IVAN TAVČAR.
(Ob sedemdesetletnici.)
V nedeljo 28. avgusta dopolniJvai} Tavčar sedemdeseto leto svojega rojstva. Njegove zasluge za nas Slovence so tolike, da se ga mora v kratkem spomniti tudi naš list.
Eodil se je Ivan Tavčar v Poljanah nad Škofjo Loko 28. avgusta 1. 1851. Po dovršeni gimnaziji in pravoslovnih naukih se je posvetil odvetništvu, postal odyetnik v naši slovenski prestolici, kjer praznuje danes svojo sedemdesetletnico.
Javno je začel delovati Ivan Tavčar kot visokoSolec.  To javno delovanje se je vedno
Sirilo in množilo, tako da je postal nazadnje odločilna oseba v vodstvu našega javnega življenja.
Javno delovanje Tavčarjeva je dvojno : kulturno-slovstveno in politično.
Kot mlad vseučiliščnik je začel pisati povesti ter jih priobčevati v Zori in Zvonu. Ko se je Zvon preselil z Dunaja v Ljubljano, mu je postal dr. Ivan Tavčar a Kersnikom stalen sotrudnik, kasneje tudi urednik. Svoje zbrane leposlovne spise je izdal v petih zvezkih, kterim je za njegovo sedemletnico sedaj pridejala Tiskovna Zadruga še šesti zvezek. Dr. Tavčar zajemlje snovi svojim povestim iz domačega življenja svojega rojstnega kraja, pa tudi širje naše domovine. Pri tem pa se ne omejuje samo na današnje čase, nego seže mnogokrat tudi v našo preteklost, v dobo, ko so luterani vznemirili naše ljudstvo, ko se je v Ljubljani vršil kongres evropskih vladarjev. Slika nam življenje priprostih kmetov, a stopi med druge stanove, ki so izšli iz našega naroda ter med njim in nad njim živeli, delovali in gospodovali. Loti se pa tudi gospode same, naših graščakov in meščanov.
Z zanimanjem so ljudje čitali Tavčarjeve povesti, radi jih čitajo še sedaj. V vsaki ljudski knjižnici   so   privlačna sila za izposojevalce.
Še važnejše nego slovstveno delo pa je delovanje dr. Tavčarja na političnem polju. Ko je v sedemdesetih letih prišel v Ljubljano, je bilo živo potrebno mladih, navdušenih ljudi, ki bi se lotili političnega dela za naš narod. Mladi dr. Tavčar se je z vso navdušenostjo mladih svojih sil vrgel na politično delovanje. Boril se je takrat boj za naše narodne pravice. Naša gospodujoča vlada v Ljubljani in na Dunaju se je trdovratno upirala, da bi Slovencem priznala iste pravice, kakor Nemcem. Njen namen je bil, da bi Slovenci izginili med gospodujočimi Nemci. Nafti narodni boritelji so imeli težko, a hvaležno nalogo, da pribore po ustavi Slovencem zagotovljene pravice. In dr. Ivan Tavčar je kot občudovan govornik na shodih in v zbornicah, kakor tudi s peresom v raznih člankih zastavil ^vse moči za naše pravice. V osemdesetih letih smo v resnici nekaj dosegli. Ljubljana je dobila slovensko zastopstvo, deželni zbor je dobil slovensko večino, za j deželnega predsednika je prišel Slovenec, v šolah in v uradih je začela slovenščina pridobivati pravic.
A časi so postajali zopet hujši. Med nami j je začela pridobivati moč stranka, kteri ni i bilo toliko za narodni razvoj naš, nego bolj ¦¦ za lastno gospodstvo nad našim narodom, j Prihajali so časi zloglasnega dr. Šušteršiča, j ki je pod versko krinko zastrupljal naše javno j delovanje. Dr. Ivan Tavčar je uvidel to po-gubonosno delo in nastopil proti njemu in j njegovim privržencem. Postal je tako vodja > naprednih Slovencev. V „Slovenskem Narodu", |
ki je   polagoma postal njegovo glasilo, se je neustraSeno boril za svoje ideje.
S  svojim   delom   si je pridobil dr. Ivan Tavčar ugled in spoštovanje tudi pri političnih   nasprotnikih.   Vsakdo  je   moral v njem spoštovati njegovo veliko delavno silo, a tudi njegovo nesebično poštenost Tema lastnostima se   imamo   zahvaliti Slovenci, zlasti pa naša Ljubljana za marsikak uspeh, kije bil večkrat tudi   samo   v   tem, da se je odvrnilo zlo, ki soje menili zadati naši nasprotniki. Jasno se je pokazalo to, ko je  po svojem prijatelju Hri-! barju   moral   prevzeti ljubljansko županstvo. j Dogodki   1.   1908, ki so se začeli v Ptuju in j odmevali   po   naši   domovini,   in pa zveze s j Slovani so Hribarju izpodnesli tla. Lahko si | potem   mislimo,   v   kako  težkem položaju je j bil   napredni   slovenski ljubljanski župan, ki j je imel proti sebi nemško vlado in Šušteršičevo j klerikalno stranko. Težave so se pa šele do- i I množile,   ko   je   izbruhnila   svetovna vojska. ! Takrat je vse planilo po zavednih Slovencih, | naši narodni nasprotniki pa tudi mnogi lastni j bratje   so   menili,   da   se tedaj lahko iznebe ¦ političnih nasprotnikov. Kdor je preživel tiste j strašne   čase,  ko  je  visel krvnikov meč nad j vsakim   narodnjakom,   si   lahko predstavlja, | koliko previdnosti,   kolikega samozatajevanja i je   bilo   treba zlasti voditelju, ljubljanskemu županu   dr.   Ivanu Tavčarju, da je odvračal j od   nas,   posebno   pa   še od naše Ljubljane, udarce mogočnih sovražnih nasprotnikov. Ni ! bilo tedaj   med   nami moža, ki bi bil mogel tako uspešno čuvati naš narod.
A   tudi   po   razsulu   prejšnje monarhije, po   ustanovitvi   naše   Jugoslavije,   ni   postal j i mož, kakršen je dr. Ivan Tavčar, nepotreben. Zakaj tudi v naši novi državi so začele delati \ stranke in osebe bolj za se, za lastno gospodstvo j j in osebne koristi, nego pa za občo blaginjo, i j Pa tudi sedaj se je oglasil izkušeni in modri ; naš voditelj proti strankarskemu delovanju in j j za močno edinstveno   državo.                             j
Veselje lahko navdaja sedemdesetletnega ' jubilanta, ko vidi, da njegovo delovanje ni ! bilo zastonj. Naš"" narod se je v tej dobi | kulturno visoko dvignil in dosegel tudi poli- j tično samostojnost. To veselje pa lahko se- ! danji rod pomnoži gospodu jubilantu, ako v j njegovem poštenem, nesebičnem duhu deluje j za vedno večji procvit naše domovine.
_   2