24 
sen jo pa klatijo. Naredi, da ne bo mogel preč, ako se je dotakne, 
če mu jaz ne ukazem". — „Vse se bo po tvoji volji godilo." 
Izvolil si je tri reči, ali nebes si neumnež ni izvolil. Zjutraj se 
usede na stol, da bi šival, pa mu začne po žveplu smerdeti, in kmalo 
pride velik repast mož. „No Anža, zdaj pa pojdeš z meno". — „Koj, 
koj, samo toliko poterpi, da se nakosim. Usedi se na stol, ker vem, 
da si truden." — Hudič se vsede, Anža pa gre po cep in začne 
hudiča mlatiti, da je ves cep stolkel. Hudič ga prosi in obeta, da ga 
več ne bo. Anža ga spusti. Drugi dan je prišel nov. ,,No Anža, ali 
pojdeva?" — «Koj, le toliko počakaj, da te le čevlje zašijem, ker 
baba je zlo jezična in huda in če ji ne zašijem, bo do smorti klepe­
tala. Prosim te, stegni se v tružico in daj mi šilo, da prej končam." 
Hudič se stegne, Anža pa na pod. „čakaj hudič, včeraj sem enega 
samega zbil, dansi ti hočem z dvema herbet pokrižati." — „0h Anža ! 
saj jaz nisem tisti," ga prosi hudič. Anža pa ne neha prej, da oba 
cepova razbije. Ko mu obljubi, da ga več ne bo, ga spusti. Gospodar 
pa je hudiče zlo kregal in se jezil, da nič po volji ne opravijo. Zdaj 
pa grem sam ponj, ni vrag da bi ga ne dobil. Ko pride Anža zjutraj / ka­
kor vedno po navadi, na male vrata še v sami srajci, ga že čaka 
zunaj hudič. „Zdaj pa le z mano". ,,Tak le ne grem, čakaj, da se na­
pravim." — „Kar trenutka ne, le odpravi se:" — ,,Vsaj od žene in 
otrok naj vzamem »slovo." —• Saj si čas imel slovo jemati vso noč, 
le pojdi in ne oprezaj se." — „No če si že tako nepočakan, pa poj va. 
Samo to mi še stori, ker je spolzka pot : odlomi mi pahco od te le 
hruške, da se bom opiral. Hudič se stegne ter hoče odlomiti palico, 
pa ne more več od hruške. Anža gre okoli vseh sosedov, si vse^ če­
pove izposodi in prinese jih celo butaro ter začne hudiča Ubrati. „ Čakaj 
me ti, nezvesta duša, una dva sem le malo, tebi pa hočem priti do 
živega. Hudič ga prosi za božjo voljo, da naj ga pusti, ker več ne 
bo noben prišel. Anža ga spusti. Ali nad hudičem se je tako razje­
zil in pregrel, da je jetiko dobil in umeri. V nebesa ga ni hotel sv. 
Peter, v pekel so se ga bali ter so mu ga zaperli, in ni mu bilo dru­
gega početi, ko po svetu hoditi od kraja do kraja in še hodi, in to je 
„večni Šuštar". 
Mytliologicne drobtiiie. 
(Po narodnih pripovedkah priobčuje Dav. Terstenjak.) 
IT, Alencica. 
Žena kralja Matjaša se je khcala Alenčica, kakor nam je 
znano iz narodnih pesem. Stara mamka Ragoršica v Čadramski fari, 
ki so mi zapeU lepo pesem o kralju Matjašu, so mi povedali na vpra­
šanje, odkod je ta Alenčica bila, to-le: Alenčico je rodila juterna 

zora, rojenice so jo zibale v zlati zibelki, bila je nebeška devica. Ker 
kralj Matjaš ni umeri, temoč v koroški gori spi, dokler mu brada de­
vetkrat okoli mize ne zraste, tudi Al en cica ni umerla, temoč vzdig­
nila se je nazaj v svetle oblake! V vedski mythologii (staroindiški) 
nahajam dajmonsko bitje: Alinea. Vtegnila bi se vjemati z našo 
Al en či C o, 
T. Steklena gora. 
®* Moja rajna mati so mi večkrat pravili od steklene gore. Ta gora 
je daleč daleč v jutrovi deželi. Na njej stoji zlat grad; v zlatem gra­
du pa je Kersnik. Pred gradom raste visoka jablan z zlatimi jabelki. 
Kdor je tako srečen, da pripleza na stekleno goro in si uterga zlato 
jabelko, ta nikdar ne umerje. Priplezal je svoje dni neki Vid ovina 
do zlatega grada; ah ker se ni prekrižal v jutro, ko je ustal, se je 
spet speljal v ravnico, kjer ga je lintvert požerl. Enako povest imajo 
tudi Pelaci. 
Tl. YidoTÌna. 
Medjimurci imenujejo copernika Vi do vino. (Vidovina po obliki, 
kakor lastne imena Kelemina, Busina, Skarbina, Lupšina, Vončina, Ru­
sina, Rogina, primeri sanskr. ime Rauhina, die röthliche — od viditi, 
sehen, Vidovina, der Seher). O Vidovini pravijo , da zna vse zahajati 
(zacoprati): kravam dojev, kobilam žrebeta, svinjam prasce. Vidovina 
ima kapo, da se more nevidljivega napraviti. On zna iz mesečine mo­
ko mleti, • iz pšenice peči Vidov bosman. Bosman je pogača, ktero 
pečejo za gostovanje. Na njej stojijo iz testa napravljene kokoške, tel-
čeki, kravičke itd. Vidov bosman, če ga nevesta je, stori, da rodi sa­
me junake, cesarje in kralje. 
Mihél 8peranski. 
(Dalje.) 
Tako je delal ta verli in učeni mož od 1. 1801 do konca 1. 
1807, upaje, da bo vse to po godu tudi mlademu blagemu cesarju 
Aleksandru I., kedar zve kaj od tega. Toda doslej ni imel S pera n-
ski še prilike, s čarom govoriti in delati. Še le 1. 1808 o bolezni mi­
nistra Kočubeja mu je dospela pervič ta velika sreča in čast. 
Z lepo postavo, s pristojnim obnašanjem, s kerhko besedo, z 
modrim in s spametnim *) govorjenjem se je prikupil caru jako ma­
hom pervič. Se večkrat po tem sta se pogovarjala in posvetavala za-
stran važnih reči, — in čedalje bolj se častila, čedalje bolj se ljubila. 
S per an s ki je našel vladarja, ki mu je bil ves po godu, Aleksander 
pa ministra po svoji volji. Skoro vsak dan se je pomenjal in posve­
toval cesar ž njim zastran najimenitnejših reči, verno poslušaje umne 
— • ^ 
*) bescheiden (med B. Kr.) Pis.