ACTA HISTRJAE • 10 • 2002 • 1
prejelo 2002-04-22	UDK 81'373.42: J 79.5
ali j l preklinjanje isti fenomen tako za katollškoteološke kot humanistične študije?
Bernard NEŽMAH
1 iniverza v Ljubljani. Filozofska fakulteta. Oddelek za sociologijo kulture. Si-1000 1 jubljana, Aškerčeva 2 e-mail liemard nezniali@gties(..arnes.si
IZVLEČEK
Namen prispevka je primerjali dva znanstvena pristopa k fenomenu preklinjanja: katoliškega in humanističnega (psihoanaliza, sociologija), uporabljena metoda pa epistemološka analiza diskurzivnih študij. Rezultat je pokazal, da obe vrsti proučevanj obravnavala sicer isti fenomen reševanja intersubjektivnih konfliktov, toda katoliška študija percipira preklinjanje kot človekov spopad z Bogom, medtem ko ga humanistične percipirajo kot tnoduse communicendi, skozi katere se izražajo različne stopnje travmatičnosti medosebmh komunikacij.
Ključne besede: preklinjanje, psovke, kletvice, verbalna agresija, verbalne komunikacije, sociolingvistika
IL FENOMENO DEL BESTEMMIARE E CONSIDERATO ALLA STESSA STREGLI A DAGLI STUDI TEOLOGICI CATTOL1CI E DA QUELLI UMANISTICI ?
SINTES!
¡1 contributo si propone di comparare dne diversi approcci scientifici al fenomena del bestemmiare: quello c.attolico e cjuello umanistico (psicanalisi, sociologa), impiegmdo il metodo dellanatisi cpistemotogica degli studi discorsivL 11 risultato finale dimostra che, pur affrontando il medesimo fenomena di soluzione det conflitti intersoggcttivi, lo studio cattolico percepisee il bestemmiare come uno sconiro detfuoma con Dio, mentre per quello umanistico si iratta di modtis communicandi, attraverso i quali si espriinono i diversi gradi di traumaticita della comunicazione interpersonale.
Parole chiave: il bestemmiare. insulti, bestenunie, aggressione verbale, comimica-zioni verbali. sociolinguistica
1
ACTA H1S1KJAE • It) ■ 2002 ■ J
Bernard NEŽMAH. ALi JE PREKLINJANJE ISTI FENOMEN TAKO '¿A K ATOL IS KOTEOLOSK E . . i-6
UVOD
V nasprotju splošnim prepričanjem, da katoliška cerkev preklinjanje !e sankcionira. se tu oslanjamo na študijo Ignacija Gavrana, frančiškana iz samostana Visoko v Bosni, ki jo je pod imenom "Bludna psovka" i zda! 1. 1962. V njej je poskušal najprej doumeti ta fenomen, da bi potem predložil praktični načrt, kako izkoreniniti to grešno navado.
S preklinjanjem kot pregrešno navado se sicer spopadajo tudi civilne oblasti, in to na dveh nivojih: na preventivnem in kurativnem.
Na prvem delujejo celoten Šolski sistem, časopisni in televizijski lektorji in uredniki, ki maiediciozno izrazje strogo omejujejo in zavračajo. Učinek je paradoksalen: kletvic in psovk nikjer ne podučujejo. v veliki meri jih zamolčijo tudi slovarji in pravopisi, rezultat pa je vsesplošno poznavanje psovalnih formul, še več, pasivno jih poznajo oziroma prepoznavajo celo tisti, ki jih sami ne uporabljajo.
Tisočletni obstoj tovrstne besedne agresije torej kaže, da imamo opraviti s tipom lingvistične komunikacije, kije inherenten človeški civilizaciji.
Zato je zoper njega vključena tudi juridična oblast, ki zoper psovanje izreka različne kazni in torej deluje na prekJinjevalce prek zastraševanja. Ta princip je resda dokaj učinkovit, toda le na področjih institucionalnega komuniciranja. Ker je pre-klinjevalcu vsiljen od zunaj, lahko doseže v najboljšem primeru kvečjemu to, da pso-valnega disk ur/a ne bo uporabljal v javnem življenju. Sodno preganjanje le minima-lizira pojavljanje psovanja in ga zadrži na področju zasebnosti oziroma različnih subkultur.
Kako torej pristopa k fenomenu preklinjanja katoliška znanost? OSREDNJI DEL
Fra Gavran v svoji psihološko-zgodovinski študiji pravi, da je človek, ki psuje, bolan na duši.! Psovalec je torej nekakšen duševni bolnik. Kar pomeni, da problem vzame bistveno širše, zakaj jneni, da je tak Človek bolan na duši tudi tedaj, ko ne preklinja. Ne gre torej za identifikacijo tipa: psovanje je bolezen, ampak je psovanje le manifestacija, se pravi simptom globljega stanja v človeku, ki ga Gavran opredeli kot pomanjkanje religioznosti 2
Od tod se sooča z dvema držama. Prva je prevencija, ki mora poskrbeti za dovolj veliko religioznost pri verniku, da ga bo obvarovala pred grehom preklinjanja.
Drugo je kurativa, torej način, kako vernika ozdraviti od greha preklinjanja.
1	"Kad vjemifc čuje teškti psovku, ti stvari je isto kao da je čuo signal nesreče: po svojoj prilici, čnvjek, koji je toizustio. bofestan je na duSi" {Gavran, 1962, 184).
2	"Psovsč nije zao samo onda, kad pstije, nego i kad ne psuje: izvor je njegove psovke duševna slabosti, koji se u njemu tialaze i prije i poslije psovke" (Gavran, ¡962. 184).
ACTA H1STKJAE - 10 • 2002 • 1
BcnwroNt2MAIi ALi JE PREKLtNJAN'Jt: ISTI FENOMEN TAKO ZA KATOUŠKOTEOI.OŠKE ,.., 1-6
Ko Gavran razdeluje podrobni postopek religiozne ozdravitve zanika tradicionalni princip posvetnih oblasti, ki poskušajo preklinjanje oz. psovanje izničiti zgolj s tem, da ga uvrstijo med nedovoljena govorna dejanja.
Ne zadošča, da duhovnik grešniku pove, da je preklinjanje greh, pomagati mu mora najti pot stran od prcklinjevalnih navad.
Glavni tretman je akt spovedi, pri kateri dobi grešnik naloženo pokoro, da vsakodnevno izmoli po molitev zaradi svojega psovanja in da daje miloščino revežem. Po mesecu dni pa se mora zopet zglasiti pri istem spovedniku, da preverita uspešnost postopka.
Drugi je katebeza, pridiga, v kateri duhovnik daje zglede premagovanja sovraštva, ki se izraža potem v psovkah.
Tretji je nivo države. Gavran je razmišljal praktično: v katerih situacijah ljudje najbolj kolnejo? To so bili nekoč kočijaži, ki so opravljali svoje prevoze po slabih cestah, ko so njihovi vozovi cesto obstali v blatu in jih je narava stvari sanic pripeljala do preklinjanja (Gavran, 1962, 184-187). Kot družbena prevencija nastopi odklanjanje posebno neugodnih situacij, ki zapeljejo v sovražna čustva. Pravi takole: ko bo država dvignila družbeni standard, ko bo pregnala revščino, bo s tem zmanjšala količino psovanja. "Mnogi spori in od lod izvirajoča psovanja bi izostala, če v isti sobi ne bi živelo skupaj 5 do 10 ljudi'' (Gavran, 1962, 179)
To je pisal leta 1962, medtem seje družbeni standard dvignil, toda preklinjanje je prej v porastu kot v upadu. Kako je torej to mogoče? Na to posredno odgovori sam Gavran, ko predpostavlja, da je družbeni izvor psovanja povezan ne le z bedo. temveč s prešteviinim druženjem. Več ko bo ljudi v sobi ali se jih bo drenjalo pri vhodih, več bo razlogov za konflikte. Tu Gavran itnplicite priznava, daje psovanje inherentna oblika reševanja niedosebnih konfliktov.
Torej dvig standarda problema ne odpravi, ga le premesti: sodobni človek bo preklmjal v avtu, v prometni konici, pred televizorjem, na stadionu, čakajoč na slabo mobitel zvezo...
Ker pa cerkvena hierarhija ni sprejela Gavranove teorije za svojo platformo, niti ni moč oceniti njenih učinkov v cerkveni politiki zmanjševanja greha preklinjanja.
Na diametralno drugačen način se lotevajo fenomena preklinjanja humanistične študije. Vzemimo Sigmunda Freuda, ki v svojem znamenitem delu o histeriji pojasnjuje: "Histerik trpi zaradi remineseence, ko se neprestano spominja določenih travmatičnih dogodkov svojega ponižanja. Tuje odločilno hledenje spomina. Ključno pa je, ali je nekdo izvedel energenično reakcijo na dogodek, kije sprovociral afekt. Če je bila reakcija zadržana, bo afekt ostal pripet na spomin. Pacientova reakcija ima namreč katarzični učinek. Lahko odreagira bodisi z besedami, z maščevanjem, ženske magari z jokom" (Freud, 1978, 59).
Freud ravna nasprotno od fra Gavrana. saj predlaga soočenje z nasiljem. Torej: ne požreti in obmolkniti ob nasilju, temveč nanj na katerikoli ravni odgovoriti.
ACTA HISTRIAE • 10 ■ 2002 • 1
Bcnumi NEŽMAI-I' ALi JE PREKLINJANJE ISTI FENOMEN I -\KO ZA KATOLIŠkOTEOLOŠKE .... I-*
Vzemimo zdaj konkreten primer iz srb.skohrvaške vojne leta 199i. V času napadov srbskih vojska na Vukovar in Slavonijo je hrvaška nacionalna televizija, ki je bila sicer izredno puritanska, objavila posnetek hrvaškega kmeta, ki mu je srbska bomba razdejala kmetijo. Možje čustveno prizadet dejal v kamero: Jebem jim mater če t niš ko!
Zakaj je nacionalna televizija toierirala to agresivno govorico, ki jo drugače cenzurira? Glede na socialne okoliščine, ko je človek izgubil vse premoženje, ki so mu ga uničile granate sovražne vojske, je bil najbolj adekvatnen odgovor prav to preklinjanje. Evfemizem bi deloval tragikomično, zakaj besede bi neustrezno opisovale dejstva oz. čustvena stanja.
Kako bi tu delovala katoliška teorija? Za primer vzemimo svetopisemsko zgodbo o Jobu, ki gaje Bog izkušal, da bi videl, kako močna je njegova ljubezen do njega. Pa je poslal satana, da mu uniči hiše, požge posestva, ugrabi hlapce in v viharju pomori otroke. Kako je ravnal Job? "Pade! je na tla, si raztrga) obleko in molil z besedami: Nag sem prišel iz materinega naročja in nag se povrnem tja. Gospod je dal in Gospodje vzel. bodi češčeno Gospodovo ime."3
Job, vernik, je tu prepoznal skrivnega povzročitelja svojega gorja - Boga. Toda ni preklinjal ne viharjev, ne satana, ne Boga, zakaj njegova vera v Gospoda je bila neomajna. Kakorkoli ga je Gospod kaznoval, s tem je samo preizušal njegovo ljubezen do Boga. Se pravi, vernik mora sprejeti vsakršno trpljenje, zakaj v njem vidi Gospodovo delo.
Globoka vera tako zagotavlja, da se človek ne počuti kot subjekt zgodovine, ki lahko presoja, izgublja in dobiva, temveč kot ponižni sluga Gospodov, ki pa je poplačan s tem, da lahko celo najhujše travme doživlja kot božjo srečo, ki ga vodi v nebesa.
ZAKLJUČEK
Kako bi torej opredelili razliko med religiozno in humanistično perspektivo na psovko?
Obe prepoznavata iste psovalne obrazce, obe interpetirata, da je psovanje reakcija na posebne okoliščine, v katerih seje psovalec znašel. Ko bo humanist le beležil pre-klinjevalni fenomen - ga kot takega analiziral in pojasnjeval subtilne razlike v verbalnem degradiranju sogovornika -, bodo družbeni moralisti pridigali evfemizem kol kultivirani odgovor, medtem ko bo teološki pogled radikalen: tu ni odgovora, ker ne gre za intersubjektivni spopad med posameznima subjektoma, temveč za božje izkušanje Človeka. S svojim Bogom pa se pravi vernik ne bo spopadal.
3 Jobova knjiga fl, 20 - 1, 21) v. Sveto pismo (1981, 478).
4
ACTA HISTRIAE • 10 • 2002 - I
Ite.Tt.iti! KE2MAI4. AL! iE PREKLINJANJE ISTJ FENOMEN TAKO ZA KATOLISKOTEOLOŠKE . 1-6
Iz tako drugače zastavljene perspektive izhaja krucialna razlika med humanističnim in teološkim pogledom na preklinjanje.
Pri teološkem je preklinjanje enovit fenomen, kjer razlike ne štejejo, saj je vsakršno psovanje že greh.4 Medtem pa humanistična perspektiva jemlje različne prekiinjevalne obrazce s stališča znanstvene radovednosti, ko išče med njimi smiselnost razlik, ali pa opisuje njihove funkcije.5
IS ABUSE TI-IE SAME PHENOMENON FOR THE CATHOLIC THEOLOGICAL AS WEI.L AS HUMANISTIC STUDIES?
Bernard NEŽMAH University of Ljubljana. Faculty of Philosophy, Department of cultural sociology, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2
e-mail, bernard.nezmah@guesl.arnes.si
SUMMARY
In its first pan, the paper attempts to make a comparison between the popular use of swearwords and other abusive language as comprehended by the Catholic perspective, which strives for eradication of this sinful habit, and the humanistic perspective that tries to comprehend the rules and principles in the use of niale-dicious formulae, which in social life hold the status of irrational outbursts of emotions.
4	Ta pogled, ki zavrača podrobnejše proučevanje fenomena preklinjanja, se s tem odpoveduje znanstvenemu proučevanju. Tako lucfi Študije fra Gavrana katoliška cerkve ni aplicirala v svojih verskih dejavnostih, temveč je ostala v formi zapuščene knjige O tem pripoveduje I. 1998 sam avtor v intervjuju za Mladino (Nežmah, 1998,28-32)
5	Z metodo socio-pragmatične analize (Nežmah, 1997, 97-136) je moč klasificirati poljubni set kletvenih obrazcev. Denimo: Vrag te naj vzame!, Pojdi v ril!, Idiot.', Svinja! Kaj se dogodi v teh treh primerih? Psovalec želi nemogoče, nekaj iz sveta neizvedljivega. V prvih dveh kliče na pomoč magične sile, denimo vraga, da naj mu odpelje zopmeža - čisti primer izničenja oziroma anihilacije nasprotnika — oziroma da naj mu zoprnega prestavi i? tukajšnega sveta v anus in ga anihilira iz prostora medčlovškega dialoga. V treijcm sogovornika degradira v intelektualno nesposobno bitje idiota oziroma ga iz rodu človeka prestavi v nižji rod živali.
V vsakem primeru pa se iz travmatične situacije reži že s pomočjo magičnih psovalnih formul, ki nadomestijo akt nasilja. Psovke in kletvice so torej oblika "kultiviranega" n3čina razreševanja medčloveških konfliktov
ACTA M ISTRI A] • 10 - 2002 ■ i
PttTOOTl NEŽMAH: Al.I II- 1'km.lNMKJE IS 11 FENOMEN TAKO ZA KATOLIŠKOTEOLOSK.E .. l-ft
As (i reference for the theological perspective, the, work of Ignacij Gavran. the Franciscan who published a historical-psychological study entitled "Biudna psovka" (Lewd Swearword), is presented. In the book, published in ¡962 in Sarajevo, he initially defined the mechanisms of the swearwords' functioning, and on this basis eventually made a practical plan according to which the abusive language would be eradicated amongst believers as well as general public. This no doubt significant work, however, war ignored and forgotten from its very start by the Catholic Church as well as the author himself and totally overlooked in lay humanistic studies.
As a reference for the humanistic approach, the work "Three Studies of Hysteria" by Sigmund Freud, who set out the very same moment of individual's confrontation with aggression directed against him, was taken.
The differences are surprising. The theological as well as humanistic perspectives admit that swearword is a verbal response to aggression to which the swearer/curser li'rti previously subjected, their differences lying in the fact that the theological perspective sees the origin of aggression in God, while according to the humanistic perspective it is a self- evident result of human interactions.
Key Words: cursing, swearing, verbal agression, verbal communication, socio-linguistics
LITERATURA
Freud, S. (1978; 1895): 3 Studies on Hysteria. New York, Penguin Books. Gavran, f. (1962): Biudna psovka: povjesno-psihološka študija. Sarajevo, Udruženje
katoličkih svečenika NR BiH Sarajevo. Montagu, A. (1967): Tha Anatomy of Swearing. London, Rapp & Whiting. Nežmah, B. (1997): Kletvice in psovke. Paradigme. Ljubljana, Nova revija. Nežmah,, B. (1998): Frančiškan, poznavalec psovk. Mladina, 22 (1998). Ljubljana, 28-32.
Sveto pismo (1981): Sveto pismo stare in nove zaveze. Ljubljana. Britanska biblična družba.
6