Književna poročila. Soi poljščini tako mnogokrat najti, mora se po mnenji g. dr. Leciejewskega tolmačiti po vplivu dat. oni; iz btrb nastal bi bil v poljščini samo eh. Archiv YII> 549- (Dalje prihodnjič.) V. Oblak. Nekaj o našem naglasi. Precej se je že pisalo o našem naglaševanji, vendar ni še raziskano do cela. Ni v tem niso vsi naglasoslovci istega mnenja, če imamo kipeče in padajoče naglase ali ne: nekateri tvrde, da jih imamo, drugi, da jih nimamo. Resnica je, da se po nekod prav natanko in dobro razločujejo, drugod menj in slabeje, a po drugod prav nič ne. Domača govorica vpliva na posamične učenjake toliko, da vsakeršno drugačno izrekanje zametujo, da, zanikavajo. Meni rabi v tej-le razpravici ostrivec za kipeči (baba = baaba), strešicaA za padajoči naglas (sam = saam). Vokala e in o mi rabita za odprta glasova teh dveh črk (žena, noga), ej za e (ri>), e za ozki naš navadni e (vesela), uo za on o, ki se izreka v Dolenjcih uo, o za on o, ki se onod glasi u. Vokali a, i, u imajo vedno ist zvuk. Govoriti mislim samo o dol-zih slovkah, ker so kratke za nas mnogo manjšega pomena. Tudi ne bo-dem razpravljal teorije; le na nekatere do cela praktične stvari opozoril bi rad naš narod in osobito pisateljstvo naše. Znano je, da ima vsak svoja naglasna vodila, nikakih obče veljavnih pravil nimamo. A treba je zožiti meje prerazuzdanemu naglaševanju. Ni v verzih ne bi se smelo reči sedaj »naučili* sedaj »naučili*, sedaj »osamljena* sedaj »osamljena*, sedaj »kuhati* sedaj »kuhati*. Potrudimo se, da dobodemo skoro jedinstveno pisavo in jedinstveno književno izreko. Zato hočem opozoriti naše razumništvo na nekoliko zelo važnih, ali doslej vse premalo uvaževanih naglasoslovnih pravil. Vokala uo imamo v novoslovenščini za staroslovenski hohnik on in za prvotno kratki (a sedaj dolgi) naglašeni o; n. pr. muož = vir, naluoga, on nuosi, g: za stari dolgi naglašeni zlog in takrat, kadar se pomakne naglas naprej; n. pr. kos = amsel, most, (prvotno : na nogo:) na nogo. Sedanji ej imamo za staroslovenski 'i> = e. Pisme e nam rabi za staroslovenski hohnik en ter za navadni e. * Vokala e in o (obično se zaznamenavata z e — o) stojita namesto navadnega e in o, če se je naglas pomeknil s prejšnjega zloga na njiju: to nam kaže ruščina, ki ima v teh slučajih še stari naglas, in tudi mnoga slovenska razrečja. N. pr. voda (r. in narečno si.) : voda, žena (r. in n. si.): žčna, nosi (r. in n. si.): nosi = trage, vedi (r. in n. si.): vedi. 502 Književna poročila. Tudi e in ej, uo in p premene" se v omenjenem razmerji časih v e in o z odprtim zvukom; n, pr. roka, priporoči, dčni. Tudi r je cesto ej odprl v e ; n. pr. vre"me, brdme. V jedinstvenem tožilniku ženskega spola, če je poudarjen na konci, potegne se navadno naglas, kadar stoji pred njimi predlog, na prvi zlog nazaj, če nima pri sebi določilnega pridevnika; n. pr. noguo, toda (staro: na nogo): na nogo, rokuo: na ruoko, goruo: za goro, glavuo; na glavo, braduo: na brado Tudi nekatere mnogozložnice se drže tega pravila; n. pr. prodaja: na prodaj(o), posuoda: na posodo, dežela: v dežel(o). Kakor smo videli, izpremeni se kipeči naglas imenovalnikov v padajoči naglas, e in o prehajata v