Slovenska domovina.
367
Na oltarju je lepa slika sv. Ane od neznanega slikarja. Zanimiv je okvir okoli nje, ki je v roccoco - zlogu in širok do poldrugega črevlja. Neki ljubitelj je daval zanj, kakor pripovedujejo, 4000 gld.                          i. šašelj.
Mokronoški grad.
Nad župnijsko cerkvijo v Mokronogu se vzdiguje na malem griču v podnožju prečinske hoste mokronoški grad, obširno poslopje v podobi čveterokota. Kdaj je bil zidan in kdo ga je postavil, tega ne vemo. Ker se je našel 1. 1880. pod gradom v jarku, ki vodi iz grada, zlat rimski novec Anastasija II., smemo misliti, da so imeli morda že Rimljani tu kako utrdbo, zlasti ker so gotovo tu bivali; to nam spričuje-jo večkratne najdbe rimskih stvari j v Mokronogu in njega okolici. Pri vhodu v grad beremo sicer letnico 1595, toda tega leta je bil najbrže  le prezi-
dan in popravljen ; grad sam je veliko starejši.
O njegovi zgodovini vemo, da sta bila grad in trg Mokronog v XI. veku last svete Heme, koroške
kneginje, ki je imela razven posestev in gradov na Koroškem  in
Štajerskem tudi
na Kranjskem mokronoški grad, Škrljevo nad Sentrupertom, Gomilo blizo Bošta-nja in dr. v svoji posesti. Oboje, grad in trg, je darovala kasneje krškemu nunskemu samostanu. Ko je bila pa leta 1072. ustanovljena krška škofija, pripadla sta tej v last, dokler si ju ni prisvojil 1. 1437. celjski vojvoda Janez Vitovec. Spomin na sv. Hemo se je še ohranil v Mokronogu. V gradu namreč kažejo črevelj, o katerem se pripoveduje, da je bil sv. Heme. Narejen je iz belega usnja, 20cm dolg in 65cm širok. Toda, kakor je dokazal gospod A. Miillner v listu «Argo» 1892, str. 122 do 123, je črevelj k večjemu iz XV. ali
Mokronoški grad.  (Narisal Jos. Germ.)
S68                                            Slovenska
XVI. stoletja, torej ni nikakor mogoče, da bi ga bila kdaj nosila ta svetnica.
Izmed mokronoških grajščakov XII. in XIII. veka beremo po različnih listinah ta-le imena: 1137 se imenuje Henrik; 1143—1173 Adalbert; 1177 Otto, ki je bil ob jednem lastnik Gorenjega Mokronoga; iz leta 1215. beremo, da je kupil škof Oton od Otona Mokro-noškega in njegove soproge za brižin-sko cerkev šestdeset zemljišč, ležečih v Slapih, Loki in šmarješki župniji*); 1. 1248. se omenja Wolzling; 1. 1265. Ulrik, vojvoda koroški.
Leta 1515., 'Zdi CctScl kmetskih uporov na Kranjskem, osvojili so si uporni kmetje, kakor nam pripoveduje Valvasor,2) grad; oropali so ga, peči in okna razdejali in tudi zidovje zelo poškodovali in razrušili.
Leta 1616. pa je kupil grad neki Ma-horčič, in od tega kmalu potem Ernest Mihael pl. Scheerenburg, ki je za Mokronog zato znamenit, ker mu je ustanovil v svoji oporoki z dne 10. grudna leta 1649. samostojno župnijo. Za njim pa mu je bil lastnik Ivan Danijel Kaisel, toda ne dolgo, zakaj umrl je že okoli leta 1675. žalostne smrti, kakor nam jo popisuje Valvasor 1. c. tako-le: «Temu Danijelu Kaiselu je zabodel njegov svak, gospod Ivan Jožef Scheernburg, Ernesta Mihaela brat, pred štirinajstimi leti, ko sta za gradom kegljala in se sprla, v jezi   nož   za  vrat,   da  je  čez  pol  ure
a) Šumi: Urkundenbuch, IL, 22. 2) XI, 395.
domovina.
umrl. Bil je namreč ne samo zelo jezi udan, ampak tudi ne prav zdrave pameti. Trg in grad je dobila potem v last umorjenega gospoda Kaisela vdova, gospa Marija Marjeta, rojena pl. Scheernburg.)) Prostor, kjer je bilo kegljišče in se je pripetil ta žalostni dogodek, kaže se še dandanes.
Sedanji lastnik, gospod L. pl. Berg, je grad zelo olepšal. Pred kakimi petindvajsetimi leti je sezidal zelo visok zid na severni strani gradu ter napravil lepo dovozno cesto v grad. Tudi je zasadil pod njim, za cerkvijo, lep park in vrt z različnimi cvetlicami in drevjem. Ker ima grajščina obilo posestva, vzlasti lepe travnike proti svetemu Roku v šentrupertški župniji, peča se večinoma z živinorejo. Njegovemu posestvu pripada tudi gradiček Zagorica v šentrupertški župniji in pristava Ko-nopnji dol, pol ure od Mokronoga, kjer rede tudi večinoma živino za prodajo. V Statenbergu, v trebelski župniji pa, kjer ima obilo hoste, ima žago, kjer režejo tavolete; te vozijo od todi na železnico v Sevnico in od todi v daljne kraje.
V mokronoški okolici pa je bil pred več stoletji še jeden grad in sicer v Slepšeku, kakor beremo v starih listinah. Orajščaki so se imenovali Slep-ški gospodje (von Plintenbach). Našel sem teh-le imena: Leta 1256. se bere Ortolphus de Plintenpach !); leta 1267. brata Rudolf in Friderik2); leta 1284. Friderik.                                 i. šašelj.
__________
J) Šumi: Archiv, L, 26. 2) Šumi: Archiv, II, 17.