Borut Brezar Ko samo boj za zgodovino ni dovolj FEBVRE, LUCIEN (2015): Boj za zgo- dovino in Civilizacija. Beseda in ideja. Ljubljana: Studia Humanitatis. Na prvi pogled bi se nam lahko zdelo, da so časi, v katerih je živel in deloval zgodovinar Lucien Febvre (1878–1956), že zdavnaj minili in da so se njegove ideje že uveljavile tudi v slo- venskem prostoru. Zgodovinopisje se namreč že dolgo ne ukvarja več samo s politično in vojaško zgodovino, obstaja- jo tematsko zelo različni časopisi in revi- je s področja zgodovinopisja, študentke in študenti lahko študirajo tudi socialno zgodovino, spodbujajo se interdiscipli- narnost in skupinske študije. Postavlja se nam torej vprašanje, kaj se lahko sploh še naučimo od soustanovitelja znamenite francoske revije Annales d‘histoire économique et sociale, ko pa se zdi, da so njegove ideje že postale del proučevanja zgodovine, in mu lahko kvečjemu namenimo posebno mesto v zgodovinskih pregledih zgodovinopis- nih teorij? Odgovor na to vprašanje je lahko njegova knjiga Boj za zgodovino in Civilizacija. Beseda in ideja, ki nam jasno pokaže, da Febvrovih idej ne moremo zavreči. V knjigi je zbranih 16 recen- zij, razprav in predavanj, dodana pa je tudi razprava Civilizacija. Beseda in ideja. Razprave so bile objavljene med letoma 1906 in 1952, torej gre za misel, ki vključuje skoraj celo obdobje njego- vega znanstvenega (ne pozabimo, da je za Febvra zgodovinopisje znanost) delovanja. Čeprav razprave obravna- vajo zelo raznolike teme, lahko v njih razberemo jasno rdečo nit, ki pomeni Febvrovo razumevanje zgodovine. Ko Febvre piše o zgodovinskih dej- stvih, se časovna razdalja med letom 1952, ko je knjiga izšla, in letom 2017 nenadoma skrajša. Vsakemu zgodovi- narju in zgodovinarki so še danes znane situacije, ko ju nezgodovinarji sprašu- jejo po letnicah, številkah, odstotkih ali imenih, saj se jim zdi samoumev- no, da bi to morala vedeti, ker sta pač zgodovinarja. Dober zgodovinar ali zgodovinarka je v tem pogledu tisti, ki pozna ali mu uspe zbrati čim več pod- robnosti iz preteklosti. Za Febvra pa kopičenje podatkov ni zgodovina. Tak pogled na zgodovino (imenuje jo zgo- dovina, ki historizira) primerja z moza- ikom, v katerem posamezni kamenčki mozaika pomenijo dejstva. Potres je sesul mozaik, kamenčke pa je zasula zemlja. Zgodovinarjeva naloga naj bi v tem primeru bila, da pobere prav vse kamenčke in med njimi ne sme izbirati, saj bi lahko bila skažena podoba celote. Zdi se torej, da sta zgodovinar in zgo- dovinarka tista, ki (naključno) zbirata podatke in podrobnosti, izbiranje dej- stev pa jima je najstrože prepovedano. Tej predstavi se Febvre na več mestih v knjigi odločno upre, saj ta metoda vodi samo h kopičenju podrobnosti, ki jih Čitalnica | Recenzije 339 potem druge znanosti, kot je na primer sociologija, organizirajo in sestavijo skupaj, zgodovinopisje pa nima mož- nosti za resno interpretacijo. Dejstva sama na sebi za Febvra ne obstajajo, saj je vsako dejstvo že obdelan podatek. Podatki, kot je na primer rast prebi- valstva v določenem obdobju, so plod natančnega in dolgotrajnega prouče- vanja različnih virov. Tudi na prvi pogled preprosta »zgodovinska dejstva«, kot je umor francoskega kralja Henrija IV. leta 1610 v Parizu, ob analizi razpadejo na kompleksna vprašanja o materialnih, verskih in drugih vzrokih in posledicah tega atentata. Vse znanosti ustvarjajo svoj objekt. Tako kakor dejstva zgodo- vinarki ali zgodovinarju nikoli niso dana že vnaprej, enako mora tudi histolo- ginja ali histolog veliko časa nameniti pripravi preparatov in njihovemu bar- vanju, preden jih lahko postavi pod svoj mikroskop. Čeprav znanstveniki vedo, kaj iščejo, je dejstva včasih težko ugo- toviti. Izbira dejstev je pri tem ključnega pomena. Vnaprejšnje postavljanje teorij in hipotez je za izvajanje znanstvenega dela nujno, saj omeji področje prouče- vanja in omogoča graditev interpretaci- je. Febvra lahko dopolnimo še s tem, da lahko nereflektirano zbiranje in urejan- je podatkov brez vpeljave teorije hitro zapade v ideološke samoumevnosti. Naslednja značilnost Febvrovega pogleda na proučevanje zgodovine je podiranje meja med znanostmi. Tega ne moremo razumeti kot preprosto dodajanje drugih strok k zgodovini. Febvre namreč zahteva delo v skupini, ki ne bi bila sestavljena samo iz zgo- dovinarjev, ki bi se specializirali tudi na področjih sorodnih znanosti, temveč zahteva, da bi zgodovinarji proučevali preteklost skupaj z znanstveniki drugih strok. Raziskovalna skupina, ki bi razis- kovala zgodovino tehnike, bi bila lahko sestavljena iz pravih tehnikov, kemikov s poznavanjem zgodovine kemije, eko- nomistov, vse skupaj pa bi vodili zgo- dovinarji. Tako bi se tudi končala doba zgodovinarjev samotarjev, ki v arhivih, kakor pravi Febvre, skrivajo dokumen- te, da bi jih prihranili samo zase in za svoje raziskovanje. Ko je Febvre še kot urednik sodeloval pri nastajanju Encyclopédie française, ki je izhajala med letoma 1935 in 1966, se je odločno boril proti »specialističnemu duhu« in zago- varjal stališče, da posameznih tema- tik ne bodo obdelovali po področjih posameznih strok, saj je Enciklopedijo razumel kot skupen dom vseh znan- stvenikov in vseh umetnikov, ki se v njej medsebojno obveščajo o svojih idejah, metodah, raziskavah in prizadevanjih ter se zavedajo, da imajo enake cilje. Želel je razdreti abstraktne ovire in se neposredno posvetiti problemom, ki si jih zastavlja človek, ne da bi se moral ozirati na pripadnost neki šoli. Vendar pa morajo biti vse raziskave, ki spadajo na področja drugih znanosti, usklajene s sodobnimi ugotovitvami, saj se je prevečkrat zgodilo, da so zgodovinarji uporabili zastarele ugotovitve. Tudi sam je zato pozorno spremljal dogajanja in premike v drugih znanostih: geografiji, psihologiji, umetnostni zgodovini, bio- logiji, fiziki in drugih. Predvsem fizika z elektrodinamiko in mikrobiologija z odkrivanjem organizmov, ki so se izmi- kali mehanskim zakonom, sta povzro- čili, da so se v njegovem času zamajali in sesuli stari znanstveni sistemi. Na Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 340 novo je bilo treba razmisliti o pojmo- vanju znanstvenega dejstva, znanstve- nega zakona, naključja in same znanos- ti. Febvre je bil prepričan, da morajo zaradi temeljnih sprememb v drugih znanostih tudi zgodovinarji in zgodovi- narke znova razmisliti o zgodovinopisju. Zavzemal se je tudi za to, da bi zgodo- vinarke in zgodovinarji opustili pred- stavo, po kateri se zgodovinopisje tvori bolj ali manj samo na podlagi pisnih virov, in začne bolj intenzivno prouče- vati tudi geografsko okolje, umetniško ikonografijo in druge vire, prek katerih se lahko konstruira preteklost človeških skupnosti. Proučevanje preteklosti je vedno vpeto v sedanjost. Zgodovina siste- matično zbira pretekla dejstva in jih razvršča glede na svoje sedanje potre- be. Febvre za to navede dva primera. Dokumenti, s katerimi se lahko piše ekonomska zgodovina, so bili dolga leta razvrščeni v arhivskih škatlah. Šele ko si je družba začela zastavljati eko- nomska vprašanja, so zgodovinarke in zgodovinarji začeli brisati prah s starih škatel ter začeli proučevati ekonomsko preteklost. Nasproten primer je pisan- je genealoške zgodovine. Ta je dolgo imela veliko veljavo, saj jo je podpirala sama družbena struktura. Ko pa se je družbena struktura spremenila in je posameznikov izvor izgubil svoj nekdan- ji pomen, je genealoška zgodovina sko- raj prenehala obstajati. Družbena vloga zgodovinopisja bi torej lahko bila orga- nizacija preteklosti glede na sedanjost. Vendar ne na račun natančne anali- ze. Febvre navede primer nemškega avtorja Oswalda Spenglerja, ki je leta 1922 izdal knjigo Zaton Zahoda. Knjiga je kljub pomanjkanju analize in deduk- tivnosti hitro doživela velik uspeh, saj je Spengler pisal v jasnem jeziku, kar je bilo za zgodovinopisna dela v Nemčiji takrat redkost. Njegovo prerokovanje propada je bilo blizu nemškemu malo- meščanstvu, ki je simpatiziralo z naciz- mom. Bralci so v njegovih delih našli skupne sovražnike v demokraciji, meš- čanskem liberalizmu in marksizmu. Ko so prišli na oblast nacisti, je Spenglerjev uspeh hitro ugasnil, saj je bil njegov ton preveč pesimističen za potrebe nove oblasti, ki je želela zgraditi nov svet in novega človeka. Predmet zgodovinopisja so pre- tekle človeške skupnosti. Vendar ne abstraktni ljudje, ki bi bili negibni in večni, temveč konkretni ljudje znotraj družb. Za Febvra je socialna zgodovina edina zgodovina, ki obstaja, – zgodovi- na, ki jo po njegovem učencu Fernandu Braudelu imenujemo totalna zgodovi- na. Febvre je namreč svojim študentom predaval o tem, da jih morajo zanimati vsi vidiki človeka, saj zgodovinarji nima- jo kaj početi s kosi trupel, če človeka razkosajo na različne izseke stvarnosti (npr. na ekonomsko ali politično zgo- dovino). Zanimati jih mora torej človek v celoti. Spodbujal jih je, da se pome- šajo z vso pestrostjo intelektualnega življenja in živijo tudi praktično življenje. Zgodovinar ali zgodovinarka morata biti nekdo, ki ljubi življenje in ga zna gledati. Ni naključje, da je Febvre eno od pogla- vij v knjigi naslovil Živeti zgodovino. Želel se je izogniti zgodovinopisnim delom, v katerih kmetje namesto ilovice obdelujejo cerkvene listine, prav tako pa je bil proti absolutnim formulacijam, ki osiromašijo in izsušijo tisto, kar je Čitalnica | Recenzije 341 prežeto z življenjem. Za najvišji ideal in zadnji cilj zgodovinarjev in zgodovinark je razglasil namero, da bi za vsako prou- čevano obdobje znova sestavili miselno gradivo ljudi tega obdobja in rekon- struirali fizični, umski in moralni svet vsake generacije. Delu je dodana razprava Civilizacija. Beseda in ideja, ki je izšla leta 1930. V njej je Febvre pokazal razvoj bese- de »civilizacija« in kontekst, ki je vpli- val na nastanek besede in na njene spremembe. Na začetku razprave avtor ugotavlja, da v francoščini obstajata dva skoraj protislovna pojma civilizaci- je. V prvem primeru civilizacija pomeni skupek značilnosti, ki jih opazovalec vidi v skupnem življenju neke človeške skupnosti (etnografsko pojmovanje civilizacije), v drugem primeru pa gre za vrednotno sodbo, ko neki civilizaci- ji pripisujemo moralno in materialno superiornost. Glagol »civilizirati« in pri- devnik »civiliziran« sta obstajala še pred nastankom samostalnika »civilizacija«, ki se je po Febvrovem raziskovanju prvič pojavil leta 1766. Pri analizi avtor uporablja primerjalno metodo, ko pri- merja razvoj besede v francoščini še z angleško besedo. Ob prebiranju filozo- fije tistega časa je jasno, da so razsvet- ljenski avtorji iskali besedo za zmago in razcvet razuma na ustavnem, poli- tičnem, upravnem, moralnem, verskem in intelektualnem področju – zato so sestavili novo besedo civilizacija, ki se je v času revolucije neverjetno razširila. Za Febvra ni naključje, da se je beseda pojavila v času nastajanja Enciklopedije, saj je takrat nastala tudi ideja o racio- nalni znanosti, ki je enotna v meto- dah. Revolucija in odkrivanje sveta sta povzročila kritiko pojma civilizacija, zato je najprej nastal množinski samostalnik »civilizacije«, nato pa je prišlo do razce- pa na znanstveno (etnografsko) in prag- matično pojmovanje pojma civilizacije. Lucien Febvre, ljubitelj zgodovine in življenja, je skupaj z Marcom Blochom in drugimi somišljeniki pred več kot 60 leti postavil temelje drugačnemu zgo- dovinopisju. Njegove ideje lahko zgo- dovinarkam in zgodovinarjem še vedno kažejo smer za pisanje dobrega zgodo- vinopisja. Vendar pa smo zgodovinarji in zgodovinarke danes soočeni s stvar- nostjo, ki je Febvre ne omenja: prisiljeni smo ustvarjati v razmerah, v katerih je upoštevanje njegovih načel o totalni (socialni) zgodovini močno ogroženo. Pisanje kakovostnega zgodovinopisja namreč vedno zahteva svoj čas, tega pa kratkotrajni projekti in prekarna eksis- tenca ne omogočajo. Če želimo zgodo- vinarji in zgodovinarke slediti Febvru, mora boj za zgodovino postati tudi boj za produkcijske razmere ustvarjanja vednosti o preteklosti in tudi boljše raz- mere za ustvarjanje humanistike sploh. Zgodovinopisje si mora izboriti svoje mesto ali kot pravi Febvre v poglavju K drugačni zgodovini: »Zgodovina mora začeti nadlegovati sodobnega človeka: učinkovita zgodovina, ki bo prisotna v zavesti vseh. Sprva se bodo pritoževali. Se norčevali. Nato bodo razmislili. In tedaj bomo lahko odigrali tekmo. In v njej zmagali.« (Febvre, 2015: 248) Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 342