380
i. t. d. Največjo pozornost pa je zbudila naša slika »Major jeva snubitev". V umetniški akademiji je bila ravstavljena, in občinstvo jo je hodilo kar trumoma gledat. Fedotov je pa zložil tudi šaljivo pesem k tej sliki, katero je prebiral na razstavi v veliko zabavo občinstvu. Nevesta, katera »najdet sduru mesta", se silno ustraši tolstega majorja, kateri jo snubi samo zaradi denarja:
Mužčina čuzoj, oj, styd-to kakoj!
Ubežati hoče v sosedno sobo, a »umnaja matj za plat je hvatj": Mati je drugega mnenja in jo hoče s silo pridržati. Iz druge sobe pa gleda ženin, »krotit svoj us, do denežek doberusj" — više si brke in si misli: Da le denar dobim. — Fedotov je dosegal sicer priznanje v akademiji in zlasti Brjulov ga je podpiral, a vendar se mu ni dobro godilo, in slednjič je umrl zapuščen v bolnišnici 14. nov. 1852. Znane so še njegove satirične slike »Svežij kavaJer", »Vdovuška", ,,Zavtrak aristokrata" i. dr. in mnogi akvareli. — J. Šiškinov »Korabeljni gozd" str. 377. je gotovo izredno lepa pokrajinska slika. Že gozdna partija je kaj spretno izbrana. Sijajna, skoraj opoldanska luč, čudovito krepki pa mirni svetlobni efekti, lahne sence in tajne gozdne tmine, perspektiva, harmonični kontrasti — vse kaže, s kako finim čutom je znal ta ruski umetnik študirati naravo, se vanjo vglobiti ter uprizarjati njene najlepše strani. Nobena impresionistiška ali druga moderna manira ne more dovršiti tako lepe pokrajinske slike.
f Simon Rutar. Dne 3. maja je umrl v Ljubljani nagle in nesrečne smrti — zgorel je — profesor Simon Rutar. V zgodovini slovenskega slovstva si je pridobil ime kot zemljepisec, zgodovinar in sta-rinoslovec Rojen je bil 11. okt. 1851 pod Krnom pri Tolminu na Primorskem. Služboval je najprej kot suplent na gimnaziji v Gorici, potem kot pravi učitelj v Kotoru in Spletu, od 1.1888. na ljubljanski višji realki, od 1.1890. pa na drugi državni gimnaziji v Ljubljani. Kot temeljit učenjak je preiskaval najstarejšo dobo slovenske zgodovine, nabiral narodno blago, ocenjeval zgodovinske spise in popisaval slovensko zemljo. Najrajši se je bavil s svojo goriško domovino in s kraji beneških Slovencev. Priobčil je v raznih listih in knjigah veliko število zgodovinskih, zemljepisnih ter starinoslovnih člankov. Največ je pisal za „Slovensko Matico", kateri je bil mnogoleten odbornik. Podnaslovom „Slovenska zemlja" so izšli v »Matici" njegovi opisi „ Goriške in G r a d i š ča n s k e", „Trsta in Istre" ter »Beneške S 1 o v e n i j e". Že poprej je izdal kot samostojno delo „Z g o d o v ino Tolminskega". V šolske svrhe je spisal »Domoznanstvo" in „ Z e m 1 j e p i s  za srednje šole,  II. stopnja."
Znamenito starinoslovsko delo v nemškem jeziku, »Romische Strasseh und Befestigungen in Krai n", katero je izvršil Rutar vzajemno z vseučiliškim profesorjem pl. Premersteinom, je izdala c. kr. akademija znanosti na Dunaju. Kot sotrudnik listov „Iz-vestja" in »Mittheilungen" tuk. »Muzejskega društva" je poročal Rutar redno o rimskih izkopinah na Kranjskem in je napisal o tem predmetu tudi par temeljitih člankov v »Letopisu Slov. Matice". — Za svoje spise je zbiral gradivo kaj skrbno. Vešč italijanščine, je po laških obmejnih knjižnicah in arhivih zasledil marsikaj zanimivih zapiskov o Slovencih. Pisal je jasno in točno. Tudi kot profesorja so ga hvalili. Zadnji čas je, žal, moral pustiti svoje študije in šolo. Razdraženo živčevje mu ni dalo več do dela. Pešal je vidoma. Mislil je iti na odmor;v Go^ rico, a smrt ga je prehitela. N. v m. p.!    — e ---.
•f Matija Ban. 14. marca je umrl v Belemgradu znamenit književnik, dramski pisatelj Matija Ban. Pokojnik je bil rojen 18. decembra 1. 1818. v Dubrovniku. Stariši so mu bili prav siromašni, vendar so ga poslali v srednje šole, katere je dovršil v roj[-stnem mestu. Dve leti je bil v semenišču, a je izstopil, ker ni imel pravega poklica za duhovski stan. Kasneje je opravljal razne službe, dokler ni leta 1839. zapustil domovine ter odšel na vzhod. V Carigradu je dobil mesto učitelja za laški jezik in književnost v grškem kolegiju na prinkipskem otoku Nalkisu, a pozneje mesto profesorja za zemljepis in zgodovino v francoskem kolegiju sv. Benedikta v Rebeku na Bosporu. Tukaj se je oženil z mlado Grkinjo Marjeto 1. 1840. Imel je več otrok, a živa mu je ostala samo hči, Palisana, ki se je omožila s srbskim slikarjem Štefanom Todorovicem, v Belemgradu.
Šele 16 let star je začel Ban pisateljevati ter je napisal mnogo pesmi in štiri drame v laškem jeziku. Ko je pa slučajno dobil v roke neki prevod Shakespeara, je sežgal svoje drame, ter začel proučevati drame Shakespearove. Tako se je resno pripravljal za pisateljsko zvanje. Odrekel se je tudi profesuri, zapustil Carigrad ter odšel 1. 1845. v Bel-grad, kamor je vzel s seboj tudi svoje stariše. Tukaj je prevel svoje laške pesmi na srbski jezik ter si kmalu stekel priznanje kneza Aleksandra Karagjorgjeviča, ki mu je izročil v odgojo svoji dve hčeri. Dve leti kasneje, 1. 1847., je začel Ban izdajati svoja predavanja kneževima hčerima, da bi se okoristil ž njimi tudi narod. Ko se je 1.1848. vnela vstaja na Ogrskem, je poslal knez Karagjorgjevič Bana skozi Karlovec in Novi Sad v Zagreb, da sklene zvezo med Hrvati in Srbi po patriarhu Rajačiču in banu Jelačiču.
Iz Zagreba se je podal Ban v Dalmacijo in na Cetinje, da povsod zagovarja slogo in idejo jugo-slovanstva. Leta 1849. je odpotoval zopet na Cetinje,