© Za besedilo: Boris Brunec, 2022

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel,2022

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram, Pekel, je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: volosov.hram@gmail.com

			spletna stran: VOLOSOV HRAM

			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv na naslovnici Depositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 112868867

			ISBN 978-961-7182-01-9 (ePUB)





Boris Brunec


			Balkanska lepotica





Sonce je posijalo nad Mursko Soboto in prebudilo Angeliko, ki je nekoliko dalj časa ostala v postelji. Počitek je zelo potrebovala, saj so jo naporni izpiti in delo, ter študij na fakulteti za zdravstvene vede, zelo izčrpali. Pa vendar se je izplačalo. Angelika je diplomirala na drugi bolonjski stopnji in se ji tako odpirajo poti, da začne samostojno pot. Težko je bilo v vseh teh letih. Med študijem je izgubila tudi mater, ki je po dolgih letih bolezni zapustila ta svet. Angelika je ostala sama, le nekaj sorodnikov ji je ostalo, njen prijatelj Jan in stric Štefan, ki ji je pomagal, da je lahko prehodila to pot. Kljub izgubi matere je Angelika vztrajala in zaključila študij, tudi za svojo mater, ki si je tako želela, da bi Angelika bila srečna. Sedaj jo čaka novo življenje. Sedaj jo čakajo nove poti, ki bodo spremenile njeno življenje.





PRVO POGLAVJE



Takoj po Angelikinem rojstvu, malo pred tem, ko se je Slovenija osamosvojila, sta z materjo ostali sami. Oče je bil podčastnik Jugoslovanske vojske. Služboval je na bližnjih obmejnih karavlah z Avstrijo in Madžarsko. Do tedaj je bilo za družino vse v redu. Živeli so v manjšem vojaškem stanovanju na Lendavski ulici v Murski Soboti. Mati je bila delavka v tovarni oblačil v Murski Soboti, ki je tistega časa delala tako za velik jugoslovanski trg kot za izvoz na Zahod. Z dvema plačama so dokaj dobro živeli za tedanje čase.

			Vendar sreča ni dolgo trajala. Tedaj močna država Jugoslavija je začela razpadati. Republike, ki so bile povezane v tedanjo socialistično državo, so se hotele odcepiti od tedanje države. Želja po samostojnosti je bila prevelika in tako je nekoč mogočna socialistična velesila začela razpadati. Kljub močni federativni povezavi se je začel razpad in s tem povod v vojaško nasilje. Slovenija je bila prva med republikami, ki je zahtevala samostojnost in neodvisnost. Prebivalci Slovenije so se na plebiscitu izrekli za samostojnost, 23. decembra 1990. Oblastem v Beogradu to ni bilo pogodu. Tedanji komunistični sistem so hoteli zaščititi s takrat zelo močno Jugoslovansko armado. 25. junija 1991 je bila sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. 26. junija 1991 je Jugoslovanska armada začela premikati svoj agresorski stroj proti Sloveniji. V naslednjih dneh so tanki, letala in vojaške sile krenili v notranjost Slovenije in proti mejnim prehodom z Avstrijo. Pri tem so tanki in vojaški stroji razdejali nekatere kraje po Sloveniji. Lokalno prebivalstvo se je s tedanjo slovensko milico in teritorialno obrambo uprlo, tako da so ovirali tanke in ostalo vojaško mehanizacijo. Padle so tudi prve žrtve. Takratna slovenska milica je skušala predvsem v Pomurju in drugod obdržati mejne prehode z Avstrijo, katere je hotela zavzeti JLA. Pri obrambi so milica in rezervni sestavi teritorialne obrambe bili zelo uspešni in jim je uspelo v treh dneh obdržati mejne prehode v Pomurju. Prav tako sta se slovenska milica in teritorialna obramba organizirali in blokirali vojašnico v Murski Soboti in nekatere karavle na mejah. Prišlo je do medsebojnega obstreljevanja in moralna moč pri vojakih JLA je padla. Nekateri so se predali, skupaj z nekaterimi častniki, ki so prestopili na slovensko stran. Tudi Angelikin oče Josip Jovanović je imel to priložnost, ko so ga ujeli pripadniki milice. Glede na to, da je že toliko let živel v Sloveniji, in tudi njegova družina so bili Slovenci, mu je bila ponujena ta priložnost. Po zaslišanjih v zaporih v Murski Soboti, na tretji dan agresije nad Slovenijo, se ni odločil za prestop. Menil je, da bo branil svojo vojaško čast do konca. Tudi ko sta ga obiskali v zaporu njegova žena Marija in takrat šele nekaj mesecev stara Angelika, ni pristal na predajo in sodelovanje. Zato je po nekaj dneh pripora moral zapustiti Slovenijo, skupaj s še nekaterimi častniki in podčastniki tedanje JLA. Takrat sta ga žena Marija in Angelika zadnjič videli. Baje naj bi odšel najprej k svojemu bratu v Srbijo. Kmalu za tem se je ponovno pridružil Jugoslovanski vojski, ki se je po neuspelem napadu na Slovenijo umaknila in nadaljevala agresijo na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Po nekaj mesecih vojne v Bosni je bil Josip ubit od roke Bošnjakov. Tako sta Marija in Angelika ostali popolnoma sami. Sedaj ni bilo več nobenega upanja, da bi se Josip še kdaj vrnil v Slovenijo. Marija je dobila od njegovega brata iz Srbije mrliški list in s tem potrditev, da je Josip umrl. Ni ji pripadala nobena odškodnina ali posmrtnina, saj sta Marija in Angelika živeli v drugi, samostojni državi. Zaradi tega sta se Marija in Angelika prepisali in sprejeli Marijin dekliški priimek Kuzma.

			Marija je še naprej delala v Muri kot konfekcijska delavka in tako sta se lahko nekako preživljali. Z majhnimi prihranki in nekaj posojila sta imeli takrat priložnost odkupiti tedanje družbeno stanovanje na Lendavski ulici v Murski Soboti, kjer sta živeli. Le s težavo sta se prebijali iz meseca v mesec. Marija je po delu v Muri še dodatno čistila stanovanja po blokih in jima tako omogočila boljše življenje. Toda nekoč tekstilni velikan Mura je počasi začel kopneti. Prej velik jugoslovanski trg je bil sedaj omejen in tako množične tekstilne produkcije več niso potrebovali. Muro so začeli po delih razprodajati in privatizirati. Tržni sistem je tako omejil število zaposlenih. Življenje je bilo iz dneva v dan težje. Ves ta stres je zlomil tudi Marijo, ki je hudo zbolela. Najprej za depresijo, kar je bila posledica izgube moža in socialne stabilnosti, nato pa so ji diagnosticirali raka na dojki.

			Začelo se je hudo in težko obdobje za Angeliko. Mamo so odpeljali v kliniko v Ljubljano, kjer se je zelo dolgo zdravila, nato pa so jo poslali na rehabilitacijo. Tačas je za Angeliko skrbela Marijina sestra Ana, ki je živela pri Gradu na Goričkem. Angelika je ravno prestopila prag osnovne šole v Murski Soboti in spoznala nekaj novih prijateljev. Zaradi mamine bolezni se je morala preseliti k teti na Goričko in tam nadaljevati šolo. Za Angeliko je bilo to zelo hudo. Že sami dogodki z njeno družino, nato pa še mamina bolezen, jo je že dovolj obremenilo, sedaj pa je poleg vsega morala nadaljevati šolanje na drugi osnovni šoli. Spoznati je morala nove sošolce, novo okolje, nove ljudi. Kljub temu da je teta Ana zelo dobro skrbela za Angeliko, je bilo to zanjo vseeno zelo hudo. Na Goričkem se nekako ni znašla, saj je bila vajena mestnega življenja. Vendar je vztrajala in upala, ter molila, da bi mama ozdravela. Vsak večer je zrla s hriba blizu Grada na Goričkem proti dolini in misli so ji tavale proti Murski Soboti in malemu domu v bloku. Vedno znova je molila in prosila Boga, naj ji pomaga, da njena mama ozdravi. Zaobljubila se je, da bo, ko bo odrasla, medicinska sestra in bo pomagala drugim ljudem. Samo naj ji Bog vrne mamo.

			Po nekaj mesecih zdravljenja in terapij, ter začasne nastanitve na negovalnem oddelku, je Marija nekoliko okrevala. Vprašanje je bilo, kako bo tako slabotna, kot je bila, živela v stanovanju in skrbela za Angeliko. Nekega dne sta teta in Angelika obiskali Marijo na negovalnem oddelku v bolnišnici. Marija je izrazila željo, da bi se rada vrnila v svoj dom in z okrevanjem nadaljevala doma. Toda problem je bil, da sama ne bi zmogla vseh hišnih opravil in skrbeti za Angeliko. Angelika je dejala, da bo ona skrbela zanjo in da bo opravljala vsa dela, da bosta lahko živeli. Pa tudi teta jima je ponudila občasno pomoč. Tako se je Marija po dolgem času vrnila v svoj dom. Čeprav še zelo slabotna je bila srečna, saj je spet imela ob sebi Angeliko. Tudi Angelika je žarela od sreče. Čeprav je bilo celotno breme, skrb za mamo in stanovanje na njenih plečih, je bila vseeno presrečna. Spet je lahko hodila v svojo staro osnovno šolo v Murski Soboti. Spet je bila med starimi prijatelji in v domačem okolju in to ji je dalo novih moči in poguma, da je lahko s komaj sedmimi leti skrbela za mater in sebe. Po pouku je najprej nakupila dobrine, katere je imela napisane na listku, in po vrnitvi skuhala kosilo. Mama ji je lahko dajala napotke za kuho, saj je sama bila še preslabotna, da bi stala pri štedilniku. Ampak pogumni deklici je vse uspelo. Po kosilu je pomagala mami pri dnevni toaleti in negi. Skrbela je za čistočo v stanovanju in za obleke, da so bile vedno čiste in oprane. Po vseh teh opravilih ji je ostalo še nekaj časa za šolo in učenje. Kljub vsem tem naporom je bila zelo uspešna tudi v šoli. Mamino okrevanje in skrb zanjo je trajalo tedne in mesece. Marija si nikakor ni mogla povsem opomoči. Vedno znova je bila prepeljana za nekaj dni v bolnišnico. Angelika je vse te dni ostala sama v stanovanju in skrbela za vse. Še dobro, da center za socialno delo ni izvedel za to, da je Angelika pri teh letih vedno znova sama v stanovanju, sicer bi jo poslali v kak otroški dom ali rejo. Tega pa nikakor ni hotela.

			Prav to težko obdobje je pripomoglo, da je Angelika hitreje odraščala in postala zelo zgodaj samostojna. Mati si v vsem tem času nikoli ni povsem opomogla. Bolehala in nekako vegetirala je še naprej. Borila se je vedno znova z boleznimi, a vendar živela. Delati nikoli ni več mogla, saj so bolezni pustile prevelike posledice in tako za delo ni bila več sposobna. Po nekem času so jo invalidsko upokojili in le s skromno pokojnino in otroškim dodatkom sta morali preživeti. Nekoliko jima je finančno priskočil na pomoč Marijin brat Štefan, ki je živel v Nemčiji, in pa teta Ana jima je vsake toliko časa pripeljala dobrine, ki so jih pridelali na kmetiji na Goričkem. Tako je nekako šlo, da sta preživeli. Angelika pa je še naprej skrbela za mamo in gospodinjstvo.

			Leta so tekla, kot bi trenil. Angelika je kmalu zaključila šolo in bila ena najboljših osnovnošolk na šoli. Skozi vsa leta osnovne šole je prejela tudi veliko odlikovanj in priznanj. Dosegla je najvišje rezultate in priznanja na državnem nivoju. Učitelji so se čudili njenim uspehom in nadarjenosti, kljub zelo težki situaciji doma. Tudi sošolci so jo imeli zelo radi, saj je vsakemu priskočila na pomoč. Iz malega plahega dekletca se je počasi razvila v prelepo dekle, najstnico. Vsi fantje so pogledovali za njo, saj je bila eno najlepših deklet na šoli. Pri petnajstih letih je bila že prava lepotica, skoraj že odraslo dekle. Dolgi temno rjavi lasje, ki so v soncu odsevali v barvi divjega kostanja, so ji padali preko ramen, skoraj do pasu. Velike smaragdno zelene oči, lepe napete ustnice in lep nosek so ustvarili podobo, ki je ne bi mogel naslikati noben slikar. Pri svojih petnajstih letih je bila visoka že nekaj čez 172 cm. Čudovita postava, dolge noge in že lepo razvite prsi so obnoreli vse fante. Čeprav so tudi Angeliki bili všeč fantje, se je nekako izogibala tistim prvim šolskim ljubeznim. Njena ljubezen je bila pri njeni mami. Do fantov, ki so jo obdajali, pa je bila zelo prijazna in vsi so ji dvorili. Včasih je nastalo nekoliko nesoglasij s sošolkami, saj so bile malo ljubosumne. Toda to je kmalu minilo, saj je Angelika bila dekle, ki se je z vsemi dobro razumela.

			Čas otroštva in najstništva je počasi minil. Pred Angeliko je bila nova pot. Kot je sama sebi obljubila, da bo nekoč skrbela za bolne ljudi, se je vpisala v srednjo zdravstveno šolo v Murski Soboti. Tako je bila blizu svoji materi in še naprej skrbela zanjo. Vsako jutro se je s kolesom vozila v Rakičan, kjer sta bili šola in splošna bolnišnica. In kot že prej v osnovni šoli, ko se je vračala iz šole, je nabavila dobrine v trgovini, da sta z mamo skuhali kosilo. Nekaj opravil v stanovanju je zmogla tudi Marija. Toda stanovanja ni mogla zapustiti, saj je bila zaradi vseh bolezni gibalno omejena. Pa vendar sta nekako zmogli.

			Tudi v srednji šoli je bila Angelika ena najboljših učenk. Zelo dobro se je znašla tudi pri delu s pacienti, ko je kot dijakinja opravljala prakso v bolnišnici. Kako ne bi, saj se je že v rani mladosti naučila negovati svojo mater. Pacienti in osebje v bolnišnici so jo imeli zelo radi. Tudi profesorji v šoli so bili navdušeni nad Angelikinim znanjem in delom s pacienti. Nekaj sošolk, kot vedno, je bilo nekoliko ljubosumnih, saj je bila Angelika zelo uspešna. Pa vendar so jo sprejele dokaj pozitivno, saj so njena dobrota in prijaznost, ter strpnost, premagali ljubosumje. Še največja norija pa je bila, da so fantje kar omedlevali, ko je bila Angelika v njihovi bližini. Postajala je vedno lepša, in ni je bilo lepotice v revijah, na plakatih ali internetu, ki bi prekašala njeno lepoto. Iz dneva dan se je vse bolj spreminjala v pravo žensko. Poleg njene telesne lepote je iz nje žarela tudi tista notranja lepota. Kjer koli se je pojavila, je izžarevala toliko dobre volje, notranje lepote in pozitivne energije, da so vsi hoteli biti v njeni bližini. Poleg vsega pa je bila tudi odlična glasbenica. Ko je bila še v osnovni šoli, si je vedno želela igrati na klavir in kitaro. Žal si tega najprej ni mogla privoščiti. Stric Štefan je vedel za njeno željo in ji je nekega dne prinesel iz Nemčije lepo črno kitaro. Neki romski glasbenik ji je dal akorde za kitaro, in vsak dan je pridno vadila ter se naučila odlično igrati nanjo. Ves čas je svoj talent skrivala. Nekega dne se je izvedelo, da odlično igra kitaro, in je nastopila takrat še v osnovni šoli na eni od proslav. Vsi so bili navdušeni nad njenim talentom in prečudovitim angelskim glasom. Ko je ravnatelj šole izvedel, kako močno si Angelika želi igrati še na klavir, je s pomočjo mestne občine zagotovil sredstva, da je Angelika začela obiskovati glasbeno šolo. Bila je nadvse talentirana. Nastopala je na vseh velikih prireditvah v Murski Soboti in okolici. Po končanem osnovnem šolanju je uspešno zaključila tudi nižjo glasbeno šolo iz klavirja in kitare, ter petja. Vsi so hoteli, da Angelika nadaljuje šolanje na konservatoriju za glasbo. Tudi štipendija ji je bila zagotovljena. Toda Angelika se je zaobljubila, da bo pomagala ljudem in se je vpisala na srednjo zdravstveno šolo. Njeno poslanstvo je bilo pri ljudeh, ki so potrebovali pomoč in nego.

			Z materjo sta težko shajali, saj denarja ni bilo dovolj. Angelika je preko študentskega servisa pridno delala. Tako si je lahko privoščila tudi nekaj zase. Želela je imeti lepe obleke kot druge sošolke. Z zasluženim denarjem si je kupovala najlepše obleke, nekaj pa ji jih je kupil tudi stric Štefan. Tako je bila vedno urejena in človek bi jo kar gledal. Tudi v uniformi medicinske sestre, ko je bila na praksi, je bila prečudovita. Na katerem koli oddelku bolnišnice se je pojavila, so vsi gledali to lepoto. Pacientom je bilo kar lažje, ko jih je negovala in se jim posvetila. Vedno je videla človeka, ki trpi in potrebuje pomoč. Nekatere starejše sestre so ji to zamerile, saj je bilo veliko takih, ki so na paciente gledale le kot na številke. Včasih so ji zato nagajale in ji nalagale najtežja dela. Toda Angelika je svoje delo opravljala z veseljem in uspešno.

			Še naprej je skrbela za svojo mater, katere zdravstveno stanje se je počasi slabšalo. Toda Angelika je storila vse, samo da bi ji pomagala in ji lajšala bolečine. Nekega dne, ko sta sedeli pri skromnem kosilu, ki ga je skuhala Angelika, ji je mati dejala, da se boji, da nekega dne ne bo več zmogla. Angelika je storila spet vse, da je materi bilo lažje boriti se z boleznijo. Po ponovni hospitalizaciji in daljši rehabilitaciji si je mati spet nekoliko opomogla. Mati se je borila še naprej z boleznijo in njena želja je bila videti Angeliko, kako odrašča.

			Tudi leta šolanja na zdravstveni šoli so hitro minila. Angelika je maturirala in postala zlata maturantka. Poti za nadaljnje šolanje so ji bile na stežaj odprte. Tudi štipendija ji je bila zagotovljena. Vendar se ni hotela ločiti od matere, saj ni bilo nikogar, ki bi skrbel zanjo. Spet je pomagal stric, ki je zagotovil varstvo in nego za bolno mater, medtem ko je Angelika pridno študirala. Kupil ji je majhen avtomobil in Angelika se je vsak dan vozila iz Murske Sobote v Maribor, na fakulteto za zdravstvene vede. Mati jo je vsak večer, ko se je Angelika vrnila, težko pričakovala. Kljub hudi bolezni in vsak dan slabšem stanju se je veselila Angelikinih uspehov pri študiju. Angelika pa je še z večjo vnemo pridno študirala in s tem razveseljevala mater. Fakulteta ji je omogočila, da je obvezno prakso lahko opravljala v splošni bolnišnici v Murski Soboti in tako bila nekoliko bližje svoji materi.

			Prvi del študija je hitro minil in Angelika je bila, kot vedno, zelo uspešna pri študiju. Nekateri profesorji so menili, da bi zaradi svoje nadarjenosti morala študirati medicino in postati zdravnica. Angelika pa je menila, da je študij zdravstvene nege njeno poslanstvo, in nadaljevala magistrski študij bolniške nege.

			Pred nastopom še zadnjega letnika študija sta Angelika in mati prvič v življenju odpotovali na počitnice. Stric spet jima je omogočil, da sta lahko plačali hotel v Portorožu. Mati je bila precej slabotna, tako da jo je Angelika vozila na invalidskem vozičku. Kljub slabemu zdravstvenemu stanju je Marija bila presrečna, da je preživela nekaj lepih dni z Angeliko. Angelika je odlično skrbela zanjo. Vsak dan sta se sprehajali po Portorožu, zvečer pa posedali na terasi hotela in opazovali sončni zahod. Bili so prečudoviti trenutki. Imeli sta veliko časa tudi za pogovore in se tako počasi poslavljali. Marija je vedela, da se bliža konec. Ti trenutki so bili nepozabni. Nekaj dni po vrnitvi s počitnic je Marija mirno zaspala v Angelikinem naročju. Tako se je zaključil njen dolgoletni boj z boleznijo. Sedaj je Angelika ostala popolnoma sama. Ostali so ji samo še stric Štefan in teta ter njuna družina na Goričkem. Izguba matere, edine osebe, ki jo je imela, je bila huda. Po drugi strani pa je Angelika čutila olajšanje, saj je prav ona najbolj vedela, kako je trpela njena mati. Toliko let jo je negovala in skrbela zanjo. Mati jo je vsa leta pripravljala na to, da bo njuno slovo prišlo, in da bo Angelika morala sama nadaljevati pot. Mati je umrla v Angelikinem naročju mirno, saj je vedela, da je Angelika na pravi poti in je zanjo poskrbljeno, da zaključi študij. Angelika ni imela niti dovolj časa, da bi lahko žalovala za mamo, saj je morala takoj nadaljevati s študijem. Mati ji je pred smrtjo obljubi-

			la, da bo vedno z njo, kjer koli jo bodo vodile poti. Njen duh jo bo vedno spremljal. Angelika je verjela v materine zadnje besede, zato je v mislih bila vedno z mamo in tako je bilo tudi lažje premagati žalostne dni.

			Angelika je pridno nadaljevala s študijem. S štipendijo in z delom preko študentskega servisa je nekako šlo. Tudi stric Štefan ji je še naprej pomagal. Mama je Angeliki zapustila tudi nekaj prihrankov, ki jih je dobila od dediščine. Tako je Angelika lahko še naprej ostala taka, kot je vedno bila. Lepa, negovana, lepe obleke, najnovejša moda. Tudi svojega VW golfa, ki ji ga je kupil stric, je lahko vzdrževala in se kot vedno do tedaj vozila v Maribor na fakulteto. Hudo je bilo, ko se je vračala in prišla v prazno stanovanje. Še vedno je imela nekak občutek, da jo mati čaka, da se bo vrnila iz šole, jo povpraša, kako je bilo v šoli. Vendar tega več ni bilo. Pri mizi ob oknu, kjer je vedno sedela mati, je ostalo prazno mesto. Vse tiho in mirno je. Ni več tistega nežnega materinega glasu. Ni več tistega tihega smeha. Pa vendar se še naprej čuti njena prisotnost. Kot da je mati za trenutek v drugi sobi in počiva. A vendar je tudi tam prazna postelja. Angelika si je obrisala solze in njena volja, da nadaljuje svoje delo in študij tudi za mamo, je bila še močnejša.

			Tako je minilo tudi zadnje žalostno leto Angelikinega študija. Toda to leto je Angeliko še bolj utrdilo. Postala je še močnejša in vztrajnejša. Duh njene matere ji je še dodatno pomagal. Angelika je magistrirala z najvišjo oceno. Že ob koncu študija ji je bilo ponujeno mesto asistentke na fakulteti in nadaljnji doktorski študij. Toda Angelika je ponujeno zavrnila, saj je hotela čim prej delati kot medicinska sestra in s tem uresničevati svoje poslanstvo.

			Prišel je dan, ko so bile slovesno podeljene diplome. Vsi so imeli nekoga, ki jih je spremljal, samo Angelika je bila osamljena. Ko so podeljevali diplome in posebej izpostavili Angeliko kot najboljšo študentko, ni bilo nikogar, ki bi se lahko veselil z njo. Angelika je s solznimi očmi sprejela diplomo in priznanja od dekana fakultete. Čim prej je hotela domov, medtem ko so drugi šli praznovat. Pred fakulteto jo je pričakal samo njen dolgoletni prijatelj Jan, ki ga je spoznala v času študija. Jan je študiral elektrotehniko in z Angeliko sta bila dobra prijatelja. Angelika nikoli ni želela več in ni se hotela vezati v neko ljubezensko razmerje, saj je vedela, da to v tem času ni mogoče. Jan pa je bil še vedno zelo zaljubljen v Angeliko, vendar je sprejel njeno odločitev. Ves čas sta ostala dobra prijatelja in Angelika se je v najhujših trenutkih vedno lahko zanesla nanj. Bila bi drugače čudovit par. Tudi Jan je bil izredno lep fant. Visok, s svetlimi lasmi in modrimi očmi je očaral tudi še tako izbirčno Angeliko. Vendar več kot prijateljstva ni bilo med njima. Zato se je Angelika zelo razveselila, ko je zagledala Jana s šopkom vrtnic. Solze žalosti so prešle v solze sreče. Ta dan je bil zanjo res najsrečnejši dan. Jan ji je čestital in jo povabil na kosilo ter da nazdravita. Angelika je z veseljem sprejela povabilo. Tudi ona je sedaj imela nekoga, ki se lahko z njo veseli njenega uspeha. Še posebej pa ji je v čast in veselje, da je to Jan, ki ga ima zelo rada.

			 Ko sta sedela ob odličnem kosilu v prijetnem lokalu v Mariboru, jo je nagovoril, da bi lahko preostanek dneva preživela skupaj in še naprej praznovala. Vendar je Angelika dejala, da si tega ne more privoščiti, saj je pot do Murska Sobote še dolga in ne bi mogla nazdraviti, saj potem ne bo mogla voziti avtomobila. Jan ji je ponudil, da lahko prespi pri njem v stanovanju, kjer je še ena soba prosta. Angelika je še nekaj časa premišljevala, nato pa sklenila, da ostane z Janom in proslavi svoj uspeh. Doma jo tako ali tako nihče ne čaka.





*


			Angelika in Jan sta se podala na potep po Mariboru. Pohajala sta po raznih lokalih in se veselila. Angelika je uživala, kot že dolgo ne. Bila je popolnoma sproščena in vesela. Jan ji je ves čas dvoril in jo razvajal. Zvečer sta pristala v prijetnem lokalu v Mariboru in uživala ob živi glasbi. Zaplesala sta. Angelika se je stisnila k Janu in bilo ji je prelepo. Čutila je neko notranje veselje in občutki sreče so bili nepopisni. Tudi Jan je še bolj stisnil Angeliko in čutil, da je vzdrhtela. Med plesom jo je božal po lepih dolgih laseh in Angelika je naslonila glavo na njegove prsi. Med plesom je Jan poljubil Angeliko in tudi Angelika mu je vrnila poljub. Poljub, na katerega je Jan tako dolgo čakal. Pa vendar se je izplačalo. Poljubljati Angeliko je nekaj najlepšega. Je privilegij in čast. Tudi Angelika je sedaj čutila veliko več kot samo prijateljstvo. Ta čustva so bila toliko časa blokirana, saj si Angelika tega ni mogla privoščiti. Preveč bolečine je bilo v njeni duši v preteklih letih. Sedaj se je ta kamen odvalil od nje in Angelika je prosta. Tako so tudi njena čustva sedaj predana Janu. Še nikoli v življenju ji ni bilo tako lepo. Nekaj takih trenutkov je že doživela v preteklosti, vendar do nobenega fanta ni čutila česa podobnega. Še nekaj časa sta plesala in se zabavala, nato pa sta sklenila, da se peš odpravita v Janovo stanovanje in nadaljujeta z lepim večerom. Ta večer je bil samo za njiju.

			Prispela sta do majhnega stanovanja. Angelika je bila že nekajkrat v tem stanovanju. Toda nikoli prej se ni nič zgodilo med njima, čeprav sta si oba to močno želela. Po navadi ju je družilo samo prijateljstvo in skupen interes do glasbe. Z Janom sta včasih muzicirala v tem stanovanju. Tudi Jan je odličen glasbenik in muzicirati z Angeliko so bile njegove sanje. Njen posluh za glasbo, odlično igranje klavirja, ki je stal v Janovi dnevni sobi, je bilo nekaj posebnega. Jan jo je spremljal na kitari in odigrala sta nekaj dobrih uspešnic domače in tuje glasbe. To so bili nepozabni trenutki in Jan je kar žarel od sreče.

			Sedaj sta spet v tej sobi. Angelika se je usedla za klavir in tiho začela igrati znano pesem. Medtem je Jan prinesel dva kozarca in steklenico dobrega vina, ki jo je hranil za posebne namene. Vse skupaj je položil na klavir in gledal Angeliko, kako vneto igra. Njeni prsti so drseli po tipkah in izvabljali čudovite zvoke. Oči je imela zaprte, bila je popolnoma predana glasbi in zraven je tiho zapela. Jan jo je gledal in od sreče bi se najraje razjokal. Tako lepo je bilo gledati Angeliko-angela, jo poslušati, kako igra, in njen angelski glas. Vse to so trenutki, ki človeka popeljejo v prečudoviti svet lepote in ljubezni. Počasi se ji je približal, se nežno dotaknil njene roke ter pristavil še en stol. Oba skupaj sta zaigrala na klavir ter uživala v glasbi in lepoti. Ko je pesem izzvenela, je Jan prijel Angeliko za roko in jo pobožal ter ji dejal:

			– Angelika, tvoje roke in glas so zlate. Kot angel si. Celo večnost bi te poslušal. Vse na svetu bi dal, da bi te lahko vedno poslušal.

			– Veš, Jan, tudi meni je všeč, da lahko skupaj zaigrava. Tudi ta večer s tabo je nekaj posebnega. Tega sem si že velikokrat želela. Vendar žal ni bilo mogoče. Sedaj sem tu in uživam.

			– Tudi jaz sem neizmerno srečen, da sem lahko za nekaj trenutkov s tabo. Da te lahko vsaj gledam, da čutim tvojo bližino, se te dotikam. To je zame neizmerna sreča. Moram ti priznati, Angelika, da te neizmerno ljubim. Še nikogar na svetu nisem tako ljubil. Odkar sem te spoznal, nosim to neizmerno ljubezen v sebi. Nisem ti mogel nikoli tega povedati, saj sem vedel, da imaš druge skrbi in nisem hotel ogroziti najinega prijateljstva. Sedaj sem ti moral povedati, ne morem se več zadrževati.

			– Tudi jaz te imam neizmerno rada, dragi Jan. Vendar, kot si rekel, v mojem življenju je bilo veliko skrbi in vsega, kar me je omejevalo, da bi te lahko ljubila. Sedaj je vse za mano. Spoznala sem, da je še vedno ostalo veliko lepega na svetu. To je ta drugačna ljubezen. Neizmerno sem si želela, da me objemaš, me poljubljaš, me imaš rad. Vendar sem se bala, kaj bo po tem. Prav zaradi vseh okoliščin nisem bila pripravljena na to pot. Sedaj mislim, da je drugače.

			– Zelo sem vesel in srečen, draga Angelika, da mi to poveš. S temi tvojimi besedami mi daješ upanje, da lahko osvojim tvoje srce. Te smem objeti in poljubiti?

			– Da, moj dragi Jan. Popolnoma sem predana najini ljubezni.

			Jan je vstal, medtem ko je Angelika še naprej sedela na klavirskem stolu. Rahlo jo je obrnil in stopil za njen hrbet. Božal jo je po dolgih

			gostih laseh, ki so ji padali preko ramen. V soju luči so se svetlikali kostanjevi prameni in se odlično podajali k njeni svetli koži. Nato so njegovi prsti zlezli med lasmi do njenih ramen in vratu. Sklonil se je in jo začel poljubljati po vratu in ramenih. Angelika je vstala, ga objela in se stisnila k njemu in njune ustnice so se združile v dolg poljub. Objemala sta se in noro poljubljala. Iz Angelike je vrela strast, ki do sedaj še nikoli ni. Ihtela in vzdihovala je od sreče. Tudi Jan je čutil njeno drhtenje. Še bolj ga je prevzela. Sedaj ni videl samo lepote, čutil je tudi njeno strast. Odpel ji je srajco in jo počasi slekel. Sedaj je lahko še bolj čutil njeno telo. Božal jo je po ramenih in po vratu. Angelika pa je vse bolj noro poljubljala Jana. Tudi ona je Janu slekla majico in čutila njegovo telo. Bila je očarana, ko se je dotikala lepega postavnega fanta. Čutila je, da tudi Jan od vzburjenja drhti. Nato ji je Jan odpel modrc in ga položil na klavir. Lepših prsi še nikoli ni videl. Dotikal se je njenih bradavičk, jo božal po prsih in čutil njihovo napetost in čvrstost. Počasi ji je odpel krilo in ga spustil na tla. Slekel je tudi svoje hlače. Dvignil je Angeliko in jo odnesel na posteljo v spalnici. Slekla sta še preostala oblačila in sedaj je bila Angelika pred njim kot še nikoli prej. Jan jo je še bolj noro poljubljal, jo božal po telesu in Angelika se je prepustila ter tiho vzdihovala. Naposled sta se njuni telesi združili in odplavala sta v svet opojnosti in ekstaze.

			Po dolgi ljubezenski seansi sta še naprej objeta ležala. Angelika se je privila k Janu, ga božala po prsih in dejala:

			– Tako srečna sem, Jan. Še nikoli v življenju nisem čutila do nekoga tega, kar čutim do tebe.

			– Tudi jaz sem popolnoma prevzet od tvoje ljubezni in lepote. Si ženska, kakor je ni na svetu. Kaj bi dal, da bi lahko za vedno bil v tvojem objemu.

			– Tudi jaz si neizmerno želim tvoje ljubezni. Tako srečna sem, da te lahko ljubim. Si pravi fant, ki bi očaral vsako dekle. Hvaležna sem ti za tvojo vztrajnost, da si tako dolgo čakal na ta trenutek.

			– Ni bilo težko, draga moja. Že tvoja bližina in prijateljstvo s tabo mi je bilo dovolj, da sem bil srečen. Hvaležen sem ti za vse lepe trenutke, ki sva jih preživela skupaj, ko sva se potepala po Mariboru. Ko sva hodila na Pohorje in uživala v naravi in ko sva skupaj muzicirala tu v tem mojem domu. Ti trenutki so trenutki, ki jih ne preplača noben denar. To so najdražji trenutki in hvaležen sem ti, angel moj, za to, kar si mi dala. Za to ti bom hvaležen do konca svojih dni. Ne glede na to, kam naju bodo vodile poti, boš vedno ostala v mojem srcu, draga Angelika.

			– Hvala tudi tebi, dragi Jan. Vedno mi je bilo lepo s teboj. Hvala, da si me razumel, in hvala za vse, kar si mi dal. Stal si mi ob strani, ko mi je bilo najhuje. Ko sem izgubila mamo, si mi ostal samo še ti. Do tebe sem vedno čutila nekaj več kot do drugih fantov, ki so me nenehno obdajali in v meni videli samo objekt poželenja. Veliko jih je želelo samo tisto telesno ljubezen, za katero pa še nisem bila pripravljena. V tebi pa sem videla še nekaj več. Tisto notranjo lepoto in tvojo ljubezen, ki si mi jo vedno nudil, sem sprejemala in sem ti hvaležna za vse. Tudi jaz mislim tako, da ne glede na to, kam naju bodo vodile poti, boš vedno v mojem srcu.

			– Hvala ti, Angelika, za to. Vendar bi si želel, da bi najine poti šle skupno pot. Vem, da je o tem še preuranjeno razmišljati. Prosim, ne razumi me napak. Nočem te omejevati, saj si zaslužiš veliko več. Vendar ostaja to tvoja odločitev. Vedi, da kamor koli te bo vodila pot, me boš vedno našla. Zmeraj bom čakal nate.

			– Oh, kako lepo je slišati te besede. Res je, da še ne moreva razmišljati o skupni poti. Pred nama je še veliko vsega drugega in tudi jaz si želim, da ne bi omejevala drug drugega. Za sedaj pa naj bo tako. Prepustiva se trenutnemu času in uživajva v prihajajočem poletju.

			– Prav imaš, Angelika. Prepustiva se času in uživajva. Kaj praviš na to, da bi skupaj odpotovala za nekaj dni na počitnice? Tudi jaz sem že zaključil s svojimi obveznostmi na fakulteti. Si morda želiš tudi ti, da se prepustiva morju in soncu?

			– Da, dragi Jan. Tudi jaz si neizmerno želim odpotovati in uživati. Nikoli prej nisem imela te priložnosti. Imam nekaj prihrankov od študentskega dela, pa tudi stric mi je poslal nekaj evrov. Tako bi si lahko privoščila nekaj dni počitnic.

			– Ne skrbi za to, angel moj. Jaz imam dovolj denarja. Moja družina ima veliko podjetje in za denar ni problem. Za to ti ni treba skrbeti.

			– Ne, Jan, ne želim tega. Nočem te izkoriščati.

			– Saj me ne boš, le lažje nama bo še bolj uživati. Zmeniti se morava samo, kam bova odpotovala.

			– Meni je vseeno, samo nekam proč, morju in soncu nasproti.

			– Poznam odlično destinacijo in te vabim, da odpotuješ z mano.

			– Z veseljem, samo povej mi kam?

			– Pred leti sem obiskal Barcelono. V tem času je tam zelo lepo. Sredozemsko morje se je že dobro ogrelo in plaže so lepe. Še posebej nekoliko ven iz Barcelone, v smeri Lloret de Mara. Tam so čudovite plaže, pa tudi do Barcelone ni daleč. Vsakih nekaj minut vozi vlak v Barcelono. Tako bi lahko uživala na soncu in v morju, ali pa se potepala po mestu in si ogledovala znamenitosti.

			– Tudi jaz sem si vedno želela obiskati Barcelono. Žal nisem imela priložnosti, saj veš, kako je bilo. Veliko sem pa že slišala in prebrala o njej. Zelo me zanima tudi znani umetnik Gaudi, še posebej pa njegova katedrala Sagrada Familia. Obožujem njeno arhitekturo in posebnost te prelepe bazilike. Zelo rada bi jo obiskala in darovala za njeno dokončno izgradnjo in se na tak način zahvalila Bogu, da mi je pomagal, da sem prehodila dosedanjo pot.

			– Če je tako, angel moj, potem lahko pogledava na internetu, če je kaj prostih mest na voljo. Poznam odlično stran, kjer ponujajo destinacije v zadnjem hipu. Pa poglejva, morda bova našla kaj primernega.

			– Prav, poglejva, če bova kaj našla.

			Jan je odprl internetne strani in skupaj sta začela iskati primerno destinacijo. In res, kmalu sta našla ponudbo že za naslednji teden. Polet z Dunaja do Barcelone in bivanje v hotelu s štirimi zvezdicami v kraju Calella, za odlično ceno.

			– Kaj praviš, angel moj, bi nama ustrezala ta ponudba?

			– Da, dragi, strinjam se s to ponudbo, pa še ugodna je. Samo malo se moram pripraviti na to, kajti nikoli prej še nisem letela z letalom.

			– Nič ne skrbi, Angelika. Boš videla, da ni tako hudo. Pa tudi polet ni predolg.

			– Malo manj me bo strah, saj boš ti ob meni. Če je tako, pa kar rezervirajva ponudbo.

			– Pa storiva to, je dejal Jan.





DRUGO POGLAVJE


			To je to jutro, ki ga je Angelika končno dočakala, srečna in vesela. Prejšnji dan in noč sta ji prinesla srečo in veselje ter ljubezen, ki jo je tako dolgo iskala. Jan je čudovit fant in Angelika je presrečna, da bo lahko preživela nekaj dni z njim v obilici sonca in morja. Samo z njim, ki ga je vedno oboževala. Vendar do sedaj ni bilo časa za ljubezen.

			Ko tako zre skozi okno na Mursko Soboto, ji skozi spomin hitijo slike iz njene mladosti. To so slike, katere bi kdaj pa kdaj tudi najraje pozabila. Bilo je veliko gorja in trpljenja, vendar je v tem trpljenju bilo veliko dobrega, kar je Angeliko izoblikovalo v prečudovito žensko. Sedaj je čas, da se dokončno poslovi od teh podob, pa tudi od mame. Duh matere je še vedno čutiti v tem malem stanovanju. Angelika si želi proč, kjer bo zavel nov veter in ji prinesel novih in morda lepših dni. Naj mati, ki jo je tako ljubila, počiva v miru. Murska Sobota, kraj njene mladosti, pa bo počakala, ko se bo Angelika vedno znova vračala. Sedaj si želi samo nekam vstran. Najprej na počitnice z Janom, nato pa na novo pot, morda nekje drugje.





*


			Angelika je pripravila kovček in vse potrebno, kar bo potrebovala na počitnicah. Nestrpno že pričakuje Jana, ki bo vsak čas prispel in nato bosta nadaljevala pot proti dunajskemu letališču. Že je zelo nestrpna, saj še nikoli ni bila nikjer na dopustu v tujini, še bolj pa se veseli Jana, ki ga je zelo vzljubila. Ne more pozabiti tiste noči, ko sta se ljubila. Jana prej nikoli ni poznala na ta način, samo kot prijatelja. Sedaj pa je spoznala tudi njegove druge čare. Njegovi dotiki in poljubi so jo prevzeli. Še vedno čuti njegov dih, njegove roke, ki jo božajo. Vedno znova si želi, da bi se ponovila tista noč. Ko tako razmišlja, ji je lepo, in komaj že čaka dneve, ko bosta sama drug ob drugem.

			Nenadoma zazvoni mobitel in jo prebudi iz sanj. Kliče jo Jan. Srce ji začne hitreje utripati. Tiho se oglasi.

			– Pozdravljen, moj dragi.

			– Živijo, moj angel. Kako si?

			– Zelo dobro, ravno sem v mislih pri tebi in lepo mi je.

			– Tudi jaz nenehno mislim nate. Samo nekaj dni je minilo, odkar te nisem videl, in že se mi zdi kot cela večnost.

			– Tudi meni je tako. Komaj že čakam, da te objamem.

			– Kmalu bom pri tebi. Še pet minut vožnje in spet te bom objel.

			– Zelo se veselim in tudi jaz že komaj čakam srečanja s teboj. Tačas bom skuhala kavo. Tudi potico sem spekla, da se malo posladkava. Nato pa lahko nadaljujeva pot proti Dunaju.

			– Prav je, Angelika, angel moj. Vendar ni slajše potice, kot so sladke tvoje ustnice.

			– No, pretiravati pa ni treba. Tako sladka pa res nisem.

			– Samo malo se šalim. Sicer pa ti lahko kmalu povem, kaj je bolj sladko, tvoje ustnice ali potica. Se vidiva kmalu!

			– Prav je, dragi. Počakala te bom pred blokom.

			– Lepo, hvala, se vidiva kmalu.

			Angelika je na hitro še malo pospravila po stanovanju, saj ni želela, da bi Jan videl nered. Vajena je bila, da je to malo stanovanje vedno lepo pospravljeno. Vse je lepo postavila na svoje mesto, kozarca in skodelici za kavo, ter odšla na parkirišče pred stanovanjskim blokom, kjer je pričakala Jana.

			Jan je kmalu prispel. Že je zagledala njegov športni mercedes. Prej nikoli ni posvetila toliko pozornosti temu prelepemu vozilu. Ni je zanimal in niti ni bilo časa za take opazke. Sedaj se ji pa zdi vse drugače. Se vidi, da je Janova družina premožna in mu zelo veliko nudi. Toda to je ne zanima, saj je bogastvo in materialne stvari nikoli niso. Zanima jo samo Jan, ki ji že veselo pomaha. Angelika pristopi k avtomobilu in Jan odpre vrata. Stopi iz avtomobila, objame Angeliko in jo stisne k sebi. Tudi Angelika se ga oklene in ga poljubi. Jan jo prav tako poljubi in še bolj stisne k sebi. Angelika je popolnoma prevzeta od njegovega poljuba in objema. Nato spregovori:

			– Pridi, dragi. Pojdiva v stanovanje, da ne bodo vsi gledali. Saj so tu v tem bloku dokaj radovedni ljudje. Še posebej, ko gre zame. Vedno so naju z mamo spremljali in zaradi tedanjih okoliščin imeli temo za pogovore. Tudi sedaj jo imajo, saj so videli tebe, lepotca. Pa naj kar govorijo, mar mi je zanje. Zame si pomemben samo ti.

			– Prav imaš, Angelika. Pa pojdiva v tvoj mali domek, saj imava še dovolj časa, preden odpotujeva na Dunaj.

			Angelika je stopala po stopnicah stanovanjskega bloka v tretje nadstropje in Jan ji je sledil. Stopila sta v stanovanje, zaprla vrata in njuni poljubi in objemi so se nadaljevali. Oba sta bila kot v transu. Jan je božal Angeliko po hrbtu in čutil, da je vzdrhtela. Še bolj ga je vznemirilo in tudi on je bil popolnoma prevzet. Nato ga je Angelika prijela za roko in ga popeljala v sobo.

			– Saj se ne moreva ljubiti kar tu na hodniku. Pridi v mojo sobo, tam naju čaka moja mehka postelja.

			– Prav imaš, angel moj. Kar koli boš rekla, bom storil.

			Stopila sta v sobo, se usedla na rob postelje in nadaljevala s poljubljanjem in božanjem. Janova roka je zlezla pod Angelikino majčko in začutil je njene mlade in napete prsi. Tako čvrsta je bila mesena gmota in bradavičke so bile povsem napete. Slekel ji je majico, jo položil na posteljo ter začel poljubljati njene prsi. Nato je nadaljeval s poljubi po njenem trebuhu, vse do pasu. Angelika je zakopala roke v Janove goste, malo daljše lase in bila popolnoma prevzeta. Bila je kot v transu. Nato si je tudi Jan slekel majico in njuna ljubezenska seansa se je nadaljevala. Potem je Angelika vsa vzburjena spregovorila:

			– Ne morem več vzdržati, dragi. Tako sem prevzeta od tvoje ljubezni.

			– Tudi jaz sem popolnoma prevzet, je tiho in s tresočim glasom dejal Jan.

			Jan ji je slekel še preostala oblačila. Angelika je bila samo v kratkih hlačah. Tudi s sebe je potegnil še preostala oblačila in sedaj sta bila kot rojena. Njuno ljubljenje se je nadaljevalo. Angelika je vzdihovala in drhtela. Sonce je sijalo skozi okno na njuni telesi in potne kapljice na njunih telesih so se svetlikale kot majhni biseri. Onadva pa sta bila v svetu lepote in ljubezni.

			Potem sta še nekaj časa obležala na Angelikini postelji, na kateri nikoli ni ležal še noben fant. Leta je trajalo, preden se je to res zgodilo. Zato so bili občutki sreče sedaj nepopisni.

			Ko tako ležita, Angelika z nežnim, nekoliko tišjim glasom pove:

			– Tako sem srečna s tabo, moj dragi. Toliko let sem čakala na to srečo. Želim si, da bi ta sreča trajala še dolgo.

			– Tudi jaz sem neizmerno srečen. Še nikoli in nikdar nisem ljubil nobenega dekleta tako kot tebe, Angelika. Želim si, da bi najina sreča ostala večna. Toliko dobrote in lepote je v tebi, draga moja. Kaj bi dal, da bi lahko ostal za vedno s teboj.

			– Saj lahko ostaneš z mano. Tudi jaz si to želim. Šele sedaj vem, koliko sva zamudila v tem času, ko sva bila samo prijatelja.

			– Nič nisva zamudila, draga moja. Tudi tako nama je bilo lepo in še večji čar ima sedaj ta najina ljubezen. Sedaj vem, da si resnično najlepše dekle. In ko gledam te tvoje slike, ki visijo na zidu, ko si bila še najstnica, vse bolj spoznavam, da si resnično najlepše in najplemenitejše dekle, kar sem jih kdaj koli spoznal.

			– Zelo sem ti hvaležna, dragi moj, da me tako ceniš. Veselim pa se že dni, ki prihajajo, ko bova lahko uživala v najini sreči. Sedaj pa pojdiva pod prho in spijva kavo in nato se bo treba odpraviti na pot.

			– Prav imaš, draga moja, pa storiva to.





*


			Pot do dunajskega letališča je hitro minila. Jan je parkiral svoj avtomobil v garažni hiši in že sta se s kovčki podala proti terminalu, kjer sta oddala prtljago za njun let proti Barceloni. Še nekaj časa jima je ostalo do poleta, zato sta se malo razgledala po brezcarinskih trgovinah. Nekaj malega sta nakupila, nato pa sta se podala proti odprtemu izhodu za njun polet.

			Poiskala sta sedeža na letalu. Letalo Airbus 321 je povsem novo in primerno za srednje dolge in krajše polete. Angelika je sedaj tako letalo

			prvič videla od blizu in prvič sedela v njem. Njen sedež ob oknu ji je omogočal, da je videla vse, kar se dogaja ob letalu in kako ga pripravljajo na polet. Nekoliko jo je strah, vendar skuša ostati trdna.

			Letalo se počasi začne premikati proti vzletni stezi. Angelikino srce začne nekoliko hitreje utripati. Letalo se ustavi na začetku vzletne steze in motorji začnejo hrumeti. Angelika prime Jana za roko in jo močno stiska. Jan jo nekoliko potolaži, rekoč, da se ji ni treba bati, da bo vse dobro. Medtem začne letalo počasi stopnjevati hitrost in se vse hitreje pomikati po vzletni stezi. Nato pa se kot puščica odtrga od tal in se z vso silo začne dvigovati v zrak. Angeliko je vse bolj strah. Trdno se oklepa Janove roke in ima zaprte oči. Po nekem času se letalo počasi vzravna in let postane mirnejši. Šele takrat Angelika odpre oči, a še vedno močno stiska Janovo roko. Nato jo Jan poboža po licu in spregovori:

			– Ne boj se, Angelika. Vse bo dobro. Boš videla, da bo hitro minilo.

			– Hvala, Jan, da si mi dal pogum. Sedaj je že malo lažje. Nekoliko sem se umirila. Saj veš, kako je, če človek ni vajen tega.

			– Da, res je. Tudi jaz sem se na začetku malo bal. Sedaj, po več takih letih, pa ni več problem. Z družino smo kar veliko potovali z letalom. Tako sem imel že zelo mlad priložnost leteti. Tudi daljše lete imam že za sabo. Človek se s časom navadi.

			– Upam, da bo tako tudi z mano.

			Po pogovoru in načrtih, kaj vse bosta počela v času počitnikovanja, je čas hitro minil in letalo je že začelo pristajati na letališču El-Prat v Barceloni. Angelika je ob pristajanju spet prijela Janovo roko in jo ves čas držala, dokler se letalo ni ustavilo. Naposled si je Angelika oddahnila ter objela Jana in ga poljubila.

			– Končno sem prestala to svojo prvo preizkušnjo s poletom. Bilo je zanimivo in razburljivo, pa vendar ni bilo tako hudo.

			– Si videla, Angelika, da res ni tako hudo. Želim si, da bi skupaj še večkrat doživela tako mirne polete, kot je bil ta. Hotel bi s tabo še velikokrat potovati in si ogledati najlepše kotičke tega sveta.

			– Tudi jaz si to želim. Vendar po počitnicah je najprej na vrsti zaposlitev, nato bo pa še dovolj časa za potovanja.

			– Prav, lepotica moja. Sedaj ne misli na službo, prepusti se čarom naslednjih dni in uživaj v morju in soncu.

			– S teboj, moj dragi, zelo rada. Naj te še enkrat poljubim in hvala za pogum, ki si mi ga dal, da sem prestala to preizkušnjo.





*


			Po polurni vožnji z letališča sta prispela v lep turistični kraj Calella, kjer sta imela rezervirano sobo v odličnem hotelu. Končno sta imela ne-

			kaj časa za počitek. Pregledovala sta različne letake in brošure, ki so prikazovali različne destinacije v Barceloni in njeni okolici. Bilo je veliko zanimivega in imela bosta dovolj časa za ogled različnih znamenitosti.

			Sonce počasi zahaja in meče še zadnje žarke, ki prodirajo skozi balkonska vrata v sobo. Topel južni veter piha z morja skozi odprta balkonska vrata. Angelika se je ravno oprhala in se počasi pripravlja, da bosta z Janom odšla na večerjo, nato pa raziskovat mesto. Jan je še v kopalnici, Angelika pa sedi na balkonu in ima razpete mokre lase, ki ji valovijo v vetru in se sušijo. Vsa očarana od lepote narave zre na Sredozemsko morje. V ozadju čudovita kulisa zahajajočega sonca in oddaljenih ladij, ki se bleščijo v zahajajočem soncu in počasi odhajajo. V daljavi so videti samo še kot majhne sence in pike. Angelika uživa, kot še nikoli, in je neverjetno srečna. Še nikoli ni uživala v taki lepoti in zadovoljstvu. Ves čas in vsa ta leta so bila en sam boj za preživetje. Sedaj je končno lahko srečna, saj ima Jana, ki ji pomeni vse na svetu in z njim lahko uživa v vsej tej lepoti in ljubezni. Ko tako zre v daljavo in se prepušča čarom narave, se spomni tudi svoje matere. Kako vesela bi bila, ko bi videla, da je Angelika srečna. Mati si je nenehno želela, da bi Angeliki bilo lepo v življenju. V mislih se zahvali Bogu in mami, katere duh jo spremlja, da lahko uživa v tej sreči.

			Ko tako razmišlja, jo iz njenih sanj prebudi Jan, ki se ji počasi približa in jo poboža po laseh. Angelika se zdrzne, saj je bila tako globoko v mislih, da ni slišala, ko je pristopil.

			– Oh, malo si me prestrašil, dragi moj.

			– Oprosti, ljuba moja, nisem te hotel. Videl sem te, kako uživaš v zahajajočem soncu, in sem se ti hotel pridružiti pri tej čudoviti kulisi.

			– Pridi, moj dragi, pridruži se mi in skupaj bova uživala v neverjetni lepoti narave.

			– Z veseljem, draga moja. Samo eno fotografijo bi rad naredil. Tako si lepa, ko ti valovijo lasje v rahlem vetru, ki piha v najino sobo. Še posebej, ko zapreš oči in ti misli potujejo nekam drugam, si prečudovita. Tako rad bi te ovekovečil.

			– Kar daj, dragi moj. Lahko narediš fotografijo. Pa tudi ti se mi pridruži, da bova oba na sliki. Brez tebe ni prave fotografije.

			– Prav, Angelika, samo da položim fotoaparat na mizo in vklopim avtomatsko snemanje. Potem pa naj ta naredi nekaj lepih posnetkov, ki nama bodo drag spomin.

			– Pridi, naj te objamem in fotografije bodo še lepše.





*


			Po večerji sta se odpravila na potep po majhnem katalonskem mestu. Sprehajala sta se med trgovinami in raznimi lokali ter bari. Topel zgodnjepoletni zrak Sredozemskega morja je ustvaril pravo vzdušje. Po sprehodu sta se ustavila v prijetnem lokalu in uživala v odlični ponudbi.

			– Kaj bova popila, draga moja? je vprašal Jan.

			– Ti izberi, saj se bolj spoznaš na pijače, jaz nimam veliko izkušenj.

			– Prav, pa poskusiva znano špansko vino, ki ga imajo. Tega sem že nekoč pil tu v Kataloniji in bilo je odlično.

			– Prav, pa ga naročiva, je dejala Angelika.

			Natakar jima je že postregel dobro ohlajeno vino, ki je bilo rdeče kot kri. Nakar sta nazdravila in že po prvem požirku ugotovila, da je res odlično.

			– Dragi moj, odlično si izbral. Vino le redko pijem, a to je nekaj posebnega. Kar začutila sem, da mi je kri po žilah hitreje stekla.

			– Veseli me, Angelika, da ti prija. To vino pridelujejo že stoletja in ima odličen sloves. Tudi kralji so ga pili.

			– Prav, pa na zdravje, Jan!

			– Na zdravje, Angelika!

			Po izpraznjeni prvi steklenici so občutki sreče bili še večji. Angelika se je razživela in bila vesela, se smejala in uživala. Medtem je Jan naročil še eno steklenico in sta nadaljevala s pitjem in veseljačenjem. Na terasi, kjer sta sedela, je igrala živa glasba. Odlični tradicionalni španski ritmi so še dvignili njuno razpoloženje.

			– Pridi, dragi moj, zaplešiva, je dejala Angelika.

			– Z veseljem bom zaplesal s tabo.

			Plesala sta še dolgo v noč. Angelika je bila prečudovita. V soju luči je bila še lepša. Stiskala se je k Janu in uživala v sreči.

			– Veš, moj dragi, tako te imam rada. Vedno bolj spoznavam, kako čudovit fant si.

			– Tudi jaz te neizmerno ljubim, angel moj. Tako sem srečen in vesel, da te lahko stiskam k sebi in da čutim tvoj dih, tvojo toplino. Tolikokrat sem si želel, da bi te objemal, ko sva bila samo še dobra prijatelja. Nenehno sem te imel v mislih, ko se nekaj časa nisva videla. Moje srce je nenehno hrepenelo po tebi. Tako sem hvaležen Bogu, da se je moje čakanje izplačalo.

			– Tudi jaz sem si vedno želela le tebe in nikogar drugega. Sedaj sem tvoja, dragi moj.

			– Oh, hvala, in upam, da nama bo dano preživeti še veliko prijetnih dni skupaj. Samo to si želim. Zelo hudo bi mi bilo, če bi te izgubil.

			– Ne boj se, dragi moj. Ne boš me izgubil, samo tvoja sem.

			– Hvala, Angelika.

			Še nekaj časa sta plesala, nato pa sta se odločila, da odideta proti plaži in preživita še nekaj trenutkov v topli noči in ob šumenju valov morja.

			Na lepi peščeni plaži, ki se je razprostirala kilometre daleč, sta ob sipinah, ki jih je napihal veter, našla prijeten prostor, kamor sta se usedla. Objeta in privita drug ob drugega sta zrla v daljavo. Bila je svetla noč, luna in zvezde so sijale, tako da je bilo videti kot v mraku. V daljavi so se svetlikale luči ladij, iz bližnjih lokalov je bilo slišati glasbo in skovik nočne ptice, kar je pričaralo prav posebno atmosfero. Veter, ki je pihal z morja, je mršil Angelikine lase, ki so poplesavali v vetru in ščegetali Jana po obrazu.

			Jan je še bolj stisnil Angeliko in jo poljubil. Tudi ona ga je objela in njuni poljubi so trajali. Počasi jo je položil na še topel pesek, ki se še ni ohladil od vročega dne. Božal jo je po obrazu, po laseh. Angelika ga je še bolj stiskala in objemala in se predajala ljubezni. Jan je povlekel Angelikino majico navzgor in že so pred njim v soju lune zasijale prelepe Angelikine prsi. Nežno jih je poljubljal. Nato je nadaljeval s poljubi po njenem trebuhu. Angelika je bila vse bolj vzburjena in se je popolnoma predala Janu. Njuno početje bi se še nadaljevalo, toda zmotila ju je glasna druščina, ki je prispela iz lokala na plažo, da bi nadaljevala z veseljačenjem. Angelika si je na hitro popravila majico in nato dejala:

			– Nehati morava, dragi. A tako nerada to storim. Tako rada bi še nadaljevala najino početje. Vendar je videti, da nisva več sama.

			– Tudi meni je težko nehati, saj sem popolnoma prevzet od tvoje lepote. Pa naj bo. Bova pa nadaljevala v hotelski sobi.

			– Prav, ostal si dolžnik svojih obljub.

			– Vsekakor bom z veseljem nadaljeval tam, kjer sem končal.

			– Škoda, da ne moreva nadaljevati tu, tako lepo je.

			– Nič ne de, Angelika. V hotelu naju čaka mehka postelja, kjer se bova lahko ljubila.

			– Prav je tako, naj bo ta najina prva noč nepozabna. Morda bova drugič našla kak bolj miren kotiček na tej obali, kjer bova lahko sama.

			– Prepričan sem, da je dovolj takih osamljenih kotičkov, kjer naju ne bo nihče motil. Sedaj pa pojdiva. Naj te dvignem v naročje in te ponesem do ceste, ki vodi proti hotelu.

			– Prav, pa stori to, je dejala Angelika.

			Angelika se je oklenila Janovega vratu. Močne Janove roke so jo dvignile kot peresce. Začutila je, kako so se napele njegove mišice in bila je vesela, saj se je počutila varno in srečno v njegovih rokah.





*


			Po kratki noči ju je prebudilo jutranje sonce, ki je posijalo v sobo. Angelika se je stisnila k Janu in ga poljubila. Tudi on ji je vrnil poljub in dejal:

			– Kaj bova počela danes, draga moja?

			– Meni je vseeno, samo da sem s tabo, pa sem že srečna.

			– Če ti je prav, bi danes preživela dan na plaži, se prepustila soncu in morju ter uživala. Jutri pa, če hočeš, se odpeljeva v Barcelono in se prepustiva utripu mesta.

			– Tudi meni je prav, da si danes malo odpočijeva na plaži, jutri pa v Barcelono. Že se veselim današnjega dne, morja in sonca.

			– Tudi jaz že komaj čakam. Sedaj pa se počasi odpraviva na zajtrk in nato naju čaka prelep dan.

			Po zajtrku sta se odpravila na plažo in si poiskala mesto pod senčnikoma. Sonce je bilo že dokaj visoko in je že dodobra ogrelo ozračje. Kristalno modro morje se je bleščalo v soncu in pihal je rahel južni veter. Bilo je kot v pravljici. Angelika je slekla kratke hlače in majico, se usedla na ležalnik in iz torbe vzela zaščitno kremo proti soncu. Tudi Jan se je počasi slekel. Angelika ga je zaprosila, če jo namaže po hrbtu.

			– Z veseljem te bom namazal, angel moj. Ni lepšega na svetu, kot se je dotikati tebe.

			– O, tako hudo pa res ni.

			– Pa je! Si najlepše dekle, kar sem jih kdaj spoznal. Dotikati se tebe je nekaj božanskega. Kar srce mi vztrepeta, ko se te dotaknem. Vedno bolj sem očaran nad tabo. Tvoja koža je tako mehka in lepa. Daj mi to kremo in se ulezi na ležalnik, da te namažem.

			– Tudi jaz neizmerno uživam, ko se te dotikam. Še posebej pa uživam, ko se me dotikaš ti. Tako lepo mi je, ko me tvoje nežne roke božajo.

			Jan je namazal Angeliko po celotnem telesu, in tudi ona njega. Nato sta se prepustila soncu in morju ter uživala v prelepem dnevu.





*


			Po prelepem dnevu na plaži mesteca Calella in nato po še eni noči, ki je pripadala samo njima, sta se odločila, da odpotujeta v Barcelono in si ogledata nekaj znamenitosti.

			Takoj po zajtrku sta se odpravila na železniško postajo in se z vlakom napotila proti Barceloni. Vlak je drvel skozi mesteca in kraje tik ob sredozemski obali. Čudovit pogled na morje in prelepo pokrajino je pričaral enkratno vzdušje. Vožnja je trajala dobro uro, pa vendar je čas neizmerno hitro minil. Veliko turistov in domačinov, ki so odhajali v mesto Barcelona na delo, se je gnetlo na polno zasedenem vlaku. Bilo je zanimivo opazovati vse to dogajanje in čas vožnje je neizmerno hitro minil. Vlak se je ustavil na predzadnji postaji Placa de Catalunyja, kjer sta izstopila na podzemni postaji in se nato napotila na površje, kjer so vozili turistični avtobusi z odprto streho, od koder je bilo možno videti prav vse znamenitosti. Ob vsaki znamenitosti je bilo možno izstopiti z avtobusa, ali vstopiti in nadaljevati vožnjo. Odločila sta se za pot, ki pelje mimo znamenite katedrale Sagrada Familia, katero je zasnoval znameniti arhitekt Antoni Gaudi leta 1882 in jo še vedno gradijo. Znameniti arhitekt je umrl leta 1926. Zasnoval in zgradil je še nekaj znamenitosti v Barceloni. V spomin na svojo mater je Angelika prižgala svečo v katedrali in darovala za njeno izgradnjo. Nato pa sta nadaljevala pot do drugih zanimivosti in atrakcij, kot je Camp Nou, znameniti stadion nogometnega kluba Barcelona, nato do parka Guell, prav tako Gaudijeve stvaritve. Ogledala sta si tudi Caso Milo, muzej umetnosti, in se nato napotila proti Casi Batllo, si ogledala pristanišče ter olimpijski stadion. Nato sta se napotila še na ogled plaže v Barceloni in si ogledala staro progo formule 1, ki je včasih peljala po delu mesta. Odločila sta se, da si ostale znamenitosti ogledata kak drugi dan. Napotila sta se ponovno proti Placi de Catalunya, od koder sta peš nadaljevala po znani ulici La Rambla. Ulica je znana kot nakupovalno središče. Na njej se nahaja nešteto trgovin znanih modnih proizvajalcev. Tu se gnete nešteto turistov in domačinov, ki se po tej ulici sprehajajo in nakupujejo.

			– Veš, draga moja, že sem nekoliko utrujen in lačen. Ali bi ti bilo prav, če bi se usedla v kak lokal, nekaj pojedla in si odpočila?

			– Da, dragi moj. Tudi jaz sem že pošteno lačna. Poglejva, v katerem lokalu je kaj mesta. Toliko ljudi že dolgo nisem videla

			– Res je, na tej ulici je vedno vrvež. Pa tudi nepridipravov je veliko.

			– Vem, sem slišala, da prežijo na turiste in jih okradejo.

			– Da, to je vsakodnevno. Vendar to je še najmanj. Veliko huje je, kot se je nekoč zgodilo, da je nek terorist zapeljal med množico ljudi in jih nekaj pobil in ranil.

			– Vem, slišala sem za to. Malo me je strah.

			– Ne boj se, draga, cesto so z obeh strani zaprli, tako da nanjo ne more več zapeljati nobeno vozilo. Pa tudi veliko policije in varnostnikov je, ki varujejo ljudi.

			– Sem opazila, da je res neverjetno veliko policije. Upam, da je za našo varnost poskrbljeno.

			– Seveda je. Glej, tam v tistem lokalu čez cesto je nekaj prostih mest. Pridi, se bova usedla na teraso in naročila pijačo in hrano.

			– Prav, pa pojdiva.

			Medtem ko sta čakala na hrano in pijačo, ki sta jo naročila, so stekli pogovori o njuni bodočnosti.

			– Ne vem, kako naj se ti zahvalim, moj dragi Jan, da smem s teboj uživati te lepote.

			– Ni se mi potrebno zahvaljevati, angel moj, jaz se moram tebi. Prinesla si srečo in veselje v moje življenje. Odkar sem te spoznal, je moje življenje veliko lepše. Do sedaj so mi bile pomembne neke stvari, ki v realnosti nimajo nobene vrednosti. Spoznal sem, da si mi ti veliko dražja.

			– Kako to misliš, Jan?

			– Odraščal sem v izobilju. Kot veš, je moja družina zelo premožna. V družini ni bilo tiste velike ljubezni. Vrednote so bile in še vedno so le kapital. Vrednost naše firme je iz dneva dan večja in naložbe prinašajo velik kapital. Naši odnosi v družini so hladni. Ni tiste ljubezni med nami. Šteje samo denar in bogastvo. Ko sem pa s tabo, čutim drugače. Čutim neko toplino in ljubezen. Neka pozitivna energija me obdaja, ko si ob meni. Tega se ne da opisati, pa tudi nobeno bogastvo ne preplača teh občutkov.

			– Zelo sem ti hvaležna, Jan, da me tako ceniš. Veš, le težko si predstavljam tvoje občutke, ker sem živela drugače. Tudi če sva z mamo živeli v pomanjkanju, naju je kljub temu povezovala velika ljubezen. To so občutki, ki jih morda ti ne boš mogel občutiti. Oh, kako pogrešam mamo. Vendar si mi to praznino zapolnil ti, moj dragi. Ne samo, da te neizmerno ljubim, prinesel si mi še nekaj več, kar bi hotela vedno deliti s tabo. Veliko spoštovanje, srečo in seveda ljubezen.

			– Tudi jaz bi rad, da bi za vedno ostala z mano. Vem, da si neizmerno želiš opravljati svoj poklic. Lahko bi se zaposlila v Mariboru na UKC-ju. V mojem stanovanju je dovolj prostora za naju oba. Tako bi bil srečen, ko bi zares zaživela, kot kadar sva bila kdaj skupaj v njem. Postalo bi najin dom. V Mursko Soboto, v tvoje malo gnezdece, pa bi občasno odpotovala in uživala tudi v lepotah Prekmurja. Tako rad bi še bolje spoznal vaše kraje, ki so neizmerno lepi.

			– Zelo sem ti hvaležna in z veseljem bi sprejela tvojo ponudbo. Tako bi lahko bila zmeraj s teboj. Spoznala sem, da si čudovit fant in zato si želim samo tebe. Tudi v UKC-ju imam odlične možnosti za zaposlitev. Morda bi pa ob delu nadaljevala študij. Zato bi se raje zaposlila v Mariboru. Vendar je vsakodnevno potovanje iz Murske Sobote zelo naporno. Zato sem nekaj časa razmišljala, da bi se preselila v mesto, kjer je mogoče združiti moje delo z nadaljnjim šolanjem. Razmišljala sem tudi o tujini. Dunaj me je vedno zanimal. Sedaj, ko sem spoznala tebe, pa je vse drugače. Z veseljem bi se preselila k tebi.

			– Večjega veselja in sreče si ne morem želeti. S tabo živeti, te ljubiti in doživljati najlepše trenutke. To je zame neizmerna sreča. Nudil bi ti vse, kar si želiš. Tudi če bi bilo stanovanje premajhno za naju, bi se lahko preselila v hišo, ki jo imam na obronkih Pohorja. Nisem te hotel obremenjevati z materialnimi dobrinami, saj vem, da ti ne pomenijo veliko. Vendar ti moram povedati nekaj, kar moraš vedeti. Kot sem ti omenil, je naša firma zelo velika. Nastala je iz tajkunskih poslov, v času tranzicije naše države. Oče in mati sta jo skupaj s še drugimi partnerji neizmerno hitro razširila na vse strani sveta. Imamo zaposlenih čez 500 sodelavcev, širom po svetu. Posli neizmerno dobro tečejo. Zaradi lažjega poslovanja smo firmo razdelili na tri hčerinska podjetja. Vsak od nas je lastnik in direktor enega. Tako tretjina celotne firme pripada meni, katere direktor in lastnik sem. Pa tudi v naši skupni firmi se predvideva, da bom jaz nekega dne prevzel vse posle. Vendar ne želim, da bi te s tem obremenjeval. Prav zato ti o tem nisem govoril, saj sem se bal, da bi me zavrnila. Tudi sedaj se bojim tega. Vendar sem ti resnico moral povedati.

			– Nekako sem slutila to. Ni mi vseeno, saj se ob tebi počutim nekako nebogljeno. Saj veš, da ne maram bogastva. Vendar si me ti, moj dragi Jan, očaral in v tebi sem spoznala drugo bogastvo. To je tisto bogastvo, kot si rekel, ki se ga ne da preplačati. To je ljubezen. Če me sprejmeš tako, kot sem, me nič ne moti. Vendar si želim, da najino življenje ne bi skrenilo s poti in bi bogastvo prevladalo.

			– Ne, nikakor ne. Svoje delo bom opravljal tako, da te ne bom obremenjeval. Posle bom razdelil tako, da bom še vedno lahko veliko s tabo. Tudi sedaj, v času mojega študija, je funkcioniralo. Prosti čas bova preživela skupaj. Potovala bova, spoznavala lepote narave, našo lepo deželo in še druge. Družila naju bo glasba in ljubezen do lepote ter notranjega bogastva. Morda nama bo tudi kapital, ki ga imam, pomagal na poti do uresničevanja teh vrednot.

			– Se strinjam s tabo. Naj kapital služi samo za uresničitev najinih skupnih vrednot. Vesela bom, če še naprej ostaneva v tvojem prelepem stanovanju v Mariboru. Za naju je dovolj veliko.

			– V najinem stanovanju je od sedaj naprej vse, kar je moje, tudi tvoje.

			– Ne, Jan. To ne bo šlo. Ne morem kar nekaj sprejeti.

			– Ne misli, da te hočem na neki način podkupiti. Želim samo, da imaš neko varnost in občutek, da sva enakovredna partnerja, ki ju povezuje neizmerna ljubezen. Zato lahko stanovanje urediš, kot ti najbolj ustreza. Saj vem, da ga morava nekoliko preurediti, če se boš preselila k meni v Maribor.

			– Zelo sem ti hvaležna in se že veselim najinega skupnega življenja.

			– Tudi jaz si to močno želim. Ko se bova vrnila v domovino, bova o tem razmislila. Želim si pa tudi, da bi spoznala moje starše.

			– Zelo rada bi spoznala srečne starše, ki imajo tako čudovitega sina.

			– Tudi jaz si močno želim, da jih spoznaš. Vendar te moram opozoriti, da morda odnosi niso tako topli. Boš videla in spoznala, da bo tekel pogovor samo o poslu. Vendar naj te ne moti. Tako pač je. Hočem samo, da te moja mama sprejme. Oče je popolnoma drugačen. Mati pa je nekoliko arogantna. Žal mi je, da moram tako reči za svojo mater. Toda tako pač je. Hočem, da si pripravljena. Kot tudi ne želim, da bi bila razočarana. Zato ti pravim resnico. Če boš spoznala, da to ni zate, te ne želim obremenjevati. Midva sva samostojna in nisva odvisna od najine družine. Morda pa bo drugače, in ko bo mati spoznala, kako čudovito dekle si, te bo morda sprejela.

			– Naj se zgodi, kakor mora. Vsekakor želim spoznati tvojo družino. Kar koli že bo, bom pripravljena. Hvala, da si me opozoril na to. Vendar me drugo ne zanima, samo ti, moj dragi, in najina ljubezen.

			– Hvala, moja draga. Pa nazdraviva na najino skupno pot.

			– Na zdravje, moj dragi Jan.

			– Na zdravje, ljubezen moja.

			Kosilo je ob prijetnem pogovoru hitro minilo. Nato sta nadaljevala pot po tej znani ulici. Pot ju je zanesla v trgovine in butike, kjer sta nakupila nekaj oblačil znanih modnih oblikovalcev. Jan je vedel, katera oblačila Angelika zelo ceni. Zato ji je nekaj teh tudi kupil.

			– Dragi moj, ne vem, kako naj se ti zahvalim za vse te prečudovite obleke. Saj ti ne bi bilo treba zapravljati denarja.

			– Ne skrbi, Angelika. To je najmanj, kar lahko storim zate. Denar ni pomemben. Ti mi pomeniš mnogo več. Presrečen sem, ko te vidim v teh prečudovitih oblekah, ki se še posebej prilegajo tvoji lepoti.

			– Oh, hvala ti. Pridi, da te poljubim.

			– Z veseljem, draga moja.





TRETJE POGLAVJE


			Lepi poletni dnevi v Barceloni in njeni okolici so hitro minili. Angelika in Jan sta spet doma in občutki sreče ju še vedno obdajajo. Doživ-

			ljala sta lepe trenutke, ki jih Angelika nikoli ne bo pozabila. Še nikoli v življenju ni občutila tako velike sreče, še nikoli v življenju ni videla toliko lepega.

			Danes je velik dan. Angelika bo spoznala Janove starše, čaka še samo Jana, da pride po njo. Čaka ga doma, v svojem stanovanju v Murski Soboti. Vse je postorila, da bi na Janove starše naredila najlepši vtis. Zanje je kupila malo pozornost. Saj ve, da imajo vsega na pretek, vendar je mala pozornost lahko veliko vredna. Oblekla je prečudovito obleko, ki ji jo je Jan kupil v butiku v Barceloni. Obleka ji lepo pristaja in je izdelek znanega dizajnerja.

			Angelika nestrpno čaka na Jana. Pravkar jo je poklical, da je že na poti in bo kmalu prispel.

			– Živijo, draga moja. Kmalu bom prispel, sem že na avtocesti v bližini Murske Sobote.

			– Pozdravljen, moj dragi. Že se veselim in te nestrpno čakam.

			– Prav, se vidiva kmalu.

			– Ok, čao.

			Angelika je postajala vse bolj nemirna. Porajale so se ji misli, kako bo, ko bo srečala predvsem Janovo mater. Nekoliko strah jo je, saj ji je Jan omenil, da zna mati biti nekoliko nepredvidljiva. Pa vendar jo je potolažil s tem, da bo do nje gotovo drugačna, ko bo videla, kakšno dekle je Angelika.

			Jan je že prispel na dvorišče pred blok. Parkiral je avtomobil in Angelika mu je že prihitela nasproti. Planila mu je v objem in ga močno stisnila k sebi. Tudi Jan jo je objel in poljubil. Nekaj časa sta tako ostala in Angelika je spet občutila srečo, začutila je nežne Janove roke, ki so jo objemale, nato je spregovoril Jan:

			– Tako vesel sem, draga moja, da te spet lahko objamem. Šele en dan je minil, pa sem te že tako pogrešal.

			– Tudi jaz sem te močno pogrešala. Sedaj si tu in spet sem neizmerno srečna.

			– Tudi jaz sem vesel, da bova danes skupaj preživela lep dan in da boš spoznala moje starše.

			– Zelo sem že nestrpna. Malo me je strah, ker ne vem, kako me bodo sprejeli.

			– Ne boj se, Angelika. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, midva ostaneva trdno skupaj. Za srečo s tabo sem se pripravljen odpovedati tudi svojim staršem, če te ne bi sprejeli. Ti mi pomeniš veliko več kot vse, kar me veže z njimi. To je pa samo denar in bogastvo. S tabo imam veliko večje bogastvo kot tisti denar in prestiž.

			– Oh, hvala, da me tako ceniš. Nekoliko lažje mi je. Pridi z mano, da se pripravim in vzamem nekaj stvari. Za starša sem kupila malo pozornost, saj ni veliko, je pa od srca. Saj vem, da imata vsega na pretek.

			– Ne bi bilo treba. Vendar je to tvoja odločitev in morda je prav tako. Zame je glavno, da sem spet pri tebi. Tako vesel sem vedno, ko vstopim v tvoj mali dom. Tako prijetno je v njem.

			– Prav, pa pojdiva, saj vidiš, da se zavese stanovalcev bloka spet odgrinjajo in radovedni pogledi naju spet spremljajo. To je bilo vedno tako, sedaj pa je še bolj. Že vedo, kdo si ti, Jan. Nekako jim je uspelo izvedeti, kdo si, in seveda veliko ljudi pozna vašo firmo, saj je tudi veliko Pomurcev povezanih z njo, ali celo zaposlenih pri njej. Zato se govori veliko o naju in še posebej o meni. Pa naj govorijo, meni je pomembno samo, da si ti z mano.

			– Ljudje bodo vedno iskali teme za razne trače. Še posebej, ko gre za našo družino, ki je povezana z veliko kapitala. Medtem ko sva bila na počitnicah, so v znani trač reviji objavili nekaj zanimivih informacij o meni in tebi. Ne boj se, nič ni slabega. O tebi so zapisali same dobre stvari. Boš videla, že naslovnica je zelo zanimiva.

			– Le kaj so lahko zapisali o meni, ko pa me nihče ne pozna? je dejala Angelika.

			– Pridi, ti bom zgoraj v stanovanju pokazal. Imam link na internetno stran, da si ogledava.

			– Prav pa pojdiva, zelo me že zanima.

			Z Janom sta vklopila računalnik in že sta obiskala strani, povezane z naslovnicami. O Janovi družini in firmi se je vedno kaj pisalo, pa ne zmeraj le dobro, saj so v preteklosti bili povezani s sumljivimi posli. Vendar Jan ni imel nič pri tem. Je že mlajša generacija, vendar pa je kljub temu zelo zanimiv za trače, še posebej sedaj, ko ima novo ljube-

			zen. Ko tako brskata po straneh, kmalu najdeta zanimive naslove, kot na primer: »Pepelka našla novodobnega princa,« in »Lepotica in umetnica, zaljubljena v novodobnega barona mlajše generacije,« in še, »Sin znane tajkunske družine zaljubljen v lepotico iz Murske Sobote,« in še nekaj takih naslovov sta našla na spletu.

			– Kaj praviš na to, draga moja?

			– Kaj naj rečem, nekoliko nenavadno je zame, saj nisem nikoli bila na naslovnicah, razen na lokalnih, ko so me predstavljali kot nadarjeno študentko, in seveda v povezavi z mojim raziskovalnim delom na fakulteti. Malo me je strah tega pompa. Še posebej, ko sem opazila nekaj najinih slik.

			– Vem, da ti je nelagodno. Vendar se boš na to morala pripraviti, saj bodo sedaj še več pisali o naju. Naj te ne skrbi. Naša pravna služba skrbno bedi nad besedili v člankih. Če bi bilo objavljenega kar koli žaljivega ali neprimernega, takoj reagirajo.

			– Prav, naj pišejo, kar hočejo. Mene zanimaš samo ti, Jan. Imam te neizmerno rada, zato mi je vseeno, kaj bodo pisali. Za ceno moje ljubezni sem pripravljena iti tudi skozi to.

			– Ti si res pravo dekle, Angelika. Najbolj srečen sem, da najina ljubezen lahko kljubuje vsem tračem. Včasih je kar zanimivo brati kaj o sebi. Včasih tudi prija, še posebej, če je dobro napisano. Tudi za to je poskrbljeno, saj imajo nekateri novinarji tudi korist od tega.

			– Kako to misliš, Jan?

			– Po pravici povedano, a naj ostane med nama, te prosim.

			– Saj veš, da ne bom z nikomer razpravljala o tem. Ljudje so nevoščljivi in potem bi se trači raznesli še naprej po Murski Soboti.

			– Prav, naj ti povem, da naša firma dobro plačuje nekatere novinarje, da objavljajo članke, ki so nam v prid.

			– Misliš, da je to prav? Ali ni v Sloveniji tako, da so novinarji neodvisni pri svojem pisanju?

			– Da, draga moja, je tako. A korupcija je prisotna vsepovsod. Celo do najvišjega vrha v državi gre. Le močni in bogati so privilegirani. Če si med njimi, si na boljši strani. Žal pa ne vedno na pravi. To sem spoznal, a ne morem prestopiti na drugo stran. Tako sem bil rojen in sem odraščal v takem okolju. Toda vedi, ni mi bilo vedno lahko. V sebi sem vedno nosil in še nosim vse to kot nekakšen greh, ki me spremlja. Vendar sem se odločil, da bom del svojega premoženja namenil tudi ljudem, ki so pomoči potrebni. Že sedaj, skrivaj, nakazujem nekaj svojega kapitala dobrodelnim organizacijam. V bodoče bom namenil še več denarja pomoči potrebnim.

			– Hudo mi je, moj dragi, ko pomislim, v kakem položaju si. V tebi je tisti del človeške plati, ki je »dober«. Rad bi se otresel tega izvirnega greha, ki si ga podedoval po starših, a vem, da druge poti skoraj ni. Ostane ti samo ta pot, in moraš jo nadaljevati, da na njej najdeš pravi cilj, ki te bo osrečil. Zato je prav, da nameniš nekaj bogastva tudi revnim. Vsekakor te bom pri tem podpirala, saj vem, kako je živeti v revščini, ko včasih nimaš denarja niti za topel obrok. Vse to sem preživela, pa vendar sem vedno našla še kakšen drobiž, ki sem ga darovala revežem.

			– Vem, Angelika, da imaš plemenito srce. Zato sem prepričan, da bova skupaj nekega dne storila tudi veliko dobrega, prav s tem bogastvom, ki so ga nagrabili moji. Naj bo, kakor je. Želim samo, da me razumeš, in če si pripravljena, lahko greš z mano na to pot, ki bo včasih naporna, a vendar zanimiva.

			– Vsekakor, moj dragi, želim biti del tvojega življenja in vesela bom, če boš ti del mojega. Nekaj časa bo trajalo, da se navadim nanj.

			– Nič zato. Trenutno šteje samo najina ljubezen in najino življenje, ki ga bova uredila tako, kot bova midva hotela in ne kot drugi hočejo. Kapital bo pa ključ do najinih ciljev. Pridi, da te objamem, te stisnem k sebi, čutim tebe, tvoj dih, tvoje bitje srca. To je bogastvo, to je sreča in noben kapital tega ne more preplačati.

			– Prav, moj dragi, z veseljem te objamem in poljubim, saj te imam neizmerno rada. Pa naj se zgodi, kar se mora.

			Njuni objemi in poljubi so trajali še nekaj časa in bila sta v svojem svetu ljubezni.





*


			Angelika in Jan se počasi približujeta prečudovitemu zaselku na obronkih Pohorja, kjer je že od daleč videti prečudovito posest in vilo, ki se bohoti v lepi naravi. Opoldansko sonce sije na vilo, ki se blešči v soncu kot kak dvorec. Že sta se pripeljala čisto blizu. Angelika je vse bolj vznemirjena in srce ji bije vedno hitreje. V sebi čuti nemir in strah, kako bo, ko bo stopila pred Janove starše. Jan opazi Angelikino zadrego in jo rahlo poboža po licu, rekoč:

			– Ne boj se, Angelika. Vse bo v redu.

			– Upam, da bo. Malo me je strah, kako me bosta sprejela tvoja starša.

			– Skupaj bova in naj se zgodi kar koli, ti bom stal ob strani.

			– Hvala, moj dragi. Res te neizmerno ljubim.

			– Tudi jaz tebe.

			Počasi se odpro težka vhodna vrata in Jan zapelje na veliko dvorišče, ki je obdano z visokim obzidjem in vsepovsod je videti video nadzor. Jan zapelje še naprej in velika vrata se zapro. Zdi se, kot da sta stopila v popolnoma nov svet. Prečudovita zgradba v moderni arhitekturi se bohoti. Na velikem dvorišču pred zgradbo so parkirani luksuzni avtomobili. Ob zgradbi je velik plavalni bazen in nekoliko naprej teniško igrišče. Vse skupaj obdaja prelep park in moderne skulpture. Res je kot v pravljici.

			Jan zaustavi in parkira vozilo na prav njemu namenjeno mesto. Angelika še nekaj časa strmi in kot da ne upa izstopiti iz avtomobila. Vse se ji zdi nekako čudno. Ni navajena takega prestiža.

			Jan izstopi iz avta, se odpravi na drugo stran odpret vrata avtomobila ter pospremi Angeliko proti odprti terasi ob hiši, kjer jima že

			prihajata naproti oče Jože in mati Elza. Najprej pristopi mati in Angelika ji poda roko, se rahlo prikloni in pozdravi, rekoč:

			– Pozdravljeni, spoštovana gospa. Jaz sem Angelika in me veseli, da sem vas spoznala.

			– Pozdravljena, Angelika. Jaz sem Elza in me lahko kar kličeš po imenu. Mi se vsi kličemo po imenu. Tudi Jan mi reče Elza in ne mama. To nekako bolj spada v naš poslovni svet.

			– Hvala, gospa.

			Kmalu za tem pristopi tudi oče in Angelika mu poda roko ter se predstavi.

			– Pozdravljeni, gospod. Jaz sem Angelika in me veseli, da sem vas spoznala.

			– Pozdravljena, Angelika. Tudi mene veseli, da sem te spoznal. Jan mi je že veliko dobrega povedal o tebi. In prav ima. Res si zelo lepa. Tudi meni lahko rečeš kar Jože.

			– Hvala, gospod.

			– Pridita kar naprej. Kmalu bo kosilo nared. Naša pridna kuharica Nataša nam pripravlja same dobre stvari.

			Po predstavitvi z Jožetom je Angeliki bilo nekoliko lažje. Opaziti je bilo neko toplino, medtem ko je Elzin hladni pogled pustil pri Angeliki nekoliko nelagodja. Toda Angelika je bila pripravljena na to, saj je Janov opis njegove matere podal predhodno popolno sliko.

			– Lepo hišo imate, je dejala Angelika.

			– Da, hvala, da ti je všeč, je dejal Jože.

			– Jan, popelji Angeliko po našem posestvu in ji pokaži še kaj.

			– Bom, oče!

			– Prav, imamo še nekaj časa do kosila. Čez pol ure se dobimo v jedilnici. Do takrat pa se imejta lepo.

			– Hvala, gospod Jože. Zelo se veselim, da lahko vidim lepote tega prečudovitega posestva.

			– Je že prav, je dejal Jože.

			Jan je prijel Angeliko za roko in jo popeljal, da bi ji pokazal lepote tega prelepega objekta. Medtem ko jima je Jože pomahal in se toplo nasmehnil, Elza ni spregovorila več niti besede. Le njen hladen pogled je povedal vse.

			Jan je Angeliko najprej popeljal po čudovitem parku, ji razkazal ribnik, teniško igrišče in prelepo okolico. Nato jo je popeljal po hiši, v kateri je bilo 15 sob in ostalih prostorov. Vse opremljeno v stilu in z zelo dragimi materiali, kot so marmor, afriški les in žlahtne kovine. Angelika je bila navdušena in prevzeta nad lepoto.

			– Tako, Angelika, sedaj pa ti pokažem še naslednje prostore, ki so samo moji. Seveda, ko sem doma. Tu sem sicer zelo redko, saj se večino časa zadržujem v stanovanju v Mariboru. Občasno sem pa v svoji hiši, ki je od tu oddaljena dobre tri kilometre. Če hočeš, te popeljem po kosilu, da si jo ogledaš. V njej sedaj stanuje naš hišnik, da ni prazna, pa tudi bolj varno je.

			– Prav, z veseljem, Jan.

			– Pridi, vstopi v moje prostore.

			Angelika je plaho stopala za Janom, ko jo je popeljal v čudovit apartma. Tu ni bilo toliko dragega kiča kot v ostalih prostorih. Preprosto, moderno pohištvo in nekaj umetniških slik je krasilo te prostore.

			– Zelo lepo imaš tu, Jan. Skoraj tako kot v stanovanju v Mariboru.

			– Ja, tako mi je bolj všeč, nekako bolj normalno je. Saj sama veš, da tako kot ti ne maram kiča. Tako mi je povsem dobro.

			– Res je, Jan. Tudi meni je bolj všeč preprostost in uporabnost. S poceni materiali in z nekoliko kreativnosti je mogoče ustvariti veliko lepega. Glej, tudi klavir imaš! Joj, kako je lep! Bel klavir, o tem sem vedno sanjala.

			– Da, res je lep. Žal ga bolj malo uporabljam. Tistega v stanovanju v Mariboru uporabljam nekoliko več, ko imam seveda čas.

			– Lahko malo zaigram?

			– Z veseljem, Angelika! Le daj. Vedno, ko te vidim za klavirjem, kako igraš in uživaš v glasbi, me prevzame. Tako lepa si, ko tvoji prsti drsijo po tipkah.

			Angelika se je usedla za klavir in tiho začela igrati znano pesem. Zaprla je oči in uživala v glasbi. Jan jo je gledal in tudi on užival v glasbi in od sreče skoraj zajokal. Ko je Angelika zaključila s pesmijo, je Jan stopil do nje, jo nežno stisnil k sebi in jo poljubil.

			– Draga moja, to so vedno magični trenutki, ko ti zaigraš. Moja največja želja je, da bi bilo še več takih trenutkov.

			– Tudi jaz sem srečna, ko sem s tabo in ko lahko zaigram samo za tebe.

			– Hvala, Angelika. Tako rad bi še užival v tem trenutku. Toda čas naju priganja. Morava na kosilo. Naša mama nerada čaka. Po kosilu pa lahko nadaljujeva, če hočeš, tudi v moji hiši. Tudi tam je klavir. Tistega je potrebno preizkusiti, saj je popolnoma nov in ga sam tudi še nisem dosti igral. Ni bilo časa.

			– Prav, moj dragi. Pojdiva, da naju ne bodo čakali.

			– Še en poljub mi daj, pa lahko greva.

			– Z veseljem, je dejala Angelika.

			Jan je Angeliko popeljal proti razkošni jedilnici, kjer sta za veliko mizo, vsak na svoji strani, že sedela Jože in Elza. V jedilnici sta že čakali kuharica in hišna pomočnica, da postrežeta kosilo. Angelika in Jan sta sedla vsak na svoj prostor in večhodno kosilo se je začelo. Angeliki je bilo zelo nelagodno, saj ni bila vajena takih situacij, še posebej pa ji je bilo nelagodno zato, ker je imela občutek, da jo Elza nenehno opazuje.

			Kosilo je bilo odlično pripravljeno in po kosilu so se napotili na teraso, kjer je bila postrežena kava, in pecivo. Medtem ko so pili kavo, je Jože spregovoril:

			– Angelika, kako ti je teknilo kosilo?

			– Odlično, gospod. Hvala in vsa pozornost vašim kuharicam.

			– Me veseli, da ti je prijalo. Zanima me pa tudi, kako je bilo v Barceloni in njeni okolici.

			– Zelo lepo je bilo. Barcelona je res lepo mesto in hvaležna sem Janu, da me je popeljal na tako lep kraj. Vedno sem si želela videti lepote tega katalonskega mesta.

			– Me veseli, da ti je bilo všeč. Naša družina je že nekajkrat potovala v Barcelono. Tudi sam sem že večkrat bil tam, tudi poslovno. Vedno znova me je fasciniralo to prelepo mesto.

			– Prav imate, gospod.

			– Sedaj bi pa za trenutek rad govoril s tabo, Jan. Nekaj poslovnih stvari se morava dogovoriti. Če imaš za trenutek čas, bi stopila v mojo delovno sobo, saj morava pregledati neke dokumente.

			– Seveda, oče, sedaj je že čas, da začnem tudi jaz spet nekaj delati. Bil sem dolgo odsoten.

			– Ni nič hudega, Jan. Vse je potekalo kot mora. Samo za neke dokumente gre. Ali dovoliš, mlada gospa, da za trenutek odpeljem Jana.

			– Z veseljem, gospod, saj vem, da delo ne čaka.

			– Prav, vidve z Elzo pa se lahko še kaj pogovorita.

			Jan in Jože sta odšla. Angelika je tiho sedela na naslonjaču nasproti Elzi. Elza jo je še naprej tako očitno gledala, da je Angeliki spet postalo nelagodno. Da bi prekinila to situacijo, je vljudno vprašala Elzo:

			– Gospa, kako pa je vam bila všeč Barcelona, takrat ko ste bili tam?

			– Kar v redu, je Elza hladno odvrnila.

			Za nekaj časa je spet nastala tišina. Angelika je opazila, da Elza ni preveč zgovorna in da njeni pogledi ne obetajo nič kaj dobrega. Želela si je, da bi se Jan in Jože čim prej vrnila in prekinila nelagodno situacijo. Po nekaj trenutkih pa je Elza spregovorila:

			– Lepa obleka. Vidim, da imaš dober okus.

			– Hvala, gospa, tudi meni je všeč.

			– Ali ti jo je naš fant kupil?

			Angeliko je spreletelo po celotnem telesu. Kaj neki hoče Elza? Tiho je spregovorila.

			– Da, gospa, Jan jo je kupil.

			– Verjetno je bila draga?

			– Ni bila poceni. Jan jo je hotel na vsak način kupiti, ko je videl, da mi je bila všeč. Tudi sama bi si jo kupila.

			– Kako bi si ti lahko kupila tako obleko, saj si vendar revna?!

			Angeliki je postalo še bolj nelagodno. Čutila je, kako ji srce hitreje bije. Hudo ji je, pa vendar ne želi, da jo Elza ponižuje. Tiho ji odgovori:

			– Veste, gospa, cel čas študija sem delala preko študentskega servisa, nisem zapravljivka in sem si prihranila kar nekaj denarja. Zato bi si jo tudi sama lahko kupila. Čeprav sem revna, kot vi temu pravite, imam veliko lepih oblek.

			– Kaj pa ti veš, kaj je lepo. Če ne bi spoznala našega fanta, še iz Slovenije ne bi prišla. Mislim, da ga je to potovanje kar drago stalo.

			– Oprostite, gospa, potovanje sem si sama plačala. Ne želim, da sem komu kaj dolžna. Sicer pa vas prosim, da me ne ponižujete.

			– Kako pa misliš, da se boš kar prikradla v našo družino in uživala ter zapravljala naš denar.

			– Prosim vas, gospa, ne govorite takih stvari. Saj ne želim ničesar od vas. Pred kratkim sem naredila magisterij in bom začela z delom. Nisem od nikogar odvisna in tudi ne bom.

			– Kaj si pa misliš ti, da mi boš še ugovarjala. Predrznost pa taka. Ti se ne moreš primerjati z našim fantom.

			Angelika je bila čisto na robu solz. Hudo ji je bilo. Želela si je samo, da bi se Jan čim prej vrnil. Da jo čim prej odpelje nekam vstran od te ženske. Pa vendar je še zbrala toliko poguma, da je tiho odgovorila:

			– Gospa, z nikomer se ne želim primerjati. Pa tudi od vas ničesar ne želim. Jana sem spoznala, ko sploh nisem vedela, da ste vi in vaša družina poslovni ljudje. Prijateljstvo naju je družilo že zelo dolgo.

			– Seveda, samo denar in bogastvo te zanima. Take ste vse tako imenovane »lepotice«. Mislite, da s svojo lepoto in pretkanostjo lahko obračate premožne in lepe fante, kot je naš Jan. Ne govori mi, tudi ti si ena od tistih, ki iščejo boljše življenje.

			– Prosim vas, gospa, ne žalite me več. Še enkrat vam rečem, da nočem ničesar, kar si sama ne bi mogla zaslužiti. Res nisem bogata. Ampak zame bogastvo ne pomeni denarja in prestiža. Poznam drugačno bogastvo, ki pa ga ne more preplačati noben denar in materialne dobrine.

			– Daj ne govori, kaj pa ti veš, kaj je bogastvo. Nimaš pojma, kaj vse stoji za tem imperijem, ki smo ga zgradili, in naš fant bo nekega dne vse to podedoval. Vendar bo potreboval nekoga na svoji strani, ki ima nekaj pojma o poslovnem svetu. Ti nisi ta, saj ne moreš ničesar doprinesti, razen tvojih tako imenovanih »moralnih« pridig.

			Angelika ni odgovorila ničesar več. Tiho je sedela in po licu so ji pritekle solze. Želela si je, da Jan čim prej pride. Elza pa se je zmagoslavno nasmihala. Saj je dosegla to, kar je hotela. Ponižati Angeliko. K sreči sta kmalu prišla Jan in Jože ter opazila, da Angelika joka. Jan je pristopil k njej in jo ves zaskrbljen vprašal:

			– Kaj je, Angelika? Je kaj narobe?

			– Ne morem ti povedati, Jan. Zelo hudo mi je. Prosim, odpelji me domov.

			– Kaj je bilo spet? je Jan vprašal Elzo.

			– Kaj pa misliš, da je bilo. Misliš, da jaz lahko toleriram, da se družiš s tako poceni punco.

			– Kaj je, mama, s tabo? Saj Angelike niti ne poznaš. Še nikoli v življenju nisem spoznal take punce, kot je Angelika. Zakaj mi ne privoščiš sreče, mama? Zakaj moraš vse pokvariti?

			– Fant, želim te samo zaščititi pred takimi, ki hočejo naše bogastvo.

			– Samo bogastvo in denar. Mama, razumi vendar, da Angeliko neizmerno ljubim. Prosim, privošči mi to srečo. Do sedaj si se vedno vmešavala v moje življenje. Zakaj počneš to še naprej, ko sem končno lahko srečen?

			– Kaj pa ti veš, kaj je sreča. Sedaj, ko te je premamila ta ničvrednica s svojim šarmom in lepoto, si popolnoma zmeden. Pozabljaš na to, kje je tvoje mesto.

			– Kaj govoriš, mama. Saj vem, kje je moje mesto. Gotovo ne tu pri tebi. Ne boš mi uničila življenja. Angeliko neizmerno ljubim in ne bom prenašal tega, da jo boš žalila. Pridi, Angelika, pustiva jo v njenem bolnem svetu. Adijo tudi tebi, oče. Midva se lahko slišiva in srečava v podjetju. Tu naju ne boste kmalu videli.

			– Jan, oprosti. In tudi ti, Angelika. Jaz vama ne želim nič slabega. Samo prosim, Jan, vrni se še. Ti, Elza, drži svoj gobec. Vedno počneš zgago in zdrahe. Pusti fantu, da je srečen.

			– Tako kot ti. Če ne bi bilo mene, ne bi imeli tega bogastva. Kdo pa te je cel čas usmerjal, da smo dosegli to, kar imamo.

			– Molči, Elza, saj si nemalokrat naredila tudi zgago v poslovnem svetu. Saj veš, da sem firmo prav zaradi tebe že nekajkrat moral reševati. Sedaj pa nehaj, prosim.

			– Da, tudi tebe je prevzela ta lepotica. Saj vem, da bi stekel za vsakim mladim krilom.

			– Prosim, nehaj! Pridita, gremo ven. Pustimo jo, ne vem, kaj ji je spet.

			– Saj veš, oče, da ne prenese, da imam jaz dekle. Še vedno je vse uničila, ko sem hotel, da bi bil srečen. Hvala ti, oče, tebi še vedno zaupam. Vendar, sedaj vaju zapuščam.

			– Hvala vam, gospod, da ste pomagali v nelagodni situaciji. Zelo mi je žal, da je do tega prišlo. Nikakor nisem hotela, da bi prišlo do nesoglasij v vaši družini.

			– Oprosti, Angelika. Zelo mi je žal. Morda se bo nekoč situacija umirila. Do takrat pa vama želim, da uživata in sta srečna. Pridi, Angelika, da ti stisnem roko. Prosim te, ne obupaj, saj je Jan v redu fant.

			– Vem, gospod Jože, da je Jan fant, ki ima srce, in zato ga ljubim in ne zaradi denarja.

			– Vem, vem, Angelika. Pojdita in pozabita na ta dan. Naj vaju vodi ljubezen in spoštovanje.

			– Vi, gospod, ste tako dobri. Hvala vam. Morda se še kdaj srečamo, vendar zaenkrat samo mi trije. Z gospo Elzo se vsaj nekaj časa ne morem več pogovarjati. Hudo me je prizadela.

			– Oprosti še enkrat, Angelika.

			– Ah, saj sem oprostila tudi gospe Elzi, vam pa nimam kaj. Saj ste zelo dober človek. Zelo ste podobni Janu.

			– O, hvala, vem, da sva si z Janom podobna.

			– Prav je, oče. Oprosti, midva bova šla in slišiva se med tednom. Mamo pa pustimo za nekaj časa, morda se bo pomirila.

			– Adijo, Jan in Angelika. Lepo se imejta in pozabita na vse to, je dejal Jože.

			Jan in Angelika sta se usedla v avtomobil in se hitro odpeljala, samo da se čim prej rešita in uideta Elzini hudobnosti. Angelika si je pokrila obraz z rokami in neutolažljivo jokala. Dolgo se je skušala zadrževati, sedaj pa ni več šlo. Iz nje je planil neustavljiv jok. Bila je hudo prizadeta in po krivici zaničevana. Jan je ustavil avto na robu cestišča, objel Angeliko ter jo močno stisnil k sebi. Tako objeta sta oba jokala. Ko se je Angelika malo umirila, ji je Jan podal robec, da si je obrisala solzne oči. Smaragdne oči so ga žalostno pogledale. Oblite s solzami so bile še bolj zelene in bleščeče. Tudi Janu je bilo neizmerno hudo.

			– Oprosti, Angelika, da sem te peljal k tej stari coprnici. Nisem vedel, da bo tako hudo. Zelo mi je žal, da te je tako poniževala. Kaj lahko storim, da popravim najino zaupanje?

			– Nič nisi ti kriv, Jan. Hotel si le dobro. Saj ti je vendar mati. Upal si, da se bo dobro izteklo. Pa se žal ni.

			– Res sem upal, da ne bo delala take scene. Mislil sem, da jo je po teh letih vseeno srečala pamet. Izgleda pa, da je vse hujše z njo.

			– Imam občutek, da je tvoja mama zelo bolna. Mislim, da ima neke psihične motnje, za katere jaz na prvi pogled ne morem vedeti. Vsekakor bi bilo potrebno, da se zdravi, drugače bo z leti vse huje z njo. Zato ji vse oprostim, ker vem, da je bolna. Vendar je nočem kmalu videti.

			– Hvala ti, draga moja, kljub temu da te je tako hudo prizadela, imaš še vedno spoštovanje do nje in ji oprostiš njeno dejanje. Da, prav imaš. Že pred leti se je zdravila zaradi psihične bolezni. Ima odličnega psihiatra in bi morala jemati zdravila, vendar mislim, da jih ta trenutek ne. Drugače ne bi tako reagirala, kot je.

			– Morate ji pomagati, Jan, drugače bo samo še huje z njo.

			– Kako naj ji, če odklanja zdravljenje. Vedno pravi, da ona ni neumna in da naj tisti psiho mojster kar sam tablete žre. Ona jih ne bo. Raje dober kozarec vina. To je njen odgovor in reakcija. Imeli smo že hude probleme z njo. Vendar nekako se je vse zakrilo. Nihče ni smel izvedeti, da mati boleha za hudimi depresivnimi motnjami, pa tudi shizofrenija ji je bila pred leti diagnosticirana. Še huje je bilo z njo. Pred leti smo jo poslali v Švico na zdravljenje. Res je nekaj časa po zdravljenju bilo v redu. Sedaj pa izgleda, da je vse huje.

			– Tako rada bi ti pomagala, Jan, še posebej pa njej. Le zdraviti se mora in redno jemati zdravila in spet bo vse dobro z njo.

			– Tako hvaležen sem ti, Angelika, da razumeš vse to, še posebej pa za tvojo modrost. Kaj bi brez tebe? Veš, zelo hudo mi je zaradi tega. Velikokrat sva z očetom morala prenašati njeno početje. Nekako se navadiš na to. Hudo pa je vseeno. Rad bi ji tudi sam pomagal. Vse je drugače, ko jemlje tablete in nima izpadov, takrat je kar v redu.

			– Lepo od tebe, Jan, da jo še vedno spoštuješ. Jaz svoje mame več nimam. Zelo jo pogrešam, kljub temu da sem morala precej svojega življenja posvetiti njej, da je lahko v takem stanju, kot je bila, živela normalno življenje. Zelo rada bi ti pomagala. Toda ne morem se vmešavati v vaše življenje. Vedno ti bom stala ob strani, če me boš potreboval. Sedaj pa te prosim, odpelji me domov. Potrebujem čas, da se umirim.

			– Ali ne bi šla v moje stanovanje in preživela preostanek dneva še naprej skupaj?

			– Zelo rada, vendar si želim samo malo distance od teh dogodkov. Prosim te, da mi daš nekaj dni, da premislim, kako naprej. Nočem te izgubiti, vendar hočem, da ti ne bi bila breme v tej situaciji.

			– Prosim te, Angelika, ne zapusti me. Zelo hudo mi je. Zelo težko mi je v takih situacijah. Tebi je drugače, ti si navajena hude stvari sama prenašati. Jaz sem bolj nestabilen v takih situacijah. Včasih sem bil zaradi takih stvari kot danes že na robu obupa. Razmišljal sem, da bi vse pustil in odpotoval nekam daleč stran. Odkar pa sem spoznal tebe, Angelika, pa mi je tudi v takih situacijah lažje. Že misel nate me pomiri. Zato te prosim, ostaniva skupaj vsaj ta dan.

			– Prav imaš, moj dragi. Zapeljiva se v Mursko Soboto. Preživiva popoldne v Prekmurju, nekoliko vstran od tega dogajanja. Poznam čudovit kraj v Prekmurju, kamor se lahko zapeljeva, uživava v naravi in za trenutek pozabiva na vse. Potem pa naju čaka moje malo stanovanje, kjer lahko v miru preživiva preostanek večera. Se strinjaš z mojim predlogom?

			– Z veseljem sprejmem tvoj predlog, samo da sem lahko s teboj. Tudi lepote Prekmurja imam zelo rad. Zvečer pa te povabim na turistično kmetijo, na pravo prekmursko večerjo. Tudi jaz poznam odlično turistično kmetijo tam pri vas. Nekoč smo s poslovnimi partnerji imeli tam srečanje.

			– Prav, moj dragi. Pa se zapeljiva tja, kjer naju ne bo nihče motil.

			– Hvala ti, draga moja. Pa pojdiva.

			Jan je že zapeljal na avtocesto proti Murski Soboti. Tudi Angelika se je nekoliko umirila in razmišljala o nadaljnjem življenju z Janom in kako bi mu lahko pomagala. Hudo ji je bilo zaradi Elze, ne toliko zaradi tega, ker jo je prizadela, temveč zaradi tega, ker je hudo bolna.





*


			Dogodek, ki se je pripetil na kosilu pri Janovi družini, sta Angelika in Jan skušala nekako pozabiti, in preživela popoldne v lepotah pomurske pokrajine. Angelika je Janu pokazala kraje na Goričkem, okolico kraja Grad, kjer je preživela nekaj časa pri teti v otroštvu, ko je njena mama zbolela. Spomini so jo spet vrnili v čas, ko ji je bilo hudo. Toda kljub temu so bili to lepi spomini. Pokrajina, ki se ji takrat ni zdela lepa in privlačna, saj je bila zaradi takratnih okoliščin tisti čas tam prisiljena preživeti. Sedaj se ji zdi ta prelepa pokrajina veliko lepša, še posebej, ko se človek zazre z goričkih hribov proti Murski Soboti, ki se kopa v zgodnjepoletnem soncu. Tudi Jan je bil navdušen nad lepotami pokrajine. Ob koncu dneva sta se zapeljala še do turistične kmetije v bližini, na večerjo.

			Ko tako sedita v prijetnem ambientu turistične kmetije, se jima pridružijo glasbeniki, ki so ves čas zabavali goste z glasbo iz Slovenije in Madžarske. Glasbeniki so pristopili in vprašali, ali jima lahko zaigrajo. Jan je z navdušenjem privolil, Angelika pa je gledala romskega glasbenika, ki je igral na violino. Takoj je prepoznala svojega prvega učitelja, ko je še kot otrok začela spoznavati prve korake v glasbi. Glasbeniki so odigrali lepo prekmursko pesem in Jan jim je dal zajetno napitnino. Angelika pa je še kar naprej zrla v enega od njih in ga nato nagovorila:

			– Pozdravljeni, gospod Geza. Jaz vas pa poznam.

			– Pozdravljeni, prelepa gospa. Tudi vi ste mi znani, vendar ne vem, od kod vas poznam. Ne vem kako, da se ne morem spomniti, kdo ste, saj take lepotice, kot ste vi, se ne more pozabiti kar tako.

			– Hvala za kompliment. Od takrat, ko sva se nazadnje srečala, je minilo že veliko let. Bili ste moj učitelj, ko sem začela igrati kitaro.

			– Se mi je zdelo, da je bilo nekako tako. Ali nisi ti Angelika, tista plaha deklica iz Murske Sobote, ki je negovala svojo bolno mamo?

			– Da, gospod, jaz sem ta Angelika. Zelo me veseli, da vas spet vidim po toliko letih. Tako hvaležna sem vam za vse, kar ste mi takrat dali.

			– O, hvala. Toliko let je že minilo. Ti si pa zrasla v prelepo damo. Tako sem srečen, da te spet vidim. Bila si najbolj nadarjen otrok od vseh, ki sem jih kdaj učil. Ali še igraš kaj?

			– Da, včasih skupaj z mojim prijateljem Janom zaigrava. Naj vam ga predstavim, to je Jan.

			– Pozdravljen, gospod Jan, jaz sem Geza. Me veseli, da sem vas spoznal. Res ste velik srečnež, da imate Angeliko. Saj ne vem, ali vam je prijateljica ali kaj več.

			– Hvala, gospod Geza. Tudi mene veseli, da sem vas spoznal. Res sem srečen, da sem lahko v Angelikini družbi. Angelika mi pomeni veliko več kot samo prijateljstvo. Zame je vir življenja in neizmerno jo ljubim.

			– Prav imate, Jan, le čuvajte jo. Takega dekleta se ne najde kar tako.

			– Gospod Geza, ne govorite, saj je veliko dobrih punc, je dejala Angelika.

			– Da, jih je, ampak taka kot ti pa se težko najde.

			– Hvala, gospod Geza, kar na jok mi gre, ko se spomnim tistih dni, ko ste me prvič popeljali v svet glasbe. Takrat, v tistem težkem času, mi je glasba pomenila vse. Res sem vam neizmerno hvaležna. Ali vas lahko objamem?

			– Oh, z veseljem, saj sem tudi jaz neizmerno srečen, da sem te po toliko letih spet srečal.

			Angelika je objela Gezo, in se mu še enkrat zahvalila za vse. Opaziti je bilo solze v očeh obeh. To so bile solze sreče in lepih spominov. Tudi Jan je bil ganjen, saj je čutil neizmerno srečo zato, ker jo je tudi Angelika. Po vsem tem, kar je doživela ob srečanju z Elzo, je bil ta večer obliž na Angelikine rane.

			Geza je vzel iz žepa denar, ki mu ga je dal Jan in mu ga hotel vrniti.

			– Gospod, vračam vam denar. Danes špilamo za vaju, na moj račun. Toliko mi pomeni, da sem vaju spoznal.

			– O, ne, gospod Geza. Denar, ki sem vam ga dal, kar obdržite in tu vam še priložim stotaka. Vem, da si težko zaslužite, celo v teh današnjih časih. Jaz ga imam dovolj in vzemite ga, prosim.

			– Gospod, kako naj vzamem denar od nekoga, ki ga imam neizmerno rad. Spomnim se dni, kako težko se je preživljala ta prelepa dama. Kar hudo mi je.

			– Vi kar vzemite ta denar, to je za srečo, da bo ta dama srečna z mano. Samo to si želim.

			– Potem pa naj bo, gospod. Danes igramo za vajino srečo.

			– Hvala vam, srečo bova potrebovala.

			– Prav, daj Francek, »vužgi«, igramo za našo Angeliko in njenega čudovitega fanta!

			– Hvala! Angelika, bi zaplesala z mano?

			– Z veseljem, Jan. Morda te lahko naučim nekaj naših plesov, precej verjetno jih še ne znaš.

			– Z veseljem ti bom sledil.

			– Potem pa pridi. Geza, igrajte šamarjanko in pozneje sotiš.

			– Z veseljem, Angelika. Želim vama veliko zabave in če smem, se vama med odmorom malo pridružim.

			– Seveda, bomo skupaj nazdravili s tem odličnim vinom, je dejala Angelika.





*


			Angelika in Jan sta plesala in se zabavala še dolgo v noč. Dan, ki se je slabo začel, se je dobro končal. Pozabljeno je bilo vse, kar ju je prizadelo. Po slovesu z glasbeniki in še posebej z Gezom sta se odpravila v Angelikino malo gnezdece v Mursko Soboto.

			Ko tako ležita v Angelikini mehki postelji, se Angelika privije k Janu in ga boža po prsih. Jan jo stisne k sebi in njuna sreča je popolna.

			– Tako srečna sem, moj dragi, kljub temu, kar se je zgodilo danes. Neizmerno te ljubim in zelo hudo bi mi bilo, če bi te izgubila.

			– Tudi jaz sem neizmerno srečen, da te imam. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi te zaradi teh okoliščin izgubil. Zelo sem ti hvaležen, da me razumeš in nisi takoj obupala. Nekoč, še preden sem spoznal tebe, sem imel dekle. Vendar se je zgodilo enako. Dolgo sem okleval, ali naj jo predstavim staršem. Naposled sem se le odločil in zgodilo se je enako. Dekle me je takoj zapustilo in bilo mi je še huje.

			– Vedi, Jan, da te jaz zaradi tega nikoli ne bi zapustila. Mogoče je pri meni drugače, ker razumem tvojo mater.

			– Ne, ni samo to, Angelika, da razumeš mojo mater. Ti si čudovito dekle, ki ima v sebi veliko ljubezni in spoštovanja do drugih. Zato te še bolj cenim in spoštujem.

			– Da, res je, Jan. Vedno sem spoštovala ljudi, čeprav so me nemalokrat prizadeli. Vendar, nikoli nisem gojila sovraštva do nikogar. Odpustila sem jim in tudi meni je bilo lažje. Veš, Jan, spoznala sem, da če odpustiš ljudem, lažje živiš naprej.

			– Draga moja, če bi bilo na svetu še več takih ljudi, kot si ti, ne bi bilo toliko gorja, kot ga je.

			– Ne vem, kako bi bilo. Vem samo, da je to, kar sama čutim, dobro.

			– Hvala ti še enkrat za vse.

			– Je že v redu. Daj mi poljub in vse bo še lepše.

			– Z veseljem, draga moja.

			Jan je nežno poljubil Angeliko in njuna sreča je bila popolna.

			– Preden zaspiva, moj dragi, te hočem samo vprašati, kaj bova počela jutri?

			– Z veseljem bi ostal še s tabo. Šele naslednji dan moram za kratek čas na podjetje, da podpišem nekaj dokumentov.

			– Prav, že se veselim jutrišnjega dne s teboj. Bova že našla kaj, da nama bo lepo.

			– Prepričan sem v to, da nama bo lepo. Samo da sem s teboj, angel moj.

			– Prav, potem pa lahko noč.

			– Lahko noč, Angelika.





*


			Sonce, ki je posijalo skozi okno, je prebudilo Angeliko. Tiho se je izmuznila iz Janovega objema in odhitela v trgovino čez cesto in kupila nekaj dobrin, ter pripravila zajtrk.

			Vonj po kavi je prebudil tudi Jana. Opazil je, da je Angelika že budna. Hitro je oblekel hlače in se napotil v kuhinjo, kjer ga je že čakala pogrnjena miza z zajtrkom in nasmejana Angelika. Jan je stopil k Angeliki, jo poljubil na vrat in lice ter dejal:

			– Ti si pa že zelo zgodnja. Pa zajtrk si že pripravila. Res si neverjetna, ti moje sonce.

			– Hvala, Jan, za prelepo prispodobo. Da, sonce pa res že sije. Je že dokaj visoko in ogreva še en prelep dan.

			– Res sem presrečen. Ne potrebujem ničesar več. Tvoj nasmeh in sončni žarki so mi dali že vse. Pa še zajtrk si pripravila. Kdaj si pa že vstala, da si že kupila vse te dobrote?

			– Pred kako uro. Hitro sem šla čez cesto v trgovino, nato pa sem pripravila zajtrk, da se okrepčava. Potem pa imam predlog, da še en lep dan preživiva skupaj.

			– Hvala še enkrat za tvoj trud. Veš, ne bi ti bilo potrebno. Bi šla kam na zajtrk.

			– Ah, Jan. Saj veš, da nikoli nisem hodila na zajtrk v gostilne.

			– Prav imaš, Angelika. Doma pripravljen zajtrk je res najboljši, celo če ga pripraviš ti, moja draga.

			– Z veseljem, samo zate, moj dragi. Pridi, da nama nalijem kavo.

			– Oh, seveda. Tako prijetno že diši. Vem, da odlično skuhaš tisto pravo kavo, kot so jo kuhale naše babice, in ne tisto iz avtomata.

			– Da, vsako jutro sem jo kuhala, preden sem odšla na pot v Maribor. Tako se človek navadi.

			– Prav, potem mi pa kar nalij. Potrebujem kar veliko dozo kofeina, da me predrami.

			– Z veseljem, dragi. Kaj pa bova počela po zajtrku?

			– Kar koli boš rekla, draga moja, bo prav. Samo da sva skupaj. Zelo bi me veselilo, če mi pokažeš še nekaj lepih krajev tu pri vas.

			– Z veseljem, Jan. Če ti je prav, bi se zapeljala na lendavski konec. Tam stoji stolp Vinarium, od koder je čudovit razgled na vse tri države. Lepo je videti madžarske in avstrijske griče ter mesta. Še posebej pa je človek očaran nad okolico Lendave in vinskimi griči, ki jo obdajajo. Če hočeš, pa lahko preživiva lep dan v termah Lendava. Lahko si pa izposodiva kolesi in se popeljeva med vinskimi griči in se nato ustaviva v kakem lokalu na kosilu.

			– Z veseljem, draga moja. To je odlična ideja. Vem, da tam kuhajo odličen bograč. Res je, če ga kdo zna pripraviti, je to tam. Lendavčani so svetovni prvaki v kuhanju bograča.

			– Tudi jaz ga že dolgo nisem jedla.

			– Potem pa sva dogovorjena.

			– Prav in hvala, da boš še en dan z mano, moj dragi.

			– Z veseljem, ljubezen moja. Sicer pa tudi drugače ne bom odšel od tebe. Želim biti samo s teboj in ob tebi. Jutri moram samo za kratek čas v Maribor. Potem pa se spet vrnem k tebi, da preživiva še nekaj lepih poletnih dni.

			– Tudi jaz bi se peljala s teboj v Maribor. Hotela sem za kratek čas na kliniko, da se dogovorim v zvezi z mojo zaposlitvijo. Direktor je še ta teden prisoten, nato pa gre na dopust. Rada bi se z njim dogovorila, kdaj lahko začnem z delom. Znano mi je, da bo čez kak mesec prosto delovno mesto glavne sestre na internem oddelku. Že v času magistrskega študija mi je bilo to delo ponujeno, saj sem cel čas drugostopenjskega študija delala prav na tem oddelku kot diplomirana medicinska sestra. Zato vem, kakšno delo me čaka.

			– Odlična ideja, Angelika. Potem pa bova jutrišnji dan izkoristila za poslovne stvari. Nato pa nama ostane še nekaj dni za uživanje v poletju. Praviš, da bo čez kak mesec delovno mesto prosto?

			– Da, sestra Anita gre v pokoj. Če hočem, mi je to delovno mesto zagotovljeno. Direktor bi me zelo rad videl na tem delovnem mestu. Pa tudi svet zavoda je naklonjen meni in imam zagotovljeno vso podporo. Javnega razpisa ne bo, saj gre za prerazporeditev znotraj zavoda.

			– Potem pa je že vse skoraj določeno. Le ti se moraš odločiti.

			– Da, rada bi delala to, za kar sem se izobraževala.

			– Zelo ti želim, da si srečna v svojem poklicu. Vem, da boš odlična predstojnica v bolniški negi. Tvoje kompetence in pravičnost ter spoštovanje do vseh bo gotovo doprineslo obogatitev v klinični center.

			– Ne vem, kako bo. Vem samo, kaj bom počela. Imam že tudi izdelan koncept dela, ki bo morda prinesel nekaj novosti.

			– Prepričan sem, da bodo za kliniko tvoje ideje odlične.

			– Upam in se že veselim. Sedaj pa lahko počasi odhitiva novemu dnevu nasproti in uživava.

			– Prav imaš, Angelika. Pa pojdiva.





ČETRTO POGLAVJE


			Angelika je s kliničnim centrom v Mariboru podpisala pogodbo o zaposlitvi. Delo bo pričela s prvim avgustom. Tudi Jan je uredil vse potrebno v svojem podjetju in tudi odnosi z njegovo mamo so se nekoliko umirili. Vendar sta se odločila, da Angelika z mamo ne bo imela stikov, da ne bi ponovno prišlo do ekscesov. Mama se je začela ponovno zdraviti in tako je obstajalo upanje, da se bo njeno stanje spet izboljšalo in morda bo nekega dne sprejela tudi Angeliko.

			Po vseh teh dogodkih sta se Angelika in Jan odločila, da še za nekaj dni odpotujeta nekam in uživata v poletnih dneh. Ko tako sedita v Angelikinem stanovanju in razmišljata, kam bi odpotovala, Angelika spregovori:

			– Kaj praviš na to, moj dragi, da bi odpotovala v Beograd? Vem, da morda zate ni zanimiv. Vendar sem že nekaj časa načrtovala to potovanje. Po pravici povedano, to potovanje sem vedno odlagala.

			– Odlična ideja. Tudi jaz bi si želel ogledati Beograd, simbol nekdanje skupne države. Nekoč, že pred leti, sem bil poslovno tam in mi je bil zelo všeč.

			– Da, tudi jaz sem slišala, da je tam lepo. Pred kakim letom je z mano vzpostavila kontakt Sara, moja sestrična po pokojnem očetu. Saj poznaš njegovo zgodbo?

			– Da, zelo me je ganilo, ko si mi pripovedovala o njem. Prepričan sem, da bi bilo lepo, da spoznaš Saro.

			– Res je. S Saro sva v kontaktih preko Facebooka. Sara študira v Beogradu. Njeni starši in dedek, seveda tudi moj dedek, pa živijo v vasi v bližini Šabca. Še nikoli nisem videla svojih sorodnikov. Kaj češ, takrat so bili taki časi, pa tudi mama ni hotela nobenih stikov z njimi, saj naju je moj oče zelo prizadel.

			– Morda je sedaj res pravi trenutek, da spoznaš svoje sorodnike. Angelika, to so tvoji ljudje in prepričan sem, da jih je vredno spoznati.

			– Tudi jaz mislim tako. Do njih ne gojim nobenih zamer. Oni niso ničesar krivi. Zato bi jih zelo rada spoznala. Sara mi nenehno govori, da bi me dedek zelo rad spoznal. Je že precej v letih in njegova želja je, srečati se z mano. Ima pa tudi nekaj zelo pomembnega zame, od mojega očeta, kar bi mi rad izročil osebno. Saj je vseeno, kaj je. Glavno je samo, da ga spoznam. To je moj edini dedek, ki je še živ. Babica je, žal, pred nekaj leti umrla.

			– Vsekakor bi te z veseljem popeljal v Srbijo, seveda če želiš, da sem tudi jaz del tvoje družine.

			– Vsekakor, Jan, želim si, da greš z mano. Moram samo poklicati Saro in ji sporočiti, kdaj bi lahko prišla v Beograd k njej in nato bi skupaj odpotovali v vas, kjer živijo njeni oziroma tudi moji sorodniki.

			– Veš, Angelika, zelo se veselim, da bom tudi jaz spoznal tvoje, in prepričan sem, da nama bo lepo.

			– Prav, potem bom pa poklicala Saro.

			– Stori to, morda se lahko že dogovorimo za čas potovanja.

			Angelika je vzela v roke mobilni telefon in poiskala Sarino številko. Telefon že zvoni. Kmalu se na drugi strani oglasi Sara. Angelika in Sara se dogovorita za njuno srečanje v Beogradu že čez tri dni.

			– Veš, Jan, tako sem vznemirjena, da bom končno spoznala svoje sorodnike.

			– Verjamem ti, Angelika. Tudi jaz sem popolnoma prevzet, saj si mislim, kako lepo bo, ko boš spoznala svoje sorodnike.

			– Da, potem pa se lahko pripraviva. Tudi nekaj malenkosti bi rada kupila za svoje sorodnike.

			– Tudi jaz bi jim rad podaril kaj lepega.

			– Potem veva, kaj bova danes počela. Greva nakupovat, je dejala Angelika.

			– Prav, samo kam?

			– Kaj, če bi se odpeljala v avstrijski Gradec. V nakupovalnem centru najdeva vse, kar potrebujeva. Nato pa greva nekam na kosilo.

			– Prav imaš, Angelika. V nakupovalnem centru Sayersberg je veliko dobrih trgovin, nato pa te povabim na kosilo v kitajsko restavracijo, v prav tem centru.

			– Odlična zamisel, Jan. Potem pa pojdiva.

			– Prav, pa pojdiva.





*


			Prišel je dan, ko sta se Angelika in Jan napotila v Srbijo, kjer ju že nestrpno pričakujejo Angelikini sorodniki, še posebej sestrična Sara. Pot ju vodi iz Murske Sobote, proti Zagrebu, nato do Nove Gradiške, naprej do Slavonskega Broda, potem naprej proti Sremski Mitrovici, mimo Rume in Zemuna do Beograda. Po dobrih šestih urah vožnje po avtocesti končno prispeta v Beograd. Napotita se proti ulici Kneza Miloša, kjer ju že nestrpno pričakuje Sara. Sara ima v tej ulici stanovanje, tako ima tudi klinike in medicinsko fakulteto v bližini.

			Že se vozita po mestnih ulicah Beograda. Vrvež in veliko prometa, kot v vsakem velikem mestu, je tu vsakdan. Še nekaj minut in kmalu bosta prispela:

			– Sedaj res verjamem, da ima Beograd dušo, kot temu pravijo Srbi. Res je videti zelo lepo mesto.

			– Prav imaš, Angelika. Beograd je res lepo mesto z bogato kulturno preteklostjo. Je mesto vseh narodov in narodnosti bivše Jugoslavije in tudi monarhije. Tu so se križale zgodovinske poti. Nenazadnje se je že v času kraljevine dogajalo veliko, kar je vodilo v nastanek nekdanje skupne države.

			– Res je, prav imaš, Jan. Morda se premalo zavedamo, da je to mesto tudi za nas Slovence imelo prav velik pomen v zgodovini. Morda bova imela nekaj časa, da si ga ogledava. Sara mi je obljubila, da naju bo vodila po mestu, saj ga zelo dobro pozna. Ogledali si bomo nekaj zanimivosti.

			– Prav, prepustil se bom vama in užival v lepotah tega mesta in seveda z vama. Sedaj pa le pokliči Saro in ji povej, da bova kmalu prispela. Navigacija mi kaže le še nekaj minut do cilja.

			– Bom poklicala Saro in ji najavila najin prihod.

			Angelika in Jan sta že prispela do zgradbe, kjer je stanovala Sara. Sara je stala na pločniku in jima pomahala, saj je tuja registrska tablica na Janovem avtomobilu izkazovala, da sta to prav onadva. Ustavila sta tik ob pločniku, kjer je stala Sara. Angelika je stopila iz avtomobila in obe sta stekli druga proti drugi, se objeli in poljubljali, ter od sreče jokali. Jan je samo nemo opazoval srečni dogodek, še posebej pa dve lepotici, ki sta si bili neverjetno podobni, kot da sta sestri. Ni hotel motiti te sreče in veselja, zato je nekoliko počakal, da sta se sestrični pozdravili in končno le spoznali po toliko letih.

			– Angelika, ti moja Angelika, tako sem vesela, da sem te končno lahko spoznala. Še lepša si kot na fotografijah in Facebooku.

			– O, ti moja Sara. Tako srečna sem, da sem te končno lahko spoznala. Tudi ti si neverjetno lepa in občutek imam, da se že veliko let poznava.

			– Tudi meni se zdi, kot da sva se že nekoč srečali, je dejala Sara.

			– Morda naju res tako zelo povezuje najino sorodstvo in vesela sem, da sva končno našli pot druga do druge.

			– Res je, Angelika, dolgo je bilo potrebno, da sva se srečali. Sedaj je najino snidenje še toliko lepše. Še večje pa bo veselje, ko te bo spoznal najin dedek, ki te že nestrpno pričakuje.

			– Tudi jaz se že veselim srečanja z njim in tvojimi starši, ter z drugimi sorodniki.

			– Boš videla, Angelika, lepo bo. Daj, povabi tudi tvojega šarmantnega prijatelja naprej.

			– Z veseljem, Sara.

			Jan se je že počasi približal dekletoma, ki sta bili obe objokani od sreče in neverjetno veseli.

			– Sara, to je moj fant Jan.

			Jan je segel Sari v roko in se ji predstavil. Nato ga je objela in ga stisnila k sebi ter dejala:

			– Zelo sem vesela, Jan, da sem te spoznala. Vesela sem, da je Angelika srečna s teboj, kot mi je pisala. Želim vama veliko lepega in imejta se še naprej rada.

			Hvala, Sara. Tudi ti si neverjetna punca. Za trenutek sem pomislil, ko sem vaju tako opazoval, da sta si sestri z Angeliko. Ta podobnost med vama je nekaj neverjetnega. Pa še lepi sta, kot kaki lepotici z naslovnic.

			– Hvala, Jan. Zelo sem vesela, da naju tako vidiš. Lahko sva si pa sestri, saj ne jaz ne Angelika nimava bratov in sester. Samo midve nadaljujeva najino rodbinsko vez, je dejala Sara.

			– Res je, Sara, samo midve ostaneva in prepričana sem, da bova ostali od sedaj naprej kot sestri.

			– Da, bova, Angelika. Ni večje sreče zame, kot da lahko ponosno rečem, da imam sestro. Sedaj pa te prosim, Jan, da parkiraš vajin čudoviti avtomobil na dvorišče, kjer so parkirna mesta za nas stanovalce, in vabim vaju, da prideta z mano v stanovanje, kjer se bomo še kaj pogovorili in naredili načrte za naprej.

			– Z veseljem bom to storil, Sara, je dejal Jan.

			Sara in Angelika pa sta že odhiteli naprej, se držali za roke, kot kaki deklici iz osnovne šole, ter se smejali in veselili. Kot deklici sta bili ločeni druga od druge, zaradi okoliščin, na katere nista mogli vplivati. Sedaj je to snidenje, po toliko letih, še lepše.

			Prispeli so v drugo nadstropje večstanovanjske zgradbe, kjer se je nahajalo Sarino stanovanje. Prijetno stanovanje z dvema sobama je že ob vstopu nudilo videz gostoljubja. V jedilnici je bila lepo pripravljena in pogrnjena miza.

			– Lepo imaš tu, in kako res lepo stanovanje je, je dejala Angelika.

			– Hvala, Angelika. Res sem srečna, da imam to stanovanje. Že pred leti ga je kupil moj oče. Takrat je bilo vse zelo poceni. Predvsem zaradi takratnih okoliščin so bile cene nepremičnin ugodne. Sedaj sem mu zelo hvaležna za to stanovanje. Pa še v bližini fakultete in bolnic je, v katerih opravljam prakso. Vmes pa tudi malo delam kot medicinska sestra.

			– Ali ni to nekakšno naključje, Sara, da sva obe našli pot v zdravstvo?

			– Prav imaš, Angelika. Tudi jaz sem že o tem razmišljala, da naju vseeno nekaj povezuje. Tako kot sta najina očeta bila oba vojaka, sva midve pač zdravstvenici. Za vse to, kar morda v času vojne na Balkanu ni bilo pravično, in sta tudi najina očeta bila del tiste usode, sedaj midve popravljava krivico.

			– Da, morda je res. Ti imaš to srečo, da je tvoj oče, moj stric, preživel vojno. Jaz pa svojega očeta nisem niti dobro poznala. Velikokrat sem ga pogrešala.

			– Res je, draga moja. Imam to srečo, da imam žive starše. Vendar smo v času vojne in po vojni marsikaj morali prestati. Bolje, da o tem ne govorim. Morda boš nekoliko več izvedela od mojega očeta in dedka. Sedaj pa le pridita naprej. Pripravila sem bolj pozno kosilo. Mislila sem, da bosta po naporni poti potrebovala malo okrepčila. A najprej mala dobrodošlica. Pridita naprej. Imam pripravljene kozarce. Vsak po en požirek naše domače slivovice. Tega ne smeta odkloniti, to je za srečo.

			Sara je nalila v vsak kozarec malo »rakije«, kot oni temu rečejo. In že so nazdravili.

			– Pa na zdravje, draga Angelika in Jan!

			– Na zdravje, Sara, na zdravje, moj dragi.

			– Na zdravje, moji dragi lepotici, če vama lahko tako rečem.

			– Seveda lahko. Še veseli bova, da nama tako čeden fant laska. Kaj praviš, Angelika, ali drži?

			– Drži, Sara.

			– Potem pa še enkrat na zdravje nas vseh.

			– O, ta rakija pa je odlična. Drugače žganja sploh ne pijem. Ta pa je res nekaj posebnega.

			– Res je, Jan. Ta rakija je zelo stara in je iz našega sadovnjaka. Moj ded ima velik nasad sliv. V bistvu je to naš družinski obrat. Pridelujemo in destiliramo žganje za največje odkupovalce, hotele in industrijo.

			– Potem pa imate kar velik nasad, je dejal Jan.

			– Da, res je. Nekaj hektarjev, samo sliv in drugega sadja. Odkar je oče izstopil iz vojske, se je tudi on posvetil temu. Z dedkom sta po vojni odkupila velike površine zemlje in zgradila obrat. Kar dobro nam gre. Veliko destilatov tudi izvažamo. Smo eden največjih producentov v tej regiji.

			– Zelo me veseli, Sara. Želim vam še veliko uspeha, saj tudi sam prihajam iz poslovnega sveta in vem, kako je.

			– Prav imaš, Jan. Res ni vedno lahko. Vendar se trudimo. Samo mene preveč ne zanima to področje. Moje poslanstvo je zdravstvo. Tako kot Angelika, tako tudi jaz, midve sva na nekem drugem bregu.

			– Res je, prav imaš, Sara. Tudi jaz nisem posloven človek. Morda bom nekega dne drugače razmišljala. Sedaj sem tu, predvsem da opravljam svoje poslanstvo, kot ti, Sara, je dejala Angelika.

			– Vesel sem, dragi moji, da sem lahko v vajini družbi in se od vaju naučim nečesa, kar mi poslovni svet ne nudi. To je biti in ostati do človeka človek. Hvala vama.

			– Je že prav, Jan. Skupaj bomo še marsikaj spoznali. Sedaj pa pridita naprej, in prisedita za mizo. Postregla nam bom kosilo in pri kosilu se lahko še kaj pogovorimo. Spoznala sem, da sta res izjemna človeka in ponosna sem na vaju, da sta moja »rođaka«, kot mi temu pravimo.

			– Hvala, da si naju tako lepo sprejela, je dejala Angelika.

			– Je že v redu, Angelika. Upam, da vama bo kosilo teknilo. Pripravila sem nam nekaj iz naše tradicionalne kuhinje. Vedno sem rada kuhala in se pridno učila, od moje mame in žal že pokojne babice. Zelo hudo mi je, da tebe, Angelika, najina babica od najinega zgodnjega otroštva ni več videla. Nenehno je govorila, da bi te želela nekoč spet srečati. Vedno znova te je omenjala in molila zate. Veliko smo vedeli o tebi in tvoji mami, saj smo imeli dobre kontakte s tvojim stricem. Hudo nam je bilo, ko sta ti in tvoja mama trpeli v vajini usodi. Toda, draga moja Angelika, bili smo vedno z vama. Žal tega ti nisi vedela. Vendar počakaj, najin dedek ti bo veliko povedal.

			– Že se veselim srečanja z dedkom.

			– Kmalu se bosta videla, v ponedeljek se bomo odpravili k nam, v našo vas.

			– Zelo sem že neučakana in se že veselim. Kaj pa bomo počeli danes in jutri, Sara? je vprašala Angelika.

			– Morda imata vidva kak predlog?

			– Ne, midva ne poznava Beograda. Morda imaš pa ti kak predlog, Sara?

			– Vidim, Angelika, da imaš zelo lepo obleko. Po tem smatram, da rada kupuješ lepe stvari. Tudi jaz sem taka. Če hočeš, te popeljem na ulico Kneza Mihaela. To je odličen kraj za sprehod in nakupovanje. Tebe, Jan, pa lahko moj prijatelj Miki pospremi do kakega dobrega lokala in se lahko kaj pogovorita. Če hočeš, pa lahko greš z nama.

			– Odlična zamisel, Sara. Že se veselim, da bom spoznal tvojega fanta in da skupaj nazdraviva.

			– Ne, Jan. Miki ni moj fant. Je samo moj dober prijatelj, ki me večkrat spremlja. Doma je v bližini naše vasi in se že dolgo poznava. Res je dober fant, vendar on ni zame.

			– Oh, oprosti, Sara. Nisem vedel.

			– Je že v redu. Miki bo kmalu prišel in potem se lahko pogovorimo. Predlagam, da gremo zvečer vsi skupaj v odličen lokal, pravzaprav klub, da se malo poveselimo, nazdravimo in morda tudi zaplešemo. V tem lokalu nastopa odlična srbska turbo-folk pevka. V ta klub lahko vstopijo samo posebni gostje. Na srečo smo tudi mi med njimi.

			– O, to pa ni kar tako. Kako pa, da smo mi med njimi? je vprašala Angelika.

			– Veš, Angelika, kmalu boš spoznala, kako visoko kotira naša firma. Zato lahko posegamo tako visoko. Nočemo izstopati, toda poti so nam po celi Srbiji vsepovsod na stežaj odprte. V ta klub zahajajo samo ljudje iz visoke politike in gospodarstva. Jaz in ti pa sva potomki naše firme.

			– Kako to misliš, Sara? Da, je že res, da si ti naslednica vaše firme, tako kot je Jan naslednik njegove firme. Kako pa naj jaz, preprosto dekle, pripadam vsemu temu?

			– Veliko premalo veš o sebi, draga moja. V naslednjih dneh boš izvedela vse o sebi in o nas. Dedek ti bo vse razložil. Tudi jaz že komaj čakam, da izveš več o sebi in o naši družini. Prepričana sem, da boš presenečena.

			– Vse skupaj se mi zdi že zelo misteriozno. Malo me je že strah, ko mi razlagaš vse to, Sara.

			– Nimaš se česa bati, draga Angelika. Boš videla, da bo vse dobro. Šele sedaj prihaja tvoj čas in nagrada za vse tvoje trpljenje v vseh teh letih. Pridi, draga moja, da te objamem.

			Angelika in Sara sta se objeli in nekaj časa ostali objeti, kot da se nočeta več ločiti. Mnogo let je preteklo in zaradi usode, ki je sledila ob razpadu Jugoslavije, sta bili prikrajšani za srečo, ki je prišla šele po mnogih letih. Jan je samo nemo opazoval in užival ob pogledu na lepotici, ki sta si bili podobni, kot da sta dvojčici.

			Kmalu za tem je nekdo pozvonil pri vhodnih vratih in zmotil prelep prizor. Sara je spustila Angeliko iz objema in dejala:

			– To je verjetno Miki. Samo trenutek, prosim, da ga spustim noter.

			Sara je že odhitela k videofonu in pritisnila na tipko, ter odblokirala vhodna vrata. Miki je kmalu prispel in že ko je vstopal skozi vrata, jih je pozdravljal.

			– Pozdravljeni, prijatelji! Pozdravljena, Sara!

			– Živijo, Miki! Pridi, da te predstavim gostoma.

			– Z veseljem, Sara.

			– Angelika in Jan, to je moj prijatelj Miki.

			Miki je stopil najprej do Angelike, ji podal roko in nekaj časa strmel v Angeliko. Nato je dejal:

			– Vi ste torej Angelika? Tako lepi ste. Ali sta s Saro sestri? Oprostite, naj se predstavim. Jaz sem Miki. Saj vam je Sara že vse povedala.

			– Pozdravljen, Miki. Vesela sem, da sem vas spoznala. Nikar me ne vikajte. Recite mi kar Angelika. S Saro sva sestrični, po duši pa sestri.

			– O, kako lepo. Potem pa naj bo, tudi ti, Angelika, mene ne vikaj. Reci mi kar Miki. Te lahko objamem?

			– Z veseljem, Miki. Nazdravila bova pa pozneje.

			– Vi, gospod, ste pa Angelikin fant ali prijatelj?

			– Oboje, Miki, sem Angelikin fant in prijatelj. Ime mi je Jan. Tudi mene ni treba vikati.

			– Prav, potem pa pridi, prijatelj, da tudi tebe objamem.

			– Z veseljem, je dejal Jan.

			– Sedaj, ko smo se že malo spoznali, pridite, da nazdravimo z našo rakijo, je dejala Sara.

			– Prav, pa nazdravimo, je dejal Miki.

			Vsi skupaj so še nekajkrat nazdravili in bilo je čutiti veliko energije. V zelo kratkem času so se zbližali in naredili načrt za naslednje dni.

			– Veš, Miki, mi smo se dogovorili, kaj bomo počeli. Za danes že veš. Za jutri in nedeljo pa se še dogovorimo. Kaj ti predlagaš našima gostoma, kaj bi lahko počeli? je vprašala Sara.

			– Jaz bi vas popeljal jutri dopoldne v center mesta. Ogledali bi si nekaj zanimivosti, nato bi vas pa popoldne odpeljal na Avalo.

			– To je dobra ideja. Avala je v tem času zelo lepa, morda bi šli še do stolpa na Avali in do spomenika neznanemu junaku, je dejala Sara.

			– Da, to pa poznam iz knjig. Ali ni to povezano z nekim mitom o neki razvalini na tem mestu, kjer sedaj stoji ta spomenik? je vprašala Angelika.

			– Da, res je. Tu na tem mestu, kjer sedaj stoji Meštrovićev spomenik, je prej stala stara srednjeveška razvalina. Leta 1934 jo je dal takratni jugoslovanski kralj Aleksander I. Karadžordževič iz neznanih razlogov razstreliti in postaviti nov spomenik v obliki mavzoleja, ki ga je izdelal Ivan Meštrović. Žal kralj ni dočakal, da bi videl dokončano delo, saj so ga še istega leta ubili v Marseillu v Franciji. Nanj je bil izvršen atentat, ki so ga izvedli makedonski separatisti, v povezavi s Pavelićevimi ustaši, in takrat že močno v porastu, komunistično partijo. Veliko bi se še dalo povedati. Vendar, zato vaju vabim, da gremo v naslednjih dneh na krajši izlet.

			– Prav imaš, Sara. Že se veselim, prepričana sem, da nam boš dobra vodička, je dejala Angelika.

			– Prav, kaj pa pravita vidva, fanta? je vprašala Sara.

			– Meni je prav. Prilagodil se bom vajinim planom, moji dragi dami, je dejal Jan.

			– Tudi jaz se bom prilagodil vajinim željam, dragi dami. Imam pa dober predlog, kaj bi lahko počeli v nedeljo, je dejal Miki.

			– Kar povej, Miki. Saj vem, da ti še bolje poznaš Beograd kot jaz, je dejala Sara.

			– Za nedeljo je napovedano lepo sončno vreme. Kaj če bi šli na Ado Ciganlijo?

			– Odlična zamisel, Miki. Ali vidva, Angelika in Jan, poznata Ado?

			– Slišala sem že o njej. Ali ni to tam, kjer je sotočje Save in Donave? je vprašala Angelika.

			– Da, Angelika, prav tam je. Je pa zelo lepo urejena plaža, kjer se lahko prepustimo soncu in lenarjenju. Pa tudi lokalov je veliko, kjer lahko gremo na kosilo, je dejala Sara.

			– Pa tudi veliko športnih objektov je tam. Jan, igraš morda tenis?

			– Da, Miki, včasih sem ga več igral. Zadnje čase pa bolj malo.

			– Potem pa te povabim na partijo tenisa, medtem ko se bosta najini spoštovani dami predajali soncu. Nato pa greva na pivo.

			– Super zamisel, Miki. Sara in Angelika pa bosta imeli dovolj časa, da bosta poklepetali, saj si imata veliko povedati.

			– Prav imaš, Jan. In tudi tvoja zamisel, Miki, je odlična. Potem vemo, kaj bomo počeli ta dva dni, preden se bomo odpravili v našo prelepo vas, kjer nas že vsi pričakujejo. Ali se tudi ti strinjaš s temi predlogi, Angelika?

			– Seveda se strinjam, Sara. Vesela in srečna sem že, da smo skupaj, da se lahko družimo. Ostale zanimivosti v Beogradu pa si lahko ogledamo kdaj drugič. Saj vem, da se bom od sedaj naprej pogosteje vračala v Beograd, seveda, če bo Jan tudi za to.

			– Veš, Angelika, da sem srečen, če si tudi ti srečna. Z veseljem se bom popeljal s tabo v Beograd ali v vas tvojih najdražjih, kadar koli boš hotela.

			– Hvala, Jan, in hvala tudi vama, Sara in Miki, da se trudita. Še posebej pa tebi hvala, Sara, za tvoje gostoljubje.

			– Ni se ti potrebno zahvaljevati, Angelika. Moj dom je sedaj tudi tvoj dom. Srečna sem samo, da sem te končno spoznala.

			– Tudi jaz sem srečna. Želim si, da bi tudi ti kdaj obiskala mene v Sloveniji.

			– Tudi jaz si to želim, Angelika. In če vama je prav, Jan in Angelika, bi se midva z Mikijem morda že naslednji mesec pripeljala k vama v Slovenijo, je dejala Sara.

			– Z veseljem, Sara. Preživeli bomo nekaj lepih dni in tudi v druženju, je dejala Angelika.

			– Potem pa je prav. Z veseljem sprejmeva povabilo. Sedaj pa je čas, da se odpravimo na potep po mestu, je dejala Sara.





*


			Konec tedna v čudovitem mestu, kot je Beograd, je hitro minil. Angelika in Jan sta uživala v prijetni družbi. Angelikino snidenje s sestrično Saro je prineslo veliko radosti v njeno življenje. Danes je ta velik dan, ko bo Angelika spoznala svojega dedka, strica in sorodnike, ki živijo v bližini Šabca.

			Po le eni uri vožnje se vozili počasi približujeta vasi na desnem bregu Save, v bližini Šabca. Sara in Miki se peljeta s Sarinim športnim avtomobilom spredaj, Jan in Angelika pa jima sledita. Kmalu bodo prispeli v vas, kjer živijo Angelikini sorodniki. Angelika je že zelo nestrpna. Po glavi ji rojijo vsemogoče misli, kako bo sprejeta, kdo so njeni sorodniki?

			Kmalu vozili zapeljeta na veliko dvorišče, kjer že čaka množica ljudi na njihov prihod. V ospredju stoji dedek, ki jim pomaha. Sara in Miki sta že stopila iz avta in se že pozdravljata z navzočimi. Angelika in Jan pa še nekoliko oklevata. Nato počasi izstopita iz avtomobila. Angelika se plaho približuje množici, v kateri najprej opazi dedka. Da, takega si je predstavljala. Prijeten starejši možakar z velikimi brki. Angelika se je približala dedku Josipu, ki je dvignil roke, objel Angeliko, jo stisnil k sebi in neusmiljeno jokal. Jokala sta oba, jokali so tudi vsi navzoči. Srečanje je bilo nadvse ganljivo. Ko sta se končno malo umirila, si dedek obriše oči, še enkrat poboža Angeliko po njenih dolgih laseh in reče:

			– Oh, otrok moj, končno sem dočakal, da sem te po toliko letih spet srečal. Tako lepa si.

			– Hvala, dedek. Tudi jaz sem neizmerno vesela, da sem te srečala.

			– Toliko let je moralo preteči, toliko solz se je moralo pretočiti, da si končno prišla. Že sem mislil, da ne bom dočakal tega dne.

			– Tudi jaz sem večkrat mislila na vse vas. Toda usoda je tako hotela, da nisem mogla k vam.

			– O, moj Bog, hvala ti, vrnil si mi vnukinjo. Še enkrat ti moram povedati, Angelika, da si res neverjetno lepa. Pa še s Saro sta si zelo podobni. Ko vaju vidim, mi gre na jok. Spominjata me na tvojo babico, ki že dolgo počiva v miru. Kako vesela bi bila, če bi te videla. Naj počiva v miru, moja Branka. Kdo pa je ta lepi fant, ki je s tabo?

			– To je moj fant in edini prijatelj Jan.

			– Pridi, Jan, da te objamem, je dejal dedek.

			– Pozdravljen, dedek. Vam lahko rečem kar dedek?

			– Z veseljem, Jan. Zelo ponosen bom. Pridita, moja draga, naprej, sorodniki nas čakajo.

			Angelika in Jan sta sledila dedku, ki ju je vodil proti množici ljudi, ki ju je pričakovala in si brisala solze ob ganljivem srečanju.

			– Pozdravi, Angelika, svojega strica! To je stric Stjepan, edini brat tvojega pokojnega očeta Josipa. Vsi ga kličemo Stipe. Tako so ga klicali, ko je bil še v vojski JLA na Hrvaškem.

			– Pozdravljen, stric Stipe, je dejala Angelika.

			– Pozdravljena, Angelika. Res si pravi angel. Pridi, da te objamem.

			Tudi stric je objel Angeliko in jo stisnil k sebi.

			– Tako srečen sem, Angelika, da sem te končno spoznal. Nazadnje si bila še otrok, ko sem te nosil v naročju po našem posestvu. Sedaj si pa prelepo dekle. Tvoj oče bi bil ponosen nate. Tako ga pogrešam, mojega brata. Vendar sedaj, ko sem spoznal tebe, mi je spet lažje. Pridi, da spoznaš mojo ženo, tvojo teto Julijo.

			– Hvala ti, stric. Tudi jaz sem vesela, da sem med vami.

			Kmalu se je približala teta Julija, ki je objela Angeliko in tudi ona je od sreče jokala.

			– Hvala, Angelika, da si prišla. Toliko veselja si prinesla v našo družino.

			– Hvala, teta. Ne vem, kaj naj rečem, tako sem ganjena, da ste me tako lepo sprejeli.

			– Kako te ne bi, otrok moj, saj si del naše družine. Vrnila si se in to je najbolj pomembno. Kdo pa je ta lepi fant?

			– To je moj fant Jan.

			– Pridi, Jan, da te pozdravimo, je dejala teta.

			Jan se je počasi približal stricu in teti, ju pozdravil in objel. Nato je sledilo pozdravljanje in spoznavanje še z drugimi sorodniki, ki so prišli od blizu in daleč. Srečanje je bilo veselo in vse je bilo pripravljeno za veliko praznovanje. Izza množice so prišli glasbeniki, »svirači«, in veselo godli in peli. Veliko dvorišče je bilo pokrito z velikim šotorom, v katerem so bile pripravljene mize in stoli, in praznovanje se je že pričelo. Na dvorišču so se na ražnju pekli prašiči, dišalo je po pleskavicah, čevapčičih in po znanih dobrotah z Balkana, ki so jih pripravljali kuharji in drugo osebje. Angelika in Jan sta samo strmela in od presenečenja nista mogla spregovoriti niti besede. Ko so svirači odigrali dobrodošlico, so dedku prinesli prenosni mikrofon, in le-ta je spregovoril:

			– Draga moja Angelika, dragi Jan, spoštovani moji rojaki, prijatelji in znanci, ki ste prišli od blizu in daleč, da spoznate mojo izgubljeno vnukinjo. Danes je ta velik dan, ko se je moj otrok vrnil. Tako sem jo pogrešal in prosil Boga, da mi jo vrne. Danes so moje prošnje uslišane. Srečen sem in v miru se bom od sveta lahko poslovil, ko bo prišla moja ura. Sedaj še ne. Sedaj želim preživeti še nekaj let in se veseliti z mojima vnukinjama. Pridi tudi ti, Sara, pridi bliže. Prosim, stopi k Angeliki.

			Sara je pristopila k Angeliki, jo prijela za roko in sreča je sijala iz njunih oči. Dedek pa je nadaljeval:

			– Poglejte ju, moji lepotici. Saj človek ne more verjeti, da sta si tako podobni. Tako lepi sta. Vedita, punčki moji. Dedek je neizmerno ponosen na vaju. Želim vama, da sta srečni v življenju. Vse, kar imam, prepuščam vama. Naj vama vse to, kar smo ustvarili, služi, da bosta v življenju srečni, da bosta zdravi, in uživajta v življenju. Dedek vaju ima najraje na svetu, pridita, da vaju objamem.

			Angelika in Sara sta pristopili k dedku, ga objeli in spet so tekle solze. Nato je dedek še pobožal vsako po licu in dejal:

			– Sedaj je pa čas, da vsi nazdravimo.

			Natakarji so na pladnjih nosili že natočeno rakijo in vsi navzoči so prijeli kozarce ter nazdravili. Nato je dedek dejal:

			– Res še enkrat hvala, Angelika, in hvala vsem vam, da ste se zbrali. Sedaj se pa naj slavje začne.

			Godci so zaigrali in zapeli in kmalu so se jim pridružili znana turbo-folk pevka iz Srbije in trubači in res je bilo noro.

			Angelika, Jan in celotna družina Jovanović so sedeli skupaj na vidnem mestu, in navzoči so prihajali, pozdravljali Angeliko in Jana, ter jima prinašali darila. Bilo je res noro. Množica ljudi je naredila čudovito vzdušje. Kaj takega Angelika še ni doživela, saj niti še ni imela take priložnosti, pa tudi v Sloveniji ni takih praznovanj. Dedek, ki je sedel tik ob Angeliki, pa je žarel od sreče in veselja. Nenehno je božal Angelikino roko in se smejal.

			Praznovanje se je nadaljevalo in kmalu je prišlo še več ljudi, ki so se pridružili praznovanju in veseljačenju. Medtem ko so se gostje veselili in veselo nazdravljali, je dedek povabil Angeliko in Jana, da jima razkaže posestvo. Najprej ju je vodil do stare hiše, ki je bila zelo lepo obnovljena.

			– Glej, Angelika. Tu v tej hiši smo se rodili jaz, tvoj oče in stric. Že pred leti smo jo hoteli podreti, ker je bila stara in dotrajana. Vendar je tvoj oče želel, naj ostane in jo obnovimo. Res smo jo obnovili in jo pustili kot spomenik našega življenja. Žal tvoj oče tega ni dočakal. Tako hudo mi je, ko pomislim, kako dober fant je bil, moj Josip.

			– Res je lepa ta hiša, dedek. Prepričana sem, da bi oče bil vesel, če bi jo videl.

			– Da, zelo bi bil vesel. Skoraj vsak teden grem na njegov grob.

			– Dedek, boš, prosim, tudi mene spremljal na njegov grob?

			– Seveda, Angelika moja. Jutri bova šla na njegov grob.

			– Hvala, dedek.

			– Pridita, da bosta videla, kako je v hiši, je dejal dedek.

			Dedek je Angeliko in Jana vodil po hiši, jima razkazoval prostore in predmete, ki so bili obnovljeni in so tako ostali kot pred mnogimi leti, ko je ta domačija bila samo majhna kmetija, sedaj pa jo obdajajo velike površine posesti, mogočni dve vili in veliko gospodarskih objektov.

			– Veš, Angelika, tu pod to našo staro zgradbo je še en velik prostor, ki je služil kot bunker med vojno. Ko so nas sile Nata bombardirale, smo se skrivali v bunkerju. Hvala dobrim ljudem iz Slovenije, ki so nam sporočali, ko so letala letela preko Slovenije. Ko so nam sporočili, da so bombniki na poti k nam, smo se skrili. Na srečo pri nas ni bilo škode. V sosednji vasi pa je bilo precej poškodovanih hiš. Vendar v tem prostoru se nahaja še nekaj drugega, zelo pomembnega, tudi zate, Angelika. Jutri bomo vsi skupaj šli v bunker, moram vam nekaj pokazati. Do takrat pa naj ostane skrivnost. Sedaj pa pridita za mano, gremo na drugo stran dvorišča, da vama pokažem še kaj. Seveda, če vaju zanima?

			– Seveda, dedek, zelo me veseli, da nama boš vse to pokazal.

			– Kako da ne, Angelika. Tudi ti si del naše družine in moraš vedeti, kje je tvoj drugi dom, če boš hotela. Poglejta, draga moja. Kamor seže oko, preko teh polj, sadovnjakov in posesti, vse to je naše in tudi tvoje, Angelika. Vse to smo ustvarili skupaj s tvojim očetom. Brez Josipa tega ne bi bilo, zato je to tudi tvoje, draga moja. Jutri vam bom povedal celotno zgodbo, ko se bomo skupaj zbrali v stari hiši. To pa še ni vse. V bližini Šabca imamo veliko destilarno, kjer produciramo veliko žganja in destilatov za celotni Balkan, in tudi za izvoz.

			– Da, dedek. Sara mi je že nekaj povedala o tem, da ste zelo poslovni.

			– Da, res smo. Še en večji obrat imamo v Makedoniji. Pa še veliko drugega. Počasi boš izvedela še več. In samo tvojemu pokojnemu očetu se lahko zahvalimo.

			– Kako to, dedek, saj moj oče ni bil tako bogat, da bi lahko vse to ustvaril. S svojo vojaško plačo tega ni mogel.

			– Angelika moja. Tvoj oče je bil eden najbogatejših Srbov. Bogastvo je nastalo med vojno na Balkanu. Vendar ne skrbi, Angelika. Njegove roke niso nikoli bile krvave. Izkoristil je samo svoje znanje in sposobnosti. Vse ostalo ti bom povedal jutri.

			– Težko razumem vse to, dedek, in že komaj čakam, da izvem več o svojem očetu.

			– Vse boš izvedela in bolje razumela. Ne skrbi, Angelika, vse je v redu. Nismo kriminalci. Sedaj pa le pojdimo in se pridružimo praznovanju. Pridita, zaplešimo kolo z drugimi.

			– Prav, dedek, pa pojdimo. Pridi, Jan, zaplešimo kolo, je dejala Angelika.

			Pesem in ples, veselje in radost, ter odlična kulinarika, vse to je krasilo veliko slavje in praznovanje. Dedek je bil srečen in vesel, kot že dolgo ne. Našel je spet svojo izgubljeno vnukinjo. Angelika je edino, kar mu je ostalo od njegovega tragično preminulega sina. To veliko praznovanje je bilo namenjeno Angeliki.

			Tudi Angelika je uživala in bila neizmerno srečna. Ko ji je umrla mama, je ostala sama. Sedaj pa je kar naenkrat spoznala, da ni sama, da še obstaja nekdo, ki jo ima rad. To so njena družina v Srbiji, ter njen Jan, ki ji je vedno stal ob strani. Le zakaj je moralo preteči toliko let, da je Angelika našla svoje sorodnike?

			Praznovanje se je nadaljevalo vse do jutranjih ur. Navzoči so peli in plesali kolo, glasbeniki so igrali in nikomur se ni mudilo domov. Šele ko se je začelo počasi daniti, so se ljudje začeli razhajati. Tudi družina Jovanović je za nekaj ur legla k počitku. Opoldne se bo slavje nadaljevalo s kosilom na posestvu, na katerega so vabljeni predvsem sorodniki in najbližji. Angelika je uživala kot še nikoli v življenju.





*


			Jutro je prineslo nov dan na posestvu. Vse je bilo mirno, le nekaj delavcev in kuharjev je pospravljalo po posestvu in pripravljalo jedi za kosilo. Medtem ko so člani družine Jovanović, ter Angelika in Jan, še spali, je dedek že bil pokonci. Od radosti in sreče ni mogel spati, čeprav je bil dolgo v noč, ali do jutra, pokonci in praznoval z navzočimi. Srečanje z Angeliko je prineslo toliko veselja, da ni mogel spati. Pohajal je po posestvu in gledal, kako so delavci pospravljali.

			Tudi Angelika zaradi vseh dogodkov in doživetij v vsem tem času ni mogla spati, pa čeprav je bila utrujena. Sonce je posijalo skozi priprto okno v sobo vile Brdo, kjer sta spala z Janom. Jan pa je trdno spal, saj je bil utrujen od veseljačenja. Pa tudi z Mikijem in stricem Stipetom so pridno nazdravljali, tako je tudi alkohol naredil svoje. Tudi Miki je ostal do jutra in s Saro sta legla k počitku v vili na Brdu. V vili Jovanović pa so spali predvsem domači. Pa tudi nekaj sorodnikov, ki so prišli od daleč, je prespalo.

			Vila Brdo stoji na istem posestvu, nekoliko višje od prve vile Jovanović in stare hiše. Je popolnoma na novo zgrajena in je res pravi biser

			arhitekture. Projektiral jo je znan srbski arhitekt in njena gradnja ni bila poceni. Namenjena je bila Sari in Angeliki, vedno kadar bi se vrnili na obisk. Vpeta je bila v prečudovito pokrajino.

			Angelika se je počasi in tiho izvila iz Janovega objema in stopila na balkon. Sonce je lepo ogrelo pokrajino in prebudilo se je čudovito jutro. Pihal je rahel vetrič in bilo je res čarobno. Z balkona je opazila, da posestvo ne miruje, da pridni ljudje že pospravljajo in pripravljajo na posestvu. Med njimi je zagledala tudi dedka, ki se je veselo pogovarjal z delavci. Na hitro je šla v kopalnico, se uredila in odšla na dvorišče k dedku. Dedek jo je opazil, ko mu je prihajala nasproti, dvignil roke in Angelika mu je stekla v objem. Stisnil jo je k sebi. Tudi Angelika ga je stisnila in ga poljubile na lice.

			– Kje si ti, deklica moja? Ali ne spiš? Nisi utrujena?

			– Ne morem spati, dedek. Tako sem vesela in srečna, da sem vas spoznala, da ne morem spati. Potem, ko sem te videla na dvorišču, sem si dejala, da moram k tebi. Tako rada te imam, dedek.

			– Tudi jaz te imam neizmerno rad, ti moj angel. Še zmeraj se sprašujem, zakaj je moralo preteči toliko let, da sem te končno spet našel.

			– Pustiva sedaj to, dedek. Pomembno je samo, da sva sedaj skupaj in še bo dni, ko se bova spet srečevala.

			– Pridi, Angelika, bova malo pozajtrkovala. Naši kuharji že pripravljajo kosilo.

			– Dedek, nisem lačna. Samo malo vode bi popila.

			– Pridi, tudi jaz bom malo vode. Pa malo zdravila, malo rakije. Majhen požirek rakije popijem vsako jutro. To je za zdravje in ne potrebujem nobenih zdravil. To počnem že leta in izgleda, da to domače zdravilo deluje. Drugače pa ne pretiravam z alkoholom. Vse v mejah normale. Kaj praviš ti, kot zdravstvenica, na to?

			– Prav imaš, dedek. Domače zdravilo je najboljše, vendar kot praviš, v mejah normale.

			– Boš tudi ti požirek?

			– Ne, hvala, ne bi. Jaz tega nisem navajena.

			– Prav imaš. Imaš voljo in malo časa, da se kar zdaj odpeljeva v vas na pokopališče. Moram na Josipov grob. Nocoj ni mogel biti z nami, pa vendar je bil v mojih mislih. Zato mu moram prižgati svečo.

			– Zelo rada, dedek.

			– Potem pa pridi. Boš ti vozila mojega terenca, saj veš, da sem že malo popil, pa še od praznovanja je kaj alkohola ostalo.

			– Zelo rada. Samo ne vem, če ga bom znala.

			– Nič težkega. Je avtomatik. Mislim, da boš zmogla.

			– No, prav. Potem pa pojdiva.

			– Ja, samo malo počakaj, da vzamem sveči, ki ju bova prižgala na grobu.

			Angelika in dedek sta se zapeljala s posestva, med polja in sadovnjake. Pokrajina, ki se je ravno prebujala, je bila čudovita. Vsepovsod nasadi, kamor seže oko.

			– Vidiš, Angelika. Vse to, kar vidiš, je naše.

			– Ali uspete vse to obdelati, dedek?

			– Da, imamo zaposlenih precej delavcev. Prihajajo pa tudi sezonski delavci iz Bolgarije, ko obiramo sadje. Sicer pa večino že obiramo in obdelujemo strojno. Tu spodaj v vasi so naša skladišča in veliko strojev. Kmalu se bova peljala mimo.

			– Potem pa imate res veliko dela in odgovornosti.

			– Da, dela je precej. V glavnem midva s tvojim stricem vse vodiva. Imamo pa tudi zaposlene odlične ljudi, ki se spoznajo na ekonomijo. Tudi Sara rada pomaga, še posebej, ko sklepamo kake posle, je zraven.

			– Veseli me, da ste tako uspešni.

			– Kot sem ti že povedal, za vse to se lahko zahvalimo tvojemu očetu. Res je, da smo že pred tem nakupovali precej posesti. Vendar večino je pa odkupil tvoj oče, takrat, ko se je vrnil iz Slovenije.

			– Še zmeraj ne razumem. Od kod mu denar, midve z mamo pa sva živeli v pomanjkanju.

			– Zelo mi je žal, da vama je bilo hudo. Toda tvoja mama je odklanjala vsako pomoč. Ni hotela imeti stikov z nami. To me je zelo prizadelo. Jaz nisem bil pri tem ničesar kriv.

			– Je že v redu, dedek. Ne delaj si skrbi. Jaz nisem ničesar zamerila. Vesela sem samo, da sem sedaj s tabo.

			– Oh, to me veseli. Glej, kmalu bova prispela. Na naslednjem križišču zavij desno, tam je pokopališče.

			Angelika in dedek stojita pred veliko grobnico, ki je narejena iz italijanskega marmorja. Na majhnem pokopališču resnično izstopa. Tako mogočna je. Angelika in dedek sta prižgala sveči in tiho stojita, ter molita. Dedek si obriše solze, pa tudi Angelika ima solzne oči. Prvič po toliko letih stoji pred grobom svojega očeta, ki ga je le bežno poznala. Angeliko gane ta prizor in priteče ji solza. Še nekaj časa tišina, nato pa spregovori dedek:

			– Glej, Angelika, tu pred grobom tvojega očeta ti bom povedal vso resnico, ki je nikdar nisi poznala.

			Angelika je tiho strmela v slike umrlih na grobnici, med njimi tudi v sliko svojega očeta, ter poslušala dedka.

			– Takrat, ko se je Josip vrnil iz Slovenije, se je začela vojna tudi po drugih republikah bivše Jugoslavije. Hudo mi je bilo, ko mi je povedal, da Marija, tvoja mati, ni hotela z njim. Po nekaj dneh so ga poklicali v Beograd na generalštab in mu dodelili posebno nalogo, kot je on vedno temu rekel. Kar naenkrat je dobil tudi visok vojaški naziv. Vojna se je vse bolj razplamtela in Josip je moral na različne kraje po tedanji Jugoslaviji, ki še je delno obstajala, in opravljati svoje zadolžitve. Bil je odgovoren za vso vojaško opremo tedanje vojske, še posebej pa orožje in strelivo. Delal je tudi s Slovenijo. Zaradi embarga Jugoslavija ni mogla kupovati modernega orožja, zato so poti potekale preko Slovenije. Josip je poznal vso slovensko oblast.

			– Kako to, da je poznal vso slovensko oblast, dedek, saj ni imel tako velikega vojaškega naziva v Sloveniji?

			– Kot smo izvedeli šele pozneje, je Josip bil tajni vojaški agent za Slovenijo.

			– Kako agent? Misliš, vohun?

			– Da, nekaj takega. Delal je tudi za slovensko vojsko in slovensko državo. Slovenija je postala samostojna država in je nujno potrebovala vse poti v vojaškem razvoju. Po drugi strani pa je delal tudi za Jugoslavijo. Bil je tako rekoč dvojni agent. Za Slovenijo je delal predvsem, ker je še vedno upal, da se bo nekega dne vrnil k vama, draga moja. Toda njegovi upi so počasi splahneli. Vojna je dobivala vse večje razsežnosti. Nihče ni vedel, kam se bo to odvijalo. Tudi Josip ni bil več prepričan, ali počne prav. Videl je, da v tej vojni obstajajo veliki interesi posameznikov in apetiti po bogastvu, ki se je kopičilo, medtem ko so nedolžni ljudje nastradali. Sklenil je, da bomo tudi on, mi in vsi, ki jih je imel rad, imeli kaj od tega, če že mora tako biti.

			– Kako je to naredil?

			– Nekega dne je prišel domov in mi zaupal, da vojna nima prave poti. Da bo veliko nedolžnih ljudi pobitih, prav s tem orožjem, ki ga on nabavlja. Zato je sklenil, da bo preusmeril nekaj tokov orožja, ki so prihajali iz Slovenije, v druge države na Bližnjem Vzhodu, ki so za velik denar kupovale in kopičile orožje. Od vsake pošiljke je delež denarja šel na njegove račune v Švici, Nemčiji in Sloveniji. To so bile nepredstavljivo visoke vsote. Drugi delež pa se je plačeval v zlatu. Zaslužil je veliko denarja, kot večina ljudi, ki so bili na vrhu. Vse to je odlično potekalo in bogastvo se je začelo kopičiti. V tem času je kupil veliko nepremičnin in posesti in vse dal prepisati na naše ime, in tudi na tvoje, Angelika, ko bi postala polnoletna. Prav zato sem srečen, da si sedaj tu. Tudi ti si solastnica vsega tega.

			– Ne, dedek, vsega tega ne. To je vaše.

			– Ne, Angelika, to je naše in tvoje. Po pravici bi vse to moralo pripadati tebi, ker je Josip ustvaril to bogastvo. Mi smo samo upravljali z njim. Oh, kolikokrat smo vzpostavljali stike s tvojo mamo. Vendar mama ni in ni hotela ničesar slišati o nas. Edino, kar smo lahko dosegli, je bilo to, da smo stricu Štefanu in tvoji teti na Goričkem nakazali vsote denarja, ki so posredno bile namenjene tebi, tako da tudi tvoja mama ni vedela za to.

			– Kako to misliš, dedek?

			– Tvoj stric vama je pomagal ves čas z denarjem, ki smo ga mi pošiljali. Tvoja teta je izplačala tvoji mami neke vrste zapuščino po njenih starših z denarjem, ki smo ga mi nakazali. Stric ti je kupil avto za denar, ki smo ga mi poslali. Ti je vsaj kupil kak lep avto?

			– Da, sem zadovoljna z njim. Imam malo starejšega golfa. Zelo prav mi je prišel, ko sem se vozila v času študija v Maribor. Pa včasih sem mamo peljala kam. Sedaj ga ne potrebujem skoraj nič več. Sedaj me vozi Jan.

			– Oh, morda bi ti lahko kupil kaj boljšega, dobil je veliko denarja.

			– No, dedek, nekaj denarja mi je tudi nakazal, ker sem ga potrebovala za šolanje, in seveda sem bila rada lepo oblečena.

			– Potem je prav ravnal. Dobro, saj tako ni bilo sumljivo, od kod denar.

			– Veš, dedek, da sem po materini smrti malo posumila, saj je bilo v njeni zapuščini kar nekaj denarja, ki ga je prihranila. Ni mi bilo jasno, od kod toliko denarja. Kako bi mama lahko prihranila toliko denarja?

			– No, potem veš, kako je potekalo. Tudi za stanovanje, ki ga je za vaju odkupil stric Štefan, smo mi nakazali sredstva. Tako je tvoja mama potrebovala le manjše posojilo, saj ji banke tako niso odobrile dovolj sredstev za odkup stanovanja.

			– Hvala ti, dedek, da ste skrbeli zame.

			– To je najmanj, kar smo lahko storili zate, draga moja.

			– Kaj se je pa dogajalo še naprej, dedek?

			– Vedno več orožja se je prodajalo. Josip je zaslužil vedno več in vsote so bile včasih že strahotne. Toda vsi so imeli od tega korist. Tudi tisti v najvišjem državnem vrhu. Dokler ni prišel navzkriž z največjo srbsko mafijo. Nekaj časa so celo sodelovali in skupaj trgovali. Toda mafija je hotela večji delež. Medtem ko se vrh države, za katerega je delal Josip, ni hotel odpovedati visokemu dobičku. A ceno pohlepa visokih oblastnikov je plačal Josip. Mafija ga je ubila, ko je med službenim potovanjem potoval v Bosno. Javno je bilo povedano, da so ga ubili Bošnjaki, saj je tam divjala vojna.

			– O, moj oče. Zakaj?

			– Ne vem, draga, zakaj. Vendar je Josip že slutil, da so mu šteti dnevi. Kak mesec pred svojo smrtjo je mene in svojega brata odpeljal v Beograd, kjer smo pri notarju naredili oporoko. V njej si vpisana tudi ti, s pripombo, ko boš postala polnoletna, ali ko boš z nami podpisala posebno pogodbo, si solastnica vsega premoženja, ki ga je Josip zapustil. Pripada ti pa še nekaj, kar mi ne vemo, kaj je. Nahaja se pri nas v bunkerju, in če hočeš, bomo danes po kosilu odprli. Odpre se lahko samo v tvoji navzočnosti. To sem obljubil Josipu.

			– Dedek moj, vedno bolj postaja vse skupaj misteriozno. Malo se bojim vsega.

			– Ne boj se, draga moja. Vse je v redu. Ljudi, ki so ubili tvojega očeta, že dolgo več ni. Tudi oni so plačali visoko ceno. Bili so ubiti in ves mafijski klan je bil razbit. Oblastniki nove države so to storili in poravnali dolg. Tudi teh skoraj ni več. Le njihovi potomci so ostali, ki so podedovali bogastvo. To so ti novodobni bogataši v Srbiji. Prav tako kot mi. Tisti, ki so bogastvo ustvarili z nečednimi posli, ne živijo več. Njihove sadove uživa nekdo drug. Nihče nikogar več ne vpraša, od kod mu bogastvo. Vsi vedo, da ima vsaka vojna zmagovalce, tudi na strani poraženih. V vsaki vojni se kujejo in ustvarjajo dobički. Mi smo podedovali dobiček iz vojne. V začetku nekako nismo mogli tega sprejeti. Vedno smo razmišljali o tem, ali je prav. Na koncu smo spoznali, da smo postavljeni pred neko dejstvo, in se moramo odločiti. Odločili smo se, da bomo pomagali pri razvoju našega kraja in bližine mesta Šabac in vsa ta sredstva vrnili na tak način, da smo iz neobdelane zemlje ustvarili nov zagon in nova delovna mesta. Za zahvalo tvojemu očetu in Bogu smo velike vsote denarja darovali pomoči potrebnim. Nekaj sredstev smo donirali tudi v Slovenijo. Ustvarili smo tudi sklad, v katerega se stekajo sredstva iz določenega procenta dobička in dobička še drugih firm. Ta sklad je namenjen pomoči potrebnim. Vodi ga Sara. V ustanovnem aktu je prostor še za eno ime, Angelika. To je tvoje ime. Tako srečen bi bil, če bi lahko bilo tako zapisano. Saj se tudi sklad imenuje »Sklad Josipa Jovanovića«.

			– Nekoč sem že slišala o tem skladu. Vendar mi na kraj pameti ni prišlo, da je to sklad mojega očeta.

			– Sedaj veš, draga moja. Ni samo vse slabo, kar smo počeli. Tudi veliko dobrega je ostalo za tvojim očetom in nami. Tvoj oče bi bil zelo ponosen nate. Pa tudi mi bi bili veseli, če bi se nam pridružila. Ni potrebno, da se takoj odločiš. Ker si zelo dobro in pošteno dekle, te samo prosim, dokler sem še živ, da pristopiš vsaj k skladu in skupaj s Saro skrbita, da bodo ljudje, ki so v stiski, dobili pomoč. Kdo bi lahko bolje upravljal s temi sredstvi kot vidve, draga moja. Tudi vajin poklic je tak, da se nekako navezuje na to.

			– Če lahko pripomorem pri tem, moj dragi dedek, k skladu z veseljem pristopim. Saro sem samo v tako kratkem času spoznala in sem prepričana, da imava veliko skupnega. Zato bi skupaj z njo lahko pomagala.

			– Oh, otrok moj. Tako sem srečen, da si z nami. Tu pred grobom tvojega očeta ti prisegam, da bom storil vse, prav vse na tem svetu, da vama bo s Saro lepo v življenju. Še posebej tebi, draga moja. Toliko gorja si morala prestati.

			– Dedek moj. Hvala ti za vse. Tudi tebi, moj dragi oče, ki počivaš v tem grobu, se zahvaljujem. Velikokrat sem te pogrešala. Nosila sem te v svojem srcu in vedno boš z mano. Šele sedaj sem spoznala, kdo si bil ti in kdo sem jaz. Ponosna sem nate. Počivaj v miru. Obljubim ti, da bom naše poslanstvo opravljala pošteno in skrbno. To ti prisegam pred tvojim grobom.

			– O, ti moj otrok. Pridi, da te objamem. Neizmerno sem srečen in lažje mi je, da sem ti lahko povedal resnico o tvojem očetu in o nas. Hvala ti, da si nas sprejela.

			– Vi ste moji, moj dedek. Za vedno bom z vami. Tudi če ne bom vedno tu, bom z vami.

			– Še enkrat ti hvala, Angelika, angel moj. Zelo me radosti, da si se lahko poslovila od svojega očeta. Takrat, ko je bil pogreb z velikimi vojaškimi častmi, se nisi mogla. Vendar so te omenjali in hudo mi je bilo, kajti vedel sem, da sem z izgubo sina izgubil tudi tebe in snaho, tvojo mamo. Sedaj mi je nekoliko lažje, ko te vidim, da si našla spravo s svojim očetom.

			– Da, dedek, tudi meni je sedaj lažje. Nenehno me je spremljala neka senca in nenehno sem imela občutek, da mi še nekaj manjka. Sedaj sem res našla spravo s svojim očetom. Zame bo ostal moj dragi ati, kot sem ga klicala. Hudo mi je bilo, ko je takrat moral oditi. Toda tega tedaj nisem razumela. Sedaj je vse drugače. Mogoče sta našla tudi z mamo, tam nekje, mir in spravo. Vem samo, da ga je mama zelo ljubila.

			– Prav imaš, Angelika. Mogoče sta res našla svoj mir, sedaj, ko si tudi ti spoznala, kdo je bil tvoj oče. Tvojo mamo in tebe je neizmerno ljubil in nikdar ni niti pomislil drugače. Le usoda je spremenila tok življenja.

			– Res je, dedek.

			– Sedaj pa se posloviva in se vrniva k najinim domačim. Kmalu nas čaka kosilo. Upam, da so že vstali. Po kosilu pa se bomo zbrali v stari hiši in nato nadaljevali naše slavje. Sedaj je veselje in radost v naši vasi. Naj se nadaljuje.

			– Prav, pa pojdiva, dedek.

			Angelika se je še enkrat ozrla na prelepo grobnico, se prekrižala in že sta se z dedkom odpeljala proti domačemu posestvu. Ob prihodu so ju že vsi pričakovali, saj so vedeli, kako pomembno je bilo, da sta se Angelika in dedek pogovorila. Slavje se je kmalu začelo s kosilom za vse navzoče.

			Nekoliko manj gostov je bilo tistega dne, pa vendar se je slavje nadaljevalo. Družini Jovanović so postregli kosilo v vili Jovanović, saj je družina vsaj za nekaj časa potrebovala nekaj zasebnosti. Drugi gostje so kosili v velikem šotoru. Tudi glasbeniki so se že pripravljali in kmalu bo spet veselo.





*


			Po kosilu se je celotna družina odpravila v staro hišo in v bunker pod njo. Dedek je prižgal luči v bunkerju. Vsi so se usedli na klopi ob steni. Dedek je odklenil težka kovinska vrata in dejal:

			– Pridi, Stipe, pomagaj mi dvigniti ta velik zaboj.

			Stric Stipe in dedek sta dvignila težak zaboj na veliko mizo, ki je stala v sredini prostora v bunkerju.

			– Pridi bliže, Angelika. Ta zaboj je tvoj oče pustil tu pri nas samo za tebe. Več kot dvajset let je čakal nate. Nikoli ga nihče še ni odpiral. Lahko se vidi, da je zapečaten. Okovje okrog njega je kovano tako, da ga je potrebno prerezati. Ali hočeš, da ga odpremo vpričo vseh nas? Ali pa želiš, da sva prisotna samo ti in jaz?

			– Zakaj bi bila skrivnost pred vami. Saj ste vi sedaj moja družina. Pa odprimo skupaj ta zaboj.

			– Prav, potem bomo morali prerezati okovje in ključavnico. Daj mi Stipe, kotni brusilnik, ki je pripravljen, vi se pa, prosim, malo umaknite, kajti sedaj se bo iskrilo.

			Dedek je prerezal okovje in ključavnico ter dejal:

			– Sedaj pridi, Angelika, in odpri zaboj. Tudi vi pridete bližje.

			Angelika je počasi odprla zaboj. V njem sta se nahajala še ena škatla in velika črna vreča.

			– Kaj želiš, Angelika, da odpremo najprej škatlo, ki se nahaja v zaboju, ali vrečo?

			– Odprimo najprej škatlo, dedek.

			– No, potem pa jo odpri.

			Angelika je počasi odprla škatlo, v kateri so se nahajale bančne knjižice različnih bank po Evropi in razni certifikati.

			– Kaj pa je to? je vprašala Angelika.

			– Poglej, Angelika, je dejal dedek.

			Angelika je počasi vzela iz škatle prvo knjižico, jo odprla in videla, da je v njej vpisano njeno ime. Knjižica je bila iz banke v Švici. Ko je knjižico odprla še malo bolj, ni mogla verjeti. Pogledala je še enkrat in onemela.

			– Poglej ti, dedek, morda ne vidim prav. Ne morem verjeti.

			Dedek je prijel knjižico, se veselo nasmejal in dejal.

			– Vedel sem, Angelika, da je tvoj oče poskrbel zate. In prav je tako. Na tej banki v Švici se nahaja dvajset milijonov švicarskih frankov. Tu še moramo prišteti obresti vseh let in vsota bo še nekoliko narasla.

			Vsi so ostrmeli.

			– Oh, dedek, ne morem verjeti. Ali morda sanjam?

			– Ne, Angelika, ne sanjaš. Poglej še naprej.

			– Saj niti ne morem, preveč sem napeta. Prosim, dedek, ti poglej.

			Dedek je jemal knjižico za knjižico, certifikat za certifikatom iz škatle ter prebiral visoke vsote denarja.

			– Angelika, vpisala si se med milijonarje. Po moji oceni, z obrestmi, je vrednost vsega skupaj nekje okrog petdeset milijonov evrov. Kaj porečeš na to, otrok moj?

			– Ne morem verjeti, da je to res. In ne morem sprejeti tega denarja.

			– Angelika, razumi, da če hočeš ali nočeš, moraš sprejeti ta denar. Oče ga je namenil tebi in tudi vsi dokumenti so vpisani na tvoje ime. Samo v Švico še moraš, da dokončno urediš vse zadeve v bankah. Tudi midva s Stipetom sva od tvojega očeta prejela veliko denarja. Če potrebuješ pomoč, te bom jaz spremljal v Švico, da dokončno uredimo vse papirje. Moram ti povedati, da so mi iz bank že nekajkrat poslali dopis glede tvojega premoženja. To morava urediti.

			– Kaj naj rečem, dedek. Kaj pa vi pravite? Kaj naj storim?

			– Angelika, to je tvoj denar. Vzemi ga. Prepričana sem, da ga boš pametno uporabila, je dejala Sara.

			– Da, Angelika, res je. Moraš ga vzeti, drugače tudi mi ne bomo mirni. To je tvoj oče namenil tebi. Sicer je pa to samo drobiž, v primerjavi z bogastvom, ki ga je ustvaril in namenil nam, je dejal dedek.

			– Če je res namenil meni, potem se moram odločiti. V naslednjih dneh se bomo pogovorili, kaj bomo storili.

			– Da, otrok moj, to pa še ni vse. Kaj pa tista črna vreča? Že si mislim, kaj je v njej.

			– Daj, dedek, ti jo odpri.

			– Zate, Angelika moja, bom z veseljem to storil.

			Dedek je dvignil težko vrečo iz zaboja, jo odprl in začel iz nje zlagati zlate palice. Vsi so ostrmeli in Angelika bi skoraj izgubila zavest od samega razburjenja.

			– Kaj pa je to, dedek?

			– Temu pravimo čisto zlato, otrok moj. Vsaka od teh palic je težka po en kilogram. Glej, na njej piše 1000 g in 9999, kar pomeni 99 procentna čistost zlata. Pa da jih preštejemo. Točno petdeset. To pomeni, da si lastnica 50 kilogramov čistega zlata.

			– To je pa že preveč. Ne razumem ničesar več. Prosim, dajte mi nekaj za piti. Kar omedlela bom.

			– Daj, Sara, prinesi pijačo, zgoraj v hiši je. Pa rakijo prinesi. Za to priložnost sem pripravil rakijo, ki je toliko stara kot ti, Angelika. Tvoj oče jo je shranil takrat, ko si se ti rodila. Na to moramo nazdraviti, je dejal dedek.

			– Oh, vse je preveč zame. Ne vem, kako bom to preživela.

			– O, boš, boš, Angelika. Tudi mi smo. Počasi se navadiš na bogastvo. Tvoj oče je tudi nam podaril približno sto petdeset kilogramov zlata, ki smo ga shranili, če bi kdaj prišlo do hudih časov. Je na varnem.

			– Potem hočem, da priložite tudi to zlato, ki je namenjeno meni. Naj bo skupni zaklad tam, kjer mora biti.

			– Prav, če tako želiš, Angelika, je dejal dedek.

			– Da, to želim, naj bo vse skupaj, je dejala Angelika.

			– V redu, potem bomo ta teden to uredili. To pa še ni vse. V ustanovnem aktu podjetja, katere družbeniki smo ti, jaz, Sara in Stipe, je tvoj delež četrtinski. Pri vsem, kar imamo, vsem, kar posedujemo, si ti lastnica do ene četrtine. Skupna vrednost našega premoženja je zelo velika. Točne vsote niti ne vem. Bomo pa ta teden pregledali poslovne knjige in se sestali z našim odvetnikom, da bomo dopolnili ustanovni akt. Tvoje ime se bo vpisalo in tako boš postala polnopravna članica naše firme. Kaj praviš na to, Angelika?

			– Nimam več besed, dedek. Ne morem več ničesar povedati. Daj, sedaj pa res natoči to mojo rakijo, kot si rekel.

			– Z veseljem, Angelika, že se veselim dni, ko bomo skupaj odločali. Nihče ne pričakuje od tebe, da boš kar čez noč stopila v firmo. Ne, ni ti potrebno. Ampak, če boš hotela, bosta skupaj s Saro urejali poslovne poti po svetu. Skupaj bosta to zmogli.

			– Kaj pa moj poklic, ki ga začnem opravljati naslednji mesec?

			– Ne skrbi, Angelika. Ti delaj svoje delo. To ni ovira. Danes veliko stvari poteka tudi preko elektronskih medijev in video konferenc. Če pa boš hotela, bi bili zelo veseli, če bi vsaj enkrat mesečno bila prisotna pri obračunih, oziroma pri pregledu knjig, je dejal dedek.

			– Da, sestra moja, sedaj sva partnerki tudi v poslu. Prepričana sem, da bova našo firmo dobro peljali. Morda jo bova celo razširili v Slovenijo. Potem pa tako ali tako potrebujemo nekoga v Sloveniji, ki bo vodil posle, je dejala Sara.

			– Toliko stvari se mi je zgodilo te dni. Ne morem verjeti, da se mi lahko dogajajo tudi lepe stvari. Še vedno mislim, da sanjam.

			– Ne, Angelika, ne sanjaš. Tvoje življenje ti do sedaj ni dalo veliko dobrega. Razen tega, da si spoznala Jana. Jan, čuvaj mi to punco. Skrbi dobro zanjo. Vem, da tudi ti prihajaš iz poslovnega sveta. Ostanita še naprej skromna. Naj vaju bogastvo ne pokvari. Tudi mi smo to doživeli in smo še vedno ostali taki, kot smo. Skromni in predvsem ljudje.

			– Prav imate, dedek. Angelika je v pravem pomenu besede zaklad zame. Spoznal sem jo v času, ko je preživljala hude čase. Najina sreča ni v bogastvu. Najina sreča je v ljubezni.

			– Prav imaš, Jan. Mislim, da si pravi fant za našo Angeliko.

			– Hvala, dedek, je dejal Jan.

			– Sedaj pa začasno zaprimo ta bunker in pojdimo praznovat. Gostje nas že čakajo in zabava se nadaljuje, je dejal dedek.

			– Prav imaš, dedek. Zakleni to bogastvo. Pojdimo in se veselimo. Naša družina je našla skupno pot. Veselim se že, da bova lahko z Angeliko skupaj iskali nove poti.

			– Hvala, Sara. Že se veselim najinih in naših poti. Veliko se še moram naučiti, da lahko stopam z vami v korak, je dejala Angelika.

			Po veseli novici se Angelika nikakor ni mogla soočiti z realnostjo. Bilo je preveč zanjo. Kar čez noč se je njeno življenje spremenilo. Ni vedela, kako naprej. Ni vedela, kaj ji prinaša bodočnost. V sebi je čutila neko skrb, celo strah pred življenjem. Vendar se je odločila, da bo šla po novi poti.

			Vsi skupaj so se pridružili množici na dvorišču, ki je že veselo rajala, in nadaljevali z veseljem. Vino, pivo in druge pijače so tekle v potokih. Spet se je zbrala velika množica ljudi. Spet so pripravili veliko hrane, in tudi vsega drugega je bilo na pretek. Tudi svirači in trubači so veselo godli. Pridružili so se jim popularni pevci in pevke iz Srbije, celo iz Črne Gore. Tudi novinarje je bilo opaziti. Vendar, ko se pojavijo novinarji, so naslednji dan v časopisih vedno dobre novice o Jovanovićih in njihovem imperiju. Tu igra vlogo denar. Novinarji so jim zelo naklonjeni, saj imajo tudi oni kak delež od uspeha te družine. Pri tem dedek ne skopari. Vedno pravi, da so novinarji dobrodošli, in ima odličen odnos z njimi.

			Zato so novice napisane vedno v dobri luči. Sicer pa, kako naj bi imeli kaj slabega zapisati o uspešni firmi in njenih ljudeh, o firmi, ki oskrbuje veliko prebivalcev, nudi delovna mesta in pomaga pri razvoju regije.

			Angelika se je prepustila toku dogajanja in se veselila in plesala v kolu. Sedaj, že drugi dan veselja in praznovanja, jo je spoznala večina navzočih, ki so prišli od blizu in daleč. Tudi novinarji so navezovali kontakt z njo. Saj je bila v bistvu vzrok vsega slavja prav ona. Veliko je bilo vprašanj o njej, o njeni dosedanji poti, na katere je Angelika iskreno odgovorila. In prav ta iskrenost in preprostost, ter njena lepota, je očaralo ljudi in novinarje, ter navzoče. S Saro sta veselo in razposajeno pozirali fotografom in se pri tem zabavali. Angelikina skrb, da je postala bogatašinja, je kmalu izginila in prepustila se je toku dogajanja. Breme, ki ga je prejela nase, ni bilo več težko. Odločila se je, da bo odprla novo poglavje svojega življenja.

			Ob vsem tem dogajanju je pustila Jana nekoliko v senci. Vendar je mislila, da bosta imela še veliko časa zase, ko bo to minilo. Tudi Jan je užival v družbi, se veselil in popival z Mikijem in druščino. Kmalu so ugotovili, da tudi Janove korenine izhajajo iz Srbije. Zato so ga hitro sprejeli medse.

			Veselje in zabava se je nadaljevalo pozno v noč. Počasi so začeli odhajati tudi gosti in čas je bil, da tudi družina leže k počitku. Le nekaj delavcev je še ostalo, ki so začeli pospravljati, kar je ostalo od dveh dni veseljačenja.

			Čeprav utrujena od veseljačenja in praznovanja, sta Angelika in Jan še nekaj časa posedela na terasi vile Brdo. Toliko vsega se je zgodilo v teh dneh, da niti nista mogla vsega dojeti. Še posebno Angelika, ki ni bila vajena takih dogodkov, je bila popolnoma iz sebe.

			Jan je prinesel steklenico šampanjca in dva kozarca, ter ju natočil. Nato je dejal:

			– Draga moja Angelika. Dovoli mi, da s tabo nazdravim na vse to, kar se je zgodilo. Postala si bogatašinja. Vem, da ti ni prav, da ti tako pravim. Toda morala se boš sprijazniti, da si poleg tega, da si lepa, pametna, povrhu tega še bogata.

			– Oh, Jan, kaj naj rečem. Veliko vsega se mi je zgodilo v teh dneh. Vseeno še nekako ne dojemam, kaj se je čez noč spremenilo. Včasih pomislim, kako se usoda s človekom poigra. Včasih ti vzame vse, kar ti je najdražje, po drugi strani pa ti da veliko več, kot lahko sprejmeš. Toda, sedaj bom morala sprejeti to usodo in živeti naprej. Vendar si želim, da se najin odnos zaradi tega ne bi spremenil. V srcu in duši bom še naprej tvoja Angelika.

			– Vsekakor, draga moja, se najin odnos ne bo spremenil. Kvečjemu se bo samo okrepil, saj boš tudi ti bolje sprejemala bogastvo, ki te je sprejelo. Morda boš na ljudi, ki so bogati, sedaj malo drugače gledala. Videla boš, da bogastvo ni samo bogastvo, je huda obremenitev in dolžnost, da z njim transparentno razpolagaš. V nasprotnem primeru lahko hitro skopni.

			– Vem to, dragi moj. Veliko ljudi je, ki so čez noč obogateli, na takšen in drugačen način. Nekateri pa so tudi čez noč vse izgubili, ker niso prenesli tega bremena. Spremenili so celo osebnost, mislili so, da so nesmrtni. Zato so se spustili v posle, ki jim niso bili kos, ali pa se prepustili luksuzu, ki jih je ugonobil.

			– Res je, Angelika. Obstajajo taki ljudje. Vendar midva nisva med njimi. Prepričan sem, da bova, kakor jaz v našem podjetju, tako ti v tvojem, pomemben člen razvoja in delovanja podjetij. Obe imata lepo bodočnost, samo delati je potrebno naprej.

			– Da, je že res, Jan. Toda kaj naj jaz počnem v mojem podjetju, razen da odločam pri upravljanju skupaj z mojimi?

			– Morda boš nekega dne našla pravo zadolžitev. Prepričan sem, da bosta s Saro nekoč skupaj peljali firmo v pravo smer. Včasih je tako, da se firma sčasoma spreminja. Z novimi trendi se lahko zgodi, da bosta našli neko novo pot, ki pa bo ravno vama pisana na kožo. Mislim predvsem na področju zdravstva in medicine.

			– Res je. Prav imaš, Jan. Tudi midve s Saro sva se že pogovarjali o tem, kje vidiva bodočnost naše firme. To bi res lahko bila medicina. Ne-

			kako sva si predstavljali novo vejo razvoja na področju zdravstva, ki bi bila nekako hčerinsko podjetje in bi delovalo prav na tem področju. Vendar, zaenkrat naj tako ostane, kot je. Ko bo Sara zaključila študij, želi za nekaj časa delovati kot zdravnica. Jaz pa sem razmišljala, da bi ob delu nadaljevala doktorski študij na področju zdravstvenega menedžmenta. Najino skupno znanje bi pripomoglo k nadaljnji poti in razvoju.

			– Odlična zamisel. Saj sem vedel, da bo vaša firma z vama imela bodočnost. Želim vama veliko uspeha in če bo potrebno, vama z veseljem pomagam, če bosta potrebovali kako pomoč ali morda nasvet. Nekaj izkušenj sem že pridobil v našem podjetju.

			– Vsekakor, Jan, bom vesela vsake tvoje pomoči. Saj vem, da veliko veš o poslovnem svetu. Vsekakor se bom s teboj predhodno vedno posvetovala.

			– Ne morem ti obljubiti, draga moja, da ti bom vedno lahko svetoval in pomagal. Obljubim ti pa lahko, da bom storil vse, da boš lahko ti uspešno izbrala odločitve. Morda bi lahko nekega dne tvoja in moja firma celo sodelovali. Kot veš, naša firma veliko izvaža in ima tudi veliko produkcije po svetu. Ena veja naše firme producira elektronske dele za medicinsko tehnologijo.

			– Morda bomo res nekoč našli skupno pot, če bova s Saro našli pravo poslovno idejo, bi si vsekakor želela sodelovanja.

			– Pustimo času čas, draga moja. Pa nazdraviva na najino skupno pot.

			– Na zdravje, Jan.

			Angelika in Jan sta še nekajkrat nazdravila z odlično penino. Nato pa je bil čas, da ležeta k počitku.

			Angelika se je stisnila k Janu in ga božala po prsih, potem po trebuhu, nato po vratu. Njene nežne roke, njeni dotiki, so ga spravljali skoraj v omamo. Ni več vzdržal. Potegnil je Angeliko na sebe, njegove močne roke so se oklenile njenega telesa. Angelika je zaihtela od vzburjenja. Zakopala je svoje roke med Janove goste lase. Jan pa jo je božal po hrbtu, po laseh in vratu. Angelika ga je noro poljubljala in se privijala nanj. Jan jo je še bolj priklenil nase. Kot v transu sta se ljubila in skupaj odplavala v svet ekstaze.





*


			Toplo poletno sonce je posijalo na posestvo Jovanović. Družina se je počasi prebujala, le dedek je bil kot vedno že zgodaj pokonci. Delavci so pridno pospravljali, kar je ostalo od praznovanja.

			Sončni žarki, ki so posijali skozi odprta balkonska vrata, in ptičje petje so prebudili tudi Angeliko in Jana. Še vedno objeta, kot sta zaspala, sta se tudi zbudila. Angelika je pobožala Jana po licu in ga nežno poljubila. Tudi on jo je poljubil in jo še bolj stisnil k sebi.

			– Oh, kako lepo se je prebuditi v tvojem objemu, moj dragi.

			– Tudi jaz sem neizmerno srečen, kadar si ob meni. Ko čutim tvoje dihanje, toploto tvojega telesa, bi najraje kar cel dan ostal s tabo v postelji in v tvojem objemu.

			– Tudi meni je neizmerno lepo. Kar navadila sem se, da se prebujam v tvojem objemu. Tako lepo je. Tudi dan se že začne drugače. Kljub temu bova morala počasi zlesti iz postelje.

			– Da, prav imaš, draga moja. Tudi družina je verjetno že pokonci.

			– Mislim, da je. Dedka sem že slišala govoriti na dvorišču.

			– Kaj pa bomo danes počeli, Angelika?

			– Danes je predvsem dan za počitek. Po kosilu v vili Jovanović se bomo odpeljali v destilarno spodaj v vasi, kjer nama bodo pokazali proces proizvodnje. Ogledali si bomo tudi dele posestva in nasade. Nato pa se bomo odpeljali v Šabac, kjer si bomo ogledali mesto in nekaj nepremičnin, ki so v lasti družine. Nato nas čaka večerja v enem od lokalov v Šabcu, ki je last družine Jovanović.

			– Kaj pa jutri?

			– Jutri pa nas pot vodi v Beograd, kjer se bomo sestali z odvetnikom firme in notarjem, glede spremembe ustanovnega akta. Ostalo pa bo presenečenje. Tako smo se včeraj dogovorili.

			– Odlično, potem pa se prepustiva toku dogajanja.

			– Prav imaš, Jan. Sedaj pa brž iz postelje. Ura je že pozna in čakajo naju, z malo bolj poznim zajtrkom, spodaj na dvorišču.

			– Prav, draga moja. Potem pa mi daj še en poljub in dan se lahko začne.

			– Z veseljem ti dam poljub, pa ne samo enega. Tako se bo dan tudi zame lepo začel.

			Družina je že sedela pred vilo Jovanović in čakala na Angeliko in Jana. Vsi so bili zelo dobre volje, kajti preživeli so dva lepa dneva. Tudi Angelika in Jan sta se jim pridružila, nasmejana in z obilo dobre volje. Res je, veselo je bilo že pri zajtrku.

			– Dobro jutro, zaspanca, je dejal dedek.

			– Dobro jutro, so dejali skoraj vsi v en glas.

			– Sta se dobro naspala? je vprašala Sara.

			– Dobro jutro vsem skupaj. Da, čeprav je bila noč kratka, sva se kar dobro naspala, je dejala Angelika.

			– Dobro jutro vsem skupaj, je dejal tudi Jan.

			– Pridita, usedita se za mizo, da pozajtrkujemo. Naše kuharice so nam pripravile zajtrk, da se malo okrepčamo, je dejala teta Julija.

			– Res so pridne, te kuharice, je dejala Angelika.

			– Jaz sem vam pa pripravil domače zdravilo. Malo rakije za vsakega. To je najboljše zdravilo. Uniči vse bakterije, pa še apetit vzpodbudi. Seveda je potreben samo mali požirek in nič več, je dejal dedek.

			– Da, res je, naš dedek to počne, odkar ga poznam, pa še nikoli ni bil bolan. Verjetno to zdravilo deluje, je dejala Sara.

			– Tudi jaz mislim, da deluje, je dejala Angelika.

			– Če to potrdita naši medicinki, potem res deluje. Zato ga bom tudi jaz z veseljem popil kozarček, je dejal stric Stipe.

			– Pa na zdravje in dober tek, moji dragi. Še več takih dni bi si želel, da bi skupaj zajtrkovali, se družili in se imeli lepo. A kaj, ko imamo vsak svoje delo in zadolžitve. Kar hudo mi je, ko boste spet odšli vsak na svojo stran. Angelika in Jan v Slovenijo. Ti Sara v Beograd. Le mi stari borci bomo ostali na naši domačiji. Kar žalosten postanem, ko pomislim, da vas čez nekaj dni več ne bo.

			– Ne skrbi, dedek. Kmalu se bomo spet vrnili, je dejala Sara.

			– Seveda se bomo vrnili, dedek. Sedaj, ko sem tudi jaz spoznala svojo pravo družino, se bom z veseljem spet vračala. Kmalu se bomo spet srečali. To vam obljubim.

			– Zelo sem vesel, Angelika, ko slišim, da se boš spet vrnila. Sicer pa se bom s tabo srečal že naslednji teden, ko bom prišel v Slovenijo, kot sva se dogovorila, in nato poletiva v Švico, da urediva bančne zadeve.

			– Da, dedek. Že se veselim. Pa tudi Sara je obljubila, da bo prišla. Ali to drži, Sara?

			– Seveda drži, Angelika. Kot sem obljubila, bom pripotovala z dedkom, da ne bo sam, pa tudi Slovenijo in tvoj dom bi rada spoznala.

			– Čudovito, Sara. To me pa še najbolj veseli, da bom spet skupaj z obema vnukinjama. Boš potovala z nama tudi v Švico, Sara?

			– Z veseljem, dedek, če me bosta vzela s seboj.

			– Seveda, Sara. Skupaj bomo ostali morda še kak dan v Švici in si še kaj ogledali. Kaj praviš na to, Angelika? je vprašal dedek.

			– Z veseljem, draga moja, bom z vama preživela kak dan. Ti, Jan, boš pa moral nekaj dni zdržati brez mene.

			– Nič hudega, Angelika. V firmi imam veliko dela in čas bo nekako minil. Vesel sem, da boš ti lahko uživala v dedkovi in Sarini družbi.

			– Hvala, Jan, in hvala vama, dedek in Sara.

			– Kaj bi se zahvaljevala, Angelika. Midva sva hvaležna tebi, da bova spet s teboj, je dejal dedek.

			– Prav imaš, dedek, hvaležna sem, da bom še kak dan preživela s tabo, moja sestra, je dejala Sara.

			– Potem pa smo dogovorjeni, je dejal dedek.

			– Prav, dogovorjeno, je dejala Angelika.





*


			Še en dan, ki ga je Angelika preživela v družbi svojih najdražjih, je hitro minil. Potepanje po prijetni pokrajini in mestu Šabac je pustilo prijetne spomine. Angelika je nekoliko bolj spoznala kraje in okolje, od koder izhajajo njene korenine. Toliko let je bilo potrebnih, toliko praznine je bilo vmes. Sedaj je srečna, da ve, kdo je, kdo so njeni sorodniki, še posebej pa, da je bila lepo sprejeta v družino.





*


			Kot je bilo planirano, se družina že pelje proti Beogradu, da uredijo še nekaj formalnosti in uradnih poti, povezanih z novim statusom firme. Med potjo se veselijo, šalijo in celo pojejo. Vse je tako sproščeno in veselo. Kako ne bi bilo, saj jih njihov šofer s poslovnim busom, najnovejšo pridobitvijo firme, varno pelje proti Beogradu. Čaka jih še en prijeten dan.





*


			Notarski postopki in uradne poti so hitro in brez zapletov urejeni. Sedaj je Angelika uradno družbenica v družinski firmi, in solastnica več nepremičnin in vsega, kar je povezano s firmo Jovanović in njenimi hčerinskimi podjetji. Le še ena stvar je, ki jo je potrebno urediti. V Beogradu je bil pravkar na novo zgrajen najnovejši luksuzni in poslovni hotel s 350 sobami. Za ta objekt je še potrebno urediti status.

			Ko tako sedijo pri notarju in notar prebira lastništvo hotela, prebere najprej Angelikino ime in njene podatke, ter Sarino ime in njene podatke, ter zaključi, da sta obe lastnici. Angelika še nekaj časa strmi, nato pa vpraša:

			– Zakaj pa vidva, dedek, s stricem Stipetom nista vpisana kot solastnika?

			Dedek se nasmeje. Stopi do Angelike, jo poljubi na lice, nato stopi še do Sare in jo prav tako poljubi na lice, ter spregovori:

			– Dragi moji deklici. To je pa najino darilo samo za vaju, Angelika in Sara.

			Sara in Angelika sta se začudeno spogledali, in nato je dejala Angelika:

			– Ne morem sprejeti tega. To je že preveč zame. S čim sem si zaslužila vse to?

			– Angelika, moraš sprejeti to darilo. Prav tako kot Sara, sta si obe zaslužili to s svojim marljivim delom v času študija. Obe sta dokazali, da sta vredni zaupanja, saj sta odlično opravili svoje poslanstvo. Naj vama vajin poklic še naprej služi in uživajta v svojem delu, je dejal dedek.

			– Hvala, dedek. Zelo sem ti hvaležna in vse bom storila, da te ne bom razočarala, je dejala Sara.

			– Tudi jaz se ti zahvaljujem in obljubljam, da bom še naprej delala in stremela k temu, da bom s svojim delom lahko pomagala ljudem in naši firmi, je dejala Angelika.

			– Tudi jaz vama čestitam, dekleti moji, in vama še naprej želim veliko uspehov pri nadaljnjem študiju in izobraževanju, ter pri delu. Pridita, da vaju objamem, je dejal Stipe.

			Vsi štirje so se objeli in dedek je bil vidno ganjen in vesel, da ima čudoviti vnukinji. Nato je vprašala Sara:

			– Kako pa bomo poimenovali hotel?

			– To se kar vidve z Angeliko odločita, da potem vpišemo novo ime v akt, je dejal dedek.

			– Kaj praviš ti, Angelika? je vprašala Sara.

			– Ne vem, kaj naj rečem. Tako na hitro je vse prišlo, da sploh nimam besed. Ali imaš ti, Sara, kako idejo?

			– Da, Angelika. Kaj pa če bi ga poimenovali SAAN. Kar sta začetnici najinih imen. Se strinjaš, Angelika?

			– Odlična zamisel, Sara, je dejala Angelika.

			– Res je odlično in lepo ime. Kaj praviš, Stipe, na to? je dejal dedek.

			– Tudi jaz mislim, da je odlično. Potem pa ga kar vpišimo v akt, če se vsi strinjate, je dejal Stipe.

			– Prav, potem pa uredimo to, in nato se lahko odpeljemo v hotel, kjer potekajo zadnje priprave, da se Angelika in Sara seznanita s trenutnim stanjem in nadaljnjimi posegi in ukrepi v njunem hotelu, je dejal dedek.





PETO POGLAVJE


			Dnevi, ki sta jih Angelika in Jan preživela v Srbiji, so hitro minili. Toliko vsega se je zgodilo, da Angelika dolgo ni mogla dojeti. Čez noč je postala novo ime. V srbskih in slovenskih časopisih se je pojavilo veliko člankov s fotografijami lepotice iz Slovenije. Tako so jo poimenovali mediji v Srbiji. Še posebej pa je bila izpostavljena v Sloveniji, saj se je že prej pisalo o njeni zvezi z Janom in njegovo bogato družino.

			Klicali so razni novinarji in želeli intervju z Angeliko. Toda Angelika se je še skušala nekoliko distancirati in nikakor ni hotela biti tako pomembna. Različni mediji so jo vabili v oddaje, tako da je nekako morala sprejeti svojo vlogo, in seveda posledice te vloge. Kljub temu je še naprej ostala skromna in s tem požela veliko simpatij v javnosti. Naenkrat je postala vzor dekletom v Sloveniji in Srbiji. Bila je skoraj kot kaka superzvezda. Kar naenkrat je veliko najstnic posnemalo njen stil oblačenja, pričesko in barvo las. Čez noč je postala prepoznavna. Vendar kljub vsemu je ostala še vedno Angelika, kot je bila, še naprej skromna.





*


			Angelika, dedek in Sara so se ravnokar vrnili iz Švice, kjer so opravili vse potrebne upravne in bančne poti. Sedaj je bila Angelika tudi uradno lastnica milijonov po pokojnem očetu. Tudi uradno je prevzela težko breme, ki ga prej ni bila vajena. Bogastvo ji nikoli ni pomenilo veliko, pa tudi sedaj je posebej ne navdušuje. Nikoli ni marala bogatašev. Postala pa je vendar ena izmed njih. Morala se je sprijazniti z usodo.

			Na letališču na Brniku jih je počakal Jan. Ko so prihajali k izhodu, jim je Jan pomahal in Angelika je veselo stekla proti njemu. Vrgla se mu je okrog vratu, ga objela in poljubila:

			– Končno si se vrnila, lepotica moja.

			– Komaj sem čakala, da te spet vidim. Samo nekaj dni je minilo in že sem začutila domotožje in praznino, ko te ni bilo ob meni. Vendar sem vesela, da sem lahko preživela nekaj srečnih dni z dedkom in Saro.

			– Tudi jaz sem te zelo pogrešal. Povej mi, Angelika, kako je vse potekalo v Švici? Ste vse uredili?

			– Da, Jan. Vse je bilo ok. Nobenih problemov. Preverili so samo našo identiteto, ter uredili vse potrebno v bankah. Dedka so tako že poznali. Pridi, Jan. Pozdravi dedka in Saro.

			– Z veseljem, draga moja. Pozdravljen, dedek! Pozdravljena, Sara!

			– Živijo, Jan! Lepo, da si nas pričakal.

			– Vesel sem, da ste se srečno vrnili. Tudi tebi lep pozdrav in objem, Sara.

			– Živijo, Jan, je dejala Sara.

			– Dragi moji. Prepričan sem, da po naporni poti potrebujete okrepčilo. Če se strinjate, vas povabim v odlično gostilno na kosilo. Le nekaj kilometrov je oddaljena od letališča, je dejal Jan.

			– Z veseljem. Res smo lačni. Pa tudi dobra domača slivovka bi se mi prilegla.

			– Ne skrbite, dedek. V tej gostilni imajo res tisto pravo, hribovsko slivovko. Tudi sam sem jo že poskusil. Imajo pa tudi odlično viljamovko, pa še kaj.

			– Odlično, Jan. Potem bom pa kar obe poskusil. Pa nekaj dobrega iz kuhinje mi bo že prav prišlo. Kaj pravita, dekleti moji?

			– Da, dedek. Tudi midve sva že pošteno lačni, je dejala Angelika.

			– No, potem pa nas kar zapelji tja v to gostilno, je dejal dedek.

			– Po kosilu pa se lahko odpeljemo proti Mariboru. Lahko ostaneta nekaj časa pri nas, dedek in Sara. Z Angeliko bi vaju z veseljem popeljala po naših krajih.

			– Lepo od tebe, Jan. Spoštujem tvoje povabilo in se ti zahvaljujem. Vendar bi si želel v Mursko Soboto. Nekaj dni bi še rad preživel z mojima puncama in užival v lepotah Pomurja. Nekoč pred mnogimi leti sem že užival v lepotah tega predela te prelepe dežele, v spremstvu mojega sina in ljubljene snahe. Rad bi obiskal Marjin grob in se nekako na tak način poslovil od nje. Tudi sorodnike na Goričkem bi rad obiskal.

			– Je že prav, dedek. Kakor je vaša odločitev, tako jo bom spoštoval. Veseli me, da se razumete, in prepričan sem, da vam bo skupaj z vašima ljubljenima vnukinjama lepo. Če me boste potrebovali, vam bom z veseljem pomagal.

			– Hvala ti, Jan. Zelo prijazen in odličen fant si. Res te imam zelo rad in želim, da bi z Angeliko uživala v življenju.

			– Hvala vam, dedek, brez Angelike si življenja ne morem več prestavljati. Pa tudi vas in vaše družine sem zelo vesel in vas spoštujem bolj kot nekatere svoje sorodnike. Ste res prava družina in bogastvo vas ni pokvarilo, kot je mojo družino.

			– Res je, Jan. Bogastvo nas ni pokvarilo, vsaj do te mere ne, da se ne bi spoštovali. Še bolj nas je povezalo. No, sedaj nas pa odpelji v to gostilno. Pošteno sem že lačen. Ob kosilu se bomo še kaj pogovorili in naredili plan. Po kosilu se moramo samo ustaviti v Ljubljani, kjer bomo uredili neke formalnosti.

			– Kakšne formalnosti vendar, dedek? Saj je vse urejeno.

			– Res je vse urejeno, Angelika. Le nekaj še manjka. Do takrat pa naj ostane skrivnost, otrok moj.

			– Oh, ti, dedek. Tako si skrivnosten.

			– Res je, Angelika. Dedek je spet skrivnosten. O, dobro ga poznam. Gotovo ima neko presenečenje za nas.

			– Misliš, Sara, da res?

			– Res, Angelika. Pa se pustimo presenetiti, je dejala Sara.

			Dedek se je samo nasmehnil in pobožal najprej Angeliko, nato pa Saro. Nato pa namignil Janu, naj jih odpelje na kosilo.

			Med kosilom so se imeli še veliko za pogovoriti. Dedek je užival v dobrotah slovenske kuhinje in jih hvalil:

			– Že dolgo nisem jedel tako dobrih jedi.

			– Kako da ne, dedek. Pri vas v Srbiji imate tudi same dobre jedi, je dejal Jan.

			– Da, jih res imamo. Vendar se jih človek s časom naveliča in si zaželi kaj drugega. Še posebej pa se že veselim, ko bomo v Prekmurju, da poskusim bograč, pa prekmursko gibanico. Marija je vedno tako dobro spekla gibanico. Pa tudi njena sestra na Goričkem jo je znala pripraviti.

			– Vsekakor bomo obiskali teto na Goričkem, dedek. Naročila ji bom, naj speče pravo domačo gibanico. Pred nekaj dnevi sem se po telefonu pogovarjala z njo in ji povedala, da jo bomo obiskali. Veseli se že srečanja z nami. Še posebej pa s tabo, dedek, in tudi Saro bi rada spoznala.

			– Dobro, Angelika. Tudi jaz se že veselim, da po dolgih letih spet vidim Grad na Goričkem. Tisti ljudje tam so mi ostali v srcu. Tako prijazni in dobri so. Kolikokrat sem razmišljal o njih in o tebi, Angelika, in o Mariji. Nisem bil prepričan, da se bomo še kdaj srečali. Sedaj se pa tudi časi začnejo spreminjati. Morda bo celo Srbija nekega dne članica Evropske unije. Takrat tudi meje s Srbijo več ne bo. Upam, da bom dočakal ta dan.

			– Seveda boš, dedek. Saj si vendar čil in zdrav, je dejala Sara.

			– Vesel bi bil, da bi z vami, dragi moji, užival še nekaj let.

			– Zagotovo boš, dedek, in to ti želimo vsi.

			– Hvala, Sara. Imam razlog, da še živim nekaj časa. To sta vidve, dragi moji vnukinji. Pa nazdravimo še na mnoga leta.

			Vsi so nazdravili in dedku zaželeli vse najboljše. Počasi so zaključili s kosilom, nato pa so se odpravili proti Ljubljani, kjer jih je čakalo presenečenje.





*


			Dedek je Janu naročil, kod naj vozi. Pred velikim avtomobilskim centrom je naročil Janu, naj ustavi. Nekaj časa so še vsi sedeli v avtu, nato pa je dedek dejal:

			– Lahko izstopite, dragi moji. Imamo neki opravek v tem avtomobilskem centru. Neki gospod nas že pričakuje. Prosim, pojdite za mano.

			Vsi so mu tiho sledili, se spogledovali, saj nihče ni vedel, kaj se dogaja. Morda je le Sara vedela, in se je rahlo muzala.

			Vstopili so v prodajni salon Volvo centra. Nasproti jim je prišel direktor centra. Ko je zagledal dedka, je na ves glas dejal:

			– Pozdravljeni, gospod Jovanović, smo vas že pričakovali.

			– Pozdravljen, gospod direktor, je dejal dedek ter mu segel v roko.

			– Katera med dekleti je ta srečnica? Pozdravljene, mlade gospe in gospod, je dejal direktor ter jim segel v roko.

			– No, gospod direktor, pa nam pokažite tega lepotca, je dejal dedek.

			Direktor jih je vodil v poseben prostor, kjer je že čakal lep moder Volvo XC 60 R. Vsa vrata so bila odprta in razkazovala lepoto notranjosti iz usnja in odličnih materialov. Angelika je strmela v vozilo. Saj prav tak avtomobil ji je bil zelo všeč, ko je pred nekaj meseci prišel novi model na tržišče. Direktor je prinesel dokumentacijo in jo izročil dedku. Dedek je nato stopil do Angelike, jo objel, ji izročil dokumente ter dejal:

			– Tvoj je, Angelika.

			Angelika je še kar naprej strmela in ni mogla spregovoriti. Po kratkem času tišine je objela dedka, ga poljubila in pritekle so ji solze sreče.

			– Kako si vedel, dedek, da obožujem ta avto?

			– Sara mi je dejala, da si ji pripovedovala, kako si nekega dne želiš ta avtomobil. Lahko bi si ga sama kupila sedaj, ko si lastnica velikega premoženja. Vendar sem si želel, da ti ga jaz podarim. Pripravljen in prirejen je samo zate, draga moja. Je posebna serija in je bil pripeljan pred kratkim iz Švedske, je dejal dedek.

			– Da res je, spoštovana gospa, in čestitam vam. Ste lastnica unikatnega vozila iz te serije. Pozneje vam bom pokazal, kaj vse zmore. Je eno najvarnejših vozil na svetu.

			– O, hvala, dedek, saj ne vem, kako naj se ti zahvalim. Vedno znova me presenečaš. Toliko si mi že dal, pa še vedno mi daješ.

			– Nič za to, Angelika. Še vedno sem ti dal premalo. Tega, da sem te spet našel, ne poplača nobeno bogastvo. Tudi Sari sem pred kratkim kupil športnega lepotca. Ona občuduje bolj športne avtomobile. Ti pa bolj praktične. Sedaj je že čas, da zamenjaš svojega starega golfa.

			– Prav, dedek. Dobro mi je služil vsa ta leta in tudi tistega si mi kupil ti, kot sem izvedela kasneje.

			– Veš, Angelika, že takrat bi ti zelo rad podaril boljši in novejši avto. Vendar nisem mogel, saj bi potem Marija posumila in ga ne bi hotela sprejeti.

			– Še enkrat hvala, dedek. Potem pa nam, gospod direktor, kar pokažite, kaj vse ima vgrajeno ta čudoviti lepotec, ki sem si ga vedno želela. Nato pa vas z veseljem odpeljem proti Prekmurju.

			– Prav, Angelika. Jan, upam, da ne boš razočaran, ker boš moral sam nadaljevati vožnjo proti domu.

			– O, ne, dedek. Vesel sem, da boste skupaj uživali v vožnji. Tudi jaz bi se vam pridružil, vendar moram nekako spraviti moj avtomobil domov. Pa nič ne de. Se vidimo čez kak dan v Murski Soboti. Do takrat pa vam želim veliko lepih dni. Angelika, tebe bom pa le pogrešal.

			– Če bo zelo hudo, me kar pokliči, dragi moj, ali pa se pripelji v Mursko Soboto.

			– Je že prav, Angelika. Ne bom vas motil. Sedaj imate odlično priložnost, da se skupaj popeljete po Prekmurju in uživate, je dejal Jan.

			Jan se je poslovil in že oddrvel proti Mariboru. Angelika, dedek in Sara pa so počasi zapeljali na avtocesto in nato proti Murski Soboti ter uživali v mirni in prijetni vožnji z odličnim novim avtomobilom. Dedek je ponosno sedel na sprednjem sedežu in opazoval lepote Slovenije. Všeč mu je bil pogled na slovenske gore, ki jih že nekaj časa ni videl.

			Po dobri uri in pol vožnje so prispeli do Murske Sobote.

			– Toliko let nisem videl tega prelepega mesta. Po toliko letih je Murska Sobota spremenila svoj videz. Vidim, da je veliko novega. Prosim, Angelika, zapelji nas malo po mestu, da vidim, kaj vse se je spremenilo od takrat, ko sem nazadnje bil tu.

			– Z veseljem, dedek. Mislim, da boš presenečen, ko boš videl, kako je to mesto po toliko letih spremenilo svoj videz. Nekaj pa je ostalo, kar boš gotovo prepoznal.

			– O, vidim, da je tudi Titova ulica dobila popolnoma novo podobo.

			– Da, res je, dedek. To je sedaj Slovenska ulica in je bila popolnoma obnovljena.

			– Da, hotel Diana je ostal enak, mogoče malo spremenjen. Tudi stare policijske postaje nasproti Diane več ni. Tu je pred leti služboval dober prijatelj tvojega očeta. Ime mu je bilo Borut. Toliko skupnega sta doživela. Res je bil dober fant. Josip ga je zelo pogrešal, ko se je vrnil v Srbijo. Potem so se izgubili vsi kontakti med njima.

			– Poznala sem tega gospoda. Velikokrat naju je obiskal z mamo. Tudi pomagal nama je, ko sva bili v stiski. Vendar se je po upokojitvi odselil iz Murske Sobote nekam na Primorsko. Od takrat sem tudi jaz izgubila kontakt z njim.

			– Nekaj pa je vseeno ostalo enakega. Hotel Zvezda in stari kostanji so ostali. Le križišče je novo. Tolikokrat smo popivali pri Zvezdi, ko sem bil na obisku pri vas. Na koncu nam je teknil odličen golaž, ali pa vampi. Te so pri Zvezdi najbolje pripravili.

			– To je še zmeraj ostalo. Kuhajo še vedno odlično hrano, je dejala Angelika.

			– Odlično, potem pa vaju vabim na večerjo k Zvezdi. Vsekakor bom pojedel dobro porcijo vampov. Saj vem, da vidve tega ne marata. Zame pa je nekaj posebnega.

			– Nič ne skrbi, dedek. Imajo še druge odlične jedi. Kaj praviš, Sara?

			– Jaz se prepustim vama. Nisem izbirčna in se bo gotovo našlo tudi kaj zame.

			– Zagotovo, Sara. Nato pa vaju jaz povabim na odličen sladoled.

			– Prav je, Angelika. Sedaj pa nas kar odpelji na tvoj dom, je dejal dedek.

			– Da, bom, dedek. Moj dom je skromen. Ni nobenega prestiža.

			– Res je, Angelika. Poznam tvoj dom. Nekoč je ta dom bil vaš dom. In čeprav majhen, smo vsi imeli dovolj prostora, ko sem bil pri vas na obisku. Tako prijetno je bilo. Marija nam je vedno kaj dobrega skuhala. Lepo je bilo.

			– Vem, dedek, da je bilo lepo in prijetno. Sedaj ni nikogar več. Samo jaz sem še ostala. Pa še jaz sem bolj poredko tu, saj sem večino časa v Mariboru pri Janu. Vendar vedno, ko se vračam v moj dragi dom, mi je prijetno. Tudi sedaj se že veselim, še posebej, ker sta ob meni vidva, moja draga. Vidva sta moja družina.

			– Kako lepo, Angelika, da naju tako ceniš, je dejala Sara.

			Dedek pa si je obrisal solze, ki so mu ob teh besedah pritekle po licu. Nato je tiho dejal:

			– Hvala ti, otrok moj. Toliko lepega si prinesla v moje življenje. Sedaj sem res srečen in ničesar v mojem življenju ni več, kar bi me lahko bolj osrečilo, kot to, da imam neverjetni vnukinji.

			Kmalu so prispeli do Angelikinega stanovanja. Angelika je odklenila vrata in vstopila. Sara in dedek sta ji počasi sledila. Dedek je za hip obstal pred vrati, nato pa počasi nadaljeval in se ponovno ustavil v majhnem predprostoru. Na zidu je opazil slike iz preteklosti. To so bile slike spominov, ko je Angelika in njena družina bila še srečna. Prav posebej je izstopala slika, na kateri Josip drži v naročju Angeliko, z drugo roko pa objema Marijo. Ta slika je obudila veliko emocij in dedek je skoraj zajokal. Nato je počasi vstopil v kuhinjo, kjer sta Sara in Angelika že odpirali okna, da se stanovanje malo prezrači. Dedek pa je še kar naprej strmel in videti je bilo, da mu je hudo.

			– Kaj je, dedek, zakaj si žalosten?

			– Nisem žalosten, Angelika. Le srečen sem, da lahko po toliko letih vstopim v ta prelepi mali dom, kjer sem tudi jaz bil nekoč srečen. Imam občutek, da bo od nekod prišla Marija in nas povabila k mizi. Da je Josip v službi in se nam bo kmalu pridružil. Kako lepo bi bilo čas zavrteti nazaj.

			– Da, moj dragi dedek, tudi jaz sem si velikokrat to želela, še posebej, ko je umrla mama. Tudi jaz imam občutek, da je mama še vedno nekje tu. Da bo kmalu prišla iz sobe, me objela in mi zaželela dobrodošlico, kot takrat, ko sem se vračala iz šole.

			– Da, lepi so bili ti trenutki, otrok moj. Vendar časa več ne moremo spremeniti. Ostali smo mi, ki moramo nadaljevati pot, ki je še pred nami. Tvoja oče in mama bi bila ponosna nate, draga Angelika. Si izjemno dekle.

			– Hvala, dedek. Vesela sem, da te imam, in seveda tudi tebe, draga moja Sara. Pridita oba, da vaju objamem. Saj sta vidva moja družina. Dobrodošla v mojem skromnem domu in počutita se kot doma.

			– Hvala ti, Angelika, da si naju sprejela v svoj prelepi dom, je dejala Sara.

			– Tudi jaz sem ti neizmerno hvaležen, da sem lahko z vama, moja draga, v tvojem malem domu, Angelika.

			– Pridita, da vama pokažem še ostale prostore. Prtljago lahko odložita. Nato pa nam bom skuhala dobro kavo. Tisto pravo, kot me je naučila moja mama.

			– Še enkrat hvala in se že veselim kave, kot jo je nekoč kuhala Marija, je dejal dedek.





*


			Dnevi, ki so jih Angelika, dedek in Sara preživeli v Prekmurju, so hitro minili. Dedek je bil neizmerno srečen, da je po toliko letih videl lepote te prelepe pokrajine. Spomin na tiste davne čase je spet oživel. Obiskal je vse ljudi, ki jih je poznal. Vsepovsod sta ga spremljali njegovi lepi vnukinji, na kateri je bil zelo ponosen. Vsepovsod, kjer so se pojavili, so poželi navdušenje in spoštovanje. Tudi skoparili niso. Dedek je podaril veliko denarja ljudem in institucijam, ki so Angeliki pomagali v času do njene sedanje poti. Kmalu se je razvedelo, da je na obisku v Pomurju Josip Jovanović starejši, eden najbogatejših Srbov, in da ga spremljata njegovi lepi vnukinji. Posebno pozornost sta doživeli Angelika in njena zgodba. Kmalu so mediji še več o tem zapisali. Čeprav v začetku z nekoliko zavisti in kritike, da je družina Jovanović obogatela na račun vojnega dobičkarstva, se je mnenje kmalu spremenilo, ko so izvedeli za velike donacije te družine v Pomurju.

			Še bi skupaj raziskovali Pomurje, vendar so dedka vezale dolžnosti v firmi. Še posebej dokončanje gradnje hotela SAAN v osrčju Beograda, katerega lastnici sta bili Angelika in Sara.

			Ravno so sedeli pri večerji v odlični gostilni v bližini Murske Sobote in uživali v dobrotah prekmurske kuhinje. Nato je dedek dejal:

			– Tako lepo mi je bilo z vama v teh dneh, tu v Prekmurju. O, kako rad bi še ostal in užival v lepotah te prelepe dežele. Še posebej pa s čudovitimi ljudmi, ki živijo tu. So res nekaj neverjetnega. Takega gostoljubja in prijaznosti ni moč najti nikjer. Žal pa je prišel čas, ko se s težkim srcem moram posloviti. Jutri poletim iz Ljubljane v Beograd. Vama pa želim, da še naprej uživata v lepotah te dežele.

			– Kako to misliš, dedek, je dejala Sara.

			– Želim, Sara, da ostaneš z Angeliko še nekaj dni. Vem, da uživata, ko sta v družbi. Toliko let vaju je ločilo in vama privoščim, da vsaj še nekaj dni tega lepega in toplega poletja preživita skupaj in se imata lepo. Jaz bom opravil vse obveznosti, povezane s hotelom. Samo na otvoritev bosta prišli.

			– Dedek, ti si čudovit. Potemtakem to pomeni, da ostanem v Sloveniji?

			– Seveda, Sara, če te je volja. Kaj praviš ti na to, Angelika?

			– Zelo bi bila vesela in srečna, če bi Sara ostala z mano še nekaj dni. Popeljali bi se po Sloveniji in skupaj raziskovali prijetne kotičke, ki jih tudi sama nisem še nikoli videla. Potem pa bi jo mahnili še za nekaj dni na morje. Kaj praviš na to, Sara?

			– Hvala vama, Angelika in dedek. Večjega veselja si ne bi mogla želeti, kot to, da sem še lahko nekaj dni s tabo, moja draga sestra. Tako rada bi videla še nekaj lepih krajev te prelepe dežele. Kaj bo pa na to rekel Jan?

			– Ne skrbi, Sara. Z Janom sem se že pogovorila. Jan ima zelo veliko obveznosti v svojem podjetju. Poleg tega ima probleme s svojo mamo, ki je bolna in je na zdravljenju v Švici. Zato je ta čas odlična priložnost, da midve uživava vsaj še nekaj dni v tem prelepem poletju. Jeseni pa me tako čaka veliko obveznosti. Zato sem včeraj omenila dedku, da bi zelo rada, da ostaneš še nekaj časa z mano, moja draga sestra. Dedek je bil takoj za to.

			– Oh, moja draga Angelika in dedek. Tako vaju imam rada in ni lepšega, da lahko še naprej uživam s tabo, moja draga. Obema še enkrat hvala.

			Sara je objela in poljubila dedka in Angeliko. Gosti so jih čudno gledali, ko so izvedeli, kdo so. Prijazno so jim nazdravljali. Dedek pa je naročil pijačo na svoj račun, za vse goste. Prijeten večer ob živi glasbi znanega romskega glasbenika se je nadaljeval še dolgo v noč.





*


			Angelika in Sara sta se na ljubljanskem letališču poslovili od dedka, ki je kmalu za tem poletel v Beograd. Pred njima je bilo nekaj lepih poletnih dni, ki sta jih hoteli preživeti ob raziskovanju Slovenije ter se zabavati.

			Pot ju je najprej vodila v Ljubljano, kjer sta najeli sobo v odličnem hotelu v centru mesta. Potem ko sta odložili prtljago v prestižni sobi, sta si najprej privoščili aperitiv in odlično kavo, ter tortico. Nato sta se odpravili na potep po mestu. V množici turistov, ki v poletnih dneh preplavijo Ljubljano, ju ni nihče prepoznal. Lahko sta se brezskrbno potepali po mestu, obiskali nekaj trgovinic in na koncu pristali na Tromostovju, kjer sta naredili nekaj lepih fotografij. Nato sta si privoščili počitek v enem od lokalov ob Ljubljanici. Nazadnje sta se vrnili v hotel, na večerjo. V hotelu so ju že pričakali novinarji. Nekako se je že izvedelo, da sta v hotelu gostji, ki sta najbogatejši in najlepši Balkanki. Angelika in Sara pa sta že mislili, da ju nihče ne bo prepoznal.

			– Res je, Angelika, da je Slovenija tako majhna, da se ne moreš skriti, ne da bi te kdo prepoznal.

			– Prav imaš, Sara. Ne moreva se skriti. Sedaj naju preveč dobro poznajo. Toda nič ne de. Ostaniva to, kar sva, prijazni do vseh, in prepričana sem, da se bova celo zabavali.

			– Prav imaš, Angelika. Veš, jaz sem tega že malo navajena. Včasih pa mi je že malo preveč. Saj veš, kako je v Beogradu. Vsepovsod je nekdo, ki me pozna. Nekaj časa sem imela telesnega stražarja, tako vsiljivi so bili nekateri. Vendar se je počasi poleglo. Dedek je vse uredil. Pri nas se ve, kdo daje ton. Tu pri vas v Sloveniji je morda drugače. Pa naj bo.

			– Prav imaš, Sara. Pri nas je res nekoliko drugače, pa tudi zame je to nekaj novega. Tega prej nisem bila navajena. Iz popolne neznanke sem čez noč postala medijska osebnost. Vendar sem se odločila, da pač to moram prevzeti. Poti nazaj več ni. Sedaj je pot samo še naprej. Vendar si želim, da naju to ne bi obremenjevalo in bi se kljub temu zabavali teh nekaj dni, ki so pred nama. Pridi, povejva jim, kar želijo izvedeti. Nato pa lahko nadaljujeva z najinim večerom v Ljubljani, ki upam, da bo zanimiv.

			– Prav imaš, Angelika. Pa pojdiva, saj naju že nestrpno pričakujejo.

			Angelika in Sara sta stopili pred novinarje in jim odgovorili na nekaj vprašanj. Naredili so nekaj fotografij in nato so ju pustili, da sta v miru povečerjali.

			Po večerji je sprehod po stari Ljubljani pričaral čudovite občutke. V bistvu je bilo vse skupaj za obe nekaj posebnega, saj tudi Angelika ni poznala Ljubljane. Nikoli ji ni bilo omogočeno, da bi jo bolj spoznala. Le kako bi jo naj, saj so jo poti v času študija vodile predvsem v Maribor. V Ljubljano pa le enkrat v času osnovne šole, ko so šli na šolski izlet v živalski vrt. Sedaj imata obe enkratno priložnost, da občudujeta Ljubljano. Po daljšem sprehodu se ustavita pred lokalom, od koder s terase prihaja prijetna glasba. Vedno, ko Angelika zasliši glasbo, ji zaigra srce. Pa tudi Sara ljubi glasbo. Nekaj časa še stojita pred lokalom in prisluškujeta prelepim melodijam. Nato spregovori Sara:

			– Kaj praviš, Angelika, bi se ustavili za trenutek v tem lokalu in prisluhnili glasbi in morda kaj popili?

			– Z veseljem, Sara. Saj veš, da me glasba vedno pritegne.

			– Potem pa kar vstopiva.

			Mladi dami sta stopali po terasi prijetnega lokala proti mizi, ki je bila prosta. Vsi navzoči so se ozrli, ko so ju zagledali. Tudi če ju morda niso spoznali, sta vzbudili zanimanje. Že sama pojava obeh je bila nekaj posebnega. Iz njiju sije neka posebnost in lepota. Oblečeni sta po top modi, vse to mora vsakdo pogledati.

			Pevec, ki je pravkar odpel svoj refren, je dekletoma zaželel dobrodošlico in se jima globoko priklonil. Angelika in Sara sta mu pomahali in se nasmejali. Nato sta se usedli za prazno mizo. Takoj je prihitel natakar in sprejel naročilo. Dekleti sta naročili koktajl, ki je bil posebnost te hiše. Nato je spregovorila Sara:

			– Kaj praviš, Angelika, bi zaplesali?

			– Kako, kar midve skupaj?

			– Zakaj pa ne. Zame ni noben problem, če plešem s punco. Pa še celo s svojo sestrično, je dejala Sara.

			– Tudi meni se ne zdi nič nenavadnega, če bi zaplesala s tabo, sestra moja. Pa še ta prelepi valček me spominja na čase moje mladosti.

			– Tudi jaz sem že slišala ta valček. Zelo mi je všeč. Potem pa kar pojdiva na plesišče, je dejala Sara.

			– Z veseljem! je odgovorila Angelika.

			Ko sta stopili na plesišče, so jima vsi navzoči zaploskali. Tudi pevec, ki je kar ostrmel, ko sta se pred njim pojavili lepotici in se mu priklonili, ter ga pozdravili. Med petjem jima je ponovno zaželel dobrodošlico. Angelika in Sara pa sta zaplesali in vsi so ju občudovali.

			Po končanem valčku je pevec napovedal melodijo za lepotici, ki sta na plesišču. Imen ni vedel, pa vendar je vsakdo vedel, za koga je naslednja melodija. Angelika in Sara sta zaplesali še en ples, nato pa sta odšli k svoji mizi in nazdravili s koktajlom. Kmalu je spet prihitel natakar in ju povprašal, ali jima lahko prinese kako pijačo. Naročilo gre na račun hiše.

			– Zakaj bi naju radi počastili, gospod? je vprašala Angelika.

			– V veliko čast nam je, mladi dami, da sta obiskali naš lokal. Naš šef vaju zelo dobro pozna. Še posebej gospo Saro. Vendar ne skrbita, za vajino diskretnost je poskrbljeno.

			– Kdo pa je vaš šef? Zelo rada bi ga spoznala, je dejala Sara.

			– Ali naj ga pokličem, spoštovana gospa? Zelo rad bi se vama pridružil, vendar samo, če spoštovani dami to želita, je dejal natakar.

			– Da, gospod natakar, kar pokličite ga, je dejala Angelika.

			Natakar je že odhitel in se kmalu vrnil v spremstvu gospoda, ki je bil lastnik lokala. Sara ga je takoj zagledala, vstala od mize, ter stekla k njemu in veselo dejala:

			– Siniša, si res to ti? Že celo večnost te nisem videla!

			– Da, Sara, srce moje, seveda sem jaz. Res se že dolgo nisva videla. Nazadnje v Beogradu, ko sva bila še v srednji šoli.

			– Res je, Siniša. Od takrat so se izgubile vse sledi za tabo.

			– Da, Sara. Saj veš, da sem v Srbiji imel neko frko, pa sem kar odšel. Najprej v Nemčijo, nato pa sem se vrnil v Ljubljano in kupil ta lokal.

			– Lepo od tebe, Siniša. Vendar mi takoj povej, ali še vedno trguješ s tisto robo? Če še, bom takoj zapustila tvoj lokal.

			– Brez skrbi, Sara. Saj veš, da vsakega norca enkrat sreča pamet. Dovolj je bilo sranja že v Beogradu. Zato si ne želim tega tu v Sloveniji. Hočem živeti mirno in pošteno življenje. S tem lokalom in še nekaterimi dovolj dobro zaslužim.

			– Potem je pa prav tako, Siniša. Potem sva lahko prijatelja. Saj veš, da mi Jovanovići ne maramo krivih poti.

			– Vem, vem, Sara. Tvoja familija je spoštovanja vredna. Imam pa nekaj vašega v svoji gostilni.

			– Kaj pa imaš?

			– Najboljšo rakijo, ki je ni na celotnem Balkanu. To je rakija iz vaših obratov. Vsak teden je iz Srbije pripeljemo dovolj za vse moje lokale.

			– Zelo sem počaščena, da se tudi v Sloveniji pije naša rakija.

			– Prosim, Sara, se vama lahko pridružim? Rad bi spoznal tvojo prelepo sestrično.

			– Kako pa veš, da je moja sestrična?

			– Kdo pa tega ne ve, kdo je Angelika Jovanović. Cela Slovenija govori samo o tem. Vsak dan je v časopisih kaj novega in zanimivega o vas Jovanovićih. Zmeraj, ko se kaj pojavi, ponosno prezentiram svojim gostom. Seveda sem zelo počaščen, da sem bil nekoč tvoj sošolec.

			– Lepo od tebe, Siniša. Tudi mene veseli, da sem te po toliko letih spet srečala. Pridi, da te predstavim Angeliki.

			– Prav, vendar mi končno dovoli, da te objamem, kot sem to vedno storil, ko sva se srečala.

			– Prav, stari prijatelj, pridi in prisedi.

			– Z veseljem, Sara. Ti, Marko, pa nam prinesi tisto Jovanovićevo rakijo, da po dolgih letih nazdravimo. Kar celo steklenico prinesi, in šampanjec.

			– Prav, bom, šef.

			– Muzikantom pa naroči, naj igrajo za nas. Tiste naše stare pesmi.

			– Bom, šef, z veseljem!

			Siniša je pristopil do Angelike, se globoko priklonil in ji podal roko.

			– Pozdravljena, spoštovana gospa. Jaz sem Siniša, lastnik tega lokala in Sarin sošolec iz srednje šole. Dobrodošli v našem lokalu in velika čast mi je, da smem pozdraviti najlepšo Slovenko, ali Srbkinjo.

			– Pozdravljeni, gospod Siniša. Tudi meni je v čast, da lahko spoznam Sarinega sošolca. Pa hvala za kompliment, saj je vseeno Slovenka ali Srbkinja. Vsi smo bratje.

			– Prav imate, Angelika. Saj vam je tako ime?

			– Da, Angelika sem.

			– Lepo ime. Lepo se poda prelepemu dekletu.

			– Gospod, pretiravati pa vam ni treba.

			– Ne pretiravam. Samo poglejte, kako vas vsi gledajo. Prav, ne bom več nakladal. Ali lahko prisedem k vama, da skupaj nazdravimo?

			– Vsekakor, gospod. Sarini prijatelji so tudi moji prijatelji. Kaj praviš ti na to, Sara?

			– Vsekakor si želim, da nazdravimo.

			Siniša, Sara in Angelika so nazdravljali in se veselo zabavali. Godci so na posebno željo zaigrali samo zanje. Vrstile so se različne pesmi s slovenske in srbske scene. Kar naenkrat se na odru pojavi trenutno najbolj popularen pevec v Sloveniji. Vsi so ostrmeli, še posebej, ko je zapel samo za Angeliko in Saro. Sara ga ni toliko poznala, Angeliki pa je bil zelo znan. Zelo ga je oboževala in tudi njegove pesmi so bile odlične. Povrhu tega pa je še vedno najbolj privlačen moški na slovenski glasbeni sceni. Ko je odpel pesem do konca, so mu vsi veselo zaploskali. Nato se je odpravil k omizju, kjer so sedeli Angelika in Sara, ter Siniša. Globoko se je priklonil in s prijaznim in prelepim glasom pozdravil lepotici. Nato je spregovoril Siniša:

			– Dragi dami, naj vama predstavim mojega najboljšega prijatelja Samuela. Samuel, naj ti predstavim moji prijateljici, Saro in Angeliko.

			– Pozdravljeni, prelepi dami. Jaz sem Samuel. V veliko čast mi je, da vaju smem spoznati. O vaju sem slišal že veliko lepega.

			– Pozdravljen, gospod Samuel. V veliko čast mi je, da vas smem osebno spoznati. Vaša glasba mi je zelo všeč. Vedno sem rada poslušala vaše pesmi, je dejala Angelika.

			Samuel je podal roko Angeliki, jo za trenutek zadržal in jo pogledal v oči. Angelika je kar vzdrhtela, saj ni bila vajena srečanj s tako pomembnimi ljudmi. Nato je spregovoril Samuel:

			– Hvala, gospa Angelika, da smem slišati te besede od vas. Zelo veliko mi pomenijo.

			– Ah, kaj bi. Saj take besede verjetno večkrat slišite od prelepih deklet.

			– Slišim jih, vendar od vseh mi vaše najbolj godijo. Ste eno najlepših deklet, kar jih poznam. Oprostite, Sara, tudi vas štejem zraven, saj sta si z Angeliko zelo podobni.

			– Pozdravljen, gospod Samuel. Tudi mene veseli, da sem vas spoznala. Opazila sem, da ste zelo pomemben in popularen pevec v Sloveniji. Pridite, prisedite, da se kaj pogovorimo. V veliko čast nam bo biti v vaši družbi. Kaj praviš, Angelika?

			– Sploh ne vem, kaj naj rečem. Tako sem presenečena, da sem spoznala gospoda Samuela. Kdo bi si mislil. Seveda, prisedite, gospod!

			– Z veseljem prisedem, če mi obljubita mladi dami, da me ne boste več vikali. Recita mi kar Samuel.

			– Prav, Samuel. Vendar na to moramo nazdraviti, je dejala Sara.

			– Z veseljem. Pridi, Marko, prinesi nam pijačo, da nazdravimo, je dejal Samuel.

			– Bom, gospod, je dejal natakar.

			– Tudi jaz bom z veseljem nazdravil s tabo in mojima gostjama, je dejal Siniša.

			Vesela družba je nazdravljala in se veselila. Angelika ni bila vajena vsega tega, zato je kaj kmalu čutila učinek alkohola. Toda nič se ji ni zdelo narobe. Občutki so bili odlični. Bila je sproščena in vesela, kot že dolgo ne. Vsi skupaj so ustvarili prijetno vzdušje in se zabavali.

			Natakar je Samuelu prinesel prenosni mikrofon in spet je zapel. Tokrat zopet samo za Angeliko in Saro. Tudi gostje so kmalu ugotovili, kdo sta prelepi dami. Veliko njih ju je prišlo pozdravit. Angelika je začela še bolj uživati v svoji vlogi. Počasi se je iz plahe Angelike spremenila v damo, ki ve, kaj hoče. Prebudili so se neki novi občutki, neka nova spoznanja, da v življenju obstaja še veliko lepega, česar do sedaj ni poznala. Za trenutek je postala skoraj malo predrzna. Kar je godilo tudi Sari, ki je bila že vajena takih scen. Hitro sta spoznali, da skupaj lahko še bolj očarata navzoče.

			Godci so kmalu začeli igrati, tudi srbske tradicionalne pesmi. Kmalu je ves lokal zaplesal v kolu in skupaj so ustvarili nepopisno vzdušje. Vino, pivo, šampanjci in še kaj je teklo v potokih. Razbijale so se čaše in bilo je noro. Ampak vsi, ki so doživeli ta nori ples in to vzdušje, so uživali.

			Po burnem dogajanju se je ritem glasbe nekoliko umiril. Angelika in Sara sta zaplesali. Tokrat ne skupaj, pač pa v paru s Samuelom in Sinišo. Angelika je sedaj imela odlično priložnost, da je plesala s Samuelom. Srce ji je močno utripalo. Nikoli si ni predstavljala, da bo res plesala s fantom in umetnikom, ki ga že nekaj let obožuje. Celo v svoji sobi v Murski Soboti, še preden je spoznala Jana, je obešala plakate iz revij z njegovimi slikami. Že kot najstnica je bila zaljubljena vanj in v njegovo glasbo. Sedaj ima priložnost, da se ga celo dotika.

			Vrtela sta se v ritmu glasbe in Angelika je imela občutek, da plava v nekem čarobnem svetu. Samuel jo je še bolj stisnil k sebi. Angelika je začutila njegove nežne roke še bolj na svojem telesu. Čutila je njegovo dihanje, vohala je njegov parfum in njeni občutki so bili nepopisni. Za trenutek se je v njene misli prikradel Jan. Vendar so občutki sreče izpodrinili Janovo podobo in Angelika se je prepustila toku dogajanja ter uživala.

			Po končanem plesu so se spet odpravili k mizi in ponovno nazdravili. Med pogovorom je Samuel vprašal:

			– Kako dolgo pa bosta ostali mladi dami v Ljubljani?

			– Hotel sva rezervirali samo za dva dni. Nato potujeva naprej proti morju. Morda se bova spotoma zapeljali proti Bledu ali pa se bova ustavili v Postojni. Vsekakor je najina končna destinacija Portorož, kjer bova ostali nekaj dni. Je tako, Sara?

			– Da, Angelika. Že se veselim prihodnjih dni.

			– O, to pa je pravo naključje. Tudi jaz bom čez dva dni v Portorožu. V Portorožu poteka festival Melodije morja in sonca, kjer bom nastopal. To je velik festival slovenske zabavne glasbe, na katerem bo sodelovalo veliko dobrih glasbenikov. Lahko sta moji gostji. Bilo bi mi celo v veliko čast. Tudi Siniša in moja ekipa bodo z mano. Zelo bi bil počaščen, če bosta tudi najlepši dami na Balkanu z mano. Kaj pravita na to, dragi dami?

			– Če se Angelika strinja, bi bila z veseljem navzoča. Taki festivali so mi zelo všeč. Tudi v Srbiji sem večkrat bila gostja na kakšnem od takih spektaklov. Kaj praviš, Angelika, se odzoveva povabilu?

			– Z veseljem bi bila zraven. Samo za razliko od tebe, Sara, jaz s tem nimam izkušenj. Še nikoli nisem v živo spremljala takih festivalov. Po televiziji pa sem si jih ogledala veliko. Tudi Melodije morja in sonca sem vedno spremljala, in tudi tebe, spoštovani Samuel, sem pogosto videla in navijala zate. Zato tudi jaz z veseljem sprejmem povabilo.

			– To je pa super. V zelo veliko čast mi bo v spremstvu tako pomembnih dam. Takoj jutri bom rezerviral še dve sobi v hotelu v Portorožu, zraven mene in moje ekipe. Mislim, da je še kaka soba prosta, kot rezerva za nas nastopajoče in spremljevalce. Po končanem festivalu pa vas vse skupaj vabim v Sinišev lokal v Portorožu, kjer se bomo zabavali, je dejal Samuel.

			– Tudi mene zelo veseli, da bosta Angelika in Sara tudi moji gostji, v mojem lokalu. To bo res nora zabava. Če pa boš ti, Samuel, dobil nagrado, pa bo še toliko lepše.

			– Ah, saj je vseeno, Siniša, če bo nagrada ali ne. Vesel sem, da bom lahko nastopil in odpel svojo najnovejšo pesem, samo za najlepši dami, ki bosta v mojem spremstvu. Že to je zame največja nagrada.

			– Prav, potem pa potrdiva svojo navzočnost. Kaj praviš, Angelika?

			– Že se močno veselim, Sara, in komaj čakam na ta večer.

			– Hvala, moji predragi dami, da bosta v moji družbi. Za to pa nazdravimo. Nazdravimo na naše prijateljstvo in druženje, je dejal Samuel.

			Vsi so še nekajkrat nazdravili in se veselili. Večer je bil nepozaben. Angelika se še nikoli ni, razen v Srbiji, tako zabavala. Pozabila je celo na Jana. Občutek krivde je počasi splahnel. Prevladal je občutek prostosti in sproščenosti, ki ga je Angelika zaradi različnih okoliščin le redko doživela. Spoznala je, da je življenje še veliko lepše, kot ga je poznala.





*


			Nepozabni večer in noč sta hitro minila. Angelika in Sara sta se odlično zabavali. Angelika je prvič v življenju začutila neko posebno srečo. To je bilo zanjo nekaj popolnoma drugačnega. Občutila je neko prostost, čeprav so se njene misli venomer vračale k Janu. Prijetna družba in Sara sta pričarali neverjetne občutke.

			Dekleti sta še nekaj časa poležavali v hotelski sobi in obujali prelepe trenutke iz pretekle noči.

			– Kaj praviš, Angelika, bi še ponovili tako noč?

			– Vsekakor, Sara, bilo je vredno. Uživala in počutila sem se, kot že dolgo ne.

			– Ali si opazila, da si Samuelu zelo všeč? Očarala si ga.

			– Ne vem, Sara. Vendar vem samo, da mi je bilo lepo. Vsekakor bi tak večer še ponovila. Res je, imam nekoliko slabo vest, zaradi Jana. Vendar občutki sreče prevladajo pred občutki krivde.

			– Prav imaš, Angelika. Življenje je samo eno in nikoli ne vemo, kdaj se konča. Zato pravim, da je vredno uživati vsak dan. Jaz to počnem že nekaj časa.

			– Prav imaš, Sara. Vendar vem, da ne pretiravaš in svoje življenje imaš odlično v svojih rokah.

			– Da, res je, Angelika. Nekako skušam ostati še vedno na realnih tleh. Občasno pa si privoščim trenutke, v katerih uživam. Tudi ti lahko počneš to.

			– Prav imaš, Sara. Vendar je tu še Jan, ki ga zelo ljubim. Morda se moram navaditi na to, da so okoli mene še drugi ljudje, razen Jana. Vem, da je zelo razumevajoč in bo nekako to razumel, vsaj upam tako.

			– Prav imaš, Angelika. Tudi Jan se bo moral navaditi na to, da si ti najlepše in najbogatejše dekle v Sloveniji in da te ne bo mogel imeti samo zase.

			– Da, Sara, res je. Ne vem, če sem najlepša, to drugo pa nekako drži. Vendar se bom tudi jaz morala navaditi na vse to.

			– Boš videla, Angelika. Vsega lepega se lahko hitro navadiš. Lepota in bogastvo pa prineseta tudi veliko sprememb, ki pa niso samo najboljše.

			– Prav, se bom nekako poskušala prilagoditi vam bogatim in lepim. Malo se šalim, Sara.

			– Lepo se je šaliti na svoj račun, saj si sedaj tudi ti naša, je dejala Sara.

			– Prav, sestra moja. Sedaj je pa čas, da počasi prilezeva iz teh rjuh. Čaka naju še en lep dan za potep po mestu. Zvečer sva pa povabljeni na večerjo s Sinišo in Samuelom. Že se veselim današnjega dne, je dejala Angelika.

			Medtem ko sta se Angelika in Sara počasi prebujali in pripravljali na nov dan, je poklical Jan. Angelika se je oglasila:

			– Dobro jutro, draga. Lepo je slišati tvoj glas. Že dva dni ga nisem slišal. Zelo te pogrešam.

			– Dobro jutro, Jan. Hvala, da si me poklical. Ravnokar se s Saro pripravljava na potep po mestu.

			– Sta se dobro naspali?

			– Še kar. Malo dalj časa sva ponočevali. Bili sva gostji v lokalu Sarinega prijatelja Siniše.

			– O, lepo. Poznam ta lokal. Je zelo dober in prijeten, in v najlepšem predelu Ljubljane. Potem sklepam, da sta se odlično zabavali.

			– Lepo sva se imeli.

			– Privoščim vama, da uživata. Še raje bi pa bil s tabo, Angelika. Vendar imam trenutno veliko dela v podjetju. Pa tudi z mamo je spet zelo težko. Le nekaj dni je bila doma in nastal je spet cel kaos. Sedaj se spet nahaja v bolnišnici.

			– Oh, verjamem ti, Jan, da ti ni lahko. Vendar se v vaše zadeve nočem vmešavati. Saj veš, kakšen je najin odnos s tvojo mamo. Zelo hudo mi je, da se ji stanje ne izboljšuje. Tudi zate mi je hudo, ker imaš toliko skrbi. Nekako imam slabo vest. Jaz uživam v brezskrbju, ti pa imaš toliko skrbi.

			– Angelika, ne imej nič slabe vesti. Vidve s Saro samo uživajta in se imejta lepo. Naj te ne skrbi zame.

			– Prav, Jan, oglasi se še kaj.

			– Bom, Angelika. Pa Saro lepo pozdravi in tudi njej želim, da uživa.

			– Hvala, Jan, da si poklical. V mislih bom vedno s tabo.

			– Prav, Angelika. Lepo se imej in veš, da te ljubim in boš tudi ti v mojih mislih.

			Angelika je še nekaj časa obsedela. Sara se ji je približala in jo pobožala po licu.

			– Kaj je, sestra moja, ti je hudo?

			– Ni mi vseeno, ko vem, da Janu ni dobro. Predvsem zaradi njegove matere. Imam nekako slab občutek. Obdaja me neka slutnja, da z mamo ne bo več nikoli dobro.

			– Popolnoma te razumem, Angelika. Vendar je čas, da opustiš te misli. Pusti času čas. Morda se ji bo stanje izboljšalo. Misli nase, draga moja. Ni ti potrebno skrbeti zanjo. Jan je pameten fant in bo že nekako uredil stvari. Sicer pa ni sam. Ima še očeta in cel krog ljudi, ki mu lahko pomagajo. Ti pa nimaš nikogar, razen nas. Zato uživaj in se imej lepo.

			– Prav imaš, Sara. Res je čas, da se počasi začnem navajati na to, da mi ni potrebno nenehno skrbeti za druge. Čas je, da se prepustim toku življenja.

			– Prav je tako, sestra moja. Tvoje besede so odlična iztočnica novemu dnevu, ki ga imava pred seboj. Prepustiva se toku dogajanja. To je vedno najboljši način.

			– Prav, pa storiva to, Sara. Jutri pa na pot proti morju. Že se veselim morja.

			– Tudi jaz že komaj čakam, da po dolgem času spet vidim slovenski Saint Tropez. Tako pravijo pri nas v Srbiji Portorožu, je dejala Sara.

			– Le enkrat v življenju sem bila na počitnicah v Portorožu. Takrat prvič in zadnjič, s svojo mamo. A takrat nisem imela časa uživati v lepotah in zabavi, ker sem skrbela za mamo.

			– Sedaj boš lahko brezskrbno uživala v tem prelepem kraju sonca in zabave.

			– Prav imaš, Sara. Že se veselim, še posebej, ker si ti z mano, moja draga sestra. Pridi, da te objamem. Tako te imam rada.

			– Tudi jaz te imam neizmerno rada. Tako sem vesela, da sva našli skupno pot, je dejala Sara.

			Sara in Angelika sta se objeli in stisnili druga k drugi. Nekaj časa sta obstali objeti, nato pa sta si dali petki in si zaželeli lep dan.





*


			Čas zabave in veseljačenja v Ljubljani je hitro minil. Tudi druženje z odličnima prijateljema, kot sta to Siniša in Samuel, je pustilo prijetne spomine. Sedaj je čas, da Angelika in Sara odpotujeta proti morju in uživata še nekaj dni. Kot so se dogovorili, se jima čez dva dni pridružita Siniša in Samuel. Angelika in Sara bosta Samuelovi gostji na velikem glasbenem dogodku, kjer bo Samuel nastopal. Kot je bilo dogovorjeno, je Samuel že rezerviral sobo za Angeliko in Saro v najprestižnejšem hotelu v Portorožu.

			– Čudovit je ta razgled na Piranski zaliv. Res je lepo, to vaše morje, je dejala Sara.

			– Da, res je lepo. Pa še odlično sobo sva dobili, s čudovitim razgledom. Kaj bova počeli danes, sestra moja?

			– Morda bi bilo prav, da si ogledava okolico in te prelepe kraje. Teh obmorskih krajev ne poznam dobro.

			– Prav, Sara. Kaj če bi si danes ogledali Piran. Se malo potepali po Piranu. Popili kako dobro pijačo in se zabavali.

			– Se strinjam, Angelika. Vem, da je Piran lepo staro mesto, s Tartinijevim trgom.

			– Da, res je lepo. Zelo rada bi se spet sprehodila po ozkih temnih ulicah in občutila poletni utrip tega lepega starega mesta, je dejala Angelika.

			– Potem sva dogovorjeni. Morda je prav, da se malo umiriva od ponočevanja v Ljubljani. Saj bo zabave in veseljačenja še veliko, ko bosta prispela najina prijatelja, Siniša in Samuel. Kaj pa bova počeli jutri?

			– Lahko uživava na plaži, se prepustiva morju in soncu, lahko pa kam odpotujeva in si še kaj ogledava. Tudi Italija je blizu. Morda bi bilo dobro, da se odpeljeva do Trsta ali Benetk. Si ogledava kaj zanimivega. Lahko pa greva nakupovat.

			– Odlična ideja, Angelika. Zapeljiva se v Italijo. Slišala sem, da je nekje v bližini Palmanove vasica mode, kjer je mogoče kupiti odlične stvari raznih svetovnih oblikovalcev, je dejala Sara.

			– Tudi jaz sem slišala za to vas. Mislim, da se imenuje Outlet Village Palmanova. Pa poglejva na Google, kako priti do tja.

			– Prav, Angelika, že iščem po mobilniku. Samo 90 km je od tu. To je dobra ura vožnje. Pa se zapeljiva v Palmanovo in si kupiva kaj lepega za večer v portoroškem Avditoriju.

			– Prav imaš, Sara. Gotovo bova našli kake lepe obleke, da bova blesteli v Samuelovi družbi.

			– Res je, Angelika. Veš, kaj me veseli?

			– Kaj, sestra moja?

			– To, da postajaš vse bolj drzna in se prebujaš iz plahe, nekoliko žalostne deklice v pravo damo. Lepa si pa tako ali tako.

			– Kaj ne rečeš, Sara. Vse to sem se naučila od tebe. Saj sva vendar sestri!

			– Dobro je tako, Angelika. Čas je, da se zavedaš, kdo si, kaj si. Ti si Angelika, Balkanska lepotica.

			– Prav, Sara, če tudi ti tako meniš, kot me naslavljajo slovenski mediji. Potem je res čas, da prevzamem to vlogo in jo kar najbolje odigram. Vendar v duši bom vedno ostala Angelika, tisto plaho dekle iz Murske Sobote.

			– Res je, Angelika. Vlogo lahko odigraš. Tvoje notranjosti pa ne bo nihče spremenil. Dobro sem te spoznala. Ostala boš Angelika, lepo skromno dekle, ki ljubi svet, ljudi in naravo. To si ti, Angelika, in prav je tako.

			– Hvala, Sara moja. Tako vesela sem, da slišim od tebe te besede. Zelo veliko mi pomenijo. Le malo ljudi je, ki mi kdaj kaj takega povedo. Razen Jana ni nikogar drugega. Še enkrat hvala, Sara.

			– Prav, sestra moja. Potem sva dogovorjeni. Že se veselim dni, ki so pred nama, je dejala Sara

			– Tudi jaz že komaj čakam. Pa se prepustiva dogajanju, ki je pred nama in uživajva, je dejala Angelika.





*


			Po čudovitem dnevu potepanja in nakupov po Italiji sta se Angelika in Sara odločili, da se po večerji sprehodita po Portorožu. Sonce meče na Portorož še zadnje žarke, ki se bleščijo v morju. Čudovit pogled na Piranski zaliv, kot bi ga naslikal najboljši slikar. Po dolgem sprehodu po promenadi sta si Balkanski lepotici privoščili počitek in pijačo v lokalu ob plaži, kjer sta lahko še naprej občudovali sončni zahod.

			– Res je lepo, to vaše morje, Angelika.

			– Da, res je. Morda se premalo zavedamo, kako lepo je. Veliko Slovencev ne ceni tega, kar imamo. Vsi samo silijo v tujino, večina njih na Hrvaško. Medtem ko pri nas srečaš samo tujce, ki uživajo v lepotah te prelepe dežele in jo hvalijo.

			– Res je, Angelika. Jaz lahko samo povem, da je pri nas v Srbiji velika čast in prestiž, če lahko kdo letuje na slovenski obali. Zelo težko je dobiti prosta mesta, ki jih moramo rezervirati že zgodaj spomladi. Nekateri za ta hotel, v katerem bivava, plačajo celo premoženje. Sicer pa je tudi na Hrvaškem lepo. Dopustovala sem že vzdolž celotne hrvaške obale. Vsepovsod je lepo, vendar takega gostoljubja, kot v Sloveniji, pa ni nikjer. V Sloveniji so ljudje veliko bolj prijazni. Tudi za gosta se bolj potrudijo. Vse to da poseben čar in gost se veliko bolje počuti kot na Hrvaškem.

			– Morda imaš prav, Sara. Vendar jaz tega ne morem primerjati, saj še nikoli nisem bila na hrvaški obali.

			– Če hočeš, po končanem dogodku tu v Portorožu, in ko se bosta Siniša in Samuel spet vrnila v Ljubljano, lahko odpotujeva še za nekaj dni v Istro.

			– Prav, se strinjam, Sara.

			– Odlično, Angelika. Zapeljali se bova vzdolž obale, obiskali turistične kraje in ostali nekaj dni še na Hrvaškem, ter uživali še nekaj lepih poletnih dni.

			– Prav, Sara. Morda bi se prej pogovorila z Janom.

			– Seveda je prav, da se pogovoriš z njim. Vendar sem prepričana, da ne bo imel nič proti, saj ti želi, da uživaš in se imaš lepo. On pa ima tako dela na pretek.

			– Da, res je, Sara. Zelo sem vesela, da še nekaj dni lahko preživim v tvoji družbi in skupaj raziskujeva lepote Jadranskega morja.

			– Vsekakor sem tudi jaz zelo vesela, da ostaneva skupaj. Po vsem tem pa naju čaka še dovolj dela.

			– Prav imaš. No, pa nazdraviva na najino pot, ki je pred nama. Pa naj bo samo lepa in brez ovir.

			– Vsekakor, skupaj bova zmogli. Na zdravje, Angelika.

			Angelika in Sara sta še nazdravili z odličnim kraškim teranom, ki jima je pognal kri po žilah. Tudi njuno razpoloženje je bilo vse bolj sproščeno in veselo.

			– Angelika, to je najboljše vino, ki sem ga kdaj pila. Čutim, kot da mi je kri zavrela. To vino je čudežno.

			– Res je, Sara, tudi jaz imam podoben občutek. Čutim neko toplino po celotnem telesu. Zdi se mi, da plavam.

			– To so res neverjetni občutki, sestra moja. Pokličiva natakarja, naj prinese še eno steklenico. Pa naj gre do konca!

			– Se strinjam, Sara. Naj ta čarobni občutek traja. Tako lepo mi je in tako srečna sem s tabo, sestra moja. Tako rada te imam.

			– Tudi jaz te imam rada, moja draga Angelika. Tako lepo mi je s tabo. Vedno sem si želela sestro, s katero bi lahko delila srečne trenutke. Sedaj te imam in ni večje sreče zame. Želim si samo, da bi bili čim več časa skupaj.

			– Tudi jaz si tega želim. Saj se bova pogosto srečevali. Vsaka dva tedna bom pripotovala v Beograd.

			– Prav, Angelika. Ko ti ne boš mogla pripotovati, bom pa jaz pripotovala k tebi. Letalske povezave so odlične, pa tudi z avtom ni tako pretirano daleč. Tudi cestna infrastruktura je zelo dobra. Tako se lahko hitro potuje.

			– Res je, Sara. Prav imaš. Sedaj pa nazdraviva na najino bodočnost.

			– Na zdravje, Angelika. To vino me kar sili, da bi najraje zaplesala ob tej prijetni glasbi.

			– Prav, pa zaplešiva. Mislim, da ni nič nenormalnega, če skupaj zapleševa. Saj sva vendar sestri, je dejala Angelika.

			Angelika in Sara sta zaplesali. Vsi navzoči so kar ostrmeli, ko so videli plesati dve lepotici. Strmeli so v njiju, saj sta bili nekaj posebnega. Poleg neizmerne lepote sta vsakogar pritegnila njun smeh in sproščenost. Nekdo ju je celo fotografiral. Vendar se nista dali zmotiti. Plesali sta še naprej in se zabavali. Kmalu se jima je na plesišču pridružila skupina fantov in deklet, ki so pripotovali predvsem zaradi festivala in zabave. Plesali so in peli ter se veselili. Angelika se je zabavala, kot že dolgo ne. Nakar neki mladenič pristopi do Angelike in ji reče:

			– Nisi morda ti tista Balkanska lepotica?

			– Ne vem, na koga misliš, je odgovorila Angelika.

			– Da, vem, ti si tista bogatašinja, to pa je tvoja sestrična. Poznam vaju. Videl sem tvoje slike v časopisu. Res je, še lepša si kot na slikah. Jaz sem Franci.

			– Me veseli, Franci, vendar to je sedaj vseeno, kdo sem jaz. Sedaj se zabavajmo.

			– Prav, lepotica.

			– Dovolj je, nehaj me tako klicati. Jaz sem Angelika.

			– No, prav! Ne bodi taka. Saj nočem nič slabega.

			– Je že prav. Vendar se malo zberi, fant.

			– Bom se, če mi daš poljub!

			– Si zmešan, fant! Kaj ti pa je. Saj te niti ne poznam, ne pa, da bi te še poljubljala. Mislim, da si malo preveč popil.

			– Ah, kaj pa govoriš, cipa. Saj nisem pijan, pa tudi ti nisi boginja. Pridi, da te poljubim.

			Franci je kar naenkrat prijel Angeliko okrog pasu, jo potegnil k sebi in jo hotel na silo poljubiti. Angelika ga je odrinila, v tistem trenutku pa je bila zraven že tudi Sara in ubogi Franci je v trenutku obležal na tleh. Le nekaj prijemov je bilo potrebnih in Sara ga je ukrotila. Franci je padel po tleh kot vreča peska. Neki drugi fant, njegov prijatelj, je prihitel in prijel Saro, da bi jo vrgel po tleh. V tem trenutku je že poletel preko Sare in tudi sam prav tako obležal na tleh. V tistem trenutku so prihiteli varnostniki in odvedli oba vročekrvneža. Glasba je za hip obstala, gosti so se razkropili in nastala je panika. Angelika je obstala kot okamnela. Še sedaj ni vedela, kaj se je zgodilo. Nato jo je Sara prijela za roko in jo odvedla k mizi.

			– Pridi, Angelika, ne boj se. Nič se ti ne bo zgodilo.

			– Ne morem verjeti, Sara. Kaj se je zgodilo? Kako ti je to uspelo, da si oba fanta obvladala?

			– Najprej spijva kozarec, da se malo pomirim. Nato ti razložim.

			– Prav imaš, Sara. Tudi meni bi se po vsem tem prilegel kozarec. Cela drhtim, tako sem se prestrašila.

			– Ne boj se, Angelika. Z mano si varna. Nisem ti povedala, da sem več let trenirala borilne športe. Odraščala sem v takšnem okolju, kjer je bilo nujno potrebno, da se obvaruješ nepridipravov. Po vojni na Balkanu je bilo »svega i svašta«, kot mi temu rečemo. Po beograjskih ulicah so se potikale razne bande, kriminalci, blazneži in klošarji. Zato je bilo nujno potrebno poskrbeti zase. Nekaj časa me je spremljal celo varnostnik. No, sedaj veš, kako je.

			– Res te občudujem, Sara. Kako spretno si izvedla to. Bilo je kot v filmu.

			– Ah, to ni bilo nič posebnega. Ta dva naduta reveža ni bil problem obvladati.

			– Meni se je zdelo kul. Zelo razburljivo! Tudi mene boš morala naučiti nekaj prijemov za take primere.

			– Z veseljem, sestra moja. Sicer pa, imam odličnega trenerja borilnih veščin in ko boš prišla v Beograd, te bo on naučil nekaj prijemov.

			– Prav, že komaj čakam. Šele sedaj začnem spoznavati, kako razburljivo je življenje, je dejala Angelika.

			Medtem je do njiju pristopil lastnik lokala in dejal:

			– Spoštovani dami, zelo mi je žal, da je prišlo do neljubega incidenta. Iskreno se vama opravičujem. Prosim, ne zamerita, takih gostov je veliko, ki se ne znajo obvladovati, ko preveč pogledajo v kozarec. Moje ime je Štefan in sem lastnik tega lokala.

			– Je že v redu, gospod Štefan, je dejala Angelika.

			– Nič vam ne zameriva, je dejala Sara.

			– Hvala, da sta sprejeli moje opravičilo. Lahko vama prinesem kako pijačo ali kar koli želita na račun naše hiše. Zelo sem počaščen, da gostimo tako pomembni gostji. Vemo, kdo sta. Kdo pa vaju ne bi poznal?

			– Hvala, gospod Štefan. Samo če tudi vi popijeta z nama zdravico, je dejala Angelika.

			– Z veseljem, spoštovani dami.

			Angelika in Sara sta nazdravili s šefom lokala in še malo poklepetali z njim. Nato je bil čas, da se po razburljivem dnevu in večeru odpravita v hotel. Jutri ju je čakal nov dan, ki bo prinesel nove dogodivščine.





*


			Jutro je prineslo nov dan. Sonce, ki je sijalo skozi priprta balkonska vrata hotela, je zbudilo Angeliko. Počasi je odprla oči. Kot da se je prebudila v neki novi svet, jo je obdajal nek čuden občutek. Glava je bila težka. Vid je bil še sedaj nekoliko zamegljen in čutila je žejo in neko slabost. Poleg tega jo je dogodek v lokalu še zmeraj vznemirjal. Spomnila se je tudi na Jana in postala žalostna.

			V tem trenutku se je prebudila tudi Sara. Začela se je pretegovati, zehati in tudi ona je čutila posledice popitega vina. Ko je zagledala Angeliko, kako sedi in nemo strmi, se je zasmejala. Sarin smeh je nekoliko predramil Angeliko in tudi njena otožnost je kmalu minila.

			– Dobro jutro, Angelika! Kako si?

			– Ne sprašuj me, Sara. Ne vem, če sem to jaz ali kdo drug. Tako čudno mi je po tej noči.

			– Tudi jaz se tako počutim. Mislim, da sva malo prevečkrat nazdravili s tistim rdečim vinom.

			– Tudi meni se tako zdi. Morda nisem vajena.

			– Prav imaš Angelika, res je bilo malo preveč. Ne skrbi, kmalu bo minilo. Ko boš popila kavo in limonin sok, ti bo takoj bolje.

			– Prav imaš, Sara. Potem bova počasi odšli na zajtrk in upam, da mi bo takoj bolje. Vseeno pa me preganja misel na incident v lokalu. Nekako s strahom zrem v prihodnost. Bojim se, da bi se kaj takega še ponovilo.

			– Ne boj se, Angelika. Sčasoma se boš navadila na take stvari. Sedaj si prepoznavna in za veliko ljudi ideal. Res pa je, da obstaja nekaj ljudi, ki ne ločijo mej dostojanstva, še posebej, če so pod vplivom kakih substanc in alkohola. Meni se tudi kdaj pa kdaj še kaj takega dogaja. Vendar me ne vznemirja več. Če se da, takoj opravim s takimi ali pa se umaknem.

			– Res je, Sara. Včeraj si odlično opravila s tistima tipoma. Kar hudo mi je malce bilo, ko sem ju videla, kako sta se pobirala s tal. Po drugi strani pa mi gre na smeh, saj je bila akcija, ki si jo izpeljala, res filmska.

			– Da, tako je, Angelika. Take stvari moraš vzeti tudi malo kot šalo. Po drugi strani pa so vseeno resne. Nikoli se ne ve, na kakega manijaka lahko naletiš.

			– Prav imaš, Sara. Nekoliko lažje mi je, ko vidim tebe, tvoj nasmeh in dobro voljo. Vse te turobne misli kmalu izginejo in že se veselim novega dne s teboj. Sedaj pa je čas, da prilezeva iz rjuh in se po hladni prhi odpraviva na zajtrk. Mislim, da bosta Siniša in Samuel kmalu prispela. Samuel ima že dopoldne tonsko vaju v Avditoriju.

			– Da, prav imaš, Angelika. Morava pohiteti. Že se veselim današ-

			njega dne.

			– Tudi jaz nestrpno pričakujem današnji večer. Vem, da bo lep. Rada imam glasbo in v čast mi bo biti v bližini estradnikov.

			– Res je, Angelika. Vendar se zavedaj, da bodo tudi oni počaščeni, da bodo lahko v tvoji bližini. Tudi ti si zvezda. Morda še večja kot marsikateri od njih.

			– Hočeš reči, Sara, da sva zvezdi.

			– Pa naj bo tako. Pa igrajva to vlogo še naprej. Za njih sva Balkanski lepotici. Boš videla, kako se bodo slinili okoli naju. Ne samo zvezdniki. Tudi politiki in ostala smetana naju bodo gledali.

			– No, prav. Pa začniva nov dan v najini vlogi, je dejala Angelika.





*


			Angelika in Sara sta ravno zajtrkovali, ko sta že prispela Siniša in Samuel. Prtljago sta pustila kar pri recepciji in receptorka ju je vodila najprej do Sare in Angelike. Snidenje je bilo zelo veselo. Pozdravljali so se in se objemali, kot stara klapa. Vsi navzoči so z začudenjem gledali nadvse prijeten prizor, kako se Balkanski lepotici objemata z znanim slovenskim zvezdnikom. Šele sedaj so spoznali, kdo sta Angelika in Sara. Kmalu so do njih pristopili nekateri navzoči in Samuelovi prijatelji in znanci iz glasbenega sveta ter se hoteli pozdraviti z zvezdama z Balkana. Angelika je sprva bila nekoliko zmedena, medtem ko je Sara uživala in se pozdravljala z navzočimi. Kmalu pa je tudi Angelika spoznala, da je tudi ona del te scene. Tudi fotoreporterji in novinarji, ki so budno spremljali aktualno dogajanje v Portorožu, so spet imeli priložnost, da so v objektiv ujeli tudi Balkanski lepotici. Z njuno navzočnostjo je Samuel že sedaj pridobival točke glasbenega izbora, ki bodo zvečer podeljene v portoroškem Avditoriju. Njuna vrednost je zelo visoka, zato bosta zagotovo pripomogli k Samuelovi uvrstitvi in morda tudi nagradi. Vsekakor se bo še veliko pisalo po raznih časopisih.





*


			Nad Portorož se počasi spušča mrak. Tisoče luči osvetljuje to prelepo mesto. Še bolj pa se blestijo luči nad portoroškim Avditorijem. Vse, kamere in tehnika, je pripravljeno za veliki spektakel. Ljudje se začnejo počasi zbirati in polniti portoroško areno. Najprestižnejši avtomobili vozijo na prizorišče pomembne ljudi in nastopajoče.

			Iz limuzine, ki je prispela pred vhod, sta izstopili Angelika in Sara. Zablesteli sta v vsem svojem čaru. Še posebej sta očarali s svojima prečudovitima oblekama, ki sta kar blesteli v soju luči. Za njima je iz limuzine izstopil tudi Samuel. Lepotici sta Samuela prijeli vsaka pod roko in ga vodili na prizorišče. Novinarji in reporterji so se kar gnetli, da bi dobili kak intervju. Bliskavice foto aparatov so nenehno bliskale. Vsakdo je hotel najlepšo fotografijo Balkanskih lepotic in popularnega pevca. Trojica je za hip obstala in odgovorila na nekaj vprašanj novinarjev, ki so bila dokaj zmerna. Nenadoma vpraša nek novinar Samuela:

			– Kaj pravite na to, gospod Samuel, da se govori, da srbska mafija sponzorira vaš nastop in da morate na vsak način zmagati na tem izboru, zato ste v družbi Balkanskih lepotic.

			Samuel je za nekaj časa ostal brez besed, nato je mirno odgovoril:

			– Spoštovani novinar. Naj vam povem, da sem ti izjemni dekleti spoznal šele pred kratkim povsem slučajno, v lokalu mojega prijatelja. Nimam nobenih povezav z nobeno srbsko mafijo, pa tudi oni prihajata iz najplemenitejše družine. V veliko čast mi je, da sta v moji družbi. Kdo bo pa zmagal na tem izboru, je pa popolnoma vseeno. Tu sem, da doprinesem slovenski glasbi s svojim novejšim ustvarjanjem. Če bo komu všeč, pa naj kar sam presodi.

			Novinar je samo kimal z glavo in nato dejal:

			– Bi mi lahko odgovorili še na kako vprašanje tudi vi, gospa Angelika?

			– Z veseljem, samo ne bodite žaljivi do mene ali do moje sestrične in gospoda Samuela.

			– Hvala, vprašati vas hočem samo, kako ste se znašli v novi vlogi. Ve se, da vam v življenju ni bilo lahko. Da ste živeli v pomanjkanju in se prebijali z dneva v dan. Kakšen občutek je to, ko se naenkrat znajdete v vlogi najbogatejše Slovenke ali morda Srbkinje.

			– Še sama se iščem v tej vlogi. Nekako se ne počutim kot bogatašinja. Moja osebnost se ni spremenila. Tudi bogastvo ni na prvem mestu pri meni. Če sem pa že nekako po naključju pristala v tej vlogi, jo z veliko odgovornostjo tudi sprejemam, ne glede na to, ali sem Slovenka ali Srbkinja. Vsi smo potomci balkanskih narodov, ki smo nekoč skupaj gradili enake ideale in državo. Sedaj nas ločijo meje, ki jih nekoč več ne bo. Da, veliko sem pridobila. Sedaj imam tudi družino v Srbiji, ki mi je veliko dražja, kot vse bogastvo. Žal mi je samo, da kljub temu da sem še vedno Slovenka, družine v Sloveniji več nimam. Vsekakor se bom trudila, da bom s svojimi dejanji obe deželi zastopala in odpirala poti med nami in drugimi narodi. To je moje poslanstvo.

			Novinar in drugi reporterji so še nekaj časa strmeli, medtem ko so Angelika, Sara in Samuel z roko v roki stopali skozi glavni vhod Avditorija. Zbrana množica jim je bučno zaploskala in jih pozdravila. Samuel je lepotici pospremil do VIP lože, od koder bosta skupaj z ostalo smetano in pomembneži spremljali dogajanje. Angelika in Sara sta mu zaželeli veliko uspeha, on pa je poljubil njuni roki in se odpravil v zaodrje. Lepoticama se je pozneje pridružil tudi Siniša, ki je medtem urejal neke zadeve.

			Na odru so se zvrstili najboljši slovenski glasbeniki in glasbenice, ki so izvajali odlično glasbo pred nabito polnim portoroškim Avditorijem. Prav tako je odličen spektakel gledalo na tisoče gledalcev pred televizijskimi zasloni. To ni le festival glasbe in umetnosti. To je tudi priložnost za razne proizvajalce, firme in posredno tudi politiko, da se pokažejo na najbolj bleščečem odru v Sloveniji. To je vzdušje, ki ga je le težko opisati. Človek ga mora doživeti, in to najbolje v živo. Karte so po navadi že v predprodaji razprodane. To je obenem druženje celotne Slovenije.

			Angelika je ta občutek sedaj tudi prvič doživela. Ker je ljubiteljica zabavne glasbe, si je vedno želela v živo doživeti ta koncert. Sedaj se ji je želja uresničila. Pa ne samo to. Danes je tudi ona skupaj s svojo sestrično pomembna gostja tega večera. Tudi Sara je uživala v odlični glasbi. Slovenska glasba ji je bila vedno všeč. Tudi doma v Srbiji je kdaj pa kdaj poslušala slovensko glasbo. Zato je bila navdušena, ko je lahko tudi ona v živo spremljala to dogajanje in celo prepoznala nekaj glasbenikov, ki jih je poslušala že prej.

			Po skoraj treh urah so se na odru predstavili vsi nastopajoči in plesalci, ter spremljevalni orkestri. Medtem ko je komisija preštevala glasove in čakala na odločitev strokovne žirije, so se na odru predstavljali razni umetniki in glasbeniki. Tačas se je Angeliki in Sari pridružil tudi Samuel. Skupaj so nestrpno pričakovali razglasitev. Še posebej zaradi tega, ker je od Samuelove uvrstitve odvisen plan, ki so ga Angelika, Sara, Samuel in Siniša zasnovali že pred dnevi v Ljubljani. Prav zaradi tega je Siniša imel nekaj opravkov pred koncertom.

			Končno sta na oder prišla napovedovalca in začela razglašati rezultate, po preštetih glasovih gledalcev in glasovih žirije. Nato sta na oder poklicala prve tri uvrščene. Najprej pevko, ki je zasedla tretje mesto, in nato še pevca, ki je dosegel drugo mesto. Nagradi sta bili podeljeni. Sedaj so vsi nestrpno čakali, koga bosta napovedovalca poklicala na oder. Napetost je vse bolj naraščala. Nakar napovedovalka napove:

			– Na oder kličem zmagovalca današnjega večera, ki ga je izbrala strokovna žirija. Prav tako je osvojil nagrado občinstva, in to je ... ... ... Samuel!!!!

			Vsi v avditoriju so ploskali in vzklikali. Samuel je vstal, najprej objel Angeliko in Saro, nato še Sinišo. Vsi trije so mu prvi čestitali. Od ganjenosti je skoraj zajokal. Ponovno se je zbral in odkorakal na oder, kjer so ga že pričakovali, da mu podelijo nagrado. Priznanje in nagrado mu je podelil celo neki minister. Nato so mu vsi navzoči na odru čestitali in Samuel je dobil priložnost, da spregovori nekaj besed:

			– Spoštovani navzoči, spoštovani gledalci pred ekrani doma in po svetu, spoštovana žirija. Hvala, da ste me izbrali. Zelo sem počaščen in vesel, da sta vam bila moja glasba in moj nastop všeč. Še posebej pa se zahvaljujem mojim prijateljem, Angeliki, Sari in Siniši, ki so me spremljali in me vzpodbujali pri mojih pripravah in nastopu. Moja zahvala gre tudi tistim, ki so verjeli vame in imajo radi mojo glasbo. Odločil sem se, da celotni izkupiček denarne nagrade, ki sem jo prejel, namenim dobrodelnemu društvu, ki ga bom objavil pozneje. V ta namen na oder kličem gospo Angeliko Kuzma Jovanović, in Saro Jovanović.

			Ko je Samuel napovedal prihod dveh bogatih lepotic, je avditorij onemel. Nihče ni vedel, kaj se dogaja. Angelika in Sara sta počasi stopali na oder in množica jima je na ves glas zaploskala. Dekleti sta pristopili k Samuelu. Nato je Samuel nadaljeval:

			– Tu pred mano stojita osebi, ki sem ju nedolgo tega spoznal. Spoznal sem, da sta ti dekleti nekaj posebnega. Vsi ju namreč poznajo po vzdevku Balkanski lepotici. Da, moram vam priznati, res sta lepotici, in to ne samo balkanski. Marveč svetovni lepotici. Nista lepotici samo po tem, kar kaže njuna fiziognomija. Sta lepotici po srcu. Imata plemenito srce, kar vam bosta danes dokazali. Prosim, Angelika, da spregovoriš nekaj besed, zakaj sta danes tu.

			– Z veseljem, prijatelj Samuel. Spoštovani navzoči, spoštovani gledalci in vsi, ki spremljate to oddajo. Oprostite najprej mojemu glasu, ki nekoliko drhti. Prvič v življenju imam priložnost, da lahko spregovorim pred toliko ljudmi. Moja sestrična Sara me je pooblastila, da spregovorim v najinem imenu. Njej sicer beseda bolje teče, ker je že vajena takih situacij, zame je pa to nekaj povsem novega. Vendar se bom potrudila, da vam prenesem najino poslanstvo. Iz raznih medijev ste spoznali mojo zgodbo. Spoznali ste tudi mojo družino iz Srbije. Veliko ljudi ne ve, da je na temeljih gospodarskega imperija v Srbiji nastala tudi dobrodelna organizacija, ki jo je do pred kratkim upravljala moja sestrična Sara. Pred kratkim sem tudi jaz pristopila k tej organizaciji in skupaj upravljava fond, ki je namenjen tistim, ki so pomoči potrebni. Zato sva se odločili, da nagradi, ki jo je dobrodelno odstopil Samuel, dodava še 100 000 evrov in na tak način pomagava organizacijam in društvom v Sloveniji, ki skrbijo za tiste, ki potrebujejo pomoč. Prosim prijatelja Sinišo, da pride na oder, da simbolično predamo ček predstavnikom, ki so zapisani na seznamu.

			Medtem ko je Siniša prihajal na oder z velikim čekom, je seznam predal napovedovalcu, ki ga je prebral, komu je denar namenjen. Vsi navzoči so ploskali in bili navdušeni nad dobrodelno gesto. Lepota Balkanskih lepotic je pridobila še večji pomen. In tako je tudi glasbeni spektakel pridobil na pomenu. Vsekakor pa je nastalo veliko materiala za časopise in tabloide.

			Samuel je še enkrat zapel zmagovalno pesem, z roko v roki z Balkanskima lepoticama. Na odru so se mu pridružili vsi glasbeniki in nastopajoči in skupaj zapeli še nekaj znanih slovenskih pesmi. Tako se je portoroški spektakel počasi zaključil in vsi nastopajoči, spremljevalci in gostje so bili povabljeni v prestižni hotel v bližini, kjer so nadaljevali z druženjem ob prijetni glasbi znanih hrvaških in slovenskih skupin.





*


			Miza, ki je bila rezervirana za Samuela in njegovi Balkanski lepotici, ter njegov team, je bila na posebnem mestu, v bližini predstavnikov visoke politike in gospodarstva. To je bila tudi priložnost, da so pomembni ljudje osebno spoznali Balkanski lepotici. Stekli so tudi pogovori, ki so se nekako navezovali na gospodarstvo. Gospodarstvenike je predvsem zanimalo mega podjetje Jovanović, ki ima poslovne partnerje tudi v Sloveniji. Sara in Angelika sta odlično zastopali svojo kapitalsko družbo. Pa vendar sta se pri tem tudi zabavali. Tudi Angelika se je hitro naučila, kako mora nastopati pred takimi ljudmi. Enostavno je posnemala Saro, ki je bila prava mojstrica v poslovnem pogovoru in stiku s poslovneži. Obe skupaj sta navdušili tudi te zahtevne ljudi. Sedaj so ostali samo še politiki. Tudi s temi sta opravili hitro in suvereno. Skratka, navdušili sta slehernega sogovornika. Na koncu pa so ostali še umetniki in s temi sta se odlično ujeli ter si privoščili zabavo in veselje. Uživali sta v plesu in zabavi.

			Zabava je trajala pozno v noč. Nekateri navzoči so se začeli počasi poslavljati. Nekateri so se odpravili k počitku, medtem ko so drugi nadaljevali zabavo v drugih lokalih in diskotekah. Tudi Angelika, Sara in Samuel so se skupaj s Sinišo odpravili v njegov lokal na plaži, kot so se dogovorili že v Ljubljani. Tu so se lahko malo bolj sprostili, saj ni bilo več radovednih pogledov. Lokal je gostil samo izbrano družbo. To so bili samo Samuelovi prijatelji in člani ekipe, ter Siniševi dobri znanci. V tej družbi sta imeli posebno čast Angelika in Sara.

			Sedaj se je šele zabava resnično začela. Vino, pivo in še kaj je teklo v potokih. Odlična glasba znanega Slovenskega DJ-a je dvigala vzdušje. Bilo je veselo, bilo je noro. Angelika in Sara sta plesali do onemoglosti. Po dolgem plesu sta si privoščili nekaj počitka ob odličnem koktajlu, ki ga je prav zanju pripravil Siniša. Lepotici sta nazdravljali, se smejali in zabavali. Tega večera Angelika ne bo nikoli pozabila. Toliko lepega in toliko zabave, razen v Srbiji, še nikoli ni doživela. Počasi je začela spoznavati, kako lepo je življenje. Začela je spoznavati, kako hitro lahko pridobiš prijatelje, če si bogat, pa še povrhu tega lep. Misli so jo za trenutek popeljale tudi v preteklost. Za trenutek je pomislila na svojo mater, in seveda tudi na očeta, ki ga od trenutka, odkar je spoznala vso resnico, prav tako nosi v svojem srcu.





ŠESTO POGLAVJE


			Brezskrbni dnevi, ko je Angelika lahko uživala v lepotah Slovenije, so hitro minili. Pred nekaj urami se je na brniškem letališču poslovila še od Sare. Sedaj je spet v svojem skromnem stanovanju, kjer se počuti najbolje. Kljub milijonom na bankah ji je njeno malo gnezdece še najdražje. Hudo ji je, da je spet sama. Žalostna je in zelo pogreša Saro. Šele čez dva tedna se bosta zopet srečali. V tem kratkem času se je zelo navezala nanjo. Ni pa pozabila na Jana, ki ga ima še vedno zelo rada. Ko tako strmi skozi okno in gleda na ulice Murske Sobote, ki jo je kar malo pogrešala v vseh teh dneh, zazvoni telefon.

			– Živijo, Angelika! Kako si?

			– Pozdravljen, Jan! Hvala, dobro. Malo sem še pod vtisom vsega dogajanja, drugače sem pa vesela, da sem spet doma. Vendar bi bila še bolj srečna, če bi bil ti ob meni.

			– O, super! Ravno to sem te hotel vprašati, če se lahko pripeljem k tebi. Če si preveč utrujena, te ne bom motil.

			– Oh, Jan, kaj pa govoriš. Zate nisem nikoli utrujena. Zelo bi me veselilo, če bi prišel k meni.

			– Hvala, Angelika. Tako sem srečen, da bom spet s tabo. Veš, hudo sem te že pogrešal.

			– Tudi jaz sem te pogrešala. Če boš prišel, nama bom pripravila večerjo. Dovolj imam te hotelske hrane in vsega miš maša. Rada bi skuhala nekaj domačega.

			– Odlično, Angelika! Tudi jaz sem zadnje čase bolj na gostilniški hrani. Zato bom vesel hrane, ki jo boš pripravila.

			– Prav! Imaš kako posebno željo, Jan?

			– Vse, kar boš skuhala, sem prepričan, da bo odlično. Jaz pa bom poskrbel za dobro vino. Nekaj opravkov še imam na upravni enoti, nato pa grem nakupovat za naju. Ali potrebuješ kaj posebnega?

			– Ne, Jan. Vse, kar potrebujem, sem že nabavila. Ko sem se vračala z letališča, sem se spotoma ustavila v supermarketu. Ti samo pridi, nestrpno te že pričakujem.

			– Prav, Angelika moja. Čez dobri dve uri sem že pri tebi.

			– Ravno prav, da skuham večerjo. Se vidiva!

			– Da, se vidiva. Adijo!

			Angelika je odložila telefon in že hitela pripravljat vse potrebno, da skuha dobro večerjo, samo za Jana. Toliko dni ga ni videla. V vseh teh dneh, in ob vsem cirkusu, je skoraj malo pozabila nanj. Zato je imela nekoliko slabo vest.





*


			Po odlični večerji in odličnem haloškem vinu sta se Jan in Angelika odpravila na kratek sprehod po Murski Soboti. Mrak se je spustil na mesto. Zablestele so luči in za Angeliko je bil to spet najlepši trenutek. Doma v svojem mestu se lahko sprehaja s svojim fantom, ki ga neizmerno ljubi. Kolikokrat se je sprehajala po teh ulicah. Po navadi sama, ali pa je vozila mamo na invalidskem vozičku. Sedaj pa z roko v roki vodi svojega dragega. V soju luči jo je prepoznalo nekaj ljudi in jo pozdravljalo. Kako čudno. Še pred nekaj tedni je ni nihče poznal. Še tisti, ki so jo poznali, so se obračali vstran. Le kdo bi se oziral za neko neznano punčaro. Le fantje so kdaj pa kdaj žvižgali za njo in jo zafrkavali. Sedaj je pa vse to nekoliko drugače. Angelika je naenkrat postala najlepša in najbogatejša Sobočanka, morda celo Slovenka. Saj je bila vedno lepa. Pa tudi bogata je bila. Vendar ne zaradi milijonov, pač pa zaradi svojega srca. Tega prej nihče ni upošteval. Sedaj se ji pa kar vsi klanjajo. A še vedno ima občutek, da je vse po starem. Saj se ona ni spremenila. Še vedno je samo Angelika, tisto plaho dekletce.

			– Pridi, Jan. Pojdiva v park. Tam je malo manj radovednežev. V miru se bova usedla na klopco in uživala v poletni noči.

			– Prav imaš, Angelika. Pojdiva!

			– Veš kaj, kupila si bova sladoled. Tista slaščičarna pri kinu ima najboljšega. Boš tudi ti sladoled?

			– Z veseljem!

			Prispela sta do klopce tik ob starem gradu. Tu je bilo tudi nekoliko manj razsvetljeno in v miru sta lahko uživala v prijetnem večeru.

			Ko tako sedita, se Angelika nasloni na Jana in ga boža. Tudi on jo boža po laseh, po ramenih, jo stisne k sebi. Tudi Angelika ga močno stisne in ga poljubi na vrat, nato na lice in na ustnice. Angelika se ga še bolj oklene in njuni poljubi so vse bolj strastni. Janove roke zdrsijo pod Angelikino majico in jo božajo po hrbtu. Angelika je kar vzdrhtela. Kot da jo je nekaj elektriziralo. Vsak Janov dotik je kot neka sila, ki Angeliko vzburi. Še bolj strastno ga poljublja, Jan pa boža njene čudovite prsi in bradavičke, ki so vse bolj nabrekle. Oba sta kot v transu. Šele mimoidoči ju zbudijo iz transa. Sedaj sta se zavedla, da sta na javnem kraju.

			– Nehati morava, moj dragi. Ljudje naju gledajo, je dejala Angelika.

			– Prav imaš, angel moj. Ne bi bilo dobro, da bi jutri spet kaj pisalo v časopisih.

			– Kako to misliš, bi spet kaj pisalo? je vprašala Angelika.

			– Ah, saj veš, kakšni so novinarji. Vedno se radi razpisujejo o ljudeh, ki so kot ti, Angelika.

			– Saj vem, da se vedno kaj piše, vendar ne preverjam, kdaj in kje kdo kaj objavlja o meni. Je morda pred kratkim veliko pisalo o meni?

			– Da, moram ti povedati, draga moja, kar veliko.

			– Kaj je pa pisalo?

			– Včasih samo lepo in dobro. Včasih pa tudi kake čenče, ki jim jaz ne verjamem, saj te dobro poznam.

			– Kaj pa je bilo takega, kar je posebej izstopalo?

			– Ne bi te rad vznemirjal in ne bi rad, da nama ta večer pokvarijo kaki novinarski klevetači.

			– Vsaj malo mi nakaži, kaj je bilo takega, pa ti povem, če kaj od tega drži.

			– Veš, draga moja, da nisem hotel slediti tem nesmiselnim pisarijam. Vendar mi je moja mati, ki je sedaj spet doma, vsak dan mahala pred nosom s časopisi in raznimi tabloidi ter me vznemirjala.

			– Kaj pa je bilo tako vznemirljivega, dragi?

			– Ne vem, kako naj se izrazim. Med drugim je tudi pisalo, da sta vidva s Samuelom par. Da spita v hotelu v isti sobi. Da si ti financirala njegov nastop in zmago na festivalu in same take neumnosti.

			– Kaj ne poveš, dragi. Pa ti verjameš tem čenčam?

			– Nikakor ne, draga. Saj veš, da te ljubim, in vem, da me tudi ti ljubiš. Niti za trenutek nisem pomislil, da bi kaj takega lahko bilo res.

			– Potem mi je lažje, da mi vsaj ti verjameš. Veš, Jan, počasi razmišljam, da bom morala nekaj storiti, kljub temu da me do sedaj ni motilo, če kdo kaj spletkari. Sara mi je dejala, da če me bodo mediji nadlegovali, naj samo sporočim dedku. On bo že postoril, kar je prav. Imamo odlične pravnike in dokler ne bo nekdo plačal velike odškodnine za lažne novice, ne bo dobro.

			– Mislim, da je tako prav. Če se bo to nadaljevalo, stori tako, Angelika. Tudi meni ni prav, še posebej, ko me zaradi tega še bolj vznemirja moja stara. Vedno bolj je zmešana. In vse take čenče še bolj podžigajo njeno sovraštvo do tebe. Ne vem, kako se bo to končalo. Mislim, to z materjo. Nekaj bomo morali ukreniti, preden bo ona storila kako neumnost.

			– Prav imaš, Jan. Nočem, da trpiš zaradi mene. Nočem pa tudi, da bi s tvojo materjo bilo še huje, kot je.

			– Da, res je hudo z njo. Zadnje čase ne jemlje tablet in je vse huje. Tudi v firmi nam je že zagodla in povzročila nekaj nepopravljivih posledic. Na svojo roko je sklenila nekaj slabih poslov in izgubili smo precej. Ko je doma, samo spletkari, se vozi po mestu s svojim šoferjem in je nenehno v družbi nekega odvetnika. Kaj naklepata, ne vem. Samo to vem, da ta odvetnik nima dobrega slovesa.

			– Kako pa se piše ta odvetnik?

			– Mislim, da dr. Mihelič.

			– Doktor Mihelič? Ravno danes sem našla v poštnem predalu obvestilo o priporočeni pošiljki, ki sem jo dvignila na pošti. Ko sem na hitro prebrala, piše, da me vabi na razgovor glede moje zaposlitve v kliničnem centru. Da zastopa klinični center in da sem glede svoje zaposlitve vabljena na razgovor. Mislim, da jutri ob enajsti uri. Sedaj, ko mi to govoriš, me je obšla neka slutnja, da ne bo nič dobrega.

			– Oh, Angelika moja. Tudi jaz imam slab občutek. Samo, da ni spet stara kaj spletla. Zelo hudo bi mi bilo, če bi te spet prizadela. Vsekakor te bom spremljal, če želiš.

			– Ne, Jan. To je moja pot in jaz jo moram prehoditi. Nisem nebogljena deklica in se ne bojim ničesar. Veš, Jan, počasi se začnem zavedati tega, nisem več Angelika, tisto plaho dekle iz blokovskega naselja v Murski Soboti. Naj se zgodi kar koli, bomo že našli pravo pot. Nisem več sama na tem svetu. Imam tebe in imam svojo družino v Srbiji.

			– Saj res. Skoraj bi pozabil, da si Angelika, najbogatejše dekle v Sloveniji, ali na Balkanu, in gotovo nisi sama. Tudi jaz sem pripravljen, da ti bom pomagal. Če pa oba ne bova kos temu, pa nama je znano, kaj lahko storiva. Tudi za kakšno ceno, če se bom moral obrniti proti svoji materi. Ne, Angelika, nočem te izgubiti. Toliko lepega je še pred nama. Toliko ljubezni si mi dala v tem kratkem času, kar mi moja mati ni dala v celotnem mojem življenju.

			– Prav, dragi moj. Pustiva sedaj te misli. Jutri je nov dan. Sedaj pa pridi v moj mali dom, kjer naju čaka noč samo za naju.

			– Z veseljem, samo da sem s tabo. Da se smem stisniti k tebi. Te božati, poljubljati. Da čutim tvoj dih, da čutim toplino tvojega telesa in vonj tvojega parfuma. Vse to me vodi v najin svet. Svet ljubezni in lepote. To mi največ pomeni.

			– Prav, lepotec moj, pa pojdiva. Tudi vina je še ostalo, da nazdraviva na najino srečo.

			– Prav, pa pojdiva. Vem, da bo ta noč prekratka za naju. Pa naj bo tako.





*


			Noč je prehitro minila. Angelika in Jan sta že na poti v Maribor. Angeliko čaka pomemben razgovor v pisarni odvetnika dr. Miheliča, Jana pa čaka veliko obveznosti v podjetju.

			Jan je Angeliko odložil pred odvetniško pisarno in ji dejal:

			– Si popolnoma prepričana, da ne potrebuješ moje pomoči?

			– Da, Jan. Kot sem ti že dejala, to je moja pot in jo moram prehoditi sama. Naj se zgodi, kar se mora. Samo poljub mi daj, pa bo že dovolj.

			– Prav, Angelika. Želim ti vse dobro. Ko boš opravila, me pokliči. Pozneje greva skupaj na kosilo.

			– V redu, Jan. Hvala, te bom poklicala.

			– Prav, se slišiva.

			Jan se je odpeljal, Angelika pa je še nekaj časa gledala za njim, nato pa je počasi vstopila v odvetniško pisarno. V sprejemni pisarni je sedela stroga gospa, verjetno tajnica, s čudno pričesko iz sedemdesetih let. Tudi debela očala so verjetno videla že veliko let nazaj. Pa nekoliko zbledela obleka je morala doživeti že več poletij.

			Angelika je plaho stopila do gospe in dejala:

			– Sem Angelika Kuzma Jovanović. Tu imam vabilo gospoda odvetnika.

			– Dajte mi to vabilo, je osorno dejala gospa tajnica. Malo ste zgodnji. Termin imate šele čez 20 minut.

			– Oprostite, gospa, saj lahko počakam. S prijateljem sva skupaj pripotovala iz Murske Sobote in me je odložil tu, pred vašo pisarno. Pa sem mislila, da kar vstopim.

			– No, če ste že tu, se usedite, tam za tisto okroglo mizo. Grem pogledat, če vas gospod odvetnik lahko sprejme.

			– Najlepša hvala, gospa. Zelo sem vam hvaležna.

			Tajnica je nekaj zamrmrala, zamahnila z roko in že odhitela do konca hodnika, kjer je imel pisarno dr. Mihelič. Kmalu se je vrnila in dejala:

			– Lahko pridete za mano. Gospod odvetnik vas bo sprejel.

			– Hvala, gospa.

			Angelika je stopala za tajnico in srce ji je vse močneje bilo. Počutila se je, kot da jo vodi na sojenje. Misli so ji na hitro odhitele k Sari in dedku. Prav to ji je pomagalo, da je zbrala pogum in zelo odločno vstopila v pisarno gospoda odvetnika.

			Za mizo je sedel nekoliko prileten, za odvetnika slabo urejen, debel gospod. Prav tako kot tajničina je tudi njegova obleka bila že zelo zdelana. Na mizi pred njim so bile gore aktov in ostanki od zajtrka, ki ga je gospod pravkar pojedel, saj si je še sedaj brisal mastne sive brke.

			– Pozdravljeni, gospod odvetnik. Imam vaše vabilo na razgovor.

			– Pozdravljeni, gospa Jovanović! V veliko čast mi je, da vas lahko sprejmem v moji pisarni. Zadnje čase se kar veliko sliši o vas. Postali ste zelo znani. – Hvala, gospod. Vendar mislim, da ni to tema najinega pogovora.

			– Oprostite, spoštovana gospa. Seveda ne. Povabil sem vas v imenu Klinike, katero zastopam kot pravni zastopnik. Pooblastili so me, da vas obvestim glede odločitve in zasedbe delovnega mesta glavne sestre na oddelku. Naj vam na kratko razložim.

			– Prav, povejte, nestrpno pričakujem vaše novice.

			– Spoštovana gospa Jovanović. Bojim se, da novice za vas niso najboljše.

			– Kako to mislite, gospod odvetnik?

			– Svet zavoda klinike se je odločil za ponovni razpis za delovno mesto glavne sestre. Šlo je za javni razpis, na katerega se je prijavilo pet kandidatk. Vaše vloge nismo obravnavali, ker ni bila oddana po objavi javnega razpisa. Bila je oddana že prej in kot taka ni prišla v izbor.

			Angeliko je spreletelo po celotnem telesu. Počutila se je, kot da jo je zadela strela. Za trenutek se ji je zdelo, da izgublja zavest. Srce ji je začelo še hitreje biti, imela je občutek, da se duši. Komaj je še zadrževala solze. Nato je s tresočim glasom tiho spregovorila.

			– Zakaj me pa klinika ni obvestila, da bo ponovni razpis. Meni je bilo povedano, da gre samo za notranjo prerazporeditev, ker sem s kliniko že bila v delovnem razmerju.

			– Žal mi je, gospa. Pri tem vam jaz ne morem pomagati. Klinika je skušala z vami vzpostaviti stik in vas poklicati, da podate novo prošnjo, oziroma vlogo dopolnite. Žal vas ni bilo mogoče obvestiti. Bili ste dalj časa v tujini in nedosegljivi. Znano nam je, da ste v razmerju z gospodom Petrovičem. Ker pa tudi njega ni bilo, smo poiskali stik z njegovo materjo Elzo Petrovič, ki nam je dala vašo številko, ki pa je bila ves čas nedosegljiva.

			– Oh, slabšega niste mogli storiti. Kako to, saj je klinika imela mojo številko in bi me lahko poklicali. Pa tudi na mojih dokumentih se je nahajala prava telefonska številka.

			– Da, je bilo res nekaj zapisano, vendar prebarvano s korekturnim sredstvom in pripisana je bila nova številka.

			– Kako ste mogli storiti kaj takega. Ali vam ni bilo sumljivo, da je telefonska številka bila prebarvana in dopisana nova.

			– Prosim, ne krivite mene za to. Jaz opravljam samo svoj posel. Sicer pa, zakaj bi se potegovali za to delo in ta drobiž, ki bi ga dobili za plačilo, ko ste pa najbogatejša Slovenka.

			– Oprostite, gospod. Kaj ima to opraviti z mojim premoženjem. Delo bi rada opravljala predvsem, ker imam rada svoj poklic in imam rada ljudi. Tudi bolnišnici sem bila pripravljena donirati veliko sredstev, saj vem, kaj jim primanjkuje. Sedaj je vse končano.

			– Oh, oprostite, gospa, saj lahko še vedno donirate.

			– Ste vi pri pravi, gospod? Najprej me vržete iz voza, potem pa hočete, da ga vlečem? Ne, ne, gospod. Moj denar oziroma denar sklada, ki ga upravljava s sestrično Saro, ta bolnica nikoli ne bo dobila. Sicer pa, če že novinarji zelo radi pišejo o meni in moji družini, naj zapišejo še to. Morda se bo nekdo vprašal, kdo je krivec za vse to. Morda vi? Ali pa gospa Petrovič?

			– Oh, gospa, prosim vas. Ne vključujte medijev. Saj ni potrebno.

			– Se morda bojite, da bo kaj prišlo na dan. Vsekakor se bodo tudi v bolnišnici vprašali, zakaj je do tega prišlo in kdo je vse vključen v to zaroto. In še nekaj vam povem, spoštovani odvetnik. Tudi mi imamo zelo dobre in učinkovite odvetnike, širom po svetu in tudi v Sloveniji. Pa še marsikoga drugega, ki bo zadevi prišel do dna. Bojim se, da bodo odkrite tudi nekatere stvari in posli, ki so povezani tudi z vašo pisarno.

			– Oprostite mi, gospa. Jaz nimam pri tem popolnoma nič. Sicer pa, zakaj morate družinske probleme povezovati z javnostjo?

			– Kako to mislite, družinske probleme? Jaz nimam nobene družine tu v Sloveniji.

			– Ali niste vi bodoča snaha gospe Petrovič?

			– Ne, nisem in ne vem, če kdaj bom. Pa ja ne recite, da je v ves ta cirkus vpletena Elza. Če mi poveste resnico, in če je v zadevo vpletena Elza, ne bom javnosti razkrila ničesar. Tudi vso zadevo ne bom podžigala. Nočem škoditi Janu in njegovi družini.

			– Ne bi vam smel povedati tega, kar vem. Vendar mi je hudo žal, saj sem o vas slišal in prebral same dobre stvari. Prepričan sem, da bi bolnica ne samo z vašim denarjem, tudi z vašo kompetenco obogatela. Do zapletov je prišlo, dokler se ni pojavila gospa Petrovič, ki je že veliko let moja klientka. Takrat, ko so vklopili mene, je zadeva v bolnici že potekala. Nekdo je spremenil dokumente in vpisal drugo telefonsko številko. To je več kot očitno. Vse to je organizirala gospa Petrovič. Šele po tem je prišlo do mene.

			– In vi kot doktor prava, ste sprejeli akt, v katerem so vsi znaki kaznivega dejanja?

			– Ne, nisem hotel. Vendar, zadeva je prešla že vse meje. Gospa Elza je vse bolj pritiskala na ljudi v bolnici in seveda donirala nekaj sredstev. Hotela je, da vas ne bi zaposlili, češ, da vas njen sin in njegovo podjetje potrebujeta. Da vas čaka veliko dela v firmi in vsega ne bi zmogli, kar bi vam lahko samo škodilo. Hoteli smo vas zaščititi.

			– Zaščititi! Ne govorite neumnosti. Zelo mi je žal, da ne vidite, da je gospa Petrovič hudo bolna. Ali morda veste, za kaj se zdravi gospa?

			– Ne, vem samo, da ima občasne glavobole in včasih je malo napeta.

			– Oh, gospod, potem premalo veste. Nisem kompetentna, da nekomu postavljam diagnozo ali o njej govorim. Povem vam samo, da gre za hudo psihiatrično motnjo pri gospe Petrovič in se bojim, da bodo njena dejanja imela še veliko posledic. Žal mi je samo, da bo vpletla nekatere nedolžne ljudi za dosego svojih ciljev. Šla bo preko trupel.

			– Tega pa nisem vedel. Zelo mi je žal, gospa Jovanović. Nikoli ni kazala kakih bolezenskih znakov.

			– Res ni kazala, da je bolna. Človek, ki je ne pozna, ne ve, kaj se skriva v njej. Jan jo še najbolj pozna in tudi on se boji posledic njenih dejanj.

			– Kaj bova sedaj, gospa Angelika? Ali hočete, da zaradi teh nepravilnosti ponovimo razpis?

			– Ne, gospod odvetnik. Ni potrebno. Nočem škoditi Janovi družini in ne želim, da bi to prišlo v javnost. Odločila sem se za drugo pot. Naj bo, kot mora biti. Želim samo, da Elza ozdravi ali se vsaj gre zdravit. Veste, ko redno jemlje zdravila, je nekoliko lažje z njo. Moja pot bo od danes naprej tekla v drugo stran. Morda je prav tako. Vas pa prosim, da se posvetujete z Janom, preden boste Elzo zastopali v katerem koli pravnem poslu, kajti njeni posli lahko škodijo podjetju in lahko pride do nepopravljivih posledic. Hvala, da ste si vzeli čas in na svidenje.

			– Še enkrat mi oprostite, spoštovana gospa. Počakajte, da vam odprem vrata. Potem vas bo gospa tajnica pospremila naprej. Na svidenje in vse dobro vam želim. Prepričan sem, da bomo še kaj dobrega slišali o vas. Pozdravite Jana!

			– Hvala in na svidenje. Tudi vam na svidenje, spoštovana gospa tajnica.

			– Oprostite, gospa Angelika, saj vas prej sploh nisem spoznala. Nekam drugačni ste. Morda zaradi tega, ker ste na slikah v tistih lepih oblekah. Prečudoviti sta z vašo sestrično. Tako mi je žal, da vas nisem takoj spoznala. Mi lahko daste avtogram?

			– Morda je res, da sem nekoliko drugačna, po neprespani noči in po vsem tem, kar se mi dogaja. Pa tudi nobena zvezda nisem, da bi dajala avtograme. Sem samo Angelika, tisto plaho dekle iz Murske Sobote.

			– To pa ne drži. Ste najlepša Slovenka, morda celo Balkanka, kot pišejo mediji. Prosim vas, podpišite se mi kar na fotografijo v tem časopisu. Tako lepi ste, v tisti čudoviti obleki. Mislim, da je slika iz Portoroža. Oh, ko bi jaz imela tako lepe obleke.

			– Prav, pa dajte tisto sliko, da se vam podpišem.

			Tajnica je s tresočo roko vzela iz predala časopis z Angelikino fotografijo in ga položila na mizo. Angelika se je pod njo podpisala in ji časopis vrnila. Gospa je od veselja skoraj zajokala.

			– Hvala, gospa Angelika, nikoli vas ne bom pozabila.

			– Ni za kaj, gospa. Ali so vam res všeč moje obleke?

			– Da, čudovite so. Tudi jaz bi včasih želela tako obleko, vendar moja plača ni dovolj, da bi si lahko kaj takega privoščila. Vem, da je tudi vam včasih bilo hudo. Zato vam privoščim vso srečo.

			– Hvala, gospa. Kako vam je že ime?

			– Fanika sem. Vsi mi rečejo kar odvetnikova Fani.

			– Prav, gospa Fanika. Vidim, da imate podobno številko kroja kot jaz in moja sestrična. Če mi daste svoj naslov, vam jih bom z veseljem nekaj poslala.

			– A, a je to res? Res mi boste poslali obleke?

			– Da, gospa Fanika. Z veseljem. Nekatere so še nove. Nekatere pa sva nosili samo enkrat.

			– Kako naj se vam zahvalim. Toliko veselja ste vrnili v moje življenje. Že dolgo me ni nihče tako razveselil. Jaz pa sem bila tako osorna do vas. Veste, nisem vedno taka. Včasih sem bila drugačna. Bolj sproščena in vesela. Odkar pa mi je umrl mož, sem se spremenila. Pa tudi delo tu ni lahko. Moram vam bolj po tiho povedati, da me gospod odvetnik ne bo slišal.

			– Zelo hudo mi je za vas. Želim vam, da bi še bilo veliko dni, ki vas bodo razveselili.

			– Veste, gospa Angelika, samo ko se bom spomnila na vas in vaš lep obraz in prijaznost, mi bo lepo. Še nekaj bi vas prosila. Vas lahko objamem?

			– Seveda me lahko, saj sem za to na svetu, da me ljudje imajo radi in jaz njih.

			Fanika je objela Angeliko in jo močno stisnila k sebi. Tudi Angelika je v tem trenutku po vsem tem, kar je pravkar doživela glede svoje zaposlitve, potrebovala objem. Pa tudi, če je to samo odvetnikova Fanika v ponošeni obleki. To ji pomeni več kot tiste spletke in laži. Ve, da je še veliko takih ljudi na svetu, katerim lahko pomaga in to je njeno poslanstvo.

			Angelika se je poslovila od Fanike z obljubo, da ji bo Jan v naslednjih dneh dostavil škatlo z oblekami. Pod časopis s sliko, na katero se je podpisala, pa je skrivaj položila sto evrov. Kaj je sto evrov, je pomislila. Nekomu, ki jih krvavo potrebuje, pa lahko pomeni zelo veliko.

			S težkim, a vendar olajšanim srcem se je peš podala h klopci ob Dravi, kjer je včasih med odmori, po predavanjih, posedala in mislila na mamo. Tudi sedaj je to storila in razmišljala o svoji nadaljnji poti. Vse to, kar se ji je ravno zgodilo, je ni potrlo, pač pa jo je še bolj utrdilo. Začela je spoznavati, da res ni več samo plaho dekle iz Murske Sobote. Začela se je zavedati, kdo v resnici je. Sklenila je, da bo poklicala Saro in ji povedalo novico. Pozneje bo poklicala tudi Jana in se z njim pogovorila. Morda bo tudi on presenečen, ko bo izvedel, na kako pot se bo podala.





*


			Angelika in Jan sedita pri kosilu v njima znani restavraciji, kjer sta v času študija velikokrat posedala. Potem ko je Angelika Janu povedala o svoji odločitvi, predvsem zaradi zadnjega dogodka, Jan molči in premišljuje. Da bi prekinila tišino, Angelika spregovori:

			– Ne bodi žalosten, Jan. Saj ne grem na konec sveta. Pa tudi, vsak drugi teden se bova srečala.

			– Ne glede na to me skrbi početje moje matere. Bojim se, da se bo njena norost še stopnjevala.

			– Vidiš, zato pa je tudi prav, da se za čas doktorskega študija umaknem v Beograd. Tudi ti me lahko kadar koli obiščeš. V Sarinem stanovanju je dovolj prostora. Ob vikendih pa bomo na našem posestvu. Boš videl, da se bodo razmere po vsem tem nekoliko umirile. Veš, Jan, zelo te ljubim, vendar me moraš razumeti. Odhajam, ker so me preveč prizadeli. Tudi, če je tvoja mati glavni iniciator, si ne morem predstavljati, da je v tej naši preljubi Sloveniji toliko pokvarjenih ljudi. Tam bom nekoliko zaščitena pred vsemi temi hijenami.

			– Prav imaš, Angelika. Želim ti, da bi ti bilo dobro, vendar sem hkrati žalosten, ker te ne bo ob meni. Tako sem si želel, da bi se preselila v mojo hišo pod Pohorjem. Jaz bi delal v našem podjetju. Ti bi hodila v službo v klinični center. Vsak dan bi zaspal in se zbujal v tvojem objemu, moja draga. Sedaj je vse to splahnelo. Moji materi tega nikoli ne bom oprostil. Vse bom storil, da jo bodo zaprli v neko norišnico. Šele takrat bom lahko živel svoje življenje. Ta stara prasica je prizadela ne samo mene, marveč tudi tebe in še veliko ljudi. Tebi je uničila sanje. Vem, kako si si želela delati kot medicinska sestra. Sedaj je vsega konec. Nekega dne tudi najine vezi ne bodo tako trdne in bojim se, da te bom izgubil.

			– Ne, ne boš me izgubil. Saj me poznaš vendar. Vedno boš v mojih mislih in vedno bom ostala samo tvoja. Morda naju bo ta začasna ločenost še bolj povezala in najina ljubezen bo še trdnejša.

			– Morda imaš prav, Angelika. Želim ti, da slediš svojim sanjam. Ene sanje so ti uničili, a ostale so ti druge. Prepričan sem, da boš hitro doktorirala in postala še boljša menedžerka. Prav take pa svet potrebuje. Potem imaš vse, kar le malo deklet lahko doseže.

			– Da, moj dragi. Kot si rekel. Nadaljevala bom nekoliko drugače. Podiplomski študij sem tako ali tako hotela nadaljevati. Morda mi bo študirati v Beogradu lažje. Tako bova skupaj s Saro lažje vodili naše podjetje in najine projekte. Tudi pri študiju si bova v oporo. Nekega dne bova obe dosegli cilje, ki sva si jih zastavili.

			– Vsekakor vama od srca to želim. Jaz bom pa storil vse, da te bom obiskal, kadar koli bo to mogoče.

			– Tudi jaz se bom občasno vračala v Slovenijo. Prosila bi te samo, da ta čas, ko me ne bo, poskrbiš za moje stanovanje. Saj ni veliko potrebno. Samo vsak teden bi ga bilo potrebno malo prezračiti in pogledati, če je vse v redu.

			– Z veseljem, draga moja, bom to storil. Veliko lepih spominov in trenutkov me veže na to tvoje malo gnezdece. Zato bom vesel, če bom lahko kdaj pa kdaj stopil v tvoj mali raj. Ob tej priložnosti mi boš še bolj blizu. Čutil bom tvojo prisotnost. Vohal bom tvoj parfum in gledal tvoje slike. Takrat mi bo lažje. In čas, ko te bom spet videl, bo krajši.

			– Hvala ti, moj dragi. Tudi jaz te bom vsak dan poklicala ali pa se bova videla preko povezave. Danes je svet tako majhen, saj nam tehnika omogoča, da lahko nemoteno komuniciramo.

			– Da, to nama bo pomagalo. Kdaj potem odpotuješ?

			– Sara mi je sporočila, da so čez en teden dodatni vpisi na podiplomskem doktorskem študiju na mednarodni univerzi v Beogradu. Najprej bom za nekaj dni odpotovala, da se vpišem na študij. Potem se bom za nekaj časa vrnila. Pred začetkom študija jeseni se bom preselila.

			– Potem te lahko naslednji teden spremljam, če hočeš. Vzel si bom nekaj dni dopusta in posle prepustil očetu.

			– Zelo bi bila vesela, če bi bil ob meni, ko bom storila ta prvi korak na novo pot.

			– Vsekakor bom s tabo. Pa tudi tvoje domače bi spet rad srečal. Tako so mi prirasli k srcu. Oh, ko bi jaz imel take sorodnike.

			– Tudi jaz jih imam zelo rada. Čeprav jih poznam le kratek čas, imam občutek, kot da sem celo svoje življenje preživela z njimi. Še posebej sem srečna, da imam dedka in Saro. Vem, da mi bo dobro in lepo z njimi. In tudi ti boš vedno dobrodošel. Saj veš, da te zelo spoštujejo. Tudi dedek je dejal, da se mu zelo smiliš zaradi tvoje matere. Hudo mu je, da mami ni bolje in da imata z očetom toliko skrbi z njo. Povedal je, da kadar koli ti bo hudo ali se boš hotel umakniti, lahko prideš k nam. Tu, kjer je prostor zame, je prostor tudi zate. Tudi ti si član naše družine.

			– Zelo sem vesel, da me tvoja družina spoštuje. Vsekakor sem prepričan, da bom veliko časa z vami. V svojem podjetju bom delal, če bo potrebno, tudi ponoči, da mi bo ostalo več časa, ki ga bom preživel z vami in predvsem s tabo, Angelika.

			– No, potem pa sva dogovorjena. Vsekakor je morda prav tako in oba se bova izognila nevšečnostim tu doma v Sloveniji. Morda bo nekega dne tvoja mati spoznala, da je narobe, kar počne, ali pa se ji bo stanje spremenilo, tako da ne bo več počela tega, kar počne.

			– Tudi jaz si to želim. Naj bo že enkrat konec te more.

			– Pusti času čas, Jan. Nekega dne bo vse drugače.

			– Zagotovo bo, draga moja. Nekega dne bova za vedno skupaj in nihče naju ne bo več ločil.

			– To si želim tudi jaz, moj dragi Jan.





SEDMO POGLAVJE


			Dnevi, tedni in meseci so tekli. Kmalu je bilo leto naokoli in v Sloveniji so skoraj pozabili na Balkansko lepotico. Angelika je naredila pravo pot, da se je umaknila iz svojega okolja in ga zamenjala za sebi bolj prijetnega. V svoji drugi domovini Srbiji se je razcvetela in skupaj s Saro tvorila nepogrešljiv team, ki je ustvarjal nove dimenzije poslovnega sveta. Kot je bilo v planu, sta se zelo potrudili in obe zaključili študij in ga nadgradili z doktorskima dizertacijama. Angelika je doktorirala iz mednarodnega socialnega in zdravstvenega menedžmenta, Sara pa je zaključila študij medicine. Povrhu vsega sta bili obe odlikovani s strani države za izredne uspehe na področju znanosti. Druga drugi sta dajali pobudo, da sta bili tako uspešni. Tudi na poslovnem področju sta svojemu podjetju doprinesli nove dimenzije razvoja. V Bolgariji na obali Črnega morja sta kupili dva nova hotela. Enega v bližini Varne, drugega pa v bližini Burgasa. Hotela sta posebnost in sta namenjena predvsem mladi populaciji, ki išče zabavo in veselje. Že v prvi sezoni so bile vse kapacitete razprodane. Večina gostov prihaja iz Zahodne Evrope. Skratka, nakup je bil popoln zadetek. Dedek ni mogel skriti navdušenja nad svojima vnukinjama. Zato jima je prepustil večino pri odločanju v podjetju. Lepotici pa nista bili samo poslovno uspešni. Tudi v svetu mode in lepote sta zablesteli. Vse več znanih proizvajalcev visoke mode ju je vabilo k sodelovanju. Res sta posneli nekaj odličnih modnih posnetkov z znanimi oblikovalci in modnimi fotografi. Tudi na srbski televiziji skoraj ni bilo zabavne oddaje, v kateri ne bi sodelovali, ali bili gostji. Tako sta postali najbolj prepoznavni lepotici na Balkanu. A kljub temu sta ostali skromni in predani svojim načelom in idejam.

			Angelika je v tem času le za kratek čas obiskala Slovenijo in še to samo zaradi nekih poslovnih poti. Preveč so jo prizadeli in je hotela pozabiti na vse slabo. Zato pa jo je Jan večkrat obiskal v Srbiji in tam preživel nekaj dni. Nato se je ponovno vračal v Slovenijo in vodil svoje podjetje. Oče mu je prepustil večino poslov in tako je Jana čakalo veliko dela. Tudi mati se je po vseh aferah nekoliko pomirila in večino časa preživela v Švici v privatnem sanatoriju. To, da se je Angelika odselila v Srbijo, ji je godilo in je bila prepričana, da je dosegla svoj namen, namreč ločiti Jana od Angelike. Vendar ni vedela, da ko je Jan odhajal na poslovno pot, je skoraj vedno odpotoval v Srbijo. Angeliko je še naprej neizmerno ljubil in ni je želel izgubiti za nobeno ceno. Nasprotno, svoje podjetje je celo povezal z imperijem Jovanovićevih in skupaj so ustanovili hčerinsko podjetje, ki producira medicinsko tehnologijo za znane velike proizvajalce. Poslovno so našli odlično zamisel in tako omogočili povezavo med Angeliko in Janom. Tega Janova mati ni vedela, saj se je po napredku njene bolezni povsem umaknila in posle prepustila Janu. Sama pa se je upokojila, prepričana, da se je Jan dokončno odpovedal Angeliki.

			Skratka, to leto je bilo zelo uspešno in dedek je obljubil, da bo jeseni veliko praznovanje na posestvu Jovanović. Pravi, da bo pripravil praznovanje, kot ga še ni bilo. To si njegovi vnukinji zaslužita, saj sta posebni, in to je zahvala za njun trud.





*


			Do velikega praznovanja je še nekaj dni. Zato se je Angelika odločila, da bo z Janom za nekaj dni odpotovala v Slovenijo. Zelo pogreša svoj rodni kraj in svoj pravi dom, Mursko Soboto. Svojo Soboto, kot ona pravi, bo vedno nosila v srcu, pa naj se zgodi kar koli.

			Angelika in Jan sta pravkar pripotovala v Mursko Soboto. Bila je kar nekaj časa odsotna, zdelo se je, celo večnost. Ne more skriti navdušenja,

			da je končno spet v svojem kraju. Čeprav ni nikogar, ki bi jo pričakal, je vendar vesela, da je spet doma. Še zadnje dni poletja bo preživela doma.

			Jan že zapelje po soboških ulicah, Angelika pa z zanimanjem gleda in opazuje njej tako znane ulice. Še vedno so enake, še vedno so tiste ulice njene mladosti, po katerih je hodila in se igrala s svojimi vrstniki. Kmalu se približata blokovskemu naselju, kjer ju čaka Angelikino stanovanje. Jan ustavi pred blokom. Angelika izstopi iz avtomobila in se najprej zazre v okno, ki je obrnjeno na parkirni prostor, kjer sta pravkar parkirala avtomobil. To je kuhinjsko okno, od koder jo je gledala mama, ko je odhajala ali prihajala domov. Vedno ji je mahala, celo v mesecih, ko je bilo zunaj toplo in je bilo okno vedno odprto. Tudi sedaj zre Angelika v to okno in zdi se ji, da se je odgrnila zavesa in mama bo odprla okno. Še vedno strmi kot okamnela in ne ve, ali je to samo privid, ali je res videla nekoga. Jan opazi Angelikino zadrego in jo vpraša:

			– Kaj je, draga moja? Kaj tako strmiš?

			– Ah, nič ni, dragi. Samo po tako dolgem času odsotnosti nekako težko dojemam, da sem spet doma.

			– Res je, dolgo te ni bilo. Sedaj si spet doma in vesel sem, da sva lahko vsaj za nekaj dni skupaj.

			– Da, prav imaš, Jan. Tudi jaz sem že pogrešala ta čas, ko bova lahko sama in samo midva. Tako se že veselim teh dni.

			– Tudi jaz sem neizmerno srečen. Pridi, draga moja, da te pospremim v tvoj dom.

			– Da, saj res, ti imaš ključe od stanovanja.

			– Tako je, angel moj. Varoval sem jih in hranil z upanjem, da bova nekega dne spet skupaj prestopila prag tvojega gnezdeca.

			– Prav, pa pojdiva, je dejala Angelika.

			Jan je že odklenil vhodna vrata in z Angeliko sta se vzpenjala po stopnicah do njenega stanovanja. Angelika je čutila, da ji vse močneje bije srce. Končno je Jan odklenil tudi vrata stanovanja. Počasi je odprl vrata in Angelika je stopila v svoj dom. Najprej je šla v kuhinjo pogledat, ali je bil tisto, kar je uzrla v oknu, res samo privid. Ali si je pa tako močno želela videti svojo mater. Z žalostjo je spoznala, da ni nikogar, po drugi strani pa je verjela, da je mama prav sedaj z njo. Zato se je prekrižala in dejala:

			– Pozdravljena, mama. Glej, spet sem tu.

			Jan je za trenutek obstal na hodniku in z začudenjem spremljal Angeliko. Ni vedel, kaj se dogaja z njo. Za nekaj časa je nastala popolna tišina. Nato pa so vrata, ki vodijo v spalnico, rahlo zaškripala, kot da bi jih kdo priprl. Sedaj je Angelika vedela, da je nekdo tu, in to je lahko samo duh njene matere. Tiho je dejala Janu:

			– Pridi, dragi, ne boj se. Nič ni narobe.

			– Vem, da ni. Po vsem tem, kar sem pravkar doživel, verjamem, da je duh tvoje mame z nama.

			– Da, res je, dragi moj. Tudi jaz verjamem in mama naju je sprejela in se tudi že poslovila. Noče naju motiti.

			– Ne vem, draga moja, kaj naj rečem na to. Vem samo to, da če bi mi kdo pripovedoval o tem, kar sem pravkar doživel, mu ne bi verjel. Sedaj verjamem in sem prepričan, da res obstaja nekaj, kar je izven našega razuma.

			– Da, dragi moj, tako je. Tudi jaz takih paranormalnih pojavov nisem nikoli razumela in ne verjela vanje. Takrat, ko mi je umrla mama, sem še nekaj takih trenutkov res doživela. Zato verjamem vanje. Spoznala sem, da si človek mora želeti, da se njegov duh sreča z duhom nekoga, ki ga več ni. Če je želja dovolj trdna, se to lahko zgodi. Le verjeti moramo v to.

			Res je, draga moja. Tako zelo si si želela doma in vsega, kar te povezuje z njim. Tudi spomin na tvojo mamo je tako močan in živ, da si res dobila nek signal, neko znamenje, ki lahko navezuje srečanje s tvojo mamo. Po drugi strani pa bi lahko nekdo drug rekel, saj je bil samo prepih, ki je potisnil vrata, ki so nato zaškripala.

			– Prav imaš, Jan. Nekdo bi res tako razumel ta pojav. Tudi ti ga lahko. Jaz pa vem, kar čutim v svojem srcu. Po vsem tem mi je toplo pri srcu in našla sem svoj mir prav tu v tem malem domu.

			– Prav imaš, draga moja. Tudi jaz verjamem in srečen sem, da ti je lepo.

			– Pridi, dragi moj, da te objamem in še lepše mi bo.

			– Z veseljem, angel moj. Saj že komaj čakam, da te bom dvignil v naročje, te stisnil k sebi in naj bo ta noč samo za naju.

			– Prav je tako, dragi. Najprej razpakirajva stvari. Nato te povabim na večerjo, potem pa naj bo ta noč samo za naju.





*


			Po čudovitem večeru v dvoje in po zelo kratki, a vendar lepi noči, sta si Jan in Angelika privoščila nekoliko daljši počitek. Poležavala sta v postelji, se stiskala drug k drugemu in bila neizmerno srečna, da sta lahko sama. Da ju nihče ne moti in da danes nimata nobenih obveznosti. Niti nihče ne ve, da je Balkanska lepotica spet v Sloveniji. Tako je tudi prav, saj Angelika po vsem tem potrebuje nekoliko zasebnosti in počitka.

			Ko tako poležavata in se ljubimkata, vpraša Angelika Jana:

			– Kaj bova počela danes in v naslednjih dneh, dragi moj?

			– Karkoli boš rekla, sem pripravljen početi s tabo. Samo da sem spet s teboj in da te lahko kadar koli stisnem k sebi, te poljubim in si ob meni. Zato si želim samo, da preživim čim več časa s tabo. Zavedam se tega, da boš nekega dne spet odšla in spet bom čakal na dneve, ko bova skupaj.

			– Tudi jaz sem neizmerno srečna, da sem spet ob tebi. Je že res, da se spet vračam v Srbijo. Vendar samo za kratek čas.

			– Želim si samo, da bova nekega dne za vedno skupaj. Da naju ne bo nihče več ločil.

			– Saj bova, dragi moj. Ko bo prišel čas za to, bova za zmeraj skupaj.

			– Bojim se samo, da to ne bo tako kmalu, je dejal Jan.

			– Boš videl, da bo. Samo da uredimo vse stvari v Srbiji, pa dokončno povežemo tvojo firmo z našim imperijem, potem bova več skupaj. V Sloveniji bova skupaj vodila posle in spet bo lepo.

			– Da, draga, upam močno, da se bo to kmalu zgodilo. Z očetom sem se že pogovarjal in tudi on si to močno želi. Rad bi se upokojil in užival še nekaj let. Dovolj ima vsega, mi je dejal. Veseli ga, da razvoj našega podjetja teče v pravo smer in v povezavi z vašim podjetjem vidi svetlo prihodnost. Še posebej pa ga veseli, da sva midva srečna. Le malo ga skrbi, kako bo z mamo. Stara niti ne ve vsega, kar se dogaja. Odkar je prepustila svoj delež podjetja meni, nima več pregleda nad poslovanjem. Še vedno misli, da ima naša firma še zmeraj enak status, odkar se je ona upokojila. Sicer pa ji dobro gre. Ima vse, kar potrebuje. Zanjo je dobro poskrbljeno in uživa. Živi v nekem svojem svetu in ji je dobro.

			– Veš, lepo je, da gre tvoji materi dobro. Vendar se bojim, kaj bo, ko bo izvedela, da je vaša firma povezana z našo. Ali bolje rečeno, tvoja firma z mojo. Bojim se, da bodo, ko bo oče dokončno izstopil iz vašega dela podjetja, nastali problemi. Nimam preveč dobrega občutka, kar se tiče tvoje mame. Veseli pa me, da ima najina povezava odlično vizijo.

			– Da, tudi jaz se veselim tega. Ne samo poslovno, tudi v ljubezni je najina vizija prečudovita. Kaj bi si človek želel še lepšega, kot to, kar se je zgodilo. Za mamo bomo pa že nekako poskrbeli. Ko bo videla, da ima naše podjetje svetlo bodočnost, in ko bo spoznala, kako čudovito dekle si ti, Angelika, se bo morda nekega dne sprijaznila s tem.

			– Tudi jaz si to močno želim, moj dragi, da bova končno imela svoj mir in naju nihče ne bo motil. Le to si želim. Želim pa tudi tvoji mami, da bi ji bilo dobro in da bi me morda nekoč sprejela tako, kot sem.

			– Nekega dne se bo zagotovo to zgodilo.

			– Upam in si močno želim. Sedaj pa mi povej, kaj si želiš početi danes. Pred nama je lep sončen dan in ni lepšega, kot uživati v tem poznopoletnem dnevu.

			– Imam idejo. Povabim te na izlet na Pohorje. Spokojnost pohorskih gozdov in tišina naju bosta sprejela v svoje zavetje. Poznam poti, kjer se bova v miru sprehodila in uživala v lepotah narave.

			– Odlična zamisel, dragi. Že dolgo nisem videla tistih mogočnih pohorskih gozdov. Pa tudi gorski zrak mi bo po teh dolgih dneh v velikem mestu dobro del. Kar pa je najbolj pomembno, da bom samo s teboj.

			– Potem sva dogovorjena. Če hočeš, lahko vzameva s seboj kolesi in se zapeljeva po poteh, ki so namenjena kolesarjem.

			– Ne, dragi. Raje se peš sprehodiva po poteh, ker ti bom tako bližje. Lahko se te bom dotikala, te poljubljala, skratka, čutila tvojo prisotnost, ki sem jo vse te mesece tako pogrešala.

			– Prav imaš, angel moj. Tako bo najbolje. Z avtomobilom se bova zapeljala do izletniške točke in od tam naprej se bova napotila po poteh, ki so dokaj enostavne in lahke. Med potjo se lahko ustaviva v kmečkem turizmu, ki je na poti, kaj pomalicava in počasi nadaljujeva pot. Zvečer te pa povabim na večerjo v eno od pohorskih gostiln.

			– Odlična zamisel, dragi Jan. Kje bova pa prespala?

			– Lahko se vrneva v najino hišo pod Pohorjem. Že dolgo je prazna. Samo hišnik in čistilka kdaj pa kdaj prideta, in pa varnostniki občasno pregledujejo hišo in okolico. Odkar si odšla, tudi jaz nisem bival v njej. Bilo bi lepo prespati v njej.

			– Prav, tudi jaz si želim prespati noč na obronkih Pohorja. Sveži zrak in petje ptic, ko se zjutraj zbudim v tvojem objemu, mi bodo spet pričarali lepe trenutke.

			– Potem pa prav. Samo čistilki sporočim, naj pripravi najino sobo in vse potrebno.

			– Odlično, moj dragi! Že se veselim čudovitega dne s tabo.





*


			Po čudovitem dnevu, polnem doživetij, in po odlični večerji v znanem gostišču na Pohorju sta Angelika in Jan prispela v vilo pod Pohorjem, katere lastnik je bil Jan. Lepa in mogočna arhitekturna stvaritev se odlično ujema z okolico. Obdajajo jo mogočni pohorski gozdovi. Prav v večernem času je še posebej lepa, ko je vsa razsvetljena z regulirano svetlobo. Žal pa ta čudovita vila večino časa sameva. Danes je prav poseben dan, ko je spet zaživela, še posebej zaradi tega, ker Jan gosti njegovo ljubljeno Angeliko. Na videz nekoliko hladni prostori, ki so obdani z dragim kamnom in modernimi ambienti, zaživijo. Angelikina prisotnost vnese še posebno toplino in se sklada z lepoto tega prelepega objekta.

			Jan in Angelika sta še nekaj časa posedela na terasi, ob steklenici odličnega vina. Po dolgem in aktivnem dnevu jima prija, da se še malo pogovorita in uživata svež pohorski zrak.

			– Tako lepo je, draga moja, da si po dolgem času spet gostja v tej naši hiši, ki drugače tako sameva. Tvoja prisotnost prinese prav poseben čar.

			– Hvala, Jan. Tudi jaz uživam v lepotah te prelepe hiše. Še posebej, ko si ti z mano.

			– Tako lepo bi bilo, ko bi ta prelepi objekt nekoč bil najin dom ali pa vsaj, da bi bila večkrat v njem in uživala v lepotah tega prelepega okolja.

			– Prav imaš, Jan. Res je enkratno, ko tako v miru sediva na tej prelepi terasi in uživava v prelepem večeru. Lepo je, ko piha topel veter z juga in je slišati šumenje vej v krošnjah mogočnih smrek. Ko ob prijetni glasbi in kozarcu dobrega vina uživava in se imava rada. Morda pa bova res nekoč pogosteje v tej prelepi vili. Samo malo še počakajva, da čas prinese možnosti za uresničenje odločitev in planov, ki sva si jih začrtala, in videl boš, da bova nekoč srečna tudi tu v tej hiši.

			– To si močno želim, Angelika moja. Samo da poslovno vse uredimo in potem bova več skupaj. Edino, kar me nekoliko skrbi, je moja mati. Kako jo prepričati ali ji dopovedati, da je tako prav, kot si želimo vsi. Da ne bo počela spet kakih neumnosti. Poslovno je že tako urejeno, da ne more storiti ničesar več. Vendar ima stara še veliko zvez in dovolj denarja, da nama lahko nagaja.

			– Tudi jaz se tega bojim, moj dragi. Kaj bo, ko bo izvedela za vse to, kar se dogaja. Morda že ve, saj kot si rekel, ima še veliko dobrih zvez in bi lahko prišla do informacij. Tako se lahko pojavi problem. Potem vem samo to, da se bom, če se to zgodi, umaknila v Srbijo.

			– Oh, draga moja. Tako mi je hudo. Vse tako izgleda, da moraš vedno bežati pred nekom, ki ti hoče greniti življenje. Ali ni že čas, da se to prekine? Da živiva v miru in naju nihče ne preganja.

			– Da, dragi moj. Tudi jaz nočem vedno bežati pred nekom. Saj se pri tem počutim kot nekaka zločinka, ki beži pred roko pravice. Po drugi strani pa me nenehno obdaja misel, da nisem nikomur ničesar storila in nisem nikomur ničesar dolžna. Ali je morda to greh, da te ljubim in zaradi tega moram bežati? Le kam še lahko vodi vse to?

			– Prav imaš, draga moja. Ne boš vedno bežala in to samo zaradi moje nore matere. Ne smemo dovoliti, da bo še naprej ustvarjala neko stanje, ki nas vse mori. Moramo najti način, da jo umirimo.

			– Kako to misliš, Jan?

			– Še sam ne vem. Tudi z očetom sva se že pogovarjala o tem. Edina možnost je, da jo s pomočjo dosedanjih izvidov in njenih zdravniških anamnez proglasimo za neprištevno in nevarno za okolico ter na tak način dosežemo, da bo pod stalnim zdravstvenem nadzorom. Vendar obstaja neka druga ovira, da bi lahko do tega prišlo. Morali bi dokazati, da je nevarna za okolico. Nekaj podatkov smo že zbrali, saj se je povezovala z nekimi kriminalnimi združbami in na tak način hotela škoditi mojemu očetu, ko je izvedela, da se hoče zaradi njenih dejanj ločiti od nje. Očetu so grozili in ga celo fizično napadli neznanci.

			– Oh, dragi moj. Tega mi nisi povedal. Tudi jaz se zelo bojim, da nama ne bi kdo škodil, še bolj pa, da bi naju kdo preganjal ali izsiljeval. Saj veš, da za denar zločinci storijo vse mogoče.

			– Tudi mene to skrbi, draga Angelika. Ne bi si odpustil, če bi se zaradi moje stare tebi zgodilo kaj neprijetnega.

			– Ne boj se, Jan. Saj veš, da je poskrbljeno za učinkovito zaščito s strani mojih in da nikakor ne bi dopustili, da bi mi kdo škodil. Dedek bi takoj reagiral. Takoj bi mi poslal zaščito.

			– Vem in prepričan sem, da ti ne bo storil nihče nič žalega. A vendar vseeno obstajajo razlogi za strah. Tako se bojim zate, moja ljuba.

			– Ne boj se, Jan. Vse bo v redu.

			– Tudi jaz upam, da bo. Še nekaj časa morava potrpeti in vse bo dobro. Vendar sem se odločil, da v naslednjih dneh najamem še eno varnostno službo, za zaščito. Tudi oče je tega mnenja in si ne želi, da bi nas kdo izsiljeval. Tudi s tvojim dedkom se bom pogovoril o tem. Morda mi bo on lahko svetoval, kaj storiti.

			– Zagotovo nam bo pomagal. Sedaj pa pozabiva na neprijetnosti. Uživajva v tem prelepem večeru in noči. Naj ljubezen premaga vse ovire.

			– Prav imaš, Angelika. Pridi, stisni se k meni. Naj te čutim in toplota tvojega telesa bo premagala mojo zaskrbljenost.

			– Prav je, dragi moj. V tvojem objemu se počutim varno in lepo. Tako bi ostala za vedno.

			Jan je Angeliko stisnil k sebi in jo nežno poljubil na vrat. Prsti so mu drseli skozi njene dolge lase in nadaljevali pot po Angelikinem hrbtu. Z drugo roko jo je objel okrog ramen in njegov obraz se je počasi približal njenemu. Nežno jo je poljubljal na lice in vrat. Nato so se njegove ustnice približale njenim. Tudi Angelika ga je objela in močno stisnila, ter zašepetala:

			– Oh, ti, moj Jan. Kako dolgo sem si želela, da uživava v tej prelepi, z zvezdami in luno posijani noči.

			– Ne govori ničesar, moja draga. Naj govori najina ljubezen.

			Po teh besedah je Jan v naročje dvignil Angeliko, jo ponesel skozi terasna vrata v spalnico in jo nežno položil na posteljo. Počasi ji je slekel majico in jo božal ter poljubljal. Angelika je stisnila Jana še bolj k sebi in se prepustila njegovim čarom.





*


			Noč se je prevesila v drugo polovico. Angelika in Jan sta trdno spala, saj sta po aktivnem dnevu in večeru potrebovala počitek. Zunaj je bila še tema, le zvezde in luna so sijali. Na terasi je nekaj zaropotalo in prebudilo Angeliko iz sna. Nato je spet vse potihnilo. Angelika se je močno stisnila k Janu, ki je trdno spal, saj jo je postalo strah. Vendar jo je tolažila misel, da so morda ptice iz bližnjega gozda, ki posegajo po ostankih hrane na terasi. Nato je v Janovem objemu spet zaspala.

			Ko sta Jan in Angelika trdno spala, so nenadoma v prostoru odjeknili streli. Angeliko so streli in nato Janovo kričanje prebudili. Popolnoma zmedena ni takoj vedela, kaj se dogaja. Jan je kričal in se zvijal v bolečinah. Nato je zaslišala, da je nekdo stekel na teraso in skočil čez ograjo. Pri tem je močno zaropotalo, saj je storilec padel. Nato se je pobral in zbežal proti gozdu. Angelika je vsa prestrašena najprej prijela Jana za roko. Ta je še naprej kričal in stokal od bolečin. Ni vedela, kaj se dogaja. Nato je Jan v bolečinah dejal:

			– Nekdo naju je napadel! Ustreljen sem! Ne morem več! Angelika, si živa, te je zadel?

			– Ne, ni me, dragi moj. Kam te je zadel? Kje te boli?

			– Ne vem, glava me boli, pa v prsih me stiska.

			Angelika je kljub zmedi zbrala toliko poguma, da je prižgala luč in videla, da je Jan ves krvav, pa tudi ona. Hitro je odgrnila rjuho, s katero je bil pokrit Jan in videla strelno rano na prsih in ob levem ušesu je močno krvavel. Janovo stokanje je postajalo vse tišje. Nato je izgubil zavest. Angelika je kljub zmedi zbrala dovolj poguma, da je lahko ugotovila njegove vitalne funkcije. Jan je dihal in srce je bílo nekoliko počasneje. Nato ga je kljub rani položila v tak položaj, da je lahko dihal. Raztrgala je rjuho in mu jo prevezala preko rane na glavi. Iz rane na prsih je krvavel, vendar krvi ni mogla ustaviti. Hitro je stekla do omare v dnevni sobi, kjer je bila škatla s prvo pomočjo. Ob tem se je spotaknila ob pištolo, ki je ležala na tleh v sobi. Pobrala jo je in položila na mizo v dnevni sobi. Nato je Janu naredila kompresijsko prevezo, da ne bi izkrvavel. Vedno znova ga je klicala in pri tem jokala. Jan se ni odzival. Potem ko je oskrbela Jana, je poklicala številko 112 nujno pomoč. V tistem trenutku se je šele zavedla, kaj se je v resnici zgodilo. Ni je bilo več strah, le želela je, da Janu čim prej pomagajo. Medtem ko je čakala na pomoč, je prisedla k Janu, ga božala in tolažila, da bo kmalu vse dobro. Da bo pomoč prišla. Morda jo je slišal, vendar se ni odzival.

			– Ne, moj dragi, ne smeš me zapustiti. Vse bo dobro. Preživel boš in storilca bomo našli. Obljubim ti! Samo zdrži, moj dragi. Vse bomo storili, da boš spet zdrav.

			Janovo dihanje je bilo čisto počasno in globoko, kot da spi. Le po obrazu in po telesu je bil ves krvav, kakor tudi Angelika.

			Kmalu je nočni mir ob vznožju Pohorja prekinil zvok siren in bliskanje modrih luči reševalcev in policije, ki so prihiteli na kraj dogodka.

			Reševalci in dežurni zdravnik so Jana oskrbeli in ga pripravljali na prevoz na urgenco. V tem trenutku so policisti že zavarovali kraj dogodka in začeli zbirati obvestila o dogodku. Angelika si je na hitro umila roke in obraz, poškropljene od Janove krvi, ter se oblekla. Tudi njo je pregledal zdravnik in ugotovil, da nima nobenih poškodb, razen da je v hudem šoku. Nato so Jana odpeljali z reševalnim vozilom, Angeliko pa prepustili policiji, ki je nadaljevala z zbiranjem obvestil in dokazov na kraju dogodka sedaj že znanega kaznivega dejanja. Prišel je tudi preiskovalni sodnik, ki je prevzel vodenje preiskave. Kmalu je prišlo še več policistov kriminalistov in kriminalističnih tehnikov, ki so začeli preiskavo na celotnem posestvu vile. Zunanjo okolico in bližnji gozd so prečesavali uniformirani policisti in vodiči službenih psov, ki so iskali morebitne dokaze in sledi za storilcem ali storilci.

			Angelika je sedela v dnevni sobi, vsa objokana in močno je trepetala. Sedaj je vse bolj čutila in se zavedala, kaj se je v resnici zgodilo. Nasproti njej so sedeli dva kriminalista in preiskovalni sodnik ter jo zasliševali. Postavljali so ji vsa mogočna vprašanja, tudi taka intimna, ki so Angeliko še bolj razžalostila. Hoteli so izvedeti prav vse. Namesto da bi ji po hudem psihičnem stresu kdo pomagal, so jo še bolj mučili in nadlegovali z najrazličnejšimi vprašanji. Po drugi strani pa so taka vprašanja bila nujno potrebna, da se raziščejo okoliščine kaznivega dejanja.

			Kmalu je na kraj dogodka prispel tudi Janov oče Jože. Ves objokan in popolnoma obupan je najprej objel Angeliko in jo stisnil k sebi, ter dejal:

			– Vse bo v redu, Angelika. Janu bodo pomagali. Si poškodovana, so tudi tebi storili kaj hudega?

			– Ne, nič mi ni. Samo zmedena in šokirana sem. Ne vem, kaj se je v resnici zgodilo. Tako nenadoma se je vse odvijalo. Upam samo, da bo Jan spet zdrav.

			– Prepričan sem, da bo. Ne vem, kaj se je zgrnilo na našo družino. Upam samo, da bodo možje, ki preiskujejo to dejanje, storilca kmalu izsledili.

			Jože je nato še enkrat stisnil Angeliko k sebi, jo pobožal po laseh in dejal.

			– Sedaj morava biti močna. Samo midva sva še. Za našega Jana bova prestala vse.

			– Bova, oče, je dejala Angelika.

			Ob besedi oče je Jože zajokal in dejal:

			– Hvala ti, Angelika.

			Tudi Angelika je zajokala, vendar se je počutila nekoliko bolje, saj je ob njej bil nekdo, ki jo spoštuje in jo ima rad. Ni več sama v čudnih okoliščinah in s čudnimi ljudmi, ki jo zaslišujejo.

			Tudi Jožeta so policisti zasliševali in hoteli izvedeti vse in še več za razjasnitev okoliščin.

			Kmalu so na kraj dejanja pripeljali tudi čistilko in hišnika ter ju zaslišali. Ves postopek je trajal v nedogled. Za Angeliko je vse to bilo zelo izčrpavajoče. Vsa ta zasliševanja in vsi ti postopki so zelo dolgo trajali. Po končani preiskavi so policisti navzoče in zaslišane izpustili, kraj dogodka pa zavarovali in zapečatili hišo ter nadaljevali z zbiranjem obvestil na terenu.

			Kmalu se je vse umirilo. Sedaj je Angelika ostala popolnoma sama. Šele sedaj jo je postalo strah. Strah za Janovo in svoje življenje. V mislih so se ji porajale vse mogoče podobe in dogodki iz preteklih dni. Vedno znova so se porajala vprašanja, zakaj se je to zgodilo? Kdo je v ozadju? Kaj naj stori?

			Z Janovim avtomobilom se je odpeljala v Mursko Soboto. Tam je najbolj varna, saj je tam njen dom. Vendar najprej mora poklicati Saro in dedka. Sedaj se res počuti osamljeno in kot tujka v svoji domovini. Že ji rojijo misli, kaj bodo spet pisali mediji. Po drugi strani pa ji je vseeno, samo da bo Jan preživel in bo spet zdrav. Med vožnjo proti domu se je ustavila na počivališču ob avtocesti in poklicala Saro:

			– Živijo, Sara!

			Ob teh besedah se ni več mogla zadržati in je zajokala.

			– Pozdravljena, Angelika. Kaj je s teboj? Zakaj jokaš?

			– Nekaj hudega se je zgodilo! Ne vem, zakaj in kdo je to storil. Jana so ustrelili.

			– Ustrelili? Kje, kdaj, zakaj?

			– Danes ponoči, ko sva spala v njegovi hiši, je nekdo prišel in streljal. Streljal je na Jana, ki je v hudem stanju, vendar je še živ. Trenutno ne vem, kako je z njim. Odpeljali so ga na urgenco.

			– Oh, Angelika moja. Tako hudo mi je. Kaj vse moraš prestajati. Bojim se zate, da se ti ne bi kaj zgodilo. Morda pa je nekdo hotel tebi škoditi.

			– Saj res. Na to pa nisem niti pomislila. Sedaj se šele zavedam. Kar strah me je postalo.

			– Angelika, umakni se nekam. Morda se storilec potika nekje in bo hotel škoditi tudi tebi. Jaz bom pa takoj obvestila dedka in bova pripotovala k tebi. Ne moreva te pustiti same.

			– Hvala, Sara. Res sem popolnoma osamljena. Najraje bi takoj odpotovala v Srbijo. Vendar ne morem. Nisem v takem stanju in tudi policija me v naslednjih dneh še potrebuje. Dejali so mi, da me bodo morda še potrebovali, predvsem zaradi informacij pri nadaljnjem zbiranju obvestil. Želim si samo, da bi storilca ali storilce čim prej aretirali. Šele potem bom varna.

			– Prav imaš, Angelika. Umakni se nekam, dokler ne prideva midva. Takoj ko bo mogoče, bova pripotovala. Takoj bom poklicala nekoga v Sloveniji, ki te bo varoval. Ne bo te motil. Samo v bližini tvojega stanovanja bo in te varoval, če bi ti kdo hotel škoditi. Ne boš ga niti opazila.

			– Oh, hvala, sestra moja. Tako žalostna sem, vendar mi je sedaj nekoliko lažje. Ne vem, zakaj se vse to mora meni dogajati? Zakaj ne morem živeti mirno? – Vse bo v redu, draga moja. Samo ne obupaj, prosim. Saj vem, da si močna in boš vse to zdržala. Vem, da ti je zelo hudo, in vem, kaj prestajaš. Samo ne obupaj, prosim. Nisi sama.

			– Še enkrat ti hvala, draga moja. Tako močno si želim, da bi bila ob meni.

			– Bom, Angelika. Kmalu ti bom v oporo. Vse se bo dobro izteklo. Sedaj pa bo najbolje, da greš malo počivat.

			– Bom, draga moja. Še nekaj kilometrov imam do doma in nato bom malo počivala, če bom lahko. Opoldne pa bom poklicala bolnišnico, da izvem, kako je z Janom.

			– Prav, Angelika. Le počasi se pelji, da se ne bo kaj zgodilo.

			– Vsekakor bom pazila. Pravkar sem popila močno kavo, ki me je nekoliko aktivirala, da bom prišla do mojega doma, kjer se najbolje počutim. Pozdravi dedka in mu povej, da ne bom obupala.

			– Vsekakor, draga moja, bom to storila. Pozneje te bom spet poklicala, če pa bi se kaj dogajalo, me takoj pokliči. Ne skrbi, kmalu bomo pri tebi.

			– Hvala, Sara!





*


			Po hudi travmi in dogodkih, ki so Angeliko zelo prizadeli, je končno našla nekoliko miru v svojem stanovanju. Bila je popolnoma izčrpana in kljub dogodkom je lahko za nekaj trenutkov zaspala. Po kratkem spancu se je prebudila in njena prva misel je bil Jan. Poklicati mora v bolnišnico in se pozanimati, kako je z Janom.

			Končno je dobila zvezo z intenzivnim oddelkom, kamor so premestili Jana po dolgotrajni operaciji. Vendar ji informacij niso dali, ker da do njih nima pravice, saj ni v nobenem sorodstvu z Janom in tudi policija je tako naročila. Angeliko je to še bolj prizadelo, saj sedaj niti ne ve, kako je z Janom. Poleg vsega, kar je preživela, ne more dobiti informacij o svojem najdražjem. Počuti se popolnoma uničeno in povsem na dnu. Vendar se je spomnila svoje dobre prijateljice Sandre, ki dela kot diplomirana sestra na tem oddelku. Odločila se je, da jo pokliče na zasebno mobilno številko. Sandra je pravkar končala dopoldansko izmeno in je na poti domov.

			– Pozdravljena, Sandra, Angelika pri telefonu.

			– Pozdravljena, Angelika. Ravnokar sem razmišljala o tebi. Tako hudo mi je zate. Že sem te hotela poklicati, vendar te nisem hotela motiti, saj vem, kako ti je.

			– Hvala, draga prijateljica. Tako hudo mi je in vesela sem, da sem te lahko poklicala. Prosila bi te, če mi lahko poveš, kako je z Janom. Ravnokar sem poklicala na oddelek in nihče mi ne more dati informacij, češ da nimam pravice do njih. Tako me skrbi za Jana. Prosim, povej mi vsaj, kako je z njim.

			– To, kar ti bom povedala, ostane samo med nama. Na oddelku je bil neki odvetnik, mislim, da dr. Mihelič, in je prepovedal dajati informacije o Janovem zdravstvenem stanju vsakomur, razen očetu in materi. Zato mi je hudo zate, da so te tako izločili. Vendar ti bom zaupala vse informacije. Prosim, ne povej nikomur, kar sem ti povedala. Saj veš, da lahko dobim odpoved.

			– Ne boj se, Sandra. Ne bom povedala nikomur, saj mi lahko zaupaš.

			– Moram ti povedati, da je Janovo stanje zelo resno. Ima poškodbo pljuč. Prišlo je do izlitja krvi v prsni koš. Vendar so to poškodbo uspešno operirali. Večji problem je poškodba glave in dela možganov. Janu so operirali glavo in odstranili krvavitev. Ne ve pa se, kakšne posledice bo imel, če bo sploh preživel.

			Ob teh besedah je Angelika glasno zajokala. Nato je le s težavo dejala:

			– Potemtakem je Jan sedaj v komi?

			– Žal ti moram povedati, da res, in nihče ne ve, kako se bo vse skupaj odvijalo. Če bo preživel, ga čakajo še operacije in dolgotrajni rehabilitacijski postopek. Lahko pa se zgodi, da bo ostal v komi. Tako je danes pri viziti povedal predstojnik. Zelo hudo mi je, Angelika. Kako ti lahko pomagam, saj vem, da ti je težko? Najraje bi se pripeljala k tebi, da ne boš osamljena. Vendar ne morem tvegati, da bi naju kdo videl, saj bi po tem vedeli, da ti dajem informacije o Janu.

			– Oh, hvala, Sandra. Že tako si mi veliko pomagala. Ne vem, kako se ti lahko zahvalim. Ko bo vse to končano, se ti bom oddolžila. Prosim te, da me še naprej obveščaš o Janovem stanju.

			– Vsekakor te bom obveščala, vendar kot sem rekla. Ostane samo med nama.

			– Lahko mi zaupaš, draga moja. Videla boš, da ti ne bo žal.

			– Saj veš, Angelika, da sem tebi vedno zaupala in tudi ti meni. Želim ti samo, da ostaneš trdna, kot si vedno bila. Vem, da boš vzdržala ta pekel, in želim ti, da bi se nekoč že končal. Toliko vsega si že prestala. Tako hudo mi je zate.

			– Hvala, draga moja. Vsekakor mi drugega ne preostane, kot da grem tudi skozi ta pekel z upanjem na najboljše. Še enkrat hvala, Sandra.

			– Ni zakaj, Angelika.

			Po pogovoru s Sandro je Angelika obsedela in misli so ji odhitele na kraje in čase, ko sta z Janom uživala v življenju ter v lepotah narave in ljubezni. Kako lepo jima je bilo. Končno je spoznala nekoga, ki ji je blizu, ki ga ima rada, in sedaj izgublja tudi njega. Počasi vse bolj spoznava, da tu v Sloveniji nima več nikogar, ki bi ji bil najdražji, če morda Jan ne bi preživel. Obdaja jo neka temna slutnja in Angeliko postaja vse bolj strah, tudi za lastno življenje. Šele sedaj se zaveda, da je bila čisto blizu ne samo Janovi, temveč tudi svoji smrti. Strah jo je posledic, ki šele prihajajo. Strah jo je negotovosti, kaj vse še lahko sledi tem dogodkom. Želi si samo, da bi v teh hudih časih imela nekoga ob sebi. Vendar ga nima. Ostaja sama, kot tisto osamljeno drevo na ravnicah prekmurske pokrajine, ki pa kljub vsemu kljubuje vsem naravnim silam, ki jo hočejo podreti. Upa samo, da bosta dedek in Sara kmalu pripotovala iz Srbije.

			Ko tako razmišlja, zazvoni njen mobilni telefon. Kliče jo dedek:

			– Pozdravljena, Angelika, ti otrok moj.

			– Pozdravljen, dedek.

			– Tako hudo mi je, Angelika, da se je to zgodilo. Najhuje pa je, da si sedaj tako sama. Bojim se zate, da se ti ne bi kaj zgodilo. Šele jutri zjutraj leti letalo iz Beograda v Ljubljano. S Saro bova pripotovala. Kmalu ne boš več sama v teh hudih trenutkih.

			– Hvala, dedek. Res mi je hudo in komaj čakam, da prideta. Tako osamljena sem, pa strah me je, da morda res nekdo hoče škoditi tudi meni.

			– Ne boj se, Angelika moja. Nekdo te varuje in ne more se ti nič zgoditi. Poglej skozi okno. Spodaj na parkirišču stoji moder avtomobil. To so naši ljudje, ki te bodo varovali. Ne hodi iz stanovanja, kajti le tako si varna. Ne vzpostavljaj stikov z ljudmi, ki te varujejo. Vse mora ostati konspirativno, kajti le tako si lahko varna. Ponoči bomo tvoje varovanje ojačali, tako boš lahko prepričana, da si varna. Hrano in pijačo naroči pri Zvezdi. Nekdo od naših ljudi ti jo bo dostavil. Prosim, zdrži do takrat, ko bova midva s Saro pripotovala. Na letališču naju bodo pričakali naši ljudje, ki naju bodo odpeljali k tebi. Vse ostalo se bomo dogovorili.

			– Hvala, dedek. Tako srečna sem, da imam vas, moje najdražje. Prav si imel, ko si govoril, da je moj dom tam pri vas v Srbiji. Pa vendar je del mene tudi tu, v Sloveniji. Vendar me ti dogodki vse bolj odganjajo iz Slovenije. Veš, da Jana zelo ljubim in ga ne morem pustiti kar tako. Najhuje mi je, da mi ne dajo niti informacij o njegovem zdravstvenem stanju. Še sreča, da imam dobro prijateljico, ki mi je zaupala informacije o njegovem zdravstvenem stanju.

			– Vem, da ti je zelo hudo, vendar sedaj moraš ostati trdna. Le tako lahko pomagaš Janu in sebi, da se bodo razjasnile okoliščine kaznivega dejanja. Če bo slovenska policija svoje delo opravila korektno, bodo tudi storilca kmalu izsledili. Pa tudi mi bomo poskrbeli, da se bodo razčistile okoliščine. Veš, moja draga Angelika, vse bolj se bojim, da je to, kar se je zgodilo, morda bilo namenjeno tebi. Vse bomo storili, da bomo preprečili, da bi se ti kaj zgodilo. Imamo pa že prve informacije iz Slovenije, kdo naj bi stal za tem. Če bo po sreči, bomo kmalu izvedeli. Zato je nujno potrebno, da pridem v Slovenijo in ne bom zapustil Slovenije, dokler se stvari ne bodo razčistile. Pa tudi ti ne boš več sama. Želim si samo, da tudi Jan kmalu okreva. Tebi, otrok moj, pa želim, da ostaneš trdna in prosim te, ne obupaj.

			– Hvala, dedek, za te vzpodbudne besede. To mi zelo veliko pomeni. Sedaj se ne počutim več tako osamljeno. Želim si le, da se kmalu vidimo. Jaz pa bom tako storila, kot si dejal. Ostala bom v stanovanju in čakala na vaju. Pozdravi tudi Saro in ji povej, da kakor tebe pogrešam tudi njo in vse vas.

			– Prav, otrok moj. Se vidimo kmalu. Sedaj pa malo počivaj. Če bi bilo kar koli, me samo pokliči.

			– Bom, in hvala, dedek.

			Ob teh vzpodbudnih besedah je Angeliki postalo nekoliko lažje. Bolečino v srcu in strah je lažje prenašala. Sedaj, ko jo varujejo, se ne boji več, da bi ji kdo storil kaj žalega. Želi si samo, naj že mine ta noč in naj se začne nov dan, ko bosta dedek in Sara ob njej.





*


			Glasno trkanje in zvonjenje na vhodna vrata je Angeliko zbudilo iz spanca. Nekaj časa ni vedela, kaj se dogaja. Pogledala je na uro, bila je 7 zjutraj. Najprej je pomislila, da sta dedek in Sara že prispela. Vendar se ji je vseeno zdelo nekoliko prezgodaj. Nato je pomislila, da so varnostniki in da ji hočejo kaj sporočiti. Na hitro se je oblekla in stopila do vrat, kjer je skozi špranjo videla več uniformiranih policistov. Pomislila je, da so ji prišli povedat kaj glede razpleta iz prejšnje noči, ali pa da so prijeli storilca.

			Angelika je še nekaj časa stala pri vratih, vendar se jih je bala odpreti. Možje so še kar naprej trkali. Nato je vseeno počasi in z negotovostjo odprla vrata. Policist v civilu, ki je v rokah imel nek dokument, je dejal:

			– Dobro jutro, gospa Jovanović.

			– Dobro jutro, je Angelika vsa prestrašena odvrnila.

			– Imamo nalog za preiskavo vašega stanovanja in nalog za vaš pripor.

			Ob teh besedah se je Angeliki zavrtelo in skoraj bi izgubila zavest. Prijela se je za zid in s težavo dejala:

			– Kaj sem storila, da moram prenašati vse to. Ali ni že dovolj, da sem komaj preživela napad včeraj ponoči. Da sem skoraj izgubila svojega najdražjega. Sedaj me pa še vi obravnavate kot kriminalko.

			– Spoštovana gospa Jovanović, mi samo izvršujemo ukaze. Nalog za preiskavo in priporni nalog je izdal preiskovalni sodnik. Osumljeni ste poskusa umora iz koristoljubja. Obstajajo pa tudi razlogi za sum, da bi lahko pobegnili v Srbijo, zato vam bo odvzeta prostost, je dejal kriminalistični inšpektor.

			Angelika je le s težavo zadrževala solze. Bila je povsem na dnu. Ponižali so jo, kot še nihče nikoli. Pa še ne ve zakaj.

			– Na kakšni podlagi me obravnavate kot osumljenko? Zakaj mi potem že včeraj niste odvzeli prostosti? je s težavo dejala Angelika.

			– Osumljeni ste iz dveh razlogov. Na strelnem orožju so bile samo vaše DNK sledi. Dobili smo pa tudi podatek, da je gospod Jan Petrovič pred nekaj dnevi naredil oporoko, kjer piše, da v primeru njegove smrti pripade vse njegovo premoženje vam. To je pa trenutno celotno podjetje družine Petrovič, saj sta pred kratkim oba starša gospoda Petroviča odstopila celotno firmo njemu in se upokojila in vi ste verjetno vedeli za to. Zato ste nameravali ubiti gospoda Jana, je dejal inšpektor.

			– Oprostite, gospod policist. Prvič slišim kaj takega. Jan mi nikoli ni govoril o tem. Niti nisem vedela, da je prevzel tudi očetov delež. Vem samo to, da je prevzel materin delež, ker se je upokojila.

			– Jaz vam lahko povem samo toliko. Sedaj nam pa dovolite, da preiščemo vaše stanovanje, morda bomo našli še kake sledi, je dejal kriminalist.

			– Lahko preiščete stanovanje in videli boste, da ste v zmoti. Meni pa dovolite vsaj, da se pripravim in vzamem nekaj oblek, če me že morate odpeljati. Upam samo, da se bodo okoliščine kmalu razjasnile in bom kmalu spet na prostosti. Dovolite mi samo, prosim, da pokličem svojega dedka, ki je pravkar na poti k meni, je dejala Angelika.

			– Ni potrebno, to so že storili vaši varnostniki, je dejal inšpektor.

			– Lepo vas prosim. Rada bi samo dedku povedala, kaj se dogaja.

			– Ne morete, gospa Jovanović, kajti s tem bi lahko ovirali preiskavo. Lahko se usedete in počakate, da opravimo preiskavo, je dejal policist v uniformi.

			Nato so vsi skupaj stopili v stanovanje in začeli pregledovati celo stanovanje. Angelika je sedela za mizo v kuhinji in samo nemo opazovala dogajanje. Ob njej je sedel kriminalist in jo zasliševal. Ob vsem tem se je počutila ponižano, zaničevano in oropano svojega dostojanstva. Solze so ji kar same tekle. Ni mogla verjeti, da se ji dogaja taka krivica. Vendar je upala, da bodo ugotovili, da ni ničesar kriva in da je tudi ona žrtev podlega dejanja, ki so ga storili neznanci ali neznanec. Tiho je molila in njene misli so bile nekje daleč vstran od tega dogajanja. V mislih je hotela uiti tej mori in se umiriti. Policist pa je še kar naprej spraševal. Nato mu je Angelika dejala:

			– Kako lahko sklepate, da sem jaz storilka iz koristoljubja, saj vsi vedo, da je moje osebno premoženje večje od celotnega premoženja družine Petrovič. Še sama delim svoje premoženje pomoči potrebnim preko svoje dobrodelne organizacije.

			– Mi počnemo samo to, kar nam je naročil preiskovalni sodnik. Danes vas bomo privedli k preiskovalnemu sodniku in se pogovorite z njim. Za nas ste osumljenka kaznivega dejanja in počnemo samo to, kar nam nalaga zakon, je dejal policist.

			– Potem bi pa prosila, da mi date možnost, da si preskrbim odvetnika.

			– Vse ob pravem času, gospa Jovanović. Mislim, da so že vaši sorodniki to storili, je dejal policist.

			– Potem mi pa vsaj dovolite, da pokličem svoje sorodnike, da vsaj njim povem, kaj se dogaja.

			– Tega vam ne morem dovoliti v tej fazi preiskave. Pozneje vam to lahko omogoči preiskovalni sodnik.

			Ob teh besedah je Angeliki postalo še bolj hudo. Nikoli v življenju ni nikomur storila nič žalega. Sedaj pa se ji to dogaja.

			Pod blokom na parkirišču, kjer so bila parkirana policijska vozila, se je že zbrala množica ljudi in novinarji. Hitro se je izvedelo, da je Balkanska lepotica zločinka. Vsi so hoteli kar največ izvedeti o najbogatejši Slovenki. Poleg vsega jo je še naprej skrbelo, kako je z Janom. Sedaj ne more priti niti do informacij, kakšno je njegovo stanje. Upa samo, da se bo ta mora kmalu končala in bodo nazadnje le spoznali, da je nedolžna.

			Še vedno verjame v pravno državo Slovenijo in upa, da bo resnica prišla na dan. Da ji bodo omogočena vsa pravna sredstva, da bo lahko dokazovala svojo nedolžnost. Ve, da ni sama in da bosta dedek in Sara ter vsi njeni poskrbeli, da bo kmalu na prostosti.

			Policisti so zaključili hišno preiskavo in niso našli ničesar sumljivega. Nato so Angeliko, vklenjeno v lisice, odvedli k policijskemu avtomobilu na dvorišču pred blokom. Takoj so se okoli nje zgrnili novinarji in hoteli informacije. Angelika je samo molčala, vendar je bilo videti, da je precej obupana. Njen obraz je bil bled in videti je bila zelo izčrpana. Kako ne bi bila, po vseh teh dogodkih. Namesto da bi ji nudili psihološko in zdravstveno pomoč kot žrtvi kaznivega dejanja, jo vodijo kot zločinko in cela Slovenija bo videla te slike. Vendar je med množico ljudi slišati vzklike v pomoč in podporo Angeliki. Angelika pa se je rahlo nasmehnila in hotela pokazati, da še ni na koncu. Mili in nežen nasmeh so ujele vse kamere in fotoaparati. Čeprav v povsem drugem položaju in v slabem psihofizičnem stanju, je še vedno izžarevala lepoto in dokazovala, da je še vedno Balkanska lepotica, pa naj se zgodi kar koli.

			Ključe stanovanja so policisti predali varnostnikom, ki so lahko samo nemo opazovali dogajanje in jih bodo pozneje predali dedku in Sari, ki sta že na poti. Angeliko so pa zapeljali po avtocesti proti Mariboru v preiskovalni zapor. Sedaj je najlepša Slovenka postala najbolj znana zapornica.





*


			Prazna soba in tišina v njej, ki Angeliki vzbujata strah, tak je prostor, kamor so jo zaprli. Žalostna in objokana čaka, kaj se bo zgodilo. Ne samo, da so ji vzeli prostost, vzeli so ji tudi dostojanstvo. Vzeli so ji človečnost in jo ponižali, kljub temu da nikomur ni storila nič žalega, še manj pa Janu, ki ga ima najraje na svetu in ga močno ljubi. Angelika skuša v mislih rekonstruirati dogodke iz preteklih dni. Skuša se spomniti vseh dogajanj pred temi dogodki. Skuša nekako v mislih povezati vse ljudi, ki jih je zadnje čase srečevala. V mislih išče osebe, ki bi lahko storile to zlo.

			Ko tako razmišlja, se odprejo težka vrata zaporniške celice. V prostor stopi pravosodni policist in ji reče:

			– Gospa Jovanović, odvedel vas bom na zaslišanje. Preiskovalni sodnik vas že pričakuje. Žal vam moram nadeti lisice.

			– Prav, vendar mislim, da lisice niso potrebne. Mar res izgledam kot kak težki kriminalec, ki skuša storiti kaj slabega ali pobegniti.

			– Žal je tako. Ste osumljeni hudega kaznivega dejanja in je postopek pač takšen.

			Angelika je policistu pomolila roki, da ji je nadel lisice. Nato jo je vodil do prostora, kjer je že čakal preiskovalni sodnik, da jo bo zaslišal. Angelika je plaho stopila v velik hladen prostor, kjer je za veliko pisalno mizo sedel starejši gospod. Nekoliko stran od njega je za računalnikom sedela njegova tajnica. Ko je Angelika stopila v prostor, je tiho pozdravila. Gospod za pisalno mizo je nekaj zamrmral, kot da je odzdravil, a je ni niti pogledal ter naprej listal po aktih. Angelika je obstala na sredini prostora, za njo je stal pravosodni policist, in čakala, kaj se bo zgodilo. Nekaj časa samo tišina, ki je Angeliko še bolj prestrašila in utesnjevala. Nato pa je gospod preiskovalni sodnik končno dvignil pogled in dejal:

			– Prosim, usedite se!

			Angelika se je plaho usedla na stol, ki je stal pred pisalno mizo in čakala. Nato je gospod spregovoril:

			– Prosim, da potrdite svojo identiteto.

			Tajnica je začela prebirati njene podatke in Angelika je potrdila, kar je prebrala tajnica. Nato spet tišina. Nakar spet spregovori preiskovalni sodnik:

			– Gospa Jovanović, osumljeni ste kaznivega dejanja poskusa umora iz koristoljubja. V noči 29. 8. ste poskušali, morda tudi s pomočjo pomagačev, umoriti gospoda Jana Petroviča, da bi si prilastili njegovo premoženje. Jan Petrovič je pred kratkim naredil oporoko, v kateri ste vi kot dedič na celotnem njegovem premoženju in firmi, katere lastnik je po prenosu od njegovih staršev izključno samo on. Kaj lahko poveste v zvezi s tem v vaš zagovor?

			– Spoštovani gospod sodnik. Nikoli v življenju ne bi nikomur storila nič žalega, še posebej pa ne svojemu najdražjemu. Jan je vse, kar imam, in zelo ga ljubim. Janovo premoženje me nikoli ni zanimalo in niti nisem vedela, kaj vse poseduje. Imam sama dovolj svojega premoženja, ki ga celo preko svoje dobrodelne organizacije razdajam pomoči potrebnim. Z Janovo firmo smo sodelovali samo poslovno. Seveda se je govorilo, da bo Jan nekoč vse deleže svojih staršev v podjetju podedoval in celo razširil s pomočjo našega podjetja. Nikakor pa nisem nikoli imela nobenih osebnih interesov do Janovega premoženja, oziroma do njegovega podjetja.

			– Kot je razvidno iz zapiskov, je poskus umora bil izvršen v noči, ko je vaš partner spal. Obstaja sum, da ste ga predhodno opili, da je zaspal, nato pa izvedli kaznivo dejanje. Na strelnem orožju so bili samo vaši DNK sledovi in na kraju kaznivega dejanja ni bilo najdenih nobenih drugih sledov.

			– Spoštovani sodnik, naj vam povem, da se na orožje ne spoznam in nikoli ga nisem imela v rokah, razen v tej noči. Iz spanca me je zbudil pok. Nisem vedela, kaj se dogaja. Jan je začel kričati zaradi bolečin. Najprej me je zgrabila panika, saj nisem vedela, kaj se dogaja. Nato sem videla, da je nekdo stekel in ob tem izgubil pištolo. Ostalo pa tako piše v zapisniku. Največjo napako sem storila, kar tudi priznam, da sem pobrala pištolo, ki je ležala na tleh in jo položila na mizo.

			– Da, vse to lepo piše, ampak obstaja tudi sum, da bi lahko imeli pomagače, ki bi izvedli to dejanje. Da ste morda namenoma pustili odprta terasna vrata, da je storilec, če je res bil nekdo drug, kot trdite, vstopil in opravil, morda celo naročeno dejanje.

			– Ne, gospod. Vrata so ostala odprta, saj je noč bila dokaj topla in z Janom sva vedno spala pri odprtih vratih, je dejala Angelika.

			– Kako je storilec vedel, na kateri strani spi vaš partner, saj je dejanje bilo izvršeno v popolni temi?

			– Tega vam ne znam povedati, gospod sodnik. Običajno na tej strani, kot je to noč spal Jan, spim jaz, ko sva v tej vili. Pomislila sem že, da je nekdo hotel ubiti mene, je dejala Angelika.

			– Da, seveda, najlažje je sedaj zaigrati žrtev in preusmeriti sum drugam, je dejal sodnik.

			– Da, to je resnica, da običajno jaz spim na tisti strani. To lahko potrdi tudi gospa, ki čisti in ureja prostore. Ona ve, na kateri strani postelje se običajno nahajajo moji predmeti, kot so nakit, spalna srajca in drugo, je dejala Angelika.

			– Pozneje bom zaslišal tudi to gospo.

			Sodnik je še dolgo časa spraševal in zasliševal Angeliko, ki je bila že čisto na koncu in je le še tiho odgovarjala. Nato pa ji je prebral, kar je tajnica zapisala in Angelika je podpisala protokol. Nato ji je dejal:

			– Zaradi suma omenjenega kaznivega dejanja in bojazni, da bi pobegnili v tujino, odrejam 30 dnevni preiskovalni pripor, ki se lahko podaljša. V tem času nimate možnosti komunicirati z drugimi, razen preko vašega odvetnika, ki vas bo obiskal po tem zaslišanju. Odvetnika vam lahko dodelimo po uradni dolžnosti, vendar so se vaši sorodniki odločili, da izberejo svojega odvetnika, in to je dr. Pintarič, s katerim se boste pozneje, ko bo prebral ta zapisnik, pogovorili. Želim vam še naprej lep dan. Zaslišanje je končano.

			Angelika je kakor v transu sledila navodilom pravosodnega policista, ki jo je spet odvedel v celico. Kljub izčrpavajočemu zaslišanju je Angeliki bilo nekoliko lažje, saj je sodniku lahko povedala resnico. Morda bodo le spoznali, da je nedolžna, in misel, da so ji njeni najdražji uredili najboljšega odvetnika, jo je tolažila. Sklenila je, da se ne bo vdala. Prepričana je bila, da bo pravica zmagala, skrbelo jo je samo Janovo stanje, za katerega pa niti ne ve, kakšno je, saj so ji onemogočene vse informacije. Sedaj še niti prijateljice ne more poklicati, da bi izvedela kaj o Janu. Zaradi tega ji je še bolj hudo. Da bo svojo nedolžnost dokazala, je prepričana. Ni pa povsem prepričana, kaj se bo zgodilo z Janom. Želi si samo, da se ta mora kmalu konča in da bosta z Janom spet srečna. Morda ne tu, pač pa bosta srečo našla kje drugje, kjer ne bosta izpostavljena takim stresnim situacijam. Odpotovala bosta nekam, nekam daleč vstran, kjer ju nihče ne pozna, in uživala v življenju. Samo da bo Jan spet zdrav.

			Ko Angelika tako razmišlja in se v mislih tolaži, se vrata celice spet odklenejo. Pred Angeliko je spet pravosodni policist, ki Angeliki sporoči, da jo v prostoru za pogovore čaka njen odvetnik gospod Pintarič.





*


			Angeliko pozdravi prijeten gospod srednjih let, ki pa je popolno nasprotje odvetniku Miheliču, ki ga je Angelika spoznala v neki drugi zadevi. Takoj ob prvem kontaktu je Angeliki nekoliko lažje, saj ve, da ji nekdo pomaga v tej morda najhujši situaciji v njenem življenju. Tudi Angelika prijazno odzdravi gospodu:

			– Naj se vam predstavim, spoštovana gospa Jovanović. Sem dr. Edvard Pintarič, odvetnik. Nekoč sem bil preiskovalni sodnik. Vaši sorodniki so me najeli, da vas zastopam v tej za vas neprijetni zadevi, seveda, če tudi vi to želite.

			– Hvala vam, gospod odvetnik. Vsekakor mi je veliko lažje, da mi nekdo pomaga. Še sama ne vem, kaj se dogaja. Nekako so me iztrgali iz mojega življenja in sedaj sem tu, čisto na dnu.

			– Ne skrbite, spoštovana gospa. Vsi vemo, da ste nedolžni in to bomo tudi dokazali. Moji sodelavci so že na delu in raziskujejo zadevo. Vsekakor imamo odlično sled za pravim storilcem.

			– S tem ste me že nekoliko pomirili. Že sem mislila, da bom še dolgo morala gniti v tem zaporu.

			– Žal se ne smemo prenagliti. Zato vas prosim, da še nekaj časa potrpite. Moramo res vse temeljito pripraviti, da nam ne spolzijo iz rok pomembni dokazi, ki bodo razkrili pravega storilca.

			– Zelo sem vesela, da imam vsaj z vami malo kontakta. Sploh ne vem, kaj se zunaj teh zidov dogaja. Nimam nobenih informacij. Ne vem, kako je z Janom. Kje sta dedek in Sara?

			– Žal vam moram povedati žalostno novico, da se je gospodu Janu stanje še nekoliko poslabšalo. Prišlo je do ponovne možganske krvavitve in potrebna je bila še ena operacija. Njegovo zdravstveno stanje je zelo kritično. Te informacije sem dobil od predstojnika oddelka, ki ga zelo dobro poznam. Zato vas bom lahko sproti obveščal takoj, ko bo kaj novega.

			– Hvala gospod odvetnik. Zelo sem vam hvaležna, kljub temu da novice niso vzpodbudne. Vendar sedaj je prvo, da pridem na prostost in tako bom morda Janu lažje pomagala.

			– Vsekakor bo vaša pomoč Janu zelo dobrodošla, saj ni nikogar, ki bi ga bodril, kljub temu da je v komi. Žal je prišlo še do ene tragedije. Gospoda Petroviča, Janovega očeta, je zadela možganska kap. Vse skupaj ga je tako hudo prizadelo. Govori se pa, da je izvedel, kdo je pravi storilec, in to ga je še bolj prizadelo. Žal se ne more nihče z njim pogovoriti, ker je v slabem stanju. Morda bi nam njegove informacije pripomogle, da bi razkrinkali storilca in vas razbremenili.

			– Kako pa veste, da je gospod Petrovič izvedel za storilca?

			– Hišna pomočnica je prav takrat čistila hišo, ko ga je nekdo poklical. Ne more točno povedati, s kom se je pogovarjal. Slišala je samo, da je dejal, da to ni mogoče, da mu ljudje, ki so mu najbližje, hočejo ubiti sina. Slišala pa je tudi, da naj bi prišlo do neke pomote. Več ni mogla povedati. Videla in slišala je samo, da je gospod jokal, nato pa jo je poklical in dejal, da mu je slabo. Nato je izgubil zavest. Hišna pomočnica je poklicala pomoč in gospoda so odpeljali v bolnišnico.

			– Ne morem verjeti. Morda je prišlo prekletstvo nad družino Petrovič. Le kako je mogoče, da smo še pred nekaj urami bili srečni in veseli. In en sam trenutek je spremenil vse. Bojim se, da nikoli več ne bo, kot je bilo. Vse bolj pa me skrbi, da je vse to hudo in zlo bilo namenjeno meni. Bojim se, da je prav ta pomota, da sva z Janom zamenjala postelji, pa sploh ne vem, zakaj ravno ta večer, pripeljala do tega, da jo je Jan skupil. Vseskozi imam slab občutek, da mi nekdo streže po življenju in bojim se, da je to nekdo, ki ga poznam.

			– Tudi mi smo tega mnenja. Vsi tako razmišljamo. Morda bomo že v nekaj dneh bliže resnici, kajti storilec je kljub slabi in ne temeljiti preiskavi pustil za sabo nekaj sledi, ki vodijo do pravega naročnika poskusa umora. Prepričan sem, da vam bom v naslednjih dneh predočil informacije, ki bodo vam v prid. Dosegel sem tudi to, da vas bodo preselili v drugo sobo, kjer boste imeli na razpolago televizijo in radio. Žal pa zaradi interesa preiskave ne dovolijo, da bi lahko komunicirali z zunanjim svetom. Tudi dnevno časopisje vam bo na voljo. Vendar naj vas ne šokira, ko boste prebirali veliko o vas in o družini Petrovič. Moram povedati, da so mediji in celotna Slovenija na vaši strani in verjamejo, da ste nedolžni. Za jutri je razpisan velik protest vam v podporo.

			Pričakovati je veliko ljudi, ki se bodo zbrali na glavnem trgu v Mariboru. Tudi iz Murske Sobote se bodo pripeljali. Nato se bo povorka odpravila do zaporov, kjer bodo protestirali. Vidite, da niste sami. Veliko ljudi vas podpira. Tudi zaradi tega se splača potrpeti. Boste videli, da boste kmalu na prostosti.

			– Hvala vam, gospod odvetnik. Zelo sem vesela, da ljudje vedo, da nisem zločinka. Vendar moja skrb sta še vedno moja družina in Jan. Pozdravite dedka in Saro.

			– Vsekakor bom to storil, gospa Jovanović. Vedite, da vas oba podpirata in sta prepričana, da boste kmalu na prostosti. Vaša družina bo storila vse, da boste spet z njimi.

			– Hvala, gospod odvetnik. Vaše besede so mi prinesle veliko upanja in mi dale novo moč, da bom vse to prestala.

			– Prepričan sem, da bo vse še dobro. Jutri vas ponovno obiščem, morda že z novimi informacijami. Morda mi bo celo uspelo, da se boste vsaj za kratek čas srečali z vašim dedkom in sestrično.

			– To bi bilo lepo. Potem bi mi bilo še nekoliko lažje prestajati to moro.

			– Vsekakor bom skušal to doseči.

			– Hvala, gospod odvetnik.





*


			Po neprespani noči je Angelika že zgodaj zjutraj vstala in se nekoliko uredila. Bled obraz in podplutbe pod očmi so izdajale njeno trpljenje. Njene smaragdne oči so izgubile lesk. Kot da to ni več ona, tista Angelika, ki je vsakogar že samo s pogledom spravila v dobro voljo. Še huje pa jo je prizadela bolečina v duši. Te ne more videti nihče, samo ona živi z njo.

			Kmalu je nekdo potrkal na vrata celice, ki so se za tem odprla. Paznik ji je prinesel zajtrk in časopis. Najprej je razgrnila časopis in kot je bilo pričakovati, je spet veliko pisalo o njej in dogodkih preteklih dni. Nič slabega ni pisalo, toda kljub temu ni brala člankov, saj jo je preveč prizadelo in vsaka beseda v časopisu o njej in Janu je bila, kot bi prilival olje na ogenj. To pa jo še bolj boli in skrbi. Na hitro je prelistala časopis in prebrala nekaj novic. Nato je prisedla k zajtrku in pojedla le nekaj grižljajev, saj zaradi okoliščin ni imela apetita. Popila je samo kavo, ki pa ni imela nobenega pravega okusa. Ob vsem tem se je počutila, kot da je kužna. Kot da je v karanteni. Ta popolna izolacija in desocializacija je hujše kot katera koli kazen. Pa še povrh tega mora to prestajati, čeprav je nedolžna. Kaj bi dala, da bi vsaj za trenutek stopila ven iz tega zapora, se sprehodila po mariborskih ulicah, ali pa ob Dravi, kjer bi opazovala labode in mimoidoče. Morda bi tam nekje na koncu ulice srečala Jana, ga objela in stisnila k sebi. Ne bi ga več izpustila iz rok.

			Ko tako razmišlja, ji solze kar same silijo v oči. Ne more več vzdržati. Na ves glas začne jokati, tako da kmalu pride paznik in jo skuša umiriti. Angelika se počasi umiri in se opraviči pazniku.

			– Ni se vam treba opravičevati, gospa Jovanović. Saj vem, da vam je hudo. Želim vam, da boste kmalu spet na prostosti.

			– Hvala vam, gospod policist. Vi ste prvi od teh ljudi, razen mojega odvetnika, ki ste pokazali vsaj malo človečnosti. Za to sem vam zelo hvaležna.

			– Veste, spoštovana gospa, že dolga leta opravljam ta poklic in točno vem, kdo so tisti pravi storilci kaznivih dejanj. Vi zagotovo niste. Pa naj ostane to, kar sem rekel, med nama. Želim vam res iz vsega srca, da bo preiskovalni sodnik kmalu ugotovil, da vi niste storilka. Ko boste odhajali iz te zgradbe, bi bil vesel, če bi vam lahko stisnil roko v slovo.

			– Vsekakor bi bila tudi jaz tega vesela. Vas pa zagotovo ne bom pozabila. Doprinesli ste kanček upanja v moje trenutno žalostno življenje.

			To mi bo zelo pomagalo, da prestanem to hudo preizkušnjo. Hvala vam.

			– Ni se vam treba zahvaljevati, gospa Jovanović. Dovolj je že, ko vidim na vašem žalostnem obrazu vsaj majhen nasmešek. To je že dober znak, da še niste obupali.

			– Ne bom obupala. Borila se bom do konca in dokazala svojo nedolžnost in krivico, ki se mi dogaja.

			– Prepričan sem, da vam bo uspelo in vam iz vsega srca želim, da bi se to kmalu zgodilo.

			– Hvala vam, gospod. Kako vam je ime, če ni skrivnost?

			– Janez sem. Vsi me kličejo kar Janči. Tudi jaz sem doma iz vaših krajev. Iz Beltincev sem. Sedaj že nekaj let živim in delam tu v Mariboru.

			– Potem sva skoraj rojaka.

			– Tako je. Zelo bi vam rad pomagal, če bi vam le kako mogel.

			– Ne skrbite, Janči. Moji sorodniki in odvetnik bodo že zmogli. Od vas pa sem dobila to, kar mi trenutno največ pomeni. Prijazno besedo in tolažbo. Vedite, da vas nikoli ne bom pozabila, in hvala vam.

			– Je že v redu, gospa Angelika. Vam smem tako reči? Tako lepo ime imate, ki se podaja k vaši lepoti in prijaznosti.

			– Vsekakor bom vesela, če me boste klicali po imenu. To dokazuje, da vam je mar zame. Ne želim pa, da bi zaradi tega imeli sitnosti s svojimi nadrejenimi.

			– O, ne. Vsekakor bom pred drugimi še vedno uradna oseba in tudi moj nastop bo primeren temu.

			– Prav, pa se še kaj oglasite, da se še kaj pogovoriva. Tako osamljena sem v tej celici.

			– Bom, gospa Angelika.

			Janči je odšel in tišina je spet napolnila Angelikino celico. Angelika se je usedla na stol pred okno in razmišljala o tem, kako bo nekega dne spet svobodna. Na električnih žicah zunaj pred zaporom so se zbirale lastovke in se pripravljale na dolg polet v tople kraje. Angelika jih je opazovala, kako so veselo čebljale. Pogled na te drobne ptice in besede tolažbe, ki jih je izrekel Janči, jo je nekoliko pomirilo. Želela si je, da bi ona bila tista lastovka, ki bi lahko poletela daleč vstran od tega ponorelega sveta. Ko se bo to končalo in naj se zgodi, kar koli se mora, bo zares odpotovala daleč vstran in pozabila na trpljenje, ki ga mora prestajati. Zaprla je oči in v mislih potovala daleč vstran v kraje, ki jih je videla samo na fotografijah. Predstavljala si je čudovite karibske plaže, kjer se po vročem pesku sprehajata z Janom. Ob mislih na Jana jo je spet stisnilo pri srcu. Kmalu je začela tudi dvomiti, da bo Jan res lahko ozdravel. Znanje medicine ji je pravilo, da ob takih poškodbah možganov popolna ozdravitev nikoli ne bo možna. Tudi če bo Jan preživel, ne bo več on. Vpraša se, kaj lahko stori za Jana, ko bo spet prosta. Ali bo sploh preživel? Kaj bo storila, če Jan ne bo preživel? Kakšna bo njena nadaljnja pot? Kako bo živela brez Jana? Ob vseh teh mislih postaja vse bolj fatalistična in počasi sprejema križ na svoje rame. V mislih je sklenila, da bo, ko bo prosta, še več storila za ljudi, ki so pomoči potrebni. Če Jana morda nekega dne več ne bo, bo odšla v svet. Morda nekam v nerazvite kraje, kjer lakota, beda ter vojne morijo ljudi. Tam bo lahko pomagala ljudem, ki živijo v takih razmerah. Pozabila bo na bogastvo in ves prestiž, zaradi katerega sedaj trpi. Vse to bo začasno prepustila svojim najdražjim in živela skromno, nekje daleč, med revnimi ljudmi. Slišala je za nekaj projektov, ki potekajo v Afriki ali pa v Južni Ameriki. Slišala je, da potrebujejo zdravstveno osebje. V mislih je sklenila, da bo to njeno poslanstvo, samo da se reši tega. Ne, Jana ne bo nikoli pozabila. To bo storila zanj in njegovo ljubezen. Morda je njemu ne bo več mogla dati. Zato bo svojo ljubezen na drugačen način razdajala drugim ubogim ljudem.

			Ko je tako razmišljala, ji je bilo nekoliko lažje, in niti ni slišala, ko je nekdo potrkal na vrata. Ob ponovnem trkanju se je zdrznila in oglasila. Vrata celice so se spet odprla in pred njo je stal Janči z veselim nasmehom. Čeprav ni vedela, zakaj je Janči vesel, se je tudi ona nasmejala, saj so prijetne misli odgnale njeno žalost. Nato je Janči spregovoril:

			– Oprostite, gospa Angelika, da vas motim. Vendar upam, da boste veseli tega, kar vam bom povedal.

			– Oh, gospod Janči, sploh me ne motite. Vsakega vašega obiska sem vesela.

			– Še bolj boste pa veseli obiska oziroma ljudi, ki so prišli k vam. V govorilnici vas čakata dedek in Sara, ter vaš odvetnik.

			– Kaj res, saj ne morem verjeti. Najraje bi vas kar objela od sreče. Kako je to mogoče.

			– Preiskovalni sodnik je dovolil kratek obisk vaših najdražjih ob njegovi navzočnosti. Izgleda, da se počasi odpira pot do resnice, saj drugače obiska ne bi dovolil.

			– Potem me pa, prosim, popeljite čim prej do njiju. Hočem ju čim prej videti.

			– Z veseljem, gospa Angelika. Tokrat ne bova nadela lisic. Če bo kdo kaj vprašal, bom že opravičil, da ni razlogov za to. Vendar upam, da ne bo problemov.

			Janči je vodil Angeliko do govorilnice, kjer so jo čakali njeni najdražji. Pot po širokih praznih hodnikih se ji ni več zdela tako grozna kot pred dnevi. Tudi ti pusti zidovi so bili sedaj prijaznejši.

			Ko je Janči odprl vrata govorilnice, je Angelika zagledala Saro in dedka ter od veselja planila v jok. Sara je prihitela k njej, jo stisnila k sebi in obe sta jokali. Tudi dedek si je brisal solze ob trenutku sreče. Nato je Sara dejala:

			– Oh, ti moja ljuba sestra. Kaj moraš vse prestajati. Vendar vedi, da vsi vedo, da si nedolžna. Kmalu boš spet med nami.

			– Hvala, Sara, da mi pomagaš in verjameš vame. Hvala tudi tebi, dedek, je dejala Angelika.

			Nato je stopila do dedka in objela tudi njega. Dedek jo je močno stisnil k sebi in zašepetal:

			– Kmalu boš svobodna, otrok moj. Smo že zelo blizu pravemu storilcu.

			– Hvala, dedek, da mi pomagate.

			Angelika je nato pozdravila še odvetnika dr. Pintariča in preiskovalnega sodnika. Nato je dejal preiskovalni sodnik:

			– Prosim, da se usedete. Na kratko sem dovolil ta vaš obisk iz naslednjih razlogov. Kljub temu da ste vi gospa Jovanović še zmeraj osumljenka, imamo nove podatke, ki bi morda lahko vodili k razrešitvi tega primera. Zato prosim gospoda odvetnika, da nam razjasni razloge in argumente.

			– Hvala za besedo, gospod sodnik. Spoštovana gospa Jovanović, spoštovani navzoči. Gospod Petrovič, oče gospoda Jana Petroviča, se nahaja na internem oddelku splošne bolnišnice. Njegovo stanje je nekoliko boljše, vendar bo zaradi možganske kapi morda ostal na vozičku. Njegovo psihično stanje je dokaj stabilno. Pred kratkim sem ga obiskal, in pravi, da mu je zelo žal, da ste v priporu vi, gospa Angelika, čeprav niste ničesar krivi. On sumi, da je za vsemi dejanji njegova žena, od katere se hoče ločiti. Že dalj časa je sumil, da nekaj naklepa. Vendar mu ni znano, kako in na kak način je dejanje speljala. Sumi, da je v Sloveniji plačala ljudi, da so storili to nagnusno dejanje. Prepričan je, da je bil umor po naročilu namenjen vam, gospa Angelika, vendar je storilec zamenjal žrtvi.

			Nekaj časa so vsi bili v tišini, nato je spregovoril preiskovalni sodnik:

			– Vsekakor so te informacije zelo pomembne za nadaljnjo preiskavo tega primera. Na podlagi le-teh bom odredil dodatne preiskave in zaprosil švicarsko policijo, da zasliši gospo Petrovič, ki se nahaja v Švici. Nato bomo nadaljevali. Vam, gospa Jovanović, pa pripora zaenkrat ne morem odpraviti, dokler ne bomo imeli več informacij. Pripor bomo nekoliko omilili tako, da boste lahko sprejemali obiske in lahko boste komunicirali tudi po telefonu z vašimi sorodniki in odvetnikom. Upam, da bodo okoliščine kmalu toliko jasne, da bodo odpravljeni priporni razlogi.

			– Najlepša hvala, gospod sodnik, zelo sem vam hvaležna, je dejala Angelika.

			Kratek obisk in novice so Angeliki vlile novo upanje in prepričana je bila, da bo kmalu svobodna. Zahvalila se je tudi gospodu odvetniku za trud in pomembne novice, ki ji bodo pomagale na prostost. Zahvalila se je tudi dedku in Sari, ki se trudita in ji pomagata. Nato je še dejala:

			– Prosim, gospod odvetnik, da prenesete zahvalo in pozdrave gospodu Petroviču. Povejte mu, da ga zelo spoštujem in naj se zgodi kar koli, bova ostala prijatelja. Tudi če bo kdaj koli potreboval mojo pomoč, sem mu na razpolago. Samo da se rešim tega pripora.

			– Z veseljem bom to storil, gospa Angelika.

			– Tudi vaju prosim, Sara in dedek, da če le lahko, obiščeta gospoda Petroviča in mu preneseta moje pozdrave. Pa tudi Jana obiščita. Tudi če je v nekem vegetativnem stanju, mu recita, da ga ljubim in da bom kmalu pri njem. Prepričana sem, da vaju bo slišal. Morda mu bo lažje. Tvoj glas, Sara, bo zagotovo prepoznal. Prosim, storita to zame.

			– Vsekakor bova to storila, draga moja, je dejala Sara.

			– Sedaj mi je veliko lažje in kmalu bomo spet skupaj, je dejala Angelika.

			– Zagotovo, je dejala Sara.

			Kmalu so se morali posloviti in Angelika se je spet vrnila v svojo celico. Tokrat dobre volje in celo malo nasmejana. Tudi Janči, ki je videl nasmejano Angeliko, je bil zelo vesel in spregovorila sta še nekaj besed o Prekmurju in ljudeh od tam. Saj sta vedela, da jih bo Angelika kmalu spet videla.





*


			Po nekaj dneh bedenja v nočeh je Angelika nekoliko razbremenjena končno prvo noč prespala. Breme, ki jo še vedno stiska, in krivica, ki se ji dogaja, je še vedno težka. Vendar ji je nekoliko lažje, saj ve, da bo morda kmalu svobodna. Skrbi jo le Janovo zdravstveno stanje.

			Kot vsako jutro je Angelika najprej pogledala skozi okno. Septembrsko sonce je posijalo skozi okno celice ter napolnilo prostor s svetlobo, ki je Angeliko prebudila. Kot vsako jutro je naredila nekaj vaj in se nekoliko razgibala. To je edina mogoča aktivnost, ki Angeliki pomaga, da se popolnoma ne preda usodi. Hoče biti aktivna in se boriti za svoje pravice tudi tako, da ostane taka, kot je vedno bila.

			Po jutranji toaleti, kot običajno, so ji prinesli zajtrk in dnevno časopisje. Po zajtrku in po prebranem časopisu jo je kmalu spet obiskal pravosodni policist in ji dejal, da ima obisk. Angelika je skoraj v strahu nekoliko plaho vprašala policista:

			– Kdo pa je, če smem vprašati, gospod policist?

			– Neka ženska, tajnica pri nekem odvetniku želi govoriti z vami. Preiskovalni sodnik jo pozna in je dovolil pogovor z vami. Pravi, da ima pomembne informacije v zvezi z vašim primerom in se hoče najprej pogovoriti z vami. Čaka vas v govorilnici. Tokrat se lahko pogovarjate brez navzočnosti preiskovalnega sodnika.

			– Hvala vam, gospod. Potem me pa čim prej odvedite tja, da vidim, kdo je ta gospa.

			Angelika je tiho sledila pazniku, ki jo je vodil do govorilnice. Takoj, ko je stopila v prostor, je zagledala gospo Fani Polajner, tajnico odvet-

			nika Miheliča, ki jo je spoznala pred dobrim letom, v eni od zadev v zvezi z njeno zaposlitvijo. Odvetnikova Fani, kot so ji rekli, je sedaj izgledala povsem drugače kot takrat. Bila je urejena v prelepi obleki, ki ji jo je nekoč podarila Angelika. Ko je Fani zagledala Angeliko, je stekla k njej in jo objela. Angelika najprej ni vedela, kaj se dogaja. Nato je Fani dejala:

			– Oprostite, Angelika, da vas motim. Tako hudo mi je, da morate prestajati vso to moro, medtem ko se pravi storilec sprehaja nekje zunaj.

			– Kako to mislite, gospa Fani? Vam je morda kaj znano, kdo bi lahko storil to nagnusno dejanje.

			– Da, gospa Angelika. Hočem, da se razkrijejo pravi storilci. Vem, da pri tem tvegam svojo zaposlitev. Vendar ne morem dopustiti, da trpite v tem zaporu prav vi, ki ste pomagali toliko ljudem in tudi meni. To, kar vam bom povedala, še nikomur nisem. Vi pa se odločite, kaj boste storili.

			– Prosim, povejte mi, zelo vam bom hvaležna za vsako informacijo, ki bo pripomogla, da razkrijemo pravega storilca. Za službo se ne sekirajte, kajti če bom svobodna, vam bom pomagala, da ne boste ostali brez dohodka. Morda je že čas, da zamenjate službo, saj vem, da se vam pri gospodu Miheliču ne godi najbolje.

			– Prav, gospa Angelika, informacije, ki vam jih bom sedaj zaupala, so točne in popolnoma resnične in če boste vi želeli, jih bom predala preiskovalnemu sodniku.

			– Prosim, povejte mi že. Želim samo resnico.

			– Pred nekaj dnevi je našo pisarno obiskal nek gospod Franci Ž., z odvetnikom sta se dolgo pogovarjala in slišala sem, ko je dejal: »To srbsko prasico bomo zlifrali. Ne skrbite, gospod doktor. Plačilo pa, kot smo se dogovorili.« Najprej niti nisem pomislila, kaj je v planu. Šele nekaj dni po tem, ko se je grozovito dejanje pripetilo, sem spoznala, za kaj je šlo.

			– Potem to pomeni, da so meni stregli po življenju in da je v celotno nagnusno dejanje vpleten vaš delodajalec, odvetnik gospod Mihelič?

			– Da, draga moja Angelika. Močno sumim, da je on eden od ljudi, ki so vas hoteli ubiti. Še bolj pa se vse skupaj povezuje z velikim nakazilom denarja iz Švice. Kaj mislite, kdo bi lahko bil ta dobrotnik ali dobrotnica?

			– Mislim, da je to lahko bila samo gospa Petrovič, ki je po vsej verjetnosti torej naročila moj umor. Potem je imel prav gospod Petrovič, ki je mojemu odvetniku povedal, da sumi ženo, da je vpletena v to nagnusno dejanje.

			– Da, tako je. Vse skupaj pa še podkrepi z dejstvi, da sta na dan umora zelo dolgo telefonirala z gospodom odvetnikom. Mimogrede sem slišala, ko je odvetnik dejal, da vse poteka po načrtu in se bo danes zgodilo. Ampak takrat nisem vedela, za kaj gre. Šele sedaj je vse bolj jasno, kaj je v ozadju. Želim samo, da storilci pridejo za zapahe in da vas spustijo čim prej iz zapora. Pa še nekaj je. Ta domnevni storilec je pred kratkim spet obiskal našo pisarno. Mimogrede sem slišala, kako sta se z gospodom Miheličem kregala. Šlo je namreč za drugo polovico denarja, ki jo je storilec hotel kot plačilo za izvršeno dejanje. Slišala sem, da je odvetnik dejal temu Francu Ž., da je naredil eno veliko sranje in za to še hoče denar. Ni izpeljal dejanja kot po načrtu.

			– Kaj pa je bil pravi načrt, če ste morda kaj slišali? je vprašala Angelika.

			– Slišala sem, da je odvetnik dejal, da je bedak ustrelil napačno tarčo in pravo tarčo zgrešil.

			– Potemtakem bi naj bila jaz ta tarča?

			– Mislim, da je tako. Odvetnik mu je na koncu vseeno plačal, saj ko je odhajal iz pisarne, si je v žep tlačil kuverto, v kateri je po vsej verjetnosti bil denar. Slišala sem, da mu je Mihelič dejal, naj izgine za nekaj časa, kot sta se zmenila. Nato je ta Franc Ž. odhitel. Kmalu po odhodu Franca je prišel Mihelič do mene in me vprašal, ali sem kaj slišala, kaj sta se pogovarjala. Odgovorila sem mu, da ne, da sem bila tako zaposlena z neko zadevo, da niti nisem slišala njunega pogovora. Nato je dejal, da je prav tako, in če morda sem, naj čim prej pozabim.

			– Kaj mislite, Fani, je možno najti kake dokaze v pisarni odvetnika Miheliča, ki bi nakazovali na to kaznivo dejanje? Kajti na podlagi tega lahko podava prijavo kaznivega dejanja in preiskovalni sodnik lahko odredi preiskavo odvetnikove pisarne.

			– Vsekakor je prvi dokaz visoko denarno nakazilo iz Švice. Imam spravljeno kopijo izpisa. Kar je pa še najboljše, je to, da sem s svojim mobilnim telefonom posnela ta zadnji pogovor, o plačilu storilcu kaznivega dejanja. Sedaj, ko sem že vedela, kam pelje vse to, in mi je bilo vse skupaj zelo sumljivo, sem izkoristila priložnost in celoten pogovor posnela. Naslednje je pa, da sem shranila posnetke varnostne kamere, ko je našo pisarno obiskal storilec tega dejanja. Mislim, da je to dovolj dokazov, da lahko podam kazensko ovadbo. To bom z veseljem storila samo, da vam pomagam. Sicer je pa to tudi moja dolžnost.

			– Vsekakor sem prepričana, da bodo ti dokazi dovolj, da preiskava steče v pravo smer. Mene pa končno spustijo iz te luknje. Ne vem, kako se vam naj zahvalim, draga Fani. Tako srečna sem, da mi pomagate.

			– Ni se vam treba zahvaljevati. Kvečjemu sem jaz še zmeraj vaša dolžnica, saj ste mi dali veliko dobrega. Pa gospod Jan mi je tudi pomagal. Hvala vam, gospa Angelika. Želim si, da pravica pride na dan, pa naj se zgodi, kar se mora.

			– Prav, in še enkrat hvala. Potem pa vas prosim, da podate kazensko ovadbo na tožilstvo.

			– Z veseljem, gospa Angelika, in upam, da se kmalu vidimo zunaj teh zidov.

			– Vsekakor, ko bom zunaj, vas vabim na kavo in dobro tortico.

			– Z vami, gospa Angelika, bi šla z veseljem in bila bi mi velika čast. Hvala vam.

			– Tudi vam še enkrat hvala, gospa Fani.

			Fani je odšla, Angelika je takoj poklicala dedka in Saro in jima sporočila novico. Sara in dedek sta bila vesela ob tej novici, da se zločin počasi odkriva in vse poti vodijo k pravim storilcem, Angelika pa bo kmalu na prostosti.





*


			Dnevi so počasi minevali, a Angelika še vedno ni bila na prostosti. Kot da oblasti ne morejo in nočejo priznati svoje zmote, da so Angeliko priprli po krivem. Preiskovalni sodnik je z Angeliko opravil že nekaj razgovorov in zaslišanj in še vedno se ni odločil, da Angeliko izpustijo iz zapora. Njegovi argumenti so še vedno enaki, češ da ni dovolj dokazov, da bi priprli nekoga drugega in da je Angelika še vedno osumljenka.

			Edina vez z zunanjim svetom so še vedno Angelikini najdražji, to sta Sara in dedek, ter odvetnikova Fani, ki ima prav tako dovoljenje za obisk, ter njen odvetnik dr. Pintarič. Vsi jo bodrijo in vzpodbujajo, da bo kmalu na prostosti, saj potekajo intenzivne preiskave, tudi s strani privatnih detektivov, in da so že zelo blizu pravim storilcem. Angelika potrpežljivo čaka in v mislih je vedno pri Janu. Vse bolj jo skrbi njegovo stanje, saj novice, ki jih prejema, niso vzpodbudne. Še vedno upa, da bo Janu kmalu boljše, samo da ga bo lahko kmalu obiskala.

			Tudi javnost je ogorčena nad dejanji in postopki uradne oblasti, da je Angelika po krivem priprta. Pred zaporom se vsak dan zbira množica ljudi, ki glasno protestira. Prav tako se v Ljubljani pred pravosodnim ministrstvom vsak dan zbira še večja množica protestnikov, ki hočejo Angelikino izpustitev. Mediji vsak dan poročajo o zadevi Petrovič-Jovanović. Angelika je v tem času postala še bolj priljubljena in predstavlja trpečo ikono zmotnega sistema. Ta zadeva je že kmalu postala tudi politična zadeva, saj protestniki in opozicija pozivajo k odstopu ministra za pravosodje in ministra za notranje zadeve. Vse se zdi, da je s celotnim dejanjem povezan najvišji državni vrh. To pa je predvsem zaradi tega, ker je v to kriminalno dejanje vpleten odvetnik Mihelič, ki je član vladajoče stranke. Po drugi strani pa opozicija izkorišča svojo medijsko pozornost in skuša destabilizirati vladajočo kliko. Zaradi norosti politike in njenih najvišjih predstavnikov pa trpi nedolžna oseba.

			Angelika pa stoično prevzema vso trpljenje na svoje rame, saj ve, da bo resnica nekoč prišla na dan. Veliko lažje ji je, saj ji stoji velika množica ob strani in ji na tak način pomaga. Preko medijev ji sporočajo, da so z njo in da jo podpirajo ter da bo resnica prišla na dan.

			Angelikin odvetnik in dedek ter Sara ji sporočajo, da se je začela tudi preiskava v Švici, kjer se nahaja naročnica kaznivega dejanja, Elza Petrovič, Janova mati. Vse skupaj dobro kaže, saj je Elza Petrovič začela sodelovati s švicarsko policijo in rezultati preiskave bodo kmalu znani. Od tega je odvisna tudi nadaljnja preiskava v Sloveniji in Angelikina prostost.





*


			Še eno jutro se je Angelika prebudila v zaporu, ki je že nekaj dni njeno bivališče. Še vedno se ni nič spremenilo glede njene izpustitve, saj sodni mlini meljejo res počasi. Tako pač je v našem pravosodju.

			Skozi odprto okno je posijalo toplo jesensko sonce. Vendar je pri odprtem oknu čutiti nekoliko bolj sveže ozračje. Tudi lastovke, ki so se še pred nekaj dnevi zbirale na električnih žicah, so že odletele. Sedaj ni več tistega veselega žgolenja, ki je Angeliko kljub težki situaciji spravljalo vsaj malo v dobro voljo. Slišati je le brnenje motorjev z ulice in ropot gradbenih strojev z bližnjega gradbišča. Angelika pa žalostno zre skozi okno in njene misli so spet pri Janu. Vse manj upanja ima, da mu bo uspelo. Vse slabše novice prihajajo do nje glede Janovega zdravstvenega stanja.

			Ko tako sedi in razmišlja, nekdo potrka na težka zaporniška vrata. Kmalu zaškripa ključ v ključavnici in vrata se odpro. V zaporniško celico vstopi pravosodni policist:

			– Dobro jutro, gospa Kuzma-Jovanović! Za vas imam veselo novico. Zdi se mi, da nas boste kmalu zapustili. Zato vas bom odvedel v pisarno, kjer vas čakata preiskovalni sodnik in vaš odvetnik.

			– Dobro jutro, gospod. Saj vas niti prav ne razumem. Kaj je res, da me bodo izpustili? Ne vem, kako naj to razumem.

			– Da, spoštovana gospa. Vesel sem, da se bo to kmalu zgodilo. Točne informacije boste izvedeli kmalu. Pridite z mano!

			– Z veseljem, gospod, in hvala vam.

			Angelika je sledila policistu, ki jo je vodil k preiskovalnemu sodniku. Kmalu sta prispela do pisarne, kjer sta že čakala preiskovalni sodnik in odvetnik Pintarič. Angelika je plaho stopila v veliko pisarno. Srce ji je močno utripalo in vsa je drhtela. Še zmeraj ni vedela, kaj se dogaja. Ko je stopila v pisarno, sta jo oba lepo pozdravila. Tudi sodnikov mrk pogled je sedaj bil prijaznejši. Nato je dejal:

			– Spoštovana gospa Jovanović. Sporočam vam veselo novico, da so prenehali priporni razlogi zoper vas in niste več osumljenka v tej zadevi. Od tega trenutka naprej ste v tej zadevi oškodovanka in priča.

			– Kako naj to razumem, spoštovani sodnik?

			– Pa pojdimo lepo po vrsti. Pred nekaj urami so avstrijski varnostni organi prijeli domnevnega storilca izvršitve kaznivega dejanja. Zanj je bila na podlagi podane kazenske ovadbe izdana mednarodna tiralica. Avstrijska policija ga je med kontrolo prometa ustavila na avtocesti in izkazalo se je, da gre za osebo, katero iščemo. Takoj so nam posredovali podatke in naši policisti iz Interpola so ga takoj zaslišali. Storilec je kaznivo dejanje takoj priznal, češ da ga je k temu napeljal odvetnik Mihelič in mu za to plačal. Ker je v hudi finančni stiski, saj je odvisnik od prepovedanih drog, je dejanje izvršil, vendar namen ni bil ustreliti gospoda Jana.

			– Oprostite, spoštovani sodnik. Potem to pomeni, da je hotel ubiti mene?

			– Da, gospa Jovanović. Umor je bil naročen in žrtev bi morali biti vi. To, da ste morebitna žrtev vi, smo sumili že pred dnevi, še posebej pa je dejstva podkrepila gospa Fani Polajner, ki nam je pomagala pri tem.

			– Zakaj me pa potem niste izpustili že prej?

			– Izpustili bi vas kmalu. Vendar ostajala je bojazen, da bi morda lahko bili ponovno žrtev. Dokler se je storilec potikal tam nekje zunaj, je bilo vaše življenje v nevarnosti. Smatrali smo, da ste tu pri nas bolj varni. Zato smo vam dovolili tudi stike z zunanjim svetom.

			– Prav, morda bom nekega dne to razumela. Vendar prikrajšali ste me za nekaj dni, ki bi jih lahko preživela ob Janovi postelji in mu morda na tak način pomagala. Vendar sedaj kar je, je. Vesela sem, da lahko slišim te novice, da bom kmalu na prostosti. Vendar vsekakor mora obstajati nek razlog, kdo in zakaj me je hotel ubiti.

			– Da, spoštovana gospa. Pravkar poteka hišna preiskava pri gospodu odvetniku dr. Miheliču, kateri bo po končani preiskavi prišel v preiskovalni zapor. Pri preiskavi nam pomaga gospa Fani, njegova tajnica. Bomo videli, kam vodijo vse poti. Sumi se, da je naročnica umora gospa Petrovič Elza, Janova mati. Danes popoldne bo v spremstvu švicarskih pravosodnih organov in izvedenca zdravnika priletela na Brnik in nato bo premeščena na zaprti oddelek Psihiatrične bolnišnice v Mariboru. Njeno zdravstveno stanje je kritično in ne govori z nikomer. Ko je v sanatoriju v Švici izvedela, da je njen sin bil ustreljen, je skušala storiti samomor, tako da je pogoltnila več tablet za živce. V zadnjem trenutku so jo rešili. Bomo videli, ali bo možen razgovor z njo in morda nam bo lahko kaj več povedala, je dejal preiskovalni sodnik.

			– Sploh ne morem verjeti, kaj vse so ljudje zmožni storiti za lastne interese, je dejala Angelika.

			– Upam, da bo nadaljnja preiskava kmalu našla pravi epilog, je dejal sodnik.

			– Tudi jaz močno upam in da v bodoče ne bo storjenih toliko napak, kot je to bilo s strani preiskovalnih organov, zaradi katerih sem jaz žrtev.

			– Prepričan sem, da se ne bodo zgodile več take napake. Za vse, kar vam je bilo po krivem storjeno, se vam opravičujem. Uvedli smo že notranjo revizijo na Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za notranje zadeve. Nekdo bo moral odgovarjati. Vi pa lahko vložite tožbo proti državi in zahtevate odškodnino. O tem vas bo podrobno informiral vaš odvetnik.

			– Veste kaj, gospod sodnik. Vesela bom, če me čim prej izpustite, da bom lahko spet zaživela normalno življenje, ki po vseh teh dogodkih ne bo več, kot je bilo. Tudi odškodnine ne potrebujem, samo da se čim prej rešim vsega tega.

			– Prav, gospa Jovanović, to je vaša odločitev. Še samo ta informacija za vas. Čez nekaj ur bo spisana vsa dokumentacija za vaš odpust. Ker ste zelo priljubljeni, je popoldne sklicana velika tiskovna konferenca. Boste zmogli in sodelovali pri tem? Ni vam potrebno, saj vsak razume vaše trenutno stanje. Vsekakor je za medije to velik spektakel, saj ste trenutno ena najbolj znanih Slovenk, je dejal sodnik.

			– Bom že nekako zmogla. Naj vedo vsi, da še živim in da se bom borila za Janovo življenje in pravico še naprej.

			– Prav, gospa Jovanović. Želim vam vse dobro. Vem, da vas čaka še dolga pot. Imate še morda kako vprašanje?

			– Ne, hvala, gospod sodnik. Samo z gospodom odvetnikom bi se še rada pogovorila.

			– Prav, gospa Jovanović. Od tega trenutka naprej ste svobodni. Z odvetnikom se lahko v miru pogovorite spodaj v govorilnici. Še prej bi vas pa prosil, da pripravite svoje stvari, ki jih imate v vaši dosedanji celici.

			– Z veseljem, gospod sodnik, bom to storila. Vas, gospod odvetnik, pa prosim, da me počakate spodaj.

			Prav, gospa Jovanović. Ko boste nared, se srečava spodaj in se v miru pogovoriva kako naprej. Imam veliko novic za vas. Pa tudi odlično kavo iz kavnega avtomata imajo. Z veseljem vas povabim. Z vami bom počakal, da dobite dokončno dokumentacijo, potem vas pa odpeljem nekam, kjer boste imeli malo miru. Tudi vaši sorodniki bodo tam z vami.

			– Hvala, gospod odvetnik. Že komaj čakam, da zapustim ta kraj, ki mi je vzel nekaj dni sreče in življenja. Skušala ga bom čim prej pozabiti.

			– Prav imate, gospa Jovanović, je dejal odvetnik Pintarič.





OSMO POGLAVJE


			Okrog dvanajste ure je Angelika v spremstvu svojega odvetnika, gospoda Pintariča, svobodno odkorakala iz preiskovalnega zapora. Kot strela z jasnega se je izvedelo, da bo Angelika izpuščena iz zapora. Kmalu se je zbrala množica ljudi, ki so hoteli na vsak način pozdraviti Angeliko. Zbrali so se v velikem številu in tudi novinarji so bili prisotni. Zgodilo se je to, kar se je moralo. Spoznali so, da je Angelika nedolžna in so jo morali izpustiti iz zapora. Malo pred tem pa sta v preiskovalni zapor bila prepeljana odvetnik Mihelič in najeti krvnik, ki je skušal umoriti Angeliko. Ko so ju vodili iz policijskega vozila, je množica glasno žvižgala in vzklikala tudi razne žaljive besede. Ko se je na vhodu prikazala Angelika, pa je bilo vzdušje popolnoma drugačno. Ljudje so klicali Angeliko. Skoraj obnoreli so, ko so spet zagledali Balkansko lepotico, ki se je že tudi rahlo nasmejala. Ne, ni bilo še pravega nasmeha, saj so ji prizadejali preveč bolečin. Prav tako sta Angeliko pričakala dedek in Sara. Angelika je stekla k njima in oba objela, ter ju stisnila k sebi. Vsi trije so bili objeti in so jokali od sreče. Mnogi prisotni, ki so videli ta dogodek, so bili ganjeni. Fotografi in novinarji pa so vse to snemali in slikali. K Angeliki so pristopali tudi drugi prisotni, ji stiskali roko ter se veselili. Končno je varnostna služba naredila nekaj prostora, da se je Angelika v svojem spremstvu prebila skozi množico ljudi. Dedek jo je še enkrat stisnil k sebi in dejal:

			– Tako sem si želel, da končno pride ta dan, ko boš ti, »Zlato moje«, spet na prostosti. Ne morem ti povedati, Angelika, kako hudo mi je bilo. Vendar ti je sedaj uspelo. Tako rad te imam.

			– Hvala, dedek, tudi jaz sem si želela, da se ta mora kmalu konča in da bomo spet skupaj. Hvala tudi tebi, draga moja sestra, za ves tvoj trud in podporo.

			– Ne morem ti povedati, Angelika, kako hudo mi je bilo. Jokala sem noč in dan. A dedek me je bodril in mi prigovarjal, da boš kmalu na prostosti in z nami. Pridi, da te še enkrat objamem, saj ne morem verjeti, da je to res, je dejala Sara.

			Po vseh teh objemih in stiskanjih in raznih željah se je Angeliki počasi približala tudi odvetnikova Fani. Ko jo je Angelika zagledala, je planila v jok, stopila k njej in jo trdno objela. Tudi Fani je močno stisnila Angeliko k sebi in dejala:

			– Oh, tako sem srečna, da ste spet prosti, Angelika.

			– Tako sem vesela, da ste tudi vi prišli. Ne vem, kako bi se vam zahvalila, da ste mi pomagali. Toliko vam dolgujem, draga moja.

			– Ne, gospa Angelika. Ničesar mi ne dolgujete. Jaz sem vaš večni dolžnik. Toliko dobrega ste mi dali. Pa še po vsem tem sem z vašo pomočjo dobila novo službo.

			– Kako z mojo pomočjo?

			– Vaš odvetnik mi je zaradi vas dal novo službo. Še naprej bom odvetnikova Fani. Vendar od sedaj na bolj pošteni strani, je dejala Fani.

			Angelika je pogledala odvetnika Pintariča in ta je dejal:

			– Tako je, gospa Angelika. Fani je od danes naprej naša sodelavka. Njen delodajalec je tako že v priporu in jaz prevzemam nekaj njegovih klientov. Fani je odlična sodelavka in vesel sem, da jo lahko zaposlimo. Še bolj vesel pa sem, da nam je s svojo poštenostjo pomagala in s tem prispevala, da ste vi, spoštovana gospa Angelika, prišli na prostost. Če nam gospa Fani ne bi pomagala, bi se vse skupaj še vedno vleklo, vi pa bi bili še vsaj nekaj časa v priporu.

			– Tudi jaz sem vam vsem, ki ste mi pomagali, zelo hvaležna in ne vem, kako se vam lahko zahvalim, je dejala Angelika.

			Angeliko so nato nagovorili še novinarji, pa tudi nekaj besed je spregovorila navzoči množici in se zahvalila za podporo. Vsi so ji glasno zaploskali. Nato pa si je želela čim prej vstran, nekam, kjer se bo lahko v miru pogovorila s svojimi najdražjimi, in nato še obiskati Jana.

			Dedek je poleg Angelike in Sare povabil na kosilo še odvetnika Pintariča in Fani, ki so se nato v spremstvu dveh varnostnikov odpeljali v znano gostilno v Mariboru.





*


			Po kosilu je Angelika samo želela, da čim prej obišče Jana v bolnišnici. Lepo je bilo spet biti skupaj s svojimi, ki jih ima neizmerno rada. Toda njena največja ljubezen in skrb je Jan. V spremstvu dedka in Sare ter varnostnikov so se odpravili do bolnišnice. Pred vhodom v klinični center v Mariboru so že čakali novinarji in množica ljudi, ki so takoj pristopili k Angeliki in hoteli pogovor. Tudi kamere znanih televizijskih hiš so bile pripravljene in uperjene v Balkansko lepotico, zaradi dogajanja, povezanega z njenim bojem za pravico in svobodo. Angelika je bila vedno prijazna in odprta do novinarjev, toda trenutno ji ni bilo do pogovora. Želela je samo čim prej k Janu, na oddelek intenzivne nege. Varnostniki so naredili nekaj prostora, da je lahko prišla do vhoda v bolnišnico. Od tu naprej sta jo spremljala dedek in Sara. Na oddelku intenzivne nege so jo že pričakali direktor bolnišnice, glavna sestra in zdravniki. Toplo so jo pozdravili in ji najprej zaželeli vse dobro in vso podporo. Direktor bolnišnice jo je nagovoril:

			– Spoštovana gospa dr. Kuzma-Jovanović. Dobrodošli spet v naši bolnišnici, katero zelo dobro poznate. Žal se srečamo v neprijetni situaciji in zelo mi je žal.

			– Pozdravljeni, gospod direktor in vsi navzoči. Lepo, da vas spet po dolgem času lahko srečam. Sicer pa me na vašo bolnišnico vežejo prelepi spomini. Le ta situacija, v kateri se nahajam, ni prijetna, vendar sem vseeno vesela, da me podpirate.

			– Z velikim zadovoljstvom vam bomo stali ob strani. Naša zdravniška in negovalna ekipa vam je na razpolago, kakor tudi vašemu zaročencu in njegovemu očetu. Vsekakor pa se vam najprej v imenu bolnišnice in našega oddelka zahvaljujem za donacijo, ki smo jo prejeli, in smo je bili zelo veseli, je dejala glavna sestra.

			– To je najmanj, kar sem lahko storila. Ni pa to samo moja donacija, to je donacija iz našega sklada. Vse to je uredila moja sestrična Sara, ki je tu ob meni. In seveda moj dedek, ki mi je prav tako v vseh teh težkih dnevih stal ob strani. Njima se lahko zahvalite.

			Vsi navzoči so posebej pozdravili še dedka in Saro in se jima zahvalili za prejeto donacijo. Nato so Angeliki prinesli sterilno oblačilo, da se je preoblekla, preden je vstopila na oddelek tišine in medicinskih strojev, ki Angeliki niso bili tuji. Jan je ležal v veliki bolniški sobi, kjer je bila samo njegova postelja in aparature. Najmodernejša tehnika intenzivne nege in osebje je obdajalo Jana, ki je negibno ležal, medtem ko so naprave delovale in ga ohranjale pri življenju. Angelika je tiho pristopila k Janu in ga pobožala po licu, ter dejala:

			– Jan, pozdravljen. Vem, da me slišiš. Tu sem ob tebi in ne bom te več zapustila. Vse bo dobro. Tudi storilca so že prijeli. Pravici bo zadoščeno. Kmalu boš spet zdrav in nato bomo praznovali. Najprej tvojo ozdravitev in mojo dizertacijo. Dedek bo pripravil veliko slavje. Spet bo kot takrat, ko sva prvič spoznala mojo družino. Tako lepo je bilo tam, med tistimi ljudmi. Tudi sedaj bo. Potem se bova odpeljala nekam daleč vstran, kjer bova za nekaj časa sama in nihče naju ne bo ogrožal. Samo to si želim, biti s teboj, nekje ob morju. Sedela bi v vročem pesku, božala tvoje lepe lase, te poljubljala. Šumenje morja in rahel veter bi zavel preko najinih zagorelih teles. Da, moj Jan. Vse to bova nekoč spet doživela. Samo pustiva času čas in vse bo v redu.

			Ob teh besedah so Janove zaprte veke rahlo vzdrhtele. Angelika je takoj opazila, da jo res sliši. Kljub veliki žalosti, ko je gledala hudo prizadetega Jana, je v sebi začutila neko prijetno toplino. Usedla se je k Janovi postelji in božala njegovo roko. Navzoči so zapustili sobo in omogočili, da je Angelika bila sama z Janom. Angelika je Janu pripovedovala celotno zgodbo, kaj se je v resnici zgodilo. Le tega mu ni povedala, kdo stoji za tem dejanjem. Ni hotela, da izve, da za tem stoji njegova mati. Ves ta čas je imela občutek, da jo Jan posluša. Opazila je nekaj rahlih gibov Janove roke, ki jo je božala, pa tudi centralni monitor, ki je zaznaval Janove življenjske funkcije, je pokazal, da se je frekvenca srca ob določenih trenutkih spreminjala. Vse to so bili dobri znaki, kljub Janovi težki situaciji. Ko je Angelika Janu pripovedovala, se je le s težavo zadrževala, da ni jokala. Ni hotela, da Jan čuti njeno žalost in trpljenje, ki ga je prestala, saj bi slabo vplivalo na njegovo zdravljenje. Tudi o očetu, ki je po možganski kapi prav tako v hudi situaciji, mu ni govorila. Ves ta čas je imela občutek, da se Jan dobro počuti. Med pripovedovanjem so po Angelikinem licu polzele solze. Preveč lepih spominov jo je vezalo na čase, ko sta bila z Janom srečna. Vse bolj se je zavedala, da nikoli več ne bo, kot je bilo. Še nekaj časa je ostala ob Janu, nato pa ga je nagovorila, da gre po Saro, saj ga tudi Sara hoče videti, v resnici pa ji je bilo tako hudo, da je morala zapustiti bolniško sobo, saj ni mogla več vzdržati. Na hodniku je bridko in na ves glas zajokala. Sedaj se je ves ta plaz, ki se je dneve in noči po tem dogodku nabiral v Angeliki, vsul na plano. Kmalu so prihitele Sara in medicinske sestre ter objele Angeliko in jo tolažile. Angelika pa je še naprej bridko jokala. Preveč hudega je prestala v zadnjih nekaj dneh. Sara jo je stisnila k sebi in dejala:

			– Vem, da ti je zelo hudo, draga moja sestra. Vendar nisi sama. Tu smo mi, ki te imamo radi. Vedi, da ti bomo stali vedno ob strani. Skupaj bomo šli skozi vse, kar nas bo doletelo. Tvoja bolečina ni samo tvoja, je tudi naša in pomagali ti bomo. Mogoče bo čas prinesel svoje, da bo nekega dne Janu bolje.

			– Hvala, sestra moja. Oprosti, nisem mogla več, morala sem se zjokati. Toliko vsega se je nakopičilo v meni in ni šlo drugače. Vendar se moram soočiti s kruto usodo, da Jan ne bo več nikoli, kot je bil. Vsekakor bi se pa želela vseeno pogovoriti z zdravnikom o njegovem stanju in poteku zdravljenja.

			– Prav imaš, Angelika. Pridi, zdravniki te že čakajo v pisarni in se želijo pogovoriti s tabo. Ti si edina, ki lahko dobiš informacije.

			– Hvala, Sara. Prav, pa pojdiva in se pozanimajva, kako je.

			Dekleti sta vstopili v pisarno, kjer ju je že čakala zdravniška ekipa z vsemi specialisti in celo nevrokirurgom, ki je pripotoval z Dunaja.

			– Pozdravljeni, gospa dr. Kuzma-Jovanović. Pozdravljena, gospa dr. Jovanović Sara. V veliko čast nam je, da vaju lahko pozdravim v imenu naše celotne ekipe, je dejal profesor dr. Kidrič.

			Tudi drugi navzoči so ju lepo pozdravili.

			– Najprej se vama še enkrat zahvaljujem za donacijo naši kliniki. Zelo smo vam hvaležni, kajti z nakupom nove aparaturne tehnike bo naše delo še boljše. V veliko čast mi je tudi, da se lahko pogovarjamo z vama, saj vaju cenimo tudi kot kolegici iz stroke. Zato mislim, da vama lažje predstavimo diagnoze in potek zdravljenja za gospoda Jana Petroviča in pozneje njegovega očeta. Zelo mi je žal, da ste vi, gospa Angelika, morali toliko prestati in žal mi je, da vas je dogodek hudo prizadel.

			– Hvala vam, gospod profesor. Zelo sem vam hvaležna, da se trudite, in se hkrati zavedam, v kakšni situaciji je moj najdražji, je dejala Angelika.

			– Predlagam, da nam gospod dr. Edward Weindorfer z Dunajskega AKH predstavi celoten potek operacije in natančne diagnoze.

			– Prav, gospod profesor, je dejala Angelika.

			Dr. Weindorfer, ki je bil največji specialist za tovrstne poškodbe možganov in najboljši operater, je nazorno predstavil celotno situacijo. Čeprav je bilo Angeliki ob poslušanju celotnega poročila zelo hudo, je pazljivo poslušala in si nekako ustvarjala svojo vizijo nadaljnjega poteka zdravljenja. Novice niso bile nič kaj vzpodbudne, še posebej ne za Angeliko in Saro, ki poznata medicino. Ob koncu se je Angelika zahvalila za izčrpno poročilo in dejala:

			– Hvala vam, spoštovani kolegi. Vem, da ste se zelo potrudili in Jan ne bi mogel biti v boljših rokah. Vendar pa se v meni pojavljajo vprašanja. Ko je prišlo do strela, Jan ni bil takoj v nezavesti. Slišala sem še njegove krike, preden je padel v nezavest. Krogla ni bila tako globoko v njegovi glavi. Mislila sem, da gre samo za površinsko poškodbo ob ušesu in da možgani niso tako hudo poškodovani.

			– Da, prav imate, gospa dr. Kuzma-Jovanović. Res je bilo tako, vendar preden je gospod Petrovič bil prepeljan do bolnišnice, je zaradi poškodbe možganske arterije prišlo do masivnega izliva krvi v možgane. Količina krvi je komprimirala določene areale v možganih in trajno poškodovala možganske celice, je dejal dr. Weindorfer.

			– Sedaj mi je bolj jasno, zakaj so posledice tako hude. Izlitja krvi ne bi mogel preprečiti nihče. Vse bolj se zavedam, da Janovo stanje zaradi poškodb ne bo veliko boljše. Vprašanje je tudi, če se bo sploh zbudil iz vegetativne kome, je dejala Angelika.

			– Da, bodimo realni in ne pričakujmo čudeža. Lahko, da se bo gospod Jan zbudil. Tega ne more nihče napovedati. Res je tudi, da se bo možganska oteklina čez čas zmanjšala in se trenutno stanje lahko izboljša. Vendar vprašanje je, koliko motorike bo ostalo, kakšne so možnosti z rehabilitacijo. Če ne bo prišlo do nobenih zapletov, lahko v nekaj dneh, morda tednih pričakujemo izboljšanje. Vendar ostanimo skromni in ne pričakujmo preveč. To vama, gospe kolegici, lahko povem, saj vem, da me razumeta, je dejal dr.Weindorfer.

			– Vsekakor sva vam zelo hvaležni in res upam na najboljše, vendar, kot ste dejali, s skromnostjo. Res mi je hudo, vendar sedaj smo tu in moramo tudi naprej. Vem, da bi Jan želel tako.

			– Prav imate, gospa Angelika. Vem, da vam je hudo, vendar ste vi, kakor tudi gospod Jan, borka, ki ne obupa kar tako. Veliko hudega ste prestali. Marsikdo pozna vašo življenjsko zgodbo. Želim vam, da gre tudi ta izkušnja nekega dne mimo vas, je dejal profesor.

			– Res se vam najlepše zahvaljujem, gospod profesor. Nekako bom že zmogla. Saj vem, da nisem sama. Včasih sem morala sama skozi hude preizkušnje, sedaj pa imam, hvala bogu, svoje najdražje in vas, ki mi pomagate. Ob tem pa bi vas prosila še za informacijo v zvezi z Janovim očetom, gospodom Petrovičem, je dejala Angelika.

			– Moram vam povedati, da se je stanje gospodu Petroviču starejšemu vidno izboljšalo. Kljub temu da ga je dogodek zelo pretresel, se dobro drži in lepo napreduje. Tudi vas že nestrpno pričakuje. Zelo hudo mu je bilo, ko so vas po krivici priprli. Ko je izvedel, da vas bodo izpustili, je bil zelo vesel. Mislim pa tudi, da je ves ta čas sodeloval z vašim odvetnikom in pripomogel k temu, da se je vaša mora zaključila, je dejal profesor.

			– Oh, hvala bogu. Vsaj ena dobra novica. Zelo sem vesela, da mu gre na bolje. Ali ga lahko obiščem? je dejala Angelika.

			– Vsekakor, z veseljem vas bom osebno pospremil v njegovo sobo, je dejal profesor.

			– Najlepša hvala in v veliko čast mi je, gospod profesor, je dejala Angelika.

			– Je že v redu. Pa pojdimo. Gospod nas že nestrpno pričakuje. Takoj, ko je izvedel, da ste pripotovali v bolnišnico, je ves iz sebe in zelo dobre volje, je dejal profesor.





*


			Angelika in Sara sta v spremstvu predstojnika oddelka za nevrologijo stopili v sobo gospoda Petroviča. Gospod Petrovič je sedel v invalidskem vozičku in že nestrpno pričakoval Angeliko. Ko jo je zagledal, je dvignil roke in dejal:

			– Oh, Angelika pridi, da te objamem. Tako vesel sem, da si spet svobodna. Pridi, hčerka moja.

			Angelika je pristopila k očetu, kot mu je dejala, in ga objela. Nekaj časa sta ostala objeta in obema so tekle solze. Solze sreče in solze bolečine, ki ju je oba prizadela. Nato je dejala Angelika:

			– Tako žal mi je, da se vam je to zgodilo, obenem pa me veseli, da vam gre na bolje, ata.

			– Tudi jaz sem vesel, da mi je nekoliko lažje. To pa se lahko zahvalim odličnemu osebju te naše bolnice. Še posebej pa gospe Fani, ki mi je ves ta čas stala ob strani, ko ni bilo nikogar več, ki bi me bodril.

			Šele takrat je Angelika zagledala odvetnikovo Fani, ki je stala nekoliko odmaknjena od dogajanja v sobi.

			– Tudi vi ste tu, gospa Fani! Lepo vas je videti in veseli me, da pomagate gospodu Petroviču.

			Ob teh besedah se je Fani počasi približala Angeliki in gospodu Petroviču in tiho dejala:

			– Vesta, tako hudo mi je bilo ob vsem tem, kar se je zgodilo. Ko sem izvedela, da je tudi gospoda Jožeta prizadela bolezen, mi je pa bilo še huje. Družino Petrovič že dolgo poznam in zato mi je bilo zelo hudo, še posebej pa, ker sem vedela, kdo stoji za temi nagnusnimi dejanji. Mislila sem, da lahko nekako pomagam. Obiskala sem tudi gospoda Petroviča in mu pripovedovala to, kar sem vedela, in kaj se je dogajalo v naši odvetniški pisarni, je dejala Fani.

			– Da, Angelika moja draga, Fani mi je zelo pomagala. Dala mi je neko upanje in voljo do življenja. Najprej nisem mogel vsega razumeti ali pa niti nisem hotel, ko sem izvedel, da za tem stoji moja bivša žena. Nato sem si dejal, da moram preživeti in popraviti krivico, ki jo je storila. Tako mi je žal, da sem vsa ta leta verjel ženski, ki zame ni več vredna niti počenega groša. Vzela mi je vse, kar sem imel. Sedaj sem invalid in ne vem, kaj me še čaka. Zato sem neizmerno hvaležen Faniki, ki me bodri in vzpodbuja. Tudi Janu je pomagala.

			– Hvala gospa Fani, da ste nam vsem pomagali, še posebej pa Janu, je dejala Angelika.

			– Ah, kaj bi pa naj. Saj se mi vsi tako smilite, da sem nenehno žalostna. Ko sem pa blizu vas in vam lahko pomagam, me ta žalost mine in mi je nekoliko lažje. Tudi bolnišnici se lahko zahvalim, da so mi na zahtevo gospoda Jožeta dovolili, da sem lahko obiskovala Jana. Sedela sem ob njegovi postelji in mu pripovedovala o vas, o vsem in ga bodrila. Prepričana sem, da me je razumel.

			– Hvala vam, gospa Fani, za ves vaš čas in dobra dejanja, je dejala Angelika.

			Angelika in Fani sta se objeli in tudi rahel nasmeh je bilo videti na Jožetovem obrazu, ki je nato dejal:

			– Tako vesel sem, da se vsaj mi dobro razumemo. Midva s Fani sva se v vsem tem času zbližala in postala zelo dobra prijatelja. Fani mi je obljubila, da bo tudi po vsem tem skrbela zame. Poiskala sva že osebno asistentko, ki mi bo pomagala na našem domu, ko bom končal z zdravljenjem in rehabilitacijo.

			– To pa me zelo veseli, oče, je dejala Angelika.

			– Da, skoraj bi pozabili na Saro, ki me je tudi v tem času obiskala, pa tudi deda Jovanović je bil pri meni. Zelo sem vam vsem hvaležen. Spoznal sem, da sem kljub izgubi pri vsem tem dobil novo družino in dobre ljudi, kot ste vi vsi. Naj še samo naš fant ozdravi. Hvala vam vsem, je dejal Jože.

			– Tudi mi smo srečni, da vam gre nekoliko bolje, je dejala Sara.

			– Da, res je, veseli smo, da se vam zdravje izboljšuje in upam, da bo tudi Janu kmalu bolje.

			– Da, Angelika, prav imaš. Samo, da bo Janu nekoliko boljše. Vendar ne moremo pričakovati čudežev. Pogovarjal sem se z zdravniki in povedali so mi vso resnico. Res bi si zelo želel, da bi naš fant ozdravel. Vendar vem, da nikoli več ne bo, kot je bilo. Moral bom živeti tako, kot bo življenje prineslo. Hudo mi je zate, Angelika. Toliko dobrega si nam dala. Prinesla si življenje in srečo našemu fantu. Tako te je ljubil. Pa je morala ta stara prasica vse uničiti. Na zamerite mi, malo me je zaneslo. Vendar za svojo ženo nimam več lepih besed. Naj ostane za vedno zaprta, kjer koli že bo. Zame je umrla.

			– Zelo mi je žal, Jože, da ti je tako hudo, je dejala Fani.

			– Nekako bomo morali preživeti in začeti na novo, pa naj bo kakor koli že. Naj vam povem vsem in ni več nobena skrivnost, da sva se s Fani nekoliko bolj zbližala. Že prej bi moral spoznati to čudovito in pošteno žensko. Koliko dobrega sem dal Elzi, pa nikoli ni bila zadovoljna in nazadnje nas je vse uničila. Hvala ti, Fani, da si me sprejela takšnega, kot sem.

			– Veš, Jože, ne glede na to, kako si in kako ti je, srečna sem samo, da ti lahko pomagam. Tudi jaz sem te spoznala kot čudovitega človeka in prijatelja. Stala ti bom vedno ob strani, pa naj se zgodi kar koli, je dejala Fani.

			– Fani, vi ste res čudoviti, je dejala Angelika.

			– Angelika, saj me ni treba vikati. Reci mi kar Fani. Saj smo prijatelji.

			– Prav, Fani, pa ostanimo prijatelji, za vedno, in tudi ti mene več ne vikaj. Reci mi kar Angelika. Saj smo sedaj potemtakem družina.

			– Če je tako, pa naj bo, da bomo vsi na ti in ko bom nekoliko bolj zdrav, bomo nazdravili na naše prijateljstvo.

			– Prav, pa naj bo tako. Sedaj pa mi, prosim, oprostite. Moram še k Janu. Greš tudi ti z mano, Sara?

			– Vsekakor, Angelika, bi bila rada s tabo ob Janu, vsaj še nekaj časa. Nato pa nas čaka še novinarska konferenca. Potem pa te bom varno odpeljala na tvoj dom v Mursko Soboto. Vem, da si že močno želiš.

			– Vsekakor, Sara. Rada bi bila v mojem malem domu, da za trenutek pozabim na vse, kar se mi je zgodilo.

			– Prav, Angelika. Pridi, tudi dedek bo kmalu prišel, sedaj še ureja ne-

			ke stvari v zvezi z našim varovanjem. Potem pa se nama bo pridružil.

			– Pa naj bo tako, pridi, Sara, Jan naju že čaka. Ostaniva še nekaj časa pri njem.





*


			Dnevi so minevali in Angelika je vsak dan posedala ob Janovi postelji, mu pripovedovala in ga s svojim pripovedovanjem popeljala v čase, ko sta bila srečna. Janovo stanje se ni izboljševalo, celo nekoliko poslabšalo se je. Kot da počasi ugaša in se poslavlja od tega sveta. Vendar Angelika še ni obupala. Nenehno je imela občutek, da bo morda nekoliko boljše.

			Dobra novica pa je bila, da se je Jožetu zdravje zelo izboljšalo in je že bil v domači oskrbi, kjer je imel svojo fizioterapevtko in negovalko. Tudi Fani se je preselila k Jožetu in mu s tem prinesla veliko sreče in ljubezni. Vsekakor mu je v veliko pomoč in Jože odlično okreva. V spremstvu fizioterapevtke in vozička lahko naredi že nekaj korakov.

			Dedek se je moral vrniti v Srbijo, saj je ostalo veliko dela, ki ga je potrebno storiti. Sara pa je ostala pri Angeliki v pomoč in oporo. Nekaj dela opravlja preko interneta, ostale nenujne stvari pa bo pozneje. Sara se dobro zaveda, kako zlomljena je Angelika od vsega, kar jo je prizadelo v zadnjih dneh. Nikakor je ne bi mogla zapustiti, zato jo spremlja na vsakem koraku in na tak način nosi del bremena. Obe skupaj preživita večino dneva v bolnici pri Janu. Ob večerih se vračata v Mursko Soboto, kjer si v Angelikinem stanovanju vsaj malo odpočijeta. Tu imata tudi nekoliko več zasebnosti, saj jima drugače sledijo novinarji in oboževalci na vsakem koraku, ko sta v Mariboru. Vsak dan se najde kakšna zgodba v časopisih in tabloidih o Balkanskih lepoticah in drami v zvezi z družino Petrovič. Punci sta že vsega navajeni, zato ju članki niti ne vznemirjajo, niti ne zanimajo.

			Jesen počasi začne trkati na vrata. Prvo listje je že začelo odpadati. Tudi jutra so že nekoliko bolj sveža in opaziti je jutranje meglice, ki se dvigajo nad prekmursko pokrajino. Vendar se, ne glede na to, Angelika in Sara vsako jutro odpravita v Maribor k Janu in tudi Jožeta obiščeta vsak dan. Včasih ga peljeta v bolnico, da tudi on lahko obišče Jana.

			Vsi skupaj so spet zbrani ob Janovi postelji in žalostno gledajo, kako počasi ugaša luč Janovega življenja. Sedaj je že vidno, da Jan ne bo več dolgo zmogel. Zdravniki in osebje so storili vse, vendar proti moči narave in življenja izgubljajo boj. Angelika ves čas samo joka, medtem ko jo Sara in Jože tolažita. Vendar njen jok je neutolažljiv. Vsi se tega zavedajo, da so posledice poškodbe prehude, in tudi nekatere druge komplikacije so se pojavile, proti katerim se s pomočjo moderne medicine skušajo boriti. Toda Janovo telo je iz dneva v dan slabotnejše in tudi on se počasi predaja v boju za življenje. Za Angeliko in Jožeta, in pa tudi za Saro, je to zelo boleče. Vendar narava je sedaj močnejša.





*


			Sonce je posijalo na pohorske griče in na majhnem pokopališču v bližini Petrovičeve domačije se je zbrala nepregledna množica ljudi. Še zadnjič se hočejo posloviti od Jana, ki je izgubil boj za življenje. Ljudje so prišli od vsepovsod, tudi iz tujine, saj je podjetje družine Petrovič poslovalo in še posluje tudi izven države. Tudi iz balkanskih držav je prišlo nešteto ljudi, predvsem tisti, ki poznajo družino Jovanović. Drugi so pa prišli predvsem iz radovednosti in zaradi odmevnega primera in Balkanskih lepotic. V tem malem kraju še nikoli ni bilo toliko ljudi naenkrat. Tudi organi oblasti so imeli veliko dela, da so poskrbeli za varnost udeležencev, predvsem pa za ljudi iz poslovnega sveta. Tudi predstavnikov iz politike ni manjkalo. Skratka, vsi so se hoteli posloviti od mladega in plemenitega človeka, kot je bil Jan.

			Tik ob odprti družinski grobnici družine Petrovič pa so se poslavljali oče Jože, ki ga je spremljala Fani, in Angelika ter celotna družina Jovanović. Vendar, nekoga pa ni bilo. Janove matere Elze, ki je zakrivila vso tragedijo.

			Sara in dedek sta podpirala zlomljeno Angeliko, ki je neutolažljivo jokala. Izgubila je vse, kar ji je bilo najdražje na svetu. Njena sreča je trajala samo kratek čas. Usoda ji ni dopustila, da bi bila srečna. Nikogar na svetu ni tako ljubila kot Jana. Sedaj ga je izgubila za vedno. Jan je plačal zlobo svoje matere in s tem rešil Angelikino življenje. A kaj ji pomeni življenje, kaj ji pomeni bogastvo, ko pa je izgubila največje bogastvo, to je Janovo ljubezen in srečo. Toliko lepih trenutkov sta še imela pred sabo. Toliko načrtov in življenjske radosti bi lahko še doživela. Vendar teh več ne bo nikoli. Ostali bodo le lepi spomini na čase, ko sta bila le kratek čas srečna.

			V tihem jesenskem dnevu odmevajo besede slovesa, ki jih izrekajo najrazličnejši ljudje in duhovniki. Žalostne pesmi slovesa odmevajo od pohorskih gričev. Še najbolj žalostna pesem pa se sliši, ko jo zapoje znana srbska pevka, ki jo je družina Jovanović posebej naročila iz Srbije. Že v osemdesetih letih je to pesem prvič zapela Mirjana Beširević, ki je bila znana pevka jugoslovanske estrade, spesnil jo je pa Rade Radivojević, z naslovom »Ne idi od mene, zlato moje«. Sedaj posebej prevedena in zapeta v slovenskem jeziku:


Ne pojdi od mene, zlato moje,

			ne pojdi od mene, zlato moje.


Oči bi te rade gledale,

			roke moje bi te božale,

			rada bi le povedala,

			brez tebe ne bom zmogla.


Zlato moje, najdražje,

			mili moj ljubljeni.


Ostani ob meni, zlato moje,

			ostani ob meni, zlato moje.


Visoka je gora zelena,

			široko je morje globoko,

			velika je ljubezen moja,

			še večja je žalost moja.


Zlato moje najdražje,

			mili moj ljubljeni.


Ne pojdi od mene, zlato moje,

			ne pojdi od mene, zlato moje,

			... ... ...


zlato moje najdražje,

			mili moj ljubljeni.


Pesem je izzvenela in se še bolj dotaknila vseh navzočih. Še posebej pa Angelike, Jožeta in celotne družine. Tudi najbolj trdnim se je orosilo oko ob zvokih te pesmi.

			Nato je nastala tišina in slišati je bilo le tiho jokanje premnogih navzočih ob Janovem zadnjem slovesu.





*


			Janov in Angelikin boj se je končal. Jan je odšel in ostala je le velika žalost in praznina. Angelika je spet izgubila vse, kot že tolikokrat. Najprej oče, nato mama in sedaj še Jan. Vso bogastvo, ki ga ima, bi dala, da bi ji ostal Jan. Vendar na žalost se življenja ne da kupiti. Ostanejo samo spomini na te prečudovite ljudi, ki jih je izgubila. Vsekakor se ne bo predala. Svoje življenje bo resnično posvetila pomoči potrebnim in na ta način v svojih dobrih delih našla srečo, ki jo je izgubila. Ko Angelika tako razmišlja, jo nagovori Jože:

			– Vem, Angelika, da te bolečine ne boš tako kmalu prebolela. Tudi meni je hudo. Vendar sem vesel, da imam ob sebi Fani, ki mi pomaga. Pa tudi tebi ter Sari najlepša hvala, da sta se vsaj za nekaj časa preselili k nam. Tako skupaj lažje prebolevamo žalost.

			– Da, prav imaš, oče. Vsem nam je nekoliko lažje, ko smo skupaj. Vendar nekega dne bodo naše poti morale teči naprej. Čaka nas še veliko dela, da uredimo vse stvari sedaj, ko Jana več ni.

			– Prav imaš, Angelika. Moramo živeti naprej, za Jana in za vse dobre ljudi. Zelo hvaležen sem Janu, da je uredil vse pravne poti, da lahko tvoje podjetje prevzame vse posle. Tako vsaj vem, da se bo vse naše dosedanje delo nadaljevalo. Jaz tega tako več ne bi zmogel. Jan je naredil tako, kot je moral. Kot da bi vedel, da bo kmalu umrl. Še sedaj ne morem verjeti, da mu je življenje vzela lastna mati in nekoč moja žena.

			– Res je, oče, kot da bi slutil, da ga kmalu ne bo več med nami, je vse uredil. Morda pa ga je prav to stalo življenja, ko je Elza izvedela, da je vse svoje premoženje in firmo zapustil meni. Če bi za to vedela, bi na vsak način to preprečila. Vendar mi tega nikoli ni povedal.

			– Da, Angelika, ni ti povedal, saj te ni hotel vznemirjati in tudi to je vedel, da bi se odpovedala vsemu. Jaz sem bil seznanjen z njegovo odločitvijo in tudi vesel, da je izbral tebe. Še pred nekaj dnevi, preden je prišlo do te tragedije, sva se pogovarjala o tem. Toliko načrtov je še imel, seveda skupaj s tabo, Angelika. Toliko ljubezni in spoštovanja je imel do tebe. Jana smo izgubili, vendar vem, da je odšel od nas v sreči, saj si bila ti ob njem.

			– Da, tudi jaz sem prepričana, da se je mirno poslovil. Ves ta čas, ko sem sedela ob njegovi postelji in ga bodrila, sem imela občutek, da je srečen. Vsak moj dotik je občutil. Tudi zadnji trenutek, ko sem sedela ob njem in ga držala za roko, sem čutila njegovo srečo. Zelo mi je hudo in moje žalosti ne more zamenjati nobeno veselje. Vendar pa je ta zadnji trenutek ob njem bil moj najlepši trenutek v življenju. Toliko energije, ki je sevala v tem trenutku, ko je izdihnil, še nikoli nisem občutila. Del svojega življenja je predal v moje roke in ti občutki se ne dajo opisati. To mi bo večni spomin. In kadar koli mi bo hudo, se bom spomnila na ta trenutek, ki mi bo pomoč v stiski. Jan bo živel v mojem srcu in duši za vedno.

			– Prav imaš, Angelika, teh občutkov ne bo razumel nihče. To so le tvoji občutki in naj te spremljajo na vseh poteh. Še nekaj bi ti rad povedal. Rad bi, da greš po svoji poti. Ni se ti potrebno ozirati name. Saj vidiš, da imam odlično oskrbo. Fani je zame vse in ostala bova do konca. Ti pa le pojdi proti svojim ciljem. Kdaj pa kdaj se še kaj vrni.

			– Z veseljem, oče, se bom vračala v ta prelepi kraj. Morda je sedaj res čas, da se za nekaj časa umaknem in tako malo pozabim na žalostne trenutke. Spomin na Jana in moja ljubezen pa bo vedno z mano, kjer koli že bom.

			– Prav imaš, hčerka moja. Nekaj sva se tudi že s Saro pogovarjala, da boš njo pooblastila kot prokuristko in bo tako upravljala z vsem tvojim in Janovim premoženjem. Da odhajaš nekam daleč in te nekaj časa ne bo. Ali drži to?

			– Da, oče, drži. Odšla bom tja, kjer me ljudje potrebujejo. Rada bi s svojim delom pripomogla, da bodo ljudje, ki so pomoči potrebni, srečni. Z delom svojega premoženja sem ustanovila še eno dobrodelno organizacijo. Pravkar se dogovarjam z eno od svetovnih dobrodelnih organizacij, da bomo skupaj začeli dobrodelni projekt v Afriki. Točno kje, še ne vem. Vem pa samo to, kakšno bo moje poslanstvo. Moja vizija je, da bomo skupaj zgradili več vodnjakov v manjših afriških naseljih, kjer ljudje še sedaj nimajo pitne vode. Prav tako bomo skupaj zgradili dom za otroke, ki so sirote brez staršev. V ta projekt bodo vključeni tudi Zdravniki brez meja in druge dobrodelne organizacije. Celotni projekt vodenja prepuščajo meni, saj se sredstva prav na kraju dogajanja najbolj transparentno razdelijo. Nadzirala bom vse gradnje in sodelovala pri razvoju tega projekta. Čaka me veliko dela. Vendar vem, da mi bo prav zaradi tega lažje preboleti vso bolečino. Seveda se bom občasno vračala domov.

			– Oh, Angelika. Ti si res nekaj posebnega. Iz tebe sije sama dobrota. To so res plemenita dejanja. Pojdi in jih uresniči. Tudi jaz bom prispeval del svojega premoženja, saj mi ga je ostalo še dovolj. Nekaj dobička iz prejšnjih let sem naložil na švicarskih bankah in z veseljem del tega podarim tvoji fundaciji. Samo da boš lahko uresničila svoje cilje. Vesel bom, če boš lahko pomagala ljudem, ki te potrebujejo. Tudi Jan bi bil srečen. Sicer pa sem prepričan, da je z nami njegov duh, ki te bo spremljal na to pot in ti pomagal. Pridi, hčerka moja, da te objamem.

			– Z veseljem, oče. Tvoj objem mi veliko pomeni. Še posebej pa se veselim, da me podpiraš pri mojem načrtu. Zelo sem ti hvaležna za tvojo pomoč. Vsekakor bom vsa sredstva, ki so v moji fundaciji, in tista, ki bodo še prišla, transparentno vlagala. Sara pa bo bedela nad računi in vsem, kar je potrebno urejati. Tudi podjetja in izvajalce bomo načrtno izbirali in tako omogočili, da bo vsak korak, ki ga bomo storili, tekel po pravi poti.

			– Prav imaš, Angelika. Vem, da si sposobna izpeljati te projekte, in prepričan sem, da ti bo mnogo ljudi sledilo, oziroma pomagalo. Prepričan sem, da bo še veliko donatorjev in podjetij, ki ti bodo pomagali. Za to bomo poskrbeli mi. Imam dobre zveze in tudi deda Jovanović pozna veliko dobrih firm, ki ti bodo pomagale, in s tvojimi dobrimi dejanji bomo rešili veliko ljudi pred lakoto in bedo. Vem, da boš s tem rešila veliko življenj in to bo zahvala, da te je Bog obvaroval. Morda je božja volja bila taka, kot je. Morda se je moralo zgoditi, kar se je.

			– Tudi jaz mislim, da je tako prav. Zato, da sem preživela, se lahko Bogu zahvalim samo s svojimi dejanji. To bom storila tudi za Jana in vem, da mi bo njegov duh stal ob strani in mi pomagal.





DEVETO POGLAVJE


			Letalo na krovu z Angeliko in Saro ter dvema varnostnikoma, ki bosta spremljala Balkanski lepotici, je pristalo na letališču v Mombasi v Keniji. Končno sta prispeli, na kateri so že vsi čakali. Angeliko in Saro so na pustem in skoraj praznem letališču pričakali predstavniki dveh dobrodelnih organizacij ter predstavniki kenijske vlade. Po krajšem in prijetnem snidenju in pozdravu je konvoj s pomembnimi ljudmi, med katerimi sta bili tudi Angelika in Sara, v spremstvu kenijske vojske odpeljal v središče mesta, v znan hotel, kjer jih je čakalo kosilo in uradni sprejem. Angelika in Sara sta poželi veliko zanimanja, saj so bili navzoči tudi novinarji iz drugih držav. Poročali bodo o projektu, ki ga nameravajo realizirati partnerji iz dobrodelnih organizacij v kooperaciji z dobrodelnima skladoma, ki ga upravljata Balkanski lepotici. Gre za velik projekt, ki bo pomagal preživeti mnogim prebivalcem in otrokom v tem delu Afrike. Po kosilu in kratkem počitku v hotelu v Mombasi so sledile predstavitve projekta in do sedaj opravljenega dela. Nadziral jih je predstavnik ene od dobrodelnih organizacij iz Nemčije, gospod Helmut Bauer, glavni inženir pri gradnji planiranih objektov.

			Predstavnik lokalne socialne organizacije je predstavil delo na področju pomoči otrokom z ulic Mombase, ki so izgubili starše ali so jih le-ti zapustili. Ti otroci so sirote, ki živijo od miloščine na ulicah Mombase in so tudi žrtve nasilja, raznih kriminalnih združb, ki jih izkoriščajo, da zanje prosjačijo ali počnejo razna kazniva dejanja. Celo tako daleč gre, da otroke pohabijo in na tak način skušajo povečati uspešnost njihovega prosjačenja. Nekatere otroke učijo raznih trikov in prevar, ki jih nato izvajajo za te malopridneže. Dogaja pa se tudi, da otroke prodajajo v druge države. Ponarejajo dokumentacijo in ti otroci potem pristanejo v družinah, ki jih posvojijo, širom po svetu. Morda imajo prav ti otroci, ki pristanejo v posvojitvah, še najboljšo bodočnost, saj se rešijo bede in ulice. Dogaja pa se tudi, da nekateri od njih pristanejo nekje drugje, kot potencialni darovalci organov.

			Ko sta Angelika in Sara poslušali pretresljive zgodbe, sta bili vse bolj prepričani, da sta se prav odločili, da pomagata. Sara bo ostala le nekaj dni, nato se bo vrnila v Srbijo in Slovenijo, kjer bo nadaljevala delo firme Jovanović-Petrovič in se bo občasno vračala v Afriko, medtem ko bo Angelika ostala in opravljala delo v naselju, ki že nastaja in bo nov dom za otroke z ulic Mombase.

			Poleg novega naselja bo s pomočjo donacij iz različnih skladov zgrajenih nekaj večjih vodnjakov in zajetij pitne vode, s katero bodo oskrbovali otroško naselje in okoliške vasi. Otroško naselje bo zgrajeno po principu bivalnih kontejnerjev, ki jih producira znano podjetje iz Slovenije. Večja količina takih bivalnih kontejnerjev je že na poti iz pristanišča v Kopru v Kenijo in bo v nekaj tednih prispela. Delavci so že začeli postavljati temelje, na katerih bodo stali popolnoma opremljeni in klimatizirani kontejnerji, v katerih bodo bivali otroci z ulice. Naselje bo nov dom za približno 150 otrok. Prav tako bo zgrajeno veliko športno igrišče, ki bo omogočilo igro in zabavo otrokom. Celotno naselje bo obdano z zidom in video nadzorom in tako varovalo prebivalce pred nepridipravi in divjimi živalmi. Upravna zgradba in ambulanta ter manjši bolniški oddelek pa so že v gradnji, in jih gradi podjetje iz Srbije, ki je tudi znan proizvajalec montažnih hiš. V teh prostorih bodo bivali sodelavci iz mnogih držav, ki bodo prispeli naknadno. Med njimi bodo zdravstveni in pedagoški delavci in drugi prostovoljci, ki bodo skrbeli za otroke. Med njimi bo tudi Angelika, in občasno tudi Sara. Angelika v funkciji vodje doma in celotnega projekta, Sara pa občasno kot zdravnica in pomoč Zdravnikom brez meja, ki bodo kmalu prispeli.

			Predstavniki vlade in dobrodelnih organizacij so na kratko predstavili lokacijo naselja. Nahaja se le dobrih štirideset kilometrov južno od Mombase, ob obali Indijskega oceana, v smeri nacionalnega parka Shimba Hills, med dvema manjšima vasicama. Celotno gradbeno območje in pozneje otroško naselje ter vodnjake bosta varovali kenijska vojska in policija. Znano je, da se prav po teh krajih potikajo razni nepridipravi in celo ekstremisti in kriminalci, ki bi lahko škodili projektu. Pogosto se dogaja, da razne skupine in posamezniki izbirajo kot tarče turiste in druge tujce, ter humanitarne delavce, jih celo ugrabljajo in izsiljujejo odkupnine. Tudi dobrodelne organizacije niso varne pred takimi nepridipravi. Tudi tako imenovani somalijski pirati se potikajo tod okrog. Skratka, nihče ni popolnoma varen in prav iz teh razlogov kenijska vlada s pomočjo vojske in policije varuje humanitarne delavce in novo nastale objekte. Angelika in Sara pa imata še svoja osebna varnostnika, ki ju financira podjetje Jovanović-Petrovič in sta del osebja, ki bo bivalo v otroškem naselju. Tudi ime naselja je že znano. To čast sta dobili Angelika in Sara, ki sta ime naselja tudi izbrali in se že uporablja v vseh listinah in načrtih. Izbrali sta ime St. Johann. Ime je povezano s preminulim Janom in sovpada tudi s konceptom ene od dobrodelnih organizacij, ki deluje pod okriljem katoliške cerkve. Ime pomeni sveti Janez, ki je zavetnik prijateljstva, kar je tudi namen tega projekta, da se zgradi prijateljstvo in sodelovanje med dobrodelnimi organizacijami, ki bodo skupaj delovale v dobro ubogih. Zato so se vsi akterji strinjali s tem imenom, po drugi strani pa bo to spomin na pokojnega Jana ter ime enega od dobrodelnih skladov, ki ga vodita Angelika in Sara. Angelika je prepričana, da bo tako spomin na Jana ostal še na mnoga leta.





*


			Dolga in naporna pot, predstavitve projekta in seznanitev z vsemi načrti dela ter usklajevanje in vizije razvoja projekta St. Johann sta Angeliko in Saro popolnoma izčrpali. Kmalu po večerji sta se odpravili k počitku v hotelu v Mombasi, kjer bosta bivali nekaj dni, dokler ne bodo zgrajeni upravna zgradba in bivalni prostori za osebje v naselju St. Johann.

			Sonce je posijalo nad milijonsko mesto Mombasa in prebudilo lepotici. Na ulicah velemesta je bil že dokaj velik jutranji vrvež. Mesto je namreč zaradi velikega pristanišča in svoje strateške lege tudi pomembno trgovsko središče. Mesto imenujejo tudi belo in modro mesto in je eno najstarejših mest v Keniji, saj ga omenjajo že v letih 900 našega štetja. Prav zaradi zgodovine in ugodne lege ob Indijskem oceanu je strateško zelo pomembno in ga celo omenjajo kot drugo prestolnico.

			Vendar danes ni časa, da bi si Angelika in Sara ogledali mesto in o njem izvedeli kaj več, saj se pripravljata na pot proti naselju St. Johann.

			Po zajtrku se je skupina lokalnih predstavnikov in dobrodelnih organizacij, ki bo spremljala Angeliko in Saro, zbrala pred hotelom. V spremstvu vojske in policije so se odpeljali po avtocesti proti mestu Waa in nato zavili na lokalno cesto proti Shimba Hillsu, nacionalnemu rezervatu, kjer se nahaja naselje St. Johann. Že od daleč je bilo videti delovne stroje in veliko gradbenih delavcev, ki so pridno gradili naselje. Po prihodu v naselje, ki je že začelo dobivati podobo prijazne vasice, je vse navzoče najprej pozdravil inženir Helmut Bauer, ki jih je vodil po naselju in jim poročal o do sedaj opravljenem delu. Delavci in stroji so za trenutek obstali ter prišli pozdravit navzoče, še posebej Angeliko in Saro. Končno so ju le dočakali. V naselju med delavci se je že nekaj časa govorilo, da bosta kmalu prispeli glavni organizatorki, Angelika in Sara. Nekateri srbski delavci, ki so gradili upravno zgradbo, so ju že poznali od prej iz časopisov in drugih medijev. Vsi so ju lepo sprejeli in pozdravili ter jima pripravili skromno dobrodošlico s pogostitvijo. Vsakdo je hotel spoznati Balkanski lepotici. Tudi Angelika in Sara sta si vzeli čas za vsakega delavca in ga posebej prisrčno pozdravili, kar je zelo dobro vplivalo na moralo in delo v zelo zahtevnih pogojih. Vendar so že sam namen projekta in navzočnost Balkanskih lepotic, ter njuna dobrodelnost, odražali zelo pozitivno vzdušje. Inženir Bauer je na kratko še povedal o nadaljnjem poteku dela in rokih, kdaj bodo objekti končani, in nato se bo nadaljevalo delo na izgradnji še ostale infrastrukture. Angelika in Sara sta bili, kot tudi ostali navzoči, zelo zadovoljni nad videnim. Obljubili sta, da se kmalu spet vrneta in čez nekaj dni tudi preselita v nov objekt, od koder bosta že začeli s pripravo dela.

			Po ogledu gradbišča se je skupina nato odpeljala do bližnje vasice Kuwa, kjer so jih tudi domačini nestrpno pričakovali, še posebej Angeliko in Saro. Že nekaj časa se je govorilo po vasi, da bosta prišli glavni, ki so ju kar poimenovali gospodarici, in da sta najlepši dekleti na svetu. Da sta najlepši dekleti na Balkanu, že drži. Vendar domačini radi pripovedujejo zgodbe, in tako je nastala tudi legenda o Balkanskih lepoticah, ki že nekaj časa vzpostavlja dobro voljo med domačini. Ljudje so tu zelo skromni in živijo v skromnih, iz blata narejenih bivališčih, v katerih bivajo velike družine. V glavnem se ukvarjajo z živinorejo, predvsem z drobnico, ki jim pomeni glavni vir preživetja. Kljub temu da so zelo revni, so zelo radodarni in tisto malo, kar imajo, znajo deliti. Nov projekt bo pomagal tudi vasici, ki bo prva dobila vodnjak, katerega vrtina ob vasi že nastaja, s pomočjo nemških inženirjev. Vodna oskrba bo največja pridobitev za vas, saj so do sedaj odhajali kilometre daleč po vodo. Ženske so se vsako jutro odpravile peš na pot, z velikimi vrči, ki so jih nosile na glavi. Sedaj jim to ne bo več potrebno. Tudi njihovi otroci bodo hodili v šolo v naselje St. Johann in jim ne bo več potrebno odhajati v več kilometrov oddaljen kraj. Nekateri odrasli moški in ženske pa bodo dobili tudi zaposlitev v sklopu projekta v naselju St. Johann. Skratka, veselje v vasi je bilo nepopisno in v ta namen so pripravili veliko pogostitev. Angelika in Sara sta dobili častno mestu, ob poglavarju Angatanga. Praznovanje se je tako začelo.

			Ob zvokih bobnov so vaščani zaplesali in prikazali nekaj tradicionalnih plesov. Na ražnju so spekli kozličke in njihovo lepo pečeno meso postregli s pridelano zelenjavo in preprostimi hlebčki kruha. Postregli so tudi s pijačo iz sadja, ki je vsebovala celo nekaj alkohola. Tako je vzdušje v vasi bilo še boljše in vsi navzoči so plesali in se veselili. Tudi Angeliko in Saro so povabili k plesu. Najprej sta nekoliko zadržano pristopili in počasi ujeli ritem, ter posnemali gostitelje. Ples je postajal vedno zabavnejši in Angelika se je po dolgem času spet malo sprostila. Domačini so bili navdušeni nad plesom najlepših deklet na svetu, kot so ju poimenovali, in uživali ter se veselili. Angelika in Sara sta prinesli srečo v majhno afriško vasico in to je domačinom veliko pomenilo. Po plesu sta si Angelika in Sara nekoliko spočili in se ponovno usedli ob poglavarja Angatanga. Pridružil se jima je tudi socialni delavec Charli z ulic Mombase, ki skrbi za otroke s ceste, in pomagal pri pogovoru s poglavarjem. Njegovo pravo ime je sicer Chaka. Ime Charli je dobil, ko je študiral v Londonu. Charli je odličen prevajalec in sodelavec in pomembna vez med domačini in humanitarnimi delavci, da se lažje

			sporazumevajo. Poglavar je hotel veliko izvedeti od Balkanskih lepotic. Predvsem so ga zanimali kraji nekdanje Jugoslavije, od koder izhajata dekleti. Vzdušje je bilo vedno boljše in Angelika ter Sara sta pridobili poglavarjevo zaupanje. Kmalu se je okrog njih zbralo vse več domačinov in otrok in hotelo prisluhniti pogovoru. Vsi so bili dobro razpoloženi, se smejali in vsakdo se je hotel dotakniti prelepih deklet, kar pomeni v njihovem izročilu srečo. Prihajali so in jima podarili v zahvalo razne izdelke in nakit, ki so ga izdelali sami. Angelika in Sara sta se počutili neverjetno. Občudovali sta skromnost in dobroto teh preprostih ljudi, ki ne potrebujejo veliko, da so lahko srečni. Tudi onidve sta prinesli darila za domačine. Varnostnika sta iz avtomobila prinesla več škatel, v kateri so bile razne dobrote, kot so čokolada in razne slaščice, katere domačini še nikoli niso videli, kaj šele poskusili. V škatlah se je nahajala tudi medica iz Slovenije in rakija iz Srbije. Poglavar je vse podarjeno pošteno razdelil in slavje je bilo še večje in lepše.

			Angelika je ponovno začutila srečo in veselje med temi čudovitimi ljudmi. V mislih je bila pri Janu in se zahvalila njemu in Bogu, da lahko živi in uživa veselje in srečo teh preprostih ljudi. Misel, da se je prav odločila, da je šla na to pot, jo je vzpodbudila, da se je prepustila toku veselja s temi skromnimi ljudmi. Ostala bo tu in jim pomagala. Le tako bo njeno življenje dobilo spet smisel, ki ga je izgubila po hudih pretresih doma in po Janovi smrti. Svoje sreče ne bo več mogla deliti z Janom, vendar jo bo delila s temi preprostimi ljudmi in jim pomagala, da bodo tudi oni srečni.





*


			Angelika in Sara sta se zbudili v prijetno jutro v mestu Mombasa, kjer sta začasno bivali v enem od hotelov. Še vedno sta bili močno pod vtisom prejšnjega dne, ki sta ga preživeli skupaj s čudovitimi ljudmi v vasi Kuwa, v bližini nastajajočega naselja St. Johann. S Charlijem sta se dogovorili, da jima bo razkazal mesto in ob tej priložnosti predstavil nekaj sirot z ulic Mombase. Charli že več let dela kot socialni delavec z otroki z ulice in jim preko humanitarnih organizacij nudi pomoč. Zato jih tudi veliko pozna in danes jih bodo obiskali in tako se bosta Angelika in Sara seznanili z nekaterimi od njih.

			Po zajtrku je na Angeliko in Saro pred recepcijo hotela čakal Charli. Dekleti sta se izmuznili iz hotela, kajti nista hoteli pritegovati pozornosti, saj sta si želeli čim prej med otroke.

			S službenim vozilom ju je Charli odpeljal proti trajektu, s katerim bodo po kratki vožnji prispeli v center mesta. Mesto Mombasa je zgrajeno delno na otoku, delno pa na obali okrog otoka. V center mesta je mogoče priti preko mostov na severnem delu mesta, medtem ko je na južnem delu možen dostop do centra mesta s trajektom ali drugimi plovili. Hotel, v katerem začasno bivata Angelika in Sara, se nahaja na južnem delu mesta, ob obali.

			Po izvozu s trajekta je Charli zapeljal po ulicah centra mesta. Velika množica ljudi in vozil je drvela po ulicah Mombase. Vozniki so nervozno hupali, se zmerjali in Charli se je le s težavo prebijal skozi kaos. Angelika in Sara sta samo nemo opazovali, saj takega načina vožnje nista bili navajeni. Skratka, voziti po teh ulicah je prava umetnost. Tudi prometne signalizacije ne upoštevajo vsi vozniki in je vožnja zelo nevarna. Na cestah je poleg prestižnih vozil, katerih lastniki so le premožni, videti tudi stara in uničena vozila, ki so v Evropi že zdavnaj odslužila, tu pa se še vedno vozijo z njimi. To je pravi utrip mesta, ki je po svoji arhitekturi zelo lepo in mogočno.

			Charli je zapeljal na stransko ulico, kjer ni bilo več toliko prometa in parkiral vozilo. Nato so se peš odpravili po ulicah do glavne ceste, kjer je spet velik vrvež, proti ulicam, kjer je velika množica otrok, ki prosjačijo. Ko so otroci zagledali Charlija, so takoj pritekli in ga veselo pozdravili. Tudi Angeliko in Saro so pozdravili in eden od otrok je dejal:

			– Charli, je res, da sta ti prelepi dami naši novi gospodarici?

			– Res je, Kuki. Ti dami sta glavni v novem naselju, kamor se boste vi otroci s ceste preselili, seveda, če boste hoteli. Tam vam bo lepo. Kot sem vam že povedal, boste imeli vse, kar boste potrebovali. Vsak bo imel svojo posteljo, hrane bo dovolj in lepo vam bo.

			– Da, se že veselim. Vendar se bojim, da nas naš gospodar Django ne bo pustil oditi. Dolgujemo mu še veliko denarja za to, da nam daje hrano. Vse manj drobiža naberačimo in je potem jezen. Dejal je, da če bo kateri od nas odšel, mu bo odsekal prste. Razen če novi gospodarici dobro plačata za vsakega od nas, je dejal Kuki.

			– Prav imaš, Kuki. Res je to rekel naš gospodar. Zelo me je strah, da bo jezen, če bomo odšli, je dejal Mufi.

			– Ne skrbi, Mufi. Se bomo že mi pogovorili z njim. Glej, že prihaja k nam, je dejal Charli.

			Otroci so se takoj razbežali, ko so videli gospodarja Djanga, ki je stopal proti Angeliki, Sari in Charliju. Angelika in Sara sta se zdrznili, ko sta zagledali skoraj dva metra veliko postavo, z dolgim črnim plaščem in mrkim pogledom. Angelika je za trenutek obžalovala, da sta s Saro kar tako odšli brez varnostnikov iz hotela. Medtem ko je Django prihajal nasproti, je Charli tiho dejal:

			– Ne bojta se. Nič hudega nam ne bo storil. Dobro ga poznam. Ni tako grozen, kot izgleda. Ve, kdo sta in vaju zelo ceni.

			– Prav, če je tako, pa se prepustiva toku dogajanja. Bomo videli, kaj bo, je dejala Angelika.

			Sara je še naprej stala kot okamnela in zrla v Djanga. Ko se je Django približal, se je iz mrkega, morda celo hudobnega moža, nenadoma spremenil v veselega, nekoliko pobalinskega fanta. S Charlijem sta se pozdravila ter objela, kot stara prijatelja, ter se smejala. Angeliki in Sari je kmalu odleglo in strah je izginil. Po nekem pozdravnem ritualu med Charlijem in Djangom je Charli predstavil Angeliko in Saro. Django je obema segel v roko in dejal v angleščini:

			– Moje veliko spoštovanje, prelepi gospodarici. Res je, kot se govori, da sta najlepši na svetu. Vajina lepota bo oplemenitila to naše mesto in našo deželo. Zelo me veseli, da sta se odločili, da bosta pomagali naši državi. Po drugi strani pa sem malo jezen, saj mi bosta odpeljali moje otroke. Vendar se bomo že nekako dogovorili.

			– Pozdravljen, gospod Django. Hvala za vaš kompliment. Zelo me veseli, da sva vas spoznali, je dejala Angelika.

			– Res je, gospod Django, zelo sva veseli, da sva vas spoznali. Čeprav moram priznati, da me je najprej bilo malo strah, ko sem vas zagledala, je dejala Sara.

			– Spoštovani gospodarici, nimata se česa bati. Mi gospodarji se moramo med sabo spoštovati in rešpektirati. Dokler sta v naši družbi, bosta vedno varni. Saj prav vidve zavzemata najvišji položaj med nami gospodarji. Do sedaj sem bil jaz glavni. Vendar z veseljem prepuščam to mesto vama, ki sta prinesli veliko dobrega v našo revno državo. Tudi drugi gospodarji z ulic bodo kmalu dobili to čast, da vaju bodo spoznali. Vsi smo vama na uslugo.

			– Gospod Django, z vami se je prav prijetno pogovarjati, je dejala Angelika.

			– Pustite tisto besedo gospod, kar Django mi recite. Saj bomo nekoč prijatelji, je dejal Django.

			– Prav, Django. Potem pa mi ti tudi reci kar Angelika.

			– Meni pa enostavno Sara.

			– Prav, pa naj bo tako. Tako se je že lažje pogovarjati in prepričan sem, da bomo sklenili dobro kupčijo.

			– Da, saj res. Kako se bomo zmenili za otroke. Koliko jih lahko prevzamemo in koliko nas bo to stalo? je dejala Sara.

			– Spoštovana Sara. Za otroke se bomo zmenili tako, da za vsakega nad osem let starega otroka plačate 400 evrov, za vsakega mlajšega od osem let pa 300 evrov. Mi bomo naredili spisek otrok in potem se lahko pogovarjamo. Zmenili se bomo za datum in kraj, kjer se bomo zbrali vsi gospodarji in se dokončno dogovorili. Upam, da cena ni previsoka.

			– Prav, Django. Prepričana sem, da bomo dobro opravili za dobrobit vseh otrok, ki jih bomo lahko sprejeli. Kaj pa boste vi, stari gospodarji, počeli po tem brez otrok?

			– Ne boj se, Angelika. Njihova mesta bodo zapolnili novi otroci. Takih je še veliko po okoliških vaseh in širom po Keniji, ki nimajo nikogar. Tako bomo pripeljali nove in nato spet druge in posel bo tekel, kakor pri vas, tako tudi pri nas. Če bi zgradili še več takih ustanov, kot jih gradite, jih nikoli ne bi bilo dovolj. Po naši revni državi in vsepovsod po Afriki je na milijone takih otrok, ki nimajo nikogar, je dejal Django.

			– Potem smo pa zmenjeni. V naslednjih dneh se bomo dogovorili, sporoči nam datum in čas, kdaj in kje se bomo srečali, je dejala Sara.

			– Prav, že se veselim dobrega posla z vami. Del denarja, ki ga bom dobil za otroke, bom podaril svoji vasi, ki je zelo revna in tudi tam potrebujejo pomoč. Zato se vam ni treba bati in misliti, da smo mi gospodarji samo kriminalci. Ne, to je samo način, kako preživeti in pomagati preživeti drugim. Vesta, dragi moji, da videz včasih vara. Vem, da se me ljudje bojijo. Nekateri se me lahko. Predvsem tisti, ki izkoriščajo na-

			šo državo in se na tak način bogatijo. Pa tudi tisti, ki so pravi kriminalci, ali kaki skrajneži in verski fanatiki. Do takih nimam usmiljenja. Da, pred otroki pa tudi moram imeti nek rešpekt, drugače ne ubogajo.

			– Prav poseben človek si, Django. Le kdo bi si mislil, da se za takim velikanom, kot si ti, skriva tudi dobrota in dobrodelnost. Le nekaj me pa skrbi. Slišala sem, da je nekaj otrok pohabljenih, ali je res, da so jih pohabili s tem namenom, da bi lahko kot reveži več naprosjačili?

			– Res je, Sara. Otroke so pohabili nekateri prejšnji gospodarji. Vendar teh več ni, saj so oni postali pohabljenci. S takimi hitro opravimo. Tudi mi imamo svoj kodeks, katerega moramo spoštovati. Kazen je zelo huda, če izvemo, da kateri od gospodarjev pohabi ali namenoma poškoduje katerega od otrok. Tega ne dopuščamo, in kot sem dejal, kazen sledi, ki pa je lahko tudi usodna za takega nepridiprava. Res pa je, da nekaj takih otrok najdemo že pohabljenih ali prizadetih in poškodbe izvirajo od prej, saj so jih poškodovali njihovi domači, ali druge tolpe, ki plenijo po vaseh in ustrahujejo prebivalce. Nekaj pa jih prispe preko raznih kanalov iz drugih predelov Afrike, kjer divjajo vojne, ali pa iz raznih taborišč.

			– To je pa zelo žalostno, kar praviš, Django. Kako pa je z deklicami? Ali je res, da so nekatere mladoletne prisiljene v prostitucijo? je vprašala Sara.

			– Res je. Veliko takih deklet je tudi v Mombasi. Vendar ta del posla nadzirajo drugi gospodarji, ki pa ne poznajo milosti. S temi se ni dobro zafrkavati. Hitro koga ubijejo, če se meša v njihov posel. Po navadi je to močna kriminalna združba, ki nadzira te posle po celotni državi. Deluje po principu mafije in z njimi ni dobro češenj zobati. Sicer pa pustimo sedaj to. O tem se bomo pogovorili na sestanku. Naše deklice so precej mlajše in tega niti ne vedo. Res pa je, da tudi one, ko so starejše, pristanejo v kakih nočnih lokalih. Po navadi jih gospodarji noči, kot jih imenujemo mi, kar sami poberejo in zvabijo z ulice. Na to pa mi ne moremo vplivati.

			– Hvala, Django, veliko si nama že povedal. Zelo sva veseli in te spoštujeva, ter se veseliva sodelovanja. Sedaj pa le pokliči otroke, ki se skrivajo okrog vogalov. Radi bi jim razdelili nekaj sladkarij.

			– Prav, z veseljem, je dejal Django.

			Django je zažvižgal in otroci so prihiteli iz vseh strani. Angelika in Sara sta delili bombone, pa čokolade in piškote. Na ulici je bilo živahno in vesel smeh otrok je zapolnil bedo in žalost teh malih sirot iz Mombase.

			Angelika in Sara sta se s težkim srcem poslovili od malih sirot. Vendar misel, da bodo kmalu našli dom v St. Johannu, ju je tolažila.

			Charli je nato zapeljal v pristanišče, kjer sta Angelika in Sara hoteli izvedeti, kje se nahaja ladja z bivalnimi kontejnerji, ki pluje proti Mombasi. Charli ju je vodil k upravniku pristanišča, ki ima vse pod nadzorom in točno ve, kje se nahajajo ladje. Upravnik je sedel za velikim monitorjem in opazoval dogajanje na njem. Charli je potrkal na vrata pisarne in dejal:

			– Pozdravljen, gospod upravnik. Poglej, koga sem pripeljal!

			– O, pozdravljen Charli. Tebe pa že dolgo nisem videl in kar naenkrat se pojaviš z dvema lepoticama. Morda pa vem, kdo sta ti prelepi dami, je dejal upravnik.

			– Naj ti predstavim naši glavni upravnici in solastnici našega novega naselja St. Johann.

			– Z veseljem in v veliko čast mi je, da vama lahko sežem v roko, spoštovani dami. Jaz sem Zugulula in sem upravnik tega pristanišča.

			– Jaz sem pa Angelika in v veliko čast mi je, da sem vas spoznala.

			– Tudi meni je v veliko čast, da sem vas spoznala, je dejala Sara.

			– Res je, kar se govori po Mombasi, da sta najlepši dekleti na svetu. Pa še tako podobni sta si. Sta morda sestri?

			– Ne, gospod upravnik. Sestrični sva, a se vendar spoštujeva kot sestri, je dejala Angelika.

			– Lepo je to, da se ljudje imajo radi in spoštujejo. Poseben čar pa vama daje, da spoštujeta tudi revne in uboge. To je lepota, ki se je ne da opisati. Res sem presrečen, da sem vaju spoznal.

			– Gospod upravnik, tako lepi pa res nisva. Ljudje včasih malo pretiravajo, pa tudi mediji včasih kaj napihnejo, samo da se informacije boljše prodajajo. Midve sva enostavno preprosti in običajni dekleti in res je, kot pravite, da naju povezuje ljubezen do pomoči potrebnim, je dejala Sara.

			– Prav imata, da pomagata ubogim. Bogastvo, ki ga imata, bi lahko sebično porabili za luksuz in prestiž, kot to počnejo mnogi bogataši. A vidve, drage dame, pa namenita del kapitala za uboge. To vama je lahko v veliko čast in lepo bi bilo, da bi na svetu bilo še več takih lepotic s pravim karakterjem, kot sta vidve, dragi dami. Želim vama veliko uspeha na vajini poti in da bi Bog dal, da bi rešili veliko otrok s ceste.

			– Hvala, gospod upravnik. Naredili bova vse, kar je v najini moči, da bodo otroci in tisti, ki pomoč potrebujejo, srečni. Sedaj pa naju zanima, ali morda veste, kje se nahaja naša ladja, ki pluje iz Kopra? je vprašala Angelika.

			– Z veseljem bom pogledal. Poglejta tu na ekranu, preko GPS signa-

			la točno sledimo ladjam, ki plujejo k nam. Vaša ladja pluje proti Kaap-

			stadtu v Južnoafriški republiki in bo v manj kot v enem tednu pri nas. Tu je že vse nared glede raztovarjanja in logistike bivalnikov proti naselju St. Johann. Takoj, ko bo ladja prispela, vas bomo obvestili. Vem, da vas čaka še veliko dela. Vendar le počasi. Tu pri nas v Afriki ni naglice.

			– Hvala vam, gospod upravnik. Zelo naju veseli, da bo ladja kmalu tu. Kmalu za tem bodo prispeli z letalom delavci iz Slovenije, ki bodo bivalnike postavili in pripravili, da bodo služili namenu. Vemo, da nas čaka še veliko dela, vendar to počnemo z veseljem, je dejala Sara.

			Sara in Angelika sta se poslovili od upravnika in Charli ju je nato povabil v prijeten lokal v Mombasi, na pravo afriško kavo in kolače. Nato sta si ogledali še nekaj znamenitosti v mestu in bili navdušeni nad modrim in belim mestom.





*


			Prelepo sončno in toplo jutro je prebudilo Angeliko. Ni dobro spala, saj jo je skrbelo, kako bo potekal današnji dan. Danes se bo odločalo, koliko otrok bo zavod St. Johann prevzel od gospodarjev s ceste. Angeliko zelo skrbi, saj ne ve, ali bodo pogajanja uspešna. Ne ve, kako bodo reagirali gospodarji s ceste, in nekoliko jo je strah. Pogajanja bodo potekala v tajnosti, v hotelu znane plaže Diani Beach, južno od mesta Mombasa. Gospodarji hočejo, da so pri pogajanju prisotni samo Angelika, Sara in Charli. Nihče drug nima pravice prisostvovati, niti predstavniki drugih humanitarnih organizacij. Gospodarji ceste se ne želijo izpostavljati in nočejo, da jih kdo razen Angelike in Sare spozna, zato morajo upoštevati njihovo odločitev. Pogajanje bo vodil Django, katerega pa Angelika in Sara že dobro poznata. Ko Angelika tako razmišlja in zre skozi odprta vrata balkona, sonce počasi prebudi tudi Saro, ki se leno pretegne, zazeha in spregovori:

			– Si že dolgo budna, sestra moja?

			– Da, Sara, že nekaj časa ne spim. Tudi ponoči nisem veliko spala. Zelo me skrbi, kaj se bo zgodilo danes.

			– Ne skrbi, Angelika, boš videla, da bo vse v redu. Charliju in Djangu morava zaupati. V bistvu nama ne preostane nič drugega.

			– Prav imaš, Sara. Samo od naju je odvisno, koliko otrok bova rešili.

			– Res je, Angelika. Naj stane, kar hoče, denar ni pomemben, pomembni so otroci, ki se bodo že čez nekaj dni veselili v novem domu. Po uspešni akciji pa lahko pridejo vsi od blizu in daleč in se veselijo z nami.

			– Prav imaš, Sara. To bo tudi zame srečen trenutek. Po dolgem času se bom spet veselila z vami. Tudi dedek bo prispel, pa Jože in Fani. Obljubili so, da bodo ob otvoritvi našega centra navzoči. Tako vesela sem, da bomo spet za trenutek skupaj. V mojem srcu bo spet toplina, kot takrat, ko sem bila srečna z Janom.

			– Angelika, saj vem, da ti je še zmeraj hudo in si žalostna. Vem, da Jana ne boš pozabila, tudi mi ga ne bomo. On bo z nami in ti boš z nami ter našimi otroki. Zelo si želim, da bi bila spet srečna, sestra moja. Pridi in stisni se k meni. Naj te malo potolažim.

			– Hvala ti, Sara. Močno me objemi in nekoliko lažje mi bo. Tvoj objem mi pomaga in mi daje novih moči. Še enkrat ti hvala. Dala si mi spet moč, da lahko nadaljujem z delom.

			– Tudi meni tvoj objem pomeni veliko. Tudi ti si mi dala moč. Skupaj sva nepremagljivi.

			– Prav imaš, Sara. Sedaj je pa čas, da počasi zlezeva iz rjuh. Zunaj naju čaka, lep, topel in prijeten dan. Po končanih pogovorih pa si bova privoščili malo lenarjenja na tisti prelepi plaži, kjer bodo potekala pogajanja.

			– Prav imaš, Angelika. Slišala sem, da je plaža res čarobna, zato izkoristiva prijetno s koristnim, je dejala Sara.

			– Prav imaš, sestra moja. Že se veselim današnjega dne!





*


			Kot že večkrat, sta se tudi tokrat Angelika in Sara izmuznili iz hotela in se s Charlijem odpeljali proti hotelu ob čudoviti plaži, kjer so jih že pričakovali. Angelika in Sara sta bili zelo napeti, saj nista vedeli, kaj ju čaka. Tudi strah je bil prisoten, kljub temu da ju je Charli tolažil, da se nimata ničesar bati, saj on pozna vse gospodarje, ki bodo navzoči na sestanku.

			Charli je ustavil tik pred vhodom prelepega hotela s štirimi zvezdicami. Angelika in Sara sta izstopili in vsi navzoči so ju bučno pozdravili. Šele sedaj sta se začeli zavedati, kako pomembni sta. Iz množice navzočih je k njima najprej pristopil Django in ju prijazno pozdravil, jima segel v roko in na glas dejal:

			– Poglejte, gospodarji iz Mombase in okrog. Pred nami stojita najlepši in najboljši dekleti na svetu. Naj nam bo v veliko čast, da smemo pozdraviti lepotici, ki imata veliko srce za naše otroke, za nas in za naš narod.

			Vsi navzoči so zaklicali v pozdrav Angeliki in Sari. Nato ju je Django povabil v hotel, kjer se je nahajal poslovni prostor in kjer je bilo vse nared za velika pogajanja. Angelika in Sara sta se po prijetnem sprejemu nekoliko umirili in tudi strah pred neznanimi ljudmi iz podzemlja je izginil. Začutili sta celo neko prijateljsko vez, kar je tudi prav, saj bo sodelovanje s temi ljudmi nekoliko lažje. V sejni sobi jima je bilo namenjeno posebno mesto. Poleg njiju sta sedela Django in Charli in pogajanja so se pričela. Vsi varnostniki in drugi spremljevalci gospodarjev so morali zapustiti sejno sobo in sestanek se je pričel. Django je še enkrat pozdravil Angeliko in Saro, ter dejal:

			– Še enkrat moram pripomniti, da nam je v veliko čast pogovarjati se z vama, predragi gospodarici in naši prijateljici, gospodični Angelika in Sara. V Mombasi se govori samo o vaju, predragi dami. Ne samo, da sta prelepi, govori se tudi, da sta zelo inteligentni. Nekje sem prebral, da sta obe najvišje akademsko izobraženi. Ali vaju moramo nazivati gospe doktor? je vprašal Django.

			– Ah, pustite to z nazivi. Midve sva samo enostavni, nekomplicirani dekleti, ki imata radi vse ljudi na svetu in jim želiva pomagati, je dejala Angelika.

			Tudi Sara je prikimala in se nasmejala ob teh besedah.

			– Potem pa je prav, predragi dami. Naj vama na kratko predstavim vse navzoče gospodarje, saj bomo tako lažje poslovali, je dejal Django.

			– Prav, Django, pa nama predstavi gospode, s katerimi bomo poslovali, je dejala Sara.

			Django je po vrsti predstavljal navzoče gospodarje, od kod prihajajo in kakšna je njihova funkcija v bratovščini gospodarjev. Vsak posebej je pristopil k lepoticama, se priklonil in jima segel v roko. Strah in napetost sta kmalu izginila in Angelika in Sara sta se počutili prijetno in dobro med temi, za javnost »nevarnimi« ljudmi. Spoznali sta, da jih povezuje prijateljstvo ter spoštovanje. Po pozdravnem ceremonialu je Django dejal:

			– Preden bomo nadaljevali, imamo predlog za vaju, predragi dami, da vaju sprejmemo v našo bratovščino. Z glasovanjem potrdimo, da sta članici naše bratovščine, kar pomeni, da vama pripadajo vse pravice kot polnopravnima članicama.

			– Z veseljem bi pristopili, vendar naju najprej seznanite s tem, kakšne so pravice in dolžnosti vaših članov, je dejala Angelika.

			– Z veseljem vaju seznanimo. Ni ničesar, kar bi vaju vezalo, razen da se spoštujemo in sodelujemo ter da smo pošteni pri našem delu. Največja posebnost pa je, da branimo naše otroke, naše ljudi in člane pred drugimi, ki bi nam želeli povzročiti škodo. Tu pa nastopimo, če je potrebno, tudi s silo. Naša organizacija je velika in vsak naš član ima posebno zaščito. Tako bosta deležni še dodatne varnosti, kar vama niti vojska in policija, ter varnostniki, ne morejo nuditi, saj je naša organizacija širom po Keniji in v tem delu Afrike najmočnejša. Zato prepuščamo odločitev vama, predragi dami, in vaju vprašam, ali hočeta pristopiti k naši bratovščini? Pa še to, vsak član je za javnost anonimen, ni evidenc, ne dokumentov. Vse, kar se odloči, in pogovori med nami je samo ustno. Tako ni nobenih možnosti, da bi kdo bil zaradi tega, ker je član naše bratovščine, preganjan ali bi mu kako drugače lahko škodilo v javnosti. Naj še samo pripomnim, da so člani naše organizacije tudi najvišji predstavniki oblasti v Keniji. Sedaj pa prepuščamo odločitev vama, je dejal Django.

			– Hvala, Django, za te informacije. Mislim, da ničesar nimava izgubiti, če se pridruživa vaši organizaciji. Pridobiva pa lahko veliko, to je predvsem prijateljstvo in varnost, ki je tako potrebna. Kaj praviš, Sara?

			– Enako mislim tudi jaz. Prepričana sem, da bi bilo zelo dobro za naš posel, da sva tudi midve članici. Zato se strinjam s tem, da pristopiva.

			– Če se obe strinjata, bi dal predlog na glasovanje in vsi navzoči morajo potrditi z dvigom rok, da vaju sprejmemo v organizacijo. Zato vprašam vas, spoštovani gospodarji, ali se strinjate, da gospe Angeliko in Saro sprejmemo v našo organizacijo? Prosim, da vašo odločitev potrdite z dvigom rok.

			Vsi navzoči so dvignili roke in s tem potrdili, da sta Angelika in Sara polnopravni članici bratovščine, ki nima imena. Saj bi njeno ime lahko škodilo vsem članom v javnosti. Tako se ve samo v organizaciji, kdo je njen član in kakšna je njegova funkcija.

			– Z dvigom rok ste potrdili, da sprejmemo naši novi članici v našo bratovščino. Tako mi je v veliko čast, da vaju lahko razglasim za veliki gospodarici in vama čestitam. Preden bosta pa dokončno postali članici, morata zapriseči pred nami. Zaprisego bosta ponavljali za mano. Se strinjata, spoštovani gospodarici? je dejal Django.

			– Seveda se strinjava in v veliko čast nama je, je dejala Sara.

			– Z veseljem in z velikim ponosom bova vaši članici, je dejala Angelika.

			Po prisegi in po krajšem ceremonialu so Angeliki in Sari vsi navzoči čestitali. Nato so se začeli pogovori in pogajanja glede prevzema otrok, ki bodo v kratkem prispeli v naselje St. Johann. Pogovori so potekali zelo sproščeno in v prijetni atmosferi. Na videz nevarni in grozni ljudje so se kar naenkrat spremenili v prijetne in zelo zabavne sogovornike. Vsekakor pa je šlo za dokaj velike vsote, ki jih bosta Angelika in Sara izplačali bratovščini iz njune dobrodelne organizacije. Vsekakor je bilo vredno, ne glede na višino plačila, saj bo prav zaradi tega veliko otrok dobilo svoj dom, denar pa bo pomagal tudi drugim pomoči potrebnim v tem predelu Afrike. Po razgovorih in pogajanjih so odločili, da okrog 150 otrok dobi dom v naselju St. Johann in s tem začne novo življenje. Vsi so bili zadovoljni in veseli in vsak gospodar je dobil nalogo, da zbere otroke in pripravi spisek vseh svojih varovancev. Tako bodo natančno vedeli, kdo od srečnežev bo dobil novi dom. Takoj, ko bodo dela v naselju St. Johann končana, lahko začnejo preseljevati otroke.

			Angelika in Sara sta bili zelo zadovoljni in veseli, da bosta lahko začeli z delom. Po končanih pogovorih so vsi skupaj nadaljevali prijetno druženje s kosilom v tem hotelu, ter se dogovorili, da se ponovno srečajo čez en teden, ko bodo dokončno znana imena otrok in pripravljeni spiski, ter dokončen dogovor.

			Preostanek dneva sta Angelika in Sara preživeli na čudoviti plaži v bližini hotela, v spremstvu Charlija in Djanga, ter se zabavali. Vsekakor sta imeli razlog za dobro voljo in veselje, kajti pravkar sta rešili veliko ubogih otrok s ceste in jim zagotovili lepše in dostojno otroštvo.





*


			Dnevi so hitro tekli in otroška vas St. Johann je dobivala novo in skoraj dokončno podobo. Bivalni kontejnerji, ki so prispeli iz Slovenije, so bili že skoraj vsi postavljeni. Delavci iz Slovenije so vložili veliko truda in napora, da je delo potekalo hitro in kakovostno. Tudi poti med bivalniki so že tlakovane in čudoviti nasadi okrasnega grmičevja in rož pričarajo prekrasno podobo tega naselja. Tudi električna infrastruktura je postavljena. Vso naselje je prepleteno z razsvetljavo, in zvečer zagori reka luči, ki pričarajo pravljično podobo. Nemški inženirji so odlično opravili svojo nalogo in povezali najboljšo tehnologijo z naravo. Vsa električna energija je proizvedena s pomočjo sončne elektrarne, ki se razprostira tik ob naselju, z več sto sončnimi paneli in mogočnimi generatorji, ki proizvajajo električni tok tudi za bližnje vasi. Prav tako deluje tudi mreža z oskrbo vode, ki jo črpajo iz globine, ter s pomočjo moderne tehnologije za pripravo vode oskrbujejo naselje St. Johann in nekatere bližnje vasice. Vsekakor je milijonski projekt, ki ga sofinancirajo dobrodelne organizacije ter Angelika in Sara, v zaključnih delih in bo kmalu služil svojemu namenu. Tudi ostale zgradbe, ki so bile v gradnji, kot so bile upravna zgradba in šola, ambulanta, jedilnica in bivalni prostori, bodo kmalu dokončane. Angelika in Sara sta se že preselili v naselje St. Johann, kjer lahko podrobno spremljata in sodelujeta pri zaključnih delih. Prihaja tudi veliko ljudi od blizu in od daleč, ter občudujejo projekt, ki nastaja. Vsak dan je zelo veselo, ljudje pojejo, se veselijo in na tak način še bolj vzpodbujajo delavce, ki delajo na tem projektu. Prinašajo darove, hrano in pijačo in vsak dan pogostijo ljudi in delavce, ki se nahajajo v tem naselju. Skratka, vzdušje je iz dneva v dan odlično in imajo razloge, da se veselijo. Še posebej pa Angelika in Sara, saj njuno delo in napor dobivata končno podobo. Še bolj veselo bo kmalu, ko bodo prišli prvi stanovalci – otroci s ceste in nekateri humanitarni delavci, ter domačini, ki bodo skrbeli za otroke.

			Angelika in Sara sedita na terasi pred upravno zgradbo, kjer imata svojo sobo, pijeta kavo in zadovoljno opazujeta dogajanje. Ko tako sedita, Angeliki pritečejo solze.

			– Kaj je s tabo, sestra moja? Zakaj jokaš? vpraša Sara.

			– Veš, Sara, tako vesela sem, da nama je uspelo, to, kar nastaja. Obenem pa sem žalostna, ker Jan tega, kar je nastalo, nikoli ne bo videl. Vem, da bi bil zelo vesel.

			– Oh, sestra moja, vsekakor bi bil zelo ponosen nate. Prepričana sem, da je tu z nami.

			– Veš, Sara, tudi jaz nekako cel čas čutim njegovo prisotnost. Imam občutek, da je vedno z nami in nas spremlja in varuje. Tako rada bi ga objela, ga stisnila k sebi in čutila njegov dih.

			– Res je, Angelika, on je z nami. Tudi jaz čutim, da je tu in nam pomaga. Zato le pogum, draga moja. Tako bo vse lažje. Pridi, da te objamem. Morda ti bo malo lažje.

			– Oh, Sara, kaj bi jaz brez tebe. Tvoj objem mi vedno pomaga. Potem mi je lažje. Malo se bojim, ko se boš vrnila v Srbijo. Ne vem, kdo me bo tolažil, ko te ne bo.

			– Ne skrbi, Angelika. Saj veš, da se bom kmalu vrnila. Samo da uredim nekaj zadev v podjetju, pa bom spet prišla. Saj veš, da brez tebe in najinega projekta, ki mi toliko pomeni, ne morem. Razmišljala sem, da bi nekaj projektov v Sloveniji in tudi v Srbiji prepustili nekomu, ki mu zaupava, da opravi nekaj poslov v zvezi z našimi firmami.

			– Se strinjam s tabo, Sara. Tako bova več časa skupaj v tem prelepem delu sveta in z najinimi otroki. V Sloveniji bi vsekakor zaupala to funkcijo Fani. Pa morda bi še koga zaposlili, da bi ji pomagal. Kaj praviš, Sara?

			– Prav imaš, Angelika. Fani je vsekakor zaupanja vredna.

			– Prav, Sara. Danes jo bom poklicala in jo o tem obvestila. Če bo privolila, potem lahko ti z njo urediš vse potrebno in ji predaš nekaj poslov.

			– Se strinjam, Angelika. Tako bova storili. Vsekakor naju tu potrebujejo, vsaj na začetku, dokler se bo najin projekt razvijal, je najina prisotnost zelo pomembna.

			– Se strinjam s tabo, Sara. Sedaj mi je že nekoliko lažje. Hvala ti, Sara, da me podpiraš. S tabo je vedno lepo in že se veselim novega dne, ki je pred nama. Glej, delavci že prihajajo.

			– Tudi jaz se že veselim novega dne in vseh teh ljudi, ki jih bova danes spet srečali. Toliko veselja in pozitivne energije prinašajo v to naše naselje. Še posebej domačini, ki vsak dan pojejo, se veselijo in s tem pripomorejo k dobremu vzdušju.





DESETO POGLAVJE


			Po le nekaj tednih, kar sta Angelika in Sara v Keniji, se je njun projekt v fazi gradnje zaključil in celo nekoliko povečal, kot je bilo načrtovano. A njuno pravo delo se šele začenja. V tem čudovitem objektu bo v kratkem našlo dom dvesto otrok s cest Mombase in okolice. Sirote bodo prvič v življenju dobile pravi dom in odlično oskrbo. V ta namen je v naselje St. Johann pripotovalo veliko humanitarnih delavcev, ki bodo pomagali. Naselje St. Johann je res nekaj posebnega in prvi tak projekt v tem delu Afrike. Čudovito naselje, ki premore vso najmodernejšo tehniko za življenje, je vzbudilo veliko zanimanja iz vseh delov sveta in še posebej v tem predelu Afrike. Angelikino in Sarino delo, ter delo raznih humanitarnih organizacij je dobilo mednarodne razsežnosti in zanimanje. Kmalu so o tem projektu začeli poročati tudi mediji po svetu. Še posebej v Evropi se je o tem že veliko pisalo. Vsekakor pa je bilo veliko poročanja o projektu, ki ga gradita Balkanski lepotici. Angelika in Sara sta poželi veliko zanimanja tudi doma. Še posebej pa Angelika, katere usodo pozna cel Balkan. Na družbenih omrežjih je nastala prava poplava pisanja v podporo Angeliki. Nastal je cel portal o Angeliki, ki ga obiskuje dnevno na tisoče ljudi in spremlja dogajanje ter podpira Angeliko in ji želi vse najboljše. Naselje St. Johann je kar naenkrat postalo prepoznavna znamka, ki jo pozna velika množica po svetu. Na dan otvoritve in predaje projekta namenu je akreditiranih veliko novinarjev iz različnih predelov sveta in znanih ljudi iz sveta glasbe in zabave. Vsekakor pa bo ob otvoritvi prisotnih veliko politikov z lokalne in svetovne scene. Med njimi tudi visoki predstavniki Evropske unije, Afrike, Slovenije, Srbije in še veliko drugih. Tudi visoki predstavniki različnih svetovnih verstev bodo prisotni. Skratka, Angeliki in Sari je uspel projekt svetovnih razsežnosti. S tem projektom sta poslali pomembno sporočilo v svet, da je dobrodelnost, spoštovanje ljudi, podpora revnim in še posebej otrokom v tem času najpomembnejše vodilo k boljšemu in prijaznejšemu svetu. Ni pomembno samo bogastvo, prestiž in slava, ki človeka osrečita samo začasno. Pomembno je, da kapital, ki ga je v razvitem svetu na pretek, lahko osreči tiste, ki ga imajo, in tudi tiste, ki ga potrebujejo za nujno preživetje. Angelika in Sara sta to pokazali in zgradili nekaj, kar prinaša trajno srečo, saj osrečuje vse ljudi. Kmalu za tem so na račun dobrodelnega projekta začele pritekati velike vsote denarja iz najrazličnejših predelov sveta in donacije. Tisti, ki imajo denarja na pretek, so začutili, da lahko veliko pripomorejo in, kdo ve, morda bo kmalu kje drugje nastal še kak tak podoben projekt. Sedaj je čas, da najprej naselje St. Johann zaživi in pokaže svojo pravo podobo.





*


			Prišel je res ta velik dan, ko bodo pripotovali prvi prebivalci. Trije avtobusi otrok, ki bodo prvi naselili svoja lepa bivališča, so že na poti. Vse je že pripravljeno za sprejem in otvoritev tega prelepega naselja. V naselju St. Johann je že vse nared za veliki spektakel ob otvoritvi. Televizijske ekipe, varnostniki in drugi delavci pridno pripravljajo vse potrebno, da bo spektakel dobil veliko razsežnost. Postavljeni so veliki šotori za goste in nastopajoče, ki bodo kmalu pripotovali. Skratka, pripravlja se nepozabno doživetje za vse, ki bodo prisotni, in tudi tiste, ki bodo dogajanje spremljali preko najrazličnejših medijev širom po svetu. Še posebej pa je to dogajanje nepozabno doživetje za lokalno prebivalstvo. Še pred kratkim nihče ni vedel za vasi v bližnji okolici naselja St. Johann. Kar čez noč pa so ti kraji postali zelo znani in skupaj z njimi tudi lokalno prebivalstvo.

			Tudi Angelika in Sara sta nekoliko razburjeni, saj kljub temu da sta vajeni vsega pompa in rompa okrog njiju, je to nekaj čisto drugačnega. Tu gre za življenje otrok in njihovo bodočnost. Zaradi tega je napetost toliko večja, saj vso breme temelji na njunih plečih. Vendar sta prepričani, da se bo vse dobro začelo in še bolje nadaljevalo v prihodnjih dneh, ko se bo vročica okrog vsega tega nekoliko polegla. Največje veselje za Angeliko in Saro pa je, da bodo kmalu pripotovali njuni najdražji. Privatno letalo iz Slovenije, na katerega krovu so dedek, Sarina oče in mati, Janov oče Jože in njegova spremljevalka Fani in še nekaj sodelavcev firme Jovanović in Angelikine firme iz Slovenije. Čez kako uro bo letalo pristalo in na letališče so že napotena vozila, ki bodo pripeljale Angelikine in Sarine najdražje. Prav tako bodo z drugimi letali kmalu prileteli še drugi gostje in še posebej skupna delegacija slovenske in srbske politike. To bo tudi priložnost za diplomacijo obeh držav in možnost skupnih dogovorov in politike. Vsekakor je to priložnost za obe državi, da skupno naredita korak, ki bo tudi Srbijo nekega dne vodil v Evropsko unijo. Nekaj gostov iz drugih držav pa je že pripotovalo prej in so nastanjeni v bližnjih hotelih. Neizmerno se je povečala tudi prisotnost varnostnih organov, policije in vojske. Še posebej pa je prisotne veliko policije in agentov v civilu, ki so nastanjeni tudi v naselju St. Johann. Vsekakor je varnost, še posebej v tem predelu Afrike, zelo pomembna za vse navzoče, še posebej pa za visoke goste. Skratka, nič ni prepuščeno naključju.





*


			Pravkar so prispeli prvi avtobusi z otroki. Vsi navzoči, še posebej pa Angelika in Sara, ter drugi delavci, ki bodo za otroke skrbeli, čakajo, da bodo mali stanovalci izstopili. Zanje imajo pripravljeno posebno dobrodošlico. Vsakega bodo pogostili z najrazličnejšimi dobrotami in nato jih bodo humanitarni delavci razporedili po njihovih bivališčih. Zbrani so tudi domačini iz okoliških vasi, ki veselo pojejo in plešejo. Skratka, vzdušje v naselju je res čudovito.

			Avtobusi se kmalu ustavijo na velikem parkirišču pred vhodom v naselje. Počasi začnejo iz avtobusov izstopati prvi otroci. Spremljajo jih njihovi gospodarji. Lepo disciplinirano se postavijo v vrsto po dva in počasi odkorakajo v naselje. Slišati je veselo petje in smeh otrok. To so nepozabni trenutki, ki se človeka dotaknejo. Tudi Angelika in Sara sta ganjeni ob tem prizoru. Ko tako prihajajo, gredo po vrsti vsak do Angelike in Sare, se priklonijo, pozdravijo in izrečejo svoje ime. Kljub temu, da so do sedaj večino svojega časa preživeli na cesti, so odlično vzgojeni. Gospodarji ceste so jih tudi vzgajali in seveda zahtevali veliko ubogljivosti in discipline. Tudi brez kazni ni šlo, pri njihovih metodah vzgoje. Vendar sedaj bo vse drugače. Teh malih sirot ne bo od danes naprej nihče več kaznoval. Obeta se jim lepa bodočnost in brezskrbno otroštvo. Otroške oči kar žarijo od sreče in veselja. Še posebej, ko jim njihovi vzgojitelji in pedagogi razdeljujejo dobrote, ki jih morda nikoli prej niso okusili. Nekateri med njimi ob pozdravu poljubljajo Angelikine in Sarine roke, ter se jima zahvaljujejo, saj vedo, da sta prav oni, še posebej pa Angelika, njihova rešitev s ceste.

			Pedagogi jih nato po seznamu vodijo v njihova prelepa bivališča, kjer vsak dobi svojo posteljo in omaro, ter pripomočke za higieno in nove obleke. Nekateri otroci ob teh dogodkih jokajo od sreče. Tudi njihovi gospodarji, ki so jih pripeljali, so navdušeni nad njihovimi novimi domovi. Tudi oni pristopijo do Angelike in Sare, se priklonijo in s spoštovanjem pozdravijo veliki gospodarici, kot ju imenujejo. Nekateri od njih so Angeliki in Sari že znani iz prejšnjih srečanj, ko so potekali razgovori o prevzemu otrok. Skratka, doživetje je res neverjetno in vse je nared, da pridejo še drugi visoki gosti in povabljeni, ter nastopajoči. Tako se velika prireditev lahko začne.





*


			V naselje St. Johann že prihajajo tudi povabljeni gosti in najvišji predstavniki. Angelika in Sara vsakega posebej prijazno pozdravita in izmenjata nekaj besed. Na veliko presenečenje je prispel tudi kenijski minister za socialo in še veliko predstavnikov iz sveta politike. Med posebnimi gosti so tudi zvezdniki iz sveta filma in glasbe. Vsi ti pomembni ljudje želijo na vsak način spoznati Angeliko in Saro, ter njuno dobrodelnost. Želijo ju spoznati, saj sta Balkanski lepotici znani daleč po svetu. Še posebej pa Angelikina usoda, ki se bere po vseh medijih kot najboljša knjiga. Kmalu je med prihajajočimi opaziti tudi Angelikine in Sarine domače. Nič več ni bolj pomembno kot to, da so tudi oni prišli. Snidenje je res zelo ganljivo in Angelika in Sara ter vsi njuni jokajo od sreče in se veselo objemajo. Fotoreporterji pa zabeležujejo ganljive prizore, ki bodo kmalu obšli nekatere svetovne medije. Še posebej ganljiv je prizor, ko dedek objema obe vnukinji in vsi jokajo od sreče.

			– Vesta, moji dragi vnukinji, nihče ne more biti bolj ponosen, kot sem lahko jaz. Dočakal sem veliko srečo, ko sta moji vnukinji dosegli slavo, ne le z bogastvom, temveč s svojo dobrodelnostjo. Nič ni bolj pomembno kot to, kar počneta. Vedno vama bom stal ob strani in pomagal, kakor bo le mogoče, s svojimi dejanji in denarjem.

			– Hvala, dedek. Ti si najboljši dedek na svetu. Dobro, da sem te spoznala, pa čeprav nekoliko pozno. Vendar vsa ta leta, ko te nisem videla, so šla v pozabo in zame šteje samo ta trenutek, je dejala Angelika.

			– Hvala ti, otrok moj. Toliko lepega si prinesla v moje življenje. Seveda tudi ti, Sara, si moja neizmerna sreča. Vesel sem, da vaju imam. Oh, ko bi to srečo lahko doživela vajina babica.

			– Hvala ti, dedek. Dal si nam veliko dobrega in zato cenim tvojo dobroto in z Angeliko jo bova podarjali tudi drugim, je dejala Sara.

			– Prav je tako, otroka moja. Sedaj pa pozdravita tudi druge iz naše družine. Vem, da si vaju vsi močno želijo objeti, je dejal dedek.

			Snidenje je bilo še naprej veselo in ganljivo. Vsi so se objemali, poljubljali, smejali, skratka, to so bili najlepši trenutki. Tudi Jože in Fani sta prišla do Angelike in Sare. Jože je vstal iz vozička, naredil nekaj korakov, ter stopil do Angelike in jo objel. Nekaj časa sta ostala objeta in tekle so solze sreče.

			– Hvala ti, hčerka moja, za vse to, kar si storila. Hvala ti za lepe trenutke in srečo, ki si jo z nami delila. Želim ti, da bi jo delila še drugim. Si prečudovito dekle in ponosen sem nate. Tudi Jan bi bil, saj vem, da te je neizmerno ljubil.

			– Hvala ti, ata Jože, da me tako spoštuješ. Kakor ti, tako bi tudi jaz želela, da bi Jan bil sedaj tu z nami. Vendar ga ni. Kljub temu pa čutim njegovo navzočnost. Spremlja me na vsakem koraku in mi pomaga, da me želja po dobrem žene naprej. Hvala vama obema s Fani, da mi pomagata. Vedno bomo ostali kot družina. Veseli me pa tudi, dragi ata, da si zelo dobro okreval, saj vozička kmalu ne boš več potreboval.

			– Res je, Angelika, veliko bolje mi gre. Za to se pa lahko zahvalim moji predragi Fani. Brez nje to ne bi bilo mogoče. Pomagala mi je in zelo jo imam rad. Stoji mi nenehno ob strani. Ne samo osebno, temveč tudi poslovno. Spoznal sem, da ljudje v življenju včasih kaj izgubimo, po drugi strani pa nam življenje lahko prinese tudi veliko dobrega. Jaz sem izgubil Jana, a spoznal sem Fani, ki je zame največja sreča.

			– Prav imaš, ata. Res je, da življenje prinese marsikaj. Tudi jaz sem izgubila veliko srečo, Jana. A po drugi strani sem dobila od življenja tudi veliko. Imam vse in te prečudovite ljudi ob sebi. Moje oziroma naše otroke, ki mi bodo prinašali srečo. Jan pa bo v mojih mislih nenehno. Imam občutek, da ni umrl, je samo nekje daleč vstran in bo nekoč prišel. Morda se bomo nekoč nekje srečali.

			– Prav imaš, Angelika. Sedaj pa mi dovoli, da pozdravim prečudovito Saro. Tako lepi sta obe.

			– Hvala, ata Jože, tudi jaz bi rada pozdravila prečudovito Fani. Pozdravljena, Fani. Tako lepa si, da kar žariš, in ne dvomim, da si očarala Jožeta, je dejala Angelika.

			– Oh, hvala, lepotica moja, za kompliment. Ti si mi pomagala, da sem tudi jaz spoznala svojo srečo, Jožeta. Hvala ti.

			– Ah, kaj pa govoriš. Ti si meni pomagala. Pomagala si mi v najhujših trenutkih mojega življenja, ter mi pomagala, da je resnica prišla na dan. Naj samo dopolnim, da tvoja lepota ni samo v izgledu, pač pa v tvoji dobroti in osebnosti. Zame boš ostala vedno v mojem srcu.

			– Hvala ti, Angelika. To mi veliko pomeni. Še posebej pa sem vesela, da si po vsem tem, kar se je zgodilo, našla srečo, tu v tem delu sveta. Vendar si želimo, da kdaj pa kdaj prideš k nam domov.

			– Vsekakor bom to storila. Samo, da bo delo tu v naselju steklo kot mora, bom za nekaj dni pripotovala tja, kjer sem doma. Že komaj čakam, da vidim mojo Soboto. Kakor vas domače, pogrešam tudi moje mesto in moj mali dom.

			– Pridi kmalu. Saj te veliko ljudi, ki te je spoznalo, želi spet videti. Vsi delavci tvojega podjetja in seveda mi smo zelo ponosni nate. Poslali so ti skromno darilo, ki ti ga bom pozneje izročila. Želijo ti vse dobro.

			– Hvala, Fani. Ne pozabi, to ni moje podjetje. To je naše podjetje. In seveda velika zahvala tebi in Jožetu, da tako dobro vodita in skrbita za naše delavce.

			– Z veseljem to počnemo. Sedaj pa le pojdi, Angelika. Vidim, da bi tudi drugi navzoči, ki prihajajo, radi spoznali tebe. In v veliko čast jim je lahko. V roko bodo segli najplemenitejšemu dekletu daleč naokoli, če že ne na svetu, kot se govori in piše.

			– Hvala, Fani. Moj asistent Charli vam bo pokazal mesto, kjer lahko sedete v tistem velikem šotoru, kjer se bo kmalu začel spektakel. Jaz in Sara pa bova poskrbeli še za druge prihajajoče. Pozneje se bomo še kaj pogovorili. Veseli me, da boste ostali nekaj dni. Imeli bomo še veliko časa za druženje.

			– Vsekakor se veselimo, da bomo lahko skupaj z vama, dragi dekleti, preživeli nekaj dni. Potem pa se že moramo vrniti, saj nas čaka delo, je dejala Fani.

			– Prav, se vidimo pozneje in lepo se imejte, je dejala Angelika.

			Angelika in Sara sta sprejeli še druge goste, ki so prihajali in napolnili naselje St. Johann do zadnjega kotička. Vsakdo je prinesel darilo za naselje, ki bo služilo v dobrobit otrokom. Tisti premožnejši ter politiki pa so darovali denarna sredstva in čeke, ki so bili namenjeni za vzdrževanje in izvajanje tega projekta. Nekateri pa so nakazali kar zajetne vsote denarja na račun naselja St. Johann. Tako je zagotovljeno, da bo ta projekt resnično zaživel in bo pomagal ubogim otrokom s ceste, ki bodo živeli v tem novem domu.

			Kmalu se je začel veliki spektakel. Na velikem odru so se zvrstili umetniki iz Afrike in drugih predelov sveta. Bilo je veliko pesmi in plesa, posebnost pa je bila, da so se lahko predstavili tudi umetniki iz lokalnega okolja. Skratka, bilo je tudi internacionalno obarvano. Med nastopi so se vrstili govori različnih govornikov iz sveta politike, cerkve in humanitarnih organizacij. Še posebej velik aplavz sta poželi Angelika in Sara, ki sta v dveh jezikih predstavili projekt in njegovo vizijo. Skratka, bilo je enkratno doživetje. Še posebej otroci so uživali ob vseh teh dogodkih, saj še nikoli v življenju niso imeli priložnosti videti in doživeti kaj takega.

			Po končanem pestrem in zanimivem programu se je začelo veliko slavje. V velikih šotorih so bile pripravljene pogostitve za vse navzoče. Poleg evropske in svetovne kulinarike so navzoči lahko spoznali tudi lokalne dobrote, ki so jih pripravili krajani iz okoliških vasi. Za dobro vzdušje pa so poskrbele različne glasbene in folklorne skupine. Za veliko domačinov je to bil dogodek, ki ga nikoli prej niso doživeli. Tudi marsikateri med njimi, ter seveda otroci, so se lahko po dolgem času do sitega najedli. Vse dobrote in stroške za nabavo so prispevali različni donatorji. Bilo je nepozabno vzdušje.





*


			Po dolgem, razburljivem in prijetnem dogodku ob otvoritvi naselja St. Johann, in ko so gostje po dveh dneh zapustili naselje, so se začele priprave na delo. V naselju so ostali humanitarni delavci, ki bodo skrbeli za otroke ter tehnično osebje, ki bo skrbelo, da bodo sončna elektrarna in vodooskrba za naselje in bližnje vasi delovali. Od gostov so ostali samo še Angelikina in Sarina družina, ter Jože in Fani. Kljub obilnemu delu, ki je čakalo Angeliko in Saro, so hoteli skupaj preživeti še nekaj dni in si ogledati nekaj okoliških znamenitosti in Mombaso. Njihov vodič bo Charli, ki najbolj pozna okolico in znamenitosti. Nato se bodo spet vrnili v Evropo, kajti v Evropi in drugod po svetu je že razglašena pandemija Covid 19. Tu v tem delu Afrike še ničesar ni zaznati, medtem ko drugod že začenjajo z ukrepi zajezitve epidemije. Tudi Jovanovićevi in Jože ter Fani se morajo pravi čas vrniti, preden bodo zaprte meje. Za letalski prevoz, ki je že omejen, ni problem, saj imajo svoje letalo, ki so ga pred nedavnim kupili. Prav tako so začele potekati velike priprave v Jovanovićevi destilarni, kjer bodo začeli s produkcijo dezinfekcijskega sredstva za veliko farmacevtsko industrijo. Tudi Sara se bo začasno vrnila v Srbijo, kjer bo skupaj z dedkom uredila vse potrebno za zagon produkcije. Ta čas bo Angelika skupaj z asistentom Charlijem opravila vse, kar je potrebno, da bo naselje nadaljevalo pot in sprejelo še drugo polovico otrok.

			Po preživetju prelepega dne v rezervatu Simba Hills, ki se nahaja v bližini, so se med potjo ustavili v prelepem gostišču na kosilu. Kako lepo bi bilo, če bi še lahko ostali kak dan in si skupaj ogledali še kaj zanimivega. Vendar čas hiti in kmalu bo Angelika ostala sama. Vendar ji nikakor ne bo dolgčas. Le domače bo pogrešala. Ko tako sedijo na terasi in rahel vetrič prinaša topel afriški zrak, ter doživetja današnjega dne, steče ob odlični kulinariki pogovor o tem, kako naprej.

			– Veste, dragi moji, zelo vas bom pogrešala. Čeprav mi je lepo tukaj in se že veselim vsakega novega dne mi bo vseeno hudo, ker vas ne bo ob meni, je dejala Angelika.

			– Nič ne skrbi, sestra moja. Jaz se bom kmalu vrnila, samo da uredim vse potrebno doma. Ne bom te pustila same.

			– Vem, Sara, da si tudi ti želiš vrnitve. Vem, da te je prevzela ta prečudovita dežela in delo, ki naju čaka. Vendar nekdo mora tudi doma urediti posle. Edino, česar se bojim, je, kako se bo odvijala ta pandemija. Kako bo spremenila ta svet, tu in tam. Saj veš, kot zdravnica, da epidemijo ni moč vedno in povsod zajeziti in nadzorovati. Še posebej me je strah, da se zaradi morebitnih ukrepov, ki bodo sledili, ne boš mogla vrniti.

			– Oh, ne skrbi, Angelika. Odkar imamo svoje letalo, bomo poskrbeli, da bodo naši stiki mogoči kadar koli. Četudi bodo letala drugih prevoznikov morda prizemljena, sem prepričan, da bodo poslovna letala in taka, ki prevažajo potnike in opremo v humanitarne namene, lahko normalno letela. Zelo sem vesel in hvaležen tudi Jožetu, da smo skupaj kupili to naše prelepo letalo. Prepričan sem, da bo dobro služilo namenu. Zato ne skrbi, Angelika, je dejal dedek.

			– Hvala ti, dedek, in hvala vsem vam, ki me podpirate pri mojem delu. Ko bo vse to mimo in ko bo naselje res zaživelo, bom tudi jaz priletela s tem našim novim ptičem k vam domov. Vsaj za nekaj časa. Zato sem zelo vesela, da ga imamo. Naj res služi svojemu namenu, je dejala Angelika.

			– Prav imaš, Angelika, tudi jaz sem vesel, da smo ga kupili. Tako bova tudi midva s Fani skupaj z družino Jovanović še kdaj pripotovala. Ta pokrajina in ti ljudje so naju tako navdušili, da bova še prišla. Že se veselim naslednjega prihoda. Naj res kmalu mine ta pandemija in vse bo spet dobro, je dejal Jože.

			– Zelo sem vesela, da vam je vsem všeč ta prelepa dežela. Pa tudi odličnega vodiča imamo. Hvala ti, Charli. Brez tebe se nikakor ne bi znašli. Hvala ti tudi, da nam pomagaš pri našem delu, je dejala Angelika.

			– Tudi jaz sem počaščen, da lahko delam s tako izjemnimi ljudmi, kot ste vi. Še nikdar v življenju nisem srečal tako izjemnih ljudi. Hvala vam, da smem biti vaš sodelavec. Še posebej pa vama, predragi Angelika in Sara, da mi zaupata, je dejal Charli.

			– Hvala tudi tebi, Charli. Ne vem, kako bi se znašli tu v tem svetu. Vsekakor si želim, da tačas, ko me ne bo, še naprej pomagaš Angeliki in jo podpiraš pri delu. Tebi najbolj zaupava, je dejala Sara.

			– Še enkrat najlepša hvala za zaupanje. Zagotavljam vam, da vas ne bom razočaral. Naselje St. Johann je tudi moj dom. Otroci, ki bivajo in bodo bivali v njem, so tudi moji otroci. Večino njih poznam še z ulice. Vesel sem, da lahko pomagam pri tako dobrem projektu, je dejal Charli.

			– Tudi mi se ti v imenu naše družine zahvaljujemo za pomoč in ti povsem zaupamo. Nekega dne pa te povabimo tudi k nam na Balkan na obisk, je dejal dedek.

			– Z veseljem bi rad videl, od kod prihajajo tako izjemni ljudje. O Sloveniji in Srbiji, Hrvaški in Jadranskem morju ter o nekdanji Jugoslaviji sem že veliko slišal in prebral. Res bi nekoč rad spoznal te kraje, seveda, ko bo čas to dopuščal.

			– Vsekakor, Charli, te z veseljem povabimo k nam na obisk, je dejal Jože.

			– Prav, vendar sedaj je najprej moja skrb, da naselje St. Johann zaživi v polni meri, in seveda, da po svojih najboljših močeh podpiram Angeliko in Saro. Pred nami je še težka in naporna pot. Vendar vem, da bomo zmogli. Šele nato bo čas za počitek, je dejal Charli.

			– Pa nazdravimo na bodočnost naselja St. Johann in na naše otroke. Še posebej pa na Angeliko, katere ideja je ta projekt. Na zdravje tudi Sari, ki tako vneto pomaga Angeliki, je dejal dedek.

			– Res je, dedek. Brez Sare tudi jaz sama ne bi mogla realizirati vsega tega. Prav tako ne bi mogla brez vaše pomoči začeti in nadaljevati tega projekta. Zato sem vam nadvse hvaležna. Prav tako zahvala vsem organizacijam in delavcem tu na projektu, še posebej pa tebi, Charli, ki si nam veliko pomagal. Pa nazdravimo na vse nas, je dejala Angelika.

			Ob prijetnem pogovoru in druženju se je dan počasi prevesil v drugo polovico. Prijetna doživetja so nato prenesli v naselje St. Johan, kjer so se še nekaj časa družili s prebivalci in domačini. Spet je bilo veliko petja in plesa, pa tudi hrane in vsega drugega, kar je ostalo od otvoritve, je bilo na pretek. Skratka, za vse, še posebej pa za otroke, je bilo prelepo doživetje.





*


			Dnevi prijetnega druženja z domačimi so za Angeliko hitro minili. Prišel je čas slovesa, ki pa je zaradi pandemije Covid 19 virusa za vse zelo negotov. Ne vedo, kdaj se bodo spet lahko srečali. Še posebej hudo je Angeliki, ker je morala tudi Sara odpotovati, saj jo čaka veliko dela tam doma. Kljub veliki podpori vseh delavcev v naselju St. Johann je Angelika žalostna, saj nekako prvič občuti osamljenost. Od dneva, ko je izgubila Jana, nikoli ni bila popolnoma sama, saj so jo spremljali domači in še posebej Sara. Sedaj je drugače. Ni nikogar, ki bi jo lahko tolažil ob dnevih žalosti in spominov na Jana. Res, da ji je Charli zelo blizu in jo podpira, a z njim se ne more pogovarjati o tem, kako hudo ji je in kako osamljena se počuti. Vendar se bo nekako morala navaditi na to. Podala se je na pot, ki ne bo lahka. Ve, da nikakor ne bo popolnoma sama, saj jo čaka veliko dela, ki pa ji v njeni osamljenosti zelo pomaga. Tudi misel, da je Jan vedno ob njej, jo tolaži in jo vzpodbuja, da se še bolj zavzema za uboge otroke, ki bodo kmalu napolnili naselje.

			Ko tako sedi na terasi pred svojo sobo in razmišlja, jo predrami prijeten pozdrav inženirja Helmuta Bauerja, ki je glavni pri nadzoru celotne tehnike in vodooskrbe v naselju.

			– Pozdravljena, gospa Angelika! Oprostite, ali sem vas zmotil pri vašem popoldanskem počitku?

			– Oh, ne! Nikakor, samo malo sem se prepuščala prijetnim sončnim žarkom in seveda razmišljala, kako naprej. Pridite, prisedite, da se kaj pogovoriva, saj se z vami zaradi vseh drugih obveznosti nisem imela toliko časa pomeniti. Ste za kavico?

			– Hvala, zelo rad. Popoldne mi vedno prija dobra kava. Potem pa lahko delam naprej. Saj je še veliko za postoriti, da bo vse delovalo, kot mora.

			– Počakajte, bom poklicala kuharja, da nama prinese kavo in kako osvežilno pijačo. Pa tudi dobro pecivo so danes spekli v naši kuhinji.

			– Hvala, zelo ste prijazni, gospa Angelika.

			– Tudi vi ste zelo prijazni. Vendar sedaj, ko se že nekaj časa poznava, sem mnenja, da se lahko kar tikava. Tako je lažje delati. Vidva s Charlijem sta moja namestnika in pomočnika, zato je prav, če smo si nekoliko bližje.

			– Hvala, z veseljem sprejmem vašo ponudbo. Recite mi kar Helmut.

			– Prav, vi mi pa kar recite Angelika.

			Angelika je vstala in Helmutu ponudila roko. Nežno jo je prijel za roko in se ji še enkrat zahvalil. Ob rokovanju sta si zrla v oči in Angelika je kar naenkrat začutila neko toploto. Helmutove modre oči so spominjale na Janove. Angelika je zardela in Helmut je opazil njeno negotovost. Spustil je roko in dejal:

			– Oprosti, Angelika. Ali je kaj narobe?

			– Ne, nič ni. Vse je v redu. Samo tvoj pogled me spominja na nekoga.

			– Ali je to kaj slabega, ali dobrega?

			– Ne, Helmut, to je zame nekaj prijetnega. Vendar ne razumi me narobe. Pred nekaj meseci sem izgubila nekoga, ki je imel podobno barvo oči.

			– Vem, Angelika, poznam tvojo zgodbo. Saj vsi vedo, kako hudo ti je bilo ob izgubi Jana.

			– Da, res je. Izgubila sem največjo srečo in ljubezen mojega življenja. Občutki izgube in žalosti me še vedno spremljajo. Prav zaradi tega nastane včasih kaka negotovost pri meni. Občutkov se ne da skriti.

			– Res je, kar praviš. Vendar vedi, da nisi sama. Vsi smo s tabo. Če boš kdaj koli potrebovala kako pomoč ali pogovor, še posebej sedaj, ko ni Sare, sem ti vedno na voljo. Stal ti bom vedno ob strani.

			– Hvala, Helmut. Takoj mi je nekoliko lažje. Glej, najina kava in potica že prihajata. Naš vrli kuhar se je lepo potrudil.

			– Hvala za prijeten pogovor, pogostitev in zaupanje, Angelika.

			– Z veseljem. Glej, tudi Charli že prihaja. Pridi, Charli, pridruži se nama ob popoldanski kavi in prijetnem klepetu.

			– Z veseljem. V družbi z vama, predraga kolega, je vedno lepo. Vsekakor si bom vzel malo časa, potem pa me čaka še veliko dela.

			– Prav imaš, tudi jaz moram še veliko postoriti, je dejal Helmut.

			– No, predraga kolega. Malo časa si pa lahko privoščimo, potem je delo tudi lažje. Tudi mene čaka v pisarni še en kup papirjev. Vendar upam, da bom do večera opravila vse potrebno. Saj nas jutri čaka nov vznemirljiv dan. Pripotovali bodo še zadnji otroci in potem je naše naselje kompletno. Že se zelo veselim, je dejala Angelika.

			– Tudi jaz sem zelo vesel in vsak tak prihod novih otroških src me spravi v nepopisno veselje, saj vem, da smo spet rešili nekaj njih.

			– Res je, Charli, ti najbolj veš, saj otroke tudi osebno poznaš.

			– Res je, Angelika, zelo veliko mi pomenijo.

			– Prav imaš, tudi mene obdaja velika sreča in vedno sem vznemirjena, ko pripotujejo novi. Vsakega posebej si skušam zapomniti in njihova imena. Vsak od njih mi pomeni veliko.

			– Veš, Angelika, tudi ti njim in nam vsem pomeniš veliko. Čeprav nimam nekako osebno toliko stika z njimi, mi veliko povedo, kako te spoštujejo in te imajo radi. Ne samo otroci. Vsi sodelavci in domačini. Ti si za vse nas kot sončni žarek.

			– Ah, daj no, Helmut. Tako hudo pa res ni.

			– Helmut ima prav, Angelika. Otroci in ljudje govorijo samo o tebi. Vsi te imajo neizmerno radi. No, ko smo že pri tem pogovoru, pa vaju samo na kratko seznanim, da sodelavci, otroci in domačini pripravljajo ob koncu tedna spoznavni večer. Spet bo čas za prijetno druženje. Tebi za to ni potrebno skrbeti, Angelika. Vse je že dogovorjeno in vsakdo ve za svojo zadolžitev.

			– To pa je lepo presenečenje. Zelo sem vesela in počaščena, da bom prijeten večer spet preživela v vaši družbi.

			– To je najmanj, kar lahko naredimo zate, je dejal Charli.

			– Tudi nekaj mojih delavcev iz tehničnega oddelka, ki dela v naselju in drugod v bližnji okolici, bi se rado pridružilo in se na kratko predstavilo. Sedaj, ko se je polegel vrvež ob otvoritvi, je tudi čas, da spoznaš še nekaj teh, je dejal Helmut.

			– Zelo sem počaščena in že se veselim. Upam, da si bom zapomnila vsa ta imena.

			– Pa četudi ne, nič ne de. Glavno je, da si med nami, je dejal Helmut.

			– Hvala za informacije in prijeten klepet. Vsekakor se že veselim naših nadaljnjih druženj, je dejala Angelika.

			– Prav, če hočeš, se lahko zvečer srečamo pri meni na terasi. Povabim vaju na dober kozarček odličnega vina, ki sem ga dobil pred kratkim.

			– Z veseljem se ti pridruživa. Kaj praviš na to, Charli?

			– Vsekakor sem vedno za dober kozarček po končanem delu.

			– Prav, potem se pa srečamo zvečer. Jaz bom pa poskrbela za obložene kruhke, ki jih bom sama pripravila v kuhinji. Upam, da mi bo šef kuhinje to dovolil.

			– Veš, da ti bo. Saj si ti glavna. V veliko čast mu bo. Nama pa tudi, saj naju bo pogostila najina šefinja. Oprosti, Angelika, malo se šalim, je dejal Charli.

			– Prav je tako. Malo šale potrebujemo, za boljšo voljo, je dejala Angelika.

			– Če je pa tako, pa vama bom zvečer povedal nekaj šal, ki sem jih slišal od naših delavcev, je dejal Helmut.

			– Prav, se že veselim našega druženja, je dejala Angelika.

			– Dobro, se vidimo zvečer. Sedaj me pa že čaka delo, je dejal Helmut.

			– Prav, se vidimo zvečer, je dejal Charli.





*


			Dnevi so minevali, kot bi trenil. Naselje St. Johann je kmalu bilo v polni zasedbi. Vse postelje in bivalniki v naselju so bili zasedeni. Mali prebivalci so našli svoj dom. Tudi delo z njimi je počasi dobivalo svojo strukturo. Strokovni delavci so jih razporedili v starostne skupine in jim tako priredili program izobraževanja. Posebno pedagoško delo so prevzele šolske sestre, ki so prvotno že poučevale otroke v tem predelu Afrike. To je velika prednost, saj sestre že govorijo njihov jezik. Drugim pedagoškim delavcem pa pomagajo predvsem prevajalci, ki so predvsem študentje in prostovoljci. Skratka, vse je organizirano, kot mora biti. Otroci skozi igro začnejo spoznavati učno snov. Za nekatere je vse povsem novo. Večina jih je nepismenih, zato se začnejo učiti prve črke in osnovne stvari. Včasih je nekoliko težje, saj ti otroci tega niso navajeni. Kar so se naučili na cesti in od svojih gospodarjev, jim ne pomaga veliko. Edino, kar je zelo pozitivno, pa je, da so zelo disciplinirani. Zelo so ubogljivi in delo je tako nekoliko lažje. Pojavljajo se pa problemi pri razdeljevanju hrane. Skrivajo in kopičijo hrano v svojih bivalnih prostorih. Drug drugemu jo tudi kradejo. Vzorec prehranjevanja je še vedno enak kot na cesti. Tam je vsak grižljaj bil pomemben za preživetje. Še vedno ne razumejo, da je hrane v naselju dovolj in se jim ni treba bati, da bi stradali. Po drugi strani so pa lačne predvsem otroške oči. Marsičesa še nikoli v življenju niso okusili. Zato pa se tudi prenajedajo in na začetku so bili problemi z gastro intestinalnimi motnjami pri njih. Vendar jih vzgojitelji in učitelji počasi navajajo, da jim to ni potrebno, saj so njihovi obroki tako razporejeni, da je za vse dovolj. Mnogi niso navajeni, da bi imeli tri tople obroke in dve malici na dan. Skratka, hrana jim pomeni veliko, vse se vrti okoli nje. Toda počasi se navajajo, da to ni ulica, da je to normalno življenje. Dan pri njih je strukturiran tako, da so dopoldne v šoli. Tri učilnice zadostujejo, da se imajo vsi možnost učiti. Pridno sedijo v šolskih klopeh in poslušajo. Seveda so med njimi taki, ki tega ne zmorejo, saj je njihovo življenje na ulici bilo drugačno. Veliko med njimi je bilo tako ali drugače travmatiziranih in posledice so ostale. Za te obstaja drugačen program, in predvsem individualno delo. Zanje skrbijo poleg pedagoških delavcev tudi zdravstveni delavci. Za zdravje je odgovoren zdravnik, ki deluje v sklopu Zdravnikov brez meja in v naselje prihaja dvakrat tedensko. Prav tako imajo na razpolago psihologa, ki je obenem tudi pedagoški delavec. Za ambulanto pa skrbita dve diplomirani sestri iz dobrodelnih organizacij. Prav tako imajo ti otroci na razpolago veliko iger. Odlična športna igrišča in igrala so jim na voljo in za nekatere povsem nekaj novega. Največje zanimanje pa je predvsem za športna igrišča, kjer se nahaja nogometno igrišče in manjše igrišče za druge športe. Prav tako obstaja igrišče za odbojko na mivki. Skratka, ta igrišča so v popoldanskem času polno zasedena in lepo je slišati veselje in smeh otrok. Vsak dan so tekme v nogometu.

			Pri tem predvsem dominirajo dečki, medtem ko se deklice igrajo predvsem z drugimi igrami in različnimi družabnimi igrami. Ne manjka pa tudi glasbe. Na razpolago imajo različne instrumente, predvsem razna tolkala, različne bobne, ter tradicionalne instrumente. Učitelj glasbe iz Evrope in še en domačin, ki se spozna na tradicionalno glasbo, pomagata otrokom, da se tudi glasbeno izobražujejo. Zanimanje je zelo veliko in vsak dan potekajo delavnice. Skratka, veliko vseh aktivnosti poteka na prostem, kar še posebej daje čar temu prelepemu naselju. Vse skupaj pričara pravljični svet, ki ga še do sedaj nihče ni videl v tem predelu Afrike. Odlična vegetacija, urejeni vrtovi in cvetje vsepovsod v naselju dajejo popolno podobo. Za urejanje zelenic in vrtov skrbijo domačini iz bližnjih vasi, pri tem pa jim pomagajo tudi otroci.

			Za otroke iz bližnjih vasi je velika priložnost, da vsakodnevno prihajajo v naselje in se skupaj z otroki iz naselja vključujejo v vse aktivnosti. Mnogi med njimi preživijo po cel dan v naselju in se šele zvečer vrnejo domov. Tu imajo vse in se odlično počutijo. Iz dneva v dan prihaja več otrok iz okoliških vasi. Zato je bilo potrebno kapacitete nekoliko razširiti. Zgrajena je bila še ena učilnica in druga infrastruktura. Prišlo je tudi še nekaj dodatnih prostovoljcev za delo. Tudi za te je bilo potrebno poskrbeti. Še nekaj bivalnikov je bilo postavljenih, katere je donirala ena od dobrodelnih organizacij. Kljub pandemiji COVID 19, ki razsaja po svetu, tega tu ni občutiti. Seveda so ukrepi za morebitno okužbo pripravljeni. Vendar glede na to, da so otroci nekako izolirani, okužbe niso tako mogoče. Dobrodelne organizacije so darovale veliko opreme in razkužil in tako je vse pripravljeno. Bojazen obstaja, da bi morda virus prišel v naselje preko delavcev, ki vsakodnevno prihajajo na delo. Vendar, ti so vsaj dvakrat na teden testirani s hitrimi antigenskimi testi. Drugi ukrepi do sedaj niso potrebni. Prične se tudi akcija cepljenja proti koronavirusu. Skrbi pa vseeno, saj je v velikih mestih tudi v tem predelu Afrike virus v porastu. Zaenkrat je v naselju vse v najlepšem redu in nikogar, razen Angelike in nekaterih zdravstvenih delavcev, ne skrbi. Pa tudi prav je tako, da se drugi ne obremenjujejo s tem. Še posebej ne ti mali prebivalci, ki so šele začeli živeti spodobno življenje. Če bi bili še na cesti Mombase, bi marsikateri med njimi že obolel ali vsaj prenašal virus. Tako pa je tu tudi s te strani zanje poskrbljeno.

			Tudi planirani izleti v bližnje narodne parke do sedaj še niso bili odpovedani. Ob strogih varnostnih ukrepih otroke vsaj dvakrat na mesec z avtobusi odpeljejo na različne kraje, ki so povezani z njihovim učnim načrtom. Temu pravijo šola v naravi in otroci na tak način spoznavajo geografijo in zgodovino njihove bližnje okolice. Skratka, vse je odlično organizirano, vse ima svojo strukturo, in kar je najbolj pomembno, vsi se dobro počutijo in uživajo v življenju, še posebej ti mali prebivalci naselja.

			Odličen pedagoški in zdravstveni plan in struktura poteka dela, ter organizacija, kar je skupaj z drugimi sodelavci pripravila Angelika, dobiva svojo razsežnost. Gre za poseben načrt, ki bazira na potrebah otrok in moto ter slogan le-tega je: »Srečno otroštvo, za vse.«

			Kadar ima Angelika le malo časa, se rada pridruži pri vseh aktivnostih, ki potekajo v naselju, in pomaga. Takrat je to poseben privilegij za vse, še posebej pa za otroke, ki imajo svojo »gospodarico«, kot jo kličejo, zelo radi. Čeprav Angeliki ta izraz ni všeč, ne more kaj, saj so otroci bili tako navajeni. Vedno znova jim govori, da je ni potrebno tako klicati. Nekateri otroci so se že navadili, da jo kličejo teta Angeli. To ji bolj odgovarja. Za mnoge med temi res predstavlja angela, ki jim pomaga. Tisti najmlajši pa jo kličejo kar mama. Tudi to ji ugaja, saj je zelo rada mama tem ubogim otrokom.

			Včasih, ko Angelika dela v svoji pisarni, ima po navadi odprta vrata terase. Takrat pogosto prihajajo otroci, sedijo na tleh in opazujejo, kaj dela njihova gospodarica. Ob tej priložnosti Angelika odpre tisti predal pod mizo in jim razdeli kak bombon ali košček čokolade. To je za vse posebno doživetje, ko dobijo kak priboljšek od Angelike. Zato vse bolj pogosto prihajajo. Še posebej pa je zanimiv Kuki, ki večino časa presedi pred Angelikinimi vrati in jo opazuje. Včasih zamudi k pouku. Takrat ga Angelika spomni, da mora k pouku, ali pa ga sama vodi v njegov razred. Tudi danes sedi Kuki na terasi pred vrati pisarne. Zavzeto in z velikim zanimanjem opazuje Angeliko in jo včasih kaj vpraša. Kuki namreč govori tudi malo angleško. Naučili so ga veliki gospodarji. Angelika ga vpraša:

			– Kuki, zakaj vedno sediš pred mojimi vrati? Zakaj se raje ne igraš z otroki?

			– Veš, teta Angeli, jaz te imam tako rad. Ti si moja mamica.

			– Zelo rada ti pomagam, kje pa je tvoja prava mamica?

			– Moja mami je umrla.

			Ob teh besedah je nastala tišina in Kuki je začel jokati. Angelika je vstala izza pisalne mize, pristopila h Kukiju, ga pobožala po laseh, ter prisedla k njemu na tla, ga stisnila k sebi in dejala:

			– Vem, da ti je hudo, Kuki, vendar ne joči. Sedaj si tu pri meni in pomagala ti bom. Mamice ti ne morem nadomestiti, vendar kadar koli boš hotel, pridi k meni.

			– Hvala, teta Angeli. Tako dobra si in neizmerno te imam rad. Saj nimam nikogar drugega.

			– Kaj pa se je zgodilo s tvojimi in kje so?

			– Vojaki!

			– Kako vojaki? je vprašala Angelika.

			– Neko noč so prihiteli vojaki v našo vas. Začeli so streljati po vasi. Zažgali so naše hiše. Pobijali so ljudi. S starejšo sestrico in bratcem smo pobegnili v gozd. Z nami je bilo še nekaj otrok. Do jutra smo se skrivali v gozdu. Videli smo velik ogenj. Proti jutru je vse utihnilo.

			– Oh, to je pa grozno. Kaj se je pa potem zgodilo? je vprašala Angelika.

			– Počasi smo se vrnili v požgano vas. Vsepovsod so ležali mrtvi ljudje. Med množico pobitih ljudi je bila tudi moja mami. Očeta so pa odpeljali, tako mi je povedala teta Sua, ki je uspelo pobegniti. S sestrico in bratcem smo pokopali mojo mamo. Vsi smo jokali.

			– Oh, ti ubogi Kuki. Tako hudo mi je.

			Angelika je stisnila Kukija k sebi in ga tolažila. Še naprej je neusmiljeno jokal. Nato je dejala:

			– Ni ti treba govoriti več o tem Kuki, saj vem, da ti je hudo.

			– Da, zelo sem žalosten, vendar mi je lažje, če tebi lahko povem vse, saj nikomur drugemu ne morem.

			– No prav, povej mi, kaj se je po vsem tem zgodilo.

			– Bratec, sestrica in jaz, ter še nekaj otrok, smo se odpravili na pot skozi gozd. Iskali smo zavetje, saj smo se bali, da bodo tisti hudobni vojaki znova prišli. Hodili smo več dni. Bili smo zelo izčrpani in lačni. Med potjo skozi gozd so nas ustavili spet drugi vojaki. Vendar ti niso bili hudobni. Bili so naši vojaki in so bili zelo prijazni do nas. Dali so nam hrano in povedali smo jim, kaj se je zgodilo. Vojaki so dejali, da nam bodo pomagali.

			– Na kak način so vam pomagali? je dejala Angelika.

			– Vodili so nas daleč skozi gozd. Hodili smo več dni. Bili smo zelo utrujeni. Nato smo prišli do velikega naselja, z lesenimi hiškami in šotori. Bilo je ograjeno z bodečo žico in tam se je nahajalo veliko ljudi. Bili so tudi delavci Rdečega križa, ki so nam dali hrano.

			– To je bilo verjetno neko naselje za begunce, je dejala Angelika.

			– Da, teta Angeli. To je bilo begunsko taborišče, med dvema državama, saj niti ne vem, med katerima. Bilo je veliko odraslih ljudi in otrok. Mnogi med njimi so bili bolni in ranjeni. Veliko delavcev Rdečega križa nam je pomagalo. Dali so nam hrano in oblačila. Vendar so razmere v naselju bile hude. Veliko ljudi je zbolelo in umrlo. Tudi moja sestrica je zbolela. Nekaj dni je ležala v šotoru, vendar ji ni bilo pomoči. Tako sem ostal sam.

			– Oh, ubogi Kuki. Kaj pa se je zgodilo s tvojim bratcem?

			– Prišli so tisti dobri vojaki in bratec je odšel z njimi. Dobil je veliko puško in je odšel. Ko smo se poslavljali, je dejal, da se gre borit za našo pravičnost, da nam bo nekoč boljše. Pomagal bo pregnati tiste hudobne vojake, ki so ubili mojo mamo. Poiskal bo očeta in se nato vrnil. Tako sva ostala s sestrico sama, potem pa me je še ona zapustila. Več dni sem jokal in bilo mi je zelo hudo. Nato so me preselili v drug šotor, kjer je bilo še nekaj fantov, ki so prav tako ostali sami, kot jaz. Čez nekaj dni so prišli po nas veliki avtomobili.

			– Kam so vas pa potem odpeljali? je vprašala Angelika.

			– Nas otroke, ki smo bili brez staršev in svojcev, so pobrali in dejali, da so nam poiskali nov dom. Več dni smo se vozili. Sploh nisem vedel, kam nas peljejo. Nato smo prišli v neko naselje, kjer so nas čakali drugi ljudje. Tako so nas razporedili v manjše avtomobile. Takrat so nam dejali, da bomo odpotovali v velika mesta, kjer nas čaka novi dom. Tako sem prišel v Mombaso in moj veliki gospodar je postal Django. V starejši hiši na robu mesta smo stanovali. Najprej so nas učili in nas pripravili na naše novo življenje. Jedli smo enkrat, včasih dvakrat na dan. Po nekaj dneh so nas poslali na ulice Mombase, kjer smo beračili. Po cel dan smo bili na ulicah in prosili za drobiž. Šele zvečer smo se vrnili v našo hišo, ki je bila zelo skromna in v slabem stanju. Vsak dan smo morali naberačen izkupiček celotnega dne dati gospodarju. Nato smo dobili hrano. Potem so nas učili, kako se moramo vesti na ulicah. Naučili so nas včasih kakih novih trikov, saj smo včasih morali kaj tudi ukrasti.

			– Komu ste pa kradli? je vprašala Angelika.

			– V Mombasi je bilo veliko tistih debelih turistov. Včasih smo jim kaj izmaknili. To smo počeli zaradi tega, ker so veliki gospodarji dejali, da so ti debeli ljudje krivi, da je pri nas tako hudo. Da bodo ukradene stvari, predvsem pa denar, dali ljudem, ki potrebujejo hrano in zavetje zaradi hudobnih vojakov. Zato smo to počeli, saj smo hoteli pomagati našim bratom.

			– Na neki način ste jim res, vendar za vas otroke z ulice pa to ni bilo prijetno.

			– Res je, teta Angeli. Včasih mi je bilo zelo hudo, ko sem moral kaj ukrasti. Vendar mi ni preostalo nič drugega. Sedaj sem vesel, da si me ti, moja draga teta in mama, sprejela in mi dala vse, da mi ni potrebno več beračiti in krasti. Tako te imam rad. Te smem še enkrat objeti?

			– Seveda, Kuki. Tudi jaz te imam rada, saj vem, kako ti je.

			Kuki je stisnil Angeliko k sebi in je ni hotel spustiti. Tudi Angelika ga je objela in božala po laseh. Nato je dejal:

			– Tako lepo mi je v tvojem objemu. Tako lepo dišiš, teta Angeli. Pa tako lepe lase imaš in obleko. Moja mami ni imela tako lepe obleke, tudi dišala ni tako lepo, a imela je lepe, črne dolge lase. Tako sem bil vesel njenega objema, a tega že dolgo več ni.

			Angeliki je ob pripovedovanju osemletnega dečka bilo vse huje pri srcu. Komaj se je še premagovala, da ni zajokala. Vendar se je zbrala in tiho dejala:

			– Kuki, kadar koli boš potreboval objem in pogovor, lahko prideš k meni.

			– Hvala ti, teta Angeli. Vsak dan bom prišel. Sedaj mi je veliko lažje, da si mi prisluhnila. Še enkrat hvala.

			– Ni zakaj, moj Kuki.

			– Sedaj pa grem k pouku. Učil sem bom in nekoč bom velik in pameten. Takrat ti bom pomagal pri tvojem delu, moja teta Angeli.

			– Prav je tako, le pojdi. Se vidiva pozneje.

			Ko je Kuki odšel, je Angelika še nekaj časa sedela za pisalno mizo in premišljevala. Tragična zgodba malega Kukija se je je zelo dotaknila. Vedela je, da ima vsak od teh malih tako in podobno zgodbo, ki pa ni le zgodba. Je tragedija in trpljenje ljudi in krutost vojn, ki divjajo po Afriki.

			Angelika se je spomnila tudi svojega življenja in vsega hudega, kar je morala prestati. Spoznala je, da je njena usoda povezana s temi malimi in da je vse le božja volja, da je prišla mednje. Pomagala jim bo in skrbela, da bo še veliko njih našlo svoj dom. Naselje bodo še nekoliko razširili in sprejeli še nekaj otrok. To sta se pred kratkim dogovorili tudi s Saro. Čeprav Sara zaradi epidemioloških razmer ne more pripotovati, sta vsak dan povezani preko videokonference. Tudi tako lahko delo poteka nemoteno, kar je samo dobro za otroke s ceste, ki so našli svoj dom v naselju St. Johann.





ENAJSTO POGLAVJE


			Dnevi hitro minevajo. V naselju St. Johann poteka vse po načrtih. Celotna ekipa sodelavcev se je hitro integrirala in svoje delo odlično opravljajo. Tudi otroci so se hitro navadili na njihov novi dom in novo brezskrbno življenje. Angelika je zelo vesela in zadovoljna, da vse poteka, kot mora. Tudi njena skrb in negotovost sta počasi popustili in sedaj le še uživa v svojem delu. Žal še vedno brez Sare, saj so razmere v Evropi zaradi koronavirusa vse bolj zapletene. Življenje je nekako obstalo. Veliko ljudi je izgubilo svoje službe in delo. Eksistenca ljudi tam in drugod po svetu je negotova. Virus pa še kar naprej razsaja. Vse bolj se spreminjajo tudi poslovni tokovi po celotnem svetu. Zato tudi podjetje družine Jovanović počasi spreminja svojo strukturo. Vse več je povpraševanja po dezinfekcijskih sredstvih in njihova produkcija v podjetju nenehno narašča. Prav tako je veliko povpraševanje po zaščitnih in medicinskih pripomočkih. Tudi na tem področju je podjetje aktivno stopilo na trg in masovno uvaža te produkte iz Kitajske in od drugod. Zaradi tega je Sara zelo zaposlena, saj dedek in njeni starši sami tega ne bi zmogli. Tudi firma v Slovenji, ki jo odlično vodita Jože in Fani, ima velike dobičke s produkcijo ventilatorjev, ki so potrebni pri intenzivni negi pri COVID bolnikih. Povpraševanje po teh je zelo veliko, zato je podjetje povečalo produkcijo. V ta namen je bilo zaposlenih veliko delavcev. Za razliko od drugih podjetij, ki so zastala in odpuščajo delavce, podjetji družine Jovanović in Angelikina firma v Sloveniji dodatno zaposlujeta delavce. Kar je zelo dobro predvsem za tiste, ki so izgubili zaradi razmer delo v drugih podjetjih. Skratka, zelo dobro in pozitivno je vse to za Angeliko, ki je lahko zelo zadovoljna, da vse, kar je povezano z njo, deluje v dobrobit ljudi. To je bila vedno njena želja. Tudi takrat, ko je živela v revščini in pomanjkanju in ji je ostal le kak drobiž, ga je vedno darovala pomoči potrebnim. Želela si je, da bi nekega dne, ko bo tudi sama imela boljše pogoje za življenje, darovala še več. In to se je res sedaj zgodilo. Angelika in vse, kar je povezano z njo, je postalo velik dobrotnik, in njena dela v pomoč ubogim se še stopnjujejo. To jo zelo osrečuje in vsak dan je za Angeliko novo doživetje, še posebej, ko lahko sama opazuje srečne otroke in vse ljudi okoli nje.

			Ko tako sedi v svoji pisarni in razmišlja, nekdo potrka na vrata. Angelika se zdrzne, saj jo trkanje predrami iz razmišljanja, in reče:

			– Naprej, prosim!

			Vrata se počasi odpro in vstopi inženir Helmut Bauer ter reče:

			– Smem naprej, Angelika?

			– Z veseljem, kar pridi.

			– Sem te morda zmotil pri delu?

			– Ne, Helmut. Ravno sem končala svoje delo. Kako pa poteka delo v tehnični službi?

			– Hvala za vprašanje, Angelika. Delo poteka v najlepšem redu in vse, kot mora. Vendar me nekaj drugega skrbi.

			– Kaj pa te skrbi, Helmut?

			– Resne skrbi mi povzročajo pričevanja domačinov in nekaterih tehničnih sodelavcev, da so v bližini naselja in naših vodnih zajetij opazili neznana vozila in čudne ljudi, ki se že drugi dan potikajo tod okoli. Skrbi me, da bi morda storili kaj hudega.

			– Kako to misliš, Helmut?

			– Veš, Angelika, v tem delu Afrike je vse mogoče. Obstaja tudi veliko takih, ki hočejo drugim slabo. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi na naših napravah in vodnih zajetjih kdo storil kako diverzijo. Bog ne daj, da bi v vodo prišle kake kemikalije ali celo strup. Si predstavljaš, kaj bi to pomenilo za vse odjemalce in naše naselje. Ne, nisem paranoičen, skušam biti samo pazljiv.

			– Prav imaš, Helmut. Nikoli se ne ve, saj je nepridipravov vsepovsod veliko in, kot praviš, v tem delu Afrike je pazljivost še bolj potrebna. Kaj predlagaš, naj storimo, da poskrbimo za varnost in zaščitimo naša vodna zajetja in naše naselje?

			– Po moji oceni bi bilo potrebno zavarovati naše naprave in vso tehniko, ter naselje St. Johann še dodatno. Elektronski in sedanji fizični

			nadzor ni dovolj. Morali bi povečati število varnostnikov ali celo policije ali vojske. Tako bi zagotovili varnost in zaščito.

			– Se pravi, potrebno je večje število varnostnikov?

			– Tako je, Angelika. Potrebno je še vsaj enkrat toliko varnostnikov, kot jih imamo sedaj.

			– Imaš prav. Za dodatno število varnostnikov moramo sami poskrbeti. Ti, ki so nam dodeljeni s strani vlade, ne zadostujejo.

			– Tako je, Angelika. Tudi ti varnostniki, ki so nam dodeljeni, niso kaj prida. Delo opravljajo zelo malomarno. Ker jih vlada slabo plača, je njihov odnos do dela zelo slab. Zato je varnost zelo vprašljiva.

			– Prav imaš, Helmut. Poskrbeti moramo za svojo varnost in najeti dodatno varnostno službo. Koga bi lahko najeli? Morda poznaš kako dobro agencijo, ki se ukvarja z varovanjem.

			– Da, Angelika. Poznam odlično varnostno agencijo, ki širom po državi varuje objekte in ljudi in je specializirana za varovanje predvsem tehnične infrastrukture. Pred meseci sem bil prisoten pri gradnji velikih gradbenih objektov v tem predelu. Poznam investitorje, ki so najemali izrecno to agencijo. Imam kontaktno številko in se lahko pozanimamo.

			– To bi bilo zelo dobro, da vzpostavimo stik z njimi in se pozanimamo glede varovanja.

			– Res je, Angelika, morda je dobro, da se povežemo z njimi in skupaj z njihovim strokovnjakom naredimo varnostni načrt, ter izračun stroškov varovanja.

			– Prav, pa pokličiva to agencijo in se pogovoriva. Imaš morda številko pri sebi?

			– Seveda jo imam shranjeno v telefonu, pa tudi šefa poznam.

			– Potem te pa lepo prosim, da ga pokličeš, da se pogovorimo.

			– Bom, z veseljem storim vse za našo varnost.

			Helmut je poklical varnostno službo, ki jo pozna in ji zaupa. Na drugi strani se je oglasil njihov vodja, gospod Zaimi. Zmenila sta se, da bo gospod Zaimi prišel popoldne in se bodo podrobneje pogovorili.

			– Hvala, Helmut, zelo si mi pomagal in vesela sem, da bo za našo varnost bolje poskrbljeno.

			– Res je, Angelika, gospod Zaimi nam bo pomagal, da bomo bolj varni. Vendar pa moramo računati tudi z večjimi stroški. Agencija ima svojo ceno, ki sicer ni pretirana, glede na to, da zanjo delajo samo profesionalci.

			– Ne glede na ceno moramo poskrbeti za varnost. Imamo dovolj sredstev, da lahko poleg vseh finančnih obveznosti plačamo tudi dodatno varnostno službo. Vedno več dobrotnikov, darovalcev podpira naš projekt, zato je dovolj finančnih sredstev.

			– Potem je pa prav tako. Pri varovanju nam bodo pomagali tudi domačini, saj jih naša varnost zelo skrbi. Poglavar bližnje vasi Angatanga je ponudil nekaj svojih krajanov, ki bi lahko postavili vaške straže ob naši infrastrukturi.

			– To bi bilo odlično. Morali bi se pogovoriti s poglavarjem, je dejala Angelika.

			– Če ti je prav in imaš čas, bi se odpeljala v vas Kuwa in se pogovorila. Vendar z nama bi moral Charli, ki govori njihov jezik.

			– Prav imaš, Helmut. Pokličiva Charlija in se zapeljimo v vas. To je zelo pomembno in storili bomo vse za našo varnost.

			– Prav, poklical bom Charlija in se z njim pogovoril.





*


			Angelika, Charli in Helmut so pravkar prispeli v vas Kuwa, kjer jih je že ob prihodu pričakala velika množica domačinov. Vsi so hoteli seči v roko veliki poglavarki Angeli, kot Angeliko imenujejo domačini. Vsakdo se je je hotel dotakniti, kajti zanje je bila Angelika nekaj posebnega in če si se je dotaknil, je pomenilo veliko srečo. Domačini so prepričani, da je Angelika poslana od boga in jo povezujejo z nadnaravnimi silami. Angelika tega noče in jim ves čas dopoveduje, da je ona enostavno, čisto preprosto dekle.

			Ob prihodu jih je pričakal tudi poglavar Angatanga, ki se je prihoda velike poglavarke zelo razveselil. Snidenje je bilo zelo prisrčno in poglavar je skoraj jokal od sreče, ko je objel Angeliko. Tudi Angelika je bila ganjena, saj tudi zanjo tako snidenje ni bilo vsakdanje. Poglavarju je izročila majhno darilo. Izročila mu je zapestno uro, saj je izvedela od domačinov, ki delajo v naselju St. Johann, da Angatanga ljubi ure. V ta namen je pred kratkim, ko je bila v Mombasi, kupila prelepo uro znanega proizvajalca. Angatanga se je darila zelo razveselil.

			Po pozdravu in izmenjavi daril jih je povabil v njegovo bivališče, da bi se pogovorili o problematiki in nadaljnjih ukrepih. Charli je ves čas prevajal, pa tudi Angatanga je poznal že nekaj angleških besed. Tako so se lahko podrobno pogovorili, da bo vsak dan nekaj mož iz vasi Kuwa dodatno varovalo naselje St. Johann. Varovali bodo predvsem širšo okolico in vsakodnevno izvajali patrulje po okolici in vse morebitne posebnosti ali sumljiva dogajanja poročali varnostni službi. To bo dodatno podkrepilo varnost naselja St. Johann. Po končanih pogovorih so bili vsi skupaj zelo zadovoljni in Angatanga jih je povabil na preprosto kosilo in kozarec njihovega posebnega napitka iz manga, ki vsebuje tudi nekaj alkohola. Angelika, Charli in Helmut so se po prijetnem druženju poslovili in povabili Angatango na obisk v naselje St. Johann. Angatanga je obljubil, da jih bo kmalu obiskal in pozdravil otroke in delavce, ki delajo v naselju.





*


			Po prijetnem dnevu med domačini v naselju Kuwa in prelepem večeru ob kozarcu vina v Charlijevi in Helmutovi družbi se je Angelika odpravila k počitku. Kmalu zatem je v mislih na Jana in domače zaspala.

			Pozno ponoči se je Angelika zbudila, kajti v njeno sobo so vstopili trije neznanci. Edino, kar se spomni, je, da je zavohala eter. Neznanci so jo zgrabili in ji na usta in nos pritisnili gazo, namočeno v eter. Angelika je takoj izgubila zavest.

			Neznanci so jo nato skozi vrata terase odnesli v večje kombinirano vozilo, ki je čakalo pred vhodom v naselje St. Johann. Vozilo je nato bli-

			skovito odpeljalo. Vse skupaj je bilo izvedeno hitro in načrtovano.

			Po nekaj časa vožnje se je Angelika prebudila iz omame. Roke in noge je imela zvezane in zraven nje sta sedela dva oborožena neznanca. Še vedno ji ni bilo jasno, kaj se dogaja. Kmalu zatem se je zavedla, da je postala žrtev ugrabitve. Postalo jo je strah, srce ji je začelo silovito utripati, začutila je, da težko diha. Začela je jokati in prositi, naj ji ne storijo ničesar hudega. Nato je nasproti sedeči neznanec s puško v roki dejal:

			– Ne boj se, velika poglavarka. Ničesar ti ne bomo storili, če bodo tvoji izpolnili vse pogoje, ki jih bomo postavili. Za sedaj si v naših rokah in vse ostalo boš izvedela.

			Angelika je po teh besedah neznanca nehala jokati in zbrala pogum ter dejala:

			– Kdo ste in kaj želite?

			– Samo toliko ti naj bo jasno, da smo borci za pravičnost, in jaz sem vodja te skupine. Moje ime je Duda. Če bodo tvoji upoštevali in izpolnili naše pogoje, se vama nič ne bo zgodilo.

			– Kako nama? Ste morda poleg mene še koga drugega ugrabili?

			– Da, poglej, kdo sedi zadaj za tabo.

			Angelika se je ozrla na sedeže zadaj za njo in v soju jutranjega svita opazila Charlija, kako tiho stoka. Nato je dejala:

			– Charli, si to ti?

			– Da, Angelika, jaz sem. Oprosti, da te nisem mogel zaščititi. Vse se je tako hitro zgodilo. Vendar ti obljubim, da bova kmalu svobodna.

			– Oh, Charli, takoj mi je lažje, da nisem sama v tej neugodni situaciji.

			Ob teh besedah je Duda dejal:

			– Sedaj je pa dovolj pogovora. Vse bosta izvedela v našem taboru. Ago, zaveži jima oči, da ne bosta videla, kam se vozimo! je Duda naročil drugemu borcu.

			Ago je zavezal oči Angeliki, drugi borec na zadnjih sedežih pa je zavezal oči Charliju. Vozilo je pa še kar naprej drvelo v neznano. Angeliko so spremljale vse mogoče misli, kaj se bo zgodilo. Ni je bilo več strah, saj je vedela, da je za ljudi, ki so jo ugrabili, preveč dragocena in ji ne bodo storili nič žalega, kakor tudi da bodo njeni izpolnili pogoje in kmalu bo spet svobodna. Skrbelo jo je samo za Charlija, saj se je bala, da bodo z njim morda bolj grobi.

			Po dolgi vožnji v negotovosti je Angelika skozi prevezo na očeh opazila, da se je začelo daniti. Vozilo je nato obstalo in borci so izstopili. Angeliko in Charlija so še nekaj časa pustili sedeti v avtomobilu, nato so jima sneli prevezi. Angelika in Charli sta zagledala še drugo vozilo, iz katerega so stopili še drugi borci. Nahajali so se na popolnoma neznanem kraju, kjer se pot konča, in pred njimi se je nahajal pragozd. Nato je Duda dejal:

			– Tako, moja draga velika poglavarka in spoštovana gospa. Od tu naprej pa se začne pot skozi pragozd peš.

			– Kam naju vodite? je vprašala Angelika.

			– Ne sprašuj, boš že videla! je dejal Duda.

			Neki drugi borec je iz avtomobila prinesel vojaške maskirne obleke ter jih izročil komandantu Dudi. Duda je odprl vrečo z oblekami in iz nje vzel hlače in srajco, ter ju izročil Angeliki. Nato je dejal:

			– Prosim, da se preoblečete, velika poglavarka. Tudi vaš asistent naj se. V tej obleki vam bo lažja pot skozi pragozd.

			Angelika se je šele sedaj zavedla, da je samo v spalni srajci. Tudi Charli ni imel veliko več na sebi. Z drhtečo roko je sprejela obleke in zrla v vojaško maskirno obleko. Nato je komandant dejal:

			– Prosim, moji soborci, da se odstranite, da se bo dama preoblekla. Velika poglavarka, lahko stopite tja za avtomobil in se preoblečete. Tudi vaš asistent naj stori enako.

			Angelika je brez besed sprejela uniformo in stopila za vozilo, ter si oblekla nekoliko preveliko uniformo. Enako je storil tudi Charli. Nato so spet pristopili borci in komandant, ter hvalili Angelikin izgled.

			– Res izgledate imenitno, velika poglavarka. Prav take bi potrebovali v naši organizaciji. Vse moje spoštovanje in tudi spoštovanje mojih borcev.

			Vsi navzoči so Angeliki segli v roko in ji čestitali, kot da je njihova soborka. Za trenutek je Angelika pozabila, da je v resnici ugrabljena. Nato so ji izročili nahrbtnik, in Duda je dejal:

			– V nahrbtniku se nahaja vse potrebno, kar boste potrebovali za dolg pohod skozi gozd. Notri je nekaj suhe hrane, pijača in škatlica za prvo pomoč. Naj vas opozorim, da bo pot dolga in naporna.

			– Kam me vodite, če vas smem vprašati, gospod, ali kako vam je že ime?

			– Kar Duda mi recite. Pot nas bo vodila v naš tabor, daleč v pragozdu, kamor nihče nima dostopa in ne ve za naš tabor. Vidva z vašim asistentom bosta imela prva to čast, da prideta v naš skrivni tabor. Če boste storili vse, kot vama bo naročeno, se nimate ničesar bati. Za zdaj pa je dovolj vprašanj. Gremo, čaka nas še dolga pot.

			Voznika sta se odpeljala, skupina borcev, ter Angelika in Charli pa so se podali na dolgo pot skozi pragozd. Drug za drugim so tiho stopali po težkem in napornem terenu temnega pragozda. Angeliki so med potjo rojile vse mogoče misli. Vendar je ni bilo strah, mislila je na Jana in na to, da je njegov duh ob njej in jo spremlja. Tako ji je bilo nekoliko lažje hoditi v neznano.





*


			Po dolgem času hoje je komandant dal znak za počitek. Borci, Angelika in Charli so se usedli in vsak je iz svojega nahrbtnika vzel hrano in pijačo. Komandant je naznanil pol ure počitka. Angelika se je usedla zraven Charlija. Srečala sta se s pogledi in Angelika se je rahlo nasmehnila. Tudi Charlijev resen obraz se je spremenil v rahel nasmešek. Med počitkom in malico je Angelika tiho vprašala Charlija:

			– Kaj meniš, Charli, kaj se bo zgodilo z nama? Kdo so ti ljudje?

			– Ne vem, Angelika, kdo so. Vendar se mi zdi, da enega od njih poznam. Mislim, da je fant s ceste Mombase. Saj vidiš, da so vsaj trije med njimi še skoraj otroci.

			– Saj res. Prej tega sploh nisem opazila. Res so še zelo mladi.

			– Prav te mlade ljudi razne organizacije novačijo kot borce za najrazličnejše paravojaške skupine. Obljubijo jim vse mogoče in jih pošiljajo v najnevarnejša območja, kjer niti ne vedo, za kaj se borijo.

			Komandant je opazil, da se Angelika in Charli pogovarjata in je nato dejal:

			– Dovolj je pogovora, če se bosta še naprej pogovarjala, vaju bomo ločili.

			– O, nikar, komandant. Čisto tiho bova, je dejala Angelika.

			– No, prav, čez pet minut je odhod. Čaka nas še dolga pot, je dejal Duda.





*


			Po dolgih urah hoje po res skoraj nepristopnem terenu so končno prišli v sotesko, kjer je bilo zgrajenih nekaj primitivnih kolib. To naj bi bil tabor teh borcev in njihovo skrivališče. Res je bilo vse tako skrito, da tudi iz zraka ni bilo mogoče opaziti, da se v osrčju pragozda nahaja tabor. Kolibe so bile grajene iz lesa in pokrite s slamo. Bilo jih je pet in v sredini tabora je bilo veliko ognjišče, ter kotel, v katerem so kuhali hrano. V bližini naselja pa je žuborel potok. Vse skupaj je bilo kar prijetno in Angelika je pomislila, da bi bil to kar prijeten kraj za počitek, če ne bi bila ugrabljena.

			Ob prihodu so se borci razkropili po hišah in odložili svoje nahrbtnike. Angelika in Charli sta stala sredi tabora in ob njima je bil Duda, ter dejal:

			– Tako, to naselje bo za vaju in za nas nekaj dni naše bivališče. Kako dolgo bosta ostala, je odvisno od vaju in vajinih organizacij.

			Ob teh besedah je Angelika vprašala:

			– Kaj želite od naju in od nas, če smem vprašati?

			– Podrobneje vama bom razložil pozneje. Ago vama bo pokazal vajino hiško. Če bosta ubogala in ne bosta delala preglavic, lahko skupaj bivata v hiški, drugače pa bo moral Charli v kletko.

			Duda je pokazal na kletko ob robu gozda, ki je bila zgrajena iz bambusa in je bila le tesen prostor za enega človeka.

			– Obljubiva vam, gospod Duda, da ne bova povzročala težav, saj si želiva, da se to vse skupaj kmalu konča.

			– Vidim, da si zelo pametna in pogumna, velika poglavarka. Vidita, da nima smisla, da počneta kake neumnosti, saj od tu ni mogoče pobegniti. Pot skozi pragozd ni mogoča brez spremstva. Če bosta res ravnala, kot bomo zahtevali, vaju ne bomo zvezali, vendar se po taboru brez našega ukaza in dovoljenja ne smeta gibati. Zadrževala se bosta v svoji kolibi, ki bo noč in dan zastražena.

			– Kako pa je s higieno in straniščem? je vprašala Angelika.

			– Tam zadaj je primitivno poljsko stranišče. Vsakokrat vaju bo spremljal stražar. Umivamo se pa v bližnjem potoku. Sedaj pa pojdita v svojo kolibo. Pozneje vaju bom poklical, da se podrobneje pomenimo, kako naprej.

			Angelika in Charli sta brez besed stopila za borcem, ki ju je vodil do male hiške. V njej sta bila dva pograda in manjša mizica. Tudi okna so bila zelo majhna in prepletena z lesenimi križi, tako da ni bilo mogoče pobegniti. Potem ko sta vstopila v mali prostor, je stražar zaprl vrata in jih zataknil z zunanje strani, tako da jih ni bilo mogoče odpreti od znotraj. Angelika se je šele sedaj zavedla, da ji je poleg ugrabitve odvzeta tudi prostost. Spomnila se je na čase, ko je bila po nedolžnem zaprta v preiskovalnem zaporu v Mariboru. Usedla se je na pograd ob oknu in zajokala. Šele sedaj se je zlomila in spoznala, da jo čakajo hudi trenutki. Charli je prisedel k Angeliki, jo pobožal in dejal:

			– Ne boj se, Angelika, vse bo v redu.

			Angelika ga je objela in še bolj jokala. Nato se je nekoliko umirila in dejala:

			– Upam, da res. Vem, da bodo moji izpolnili vse potrebno in kmalu bova svobodna. Vendar še vedno ne vem, kaj zahtevajo.

			– Počakajva, saj bova kmalu izvedela.

			– Prav imaš, Charli. Hvala, da si ob meni, tako me je manj strah.

			– Zelo rad sem ob tebi. Še nikoli nisem srečal tako pogumnega dekleta, kot si ti. Tudi ugrabitelji cenijo tvoj pogum in te zelo spoštujejo.

			– Ah, kaj mi pomaga pogum, ko pa ne vem, kaj naju čaka. Upam samo, da je v našem naselju St. Johann vse v redu, je dejala Angelika.

			– Prepričan sem, da so najini sodelavci kljub šoku prevzeli delo in dobro skrbijo za naše otroke.

			– Le kako je tem nepridipravom uspelo priti v naše naselje? Prav so imeli domačini, ki so poročali o sumljivih ljudeh, ki so se nahajali v bližini našega naselja, je dejala Angelika.

			– Res je, do popolnosti so načrtovali to ugrabitev. Mislim celo, da so imeli pomoč tudi od znotraj.

			– Kako to misliš?

			– Veš, Angelika, da sumim enega od vojakov stražarjev. Ta se je cel čas nekam sumljivo vedel. Tudi ta večer, preden so naju ugrabili, sem ga videl, da se je potikal po naselju, čeprav je njegovo stražarsko mesto pri vhodu v naselje. Morda je opazoval dogajanje in nato sporočal ugrabiteljem.

			– Oh, Charli, da je to mogoče, da te izdajo ljudje, ki jim zaupaš.

			– Da, Angelika, tu v tem delu Afrike je vse mogoče. Če bova prišla iz tega ujetništva in upam, da bo to kmalu, bomo resno morali razmisliti o novem načrtu varovanja.

			– Prav imaš, Charli. Ustanovili bomo lastno varnostno službo. Tudi Django mi je že nekoč omenil, da sedanji državni vojski in policiji ter varnostnikom naj ne zaupam preveč, ker niso kaj prida. Povedal je, da imajo gospodarji ceste odlično varnostno službo, ki varuje najvišje predstavnike. Res, da to varovanje stane nekaj več, vendar sem prepričana, da je učinkovitejše. Ostaja pa še tudi druga varnostna služba, kot sva se že pogovarjala s Helmutom.

			– Prav imaš, Angelika, morda nam bo Django lahko pomagal. Prepričan sem, da tudi sedaj ne sedi križem rok. Mislim, da novica prav sedaj že odmeva po vseh medijih in Django ter njegovi borci naju že iščejo. Prav tako je že policija na delu. Vendar, kot vidiš, kje smo, naju bodo težko našli.

			– Res je, tu naju nihče ne bo našel. Morda je prav, da najprej počakamo, kaj sploh hočejo ugrabitelji. Prepričana sem, da bodo moji storili vse, da naju rešijo, pa naj stane, kar stane. Upam, da so najini sodelavci že obvestili Saro in dedka. Prepričana sem, da bosta kljub situaciji s koronavirusom pripotovala v Mombaso in prevzela vodenje naselja, ter se pogodila z ugrabitelji.

			– Prav imaš, počakajva, da bova videla, kaj hočejo od naju, je dejal Charli.

			– Glej, že prihajajo, bova videla, kaj nama bodo povedali.

			Angelika in Charli sta tiho obsedela na pogradu in čakala, da ugrabitelji vstopijo v kolibo. Stražar je odprl vrata in v prostor je stopil Duda, ter dejal:

			– Odločili smo se, da vajini sorodniki, organizacije ali kdor koli že, za vajino prostost morajo plačati deset milijonov evrov. Za tako veliko in bogato podjetje, kot je vaše, spoštovana velika poglavarka ali gospodarica, to ni veliko. Pa tudi vajino življenje je vsaj toliko vredno, če ne že celo več.

			Angelika in Charli sta kar otrpla obsedela in nastala je tišina. Po nekaj trenutkih, ko se je Angelika zbrala, je pogumno vprašala:

			– Kako bodo pa prišli do informacij in kako bo potekala predaja tega denarja? Kaj pa, če tega denarja ne bodo zbrali?

			– Potem vaju čaka konec, tu v tem pragozdu, je dejal Duda.

			Angelika in Charli sta se spogledala in spoznala, da ugrabitelji mislijo resno in da to ni šala. Njuni življenji sta odvisni od drugih. Po trenutku tišine je Angelika nato spet dejala:

			– Kdo in kako bo obvestil moje domače o vsoti, ki jo zahtevate?

			– Ne skrbi, velika gospodarica. Vse bo potekalo po svojem vrstnem redu. Danes popoldne bomo posneli video sporočilo, kjer boš ti osebno zaprosila tvoje najdražje in vse organizacije za pomoč in plačilo omenjenega zneska. Nato bomo posnetek odnesli v mesto in ga od tam poslali na naslov vašega naselja. Določili bomo rok in način plačila. Če bo potekalo vse tako, kot mora, in bomo mi dobili naš denar, bosta svobodna, je dejal Duda.

			– Kako naj vam verjamem, da boste potem res izpolnili obljubo? je dejala Angelika.

			– Mi smo borci za pravičnost in nočemo ničesar drugega. Jaz kot komandant vam dam besedo, da bosta svobodna. Po predaji denarja pa nas nikoli nihče ne bo več videl v tem predelu Afrike, je dejal Duda.

			Angelika je nekaj časa premišljevala, nato je skoraj predrzno dejala:

			– Kako lahko potem trdite, da ste borci za pravičnost, ko boste pa po plačilu odšli iz tega predela Afrike. Ta denar bi gotovo prav prišel tem ljudem tu.

			– Ne bodi predrzna, velika gospodarica. Mi smo že dovolj dali tem ljudem tu v tem predelu. Žrtvovali smo svoja življenja in še veliko več. Vendar so nas ogoljufali. Da, prav ta država nas je ogoljufala. Borili smo se za pravice ljudi in boljše življenje. Vendar so si ti veliki in debeli na vrhu države delili oblast, dobiček in denar. Dovolj je tega! Zato smo se jaz in nekaj mojih soborcev odločili izstopiti iz redne vojske in si ustvariti novo pot in novo življenje. Vaš denar bo prišel v prave roke. Ne skrbi, velika gospodarica, je dejal Duda.

			– Ali mislite, da je prav, da na tak način izsiljujete denar, in to celo od take organizacije, kot je naša. Ali nismo mi zato tu, da pomagamo vašim ljudem in vašim otrokom, katere potem rekrutirate v vašo tako imenovano organizacijo za pravičnost. Ali niso ti borci, ki so tu z vami, še skoraj otroci? Ali jim ne bi bilo bolje, če bi hodili v šole, se izobraževali. Vi pa jih omamljate z raznimi drogami, jim razdelite kalašnikove in jim obljubljate svetlo bodočnost. Je to mar pravičnost?

			– Velika gospodarica, veliko si upaš. Jaz na tvojem mestu ne bi govoril tega. Sicer pa imaš prav in prav zaradi tega te cenim. Prav je, če tako razmišljaš, vendar je sedaj to vseeno. Mi zahtevamo samo to, da nam plačate omenjeno vsoto, potem pa lahko počnete, kar hočete. Sedaj pa je dovolj ugovarjanja. Čez pol ure bo kosilo in po kosilu bomo posneli tvoje sporočilo v svet. Dobro razmisli, kaj boš povedala. Od tega je odvisno vajino življenje in upam samo, da ne boš povzročala nobenih težav, je dejal Duda.

			– Ne, nikakor nočem povzročati težav. Storila bom, kot zahtevate.

			– Potem pa smo dogovorjeni. Se vidimo pri kosilu, je dejal Duda.

			Ko je Duda odšel, je Charli še naprej sedel kot vkopan. Angelika pa je bila vidno razburjena. Charli je še nekaj časa z začudenjem gledal Angeliko in nato dejal:

			– Res si pogumna, Angelika. Veliko si upaš. Še nikoli v življenju nisem srečal tako pogumne ženske.

			– Ah, pusti, Charli. Veš, da je tudi mene strah, vendar ga le na tak način lažje premagujem. Naj vedo, da imajo opravka z Balkansko bojevnico.

			– Prav imaš, Angelika. Nisi samo Balkanska lepotica, si tudi Balkanska bojevnica. Ob tebi me je vse manj strah in prepričan sem, da se bova izvlekla od tu.





*


			Angeliko in Charlija je stražar pripeljal na osrednji del, kjer se je nahajalo ognjišče, in kotel, kjer je pravkar eden od borcev skuhal kosilo. Vsi so se usedli za mize, narejene iz hlodov, med njimi tudi Angelika in Charli, ter čakali, da jim borec z imenom Gango, ki je skuhal kosilo, to razdeli. Drug za drugim so prihajali s svojimi porcijami in Gango je vsakemu dal v porcijo dve veliki zajemalki neke vrste golaža, kruh in plastenko vode. Tudi Angelika in Charli sta dobila svoj delež. Nato sta se usedla za mizo. Kmalu nato je k njima prisedel Duda in dejal:

			– Dober tek obema. Upam, da vama bo hrana teknila. Tu pri nas nimamo velike izbire. Vem, da vi tam v vašem naselju lahko izbirate med boljšimi jedmi.

			– Hvala, gospod Duda. Tudi vam želim dober tek. Veste, midva nisva izbirčna in sva navajena na vse, je dejala Angelika.

			– Kako na vse? je vprašal Duda.

			– Veste, gospod, meni v življenju ni bilo vedno lepo. In kakor vem, tudi Charliju ne. Nekoč sem živela v hudi stiski in pomanjkanju, zato sem navajena vsega.

			– Kako pa je možno, da najbogatejša Balkanka lahko živi v pomanjkanju? je vprašal Duda.

			– Nisem bila vedno bogata. To sem postala šele pred nedavnim. Z mamo, ki je bila hudo bolna, sva dolga leta živeli sami in v velikem pomanjkanju. Oče je umrl med vojno v Jugoslaviji. Bil je oficir jugoslovanske in pozneje srbske vojske. Ko sem bila stara šele nekaj mesecev, naju je zapustil.

			– Kako pa si potem postala tako bogata? je vprašal Duda.

			– Oče nam je zapustil bogastvo, ki ga je pridobil z vojnim dobičkom. Tako sem bila postavljena v ta svet bogastva. Čeprav me bogastvo ne osrečuje, sem se nekako znašla. Zato sem sklenila, da bom bogastvo delila med ljudi, ki so pomoči potrebni. Prav zaradi tega je nastal projekt St. Johann, je dejala Angelika.

			– Zelo impresivna zgodba, velika gospodarica. Potem veš, zakaj mi zbiramo denar. Pa naj bo del tvojega denarja, ki je prav tako nastal iz vojnega dobička, tudi del našega vojnega dobička. Sicer pa, denar mora krožiti, je dejal Duda.

			Angelika na to ni ničesar odgovorila. Obšle so jo misli, da tudi ona ni nič drugačna od teh ljudi, saj je tudi ona obogatela z umazanim denarjem. Samo razlika je v tem, da ona tega ni vedela, niti hotela. Misli so se ji vrnile v trenutke, ko je prvič spoznala svojo družino in ko je izvedela za resnico o njenem očetu. Takrat niti ni pomislila, da je tisto zlato in denar res krvavo. Morda so morali tudi drugi ljudje preživljati še hujši pekel, biti zaprti in morda tudi ubiti, da je sedaj ona in njena družina bogata. Koliko trpljenja in bede je moral nekdo preživeti in morda plačati z življenjem za vse to bogastvo, ki ga poseduje družina Jovanović. Ali morda res prav ona mora plačevati davek zaradi bogastva, ki ni nastalo po legalni poti. Le zakaj se ni odrekla vsemu? Morda nikoli ne bi prišlo do tega, kar se z njo dogaja sedaj. Mogoče bi še tudi Jan živel. Ostala bi tam doma, med svojimi ljudmi. Morda bi delala kot medicinska sestra v kaki bolnišnici v Sloveniji. Ali pa bi si z Janom nekoč ustvarila družino, imela otroke in ob dela prostih dneh z njimi preživljala prelepe trenutke. Je res to cena tega bogastva, da je morala izgubiti vse, kar ji je najdražje in morda tudi svoje življenje? Ko tako razmišlja, jo Duda ponovno nagovori:

			– Angelika, kaj je s tabo? Sploh ne slišiš, kaj te sprašujem. Sicer je pa vseeno.

			– Oprostite, gospod Duda. Misli so me zanesle nekam vstran

			– Je že prav, vem, da misliš na svoj dom. Vem, da je tam pri vas lepo in tudi vojne ne divjajo, tako kot pri nas. Sicer pa mi lahko rečeš kar Duda. Pusti tistega gospoda, saj nikoli nisem bil in ne bom gospod.

			– No, prav, Duda, če ti smem tako reči. Saj je res, da je tam pri nas veliko bolj mirno. Vojne ne divjajo in vsi smo svobodni. Imamo vsega na pretek, vendar ni vedno samo lepo. Tudi pri nas so težke stvari, ki so včasih še hujše. Ko so ljudje zaradi denarja in bogastva prav tako pripravljeni ubijati. Veš, čisto nič ni drugače, kot pri vas. Tudi sama sem pred meseci doživela hudo življenjsko preizkušnjo. Prav tako kot sedaj, mi je tudi takrat bila odvzeta prostost.

			– Kaj se je pa zgodilo s tabo, Angelika? je vprašal Duda.

			Angelika je pripovedovala svojo zgodbo, kako je izgubila Jana in kako je morala skozi pekel. Duda in drugi borci, ter Charli, so jo vneto poslušali. Vsi so se ji približali in nastala je tišina, ko je Angelika pripovedovala. Slišati je bilo samo Angelikin tihi glas in žgolenje ptic, ki je odmevalo iz pragozda. Angelikina zgodba je vse prevzela, saj je Charli zelo dobro prevajal, kar je Angelika povedala. Vojaki so kar odložili orožje, posedli na tla in vneto poslušali. Tu in tam si je marsikateri od teh mladih borcev skrivaj obrisal solze. Tudi Duda je onemel ob Angelikinem pripovedovanju. Po končani Angelikini pripovedi je še nekaj časa bilo vse tiho. Nato je eden od mladih borcev vstal, stopil do Angelike, ji segel v roko in dejal:

			– Moje ime je Gorgi. Zelo mi je žal, da moraš spet trpeti in oprosti mi. Hvala ti, da si nam povedala svojo zgodbo. Le malo je tako pogumnih ljudi, kot si ti.

			Tudi drugi borci so Angeliki segli v roko in se ji predstavili. Nato je Angelika dejala:

			– Hvala vam, da ste prijazni do mene, kljub mojemu ujetništvu. Upam samo, da bodo vaše zahteve izpolnjene in bom nekega dne spet svobodna. Le na prostosti lahko pomagam ljudem.

			– Prav imaš, Angelika. Tudi mi si želimo, da bi vse potekalo brez zapletov. Nočemo ti storiti nič žalega, saj te še veliko ljudi potrebuje. Sedaj pa, če se strinjaš, posnemimo to tvojo poslanico z našimi zahtevami, ki bo že jutri odromala v javnost, je dejal Duda.

			– Prav, pa storimo to, je dejala Angelika.

			Angelika je z velikimi čustvi povedala, da je v ujetništvu in da jo je zajela neznana skupina paravojaške organizacije, ki zahteva odškodnino desetih milijonov evrov za njeno in Charlijevo svobodo. Da bodo natančni podatki o predaji denarja in ostalih zahtevah ugrabiteljev natančno posredovani. Eden od borcev je vse skupaj posnel na kamero. Po končanem snemanju je Duda dejal:

			– Odlično si to povedala, Angelika. Upam, da bodo tvoji in vse organizacije hitro izpolnili naše zahteve.

			– In kaj, če ne bodo? je vprašala Angelika.

			– Ne vem, kaj bo. O tem ne odločam jaz in moji borci. Nad mano je še veliki general, ki bo jutri prišel v tabor. On ne pozna šale in milosti in je zmožen storiti vse, da bo prišel do denarja. Bomo videli, kaj nam bo povedal. Kot si verjetno opazila, tu pri nas ni nobenih mobilnih telefonov, kajti tako bi nas lahko izsledili. Zato vsa komunikacija poteka osebno in preko kurirjev. Jutri bomo jaz in še trije moji soborci odnesli posnetek v mesto, medtem bo pa veliki general Jusuf vodil tabor. Bodi obzirna do njega, je nagle jeze in se lahko marsikaj zgodi. Moji borci ga že dobro poznajo in imajo respekt pred njim.

			– Oh, kar malo strah me je postalo. Je morda tudi nasilen?

			– Je dokaj grob in ženske prezira. Zato pazi nase. Nočemo, da se ti kaj zgodi. Saj kot vidiš, te vsi ti borci, ki so z nami, zelo spoštujejo, je dejal Duda.

			– Res je, zelo te spoštujemo, je dejal Gorgi.

			Duda se je nato odpravil v svoje bivališče, kjer je pripravil posnetek in vse potrebno, da lahko pride v javnost. Tudi ostali borci so se nekoliko oddaljili. Varovanje Angelike in Charlija so prepustili Gorgiju, ki se je usedel nasproti Angelike, in jo opazoval. Po nekem trenutku molka je Gorgi dejal:

			– Res si lepa, velika gospodarica. Pa tako dobra si do vseh. Šele sedaj sem spoznal tvojo pravo podobo. Prej sem imel v mislih bogato in naduto lepotico, ki se baha s svojim denarjem. Vendar, ko sem slišal tvojo zgodbo, sem drugačnega mnenja. Prepričan sem, da te otroci v tvojem naselju imajo zelo radi. Tudi jaz bi si želel, da bi moj bratec našel dom v tvojem naselju. Že dolgo je tega, kar sem ga nazadnje videl. Niti ne vem, kje je.

			– Morda ti bomo lahko pomagali najti tvojega bratca. Morda bo celo nekega dne prišel k nam. Koliko je star in morda veš, kje se je nazadnje nahajal? je vprašala Angelika.

			– Star je okrog osem let. Nazadnje sem ga videl v taborišču, kjer smo se takrat ločili. Jaz sem odšel z borci in pozneje pristal tu, kjer sem. Slišal sem od drugih soborcev, da ga je nekdo videl v Mombasi, je dejal Gorgi.

			– Mogoče ga pa kdo od naših otrok pozna. Kako pa mu je ime? je vprašala Angelika.

			– Ime mu je Kuki in je manjše postave.

			– Kuki, si rekel?

			– Da, velika gospodarica. Mojemu bratu je ime Kuki.

			– Morda pa imaš srečo. Ta Kuki, ki si ga opisal in je tvoj brat, se nahaja pri nas v naselju, je dejala Angelika.

			Gorgi je za nekaj časa kar onemel. Na široko je odprl oči in se nato rahlo nasmehnil, ter dejal:

			– Kaj res, moj bratec Kuki je živ in je pri vas?

			– Da, pri nas je in dobro mu gre. Hodi v šolo, ima lepe obleke in vse, kar potrebuje.

			– Oh, kako sem srečen, velika gospodarica. Tako sem vam hvaležen, da skrbite zanj. Tako rad bi ga nekoč spet videl. Vendar ne vem, če bo to po vsem tem, kar smo ti storili, še mogoče, je žalostno dejal Gorgi.

			– Veš, Gorgi, ničesar ti ne zamerim. Če boš kdaj koli prišel k nam, ga boš vedno lahko videl in preživel čas z njim. Samo ne vem, kako bo policija vse to sprejela. Trenutno se nahajaš v skupini, ki je storila hud zločin, to je ugrabitev. Za take zločine se ljudje obsodijo in morajo v zapor. Ker pa nisi polnoleten in tega morda nisi vedel, kar se bo zgodilo, je zate to olajševalna okoliščina in morda ne boš obsojen. Vendar se moraš odločiti, če boš še deloval v zločinski tolpi, kot je ta, ali pa se boš vrnil v normalno življenje, je dejala Angelika.

			– Oh, kako rad bi živel normalno, hodil v šolo, se morda izučil za poklic. Vendar nimam kam in nimam nikogar, ki bi mi pomagal. Izvedel sem, da so ubili tudi mojega očeta, ki je bil prav tako borec v neki drugi skupini, je dejal Gorgi.

			– Zelo mi je žal, Gorgi, vendar ti mi lahko pomagamo. Lahko ti nudimo pomoč in morda za nekaj časa lahko ostaneš v našem naselju, seveda, ko bova midva ponovno prosta. Tudi za take malo starejše dečke in dekleta pripravljamo projekt in v ta namen nameravamo še nekoliko razširiti naše naselje. Morda imaš še možnost. Pozneje, ko bodo tvoje roke vse bolj umazane z zločini, te možnosti več ne bo.

			– Velika gospodarica, res si zelo dobra. Tako rad bi bil z vami in živel normalno življenje, je dejal Gorgi.

			– Vsekakor ti želim, da bi našel pot v normalni svet. Tu za tebe ni prihodnosti. Na koncu vsega še lahko izgubiš življenje. Dobro premisli, kako in kaj boš storil.

			– Prosim, bolj tiho govori, da naju ne bo kdo slišal. Kajti lahko se zgodi, da bo Duda kaj posumil, to pa ne bi bilo dobro zame. Pred kratkim je neki deček hotel pobegniti in so ga ujeli. Ne bi ti rad povedal, kaj se je z njim zgodilo, je dejal Gorgi.

			– Vem, Gorgi, da ste vsi vi fantje pod velikim pritiskom in to, kar počnete, nihče od vas ne počne prostovoljno. Na vaš račun se okoriščajo drugi zločinci.

			– Res je gospa, to, kar počnemo, v to smo nekako prisiljeni. Če ne, sledi huda kazen. Najbolj me je strah, ko bo spet prišel v tabor veliki general Jusuf. Zelo je hudoben in ljudi pobija kar za šalo. Tudi naše, ki mu niso po volji. Bojim se tudi zate, gospa. Vendar ti obljubim, da te bomo varovali in nič se ti ne bo zgodilo. To ti zares obljubim.

			– Hvala, Gorgi, da skrbiš zame. Hvala, da si moj prijatelj. Reci mi kar Angelika ali pa, kot me kliče tvoj bratec, teta Angeli.

			– Prav, teta Angeli. Tako sem vesel, da sem te spoznal in da sem slišal dobre novice o mojem bratu. Sedaj pa moram iti k drugim soborcem, da ne bo kdo kaj posumil. Moram vaju s Charlijem pospremiti v vajino kolibo. Pridita, se vidimo pozneje in še enkrat ti hvala, teta Angeli.





*


			Naslednje jutro je v taboru nastal preplah. Pragozd sta preletavala dva helikopterja vojske in policije. Po vsej verjetnosti sta iskala tabor, saj policija ve, na kak način delujejo tovrstne tolpe, ki ugrabljajo ljudi, jih nato zadržujejo nekje v gozdu in od svojcev ter tujih oblasti zahtevajo odkupnino. Duda je takoj poklical vse borce ter Angeliko in Charlija. Vsi skupaj so se odpravili na drugo lokacijo nekoliko stran. Po nekaj minutah hoje so prišli do večje votline, kamor so se zatekli. Sedeli so v popolni tišini in čakali. Helikopterja sta skoraj celo uro preletavala ta predel gozda, kot da bi sumili, da se tu spodaj nahaja skrivališče ugrabiteljev. Čez nekaj trenutkov sta jih preleteli tudi vojaški letali. Nato je vse utihnilo in skupina se je spet vrnila v tabor. Duda si je oddahnil in dejal:

			– Mislim, da nas niso odkrili. Vendar od sedaj naprej nobenega ognja, niti za kuho. Jedli bomo samo suho hrano, kajti ogenj nas lahko izda. Drugače pa iz zraka, po vsej verjetnosti, naš tabor ni viden, saj je dobro skrit v tej soteski. Ni pa izključeno, da morda policija sumi, kje se nahajamo. Lahko se zgodi, da se bomo v naslednjih dneh premaknili na drugo lokacijo.

			Vsi skupaj so molčali. Le Angelika je pogumno vprašala:

			– Kaj, če so vas odkrili, kaj boste potem?

			– Bolje, da nas niso. Drugače se vama slabo piše. Naš šef veliki general vaju ne bo pustil brez plačila. Prej vaju lastnoročno ubije, je dejal Duda.

			Nato so spet vsi molčali. Gorgi je žalostno pogledal Angeliko. Kljub resni situaciji se je Angelika rahlo nasmejala. Tudi Gorgi ji je vrnil nasmeh in s tem razumel, da se Angelika ne boji ničesar. Nato je Duda dejal:

			– Sedaj pa vsi v svoja bivališča in nobenega sprehoda po taboru. Počakajmo, kaj se bo zgodilo. Gorgi, ti boš stražil kolibo, kjer se nahajata Angelika in Charli.

			– Bom, komandant, je dejal Gorgi.

			Vsi so se nato razkropili. Tabor je bil popolnoma prazen in vladala je tišina. Tu in tam so bili slišati le šepetajoči pogovori borcev. Tudi Angelika in Charli sta sedela na pogradu in se tiho pogovarjala.

			– Vem, da so oblasti storile vse potrebno in naju iščejo.

			– Res je, Angelika. Morda celo približno vedo, kje smo. Ali pa samo naključno preletavajo predele, kjer bi se lahko skrivali ugrabitelji. Prepričan sem, da bodo še preletavali te predele. In tako je prav, saj ugrabitelji nimajo miru in so v negotovosti.

			– Prav imaš Charli. Tudi njih je strah, skoraj bolj kot naju. Vendar sem prepričana, da bo najin strah kmalu minil, saj bova kmalu svobodna.

			– Tudi jaz bi si močno želel, da bi bila med svojimi v našem taboru.

			– Tudi jaz že komaj čakam, da vidim vse tiste otroke in najine sodelavce. Še posebej pa se veselim, da bom spet videla svoje domače. Prepričana sem, da sta Sara in dedek že pripotovala. Sedaj že nadaljujeta najino delo in seveda organizirata vse potrebno, da naju bodo kmalu našli, ali pa bosta plačala odškodnino, ki jo zahtevajo. Vem, da je tudi njima težko, saj sta v negotovosti in ne vesta, kaj se dogaja z nama, je dejala Angelika.

			– Prepričan sem, da sta storila vse potrebno in bova kmalu svobodna. Vem tudi to, da nista sama. Ko se je izvedelo v javnosti, da so naju ugrabili, so tudi razne organizacije poleg vlade priskočile na pomoč. Pa tudi Django in njegovi so zagotovo speljali akcijo, da bi naju našli. Djanga dobro poznam in vem, česa je sposoben. Django in njegovi imajo povezave vsepovsod in vem, da bodo storili vse potrebno, da bova prosta. Samo mirna morava ostati in nekako slediti ugrabiteljem in čakati. Prepričan sem, da bo vse dobro, je dejal Charli.

			– Tudi jaz mislim tako, saj vem, da imava prijatelje vsepovsod. Tudi tukaj med temi borci sva si pridobila veliko naklonjenosti. Morda lahko računava na njihovo pomoč. Vem, da bi nama Gorgi rad pomagal. Tudi pobeg bi bil mogoč. Vprašanje pa je, kako daleč bi lahko prišli. Pragozd je velik in ne vem, kako bi se vse skupaj končalo.

			– Vem, Angelika, tudi jaz sem že razmišljal o pobegu, da bi z Gorgijevo pomočjo pobegnili. Morda bi še pridobili kakega borca na najino stran. Vendar pa je, kot praviš, pot iz tega pragozda nemogoča. Razen, če morda Gorgi pozna pot do najine svobode. Mislim, da je bolje še malo počakati in izvedeti, kaj nameravajo ugrabitelji.

			– Prav imaš, Charli. Počakajva še kak dan, da bomo videli, kaj se bo zgodilo. Tudi to bova preživela in dokazala, da naju nič ne more zlomiti.

			– Prav imaš, Angelika. Le hudo mi je, da po vsem tem, kar si preživela v svoji domovini, bila zaprta po nedolžnem in izgubila svojega ljubljenega Jana, ponovno moraš prenašati hudo in zlo.

			– Veš, Charli, morda sem bila postavljena na ta svet, da se nenehno borim proti zlu in to je morda moje poslanstvo. Vsaka nova izkušnja me še bolj utrdi in vse bolj rezistentna postajam na vse. Hvaležna sem pa tebi, da mi stojiš ob strani in me podpiraš, prijatelj moj.

			– Vesel sem, da ti lahko stojim ob strani, in srečen, da mi je Bog dal to srečo, da sem te spoznal. V tem kratkem času, kar te poznam, se je moje življenje spremenilo. Za vsak trenutek, ko sem ob tebi, sem neizmerno hvaležen.

			– Hvala, prijatelj moj. Te smem objeti? je vprašala Angelika.

			– Z veseljem in v veliko čast mi bo. Nekoč bom lahko s ponosom pripovedoval, da sem objemal najbolj pogumno in najlepše dekle na svetu. Hvala ti, Angelika.





*


			Ptičje petje iz gozda, ter sončni žarki, ki so pokukali skozi majhno okno lesene kolibe, kjer sta bila zaprta Angelika in Charli, ju je zbudilo. V taboru je bilo vse še mirno, le stražar, ki je stražil Angeliko in Charlija, je hodil sem ter tja in se dolgočasil. Angelika je vstala in pogledala skozi okno, ter vdihnila svež zrak. Zaprla je oči in pustila sončnim žarkom, da so greli njen prelep obraz. V mislih je bila nekje daleč vstran. Prijetno gretje sonca jo je popeljalo na obalo morja, kjer sta z Janom nekoč preživljala lepe trenutke. Držala sta se za roke in se sprehajala po vročem pesku. Rahel veter je pihal z juga in njuna sreča je bila nepopisna. Ko tako premišljuje, niti ne opazi, da se ji je približal stražar in jo tiho nagovoril:

			– Dobro jutro, gospa. Kako ste spali?

			– Oh, ti si, Ago. Malo si me prestrašil, saj te nisem niti videla, ko si se približal. Spala sem pa kar dobro. Če ne bi bila zaprta, bi bilo še boljše.

			– Saj vem, da vam je težko. Tudi jaz bi bil zelo vesel, da bi se vse to kmalu končalo. Gorgi mi je povedal, da skrbite za njegovega bratca. Tako zelo žal mi je, da smo vas ugrabili. Če bi za vse to vedel, ne bi nikoli sodeloval, je dejal Ago.

			– Nič ti ne zamerim, Ago. Ti nisi ničesar kriv, saj si še skoraj otrok. Morda pa ti bom lahko pomagala, ko bom svobodna.

			– Hvala vam, gospa Angeli. Ali vam smem tako reči?

			– Seveda, Ago, tako me vsi kličejo tam v našem taboru. Kako si pa ti prišel k tem ljudem, ki ugrabljajo ljudi.

			– Veste, gospa Angeli, moja zgodba je zelo žalostna. Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega kot Gorgiju. Tudi mene so odpeljali ti ljudje iz taborišča, rekoč, da se bomo borili za našo svobodo. Takrat tega nisem vedel, da bomo ugrabljali tudi ljudi. Tako hudo mi je, ko pomislim, da dobri ljudje, kakor ste vi, gospa Angeli, morajo trpeti, je dejal Ago.

			– Naj bo, Ago. Nič še ni prepozno. Ko bo vsega konec, se tudi ti lahko pridružiš nam in začneš novo pot.

			– Hvala vam, gospa Angeli. Morda bom prav preko vas našel svoje brate in sestre, ki sem jih pustil tam v taborišču. Morda je kdo od njih celo pri vas.

			– Prepričana sem, Ago, da ti bomo pomagali in morda našli tvoje brate in sestre.

			– Hvala vam še enkrat, gospa Angeli. Vse bom storil, da vam bom pomagal, da se vam ne bo nič hudega zgodilo in boste spet svobodni. Kot veste, danes prihaja veliki general Jusuf. Njega se vsi bojimo. Upam samo, da vam ne bo storil nič žalega. Če se vas samo dotakne, ga bom ubil.

			– Kaj bi mi pa lahko storil žalega, ta vaš general. Ne bojim se ga.

			– Prav imate, da se ga ne bojite. Saj je v resnici reva in se samo skriva. Mislim, da ima svoje skrivališče nekje ob obali in je povezan s tistimi pirati iz Somalije. Moji prijatelji so mi povedali, da sta se pogovarjala z Dudo, kako so pred kratkim zajeli neko ladjo in na njej ljudi, ki jo skrivajo v nekem skritem zalivu in prav tako kot pri vas zahtevajo denar. Slišal sem pa tudi, da so nekaj ljudi celo pobili, ker niso dobili odškodnine. Jusuf je vsega sposoben. Vendar se ne bojte, gospa Angeli, mi borci smo skoraj vsi na vaši strani in ne bomo dovolili, da se vam kaj zgodi. Sedaj pa moram iti, da ne bo Duda opazil, da se pogovarjam z vami.

			– Hvala ti, Ago, za tvoje besede, in pripravljenost, da bi nama pomagal. Vsekakor te ne bom pozabila in bom tebi in vsem tistim tvojim pajdašem, ki bodo želeli pomoč, pomagala. Morda je prav, da se rešiš teh kriminalcev in začneš novo pot.

			– Hvala, gospa Angeli. Vi ste res izjemna ženska, vaš pogum prekaša vse naše borce. Zelo vas cenim in spoštujem in sem z vami. Sedaj pa moram iti pripravit zajtrk. Za vas se bom še posebej potrudil. Na straži me bo zamenjal Gango. Tudi on je z nami, pa tudi on dobro kuha. Vendar danes se bova zamenjala in bom jaz glavni kuhar. Generalu moram pripraviti pozneje tudi kosilo.

			Kmalu zatem, ko je Ago odšel, je tabor postal nekoliko živahnejši. Tudi drugi borci so bili že pokonci in hiteli vsak po svojih opravilih. V taboru mora ob prihodu generala biti vse na svojem mestu.





*


			Kmalu po zajtrku je Duda naročil, da Angeliko in Charlija spet zaprejo v kolibo, drugače bi bil general nejevoljen, ko bi videl, da imata ujetnika več prostosti, kot smeta. Nato so vsi nestrpno pričakovali prihod velikega generala.

			Približno ob deseti uri je general končno le prišel. Spremljala sta ga dva osebna stražarja. Takoj ob prihodu so vsi borci prihiteli, se postavili v vrsto, ter pozdravili generala. Nato mu je Duda poročal:

			– Spoštovani, general. Stanje v taboru je brez posebnosti, ujetnika sta zaprta v kolibi.

			– Hvala za poročilo. Zakaj sta zaprta skupaj? Moški bi moral biti v kletki. Zakaj ni v kletki? je vprašal general.

			– Spoštovani general, nismo videli razloga, da bi ga zaprli v kletko, saj ni nevaren in ne povzroča težav.

			– Me ne briga, Duda! Takoj ga dajte v kletko!

			– Razumem, gospod general, je dejal Duda.

			– Kako pa je z Balkansko lepotico? Kako se vede?

			– V redu je, gospod general, in je zelo kooperativna. Vse je storila, kot smo ji naročili, in posneli smo njeno prošnjo in poslanico, glede odkupnine, je dejal Duda.

			– Prav, si bom pozneje ogledal ta video in se pogovoril s to Balkanko. Sedaj mi pa dajte nekaj za jesti in piti, saj je pot do sem bila dolga in naporna.

			– Kakor ukažete, general. Kje vam lahko serviramo?

			– Kar tu pri teh mizah se bom malo okrepčal. Pa tudi nekaj močnega bi potreboval.

			– Prav, general. Takoj vam bomo servirali, pa tudi odličen viski imam,

			je dejal Duda.

			– Potem se pa že zmigajte, je dejal general.

			Vsi so nato pohiteli in se trudili, da bi čim bolj ugodili generalu. Dva stražarja sta se napotila v kolibo, ker sta se nahajala Angelika in Charli. Angelika in Charli sta opazovala celotno dogajanje in obšel ju je strah, saj sta vedela, da ne bo nič dobrega. Stražarja sta ob vstopu vklenila Charlija in dejala, da je general naročil, da mora v kletko. Angelika se je postavila pred Charlija in dejala stražarjema:

			– Zakaj mora Charli v kletko, saj ni storil nič, kar ne bi bilo v redu.

			– Tako je naročil general, je dejal stražar.

			– Mene dajte v kletko. Zaradi mene je Charli ugrabljen in ni ničesar kriv, je dejala Angelika.

			V tistem trenutku je objela Charlija in dejala:

			– Oprosti, prijatelj dragi. Zaradi mene moraš trpeti.

			– Nič ne de, Angelika. Za najino svobodo gre in vem, da bo kmalu minilo. Samo da si ti v redu.

			– Tudi jaz si to zelo želim, vendar me je nekoliko strah zaradi tega hudobnega generala. Ne vem, česa je vsega zmožen, je dejala Angelika.

			Še močneje je stisnila Charlija, nato sta ga stražarja kmalu odpeljala. V prostoru, ki je že tako sam po sebi neprijeten, je nastala tišina in Angeliko je zares postalo strah. Šele sedaj se je resnično začela zavedati, kako nebogljena je. Niti njena trdna volja in pogum ji ne moreta pomagati. Usedla se je na pograd in zajokala. Sedaj se je dokončno zlomila. Vse hude stvari, ki so se ji zgodile, so prišle na dan. Njen tihi jok so slišali tudi borci, ki so se nahajali v bližini. Ko je Angelikin jok slišal tudi Gorgi, mu je bilo zelo hudo, da taka dobrotnica, kot je Angelika, mora trpeti. Tudi on je zajokal. Umaknil se je v gozd, da ga drugi ne bi videli, da joka. Ko se je malo umiril, se je z zadnje strani tabora, da ga ne bi videli drugi, približal h kolibi, kjer je bila zaprta Angelika in pogledal skozi okno. Angelika je vsa obupana sedela na pogradu in še naprej jokala. Tiho jo je poklical. Angelika je dvignila glavo, in ko je videla Gorgija, je nehala jokati. Nato jo je Gorgi ogovoril:

			– Tako hudo mi je, ko te vidim žalostno in obupano.

			– Ah, Gorgi, kaj pa naj storim. Saj ne vem, kaj me še čaka. Za Charlija mi je hudo.

			– Vem, gospa Angeli. Tudi meni in mojim prijateljem je hudo. Še posebej, ko vidimo tega hudiča, generala. Najraje bi ga kar ustrelil.

			– Oh, Gorgi, nikar ne stori tega. Ni vredno, da si umažeš roke s krvjo. Njega bo zagotovo nekoč doletela pravična kazen.

			– Vem, gospa Angeli. Preveč hudega je že storil, da bi se kar tako brez kazni izvlekel.

			– Imaš prav, Gorgi, kazen zanj bo gotovo prišla, zato pa moramo skupaj vztrajati in potrpeti. Vse bo spet dobro. Sedaj pa pojdi, da te ne bo kdo videl, da se pogovarjaš z mano. Lahko si nakoplješ težave.

			– Hvala, gospa Angeli. Bodi še naprej pogumna. Tudi jaz in moji prijatelji bomo. Grem pogledat, kako je s Charlijem in ga malo potolažim. Potem bomo pa videli, kako naprej, je dejal Gorgi.

			– Prav, poskrbite za Charlija, da mu bo lažje prenašati trpljenje.

			– Bomo, draga Angeli.

			Gorgi je odšel in spet je zavladala tišina. Od zunaj je bilo samo slišati glasen krohot generala, ki se je pravkar dobro najedel in popil nekaj kozarcev viskija. Borci in Duda pa so mu kar naprej stregli in ga skušali razvedriti, saj so vedeli, da če je slabe volje, je lahko zelo nepredvidljiv. Gorgi je Angeliki pred kratkim povedal, da je videl, kako je mučil in pobijal nedolžne ljudi. Tudi lastne borce, ki mu niso bili po volji. Zato se ga vsi bojijo. Prav zaradi tega je Angeliko postalo še bolj strah. Vendar upa na najboljše in samo nemo lahko opazuje dogajanje v središču tabora. Želi si le, da se ta mora čim prej konča in da bo kmalu svobodna. Sedaj mora biti še naprej zbrana in ne sme pokazati, da jo je strah.

			Ko se je general okrepčal, je naročil Dudi:

			– Pripeljite mi sedaj tisto Balkansko lepotico, da se prepričam, če je res tako lepa in inteligentna.

			– Da, general, tako kot ukazujete, je dejal Duda.

			Duda je poklical Gorgija, ki je bil v bližini in mu naročil, da naj pripelje Angeliko. Gorgi je takoj odšel do kolibe. Angelika ga je videla prihajati skozi majhno okence in je takoj pomislila, da mora pred generala. Srce ji je hitro bilo in težko je dihala že tako težek in vroč afriški zrak. Vendar je pomislila, da mora ostati še naprej trdna. Ne sme se predati in pokazati slabost, kajti tako bo general dobil še več moči, da bi jo ponižal. Kmalu nato je Gorgi odprl zapah na vratih in vstopil. Angelika je strmela vanj in tiho dejala:

			– Vem, Gorgi, moram h generalu.

			– Da, res je, moja Angeli. General želi govoriti s tabo. Ne boj se, tu smo mi trije sobratje borci, ki smo na tvoji strani in smo sklenili, da te bomo varovali. Samo če se te general dotakne, bomo streljali nanj in njegove pristaše.

			– Prosim, Gorgi, samo tega ne. Vsak incident je za nas vse lahko poguben. Padle bodo žrtve, morda tudi midva. Ostanimo mirni in vse se bo uredilo.

			– Prav, gospa Angeli. Storili bomo to, kar boš ti rekla. Sedaj pa pridi in ne boj se. Mi smo s tabo.

			Angelika je stopila pred Gorgija, ki jo je nato vodil do osrednjega prostora, kjer se je pravkar širokoustil general. Ko jo je videl prihajati, je vstal, se globoko priklonil in dejal:

			– Pozdravljena, Balkanska lepotica. Res si lepa, še lepša si kot na slikah iz časopisov. Pa tudi ta lepa uniforma ti zelo pristaja.

			– Hvala, gospod general, če vam smem tako reči.

			– Seveda, zelo bom počaščen. Pridi, gospa, in prisedi, da se pogovoriva.

			– Prav, povejte mi, kaj želite od mene? Preden se bova pogovorila, želim, da izpustite iz kletke Charlija.

			– Počasi, lepotica. Vse lepo po vrsti. Chaka ali Charli, kot mu ti rečeš, je lahko zelo nevaren. Ni zaman, da je pajdaš tistemu gadu Django. Zato je najboljše, da ostane kar v kletki.

			– Potem se tudi jaz ne morem pogovarjati z vami. Zagotovim vam, da Charli ne bo storil nič, kar vam ne bi bilo pogodu. Zato ga, prosim, izpustite.

			– Dovolj je sedaj, lepotica. Morda pozneje, če pa ti ni pogodu, pa se mu lahko tudi ti pridružiš.

			– Pa me zaprite v kletko, ne bojim se ničesar, tudi vas ne.

			– O, to pa je pogum. Obožujem take ženske, kot si ti. Prava bojevnica si. Najprej se pogovoriva in morda, če bo vse v redu, lahko Charli zapusti kletko.

			– Prav, vendar mi obljubite, da ga boste izpustili iz kletke.

			– Morda pozneje. Jusuf ne obljublja ničesar. Pridi, prisedi, lepotica. Imam nekaj, kar te bo razvedrilo. Morda se bova po tem lažje pogovarjala.

			Jusuf je iz žepa potegnil majhno škatlico in cevko. Odprl je škatlico, v kateri je bil bel prah in s palčko, ki si jo je vtaknil v nosnico, močno potegnil. Za nekaj časa je nastala popolna tišina, nato je močno vdihnil in dejal:

			– To je najboljši kolumbijski kokain. Poskusi, lepotica, saj vem, da vi bogataši ljubite kokain. Lahko ga dobiš, koliko te je volja. Imamo ga na pretek, saj vse morske poti, ki vodijo tod okrog, nadziramo mi, skupaj s Somalijci.

			– Ne, hvala, gospod. Nikoli v življenju nisem konzumirala tega ali česa podobnega in nikoli ne bom.

			– O, saj vem, ti si zdravstvenica. Živiš zdravo življenje. Vendar ti povem, da je zdravje prav v tem prahu.

			Angelika na to ni rekla ničesar več, samo pomislila je, kakšen revež je ta zavaljeni general. Vendar je spoznala, da mora biti še bolj previdna, saj je general pod vplivom substanc še bolj nepredvidljiv.

			– Prav, če nočeš tega čudežnega prahu, pa preidiva k drugi temi. Veš, zakaj si pri nas? je dejal general.

			– Vem, da sem ugrabljena in zahtevate odkupnino.

			– No, ugrabljena pa nisi. Si samo malo na dopustu v prelepi pokrajini.

			Po teh besedah se je general glasno zakrohotal.

			– No, če boš pridna in tvoji plačajo, kar zahtevamo, boš spet lahko zapustila ta idiličen kraj, je dejal general.

			– Prav, samo povejte, kaj je potrebno storiti, da se lahko čim prej vrnem k svojim otrokom in svojemu delu.

			– Počasi, lepotica. Malo še moraš ostati pri nas. Saj ti počitek dobro de. Odločil sem se, da še nekaj dni počakamo, da bo panika tam zunaj še večja, saj te mrzlično išče ves svet. To je samo nam v prid. Tako bo cena za tvojo izpustitev še večja. Že v tem času je narasla na 30 milijo-

			nov dolarjev. Nek šejk je javno ponudil toliko denarja za tvojo izpustitev.

			– Potem pa me izpustite in vzemite že ta denar.

			– Počasi, lepotica. Nič ne skrbi, tvoj kamp lepo obratuje. Tisti nemški inženir je prevzel posle. Vse je v redu, razen da te pogrešajo. Jutri pa prileti letalo iz Srbije s tvojo sestro, ali sestrično, in dedkom, je dejal general.

			– Kako pa to veste?

			– Oh, lepotica moja. Naši vohuni so vsepovsod. Tudi v vašem taboru ga imamo. Zato pa ni sile. Nič ne bomo hiteli. Z vsakim dnem, ko te pogrešajo, raste naš denar. Nihče ne ve, kje si, in to je najhuje zanje.

			– Ali se vam zdi prav to, kar počnete? Ali mislite, da boste srečni in zadovoljni z denarjem, ki ga boste dobili? Pomislite, koliko otrok s ceste bi jaz lahko rešila s tem denarjem, ki ga bodo plačali za mojo in Charlijevo svobodo. Ali se zavedate, da so to tudi vaši otroci?

			– Kaj pa govoriš, lepotica moja. Ta denar je samo kaplja v morje. Toliko denarja lahko ti dobiš, kadar koli hočeš. Tisti bogataši po svetu te bodo še bolje spoznali in prepričan sem, da bo tvoja fundacija kmalu zbrala še več denarja, potem pa lahko rešujete otroke. Glavno je, da bomo tudi mi dobili delež. Verjemi mi, da ti s tem, ko smo te popeljali sem na kratek oddih, delamo samo dobro. Tvoja vrednost močno narašča. Vsi po svetu so zaskrbljeni in te vidijo kot žrtev hudega nasilja, medtem ko ti uživaš tu v lepotah prelepe narave. Samo pamet v roke, lepotička moja, saj si dovolj inteligentna. Vsi bomo imeli veliko korist od tega dogodka, je dejal general.

			– Prav je, če tako hočete, gospod general. Ali se morda ne bojite posledic, da vas bodo nekega dne odkrili in celo aretirali. Ali se zavedate tega, da se s tem, ko je moja ugrabitev postala odmevni dogodek po svetu, tudi vaša varnost zmanjšuje. Ali se zavedate tega, da vas išče cel svet?

			– Ne skrbi, lepotica moja. Ko bo vse to končano, generala ne bo več nihče videl. Vse je že pripravljeno in prepričan sem, da bom z odkupnino nekje daleč na drugem koncu sveta kar dobro preživel. Pa tudi moderna medicina je danes tako daleč, da mojega pravega videza nihče ne bo več prepoznal. To bi ti, kot zdravstvenica, morala vedeti. Poznam najboljše plastične kirurge na drugem koncu sveta, ki bodo spremenili moj videz.

			– Kaj pa vaši borci? Kaj bo z njimi?

			– Malo tišje govori, moja lepotica. Veš, kaj ti rečem. Mar mi je zanje. Njih bo lovila policija in vojska, ter še kdo, medtem ko bom jaz užival v življenju z velikimi denarci. Zato ti rečem, ne bom prej odnehal, dokler ne dobim vsaj 50 milijonov v gotovini.

			– Vi niste pri pravi, gospod general. Le kako ste lahko tak sebičnež?

			– Sebičnež gor, sebičnež dol, to je moj način življenja. Sedaj pa mi obljubi, da ne boš delala težav. Ostala boš še nekaj dni in nič ti ne bo manjkalo. Kmalu bosta prispela še dva borca, ki ti bosta prinesla vse, kar potrebuješ, še za nekaj dni. Vse stvari, tudi osebne in toaletne, ki jih uporabljaš, boš kmalu dobila. Potem pa samo mirno kri in vse bo v redu.

			– Prav, kakor poveste, saj tako ne bi mogla ničesar spremeniti. Prosim vas samo, da izpustite Charlija iz kletke.

			– Tega ne morem storiti, saj je preveč nevaren in bi lahko škodil pri mojem načrtu. Tam v kletki je najbolj varno zanj. Obljubim ti pa, da mu ne bo ničesar manjkalo. Dobil bo hrano in pijačo in dobro mu bo. Sedaj je pa čas, da se vrneš v svojo kolibo, lepotica.

			Angelika je tiho vstala in Gorgi je kmalu pristopil, ter jo vodil v njeno kolibo. Angelika je le s težavo zadrževala solze. Ni hotela, da bi general videl, kako hudo ji je. Ko je stopila v kolibo, je zajokala. Tudi Gorgiju, ki je vse to opazoval, so pritekle solze. Nato je dejal:

			– Ne joči, gospa Angeli. Vse bo v redu. Slišal sem, kaj je general govoril. Obljubim ti, da te bomo varovali pred to zverjo. Kmalu bodo moji soborci izvedeli, kar sem slišal, in da jih namerava vse opehariti in pobrati ves denar. Ne vem, če se bo še kdo voljan boriti zanj.

			– Prosim te, Gorgi, bodi zelo previden, da se ne bi kaj zalomilo. Potem bo samo še slabše. Počakajte še malo. Dobro premisli, komu boš zaupal to, kar si slišal.

			– Ne skrbi, moja Angeli. Svoje brate dobro poznam. Vse več nas je, ki vedno manj verjamemo generalu, in ga sovražimo. Zato sem prepričan, da bo kmalu večina na tvoji strani in ti bomo pomagali.

			– Hvala ti, Gorgi. Vidim, da si dober fant. Tudi tvoj brat Kuki je lahko ponosen nate. Upam, da se bosta kmalu spet srečala.

			– Tudi jaz si to močno želim in storil bom vse, kar je v moji moči, da se bomo srečno in varno rešili tega generala. Hvala ti, gospa Angeli, da mi zaupaš.





*


			Dnevi v ujetništvu so počasi minevali. Angelika je vsak dan bolj nestrpna in vse težje je prenašala pijanega in drogiranega generala. Vsak dan je vse bolj vsiljiv. Njegove opazke in komplimenti Angeliki so vse bolj neokusni. Tega se je Angelika vse bolj bala, saj ni vedela, kakšne načrte ima general. V tolažbo so ji le Gorgi in njegovi prijatelji, ki so ji že zaupali načrt, kako bi lahko pobegnili. A tudi tega se Angelika zelo boji, saj bi se pobeg lahko ponesrečil in to bi bile hude posledice za vse. Gorgi ji je povedal, da jutri odide skupina borcev in tudi Duda v mesto, da odpošljejo medij, na katerem je posneta nova Angelikina prošnja in pogoji ugrabiteljev. V taboru bo ostala le polovica borcev in Jusuf, ki bi naj počakali nekaj dni, da se Duda in borci ponovno vrnejo z informacijami o predaji denarja. Sedaj je tudi nekoliko bolj jasno, kje točno je nahajališče tega tabora, v katerem je Angelika ujeta. Tabor se nahaja v osrčju nacionalnega parka Arabuko Sokoke, globoko v gozdu, severno od Mombase tik ob oceanu. Gorgi in njegovi prijatelji zelo dobro poznajo poti tod okrog. Vsekakor pa ostaja bojazen pred somalijskimi pirati, s katerimi je general povezan.

			V taboru je po odhodu Dude in njegovih spremljevalcev postalo zelo mirno. General je ukazal, da se vsi ostali borci morajo umakniti v kolibe in da je v taboru čim manj aktivnosti. Ostane samo straža, on pa bo počival v svoji kolibi. Vsako dogajanje v taboru mu morajo takoj sporočiti. Pričakovati je, da ko bo javnost dobila posnetke, bosta policija in vojska še bolj povečali aktivnost tudi iz zraka in tako bi lahko odkrili tabor. V primeru, da bodo plovila preletavala ta predel gozda, se takoj vsi morajo umakniti globlje v gozd. Sedaj se igra šele začne, je povedal general.

			Potem ko so se vsi umaknili in je slišal generala smrčati v svoji kolibi, se je Gorgi spet skrivaj približal Angelikini kolibi in jo tiho poklical:

			– Gospa Angeli, pridi bližje k oknu. Nekaj ti moram povedati.

			Angelika je vsa plašna pristopila k oknu in dejala:

			– Kaj je, Gorgi? Imaš slabe ali dobre novice?

			– Dobre, draga Angeli. Vsi borci so na naši strani. Razen tista dva psa, ki sta nekaka telesna stražarja temu debeluhu. Vsi vedo, kakšen je generalov plan. Sklenili smo, da te bomo osvobodili. S tistima dvema bedakoma bomo hitro opravili in generala vklenili.

			– Oh, moj Gorgi, zelo se bojim, da ne bi šlo kaj narobe.

			– Ne boj se, draga Angeli. Vse je pod kontrolo. Kmalu bom izdelal natančen načrt, kako izvesti akcijo. Vemo tudi, kje se nahajamo in kako bomo prišli od tod. Pot iz džungle bo trajala dva dni in nato bomo svobodni. To moramo izvesti, še preden se Duda vrne. Samo še ne vemo, kaj bomo storili z generalom. Bratje borci ga nameravajo ubiti.

			– Ne, Gorgi! Ne ubijte ga. To bi samo poslabšalo položaj. Predajte ga raje organom oblasti in naj mu sodijo za vsa podla dejanja.

			– Prav imaš, Angeli, samo zavedati se moramo, da je general zelo nevaren in bi nas lahko oviral na poti skozi džunglo. Bomo videli, kako se bo vse skupaj odvijalo. Kmalu ti bomo sporočili, kdaj bo akcija začela potekati.

			– Hvala ti, Gorgi. Tako ponosna sem nate in tudi tvoj brat Kuki bi bil. Nekega dne bo spoznal, kako pogumnega brata ima.

			– Hvala, moja Angeli.

			Gorgi je nato odšel in nastala je tišina. Samo ptice je bilo slišati in glasove podivjanih opic, ki so vreščale in poskakovale z drevesa na drevo. Angelika je še kar naprej premišljevala, kako se bo vse to končalo. Malce jo je bilo strah, kajti bojazen, da bi prišlo do žrtev, je bila vsa večja. Vendar, se je prepustila usodi in upala na najboljše. Sedaj je že čisto blizu prostosti.

			Ko je tako sedela in zrla skozi majhno okno, so se vrata njene kolibe sunkovito odprla. Ne da bi slišala, sta se približala tista dva generalova telesna stražarja in ji velela, da mora na razgovor h generalu. Angelika je presenečena vprašala:

			– Zakaj me vodita h generalu, kaj je tako pomembnega, mar se nismo že vsega dogovorili?

			– Gospa Angelika, midva izvršujeva samo ukaz. General je ukazal, da vas privedeva, je dejal stražar.

			Angelika je tiho vstala in stopala k vhodu kolibe. Stražarja sta ji sledila. Ko je prišla iz kolibe, je opazila, da so tudi drugi borci počasi prihajali iz kolib. Medtem ko je Angelika stopala proti generalovi kolibi, je nekoliko vstran zagledala Gorgija. Vsa prestrašena je zrla v njega, kot da ga prosi za pomoč. Gorgi se je rahlo nasmehnil in pokimal z glavo. To je bil znak, da naj se ne boji, da so njegovi borci pripravljeni in nič se ji ne more zgoditi. Angeliki je bilo nekoliko lažje in zbrala je ves pogum, da stopi pred generala. Prispeli so pred generalovo kolibo. Ne da bi Angelika počakala, da ji stražarja odpreta vrata, je potrkala na vrata. Iz kolibe je bilo slišati tisti neprijeten glas, naprej. Angelika je vstopila in obstala pred vrati. General ji je dejal:

			– Pozdravljena, moja lepotica.

			– Jaz nisem nobena vaša lepotica, je predrzno in osorno dejala Angelika.

			– Je že prav, nisem tako mislil. Vendar lepo, da si prišla in te smem pogostiti v tem skromnem prebivališču.

			Angelika je na mizi, ki je stala na sredini prostora, opazila šampanjec in dva kozarca, ter kaviar in narezek suhega mesa.

			– Pridi, Angelika, prisedi in se malo okrepčaj, je dejal general.

			– Nisem lačna, povejte samo, kaj želite od mene, da me vabite v vaše bivališče?

			– Ničesar, predraga gospa, hotel sem te samo pogostiti, pa da ti ne bi bil dolgčas, je dejal general.

			– Ni mi dolgčas, gospod. Moje misli so pri mojih najdražjih, pri mojih otrocih in tam, kjer sem doma. Tako mi čas mineva in ne potrebujem ničesar. Kako naj sprejmem nekaj od vas, ko pa me imate ujeto kot divjo zver in mojega prijatelja ter najbližjega sodelavca držite v kletki? Le česa se bojite?

			– O, predrznost pa taka. Ne bojim se nikogar, saj sem jaz general Jusuf, strah in trepet daleč naokoli. Ne poznaš me še dobro, lepotička moja. Lahko sem tudi neprijazen, če hočeš tudi do tebe, če boš predrzna.

			– Meni je vseeno. Ne bojim se vas. Več kot ubiti me ne morete. Tudi če bi me mučili in ubili in kar koli bi storili z mano, se vas ne bojim. Ne bojim se nikogar, še manj pa ljudi, ki se širokoustijo, v resnici so pa slabiči, je dejala Angelika.

			Po teh besedah je general za nekaj časa onemel. Prijel je pištolo, ki jo je imel v etuiju za pasom. Odpel je etui in vzel pištolo ter nameril Angeliki v obraz, ter dejal:

			– Nihče ne bo tako govoril z generalom, še manj pa ti. Že veliko takih sem utišal in tudi tebe bom.

			Ob teh besedah je repetiral pištolo, se približal Angeliki, ter ji pištolo naslonil na glavo, ter dejal:

			– Se tudi sedaj ne bojiš, ko te bom zaradi tvoje predrznosti ubil.

			Angeliki je srce vse močneje bilo. Komaj je še dihala, saj je izgledalo, da general misli resno. Sedaj je njeno življenje v nevarnosti. Toda kljub temu je zbrala pogum in kot da se ne boji ničesar, dejala:

			– Pa me ubijte, če hočete. Ne bojim se smrti, vi boste pa izgubili milijone. Prav, če tako hočete.

			Ob teh besedah je general ves besen zalučal pištolo v kot in dejal:

			– Res si pogumna, lepotica. Take ženske še nikoli nisem srečal. Druge bi jokale in moledovale, ti pa mi hladnokrvno rečeš, da se ne bojiš smrti. Od kot ti tak pogum?

			– Vas smem nekaj vprašati, gospod general?

			– Kar vprašaj, lepotica moja?

			– Kaj se je zgodilo s tistimi ženskami, ki so moledovale za svoje življenje, ko ste jim grozili na enak način kot meni.

			General je bil nekaj časa tiho, nato je dejal:

			– Ustrelil sem jih! Kaj pa naj bi?

			– Zakaj pa niste mene ustrelili, ali morda zaradi tega, ker se vas ne bojim in ne moledujem za svoje življenje?

			– Ne, tebe ne bi nikoli mogel ubiti. Preveč pogumna in lepa si. Ostaniva raje prijatelja in oprosti. Pridi raje, prisedi in se malo okrepčajva. Kmalu boš odšla in morda se nikoli več ne bova srečala.

			Angelika je bila presenečena, da je general kar naenkrat postal prijazen do nje. Mislila si je, da bo igrala svojo igro in bo tudi ona prijazna do njega. Morda bo na tak način dosegla svojo prostost.

			– Prav, če želite tako, gospod. Po vseh teh dneh stradanja mi je prav, da se malo okrepčam, vendar pod pogojem, da lahko iz vseh teh dobrot naredim sendvič in ga vaš stražar odnese Charliju v njegovo kletko, da se vsaj malo okrepča. Šele potem bom sedela za isto mizo z vami.

			– Prav, lepotica, naj ti bo. Sprejmem tvoj pogoj, če je samo ta, je dejal general.

			Angelika je prisedla k mizi in general ji je ponudil pladenj z dobrotami in jo vprašal, če je za kozarček šampanjca. Angelika je privolila in general ji je natočil. Nato sta nazdravila in Angelika je prevzela popoln nadzor nad situacijo. Sedaj je spoznala, da se generala še manj boji kot prej. Angelika in general sta nekajkrat nazdravila s šampanjcem in se pogovarjala o vseh mogočih stvareh. Generala je zanimalo prav vse v zvezi z Angelikinim življenjem. Odgovarjala mu je prijazno in izgledalo je, kot da sta prijatelja. General se je popolnoma sprostil in začel Angeliki pripovedovati vse mogoče stvari. Angelika je svojo prijaznost in zainteresiranost še naprej hlinila in na tak način dosegla neko zaigrano premirje. V mislih pa je imela že cel scenarij pobega, ki ga pripravljajo Gorgi in pajdaši. Čutila je, da se bo to kmalu zgodilo in vse bo spet dobro. General pa je bil še bolj prijazen in kar naenkrat je Angeliko nagovoril:

			– Res si neverjetna ženska, Angelika. Tako pogumna si in pametna. Za tako žensko bi dal vse svoje premoženje, ki pa ni tako majhno.

			– Veste, general, ne potrebujem moškega. Moj najdražji je prav zaradi hudobnih ljudi moral umreti. Bil je moja edina in velika ljubezen.

			Ob teh besedah so se v Angelikinih očeh zalesketale solze, ki jih ni mogla zadržati. Čustva so privrela na dan. Še generala je ganilo in je za nekaj časa onemel, nato pa dejal:

			– Vem, da ti je težko, Angelika. Tudi jaz sem izgubil vse moje najdražje. Vojna jih je vzela. Nimam nikogar, nimam niti prijateljev, zato mi ne preostane nič drugega, kot da počnem to, kar počnem. Veš, da tega ne bi več počel, če bi imel nekoga, s komer bi lahko mirno živel. Če bi mi Bog dal tako žensko, kot si ti, bi dal za njo vse, kar imam. Tega pa ni malo.

			– Morda boste pa nekega dne našli pravo. Le spremeniti morate način življenja. Namesto da ugrabljate in pobijate ljudi, bi jim raje pomagali.

			– Prav imaš, Angelika. To bi lahko počel, kar počneš ti. Ljudem se razdajaš in te imajo radi. Tudi jaz bi to počel in ljudje bi me imeli radi, namesto da me sovražijo.

			– Pa storite to. Afrika je velika in veliko je bede, pa pomagajte pomoči potrebnim, na humanitaren način.

			– Zelo rad bi. Vendar se bojim, da me oblasti ne bi pustile pri miru. Moral bi najprej spremeniti svojo identiteto, potem bi to šlo. Veš, samo tebi povem, kar še do sedaj nikomur nisem. Imam veliko količino najlepših in najdražjih diamantov iz afriških rudnikov. Veliko takih kampov, kot ga imaš ti, bi lahko zgradili. Diamanti so dobro skriti in samo jaz vem, kje so, in nihče drug. Vse bi poklonil tebi, če bi bila moja žena. Glej, tu v mojem žepu je načrt, kje se nahajajo diamanti in drugo bogastvo.

			General je pomahal z zemljevidom, ki ga je vzel iz žepa svoje uniforme.

			– Kaj pa govorite, general. Saj vas niti ne poznam, pa mi že ponujate ženitev. Drugo pa je, da so ti diamanti verjetno krvavi diamanti. Pa to, da samo vi veste, kje so skriti diamanti, dokazuje, da tisti, ki so za njih vedeli, več ne živijo, ker ste jih odstranili.

			– Zelo pametna si, Angelika, in dobro sklepaš. Vendar bi se kljub vsemu lahko spremenil, samo če bi midva postala vsaj dobra prijatelja. Morda pa niti ni potrebno, da si mi žena. Dovolj bi bilo, da sva prijatelja, in vse bi dal zate.

			Angelika je nekaj časa molčala, nato pa dejala:

			– Pustiva času čas in raje nazdraviva.

			Tako je skušala menjati temo in generala nekoliko odvrniti od njegovih misli, kajti v mislih je imela samo pobeg iz tega pragozda.





DVANAJSTO POGLAVJE


			Angelika je med prisilnim obiskom v generalovi kolibi še naprej hlinila neko prijateljstvo in premirje z generalom. V ta namen sta še nekajkrat nazdravila in general je bil vse bolj opit, medtem je še konzumiral tudi kokain, katerega je spet ponudil tudi Angeliki. Angelika je odločno zavrnila konzumacijo mamila in generala vzpodbudila, da sta raje nazdravila. Po nekaj kozarcih je tudi Angelika bila vse bolj sproščena. Tudi skrb in bojazen, da pobeg ne bi uspel, sta izginila. Vse bolj je bila prijazna in tudi malo šalila se je, ter generala na tak način spravljala v dobro voljo. Vendar je general to Angelikino sproščenost in dobro voljo razumel popolnoma drugače. Zato se ji je vse bolj začel približevati. Stopil je do Angelike in jo prijel za roko. Angelika se je začela zavedati, da general misli resno in skuša njeno sproščenost izkoristiti. Postalo jo je strah, še posebej, ko jo je general začel božati po laseh. Angelika je bila vsa otrpla. Po glavi so ji rojile misli, česa vsega je zmožen ta bedak. Da bi se izognila generalovemu božanju, je vstala in stopila korak nazaj, ter dejala:

			– Oprostite, general, ne želim, da se me dotikate. Ne poznava se dovolj in tudi kraj ni primeren za kaj več, kot da samo nazdraviva.

			– Oh, lepotička moja, ta kraj je odličen za kaj več, kot samo za nazdravljanje. Tu naju nihče ne bo motil. Pridi bližje, da te malo objamem.

			– Ne, prosim vas, ne morem tega početi. Pa tudi stražarji so zunaj in bodo takoj slišali, kaj se dogaja.

			Angelika je na tak način hotela prepričati generala, da ne bi nadaljeval z dejanji in ji storil kaj hudega ali počel, česar si najmanj želi.

			– Lepotička moja, kaj pa ti neumneži vedo, kaj je prava ženska in morda ljubezen z njo. Ne zavrni me, tako si želim tvoje bližine. Pridi bližje, da te objamem.

			– Ne, nočem tega! Prosim vas, ne me siliti v dejanja, ki si jih ne želim.

			– Kaj bi, samo malo se bova pozabavala.

			Potem je general stopil do Angelike in jo na silo stisnil k sebi. Angelika je trepetala od strahu in srce ji je bilo z vso močjo. Ni vedela, kaj naj stori. Vendar je zbrala pogum in odrinila generala.

			– Kaj, odrivala boš mene, velikega generala? To še ni storila nobena cipa, pa tudi ti ne boš!

			Ob teh besedah jo je general udaril po obrazu. Angelika je sklenila roke, da bi si zaščitila obraz. General jo je še nekajkrat udaril in Angelika je začela glasno jokati in prositi generala, naj jo pusti. General pa je še bolj znorel in kričal.

			– Taka cipa, da me odriva in me zavrača, mene, velikega generala. Na, tu imaš.

			Ob teh besedah je general še naprej udarjal po Angelikinem obrazu in telesu. Nato jo je pograbil in ji raztrgal srajco, ter jo vrgel na pograd tik ob mizi in si že odpenjal hlače.

			– Sedaj boš videla, kdo je general in pravi moški.

			Angelika je ob teh dejanjih bila kot otrpla in v popolnem šoku. Končno je zbrala pogum in začela klicati na pomoč. Nakar ji je general dejal:

			– Kar kliči, lepotica, tu ti nihče ne bo mogel pomagati. Sedaj si moja!

			General je slekel hlače ter začel trgati še ostalo obleko z Angelike. Ko je videl Angelikine prelepe prsi, je skoraj znorel. Vrgel se je na Angeliko in jo s svojim odurnim in mastnim telesom polegel tako, da je še komaj dihala. Jokala je in na ves glas kričala. V tistem trenutku so zunaj pred kolibo zadoneli streli, ki so odmevali v pragozdu. Vrata kolibe so se hitro odprla in v prostor so planili Gorgi in njegovi pajdaši ter s puškinimi kopiti pobili generala na tla in ga še nezavestnega v hipu vklenili. Angelika je vsa otrpla in objokana obležala na pogradu in si skrila razgaljene prsi. Gorgi je v trenutku slekel svojo uniformo in z njo ogrnil prestrašeno in obupano Angeliko. Nato je dejal:

			– Ne boj se, draga Angeli. Vse je v redu. Konec je vsega. Sedaj si svobodna.

			– Kaj se je zgodilo, Gorgi? je tiho vprašala Angelika.

			– Vsega je konec. General ti ne bo več storil ničesar, tudi tista dva njegova psa čuvaja sta mrtva. Tega debeluha pa bomo ubili pozneje. Samo da se zave, da bo videl, kaj ti je storil, potem ga bomo ubili. Ta prasec si ne zasluži drugega. Da si drzne storiti tebi tako nagnusno dejanje. Prasec grdi, na, tu imaš.

			V tistem trenutku je Gorgi nekajkrat brcnil na tleh ležečega in vklenjenega generala, ki je krvavel iz glave, kot posledica udarca puškinega kopita. Nato je eden od soborcev prinesel vodo in ga polil. General se je spet zavedel in ves presenečen spoznal, da je sedaj on v podrejenem položaju. Začel je kričati, da ga takoj izpustijo in mu snamejo lisice. Klical je svoja stražarja in kričal, naj jih vse pobijejo. Ko je nekoliko utihnil, mu je Gorgi dejal:

			– Zastonj kličeš tiste svoje pse, ti baraba grda. Tista tvoja psa smo ubili in tudi tebe bomo. Sedaj mi odločamo o pogojih, kaj bo s tabo. Nisi vreden, da živiš, ti baraba grda. Se zavedaš, kaj si storil Angeliki?

			V tem trenutku je Jusuf spoznal, da z Gorgijevimi borci ni več šale. Da ni nikogar, ki bi ga branil. Tako podel, kot je bil, je hitro spremenil taktiko in dejal:

			– Saj je bila samo šala. Nisem nameraval Angeliki storiti nič žalega. Le malo pozabavati sem se hotel. Tudi vi borci bi se lahko. Prosim, spustite me. Imam veliko bogastvo in vse bo tvoje, Gorgi, samo izpusti me.

			– Kaj si pa misliš, ti baraba, ti si se dovolj zabaval z drugimi ženskami, ki si jih pred našimi očmi, potem ko si jih posilil, pobil. Že takrat si mi bil nagnusen, sedaj pa, ko so se tvoje umazane tace dotikale najplemenitejšega dekleta, mi ne ostane drugega, kot da te ubijemo. Vendar bo to prelahka smrt za te. Še prej te bomo kastrirali, tako kot si ti počel premnogim možem in ujetnikom. Tudi ti boš čutil bolečine, ki si jih prizadejal drugim.

			– Ne, Gorgi, prosim te, ne storite tega. Dam vam vse diamante, ki jih imam. Samo spustite me in odšel bom svojo pot in me nikoli nihče ne bo več videl.

			– Ni diamantov in ne tvojega denarja, ki bi lahko poplačale bolečine premnogih ljudi. Vendar ti bomo diamante in bogastvo odvzeli in ga razdelili med pomoči potrebne ljudi. Morda bomo pomagali izgraditi še več takih ustanov, kot jih je gospa Angelika. Vem, kje imaš skrito bogastvo.

			Gorgi se je sklonil k na tleh ležečemu generalu in mu iz žepa vzel zemljevid lokacije, kje se nahaja skrito bogastvo.

			– Tako, vidiš, baraba, sedaj je lokacija znana, kam si skril vso bogastvo in te več ne potrebujemo. Sedaj bomo storili to, kar sem rekel.

			– Odvlecite ga na osrednji prostor, kjer ga bomo najprej kastrirali!

			Borci so pograbili vklenjenega generala in ga odvlekli iz kolibe. Šele sedaj se je Angelika nekoliko umirila in začela počasi dojemati, kaj se je v resnici zgodilo. Prihitel je tudi Charli, ki so ga borci medtem osvobodili iz kletke. Angelika je vstala in objela Charlija in na ves glas zajokala. Tišino po dramatičnem trenutku je napolnil Angelikin glasen jok. Sedaj so privrela vsa čustva na dan. Nato je Charli dejal:

			– Le izjoči se, Angelika. Vem, da ti je zelo hudo. Vendar vedi, vse je spet dobro. Svobodna sva. Samo iz tega gozda moramo in spet bova med svojimi. Gorgi in njegovi nama bodo pomagali.

			– Res je, gospa Angeli. Vse se bo dobro končalo. Kmalu bomo doma in vsi vas bodo spet veseli. Čaka nas še dolga pot. Samo da končamo s tem prascem in zberemo nekaj živeža, ter napolnimo čutare, se lahko podamo na pot. Tudi drugo, čisto in neraztrgano uniformo imamo zate.

			– Ne vem, kaj naj rečem, Gorgi. Vse se je tako hitro zgodilo. Hvala tebi in tvojim pajdašem. Vendar te prosim, ne umažite si svojih rok s krvjo tega podlega človeka. Predajte ga raje oblastem, naj mu sodi ljudstvo.

			– Prav imaš, draga Angeli, res je škoda, umazati si roke s krvjo tega prasca. Vendar bi ga tako rad videl trpeti, kot je on gledal druge, ki so trpeli. Pa tudi med potjo skozi pragozd bi nas oviral.

			– Prosim te, Gorgi. Storite tako, kot vas prosim. Tvoja vest bo mirna in lažje bo zaživeti znova. Pomisli na tvojega bratca, ki te čaka. Tako mu boš veliko boljši vzgled, saj si storil plemenito dejanje s tem, ko si me rešil pred to pošastjo.

			– Prav, Angeli, če tako želiš. Ne bomo ga ubili. Šel bo z nami in predali ga bomo oblastem, je dejal Gorgi.

			– Prav je tako, prijatelj moj. Zelo te cenim in spoštujem. Še enkrat ti neizmerna zahvala, za vse, kar si storil za naju z Charlijem, je dejala Angelika.

			– Je že v redu, gospa Angeli. To smo ti dolžni, saj si za nas in naše otroke storila veliko. Ne bomo dopustili, da bi se ti kaj zgodilo, še manj pa, da bi te taki prasci, kot je Jusuf in podobni, izsiljevali.

			– Obljubimo ti, da vaju bomo varno pripeljali domov k vašim otrokom, je dejal Gango.

			– Pot ne bo lahka. Gozd je velik, pa tudi veliko divjih živali se potika po gozdu, ki so lahko nevarne. Zato je pomembno, da čim prej krenemo tako, da pred nočjo dosežemo naš bazni tabor 2. Tam bomo prenočili, nato bomo nadaljevali po skrivnih poteh. Predlagam, da se pripravimo in čez pol ure je zbirališče pred taborom. Vsak naj vzame, kolikor lahko nese, predvsem hrane, vode in toplih oblačil. Gospa Angeli, sedaj pa pojdi v svojo kolibo, tam te čaka vse potrebno, in kot rečeno, odhod je čez pol ure.

			– Kaj pa naj storimo z Jusufom? je vprašal Ago.

			– Zaprite ga ta čas v kletko, kot je on zaprl Charlija, še prej pa ga malo prestrašite, da ga boste kastrirali, je dejal Gorgi.

			– Z veseljem bomo to storili. Hočem ga videti, kako bo prosil za milost, je dejal Ago.

			Ob teh besedah je Ago iz Jusofuve torbe vzel kastrirne klešče za živali, ki jih je ta podlež imel vedno pri sebi, in odhitel do osrednjega dela tabora, kjer so pajdaši pazili na vklenjenega Jusufa. Tudi drugi so mu sledili in se hoteli pozabavati z generalom. Angelika ni želela tega videti in je odhitela v svojo kolibo, da se pripravi na pot.

			Borci so generala vrgli na mizo in ga zvezali, ter mu slekli hlače. Šele sedaj se je general zavedal, da gre zares. Ago je s kleščami prijel njegov skrotum in ga z vso močjo stisnil. Jusuf je na vso moč začel vpiti in tuliti. Nato je Ago dejal Gangu.

			– Daj mi britvico, Gango, da temu prascu izrežem jajca. Naj trpi, kot so drugi morali, ko jim je on to počel.

			– Prav, Ago, kar odreži mu ta gnila jajca, da ne bo nikoli več onečastil žensk in mladih deklet.

			Ob teh besedah je Jusuf še bolj začel tuliti in kričati, ter prositi, naj ne storijo tega. Obljubljal jim je veliko denarja in vse mogoče, da bi se rešil. Borci so pa se še nekaj časa zabavali in uživali, ko so videli pred seboj obupanega in jokajočega generala, ki je bil še pred kratkim strah in trepet. Še bi se zabavali, nato je prišel Gorgi in dejal:

			– Dovolj bo, fantje. Za danes mu naj bo. Kdaj drugič mu bomo izrezali jajca. Še prej pa bo moral marsikaj pretrpeti. Sedaj ga zaprite v kletko in se pojdite pripravit na pot.

			– Kot ukažeš, Gorgi, ti si naš vodja, ti prasec, Jusuf, pa boš še videl, kaj te čaka, je dejal Gango.

			Jusuf si je začasno lahko oddahnil, vendar je bilo videti, da ga je zelo strah, saj fantje ne poznajo milosti.





*


			Angelika in Gorgijevi borci so se odpravili na težko pot skozi pragozd. Samo ta pot vodi Angeliko v svobodo. Tudi general je moral z njimi. Ago ga je skrbno varoval in ga vklenjenega potiskal in suval s puškinim kopitom, da bi hitreje hodil. Borci so hoteli še pred nočjo doseči manjši tabor, ki je bil globoko v pragozdu. Včasih so ga imeli kot postojanko in skrivališče pred oblastmi.

			Angelika je tiho stopala po poti za Gorgijem, ki je z mačeto v roki utiral pot skozi zaraščen pragozd. Težko je bilo hoditi in se prebijati skozi gosto zaraščen pragozd, vendar je misel, da bodo kmalu svobodni, premagala napor.

			Ves čas hoje se je general nenehno ustavljal, močno sopel in tarnal, da ne more hoditi. Vendar so ga borci spet spravili k temu, da je pot nadaljeval. Zagrozili so mu, da ga bodo ubili sredi pragozda in pustili, da njegovo truplo odvlečejo divje živali, še prej pa ga bodo tako ali tako kastrirali. Prestrašen padli general je nato pot spet nadaljeval, borci so ga zasmehovali in si privoščili šale na njegov račun.

			Po dolgem času hoje po težavnem terenu je Gorgi dal znak za počitek. Utrujeni so posedli po tleh in se nekoliko okrepili in odžejali. Ves čas so budno pazili in opazovali Jusufa, da ne bi storil česa, kar bi še dodatno otežilo naporno pot v svobodo. Ta nepridiprav je vsega sposoben, saj pragozd dobro pozna in bi lahko skušal pobegniti.

			Ob počitku je Gorgi prisedel k Angeliki in jo vprašal:

			– Kako je, draga Angeli? Bo šlo? Boš zmogla to pot?

			– Seveda bom zmogla, saj veš, da me že misel, da bom kmalu spet med svojimi dragimi, vodi in mi pomaga premagati ves napor. Pa tudi ti in tvoji pajdaši mi pomagate.

			– Tudi jaz se že veselim, da bom končno že enkrat rešen te bede in potikanja po teh gozdovih. Rad bi končno zaživel svobodno življenje tam nekje zunaj, med ljudmi. Rad bi občutil utrip dneva, ki je drugačen, kot samo skrivanje po teh gozdovih in početje tega, kar ni prav. Vendar ostaja neka bojazen. Kaj bodo storile oblasti z nami, ki smo bili pripadniki generalove paravojaške skupine. Ali bodo verjeli, da smo bili prisiljeni v dejanja, ki smo jih počeli, in ki si jih ne štejem v čast.

			– Res je, Gorgi. Prav razmišljaš. Kdo ve, kaj vse bo natvezel general, ko ga bodo prijeli. Ta človek je vsega sposoben, da potopi tudi vas, ki ste mi pomagali v svobodo, je dejala Angelika.

			– Prav tega se bojim, da nas bodo skupaj z njim zaprli in nas obsodili. Morda je celo bolje, da ko bomo prišli iz gozda, vidva z Charlijem sama nadaljujeta pot, češ da sta pobegnila. Mi se bomo umaknili in šli svojo pot. Morda se bomo srečali nekoč pozneje, ko se bo vse to poleglo. Z generalom pa bomo opravili mi.

			– Misliš, Gorgi, da je to prava pot? Je že res, da so oblasti vsega sposobne, da vas obtožijo sodelovanja v paravojaški skupini, vendar pa še ni rečeno, da vas bodo obsodili.

			– Morda imaš prav, Angeli. Vendar našim oblastem in pravični sodbi v tem delu Afrike ni zaupati. To ni demokracija, kot jo poznate vi v Evropi. Tu štejeta samo vpliv in denar. Med najvišjimi varuhi oblasti obstaja korupcija. Vem, da ima Jusuf tudi tam zgoraj močne zveze in se lahko zgodi, da morda niti ne bo obsojen. Grešni kozli smo lahko mi in spet bo vse po starem. Tu ni pravice, prevladuje samo moč in bogastvo. Zato je moja skrb, da še ne vem, kako bomo naprej.

			– Res imaš prav, Gorgi. Nikoli ne veš, kako se bo razpletlo. Vendar mi je hudo, ko pomislim, da se boste ti in tvoji prijatelji še naprej skrivali po gozdu in živeli neko življenje, ki ni podobno življenju. Zelo rada bi, da bi spet srečal svojega brata Kukija, ki bi te bil zelo vesel.

			– Tudi jaz si tega močno želim, vendar vem, da na tak način ponovno tvegam svobodo, in kar me čaka, je lahko še huje od tega, kar sem preživel. Ne veš, draga Angeli, kakšni so zapori tu pri nas in kaj vse počnejo s takimi ujetniki, kot bi lahko bili mi. Tudi svobodo v zaporu je mogoče kupiti. Tisti, ki imajo moč in denar, tudi v zaporu živijo še naprej luksuzno življenje. Imajo svoje prostore, svoje osebje in vse, kar potrebujejo. Še ženske jim pripeljejo. Jusuf je nekoč že bil prijet in zaprt. Pa je kmalu prišel s pomočjo svojega bogastva na svobodo. Še pohvalil se je, češ da je bil na dopustu.

			– Prav imaš, Gorgi, vedno bolj tudi jaz dvomim v pravičnost sojenja. Vendar ne vem, kako bi bilo najbolje za vse nas. Morda bi tudi ti in tvoji prijatelji lahko bili Jusufovi ujetniki in vsi skupaj smo s tvojo pomočjo pobegnili, je dejala Angelika.

			– Morda imaš prav, Angeli. Kaj pa naj storimo z Jusufom?

			– Saj res, kaj storiti z njim? Komu ga predati, da bi bilo prav? Morda pa obstaja neka druga možnost.

			– Kako to misliš, Gorgi?

			– Vem, da je Charli velik prijatelj z Djangom in njegovimi. Morda bi vse skupaj zrežirali tako, kot da so nas osvobodili Django in njegovi.

			– Odlična ideja, Gorgi. Morava se pogovoriti s Charlijem. Vendar, kako lahko obvestimo Djanga in njegove, da pridejo po nas?

			– Glede tega ni problema. V baznem taboru, kamor smo namenjeni, ima general skrit mobilni telefon, od koder lahko pokličemo Djanga. Sicer ne vem točno, kje ga ima skritega, vendar sem prepričan, da ga bomo prisilili, da nam bo povedal. Potem bi Charli poklical Djanga in akcijo bi speljali na drugačen način. Django bi nas osvobodil in vse bi bilo drugače. Le s Charlijem se moramo pogovoriti.

			– Vsekakor moramo vse skupaj dobro planirati, da ne bi storili kakšne napake, saj se nam lahko na koncu maščuje. Tudi teh uniform se moramo znebiti.

			– Res je, Angeli. Django in njegovi bi nam morali preskrbeti civilne obleke, tako bi bilo bolj prepričljivo, da smo bili ujetniki. Le general je naša največja ovira. Njega bi se morali nekako znebiti ali pa naj Django z njim opravi.

			– Prav imaš Gorgi. Pokličiva Charlija, da se z njim pogovoriva.

			– Tako bo najbolje. Podroben plan pa bomo naredili, ko bomo prišli na našo skrivno lokacijo. Upam na najboljše, je dejal Gorgi.

			– Tudi jaz sem prepričana, da nam bo uspelo. Poklicala bom Charlija, da se pogovorimo. Nato se bomo pogovorili še s tvojimi pajdaši. Sodelovati moramo vsi, le tako se lahko vse srečno konča.

			– Prav imaš Angeli. Skrbno moramo preučiti plan, da bo vse dobro, je dejal Gorgi.





*


			Po dolgi in zelo naporni poti so vsi utrujeni in izčrpani končno prispeli v skrivni bazni tabor 2. Najprej so potrebovali nekaj časa, da so si malo odpočili, nato je bilo potrebno urediti tabor tako, da bodo lahko prenočili in zjutraj nadaljevali pot v svobodo. Tabor je bil zelo opustošen, saj že nekaj časa nihče ni bival v njem. Narava in divje živali so naredili svoje, da je bilo vse razmetano in majhne kolibe so bile precej uničene. Vendar ga je za silo bilo mogoče spet popraviti, da bodo preživeli eno noč v njem. Tik ob taboru je bilo majhno pokopališče, kjer so bili pokopani pobiti ali na drugačen način umrli ujetniki, ki so jih umorili Jusufovi vojaki in on sam. Tik ob grobišču pa so bile izkopane globoke jame, kamor so po navadi pahnili ujetnike in jih nato prekrili z mrežo tako, da niso mogli pobegniti. Odkar ni bilo nikogar tu, so v jamo padle divje živali, ki so nato poginile, ker se niso mogle rešiti. Te jame pa so bile tudi odlično zavetišče za vse vrste plazilcev, še posebej pa strupene kače. Tudi Jusuf je moral na lastno kožo občutiti hlad in strah teh jam, saj je Gorgi ukazal, da ga vržejo v eno od njih in jo zastražijo, da ne bo mogel pobegniti, medtem ko bodo pripravljali tabor za prenočevanje.

			Ko je bil tabor za silo pripravljen, so odprli skrivni bunker tik ob taboru, kjer so bile shranjene konzerve in suha hrana, ter svetilke in pijača. Tako je bilo z dobrinami, ki so bile shranjene, možno preživeti nekaj dni v pragozdu. Ob vsem tem je bila spravljena torbica, ki je bila neprodušno zaprta. V njej so se nahajale karte in zemljevidi, mobilni telefon in prednaročniška kartica. To je prav to, o čemer je govoril Gorgi. To je bila povezava v svet. Sedaj bo vse lažje.

			Po končanih delih v taboru je Gorgi sklical vse pajdaše, Angeliko in Charlija in jim predstavil načrt, ki ga bodo izvedli in vsi skupaj odšli v svobodo kot ujetniki paravojaške skupine generala Jusufa. Pomagali naj bi jim Django in varuhi ceste, ki bodo prevzeli tudi Jusufa. Samo Charli ga mora poklicati. Vsi so se strinjali z načrtom in se veselili, da bodo kmalu na svobodi. Ob tem je Gorgi še dejal:

			– Pozabimo, kar je bilo do sedaj. Začnimo novo pot, pot v svobodo in med ljudi. Ne želimo biti več preganjalci in tudi mi ne želimo biti več preganjani. Hočemo novo življenje. Vendar to, kar bomo storili sedaj, mora biti večna skrivnost, drugače tudi nam grozi zapor ali celo smrt. Zato vsi, ki hočete na pot svobode in pravičnosti, se morete sedaj odločiti. Potem poti nazaj več ni. Se strinjate z načrtom? je dejal Gorgi.

			– Dovolj mi je te bede in potikanja po gozdu. Želim si med ljudi. Hočem živeti normalno življenje. Rad bi se šolal, je dejal Ago.

			– Prav imaš, tudi jaz si želim, da bi spet zaživel novo življenje. Tudi jaz bi se rad izučil za nek poklic, da bi lahko normalno živel, je dejal Gango.

			– Potem se vsi strinjate z načrtom, ki sem ga predstavil? jih je vprašal Gorgi.

			– Da, strinjamo se, so zavpili vsi v en glas.

			– Dragi moji prijatelji, veseli me, da si želite na novo pot. Vsi imate odlične možnosti in ker ste še mladi, vas vsekakor čaka lepša bodočnost, kot ta gozd. Vsi lahko ostanete v našem naselju St. Johann. Tam se lahko učite, pomagate pri vsakdanjih opravilih in morda nadaljujete pozneje tudi šolanje. Sprejeli vas bomo z odprtimi rokami, saj ste dobri fantje in rada vas imam, je dejala Angelika.

			Po teh besedah so vsi skupaj pristopili k Angeliki in jo objeli. Pritekle so solze sreče in ljubezni. Tudi Angelika je bila zelo ganjena. Nato je dejal Gorgi:

			– Hvala ti, draga naša Angeli. Res si angel sreče in usoda je nanesla, da smo se srečali. Čeprav v nekih čudnih okoliščinah, sem kljub temu vesel, da smo te spoznali. Za nas boš vedno naša Angeli.

			– Res je, kar pravi Gorgi. Za nas si naša odrešiteljica, je dejal Ago.

			Angelika je ob vsem tem bila tako ganjena, da je komaj spregovorila:

			– Hvala tudi vam, da ste nama pomagali. Brez vas ne vem, kako bi se vse skupaj končalo. Ne vem, kaj bi ta zver Jusuf storil z mano in Charlijem. Pridi, Charli, v naš objem, je dejala Angelika.

			Še nekaj časa so tako stali objeti in se veselili novega dne. Še bi nekaj časa trajalo, vendar jih je zmotil general, ki je začel kričati in rjoveti v jami, kamor so ga dali. Gango je stekel k jami, da bi videl, kaj se dogaja z generalom. Ko je pogledal v jamo, je general sedel v kotu jame in tarnal, da ga je pičila kača. Gango mu ni verjel, saj je mislil, da je to še ena ukana podlega generala in tudi kače ni videl. Vrnil se je k svojim prijateljem, ki so medtem že odprli steklenico viskija, ki ga je imel Jusuf shranjenega v skrivnem bunkerju in nazdravili na svobodo in novo živ-

			ljenje. Med tem pa je Charli že poklical Djanga in mu povedal celoten načrt in lokacijo, kje se nahajajo in prosil za pomoč in reševalno akcijo. Django je bil zelo presenečen in neizmerno vesel, ko je izvedel, da sta Angelika in Charli živa. Nato je dejal:

			– Prosim te, Charli, daj mi na telefon veliko gospodarico Angeliko, da slišim njen glas in se prepričan, kako ji gre.

			– Z veseljem, Django, tudi Angelika želi govoriti s tabo.

			Medtem je Charli izročil mobilni telefon Angeliki, ki je spregovorila:

			– Pozdravljen, Django. Res bi te lepo prosila za uslugo, tako kot ti je povedal Charli in ti opisal celoten načrt.

			– Pozdravljena, velika gospodarica. Vesel sem, da spet slišim tvoj glas. Zelo me je skrbelo zate. Veseli me, da ti dobro gre. Veš, da bomo vse storili, da boš spet med nami.

			– Hvala ti, Django, zelo te spoštujem in le tebi zaupam.

			– Prav imaš, Angeli. Tu okrog je težko komu zaupati. Našli smo že tudi nepridiprave iz tabora, ki so sodelovali pri tvoji ugrabitvi. Kaj jih čaka, še ne vem. Tudi tabor v gozdu, kjer ste se pred tem nahajali, smo našli pred nekaj urami. Ker je bil prazen, me je zaskrbelo, kaj se je zgodilo s tabo. Vendar sem vedel, da bo vse v redu. Vemo tudi, kje je ta lokacija, kjer se sedaj nahajate. Moji bodo čez nekaj ur pri tebi in pot skozi gozd bo lažja. Do prve vasi je le nekaj ur hoje in tam vas bom počakal, od tam pa bomo nadaljevali pot z vozili. Le še nekaj časa zdrži in vse bo dobro. Mi gospodarji ulice te nikoli ne bomo razočarali, draga moja Angeli.

			– Hvala ti, Django, zelo me veseli, da se ti in tvoji trudite in mi pomagate. Vesela bom, ko te bom spet srečala. Vsekakor se ti bom oddolžila za tvojo pomoč. Veš, naše naselje bo potrebovalo boljšo varnostno službo. Prepričana sem, da ni boljših, kot ste ti in tvoji.

			– Z veseljem bomo sprejeli tvojo ponudbo, velika gospodarica, in v veliko čast mi bo ob tebi in s tvojimi prijatelji ter otroki. O tem se bomo pozneje pogovorili. Sedaj je samo pomembno, da si živa in da ti je dobro. Za ostalo pa bomo že poskrbeli. Imate kaj hrane in pijače, če ne, vam bomo dostavili?

			– Hvala, Django, ni potrebno, vsega imamo dovolj. Našli smo generalov skrivni bunker, kjer je vsega na pretek. Tudi najboljši viski je tu in že smo malo nazdravili. Prihranili ga bomo nekaj, da bomo nazdravili tudi s tabo in tvojimi gospodarji ceste.

			– Zelo me veseli, draga Angeli, in kmalu se bomo videli. Do takrat pa ti želim vse dobro. Sedaj moramo končati pogovor, da oblasti ne bi izsledile GPS lokacije, saj bi nas lahko prehitele in naš plan bi padel v vodo. Takoj po tem pogovoru ugasnite telefon in odstranite GSM kartico.

			– Prav, tako bomo storili. Do takrat pa lep pozdrav in kmalu na svidenje, prijatelj Django, je dejala Angelika.





*


			Po vsem tem je v zasilnem taboru nastalo prijetno vzdušje, saj je svoboda in prostost bila vse bližje. Po odlični večerji, ki jo je pripravil Ago, so še malo proslavljali, nato pa so se zavili vsak v svojo spalno vrečo in zaspali. Le straža je ostala in varovala utrujene ubežnike pred divjimi živalmi in nepridipravi.

			Ko se je že začelo daniti, je stražar slišal v gozdu hojo in tihe glasove ljudi. Kljub temu da je bil prepričan, da so to Djangovi, ki jim prihajajo na pomoč, se je prestrašil in glasno zaklical »Stoj«. Manjša kolona je obstala in vodja je odgovoril, da naj ne streljajo, da so prijatelji, ki jih prihajajo reševat. Stražar jih je spustil naprej in tudi Angelika in drugi so se prebudili. Hitro so vstali in Angelika je med rešitelji zagledala znane obraze varuhov s ceste. Tudi Charli je med njimi takoj zagledal znane obraze in snidenje je bilo veselo. Vodja Ruki je Angeliki prenesel prisrčne pozdrave vseh gospodarjev s ceste in povedal:

			– Spoštovana velika gospodarica, vesel sem, da si živa in zdrava. Celotna Mombasa in Kenija, ter ves svet te pogrešajo. Tudi tvoji otroci jokajo in molijo zate, da bi se spet vrnila. Čakajo te tudi tvoji domači, ki so v tvojem naselju, da se vrneš. Kljub žalosti in bojazni zate Sara odlično opravlja vse dolžnosti. A najtežje je tvojemu dedku, katerega ne more nihče pomiriti. Tako žalosten je. Sedaj vem, da boš kmalu med tvojimi najdražjimi in spet bo veselje in sreča med vami.

			– Hvala, Ruki, za te prelepe besede. Toliko mi pomenijo, da bi najraje zajokala. Veselim se že snidenja z vsemi. Tudi tebi in tvojim hvala, da ste nam prišli pomagat.

			– Veš, draga Angeli, da bi zate šli tudi na konec sveta, samo da bi ti lahko pomagali. Pa tudi naš prijatelj Charli nam je zelo drag. Kje pa je Charli?

			– Glej ga, tam prihaja. Verjetno je najprej pozdravil stare prijatelje, je dejala Angelika.

			 Ruki in Charli sta že dolgo zelo dobra prijatelja, zato je tudi njuno snidenje bilo neizmerno.

			– Hvala, Ruki, da ste prišli pomagat, je dejal Charli.

			– Saj veš, prijatelj dragi, da bi kot za Angeliko tudi zate šli na kraj sveta. Veseli me, da si živ in zdrav, je dejal Ruki.

			– Živ sem že, vendar glede zdravja bi se dalo razpravljati. Mislim, da je včeraj zvečer bilo malo preveč viskija in posledice se čutijo še danes. Zato niti nisem najprej vedel, kaj se dogaja v taboru.

			– Prijatelj dragi, če je samo to, pa sem že pomirjen. Tudi tega mačka boš premagal.

			– Da, vem, Ruki, in tudi zate in tvoje prijatelje smo prihranili nekaj dobrih kapljic. Morda nam bodo potrebne med potjo, da se malo okrepčamo.

			– Morda imaš prav, prijatelj stari. Sedaj si tudi mi želimo nekoliko počitka in potem se lahko odpravimo na pot, je dejal Ruki.

			– Vsekakor si morate dobro odpočiti in se okrepčati. Naš prijatelj Ago nam bo pripravil dober zajtrk in nato bomo videli, kako naprej, je dejala Angelika.

			– Je že prav, malo počitka res ne škodi. Kje pa imate generala? je vprašal Ruki.

			– V jamo, kamor je on dajal ujetnike, smo ga dali. Od tam nam ne more pobegniti. Naj tudi on čuti, kako je biti ujetnik, je dejal Charli.

			– Prav ste storili, naj ve, da ni on več glavni. Ga bomo že mi naučili kozjih molitvic.

			– Kaj boste pa storili z njim, Ruki? je vprašala Angelika.

			– Verjetno ga bomo predali drugim upornikom, katerim je pobil veliko njihovih svojcev, ter prepustili, naj odločajo o njegovi usodi.

			– A misliš, da je to prav, Ruki? Ali ni bolj pošteno, da ga predate oblastem?

			– Veš, draga Angelika, oblastem tudi mi ne zaupamo, zato bi se general spet lahko izvlekel. Njegov vpliv in denar bi mu pomagala, da bi spet podkupil najvišje uradnike, kot je to vedno storil, in prišel na prostost. Tako pa mu naj sodijo tisti, katere je najbolj prizadel. Nič dobrega se mu ne piše.

			– Morda imaš prav, Ruki. Kaj pa boste povedali javnosti, kje je general, kaj se je z njim zgodilo? je vprašala Angelika.

			– Nič lažjega. Povedali bomo, da je pobegnil, še preden smo mi prišli na ta kraj. Ne bomo komplicirali.

			– Morda je res prav tako. Storite tako, kot morate. Glavno je, da smo mi spet svobodni. Vse ostalo pa naj poteka, tako kot smo se zmenili, tudi za javnost naj ostane pri tem, kot je plan. Vsi mi smo bili ujetniki, tudi Gorgijevi borci, in vi ste nas rešili.

			– Tako je, Angelika, kot smo se zmenili. Javnost bo vesela, da si predvsem ti spet svobodna, vse ostalo pa ni več toliko pomembno. Vsekakor bomo zaščitili Gorgijeve, da jih oblast ne bo obtožila kot ugrabiteljev, temveč kot generalove ujetnike. Sedaj pa mi le pokažite to zver generala, da vidim, če je res tako grozen, kot se govori, je dejal Ruki.

			Ago jih je vodil do jame, kjer je bil ujet general. Ko so prišli do nje, so videli, da v kotu jame sedi general nekam čudno naslonjen na zid jame. Gorgi ga pokliče, vendar reakcije ni. Tudi njegova barva kože in predvsem drža nakazujeta, da nekaj ni v redu. Nato spregovori Gorgi:

			– Mislim, da nekaj ni v redu!

			– Tudi meni se tako zdi. Morda ga je res pičila kača, kot je zvečer kričal. Grem pogledat v jamo, je dejal Ago.

			Ago je skočil v skoraj tri metre globoko jamo. Pristopil je h generalu in mu potipal utrip na vratnih žilah. Nato je zmajal z glavo in dejal:

			– Mislim, da je mrtev.

			– Poglej Ago, ali morda ima kje kačji ugriz, je dejal Gorgi.

			– Da, glej na roki sta dve majhni rani. Tu ga je pičila kača. Zato je kričal in kmalu na to je vse utihnilo. Tudi ponoči je bilo vse mirno, zato ni dvoma, je dejal Ago.

			– Kaj bomo pa sedaj? je vprašala Angelika.

			– Nič ne bo spremenilo našega načrta. Generala bomo pokopali tam, kjer je on pokopaval ljudi, ki jih je pobil. Javnosti bomo povedali, da je pobegnil, tako bodo njegovi pristaši imeli lažno upanje, da njihov general še živi in se ne bodo nikomur maščevali. Mislili bodo, da je pobegnil in da se bo nekoč spet vrnil. Za nas pa je zgodba končana, je dejal Ruki.

			– Morda imaš prav, Ruki. Za vse je bolje tako. General pa je dobil svojo kazen. Mislim, da je Bog pravičen in kazen ga je že doletela, je dejal Charli.

			– Res ga je doletela kazen. Vendar je bila zanj premila. Moral bi občutiti trpljenje ljudi, ki jim je prizadejal prav on. Tako pa je umrl brez kazni. Vendar naj bo tako, če je božja volja taka.

			– Prav imaš, Gorgi. To zverino bomo pokopali in naj bo tako, kot je predlagal Ruki. Če bi povedali resnico, nam tako ne bi verjeli, da je umrl zaradi kačjega pika. Vsi bi mislili, da smo ga mi ubili in se nam morda res maščevali. Prav je, dajte mi že neko vrv, da ga potegnemo iz jame in ga pokopljemo. Pa tudi jaz želim čim prej ven, saj je tu spodaj grozno, je dejal Ago.

			Takoj so prinesli vrv in Ago je okrog pasu zvezal mrtvega generala, ki so ga nato izvlekli. Njegovo truplo je bilo že okorelo. Tudi Agu so podali vrv, da je lahko priplezal iz jame. Nato so generala prenesli v gozd in ga pokopali. Tako je izginila vsaka sled za krutim generalom.

			Sedaj se je pot v svobodo šele začela. Kmalu bodo Angelika in njeni prijatelji na svobodi in med svojimi. Tudi celotna javnost bo kmalu izvedela, da se je vrnila Balkanska lepotica iz ujetništva, vendar nič več ne bo, kot je bilo pred njeno ugrabitvijo. Nasprotno, njeno ime in ime njenih prijateljev in sotrpinov bodo še bolj častili v tem predelu Afrike in širom po svetu.





TRINAJSTO POGLAVJE


			Potem ko so Angelika in njeni sotrpini odvrgli uniforme in jih zamenjali s civilnimi oblačili, ki jih je poslal Django, so se podali še na zadnji del poti skozi pragozd. Spremljali so jih Djangovi varuhi s ceste. Kljub temu da je pot bila zahtevna in naporna, je vladalo veselje in dobra volja. Končno so se osvobodili iz ujetništva in tudi general je dobil pravično kazen. Vsi so se že veselili snidenja s Djangom in drugimi, ki bodo poskrbeli, da bodo Angelika in njeni prijatelji kmalu spet med svojimi otroki in domačimi, ki jo že nestrpno pričakujejo v naselju St. Johann.

			Končno so prispeli v bližino vasi Arakako, približno sto kilometrov severno od Mombase, kjer so jim že nasproti prihiteli Django in pajdaši. Snidenje je bilo zelo veselo in predvsem zelo čustveno, saj so Angelika in ubežniki morali veliko prestati, da so bili končno spet na prostosti. Razen Djanga in njegovih pajdašev in še nekoga, nihče drug ni pričakal ubežnikov. Hoteli so vse skupaj izvesti na zelo konspirativen način, da so lahko zakrili sledi celotnega dogajanja, saj bi novinarji in širša javnost zagnali cel cirkus. Zato so hoteli javnost obvestiti šele pozneje, ko bi vsi skupaj že bili v naselju St. Johann. Nekdo pa je vseeno pričakal Angeliko in njene sotrpine in to naj bi bilo veliko presenečenje.

			Angelika je segla Djangu v roko in dejala:

			– Pozdravljen, prijatelj stari. Hvala ti za tvojo pomoč.

			– Pozdravljena, velika gospodarica. Ni večjega veselja, kot tebe videti. Kljub temu da si veliko prestala, še vedno žarita iz tebe tvoja lepota in pogum. Te smem objeti? je dejal Django.

			– Z veseljem te objamem tudi jaz in vesela sem, da si mi pomagal.

			– V veliko čast mi je bilo, da sem lahko storil, kar bi zate vedno. Od sedaj naprej ti zagotavljam, da te bomo vedno in na vsakem koraku varovali. Nihče te ne bo več nikoli ugrabil in ti storil kaj žalega. Povej mi, velika gospodarica, so ti storili kaj žalega?

			– Ni bilo tako hudo, lahko bi bilo huje, je dejala Angelika.

			– Zakaj pa imaš modrico na tvojem prelepem obrazu? je vprašal Django.

			Angelika je molčala in se rahlo nasmehnila. V tem trenutku je že namesto nje odgovoril Charli:

			– Tisti zavaljeni prasec Jusuf jo je udaril. Še pravi čas so ji prišli na pomoč Gorgi in pajdaši, drugače bi se zgodilo še kaj hujšega. Tudi jaz bi ji zelo rad pomagal, vendar me je imel zaprtega v kletki, kot kako divjo žival. Za vse to ga je Bog kaznoval in ni ga več med živimi.

			– Pozdravljen, Charli, prijatelj stari. Tudi zate sem zelo vesel, da si se vrnil. Škoda, da je ta prasec na tako lahek način odšel s tega sveta. Imel je veliko srečo, da ga nismo dobili v roke. Sicer pa vem, kaj se je zgodilo z njim, in morda je prav tako, je dejal Django.

			– Naj ti predstavim, Django, moje rešitelje in prijatelje, je dejala Angelika.

			– Zelo sem ponosen na vas, fantje, da ste pomagali naši veliki gospodarici na prostost. Tebe sem pa že nekje videl. Kako ti je ime? je vprašal Django Gorgija.

			– Gorgi sem.

			– Ah, saj res. Si ti brat od Kukija, mojega varovanca, ki sedaj biva pri veliki gospodarici v naselju St. Johann? je dejal Django.

			– Da, Kuki je moj brat in gospa Angeli mi je že vse povedala o njem. Že se veselim, da ga bom kmalu videl, je dejal Gorgi.

			– Prav je tako. Še enkrat vsem skupaj lep prisrčen pozdrav in zelo smo veseli, da ste se srečno vrnili. Sedaj pa brž pojdimo v vasico, kjer nas domačini pričakujejo z manjšo pogostitvijo. Vem, da potrebujete okrepčilo po naporni in dolgi poti. Tebe, moja draga Angeli ali velika gospodarica, pa čaka v vasi veliko presenečenje, je dejal Django.

			– Naj bo to presenečenje prijetno, potem bom zelo vesela, je dejala Angelika.

			– Zagotovo se boš zelo razveselila, sedaj pa pojdimo, je dejal Django.

			Vsi skupaj so kmalu prispeli v majhno vasico, kjer so jih že vsi nestrpno pričakovali. Še posebej pa nekdo, ki mu je bilo najbolj težko v tem času, ko Angelike ni bilo.

			Na osrednjem delu majhne vasice so bili že vsi zbrani. Celotna vas se je veselila prihoda Balkanske lepotice in vsakdo jo je hotel posebej pozdraviti. Njeno ime je bilo prepoznavno vsepovsod, tudi v najmanjših vasicah v tem predelu Afrike in po svetu. Angeliko so domačini častili kot veliko ikono, ki predstavlja ljubezen, trpljenje, dobroto in lepoto. Še bolj pa je postala prepoznavna v tem času, ko je bila ugrabljena in iztrgana iz življenja. Vse novice, povezane z njenim izginotjem in njenim trpljenjem so se hitro razširile. Zato je pa bila sedaj še posebna čast, da je Angelika bila osvobojena in prvi so jo lahko pozdravili domačini te majhne vasice. Vse je bilo pripravljeno za majhno slavje. Odmevala je pesem in veselje je bilo nepopisno. Vsi so prihajali do nje, jo pozdravljali in ji poljubljali roko ter se veselili njenega prihoda. V vsej tej množici ljudi Angelika niti ni opazila, da sta med njimi tudi Sara in dedek. Počasi sta se približala Angeliki. Šele tedaj ju je zagledala. Najprej sploh ni vedela, če je le vse to privid ali pa sta res tu. Nekaj časa je strmela vanju, nato pa je padla na kolena in glasno zajokala. Dedek in Sara sta pokleknila k njej, jo objela in jokali so vsi. Ko so domačini zagledali ta prizor, je takoj utihnila pesem in vse je postalo v hipu mirno. Slišati je bilo le petje ptic in Angelikin neusmiljen jok, ki je ganil vse navzoče. Marsikdo je potočil solzo sreče, še Django, ki je bil zelo trde in robustne narave, si je brisal solze. To so bile solze sreče in solze prestane bolečine. Ves čas ujetništva in poti iz njega je Angelika bila zelo trdna in ni kazala, da je tudi ona krhka in da so bolečine v njeni duši zelo hude. Po vsem tem, kar se ji je zgodilo, pa še vedno ostaja ona, Balkanska lepotica, ki se ne vda.

			Ko se je vse malo umirilo in Angelika, dedek in Sara so spet vstali in se veselili snidenja, so tudi domačini začeli peti in plesati. Angelika pa je dedku in Sari na kratko opisala, kaj se ji je vse zgodilo:

			– Vesta, moja draga, vsak dan ste bili vsi moji najdražji v mojih mislih. Tu je bil še Jan in čutila sem, da je ob meni. Tako je bilo nekoliko lažje potrpeti, saj sem bila prepričana, da bom kmalu na prostosti. Povejta mi, kako je kaj doma in v našem naselju.

			– Draga Angelika, moram ti povedati, da ko si izginila, je svet obstal. Cel Balkan je jokal za tabo. Vsi mediji so poročali, kaj se je zgodilo. V naselju St. Johann je bilo, kot da je izumrlo. Vse je zastalo in vsi so žalovali za tabo. Ti tvoji najmlajši so bili še posebej prizadeti. Vsak dan so sedeli v svojih razredih in čakali na novice. Kmalu smo prispeli mi in jih nekoliko pomirili. Ko sem vstopila v naselje, so vsi planili k meni, jokali, me objemali in mi pripovedovali, kaj se je zgodilo. Vendar sem tudi sama bila tako žalostna, da jim niti nisem mogla veliko pomagati. Še dobro, da so dedek, Fani in Jože pomagali, da se je v naselju malo umirilo in smo lahko pričeli z delom.

			– Hvala, Sara, in tudi tebi hvala, dedek, da sta pomagala, je dejala Angelika.

			– Kaj pa naj bi, otrok moj? Ko sem izvedel, da so te ugrabili, mi je zastalo srce. Mislil sem, da tega ne bom preživel. Tako hudo mi je bilo, vse do pred dnevi, ko nam je Django sporočil, da si živa in da boš kmalu med nami. Veš, draga moja, če te ne bi več bilo, bi umrl. Moje srce tega ne bi več prestalo. Tako rad te imam. Ne bi bilo pravično, da bi te po tako kratkem času spet izgubil. Tako dolgo je trajalo, da sem te našel. Izgubil sem že veliko, pa tudi Janove smrti še nisem prebolel. Sedaj, ko si spet med nami, pa je moje življenje ponovno dobilo smisel. Komaj čakam, da bo ves ta vrvež, ki nas čaka v naselju St. Johann, minil in bomo za nekaj časa sami.

			– Oh, moj dragi dedek. Vedela sem, da bom nekega dne spet prosta. Nisem obupala in vesela sem, da te spet lahko objamem. Morda je prav, da po vsem tem odpotujem z vami v Srbijo in preživim nekaj prelepih dni samo z vami, moji najdražji. Tako sem vas pogrešala, je dejala Angelika.

			– To bi bilo zame največje veselje. Naša vas bi rajala in pela in priredili bi slavje, kot ga še ni bilo daleč naokoli. Eno slavje smo zaradi spleta tedanjih okoliščin izpustili. To je bilo takrat, ko sta s Saro doktorirali. Sedaj je čas, da nadoknadimo vse to. Cela Srbija se bo veselila z nami.

			– Prav, dedek moj, tudi jaz se veselim, da bom spet med vami. Sedaj pa pozdravimo še te prečudovite ljudi, nato pa me, prosim, brž odpeljite v mojo vas, kjer me čakajo moji otroci.

			– Prav, Angelika, samo da bomo čim prej med tvojimi. Morda bosta vrvež in dogajanje v našem naselju zelo velika, saj so mediji in javnost izvedeli, da si živa in da se vračaš, in pričakovati je veliko dogajanja okrog vsega. Pa tudi v našem naselju ti pripravljajo sprejem in praznovanje. Prebivalci bližnje vasi so že vse pripravili. Otroci in osebje ti pripravljajo dobrodošlico. Upam samo, da te po vsem tem to dogajanje ne bo preveč utrujalo.

			– Veš, draga moja Sara, nič me ne bo utrujalo, vesela bom, ko bom videla vse te moje ljudi. Vesela bom, ko bom spet med vami in še posebej, da me podpirate vi, moji domači. Ko pa bo vse to minilo, pa bomo odpotovali v Srbijo in odšla bom tudi v moj domači kraj, kjer bom za nekaj dni ostala v mojem malem stanovanju, se sprehajala po moji Soboti in ob Muri. Mogoče bom za kak dan odšla na Goričko, obiskala teto in druge sorodnike in vse bo spet, kot je bilo.

			– Res je, Angelika. Potrebovala boš samo mir in domače okolje, da vse to malo pozabiš in da se situacija tu umiri. Če boš hotela moje spremstvo, bom z veseljem ob tebi. Ne bi te rada pustila same, sestra moja.

			– Saj veš, Sara, da te zelo cenim in te imam rada. Vesela bom, če boš z mano in skupaj bova uživali mir. Morda pa bi bilo prav, če bi se nato podali spet na potep po Sloveniji, pozneje tudi Srbiji. Toliko lepega premorejo naši lepi kraji na Balkanu in prav je, da jih spoznava.

			– Prav imaš, Angelika. Tudi jaz si želim, da bova čim več časa skupaj. Mogoče pa bova spoznali spet nove prijatelje in se imeli lepo, kot takrat tisto poletje v Portorožu. Ali pa če hočeš, odletiva nekam v druge kraje in uživava, nekje na rajskih plažah.

			– Odlična zamisel, Sara. Že komaj čakam, da se vse to konča, da predam delo najinim sodelavcem in nekaj časa me ne bo. Privoščili si bova prave počitnice, saj je po vsem tem čas tudi za to.

			– Prav imaš, Angelika, sedaj pa opravimo, kar moramo, in kmalu bomo spet v našem naselju in doma, je dejala Sara.

			– Lepo je slišati, da imata moji punci tako lepe načrte. Z veseljem vama privoščim, da uživata in si oddahneta od vsega, kar se je dogajalo. Če bo vama lepo, bom tudi jaz vesel.

			– Prav imaš, dedek, je dejala Angelika in ga poljubila na lice.





*


			Kolona avtomobilov, v katerem so bili Angelika in njeni sotrpini, ki jih je vodil Django, se je približala naselju St. Johann. Že od daleč je bilo opaziti veliko množico ljudi, ki so pričakovali prihod Balkanske lepotice iz ujetništva. Med nepregledno množico so se gnetli tudi novinarji in razni poročevalci, ki so hoteli poročati novice o prihodu Balkanske lepotice. Policija, vojska in varnostniki so imeli obilico dela, saj so morali preverjati, da se med množico ljudi ne bi prikradli kaki nepridipravi in hoteli škoditi Angeliki. Tudi zdravstveni delavci so imeli veliko dela, saj so morali zaradi pandemije koronavirusa testirati in celo cepiti veliko ljudi. Sedaj je bila tudi priložnost, da se velika množica prebivalcev iz tega predela Afrike in od drugod cepi proti virusu, ki neusmiljeno razsaja tudi po Afriki. V ta namen je iz Slovenije in iz Srbije bilo darovano veliko cepiva, ki sta ga darovali obe državi in na tak način pomagali tudi prebivalcem, da se zaščitijo pred tem virusom. Že pred dnevi pa je potekala cepilna akcija v naselju St. Johann in po bližnjih vaseh, kjer se je cepilo veliko število ljudi. Skratka Angelikina usoda je združila vso populacijo in prispevala k zdravju in varnosti med njimi. Njeno ime je postalo največja blagovna znamka, katero so s pridom izkoristili tako vlada kot mediji in pomagali k boljši precepljenosti, kar je imelo zelo pozitiven učinek.

			V naselju St. Johann je bilo pripravljeno vse za veliko praznovanje. Prebivalci bližnjih vasi in prebivalci v naselju so s pomočjo raznih organizacij, ki so donirala od denarja do raznih dobrin pripravili vse potrebno, da se veliko slavje ob prihodu Balkanske lepotice lahko prične. Še najbolj so se Angelikine vrnitve razveselili njeni varovanci, otroci iz naselja. Ko je Angelika izstopila iz avtomobila, so pritekli k njej, jo pozdravljali in objemali in vzklikali njeno ime. Angeliki je šlo kar na jok, ko je videla to srečo in radost njenih najmanjših, kot jim ona reče. Ob vsej tej množici se je tudi Kukiju uspelo prebiti do Angelike. Planil je k njej, stegnil roke, Angelika se je nekoliko pripognila, da jo je lahko objel in jo stisnil k sebi in dejal:

			– Tako srečen sem, teta Angeli, da si se spet vrnila. Če se ne bi več vrnila, bi odšel daleč v svet in nihče me več ne bi videl. Sedaj si pa spet tu med nami in ne pustimo več, da te še kdo odpelje vstran.

			– Tudi jaz sem zelo vesela, da sem spet med vami. Še posebej pa zate, dragi Kuki. Pripeljala sem nekoga, ki ga boš zelo vesel.

			Medtem je iz avta že izstopil njegov brat Gorgi. Ko ga je Kuki zagledal, je stekel k njemu, se mu vrgel okrog vratu in brata sta se objemala in tekle so solze sreče. Ta dogodek je bil za vse navzoče zelo ganljiv. Usoda je tako hotela, da sta se brata spet našla, in čeprav sta izgubila celotno družino, sta srečna, da sta vsaj onadva ostala. Nato je Kuki dejal:

			– Dragi moj Gorgi, prosim, nikoli me več ne zapusti.

			– Ne bom te, dragi moj brat. Vedno bom ob tebi. Samo za kratek čas moram v teh dneh nekam vstran. Potem pa bova skupaj.

			– Prosim te, ne hodi več nikamor.

			– To moram storiti za najino ljubljeno teto Angeli. Nato pa bomo vsi skupaj. Ostal bom vedno pri tebi.

			– Mi obljubiš, da boš vedno ob meni?

			– Obljubim ti, dragi moj Kuki.

			Kuki se je še enkrat stisnil k Gorgiju in ga objel. Sreča, da sta se brata po dolgem času spet našla, je bila nepopisna. Nepopisna sreča pa je bila tudi v naselju St. Johann. Tako je bilo tudi pričakovati, saj se je vrnila Balkanska lepotica. Veliko slavje v naselju in drugod se je pričelo.





*


			Po dveh dneh praznovanja in veseljačenja v naselju St. Johan se je vse skupaj nekoliko umirilo. Le delavci še pospravljajo vse, kar je ostalo, pa tudi zadnji novinarji in poročevalci se odpravljajo.

			Končno je Angelika našla svoj mir med svojimi domačimi in otroki v naselju. Naselje se je nekoliko spremenilo. Django in njegovi zaradi varnosti spreminjajo nekatere stvari. Nameščajo razno elektronsko opremo, ki bo poleg fizičnega varovanja povečala varnost vseh, ki delajo in bivajo v naselju. V naselju je veliko več varnostnikov Djangove garde, ki bodo skrbeli, da do česa podobnega, kot se je zgodilo, ko so ugrabili Angeliko, več ne bi prišlo.

			Angelika in Sara, ter dedek in Jože ter Fani, so končno našli nekaj trenutkov samo zase. Na terasi pred Angelikino pisarno v miru uživajo ob kozarcu dobrega vina in kramljajo. Vse bolečine, ki jih je Angelika pretrpela pred dnevi, kmalu izginejo. Sedaj je srečna in te sreče se ne da opisati. Tudi njeni najdražji so srečni, še najbolj pa dedek, ki drži Angeliko za roko in je noče izpustiti. Kot da se boji, da bi jo kdo spet odpeljal neznano kam. Nato dedek spregovori:

			– Draga moja Angelika in vsi moji najdražji, tako sem srečen in vesel, da smo spet skupaj. Čez nekaj dni se bomo vrnili in prosim vas, da ostanemo še nekaj dni na naši domačiji v Srbiji. Praznovali bomo noč in dan. Srbija še ni videla take fešte. Mi obljubite, da boste ostali nekaj dni z mano?

			– Z veseljem, dedek. Tako srečna bom, ko bom spet uživala v dobrotah, ki jih bodo pripravili odlični kuharji. Komaj že čakam, da slišim tisto pravo glasbo in da zaplešemo vsi skupaj v kolu, je dejala Angelika.

			– Tudi jaz že komaj čakam na te trenutke, je dejala Sara.

			– To bodo zagotovo najlepši trenutki, ko bomo lahko praznovali, je dejal Jože.

			– Vsekakor se bom tudi jaz veselila z vami in v veliko čast mi bo, je dejala Fani.

			– Komaj že čakam, da se vrnemo domov. Kdaj pa bomo odpotovali, Angelika? je vprašal dedek.

			– Takoj, ko bom uredila vse v zvezi z delom, ki ga bo prevzel Charli in še nekdo iz dobrodelne organizacije, potem lahko odpotujemo.

			– Prav imaš, Angelika, v nekaj dneh bo vse nared. Tudi jaz sem že vse uredila z drugimi organizacijami in z Djangom glede varovanja našega naselja. Tako se lahko brez skrbi odpravimo proti domu.

			– Hvala ti, Sara, da skrbiš za vse.

			– Kako ne bi. Saj ne morem dopustiti, da se ti še bolj utrujaš. Vem, da te je vse to, kar se ti je zgodilo, zelo izčrpalo. Zato ne skrbi, vse bom uredila v naslednjih dneh. Ti pa samo počivaj in si naberi moči.

			– Hvala ti, Sara, ne vem, kako naj se ti zahvalim.

			– Kaj se boš zahvaljevala, Angelika. Saj je to moja dolžnost. Pa tudi nekoliko slabo vest imam, da sem te pustila samo in odpotovala domov. Mogoče se ti vse to ne bi zgodilo, če bi bila ob tebi.

			– Ne delaj si skrbi zaradi tega in ne imej slabe vesti, sestra moja. Morda bi pa ugrabili obe, če bi bila tudi ti tu. Sedaj je minilo in upam, da se kaj takega ne bo več zgodilo, je dejala Angelika.

			Ko so vsi skupaj tako sedeli in prijetno kramljali, sta se jim počasi približala Gorgi in Kuki. Gorgi je imel na sebi nek nahrbtnik. Angelika se je šele sedaj spomnila, da Gorgija že cela dva dni ni videla. Zelo jo je skrbelo. Takoj, ko ju je zagledala, je prišla do njiju in ju objela, ter dejala:

			– Oh, Gorgi, tako me je skrbelo, ker te že dva dni nisem videla. Kod si hodil?

			– Ne skrbi, draga moja Angeli. Vse je v redu. Imaš morda malo časa, da se nekaj pogovoriva? je vprašal Gorgi.

			– Saj veš, da za vaju vedno najdem čas, otroka moja, da se pogovorim. Pridita, gremo v mojo pisarno.

			– Prav, Kuki bo počakal zunaj, to, kar se bova pogovorila midva, ostane samo med nama.

			– Prav je, če tako hočeš, Gorgi, je dejala Angelika.

			Angelika se je za trenutek opravičila pri njenih najdražjih za kratko odsotnost zaradi zelo pomembnega pogovora z Gorgijem. Tudi Kuki se je usedel na Angelikin stol na terasi in potrpežljivo čakal, da se Angelika in Gorgi pogovorita.

			Gorgi je sledil Angeliki v njeno pisarno in ko sta zaprla vrata, je na mizo položil nahrbtnik in dejal:

			– Tu je vse, kar sem iskal ta dva dni. Nihče ne ve, kje sem bil in nihče ne ve, kaj je tu v tem nahrbtniku, samo jaz in od sedaj naprej ti, moja Angeli.

			Medtem ko je Gorgi odpiral nahrbtnik, je Angelika nemo strmela. Nato je vzel iz nahrbtnika usnjeno torbo, jo odprl in dejal:

			– Glej, Angeli, to je to, kar sem iskal.

			V torbi so se zableščali diamanti in drugi dragi kamni. Angelika je nekaj časa strmela v torbo in nato počasi s tresočim glasom dejala:

			– Gorgi, to so generalovi krvavi diamanti. Ni mi prav, da so tu. Bojim se posledic, če bo kdo izvedel zanje.

			– Ne boj se, Angeli. Nihče ne bo izvedel, saj nihče ne ve zanje. Želim si, da jih sprejmeš in z njimi zgradiš še kako naselje za naše uboge otroke.

			– Ali se zavedaš, Gorgi, da so ti kamni vredni veliko več kot tako naselje. Ne spoznam se na kamne, ampak vem, da je to velika vrednost.

			– Naj bo kakršna koli vrednost. Tvoji so, moja draga teta Angeli. Vem, da jih boš pravično uporabila in nekega dne bo kri z njih izprana.

			– Veš, Gorgi, da me je strah, saj ne vem, kako ravnati z njimi.

			– Najprej jih prenesi v Evropo, da nam jih nihče več ne vzame. Potem boš že vedela, kako naprej.

			– Kaj pa vidva s Kukijem? Bosta ostala brez vsega?

			– Ne potrebujeva ničesar, draga moja Angeli. Edino eno željo imava. Bodi najina mama. Rada bi, da bi midva bila del tvoje družine. Želiva si, da odideva s tabo v Evropo in se tam šolava. Želim samo vstran od vsega tega. Dovolj sem prestal in ne morem več drugače. Prosim, Angeli, sprejmi naju.

			– Kako to misliš? Da bi vaju posvojila?

			– Da, Angeli. Želiva si, da naju uradno posvojiš, če hočeš. Če ne, je tudi prav, se bova že nekako znašla.

			– Oh, z veseljem bi vaju sprejela za svoja. Samo ne vem, kako vse to poteka tu pri vas.

			– Nič lažjega, teta Angeli. Z denarjem se da urediti vse. V dveh dneh je lahko vse zaključeno. Poznam primere, ko so bogati Evropejci posvojili nekaj otrok in jim tako omogočili boljše življenje. Vem, da bi nam pri tem lahko pomagal Django, in tudi Charli pozna vse uradnike, ki za denar vse uredijo.

			– Veš, Gorgi, da sem kar brez besed. Nisem pričakovala, da me bo doletela ta sreča. Veš, da vaju takoj vzamem za svoja in sem pripravljena skrbeti za vaju.

			– Obljubim ti, Angeli, da te ne bova razočarala. S ponosom in z veseljem bova tvoja otroka. Nekega dne, ko se bova izšolala in bova odrasla, ti bova pomagala pri tvojih projektih, kjer koli jih boš imela.

			Hočeva pomagati vsem, ki trpijo in so izgubili svoje najdražje. Prav midva dobro veva, kako hudo je to. Če bi naju sprejela, bi to za naju bilo novo življenje.

			– Prav, Gorgi, storila bom to. Samo vedi, da vama vajine mame ne bom mogla dobesedno nadomestiti. Vendar bom storila vse, da bosta srečna in da bosta imela lepo bodočnost.

			– Prav to si želiva, draga moja mama Angeli, je dejal Gorgi.

			– To novico bova sedaj oba skupaj sporočila mojim sorodnikom. Prepričana sem, da bodo presenečeni in obenem tudi veseli. Še posebej dedek bo vesel svojih novih vnukov.

			– Misliš, da naju bodo sprejeli?

			– Prepričana sem, Gorgi, da bodo veseli ob tej novici.

			– Potem pa, prosim, pospravi te kamne v tvoj trezor in pojdiva, da jim sporočiva novico. Tako nestrpen sem že, saj komaj čakam, kaj bodo rekli tvoji domači.

			– Prav je, Gorgi, pa storiva to. Jutri se pa pogovorimo z Djangom in Charlijem za vložitev zahtevka za posvojitev. Naj to ostane samo med nami. Nihče drug naj ne zve, dokler ne bo vse končano. Tudi tvoji prijatelji ne.

			– Ne, nikakor ne sme nihče vedeti za to, draga mama. Moji prijatelji in soborci so že na novih delovnih mestih. Django jih je zaposlil kot varnostnike in jih drugo sploh ne zanima.

			– Potem pa naj ostane pri tem. Pridi, da te objamem, saj te lahko, če hočeš biti moj sin.

			– Tako srečen sem in ponosen, da lahko objamem mojo bodočo mamo. Še bolj pa sem vesel, da bo moj brat Kuki imel mamo. Vedno si je želel, da bi ti bila njegova mama.

			– Komaj že čakam, da mu bom lahko sporočila to novico. Samo, kot sva se zmenila, počakajmo še nekaj dni, da uredimo vse formalnosti.

			– Vsekakor, draga mama Angeli.

			– Veš, Gorgi, ti si že odrasel in mi lahko rečeš kar Angelika. Tako je moje pravo ime. Nekako bi se težko navadila na mamo, ko sva pa skupaj preživela pekel in tistega hudiča generala. Nekako se bolje tako počutim.

			– Prav, pa naj bo tako. Jaz te bom klical kar Angeli. To ime je tako lepo, pa tudi ti si angel. Res tisti pravi angel na zemlji. Toliko dobrote in srčnosti je v tebi, da če se lahko kdo primerja z angelom, si to ti.

			– Ah, Gorgi, pretiravati pa ni treba.

			– Ne, draga moja Angeli. To ni pretiravanje, to je čista resnica. Tudi drugi ljudje imajo enako mnenje.

			– Veseli me, da me imajo tudi drugi radi. Potrudila se bom, da me bodo še naprej spoštovali in naredila vse za soljudi. Sedaj pa le pojdiva k mojim domačim, da jim sporočiva novico, je dejala Angelika.





*


			Letalo družine Jovanović-Petrovič se je dvignilo z Mombaškega letališča daleč pod nebo. Še enkrat je zakrožilo nad Mombaso in tako so se vsi potniki poslovili od prelepega mesta. Nato je nadaljevalo v smeri proti Evropi.

			Na krovu sta dva nova potnika in člana družine. To sta Kuki in Gorgi. Vsi so veseli, da so dobili dva nova člana. Django in Charli sta odlično opravila svoje delo. Le v dveh dneh jima je uspelo pridobiti vso dokumentacijo za posvojitev. Tako sta Kuki in Gorgi uradno Angelikina sinova. Angelika ne more skriti sreče, da sta fanta njena sinova. Tudi dedek je neizmerno vesel, da je uradno postal dedek. Pa tudi drugi člani so veseli, da se je vse dobro izteklo.

			Kuki sedi ob dedku in ga stiska za roko. Res, da ga je malo strah poleta, po drugi strani pa je vesel, da lahko nekomu stisne roko in da ga nekdo ima rad. Tudi dedek ga boža po laseh in mu nekaj govori. Kuki se pa samo smeje, saj ne razume ničesar. Pa vseeno se nekako razumeta, saj se nenehno smejeta. Dedek je naročil pilotu, da vključi domačo glasbo in vzdušje na letalo je zelo veselo.

			Gorgi sedi ob Angeliki in trdo stiska svojo torbo. Le on in Angelika vesta, kaj se nahaja v njej. Skrivnost sta hotela zadržati zase, da ne bi drugih članov spravljala v nelagodje. Kajti to torbo je bilo potrebno prenesti preko carine in kontrole. Se pravi nekako sta postala kontrabanta. Vendar mejni organi in kontrolorji so vedeli, kdo je Angelika in njena družina, zato jih niso podrobneje pregledovali. Tako sta Angelika in Gorgi pretihotapila generalove diamante na letalo družine. Strah, ko sta prečkala mejno kontrolo, je bil neznosen. Vendar sedaj, ko so diamanti varno na letalu, jima je odleglo. Zato se smejeta, si dajata petke in njuna sreča je neizmerna. Drugi nekako ne razumejo njune evforije, a vendar se prav tako veselijo in so srečni. Angeliko in Gorgija še čaka ena mejna kontrola, na letališču v Beogradu. Vendar tam ni bojazni. Družino Jovanović vsi poznajo. Še bolj pa Balkansko lepotico in nihče ne bo pregledoval in kontroliral njihove prtljage. Angelika in Gorgi bosta izdala skrivnost, ko bo družina varno prispela na posestvo Jovanović in bodo diamante, ki bodo oprani krvi, varno spravili. Z njimi bodo zagotovo nastali novi projekti, ki bodo financirani iz Angelikinega sklada, ki bo postal veliko bogatejši. Gorgi in Kuki pa bosta začela novo pot v Evropi. Ostala bosta na posestvu Jovanović in se najprej učila jezikov. Nato bosta nadaljevala šolo v Beogradu. Gorgi bo nadoknadil nekaj razredov osnovne šole v večernem izobraževanju, medtem ko bo Kuki normalno nadaljeval osnovno šolo. Ob koncu tedna pa bosta na posestvu Jovanović. Gorgi se že veseli, da bo lahko dedku pomagal. Najprej se bo naučil voziti traktor. To si je vedno želel. Ko bo polnoleten, bo opravil izpit za avtomobil in bo dedka vozil, kamor koli bo potrebno.

			Po vseh teh dogodkih si bo Angelika vzela nekaj časa za oddih, kot sta planirali s Saro. Ko bo konec vseh ceremonij in praznovanj v Srbiji, bo z družino Petrović poletela v Slovenijo. Zelo pogreša svojo Soboto in njeno malo stanovanje. Odpravila se bo na brežine Mure in opazovala valove, ki tečejo v neznano. Pohajala bo po Murski Soboti in po krajih, ki so spomin na njeno mladost. Obiskala bo mamin grob in darovala v cerkvi svetega Nikolaja v Murski Soboti za mašo, v zahvalo, da je ostala živa in zdrava, kljub vsem dogodkom, ki so se pripetili. Po nekaj dneh se bo vrnila v Srbijo in s Saro bosta odpotovali nekam daleč vstran v južne kraje, kjer je nihče ne pozna, in uživali. Vsekakor Angelika potrebuje sedaj nekaj časa, da se umiri po vseh dogodkih. Nato jo čakajo novi projekti in delo. Njen dobrodelni sklad je s pomočjo od krvi opranih diamantov postal veliko bogatejši. Oprane diamante bo vrnila tja, kamor spadajo. V Afriki bo zgradila še nekaj naselij in zavetišč za otroke in za ljudi, ki so zaradi vojn ostali brez vsega, so preganjani in zaničevani.

			Vsekakor se bo še govorilo in pisalo o Balkanski lepotici, o njeni dobrodelnosti in človečnosti. To je njeno poslanstvo in vizija. Z njeno pomočjo bo veliko pomoči potrebnih preživelo in veliko otrok bo imelo lepo otroštvo in novo življenje.

			Angelika je v svojem življenju veliko izgubila. Ostala je brez staršev in brez svoje velike ljubezni, Jana. Bila je po krivem v zaporu in zaničevana. Bila je ugrabljena in v smrtni nevarnosti. A vse je prestala in se vrnila še veliko bolj močna. Vse, kar je izgubila, ji je usoda na drugačen način vrnila. Dobila je novo družino, ljudi in prijatelje po celotnem svetu. Dobila je sinova, ki bosta del njenega življenja, in ko bosta odrasla, ji bosta pomagala pri njenem delu.

			In res je tako, kot je rekel njen dedek.

			»Življenje je nenehen boj za preživetje. V tem boju lahko veliko izgubimo. Po drugi strani pa veliko pridobimo. Le do konca moramo vztrajati in nekega dne bomo dobili ta boj, ki nam bo prinesel nove vizije in poti.«

			Angelika verjame dedkovim besedam, zato se Balkanska lepotica nikoli ne preda in njen boj bo trajal, dokler bo živela. Da, to je Angelika, Balkanska bojevnica.