Vesele lutke na obisku!
Od prvih dni decembra, pa vse tja do zadnji dni starega leta je dedek Mraz v spremstvu Lutkovnega gledališča obiskal prav vse otroke v občini Ljubljana Vič-Ru-dnik.
Na Preserju pa so naše najmlajše presene-tili še malce drugače. Pripravili so jim na-mreč otroško igrico Janeza Žmavca: Doma-ča naioga na potepu. In prav ob tem zad-njem bi se malce zadržali in razpisali.
Delavsko prosvetno društvo Podpeč-Pre-serje ni eno tistih društev, ki ga moramo kar naprej vspodbujati in bodriti, da ne bi za-spal, saj so vsi s predsednikom na čelu do-volj delovni in energični. Zapade pa tudi kdaj pa kdaj v težave iz katerih mu moramo pomagati.
Na začetku lanske sezone nas je obiskala Vida Susman. Mlada študentka slavistike iz Podpeči. Polna idej, povrhu pa marljiva in delovna, enostavno ni vedela, kje naj začne. »Radi bi igrali« nam je dejala. Pa smo jo hitro pomirili in skušali pomagati po naših močeh.
Naprosili smo našega sodelavca Braneta Ažmana, da jih je nekajkrat obiskal in jim dal kar precej koristnih napotkov, tako, da so skupaj premagali začetne težave, ki jih v mladi gledališki skupini ni malo.
Kmalu so se začeli kazati prvi obrisi pred-stave, ki je bila prav zares primerna za otro-ke. Tudi pri izdelovanju kulis in kostumov so bili zelo spretni in iznajdljivi, povečini so vse napravili sami.
Za vsak slučaj pa so si zagotovili tudi obisk, kar je še kako pomembno. Tako so predstavo namenili predšolskim in osnov-nošolskim otrokom nižje stopnje.
In v petek, 28. decembra je predstava doživela premiero. Sprva so bili malce okor-ni in zadržani, potem pa, ko se je iz dvorane
zaslišal prvi otroški smeh in prav tako nepo-sreden komentar je predstava stekla v pol-nem zamahu. Ne bi radi podajali posebne kritike. Potem bi se morali razpisati na veli-ko večih straneh. Mislim, da je za prvo predstavo dovolj, da jih iskreno pohvalimo in jim stisnemo roko. Le tako naprej!
Prav na koncu jih je obiskal še dedek Mraz, in ko jih je povprašal, če bi zapeli skupaj s Piko Nogavičko, s katero se je potepala Domača naloga, so bili otroci vsi navdušeni in v en glas zapeli.
Dvorana je bila zares nabito polna. Obisk so zagotovili tudi krajani.
In če spregovorimo še nekaj o delu mlade gledališke skupine! Res je, da so vsi mladi in pravi preiskusni zajci z Vido vred. Režiserka se sprva nikakor ni mogla lotiti tako zahtev-ne naloge, kot je režija, pa je kljub temu z vso resnostjo in zavzetostjo stvar pripeljala do konca. Nikakor ne smemo pozabiti na tehnično ekipo, ki k predstavam pripomore veliko več, kot si mislimo mi. Brez njih je predstava kot »pokrovka brez lonca«.
V bodoče pa tole. Vztrajajte! Nikakor ne bodite prehitro zadovoljni. To so šele začet-ki, prvi utrinki, bi dejali. Vse to pa je še daleč od tega, kar si želimo mi kot gledalci in vi kot skupina. Posegati moramo po kvali-tetnejših delih, ki so resda veliko bolj za-htevna, vanje moramo vložiti veliko več tru-da, nam pa ravno toliko tudi povrnejo. Še zdaleč pa se ne smete bati praznih dvoran, če ne boste igrali vedno komedije in lahkih, razumljivih tekstov.
Sicer pa, Cankar je v svojih Hlapcih dejal: »Pa, če le enemu odvežem roke in pamet, bo dovolj plačila!«
Seveda, pa to zadnje velja za prav vse gledališke skupine.
MOJCA SUHADOLC