150 KRONIKA DAJMO STARI LJUBLJANI NJENO ČAST IN SLAVO NOTRANJE MESTO DR. JOŽE RUS Tisoko obzidje, pred njim z vodo napolnjeni jarki ii ne vedno odprta vrata so bili v srednjem veku poleg mestnih pravic glavne oznake vsakega mestnega na selja. Da jih je imela tudi stara Ljubljana, tega pa si je danes svest še prav majhen odstotek njenega prebivalstva. Saj materialnih spominov nam je ohra njenih prav malo, a še ti so zelo zabrisani. Ali, če že ni več teh spominov: po starih mestih vse Evrope najdeš sredi visokih, modernih palač vsaj ulična imena, ki ti kratko, a jedrnato razkrivajo vso sivo preteklost dotičnih prostorov. Zaman pa iščeš takšnih spominov po naši Ljubljani. Spričo tega nedostatka se zdi tujcu, kakor da je naše mesto prinesel aeroplan iz Amerike. Ker te vrste spomini niso dragi, so pa zato tem dragocenejši, naj bo v naslednjem napisan predlog, kako naj bi se stara Ljubljana pričarala v današnje čase v obliki uličnih imen. Obzidani del Ljubljane je bilo »notranje mesto« ali »mesto« v najožjem pomenu. V njegovem nastajanju razlikujemo tri dobro vidne dele. Vsak se je razvil ob svojem času nasproti soseščini pred vsem na ta način, da je dobil svoje obzidje in tudi posebno ime. Prvemu obzidanemu delu je bilo iz početka dano ime Ljubljana. Ko pa se mu je pridružil drugi del, je prebivalstvo začelo delati razliko med obema na ta način, da je dalo prvemu ime Stari trg, drugemu Novi trg. V ohranjenih listinah se omenja Ljubljana prvokrat 1. 1144., a Novi trg 1. 1307. Alter Markt, Neuer Markt, obe nemški imeni sta še priči močnih kulturno političnih vplivov, ki so prihajali k nam od nemškega severa, najmlajši, tretji del mesta znotraj obzidja pa kaže po svojem »Platz« (prim. lat. platea in staro italijansko plazza) že odločno na vplive iz Italije, koder je gospodarila trgovini in prometu zlasti »Venezia la serenissima«. Ta tri imena so nekdaj označala vsako svoj del notranjega mesta, torej po več ulic skupaj. Tekom časa pa so se po svojem pomenu skrčita le na glavno ulico dotičnega mestnega dela. Mnogo slavne tradi cije tiči v njih. Kljub temu stoji nepremično na svo jem prostoru le ime Stari trg, ostalima pa je bilo usojeno, da se z njima igra nepoučeni svet. Ker je Novi trg obdan s starinskimi hišami, mu občinski svet 1. 1876. že ni več razumel imena in ga je pre krstil v Turjaški trg. S tem je bila tradicija razvoja stare Ljubljane prav nemarno pretrgana, šele uvi devnosti najnovejše dobe se moramo zahvaliti, da se na tem slavnem trgu blesti zopet staro ime. Slovensko ljudsko ime ulice okoli mestne hiše je »Veliki trg«. Saj tu je bilo tudi vsakdanje živilsko tržišče do 1. 1903. (cestna železnica). Uradno pa velja zanj nekam čudno zveneči »Mestni trg«. Ob tem imenu se zdi, kakor da vse ostalo mesto ne premore več nobenega trga. če pa bi hoteli s takšnim imenom odlikovati en sam trg, bi ga morali prisoditi Staremu trgu, ki je po svojem mestnem licu najstarejši. Na Mestnem trgu so bili v grajskem znožju še živahni kamenolomi, ko je bil sosednji Stari trg že obzidano mesto. Mestnemu trgu je torej treba vrniti prvotno ime Veliki trg in tega potem skrbno čuvati pred vsako nepremišljeno novotarijo. Obzidje okoli vsega notranjega mesta je doseglo dolžino 2950 m ali skoraj tri kilometre. Na zemljišču, ki ga je oklepal mestni zid, velikem 36 ha, sta bila KRONIKA strmo grajsko pobočje in struga Ljubljanice edina prostora, ki ju človek ni zazidal, dasi tudi njima ni popolnoma prizanašal. Po planih tleh pa je bilo zno traj obzidja povpraševanje po stavbiščih tako veliko, da se je zgnetlo na njih okoli 350 hiš in so bile jav nemu prometu prihranjene le prav tesne ulice. Naj več prostora pod milim nebom je pustil tedanji človek na Velikem, oziroma Novem trgu, v okolici obeh glavnih reprezentančnih poslopij, namreč mestne hiše (rotovž) in deželne hiše (lontovž). Sv. Jakoba trg, Pogačarjev trg in Vodnikov trg so bili pridobljeni v zadnjih 150 letih na ta način, da so bila demolirana tam stoječa poslopja. Breg je s svojo širino spomenik bivšega pristanišča za vodni promet po Ljubljanici. Obzidje, jarki, stolpi in vrata so bili v stari Ljub ljani daleč vidni in v prometovanju hudo občuteni objekti, ki jih je bil oni čas prav potreben. Ta skle njeni obrambni organizem je kljuboval napadom marsikaterega sovražnika, od časov češkega kralja Otokarja H. preko celjansko-habsburgovskih bojev ter turških roparskih napadov do pohodov Napoleo novih. Kot vozel v sistemu mestnih utrdb pa je na stopal v vseh časih Ljubljane na vzvišeni točki sto ječi grad. Toda v novem veku je vojna tehnika že toliko na predovala, da so utrdbe mest izgubile vso svojo vred nost. Konec 18. stoletja so v Ljubljani v par letih izginile vse one velikanske naprave, ki so si jih bili zaradi svoje varnosti omislili naši predniki. Iv. Vrho- vec pravi k temu: »Starega zidovja Ljubljančani kar kamna niso hoteli več pustiti na kamnu. Razdirali so in posipali, kakor bi jih bil obsedel neki prav poseben duh uničevanja in razdiranja.« Deli mestnega obzidja so se nam ohranili le na par točkah, n. pr. ob severni stranici Cojzovega grabna, v delu Vegove ulice, na grajskem griču pa ob vhodu v grad in v herostratsko razkopavani in razstreljevani Bastiji. Od stolpov stojita danes še dva manj po membna, eden v vrsti hiš za študentovsko ulico, drugi v hiši za univerzo. Na ena izmed šestih mestnih vrat nas spominja le še nagli prehod s široke Karlovške ceste v tesno Sv. Florijana ulico. Jarki so tudi zasuti, n. pr. Babina dolina na prostoru sedanje Vegove ulice in Graben, ki je ločil Novi trg od Krakovega, dokler ga ni odkupil veliki ž. Zois in ga na svoje stroške zasul. Kod je držalo mestno obzidje z utrdbami, jarki in vrati, o tem nam pa vendar še danes zgovorno pričajo široke ulice in ceste, ki so zasnovane tik ob arealu notranjega mesta, kakor Cojzov graben, del Emonske ceste, Vegova ulica, Dvorski trg in Krekov trg. Deloma zaradi demoliranja obzidja, deloma na račun Ljubljaničine struge so nastala tudi Široka nabrežja od Prul do Mesarskega mostu. Vendar, če je že moralo tako biti: poimenovanje posameznih ulic in točk nam nudi prav primeren način, da ovekovečimo spomin na eden ali drugi ob jekt porušene stare Ljubljane (prim. tudi podlistek v »Sloveniji« 1932, št. 2). Dajmo današnji Kratki ulici ob južni strani Fil harmonije ime »Pred vicedomskimi vrati«, pa bomo postavili spomenik kar dvema dejstvoma ljubljanske preteklosti, prvič vicedomski palači in v njej do 1747 151 uradujočemu vicedomu kranjske dežele in drugič mestnim vratom, ki so stala tam poleg in odpirala vhod v gosposki del mesta. Prav tako bi se dal ove- kovečiti spomin na Pisana vrata. Ime tam poleg držečega Vožarskega pota je zaradi nerodno izbrane besede »vožar« za vrvarja svoj namen skoraj docela zgrešilo. Spričo tega bi bilo umestneje, da dobi ulica ime »Pred Pisanimi vrati«, že celo obledel je povod imenu Lingarjeve ulice, pa bi bilo najprimerneje, prekrstiti jo v Predikantovsko ulico, v spomin na goreče protestantske pridigarje iz bivše tam stoječe cerkve sv. Elizabete. Ako damo spoštovanje staremu ljudskemu imenu Cojzov graben (ne cesta!), bo ohranjen spomin na del bivših mestnih jarkov (prim. temu nasproti pre prosti Graben na Dunaju in Pfikope v Pragi). Stara imena, ki jih je odstranila nepoučenost odločujočih, naj pridejo do svoje časti, posebno če so med ljud stvom še venomer na jeziku. Da bo mogel vsak Ljubljančan vedeti, da je bila Ljubljana nekdaj obzidano mesto, naj se za današnje Cankarjevo nabrežje obnovi njegovo starinsko ime »Za zidom«, ki ima vrednost pravega dokumenta za ta kraj. Starih uličnih imen ne smejo imena zaslužnih ali slavnih oseb nikoli izpodrivati, če že hočemo ulice notranjega mesta imenovati po kakem znamenitem možu, potem teh mož ne smemo jemati iz polpretek lih ali celo sodobnih časov. V imenik ulic stare Ljub ljane spadajo po vseh pravilih le stari Ljubljančani kakor so Gallus, Trubar, Dolničar in Vodnik, ne pa Jurčič, Stritar, Cankar, Gruden ali Hribar. S tega stališča naj bi Jurčičev trg postal Dalmatinov trg; na prostor sedanje Dalmatinove ulice pa spada edino ime Marka Pohlina. Dalje naj se namesto Stritarjeve ulice zablestijo zopet napisi častitljive špitalske ulice. Sedanje Grudnovo nabrežje pa naj se posveti spominu J. L. Schoenlebna, prvega zgodovinarja našega mesta in Valvasorjevega duhovnega očeta. Ob poimenovanju ulic in trgov se sicer vselej strogo pazi na to, da novo ime ne prekorači mej posameznih katastrskih občin. Le na meji med notranjim mestom in predmestji so bile napravljene napake, ki jih je treba vsekakor popraviti. Če razločujemo Vodnikov trg, ki leži v notranjem mestu, od Krekovega, ki je že del predmestja, moramo biti dosledni tudi pri žabjeku, Napoleonovem trgu in Hribarjevem nabrežju. Del žabjeka na oni strani Vožarskega pota spada k predmestju, zato ga prekrstimo v del Cimpermanove ulice. Prav tako spada gornji del najmlajšega nabrežja od Brega do Dvorskega trga v notranje mesto, dočim je dalje do špitalskega mostu že v predmestju. S tem dejstvom računa predlog, ki leži pri občini že par let in hoče dati čast in spoštovanje dvema Ljubljanča noma starih časov. Nabrežje naj nosi v gornjem delu ime po Seb. Kreiju, ki je dal Slovencem prvi črkopis, v spodnjem pa po Janezu Mandelcu, prvem sloven skem tiskarju, hkrati najstarejšem priznanem Ljub ljančanu obrtniškega stanu. Spomin Valvasorjevega imena se je moral že dosti seliti po našem mestu. Najprej se je umaknil Vodniku (1876—86), nato Jurčiču (1900), pred par leti (1929) pa Napoleonu. Ker mu grozi pred Narod, muzejem, kakor se kaže, v doglednem času nova deložacija, bi bilo prav umestno, da se mu prihrani del sedanjega Napoleonovega trga, kar ga leži v notranjem mestu, Izpred bodočega Mestnega muzeja se mu morda ne bo treba nikamor več premikati. Malo govoreča Vodna steza bodi v spomin na poleg stoječo bivšo kruharno (Brotkammer ali betlehem) ^•b dvanajsti uri se je lotil Maribor svojega regula cijskega načrta. Postavil je program, ki osvetljuje urbanistične potrebe Maribora za dolgo vrsto let v bodočnost. Program se naslanja na dediščino, ki nam je bila zapuščena in zasleduje, oprt na geomorfološka, sociološka in tehnična dejstva bodoči razvoj mesta. Del programa obsega načrt, po katerem se bo posto poma izvršilo zdravljenje obstoječih delov mesta, ki hirajo v prometnem, zdravstvenem ali lepotnem oziru. V tem načrtu je postavljena tudi potreba po regulaciji središča Maribora, Glavnega trga. Naglašam, da predstavlja ponatisnjeni načrt zgolj študijo, eno izmed variant, ki so nastale prav na oni podrobni in sistematični način, kot se vrši delo na celotnem regulacijskem načrtu. Trg leži v starem jedru mesta, zdelo se mi je torej potrebno, zasledovati glavne obrise njegovega razvoja in če mogoče povzeti vse dobre zanetke in vrednote, ki so nam jih zapustile prejšnje generacije. Mariborski trg ni nastal v stremljenju po zavest nem lepotnem cilju. Je delo generacij brez enotne volje posameznika za celotno tvorbo — produkt po časnega razvoja in ekonomskih prilik. Trg »March- burg« obstoja že konec XII.stoletja in z njim v glavnem zasnova Glavni trg. Nastal je nad mostom, na obrežni terasi, kjer sta se združili cesti z Dunaja in s Ko roške, da skupaj premagata Dravo. Stari načrti nam kažejo povsem zazidan trg, ki je moral biti čudovito zaključen, tem bolj, ker so dopuščale mnogokrat lom- ljene, zavite ulice z izzidki očesu le kratek pogled. To zaključenost je zadela 1. 1906. katastrofa in jo za vselej uničila, ko so porušili zgradbe, ki so v si. št. 1. črtkano vrisane. Po dolgotrajnih debatah so določili traso novega državnega mostu v prometni črti da našnje Aleksandrove ceste in Gosposke ulice. Prvi ukrep v tej smeri je bila odstranitev blokov na vzhodu trga: ogromna odprtina je zazijala in nastala je ona druga polovica Glavnega trga, ki se tako očito razli kuje od starega dela. Današnji Glavni trg obstoji iz dveh delov, iz starega dela s starimi zgradbami svoje vrstne razsežnosti in parcelacije njihovih zemljišč ter Krušna ali Betlehemska ulica. Sv. Florijana ulica pa naj se razdeli tako, da bo njen zgornji del nosil zopet svoje prvotno ime Visoki trg. Da bo notranje mesto z imeni čimbolj restavrirano, je treba napraviti tudi majhno spremembo na Gradu. Zato naj ime »Na utrdbah« zamenja »Meščanska bastija«, v spomin na bivše meščansko protivesje k deželnoknežjemu gradu; morda bo potem ta točka vendarle bolj upoštevana, kakor je danes. iz novega dela z novimi zgradbami znatnih izmer, zlasti v višino, čar starega trga, ki mu ga je dala nje gova tako popolna zaključenost, bogata variacija različnih, a enotnih vtisov, skladno sorazmerje nje gove razsežnosti do merila obdajajočih ga zgradb, je bil v svojem bistvu zadet in uničen. Z nezaključeno vzhodno stranjo je postal trg pust, zgradbe neznatne — prostor se je razblinil, ker je odpadel bistven ele ment. Ne morem se spuščati na tem mestu v kritično presojo o upravičenosti za to urbanistično dejanje, ki ga je storil predvojni Maribor in je bilo z izbrano traso novega mosta potrebno. Ugotavljam le vpliv, ki ga je imelo na fizionomijo trga. Ta vpliv je bil v lepotnem oziru porazen in je tu jedro estetske plati regulacije Glavnega trga. Današnjo situacijo, situacijo, s katero mora raču nati projektant, prikazuje si. št. 2. Longitudinalna razsežnost trga, ki jo je kazal že tloris starega trga, SI. 1. Staro stanje Glavnega trga pred graditvijo drž. mostu K ŠTUDIJI ZA REGULACIJO MARIBORSKEGA GLAVNEGA TRGA ING. AR H. J A R O S L A V ČERNIGOJ 152 KRON I K A