Ivan Dodič
Zgodba o srnici Jelki
Na Pernikih je neko jesen našla dobrosrčna Jerica izgubljeno srno. Žival je trepetala od mraza. Dekle se je usmililo plahe živali in jo je spravilo domov. Da ne bi žival, ki je izgubila svojo mamico, poginila, ji je Jerica kupila stekleničico, kot jo imajo za dojenčke in jo je zažela hraniti s kravjim mlekom. Ljubka žival je bila vsej družini v zabavo. Vsi so jo imeli radi in so jo klicali: Jelka! Jelka!                                               
Srnica sc je oglašala s tankim glaskom, ki je prifial, da bi bila mnogo            
raje v mamičinem varstvu. Žival je skakala po hiši in najbolj se je razu-            
mela z Jerico. Venomer je hodila za njo in se ji dobrikala. Ce je šla            
48
Jerica v hlev, je bila Jelka prav gotovo takoj za njo. Poskakovala je od veselja, da ima tako skrbno negovalko .
Ko je toplo pomladansko sonce priklicalo prve zvončke, trobentice in pomladne žafrane iz mrzle zemlje, je Jerica pritrdila na Jelkino nogo majhen kovinast obroč, da bi jo poznala, če bi jo še kdaj videla. Potem je šla Jerica proti gozdu in Jelka je vesela poskakovala za njo. Jerica je pustila Jelko v grmovju in se ji je skrila. Nekaj časa je opazovala žival, potem je pa zbežala domov brez Jelke. žival se je razveselila prostosti in izginila v gozd.                                                                                           '
Jerica je sčasoma skoraj pozabila na Jelko. Ko je pa tri leta pozneje žela na domači njivi rž, je ostrmela, ko je zagledala tik sebe precej veliko srno. Jeričine zamišljene prijateljice so se ustrašile, ker so sprva mislile, da je kaka druga žival. Jerica je nekaj časa ogledovala poskočno srno, potem je pa zakričala: »Poglejte mojo Jelko!«
Po obročku na nogi je spoznala svojo nekdanjo srnico. Jelka je ska-kala le v Jeričini bližini in se za klice drugih žanjic niti zmenila ni.
Oglašala se je s tako čudnim glasom, da so rekle žanjice:
»Jeriea, nekaj hudega se ji je moralo pripetiti, ker tako otožno joče.«
Jelka je še nekajkrat prav zateglo zajokala, potem se je pa vrnila, proti gozdu. Jerica je bila radovedna, kam bo srna šla, in je skočila za njo. Bolj ko se je žival pomikala v gozd, bolj milo je jokala,
Jerica je sklenila, da pojde za njo. Radovedna je bila, kam jo bo privedla njena nekdanja negovanka.
V gostem grmu, blizu velike smreke, je imela Jelka svoje tri mlade srnice. Jerica je kmalu opazila, da Jelka zato tako jože, ker je neka žival obgrizla eni njenih hčerkic zadnjo nogo. Gotovo je bil to pes ali lisica.
Dobrosrčna Jerica je vzela mlado srnico v predpasnik in jo odnesla domov. Tudi to srnico je negovala kot nekdaj njeno mater. Ko se je srnici zacelila njena rana, jo je Jerica spustila v zlato srobodo...
Jerica ni potem nikdar vefi videla ne Jelke ne njene hčerkice. Gotovo je že obe ustrelil lovec, ali ju je pa zasul debel plaz, ki je zagrmel s strmega skalovja...