;' .. ' ' ,,. .. ~ , .ISSN 1580-0261 .„.·.>'' 1 1 11 9 771580 026001