599K4 duhovno » . v »Cf Vfjg C 3)0 1 ritual >1 1962 JULIJ XXIX 1 *1 lindi PATROMA LJUBLJANSKE NADŠKOFIJE Imeni svetega Cirila in Metoda, ki ju je papež Janez XXIII. po želji rimljanskega nadškofa Antona Vovka in po posvetu s kongregacijo sv. °bredov, 13. decembra 1961 določil in imenoval za poglavitna mebeška va-ruha vse ljubljanske nadškofije, se z velikim sijem kakor bisera bleščita v z9 odo vini krščanstva. Njuna čudovita in zares goreča vnema se je pokazala najprej v Cari-djadu, odtod, in v največji povezanosti z Rimom, pa se je na dolgo in f-rolco razlila in je skoro breštevilne narode, po večine slovanske, ki so bili ”e neverni in neomikani, izomikala z božjim naukom. Za versko življenje Slovanov in Slovencev imata sveta brata nemin-3lVe zasluge. Četudi po rodu Grka, sta se naučila slovanskega jezika in s Pravo apostolsko ljubeznijo delala med Slovani. Vedno sta ostala neomajno zyesta rimskemu apostolskemu sedežu, s svojo krščansko širino pa sta ob-temala vse narode in želela, da bi Slovani postali vez med latinskim Zaho- in grškim Vzhodom. Moravanom in panonskim Slovencem sta oznanjala božjo besedo v ~°rnačem, razumljivem jeziku. Po njuni smrti so Metodovi učenci — bilo jih 3e °krog 200 — izgnani z Moravskega, nadaljevali misijonsko delo v istem uhu med Bolgari in južnimi Slovani, kamor so se zatekli. Za prosvetno življenje Slovanov sta sv. Ciril in Metod zaslužna kot Pionirja in ustanovitelja staroslovenskega slovstva. Njun prevod evange-‘J.e® J e naravnost mojstrsko delo. Sveta brata sta pripeljala Slovane v krog ulturnih evropskih narodov ter odločilno vplivala na razvoj prosvete in kulture med Slovani. S tem pa sta sveta brata mnogo storila tudi za narodno življenje Slo-'V(inov. Vse svoje velike naravne darove, obogatene z nadnaravnimi do he-r°jskc stopnje, sta postavila v službo slovanskih narodov ter budila v njih Orodno in duhovno zavest. Po svoji naravi tiha in skromna moža sta bila UePopustljiva, kadar je bilo treba braniti verske in narodne pravice Slovanov. . Sveta brata, ki sta zagledala luč sveta v prvi polovici devetega sto-eija v grškem mestu Solunu, tam kjer je prvi oznanjal vero apostol na-r®dov sv. Pavel, spadata zato po sodbi profesorja Grivca, njunega 7iajbolj-e9a poznavalca, med največje može cerkvene zgodovine in med največje Potnike katoliške Cerkve. A. S. Mnogi so že povedali svoje mnenje in izrazili svoje misli o bodočem cerkvenem vesoljnem zboru. Bili so to cerkveni dostojanstveniki in katoliški laiki, pa tudi predstavniki -drugih krščanskih ver. To pot objavljamo povzetek iz konference, ki jo je imel 30. novembra 1961 o koncilu kölnski kardinal Jožef Frings. Njegova izvajanja so vzbudila splošno zanimanje in dejansko znala poudariti pomen tega velikega dogodka za Cerkev in ves svet VESOLJNI CERKVENI ZBOR IN NAS CAS Vesoljni cerkveni zbori so vedno izraz določene dobe, kateri hočejo v novi obliki posredovati božjo besedo in od-pomoči duhovnim potrebam časa, v katerem sodobna družba živi. Ni dlvoma, da to, kar povedo, ne velja le za leta tistega papeža, ki je koncil sklical; je pa tudi gotovo, da je vsak koncil izraz posebnih razmer, v katerih se Cerkev nahaja, ko vesoljni zbor skliče. Vsak vesoljni zbor nosi na sebi pečat tistega mišljenja in tistega gledanja na svet, kj prav tedaj zajem® inteligenco, znanost, kulturo, širok« ljudske množice in človeško družb® sploh. Če je bilo v vseh časih poslanstvo koncilov, da so ljudje znova podvrgl' uporni razumi pokorščini do Kristus® (2 Kor 10,5), da tako po besedah »v- * av*a vsi dospejo do edinosti vere in "Poznanja božjega Sina, do mere polne starosti Kristusove (Ef 4, 13), velja t° še posebej za novega, ki naj bi po besedah sv. očeta Janeza XXIII. Cer-k(‘v vključil v sodobni tok življenja, k°t ga doživlja prav to desetletje. Zalo pa, če hoče vesoljni zbor žeti Uspeh, ho moral skrbno preiskati mis-lenje sodobnega človeka in ga potem °svetliti v luči evangelija, ki prav go-t°vo ne sme ostati skrit pod merni-ko|n, temveč h‘li svetilnik, ki sveti ljudem (Mt 5, 15). POGLED NAZAJ če hočemo odgovoriti na vprašanje, »ak/o misli sodobni človek, moramo svoj "ogled obrniti nekoliko nazaj v preteklost, najbolje v čas, ko se je vršil Pnvi vatikanski koncil, torej približno ,,reDspešil brezdušni kapitalizem, njegove krivice, njegovo izkoriščanje, toda drži **a tudi, da se v tovarni veliko preje zKuhi zavest božje odvisnosti kot pa v stiku z zemljo, kjer poljedelec lahko sadi, zaliva, se trudi v potu svojega obraza, rast pa da lahko samo Bog. Zato se prav komunizem tako zelo prizadeva, da bi kmečke ljudi odtrgal od rodne grude, posestva pa spremenil v zadruge, kjer člcivck že ni več oseba, temveč le še številka. Seved.-j, pri vseh teh utemeljenih ugotovitvah moramo paziti, da ne bi tehniko kot tako obsodili. Saj samo sv. pismo uči, da je ob zarji človeškega rodu, ko sta bila v raj postavljena prva dva človeka, Bog dal obema jasen ukaz: „Podvrzita si zemljo in gospodujta nad njo!1* (Gen 1, 28). Nočemo poudariti druge misli kot te: včasih je človek grešil tako, da je občudoval naravo in ker njenih skritih sil še ni poznal in ne obvladal, jo je po božje častil. Danes je globoko prodrl v njene skrivnosti, pa je zato postal občudovalec svojih sposobnosti, svojih izsledkov, svojih uspehov, z drugo besedo: tehnika je zanj postala vera. Nekdaj je bil zanj bog narava, sedaj pa se čuti sam za boga. To pa pomeni, da smo zašli spet v pogansko mišljenje kot ljudje v Kristusovem času. Razlika je le v tem, da je človek takrat bogove priznaval, veroval vanje in jih častil, danes pa daje čast sebi. Zato tudi ljudje danes tehniki slepo zaupajo: Kar ona trdi, zanje bolj drži kot nezmotljiva beseda Cerkve. Od tehnike ne pričakujejo le materialnega napredka, temveč tudi rešitev globokih družbenih problemov. Zdi se, da daje življenje vedno bolj prav filozofu Com-teju, ki je dejal, da ima fizika tudi socialno poslanstvo, to je, da vpliva na družbeno življenje človeka. Toda prav tisti, ki so danes v tehniki neprekosljivi mojstri, vedno bolj čutijo, da je človek nedouinna uganka-Uganka je zlasti njegovo srce, ki se odloča dostikrat čisto drugače kot bi to ravnala hladno — razumarska tehnika. Poleg tega tehnika v človeku nikdar ne more nadomestiti težnje človeške duše po večnem, neminljivem, popolnem. Samo Rog more zadostiti težnjam človeka v polni meri. In tega nam posreduje edinole Cerkev. Današnji človek se mora prepričati, da Cerkev nima strahu pred tehniko, kajti Cerkev je zgrajena na resnici, ta pa ne more biti v nasprotju z nobeno resnico, ki jo je odkrila znanost, saj je začetnik tako Cerkve kot narave isti neskončno resnični Bog. Iz vsega povedanega sledi, da bo koncil moral prav v tem smislu ljudi opozoriti, naj ne vidijo v tehniki tekmeca veri, temveč mogočno sredstvo, ki bo, kot nekdaj rimsko cesarstvo prvi Cerkvi, služila isti Kristusovi ustanovi pri delu za prerod človeške družbe. Nel Cerkvi se tehnike ni treba bati; bati se je treba le njene zlorabe v uničevalne namene. Tega se Cerkev zaveda, zato ob vsaki priložnosti rada poudarja, da je človekova usoda v njegovih rokahi. če bo vključil tehniko v stopnice, ki peljejo k Bogu, ne bo več tehnika vera 20. stoletja, temveč utrditev Kristusove vere, ki ima moč za vse čase in vsa stoletja, da ljudi napravi srečne in zadovoljne. Če bo prihodnji koncil prepričal svet o tej resnici, je že spolnil svoje poslanstvo, sv. oče Janez XXIII. pa prejel zasluženo zadoščenje pred zgodovino, da je ravnal modro in umestno, ko se je odločil sklicati novi koncil. JOŽE JURAK Pred odhodom v novi svet,, no se številni slovenski rojaki vstavili v prijazni cerkvi v kraju Bagnoli v Italiji. Tam so se srečali z narodi vsega sveta. mati in sin sta se pogovarjala Sv. Avguštin je slonel nekdaj — tako pripoveduje v svojih „Izpovedih" — 8 svojo materjo Moniko v Ostiji ob Tiberi ob samotnem oknu. Razgovarjala sta se o večnem življenju. „Ko je prišel pogovor do takega konca, da vsa čutna prijetnost, naj bi bila še tolikšna in bi se zdela v siju tvarne luč: še tako očarljiva, mimo sladkosti onega življenja ni vredna niti omembe, kam šele primere vredna, sva se obrnila z vedno kolj koprnečimi srci k Biti sami: prešla sva stopnjo za stopnjo vsa telesna bitja 'n tudi nebo, od koder sije sonce in luna in zvezde na zemljo. In premišljujoč sama v sebi sva se dvigala više, Tebe v srcu izrekala n se čudila tvojim delom. In prišla sva do svojih duš, A dvignila sva se tudi nadnji, kvišku, kvišku, da bi dosegla ^faje neminljive polnost . .. kjer je življenje resnica, po kateri je vse, kar je, kar je bilo in kar bo, a ki sama ne nastaja, ampak je., kakor je bila in tako vedno ko; ali pravzaprav, ki ni ne bila in ne bo, ampak je, zakaj večna je; kar je pa kilo in bo, večno. In ko sva govorila o njej in si k njej želela, sva se je dotak-n'la s koprnečimi srci, in vzdihnila sva in pustila tam „prvine duha" in se vrnila k človeški govorici, kjer se beseda začne, in konča. Dejala sva si: če bi umolknil hrup sveta, če bi umolknile vse predstave žemlje in vode in zraka; umolknili tudi tečaji; umolknila duša sama in se dvignila aad sebe, ne misleč nase; če bi umolknile sanje in vsi lik’ domišljije, vsa govorica *n vsa znamenja in vse, kar je ter mine.; če bi vse to umolknilo (zakaj če bi kdo Poslušal, bi slišal, kako vse te reč' govore: „nismo se same naredile, ampak On nas je ustvaril, ki je. na veke"), če bi torej na to umolknile ter se prislušaje okrnile k njemu, ki jih je ustvaril, in bi govoril samo on, ne po njih, ampak sam P° sebi, da bi slišali njegovo besedo, ne besedo izrečeno z jezikom, ne z angelskim Klasom, ne z gromom z oblaka, ne v slikah in prilikah,1 ampak Njega samega, ki Ka v teh stvareh ljubimo; če bi Njega samega brez stvari slišali in bi, kakor smo 8e sedaj dvignili in z brzim poletom misli dotaknili večne resnice,'ki je nad vsem, *° trajalo in se umaknilo vse drugo in drugačno videnje in bi si samo ta resnica Popolnoma osvojila duha, ga vsega prevzela in zatopila v globine notranjega ve-Selja, da bi bilo življenje na veke takšno, kakršen je bil tisti hip spoznanja, ki 8va po njem tako koprnela: — ali bi ne bilo to večno življenje. Tako sva govorila, četudi ne morda s temi besedami. .. In prazen ter ničev Se nama je zdel tedaj ves svet in njega veselje. Tedaj je dejala mati: Moj sin, 'nene ne. veseli več na svetu nobena stvar. Ne vem, kaj naj še delam in čemu 8em še na svetu. Zame nima svet nobenih upov več. Eno je bilo, za kar sem še Zelela živeti, da bi tebe videla kristjana in katoličana. Bog mi je dal še več. Odpovedal si se vsej posvetni sreči in vidim te njegovega služabnika. Kaj še delam tukaj ?“ Pred osmimi leti je iv Ameriki izšla knjiga: Zakaj sem p&stal duhovnik? V njej razni duhovniki pripovedujejo, kako se jim je prvič utrnila misel na duhovništvo in kako se je-ta misel prebijala skozi težave mladost; do končnega cilja — mašniškega posvečenja KAKO SE ZBUDI DUHOVNIŠKI POKLIC? Pred osmimi leti je v Ameriki izšla knjiga: Zakaj sem postal duhovnik. V njej razni duhovniki pripovedujejo, kako se jim je prvič utrnila misel na duhovništvo in kako se je ta misel prebijala skozi težave mladosti do končne, ga cilja — mašniškega posvečenja. Vsak duhovnik ve zgodbo svojega poklica. Vsaka talca zgodba je poučna •n zanimiva. Kardinal Roman Gilroy iz Sidneya v Avstraliji sicer dobro pravi v omenjeni knjigi: Zgodba o duhovni- škem pokl cu se nikdar ne da povedati do kraja. Mi poznamo le naš človeški del zgodbe; a božji delež, ki je "neprimerno večji, ve samo Bog. Vendar bo zelo koristno, ako pogledamo vsaj to človeško plat zgodbe. Izredna in redna pot Ni dveh poklicev, ki bi se enako vzbudila in razvijala, kakor n": dveh enakih človeških usod. Ponekod je bil božji klic tako močan in izrazit, da je mejil že na čudež. Apostole je izbral Jezus sam po imenu. Sv. Pavla je vrgel s konja. Alfonza M. Ratisbonnea, odločnega Juda, je pokl cal, ko je v cerkvi sv. Andreja delle Fratte čakal na prijatelja. A to so izredni primeri. Redno pa ■Bog kliče po ljudeh, po razmerah, po naravnih in nadnaravnih darovih. Včasih mladenič kar čuti božji poziv. Ameriški dramatik dominikanec p-Urban Nagle trdi, da se nikdar ni vprašal, zakaj je sploh postal duhovnik, ker je bil zanj Kristusov klic tako nepo-p:sljivo gotov kot tisti: „Pridi in hodi za menoj,“ ki ga je Jezus rekel Andreju, Jakobu in Janezu. Ta klic ga je stalno zasledoval, ga ni pustil pri miru in na koncu je bila ta ^izbira samo P° sebi umevna. Druge je Bog poklical neposredno po človeku.Sv. Frančišek Ksaver je bil vseučiliški profesor v Parzu. Imel pa je učenca — prijatelja in rojaka — sv-Ignacija iz Lojole. Frančišek še od daleč ni mislil na kak duhovni poklic. Ignaci pa ga je nagovoril, naj pri nje» opravi duhovne vaje, Tu se je Frančišku razodel vzor popolnega Kristusovega učenca. Po duhovnih vajah je postal drug; človek: popustil je služb'’ in premoženje in šel za Kristusom do konca sveta. Ignacija pa jc tako spoštoval, da je kleče pisal pisma nanj naslovljena. Bog ga je poklical po Ignaciju! Že v otroški dobi Neredko se zbudi duhovniški poklic že v nežni otroškj dobi. Ljubko zgodbo svojega poklica po Ameriki zelo znan’ pisatelj in duhovnik — ki ga nihče ne Pozna, ker se skriva ped imenom Facher X. Takole opisuje: Ko sem bil točno ^ leta star, me je vzela moja mati v cerkev. Vedel sem že, da v cerkvi stanujeta Bog in duhovnik. Mama mi je °ba naslikala v tako živ'h barvah, da pošteno govoreč — nisem več razlikoval med njima. Najprej sva se z ma-mo vred malo pomenila z Bogom, ki SVa ga gledala le z očmi vere, kar se jni je zdelo povsem naravno. Nato pa Je prišel župnik, in to v telesni podob', kar mi je bilo manj všeč... Mama, ki nikdar ni zadela mojih želja, se je s!>omnila, da bi se pred gospodom župnikom lahko postavil s svojimi molitvi, cami. A glej nesreče! Zelo sem jo razo-čaral, ko sem pri očenašu obtičal. Sku-Sa'a je meni in sebi pomagati iz zadre-ge! na koncu je obupano pristavila: ikc-naa pa vse zna! Najvažnejše pri tem Pripetljaju je bilo to, da je župnik na koncu smehljaje dodal: „No, mali mož, '''•orda boš nekega dne tudi ti še duhovnik.“ Prvič Se mi je posvetilo, da 'nhlto tudi navaden smrtnik doseže to v>soko čast. To mi je bilo zelo všeč. Ta n^sel me ni več zapustila, dasi sem takoj uvidel, da bom za dosego visokega cilja moral malo osvežiti svoje znanje molitvic. Na razne načine Mnogo duhovnikov dolguje svoj po-k‘*c prijateljem, ki so jih povabil: na j*vetlo pot; pa tudi staršem, sorodni-om, vzgojiteljem, pridigarjem; a tudi knjigam in verskim proslavam. Več kot Psede pa veljajo zgledi. 'Na druge ima spet močnejši vpliv °aiača družina, globoka vera in spo-_vanje duhovniškega poklica, ki ga v,ühavajo že od zgodnjega detinstva. Včas:h se duhovniški poklic zbudi ob , nkem izrednem, pretresljivem dogod-11 • francoski jezuit p. A ime Du val je znan kot apostol — pevec. S kitaro v roki vstopa v lokale in se najavlja: Pojem Jezusa Kristusa. Včasih nastopa na koncertih, kjer njegovo ime zbira na desettisoče poslušalcev, zlasti mladine. Izdelali so že na stotisoče gramofonskih plošč z njegovimi popevkami, s katerimi približuje ljudi Bogu, izviru vse lepote. Kako se je v njem zbudil duhovniški poklic ? „Nekoč je prišel v našo vas neki duhovnik. Imena se več ne spomnim.. Prej je bil misijonar v Afriki, a zdaj je bil na bolniškem dopustu. Nekega večera, ko sem se vračal iz šole, ga ugledam vsega skrčenega približno 300 m pred našo hišo, pod neko bukvijo. Iz ust mu je tekla kri. Pristopim brez obotavljanja; a veste, kaj mi je rekel? ‘Moram umreti, hotel bi od Boga izmoliti nekoga, ki bi me zamenjal. Hočešš li ti? Duhovnik je umrl. Sprejel sem njegovo oporoko z željo, da ga nadomestim. Takrat mi je bilo deset let, a zdaj jih imam štirideset." Iz večine pa v rojstvu poklica ni nič izrednega. Vse je tako tiho, mirno, redno, neopazno in naravno — kot rast klijočega zrna. Šele mnogo pozneje lahko duhovnik odkrije v svojem po-kiicu čudovito vodstvo božje Previdnosti. Velika večina poklicev se razvije na ta način. Verna družina, krščansko okolje, goreči duhovniki, s katerimi pride mladenič v stik, temeljita verska izobrazba, ki predstavi duhovniški poklic v pravi luči — vse se združi v rodovitno knjigo, ki ima v sebi vse pogoje, da na njej uspevajo poklici. Primer Pij n X. Tak je bil na primer poklic Jožefa Sarto, poznejšega papeža Pija X. Zrasel je v vzorni krščanski druž ni; kot ministrant je prišel v stik z vzornim župnikom — kaj bolj naravnega, da si je za svoj življenjski vzor postavil njegov poklic! Različni so tudi nagibi, ki vodijo ^ mlada srca v službo Kristusa Kralja. Nekatere privlači lepota duhovniškega stanu. Neki duhovnik (John F. 0’Neil) pripoveduje, da si je pred odločitvijo skušal predstaviti vse poklice. Mislil je na dekleta, na pridobivanje denarja, zamislil se je kot očeta z lastnimi otroki. Toda vedno se mu je vračala misel na duhovništvo, in to mu je bil znak, da ga Bog kliče. Druge bolj nagiba ljubezen do dus-Jammes Keller, iz maryknollskc družbe, je prvič čutil božji klic na ta način: Bil je star šest let, obiskoval je nedeljsko šolo. Neki duhovnik je mimogrede omenil: Kateri od vas bi utegnil postati še duhovnik in kaj dobrega storiti za ves svet. — Že v tej nežni dobi se mu je globoko v srce vtisnilo spoznanje o silni moči, ki jo v sebi nosi duhovnik’ da z njo učinkuje na ves svet. V visJ1 šoli ga je vedno spremljala .ta misel-Želel je postati mis'jonar na Kitajskem, toda predstojniki so ga določili, nal ostane doma in pridobiva naraščaj za misijone. Stotine je navdušil za to prav s tem nagibom, kaj lahko store za duše, za božje kraljestvo, za srečo vsega sveta. Nekatere spet bolj privlači skrivnostna bližina Kristusa na oltarju a j na množice, ki tavajo v temi in smrtni senci. Skrivnostno jih vabi lik Kristusa, ki se na križu in pri sv. maši daruj6 za človeštvo. Kolikor duhovnikov, tolik0 napetih zgodb, pri katerih je sodelova » božja milost in človeška svoboda. A tu« Marija, ki je .Srednica vseh milost, zlasti še milosti duhovnega poklica. MIHA ŽUŽEK, S. ■1- STUDENT Biti d-jak je poklic: a) ker je priprava na poklic; b) ker ima že zdaj svojske pravice in dolžnosti v določenem svojskem okolju. Glavna trj načela: 1. Poklic je prva zahteiva tvoje sedanjosti in prihodnosti. 2. Poklic zahteva znanja im ta učenja; 3. Znanje se mora preliti v življenje. | P O K L I C moraš rra a) spoznati, s tem da: preučuješ svoja nagnjenja, sposobnosti včasih s pomočjo najmodernejših sredstev; da končno vidiš v njem klic .od Boga. b) sprejeti, sicer bi zapravil svoje darove za Boga, družbo, zase. ZNANJE •fc potrebno: jutri boš, kar postaneš danes; neznanje je lahko greh: kadar gre za nekaj, kar moraš vledeti; danes že lahko grešiš z malomarno popustljivostjo; i® samo ena pot do njega: učenje; zato je prva tvoja krepost učljivost, ki se zna izogniti dvema skrajnostima: • učiti se preveč (nezmerno): grešna vedoželjnost; • učiti se premalo :lenoba; kako: • glede časa, urnik; glede tvarine^ red; glede kraja, odmaknjenost od kraja; (ŽIVLJENJE * • Predvsem nadnaravno: milost božja. P'jak jo potrebuje, kot drugi, za zveličanje; pa tudi: • učenje spopolnjuje višje zmožnosti, katerim se mora vse V tebi podrediti; to je potrebno sodelovanje milosti. r®dvsem potrebuješ tele kreposti: • ponižnosti: kako boš sicer sprejel resnico? • učljivosti: kako boš sicer pristal; da ti drugi posreduje znanja? • čistosti: nečistost sleipi duha in topi čute, kako boš z, njo duhovno rastcl? • duha molitve: s sv. Tomažem se boš več naučil ob nogah Križanega kakor v knjigah; J. R. Kako utemeljuje A. Cressy Morrison, predsednik Akademije znanosti v New Yorku, svojo vero v Boga? Z A VERUJEM živimo šele v jutranjem svitu znanstvenega časovnega razdobja in vsako novo znanstveno spoznanje razodeva vedno jasneje delo mislečega Stvarnika. Že so bila opravljena občudovanja vred. na odkritja in smo na potu, da se v duhu znanstvene ponižnosti in na znanju utemeljene vere vedno bolj približujemo spoznanju božjemu. Kar se mene tiče, imam sedem razlogov za svojo verot MRTVI SVET Prvič: Na temelju neizpodbitnih raa. tematičnih zakonov lahko dokažemo, da je vesoljstvo zamislila in ustvarila velika tehnična Inteligenca. Denimo v svoj žep deset enakih denarnih kovancev, ki smo jih prej zaznamovali s številkami od ene do deset, in jih z roko v žepu temeljilo pomešajmo. Potem pa j h poskusimo jemati iz žepa po vrstnem redu, po številkah od ene do deset. Ko smo posamezni kovanec vzeli iz žepa in ga pogledali, h,fl vtaknimo zopet nazaj in zopet v žep" vse pomešajmo. Vemo, da je po matematičnem verjetnostnem računu tolik" verjetnosti, da bomo kovanec s številk" ena potegnili najprej, kolikor je ena P*-0' ti deset, da bomo kovanca s številko e"8 in dve zaporedoma potegnili iz žepa, P® toliko, kolikor je ena proti sto,-da bom" pa številke ena, dve in tri potegu h za- Voredoma, pa toliko, kolikor je ena p niti liso^, To se pravi: Ena tisočinka verjetnosti je, da torno tri zapovrstne šte-vilke na slepo potegnili iz žepa. In tako da’je. Upanje, da -bomo na slepo v Praviln m redu vzeli vseh deset nume. •''ranih kovancev iz žepa, je po verjetnostnem računu ena protj desetim milijardam. Na enaki način lahko trdimo: Za ob-atoj življenja na zemlji je toliko pogojev neizogibno potrebnih, da ti pogoji niso nikolj mogli nastopiti v pravilnem 1'azmerju po golem slučaju. Zemlja se Vrti okoli svoje osi s hitrostjo 1600 km na ure. če bi se vrtela samo 160 km na uro, potem bi bile naše noči in naši dnevi desetkrat tako dolgi. Sončni žar tako dolgega dneva bi zažgal vse rastlinstvo na zemlji in kar bi od žive ra-s*i še ostalo, bi v dolgi noči zmrznilo. Sonce, vir vsega našega življenja, ima na površju temperaturo 5500 stopinj Vizija in naša zemlja je torno toliko "ddaljena od njega, da nas ta vvcčni °genj" ravno dovolj in ne preveč — °ltreva. če bi sonce samo polovico sedanjega izžarevanja pošiljalo na zem-1°, bi mi zmrznili, če bi ga pa pošiljalo ilovico več, hi zogleneli. Poševna lega zemeljske osi1, ki je "agnjcna v kotu 23 stopinj, ima za po-aledico naše letne čase. če bi te nagnje-"cslj nc ^j]0_ |,j oceanski hlapovi pro- dili •ia sever in na jug in bi nagroma-ogromne ledene celine. Če bi mesec n*l oddaljen od zemlje samo 80,600 km 11 ne, kakor jt> v resnici, hj bil njegov VPliv na bibavico morja, na plimo in <>s,'ko, tako močen, da bi vsi deli suhe junije bili dvakrat dnevno preplavljeni. , °rie hj celo gorovja v tem primeru »■lu izbrisalo iz obličja zemlje. Če hi a zemeljska skorja samo tri metre clejša, potem no bi bilo nobenega aika. brez katerega hi vse živalsko življenje izumrlo, če bi bila svetovna morja samo nekaj metrov globokejša, tedaj bi bila ogljikov dvokis in kisik porabljena in nobeno rastlinsko življenje ne bi moglo obstajati. Ti in nešteto drugih primerov nam pove, da je verjetnost, da bi se življenje na našem planetu začelo slučajno, samo tolika, kakor ena proti milijonu. RASTLINE Drugič: V bogastvu sredstev in potov, po katerih zna življenje uresničevati svoje cilje, se razodeva povsod vla. dajoči Duh. Kaj je življenje, tega še nihče ni do dna doumel. Nima teže in nima razsežnosti, ima pa ogromno moč. Korenina. ki raste, razžene skalo, življenje si je osvojilo vode, zemljo in zrak, je zagospodovalo nad elementi ali prvinami in jih prisililo, da svoja spajanja razdružujejo in se znova povezujejo, življenje je kipar, ki vse žive stvari upodablja in oblikuje, je slikrfr. ki vsak list na drevesu zasnuje in vsako cvetli-lo pobarva. Življenje je glasbenik, ki nauči vsako ptico, da žgoli svojo pesem, ki nauči žuželke, da se v koncertu vseh mogočih glasov meid sabo razumejo«. življenje je vzvišen kemik, ki daje sadovom in koreninicam njihov okus, cvetlicam njihovo dišavo, ki spreminja vodo in ogljikovo kislino v sladkor in les in se sprosti tako kisik, ki daje živalskemu svetli dih življenja- Zanrslimo se dalje v skoraj nevidno kapljico protoplazme ali pratvoriva, ki je prozorna, zdrizasta, sposobna gibanja in vsrkavanja energije iz sonca. Ena sama taka celica, prozorna, hlapljiva kapljica, skriva v sebi kal življenja in je sposobna, da posreduje življenje še dalje malim in velikim biljem. Močj take kapljice so bolj čudovite, ka. kor ves rastlinski, živalski in človeški svet; kajti vse življenje izhaja iz njih. Narava ni ustvarila življenja. V ognju razbeljeni kamen in neslana morja niso nudili pogojev za tol. Kdo je dal torej tej kapljici proto-plazme pogoje za življenje? ŽIVALI Tretjič: Čuti, s katerimi je obdarjen živalski svet, neizpodbitno kažejo na dobrotnega Stvarnika, k; je tolikim malim, nemočnim bitjem podaril nagon. Mladi losos ostane leta v morju, potem pa se vrne v svojo domačo reko in plava točno proti toku navzgor po isti strani, kjer se v reko izliva pritok, v katerem je bil rojen. Kaj ga vodi po tej nezmotljivi poti nazaj v rodni kraj? Če ga zanesemo v kak drug pritok, čuti takoj, da je na napačni poti in se požene po strugi navzdol, nazaj do glavne reke ter se obrne tam proti toku, da svojo usodo zvesto zaključi v svoji domovini. še bolj zagonetno je ponašanje jegulje. Te presenetljive stvarce potujejo v času godnosti iz vseh ribnikov in rek sveta, n. pr. iz Evrope, na tisoče milj daleč preko oceana, v smeri proti globinskim vodam pri Bermudskih otokih. Tam se drstijo in — poginejo. Mladiči, ki o svetu nič ne vedo in ne poznajo drugega, kakor vodno divjino, se vendar odpravijo in najdejo pot ne samo do obale oceana, temveč tudi do rek, jezer in malih ribnikov, odkoder so prišli njihovi starši. Nikoli še niso našli amerikanske jegulje v evropskih in evropske v ameri' kanskih vodah. Evropska jegulja dozori celo eno leto ali več pozneje, da si tako izravna čas svojega dolgega potovanja. Odkod izhaja ta spodbuda, ta impulz, ki kaže jegulji pot na določeno mesto? ČLOVEK četrtič: človek ima nekaj, kar je več kot živalski nagon, ima sposobnost za razumsko in smiselno preudarjanje. Nobeno drugo bitje ni nikoli pokazalo sposobnosti, da b; znalo šteti do deset ali da bi samo razumelo, kaj pomeni deset. Nagon je pač kakor osamljen glas kake piščali. Je sicer lep, toda enoglasen, človeški razum pa lahko obseže vse glasove vseh glasbil v orkestrih Ni mi treba izgubljati besed o tej četrti točki. V zahvalo človeškemu razumu smemo poudariti, da smo samo zaradi tega to, kar smo, ker smo za popotnico v življenje sprejeli iskrico vseobsežnega Duhat PETI DOKAZ Skrb za vsa živa bitja se razideva v takih pojavih, kakor so geni aü dedne zasnove. Tako majčkeni so ti geni, da bi, če bl zbrali skupaj vse tiste, iz katerih so nastaij sedaj na zemlji živeči ljudje, ne Napolnili niti enega naprstnika. Vendar ®e raztezajo po vsaki živj celici in so "dločilnj za vse človeške, živalske in rastlinske lastnosti. En naprstnik je pač "’ala posodica za vse individualne last-n°sti skoraj treh milijard ljudi. In vendar je to gotovo dejstvo. Kal razvoja je v tej celici, v edinici, ki jo vsebuje in losi gen. Da lahko ta malenkostna, attramikroskopična klica obvlada vse ^•vljenje na svetu, je pač primer glo-°ko utemeljenega načrta in, skrbi, ki ahko izhaja samo iz Stvarnikovega Du-a- Prj tem odpove vsaka druga domneva. ŽUŽELKE IN AVSTRALSKI KAKTUSI Šestič: Spričo štedljivosti narave se °am vsiljuje spoznanje, da more samo apskončna Modrost s tako gospodarsko 'stroumnostjo vse predvidevati in za Vse skrbeti. Pred mnogimi leti so posadili v Av-rnliji neke vrste kaktus kot zaščitno astl;no za žive ograje. Ker v Avstra-ni bilo nobene žuželke, ki bj bila ^astlini nevarna, se je kaktus razraste! Pošastni bujnosti. Vznemirljiva rast .. st‘ine je končno pokrila cele pokra-c: večje kot angleški otok, in prc-a*a ljudi iz mest in vasi ter popolno-•ili* njihove kmetije; Entomologi šužkoslovci so iskali po vsem svetu rambno sredstvo proti tej nadlogi in ^°nčno našli žuželko, ki se hrani samo kaktusom. Razen tega se hitro množi in nima sovražnikov v Avstraliji. Zanesli so jo v Avstralijo in tam je žival kmalu rastlino premagala. Sedaj je nadloga kaktusa odstranjena, pa tudi od teh žuželk je ostal samo majhen preostanek, ravno dovolj, da lahko ka-tus držijo v šah it. Za take izravnave je poskrbljeno vsepovsod. Zakaj niso žuželke, ki sc hi. tro množijo, dobile gospostva nad svetom? Zato, ker nimajo sposobnih pljuč, kakor človek, žuželke dihajo skozi cevke. Ko doraščajo, te dihalne cevke ne rastejo v enakem razmerju s telesom in zato ne najdemo žuželke, ki bi imela človeško Velikost. Ta omejitev v rasti je mrčesu postavila ograjo oblasti. Če ne bi bilo za to omejitev poskrbljeno, bi človek ne mogel obstajati. Zamislimo si srečanje človeka s sršenom, k: bi bil tako velik, kakor lev! SAMO ČLOVEK SPOZNAVA Sedmič: Dejstvo, da je človek zmožen zamisliti si pojem Boga, je že svojevrsten dokaz zase. Pojem Bog ustreza božanski sposobnosti človeka, kakor je nima nobeno drugo bitje na zemlji. To sposobnost imenujemo moč predstavljanja. Samo s to sposobnostjo zmore človek in samo človek najti dokaze za to, česar ne vidi. Ta zmožnost nam odpira vidik, ki se ne da omejiti, čini bolj se moč predstavljanja v človeku izpopolnjuje in postaja duhovna stvarnost, tem laže je človeku, da v vsem, kar razodeva načrtnost in smotrnost, spoznava veliko resnico, da je Bog vsepovsod, da v vseh stvareh deluje, najbliže pa nam je v našem srcu. V znanstvenem prav tako kakor v miselnem pomenu je resnično, kar je rekel psalmist» Nebesa oznanjajo čast božjo in vesoljstvo razodeva delo njegovih rok. NADŠKOF V GVATEMALI SVARI PRED KOMUNIZMOM Nadškof v Gvatemali, m>sgr. Mariane Roscell Arellano, je izdal pastirsko pismo, v katerem pravi: „škofje cerkvene province Gvatemala opozarjajo vernike na zadnje dogodke, ki so porušili mir in bratsko sožitje med posameznimi sloji, opozarjajo tudi na veliko nevarnost brezbožnega materialističnega in totalitarističnega komunizma v vsej Ameriki. Prizadevanje, ves svet pridobiti za komunistične nazore, je najznačilnejša, najbridkejša in najbolj splošna žaloigra današnjih časov in v krščanski' zgodovini. Težnja po nadoblasti se je v tem letu v nekaterih ameriških deželah zelo pomnožila in s tem, ranila edinost naše celine. Med temi deželami' je bila tudi Gvatemala določena, da jo 'takoj osvojč. Zato je dolžnost vsakega kristjana, da bdi in odločno vse stori, da prepreči vsako delovanje prot; krščanskim izročilom. Vsi katoličani naj se zavedajo, da so tisti katoličani, ki se prostovoljno odločijo za komunizem, in ga širijo, izobčeni iz katoliške Cerkve. Tako je izjavila Sveta stolica sama.“ Končno pastirsko p:smo poziva vse katoličane, da so strogo dolžni v vesti skupno delati na to, da se povrne javni mir. OČE IN SIN, ŽUPNIK IN KAPLAN V ISTI ŠKOFIJI Duhovnik Patrick J- Norton, kaplan v župniji svetega Patricija v Hamp-tonu (Iowa) v Združenih državah, je umrl star 80 let. Opravljal je duhovniško službo v župniji, katere župnik je bil njegov sin. Več ko 40 let je Patrick J. Norton prodajal časopise. Kljub temu je imel 14 otrok, ki jih je skrbno vzgajal. Ko mu je leta 1948 umrla že- na, se je odločil, da bo postal duhovnik. Želja se mu je spolmla. Leta 1952 je prejel mašniško posvečenje. MEDNARODNI KAT. IZSELJENSKI KONGRES Od 21. do 26. julija 1963 bo v mestu Petropolis blizu Rio de Janeiro v Braziliji 5. mednarodni katoliški izseljenski kongres. Pri organiziranju tega kongresa bo sodeloval tudi Narodni katoliški izseljenski odbor v Brazil ji-To bo prvi Mednarodni izseljenski katoliški kongres v Južni Ameriki. Prejš-nj' so bili: prvi v Španiji v Barceloni od vzhoda do zahoda *cta 1952, drugi na Nizozemskem v Bred'i leta 1954, tretji v Italiji v Asisi-ju leta 1957, četrti v Kanadi v Otawi ’eta I960. •Na 5. mednarodnem katoliškem izseljenskem kongresu bodo razpravljali o vprašanju: „Izseljenstvo, čmitelj za gospodarski in socialni razvoj.“ To vprašanje bodo razdelili v pododdelke: Izseljenstvo, činitclj industrializacije; načrti za poljedelsko kolcnizac:jo; izseljenstvo, odločilna osnova narodne rasti; družinska naselitev, osnova gospodarske ustaljenosti in trdnosti. O teh vprašanjih bo razpravljalo 8 delov-n,h skupin. Pričakujejo, da se bo kongresa udeležilo 309 zastopnikov 40. dežel z vseh delov sveta. Med udeleženci bodo osebe, k' že delujejo v organizacijah za socialno pomoč ter strokovnjaki v industrijskih in poljedelskih vprašanjih. Pripravljalni odbor za izseljenski kongres ima svoj sedež v Ženevi. pomoč nemčije kat. ameriki V' Nemčiji so zadnji božič pobirali 1>0 katoliških cerkvah denarne prispevno v pomoč Latinski Ameriki. Nabrali K° 23,194.618 nemških mark, kar odgovarja vrednosti 500 milijonov argentin-s, Se bo ločila od telesa in odšla v več-n°st. A ko je duša ob smrti v stanju Posvečujoče milosti, ji je zagotovljeno večno zveličanje v nebesih. Ako pa je duša ob svoji ločitvi od telesa v smrt-Oem. grehu, bo za večno pogubljena. Pridigar pravi v sv, pismu: „Če pade drevo proti jugu ali proti severu: ka-m°r pade, tam obW' (11, 3). S koncem našega življenja na zem-Ui se konča čas zasluženja in pokore, riič več ni možnosti, da bi popravili Sv°je zablode. Smrt pusti dušo v tistem čtanju, v katerem jo najd'o. In to sta-je potem za vedno nespremenljivo, ^dor umrje nespokorjen v smrtnem Srehu, nim.a na drugejm svetu več mož-n°sti, da bi se greha skesal in dobil odpuščanje; nobena molitev njegovih dragih, ki jih je pustil na zemlji, mu ne bo mogla sprositi nebes, ako je bil P® večnem Sodniku obsojen na trplje-Pje v peklu. Nekaj sc- po nauku vere vendar tudi na drugem svetu še da narediti' in popraviti : so to še ne odpuščeni mali 8reShi in časne kazni, ki smo jih mi s ®v°jimi grehi zaslužili in jih na zemlji Se nismo prestali. To je tolažljiva ver. ska resnica, kjer duše prav čnih, umr-božji milosti, v trpljenju odpla-svoj še ne poravnani dolg. A trPljenje v vicah je samo zadostilno, ne ^a več zaslužno. Naj bodo verne duše vicah šc tako ponižne in Rogu vda-he> vendar z vsem svojim trpljunjom P® merej» prav nič povečati mere svo-večne blaženosti. Zasluženje za večno v'jonje je. m.ožno samo na tem svetu, V. deželi živih. V kraljestvu mrtvih, v Cuh, je samo čas trpljenja in zadošče-Vanja. Z ozirom na to nas Gospod Jezus Pesno opominja: „Delajte, dokler je anl pride noč, v kateri nihče ne more delati“ (jan 9>4 ). V zadnji uri našega življenja se ho “n v kujejo torej odločila naša večnost. In ker se umrje samo enkrat, vsakdo lahko spre. vidi, kako silne važnosti ja človekova smrtna ura. Silne važnosti za vse in za vsakega, posebno pa še za tiste, ki svojih odnosov do Boga nimajo v redu. Ako se grešnik v zadnji uri skesan prepusti božjemu usmiljenju, si s tdm zagotovi večno zveličenje; ako pa trdovratno vztraja v svojem, grehu, je njegovo pogubljenje neizbežno in nepopravljivo . V te resnobno, pretresljive resnice svete vere pa sveti vendar vsem ljudem mila luč božje usmiljene ljubezni, ki na ubogega, grešnega človeka v zadnji uri ne pozabi. Bog v zadnji uri pravičnih Bog je naš Stvarnik in Oče. Njegove stvari smo, njdgovi otroci in ovce njegove paše, Pravico imam» do njegove očetovske skrbi in ljubezni, kakor jo imajo otroci do skrbi in ljubezni svojih staršev. Ne mislimo, da bi Bog kdaj na to pozabil; predmet njejjove ljubeče previdnosti smo vse dni življenja, na vseh naših .potih. In ker je sm.rtna ura tako nepopisne važnosti za vso našo večnost, je Bog v svoji ljubeči skrbi za naše zveličanje v tisth odločilnih trenutkih še prav posebno čuječ in velikodušen. Vernim kristjanom, ki so se v življenju trudili za lepo krščansko življenje, naklanja dobri Bog vse milosti, ki so jim potrebne, da vztrajajo zvesti do konca. Tolaži in krepča jih v njihovem smrtnem, boju z zakramenti za umirajoče. Kadar bi pa teh ne mogli prejeli, jim stoji ob strani s posebnimi milostmi, ljubeče umirja njih strah, jim lajša slovo od domačih in od vsega, kar so na svetu posedovali; vliva v njih dušo mir, zaupanje in vdanost. Za vse to nam je poroštvo njegova obljuba, ko 2. julija je poteklo 25 let, odkar je umrl nadškof dr. Anton B. Jeglič. prav'1: „Jaz ljubim tiste, ki mene ljubijo“ (Preg 8, 17). Mnogim, smrtim dobrih kristjanov sem že v svojem štiridesetletnem duhovniškemu življenju prisostvoval, pa se ne spomnim nobene, ki bi ne bila mirna in vdana. Mnogi, ki so v svoji zadnji bolezni veliko trpeli in pred smrtjo trepetali, so v zadnjih trenutkih po božji dobroti zadobili svoj mir in zaspali' sladko, kakor otrok v materinem naročju. Beremo sicer, da so celo nekateri velik; svetniki preti smrtjo trepetali, da jih je Bog, junake v veri, upanju in ljubezni, v zadnjih trenutkih pustil skušat'1 z velikim.» skušnjavami, v njihovo večjo slavo ;n večjo sramoto hudobnega duha, a smrtna ura jim je bila končno mirna in lepa, dragocena v božjih očeh. Ne mučimo tedaj svoje duše s predhodnimi predstavami tega, kar bi nas moglo v naši zadnji bolezni n v našem smrtnem boju doleteli. Kakor v vsem drugem, se tud; v tem držimo ljubeznivega Jezusovega nasveta: „Ne skrbite za jutri; kajti jutrišnji dan bo imc(l skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava“ (Mt 6, 34). Skrbimo, da bodo vedno v redu naši odnos z Bogom in ljudmi, prihodnost ra mirno in zaupno prepustimo očetovski božji previdnosti. Vsaka pretirana :n plašna skrb glede naše zadnje ure je prav žanr, brez koristi. Nima drugega 'učinka, kot da nas lahko oropa dušnega miru in tiste notranje umirjenosti, ki nam je potrebna za izvrševanje naših dnevnih stanovskih dolžnosti. Vedet’ moramo, da nam zdaj niso na razpolago tiste posebne milosti, ki nam jih Bog hrani za zadnjo uro; da zdaj tudi ne moremo videti in občutiti stvari, tako kakor j h bomo videli in občutili tedaj. Trdno verujmo in zaupajmo, da nam. bo dobri Bog, naš Stvarnik in Očrt, naklonil tedaj vso pomoč, k’ io bomo potrebovali in nam bo omogočil občutiti sladkost Jezusovega smrtnega klica: ..Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo“ (Kk 23, 46). S svetim Pavlom verujmo za življenje in za smrtno uro: .Bog je zvest in vas ne bo zapustil č-r, vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal izid» da jo boste mogli prestati“ (1 Kor Kh 13). Naj b’ tudi b;!o naše življenje polno napak, slabosti in grešnosti, skesanim in spokorjenim bo usmiljeni Bog v zadnji uri razkril svojo ljubezen in stokrat povrnil v večnosti vse, kor smo z dobre voljo in ljubezn’jo na' svetu zanj ste rili in potrpeli. Smrt za verne kristjane ni drugega kot prehod 'z solzne doline 'v nebeško domovino; iz pregnanstva in jnrzle tujine v mili, dragi, srečni oče-ov dom. Naj nas v tem. po-trd", kar neremo v enem izmed pisem velikega skladatelja Mozarta, čigar plemenito in s'adko glasbo ves civilizirani svet rad Posluša in ki je umrl ubog, pa z ve-ik° vero, še ne štirideset let star. Ta-kole p/še: „Ako dobro premislim, je smrt dejanski zaključek našega tuzem. skega življenja. Zato sem se privadil Ze izza mnogo let m.isliti nanjo kot na re■‘■'nično človekovo prijateljico, tako da 01 * njena podoba ni prav nič grozna, aftipak sladka in tolažljiva. Boga hva-ltn’ da mi je rial to milost, da gledam ... sm.rti ključ do naše resnične sreče, ^'kdar ne ležcjm k počitku, da ne bi Pomislil, da kljub svoji mladosti drugo intro lahko več ne bom vstal. In vendar n kče od teh, ki me poznajo, ne bi mo-^el reči, da m.e je ta misel kdaj storila 6 za trenutek žalostnega. Vsak dan Bogu zahvaljujem za to srečo in jo •z srca privoščim vsem ljudem, svojim bratom.“ V razodetjih svete Gertrude se bere, 'n ji je Jezus ob neki priliki ejal: „Svojim, vernim, ki so se trudili, a hi rrv bili všeč in so se prizadevali Za krščansko življenje, se v smrtni uri ^zodenem s tako lučjo in privlačnost-j0’ da jih moja ljubezen prešine v dno Pjihove duše in jih tako usposobi za eJanje popolnega kesanja. Žel'm, da TT1°ji izvoljenci to vedo, kako zelo sem odločen, obiskati jih v uri njihove SlT*rti. želim, da se to pridiga in ozna. n-*a' da bo med vsemi drugimi dejanji ^ojega usmiljenja prav to imelo v njih ošah prvo mesto med njihovimi spo-mini,“ Beg in smrt grešnikov Pogosto se spominjajo besede kralja av'da, ki v 33. psalm.u pravi, „da je smrt grešnikov silno huda.“ Tako se glasi stari prevod. Novo slovensko iz-danjc svetega p’sma pa omenjeno mesto prestavlja takole: „Brezbožnega žene hudobija v smrt“, kar pomeni, da Bog brezbožnežo s smrtjo kaznuje. Smisel te nove prestave je milejši od starq. Sicer nam sveto pismo in zgodovina pr kazujeta smrt mnogih velikih grešnikov v zares strašni podobi. Starokrščanski pisatelj Laktancij je napisal celo knjigo o strašnem koncu preganjalcev Cerkve. Tudi v naših časih ne manjka pretresljivih zgledov v tem pogledu. Po zunanji podob' je smrt velikih grešnikov zares pogosto huda in strah vzbujajoča božja kazen za brezbožno življenje. Ni pa ta zunanja podoba težke in žalostne smrti že potrdilo, da hi bil Bog duše teh grešnikov dokončno zavrgel. Svejta Cerkev, ki toliko svojih s’nov in hčera z nezmotno sodbo proglasi za svetnike, ne uči nezmotljivo o nikomur, da bi bil pogubljen. Celo o Judežu Iškarijotu tdga ne pravi, čeprav je sveti Peter o njem izjavil, da je šel po svojem samomoru na določeno mu mesto, kar bi morda pomenilo: v pogubljenje (prim. Apd 1, 25). Zaupno torej lahko verujemo, da je Bog tuoslednjič in v hedostopni skrivnost predstavi grešniku *n mu reče: Hočeš izbrat; mene? Ne. kateri odgovore: No! Večina pa da pritrdilni odgovor. Brez dvoma bo Bog od njih zahteval, da zadoste njegovi pra-Vlc; za svoje grešno življenje s trplje-Pjem, v vicah — lahko d'a težkim in dolgotrajnim — ali rešili so se večnega Pogubljenja. To sicer ni nauk cerkve-''oga učiteljstva, ampak le zasebno mne-nje ali razodetje velike svetn'ce, ki je ProjeJa od Boga veliko razsvetljenj. Brez dvoma so spreobrnenja v zadnji Uri pogostna, In tem večje je veselje Pri nebeških angelih in svetnikih, čim r-sa jo b la borba za grešnikovo, dušo. eyeda je to, kar sc med Bogom in ušo v tistih poslednjih trenutkih godi, Za nas skrivnost. Noben zunanji znak no razodene skrivnosti in ljubezni od- puščanja, ki ga duša prejme. Vendar lahko upamo, da bomo nekoč v vicah in potem v nebesih srečali mnogo ljudi, k; niso živeli ravno zgledno in bogaboječe in niso dali ob smrtn: uri nobenega vidnega znamenja kesanja. Božje usmiljenje do grešnikov je neizmerno in neizčrpno. To tolažilno upanje nam potrjuje s svojo autoriteto blagi cerkveni učen k sveti Frančišek Šaleški. Njegov prijatelj, škof Beley, pripoveduje, da nikdar ni hotel, da bi se obupalo nad spreobrnjenjem grešnikov in to prav do zadnjega njihovega diha. Dejal je, da do konca našega potovanja po zemlji tisti, ki stojijo lahko padejo, tisti pa, ki so padli, z milostjo božjo lahko vstanejo. šel je še dalje in ni dopustil, da hi se obsodilo tiste, ki so živeli neredno i niso dali v smrti znamenja kesanja. ..N koli jih ne obsojajmo — je dejal — kajti naše domneve bi nas lahko varale. Končna stanovitnost se ne določa in ne daje po zasluženju. Bog si je prihranil skrivnost tistih, katerim jo je namenil dat ." Pripovedoval je, da je slišal pridigarja govoriti o smrti krivoverca Lutra. ,-Kdo vc — je 'ta dejal — če ga Bog v smrtni uri ni ganil s svojo milostjo. Seveda se je v tem slučaju rešil kakor le malokateri človek na svetu in dolguje Bogu v zahva'o debelo svečo. Končno moramo imeti, veliko zaupanje in najtrdnejše prepričanje o božji dobroti, ki je neizmerno usmiljena do tistih, ki jo kličejo na pomoč. Jezus je ponudil svojo spravo in nvr apostolu izdajalcu; zakaj ne bi mogel dati podobne milosti nesrečnemu krivovercu?" Iz tega jp ljubeznivi* sveti Frančišek zaključil, da se ne sme n'koli obupati nad zveličanjem nikogar in da ne smemo nikoli onečastiti spomina mrtvih. Snnninjal se je pri tem besed sv. Avguština, k: je iz velikega grešnika po- stal velik svetnik in je dejal: „Bog lahko več odpusti, kot moremo mi grešiti.“ Znana je zgodba o rimskem duhovniku, ki so ga vsi imeli za svetnika in je celo čudeže delal. Nekega dne je spremljal na morišče na smrt obsojenega hudodelca, ki pa je odklanjal vsa njegova povabila k pokori in je pod vislicami trdovratno odklonil tudi poljub križa. Razočaran nad toliko zakrknjenostjo je tedaj duhovnik s smrtnega odra zaklical množici: „Ljudstvo, ki me poslušaš, glej, kako umira pogubljenec!“ Štirideset let kasneje se je začel proces za proglasitev blaženim tega apostola, čigar kreposti so se zdele v resnici junaške. Toda njegova ostra obsodba nad nesrečnim zločincem, ki se je bil med ljudstvom ohranil njen spomin, je zadostovala, da je Cerkev proces ustavila. Človek, ki je tako govoril, ni mogel biti resničen svetnik; ni imel pravega cerkvenega duha, ker je dvomil nad neskončnim božjim usmiljenjem. Ohranimo torej svoja zaupanja z ozirom na spreobrnenje grešnikov celo v zadnji uri, kar pa naj nas ne ovira, da ne bi zanje molili. Morda je prav naša molitev, naša žrtev potrebna, da se tehtnica božje pravice ob smrti nagne njim v korist. In tud: po smrti se jih spominjamo z ljubeznijo vseh, brez razlike, tudi onih, ki so umrli v najbolj nesrečnih in žalostnih okoliščinah. Božjemu usmiljenju ni števila in njegove dobrote je neskončen zaklad — moli Cerkev. . Posebni priprošnjiki Bog sam je, kot smo videli, poln neizmerne ljubezni in neizčrpnega usmiljenja do vseh ljudi, tudi do grešmkov. Ti so mu v nekem oziru še posebno pri srcu, ker so bolj nesrečni in v večji nevarnost" in zato usmiljene pomoči bolj potrebni. Vemo, da Jezus pravi, „da bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devet in devetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore“ (Lk 15, 7). Zato Bog v svoji očetovski dobroti in ljubezni prav vse stori, d'a bi se zveličali vsi, tudi veliki, tudi največji greš- ' niki. Kdor se pogubi, se pogubi le po 1 lastni krivdi, po lastni trdovratni za- ■ krknjenosti in hudobiji. Ta nezaslužena, neumljiva božja ljubezen do grešnih ljudi bi nam, sama zase , že zadostovala, da bi človek mislil na svojo, smrt z zaupanjem in srčnim mirom. Pa je dobri Bog v potrjenje tega ; našega zaupanja šel še dalje in nam. je med blaženimi prebivalci svojega nebeškega kraljestva izbral celo vrsto posebnih priprošnjikov in pomočnikov za srečno zadnjo uro. Med temi je gotovo naš dobri, zvesti angel varuh, ki nas spremlja skozi vse življenje in v smrtni | uri zvesto čuje ob naši strani ter zavrača peklenskega sovražnika, ki bi nas hotel v zadnjih trenutkih odtrgati od Boga in dobiti' zase. V življenju svetnikov se najde nešteto zgledov, ki nam. pričajo o tej skrbi svetega angela varuha za naše zveličanje, zlasti še v zad- posebno velik pomočnik njihov knez in voditelj, sveti nadangel Mihael. Njega, ki je satana in uporne angele pahnil v pekel, se ti od tedaj posebno boje. Njemu je naročeno, da duše zveličanih spremlja pred božje obličje. Med božjimi svetniki nas sveta Cerkev uči priporočati se gotovim izbranim, ki so bili sami deležni svete in blažene smrti: sveti nedolžni otroci, sveti Dizma, desni razbojnik, sveta Barbara in drugi. Največji med temi vsemi je gotovo sveti Jožef, ki je imel med vsemi ljudmi na zemlji najlepšo smrt, saj je umrl v objemu Jezusa in Marije. S posebnim zaupanjem ga imenuje sveta Cerkev: zavetnika umirajočih. Alj največje, najmogočnejše, najljubeznivejše pomočmce še nisem omenil, l*a ste vsi že nanjo mislili: je to milostljiva, dobrotljiva in sladka Devica Ma-rija, Matj Kristusova in naša duhovna Mat:. Njena moč v nebesih je tako velika 'n vseobscžna, da tudi angeli in svetni, bi le po njenem posredovanju pri Bogu 8 'svojimi prošnjami uspejo. Marija je Sl-ednica vseh milosti, torej tudi milosti Sfečne smrti, ki je krona vseh drugih. *n kar smo rekli o očetovski ljubezni božji do ljudi, lahko v odgovarjajoči *Oeri trdimo o materinski ljubezni Majini. v svojem dostojanstvu se je Ma-r*ja dvignila do meje božanstva; v svoji ljubezni do meje same neskončne božje ljubezni. V tej moči in v tej ljubezni •jo Marja v nekem smislu vsemogočna, bur o njej tako lepo pravi pobožen pi-8a'telj: „Marija vse ve, saj je sedež ,žje modrosti; vse tudi premore, saj j6 Devica mogočna; in ker vse premore, b° tudi vse za nas storila in dala ta ^aša preljubezniva in usmiljena Mati.“ , ct' Efrem ji govori: „O Marija, De-v'ca in Mat; božja, Kraljica vseh, ti si Spanje obupanih!...“ In njen veliki ča_ sti 1 ec sveti Bernard pravi o njej ves Prevzet: „Po pravic: jo imenujemo Kra-Jlca in Mati usmiljenja, saj ona odpira Slobine božjega usmiljenja komur hoče, udar hoče in kakor hoče, da bi sc tudi bujvečji grešnik ne pogubil, ko. mu ona, . vp-ta med svet.:mi, nakloni dobroto svo-Je Priprošnje.“ Kar se tiče vernih kristjanov, ki Ma. »1,0 stanovitno in z vernim zaupanjem. f®Mjo in jo 'vsak dan prosijo za pomoč 0 smrtni uri, jim je Marijino varstvo Zadnji uri zagotovljeno. Bolelo bi jo, k 0 bi le od daleč mislili, da nam ne I 0 Prišla na pomoč tedaj, ko se bo od-sevala naša večna usoda in bomo zato ^°n° materinsko pomoč najbolj potre-vali. Naj nas v tem potrd:, kar se bero o smrti sv. Janeza od Boga. Ko se mu je bližala zadnja ura, je bil poln zaupanja, da mu bo Marija prišla naproti, saj jo je vse življenje neizrečeno ljubeče častil. Videč pa, da se njen prihod zavlačuje, se je začel žalostit' in kar celo milo pritoževati. Ali ob uri, ki jo je bila v svoji ljubezni določila, so mu Marija prkaže in kakor da bi ga hotela malo pokarati zaradi njegovega premajhnega zaupanja, mu reče tele sladke besede: „Janez, jaz svojih zvestih otrok v tej uri ne zapustim!“ Kakor bi hotela reči: Kako si vendar mogel misliti, da bi ne prišla ob smrtni uri na pomoč njim, ki me ljubijo ? Nisem prišla preje, ker še ni bila tvoja. ura. Zdaj, ko je prišla,- pa sem. tu pri tebi, da te posprenrm v večno veselje. Malo za tem je svetnik ves srečen in potolažen umrl in je njegova duša odšla v nebesa, kjer gotovo ne neha večno zahvaljevati svoje predobre Matere in Gospe. + Naj bodo tu zbrane misli v tolažbo in pomirjenje našim srcem z ozirom na našo smrt, ki ji gremo naproti in o kateri ne vemo, ne kdaj, ne kako, ne kje nas bo dohitela. Nihče ne bo teh tolažilmh misli zlorabil v to, da bi se predal grehu in bi v božje usmiljenje predrzno zaupal. Vsi dobro vemo, da je zvesto krščansko življenje najgotovejše poroštvo srečne smrti in večnega zveličanja. Ne bilo bi modro na to pozabiti. Po drugi stran: pa tudi ne bi bilo prav staviti meje božjemu usmiljenju in obupati nad usodo onih, ki niso prav živeli in so umrli brez vidnih znakov kesanja. Za sklep naj bodo tu psalmistove besede, ki poje: „Blag in usmiljen je Gospod, potrpežljiv in silno milostljiv. Dober je Gospod vsem, usmiljen do vseh svojih del“ (144). ALOJZIJ KOŠMERLJ GOREČA POBOŽNOST IN APOSTOLSKO DELO Veliko je dandanes poslanstvo Svete Stolice in katoliškega duhovnika. Potrebno je, da se vse prenovi v Kristusu, v čemer leži tudi uspeh bodočega vesoljnega cerkvenega zbora. Zato morajo duhovniki pomnožiti svojo gorečnost in storiti vse za zmago Kristusove Cerkve. Poleg gorečnosti in molitve mera biti itudi vnema za pouk o krščanskih resnicah vernikov. Poleg molitve ima duhovnik veliko dolžnost, da uči in pridiga, to je, da polaga seme, ki bo obrodilo sadove. Priti mora do vseh in vsakega, zato mora študirati potrebe in položaj vernikov m, e d' katerimi deluje. Krena vsega je lastni vzgled. Živeti mora resnično in globoko krščansko ter apostolsko življenje (Sv. oče Janez XXIII. v govoru kardinalom in duhovnikom 22. 2. 1962). CERKEV BO DOŽIVELA BINKOŠTI V velikonočni poslanici svetu je sv. oče Janez XXIII. opozoril na vesoljni cerkveni zbor, ki' *se bo pričel 11. oktobra. Ta zbor bo dal novega zagona v življenju Cerkve, da se bodo prebudili zaspani in stopili velikodušno v službo Bdga. Cerkev bo doživela ponovni bim-koštni praznik, napolmla se bo's pomnoženimi apostolskimi im misijonskimi prizadevanji, še posebej je sv. oče izrazil željo, da bi naj Jezusov mir napolnil duše vseh, ki so pripravljeni sprejeli božjo milost brez pridržka, da bi jim. utrdil voljo, da ne bi več služili grehu, naj zajame družine, posebej še s številnimi otroki, naj olajša trpljenje vsem, ki trpijo in živijo v pomanjkanju, duhovnike in redovnike naj vodi k večji popolnosti, vse kristjane pa vzpodbuja k aktivnemu apostolatu. Sveti oce je govoril PROSIMO ZA MIR! Na velikonočno nedeljo je sv. oč® Janez XXIII. govoril in dal blagoslov „mestu in svetu“. Množici, zbran n" trgu sv. Petra, in vsemu svetu je vlast. Zavedajo se namreč, da v svobodnem svetu njihova stranka le tako obstoja in pridobiva somišljenikov ter olanov. Izživljajo se v kritiki obstoječega družbenega reda in imajo pripravljene ■bagnoze za vsa vprašanja in tudi ta-*°j nakažejo, da se v komunistični aružbi uredi vse enostavno po načelih 'Materialistične filozofije. V konkretest se nikoli ne spuščajo, ker bi jim takoj zmanjkalo dokazov in prepriče-Valnosti. Poslužujejo se demagogije in bfopagandnih gesel. Lastijo si monopol delavskega pred-stavništva in svoje namene ter cilje stovetijo z delavskimi. Delavstvo SrMatrajo kot sredstvo za revolucionar-n realni sve|t in pa svet fantazije in sanj. Tudi ta božji dar v otroku je treba negovati; tre-j® pazit", da ga ne zatarejo starši z napačno vzgojo. ba 7-neje v življenju bo ravno spomin na to otroško mnogim v pomoč, bod:si v poklicu samem, pri st)h, ki bodo imeli veselje do pisanja, ali slikanja in *)0dobno, ali pa, ko bo kot svetla lučka osvetljeval ezke trenutke v življenju. ^ Že igrače pospešujejo razvoj domišljije. Najboljši cm za to pa so pripovedke in pravljice. Otroci zelo poslušajo pripovedovanje starejših, žal, da da-sJiji razvoj in ritem življenja ne dajeta toliko ‘ Znosti za prijetne večerne urice kramljanja. Oče maja truden domov in je dostikrat edino kar si želi, “vitek. Matere so preobložene z delom. Nekateri so y cni, da imajo šei babico ali dedka, morda tudi tetko. ^ takih družinah je laže. Kjer pa ni babic in dedkov, Pa morajo starši prevzeti to nalogo. Ob nedeljah p bi b:la vsa družina zbrana. Takrat oče lahko kaj 5, t>°veduje, saj ga otroci zelo radi poslušajo, posebno „j' ker ga malo vidijo in slišijo čez teden. Mati pa Vj^Piura tudi med tednom vzeti čas za to. Morda kadar lt a’ al lika. Lepo je tudi, ča povemo otrokom kakšno -.!>0 in kratko pravljico, ko gredo spat. Nekje sem l ala o pisateljici, ki je pravila, da ni nikdar imela Zymahanj in to zato, ker j; je mati vedno, preden je v apala, povedala kaj prijetnega. Ali kako lepo doži-h tistega dne, pravljico, ali pa ji je govorila o Zab in podobno. fako mislim, da sem jaz začela s pravljicami. In takrat sem morala vedno pripovedovati. Nikoli niso ku‘‘ na čast. Iz vse deklamacije diha njegova vdana in iskrena hvaležnost za vso skrb, ki mu jo posvečaš... Sin te tudi tedaj ljubi, ko ti tega ne pripoveduje naglas. Toda, kaj je bolj naravnega, da otrok včasih tudi na zunaj izrazi svojo ljubezen do očeta! ...In kako nekaj naravnega se nam mora zdeti, da človek, mož, tudi pred ljudmi in naglas izpove svojo ljubezen do Očeta, ki je v nebesih! NASVETI ZA GOSPODINJO 1. Pralnice, peči, balkoni in stopnice niso ravno najbolj primerni prostori za otroško razvedrilo. 2. Prav tako niso primerne igrače za otroke fižol, grah ali steklene jagode kake stare zavržene ogrlice.. . 3. Veliko požarov bi lahko preprečili, če bi bili bolj previdni pri ra. bi raznih hitro vnetljivih čistil v bližini ognja, če bi pazili kam vržemo cigaretne ogorke in če ne bi puščali priklopljenega likalnika dalj časa na leseni mizi ali celo na blagu. 4. Najboljši gasilec požarov je mirnost, preudarnost. Ta vam bo narekovala, kaj naj v po- sameznem primeru napravite. 5. Velike več in laže moremo pogasiti in rešiti v prvih treh minu-ta/i kot v naslednjih treh urah. 6. Vsakovrsten mrčes in miši lahko povzročijo veliko škode. In danes ko imamo na razpolago vseh vrst uničevalna sredstva; ni ravno najboljše spričevalo za gospodinjo, če je hiša polna take golazni- 7. Strupi, ki jih nastavljamo mišim in podganam, so lahko zelo škodljivi ljudem in domačim živalim. Zlasti pazimo, da jih ne užijejo otroci. 8. Strupa proti podganam in mišim nikdar ne prijemajmo z rokami'. Začutile bodo duh po človeku in se „jedi“ sploh ne bodo dotaknile. Pač pa se sami lahko hitro zastrupimo. bili naši otroci za preveč utrujeni in nikol naveličani poslušanja. Dostikrat sem. morala začeti pripo' vedovati že zjutraj, ko sem jih oblačila. „Povej mi 0 Sneguljčici, sedaj pa še o Itdeči Kapici, pa o Pepelk •' To so bile najljubše pravljice in vedno so jih hoteli še in še poslušat'. Tudi slikanice smo brali: otroci so gledali, jaz sem jim pa pripovedovala. Zares lepi trenutki so bili tudi zamei. Večkrat sem. bila že naveličana, a ko sem videla, s kakšnim zanimanjem m' sledijo, kako sc jim svetijo oči od navdušenja, sem bil8 bogato poplačana ža trud. Ko pa je prišel zvečer še oče. domov, so mu hiteli pripovedovati, kar so si za" pumn:li. In vezi me:.' nami so se utrjevale z nevidnim' nitkami, ki so jih spletale pravljice. Mlada slovenska mati ^ MLADINSKA ANKETA__________________________ Gospod XY... Trije kandidatje. . . in Ram<>n Fak» n. Spet plsmov To pot ima z mladinsko anketo *6 malo zveze, a ga objavljamo iz dveh razlogov: prvi& ker ima pisec, gospod XY, v bistvu prav, čeprav )e nekoliko preveč bojno razpoložen; in drugič, da ne b’ morda prijazni XY res končno mislil, da imamo 86 Ramon Falconu — cenzuro. Tukaj je pismo: Najprej naj pojasnim, da smo podpis nekolik6 spremenili. Pseudonim, ki je bil napisan pod orig*' nalom, M utegnil prinesti več zmede kot pismo sam6' Izmišljeno ime pa je vedno izmišljeno, naj si bo š6 XY, ali pa . . . Mar ne? Spoštovani! Obračam se na Vas, ker upam, da boste im& dovolj poguma, da priobčite moje mnenje v tak0 kočljivem problemu, kakor je ravno mladinski. Gre namreč za problem šolskih tečajev, ki s° vsakemu zavednemu Slovencu prvenstveno pri sr<&\ Pretrese potem,takem človeka, če bere v „Inforrtd' tivnem vestniku Zedinjene Slovenije“ naslednj0 izjavo: »Da, bi 'pridobili novih učnih moči, je odbor poji predvsem akademsko dijaško mladino, da se za učiteljski tečaj. Ker so se prijavili sa-g° trije kandidati, se ta ni vršil.“ (IVZS Jj/I str. te'-. K81 vemo, da je vzdrževanje naših slovenskih ®ujev zvezano z resnično ogromnimi žrtvami, ki ' doprinaša teden za tednom mali a žilavi uči-zbor. Uk *‘ri^1zno 650 otrolc dobiva reden slovenski po-t ,,®° zaslugi dvanajstih rednih in izrednih uči-lcJ,ev in učiteljic ter dobrega ducata gospodov j. pletov. In zdaj po toliko letih tujine je med ' "° študirajočo mladino še vedno toliko idealiz-l’ da se prijavijo', kar trije novi kandidati na , ski dvorec, na novo je prezidal škofov grad v Goričanah. Pod Buchheimom je dobila Ljubljana samostana klarisinj in bosonogih avguštincev. Klarisinje so . imele samostan nasproti sedanjega hotela „Slon“, kjer stojita palača nekda' nje Ljubljanske kreditne banke n ne-botičnik, in so im.ele bogato podporo. | Bolj trda je predla bosonogim avgU' štincem. Razvil; so se šele po. Buch-heimu in postali pozneje vplivni slo* venski preporodni delavc (Zakotnik, -Dev, Pohlin). Rabatta in Žiga Herberstein Za Buchheimom je prišel na ljubljansko škofijo grof Jožef Rabatt» (1664—1683). Bil je iz goriške plemiške rodbine, sam. izhajajoč iz malteškega viteškega reda. Bil je vzgojitelj cesarjeviča Ferdinanda IV. in nadvojvode Karla Jožefa. Ko je bila izpraznjena ljubljanska škofija, Rabatta niti duhovnik ni bil. še istega leta Jc prejel mašniško in škofovsko posvečenje in potem nastopil svojo v'sok o -službo. Takoj prihodnje leto je prepotoval vso škofijo in poročal papežu, da šteje škofija 27 župnij in 39 vikariatov, da ima teh 66 duhovniških cerkva 450 podružnic in 119.680 duš. Moških samostanov je na škofijskem ozemlji 8, ženski na 1. Luteranov ni več, razen-ein grofica, ki se je prim.ožila na Kranjsko s Koroškega. Hvali zidav® cerkva in cvetoče življenje cerkvenih bratovščin. Vsako leto se vršijo škofijske sinode, škof Rabatta je položil temeljni kamen za cerkev sv. Florijan» v Ljubljani. On je tud' pričel dregati Znamenita ljubljanska stolnica je bila letos obnovljena ha h)'ce Podrtje stare in zidavo nove stol. pa ni bilo potrebnega denarja, je pobožen, miren človek, v Naslednik mu je bil grof žiga Kri-Herberstein (1684 v Ljubljani in J 0 7-avzet za knjige in študij. Duša j,JJrr podjetjem v škofiji je bil njegov Peralni vikar Janez Anton Dolničar, Ihbljančan. poplemeniten meščan po - rek>u, ki se je pozneje pisal Thalni- 1701), prej Novem mestu, »Ma f von Thalberg. L. 1707 se je od-Se, v Ljubljani prva javna knjižnica, i Herberstein (1772-1787). Bil je tskorekoč med avstrijskim visokim kle-r°rn tisti, ki je cesarjeve reforme z Veljavo cerkvenega kneza podčrtaval. 24-leten je dobil kanonikat v Tri-J^entu. Pozneje je prišel kot koadjutor ljubljanskemu škofu Petazziju in ga • 1772 nasledil. L. 1780 je izdal pastirsko pismo, v katerem trdi, da ima drcjati vnanje cerkvene reči katoliški ezelni knez, notranje zadeve t. j. vero, Pa voditi škof, ne pa papež ali Vatikan, apeževo prvenstvo ima le namen ohranjevati edinstvo Cerkve. Redovništvo je j-oveška iznajdba; če bi se odpravilo, 1 Cerkev ne trpela škode. Vsekakor 'Avstrijskim redovnikom ni treba ubogati edc-vne generale, kj so v drugih dr-' Vah. Vladar more tudi nekatolikom vv°liti svobodno bogoslužje, najsi njivi nauki niso pravilni. Pojavili sta j.® dve nasprotni brošuri, ki očitata skopemu pastirskemu pismu, da je delo °'stozidarske lože odn. dvornei pisarne pA Dunaju. Papež Pij VI. je izdal proti erbersteinu poseben breve in odklonil v,'ai'ja Jožefa predlog, naj postane Oberstem nadškof. Cesar pa je po-v'lvil Herbersteina vsem avstrijskim za vzgled. Bli so po večini sla- dki najbolj energično se' je uprl go-nadškof grof Rudolf Edling, ki je P®l'al slednjič škofijo zapustiti. (Gorele ^Ca je postala samostojna nadškofija j- - Po več stoletnih prizadevanjih 1. j da se avstrijske pokrajine izločijo n- , blejske patriaršije. Prvi goriški jg' jd: bil grof Mihael Attems.) Ko vi)Mžel cesar Jožef po Herbersteino-, zamisl:h s svojimi reformami, je - °Val 1. 1782 skozi Ljubljano na Du- naj Papež Pij VI., da bi cesarja pre- govoril k popustljivosti. V Ljubljani je bival v hiši nemškega viteškega reda. Škof Herberstein se mu je šel le poklonit. S stran; prebivalstva je bil pa papež deležen velike vdanosti. Pri cesarju ni kaj dosti opravil. Z Dunaja se je vračal po drugi poti, čez Tirolsko, v Rim.. Najprej so prišli na vrsto samostani. Novomeško frančiškansko gimnazijo je imenoval Herberstein, ki je bil zlasti tudi frančiškanom gorak, zakotno šolo. Vlada je zatrla tudi vse cerkvene bratovščine in za vse notranjeavstrijske deßele se je osnovalo v Gradcu generalno semenišče, kjer se je učilo marsikaj krivoverskega. Določali so se posebni nač:ni božje službe, prepovedale so se procesije, božje poti itd. Vse to jG Herberstein vneto uveljavljal, kolikor ni marsičesa sam nasloval. Se je pa tudi vneto zavzemal za nove škofijske meje in za ustanovitev novih župnij. Ljubljanska škofija naj bi obsegala vso Kranjsko :n postala nadškofija. Z nadškofijo ni šlo, dokler, je bil še Herberstein v Ljubljani, škofija pa je bila povečana na vso Kranjsko, izgubila pa je svojo koroške in štajerske fare. Vlada je Herbersteina pozvala, naj prekliče nekatere trditve omenjenega pastirskga pisma, a je to storil tako megleno, da se papež ni dal omajati. L. 1787 je umrl. Za slovenstvo ni imel nobenih posebnih zaslug, čeprav o bile takrat na dnevnem redu prav šolske zadeve. Nekaj časa je bil pri njem v službi zgodovinar in dramatik Tomaž Linhart, že skoraj popolno brezverec, pa ni mogel s škofom shajati. Po Herbersteinovi smrti je postal ljubljanski nadškof tržaški baron Mihael Brigido (1787-1804). Bil je sicer pripadnik jožefizma, .toda po cesarjevi smrti je rad pristal na spremembo Jožefovih reform. Marijan Marolt OD DOMA BI UMOVANJE V LETU 1962 Birmovanje v letu 1962 se bo vršilo, oz. se je že vršilo, s kanonično vizita-cijo v dekanijah Kamnik, Trebnje in Ribnica. Samo birmovanje bo tudi v Kranju in Šmartnem pri Litiji. Red' je sledeči: Kamnik, 6. maja; Mekinje, 6. maja; Domžale, 13. maja; Homec, 13. maja; Dob, 20. maja; Ihan, 20. maja; Komenda, 27. maja; Vodice, 27. maja; Vranja peč, 31. maja; Rova, 31. maja; Kranj, 3. junija; Šmartno pri Litiji, 3. junija; Stolnica, Binkošti 10. junija dopoldne; Stolnica, Binkošti 10. junija popoldne; Stolnica, Sv. Trojica 17. junija; Sela, praznik Sv. R. T. 21, jun. Šmartin v Tuhinju, 24. junija; Stranje, 24. junija; Gozd, praznik 29. junija; Zgornji Tuhinj, 1. julija; Špitalič, 1. julija; Mengeš, 8. julija; Tunice, 8. julija; Motnik, 16. julija; Trebnje, 29. julija; Mirna, 29. julija; Čatež, 30. julija; Sv. Križ, 31. julija; Boštanj, 1. avgusta; št. Lovrenc, 4. avgusta; št. Rupert, 6. avgusta; Mokronog, 5. avgusta; Sv. Trojica v Tržišču, 6. avgusta; št. Janž, 7. avgusta; Trebelno, 8. avgusta; Škocjan pri Turjaku, 9. avgusta; Rob, 11. avgusta; Ribnica, 12. avgusta; Sodražica, 12. avgusta popoldne; Lošk' potok, 13. avgusta; Draga, 15. avgusta; Gora, 14. avgusta popoldne; Struge, 18. avgusta; Dobrepolje, 19. avgusta; Velike Lašče, 19. avgusta; Patrona ljubljanske nadškofije Dolenja vas, 21. avgusta; Velike P°' ljane, 22. avgusta; Sv. Gregor, 23. »v gusta. + JAKOB ŠIRAJ IN PAVEL BITNA1* Umrla sta: dne 28. decembra 19® Jakob širaj, župnik in dekan na Mirnl’ star 74 let. Rodil se je 4. julija na Blokah in služboval kot kaplan Kranjski gori in v Devica Mar ja Polju. Od leta 1929 je bil župnik afl Mirni. Bil je zelo blagega značaj vzoren duhovnik in vnet dušni PaS , ter kot dekan pravi oče svoj'm duho' nikom. Bog mu je namenil lepo sn»r’' kakršno si le more želeti vsak dober duhovnik: na težki in naporni poti k “ulniku ga je zadela kap. Dobri verni-so ga — z zadnjo popotn'co na prsih ~~ pripeljali mrtvega v župnišče. Dne Januarja 1962 v Lani na Južnem tirolskem p. Pavlin Bitnar, OT, nekdanji župnik in dekan v Črnomlju, star 8 let. Rodil 'se je 5. oktobra 1883 na eskem, toda vsa svoja duhovniška le-,a je daroval slovenskemu narodu, saj služboval le v Podzemlju in na Vi-a,ci ter od leta 1923 v Črnomlju, kjer kot župnik in dekan užival velik y#led. Spada v vrsto čeških duhovni-°v> ki se je popolnoma asimilirala sionskemu narodu. Iz daljnje Tirolske, Jer je ž:vel po vojski, so mu misli kujale ne na češko, temveč v njegovo Jubljeno Belo Krajino. 'Nedavno rali njegovo pesem o Beli K°rno p0 pesniškem izrazu, pa naivnost ganljivo po pristnem občutju. P- v m.l smo Krajini, LETOŠNJI BISEROMAŠNIKI Biseromašniki so letos: 1. Dr. Franc Kimovec, apostolski pronotar in stolni prošt v Ljubljani; 2. Andrej Magajna, župnik v pokoju, Vreme; 3. Martin Pečarič, župnik v pokoju v Stični; 4. Martin štular, č. konzist. in duh. svetnik, vzgojni vodja v pokoju, pri Novi Štifti; 5. Rihard Zajc, papežev tajni komornik, višji vojaški duhovnik v pokoju v Beogradu. PET ZLATOMAŠNIKOV Zlatomašniki so letos: 1. Jožef Markič, župnijski upravitelj v pokoju na Strugi; 2. Franc PFAJFAR, župnik v Velesovem; 3. Anton Rovtar, župnik v Motniku; 4. Jožef Šimenc, prelat in stolni dekan v Ljubljani; 5. Franc žužek, dekan-župnik in č. kanonik zagrebškega kapitla v Soteski. CERKVENA IMENOVANJA žlJPNlJA PREŽGANJE župnija Prežganje je dne 27. de-eUibra 1961 obhajala tristoletnico svo-obstoja. Ta dan je v obnovljeni rkvi pr:(]jgai ;n opravil pontifikalno uso prevzvišeni gospod nadškof An-°n Vovk. A,'pONZ LEVIČNIK: ^ELEZOMAšNIK , ka v pokoju Alfonz Lovičnik, Pre-v je nastopil profesuro ra gimnaziji jj. ^ran.iu, jo bil škofijski 'tajnik pr; u Missiju v Ljv.bljani preden je je k- Za kardinala v Gorice. Upokojen Rok '-1 ^" ju,ija 1926 in preživlja svoj hjv.0! h0 drugi svetovm vojski v svoji ta! V l^rar|ju- de izredno svež in '■Ka naj Bog ohranja! Osebne spremembe: Stolni kanonik Jakob šolar je bil imenovan za arhidia-kona IV. arhidiakonata (dekanije Vrhnika, Cerkmca, Kočevje in Ribnica), stolni kanonik Venčeslav Snoj pa za arhidiakona VI. arhidiakonata (dekanije Leskovec, Novo mesto in Črnomelj); Andrej Ilc, v. d. dekana dekanije Črnomelj, za dekana iste dekanije; Rafael Lešnik, upravitelj v Mokronogu, za dekana dekanijo Trebnje in za duhovnega svetnika; Mirko Sevšek, kaplan v Tržiču, je bil premeščen za kaplana v Radeče prj Zidanem mostu; Janez Kokalj, kaplan v Kočevju, za župnijskega upravitelja na Mirno; Miha Zevnik, žup. upravitelj v Dobrniču, v. d. dekana, je bil imenovan za dekana žužem-berske dekanije; Stanislav Mehle za župnijskega upravitelja v Žužemberku; Franc Kovač, S.J., za kaplana v Dravljah. Nedelja je najlepši slavospev Bogu, ne pa votla praznina, kakor je zmaterializiranim ljudem, ki jim je edina stvarnost snov in uživanje. SVET NE DOUME VEC NEDELJE So ljudje, ki jim nedelja nič ne pomeni. Nedelja je kakor kak drug dan, nič svetega, dan brez vseb ne, brez ideje. Mož gara cel teden v tovarni; žena streže gostom v restavraciji; otroci so čez dan v šoli. Oba delata, ker oba skupaj komaj dosti zaslužita za družino. Ko pride nedelja, tako zaželeni prosti dan, komaj ujameta čas, da opravita doma zastalo delo. Ona ob nedeljah pe-re, on pa ureja vrt, popravi streho ali pa kaj drugega postori okrog hiše. Na mašo in cerkev seveda nihče ne misli. Kako neki, saj ni časa. Morda po večerji malo počijejo ali obiščejo sosede, pa je nedelja v kraju. Tako je povprečnežu nedelja ena sama praznota... Vendarle je v Gospodovem dnevu skritega toliko bogastva, toliko vzvišenega in važnega! Nedelja je kakor veličastna klasična simfonija, v kateri se osnovne teme, ideje, razpletajo, razvijajo, ponavljajo in v veličastnem finalu zaključijo. Nedelja je slavospev Bogu. Ta dan se naša duša dvigne k svojemu Stvarniku in se napije božje lepote in resnice. Samo malo je treba razmišljati, malo se poglobiti, pa človek z lahkoto odkrije smisel Gospodovega dne. Sedmi dan v stari dobi V Stari zavezi je bil Gospodov dan sobota. Bog sam ga je postavil. Na prvih straneh sv. pisma beremo: Šest sedem. Novo bogastvo se skriva v krščanskem simbolizmu. Osem je Jagrov in kreposti, kar je višek krčanske popolnosti. Osem oseb je bilo y Noetovi barki in osem oseb rešenih 1,1 vode. Ladja pomeni ies križa in voda Prst. gv. Peter piše v svojem prvem '«u, da se je v Noetovi ladji „osmero ljudi rešilo po vodi" (1 Petr 3, 20). Misterij oktoedra je znan tudi v krščanstvu. Po Pitagoru, grškem filozofu in matematiku, je število osem simbol popolnosti, simbol večnega in absolutnega umirjenja. Kocka ima osem ploskev v treh, to je vseh znanih razsežnostih. Osem je torej najbolj popolno število. Zato so bili krščanski baptisteriji zgrajeni v osmerokotniku. Osmerokotna ograja je obdajala živo vodo — krstno vodo — prinašajočo nadnaravno življenje. V baptisterij sv. Tekle v Milanu je dal sv. Ambrož napisati: „Ta sveti prostor ima osem niš. Osmerokotnik, značilen za sv. opravilo, ki se tokaj opravlja, obdaja vrelec. Krstilnica mora biti zgrajena na skrivnostnem številu osem, zakaj v njem je bilo dano zveličanje vsem ljudem..." Koliko idejnega bogastva je torej združenega v Gospodovem dnevu! Nedelja je dan našega vstajenja, dan osebne udeležbe v skrivnostih vere, dan češčenja Boga in dan našega posvečenja. Kako plitvo je mišljenje, ki vidi v zapovedi prisostvovati nedeljski maši samo ukaz, ali pa lepo družabno navado. Maša je veliko več, je naše priznanje Boga in dvig k -njemu, je pobo-ženje naše notranjosti. Nedeljski počitek ima ta namen, da te dolžnosti lažje izpolnimo in. dosežemo. Nedelja je tore; najlepši slavospev Bogu, najbolj intimen stik z njim, ne pa votla praznina, kakor je zmaterializiranim ljudem, ki jim je edina stvarnost snov in uživanje. DR. MILAN KOPUŠAR, ZDA Na vsak način je treba dopustiti bivanje stvariteljne moči. Vse \ orga-nični nur&vi priča o smotrnosti in razodeva višji um. Be/.zeiius. Quo vadiš? 120. Petronij je uvidel, da nima na Vi-nicija prav n:č vpliva več. Spoznal je, da je zaradi krščanstva izgubil ključ do te duše. Bal se je po dogodkih zadnje noči tudi Popejinega maščevanja. Skušal je rešiti Vinicija in sebe. Posedal je v svoji: knjižnici in tuhtal, da bi našel pametno pot za to. Po dolgih urah si je pripravil načrt. Cesar naj da izgnati vse kristjane iz Rima, češ da snujejo upor. Nalogo za izgon naj zaupa njemu. Priredil mu bo gostijo v svoji h:ši ter ga pridobil za to. Tako bo Ligijo spravil iz Rima v kako mesto ob morju, naprimer v Baje, tam bi se dobila z Vinicijem, potem naj bi se tam ljubila in pogovarjala o krščanstvu, kolikor hočeta. Govorjenje o kristjanih bo cesarjevo pozornost obrnilo od Vinicija in od njega, če bi Popeja nahujskala cesarja zoper njiju. 121 Drugo jutro je Vinicij zvedel, da pride cesar čoz tri dni iz Rima k morju :n da je med povabljenimi gosti tudi on. Petronij mu je omenil, da je po- vabljen najbrž po prizadevanju cesar ce Popejc. Svetoval mu je, naj se lepo vda, če noče priklicati nase Neronove in cesaričine jeze. A Viniciju je bilo vseeno-Mučila ga je ena sama misel in želja: kako bi spet prišel do Lidije. Tedaj je nenadno stopil preden Hi-lon. Bil je videti sestradan in postaran-Oblečen je bil v zguljen plašč. Vinicij bi mu bil najrajši pokazal vrata, toda domislil si je, da bi Grk utegnil kaj vedeti o Ligiji. Hilon je začel govoričiti ter beračiti, nazadnje je pa povedal, da je Ligija z Ursusom vred pri Linu, najstarejšem krščanskem duhovnu. 122. „Treba je samo s sužnji obkoliti hi' šo, pa bo dekle še nocoj v tvoji hišir o sin Sreče!“ mu je prišepetaval Hilon- Vinicija je prvi trenutek prevzela skušnjava, glavno je da dobi Lidijo v roke, potem bo vse prišlo samo po sebi-Tako bo storil... Toda samo trenutek je mislil na to: potem sta ga prevzela kes in sram-Kaj ni prisegel Lidiji pri bogovih, da ne bo več segel rok po njej? Mar naj prelomi besedo in z novim napadom poplača Ligiji vse, kar je storila zanj? Naj jo brez njenega privoljenja vleče v svoj dom? Ali bo Lidija potem reS iz srca njegova? Vedel je, da bi bila potem za večno izgubljena in sram ga je bilo, da se je za trenutek vdal skušnjavi. Hkrati ga je popadla divja jeza nad Hilona, ki je prišel s takim svetom. Poklical je suž' nje ter zapovedal, naj dajo Grku za pl8' čilo tristo udarcev s palico. Hilon se je zgrudil predenj in ga za' čel prositi usmiljenja, toda sužnja sta ga pograbila in ga odvlekla v sobo za kaznovanje. j ^iniciju je prvi trenutek odleglo, ko ne hladil jezo nad razcapancem Hilo-latern je začel premišljevati in ^otnnii se je, da ga je H:Ion prosil tu-I v imenu Kristusovem, naj bo usmi-z njim. Ta trenutek mu je šinilo v°. Slavi, kaj bi k temu rekla Lidija. Jena vera veli odpuščat:. In ali mu je j1 on storil kaj žalega ? Spomnil se je, j, ,.So v imenu Kristusovem kristjani 1 njemu samemu prizanesli. te i^agl° Je stopil v prostor, kjer so ■ Hilona. Starec je bil pod udarci, ,|ta sla mu jih merila dva sužnja veli-s,na' omedlel. Nadzornik sužnjev je epil predenj in ga vprašal, če naj te. j0 naprej. ‘24. ^ Vinicij je namignil z glavo, naj ne-Ko so Hilona spravili k zavesti lttttea Prevedli predenj, je bil bled ka-tep, platn<> in od nog mu je curkoma Hj| a ^ri na tlak iz mozaika. Povzdigni Je roke k Viniciju ter se mu začel valjevati. Vinicij mu je dejal: zar”^.es! Vedi, da sem ti odpustil samo j Kristusa, ki mu tudi sam dolgu. iest: Z-Vlj€nje‘ Zdaj pojd: in naJ ti dajo in, 'n pi’ii> potem me povedeš do Li-Ve hiše!“ l\ °Srn° JC Kilon nabral moči, je Vinicij Ho,,'1 'dolgo hal ju in sta šla na pot. V^j1 a sta dolgo, zakaj Lin je kakor na kr stjanov prebival za Tibero-Vjt)j°sled se je Hilon ustavil, pokazal WC'lu hišico, ograjeno z zidom in po. 0 z bršljanom, rekoč: “Pamle je.“ di| p rav,“ je dejal Vinicij. „Zdaj odi-ozabi, da si kdaj služil meni, po- zabi, kje prebivajo Lin, Peter in Glauk, pozabi na to hišico in na kristjane. Pridi vsak mesec v mojo hišo, kjer boš dobil po dva zlatnika, če boš pa še zalezoval kristjane, gorje ti!“ Hilon se je priklonil ter dejal: „Pozabil ibom-“ 126. A komaj je Vinicij zavil okoli ogla, je Hilon zrasel, stegnil roko za njim ter mu zagrozil' „Pri vseh boginjah maiščevanja, n -koli ne bom pozabil!“ Potem so ga moči spet zapustile in zgrudil se je na tla. 127. Vinicij je šel naravnost v h šo, ki je bila last kristjane Miriam. Tam je poleg nje dobil še Petra, Glauka, Kris- pina ter Pavla. Vsi so se začudili, ko so -zagledali mladega plemiča. Ta je stopil bliže ter dejal: „Pozdravljam vas v imenu Kristusa, katerega častite. Videl sem vašo krepost 'n dobroto, zato prihajam, k vam kot prijatelj." „Tudi mi te pozdravljamo kot prijatelja,“ je odgovoril Peter. „Sedi, gospod, zajmi z nami in bodi nas gost." 128. Oni so sedi: za mizo, Vinicij pa je obstal zravnan pred njimi. Glavo je držal ponosno po konci, toda glas mu je drhtel in noge so se mu tresle pod dolgo haljo, ko je govoril; „Najprej spoznajte, da sem odkritosrčen. Vem, kje je Ligija, ni daleč od tod. Od cesarja sem dobil prav:co do nje. Lahko bi jo ugrabil s svojimi pet sto sužnji, pa nisem tega storil, dasi sem ves nor od ljubezni in -boleč ne-Včasih bi bil to storil, a vaš nauk je mojo dušo spremenil. VT ste Ligiji na' mesto očeta in matere. Dajte mi jo za ženo, pa se hočem učiti Kristusovega nauka. Vem, kaj naju loči, toda rad j® imam kakor svoje oči. Poučite me ® Kristusu. Njegovo vero poznam doslej le iz vaših del in od Ligije. A vendar se je v meni nekaj spremenilo. Ne pravim vam, -krstite me! temveč: poučit® me!" 129. „Nekdaj nisem poznal milosti, nekdaj nem bil zaljubljen v razkošje,“ j® nadaljeval z bolestnim obrazom. „Zdaj pa -bežim pred naslado, ne poznam ve® okrutnosti; zagnusile so se mi gostij®’ dvor, lepa telesa in vse. Ligija je kakor gorski -sneg, a vem, da je to zaradi te prečudne vere. Zato želim to ver® spoznati, a živim v negotovosti, ker n® vem, ali -bom mogel živeti- po njej. R®' kli so mi, da pri vaši veri nima cen® ne življenje, ne človeško veselje, n<> sreča, ne rimska postava. Povejte to' rej, kaj prinašate? Ali je greh ljubiti’ ali je greh iskati srečo, ali naj se r®3 odpovem Ligiji ? če je za vašimi vrati : vetloba, odprite mi jih!“ i:io. „Mi prinašamo ljubezen," je dej11 Peter in vstal izza mize. Tudi Pavel je vstal in pristavil: „Če bi govoril vse človeške in ang ske jezike, ljubezni pa ne bi imel, -bil kakor brneč bron..." vi- bi Petra je ganila muka Vinicijn, k- j1 kakor ptica v kletk; iskal sonca. Pvitf nil je roko ter dejal: „Kdor trka, se mu odpre. Tudi n®1* tabo je milost Gospodova. Zato v im® J*u Gospodovem blagoslavljam tebe In lv°jo ljubezen.“ Ko je Vinicij slišal te besede, je skoči] k Petru in zgodilo se je nekaj, £esar svet "še ni videl. Ponosni plemič, 1 do nedavna n: videl v siromaku •oveka, je pokleknil, prijel starega ri-J,ca za roko in si jo hvaležno pritisnil na usta. 131. Vinicij je zdaj imel samo še eno Vožnjo: da b; smel videti Ligijo. ..Kdo bi ti mogel to oipravičeno že-J° odbiti,“ je dejal Peter :n poslali so 1)0 dekleta. Vinicij v svoji radosti ni mogel ča-al' in je stekel na vrt, da bi ji šel , posveti. Ves zbor podivjanih in nenadno spremenjenih zapoje: „In vladal bo na veke.“ Viridiana zapusti popolnoma svojo vero. Kaže kot da zadnji prizor nami-gava na možnost, da postane Jorgejeva priležnica. Jorge pa se tenko, rezko, mrzko nasmeji. . . Za kaj gre. Treba je seveda pogledati v globine: čemu ta al; ona odločitev tega ali onega igralca. . . čemu tak konec. . kaj je sploh smisel vsega filma, če ga ima? Rekli smo, da je Bunuel hotel odpreti oči za dvoje stvari: za napačno pobožnost, ki je ni malo zlasti med Španci; in za zlo španske današnje družbe in vladavine, ki poapneli meščanski in plemiški družb: ohranja krivično pridobljene ali zapadle privilegije, skupaj s cerkvenimi. Ne bomo gledali na tako osnovne zmote, kot je na primer ta, da bi novinka pred zaobljubam: mogla celo za več dni na dom, ker pač nimajo globljega vpliva na razvoj filma. Bolj važna je že zmota, da se dekle, ki brez lastne krivde (cmotena, kot Vidiriana!) pade, ne more več posvetiti Bogu. še po lastni kr:Vdi padla se lahko in včasih celo mora! Tako zmoto podobno razpleta Miško Kranjec v svojem delu. So pa druge stvari, ki so važnejšo. In na žalost bomo morali iskati predvsem senčnih strani! Da film prav razumemo, moramo imeti pred očmi s:mbolizem, ki si ga je zamislil avtor. Viridiana je simbol za vse, kar je zlega v španski pobožnosti, stric pa pooseblja bolezen vladajočega razreda, k: se na zunaj drži ustaljenega reda, na znotraj pa je gnila. In Jorgc je kljub navideznemu življenju brez zakonov, ki vladajo v sedanji družbi, obenem simbol za novi red in novi za- kon dela. Sodrga z Viridian:nega posestva je danes zatirana družba, ki pa bo preko strahotnega poloma, v katerem se bo prečistila, prešla v vodilno vlogo in bo vladala za zmerom. Bunuel n. pr. med drugim, sodi, da moliti ni delati. O tem se da razpravljati, nikakor pa ni mogoče trditi, da bi krščanstvo ne dajalo pomena delu. Ne govori za to samo današnja tako obravnavana teologija dela. V srednjem veku benediktinci niso rekli „Molili je delati“ (Orare est laborare), ampak ,,Ora et labora!“ (Moli in delaj). Ali je tu Bunuel v zmoti zaradi nepoznanja krščanskega nauka in zgodovine ? ali pa podtika ? Od anarhista ne moremo pričakovati, da bi bil nepristranski. Od umetnika pa. Zlasti tako imenovani realistični ustvarjalci bi morali biti pravični in jasni — če so res realisti. Druga huda zmota je v tem, da je Bunuel prepričan o tem, da bo le revolucija rešila Španijo. Na žalost je pojedina in plenitev tako mojstrsko prikazala v simbolih revolucijo, da bo najbrž za marsikoga postala privlačna. Toda tega ni povedal, kaj bo tako čudežno spreobrnilo vso sodrgo, ki je molila, da ji ne bi bilo treba delati in bi zastonj živela na Viridianne stroške, potem pa plenila, kar je ustvaril delovni človek brez molitve. Tega doslej še noben anarhist, komunist in marksist ni povedal in nikdar ne bo. človek ibo vedno nosil na sebi in v sebi posledice izvirnega greha. To je realizem, ki ga oznanja krščanstvo. Ki ima tudi mnogo močnejše nag be za to, da doseže v člo- veku trajno in popolno spreobrnjenje-Ali naj spet navedem Miška Kranjca, tokrat „Izgubljeno vero“, kjer pa komunist sam to priznava?! In še tretja zmota: Viridiana zapusti svojo vero z vsem, kar se v nje) more razpasti zlega zaradi človeške sl®' bosti, pa tudi v vsem, kar ima dobrega-To pomeni v simbolu, da bo Špani)"8 padla v mrk in trd materializem. Mof da. Ali pa bo to reš:tev zanjo Zmota pa je prav v tej skrajnosti, M jo nobeO razumen človek, ki noče biti res človeški, posebno pa še, če krščanski, ne b° mogel zagovarjati: čemu zaradi neka' terih, čeprav hudih pomanjkljivost* razbiti vse — zato da človek doseŽ6 nekaj tako dvomnega? Ali je res to, da nekateri katoličani ne žive socialno, že dokaz, da je v krščanstvu vse gnilo- Sicer morda v tem delamo kr'vic0 Bunuel-u, ki ima svoje ideale, v katei"8 morda tudi'veruje, čeprav so tako gr°' bi. Dokaz za to bi bila morda njegov8 vidna obsodba masnega človeka. Za B8* nuela rop je rop in požig, požig; P8: sodrga, sodrga. Sodrga pa je žival 8 mnogimi rogmi, ki razruši dobro in zl°' Mogoče ne odobrava Bunuel tega, bi ta sodrga prav vse porušila. A ^ vidi rešitev le v revoluciji? To jc kar gotovo, da film ima svoj8 veliko umetniško silo. Zlasti slednja pojedino beračev je v filmski umetno5 edinstvena. Vprašanje pa je, če vse *, upravičuje tolikere druge slabosti, n:so le umetniškega reda, ampak nr® nega in verskega. Temu pa je vse p0° rejeno. Ali bi vsaj moralo biti. IBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBb bbb bbbbbb bb bbb bbbbbbbbebbbbbbbbbsbbbbbbbbbbbbbbbbbb bbbbbbbbbbbbbbbbb bbbb b•* ^ Dober zgled in neizčrpna ljubeznivost — to st» dve najsijajnejši sredstvi, da komu izprosimo milost spreobrnitve. — Gross. Med nami v Argentini °VA TISOČ SLOVENCEV V LUJANU v ,^uja.n, največja božja pot v Argen-. J’ Je tisti kraj, ki vsako leto privabi i.^JVeČ rojakov. V mogočni baziliki kra- !Ne v'c zastavo, med katerimi smo seveda jv»Virgencita de Lujän“— lujanska jo Ca ^ baziliki ima vsak narod svo- 0^* Slovenci. V bazilik; imamo na čast-j»1*1 mestu ustoličeno tudi podobo naše yje Pomagaj. po kctošnje romanje je bilo 13. maja. Ij.^mbnost sta mu dajali še dve okolij 'lai: 75-letnica kronanja lujanske riJe in 45-letnica Marijinega prikaza v Fatimi. ,$0 . ralo se je nad 2.000 ljudu Prišli 'z vseh predelov Velikega Buenos Žavesa’ nekaj pa tudi iz notranjosti dr. kar je gotovo občudovanja vredno, ty, Ornarsko slavje se je pričelo s pes-Hlo° >’Spet kliče nas venčani moj“. Tej je ^°eni, na dom spominjajoči pesmi, G(iila romarska sv. maša, ki jo je za vse slovenske izseljence v Argentini daroval č. g. Anton Orehar, direktor slovenskega dušnega pastirstva v Argentini. Osnovna m:sel govora med sv. mašo je bila: „Le eno je potrebno“. Ta zahteva, da pravilno vrednotimo nadnaravne in naravne, duhovne in tvarne dobrine in da vsa naravnavamo k Rogu, ki je vir in cilj vsega. Med dopoldanskimi slovestnostm/ je spovedovalo 7 slovenskih spovednikov. Lujän je v resnici kraj božjega usmiljenja. Če kje, potem se tam zdravijo strte duše. Skoro vsi rojaki so pristopili k sv. obhajilu. Obhajalo je 5 duhovnikov (Argentincev — ker so bil; slovenski v spovednicah), med njimi sam krajevni škof msgr. Serafini. Po dopoldansk:h slovesnostih v cerkvi, kjer je ljudsko petje vodil č. g. župnik Gregor Mali, so se rojaki razšli po velikem romarskem vrtu. Po okrepčilu — hrano prinesejo s seboj — in razgovoru z rojaki so se ob 3 popoldne ponovno vrnili v bazdiko. Popoldanska slovesnost se je pričela s pridigo č. g. Jožeta Juraka, v kateri je zbranim, romarjem predočil, kako je Marija skozi vso zgodovino pomagala našemu narodu. Za tem se je razvila procesija. Za križem so trije gojenci Apostolske šole v Adrogueju nesli tri zastave: papeško, slovensko in argentinsko, nato je šla v štiri stopih dolga vrsta mož in fantov. Vrsta mož se je zaključila s fanti, dekleti :n otroci v narodnih nošah. 41 jih je bilo po številu, kar je vsekakor lep izraz slovenske zavesti v tujini. V sredi procesije so fantje nesli kip in podobo Matere božje. Kip lujanske Device, podobo pa Marije Pomagaj. Za tem je šla duhovščina in slovenski bogoslovci. Žena in deklet pa je bilo približno toliko kot fantov in mož. Ob povratku v baziliko so bile pete litanije Matere božje, blagoslov :n pesem „Marija skoz’ življenje“. Visi udeleženci so kot spom.in na ro_ manje prejeli slovenske podobice Fa-timske Marije. Msgr. Serafini, krajevni škof, je vsem zbranim dejal, da je v Lujanu veliko romarskih skupin, a da je naša naj-lejša, kajti Slovenci ne pridemo samo do Marije, ampak po Mariji do Jezusa, katerega v takem številu prejmemo na romanju. SItEBItNI JUBILEJ PRVE SLOVENSKE ŠOLE V nedeljo, 20. maja, se je zbralo v zavodu Slovenskih šolskih sester v ulici Paz Soldän 4924 na Paternalu v Buei_ nos Airesu okrog 300 rojakov, zlasti onih, ki so prišli v Argentino pred drugo svetovno vojno. Prišli so iz vseh krajev Velikega Buenos Airesa, da proslave 251etnico prve slovenske šole v Argentini. Proslavo je v imenu bivših gojenk in gojencev pričela gdč. Anica Lakner. Med drugim je dejala: „Zbrali smo se tu, da z zahvalno pesmijo in majhnim, prosvetnim programom obud:mo lepe spomine na slovensko šolo, v katejri so otroci spoznavali lepoto slovanske besede in pesmi ter domovino svojih staršev.“ Po pozdravnih besedah je b:la cerkvena slovesnost: pete litanije Matere božje in zahvalna pesem.. Ta del sta opravila gg. msgr. Janez Hladnik in dr. Alojzij Starc. Kulturni del prireditve je začel g. Stanko Baretto, predsednik pripravljalnega odbora. V obš:raem govoru je podal zgodovino slovenske šole. Dejal je, da sta s tečaji pričeli društvi Tabor na Paternalu in Sokolsko društvo. Ustanovljena sta bila dva tečaja: eden na Paternalu, drugi pa v Villa Devoto. Na Paternalu sta poučevala arhitekt Sul-čič in Josip Novinc, v Villa Devoto Pa Vlado Krmac, Stanislav Baretto in J°" sip Švagelj. Pomagala pa sta na Paternalu ga. B. Blaznikova, v Villa Devoto pa Emilija Bajtova. Tečaja pa zaradi težav nista v redu potekala. To je b**0 pred letom 1937. V letu 1937 so se razmere izb-olj' šale. V Buenos Airesu se je ustanovil0 Jugoslovansko osrednje šolsko društvo-Vodil ga je Slovenec g. Sulčič. Na pc^ budo tega društva se je v Buenos A*' resu ustanovilo Slovensko šolsko društvo, kateremu je predsedoval FraU0 Lakner. V odboru pa so bili: Josip Vid mar, Josip Zlobec, Josip Lojk, Stanislav Baretto, Jurij Kobetič, ga. Ana Ka^' ster, ga. Marija Glavič in Rajko Rnjer' Reden pouk v slovenski šoli na P8 tennalu se je potem začel 4. apr’''1 1937. V otroškem vrtcu je b:lo 12 otro^’ v redni šolj pa 20 učencev in učeidu skupno torej 32 otrok. Poučevali pa s^' šolski sestri s. Marija Iluminata RcvC,‘ in S. Ana Kapš. Slovensko šolo so vzdrževali sta,,r' slovenskih otrok, Jugoslovanski osr®y .nji šolski odbor in društvi Tabor “ Slovansko šolsko društvo. šola jc več let delovala z velik _ uspehom. Leta 1945 pa je zaradi P manjkanja naraščaja prenehala in d-', nos med starimi naseljenci vodno t|W, izginja slovenska beseda. Svoj govor je g. Baretto zaklj*®^ z mislijo, naj Slovenci, ki ,so prišli F 2. svetovni vojn; v Argentino, ne P0^ ste v tem delu, da ohranijo svoji dc^ in mladini naš jezik in našo peS® saj imajo za tj) več možnosti kot s0 imeli on: pred 25 leti. Vsem navzočim rojakom, se je n!L zahvalila provincialna predn ea s. \ hovec. Navzoče so bile tudi tedanja P" vincinlna prednica s. Avrelija. Primorske vesH (>ORICA ima NADŠKOFA !Sveta Stolica je dne 11. aprila ime-11°vala novega goriškega nadškofa v ®sebl dosedanjega škofa v Livornu yndreja Pangrazia. Rodil se je leta 909 v Budimpešti kot sin italijanskih ®taršev, ki so se kmalu nato vrnili v kdijo, in postal duhovnik padovanske škofije. Leta 1953 je postal pomožni kof v Veroni, nakar je bil imenovan Za škofa v Livornu s pravico nasled-S*'Va- Slovenski duhovniki so v imenu Soriških slovenskih vernikov poslali Ooyoizvoljenemu škofu vdanostno br-2°javko, za katero se je g. nadškof ^hvalil. Za veliko noč so mu sloven-, duhovniki poslali voščila s kratkim orisom verskega ž vljenja med Slovenci Soriški nadškofiji in velikonočno šte-dko katoliškega tednika Katoliški as- G. nadškof je očetovsko odgovori in še dodal, da so ljudske navade ^ragocena ded:ščina, ki je poroštvo za Pse čase, zato jih je treba čuvati in s^e®i° varovati. Želi, naj bi bilo „naše ^anje in naše skupno življenje ne-]. Cstono uresničevanje edinosti in živalske sile Kristusovega Telesa — G*ve,< — Novi nadškof je prispel v h°ü1C° V necleljo, 27. maja. Na vnebo-n a je novi nadškof imel prvo sloves-0 Pontifikalno mašo v goriški stolnici. Vl2LlKA noč V GORICI l)()v^U(*0vita je bila letošnja velka Vsq ^°m'ad je nastopila kar čez noč. ]je° to je pripomoglo, da sm.o še glob-i’ri oživeli velikonečne skrivnosti. ■i,ji ^lav*li smo se na velikonočne praz-tg.0 s Postn:mj govori v cerkvi sv. *ene ■ a’ S tr’dnevnico za dekleta in e in s tridnevnico za može in fante. 'Velikonočnega vstajenja v stolnici se je udeležilo zelo veliko vernikov in mnogo jih je bilo -tudi iz sosednje Jugoslavije. Stolniškem.u zboru Marijine družbe se je tudi letos pridružil zbor SKPD „Lojze Bratuž“, tako da so naše veličastne vel konočne pesmi prišle do polne veljave. Tudi po Tržaškem so se slovenski verniki dobro pripravili na veliko noč po zaslugi skrbnih dušnih pastirjev. Po okolišk:h župnijah so imeli vrsto vzgojnih predavanj, katerih se je udeležilo mnogo mladine. Tako v Mačkov-ljah, v Bazovici, v Borštu, kjer so govorili priznani pedagogi, prof. Theur-schuch, dr. Šah, dr. Poštovan, dr. m.sgr. Škerl in dr. Janežič. V Rojanu so pred veVko nočjo imeli v novem Marijinem domu kar dve prireditvi. Materinsko proslavo na tiho nedeljo in globoko versko igro „Julija" na oljčno nedeljo. Obe igri sta lepo služili za lepšo pripravo vernikov za veliko noč. PRVI MAJ V ŠTEVERJANU Prvomajska prireditev je kljub nestalnemu in skoro mrzlemu vremenu privabila na števerjanski grič številno ljudi iz Gorice, okoVce in Trsta. Šte-verjanska mladina, vključena v SKPD —števerjan, nam je pripravila lep in pester spored. Slišali smo moški zbor iz Jazbin, ki nam je zapel nekaj lepih narodn:h, nato govor akademika Vita Onestija, podpredsednika SKPD—Gorica. Osrednja točka pa je bila Finžgar-jeva tridejanka „Razvalina življenja“. Števerjanskim igralcem je zelo uspelo oživiti to Finžgarjevo dramo :n jo približati tudi današnjim ljudem, ki so precej oddaljeni od razmer, katere drama riše. V nedeljo, 13. maja s» pridni števerjanci :gro ponovili v Katoliškem domu v Gorici. Tri zaobljnbe POVEST IZ SLOVENIJE SPISAL JANEZ JALEN Oba sta za hip obmolknila. Besedo je prvi spet povzel Layer: „še nekaj. Naj te ne prizadene preveč.“ „Samo recite.“ „Službo bova morala premenjati. Pod Broscerr, ni več pravega zraka zate. Je preveč prenasičen z grenkimi spomini.“ „Kar uredite.“ „Bom. Pa čeprav se stara in mlada in zavoljo naju še stiskaški novi gospodar Janez na glavo postavijo." Layer je izpil še kozarec črnine in vstal. Za lahko noč jc pobožal Lenko po upadlem licu: „Ubogi, do konca izmučeni, jokajoči angelček moj.“ Saj ji ni bilo hudo. Pa kljub temu. Preden je Lenka tisto noč zaspala, je bila bela blazna pod njeno glavo več kakor samo vlažna od solza. Noč je bila lepa. Menda so angelci hodili gor in dol z neba do zemlje, pa spet nazaj od zemlje do neba. Zjutraj je Lenki sonce prisijalo na posteljo, pa se ji prav nič nj mudilo vstati. Tudi se je n hče ni drznil priti budit. Bi tudi ne planila preplašeno iz postelje, kakor včasih, ko jt, morala skoraj do jutra bedeti. Počemu ? Saj ne ostane več pri hiši. Pa ni lenuharila. Ob šestih je b la v Mošnjah že pri maši in pri pridigi. Doktor Ažbe je kakor nalašč za njo lepo poudarjal, da vsa naša pota vodi Bog, ki vselej vse na prav obrne, če zaupamo vanj in mu z vsem srcem vdano služimo. Ko je hitela od maše nazaj pod Brosc, se ji je zdelo, da se ji Tr glav v jutranji zarji, kot plešast dedek, do' brohotno smehlja. In ji je kar nekako odleglo-Letina n; kdovekaj plenjala, za sil° je pa le bilo. Lakota in stradež sta morala vzeti slovo. Kruh je bil pa še vedno tako spoštovan, da so ga kat povsod z nekako pobožnostjo zauživab in rezale so ga le gospodinje, doka) kratov pa celo gospodarji sami in ff9 za vsaka usta posebej skron.no od' merjali. Leto je šlo h koncu. Dneva že skoraj nič več nj bilo. Komaj je odzvoni'0 pozimi delopust ob treh popoldne, nisi videl več brez luči brat, kdor pač znal. Ob mračnih dneh, kakršen Je bil tisti torek, se je pa začela sredi P° poldneva celo pletilka zatikati, če je ravno na vrsto prišla peta pri nogaV®« Tudi nova točajka pri Brodarju on" kraj mosta čez Tržlško Bistrico, v zadnji krčmi pred Podbreškim. klancen’1 je odložila svoje pr ljubljeno vezenj0' Ni več videla. Luči pa ni hotela še p19' žgati. Je škoda olja, če ni gostov-Tiho se je Ismka presedla od ok°° za veliko mizo k zakurjeni peči, da 0 ne zbudila Roka, gospodarja, ki J pestoval prehlad za pečjo in pravU8*1' zaspal, kakor je slišala. Začela je razmišljati, kako je prav naredila, da 1 ubogala Layerja in premenjala služb0' Saj najraje je bil prav mojster tis4, ki je Petrovčevemu Lovrencu nasvet0 val, naj vzame Majdo, Brodarjevo do, nečakinjo rajne Rokove žene. k Za pečjo se je stari gospodar ^ — kar na sedemdeset je šel — obr*1 zakašljal in spregovoril: »Lenka!" »Kaj bi radi?“ »Miznico odpri in odreži Mici in ranči za dlan -kruha. Joku pa še enkrat ec- In sebi prav tako.“ Mica in Franja sta bili dekli, Jok pa že postaren alapec. »Kaj pa bo Mica rekla?“ je pomiš-Jala Lenka. ^ »N;ma kaj reči. Ti samo ubogaj. °slej sem kruh rezal sam, za naprej ®a boš ti. Meni pa zavri bezgovega K°ka je spet posilil kašelj. Z dneva v d'an se je Lenka bolj aljavljala pri Brodarju. Izmed po-l °v J» je Rok imel najrajši. Skoraj a*or lastno hčer. Dvajseto poglavje NOVA CERKEV 6 .^0(1 na široko razlitim soncem in onim pijimakanjem izpod neba so Jift2^?Vi na Pokljuki in Jelovici sp oko j-V ^ali, molčali in mirno modrovali. ^ Ovnik in seči so bili kakor zlek-Prim na žgočem soncu, njive so se pa ^nnjale s težkimi klasi. ^ Kuge, lakote in vojske je bilo, kakor y_s’ trdno upali, za dolgo konec. le . vedri in modri Franciscus Sa-iti ‘,US Christian, v novejših časih prvi sto]Za 400 pesov. za ZDA in Kanado G dolarjev; za Avstrijo 95 šilingov", j za Italijo 2.000 lir; drugod protivrednost dolarja. Kditor responsable; Antonio Orehar. Uamön F.'lcön 4168. Bs. Aires. Registro de la Prop. lntelectunl N9 574.991. Tiykn tiskarn« Vilko S 11.!. Fstadns Unidos 425. Ba Aires duViovM^ Ttivl J« vrjrfe 'r -> -h,.,. ' • Är. ^OuliDvn« livljenJe“ Je slovenski urejujejo pa dr. Jože verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (Anton Oreh*r* Rant, dr. Branko Rozman, dr. Alojzij Starc