Ifigenija Zagoričnik: PA ČE ME UBIJEŠ
Tomaž Šalamun: HREPENENJE PO BLAZNOSTI
Valentin Cundrič: ČLOVEŠKI ZIMZELEN
Kristijan Muck: IN
Marcel Štefančič: DVE PESMI
ŠEST MLADIH JUGOSLOVANSKIH PESNIKOV (izbor in prevod Marjan Pungartnik)
Branko Čegec
Nedžat Halimi
Petar Joksimovič
Miro Petrovič
Radomir Uljarevič
Slobodan Zubanovič
Denis Poniž: DVA ESEJA O EKSPERIMENTALNI LITERATURI
Alenka Puhar: GREŠNE MISLI, GREŠNA DEJANJA
Lev Kreft: TEMEUI KRITIČNE TEORIJE DRUŽBE
ASINARIA
O ENOTNOSTI TEORIJE IN PRAKSE (Rastko Močnik)
... PURPUREOUE PUDOR (Stanislav Žerjav)
IGNORANTIA NOCET (Rastko Močnik)
VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI PROCES V ČASU DEMOKRATIZACIJE (Uza Habič)
O UUBEZNI OČETOV DO OTROK (Bojan Baskar)
POMEN FALOSA (Zdenka Veselič-Žerjav)
»ZDRAVNIK« ALI »DOKTOR« (Rudi Štrukl)
DARVVINOV SOCIALNI DARVINIZEM (Darko Štrajn)
PROBLEMI PISARNE ALEPH (A. Lapnar-Psihe)
BLAISE PASCAL: MISLI (D. Živkovič-Žika)
BOULEZ-CHEREAU-PEDUZZI-SCHMIDT-REGNAULT: HISTOIRE D'UN »RING« (Slavoj Žižek)
ALTHUSSER-BALIBAR-MACHEREY-P£CHEUX:
IDEOLOGIJA IN ESTETSKI UČINEK (Venčeslav Telič)
k problematizaciji šole
PROBLEMI 208 (5, 1981), letnik XIX.
Številko sta uredila Miha Avanzo in Slavoj Žižek.
Naslovnico je oblikoval Ignac Kofol.
Uredništvo: Rastko Močnik, Rado Riha, Miran Božovič, En/in Hladnik, Darko Štrajn, Jure Mikuž, Miha Avanzo, Denis Poniž, Drago
Bajt, Marjan Pungartnik. Glavni in odgovorni urednik: Slavoj Žižek.
Svet revije: Vojo Likar, Rastko Močnik, Jože Vogrinc, Slavoj Žižek, Emil Filipčič, Matjaž Hanžek, Niko Grafenauer, Tine Hribar,
Taras Kenvauner, Denis Poniž, Dimitrij Rupel (delegati sodelavcev revije); Miha Avanzo, Boris Dolničar, Marko Kerševan, Tomaž
Kšela, Sonja Lokar, Jože Osterman, Sandi Ravnikar, Dušan Skupek, Mile Vreg, Andrej Ule, Drago Zaje (delegati širše družbene
skupnosti). Predsednik sveta: Tomaž Kšela.
Tekoči račun: 50101-678-48982, z oznako: za Probleme. Letna naročnina 120 din, za tujino dvojno. Izdajatelj: RK ZSMS. Tisk:
Učne delavnice, Ljubljana.
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije; po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z
dne 14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Uredništvo začasno sprejema sodelavce na Starem trgu 21 (prostori ŠKUC-a) vsak torek in četrtek med 13. in 15. uro.
Cena te številke: 15 din.
Ifigenija Zagoričnik:
PA ČE ME UBIJEŠ
Ponedeljek
Delam. Telefonirala v Ljubljano. Dobra zveza.
Prišel me je pogledat. Se ne zgodi dostikrat. Vodila sem ga po galerijah, kot bi ga prvič videla, pa zvečer ga bom, zjutraj sem ga,
vsak dan in ponoči z njim pa drug dan spet.
V črnem kombinezonu sem, glavne so zadrge, malo mi je prevelik. Okrog vratu ni verige, ne verižice, nekaj takega. Pobrala sem v
parku, ne bi rekla, da me je kdo videl. Zdim se sebi sami tatica, če kaj najdem, če zgubim, mi ne gre iz glave.
Čevlji me trpinčijo, kosti me koljejo, do nohta mrtvega. Ves dan, stokrat po stopnicah, pa gor pa dol.
Postrigla bom frfm, zdaj enkrat, sili mi v lase, čelo mi kaže preveč, načeto je z obeh strani, od zunaj in od znotraj, če je temu lahko
tako.
Sef ni čist. Ne verjamem, da sem se uštela za toliko, stokrat sem šla že čez, če ne večkrat, na pamet že vem vsote na čekih,
ujema se in se ne.
Ofelija pravi, da Fredi živi na deželi, sam ji je pravil, saj ni, da bi mi bilo kaj do tega. Vozi se eno uro in ima pol ure peš. Vredno je,
kima, so veverice in ptiči. Žena bi rada kakšno domačo žival, pa nočem, z divjimi je manj skrbi. Rad gledam naravo, kako me
dela nobenega cirkusa, niti ne pride niti ne gre.
Tamara je prišla z mačkom, ni govoriti z njo, od blizu sploh. Špansko ruska, mora biti že precej lepa, lase zadaj v tenkem repu, pa
dolgem, še temnem.
Alex pa kot vsako jutro. Poskakuje, krili z rokami, poje arije iz neznanih oper. Vsa sladka, vse nas ofrajha, kako se pa reče, s
priliznjenostjo, kot bi pljuvala. Saj smo tudi res kot surovi zidovi, nimamo rdečih lic, oči mrke, komaj se premikamo, zaspani, siti
službe že preden začnemo. Ona pa, kaj ji mar, če ni tukaj, je pa kje drugje, pa debela in napojena s parfumi, dišala bo še dolgo
po smrti, kot morska goba smrdi po crknjenem morju.
Torek
Nisem mislila, da bojo od spodaj danes prišli, glavneži bi si lahko podaljšali praznike čez vikend. Pa je prišel Trevor, dolgčas mu
je doma, žena sitna, otroci tečni, tašča zoprna, ljubica bo prišla v mesto, samo zanj. Mr. Clark, ne brez dokomolčnikov, kdo bo
danes tam doli kaj delal, kdo, prišli so si samo napisat nadure. Zmajska Eliotka tudi, prva je bila zjutraj in gledala je vsem pod
prste, kako smo se podpisovali v knjigo, vsak posebej, kot smo prihajali, prikapljali drug za drugim. Nergačka, zmeraj koga najde,
da se nanj znese in ga straši z odpustitvijo. Toni, supervizor, začel je prav tako kot mi, karte, čiščenje, odpakiranje in pakiranje,
telefon. Spremenil se je, odkar ga je Ofelija povabila na večerjo, v sredo bo, ne to, ki pride zdaj, čez kakšen dan, drugo. Hodi se
kazat gor in se nasmiha, ne ve, kaj bi rekel, pa prijel me je za ramo, čutila sem, čutila, da me je čisto narahlo stisnil.
Šli smo na drink; po službi. Alanov zadnji dan. Ken mu je narisal Mono Liso, drugače je bobnar, ne bi človek rekel, da zna risati,
kolikortoliko, njo brez glave, na drugi strani pa njegova glava na njenem životku, njena roka in njeno ozadje, tista pokrajina, kako
gre nazaj, notri v sliko. Domiselno se nam je vsem zdelo, potem pa je Alan pozabil na pultu, spomnil se je šele v gostilni, videla
sem, ne pa rekla, ena Mona gor ali dol. Alan nosi uhan v levem ušesu. Eliotka mu je ukazala, naj ga snema, kadar na duty, pa ga,
nI vredno, vrže glavo nazaj in z roko zamahne, da mu gre rokav in mu razgali komolec. Napisala sem mu don't get lost, mislila
sem na keep in touch, pa se mi je zazdela preveč dražljivasta. Drugi so napisali best wishes, best luck in te ksihte. Stay young
and handsome bi mu napisala, če bi bil kdo drug, temu se pa ne splača, bo že kdaj priložnost
Popila sem eno kislo t>eto. To z užitkom naročam, ker se težko izgovori in ni drugje priložnosti, da bi se vadila. One dry white wine,
uvandrajuvajtuvajn. Ofelija paradižnikov sok, vegetarijansko kri. Fantje pivo, lager, lager, včasih sem mislila, da ima zvezo s
koncentracijskimi tatMrišči, kako noro, to naročati, kavke. Arašidov niso imeli nobenih, tudi čipsa ne, pa sestradana sem bila od
celega dne. Vživela sem se hitro, sama sebi sem se zdela zabavna. Salima je zaskrbelo, če bo kaj narobe, da sem prišla, zaradi
moža, mojega seveda, katerega pa, kaj da se delam, da ne razumem. Pa če telefonira in me ni doma. Kdo pa pravi, da moram po
službi naravnost domov, kdo pa pravi, da ne smem delati, kar hočem in iti kamor in kadar hočem, sem poudarjala besede,
prihajala hitro to the tMttom of /rte matter in se tudi tako hitro zgubila, kot sem postala zaripla in jezna. Po mili volji se bom
potepala, vlačila se bom, če se bom hotela, če bo meni, meni, pravim, pasalo, pa naj grem v bar ali pa kamenčke metat v Temzo.
Pa če zdaj tvoj mož, recimo zdaj slučajno, ponovi slučajno, da kar zapeče pri duši, stopi skoz vrata, nakaže s celo roko, pogleda
v vrata, kot nalašč se prav zdaj odpirajo, nekdo prav zdaj prihaja, mi gre po koži kot stmpen pajek, in te vidi, slučajno, recimo.
Nekaj trenutkov buljim v tisti njegov škodoželjni ksiht, pa kaj, kaj bo videl, kaj, mencam z nogami. Kako stojim, v eni roki plašč, vse
demonstriram, v eni roki plašč in torbo, v drugik kozarec, spijem še zadnjo kapljo, ki sem jo že prej vsaj dvakrat, pa naslanjam se
na smrkavca, in prav hinavsko zavijem how are you, kid, darling. No, hvala lepa, je bil užaljen, nič hvala. V redu, o. k. daj no, ne
razburjaj se, ali boš še enega, predlaga Ken, nisem opazila, da je poslušal, vidi zdaj, da je stiska. Zdaj pa me imate za pijano, ja,
kaj pa, da se obvladati ne znam, da prekipevam, da ste si sami krivi, vas nič ne izuči, voditi sredozemsko kri v gostilno, sem vsa
zaripla, rokavice mi padejo na tla, hočem jih pobrati, jih pohodim, mi pade plašč, naj jih hudič pobira. Moram iti, zdaj sem se
1
spomnila, grabim Salima za roko, da bi pogledala na njegovo uro, priti do moje, bi bilo izzivati okoliščino in pogubiti vse, še iz
žepov smeti. Moraš, vpraša s ponarejenim zanimanjevajočim privzdigom glasu. Ne, ni mi treba, kaj me draži, samo ima me, da bi
šla, sem rekla in stegnila obraz nekam naprej, v neznano, kot bi ga nastavila, da me kdo klofne. Stresla sem potem z glavo, plašč
sem zagnala čez ramena in odkorakala, Ofelija je rekla, da kot nagačena gos, če nagačene gosi lahko hodijo. Meni ne bo hihče
pravil, kdaj moram biti doma, tisti časi so preč, kje so že, nobeden mi ne bo pravil, kdaj sem pijana, ne, bom pa že zase vedela,
koliko lahko prenesem, tisti časi so preč.
Sreda
Z Alanom sem plesala precej po žensko na tisti zabavi, uslužbenski. Menda sem prišla na slab glas, Ofelija me je opozorila
vnaprej, naj se pazim, ker sem se mešala s skladiščniki, eden mi je vzel nekaj časa. Pleča imajo in roke, dol v skladišču, ni hudič,
da zgrabijo. Drugače pa snažilke s pometači, blagajničarka z knjigovodjo, prodajalci med sabo. Strežnikov iz restavracije niso
vabili in tudi prišli niso, razen šefice, zadek v prekratki kiklji, bi jo raje nosil kot prenašal, in pladenj sendvičev, teh kislih angleških
pocarij, kruh napol pečen, maslo na tanko, kot pajčevina prozorno, sir brez okusa, salama pa sploh brez barve.
Glasba je bila še kar plesalna. Kar so vrteli prej, ko sem se podila okrog s Salimom, to je bilo komaj dobro za plavanje, za brisanje
prahu.
Stiskala sva se z Alanom zelo, ko sem mu prišepnila z ustnicami dol, na vratu, če ima muziko, ko spi z moškim. Ni takoj odgovoril,
ko Sem dodala dolg a, se je delal, kot da ni vedel, kam psica taco molim. Ja, končno. Jaz pa ne, še ne vem, če je zgrabil in kje.
Ko je konec muzike, je konec moškega, se ti ne zdi, ga izzivam, pa se ne meni. Ne vidim, ali rdi ali je hladen, preveč je rdeč, bolj
kot redkev, vroče mu je, da se lepiva. Pleševa, še malo-, pa bo druga. Mu pašem in on meni. Sunkoviti koraki, obrati, koraki.
Ne mislim več na tisto. Kaj mi mar, kaj mi mar, si pojem po if)Uziki in po njej plešem. Pa me kot s kolom po glavi. Doma imaš
moža. Ni bilo ne vprašenje ne trditev. Prekine ritem, kot bi prašiča zaklal, jeza mi brizgne v glavo, kri trda. On ima pa mene tukaj,
rečem zadirčno in se mu izvijem. Popokal je svoje cote in kot zbežal, ustavil se je samo za hip ob Ofeliji, naj pazi name, da sem
pijana, in to zelo, dobro sem ga slišala, hipokrita.
Teče že druga runda. Imam isto, Ofelija isto brozgo. Lačna sem vrtoglavo. Nima smisla, fantu je zadnji dan, ga gledam spod čela.
Počasi srka pivo, ne tekne mu. Se mu pustim poljubiti na lice, kot da v slovo, rečem, ne bodi hud, yse bo še dobro. Se zmede,
tudi jaz pravzaprav, nekaj sem imela v mislih, a ne to. Ne vem, ali mislim zdaj to kot on, ali sva spet oba vsak v svoj veter. Boji se
žareči se, se mi zdi. Nisem nič hud, zakaj neki, si vzame čas. Pa se mi je zdelo, hočem vzeti nazaj, brez glave brez repa. Potem
je sploh vse v redu. O, to je pa cela zgodba, zgrabi na drugem koncu. Ti bom povedal kdaj, je rekel in me še za hip zadržal, roke
v svojih, potnih, skoraj sluzastih. Ti povem kar zdaj, enkrat sem ti mislil, me potegne k sebi. Hočem oditi na hitro, ne bi slišala,
mi ni, da bi. Pa pohiti, diha mi v uho, vse v enem reče. Sem bolj za moške. Jaz tudi, sem mu zagnala v glavo in odvihrala.
Tema zunaj, neonske luči jo brišejo v bolj ali manj temne packe, kakor kje, tu pa tam bleščeča žarišča, migotanje ugašajočih se in
spet v oči udarjajočih reklam na Ptocadilliju.
Berem biografijo Becketta. Trideseta leta v Dublinu, v Parizu, v Londonu. Kje smo bili mi takrat, on je pa še. Kako se je postavljal-
na noge, kako je tla zgubljal, bogami.
Kitajski roman, nekaj sto let staro pisanje, zgodba o kamnu. Po dve tri strani utegnem prebrati med malico, imam knjigo kar
v službi, je pretežka, da bi jo prenašala. Razen, če bi res hotela. Vleče se mi že mesece in mesece. Dvorjanke tekajo čez vrtove,
gospoda se gunca v nosilih, nesejo se k sosedovim poprašat po zdravju. Opravljajo vse po vrsti, pa z roko na ustih, lepo
diskretno. Bogataši, kdo je že pravil, da jih ni v nebesih — raje bi bila bogata kot v nebesih, bogami.
četrtek
Lona je napol Finka, po materi. Gre živet na Finsko, če se ji posreči, še letos na pomlad. Smeh zapeljiv in močen, ženskam
navadno zoprn, ker so nevoščljive, presneto bi se rada tako smejala. Močen, pa mehek glas. Trideset, pa je dvaindvajset, pa bo
trideset, ko jih bo štirideset. Pod brado ima tiste dražljive obeske maščobe, debela bo, preden ostari. Z očetom sta lep par. Pride
jo kdaj pa kdaj obiskat in telefonirata si nekam sladko. Zna se obnašati s strankami. Zna biti ustrežljiva, da se mi želodec obrača,
potrpežljiva, ko so nemogoči. Trevor je zadnjič jokal, ko sta prišla s kosila, pa odhajala sta vihravo in neučakano. Sanjala sem
potem o njem, pa sem bila nekaj časa jaz, pa nekaj časa sem bila ona in sem mu tidi rekla zjutraj, Trevor, sem sanjala o tebi, ne
boš verjel. Ali je bilo dobro, me je pripravil, da sem prav po deviško zardela in zakuhala sem prav dol v meča.
V	restavraciji je ena stranka jedla čokoladno torto z majonezo, s tisto za hrenovke. Lona je takoj naročila brandy.
Petek
Glava me t>oli v kosti. Obraz me boH, lica. Zobje vsi po vrsti. Iz dlesni kri priteče, če samo pomislim. Vsaka prijaznost mi je breme.
Raje bi jih nosila po stopnicah in okrog in okrog, kot pa jim pravila, kje je stranišče, če ga sploh imamo, kje se začne razstava, kaj
priporočam, kje je telefon. Zunaj, pred vhodom, zgoraj desno, za vas levo, če ste sami moški, karte ena osemdeset. Ali imate
mogoče kaj drobiža, vas smem prositi, sem na kratko. Verjamem, kaj ste rekli, lift, mi je zelo žal, zunaj, oprostite, tretje,kaj ste rekli,
hvala lepa prosim. Samo še en nasmešek in počilo bo. Krč me /bo zgrabil, da tx)m samo še zatulila in se sesedla.
V	kinu. Nekje v času, ameriški, mlad fant dobi staro uro, da ipu jo starka, nenadoma se pojavi in gre proti njemu kot slepa, ki
natančno vidi. Reče, ko mu uro da, vrni se k meni. On kot začaran nima miru, obstanka nobenega več. Zbrska iz zaprašenih
dokumentov, da je bila starka v mladosti prekrasna ženska, igralka. Gre jo obiskat v njen čas, koncentracija, in tam je, čaka ga,
2
skupaj sta, sreča, dokler ga nekaj ne spomni spet na ta čas, kovanec, zgubi koncentracijo, nazaj pride, ne vem, kako, spet tukaj
je, od kje je prišel k njej, ko je bila ona mlada, ne vem, izčrpan zdaj od potovanja, postaran, v nesreči razžrt. Grozljivo ali samo
žalostno. Z Richardom sem se srečala tako, rečem naj intenzivno, pa bilo je res. Srečala sva se in razšla sva se, vse v enem, ne
viška ne padca. Celica. Živa, popolnoma, sama diha, sama od sebe živi, sama po sebi, ne od žalosti, ne od bolezni, od zdravega
bivanja jo je konec. Sreča enodnevnica, pa muhasta, nikoli ne veš, kdaj pride, nikoli ne veš, če sploh.
Rekel je, Richard, ti si Lita. Pa nisem rekla, da ne.
Ob rojstvu sem bila Eva, saj ne vem. Ko se je moja mama poročila, stara sem bila osem ali devet, mi je njen mož dal svoj priimek,
ker me je posvojil, in usodi! si je spremeniti mi ime. Menda so me vprašali, pa sem rekla prav, zdaj pa je že od takrat preteklo
nekaj vode. Ko so mi v papirjih spreminjali ime, so dali Evo na stran in napisali nov rojstni list, ki na njem ni omenjena nobena
zveza s prejšnjo osebo, razen da imava istega očeta, ki pa je zdaj pri meni zgubil še tisto vlogo, ki jo je imel: da ga nisem imela.
Tu sem zdaj poročena, spet je prišb do korekture, pa doma se še ne ve, nisem imela časa spet spreminjati papirjev, kdo ve, kaj
še pride. Tukaj ženska imena sploh niso v rabi, ženska je bodisi gospodična, kar pomeni, da so še šanse, ali pa je žena svojega
moža, gospa ta pa ta.
Na papirju sem, tako. Živim črno na belem. Izgovorjena na različne načine, več besed je za poimenovanje istega mesa, ki pa
spreminja svojo obliko, raste, se razvija, oboleva in se zdravi, se stara in hujša in se debeli že skoraj trideset let, bogami, ali je že
toliko. Sinonimi, izgovorjeni po francosko, po angleško, z okrajšavami in poudarki, pa po moško, ulala, pa po žensko, uff, je
naduta, kakor nanese. Z moškim ženska, z otrokom otrok, v tujini tujec, doma po domače, ko sama, ko brez volje, ko se zaprem in
se mulim, takrat me ni, nihče me ne kliče, nikomur se ne oglašam, nobene igre se ne grem, nobene vloge nimam. Vlečem se kot
dim, počasi po stanovanju skup ležem, vosek, sveča komaj brli. Mozolji, da gledam, kako gnijem pri živem telesu. Jih stiskam z
besom, da špricajo v povečevalno ogledalo kot mušice po šipah avtomobilov.
Sobota
Meri spet ni. Če je sploh še živa. Nehala je prihajati v klub, kako to. Marija ne piše, kaj naj bi bilo. Stiki popuščajo. Pa zažarijo
spet, nenadoma, zmeraj se kaj zgodi.
Nedelja
Ko sem prišla iz službe, sem spala tri ure, zvita na tleh v spalni vreči, Soba se ne ogreje, pa se ne. Piha skoz reže, kjer so okna,
kjer so vrata, kjer je kaj tako, kot bi hotelo stati skupaj, zdi se, da celo med opeko in skoz tapete. Zavesa plapola skoraj kot
zastava. Nisem slišala telefona. Ko sem odgovorila, je rekel, da že ne vem takolikič kliče, da kje sem bila ves večer, pa oprosti,
sem spala, a spala, joj, sem te zbudil, lubči, pojdi takoj nazaj in se spočij. Sem se skobacala nazaj v vrečo, pa zaspati nisem
mogla. Prižgala sem luč.
Devet Gledam v strop. Ne morem se premakniti za las. Napol spim. Gledam samo, v strop, to je vse. Pa zažge me neka puščica,
šus, naravnost skozme, da me vrže pokonci, zakadim se pod televizijo in začnem premetavati mape in dokumente in recepte in
vse to. Zgodba. Nesla jo bom v mesto, jutri, pa naj mi jo kdo natiska, vrag jih pocitraj, nimajo nobenega okusa, nobenega smisla
za vzhod, lahko bi se jim zdela moja zgodba vsaj balkanska, če že morajo vedeti, s čim imajo opraviti. Eno leto je že, kar sem jo
spackala skupaj. Eno leto, to ni pljunek v morje, to je zame zgubljeno leto, če ta zgodba ne najde tiskarja. Pa kako sem se dajala,
tedne in tedne, celo poletje in pomlad. Enkrat zavrnjena, pa sem zagnala pod televizijo in si pravila, da je vseeno. Včasih me je
zapekla vest, on mi je tipkal koz zmaj, če drugega ne.
Kupiti moram orehe za torto, to je ideja. Nesla bom torto Ofeliji, ko bo parti v sredo, dmgo, ne, da nI že to, ki pride. Oblekla bom
belo, vezeno, da bom kot tista iz Petra Klepca, upam, da bo prišel.
Rekla sem mu, da bom šla jutri v mesto, pa ne, naj ne hodim, kaj me je obsedlo, je mraz. Poleti vroče, pozimi mraz. To vsak ve.
Raje pospravi po hiši, kar ima deloma prav, stanovanje je res na psu. V spalnici je treba hoditi po cunjah. Perilo se valja pod
posteljo, umazani robci, posesati ni mogoče, preden ne pospravim vse to, res.
Spekla sem palačinke, že pred pol ure. On pomiva posodo. Kot bi imel z dojenčkom opraviti, in to s svojim, še svežim, tako
prijema tiste usrane piskre. Palačinke niso dobre, če niso vroče. Samo tvoja fiksna ideja. Pa fiksna ideja, jaz mrzlih ne bom jedla.
Morajo biti naravnost s ponve. Vroče so ravno prave, ko jih namažeš z mrzlo marmelado, naravnost iz kleti. Lahko bi šla že
zdavnaj spat
Ponedeljek
Takoj ko je odšel, sem se tudi sama spravila iz hiše. Kar odneslo me je. V banki sem spotoma dvignila nekam veliko denarja. Dan
prečudovit. Ni oblačka, ni sape. Slana po tleh, v kristalčkih.
Pridem na postajo, prav, ravno prav, vlak gre čez pet minut, ni mi treba čakati in iti na kavo v razrukano želežniško restavracijo.
Ne prenesem, da me zebe v glavo, če sem lahko na toplem.
Polja so že na novo zelena. Tu zlepa ne zgubijo barve. Ni prave zime, deževje, manj kot minus pet ne vem, če je že kdaj bilo. Bolj
severno, ne rečem, kažejo po televiziji. Škotska, otoki, ovce zmrzujejo, tiščijo se skupaj, da so kot zasneženo grmovje. Tu pa trava
zlepa ne zgubi barve. Vrtnice v mestu rastejo kar naprej, pozimi tx}lj klavrne, tu pa tam kakšen cvet, veter, mrak, iz usmiljenja bi
ga odrezal in nesel v hišo.
Prašiči imajo plehnate bungalove, nastlane s slamo, vsak par svojega, pa čez dan rijejo okrog v gručah.
3
v Oxfordu se bila prvič z Meto in njenim možem, Stivom. On govori dosti, kdo je kje stanoval takrat in takrat, kdo je prišel študirat,
kdo lenuharit, kdo je kje v kakšni drugi deželi hrepenel, da bi imel priložnost priti sem. Meta je že vse tisočkrat preposlušala, vidi
se po vprašanjih, ki jih nameče v veter, kar ji pade iz gole vljudnosti. Poangleženi tujci so hujši kot pravi Angleži, vsaj kar se
frazarjenja tiče. Zdolgočasenost jo pograbi, pa me vsake toliko metrov prime pod pozduho, pa me obrne v izložbo, ali ni lepa
obleka, look at this. Nerodno mi je, ker ničesar ne kupim in ji ne dam veselja, da bi me videla veselo, ko bi si kaj kupila, po dolgem
času, ubožica, dandanašnji si je težko privoščiti, mlademu človeku.
Ko smo bili skupaj midva in kolega s svojo tamalo, je bil preklet mraz. Kolega ima dobro navado, da si mesta ogleduje skoz okna
knjigarn. Povsod imajo centralno ogrevanje. Naše knjige so gotovo zato vse rumene, temperatura se spreminja preveč, iz ene
skrajnosti v drugo se zaganja, kondenzacija po stenah taka, da še televizija ne igra, se zamoči, da včasih več dni ni nič. Tamala je
držala mulo, kdaj jo pa ne. Po svoje je hodila in se vrtela okrog stebrov, štela je stopnice, gledala je kar naprej nekam gor, koliko
so visoki turni in koliko oken ima sodišče in kdaj ji bo nekaj padlo na glavo. Nismo je čakali. Jaz bi jo, iz spodobnosti, če smo
skupaj prišli, bomo tudi skupaj ostali, kolega pa si ni gnal k srcu, rekel je, da je navajen. Ni mi šlo v glavo.
Na slikah napol miži, gleda preč, ji je odveč, kot bi jo bolelo, če se slika. Zadosti ji je tega brezciljnega postopanja z dolgočasni-
mi lunatiki, to smo mi.
Pa zgodbe nisem imela srca oddati. Opazila sem, da je bila mapa nacufana na vogalih. Kupila sem novo, vrgla staro stran, na
drugi kavi nekje sem podčrtala naslove, spet na drugi sem vse prelistala še enkrat, da, to je pa zadnjič, označila sem strani. Ko
sem šla že založbi nasproti, pa me je popadlo, da kaj mi je, da ne morem kar na Oxford press, kar naravnost tja, tam tiskajo sami
učenjaki in svetovneži, mene ne bojo niti v hišo spustili, kaj mi pa je, kaj mi je pa padlo v glavo.
Torek
Ne vem, koliko dni sem vrgla dol na cesto, ne da bi jih spustila gor. Na odmor brez povratka, reče Ofelija.
Spuščam jo domov že ob štirih, namesto ob šestih. Pomižiknem ji, naj Ide pa se odmori. Pa da se ne vračam. Nemoj, ak se ti ne
vrača specijalno. Ne, baš mi se Ide, dobro onda, pa dodži sutra, nemoj da zakasniš. Se napenjava po srbsko, govoriva okrog
ovinka, pa naju tudi sicer ne more nihče razumeti. Iz treh jezikov enega zmešava, bolj neslan, bolj zasoljen.
Tereza je za pol ure zgubila svoj šop ključev. Vse je na nogah. Treba bo zamenjati sef, pozor, pa gor pa dol, vse vsak obrne,
sama vse tudi, kote pregledam, pod papirji in predale. Ona za mano vse še enkrat. Pa ležali so vsem na očeh, od vsega začetka.
Bala sem se, da jih bojo našli kje pri meni, spomnim se, kako so ležali enkrat dopoldne na moji mizi, ležali, a so bili pokriti z deko,
vpraša Ofelija. Pa sem si rekla, kako nespametno, da jih kar pusti, ljudje pa ven pa noter, pa sem jih porinila, se dobro spomnim,
nastran. Naprej pa ne vem, kako je potem bilo. Ustrašila sem se, da sem jih kam skrila, zdaj pa ne vem. Ne prenesem je preveč,
nisem preveč prisrčna z njo, me ne jemlje preveč resno, imam občutek, smrklja, misli, kaj da je, če je že dalj časa tukaj in če sem
jaz samo priložnostna in če se mi ne ljubi delati kariere, hvala lepa.
Debi je prišla delat precej pošvedrano, kako naj rečem. Prehlajena do ušes. Teče ji iz nosu in govori grapavo. Najbolje bi bilo, da
umrem, jamra, oh, daj no, tako hudo pa spet ni, Debily, kaj naj pa potem jaz rečem, se oglasi Tamara, kavo si dela in ima eno roko
v boku, njena tipična stoja.
Treverju sem dala vedeti, da sta oba stola za prodajanje fuč. Eden ima strgano prevleko, sintetična fila mi puli lase. Drugi je
zlomljen, da imam občutek, da sedim na lijaku, ki se ves čas prevrača. Res je sramotno, tudi za akademijo, Trevor, da lovim
ravnotežje, novci kar frčijo okrog, se smeje, ljudje pa čakajo.
Ta teden sem zgubila že dva para rokavic, oba usnjena, prosim. Zdaj imam rjave, spodaj usnje, zgoraj vrvasta pletenina. Na vsaki
rokavici je vzorec mato drugačen, pa se ne vidi, če res ne gledaš. Zgubljene predmete si lepo razdelimo, dobesedno razgrabimo
jih. Doma imam ducate mt in pravi krznen, velikemu ovratniku podoben, kaj jaz vem, kako se reče, tudi nikoli ne nosim. Kučma se
mi je posrečila čez kakšnega pol leta iz prav takega krzna, tudi ne nosim, ne vem več, kam sem založila. Imam tudi tri popolnoma
dobre ročne ure, srebme uhane, zapestnico, prstanov ne vem, koliko. Ofelija je dobila fotoaparat. Čakali smo na lastnika nekaj
dni, potem pa sem rekla, Ofelija, vzemi ti, ti še nisi nič. Doma ga je odprla in je videla, da ni vreden pet pi. Zlate verižice, prstane
z diamanti, debele denarnice, to si porazdelijo na višjih nivojih, izkaznice in čekovne knjižice grejo na pošto, moške rokavice in
šale poberejo stražarji, snežilke pa, kar me ne maramo. Vsakih nekaj mesecev zbašemo v smeti, kar ostane, to pa je res prebrano
kot stokrat prekuhana kost brez soka.
Ofelijina parti se je sprevrgla v vsesplošno hihitanje in še kar sproščeno klepetanje. Toniju sem navrgla predavanje o idilično
delujoči demokraciji v moji domovini. Komaj je dočakal, da sem ga pustila do besede. Vmil mi je s primerjavo med socializmom in
njegovo cerkveno družbico, ki je specializirana na znanost o čudežnem ozdravljenju. Imajo predsednika, ki mora odstopiti svoj
položaj nasledniku vsake štiri leta, tako da ne mora priti do organizacijskih spotikljajev, kot da je kult osebnosti. Njihovi pacienti
so tisti reveži, ki obupajo nad drugimi, konvencionalnimi zdravljenji. Ko nimajo nobenega upanja več, pridejo in naročijo čudež,
čakajo potrpežljivo, dneve, tedne, če prej ne umrejo, čakaja še danes. Medicina jim je vlivala upanje v ozdravitev in ni priznala,
da upanja ni, da so na smrtni postelji, pa če se postavijo na glavo in se stegnejo. Tukaj pa jim najprej povejo, da upanja ni, da
zdravja ne bo, bo pa lepo posmrtno življenje. Kaj praviš, sem sunila v čevelj svojega pasivnega moža, sedel je v fotelju kot luža na
makadamu. Nič, sliši se dobro, upam, da mi ne bo treba probati, se je izvlekel.
Sreda
Načrti mi mrgolijo po glavi in zdi se mi, da lahko vse uresničim. Ofelija pravi, da se njej to dogaja v aprilu. Katero znamenje si ti,
pohiti. Povem ji, pa ne dam dosti na to, priznam. Ona ima vse po predalčkih, vse se ji lepo ujema, vse razume, nič je ne prese-
neča, pa če ji zdaj, ta hip osivijo lasje, bo rekla, seveda, to je to. Odgovore na vprašanja, navodila za početje išče v neki kitajski
4
knjigi, ki vse možne človeške situacije opiše v štiriinšestdesetih poglavjih. Fantastično, kakor za koga.
Sanjala sem o nekem moškem, da sva šla peš od Kokrice do Mlake, okrog Kranja, dve majhni vasici. Držala sva se za roke,
srečanje po kakšnih petnajstih letih. On star, jaz že načeta. Pravil mi je vso pot, ure in ure, tiho, mirno, gledala sem okrog, ptiče,
rožo sem utrgala sem pa tja, da je že od nekdaj zelo tx)lan, da ima vse neozdravljive tMlezni, ki si jih lahko zamislim, vse mi je
naštel. Garje in diabetis in premajhen spolni organ, koža se mu je lupila, vidiš, tako je bilo, je rekel, mogoče bom zdaj razumela,
zakaj me ni maral. In res me ni. Pisarila sem mu ljubezenska pisma pet let, precej pogosto in dolga. Spomnim se, kako sem pisala
ure in ure, med slovenščino in skoz kemijo in biologijo, pa kako sem prepisovala vse na čisto med odmori, kako so me dekleta
postrani gledala, zakaj da nisem hodila z njimi na čik pavze in lovit fante po hodnikih. V šolo sem hodila samo zaradi njegovih
petih ur na teden, drugih učiteljev se spomnim samo po nezadovoljstvu nad njihovo krutostjo, netaktnostjo, nepravičnostjo.
Vsi so se mi zdeli neumni, vedeli niso pod milim nebom ničesar, govorili so same neumnosti, povedati niso imeli kaj.
Ofelija je rekla, ko sem ji pravila, da te sanje pomenijo, da sem temu moškemu, recimo, osebi moškega spola, spol sploh ni važen,
osebi, ki je slučajno moškega spola in si ne more pomagati, oprostila. Končno sem sprejela his vva/, premirje, ne bom se več
gnala, ne bom več silila vanj, vsaj kot pravi knjiga, according to the book, je potolkla s stremi prsti po tisti kitajski knjigi s
štiriinšestdesetimi poglavji, za vsak primer, če se izkaže v naslednjih petnajstih letih, da nima prav.
Ona si sanje zapisuje vsak dan, zjutraj med malico in kadar ji stranke dajo dihati. To je njen dnevnik, da ni pravzaprav nočnik, me
prav zanima. Pravi, da iz zapisov sanj razbere več o sebi, kot če bi pisala o dnevnih dogodkih, kar ne vem. Jaz iz nobenega
pisanja nič ne razberem. Zmeraj se mi zdi, da napišem čisto nekaj drugega, kot sem hotela. Ni pravzaprav ničesar, kar bi posebej
hotela napisati, pišem samo, kar pride, kadar kaj, kar se spomnim. Ven potem sčrtam ali pa že isproti preskočim, kar nočem, da bi
živa duša kdaj brala o meni, kakšne hudobije. Potem pa kaj dosti niti ne ostane. Hudobije na papirju nikoli niso kaj prida. Mi ne
dajo toliko veselja, kot ko jih zganjam. Pisati pa sproti ne morem. Pisanje je prelepa čednost, kdor piše, ta ne greši. Pisanje je
vešče pranje rok. Ko je vse napisano, ko je vse po vrsti prečrtano ali spuščeno, ko je pravzaprav vse nenapisano, takrat pisec
reče: tukaj imate, vse je lepo čmo na belem, pa sodite.
Napletla sem jopici za Katarino in Jakoba, namen je bil dober Ušlo mi je iz glave, koliko so ti otroci že veliki, videla jih nisem že
mesece in mesece. Spomnim se tenkih glaskov, kako se Jakob kremži, kako Kristina na drobno teče, kako me je nenadoma na
skrivaj poljubila, pa ji ni bilo, upam, nerodno, ljubici, srčici zlati.
Gumbe sem našila vsakega dnjgačnega. Tako gumb, če pomislim, zgubi tisto staro vlogo, dekorativnost, biti ornament med
brado in popkom. Ostane čista praktična funkcija, gumb zaradi zapenjanja. Nova različnost gumtx)v, razmetanost gumbov pa
daje zapenjanju novo, šokantno lepoto, lahko bi govorili o pank zapenjanju. Dobra stran je ta, da do grla zaposlena ženska — mati
— delavka ne izgublja časa in težko prisluženega denarja z iskanjem ali nakupom ustreznega gumba, ko eden iz serije prišitih
odpade in se, gorje, zgubi. Prišije lahko prvega, ki ji pride v roko, in teh se po stanovanjih ne manjka, ne da bi kdo lahko opazil,
da je prišlo do zamenjave. Kolikokrat so marale naše matere, gospodinje, sužnje prihahajočih generacij porezati pet gumbov in
prišiti šest novih, ker takega, kot je bil the lost one, kratko malo ni bilo več mogoče dobiti. Koliko nepotrebnega dela, zgubljen
energije, zgubljenih živcev. Nehaj že, je prosila Ofelija. Zdaj pa že pretiravaš. Ne, pomisli, koliko časa morajo otroci prezaposlenih
žensk hoditi okrog brez gumba, koliko se jih je prehladilo prav zaradi odpetih jopic, koliko jih je morda umrlo od oslovskega kašlja,
koliko neprespanih noči in koliko, groza, preklinjanja, če je šlo za gumb z moške srajce, upam, da ne z manšete, kjer tajnica lahko
opravi, groza, kako banalno. Ja, prav res, nehaj že, je bruhalo Iz Ofelije, prosim.
Rada imam gumbe. Gumbi so lepi. To je res, kot noč ni dan.
četrtek
Danes nisem mogla napisati niti besede. Bolijo me oči. Se mi zapirajo kruto, komaj se premagujem, da me ne bi zmanjkalo, potem
pa naj naredijo z mano, kar hočejo, mi je prav žal, takih služb se ne manjka.
Sinoči me je izmučil s televizijo. Gleda absolutno vse. Potem pa igra na tisto frulico, pišuko, kam sva že zadnjič šla in sva jo
kupila, saj ne vem več. Uči se, nič ne rečem, veselje ima. Pa priganjam spat Samo še to zaigram, pa nobeno več. A je dolga? Ni,
bom samo toliko, da boš uganila, katera je. Potem pa truli truli, fruli fmli zaigra tako, kije še živ dan nisem slišala, pa če me ubije.
Ne vem, daj drugo. Kaj se delaš? Pa če ne vem, nisem še slišala te še svoj živ dan, pa če me ubiješ. Kako ne ve, Simpson
Brothers. Never heard. No, pa to. Zdi se mi znano, pa besedila se ne spomnim. Še enkrat Aha, že vem. En fantič po cesti gre.
Ne, si pa blizu. Na gmajno. Na vojsko gre. Vojsko skoraj zavpijem. Ne. Kaj ne, bom pa že vedela. Ne, še enkrat ti bom. En fantič
na vojsko, bom pa ja vedela, pa pojdiva že spat Ni fantič. Kako da ni. Deklič? Daj no, siliš spat, potem pa zavlačuješ. Kdo
zavlačuje, če kdo, potem si to ti. Igra spet Isto. Ne spomnim se, pa če me ubije. Mu to rečem. Prvo črko. R. R? R. R? Re. R e?
Re gi. Regiment! En regiment No, pa regiment, ista figa. Ni ista, bi prišel fantič ali pa regiment, potem bi pa gledala, pa zbiraj, ko
te napadejo, se postavi tako, kot bi vame ciljal. Pa zaigra še enkrat, s kakšnim veseljem zdaj, kot bi me ukanil, da vstane, skoraj
da ne zamašira po sobi, bi se butnil v tram, če bi poskakoval. No, je regiment, a ni. Ja, sem vedela, pa se nisem spomnila.
Devetdeset odstotno že spim, izpulim mu piščal iz ust, skoraj bi mu zobe, rekel je au. Greva spat, pa regiment ali pa ne, tisoč
zariplih devic, dosti mi je tega, zbita sem kot žival, v glavnem sem uganila. Jaz nisem kot ti, jaz grem zjutraj delat, potem pa igraj.
Jaz grem tudi. No, toliko lepše, zjutraj bo pa stok in jok in zavijanje z očmi, pa še pet minut, pa še pol minute, pol grem pa na vlak
vsa zmršena in oblečena kot ciganka, da se barve tepejo, da se videti ne morem. Ne morem vsak dan spotjo v trgovino, pa si
kupiti novo garderobo. Plača t>o šele čez tri dni. Ala, spat Pri nas nimamo foteljev, mi nismo v pisarni, da si sam svoj gospod, pa
prideš in greš, kadar te prime. Več spanja rabim, kolikokrat sem ti to že rekla. Tisočkrat Ja, tisočkrat, najmanj stotisočkrat sem ti
že rekla, da ženske potrebujejo več spanja kot moški. Ker ste šibkega spola. Ti bom že dala šibki spol, ali sem jaz kriva. Mene
zmanjka, pa če se na glavo postavim in cri^nem. Pa greva spat Zdaj mu je že po malem dosti, reče bolj osorno kot za hec, naj
grem, kdo mi pra brani. Stokrat sem ti že rekla, da nima smisla, da hodim pred tabo v posteljo. Ne morem zaspati, me zebe, se ne
ogrejem, pa že me ubiješ. To je samo tvoja fiksna ideja. Moje ideje so vse fiksne, kaj mi mar, če me zebe, me zebe, potem pa
5
zaspim, me pa zbudiš. Prideš kot slon in luč nažgeš, pa je zame konec, konec. Nazaj zaspati ne morem, ne morem, pa če ti
rečiBm, da nima smisla, da hodim pred tabo v posteljo. To je samo tvoja prekleta fiksna ideja. Potem pa bumf, z vrati, bumf, dol po
stopnicah štorkijanje, bumf, v kopalnico, potem pa še jaz, pa se začne briti, pa zobe, potem pa še jaz, pa pozabim kremo in
moram spet dol, pa lase, pa elastike ne najdem, pa sem v postelji, pa se spomnim na plin, bolje, da pogledam, ni tvegati, hiša
komaj stoji, še če veter piha, se vse maje, kaj šele, ko gre mimo tovornjak. Ali sva navila uro. Sva. Okno? Je.
Tako je ura preč, včasih še več.
Ko sva končno v postelji, se zabaševa že, da ne piha, se ne premetavava več, obema je udobno, za silo vsaj, potem sem čisto
budna. Ali so mrzle rjuhe, ali kaj me prebudi. Si budna, zdaj pa budna, prej pa tak halo. Reče leno. Diha mirno, skoraj spi. Roka
mu postane težja, komaj jo še prenašam na trebuhu. Že spi. Pade, kot kamen ga na lepem več ni. Primem roko in jo hočem
preložiti, spraviti dol s sebe, pretežka je. Delam se, da pazim, da bi ga ne prebudila, pa sem precej groba, bo čutil, bo, kaj je,
zavzdihne, vrača se, nikoli me ne tukaj, da bi me tukaj zgrabil, bi rada, se mu primažem bolj tesno k trebuhu, čutim, kako
vdihava, in nikoli me ne po hrbtu, da bi me začel božati, imam rada, da me trdo. Ni res, da te ne. Nikoli me ne. Ni res, da te nikoli,
daj mir pa spi. Ne, nikoli me še nisi, še živ dan ne. Bi me lahko zmeraj. Daj mir, pa ni res, pa spi. Pa sem budna. Daj mir. Skoraj
nikoli. Ni res, daj mi mir Je ja res. A te nisem še nikoli, je skoraj na robu, zdaj zdaj bo zapela druga viža. Ne. Kaj bi rada, kaj bi pa
zdaj še rada, mir daj in zaspi. Nisi me še nikoli, se zarežim, da ga vrže, me zgrabi, da zavriskam, me stisne, da zastokam, on kot
žejen zagrgra.
Ni mi rešitve. Zmrazi me vsepočez, pa če me ubije.
Petek
Tako sem zaspana, da ne vem, kako bom. Šele tri je. Kje je še šest. Tukaj se dela od devetih do šestih. Sonca nisem videla celo
zimo. Dežuje, da bi se zjokal, vsak dan. Človek nima nič od življenja.
Meri je prišla. Šla je mimo okenca kot tihotapec, z roko se je delala, da jo nekaj srbi po licu. Skrivala se je, potem pa je pogledala
nazaj, ujela sem jo z očmi, revico, se je bala, da jo bom prepoznala in da bom mogoče tekla za njo in jo kaj spraševala, jo mučila,
ali kaj. Sram jo je, da mi je pravila vse tiste štorije o Amerikancu, ki ji je kaj jaz vem kaj vse pokradel, meni je tudi, in kako jo je
groza, ko kdo potrka, kdo pa ve, če bo sploh potrkal, če ne bo splezal po žlebu. Isto si lahko mislim, tudi mene je. Prišel je na
večerjo, potem pa se ni spravil iz hiše, spat smo šli, zjutraj midva delat, on pa v kopalnico, prav, naj pa prinese ključ drugič. Ključ
je prinesel, v koverti ga je pustil v recepciji, ne vem, kako se je splazil mimo mojega okenčka, ne da bi ga opazila. Ključe je
prinesel, pa odnesel je denar, iz mojega skrivališča denar, ki ga sama pred sabo skrijem, da ga ne porabim. Pa meni, ki me vsak
dan gleda, kako mi denar ne hodi sam na vrata trkat in se ponujat. Osem ur, vsak dan, v tej celici, dihati ni mogoče, okna ni,
dneva ni videti od tukaj. Prerekanje z ljudmi, odgovarjanje na tisoč vprašanj, ki so vsa enaka, eno je bolj bebasto od drugega.
Raztezanje ust v nasmeške, zobe na plan. Požiranje žalitev. Iste fraze premleti tisočkrat in tisočkrat. Tudi ob nedeljah in sobotah.
On pa poseda okrog, govoriči, človek ne ve, ali je turist ali milijonar Umetnik, antiguedealer, computerdesigner, kako sem ga
poslušala z odprtimi usti, pazila sem, da mu ne pokažem, kakšna kmetica sem. Podgana je krilila s svojimi aristokratsko belimi
dolgimi prsti, gladila sije brado, hodila sije v lase, o, tiste počasne, zasanjane, o, romantične geste, zeha samo z roko na ustih in
če mu v želodcu zakruli, reče oprosti.
Lona dela samo še jutri. Zadnji dan, srečnica. Opazovala sem jo, kako je manipulirala nekaj s šefom, ves dan ga je odklepala in
zaklepala in nekaj radirala in podčrtavala in iztrgovala cele strani iz knjige. Pokracano je je že vse počez, s tisto belo mažo,
namesto radirke, premazano.
Sobota
Telefonirala domov. Novega nič. Skrinja se je izkazala za premajhno. Sladka jesen, imeli so zelenjave, da se ven niso videli. Kaj bi
bilo, če bi dali v skrinjo rože, ali bi bile še dobre odtajane, sem imela v mislih, ko sem govorila, kako sva midva dobro, zdravje je,
novega nič, služba v redu, kako pa vi. Reva tista, reva ta, bo že kako, samo da je zdravje, to pa je, pazita nase, vi nase, kdaj spet
prideta.
Sem pa gor po avli že pol ure hodi starka v umetnem tigrastem plašču. Spodaj ima dve obleki, vidim, spodnja ji gleda ven, ta pa
spod plašča. Na glavi klobuk, pod klobukom ruta. Zakaj ni poveznila cele omare nase, bruhne Ofelija, ali pa je sama omara, pa
ven gleda, kar notri ne gre.
Selina je vsa mozoljasta. Vsakemu v zelnik leze in še marsikam drugam, pa prilezla je, bogami, daleč. Ni več v klubski, dali so jo v
press, telefonira na Japonsko in se meni za novo razstavo, ta bo res velika. Selina ima najdaljše lase, kar sem jih kdaj videla na
živi ženski. Mrtve še nisi? Ne, Ofelija, darling, nisem imela te sreče. V moje veliko zadovoljstvo bo, če bom imela kdaj čast,
predstaviti ti, kaj, mrtvo žensko, jo prekinem, ali se ti blede. I beg your pardon, je zafrknila nos in se naprej zabavala. Čeke
podpisuje z levo roko. Kdo, Selina, o kom pa govorim. Sem mislila, da o mrtvi ženski. Da ne tmš ti mrtva, me zmrazi, pa nadalju-
jem. Zmeraj popacka vsoto. Če dobim popackan ček, vem, da je Selinin. Oblači se v drage cunje, čevljev ima toliko, kot vpra-
šanje, če kdo premore nogavice. Postave pa nobene. Nobene, vpraša Ofelija in se neha česati. Kot sem rekla. Pogleda me od
nog do glave, jaz pa njo. Maže si samo eno oko. Nohte si pogrize vse, razen na levem mezincu, tega si lakira viola. Ofelija me
pogleda, kot da bi zaduhala, da se nekaj žge. Obrnem glavo. Ko sezuje čevlje, se vonj razširi čezme, obrnem se cela okrog.
Vidim ne ničesar, kam gleda. Škoda jo je, punce, saj je čisto simpatična. Ja, reče Ofelija, pogleda se w ogledalo, ki sem ga s
selotejpom prilepila na oglasno deska. Nič posebnega, lahko bi bilo bolje.
6
Nedelja
Sinoči spet isto. Igral mi je in sva se šla poslušaj-ugani. Same take, kijih še nikoli nisem slišala, pa če me ubije. Bom pa eno, ki si
jo ti pela, lubči, ko sva se prvič srečala. Takrat pa nisem pela, boš pa pozabil. O, pa se, pa kako si pela. Ti si pa žvižgal, sem
toliko pela kot pes teče. In začne. Še nikoli slišala. Pela sem samo enkrat in samo eno, ko se je pokvaril avto, zdaj sem se
spomnila. Katero. Ne veš, a, si pozabil. Zdaj bom jaz pela, ti pa ugibaj, se vsa vživim. Bo težko, ker narobe poješ. Kako naj pa
potem slišim, kaj ti igraš, ko pa igraš preveč prav. Cincadra, cincadra, voz po cesti ropota, mi smeh uhaja kot grmenje. Umikam
se, ker me skuša z rokami utišati. Kar lepo nehaj, o mojem avtu mi pa lepo tiho bodi.
Ponedeljek
Alex je ušlo, da je stara že sedemintrideset let Naneslo je tako, ker je silila vame, kaj da je moje znamenje, kdaj in do ure točno,
pa kakšno vreme je bilo in koliko je bila stara moja mama in kakšno znamenje, da je. Dosti mi je bilo, ko sem rekla, kaj pa ti. Se ji je
jezik kot svila razvezal. Na Poljskem je bilo takrat kot v pravljici. Njena sestra je v kuhinji pela poljsko narodno o ovčicah in o
pastirici, še danes jo sliši, kako jo je slišala skoz jok. Bojim se, da mi bo zdaj zdaj spet planila v ramena, po svoji stari navadi, in
me začela masirati. Ne zdim se ji sproščena, sproščena moraš biti, darling, v tem je vsa skrivnost, sprosti se, prepusti se mojim
prstom, prepusti se ritmu masaže, melodiji, iz mojega srca, prepusti se, prihaja iz mojega slovanskega srca, misli kaj lepega, zapri
oči, dragica zaupaj mi, la, lala, lalala. Nisem nobena dragica, mi zadira nohte v rame, da bi vpila. Da ji ne bo spet prišlo na misel,
da mi lasje hrepenijo po glavniku, glej no, tvoji lasje so kot reka, daj, da po njih zaplavam, in že mi onegavi po lasišču, da se mi
izbuljijo oči, vse solzne. Lase je treba krtačiti, zraka jim daj, dihati, lasje niso mrtvi, lasje hočejo dihati, dragica, kako ti pašejo
svetle barve, modra, modra je tvoja barva, napisano imaš v očeh, poglej me, skoz tvoje modre oči ti gledam naravnost v slovan-
sko srce, vse v modrem, morala bi imeti modre bluze in modra krila, modre trakove v laseh, in roza, nežno roza, ali kaj nosiš tisto
obleko, ki sem ti jo dala. Vrže me, katero obleko, zakuham. Kdaj, nobene mi ni dala, pusti naj že moje lase pri miru, o, pač, tisto.
Dala mi je pred kake pol leta tisto zeleno obleko, rumeni robovi, strupeni, bogami, nekakšna plastika, kot guma, vrgla sem jo v
prve smeti med postajo in akademijo, so se mi vrteli filmi, mižala sem in skušala preživeti njeno šarjenje po mojih laseh, sprehajala
se je z rokami po plečih, za vrat mi je šla, da se mi je obračal želodec. Ne, veš kaj, ali ti nisem povedala, nemogoče, sem
sunkovito vstala. Prišla je moja prijateljica, sposodila si jo je enkrat, sposodila si jo je dvakrat in ko si jo je sposodila tretjič, mi je
bilo kot na dlani, vedela sem, kaj ji je obleka pomenila, videla sem, kako ji je sijal obraz, kadarkoli jo je imela na sebi, in sem ji
rekla, naj jo vendar obdrži za zmeraj, tako ji stoji, kot bi ji bila po koži urezana.
Alex, smrdiš po čebuli, bi ji morala reči lepo v oči, kot čevapčič, ki se ti vzdiguje še drug dan za kosilo. Kritično se je nagnila
čezme, ko sem zaključevala račun, in slišala sem, kako je vzdihnila globoko. Povohala je, kako mi smrdi spod pazduhe, mrha,
prav, pa kaj, ne kopam se vsak dan, kopalnico imamo sredi Sibirije.
Torek
Sovražim, ko mi vrne denar do penija točno. To sem mu tudi rekla, to me do grla razjezi.
Slabe volje sva se potem vozila. Angleži so brali, vsak v svoje papirje zatopljen, nekaj jih v nič gleda. Govoril je nekaj, pa sem
gledala skoz okno. Slišala sem, ko je vprašal, če se spomnim. Mogoče že tretjič. Kaj če se spomnim. Nisi niti poslušala, a je to
lepo. Ti ne poslušaš, pa ne priznaš, a je pa to lepo. Kaj ne poslušam? Rečeš ja, pa vem, da bi rekel ne, če bi vedel, kaj. Gledam
spet ven, hiše grejo, ograje grejo, avion. A se spomniš, no. Kaj, povej še enkrat, pa če nisem slišala. Ko sva šla okrog, ko sva še
tam stanovala. A v Kiltx}mu, uganem, ker se mimo vozimo in vidim ga, da ven gleda. Ja. Rekla sva, da bova doma pogledala, kje
vse sva hodila, na zemljevid. Namrazila sva se kot dva sestradana psa. Ne. Kaj ne? Se ne spomnim. Pa si rekla, da si boš, slika ti
bo prišla pred oči, kadar boš zamižala. Kako hodiva, doma pa gledava na zemljevid, pa premražena. Pa nisva pogledala. Sva šla
v posteljo, premraz je bilo; kako oddajajo sobe januarja, pa brez kurjave. Prasci. No, saj se spomniš. Zdaj se. Preveč je vsega.
Včasih se mi pokaže ena slika, drugič pa druga, pa potem dolgo spet nič.
Sva spet buljila vsak po svoje skozi okno. Čudovito sončno jutro. Škoda je iti, ko grem domov, je tema. Slana po tleh, se lesketa,
uf. Slana, da se ivje po drevju nabira, nisem videla že leta in leta. Tukaj ivja ni. Ni ivja, reče, ko jaz prav to mislim. Žunk, šuo, žuu,
tema, luči se prižgejo, ko najprej nekaj časa zoprno migotajo. Pod zemljo smo. Še tri postaje. V oknu vidiva sama sebe, kot v
ogledalu. Naslonim se mu na ramo in naju gledam. Bi še spala, bi še spala, mrmram. Jaz tudi, pustil bi te spati, kolikor bi ti srce
dalo. Spala bi celo življenje. Celo pa ne. Celo, še vedela ne bi, kdaj bi ga bilo konec. Navdušim se, spanec gre, izstopim eno
postajo prej, kot on. Poljubiva se. Da ne tx)š mahala spet. Bom videla, adijo. Še en poljub, na kratko, komaj ali pa se sploh ne
dotakneva. Adijo. Dnjuš, vlak gre. Pomaham klasično. Robec smrkav, sploh ne zaplapola v vetrn, zlepljen v nagnusno zveriženo
kepo. Z ljudmi ven, valimo se počasi, po stopnicah gor, mimo muzikanta, nehala sem jim metati, je preveč, ni dneva, da ne bi bilo
kakšnega, pa ljubim te gor, pa ljubim te dol, dariing, ti si vse, kar imam, ne zapusti me, jokam, jokam, kje je sreča, ki me gotovo
čaka. Karto pokažem, mrmram dobrojutro, ko jo tiščim nazaj v torbo, v žep z zadrgo. Pri izhodu cvetličar. Narcise? Januarja? Na
drugi strani ceste parit. Čez ograjo segajo krošnje dreves, prazne, sonce skoznje, prav v parku vzhaja, dan prečudovit, slana,
sveti se v kristalčkih.
Zgodna jesen. Vržem pisma. Kupim škatlo papirnatih robcev, mimo izložbe, vsak dan, zmeraj kaj, kar si že od nekdaj želim, bom
že, drug mesec. Potem se začne pasaža z butiki, ne grem niti gledat, cene so vratolomne.
Edmond že vozi kavo, poje, kaj mu je, navsezgodaj. Zmeraj je tiho, globok mislec. Filozof in pesnik. Psiholog. Vse, kar je takega.
Bere doživeti vrhunec, vrtiunec, moj problem, skrite misli, moreče sanje, ženska in višek, mokre noči, srž življenja, smrtne strasti,
če njega ni, ga nadomešča Salvo, seksualec, prezaposlen s skrbjo, da se barve njegove srajce in hlač in pasu ujemajo in to kar
7
najbolj šokantno, tako so si tuje in tako so si v laseh, da so lahko samo same s sabo. Salvo ljubi nasprotje, to mi je sam pravil.
Črno in belo. Dan, noč. Ženska proti moškemu. Razmerja so obojestranska. Prikupila sem se mu, ko sem ga vprašala, če je
njegova družina srečno preživela potres, upam, da tvoji niso v preveliki stiski. Salvo, prijatelj moj. Ne, telefoniral sem, mama mia,
Sicilia jo je odnesla. Vprašal me je, v zameno, kaj mislim o Poljski, to je za njega isto kot Jugoslavija, tam nekje, ob brazilski obali.
Rekla sem, da ne vem, da je težko misliti, ne vem, kaj naj si pravzaprav mislim, me tudi ne bo nihče nič vprašal, ko bo kaj treba.
Ali jo bojo zasedli, kaj mislim. Bolj kot je že zasedena, je že težko, pa mislim, da je kljub temu ne bojo. Me tudi ne bo nobeden
vprašal, vztrajam pri svojem. To pa ni dobro, da tako misliš, če bi bili vsi pasivni, bi se čas ustavil. Ni slabo, pa mogoče ni, ni
mogoče. Salvo, da bi se čas ustavil. Pa se bo, boš videla, če bojo vsi pasivni. To pa ne, ker čas se ne more ustaviti, ker čas je že
od nekdaj in bo še, ko nas ne bo več. Kakor se vzame, je rekel, kot da nekaj ve, kar jaz ne. Jaz mislim, da je čas bil že prej, ker mi
nismo od zmeraj. Nekaj je bilo prej, kot smo bili mi, in je tudi tisto bilo ob svojem času.
Ofelija mi je postavila pred nos krožnik piškotov pa sem rekla: »Sreča je nekaj privatnega, Ofelija, sreča je nekaj zelo privatnega.«
TomaŽ Šalamun:
HREPENENJE PO BLAZNOSTI
AMERIKA
Vsi so bledi, ker mislijo, da se mi je zmešalo.
Bledi SO, ker vidijo moj rudnik.
Strah jih je mojega rudnika.
Moj rudnik so škarje.
Vsakega prerežem.
Moj rudnik je čisto zlato, ki ima nos.
Washingtonu odpade nos, ko vidi mojega.
Prevali se in skrije glavo v pesek.
On je Ameriko izdal.
Moje roke so blazno krvave.
Vem, kako se bo končalo.
Vedno nosim blazino.
Blazino bom dal pred kolena, ko se bo
vame zaletel avto.
Vem, kako me bo ubilo.
Hodil bom ob steni v španskih krajih.
Siesta bo.
Nosil bom mleko.
Hodil bom v hrib.
Ko bom prišel malo pred vrata, se bo brez
vzroka vame zaletel avto in mi zmečkal
noge ob zidu.
Potem bom živel z bolj odprtimi usti.
Nietzscheju bom pomagal tipkati na stroj,
ker mu je umrla gospodinja.
MUHE
Norec, odpri vrata!
Norec, če boš padel z balkona, se bom obrnil stran.
Skočil bom na tvojo truplo.
Kri bo špricnila do balkona.
Norec, ti me ne maraš!
Norec, ti si previden norec!
Misliš, da boš gledal sončni zahod in bom jaz spodaj?
Norec, jaz rabim tvoje telo!
Norec, daj mi roko!
Norec, jaz ne maram, da imaš ti bolj žive oči!
Glej, kaj sem si kupil!
Vidiš ta orožja?
Veš, čemu so namenjena?
Veš, zakaj sem si kupil lestev?
Norec, povem ti, če ti ne skočiš dol, pridem jaz gor!
Razsekal te bom z vsemi temi kladivi in bom imel
zalogo za zimo.
Ko bo led na balkonu, bom jaz jedel svežo kri.
Muhe se mi bodo zaletavale v glavo in padale
mrtve z balkona.
8
HREPENENJE PO BLAZNOSTI
Ko smo se premikali po dolini, sem izgubil lopar.
Ne morem igrati tenisa brez loparja.
Ozrl sem se na tiste ploščate kamne.
Voda ga je odnesla.
Ko smo se premikali po dolini, sem izgubil kroglo.
Nobenega zidu ne bom več zrušil.
Namesto krogle bom moral uporabljati
glavo in to boli.
Moja glava je črna.
Na krompirjih so modri metulji.
Zakaj ne poberejo teh krompirjev z njiv?
Krompirji niso niti podstavek za kip.
Tri meče imam.
Vse štiri strani sveta so črne.
Vse štiri strani sveta lezejo v rdečo plišasto
kroglo, ki se potaplja na dno morja.
Ubila me je luč Sinbada Morjaka.
Guma sem in železo.
Hruške mi padajo na glavo, pa jih ne čutim več.
Volku sem odtrgal spodnje grlo.
Polena sem nosil na ramah.
Potem sem srečal lupinico.
Alge rasejo v Andih.
Ne dajajte napitnin!
čeber železa je več vreden kot čeber zlata.
Vedno mastne roke obrnejo časopis.
Gorovje zdrsne s hrbta žab.
Žad je notri.
Jaz nimam kn/i, jaz imam žad.
To so intrige črk-peserosov, ki
funkcionirajo kot agenti genetike.
Pihni vato s svojega koda!
Vata ne obstane v raju.
V raju obstane zvon, ki zgrmi na
dno, da se
zlomi ploščad.
VZGOJA
Jaz živim tam, kjer me hoče Bog.
Nobene volje sam po sebi nimam, to je
neumnost, govoriti to, je neumnost.
Bog mi nalaga vsa ta srečanja.
Če imam voljo, je kot star lesen plot: strohni.
Ali pa ga požgemo, ja, požgemo.
Včasih gledam v kaminu ure in ure ogenj.
Ogenj je moj brat.
Včasih diham in skoraj kričim od blaznosti.
Ampak tiho, nemo in tiho, tako da je užitek velik.
Zrak je moj brat.
Ampak najstrašnejši brat je moje
telo, ki sem jaz sam.
Jaz sam sem brat.
Vse polno sester imam: kaplje dežja.
Sestre me zmočijo.
Zdaj živim v raju, ker sem ga dal ven.
Jočem, ker so ljudje, ki nočejo živeti v raju.
Težje je najti človeka kot zlat rudnik.
Včasih si mislim, če bi jih zmočil, bi šli vsi v raj.
In jih zmočim in grejo v raj, ampak potem ven
padejo.
Ljudje rečejo, da sem jim jaz odsekal
roko, ker se je moja roka premaknila. ■
Ljudje me krivijo.
Trpim, ker mislim, da ubijam.
Včasih mislim, da so se vsi ubili zaradi mene.
Na njihov grob grem.
Oni mi ne zamerijo.
Vsakogar, ki je ubijal, posvetijo.
Ampak jaz sem lahek, zelo lahek.
Ko bom umrl, bom še bolj strašen.
Grehi so moji zavezniki.
Včasih si dam šal na glavo.
Potem hodim s šalom na glavi kot kakšen
tiger v kletki.
Ko je čas, verige same počijo.
In me vzame kakšno letalo in grem.
Kamor pridem, poljubim zemljo.
Danes me posnema papež.
Ampak papeži so bedaki, jaz mislim samo na
Kristusa.
9
Zato tudi ne maram svitra na koži.
Mrtva ovca boli, mrtva ovca boli.
Ampak jaz sem drugače ustvarjen kot Kristus.
Včasih mi gre Kristus grozno na živce.
Zakopali so ga v njivo.
Njiva ne daje več pepela.
Pepel dajem jaz.
Jaz vedno s solzami zmočim kruh.
Kristus je pa nehal jokati.
Če bi plavala skupaj v morju, bi ga potunkal.
Kdo boljše kravla?
Kdo je boljše skakal na glavo s skal i/ Menorci?
Tisti deček, ki je bil dvajset let mlajši?
On ni bil razvit.
Starši ga niso dali v nobene boljše šole.
Čudim se, kadar srečam tako
mlade ljudi, ki ne znajo hitro plavati.
To se mi zdi greh od staršev.
Nosil sem ga na ramah in ga metal v
vodo, da bi ga naučil skakati.
Tudi Kristus je nosil na glavi ovčko.
Ampak Kristusa so zalile slike.
Tolčem po freskah in tulim.
Meni manjka prisebnost duha.
Njemu se pa še udi, ki jih vrže proč, zarasejo.
Zakaj niso pojedli njegovega mesa, ko je bilo še
sladko!
Moje meso, ko bom umrl, bo sladko.
In če ga ne boste takrat pojedli, se bom zažgal,
zdaj!
Hočem, da vse pojeste, kar jaz ustvarim, pa
čeprav potem bruhate.
Videl sem ljudi, ki so bruhali in
sanjali, da bi me ubili.
Moji prijatelji so mi hoteli prerezati žile.
Ampak Bog je bil vse moje življenje moj
prijatelj, zato sem ušel.
Jaz samo čakam, da bo kakšna tragedija.
Tragedije me pomirijo.
Tragedije odprejo vsa vrata.
In zdaj hladnokrvno kadim, ko pišem.
Hladnokrven in neusmiljen sem.
Moja dobrota pregrizne sapnik živalim.
Samo pošasti so v Bogu.
V Bogu so pa pošasti zato, ker je svet nerazvit.
Svet poči, ko ga odpreš, tako kot jajce.
Vedno je na mojem telesu nekakšna sperma.
Jaz moram videti svojo spermo.
Jaz vidim takšne vrtove, da se
ljudem, ki so ob meni, meša.
Kadar se jim zavrti v glavi in treščijo,
vem, da bom pisal.
Ljudje so zame kužki, ki se grizejo.
Vrtnice se nikoli ne grizejo.
Vrtnice so vkopane, jaz imam pa rad vse, kar se
premika.
Vrtnica se premakne samo takrat, ko ji odpade
list.
Usti padajo v mojo kri!
Jaz sem list vrtnic!
Ris, trata, pajek, zlato, ura, smrt,
oče, mama, deček, starec, zid, žaba,
skorja kruha, veter, bič, belina zemlje,
ost, lokvanj, žica, aura, sever, to, kar
ima notri v glavi zelje, mučitelj in izmučenec,
kos, čeber, most, sito, jabolko, kruh,
skorjo kruha odvržem, glava, pečat,
valj, drevo, blisk, čebela, gora,
majhen dojenček, malo večji dojenček,
rosa, pust, balkon, boben, sila, ki se
umiva, medtem, ko je.
Jaz sem večen gejzir.
Vzgajam jih, da me bodo pisali.
10
Valentin Cundrič:
ČLOVEŠKI ZIMZELEN
(Arbutus unedus; cane-apple, zimzelen)
Enica
Mene si.
Prištevajo se
k tebi.
Ink
drugim
se prištevaš
ti.
Devica.
Možnost.
Tisti,
ki se
zablešči —
Desetica
Tekel si.
Enice
tehtaš.
Opijaš
s kobuli
se enic.
Sebi
enake
delaš.
Tekmece.
Svoj
odpoklic —
Si stotica
Upharsin.
Centaver.
Osamljen.
Osovražen.
Prelahek
se ti svet
zazdi.
V tvoji
pesti
jih devetdeset
In še devet
temni —
In si
tisočica.
Abelkajn,
ki ga obliva
kri
enIc.
EnIce
Abla
In enice
Kajna
se spoprimejo,
ne grejo
vštric —
Liho,
sodo
v tisočici
je razdružll
že Tarhot,
ki je
Abelkajn
v Egiptu.
Do
tisoč
In
Iz
tisoč
pot.
Izhod —
In se,
Laokoon,
spoprimeš
z drugim
Sto.
To število
sto
je kačarak.
Njen naskok
na sonce
In na pelod
heroje
je potisnil
v mrak —
11
Iz števila
tisoč
vro
lukuml.
In samci
stabllonl
zreli
dajejo
življenje
tisočim.
KI bodo
v tisoč
spet
navreli —
In nista
bila
le dva.
BIH so
štirje.
Abel Abela,
Kajn Kajna,
Abel Kajna,
Kajn Abela —
ubili
so
Abelkajna —
Abel Abela
se je
z Abelkajnom
Igral.
Dostikrat
je visel
na njegovih
ustnicah.
Kadar se je
prikazal
Kajn Kajna,
se je z obema
Igral
pristrah —
Abel Abela
nI sam.
Kajn Kajna
se z njim
Igra
vrano.
Kajn Abela,
poženščeni
Penoelot,
je sam
In čaka
Abelkajna,
da skoz
rano —
— smrtno
vrne
se nazaj.
Se vrne
kakor lev,
kot bik.
Če se ne
zgodi
drugače.
Bolj
po črki:
da troedini
Abel
umik —
— prizna
v celoti,
umre da
trikrat,
ves,
kar je Abel
In ne le
Abelkajn.
Tedaj
Kajn Kajna
bo priklenjen
za večno
ob Penoelotov
žegenbajn —
12
PRIPOMBE K ČLOVEŠKEMU ZIMZELENU
Pesem Človeški zimzelen je del cikla z naslovom Manam mladega pesnika. Cikel je posvečen pesniku Vladimiru
Memonu. Njegovo ime v tem ciklu ni navedeno zategadelj, ker mu je posvečena celotna zbirka, naslovljena Kažipotna
tišinska dlan.
Manom mladega pesnika obsega pesmi Človeški zimzelen, llnati romb ter Dva glasova iz viharja. Prvi glas iz viharja
je pisan v ženskem spolu, ker je posredno posvečen pesnikovi vdovi, in je njeno sporočilo mrtvemu pesniku. Drugi
glas iz viharja obnovi enigmatiko Človeškega zimzelena, in ga zato navajam v celoti —
Eden je v Ednini.
Jabolko v Obeh.
Potop v Množini.
Kdo bo žegenbajn?
Monos je v Enici.
Tehta iz Deset.
Vsmrti v Stotici.
Tisoč je Abelkajn.
Pesem ima svoj naravni levi ter desni del in bi nemara potrebovala bolj slikarski zapis.
Naj preidem na enigmatiko Človeškega zimzelena. V angleškem izrazu je očitna besedna igra Kajn — Abel, v latin-
skem pa drevo. Drevo življenja, odnosno steblo, Jatobe (indij., ohr. v Jakob), Kronos Monos, Eden odnosno Devica.
Ob teh pomenih hodi ob strani tudi Edip. Vsi ti pomeni so pn/i del grožnje božjega prsta Kralju Baltazarju. Drugi del
grožnje je Tekel, kar je ali Tehtnica ali Decem, ali pa oboje. Precesijsko in etimološko je pa res tudi narobe: da je
devica iz tehtnice odnosno libele in balansa. Upharsin je enako Fares. Fares poznamo tudi iz faraon, fanr (bik), skriva
pa v sebi besedo centum odnosno cancer. Metamorfoza raka je seveda bolj znana kača.
Pri tisoč se besedna avantura razpre. Turški izraz bin in arabski alf sta v mlečnem sorodu z latinskim mille odnosno
helenskim hiljada. Vendar so navedeni izrazi čisti izrazi. Evropski izrazi so kombinirani. Jaz jim pravim Abelkajni. Teh
Abelkajnov je ogromno. V mojih pesmih nastopajo naslednji, in sicer v pomenih za dneve, v tekstu Teden:
ponedeljek, delfin — Delrael, Delmat, Delgana, Deltan;
torek, Beltan	— Belrael, Belmat, Belgana, Beltan;
sreda, Mnemosina — Mnemorael, Mnemomat, Mnemogana, Mnemotan;
četrtek, Laokoon — Laorael, Laomat, Laogana, Laotan;
petek, Amazon	— Amarael, Amamat, Amagana, Amatan;
sobota, Pagat, pamet — Parael, Pamat, Pagana, Ptah;
nedelja, Eufrat	— Berael, Bemat, Begana, Berešit, Betan
Po tem ključu je zanimiv Satan: sfinga, (li)sabon, satan, scan(dal), srael (borivec z bogom), sment (šment). Verjetno je
lahko uganiti zvezo z Ismeno, ki je ženski hudič, Antigana pa nasprotni hudič. S hudičem ima zvezo tudi izraz
Istanbul.
Levi del in desni del sta razvidnejša takole:
levo, bleščeče, slepo, speče	desno, temno
liho, par	sodo
žaba, srce	podgana, razum
ljubezen	sovraštvo
Abel	Kajn
oče, mleko	sin, seme
Tarhot in Sara sta liha. Ob njiju je zanimivo ime Baroda.
Penoelot je skovanka iz Noe in Lot, ki sta okruška besed penis ter falos, ni pa čisto moja izpeljanka, ker je sorodna
s Penelopo. Penoelot bi pomenil tisti del človeka ali človeštva, ki nujno vedno preživi. Omenimo lahko tudi Penuel in
Fanuel, kar pomeni obraz božji, in sicer je to kraj, kjer se je Jakob boril z Bogom in dobil naslov Izrael, to je Satan.
Žegenbajn je pribežališčno drevo, izraz je iz ljudske pesmi, izveden iz Segenbaum.
Tysoč, Tytan, Tiran, Tyren, Tifon, Tibet so najzanimivejši kot tisoč, ki skriva v sebi besedo so. Torej je greh tisočice v
odnosu do enice, desetice in stotice v tem, ker človeku prinašajo bivanje. Tisočici bi lahko rekli Dvoedini človek. Bik in
lev pa človeka odvračata od njegove božanske notrine, ker ga omejujeta samo na nagon po samoohranitvi.
13
KRISTIJAN MUCK:
IN
KAKO POSADIŠ
poženi stroj
drevo bo
črpalo vlago
drevo bo
vlažilo
drevo bo
hranilo
razprlo
drevo bo
iz zemlje
razprte školjke žilnate
vlakna jederc
lupine školjk
oreh
kremeno apneno
črpalo zob
sadilo
drevo bo
drevo bo
drevo
umiri plovbo
školjčna ledvica
rodilo
devica
v svoje
v mojem krasu
krvave kristale
vstop
dvorane kamnite
drevo bo
bo
ki dovoljuje
drevo bo
(PIRH)
umiri plovbo
Golob se pojavlja kot neka sredobežna sila. Ali sta mravljinec in čebela energija? Ali
je konj masa in ženska? Ali je golob hitrost in moški? Ali je jajce prostor?
poženi stroj
Paradoks revolucije je v tem, da bi jo bilo nujno najprej začeti v sebi. Toda vztrajati v
evoluciji revolucije v sebi! Kako nasilno in obenem nežno pristopiti do funkcije ordi-
nat revolucije in evolucije v ostalem svetu, izven sebe? Krivulja tega žarka poteka,
kot skupek mnogih »sebe«, vedno zunaj tebe. Vendar lahko žarek rojstne luči pribli-
žamo gornjemu žarku, če živimo čim bližje čutenju celote sveta. Če se dotikamo polj
tolerance v sečiščih žarkov, potem je možnost, da bivamo v treh dimenzijah.
14
VSTOPNINA
Lesen kovanec se v pišu meha zakotalim iz jedra kovarne med celke zemlje. Sinje-
beli svod se odpre nad mano. Platneni zvon marčni zvoni. Moja plazma zvonklja.
Toplota hladna	Mrzloča podaljšanega dneva
kosme belega materiala	je vsaj toliko mila,
v rodno zemljo	da rožnim popkom
razplasti domala.	v rebrih utripa žila.
Glava, z rožami poslikana, pirhov kandidat, pisano seme, se po sončnih rebrih
kotrlja. Lava se iz sonca v voščene potoke magme vije. Sem svoj sin in hči. Lunov
malček medeni. Seme, ki se prekaljeno vije v ogrodje cirkusa. Pospešeni pirh, ki ga
lovi mehova stiskalnica. V vrtačo zvonkljam in se, lesen kovanec, na žrtveni kamen
kotalim. Kremenec. Apnenec.
Prileti kovinski golob,	in mravlja
zgrabi jajce,	zgrabi srčno žlezo
in konj s čebelo v telesni duplini od vrtače skoz sotesko zdivjam. Levo in desno se
dvigata kamnita zoba. Krvava in Bela peč. Kličem očeta in mater. Odgovarja odmev.
na klic: Mati moja! nastopi krvava peč: (opis osebe)
Praded kovač polmanjmartin je tu, čeprav je šel že davno leč v vrtačo. Urno k nje-
govi gmoti. Morda me tudi v naročje vzame, moj praded. Dvigne me v goro. Zajtrko-
val je, ded. Od kremenitega obraza polzi kri. Oči mu žarijo, jekleni martinov blesk me
prevzame. O ded moj. Žri. In sem žarek prebodeni. Plapolam, večen, nekoč. Letim
v neskončno mladost. Žila žareča utripljem v škripljajih kovinskega dela. V pradedu.
Blažen. A lakoten, sem sumljive vrtače pregledujoč čebelji golob, v cirkuški točki
veletoč rudnika, brbrajoč za neznanskimi koreninami. Mravljinec hrabri, mravljinčja
kobila, žrebec smejoč. Blažen, zažigam oblast, last, združbe, kri morim, da prekrva-
vim svet s središčnico smrtniščnico do korenin. Prizorišča napuha, zavisti, razžiram
svet, tkem zemljo. Strahu ni. Več. Konj, golob, mravljinec, premica, krvava peč.
na klic: Oče moj! nastopi bela peč (opis osebe)
Krog. Je njen obraz. Mamka z mreno plesni na obrazu. Nemi klopotec. Jajčna lupina
čez pol. Do ledij, prsi, grla udrt v mreni se napotim skoz sivo krajino, njen obraz, skoz
morje plesni. Pretikam se skoz trose solz, korenine znoja, skoz izsušena jedra.
Besno razstiram nitje splesnele krvi, mestno zgradbo, taborišče gnezd, kopičenje
grušča, naprav in umnih delavcev. In jih uzrem. Obrazne živali, slepa rudniška
čebela, sivi golob, kovinski konj skladajo zaboje, se prepirajo za med in vosek.
Spustim se v boj. Bijem. A pramamka z mrenastimi očmi vrši oblast. Obvije mi obraz.
In plesni. Besno razstiram, previdno grizem v mamko, da je ne ranim. Krmi me.
Oveša mi obraz s trosi. Morim jih v nitju, dobrohotne in nevarne. Razdiram obraz, v
boj se zapredam. V svojem obrazu se solzna čebela, znojni golob, krvavi konj borijo
zase in za mamko. Prizorišča napuha in zavisti, predem svet, razžiram zemljo. Konj,
golob, čebela, krog, bela peč.
15
DVOGOVOR
golob v trupu leti
topotanje odmeva od peči
Odmevi so kremena (vlakna) žarki jekleni
Konj zdivjan,
skoz sotesko topotam.
Krvava peč stoji, govori:
Postoj!
Odgovoril
Ženi!
Ne izprašuj!
golob leti,
v steni peči, prizorišče blešči:
Pred hlevskim zidom kleca deček.
Jeklena zrna zvonijo v njegovem drobu,
v njegovem prsnem košu.
Vkoreninjen v nebo,
govori:
Oči si manem, izdrem zastavo,
vlakna jeklena
medena zrcala
Žrebec divja.
Krvava peč stoji, govori:
Klic na pomoč!
da boš otet
Prhne golob,
v steni peči, prizorišče blešči:
Sonce tali megleno jutro.
Cvetje na drevju se ozira
v pobešene može.
16
DVOGOVOR
konj zdivjan
skoz sotesko topotam
Odmevi so platnena vlakna (žarki) apneni
Topotanje odmeva od peči.
Bela peč stoji, govori:
Stoj!
Govori!
Poženi!
Sprašuj!
Konj obstoji.
s koreninami v zemljo
konj stoji, govori:
Izdrem oči, manem platnena vlakna
kolesa lesena
ogledala mesena
voščena.
globica prhuta,
v steni peči, prizorišče blešči:
Žena v ozkem dvorišču, z napisom
na tabli okrog vratu. Čaka, da bo
čez dvajset let njen ženin drevesni cvet.
Bela peč stoji, govori:
Kliči pomoč!
po materi
očet.
kobila trepeta,
17
Vkoreninjen v nebo, stoji ded. Krvava peč
stoji, govori:
Prileti golob,
moj topot, ruši
grušč in trušč
samih zrcal
pradedovo grmi
po materi, očet
golob, v trupu zaprt, leti
Žrebec, v tla vkopan, naprej, nazaj uzrt.
Krvava peč stoji, govori:
Zrcalo v sinjem loku leti!
v njivi kladivo
udrt do kolen pred mano stoji ded
vojaška obrt
in on
napuh
konj iz nekoč zviška
Žrebec zdivja.
Odmevi so kremena (vlakna) žarki jekleni
V soteski medeno zrcalo blešči
v steni peči, prizorišče blešči:
Od napetosti rahlo sklonjen naprej,
mežika in se solzi.
Suh, kratko ostrižen mož, s sproščeno kretnjo
proži vanj.
Mravljinec v žrebcu stoji. Krvava peč stoji,
govori:
Poglej!
Žile telesa moje, skoznje pred rojstvom
mravljinčje drobni
skoz mojo kri zrcali konj
rožni trot iz konja beži
18
Stoji Bela peč, stoji, govori:
Kobila zleti, v kolop.
moli
se ruši spodmol
sin si zal, hči
pomoč, obraz sivi
da boš otet.
Čebelji let zašumi,
v steni peči, prizorišče blešči:
Vzpne se na zasnežen kamion, prekrit
s ponjavo. Z okna jo gleda sojetnica,
ogrnjena v njen plet.
Golobica,
uzrta nazaj in naprej, stoji, govori:
Prileti!	zveni jekleno
v plesnivo zemljo udrt
smrt na trgu
stojita ona
zavist in
golob štrene pletoč in
name zroč.
čebelje topota.
Odmevi so platnena vlakna (žarki) apneni
voščeno zrcalo jekleno blešči.
Bela peč v soteski stoji, uzrta naprej in nazaj
čebela stoji, govori, s koreninami v zemljo stoji, govori:
Glej!
moje matere kri, šelesti pričakovanje, čebelje oče poje,
golob skoz mojo kri	steklen.
Komat kobila zdrobi,
školjčni konj plahuta,
v steni peči prizorišče blešči:
V dolini zastražena vas gori, tišina.
Iz ognja se vije dim,
vonj človeškega mesa.
19
Od cveta v polju čebela leti, obstoji
Krvava peč stoji, govori:
usnjen praded
sidro krvavo
v električni peči
v dvojni meh
žari zrklo
vojno obrest
Daj!
Zakaj!
Poj!
svoj golobji odmev mravljinec usnjati,
školjčni odsev v meni, čebela cveti
skoz sotesko topotam,
v steni peči prizorišče blešči:
V jamo polže telesa.
Kosti, oblečene v meso,
se zadevajo, suho done.
Srce v glavi gori.
Krvava peč stoji, govori:
To je!
vojno stanje
kembelj krvavi
žari	iz kremenih vezi
glava	plapola
reže	žari
golob brodi
Že!	iz krvi
Ne stoj!
golob prhuta
kapitan,
stroj solzan, skoz zrklo gledam in jaz
20
v strmem letu nad mestom golobica
stoji, govori.
Bela peč stoji, govori:
žareče kobilje oči
žari	trot
dvoja električna roža	cvet leti
v mešičnih zaporedkih	tros
solzi	mrest
kali	žre mikrob
Nazaj!
Raj!
Moj!
Zdrvi konj, jek kopit, odsev moj,
v lobanji medi
jek kopit, konj zdivjan
čebela vosek medi
Bela peč stoji, govori:
Ne!	veže
zastava pletena
ob zvon krvavi	delovanje
golob kobila	semena
iz apnenčevih vlaken pletena zastava
brodi kobila	srca
Še!	ob glavi
plesni
Na kobili v galop
jaz in teleskop
luna,
skoz sončev tros, znojen mikroskop,
zdivjan, skoz sotesko topotam.
V steni peči prizorišče blešči:
V sončnem žarku na prstanu vojaka
diamant. Izrezan je plod,
materin trebuh brsti, odprt.
21
mravljinčji trak
predeljen
na brazde brenkam, Krvava peč govori,
stoji, svetlobel strojni dim,
gen, golobji vlak predeljen cirkuški, topotam.
Krvava peč
stoji, govori:
v mravljinčjih cvetih
Tam!	pretkan kovač
Tam del vseh! prepredena mamka
Sidro v nebesu, golob jeklen,
mesen kembelj binglja,
v steni peči prizorišče blešči:
Velik stadion mrmra v sinjem hladu.
Med množico in trupli
je slišati petje in jok.
Krvava peč stoji, govori:
Gola!	pola dva
kožo slačita drugega, z drugega, drug raz drugega
jajce	zležeta v drugega
apnena gajba	ga zalezeta
lobanja, beljak kremen to prelezeta
sivi znotraj in	živa oba, mrtva
nezaščitena	varna v dalj
22
Ladjin krik,
na korenine godem. Bela peč govori,
stoji zdivjan
plazmov trak,
kobila v aeroplanu, topotam, predeljen
Bela peč, čebelji avtomobil, predeljen, rudniški
gen, topotam
stoji, govori:
ribje oko nabira	Klic krvi!
čebelje rože	Rod plodi!
Nam del vseh!
v prekatih cvetnih	sami.
Usnjen konj divja.
šotor zveni, naprej, nazaj uzrt,
Bela peč stoji, govori:
spola dva gola kožo vlečeta drug z drugega
golega brez kože vlečeta drug raz drugega
zležeta drugega	v jajce
ležeta skozi	iz mrežja apnenega
zaležeta v	rumenjak, kosti, med
mrtvega, oba živa in	zunaj sivi
se ustavita	se nadaljujeta
V steni peči prizorišče blešči:
Oddaljuje se zvok letal.
Med ruševinami, pod gorečim brunom
živo telo leži.
23
Odmevi so kremena (vlakna) žarki jekleni
Naprej, nazaj uzrt,
meč nažrt,
golob.
Krvava peč stoji, govori:
Sinji oratar!
Postoj!
Na! rožne boš čarni cvet, opoj moči
napuh	resnice!
diamant golobji	Resničen plod!
Glej!	oratar
Že!
Poj!
V konju se vzpnem,
V sinjem loku zrcalo leti, modro goro prepolovi.
Očetov obraz.	Oratar.
Okrvavljena hči,	s teboj
Izpraševalci za hip obnemijo.
Vase sklonjenemu, ovešenemu z anodami
in katodami, ne bije več srce.
V steni peči prizorišče blešči:
žile dreves povezovat
poljubovat,	mrtev tvoj,
golo srce,
tvoja
črn jezik kobilji	Moja glava,
usnjeno zrcalo mazili zvon krvavi.
Belf se meh.
Z rožami,
srci snežnimi,
ven, tja
v razsežnosti
24
In, konj zdivjan, skoz sotesko topotam.
Odmevi so platnena vlakna (žarki) apneni
nakrmljen krog,
cvetni prekat, stoji Bela peč,
govori:
Oratar sinji!
Stoj!
Da! boš cvet moči, čarovni opoj
zavist	resničnosti
Resnice plod! meden diamant
Daj!	Ne izprašuj!
zob	Moj!
tvoj plod.
golob srebrni poletim, v sivo morje se vdrem.
Oratar.	Mati, Zarjin obraz.
S tabo iti,	kamniti sin,
žarke belih dreves poljubovat.
živ tvoj, zaznamenovat,
golo lobanjo,
grez.
kamniti cvet,	zrcalo rosno
Visoka peč belo žari.	iz uhov svišči
Krvavi.
v možganih
nežnih
spuščen
odpuščen.
25
Bela peč govori, stoji:
konj skoz krvavo peč
topoče
blesteč
cvet veneč
skoz belo peč čebela
mravljinčja roža
prekat golobji
topota
v steni peči
vihti
pomnik blesteč
iz morja v goro
krvav bel
plapola sinji cvet
zvon doneč
grize diamanten cvet v opno
plod
poženi
Ljudje, oziroma svet, smo pod drobnogledom pravzaprav dvodimenzionalni (npr. levo
— desno, delec — val), ko pa svet, kot živa bitja, programiramo povečano, ga obču-
timo trodimenzionalnega (npr. srce — spol — mozeg). Zakaj se živa bitja, v neštetih
pojavnih oblikah, s svojimi rastlinskimi bratranci ne bojujejo bolj družno za svoje
bivanje? Ali je hrana prostor? Ali je teleskop dohitevanje časa v črni luknji? Ali ima
čas v črni točki eno dimenzijo? Ali zmoremo vsebovati eno dimenzijo?
26
(KAKO POSADIŠ)
zaviraj
Evolucija in revolucija vsebujeta
nekoč
rojstva in nekoč
smrti.
Krvava peč stoji, govori:
Za zidom ob gnojišču dečkom
z jeklenimi orehi trkajo na prsi,
kali jeklenih demantov,
speče v ledjih, ubijajo,
zganjajo moritev. Smrt moritvi!
Smrt karakteristikam poslednjim,
na tablah, obešenih
okrog vratov žena, ki čakajo,
da bo čez dvajset let njihov ženin jablanov cvet.
jablanov cvet. Smrt solzam,
ki jih morilci jokajo. Živela
svoboda!
Kako si drznem postavljati
besede o smrtniščnici, središčnici,
kako, spričo oči,
zročih v odprtine puškinih cevi!
In še dodam: tudi jaz sam,
jaz sam
natakam solze v jeklene cevi, packam
po zastavi s svojimi črkami in
nazdravljam z njimi.
PIRH
poženi
Nh. Koliko vzdrži. Jajce. Prostor zaprt. Drveč. Najbolj dejanska (konkretna) muzika
vrši in konča v škripljejih hrumota avtomobilskega. Drvi. Moje oko krvave obrunke
lomi. Oblakov predrnjenih. G. Za razvaljanim kremenom jajca. Konjeva noga. Šipa.
zaviraj
temni dvanajst udarcev sivomodrih
cmrči lobanja v robovih pol nočnih belih
pisano jajce v sekanje premo
kovan avto vseka apnen krog
27
Marcel Štefančič:
ŠE KOMAJ PREVITJE TESNIH
VPISOV
Dotiki vetra v čaši,
kot nakodran vpis težnosti,
in se previje vrtavka tesnih glasov,
da se zgodi pisava, nevarno odpeta,
skrivno povabljena v telo srečne snovi,
kramlja s sledljivimi zvoki,
skoraj notranjost celih števil,
ali pelod kristala, komaj tleča godba,
to je gotovost dremotnega gnetiva,
ko se nasmehne ona,
ko zatrepeče on,
ko zajecljata ob tožbi višin,
se neizprosni robovi sandal
kremžijo čez upognjeno budnost,
zehajo fantiči, ko dvigujejo reki čipke kril,
so že davno preromali ljubkost volnenega
spanca,
ko se naslanjajo na sveto globino zrcal,
ki so le komaj za črkovidce včrtana nežnost,
iznenada zlog božjastnega lepila, zvitek duha,
ko fantu fantiči postavljajo neprediren dogodek
ko je svetilka pretanka za ostrino brega,
da izrezljana bližina miglja,
vpotegnjena v prejo omembe,
še jasno črkovanje svežih obrisov,
naseljeno z mehkim vedenjem, kot polnočna
violina,
kot slast prostora, ki mu je vdahnjena teža
razlila
obljubljeno črtovje, v nedostopno razpenjanje,
tam, kjer zbite daljine zgrizejo lepoto vetra
in je ta navzočnost skoraj sredica istosti,
da njo zalije vosek čistih kantilen,
da odtrepeče on.
PROSTOR ZATREPEČE
V TELO
Ko enkrat si, potem kar si,
in še ni bolj to, kar že je,
skoraj tuintam, komaj povsod,
zvijačna trajnost bližin v gumbnici,
kar in zmeraj se spočenja prostor,
kot ubijalska lastnost, kot skrivna začasnost,
da ga začrtam, da ga ustavim,
ko se pregiba čez zidavo vzetja,
sam za nikogar v sledljivi negibnosti
te kar omenja,
da ga zatisnem na dno čiste daljave,
da ga zasačim, ko me vsebuje, varno tvega,
in se jezik odžeja v govoru prostora,
spenja se z ljubkostjo gibov,
se zaobljublja svoji zavezujočnosti,
po bregu začenja vedno gor, ko se odliva dol,
če se včrtuje zelo včasih,
morilska predanost svežemu lepopisu,
še malo prej sveta zvestoba,
ko volja zasoplo izvablja telesno zavezo,
prepozno, da ga zadrži,
ves se z bivanjem obsuva,
že naslonjen na zibanje različnosti,
in,vse je previtje, tako tesne menjave selitev,
in vse je srečanje, komaj bližanje,
le še v zahvali pridih češnjevine.
28
ŠEST MLADIH JUGOSLOVANSKIH PESNIKOV
Pričujoči izbor v ničemer ne želi biti reprezentativen. Napravil sem ga zato, ker sem pesnike in njihove
pesmi srečeval ob različnih priložnostih: na prireditvah, v revijah. Kakor da sem ujel ton tistega, kar bi
lahko rekli — pesniška sedanjost. Izhajam iz temeljne ugotovitve, da nastopa svojo pot velika množica
dobrih pesnikov in da zato Poezija ne more biti Ena, kakor vsiljujejo trgovčiči v komisijonu resnic. Vpogled
v pesniške delavnice to potrjuje.
Temu izboru bodo sledili drugi in napravili jih bodo pač drugi, vsekakor pa je potrebno pogosteje in
obsežneje kot doslej predstavljati nastajajočo poezijo mladih jugoslovanskih pesnikov.
Marjan Pungartnik
BRANKO ČEGEC
HOČEM NAPISATI PESEM
ta mala politična mišica
zeleni zvonec revolucije
enajsti kopenski oponašalec zmede
vidim (kaj le vidim)
lice vžigalice opatijo skodelico leksikon
kaj le vidim
leksikon — lice
skodelico-vžigalico/krhko opatijo
MAFIJAŠ UTRUDIM CIGARETO
majakovskega novalisa rimbauda
bretona brechta in guentherja grassa
tako sem krvav do kolen
tiho mi klecajo kolena
(imam mar vodo v kolenu)
rafali vesele dokolenke
(imam mar čas)
časmarimam
— breme mu moti spol ima moten
organizira se nov organ
majav circulus evrokomunizma
29
puls plus ureditev evroraket
tek
naboj mi spočenja rokopis
pis-ho-ruk dr-žim se
halo eno je edino edinstveno najedinstvenejše
(ko bi kakor želel napisati pregnnan)
MOJ ORGAN JE ORGANON
ki sledi naložene principe nasprotnosti
v načelu sodeluje samo čelna kost in rob svinčene plundre
ki se širokousti voda se širokousti z neodgovornim govorjenjem
le-to me moti vse spol moteni rimbaud razlikuje
alegorijska ločina vaginalnih čepov odčepnik me potopi
sem miren
sem umirjen
mir sem
branimir mirotvorec mirmir rimska štirica
IV. udarna izziva udarja
poenostavljen zahod dneva
PESEM, KI JO JE TREBA ŠELE NAREDITI
material:
vznemirjenost z azijo; malo patetike in rodna gruda; aiso: moda sv.
anastazije plus baterijska paradigma — jezero — devetstosedeminsedem-
deseta prebrana kot ostrižek zgoščenega sklopa karnevalskih RA-GUZ;
sladkana cmok/cmak narava-kurban-bajram praznična foto-frajla plus
artefakt-himen nesmiseln in plodovit hudič lindžo katerega lamentacija se
(na koncu) zruši v pepelnično ploščato rit:
pica	Švica
vragi	orsagi
špek v	drek
zlo fejst (post festum)
plus monotoni zvoni: A. G. — asonanca tralalalaja po kolesju
post scriptum:
dopuščena je uporaba vseh pomožnih sredstev (če dobite cement vam
opeka niti ne bo potrebna)
pesmi lahko tudi ne napišete
TO BO KAVSAŠKA PESEM
30
POGANJEK — TOTENTANZ
I. dejanje
nja, alarnnira hidrogenska boba
reče se
tapalo tipalo ob brstu hazardnega brezna
nastopa dolgovečni raz-ko-rak (govnolečni) drobnodlaki PRC
dohodninarska sin/taksa
skozinskozna kremenčna enovitost laže
lahko se raznospoli velikokurc katalizator
kakšen asterix/kakšen galski esesovec herman
yes yes: manualni kavsač/goloriti suhljati herzenfehler
a propos: gospod vodohod/nanizaj casanova
potem: aerostatični sestop v jogu/rt
obliznejo
čigar je bila asketska proteza pro patria
I.	glas: la muuuuuuEr/te
II.	glas: la muuuerte
(smrtno)
pevek
'^pljunek
prejezikovljen dolgonogi stvor
včasih top/os včasih skomizavka
nevtralizira glasnogovorizirano vstajenje
II. dejanje
sočen / močan glasek a/vant/garde
31
DOGODEK — KAŽIPOT
(nikaragva, nagodba in druga norčava razmišljanja s happy endom)
I.
v gosto spuščen PACIFIC
korski kvarc (izprsek prsat) vdolben švung
zatem
TOTO zamisljiv posmehovalec
TOTO obrob somoza
in vetroizval-glasek (tiho-tiho)
nekakšen popsong dylan
uvit utesnjen mrhovinar
v kratek sestavljen sandino
II.
tako se prenaseljene besede preklicujejo
beseda je ničla raznospolnih branj
beseda jesignumtemporis / onomatopejska klofui
nad vsem skrivališče paragvaju
in zeleni trakec na katerem visi
na zizi visi izdajalec horvatsko-ogrski
kar neka porcelanska jasnost
naleti polomljeni kažipot zgodovine
a potem prihajajo ljudje
ti debeli srpani
analogno razcepljeni
vse tanjši in
tanjši
32
III.
kdo kdo je	kljuva se azbestno strašilo
o — o — o jjmmy
000000000000000000...
0000000000000000000...
taaaaaaaako!
začuda: smešnoječudnozelozelo
tisočdevetstodevetinsedemdeseta — antiteza
in tragična
in brezzoba
in zver
IV.
asociativni okvir: nikaragva, somoza sandinisti in drgobno
nasekljan, in silno nasmehljan zucker-biber jimmy. Tih, zvezan
in pust kot belosvetski naftovod skozi neko ne prav tolsto
poletje.
Vjesnikova tedenska priloga 21. julija tekočega leta:
18. julija devetnajststodevetinsedemdesetega. Somozova
Narodna garda je položila orožje in se predala. Vlada
narodne obnove prihaja v Managvo.
Hudiča, zakaj ste tako nepoetsko zvrščeni?
V.
A zmerom sem bil izigran
zgrešijo se blagoglasni časi
kakor kolovoz
sledi se plitvo deformirano jutro
komaj: abeceda jeclja/skriva se znamenje:
obvezujoče zavijanje na levo
izhod je povprečnik izraznih sredstev
ta NJIHOVA sestavljiva narava
33
VI.
(trava za prihodnjo krajino zunaj dokumenta o celotnem dogodku
nekje na periferiji heliocentričnega sestava)
Michele odpira usta:
Izkušnje te poezije so povsem porušile poetski SISTEM ki ga
je tradicija kodificirala.
najprej Alighieri z Vergilijem pravi:
Zdaj bova dol k slepim ljudem prešla ...
jaz pojdem prvi, ti se giblji za mano.
Razen tega:
Nage ženske so imele debela, nagubana telesa.
Iz madrida v moskvo potujejo žene nagubanih teles
Plešejo po dvorišču. Pozdravljajo Ifigenijo in Blaža ker Orestovo
NIČ ne pomeni NIČ, HAJ!
VII.
MATJAŽ: sem izven stvari
sem izven pomenov
sem izven besed
VIII.
To prepisovanje pravzaprav ni bilo avantgardno.
ali: Vsako dogajanje lahko imamo v eni točki za avantgardno.
Avantgarda koketira z absurdom.
Sama izven sebe.
Na koncu: nekatere stvari me vseeno vesele.
Naj se jim izgube imena.
34
NEDŽAT HALI MI
MALA HIŠNA KAČA
spet ti brez mene
na mizah se križajo noži
za dež
približuje se dan izhoda iz male
hišne kače
skrajšane za jabolko
skozi ognjene loke
vstopajo zelene kobilice kruha
V vazah veni cvetje
spet ti brez mene
v sestopanju po sedmih svetih morjih
s črnega drevesa
vračaš se in ne čakaš kače
grozdje obrano pred mojim rojstvom
križa mostove
kje je svit
voda v prerezanem grlu
prepadov
spet ti brez mene
KAKŠNA BO ZORA
ni mi obljubljena zora
telo brez mrtvaškega prta
vrtnico mi jemljejo
kri
čez svet dom iščem
rumenina me slepi
gori želja
čelne sobe polne samote
koliko je še čez reko
nedelje nimam
ponedeljek mi jemljejo
jaz iščem svojega petelina
kakšen torek bo zasvital
KAČA V KRVI
izriva vse ven iz drobovja
groba
kosti razmetuje in odpira
neki nož
vse
zunaj ubito se vrača noter
gozd gori in zeleni
in neka
piščalka
ne morem priti v svojo kožo
poklekam
kača
nož
piščalka in jaz
štirideseti stanovalec v trdnjavi
morje
brez pristanišča
35
ZA STEKLOM PREMOČENI
PETELIN
nedokončana nedelja se ustavlja
noč odpira čeljusti
pred črnim steklom petelin
čaka
je mar smrt življenje
ne dam petelina niti za glavo
ne dam
jedilnica je polna
ljubezni težkih psovk
in solate
ostanki jedi In pijače večerje
brezsramno In brez reda razsuti
tema na fotografiji zaprta
z glavo
nabodeno na kol
miga
nož me prebada v krogu nikjer mene
in niti petelina
senca premetava prste
čez sebe
srečna si če ti padejo na čelo
noče me več niti svoja koža
NI TE VEČ V KROGU S KREDO
ni te več v mojem krogu s kredo
želve te vlačijo brez glave
rakove ti razkosavajo telo
tvojemu temnemu očesu se izmika
skrivnost
okostenevaš na slepem potovanju
utrujene nedelje
razrušene na bregu
z zvezdnim perjem na glavi
gori gozd
pot zbira v okviru žolte noge
zdaj se vse lepi na dan Izhoda
bruna starih ulic med rdeča jabolka
vdevajo kri
jaz In ti zdavnaj premakni
okrog ognja in vode
morje klofut netopirje
pušča jih algam
Iz krvi gromov tečejo skozi strto vazo
ti umiraš jaz čakam na vrsto
36
PETAR JOKSIMOVIČ
SESTANEK POD KRUŠNIM DREVESOM
Sedi na stopnišče, opral sem ga blata.
Sonce nam bo privlekel nočni orač.
Časniki pišejo, da so opice pobili njihovi bratje,
obriti, muzikalni. Zdaj bomo o tem.
Ti že poznaš neke pogrebnice. Beri jih. Ugasil bom radio.
Naj se opice srečajo na rešetkah
pod krušnim drevesom. V učbeniku.
Lakote ne sme biti,
mlada vrtnina poganja pod nohti.
Zaskrbljena si sedla na beton.
Imajo konec tvoji kodravi lasje,
je v mojem sandalu prostora za tvojo nogo?
Tako, sedim dolgo in nihče ne prihaja z neba.
Opice so zaspale, ti lepo poješ, čas je
za odhod. Mlekar je sramežljiv človek,
ne sme pustiti mleka na stopnišču, če naju vidi.
Imela bova mlado vrtnino s svežim mlekom.
PAMETNE KONJSKE OČI
sestri Nadi
Ponoči v kavarni »Dve pištoli« zapoje konj — vampir,
prevaran v nesrečnem XIX. stoletju.
Meče retorte, pincete, preti s podkvami.
Podnevi je kavarna veterinarska postaja.
Sprejema bolne konje. Ne znajdejo se v tem času
traktorjev.
Redko se zgodi, da na asfaltu zraste kamilica.
Trgam jo za dober čaj. Z njim izpiram konjem oči,
polne zdrobljenega stekla. Preprodajalci — lopovi
37
vsipajo pred tržnim dnem starim konjem v oči
stekleni prah. Pomlajujejo jih.
Vsi konji imajo brez izjeme bistre oči.
Sestra, drugače študent psihologije,
pravi, da so žalostne in pametne. Če so pametne,
zakaj so žalostne, sprašujem. Ne vem, dober je ta
novi prašek za posodo, govori med delom pri pomivalniku.
Okno zaropota. Veter, ki ga ženejo oblaki,
preteče dvorišče.
Na hitro pojeva po dva paradižnika,
ona vzame časopis: »Mentalna higiena«.
Jemljem zdrob, vsipljem ga piščetom, da zrastejo pred nedeljo,
ko jih sovražimo bolj kot golobe, ki so odleteli visoko
pred najostrejšim nožem.
Vsi konji imajo žalostne oči, mrmram,
ko menjam vodo živini.
PRIJATELJEVANJE
Bile so zime: odnesel jih je na kapi
stric Stanko nekam v Nemčijo, zato ni snega.
Zore se vse hitreje izgubljajo, petelini nimajo časa
ponavljati arije.
Starka vpije: Vrzi te prve zobe na streho.
Iz tebe bom napravil prijatelja, čeprav si ženska.
Kruha ti bom dal iz rok. Tako se začenja.
Če se kdajkoli povrne zima, boš tudi ti z njo.
S teboj bo prišla v hišo tudi nova preproga:
na njej se najlepše spi.
Starka vpije: Vrzi že enkrat te zobe.
Spet sem sam. Starka je pravočasno umrla:
28. novembra 1965. leta.
38
TELEFONSKA GOVORILNICA
Vzel bom vodo v pest:
ne bo se cedila na minus dvajset.
Spravil bom mrtvega cucka
v telefonsko govorilnico:
toplo mu bo in poklical bo drugega.
Odprl bom okno, da odidejo leta,
ki jih nihče noče,
odprl bom glavo, da zleti metulj
na kol,
odprl bom govorilnico,
klical bom pse; ne bodo prišli ven.
Potem bom sedel in zamenjal prste za kakšne boljše:
ti se mi včasih tresejo.
ZAUPNI POGOVOR S STERIJEM
Odšel sem v Tuzlo.
Bil več kot leto vojak.
Tam, v Bosni, tekal. Tekal po planinah.
Se vrnil domov.
Našel Ljiljo in jo ljubil v parku.
Resno.
Na travi, v trikotniku: bolnišnica-Ti-fontana.
Zdaj sklepam dogovor s teboj.
Jaz tebi pismo, ti meni molk.
In nekoliko knjig o Vršcu.
Kar si videl na tisočih hektarih
postnega humusa, kisle reakcije.
Gledal me je človek iz brona,
skraja se je čudil.
Pozneje mi je jedko rekel:
Umij se.
39
PRODAJALNA »KOŽA«
Radovanu Nikoliču
V trgovini so radialne in navadne gume,
ustrojene kože iz posebnih podjetij.
Zidovi so bili zadnjikrat beljeni '914.
Apno je darilo avstrijskega cesarja
ukradeni pokrajini.
Izložba ne prepušča dežja in muh.
Roloji izdelani v Nemčiji, firma: Zinderrolen.
Obarvani v zeleno kakor dvorišča na Bavarskem.
Zjutraj moški odpira trgovino:
Ne poje, ne govori Steinbeckove evangelije,
nič takega.
Ima sveženj ključev:
Prvi od avta.
Drugi od hiše.
Tretji od trgovine.
Ključa žene nima. Zaklenjen je v njej.
Povezan na nešteto načinov.
Ne ve nič o Kemiji, o HTZ na delu.
Prosto vdihava vonje Duniopovih gum
in vonje tega mesta, ostale še iz časa,
ko se je imenoval Veršac.
Ima v življenju srečo.
Dela.
40
MIRO PETROVIČ:
FENIKS, MOČ PEPELA
(Cuji Sušcu)
Treba je spoštovati
notranji svet drobovja:
sokove, tekočine, vlažnosti,
ker je v najtežjem času,
v času suše, požara,
ko se vse spreminja v pepel —
nepojasnijivo —
da ne zginejo, skopne,
ampak se najbrž potuhnejo,
prilagodijo in mirujejo,
molče,
upajo v lastno
novo pretakanje.
To ni up brezupa.
Tako najdemo smisel
novega življenja, ki se rojeva iz svoje
smrti.
Glej, povsod obstajajo
vidna pogorišča,
pepelišča
in kdo bi rekel, da iz tega
brizgne baril,
otrdi bilo;
kdo bi rekel, da se lahko vrne,
kar je bilo, o, mati moja,
kaj bi se zgodilo,
če naša goljufiva duša
ne bi postala pepel,
bi mogel kdorkoli ostati,
bi imel moč vstati,
se ponovno v življenje
vrniti, se življenja
ponovno lotiti,
o, bi moči
bilo, kaj bi se zgodilo,
če bi umirale vlažne snovi?
Ne, mati, to ni ptica,
to je smisel,
mati,
večni mlin, to je
neskončno bilo.
ZAMRAČITEV SONCA
Dogaja se v določenih
časovnih razmakih,
da svetu zagospodari
tema.
Stalno,
trdovratno,
konstantno
prizadevanje temnih in hladnih
Sončevih sorodnikov,
otrok,
bratov,
sestra
in drugega ljubosumnega sorodstva
včasih zraste, da preraste
Njegov sončni sij.
Naše nezaupljive duše
tedaj
s čadom temnijo stekla
in bojazljivo
ogledujejo
čudni dogodek:
temno dejanje poguma,
splahnjenje svetlobe.
In glej:
kako se bojuje,
kako plameni,
se napenja,
kako vdahne svetli žarek...
... in puhne (kako puhne!) dih
41
poln svetlobe
In takoj napove temi pogubo.
Svitanje! Svitanje! Svitanje!
In to nas greje.
Ta rešilni
kvant energije
ubija v naši nezaupljivi
duši dvom
In spet tema In somrak
dolgo pripravljajo svoj plan.
Toda svojih bratov,
sorodnikov,
sestra,
otrok
in drugega ljubosumnega sorodstva
ne kaznuje;
z Isto ljubeznijo
jih osonči vsak dan.
SMRT SONCA
v nemožnosti,
v svoji nemoči
je človek to enostavno zamolčal.
Definiral: naraven pojav!
Nekateri so to povezovali z
Imenom Boga.
Z branjem svetih knjig
sem doumel,
da je tudi sam Bog naravni pojav,
seveda bolj pojav
kakor naravni,
a to že smrdi po definicijah.
Torej,
ta prirodni pojav je definiran,
Izgoreva helij,
sprošča se toplota
In nastaja svetloba.
Svetloba obseva dan,
toplota ščiti pred koščeno zimo
In tako živimo.
Nihče ne ve od kdaj,
nihče ne ve do kdaj,
toda že tisočletja
gori (gori!) in kaj, če tega
usodnega dne dogori,
kaj če Izgori nekega usodnega dne?
Pomisli
Nekega dne posije izgorelo Sonce!
Kako:
Nekega dne posije Izgorelo Sonce!
Tu nič več ne zasvita — bi rekel oče.
Tako je, oče moj — se strinjam jaz.
Oče reče: Ko bo nekoč po navadi In
po zakonu
dan običajno vstopil v noč in bo noč
trajala večno — to bo smrt Sonca!
Joj nam, oče moj (!), in Očetu in Sinu
In Svetemu duhu. Amen.
TEMNICA
Kar
tako
naenkrat potemni hiša,
nenadno
In brez svoje volje.
Nekomu se prav ta hiša
zdi dobra za take stvari.
42
Potem v to hišo
naselijo temne duše
in tako nastane ta pesem.
Pesem ni temna.
Ni temna niti duša, ki jo piše.
Včasih pridejo v temnico radovedneži!
Temne duše stanujejo nekaj časa
v temnici,
ki sčasoma postaja pretemna
(neprimerna, tesna in podobno)
pa se duše
preselijo v neko drugo
— popolnoma nedolžno —
hišo...
.. .v temnico (!)
toda temnica ostane tudi tista,
v kateri
več ne živijo temne duše,
pa jih obiskujejo radovedneži.
Pesniki si domišljajo mnogo stvari
(spoštujemo: licentia poetica),
zato ni čudno,
če kakšen (premoderen) pesnik
piše dobesedno tako:
Te grobnice, zadnje postaje
so kritične meje, so osebne temnice.
Resnično, mati moja, mar laže,
zna lagati pesnik?
MRAK, NAČIN SLEPILA
Še je bilo časa
za ugovor:
samo dejanje izginotja svetlobe
je poznano iz
najstarejših časov.
odkar vemo za sebe,
za življenje in za drugo.
In »/se bi bilo zanemarljivo,
toda kako sprejeti
možnost prevare,
kako se sprijazniti
z našo odnekdajšnjo
privrženostjo prilagodljivosti.
Negotovost je neki drugi stadij
naše fleksibilne duše.
Neznanje prav tako.
Glej: živeti so nas učili očetje,
njih zelo modri ljudje,
mi sinove po njihovem napotilu,
toda vseeno s kakšnim manjšim
popravkom.
Kje je skrita napaka?
Popravek s prstom kaže na izkušnje,
a izkušnje so pridobivali modri ljudje
tisočletja. Da, tisočletja.
Izkušnje v isti meri kakor neznanje.
Tako se napihne v mirni duši
zahod,
mrak,
vrag.
Predrzen in še malo tih,
toda divji.
Ko uplahne,
ko mu zmanjka moči (bil je tih),
ga poje njegova rodna nemoč,
golta ga slastno, jasno, rodni brat,
požre ga lastna senca — mrak!
43
RADOMIR ULJAREVIČ
METEŽI, SPET
Daljnji vetrovi. Prihajajo
tokovi skozi nežno tkivo
ognjene strele ližejo
vse kar zdi se živo.
Meteži sneže. Spet
je nebo se v plašč zavilo
daljnji pejsaži kopne.
Že davno se je vse zgodilo.
SIZIF
peklenski ogenj gori
zatet v moji duši
človek ponovno dogradi
vse kar je malo prej porušil
s sizifovimi kamni na srcu
v zanko krog vratu ujeti
spremenjeni v ptico feniks
začenjamo razumeti
TEMNI OKVIR
Pohiti dokler še bivaš
ponikni v svoj somrak
Že te ni. Izginjaš
v brezup v ničnost.
Zaman stopinje ti slede
vtem ko se pripravlja sodni znak
Ne zajoči temni brat
če začutiš da te ni.
Vse je ničevo kar imaš —
vrni vse v temni okvir.
Kar življenju si otel
odslej ne boš več potreboval.
KO ODIDEŠ
V	SNU
Lačna zver kotiček išče
v mojem snu. Da me zakolje.
A tudi njej se v zlu zmrači
ko tava v prazno polje.
V	breznu pa sva zaplesala.
V	prevzetosti. V bratskem kolu.
Ne da bi se prepoznala
sva plesala po črnem dolu.
Lačna zver kotiček išče
v mojem snu. V kaosu.
A tudi meni se zmrači:
še plešeta — a ne vem kdo sta.
ko odideš po tej poti
potnik redki smeli
bodo zginili še dnevi
ki so te v večnost smrti zvedli
ko odideš po tej poti
utrujen od zla in muke
daljnje ceste v tebi
bodo večne pustile roke
ko odideš po tej poti
potnik tuji brez sanj
tišina glas je v tišini
bog je. besedo tvojo slutijo
ognji zdavnaj zamrzli
ko v blodnjah plamen vidijo
44
SLOBODAN ZUBANOVIČ
VČASIH!
UREDNIŠTVO
Odločil sem se živeti dlje kakor
pesniki prej, iz gnilih antologij.
To dovoljuje Umetnost. Besede,
ki čutijo zavist, užitek —
nekoč: z vzdihom, v krču,
z golobom v kavarni, s popkom
na nebu. Mišičav, včasih v
vročici, nabrekel v pozdravih;
včasih — brez samoljubja v
jutrih poletnih, včasih brez
grehov v zgubanih urah.
Včasih. Brez puščanja brčic,
plodnosti, v sluzavih vrtovih,
v ognju, zraku. Na zemlji,
kaj zdaj, brez nedolžnih let,
pred časom boljših pesnikov?
V blesk. V gnezdo
književnih besed. V strah
pred samoto. Izpoved
bo vstop v spise.
Kot: latrine zijajo
uredniki. In kup papirja.
In lep Pesnik kot: muha,
ki zletela — ni.
Sled grafita in smrad sanj
proza, naše mladosti.
Tarnanja o dobrem slogu,
ki po krvi diši.
sem in tja. Vstopajoč takoj,
se duša spomni tistega tovariša-ice,
čigar se obraz pomni,
toda stihi — nič več.
POSTOPEK
Mladost — butasta krasta
v najvišjem svodu čela in
zahod, namrščeni oče,
razdelite kos kruha:
tovarniški prah, fantje.
In, vaški p/of, zobalo
kooperacije in daljnovod-limfo,
korak moje stopice. Tovariš
Jezus — toliko potrpljenja
za tako malo narave:
pod listjem spijo besede,
pod dotikom oblika školjke.
PREPRIČANJE
nekateri, avantgardni pesniki pogosto
pozabljajo rodoljubje-čutenje
med delovno mizo in kuhinjo,
med glagolom in molkom, v
vonju kutin na omari ali
v instrumentih poezije. Opis
perlona je — gastarbajter km^.
opis rodnega kraja je vedno
razpokana zemlja, sled vojnega
povečerja. Sodobno, rodoljubno
pesništvo ni opis — patriotizma,
temveč opis ljudskega kuharstva.
45
toda so nekateri s prepričanji, ki
obljubljajo zavetišče: o čistosti,
o državljanstvu, o vojaški obvezi
aH o ljubezenskem pomanjkanju
npr.
DOLGČAS
Nad reko zabuhel. Grad
prekanjen in suh. Bel.
Teče kakor hrana, toplota,
nafta aH bambusi deštva;
Dovolj je zafrkavanja z opisom.
Sol: zrak in: prepih
ob množici — mitologije
so nežnomiadi jagnjiči.
V pečicah rdečih —
kakšno — rdečilo zastav
in obzorja! Kakšen — smrad •
iz železnih ust, nad
vodo: — mušice, bedak —
sirene nad posteljo.
Da zvijemo cigaro, dol,
kjer merijo teže in prostornine.
SRBENJE
spodobnim učiteljem
Vstajam. Gol. Stojim le-
vo pred lepim umivalnikom.
Tako. Trepet čebele si-
je pred bratom ljubimca.
Jasno je, zakaj Mine-
vam. Zato ne spim.
Zato kartako razšir-
jam deviški zadah.
Ko ne bom več dihal,
niti strahu ne bom več obču-
til: blede kapljice smisel
bo druge kože božal.
Drgnem se. Tako. Po poslu-
hu. Takonekako kot list,
ko se približa zra-
ku.
BRANKO ČEGEC — rojen leta 1957 v Kraljevem Vrhu pri Vrbovcu, študent jugoslovanskih jezikov in knji-
ževnosti in komparativne književnosti na FF v Zagrebu. Lanski nagrajenec nagrade »Goranove pomladi«
Knjiga: EROS — EVROPA ARAFAT.
NEDŽAT HALIMI — Priština.
PETAR JOKSIMOVIČ — Vrbac 1955, trgovec po poklicu in izredni študent Višje ekonomske šole v Beo-
gradu. Knjiga: TELEFONSKA ŠTEVILKA.
MIRO PETROVIČ — Klobuk pri Ljuboškem 1954, živi kot svobodni pisatelj. Nagrada »Trebinjskih večerov
poezije«. Knjiga: PESMI.
RADOMIR ULJAREVIČ — Ravne Gomile 1954, študiral na elektrotehnični fakulteti v Titogradu. Knjiga:
SPREMEMBA.
SLOBODAN ZUBANOVIČ — Beograd
46
DENIS PONIŽ:
DVA ESEJA O EKSPERIMENTALNI LITERATURI
TEKST IN METATEKST FRANCIJA ZAGORIČNIKA
Poročilo o besedilu Francija Zagoričnika, Bistveni udarec mojstra An'ana (Obzorja, 1978), nosi nedvoumen in za sodobno
slovensko prozo nenavaden naslov. A naslov je vsekakor tesno povezan s podnaslovom besedila, ki se glasi Tekst o tekstu. Ko
mislimo na Bistveni udarec, mislimo torej na tako organizirano literarno besedilo, ki poroča samo o sebi, a literarno besedilo lahko
poroča samo o sebi le tako, da poroča o svoji bistveni razsežnosti, torej o literaturi. Ko torej mislimo Zagoričnikovo besedilo, ga
mislimo v okviru literame razsežnosti, kar seveda pomeni, da mislimo samo literaturo v njeni temeljni razsežnosti. Misliti literaturo
v njeni temeljni razsežnosti pa seveda pomeni spraševati se o nekaterih ključnih problemih umetnosti in umetniškega ustvarjanja.
Zato lahko z gotovostjo postavimo uvodno trditev, ki se glasi: Bistveni udarec mojstra An'ana govori predvsem o genezi sodobne
literature, a o genezi v luči usodnosti sodobne umetnosti. Usodnost sodobne umetnosti je sintagma za vse tiste probleme, ki so
povezani z vprašanji produkcije, distribucije in komunikacije umetniških del v svetu, kjer je umetnost odstopila vodilno vlogo drugim
oblikam človeškega mišljenja in delovanja in postala, kot je to označil Abraham A. Moles, samo »nekoristna produkcija«, kar seveda
pomeni, da je izgubila (ali skoraj izgubila) svoj osnovni namen: biti za nekoga ali za nekaj. V tako zastavljenem svetu umetnost še
živi in deluje, a vendar se na vsakem koraku kažejo zadrege, ki jih povzroča brez dvoma prav spremenjeni položaj umetnosti in
literature. Ena od takih zadreg (morda je osnovna in v svoji osnovi radikalna) je prav gotovo zadrega ob vprašanju, kako je moč
sodobna literarna besedila interpretirati, ali preprosteje, kako jih je moč sploh brati. Ukinjena je, kot smo spoznalir temeljna mime-
tična razsežnost, ki je zagotavljala skladnost bralca, prebranega in realnega sveta; bralec in realni svet sta bila v razmerju do pre-
branega besedila tisti komponenti literarnega komunikacijskega procesa, ki sta zagotavljali skladnost in to skladnost tudi venomer
korigirali: to je bil tudi princip klasične literame kritike in klasičnega literarnega zgodovinopisja. Teorija literature je bila v takem
sistemu slabo razvita, pravzaprav nepotrebna! Sodobna literarna in druga umetniška dela pa so izstopila iz takšnega razmerja ali iz
njega neprenehoma izstopajo. To seveda povzroča vrsto zadreg, saj bralci nekako ne morejo »vstopiti« v besedila, ne morejo se
polastiti besedila na tisti veljavni in neštetokrat preskušeni način, ki so prebrano direktno interpolirali v svoj izkušenjski in čustveni
svet. če bi to poskušali s sodobnimi besedili, bi seveda zašli v zagato: ta besedila v sebi niso sklenjena in zaključena tako, da bi
lahko predstavila svet v njegovi celovitosti, marveč govorijo skozi fragmentarnost, »čudne« asociacije, preskoke, »nenavadne«
povezave sedanjosti s preteklostjo in prihodnostjo, reminiscence, sinestezije notranje monologe in še in še. Bralec seveda ne more
slediti takemu literarnemu toku (navajen je na skladnost in postopno prodiranje od manj bistvenega k kardinalnemu) in zato seveda
prej ali slej odloži tako besedilo. Podobno ravna tradicionalna kritika, le s to razliko, da svojo nemoč izrazi verbalno, verbalni izraz
nemoči pa je največkrat kar odklonilno ali celo odkrito sovražno razpoložen do besedila: kot da je kritika, tega vsemogočnega
manipulatorja, besedilo prevarilo in potegnilo za nos. Vzemimo za primer samo prvih pet stavkov besedila Bistveni udarec mojstra
An'ana (to je drugo besedilo z enakim naslovom v analizirani knjigi!), ki se glasijo: »Kje si, o kje, An'an? / Iščem te noč in dan. /
Strupi orjejo brazde po tvojem nebivanju. / Hočejo te storit. / V ustih imaš gnoj.« Prvo, kar nas preseneti, je dejstvo, da stavki, tako
kot v pesmih, stoje drug pod drugim, vsak v svoji vrsti. A vendar to dejstvo ni najbolj presenetljivo, bolj presenetljiva je semantična
(ne)povezanost posameznih stavkov. Poskušali bomo to nepovezanost podrobneje osvetliti. Prva dva stavka sta v določeni (logični)
povezavi, saj pn/i govori o (dozdevnem) junaku besedila, drugi o avtorjevem naporu, da »najde« svojega junaka. A že to je, če
mislimo v okviru tradicionalnih besedil, presenetljivo: avtor je vendar apriori »lastnik« svojega junaka, kako se torej lahko zgodi, da
ga mora šele iskati in to na prvih straneh svoje proze? Junak je vendarle začetek besedila, je njegovo gibalo, klasična proza je
postavila jasno formulo junak = temelj besedila. Tretji stavek — »Strupi orjejo brazde po tvojem nebivanju« — je še bolj presenet-
ljiv. Tudi če si (začasno) odmislimo metaforičnost prvega dela sporočila, pa nas prav gotovo preseneti drugi del, ki govori o juna-
kovem nebivanju. In ker vemo, da junaka ni brez avtorja, se moramo takoj vprašati, kakšen junak je avtor, oz. kar preprosto, kaj je
z avtorjem v svetu (literature). Največ, kar lahko ugotovimo, je dejstvo, da razmerje, med avtorjem, junakom in svetom niti najmanj
ne poskuša ustvarjati harmonično celoto, marveč govori o nekakšni razbitosti, razsekanosti, s stmpom preplavljeni pustoti, za
katero niti tega ne vemo, ali v resnici obstaja ali je sploh ni. Tekst se, do tretjega stavka, niti približno ne postavi v pozicijo, da bi
bralcu ponudil vsaj eno trdno oporno točko. Ničesar ne vemo, ne o avtorju, ne o junaku, ne o svetu. Vse so samo domneve, te
počivajo na drugih domnevah; dejstva so zanikana z drugimi dejstvi, četrti stavek prvič kaže na voljo, da se v besedilu nekaj
ubesedi. A ta ubeseditev je, tako kot vse prejšnje izjave, presenetljiva in nenavadna: če lahko domnevamo, da si stavki iz začetka
besedila vendarle sledijo tako, da vsak novi prinaša skušnjo, ki je izvorno postavljena v konec prejšnjega, potem moramo ugotoviti,
da je volja o tem, naj bi (junak) bil,položena prav v strupe, »ki orjejo brazde po tvojem nebivanju«. Tvojem? Avtorjevem? Avtorjevo
nebivanje je torej ključ k »ustvarjenju« junaka, nebivanje je torej pogoj za bivanje junaka. Junak je torej tako bitje, ki je mogoče
samo na način nebivanja, ali če smo doslednejši, bivanja, ki je samo videz in nič navadnega, materialnega, snovno določljivega.
' Prim. moj esej Znaki kot material literature. Pot, Ljubljana 1979.
•	Na Slovenskem sta takšen tip teorije, ki je bil iztočen iz mimelidnega razumevanja skladnosti komponent, gojila predvsem Anton Ocvirk in Dušan Pirjevec, danes
prevladuje med njunimi nasledniki znova mimetično zgodovinopisje in kritiški pristop par excellence.
*	Dejstvo, da sodobna literatura vpliva tudi naftoločene premike v literarni teoriji, je stovenskim zastopnikom te vede docela neznano (izjema je morda Taras Kermauner
vendar ne dosledno). Vedejo se, kot da meter ostaja vedno enak, ne glede na trenutni merjeni objekt. Zato so njihove leze staroverske, njihove perspektive pa nično
izvržene iz področja poesisa. So zgolj rokodelci svoje »obrti«.
47
še o nečem govorijo ti stavki: o avtorjevi volji, da vstopi v literaturo, a na način, ki samo literaturo postavlja v položaj medija:
literatura sama poroča o volji in hotenju, da se realizira. Samorealizacija literature je osnovni princip sodobne umetnosti: skoznjo
govorijo tisti principi, ki jih realno življenje ne pozna in jih ne more zajeti v tisti (po)polnosti, v kateri jih lahko zajame literatura.
Junak (recimo kar: literatura) je mogoč samo tedaj in v takem položaju, ko se literatura zaveda svojega nebivanja, se pravi tiste
posebne pozicije, ki je drugačna od realitete. Drugačnost pa je odvisna predvsem od načina, kako zajamemo določene dogodke:
ali skozi njihovo faktografijo, snovnost (ki je vedno izmerljiva in preverljiva) ali pa skozi pripoved o vsem tem, ki nikakor ni in ne
more biti isto kot je realiteta, saj zanjo ne veljajo fizikalni zakoni, zakoni prostora in časa, ki jih realiteta ne more zanikati in se jim
izogniti. Peti stavek se glasi: »V ustih imaš gnoj.« Znova je pretrgana (navidezna) kontinuiteta in notranja napetost prvih štirih
stavkov. Sam stavek je seveda po svoji pripovedni ravnini metaforičen, po svoji ekspresivnosti le lahko del realitete, vsekakor pa je
drugačen od predhodnih: govori zgolj in samo o avtorju, o avtorju (domnevamo tako) v razmerju do njegovega besedila: razmerje,
ki ni neka temeljna skladnost, marveč čista opozicija. Avtor kontra besedilo, kar je seveda prav tako način, ki ga klasična proza,
klasična literatura ne pozna: v njej smo vedno priče skorajda ekstatični skladnosti pisca in njegovega junaka, ki sta identificirana do
te mere, da mnogokrat govorimo o avtobiografskih elementih v pripovedi. Težko bi dejali, da je v primeru obravnavanega začetka
prisotna skladnost avtorja z junakom-besedilom; prej bi lahko zapisali, da je med avtorjem in junakom-besedilom določena nape-
tost, če ne celo določeno »sovraštvo«, ki ga reproducira najdosledneje prav poslednji, peti stavek. Biti na način literature, biti
v literaturi in biti z literaturo ni nič (več) sveto, posvečeno, vzvišeno početje, početje, ki vodi v skladnost, pomiritev, zadoščenje ali
uteho, prej v taka stanja, o katerih govori tudi peti stavek, ki poroča o gnoju v ustih, torej o skrajnem, mejnem in napetem položaju,
v katerem je (v katerega je pahnjen) avtor takrat, kadar misli svoje besedilo, kadar je v »erotičnem« razmerju do literature. Skozi
Bistveni udarec se tako zrcali nekaj osnovnih kamnov sodobne proze: nepomirljivost avtorja in junaka, njuna skorajda bestialna
različnost, raztrganost na dvoje, neskladnost, pravzaprav odsotnost primerjalnega principa-logosa, ki usklajuje trajanje sveta,
avtorja in bralca z nekimi »zgodovinskimi« zakonitostmi in danostimi (tudi skozi tradicijo literature), avtorjevo nemoč (ali res nemoč,
morda prednost, izvirnost), da ostane v skladu z osnovnimi principi literature in da jih ne skuša nenehoma preobrniti v nekaj
nasprotnega, opozicijsko nevarnega in izzivalnega, in nazadnje tudi princip literature, da je drugačna kot so zahteve, ki so v raz-
merju med avtorjem, besedilom in občinstvom vladale dotlej. O tem obveščajo bralca tudi stavki z začetka besedila Megalitik:
»Tu sem namreč obtičal po lastni volji. Po svoji lastni volji sem pristal na to jazbino, ki je beseda, na katero sem pristal. . . . Pomislil
sem, da se ta beseda še najt)olj prilega dejanskosti mojega stanja.« Beseda je jazbina, je votlina-maternica, skozi katero in
v katero si zavezan svojemu bivanju. Torej ne realiteti in njenemu logosu, ne zunanjščini, videzu, konvenciji, marveč notranjščini,
v kateri se je naselila beseda. Beseda ima v Mojstru An'anu funkcijo odpiranja te votline-maternice, v katero je vse določeno prav
po besedah. Ko je besedilo poročilo o svojem nastanku, trajanju, obratih in notranjih napetostih, je v tem poročilu skrita tudi sama
struktura nastajanja, postopek in nedvomno tudi navodilo, kako besedilo brati. Včasih je, tako poroča besedilo Megalitik, beseda
primernejši odtis zavesti kot pa realiteta; skozi besede se zrcaji tista dimenzija pisanja-življenja, ki je realiteta sama ne more
poznati, saj v njej delujejo drugi principi: urejenosti, razvrščenosti, podrejenosti, sosledja, kavzalnosti. Besedila iz Bistvenega udarca
mojstra An ana pa vse to zanikajo, a na poseben način, saj podajajo drugačno sliko sveta: »Kamen mora bit hrana razumu, da si
tako pameten, ko ješ ta kamen.« (Dva za Thule, str. 103). Jesti kamen: biti v bistvu, poistovetiti se z bistvom, ki je, ko je pojedeno
(poistoveteno) »hrana razumu«. Razum je približevanje bivanja bistvu, je njun spoj. Literatura je danes tista pot, tisti način, ki vodi
proti temu poistovetenju: v njem realiteta nima posebnega pomena, saj je samo odtis bivanja, nikakor pa jI ni podana pomenljiva
vloga bistva. Besedilo se pred nami sicer razgrinja v navidezno urejeni podobi, saj je še členjeno na razdelke-poglavja, a ko se
jim približamo, seveda kmalu ugotovimo, da je to samo videz, Schein, nikakor pa ne res-nica: besedilo Onkraj v drugem »poglavju«
(Medmeti) vsebuje le nekaj stavkov, v petem (Balada o mrtvi materi) je pesem, sedmo (Povsem) zopet vsebuje samo nekaj
stavkov, Dva za Thule v drugem poglavju znova vsebuje (odlomke) pesmi. Vmes so še dialogi, navedki iz drugih del, zapisi po
nagrobnih kamnih (Srh). Literatura, pripoved, ki že na zunaj kaže svojo različnost od klasične proze, pa to različnost tudi nekako
prikriva, pušča odprto, nepojasnjeno: bralca vabi prav z navidezno podobnostjo, istovetnostjo s tradicionalnimi besedili. Njena
sredica, vsebina je drugačna, izzivalno drugačna, razpoložljiva drugim načinom in drugim postopkom. Vse, kar je, in je vse, je v
besedah. Ta postopek ponavlja (na drugi ravnini, z drugimi sredstvi, z drugimi postopki, noro divje, a vseeno manj ekstatično kot
Zagoričnik v Bistvenem udarcu mojstra An"ana v svojih poezijah Tomaž Šalamun) pisatelj Bistvenega udarca mojstra An"ana v vseh
besedilih, čeprav lahko že po naslovih, ki se ponavljajo, (Bistveni udarec mojstra An'ana, Megalitik) sklepamo na določeno
ponavljanje tem, motivov, postopkov, ključnih stuacij ali kar preprosto želje, da se isti vdor, isti način vdiranja v tkivo literatre, ista
ogroženost, ponavlja na različne načine, se tako preskuša in obnavlja sam postopek v njegovem temeljnem trajanju: kot besedenje,
kot literatura. Literatura pa se razkriva prav tam in prav skozi tista določila, o katerih realiteta noče ničesar slišati: to so prijemi, ki so
diametralno nasprotni prijemom (tudi) klasične literarne izpovedi, ki je s svojim redom, logičnostjo in kavzalnostjo predstavjala samo
ubesedeni posnetek in odslikavo realnega sveta. Zato ni nič presenetljivega, da je slovenska literarna kritika, ki se utemeljuje na
opisanih mimetično-odslikovalskih temeljih, s katerimi »bralec« v besedilu vidi »svet«, Bistveni udarec mojstra An~ana prezrla,
pravzaprav zamolčala. Kajti besedilo se predvsem in z nekaterimi jasnimi, ostrimi določili obrača prav k razkrinkovanju nezadostno-
sti in preseženosti mimetične strukture, pravzaprav tistega njenega podsistema, ki se utemeljuje v narodno-obrambnem in pragma-
tično-buditeljskem pisanju, izven dometa samega umetniškega, torej historično-estetskega umevanja literarnega sporočila. Kajti
Bistveni udarec mojstra An'ana govori o sebi. Kdo je torej ta subjekt literature, kako se subjekt literature sploh prikazuje ? Eno je
nedvomno: najprej se je kazal, kot smo že povedali, kot identiteta avtorja in junaka-sveta, skladnost je garantiral prav avtor s svojo
naravnanostjo (mimetično) na svet, ki ga je živel ali o katerem je zbral določeno skušenjsko in utilitarno vednost, temelječo na
premisah vsakokratnih moralnih, religioznih, psiholoških, umetnostno-estetskih, ekonomskih sistemov. Nato se je subjekt, v prozi
VVirginije VVoolf, Jamesa Joyca, Franza Kafke, Andreja Malrauxa, Johna Dos Passosa in drugih osamosvojil, subjektiviziral. Ni bilo
več izvirne, temeljne sklasnosti, marveč pogojna skladnost, ki jo je garantiralo samo dogajanje. Le-to ni bilo več skladno s svetom,
marveč samo s seboj. Naslednja faza pa je vsekakor popolna subjektivizacija subjekta, ki postane nosilec dogajanja in »sveta«, saj
ni ničesar, kar bi bilo zunaj in preko njega. V tem obzorju se giblje tudi Zagoričnikova proza in njeno sporočilo. Težko bi ga sedaj, ko
vemo že precej o formalno-tehničnih prijemih in zgodovinskem položaju zagoričnikove proze, označili kot način prevrata in način
48
izstopa iz danega, doživetega, prisotnega. Prej bi lahko dejali, da je Zagoričnikova proza iz Bistvenega udarca mojstra An"ana
poskus razlage lastne poetike, ki je, tako kot vsa literatura in njej pripadajoča literarna teprija, podvržena sunkovitim in usodno
spremenljivim obratom. Potreben je daljši navedek iz same knjige Bistveni udarec mojstra An ana (besedilo Onkraj — I. Podneb-
je): »Stvari pa ne izstopijo iz svoje zastrtosti. Ravnajo se tako, kot da ni nič, kakor da ne potrebujejo sonca. Ne potrebujejo gibanja.
Povsem so sebične v svoji samozadostni razporejenosti in brezčutne. Kdo pa jih je razporedil, se vprašujem, a vprašujem njih: kdo
vas je pstavil v to vašo samozadostno razporeditev ? Seveda ne najdem odgovora, ker sem sam pred sabo in pred njimi odgovoren
na ta način, da ne najdem za svoje ravnanje, za svoj obstoj nobenega odgovora«, (str. 73) Zagoričnik skozi ta citat govori o dveh
razsežnostih pisanja in literature, kot ju prinaša njegova knjiga: na eni strani zavest o posebni, globoko pretresljivi prisotnosti stvari
(stvari kot znaki realitete sveta: ta smer bo pozneje pripeljala do nove proze Rupla, Šeliga, Kalčiča) in o njihovenn vplivu na človeka:
tudi človek je postavljen pred stvari na način, da je pretresen, osupnjen": pred kom, pred čem ? Morda prav pred zavestjo, da je
edina resnična realiteta, ki jo poseduje in v kateri se giblje, tista prividna, ki v njej nastaja tudi literatura: torej neotipljivo, neizmer-
ljivo in tudi neprimerljivo izmikanje vsemu trdnemu in znanemu. Na drugi strani nemoč literature, njene trajne »zastrtosti«, se pravi
tistega stanja, ki je »pred« stanje literature, razpoložljivost vsega, da postane stvar in predmet literarnega sporočila. In nemoč je
v Bistvenem udarcu mojstra An ana izražena eksplicite, povsem določno, skozi samo teksturo pisanja: ni se moč znebiti vtisa,
da je napor pri pisanju usmerjen predvsem v dokazovanje nemočnosti pisanja samega, tisto nemočnost pa je seveda moč zaslediti
tudi v tradicionalni literaturi, vendar je tu prikrita. (Prikritost se kaže že v nenehnem poskušanju npr. romana, da z istimi postopki
prebije neprobojno pregrado med resničnostjo in videzom, kot ju ustvarja princip mimetične odslikave.) S tem, ko se proza, tako kot
Bistveni udarec mojstra An ana, odpre z lastni »nemoči« in lastni nemožnosti preseči to, kar je literatura (zapis o samem sebi,
samorefleksija), se odpre tudi možnosti, da postaneta ta nemoč in nemočnost kar se da prosojni, svetli, vsem na očeh. Bistvo
literarnega sporočila ni v prikrivanju, kot ga lahko vzpostavi prav suženjsko posnemanje posameznih razsežnosti realitete, marveč
v čimbolj vernem raziskovanju lastnega tkiva, odgovarjanja na temeljna, usodna vprašanja o razmerju med avtorjem in literaturo,
avtorjem in bralci, avtorjem in stvarmi, bralci in stvarmi, bralci in literaturo. O vsem tem poroča Bistveni udarec mojstra An~ana, ko
poroča o lastni rasti in lastni zavesti o ponovnem napolnjevanju povsem praznega, izbrisanega sveta, kot ga lahko ugleda skozi
samozrenje samo literatura. »Stvari so zgovorne v toliko, v kolikor jih je moj jezik sposoben razumet«, (str. 73) Med jezikom
(njegovo literarno plastjo) in stvarmi obstajajo določene skrivne zveze, ki jih je moč odkriti samo s skrbnim raziskovanjem
posameznih jezikovnih situacij (prav to počno posamezna besedila v Bistvenem udarcu mojstra An'ana). Razumevanje stvari je
njihovo novo rojstvo, rojstvo »za« literaturo, ki je vedno odkrivanje skrivnih, neznanih plasti v znanem, uporabljenem, razkritem. Biti
v literaturi pomeni torej biti s stvarmi, z njihovo čarnostjo, odkrivati čarnost v njeni mnogoobraznosti: literatura ni resnica, literatura
je način, kako lahko razumemo resnico stvari. Za to obstajajo samo besede: kdor je v njihovi oblasti, ima nad njimi oblast: polastiti
se jih, pomeni biti od njih polaščen: tu in skozi to določilo je sodobna literatura igra, a strogo določena, razprta, jasna igra. Pa ne
samo igra z besedami ali igra z rečmi (reizem, ki je prisoten v pričujočih besedilih, je samo del njihove »resnice«, prej bi lahko dejali,
da je samo temelj, na katerem počiva vrsta drugih, sestavljenejših literarnih prijemov), je mnogo več in mnogo bolj učinkovito
razmerje do trenutnega in zgodovinskega sveta: sem in ko sem, je moja zavest že način polaščanja končnosti in nepresežnosti
vsega zemskega, vsega zapisljivega. Tako lahko ustvarjam literaturo s silno majhnim, na pn/i pogled neučinkovitim aparatom, ki
obsega samo dva elementa: mene (avtorja-junaka-literaturo) in svet (ostalo-občinstvo-kritiški aparat-medij), povezana prav s tistimi
skrivnimi vezmi, ki jih posredujejo besede. Bistveni udarec mojstra An"ana je pregled potovanja od prvih spoznanj o čarni in
skrivnostni razsežnosti osvobojene besede (ne več navezane na izročilo realitete in njenih atributov) do razvite pripovedi o samo-
zavedajoči se literaturi, ki zmore vzpostaviti razmerje do vseh reči v tem svetu, ki se jih dotika na poseben način: na tisti način, ki so
ga tartujski strukturalisti razglasili za »ezoterično« dotikanje, ki stvarem pušča njihovo svobodo, a jih vseeno zaznamuje, ko jih
»uvrsti« v okvir literature. Zato je Zagoričnikovo nenehno izstopanje iz monologa nemogoče: vedno in povsod, v vseh in vsem, sem
samo Jaz, »jaznost« besedila »garantira« njegovo vedno znova odkrito iskanje lastnih izvorov: pred vsem in pred vsemi sem (sem
jaz) in skozi mene se izreka svet (se izrekam), ko izrekam njegovo resnico: kaj je pisanje, kaj je ustvarjanje, kaj je literatura, kako
je moč nekaj izreči v svetu, ki ga ni, na način, ki še ni bil izumljen, preskušen, uporabljen, izdelan. In vedno znova smo v Bistvenem
udarcu mojstra An"ana pred vprašanji, ki so tesno, neločljivo povezana z načinom in proizvodnim postopkom (postopki) ustvarjanja,
izdelovanja literarnih besedil. Vedno znova se v besedilih iz te knjige vračamo na začetek, k osnovnemu izhodišču, ki ga pomenijo
besedni zaklad in slovnična pravila, s katerimi operira (ali manipulira, jih preoblikuje, posvoji) avtor. Z Bistvenim udarcem mojstra
An'ana se vračamo k literaturi. Kako je moč razumeti to trditev, postavljeno nekam proti koncu daljšega zapisa, ki si je zadal nalogo
vzpostaviti z besedilom nekaj temeljnih vezi? Vračanje k literaturi lahko pomeni samo eno. Da je bila literatura do tega vračanja
nekako odvrnjena od sebe, zaposlena z drugimi problemi, pritisnjena ob stran utilitarne pragmatičnosti vladajoče in vladajočih
ideologij, postavljena v položaj, ko je morala neprenehoma zagovarjati svoje inovativne postopke (kolikor jih je bilo), namesto da bi
se z vsem žarom posvetila odkrivanju svojih (neizmernih) novih možnosti. Ko se prične literatura vračati k sebi, je to njen praznik,
saj je med drugim osvobojena (razrešena, raztežena) pritiska zahtev, ki jih postavlja občinstvo. Mojster An'an je razčistil ta
vprašanja: ni on zaradi občinstva, občinstvo je nekaj drugega kot besedilo, identiteta nI tako preprosta, kot si predstavlja Vidmar in
vidmarjanci v svojem iskanju absoluta tako v literaturi kot tudi v zahtevnosti literature pred obličjem občinstva. An"an govori sebi
o sebi: to je najglasnejši in najtišji pogovor, ki ga je moč zaslediti v govoricah sveta. Govotiti o sebi, ne o drugih, kjer je moč
neznanje nadomestiti z gostobesednostjo, rafiniranimi podobami, presenetljivi obrati, skratka z vsemi čari obrtne spretnosti,
je verjetno najtežje literarno opravilo. Govoriti o sebi tako, da je vseskozi ohranjena zavest o tem govorjenju in razmerje do njega
(zavedanje, da govorjenje ni samo način odkrivanja, marveč način prihajanja k biti sami, vztrajno iskanje poti k njeni resnici), ostaja
v naši zavesti kot temeljna razsežnost literature. K njej so obrnjene vse naše misli in vsa naša prizadevanja, še posebej v času in
svetu, ki sta tako neusmiljeno in zvito naklonjena posebnim ideologiziranim zvrstem literature in literarnemu manipuliranju v objemu
množičnih občil. Mojster An an odpira eno od poti vračanja k literaturi, s tem pa tudi nas k samim sebi. Le tako lahko ugledamo
literaturo in le tako lahko zaslutimo, kam se moramo obrniti, da bomo zaslutili literarnost literarnih besedil.
49
POJEM EKSPERIMENTA V POEZIJI
Kdor se danes ukvarja z literarno teorijo in literarno kritiko, kmalu naleti, še posebej, če je govor o sodobni literaturi od leta 1900.
dalje, na pojem eksperimenta. Tako lahko beremo o »eksperimentalni« liriki, »eksperimentalni« prozi, o »eksperimentalnem«
romanu in ne nazadnje tudi o » realistični eksperimentalni prozi«, ki jo v slovenski literaturi zastopajo Rudi Šeligo, Uroš Kalčič,
Drago Jančar in Emil Filipčič. Pojem, s katerim skušamo opredeliti posamezne umetnostne dosežke, se pojavlja tudi v drugih
umetnostnih zvrsteh, v likovni umetnosti, glasbi in filmu, ne da bi pri tem pozabili na izredno pomembno področje »eksperimentalne«
literature, na eksperimentalno gledališče. Včasih se zdi, da sta pojma »eksperiment« in »eksperimentalno« le modni besedi,
nekakšna ne povsem domišljena in vsebinsko ne dorečena sinonima za avantgardno, revolucionarno ali kar preprosto »moderno«
umetnost. Vsebina, ki jo je beseda eksperiment dobila v prejšnjem stoletju skozi razvoj naravnih ved, je komaj še kje prisotna ali
upoštenana kot osnovni pojmovni sklop. Zato se pojavljajo v poslednjem času protesti, še posebej v moderni nemški literaturi
(Hans Magnus Enzensberger, Alfred Andersch, Giinther Grass), pa tudi v slovenski literaturi (prim. nekatere izjave bivših članov
skupine OHO), da je treba pojmu eksperiment v literaturi dati nov, avtentičen pomen, ki ne bo pokrival samo povprečnosti in včasih
tudi diletantizma, marveč bo kazal na pravo literaturo, ki na obzorju starega odkriva novo. Tudi konkretisti, ki so pojem eksperimen-
talne literature najprecizneje razvili prav v luči konkretne poezije in proze, danes stojijo na stališču, da je pojem »eksperimentalno«
zlorabljen ali v najboljšem primeru nepravilno uporabljan tudi za literaturo, ki nima ničesar skupnega s takšnimi prizadevanji.
Največkrat govorjenje o eksperimentalni poeziji ni nič drugega kot slabo domišljena metafora. Zato moramo premisliti prav zgodo-
vinsko ozadje pojma eksperiment, da bi lahko tako določili pravo vsebino in obseg pojma, kot ga lahko srečamo v sodobni literaturi.
Zato lahko zapišemo, da v temeljnem vprašanju, ki ga je postavil leta 1879 Emil Zola, namreč — Ali je eksperiment v literaturi sploh
mogoč? — ni skrita samo metaforičnost, marveč vsebina, ki dovoljuje razvitje relevantnega in diskutabilnega področja moderne
literarne teorije. Po drugi strani se zavedamo, kako nevarno je mehanično izenačevati posamezne navidezne podobnosti med
eksaktnimi in prirodoslovnimi vedami na eni strani in literaturo na drugi strani. Zavedati se moremo, da je tako izenačevanje odklonil
že mladi Ivan Cankar, ko je zapustil področje naturalističnega popisovanja ljudi in nravi, ali nekaj let pozneje Robert ivlusil, ki je
zapisal: »Podoba sveta, kot jo kažejo prirodoslovne znanosti, le v maločem ustreza podobi sveta, ki jo razkriva literatura . . .«
S tem je postavljena tista osnovna razsežnost, ki je tudi predmet našega časa: kakšno je razmerje med prirodoslovnimi znanostmi
in literauro ali če smo nekoliko širši, med znanostjo in umetnostjo. Z besedami nemškega literarnega zgodovinarja Bede Allemana
to pomeni, v kakšni meri je princip preciznosti, jasnosti in znanstvene validnosti ugrajen v umetniško sporočilo, kar seveda s stališča
umetnosti pomeni: kateri in kdaj uporabljeni objektivni elementi so še predmet umetnosti, kateri pa že prehajajo v znanstveno
akribijo. Problem, ki se je z vso ogorčenostjo, žal ne z vso objektivnostjo, pojavil ob izidu knjige Danila Klša Grobnica za Borisa
Davidoviča. Problem sta v evropski literaturi vsekakor postavila James Joyce in Robert Musil, slednji s svojim Možem brez poseb-
nosti, kjer se prepletajo resničnost in duša, matematika in mistika, metaforični In pragmatični jezik.
Značilno je, da je Bertold Brecht definiral razliko med svojim in sodobnim gledališčem kot tisto razliko, »ki jo lahko vidimo med
opisno in eksperimentalno fiziko«. Dejal je tudi, da je »epsko gledališče isto kot eksperimentalno gledališče«. Za Brechta je bilo torej
eksperimentalno gledališče tisto, ki ga družba še nI izrabila, ki še ni naredila iz njega modela, bolj ali manj statično, definirano
zgradbo s ponavljajočimi se obrazci. V predavanjih, ki jih je imel Brecht leta 1940 pred helsinškimi in stockholmskimi študenti
o eksperimentalnem gledališču, je svoje poetične, dramatične in teoretične umetniške spise označil kot »poskuse«, kar je sam
označil kot nemški izraz za eksperiment. Vsa njegova družbeno kritična in artistično reformatorska dramaturgija po letu 1939 je
eksperimentalna, kot jo je sam poimenoval, da bi jo tako kar se da precizno ločil od druge sodobne umetniške in dramatske
produkcije. Zanj, tako se zdi, je beseda eksperiment pomenila kvalitativni preskok v umetniškem ustvarjanju, tesno povezan z
naravo in vsebino družbenih sprememb v evropski družbi dvajsetih in tridesetih let. Na tem mestu lahko omenimo tudi znane misli
dadaistov, ki so prav tako označili svojo — eksperimentalno — literaturo kot totalno pretrganje evropskega imitatorsko naravnanega
umetnostnega toka in njegov zasuk v nezanesljivost neznanega, k novemu, nepredvidenemu. Tak je, ne nazadnje tudi konstrukti-
vistični manifest Avgusta Černigoja, ki piše v dadaistični reviji TANK o sintetični umetnosti, kar je seveda samo druga razsežnost
eksperimenta; kasneje ga nadrealisti cepijo na avtomatizirano, od realistično treznega duha odtrgano pisavo, letristi pa postavijo
v luč matematizirane, do kraja kodirane, sistemske pisave, pravzaprav zapisa z znaki, ki so drugobit poetične govorice. Zato more
seveda Fnedrich Durrenmatt zapisati v predavanjih v šolskem letu 1954/55: »Ni več nikakršnega stila, so samo še stavki, ki jih vodi
eksperimentalna volja, da jih v poetizirani pisavi razloči od zunanjega, realističnega sveta.«
Kakorkoli že gledamo na pojem eksperiment in kakorkoli ga povezujemo ali izključujemo iz področja umetniškega in literarnega, eno
je jasno. Obstajajo določene zveze, ki ne segajo samo k razvoju prirodoslovnih znanosti v drugi polovici osemnajstega in v devet-
najstem stoletju, marveč tudi k nekaterim preciznim definicijam samih normativnih poetik 16., 17. in 18. stoletja, ki so prav tako
vplivale na formiranje sodobnih poezij, kot v našem času zahteva po eksperimentu, ki naj postane osrednje vodilo umetniškega
ustvarjanja, če ne celo prevladujoča in vodilna silnica vsake literature. Po drugi strani seveda ne smemo zanemariti sveta takega,
kot je, in ki s svojo masovno umetniško produkcijo, novimi načini sporočanja, sredstvi za shranjevanje in obdelavo informacij
bistveno vpliva tudi na naravo in vlogo jezika v umetnosti, kar vse nas vodi k tisti uporabi jezika v literaturi, ki bi jo Benn, Joyce ali
Brecht označili kot eksperimentalno.
Ne smemo pozabiti, da to, kar počne današnji letrizem, konkretizem in kar je osnova računalniške poezije, ni od danes, marveč
korenini pri t.im. generaciji zgodnjih romantikov, ki so okoli leta 1800 poskušali zdnjžiti nazore, povzete po revoluciji 1789 s slut-
njami tehnično-prirodoslovnega napredka prihajajočega stoletja v enciklopedični združitvi narave in umetnosti, kar je značilno tudi
za Goetheja in Schillerja, ki sta skušala najti zveze med matematiko in gramatiko. Tako je že Novalis zapisal: »Filologizirati . . .
pomeni biti v območju eksperimentalnega.« In ta sled nas vodi vse do konkretistične kombinatorične poezije, oplojene z vsemi
pozitivnimi filološkimi in gramatičnimi spoznanji dadaistov in nadrealistov. Pri tem seveda ne smemo pozabiti tistih spoznanj
o eksperimentu v poeziji, ki so jih v evropsko tradicijo vnesli Baudelaire, Rimbaud, Mallarmč In Apollinaire. Jezikovne konsekvence
tej eksperimentov, teh poskusov, če poskušamo posloveniti to internacionalno besedo, pravzaprav niti danes še niso premišljene
50
v tistih razsežnostih, s katerimi je moderna fizika premislila spoznanja, rojena na mejnem področju od konca preteklega stoletja do
sredine štiridesetih let. Eksperimentalno v poeziji je, vsaj delno, še vedno tabu, o katerem nočemo reči zadnje, usodne besede.
Mnogo raje. kot je zapisal Dušan Pirjevec v pogovoru revije Dometi z naslovom Sudbina umjetnosti u tehničko doba (1974), pa
govorimo o filoestetskih razsežnostih mimetične poezije, ne da bi znali prodreti k njenim koreninam, kjer bi lahko ugledali tudi
zgodovinsko razsežnost tistih premikov v umetnosti, ki jih združujemo pod pojmom eksperimenta in eksperimentalnega v poeziji
oz. literaturi.
Leta 1879 je izdal £mile Zola svoj znameniti manifest Le roman exp6rlmental, ki je izšel najprej (1880) v Rusiji, nato tudi v Parizu.
Zolajeve »eksperimentalne izkušnje« segajo preko njegovega romana Thšrese Raquin (1865) do »znanstvenih« teoretikov fran-
coskega realističnega romana Stendhala, Balzaca in Flauberta. Za Zolajevo pojmovanje eksperimenta je značilna tista vera v
znanstvenost romanesknih postopkov, ki temeljijo na novem samozavedanju literature o svojem poslanstvu. Zolajeva teza, da mora
biti pesnik opazovalec, ki izziva svoj material, eksperimentator in opazovalec, ki aktivira opazovano, sega s svojimi koreninami
seveda h Comtovi »socialni fiziki« in spisom CIauda Bernarda, predvsem k njegovi »Introduction š Tštude de la medicine experi-
mentale«, ki je opazovanje definiral kot umetno povzročeno reagiranje opazovanega organizma.
Tako sta postala v naturalizmu, vendar ne povsod in ne tako zagnano kot pri Zolaju, posebni predmet romanov sociologija in
psihologija osebnosti, grupe in kolektiva. Zola je bil prepričan, da poznavanje fizike, kemije in psihologije naredi romanopisca za
»romancier experimentateur«, ki bo nadomestil prejšnjega »moraluste exp6rimentateur«, postopek »eksperimentalnega« romana pa
gre vedno »du connu š Tinconnu«, kar je podrobneje razložil v uvodu k drugi izdaji romana Therese Raquin, kjer je potegnil paralele
z operaterjem, ki secira truplo, ali kemikom, ki zvede svoj poskus v laboratoriju. Te teorije so seveda, brez nekaterih pozitivnih
Zolajevih premis, vplivale na nemški naturalizem, na Arna Holza, da bi znova dobile stik z življenjem šele v literaturi dvajsetih let,
še posebej pa v slikarstvu Georga Grosza ali kasneje v političnem plakatu Johna Heartfieida. Dadaistična risba in plakat postaneta
v svoji eksperimentalnosti nenadoma človeška, spregovorita s tisto skušnjo, o kateri je sanjal v svojem klinično čistem, življenjsko-
anatomskem romanu ^mile Zola.
Današnja literarno-teoretična raba pojma eksperiment meri predvsem na jezikovne in formalne spremembe v luči standardnih,
tradicionalnih uporab besed, stavkov in pomenov. Eksperimentalno se vse od začetka dvajsetega stoletja dalje, še posebej opazno
pa v ruskem in italijanskem futurizmu, uporablja za različno, od tradicionalnega in konvencionalnega pisanja razločeno literarno
sporočilo. Različno je lahko vse, kot poroča Corrado Govoni v svojih futurističnih lepljenkah, od tipografije, do besedne razvrstitve,
od zvočnih učinkov, do pomenskih mešanj znanega in neznanega. Vse to vodi do tistih spoznanj konkretne poezije, ki jo je Helmut
Heissenbuttel označil s pojmom nepredvidljivosti, ki ga je vzel iz teorije verjetnostnega računa, s tistim pojmom, ki obvladuje tudi
numerične estetike Abrahama Molesa in Maxa Benseja. Eksperiment vodi v novo, novo pa je tisto, kar je nepričakovano, nepred-
vidljivo v določenem toku literarnega sporočila: to je dadaistični »šok«, ki bralca, gledalca, poslušalca nenadoma postavi na točko
nič: ni nič vedenja, tistega vedenja, ki temelji na tradiciji, na naučenem, pridobljenem. To vodi k odrivanju novih fenomenov, ki jih
skriva jezik, če je uporabljan na vedno enake (tradicionalne) načine, ki ne prstopijo določene, s konvencijo predpisane meje,
prestop šele povzroči tisto jezikovno refleksijo, ki so jo prvi izrekli nadrealisti Andr6 Breton v Nezgubanih besedah (Les mots sans
rides): »So besede, ki rovarijo proti misli, ki jo po vsem videzu izražajo.«
Estetska šola Maxa Benseja lahko danes na podlagi teh izkušenj govori o »osamosvojitvi estetske realitete«, kar seveda za literarno
delo pomeni, da »nastaja v principu na eksperimentalni način, ki v sebi skriva vse mogoče variacije osnovnega (eksperimental-
nega) modela.« Literatura, osamosvojena iz sveta realitet, postaja tudi sama realiteta, brez teže »preeksistentnega sveta« (Bense,
Aesthetica, IV.). Vidimo da tudi v današnji pesniški teoriji in praksi ostajamo na tistem nivoju, ki ga je izrekel že Zola s svojo
sintagmo »aller du connu š Tinconnu«, od znanega k neznanemu, od videnega k nevidenemu, od doseženega k nedoseženemu.
Eksperiment je danes način, pot, postopek, da se ta prehod, ta transformacija kar se da učinkovito realizira v konkretnem besed-
nem materialu. To seveda pomeni, da pesniški eksperiment resnično učinkuje kot novum takrat, kadar se avtor zaveda svoje
eksperimentalne. Iščoče vloge, kadar zavestno preoblikuje svoj material, kar nas znova vodi k Zolaju in seveda tudi k zgodnji
nemški romantiki, pa k Goetheju in njegovim predstavam o »svetovni literaturi«. Od tod tudi dovolj znana definicija Ezre Pounda, ki
je zapisal: »Eksperiment v poeziji, ki se točno zaveda svojega rezultata, ni zanimiv v realizaciji.«
Eksperiment v poeziji je torej danes bolj ali manj enotno pojmovan kot način za doseganje novega, za prehajanje na neznana
področja. Nepredvidljivost tega postopka je v tesni zvezi z estetskim učinkom literarnega sporočila. V tem procesu se, kot je večkrat
poudaril Enzenberger, brišejo negativne razlike med tradicionalnim in modernim, saj oboje lahko uporablja Isti postopek: nepred-
vidljivo ni samo novo in neznano, v določenem postopku lahko postane to tudi že znano, če je uporabljeno v takšnem kontekstu,
ki vzbudi začudenje, estetski učinek, ki ga bralec ali poslušalec ni pričakoval. To velja tudi za tisti eksperiment, ki ga konkretna
poezija razume morda najbolj verno v Zolajevem smislu, torej kot čisti, brez čustvenega balasta ovešeni akt jezikovnega preme-
njanja. Eksperiment v poeziji je torej vdor v neznano, je izstop iz nekega že opisanega in izmerjenega in izkušenjsko poznanega
sveta. A v trenutku, ko se ta izstop dogodi, je seveda že del tistega, od česar se je skušal odtrgati. Eksperiment postaja tako
v literaturi permanenten postopek, ne glede na to, kako ga pojmujejo posamezni avtorji, šole ali smeri in če ga sploh priznajo za
način pesniškega izrekanja sveta, kot je bilo to značilno za vse simbolistično pesniško gibanje z Mauricom Maeterlinckom na čelu.
51
Alenka Puhar
GREŠNE MISLI, GREŠNA DEJANJA^
če smo y prejšnjem poglavju govorili o svetu zamenjanih vlog, ki je hčerkam določil vloge mater in sinovom vloge očetov, potem
je v tem treba storiti korak naprej} Samo od sebe se ponuja vprašanje, ali v svetu takšnih medsebojnih odnosov, kjer je tako
očiten psihodinamskih element parentifikacije, ni verjetna še drugačna zamenjava vlog. Ali ne gre za svet, v katerem se hčerkam
ponujajo tudi vloge žen, sinovom pa vloge mož? Je imela Ernestina Jelovšek prav, ko je brez slepomišenja zapisala: . . in
materin egoizem se še tolaži z zavestjo, da ne sme ljubiti nobene druge kakor nje. Kajti vezi med materjo in otrokom tudi duhovska
prisega ne pretrga. In tako ostane — njej...«? Ali nismo v neposredni bližini incesta?
Vprašanje se samo po sebi zastavlja, odgovarja pa ne. Kakor pri vseh plateh življenja, ki se kakorkoli dotikajo spolnosti, je bil tudi
o incestu na Slovenskem zapovedan molk. V svoji veri, da se o stvareh, ki jih ne sme biti, pač ne sme govoriti, je šel zadrti
puritanizem naših prednikov tako daleč, da so, denimo, Karlu Štreklju pri Slovenski matici neusmiljeno črtali vse pesmi o incestu,
ko je pripravljal zbirko slovenskih ljudskih pesmi. Če je bilo treba videz neproblematičnosti in spodobnosti za vsako ceno
vzdrževati še na področju ljudske poezije, pred katerim so sicer velmožje minulega stoletja samo vzhičeno vzklikali, potem je
seveda razumljivo, da je bilo treba toliko bolj molčati o tovrstni prozi na področju vsakdanjega, stvarnega življenja.
Sanje o otroški zastopnosti
Ampak s cenzurnimi stezniki je približno tako kot s tekstilnimi — resnica se, tako kot salo, pokaže kje drugje. V večini mladinske
(izraz je vnovič rabljen v dvojnem pomenu) in pedagoške literature slovenskega 19. stoletja je mogoče zaznati razločen zadah po
incestu. Pojavlja se v neštetih tekstih, ki so bili pod nadnaslovi Ogledala pridnih otrok. Izgledi bogoljubnih otrok in podobno
objavljeni v periodičnem tisku, pa naj je bil namenjen otrokom ali staršem. Oglaša se v najrazličnejših prekrojenih ali avtentičnih
ljudskih povestih. Opaziti ga je mogoče v primerih, s katerimi so pisci pedagoških tekstov ilustrirali svoje nazore.
Res je, da si mora človek ob branju teh besedil včasih postaviti vprašanje, kaj je pravzaprav »umazano« — natisnjene besede ali
misel, ki jih bere? Vprašati se tudi mora, ali niso vse te zgodbe priskutne predvsem zato, ker v njih nastopajo tako nezaslišano
pridni otroci, ki kar naprej strežejo svojim staršem, jih gladijo z leve in desne, jim kar naprej izrekajo svojo neskončno ljubezen in
vdanost. Ali niso ti starši sumljivi predvsem zato, ker so v svoji nezrelosti tako nebogljeni, da s pravo blaženostjo sprejemajo
dokaze te vdanosti? Ali ni vse skupaj zoprno že zato, ker je tako brezupno zlagano?
Mogoče. Vsekakor pa to ne spremeni dejstva, da je bil slovenskim otrokom še pred četrt stoletja predstavljen takšen zgled
odnosov med materjo in sinom: »Ni jima več manjkalo kruha, rada sta se imela in se nista več ločila.« (Bevkova priredba zgodbe
o Petru Klepcu.)
V prejšnjem stoletju, ko so si pisatelji za svoje didaktične povesti posebej radi izbirali nekompletne družine, se pravi življenjske
zgodbe vdov, vdovcev in sirot, so bili namigi še bolj neposredni. Iz območja pravljičnosti so se selili v območje opisov stvarnega
življenja. Takole je na primer Andrej Praprotnik opisal idealno hčerko:
»Bil je novega leta dan. Otroci so v hiši pri peči veselo imajo in pojejo vesele božičnice.
Oče pak so med njimi le ves čas žalostni in solza za solzo jim moči bledo lice.
Starejša hčerka, ki je žalostnega očeta koj zapazila, je hitro vedla, zakaj da se je dobremu očetu tako milo storita. Naglo zapusti zdaj veseto otroško derhal in gre
drugam, v izbo samotno. In kaj je vendar očetu in hčeri<i tako milega bito? Dobra, blaga mamica so namreč med letom umerli, — ni jih bito že več pri veseli družinici na
novega leta dan, in ravno to je očeta in hčerko tako nagto umililo, da nista mogla skriti žalosti svoje.
Ko oče pridejo za hčerko v izbo, jo dotje tukaj klečečo na tleh, ki je iskreno molila in se jokala. Vidito se je, kakor da bi svojo ranco mamico iz unega sveta priklicati hotla.
Oče, ki so zdaj svojo hčeriso radi imeli in presrčno ljubili, jo primejo rahk) za ročkM, ji dajo dragi svoj perstan in pristavijo milo še zraven: Vzemi Minical vzemi ta
perstan, to je tisti, ki sim ga mami pri najni poroki pred altarjem dal, — vzemi ga tvoj naj bo! Varuj in skerbi zdaj ti za svoje male bratice in sestrice, bodi jim dobra in
mila, kot popred je mamica bila. Ostani dobra, in bodi vedno taka, da boš posnemala mamico svojo. — Minca se je oklenila svojega dobrega očeta in obljubila je lepo,
da bo storila tako. — Pri hiši in družini pak je bito, kot bi bili res prišli mamica nazaj, tako je skertsela mala Minca za vse, kar je bilo treba.« (Šolski prijatel, 1852)
Zgleden otrok torej preneha biti otrok in prestopi v svet odraslih, kadar potrebe drugih ljudi to zahtevajo, ne pa, kadar njegov
razvoj pripelje do tega. Za nagrado ob prestopu pa se mu obeta ljubezen — Praprotnikov oče »so zdaj svojo hčerko radi imeli«,
ko mati in žena ni več stala med njima — in celo poročni prstan... Oglejmo si še en primer takšnega pogojno vezanega nagra-
jevanja z ljubeznijo, to pot napisanega na fantovsko kožo. V Levstikovi povesti Hvaležni sin nastopa zgleden fant, »sin ubozega
črevljarja«, ki se napoti v Ameriko, tam obogati, se potem z vsem premoženjem vrne k staršem in prepriča očeta, naj odslej ne
dela več. Zgodba se sklene z besedami:
»Ko je bilo to ukrenjeno, použil je sin še večerjo, katero mu je bila mati brzo napravila. Prenočil je z očetom in materjo skupaj na jedni postelji, sladil ga je zopet otročji
otjčutek, katerega nehvaležni otroci niti ne umejo niti ne znajo.« (Vrtec, 1875)
Poučna in zgovorna je tudi zgodba, ki jo je za zaključek svoje Domače vzgoje (1895) napisal Jakob Dimnik. Da bi čim bolj
slikovito predstavil pomen in cilje dobre vzgoje, je avtor predstavil dve družini. V veleposestnikovi imajo dva sinova in hčerko, pri
skromnem oskrbniku Močniku na bližnjem gradu pa enega sina. Medtem ko je mali in kasneje mladi Močnik deležen brezhibne
vzgoje in postane zgleden moški, sta veleposestnikova fanta zaradi popustljive vzgoje razvajena in razuzdana paglavca.
Poglavitni argumenti se ves čas dotikajo erotike. Medtem ko se dobro vzgojeni Močnik sploh ne zanima za drugi spol, se
pomanjkljiva vzgoja veleposestnikovih fantov kaže prav v tem, da iščeta stike z ženskami. In tako je starejši »uže v 16. letu na
zatoženi klopi zaradi spolskega posilstva«, mlajši pa naredi nezakonskega otroka. Jakob Dimnik je zaključil svojo zgodbo takole:
• Objavljamo 9. poglavje knjige Prvotno besedilo življenja, ki bo jeseni 1981 izšla pri zatožbi Gtobus.
52
»Naša povest vršila se je 1878. leta. Danes seveda je vse predrugačeno. Milosrčna mati žanje, kar je sejala. Njen mož počiva uže davno v hladnem grobu. Posestvo
je bilo zadolženo ter prešlo v tuje roke in nesrečna mati je živela od mikxjarov tujih ljudi. Stareji sin je bil pisar pri nečem advokatu, mlajši je nosil časopise po hišah
in hčerka je pa pasla lenobo pri svoji materi ter brala romane.---
In naš Ivan Močnik? Kaj se je pa ž njim zgodik), vprašal bode marsikdo? Tudi njemu pobrala je smrt očeta, še predno je dokončal visoke šole na Dunaju, a danes je
pa gimnazijski profesor in doktor modroslovja. Njegova mati mu vodi gospodinjstvo ter živi ž njo v prav otroški zastopnosti, jedinosli in miru. Kdor jih vidi na sprehodu,
v gledališču, kdor vidi, kako neizmerno ljubi in spoštuje ta sin svojo mater, mora nehote vsklikniti: 'To je sin po volji božji! Blagor materi, ki si je vzgojila tacega otroka!«
Bil je Silvestrov večer 1888. leta. Pri oknu zaduhle in slabo razsvitljene podstrešne sobice sloni naša nekdanja veleposestnica. V rokah drži pismo svojega mlajšega
sina. ki jo naganja, da mu nrora takoj poslati denarja, dmgače umrje od glada ali zmrzne. V postelji leži njena 21 letna hči ter bere pohujšljiv roman, prestavljen iz
francoščine. Spodaj na ulici tava pa njeni starejši sin od žganjarije do žganjarije, češ, danes je Silvestrov večer, zato se ga moram prav dobro nalezti. Poleg njega
pridrdra lepa gosposka kočija; v njej sedita naš dr. Ivan Močnik in njegova mati, ki sta namenjena v Čitalnico na Silvestrovo veselico. Nekdanja veleposestnica se hitro
odmakne od okna in bridke solze ulijo se ji črez bledo, od skrbi in trpljenja razorano lice.
Kdo bi pričakoval pred 20. leti toliko premembe mej tema dvema rodbinama!
To so nasledki domače vzgoje! — Da, da, kdor ne seje. tudi ne žanje in kdor slabo seje, slabo žanje!«
Da, kdor pa najbolje seje, se lahko vse življenje . . . toda pustimo pikre pripombe na račun nadučitelja Dimnika. Gre pa vendarle
za resne stvari, ki so vredne premisleka. Dimnikov tekst, ki je le eden v vrsti podobnih besedil, razločno govori o odporu in
strahu pred svetom odraslosti, pred »biti velik«, imeti odgovornosti, ki pripadajo velikim in seveda živeti seksualno življenje
odraslega človeka. Gre pravzaprav za adolescentske ali kar infantilne sanje, ki se vztrajno ograjujejo od »umazanega« sveta
odraslih, od njihovih *>urnazanih« seksualnih naQonov in dejanj. V tem sanjskem svetu so odnosi med ljudmi »Čisti«, romantični
za zmeraj, tako rekoč do groba trajajoči, življenje je ena sama neomadeževana vedrina in nekonfliktna spokojnost. S kom?
S starši istega ali še rajši nasprotnega spola. Princ ne poljubi speče Trnjulčice ali Sneguljčice, ne zaživi z njo srečno do konca
dni. Princ hoče mamo in pri njej ostane ... »Njegova mati mu vodi gospodinjstvo ter živi ž njo v prav otroški zastopnosti. ..«
In: »Prenočil je z očetom in materjo skupaj na jedni postelji, sladil ga je zopet otročji občutek, katerega nehvaležni otroci niti ne
umejo niti ne znajo . ..« In: »Ni jima več manjkalo kruha, rada sta se imela in se nista več ločila . ..«
Stvar bi bila samo strarosvetno smešna, ko bi šlo le za zgodbice prenapetih šoimoštrov, ki jih je nekoliko zaneslo v prizadevanju,
da bi karseda nazorno predstavili vzgojne nauke. V resnici pa je šlo za bridke zgodbe, ki so se v življenju pojavljale dosti
pogosteje kot v tisku. Podrejenost otrok očetom in materam je bila tako velika, prepričanje, da so otroci večni dolžniki svojih
staršev, tako razširjeno, da usode različnih Mine in Močnikov niso bile nikakršna posebnost.
Tudi če izvzamemo vse tiste matere, ki so hotele imeti sinove v talarju, neomadeževane od posvetnosti in erotike, tudi če poza-
bimo, da so hotele za vsako ceno doživeti novo mašo pred oltarjem, ko se je vse oziralo vanje in jim zavidalo kot nikdar nobeni
nevesti, preostane še vrsta zgodb o zatrti in subiimirani erotiki. Starši so imeli vso pravico odločanja o usodi svojih sinov in hčera,
dokler se niso poročili, se pravi tudi o tem, s kom se bodo poročili, kdaj in ali sploh. In njihov odgovor je bil pogosto: Sploh ne.
»Franca, kdo pa bo mene stregel, če boš šla ti proč, na stara leta,« je na stara leta citirala svojo mamo stara ženica iz neke kraške
vasi, v katero je zašla etnologinja Marija Makarovič. Na vprašanje, kaj bi bila, če bi še enkrat živela, pa je dejala, da bi se želela
poročiti, da bi imela moža in otroka, da bi lepo živeli in ne bi bila tako sama, kot je zdaj, ko ji je umrl še brat.. .
Koliko podobnih usod se je skrivalo za stenami vaških in mestnih hiš, koliko ljudi je ostarelo ob bolečini nedoživetega? Koliko ljudi
je svoje življenje preživelo v strežbi staršem, v vlogi večnih tet in stricev, ki so bili na domači kmetiji za nekoliko boljše hlapce in
dekle in za svoje delo pogosto sploh niso bili plačani? Nekaj malega o tem nam lahko razkrije podatek, da je bila pred stotimi
leti poročena le slaba tretjina Slovencev. Kranjska je bila po številu porok na 14. mestu med sedemnajstimi avstrijskimi deželami.
Koroška pa na zadnjem. Ali se res lahko v nedogled slepimo, da so bili tega krivi predvsem razlogi socialne In ekonomske
narave?
Skrb za moralo
Vsa ta znamenja starševske nedozorelosti, ki si je večno iskala opore v otrocih, jim onemogočala, da bi bili sami svoji in se
večkrat sumljivo približala incestu, pa nam seveda ne morejo odkriti, kolikokrat je bila meja dejansko prekoračena. O tem bi lahko
samo ugibali. Namesto tega se raje usmerimo na nekoliko zanesljivejša tla in posvetimo nekaj pozornosti tistim vprašanjem
o spolnosti, kjer tabu vendarle ni tako strog. Kako so Slovenci preteklega stoletja gledali na seksualni nagon v otroštvu? Kako so
ravnali, kadar so se z njim srečali? Kako so nasploh gledali na spolno dozorevanje?
O vsem tem je komaj kaj znanega. Običajni sramežljivosti, ki za tako katoliško deželo res ni presenetljiva, se je pridružila še
stroga cenzura. In če k temu še dodamo, da so tudi današnji Slovenci le za spoznanje manj sramežljivi in avtocenzurirani, potem
ni presenetljivo niti to, da se o spolnosti, goloti, telesnih funkcijah in podobnem najraje molči tudi v študijah preteklosti, pa naj
so že zgodovinske, etnografske, ljudskomedicinske, literarne ali umetnostnozgodovinske. S spolnim nagonom povezane plasti
življenja so zavite v tako gosto meglo, da je o njih mogoče sklepati le na podlagi drobcev.
Zatrdno je mogoče reči le to, da si je slovenska družba 19. stoletja na moč prizadevala delovati karseda brezspolno. Vsekakor
dosti bolj, kot se je to dogajalo v prenekateri deželi Evrope, pa čeravno je v njih vladala tista stroga morala, ki se jo je oprijelo
ime viktorijanska. V slovenskem slikarstvu 19. stoletja tako rekoč ni golote; še leta 1899, med pripravami za prvo slovensko
umetniško razstavo, je bilo zahtevano, »da naj bodo vsaktere nuditete že a priori izključene« — nuditete pa so »nravnost in verski
čut žaleče slike«. Kako stroga je bila cenzura pri tiskanju proznih in pesniških del, je znano. Manj je verjetno znano, da ni bilo
mogoče objaviti niti nujnih popularnomedicinskih tekstov, denimo o spolnih boleznih — če izvzamemo endemični sifilis, znan kot
škrljevka, ki tedaj še ni veljal za spolno bolezen.
Traserji meje med moralo in nemoralo so postavljali toliko strožje zahteve, kadar je šlo za otroke. Po njihovem mnenju bi morali
starši že ob rojstvu prvega otroka odstraniti s sten vse slike z golimi figurami — tudi reprodukcije antičnih umetnin. Poskrbeti bi
morali, da jih otroci nikdar ne vidijo gole ali napol oblečene. Pri štirih ali petih letih naj bi se otroci ne pokazali več goli tudi pred
svojimi brati ali sestrami.
V zadnji tretjini stoletja, ko so se šolske razmere že za silo uredile, so začeli pedagogi zahtevati segregacijo vseh šol, ki sežejo
53
nad osnovno stopnjo, pa tudi tu so strogo vztrajaii pri ločitvi fantovskih in dekliških klopi. Posebno skrb so jim zbujala stranišča:
»Brez sile ne smete na skret hoditi; pa tudi ne nanj prositi, preden uni nazaj ne pride, ki mu je bilo pred dovoljeno,« je bilo
zabičano v Berilu za tretji razred ali klas malih šol na kmetih (1856) in podobnih berilih.
S skrbjo za moralni razvoj otrok je bila povezana tudi zahteva po celibatu učiteljic, ki se je v Avstriji posebej dolgo ohranila.
Rasla je iz prepričanja, da bi se otroci pokvarili, ko bi prišli v stik s poročenimi, se pravi tako rekoč kontaminiranimi ženskami, ki
bi bile seveda sem in tja tudi noseče.
Za piko na i navedimo še cenzuriranje svetega pisma. Janez Trdina popisuje svojo tercialsko teto, ki je lepila listke čez nekatere
odlomke v bibliji, kajti »znano je, da govori sv. pismo veliko o kurbariji«.
Enako zatrdno je mogoče reči tudi to, da se v družinskem krogu o spolnosti sploh ni govorilo. (Seveda je treba izvzeti i/se tiste
priložnosti, ko so pod vplivom alkohola odpadli vsi zadržki.) Fantje in dekleta o spočetju, rojstvu in telesnem zorenju od staršev
niso izvedeli tako rekoč ničesar. Vse informacije so lahko dobili le od vrstnikov, v precejšnji meri, tako se zdi, tudi od poslov.
-Predstava o nekdanjem vaškem in malomestnem življenju, kjer je zaradi tesnega sožitja ljudi in živali tudi vednost o osnovnih
življenjskih resnicah rasla » normalno«, naravno in nekako mimogrede, je verjetno zmotna kot marsikatera druga. Vsekakor vrsta
pričevanj kaže, da so bila ta razodetja za marsikoga boleča.
»Nikogar nisem imel, da bi se z njim porazgovoril, da bi ga vprašal za pojasnilo, da bi mu zaupal, mu povedal svoje dvome ter ga
prosil, naj mi potegne mreno raz oči ter me poduči o krogotoku večnih resnic. l\/latere, ki je imela vedno polne roke dela, se
nisern drznil nadlegovati. Očeta? Med nama je zijala prevelika razdalja . .. Bratje, tovariši in prijateljčki s ceste so na vsako 'tega
ne razumem' posmehljivo dejali: 'Glej ga oslička, kako je omejen!'« se je spominjal svojega odraščanja Anton Adamič, ki je bil
mestni otrok.
Na voljo pa so bili tudi bolj uslužni vrstniki in vrstnice: »Nekoč me je starejši sošolec zapeljal na Grad, kjer se je neko izprijeno
dekle razkazovalo proti plačilu štirke, t.j. novca štirih krajcarjev. Name je pogled na umazano žensko spolovilo napravil tako
oduren vtis, da se mi je žena gnuslla še pozneje, ko sem bil mladenič zrelih let,« je na stara leta priznal Henrik Tuma, ki je bil
prav tako mestni otrok.
Marsikateri je svoje raziskovanje poplačal še kako drugače kot z gnusom. Odrasli ljudje — z izjemo popolnoma brezbrižnih
staršev — so grehe te vrste strogo kaznovali, če so jim prišli na sled. Hinko Smrekar je o tem zapustil nekaj prav sončno zabavnih
stavkov:
»Zgodilo se je, da so me pričeli fantini zmerjati z babjekom. Mati me je pol s smehom, pol s strahom gledala: 'Ceu ta star bol' Kaj se je zgodilo? Starejši součenci so mi
začeli skrivaj dopovedovati storije o postanku otrok (nekdo me je celo nagovarjal k raznim otroškim preverznostim). Štorklja je bila osmešena — cel proces mi ni šel v
glavo, a tudi te razlage so se mi zdele strašno smešne, — absurdne. Mislil sem in ne domislil. Gnalo me je, da se prepričam, kar morem na lastne oči. Začel sem
študirati v drvarnici zadevno anatomijo na živih deklicah, kar sem jih dosegel. Prihranil sem si par krajcarjev in sem deklice s čokolado podkupil. Rezultat preiskav mi je
bil problem še bolj zamotal in se mi je štorklja zdela vseeno še verjetnejša. Hudo sem vsied tega trpel pred vsako spovedjo, a preiskave same na sebi so me mikale.
Sram me je bik) res, a kesa nisem in nisem mogel obuditi, — da sem bil že ves obupan. Kaj je fantu, je dejala mati, da je tako redkobeseden? Oh, da je izvedela — ne
vem, če bi danes še imel na kaj sesti! Pa sem se znal spretno tajiti.
V šoli sem slišal mnogo grešnega. Katehet Smrekar je dolgine iz zadnjih klopi večkrat citiral v konferenčno sobo, od koder sta se vrnila oba rdeča in zaripla, eden suhih,
drugi mokrih oči. Skrivnostne stvari so počenjali z deklicami-vrstnicami v Mestnem logu. Zbrisal sem šiloma te probleme iz glave in pustil deklice v miru (ker nisem
mogel umeti kaj).«
No, tudi Hinko Smrekar je bil mestni otrok, skupaj s sošolci in sošolkami. Cela vrsta piscev je zatrjevala, da je prav tu kleč oziroma
de se tudi v tem pogledu mesto in vas ločita kot noč in dan, pri čemer se, samoumevno, vas odlikuje s svetlo lučjo morale,
medtem ko je mesto sama tema. Josip Jeraj, avtor Naše vasi, ki je v slovensko kulturo vnesel »vedo o vasi«, je trdil, da se mestni
mladostnik razvija čisto dmgače kot podeželski:
»Tudi seksualni konflikt doživljata oba prav različno. Težko krizo doživlja mestni mladostnik radi čutnosti. Kot otrok še ni dvomil, da nad njim žarijo duhovna nebesa. Ob
nasilnem izbmhu čutnosti pa se mladostniku vsiljuje usodna misel: ali je čkjvek sploh več nego žival.
Tudi podeželskega mladostnika glot)oko pretresa ta razdor. Vendar pa se razvija ob mnogo manjših konfliktih. Od otročške dobe pozna podeželski mladostnik spolno
življenje živali, ki mu je nekaj naravnega. Iz njega tudi ne dela prezgodaj zaključkov glede človeka. Nekateri kmečki mladostniki pa tudi zelo pozno izvejo za seksualni
odnos do drugega spola. Ves vaški milje vpliva pomirljivo na mladostno seksualnost.«
Primerjajmo te besede z nekaj odlomki iz beležnice, ki jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja popisal Janez Trdina na
svojih popotovanjih po dolenjskih vaseh:
»Mali otroci se tod že kavsajo pogostoma. Učitelj prečinski mi pravil, da je en deček ongavil jih 9, vse imele le še od 9 — 12 let. Dmgikrat je deček izgubil se v žito s
punico 12 letno (on le 9 leten) ko učitelj ne more nič izvedeti naznani to reč popu. Poklicavši dečka ne izve ničesar, ko jame izpraševati deklico, kaj sta delala v žitu, reče
nekoliko časa molče od sramu: Fukala sva se. To je bilo v Toplicah in v Škocjanu tudi enako Nek deček kavsal je tolikokrat ljubico čisto malo, da se jima to delo ni zdelo
nič več kaj posebnega ali grdega.
Spolni nagon zbuja se tod sila rano Dečkom s 6 — 7 leti že napenja se žila, z 10 —12 leti se že spkah kavsa. Stara Meta trdi, da je ni device više od tu — pokaže z roko
velikost kakega 5 let dekliča. Glavni vzrok je brez dvombe čutnice razdražujoče vino, ki se daje otrokom brez mere piti in pa slabi izgledi staršev, ki se pred deco valjajo
zlasti v pijanstvu. Zato tudi starost dandanašnji nobene jedrosti več nima. Ves sok je fuč«.
Seveda je jasno, da je te Trdinove zapiske treba brati s pridržkom. Njihov avtor je sam opozoril, da »niso za javno rabo, treba jih je
brati cum grano salis«, pa še »meni ni nikoli le na misel prišlo, nabirati kroniko škandalov. Vsa data zapisujem le zato, da dobim
pravo fotografijo našega naroda, kakšen je v svojem djanju, govorjenju in mišljenju, kakšen v svojih čednostih in napakah, kakšen
v svoji sreči in nesreči in kakovi so vzroki in nagibi njegovega delovanja in njegove nemarnosti.« Toda podobnih, čeravno nekoliko
manj grobo ubesedenih podatkov, je Janez Trdina zapustil za komaj pregleden kup. Večina jih je morala skoraj sto let čakati na
objavo in tudi danes se ne drenjajo za ponatise. Zadrega ob njih je še kasno v dvajsetem stoletju velika. Njihov avtor jih je zbiral in
zapisoval, da bi dobil »pravo fotografijo našega naroda«, a ta fotografija ne sodi med tiste, ki bi sijih posebno radi ogledovali.
In vendar je med temi fotografijami vrsta takšnik, ki niso ostale osamljene. Še mnogo opazovalcev in popisovalcev slovenskega
življenja nam je zapustilo podatke, ki kažejo, če že nič drugega, kako velika je bila razlika med svetom, kakršen je bil in kakršen se
je hotel kazati, med obrazom in masko. In tudi med fotografijami, ki nam jih je zapustil Trdina sam, je veliko takšnih, ki niso bile
zapisane s ščepcem soli, ampak z veliko osebno prizadetostjo. Kot takšne jih je treba brati. Denimo:
54
»Imel sem sedem let, ko sem izvedel, kako se človeštvo ljubi, plodi in rodi. Razodel mi je to skrivnost součenec Orehek. Enkrat popoldne mi reče: Veš kaj, pojdiva za
vodo. da naju nihče ne bo slišal, povedal ti tx>m nekaj tako čudnega, tako neznanega še do zdaj, da boš kar zijal od čuda. Tile odraščeni ljudje zmerjajo in tepo nas
otroke zato, ker smo žleht, kakor pravijo, pa t)OŠ že videl, kake svinje so sami, sto in stokrat večji grešniki kakor mi, pa mislim, da jih bo biag štrašno udaril; če je le
pravičen, se mora zemlja odpreti in jih požreti, te strašne prešiče.' . . . Začne mi potem razkladati, kako se otroci delajo in porajajo, tako priprosto, šmešno naivno, jezno,
da sem mislil od konca, da je izgubil pamet.«
Na prijateljev nasvet je začel sedemletni Janez opazovati nosečo sosedo, prisluškovati pijanskim pogovorom in slišal je stvari, ki
so se;
»nekako ujemale s pripovedko mojega prijatelja ... Ta reč me je ganila in prestrašila tako, kakor bi me grom zadel. Spoštovanje in ljubezen do staršev in mnogih drugih
oženjenih sta dobila strahovit udarec. Najbolj me je žalostilo, da se nahaja med temi 'grešnicami' (I) tudi nmja mati, katero sem imel raje kakor sebe in vse drugo na
svetu. Ta novica je razkačila mene še veliko bolj kakor Oreška, hodil sem enkrat cek) popoldne ob vodi gor in dol pa včasi preklinjal svinjske' ljudi in jim voščil smrt,
hudiča in vse peklenske muke, včasi zopet vzdihoval, zajokal in molil za njihovo odrešenje, da jim odpusti usmiljeni bog strašni 'greh'!«
Spolno zorenje
A naj je bil udarec ob tem spoznanju še tako silovit, ga vendarle ni mogoče primerjati s tistim, ki so ga prinesli dokazi lastnega
spolnega dozorevanja. Kot lahko sklepamo po dostopnih pričevanjih, jih je večina fantov in deklet sprejela z grozo in s
prepričanjem, da so kaznovani za kakšen znan ali neznan greh, da so hudo bolni in celo da bodo umrli. Najpopolnejše poročilo o
tem doživetju je spet zapustil Janez Trdina, ki je zaradi »hudičevih skušnjav« in pn/ih polucij resno zbolel in prišel na »začetek
nekega dušnega bloda in izgubljenja«:
»že v četrti šoli je nastopila zame 'puberlas', čeprav sem bil slaboten in sem rastel prav počasi. Prišle so mi prve pducije, ne morem povedati, kako sem se jih sramoval
radi sebe in Tandlerice (t. j. gospodinje, pri kateri je stanoval). Rabil sem marsikak smešen pripomoček, da se jih znebim ali jih vsaj prikrijem. Ta naravni prikazek pa me
je tudi skrt)el, kajti sem bral, da je to nasledek pokvarjene narave, slabine, ne pa dozorevajoče dotie. Branje nemških romanov je dražilo najbolj zbujeno naravo, da me je
bik) včasi sram iti med ljudmi po ulici in sem se vedno bal, da kdo ne zapazi. Noč in dan me je ta reč nadlegovala, mučila in ščegetala.Ker mi ne odjenja srtiečica, se
jamem drgati in praskati. Sledila je seve polucija — kar se mi zdi od konca grdo in gnusno — mi sčasoma ugaja in tako zabredem, moram reči, nevede in nehote,
v skrivni greh samooskrumbe «
Dekletom je bilo zanesljivo še težje, kajti krije vendarle kri in vsa zgrožena ugibanja o bolezni ali skriti notranji rani so se ob krvavih
sledovih zdela toliko bolj utemeljena. Toda o tem doživetju — vsaj po doslej znanih podatkih — ni nobenih osebnih pričevanj,
v katerih bi bila vsaj senca Trdinove odkritosrčnosti. Preostane samo prgišče tekstov, v katerih je sploh zapisana beseda
menstruacija. Iz etnografskih terenskih zapiskov Marije Makarovič, Fanči Šarf in Rafaele Dolenc je razvidno, da dekletom sploh ni
bilo jasno, kaj se z njimi dogaja. Vsakršno pojasnilo je samo po sebi veljalo za greh oziroma za pohujšanje, zato je tudi o
»ženskem cajtu« vladal med materami in hčerami popoln molk. Dekleta so bila zvečine prepričana, da so smrtno bolna, da bojo
izkrvavela in se jim je »kar mešalo od hudega«,. V strah pred boleznijo in smrtjo se je mešala še bojazen pred razkrinkan jem.
Nekatere so se zavlekle na samo v gozd ali na skedenj, druge so dan za dnem stale ob potoku in se spirale.
Mlade ženske so pogosto šele po poroki, ko se je njihov status v vaški ženski srenji bistveno spremenil, zvedele za različne čaje,
zvarke in obkladke, ki so bili v rabi za pospešitev, ustavitev ali ureditev kn/avenja ter za lajšanje bolečin. Kakšnih drugih navodil
pa tako ali tako ni bilo. Povečini si ženske med menstruacijo niti spodnjih kril niso spodvihale in zataknile spredaj za pas, ker je
bilo domače platno pregrobo in jim je do živega odrgnilo kožo na notranjosti stegen. Med nedeljskimi mašami se je pogosto
zgodilo, da je bila leva polovica cerkvenih tal vsa pokapljana s kn/jo.
Z nosečnostjo je bilo nekoliko drugače, ker pričakovanje potomca — vsaj pri poročeni ženski — ni bilo povezano s tolikšno mero
sramu. Janez Trdina pa je vendarle ugotovil, da se tudi to poglavje ženskega življenja pogosto ovija v molk:
»Mlade matere prvikrat nosne, zajdejo često v mnoge in velike zadrege in neprilike, ker dobe tako težko kako izvedeno ženo, da jim svetuje. Celo lastne matere se
ogibljejo in sramujejo biti v tem poslu hčerim svetovalke in pomočnice. Ta prevelika sramežljivost jih tudi zadržuje storiti mlade in nevedne hčerke pozome na nevarnosti,
ki jih čakajo, ako se začno pečati s fuka željnimi fanti «
Informacije, ki so jih otroci in mladostniki dobili od odraslih — doma, pri verouku, spovedi, od vzgojiteljev v internatih, iz poučnih
verskih tekstov — so bile povečini tako dvoumne in meglene, da so bile v resnici bolj grozeče kot informativne. V njih je bilo kar
naprej poudarjeno, kako »nevarne so strasti«, kako »pogubno je popuščati telesu«, kako »vse strasti kvarijo mlado truplo, ker
prenatezajo živčevje, a najhuje in najškodljivejše v tej zadevi vpliva na človeško telo.nečistost.« Nikdar pa ni bilo razloženo, kje se
pravzaprav začenja strast ali pa, kaj je nečistost—je polucija ali menstrualna kri že nečistost, ki pelje v zanesljivo pogubo? Je to
že tisto, kar kvari mlado truplo? Jasnega odgovora na to ni bilo. Zato pa je bilo vedno znova z vso pridigarsko silovitostjo
zabičano, da je treba »skrivni spohotnosti na sled priti, in jo na moč zatirati«.
Kako to doseči? Predvsem je treba otroku »zopet in zopet primeme verske resnice klicati v spomin, ter zlasti še na to delati, da se
vseskozi zaveda pričujočnosti vsevednega Boga.« Poleg tega »odvračati je od otrok nevarne priložnosti, slabo tovariši jo,
pohujšljivo branje. . .«
Nevarne priložnosti se začnejo, po nazorih slovenskega 19. stoletja, javljati takoj po rojstvu. Namen povojev, s katerimi so povezali
dojenčke od glave do peta, je bil tudi v preprečevanju masturbacije. Tisti zdravniki, ki so nasprotovali povojem, pa so priporočali:
»Če opazimo, da se otrok v snu prijema za spolovila, potem naj otrok, ki ima to navado, leži v kakšni vreči, katera je okrog prsi
pripeta. . . Pri starejših otrocih, štiri, pet, šestletnih, vzemimo tako nočno obleko, kjer sta srajčka in hlačke sešita in ki se odpira
zadaj.«
Seveda je treba tudi poskrbeti, da otroci, majhni ali veliki, spijo na postelji, ki »ne sme biti ne premehka, ne pregorka.« Predvsem
pa morajo malo spati oziroma ležati v postelji le toliko časa, kolikor zares globoko spijo:
»Dočim prav majhni otroci spe, kolikor časa se jim ljubi, moramo pa večjim otrokom v šestem in sedmem letu natančno odmeriti
čas za spanje; vselej je pa bolje, da manj časa ležijo, kakor pa predolgo,« je zabičeval staršem nadučitelj Jakob Dimnik proti
koncu stoletja, ko se je smelo o spolnem nagonu tudi v slovenščini že nekoliko odkriteje govoriti. Katehet Janez Smrekar je
55
soglašal:» Priden šolarček hitro vstane, ne da bi dalje poležkoval. Urno se vzdigne iz postelje, premaga se iz ljubezni do ljubega
Zveličarja,« sploh pa spi »s sklenjenima rokama čez prsi ali pa celo z rožnim vencem v rokah ... in prespi noč v strahu božjem
in jo posveti Bogu.«
Enako spodoben in zadržan je priden otrok tudi podnevi. Smrekarjeve zapovedi so:
»Osomih in nepristojnih, ali celo nespodotmih iger ne igra, grešnih t)esed ne izgovarja Kadar kaj grešnega vidi ali sliši, vselej se z nevoljo proč obrne in dotičnega
ostro posvari; ako ne vtioga, pove gospodu katehetu ali učitelju ali starišem. . . Pameten učenec se tudi ne da nositi za roke in noge; kadar ga drugi popadejo, ne trga se
sem in tja. . . Igra pa se na očitnem igrišči, ne za zidom, v kotu ali za mejo; tudi ne polega na igrišči po tleh, kakor se prerado godi zlasti o poletnem času. Ravna se po
pravilu: dečki si igrajo z dečki, deklice z deklicami, to pa po vsi pravici, ker dečki imajo svoje navade pri igračah, deklice svoje; pa tudi ni lepo, da bi se dečki mešali med
deklice, ali da bi deklice motile dečke pri njihovih igrah.«
Cilj vseh teh prizadevanj je jasen. Doseči pri otrocih, da bodo čim bolj pozabili na svoje telo, privzgojiti jim sramežljivost, to je
»nežno plahost pred vsem, kar je čistosti nasproti«, kakor se je izrazil duhovnik in predavatelj pedagogike Anton Zupančič.
S popolno pozabo telesa in s sramežljivostjo bo mogoče preprečevati tudi tisto najhujšo pregreho, »ostudno
samooskrumbo.«To pa je bil eden poglavitnih ciljev, h katerim so bila usmerjena vzgojna prizadevanja.
Onanija kot samooskrumba
Devetnajsto stoletje je bilo tako rekoč obsedeno od onanije. Generacija za generacijo moških je zrasla in odrasla, ne da bi jim ta
»ostudna pregreha« pustila kakšne posledice, pa je vendarle vcepljala odraščajoči generaciji natanko takšno — ali pa še hujšo
grozo — kot jo je preživela sama: odpor do lastnega telesa in njegovih nagonov, gnus do znamenj telesnega zorenja, predvsem
pa grozo pred onanijo. Slikali so jo v kar najtemnejših barvah — zaradi nje lahko človek ohromi, se posuši, duševno in telesno
propade, znori ali celo umre. Onanija je veljala za korenine, iz katerih kasneje poženejo vsa zločinska in pregrešna dejanja. Kajti
samo »dečka, ki smo ga obvarovali onanije v otroški dobi, tega moremo obvarovati spolnega greha v moški dobi,« je menil
Dragotin Lončar. Ta otroška doba pa je dolga, traja celih petindvajset let Pametni starši bi si morali pridobiti »tak vpliv pri svojih
sinovih, da bi jih ohranili čiste do petindvajsetega leta, potem pa naj bi jim omogočali zakon.« O dekletih so i/ tej zvezi silno redko
govorili. Tu je bila seksualna represija usmerjena predvsem v preprečevanje stikov z drugim spolom, dosti manj pa v samo-
zadovoljevanje.
Koliko se je ta strogi ideal čistosti uresničeval v stvarnem življenju, je težko reči. Verjetno je še najbližje resnici, da niti najmanj.
Tudi sramežljivi avtorji so priznavali, da je onanija »kronični pojav v šolah, sirotišnicah in sploh povsod tam, kjer se brez modrega
nravnega nadzorstva shaja mnogo dece v jako mladih letih.« Ali pa: »Žalibog, da je samooskrumba bolj razširjena, kakor si
mislimo in to pri dečkih in deklicah, ki še hodijo v šolo... Obžalovanja vredno je res, da se premnogi roditelji boje misliti ali govoriti
o tej pregrehi, tudi, če se jim zdi, da trpe njihovi otroci na tem. Sovražnika pa le iehko premaga tisti, kdor ga dobro spozna. Mnogi
roditelji, posebno matere, so tako kratkovidne, da si mislijo: 'saj pri mojem otroku ni mogoče kaj takega!' A kakor smo uže omenili,
je ta ostudna pregreha mnogo boij razširjena, kakor si mislimo,« je zatrjeval Jakob Dimnik.
Kaj je torej treba ukreniti? Otroke je treba skrbno opazovati in preverjati, ali morebiti kažejo katero od naslednjih znamenj: »Višnjevi
obročki pod očmi, medel, plašen pogled, bojazljivost, suhi nogi in roki, bled obraz, hrepenenje po samoti.« Nadzorovati jih je treba
tudi ponoči, se pravi »v spanji jih moramo večkrat pogledati, kako in kje imajo roki.« Starši ali drugi odrasli, ki opazijo karkoli
sumljivega, pa tudi spovedniki, ki naletijo na zadrego, morajo otroka temeljito zaslišati. Šele po zaslišanju in priznanju pride na
vrsto kazen ali pokora.
Navodila za takšna zasliševanja so zelo zanimiva in poučna. Najprej je v njih opaziti ambivalenten odnos odraslih do spolnosti —
otroške in lastne —, tisto čudno mešanico poželenja in odpora, ki je tako značilna za 19. stoletje. Poleg tega pa tudi kažejo, da
odrasli v onaniji niso videli le spolne pregrehe, temveč tudi greh osamosvajanja, kljubovanja, upora. Boj proti onaniji je bil hkrati
tudi boj za absolutno podreditev avtoriteti.
Zasliševanje se seveda začne zlepa, z maziljenim vprašanjem: »Sin moj, ali si popolnoma zdrav?« (Sin je lahko ali sin ali učenec
ali gojenec.) Nadaljuje se ostreje: »Kaj bi neki rekli tvoja mati, ako bi ti moral v jednem letu umreti?« In nato, po uspešno
ustvarjenem ozračju strahu:
»Vzgojitelj: Moj sin, ti počenjaš take reči, ki se boje svettobe?
Gojenec: Ne!
Vzgojitelj: Zakaj pobešaš oči in zarudevaš? Ali moreš z dobro vestjo ne' reči? Kaj ne, da?
(Deček molči ves osupnjen.)
Vzgojitelj: Vidim na tvojem obrazu znamenja tvoje pregrehe: vdrte oči, višnjevi obročki pod očmi, mračen pogled. Če mi ne verjameš, poglej se v ogledalu! Poglej, poglej!
Obračaš se uže proč? Bodem ti pokazal še kaj več. (Deček je uže ves osupnjen in zmešan in solze se mu prikazujejo v očeh.) Poglej tudi svoji suhi roki in slabotni nogi!
Ali te hočem opozoriti še na tvojo slabost, slab spomin in mržnjo do dela! O moj sin, jaz te torej popolnoma poznam, kakor vkliš. Govori, ali moreš reči, da ne počenjaš
prepovedanih in grešnih rečij?
Gojenec: (Jokajoč) Da.
Vzgojitelj: IHvala Bodu za ta da'. Zdaj sva oba na dobičku, ti se še Iehko rešiš in jaz te Iehko rešim.
Kdaj pa počenjaš take prepovedane reči? Ponoči ali podnevi? Kje pa to delaš? V šoli, na stranišči ali v postelji? Ali vsak dan in vsako noč to počenjaš? Od kedaj pa?
Kako si pa v to zabredel? Kdo te je zapeljal? Tvoj tovariš; ali ta še vedno greši? Ali poznaš več takih grešnikov? i.t.d.
Zdaj pa ti pokažem prepad, nad katerim si stal.
Tu naj vzgojitelj s prav živimi tsarvami popiše samooskrumbo in njene nasledke. Če vkli, da je gojencu hudo pri srcu, da mu tečejo bridke solze, naj pa neha «
Takšnim pomenkom oziroma vdorom v zasebnost so duhovni ali posvetni vzgojitelji ponavadi dodali besede »Z božjo pomočjo, za
kojo moraš sleherni dan prositi, bodeš se še rešil« ali pa nasprotno »Kako bi te podpirala božja milost, da se premagaš, če ne
verjameš več trdno v t)oga?« V internatih, kjer so za greh posebej skrbno nadzorovali, so sledile tudi kazni, ki so variirale od
udarcev do zasramovanja, nalaganja poniževalnih del in podobno.
Da vsajanje takšnih občutij krivde, združeno s kaznovanjem in poniževanjem — tudi če je bilo opravljeno v imenu iskrene
56
zaskrbljenosti — ni v ničemer olajšalo težavnih let dozorevanja, je samoumevno. Izpovedi o tem ni veliko, kajti greh je bil tako
sramoten, da ga fantje in dekleta ponavadi tudi papirju niso zaupali. Iz tistih, ki so bila vendarle zapisana, pa je razvidno, da so bili
odrasli v svojem prizadevanju zelo uspešni. Poglavitnega cilja, se pravi absolutne nravstvene čistosti sicer niso dosegli. Posrečilo
pa se jim je, da so mladi ljudje s strahom in odporom gledali na dogajanje v sebi in se mu na vse mogoče načine postavljali
po robu.
Osvojili so tako rekoč vse metode, ki so jim bile priporočene. Odrekali so se hrani, spanju, branju »nevarnih« književnih del.
Preskušali so različne režime asketskega življenja, se nenehno nadzorovali in zasliševali. Nalagali so si kazni in pokore. Tako je
Marija Kmet mesece in mesece živela samo ob kruhu in kavi, da bi »ubila žival v sebi«. Dragotin Kette si je v dnevnik v obliki
dvogovora med telesom in dušo zapisoval »zgodovino svojega propada«, pot, ki jo je duša prehodila v svojih sanjarijah »od
nebeških devic ... na žive device«, in propadanje telesa, ki toži: »Imam meglene, udrte oči, nezdravo kožo, slabe prsi, in sploh,
da sem vse slabotno... V spanju se nikdar ne naspim, vedno me motijo polucije. Glava me boli vsak drug dan. Moči nimam
nikake. Trebuh me redno boli.« Duša in telo se skleneta popraviti in kot je razvidno iz bežnih zapiskov, je njun lastnik, gimnazijski
dijak, odtlej vstajal ob štirih zjutraj, se umival z ledeno mrzlo vodo, večkrat na dan telovadil in dvigoval uteži ter hodil spat
s tesno zavitim trebuhom in nogami.
Najbolj zanimiva sta v tem pogledu Janez Trdina in Henrik Tuma, ki sta svoje bridkosti iz let doraščanja prelila v trden sklep, da
je treba otroke že zgodaj seznaniti z vsemi življenjskimi resnicami ter jih stvarno in natančno seznaniti z razvojem in delovanjem
človeškega telesa. Henrik Tuma se je v zrelih letih lotil pisanja o »seksualnem problemu« in je ustvaril celo vrsto izrazov, ki jih
v slovenščini dotlej ni bilo. Že kot mlad domači učitelj pa je svojim učencem in učenkam — na grozo njihovih mater — stvarno
odgovarjal na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavljali. Janez Trdina, ki je kot obupan petnajstletnik poskusil narediti samomor, je
šel še veliko dlje. S spolnostjo povezanim vprašanjem je posvetil ogromno sil in zapustil o tem toliko pričevanj kot noben drug
slovenski avtor. S prav neverjetno iskrenostjo je popisal tudi lastno telesno dozorevanje. In v svoje spomine je vključil tudi nekaj
strani, ki predstavljajo prvi slovenski priročnik za spolno vzgojo:
»Tudi to spada med največje, med smrtne grehe nemške sisteme, da se ne poduče in ne posvare otroci v tej reči. Ne jaz pa tudi ne brezštevilna množica drugih
učencev ne bi bila zagazila nikoli v to ostudno nespodobnost« — gre seveda za masturbacijo — »ko bi se reklo bilo ali v spovednici ali v šoli: ,Veste kaj, preljubi
mladeniči, moramo vam povedati nekaj važnega, nekaj neobhodno potrebnega, da vas obvarujemo težkega greha, kvara vašega telesnega in duševnega zdravja.
Bog nam je ustvaril nekatere ude, da delamo, nekatere, da se hranimo, nekatere pa, da širimo dalje človeški rod. Vsaka reč ima svoj čas, vsaka potreba svojo d0t)0.
Ne govorimo o tistih delih našega trupla, ki so za trud in hrano, ampak tokrat o spolnih, o tistih, po katerih se plodi poleg modre božje naredbe človeštvo, da ne pogine,
ampak hvali od roda do roda našega nebeškega očeta.'«
Tega seveda »preljubim mladeničem« ni nihče povedal, še manj pa tole:
»Tudi vi ste stopili v dobo nevarnih skušnjav, nekateri imate trinajst, nekateri že štirinajst ali petnajst let, truplo vam dorašča, razvijajo se vam moči, dušne in telesne,
razvija se tudi spolni nagon. V sanjah hodijo marsikomu nečiste podobe pred oči; če ležite na mehki pemati postelji ali pa po obilni večerji se odpre narava, ali se odpre
zdravemu dečku tudi brez tega, da se sramujete mokre postelje. Pazite dobro! Ta prikazek se imenuje polucija in ni celo nič grešen, če ne ugajajo človeku grde sanje in
njihov nasledek. Tudi podnevi se bo zbudil včasi spolni nagon, spolni ud se bo vzdignil in napel — tudi to je brez greha, če človek ne privoli, to je, če mu ta napast narave
ne dela veselja in se marveč podviza, da s kakim resnim delom utolaži zversko pohotnost trupla.«
Zatem se Trdinovo predavanje preusmeri v navodila, kako se je mogoče ubraniti greha in kakšne nevarnosti prinaša. To so
seveda pedagogi dovolj pogosto razlagali, vendar niti približno tako direktno, kot bi morali po Trdinovem mnenju:
»Zato poslušajte pomno: Ta greh se začne tako. Mladi čk)vek dobi prve skušnjave, sramni ud sejame vznemirjati in ponoči nastanejo prve polucije. To je tisti važni čas,
ko mora mladenič paziti najskrbneje sam nase. Mnogi ali iz nevednosti ali zato, ker so se že pred pokvarili, smatrajo te skušnjave za zabavo in ne le, da jih komaj
pričakujejo, jih iščejo in vabijo sami. Groza obide poštenega čtoveka, ko na to pomisli. Brez vsakega srama jemljejo si sramne ude v nesramne roke, pa jih stiskajo,
drgajo in tarejo: razdražena narava razlije vir življenja, polucije si delajo sami!! Moč, ki jo je namenil modri stvarnik prihodnjemu zarodu, troši in trati se grešno v blodnji!
divji, zverinski pohotnosti.«
Iz teh kratkih odlomkov je verjetno jasno, zakaj je rokopis čakal na objavo osemdeset let in zakaj je Trdina še danes znan
predvsem kot avtor Bajk in povesti.
Med represijo in zlorabo
Od kod ta siloviti strah pred spolnostjo, od kod takšen gnus do »zverske pohotnosti trupla«? Kje so doma te predstave o grehu?
Od kod se je vzela predstava, da so otroci »čisti« in da morajo čisti tudi ostati? Zakaj takšen odpor ob spoznanju, da niso
brezspolna bitja?
Psihozgodovinar Uoyd de Mause ugotavlja, da je kljub neraziskanosti, skrivanju in cenzuriranju
»v doslej dostopnih virih dovolj dokazov, po katerih je mogoče soditi, da je bila v preteklosti seksualna zloraba otrok dosti bolj razširjena kot danes in da je strogo
kaznovanje otrok za njihovo seksualno poželenje v zadnjih dvesto letih produkt kasne psihogene faze, v kateri so odrasli uporabljali otroke da bi'obrzdali ne pa
odigravali svoje lastne seksualne fantazije . Šele na začetku osemnajstega stoletja, ko so prizadevanja za obrzdanje zlorabe otrok dosegla v^unec, so začeli starši
strogo kaznovati otroke, če so masturbirali, zdravniki pa so začeli širiti mit, da povzroča norost, božjast, slepoto in smrt.«
Toda tako kot se ob udarcu na gong ne končujejo in ne začenjajo zgodovinska obdobja — v smislu tiste »prave«, politično-
ekonomske periodizacije — tako ni mogoče potegniti ostre meje tudi med posameznimi fazami psihogenega razvoja. Zgodnejša
psihogena faza je dolgo pojemala in odmevala, preden je nastopila nova — tista, za katero je značilna vsesplošna askeza,
usmerjanje vseh razpotožijivih sil v proizvajanje in pridobivanje, izjemna skrb za čistost telesa in nravi, pa seveda stroga seksualna
morala, kar vse sodi med razpoznavne znake 19. stoletja.
Zdi se, da je bil ta proces preraščanja na Slovenskem zelo počasen. To je razvidno iz številnih potez slovenskega duhovnega in
snovnega življenja v minulem stoletju. V odnosu do otrok bi bilo mogoče opozoriti na to, kako počasi je rasla skrb zanje, kar je
razvidno iz širokega razpona dejstev, od izredno visoke smrtnosti, recimo, pa tja do pogledov na otroško seksualnost. Do zdaj so
57
bili orisani samo posl<usi sel<suaine represije, ki na Slovenskem, v nasprotju s celo vrsto evropskih držav, nikdar niso dosegli
dimenzij mrzlične kampanje. In tega je bila, kot kaže, v precejšnji meri kriva tudi ravnodušnost do otroških usod oziroma do tega,
kaj morajo doživeti in česa ne smejo doživeti, če naj zrastejo v zdrave osebnosti.
Podatkov o tem je izredno malo, a nekateri vendarle kažejo, da je skupaj z zgražanjem nad manifestacijami seksualnega nagona
in s strogimi poskusi, da bi ga ukrotili, bilo še vse 19. stoletje (in verjetno tudi kasneje) živo tudi spolno zlorabljanje otrok in
mladoletnikov. Tisti mengeški fantič je bil verjetno bližje resnici, kot je sam mislil, ko je planilo iz njega: »Tile odraščeni ljudje
zmerjajo in tepo nas otroke zato, ker smo žleht, kakor pravijo, pa boš že videl, kake svinje so sami, sto in stokrat večji grešniki
kakor mil«
Slovenski pisci preteklega stoletja so se zelo radi ukvarjali z vprašanji »nravnosti«. Zelo veliko njihovih člankov in predavanj se je
posvečalo vprašanjem, kaj storiti s svetom, v katerem »nravnost peša« in kako ga popraviti, »kajti žalostni, revni časi, v kterih
živimo, so gotovo nasledki bolehajoče človeške nravnosti«. Trdili so tudi, da je »veliko še negotovega in nevgodnega v družin-
skem življenji«. Njihovi pedagoški nasveti so kar naprej poudarjali, da je treba otroke »nravno izrediti«, ali pa so, nasprotno,
tarnali: »Kervave solze bi človek točil, ko premisli, kako matere svoje naj svetejše dolžnosti, po nevednosti, nemarnosti ali hudobiji
opuščajo, in tako up boljše prihodnosti pri otrocih v korenini zaduše.«
Vendar je večina teh tekstov tako zavito in megleno zapisana, tako zapredena v nekakšne splošne obtožbe, da človek pogosto
ne ve, kaj bi njihovi avtorji radi povedali, natančneje rečeno, kaj bi radi prikrili:
»Vsi izvedeni rejnikci se vjemajo v tem, da naj težavniša in naj večja naloga natome izreje je v tem, da se odvračajo pogubijive strasti, in ako so že enkrat globoko
vkoreninjene, pa, da se korenine čisto ponjjejo in zaduše. Tega mi ni treba pojasnovati, kajti znano je vsakomu, kako silovito izpodjedajo in glodajo strasti človeško telo
sploh; koliko bolj pa še mladinsko, ki ni še zadosti vterjeno in močno, da bi se stavilo v obrambo tem — človeško življenje brezčutno razjedajočim črvom! . . . Časi so
vedno hujši in slabeji, in tudi bodo še, dokler se ljudje ne potraljšajo; a boljih ljudi ne bo, dokler ne bo bolje telesno in dušno izrejenih otrok.«
Za kanec bolj eksplicitni kot pravkar navedeni Ivan Tomšič (v Učiteljskem tovaršu iz leta 1867) so bili nekateri Popotnikovi
sodelavci v naslednjem desetletju. V članku o uspešnosti in neuspešnosti vzgojnih prizadevanj, o podleganju »škodljivim in
pohujšljivim vplivom vnanjosti« je poimenovan vsaj razlog — prenaseljenost:
»Vzlasti pa je preogromna nakopičenost prebivalstva tista mora, ktera davi nedolžno mladino, ter jej vzkračuje blagodejne žarke nravstvene vzgoje. Utisi takih razmerov
so pohujšljivi, in od todi prihaja, da se toliko učiteljev pritožuje o izpridenosti mladine, in da se tudi izven šole čujejo razne pritožbe o pojemajočej nravstvenosti. Taki in
jednaki viri nenravstvenosti morejo se dandanes, ko je vzgoja že toliko stopnjo dovršenosti dosegla, s popolno samosvestjo in z natančnim prepričanjem dokazati; kajti
te vplive slabih vzgledov Iehko vsak dan z vlastnimi očmi vidimo «
Kaj vse vidimo, avtor ni razodel, naslednje leto pa ga je nekoliko dopolnil neznani učitelj, češ »da je mladina v krajih, kjer se je
naselila industrija, obrtnija, posebno pa rudarija, zelo spridena!« Poglavitni razlog za to je obupna prenaseljenost rudarskih
stanovanj, kjer »premnogokrat se zgodi, da imajo otroci priliko si celo djanje in nehanje velikih opazovati. Pohujšanje čisto ne-
dolžnega srca, je tem žalosten nasledek.«
Nobenega dvoma ni, da so bile razmere v delavskih središčih resnično bedne. Nobenega dvoma tudi ni, da so bili vsi slovenski
pisci izrazito pristranski. Nenehno so kovali v zvezde kleno kmetiško življenje in hkrati sipali ogenj in žveplo na vse, kar je bilo
mestnega in »proletarijskega«. V resnici pa so si bile nekatere osnovne poteze kmečkega in delavskega življenja močno podobne.
Vsaj kar se tiče prenaseljenosti stanovanj, revščine, zanemarjenosti ipd. bi bilo težko najti pomembne razlike. In samo izrazito
pristranski človek je lahko zapisal, da so »tepež, klanje, pijančevanje največja strast« rudarskih in tovarniških delavcev, pa hkrati
zamolčal, da se istim strastem enako vneto vdajajo tudi kmetje.
Jasno je, seveda, da so delavski otroci v sobah, kjer se je gnetlo po deset ljudi, lahko opazovali večino družinskega dogajanja,
od zakonskih prepirov do pretepov. Gotovo so bili pogosto priče, kako so trezni ali pijani očetje terjali od žen svoje zakonske
pravice. Ker so majhni otroci pogosto spali v zakonski postelji, je marsikateri doživel, da ga je oče nagnal iz nje, če se mu je hotelo
opraviti zakonsko dolžnost Toda vaški otroci v tem pogledu niso bili na boljšem, saj so enako pogosto spali v isti sobi ali celo
na istem ležišču kot starši.
f^ed kmečkimi in mestnimi domovanji pa je bila vendarle pomembna razlika in ta dopušča domnevo, da je bilo možnosti za
»izprijanje nedolžne mladeži«v vaškem okoljuprecej več kot v mestnem, fi/lestne družine, tako meščanske kot delavske, so bile
največkrat zožene na dve generaciji, se pravi na starše in otroke. V kmečkih družinah pa so se jim pridružili še najrazličnejši drugi
ljudje: bližnji in daljni sorodniki, hlapci, dekle, pastirji, pestrne in različni priložnostni delavci ali popotniki, ki so si izprosili začasno
prenočišče.
Vse preteklo stoletje (in del sedanjega) je veljalo za popolnoma samoumevno, da otroci spijo v isti postelji s sorojenci ali pa
z deklami, hlapci, vajenci, pomočniki. Ko so nekoliko zrasli, pa so dobili ležišča v hlevih, senikih, na podstrešju, v »poselski hiši«
in podobnih stranskih prostorih, kjer so prav tako spali kmečki posli, revnejši sorodniki ali slučajni popotniki.
V vaški srenji so za vse kmečke posle vladale izredno stroge moralne norme. Gospodarji so jim prepovedali tako rekoč vsako
zasebno življenje, zahajanje v družtx3, sestajanje s fanti ali dekleti, poleg tega pa niso imeli skoraj nobenih možnosti za poroko.
Če torej upoštevamo, da so manjši in večji otroci pogosto spali v družbi odraslih ljudi, ki so bili primorani živeti v celibatu in ki so
vsakršno nezadoščenost svojih življenj tešili s pitjem, potem se ne zdi pretirana ugotovitev Karla Dobrška, ki je leta 1929 zatrdil:
»Največ grešijo s tem, da ponekod puščajo pastirje spati v hlevih ali v sobah za posle, kjer za njihovo moralno vzgojo pač ni
najprimernejši prostor.« Mikalo ga je, da bi zapisal še kaj več, a se je ustavil, češ da mu to onemogočajo strogi predpisi zakona
o tisku.
Verjetno tudi ni pretirana zaskrbljenost Mihe Kokota, ki je štirideset let pred Dobrškom pozival: »Družina pa, t.j. hlapci in dekle,
kakoršne je začel oživljati sedajni svet, družina, ktera išče svojo naj višjo nalogo v tem, da nedolžno mladež zapeljuje in na ta
način duševno davi, taka družina se pri pošteni hiši ne sme nikdar trpeti.«
Je bila to posebnost osemdesetih let, je šlo za hlapce in dekle, »kakoršne je začel oživljati sedajni svet«? Komajda, kajti od kod
neki bi potem črpal svoja svarila Anton Slomšek, ki je trideset, štirideset let pred Kokotom opozarjal:
»Saj so zanikemi starši, ki dajo otrokom obojega spola v enem odnj ležati, ali jih četo v svojo zakonsko posteljo jemljejo — jih pustijo gole hoditi, se v samoti po kotih
58
potikati itd----Varovati je otroke zunanjih sovražnikov, koji so pogosto stariši sami, ki otroke pohujšajo po preklinjanji, laganji, kreganji, tepenji — in po zakonski postelji
Oh, očetje in matere, vamjte ognja — varujte greha svoje otroke. — Varujte jih razpušene dnjžine: varučke rade otrokom prazne basni pripovedujejo, jih strašijo in krive
vere uče. Pesteme jih rade k sebi jemljejo in nečiste slade vadijo, razuzdani hlapci in dekle jih pohujšajo. — Oh, očetje in matere, čujtel«
Takšna svarila mečejo čudno luč na pogoste trditve, da »ves vaški milje vpliva pomirljivo na mladostno seksualnost«, da »strogo
javno mnenje« preprečuje stranpoti, da »vaški svet nima licemerskega obraza dvojne morale« in podobno. A saj je celo tako
tendenciozen raziskovalec slovenske vasi, kot je bil Josip Jeraj, zapisal: »še en zgled, kako kmet pojmuje greh! Neki kmečki
register našteva grehe, ki preprečujejo zveličanje duše. Vsi grehi so tu našteti, manjkajo le meseni. Grehe nečistosti kmečki
človek bližnjemu še najlaže odpusti. Kolikokrat slišiš na kmetih opravičilo: ,Je pač tudi iz mesa.'« Pozabil pa je Jeraj dodati dvoje;
prvič, da je morala vaške srenje dopuščala marsikaj, samo da je ostalo skrito in brez vidnih posledic, in drugič, da je bilo odpu-
ščanje za mesene grehe usodno odvisno od stanovske pripadnosti in premožnosti grešnika. Bridke zgodbe dekel, ki so jih
neusmiljeno nagnali, če so jim domači sinovi ali hlapci naredili otroka, so verjetno dovolj dobra ilustracija.
Vsa pričevanja o odraslih ljudeh, ki zapeljujejo otroke, jih »nečiste slade vadijo« in tako naprej, omenjajo samo tuje ljudi, nikdar pa
matere in očete. Vendar je starše, ki so mimo pošiljali spat otroke na kakršnakoli ležišča, res težko odvezati sokrivde ali pa vsaj
krivde ravnodušnosti. Spolno zlorabljanje otrok vsaj v domačem okolju ni možno brez vednosti ali celo tihega pristanka staršev.
Se pravi, možno je samo tedaj, če so starši brezbrižni do otrok, in če so odnosi v družini tako slabi, da si otroci staršem sploh ne
upajo razodeti svojih bridkosti, čustev, strahov. Po vsem, kar je bilo doslej povedanega o medsebojnih odnosih v slovenskih
družinah preteklega stoletja, je jasno, da je bilo obojega veliko — brezbrižnosti na eni in strahu na drugi strani. In po vsem, kar je
bilo zapisano v poglavju o kaznovanju, je tudi očitno, da se je zveza med brezbrižnostjo in strahom pogosto vzpostavljala prek
kazni. Otroci so bili neusmiljeno kaznovani za vsak padec, za vsako nezgodo, za vsak prekršek — pa ne bi bili še bolj neusmiljeno
kaznovani za take vrste greh?
Morda se zdijo insinuacije o vednosti in celo o tihem pristanku staršev pretirane in neutemeljene. A če se zdijo takšne, gre to
pripisati časovni in razvojni razdalji, ki nas loči od prejšnjega stoletja, oziroma svetu, kije temeljito spremenil poglede na normalno
in kriminalno-patološko. Za svet 19. stoletja pa je dovolj pričevanj, da starši niso samo pasivno molčali ali si zatiskali oči, ampak
včasih tudi aktivno sodelovali pri različnih igrah, ki jim res ni mogoče reči dmgače kot spolna zloraba.
Erogene cone so bile že ob otrokovem rojstvu predmet velikega zanimanja. Fante so si temeljito ogledali, da bi ugotovili, kakšen
»dedec bo iz njega«. Dekliške in fantovske prsne bradavice so matere, babice in varuške stiskale, drgnile in sesale, da bi iz njih
odstranile umišljeno ali dejansko mleko. Spolovila so bila predmet dvojnega manipuliranja. Kot posebej občutljiv del človeškega
telesa so bila primemo mesto za kaznovanje. Ker so občutljiva tudi v drugačnem smislu, pa so različne igre z njimi veljale tudi za
karseda uspešno — in seveda popolnoma neškodljivo — pomirjevalno in uspavalno sredstvo.
Ker so pričevanja o tem (z izjemo podatkov o stiskanju prsi) redka in skopa, je za zdaj nemogoče reči, koliko je bila ta praksa
razširjena in kako je odmirala. V svetu, ki po otroško verjame v čarobno moč molka in ki torej priznava samo tisto, kar sme biti, so
takšne sodbe dvakrat težavne. Vsekakor pa se je še pred petdesetimi leti dr. Dragašu (Otrok v predšolski dobi, 1931) zdelo
potrebno z vsem akademskim mirom zapisati:
»Velika nevarnost je grda navada raznih oseb, dekel in dojilj, da se igrajo z otroškimi spolovili. Nočem trditi, da to delajo iz slabega namena. V zmoti hočejo otroku
vztxiditi neko ugodje, kar je zanj silno kvarno.«
In še:
»Tudi ne kaznujmo otroka tako, da bi ga mogoče udarili po spolovilih med nožicami, ali da bi ga tam ščipali, ker to včasih tudi povzroča otroku prijetne občutke.«
59
Lev Kreft
TEMELJI KRITIČNE TEORIJE DRUŽBE
Prišel je čas za koncipiranje teoretskih ocen delovanja avtorjev Frankfurtske šole, in to ne le zaradi smrti glavnih protagonistov,
temveč predvsem zategadelj, ker njihova misel vse /bo/y prehaja v tisto napol pozabljanje, v katerem so vse krave črne in ki se
v njem različna navdušenja in sovraštva pretvarjajo v odnos do crknjenega psa. Ne gre le za to, da spravimo kritično teorijo
družbe v enega od predalov zgodovine — bistven je napor te teorije, ki je hotela ohraniti revolucionarni naboj kritike v času, ko je
revolucionarna praksa izostala. Tega napora ne smemo razvrednotiti vsem kritikam navkljub, in raven mišljenja ne sme pasti na
raven druge internacionale, v »ievičarstvo« ali »desničarstvo« kot vedno znova aktualne skrajnosti. Tako kot svetovni mir je tudi
revolucija nedeljiva, in njeno »zaostajanje« v razvitih deželah pomeni povečanje ogroženosti celote gibanja: zato je revolucionarna
misel toliko pomembnejša, seveda ne brez kritike. Saj ni važno kar preprosto opraviti delo s »kritičnim prenašanjem v lastne
razmere« za razliko od nekritičnega prevzemanja in navduševanja; pomembno je, da je ta znanstveni socializem (in zanj seveda
gre) prav tako enoten, svetoven, skupen sodobni svetovni horizont, vsem različnim marksizmom navkljub. Ni skupna le končna
vizija, in komunizem ni nekakšen cilj, ki bi k njemu (sicer večnemu in nespremenljivemu abstraktnemu horizontu) vodili različni
vijugavi kolovozi. Kajti vsem tem potem je potrebno povedati nekaj skupnega: de te fabula narratur. Vse te poti so vendarle ena
pot, svetovno gibanje v vsej svoji različnosti, in zato so tako praktične kot tudi teoretične izkušnje pomembne v vsakem segmentu
gibanja. Gibanje, naj bo že praktično svetovno povezano in organizirano kakorkoli, potrebuje v vsakem svojem delu kritično
teoretsko sintezo celote.
Vprašanje ocene stališč Frankfurtske šole zato nI čisto teoretično, ali celo sholastično (koliko pedi so se oddaljili od avtentičnosti)
vprašanje.
V krajšem povzetku bom skušal podati temeljni odnos Inštituta in Časopisa za socialno raziskovanje do marksističnih izhodišč,
kot se kaže v njihovem programskem prerezu v letu 1937. To je sicer eno od osnovnih vprašanj, ki jih obravnavajo danes že
v prvi vrsti člankov, esejev in monografij o Frankfurtski šoli in njenih posameznih avtorjih. Ne bomo se spuščali v primerjalno
analizo različnih ocen »marksističnosti« avtorjev in »ortodoksnosti« njihovega skupnega programa, ki segajo od absurdno
sovražnih stališč sovjetskih teoretikov (danes sicer že malo omiljenih) in nerazumevanj s sovraštvom z desne pa do podrobnejših
študij in tudi panegiričnih strinjanj, ki so izbruhnila v letih študentskega revolta in kasneje kaj hitro izginila. Ne gre nam za dokonč-
ne in jasne ocene »marksističnih koordinat« Frankfurtske šole, ampak le za prikaz njene programske usmeritve v odnosu do
klasikov marksizma, kot so to sami izrazili v prvi sintezi: v Horkheimerjevem članku Tradicionalna in kritična teorija in Marcuse-
jevem Filozofija in kritična teorija. Gre nam torej le za oris, ki naj pripomore predvsem z oblikovanjem temelja nadaljnjega razisko-
vanja, torej za hipotezo.'
I. Tradicionalna in kritična teorija
Horkheimer ob zoperstavljanju pojmov tradicionalne in kritične teorije sooča iz Descartesa izhajajočo sistematiko in metodologijo
s kritično analizo f\/larxa in Engeisa, da bi lahko ob tej ločnici jasneje opredelil položaj in probleme kritične teorije. Tradicionalna
teorija je zbrano znanje v obliki, ki znanju omogoča uporabnost za podrobno karaktehziranje dejstev. Za to osnovno definicijo, ki
povezuje znanost od Descartesa do Poincareja, Horkheimer razkrije meščansko zavest znanosti, ki oblikuje gornji koncept
Tradicionalni koncept znanosti, in torej tudi ona sama, se izkaže za meščanskega — izveden je iz obstoječe delitve dela in
ustreza dejavnosti znanstvenika, ki je ločen od ostalih dejavnosti v družbi do te mere, da si lahko v okviru svoje dejavnosti umišlja
samostojnost in samozadostnost Navidezna svoboda subjekta proizvodnje v meščanski družbi tu nastopa kot privid samostoj-
nosti procesa dela. Teorija je torej v meščanskem svetu izrazito družbeno pogojena in »vmeščena« v meščanski kozmos, tako da
je vsakokratni meščanski svet njen svet, in da so meje tega sveta tudi meje njenega sistema in metode. Horkheimer torej jasno
opredeljuje tradicionalno teorijo kot ideologijo, pri čemer mu je povsem jasno prav zaradi analize-prikaza družbene funkcije
tradicionalne teorije, da ideologija ni kar preprosta laž, napačna zavest Znanost v tej podobi in obliki nespomo ima pozitivno
družbeno funkcijo, v njej so vsebovani cilji in nujnosti, izkušnje in izvežbanosti, navade in tendence sodobne forme človeškega
bistva. Znanost predstavlja element sodobne, pa tudi pravičnejše, bolj diferencirane in harmonične kulturne celote — meja njene
»produktivnosti« je seveda produktivnost kot meja obstoječega ekonomskega univerzuma. Znanost je produktivno-uporabna prav
znotraj tega sveta: ko na ta način Horkheimer opredeljuje pozitivno družbeno funkcijo znanosti v tradicionalni formi, je pravzaprav
opredelil tudi mejo te znanosti (meja obstoječega sveta) in tisto protislovje, ki ga je v letu 1937 bilo moč bolj slutiti, medtem ko je
kasneje (zlasti z atomsko bomtx}) ostro privrelo na dan. Meja produktivnosti obstoječega ekonomskega sistema je tista meja, na
kateri se produkcija še lahko ohranja kot produkcija kapitala, in rast produktivnosti (in znotraj tega tudi rast »uporabnosti« in
»koristnosti« znanosti) je obenem rast destrukcije, ki jo protislovja sistema produkcije vsebujejo »in nuce« od vsega začetka.
Problem tradicionalne znanosti torej ni »moralni« problem, kajti (kot je vedel že Marx) meriti produktivnost neke dejavnosti znotraj
kapitalskega sistema s pojmom take produktivnosti, ki ne bi omogočala proizvodnjo presežne vrednosti, je nesmisel. Problem
tradicionalne znanosti je zato isti problem in protislovje, kot je celotni problem in protislovje kapitalske produkcije. Tudi na tem
mestu ni odveč pripomniti, da je naravnost presenetljivo, da analiza avtorjev Frankfurtske šole sicer prihaja do meje, kjer bi bilo
potrebno osvetliti in otienem poglobiti analizo s kategorijami kritike politične ekonomije, vendar te meje skoraj nikjer ne prestopi.
Tudi izrecno sklicevanje, da kritična teorija predstavlja kritičnost v smislu kritike politične ekonomije, je zato videti kot »prenos«
metodologije, ki zavestno odklanja togo in dogmatsko teorijo odraza v vseh njenih verzijah. V konkretni analizi pa od tega odkla-
' Glede na to, da sta srtx)hrvaški izdaji obeh besedil gotovo bolj dosegljivi od originatov, bomo citirali po njih: članek Tradicionalna in kritična teorija je izšel v knjigi
Horkheimer: Tradicionalna i kritička teorija, BIGZ, Beograd 1976, Fitozofija in kritična teorija pa v Marcuse: Kultura i društvo, BIGZ, Beograd 1977.
60
njanja še vedno pot ne privede do »ene same znanosti«, l<i v ol<viru meščansl<ega sveta-l<apitalizma nujno sioni na kritil<ii politične
ekonomije, saj ta razkriva zakonitosti in meje celotnega sistema, ne pa le produkcije v materialni sferi in v ločenosti od celote.
Tako opredeljena tradicionalna znanost predstavlja pdl kontrasta, na katerem je zgrajena opredelitev kritične teorije. Horkheimer
govori o kritičnem obnašanju, katerega predmet je družba sama, in katerega kritičnost se nanaša na dialektično kritiko politične
ekonomije. To obnašanje ne govori o pomanjkljivostih družbe in ne prispeva k njenemu boljšemu funkcioniranju, ampak ima
»pomanjkljivosti« za bistveno obstoječe družbe. Kritično obnašanje ne zmore deliti z vsemi ostalimi zaupanja v obstoječe odnose
in smotre, kajti
». . . Ona shvata okvir, uslovljen slepim zajedničkim detovanjem pojedinačnih delatnosti, to jest datu podelu rada i klasne razlike, kao funkciju koja, proizašavši iz
ljudskog delanja, može biti podredjena i planskom odlučivanju, razumnom postavljanju cilja . . .«
Max Horkheimer: Tradicionalna i kritična teorija, BIGZ Beograd 1976, stran 54
Podvajanje individuuma in družbe je v tej luči rezultat človeškega dela, zgodovinska tvorba, in postaja v kritičnem obnašanju
zavestno protislovje, ker je za individuume njihov lastni svet, in obenem ni njihov lastni svet, ampak svet kapitala. Identifikacija
s svetom je torej vseskozi protislovna in usmerjena k emancipaciji.
».. . Ponašanje koje, usmererK) ka svoji emancipaciji, ima za cilj menjanje celine, može se poslužiti teorijskim radom, kakav se odvija u okviru poredaka postoječe
stvarnosti. Ali ono je lišeno pragmatskog karaktera, koji rezultira iz tradicionalnog mišljenja kao dmštveno korisnog profesionalnog rada . .
ibidem, stran 55
Tradicionalna teorija lahko torej posluži emancipaciji, če izgubi pragmatski karakter. Že tu pa je pri Horkheimerju razvidno, da
temeljni pojmi — kategorije kritične teorije — niso razvezani v kritiko politične ekonomije (za kar ponuja tudi Kapital dovolj snovi,
ne glede na večjo jasnost, ki jo je prinesla izdaja Očrtov), ampak ostajajo na ravni, ki še najbolj spominja na filozofske kategorije.
To konec koncev na pn/i pogled ni tako velika in pomembna hiba, saj jo daleč odtehta plodna analiza in kritika obstoječega, ki iz
teh predpostavk izhaja. Toda prav nepopolna utemeljenost kritične teorije v razviti vsebini pojmov kritike politične ekonomije
omogoča, da vanjo vstopajo nekatera dejstva kot »dana dejstva« (to zlasti velja za predpostavljeno nerevoiucionarnost prole-
tariata, ki zanjo osnove ne predstavlja širša politična ekonomska kritična analiza) in da se s tem kritični teoriji na stežaj odpirajo
vrata k stališču: osramotil se je interes — tem slabše za interes, naj živi ideja!
Podvojenost subjekta in objekta se lahko razreši le v bodočnosti, ne pa v kakršnem koli onostranstvu ali tostranstvu obstoječega,
in zato pot k bodočnosti tudi ne more biti razsvetljenstvo, ampak konkretni zgodovinski proces. Kritična teorija je vezana tudi na
izkustveno, ko govori o bodočnosti in razumni družbeni organizaciji; težnja po boljšem položaju večine družbenih članov je
v razkoraku z dejanskim stanjem vseskozi prisotna, danes pa je obenem prisoten tudi konkretni interes za realizacijo:
».. . Ipak, u pogledu iskustva postoji razlika izmedju tradickjnalne i kritičke teorije. Gledišta koja ona uzima iz istorijske analize kao ciljeve ljudske aktivnosti, pre svega
ideje o razumnoj društvenoj organizaciji koja odgovara opštosti, imanentna su ljudskom radu, iako nikad nisu u pravoj fonni prisutna kod individua ili javnog duha.
Potreban je odredjeni interes da sve ove tendencije dokuče i opaže. U učenju Marksa I Engeisa taj interes se nužno stvara u proletariatu .. .«
ibidem, stran 5S
Položaj proletariata v moderni dmžbi mu omogoča razumevanje celovitih hib sistema kot sistema, ne pa le posameznih pomanjklji-
vosti. Toda položaj proletariata zato še ne predstavlja garancije pravilnega spoznanja, in kritična teorija in kritično obnašanje se ne
moreta poistovetiti s spoznanjem proletariata in njegovim obnašanjem.
». . . Staviše, na površini svet i za proletarijat izgleda drukčije. Držanje koje ne bi bilo kadro da njegove prave interese, a tirne i interese društva u celini, suprostavi
i njemu samom, več bi svoju smernicu uzimak) iz misli i raspoloženja masa, i samo bi zapalo u ropsku zavisnost od postoječeg ...«
ibidem, stran 59
Podobne misli so dalje izdelane in izražene v mnogo kasnejši Marcusejevi polemiki z antiintelektualizmom sodobnih radikalnih sil
(v Kontrarevoluciji in revoltu). Očitno to stališče ne izhaja le iz povsem jasnih opredelitev o vlogi teorije iz npr. Komunističnega
manifesta in drugih Marxovih in Engeisovih del, ampak dobiva posebno težo na osnovi izkušnje »poraza revolucije«. Optimizem
teoretika in intelektualca, ki brez rezerve sprejema mišljenje mas kot svoje lastno, v obdobjih poraza prehaja v socialni pesi-
mizem in nihilizem, ki sta prav tako pretirana kot prejšnji optimizem. Za te prevrate imamo sicer dovolj primerov tako v obdobju,
v katerem ustvarja Horkheimer osnove kritične teorije, kot tudi v obdobju po postopnem zlomu stalinizma.
». . . Oni ne mogu podneti činjenicu da upravo najaktualnije mišljenje, koje najdublje zahvata istorijsku situaciju, u odredjenim periodima sobom nosi izotovanje svojih
nosilaca i prepuštanje njima samima ...«
ibidem, strani 59—60
Kot da Horkheimer s tem opisuje položaj, ki so ga avtorji Frankfurtske šole zavestno zavzeli v odnosu do gibanj njihove sodob-
nosti — položaj, ki je delno vsiljen in delno zavestna opredelitev avtorjev, ki ga pa kot odnos, vsiljen od zunaj, skuša preseči in
prebiti le Marcuse, medtem ko pri drugih (Horkheimer, Adorno) postaja princip in prednost teorije. Vsekakor je značilno, da
avtorji Frankfurtske šole ne raziskujejo kritično, ostro in temeljito vzroke poraza revolucije, ampak je ta poraz prisoten le kot
dejstvo, ki teorijo odteguje delovanju, in nastop fašizma in nacizma na ramenih množic se kaže kot moment, v katerem teorija
pričenja nerevoiucionarnost proletariata jemati za svojo stalno usodo — osamljenost. Tega položaja sicer tudi Marcusejeva
analiza poraza »Nove levice« me zmore dovolj prepričljivo preseči, saj je v bistvu usmerjena v nekakšno »razsvetljensko« delo-
vanje radikalnih sil z zelo jasnimi principi njihove nacionalne organiziranosti, brez katere (kot sicer Marcuse jasno spoznava) ni več
moč dalje voditi radikalno prakso. Razrešitev tega (večkrat tudi navajenega kot temeljnega) protislovja Frankfurtske šole ni
prisotna le v teoretskih razpravah o pojmu proletariata, o revoluciji ipd., ampak je možna le kot zgodovinsko materialistična analiza
konkretne sočasne zgodovinske situacije, ki mora biti radikalna v Marxovem pomenu besede. Opredelitve, s katerimi Horkheimer
postavlja kritično teorijo in proletariat v odnos »enotnosti nasprotij«, ta pa se lahko razvija tudi do protislovnosti, niso zgrešene —
toda prav tako lahko vodijo v principielen razkorak in distanco med teorijo in revolucijo, kot tudi v razsvetljenski pristop teorije
k proletariatu. Kajti v enotnosti nasprotja med teorijo In proletariatom, med glavo in srcem revolucije, ki je vsekakor del in vidik
revolucionarnega procesa, je vendarle zgolj »slaba neskončnost«, če ne sloni na izhodiščni zavezanosti teoretičnega dela interesu
61
proletariata. Ta interes ni subjel<tivni in siučajne narave, zdaj tal< in jutri drugačen, temveč izhaja iz dejansl<ega položaja proleta-
riata v procesu produkcije in reprodukcije kapitala, predstavlja subjektivni aspekt možnosti in nujnosti propada sveta kapitala,
tako kot zakonitosti krize predstavljajo objektivni pogoj in nujnost njegovega permanentnega razkrajanja. Priseganje na »enotnost
nasprotij« (ki ga sicer v takorekoč identični, čeprav bolj razviti obliki kot tu pri Horkheimerju srečamo tudi v Marcusejevi analizi
odnosa umetnost/revolucija) bi moralo obenem mnogo jasneje opredeliti tudi vprašanje o interesu proletariata v konkretnih
politično ekonomskih razmerjih. Vsekakor pa bi moralo obravnavati revolucionarni proces kot svetoven, ter proletariat v razmerju
do sveta kapitala kot svetovni in ne nacionalni ali regionalni pojem in razmerje. Vprašanje o ključu revolucije, ki je i/ svetovnih
metropolah kapitala, tudi pri Mantu nikoli ni kar preprosto ideja o proletarski revoluciji na Zahodu, odkoder se nato seli v svet kot
celoto. Revolucionarni proces je veliko bolj kompleksen tako v praksi kot tudi za teorijo, da bi lahko na osnovi trenutnega pojava
nerevolucionarnosti delavskega razreda kjerkoli že sklepali, da je ta nerevolucionarnost njegovo trajno obeležje. V tem primeru
bi bilo namreč treba med drugim tudi jasno pokazati, da so se spremenili, in to trajno in nepovratno, tisti družbeno ekonomski
odnosi kapitalskega sveta, ki prihajajo na dan z analizo v Kapitalu. V tem primeru seveda glava dejansko izgublja svoje srce, in
teorija, ki »dejstvom navkljub« ne more priznati obstoječega sveta za najboljšega možnega (čeprav očitno z njim ni v principiel-
nem razkoraku niti ena od pomembnejših družbenih sil, vsekakor pa niti ena, ki bi bila sposobna razbiti obstoječi univerzum
v smeri »razumnejše« dmžbe), lahko le preseli svojo delavnico v skritejše kotičke teoretične dejavnosti. Ne more pa se izogniti
očitku, da je med nerevolucionarnostjo proletariata In revolucionarnostjo kritične teorije (te revolucionarnosti ji nihče ne
more odrekati, še zlasti ne, če jo postavimo v kontekst zgodovinske situacije, v kateri se je oblikovala in delovala) protislovje,
ki ga kritična teorija ni sposobna pojasniti. Tako njena pozicija vseskozi spominja na okope čiste duše, pa če je sicer v vsem
ostalem njena metodologija in teorija še tako marksistična. Lahko bi rekli, da je na osnovi stališča, ki ga prav dobro opredeljuje
Horkheimer v obravnavanem programskem eseju, bilo ogromno prispevanega marksistični teoriji in kritiki obstoječega sveta, malo
(in razen Marcusejevega prispevka praktično nič) pa dejanskemu živemu revolucionarnemu procesu. Toda teorije ni moč deliti od
prakse, in če je Frankfurtski šoli ta distanca in končno izolacija vsiljena, je obenem postala tudi predpostavka, brez katere sama
kritična teorija ni možna. Izolacija postane privilegij in prednost teorije — teorija očitno skuša zgraditi sistem, v katerem je ne bi
bilo moč poraziti, pa če je proletariat poražen še tolikokrat. Odtod izhajajo stališča, ki sta jih zavzela Horkheimer in Adorno
v obdobju študentskih nemirov. In ker tudi prakse ni moč deliti od teorije, predstavlja seveda kljub vsemu prav prispevek Frank-
furtske šole enega najpomembnejših prispevkov teorije revolucionarni praksi v obdobju med obema vojnama in tudi v času po
drugi svetovni vojni. Merjeno ob raznih »praktičnih« napotkih, ki so nastajali v možganskih centrih na raznih straneh sveta pod
zastavo proletarske revolucije in »v imenu« proletariata, je prav gotovo pesimizem kritične teorije tudi za revolucionarni proces
plodnejši od Optimistenkov, ki »socializem kot svetovni proces« visokodoneče razglašajo, da bi ga dejansko opazovali in
uporabljali le kot proces vzpostavljanja svetovne dominacije. Izbira med svetovnim sistemom neosebne kapitalske vzajemne
odvisnosti individuumov od stvari in svetovnim sistemov navidezne odvisnosti ljudi od ljudi, ki za birokratsko pojavnostjo skriva
isto kapitalsko logiko, je namreč prav prekleto slaba in borna, če nam Mancovo geslo o asociaciji ni prazna beseda. Naj namreč
preprosto dejstvo, da je delavski razred najrazvitejših kapitalističnih dežel v določenem obdobju nerevolucionaren, tolmačimo tako
ali drugače, in naj iz tega dejstva razvijemo tudi zgrešene in pretirane sklepe — ne moremo zahtevati od kritične ali druge teorije,
da nam delavski razred kot zajca iz klobuka pripelje na dejanske zgodovinske barikade. Vse možne napake kritične teorije
namreč ne zmorejo odtehtati škode (ne le teoretične, ampak še bolj praktične), ki jo je naredilo tisto diamatsko suho in togo
mišljenje, ki je bilo (tega ne gre pozabiti) ne le posušeno teoretsko drevo brez življenjskih sokov, ampak tudi drevo za obešanje.
Ne gre seveda za to, da bi imela Frankfurtska šola nekakšno neomadeževanost in moralno premoč, ampak za dejansko vpraša-
nje: kako je bila zgodovinsko materialistična analiza, kako je bila kritika obstoječega sveta v smeri njegove revolucionarne
preobrazbe dejansko možna, če ni hotela po poti legitimacijske teorije diamata in vseh drugih vulgarnih marksizmov? Kako je bila
možna konkretno revolucionarna vloga teorije na Zahodu v deželah fašizma in togega »komparatizma«, v deželah totalitarnosti
ipd. ? Kako je bilo mogoče bodočnost predstavljati v sedanjosti, in ali je bila možna kaka druga pot, če ne zahtevamo, da v ne-
revolucionarni situaciji teorija sama skonstruira barikade? Kateri politični in dejanski revolucionarni sili naj se prikloni Frankfurtska
šola v obdobju Časopisa?
Ne gre torej za grehe Frankfurtske šole, ki bi bila karkoli napačno sklenila o svojem položaju, ampak za povzdigovanje tega
omenjenega položaja v edini možni in tudi najboljši položaj za teorijo sploh, in za od tod izhajajoče ocene kasnejših družbenih
gibanj. Izjemo v tem predstavlja le Marcuse, ki je v obdobju let študentskega revolta in nove levice ter po njem posegel v prak-
tično politično dejavnost tudi in predvsem s svojim teoretičnim delom, in ki je (naravnost presenetljivo za kritično teorijo) formuliral
celo politični in organizacijski program radikalnih sil (npr. Merila časa!).
Sicer pa je ob vsej napetosti med Kritično teorijo in proletariatom Horkheimer zapisal:
■'. . tendencije koje vode ka razumnom društvu ne stvaraju se s one strane mišljenja pomoču sila koje su za njega spoljašnje i u čijem bi se proizvodu to mišljenje
zalim, tako reči, slučajno mogki prepoznati, več njiti postavlja onaj isti subjekt koji hoče da ostvari činjenice, bolju stvarnost. . .«
ibidem, stran 62
Zato se že v organizaciji in disciplini tistih, ki se bore, pojavlja vsej nujnosti navkljub tudi odblesk svobode in spontanosti bodoč-
nosti. Kjer pa enostnosti discipline in spontanosti ni več, se gibanje pretvarja v zadevo lastne birokracije: to sodi v repertoar
novejše zgodovine. Horkheimer jasno in ostro, čeprav brez direktnega naslovljenca, ošvrkne delavske politične stranke in verjetno
tudi birokratizem Sovjetske zveze. Mišljenje, ki sega v tx>dočnost, nima zagotovljenega uspeha in zadovoljstva, vendar ne
predstavlja utopičnega mišljenja, ampak predvsem moč domišljije na osnovi globokega poznavanja sodobnosti.
Da kritična teorija ne zavzema preprosto nevtralni položaj tradicionalne inteligence, priča tudi kritična analiza položaja inteligence
v članku, katere najkonkretnejši izraz je tudi v tem, da
». . Avantgardi je potrebna mudrost u političkoj borbi, a ne akademska pouka o njenoj takozvanoj poziciji. . .«
ibidem, stran 66
Te besede se kritično nanašajo tudi na starega Horkheimerja v njegovi polemiki s študentskim revoltom. V obdobju, ko je nasto-
62
pila dezorientacija v gibanju in množicah, je intelektualistični nevtralni pristop k družbenim problemom tem bolj namenjen prikri-
vanju dejanskih vprašanj. Duh sicer je »liberalen«, toda nad družbo ne more lebdeti in od družbenega življenja ni ločen. Abstrak-
ten in sociološko pojem inteligence, ki naj bi celo imel misionarsko funkcijo, sodi v primere hipostaziranja strokovnih znanosti.
». . . Kritička teorija nije ni .ukorenjena', kao totalitarna propaganda, niti ,sl0t)0dn0 lebdi,' kao liberalistička inteligencija . . «
ibidem, strani 66—67
Horkheimer dalje pojasnjuje, in sicerna osnovi metodologije kritike politične ekonomije, tudi metodološko ločnico med tradicio-
nalno in kritično teorijo; kritična teorija, razvita kot celota, predstavlja pravzaprav eno samo razvito eksistencialno sodbo. Kot
dodaja v opombi:
». . . Kritička teorija proglašava: tako ne more biti, ljudi mogu menjati biče, sad za to postoje okbinosti. . . «
ibidem, stran 69, opomba 20
Tudi v metodološkem pogledu je za kritično teorijo potemtakem bistveno, da na osnovi celovite kritične analize družbe, ki sloni
na kritiki politične ekonomije, odpira horizonte bodočnosti. Lahko bi rekli, da kljub karakteristikam obstoječe družbe — člove-
škega živalskega kraljestva, v katerem se dejavnost ljudi pretvarja v silo nad njimi v smislu naravne nujnosti — kritična teorija prav
na osnovi analize te dmžbe razkriva možno boljšo/razumnejšo družbo, ker v njeni osnovi obstaja dialektični odnos subjekta in
objekta, in s tem tudi teorije in prakse. Zato je kritična teorija povezana s kritičnim obnašanjem, z enotnostjo teorije in prakse, in
odtod tudi odpor družbe do vsakega teoretičnega dela, ki se prebija preko meja, kot jih postavlja ohranjanje obstoječega.
». . . Ako se ne produži teoretski napor da se u interesu umno organizovanog budučeg društva savremeno društvo osvetljava s kritičkog stanovišta, napor pomoču kojeg
se konstruišu tradicionalne teorije izgranjene u stručnim naukama, iščeznuče i nada da če se iz temelja popraviti ljudska ekzistencija . . .«
ibidem, stran 74
Človeštvo se mora namreč nujno konstruirati kot zavestni subjekt, da bi prešlo s sedanje na razumnejšo družbeno organizacijo.
Teorija ima torej tu bistven pomen, in stabilnost njenega kritičnega stališča sloni na zahtevi po bistvenih, ne pa le »akcidentalnih«
spremembah. Spremembe, katere doživlja klasični ustroj kapitalizma, ko prehaja v obliko vladavine klik industrijskih in političnih
voditeljev (ob predpostavki vseh drugih premikov v odnosih, ki jih Horkheimer navaja), seveda ne puščajo kritične teorije nedo-
taknjene ali nezainteresirane. Glavni razlog za to je, da je nastopil konec relativne (ali »posredovane navidezne«) samostojnosti
individuuma, in s tem se je spremenil pojem odvisnosti kulturnega od ekonomskega — ta postaja vse bolj vulgarno materiali-
stičen. Teorija je proces, v katerem se ne zavržejo izhodišča, ki pa predstavlja celoto vedno v zvezi s sodobno situacijo.
Že tu zasledimo idejo o pogumnih radikalnih skupinicah, ki sicer nastopajo mnogo kasneje pri l^arcuseju:
».. . u odnosima poznog kapitalizma i nemoči radnika pred aparatima tlačenja u autoritamoj državi istina je našla pribežište u divljenja dostojnim malim grupama, koje
su — desetkovane terorom — imale malo vremena da izoštravaju teoriju . . .«
ibidem, stran 77
Iz propada in teoretske nerazvitosti teh skupin vlečejo korist šarlatani, in obči intelektualni nivo množic rapidno pada. Vidimo, da
je že tu prisoten tudi kritičen odnos do teh »malih skupin«, ki jih kasneje srečamo tudi v Erosu in civilizaciji in v Enodimenzional-
nem človeku.
Horkheimer z obrazložitvijo metodologije in načina razvijanja kritične teorije utemeljuje tudi neuporabnost pojmov, definicij itd. iz
kritične teorije v tradicionalni teoriji: pretvarjanje kritične teorije v sociologijo predstavlja nasploh problematično idejo in dejanje.
Teorija se mora prilagajati novim situacijam, vendar ne spreminja svoje bistvene vsebine. Tako je moč opredeliti tudi odnos
kritične teorije in revolucionarne prakse:
». . . Sto tačnije dalje predavanje kritične teorije je, istina, uslov za njen istorijski uspeh, ali ono se ne vrši po čvrstem tlu neke ustaljene prakse i utvrdjenih načina
ponašanja, več posredstvom one zainteresovanosti koja se, svakako, nužno reprodukuje s vladajučom nepravednošču, ali koja treba da se fomiira i usmerava samom
teorijom i istovremeno opet reaguje na nju .. .«
ibidem, strani 79—80
Kritični teoriji ni dana gotovost o zmagi, in na predvečer velikega prevrata je resnica lahko v domeni malih skupin.
.. Danas kad čitava moč postoječeg vodi u pravcu napuštanja svake kulture i ka najmračnijem van/arstvu, kmg stvarne solidarnosti je ionako usko odmeren . ..«
ibidem, stran 80
Spet torej majhni krogi, tokrat teoretski — toda kot se občudovanje borbenih skupinic meša s kritičnim prikazom, tako ni anali-
ziran tudi dvomljivi položaj malih teoretičnih »enklav«, odrezanih od prakse. Ta osamljenost kritične teorije ji po lastnem mnenju
omogoča, da kot instanco svoje resničnosti navaja le lastni interes za prevladovanje družbene krivičnosti. Kajti
»... ne postoji dnjštvena klasa čije bi se saglasnosti ljudi mogli držati. Svest svakog stoja može se u sadašnjim odnosima ideološki suziti i korumpirati, ma koliko da je
on po svom položaju odredjen za istinu ...«
ibidem. stran 80
Ne da bi ponavljali že navedene pripombe na tok misli, ki vanj sodi tudi citirano stališče (ki obenem postavlja »določenost za
resnico« v smislu, ki je Marxovim in Engelsovim definicijam povsem tuj, saj diši po tradicionalni filozofiji in usodnosti), moramo
opomniti, da je taka kompcija zavesti vsekakor možnost in v določenih okoliščinah celo nujnost, in da to nikakor ni odsotno tudi
v teoriji Marxa in Engeisa. Kajti kot ni mogoče proglasiti vse družbene razrede in skupine razen proletariata za eno samo
reakcionamo maso, ni mogoče od vsakokratne pojavnosti delavskega razreda pričakovati, da bo na osnovi svojega družbenega
ekonomskega položaja izpovedovala marksizem ali kritično teorijo kot svoje prepričanje. Taka predstava bi sonela ali na stališču,
da je revolucionarni preobrat, v katerem ima nosilno vlogo proletariat, dan po sili naravne nujnosti, ali pa na iluzijah razsvetljen-
skega tipa, da je kritična teorija sama po sebi sposobna prevzeti množice v vsakem trenutku in ne glede na dejanske družbene
pogoje. O korumpiranosti angleškega delavskega razreda sta vedela kaj povedati že tudi l\/larx in Engels. Že v Marxovi kritiki
politične ekonomije (kot dokazuje tudi Rosdolsky) je najti izpeljavo zakonitosti, s katerimi se v svetovnih razmerjih vrši koncentra-
63
cija kapitala in moči na enem polu, in s katerim je moč tudi »korumpirati« nacionalni delavski razred. Toda obenem je tudi jasno,
da to ne more preprečiti temeljnih protislovij na relaciji kapital-delo. Samoreprodukcija kapitalskih odnosov na vedno višjem nivoju
osnovne protislovnosti ne govori avtomatično o njegovem ukinjenju (kot objektivna predpostavka ukinitve), ampak tudi o možni
»slabi neskončnosti« njegove protislovnosti (tj. o barbarstvu), in zakonitost, na osnovi katere je proletariat spoznan kot
revolucionarni potencial in edini v revolucionarnem procesu do kraja radikalni nosilec (kot subjektivna predpostavka ukinitve
kapitala); ne govori niti o nujnosti, da vsakokratni delavski razred dejansko na svojih zastavah ali v svojih glavah nosi ukinitev
kapitalskega reda kot geslo in projekt, kaj šele o tem, da mu je zmaga vnaprej zagotovljena. Kot se teorija (kar pravi tudi
Horkheimer) ne more odpovedati svojemu borbenemu in kritičnemu geslu-zahtevi po boljši družbeni ureditvi, se iz principielnih in
v teoriji sami utemeljenih in z dialektično analizo razvitih in obrazloženih razlogov ne more odreči revolucionarnosti proletariata, pa
naj si v določenem obdobju proleteriat predstavlja kot svoj cilj karkoli. Ta revolucionamost namreč ni izvedena iz pojavnosti
upiranja delavstva, ampak iz kritične analize dmžbenih razmerij, ki radikalnost delavskega razreda vsebujejo kot zakonitost in
tendenco. Ne gre torej za stališče »tem slabše za dejstva« (potem dejansko ne bi bilo bistvene meje med znanstvenim in
utopičnim socializmom), ampak za rezultate kritike politične ekonomije. Tudi moč totalitarizma ne ukinja kapitala kot živega
protislovja — če pa ga, je to nujno pokazaati prav na tleh kritike politične ekonomije, in po tem seveda kritične teorije ni več.
Kritična teorija ohranja v sebi nerazrešeno protislovje, ko dejansko in izrečno sloni na kritiki politične ekonomije, obenem pa
nekritično operira z nerevolucionarnostjo proletariata, ne da bi jo pojasnila na tleh te kritike politične ekonomije. Zdi se, da je slabo
oporišče za kritiko, če
. . Izuzetno obeležje mislilačke delatnosti jeste to da ona sama odredjuje šta treba da čini, čemu da služi i to ne samo u pojedinim delovima več u svom totalitetu.
Sloga je njen sopstveni kvalitet upučuje na istorijsku promenu, na uspostavljanje pravednog stanja medju ljudima . . .«
ibidem, stran 81
Kolikor sloni na takih izhodiščih, je kritična teorija seveda obsojena na osamljenost, nemoč in utopičnost — ostaja »najstvo«.
V Dodatku, ki je bil objavljen istega leta, Horkheimer še ostreje potegne ločnico med tradicionalno in kritično teorijo in jasneje
navaja nekatere predpostavke zgodovinskega materializma, obenem pa polemizira z vulgarnim materializmom in ekonomizmom.
Zaključuje pa se v istem stilu, kot smo ga že opazili:
». . . Ali još otkad je postato, dijalektičko mišljenje označava najnapredniji novo saznanja, i samo na osnovu njega može na kraju pasti odluka. . . Ali ako njegovi pojmovi,
koji poliču iz dnjštvenih kretanja, danas zvuče prazno, zato što iza njega ne stoji više od njegovih sledbenika, istina če se ipak pokazati: jer cilj umnog dnjštva, koji je,
istina, danas — čine se — sačuvan samo u mašti, leži stvarno u svakom čoveku. . .«
ibidem, strana 88—89
Čudna je ta resnica-skazica kritične teorije, ki sicer ni zagotovilo zmage in pomirjenje pesimizma, kajti
». filozofija, koja namerava da nadje svoj mir u sebi samoj, u bito kakvoj istini, nema nikakve veze sa kritičkom teorijom . . .«
ibidem, stran 89
Toda s tem ni odmaknjeno bistveno vprašanje: kako, na osnovi česa, leži cilj umne družbe v vsakem človeku? Tudi če je moč
predpostaviti nekakšno »umno potenco« v vsakem človeku, ni moč predpostaviti, da je ta potenca v obstoječih odnosih
kapitalizma (ne le trenutnega, ampak »kapitalizma nasploh«) kakorkoli sposobna postati borbena dejanskost, če njeno dejanskost
ni moč opredeliti v samih družbenih produkcijskih razmerjih. Čim kritična teorija celo na zgolj principielni način poskuša opredeliti
dejanski temelj revolucionarnega preobratta, se zateka k načelni enakosti ljudi in njihovega interesa za resnico, teorijo in
revolucijo. S tem pada pod raven že doseženega v kritiki politične ekonomije, ki zanjo tudi same ve, da ni znanost v
tradicionalnem pomenu besede.
II. Filozofija in kritična teorija
Marcusejev esej Filozofija in kritična teorija prav tako predstavlja programski spis, nastal iz istih pobud in objavljen skupno
s Horkheimerjevim člankom. V obravnavi odnosa kritične teorije do filozofije izstopata najprej dva momenta — da je ob nastanku
kritične teorije filozofija predstavljala zavest na nivoju časa, in da je osnovano izhodišče v ekonomiji obenem uvedlo ekonomske
pojme, v katerih je razberijiva tudi filozofija. Pri tem nikakor ne moremo te pojme in s tem teorijo kot celoto identificirati niti s filo-
zofijo niti z ekonomijo v smislu strokovne znanosti. Bistveno zvezo kritične teorije z materializmom opredeli Marcuse takole:
». . . Pre svega, dva momenta povezuju materijalizam s pravom teorijom društva: briga za sreču ljudi, i ubedjenje da se ova sreča može ostvariti samo izmenom
materijalnih ustova ekzistencije . . .«
Heebert Marcuse: Kultura i društvo, BIGZ Beograd 1977, strani 73—74
Sprememba materialnih pogojev človekove družbene eksistence pa zahteva udejanjanje filozofije. Pojem uma kot osrednji pojem
filozofije je njena bistvena zveza z usodo človeštva, in predstavlja v svoji abstrakciji mejo filozofije, ki je kot idealizem obenem
meščanska filozofija — vendar je več kot le ideologija, ker ni preprosto privesek aparata dominacije, ampak (čeprav idealistični)
protest in kritika. Kritična teorija izhaja tudi iz možnosti, da se ideja umnejše dnjžbene organizacije realizira, in zato poleg te teorije
ne obstaja še neka posebna filozofija, s katero bi jo bilo potrebno izpopolniti oz. ki bi lahko znotraj kritične teorije predstavljala
posebno filozofsko stroko. Kritična teorija je zato teorija v spopadu — za boljšo dmžbo.
». . . Ali šta ako ne nastupi razvitak predvidjen teorijom, ako snage koje bi trebato da izvrše prevrat budu potisnute i ostave utisak poraženih? Ma koliko se time mato
povrgavala istinitost teorije, ona se ipak pojavljuje u novom svetlu i osvetljava nove strane I delove svog predmeta. Mnogi zahtevi i upučivanja teorije dobijaju izmenjen
značaj. Promenjena funkcija teorije u novoj situaciji daje ovoj u preciznijem smislu karakter »kritičke teorije«. Njena se kritika usmerava i protiv izvrdanja pred njenim
potpunim ekonomskim i političkim zahtevima na nekim mestima gde se ljudi pozivaju na nju . . .«
ibklem, strani 78—79
64
Ta jasna opredelitev kritične teorije v smislu Frankfurtske šole se izteče i/ »trdovratnosti« zastopanja osvoboditve človeka in
človeštva v obdobju poraza — kritična teorija se namreč ne boji utopičnosti ali očitka utopičnosti. Obenem Marcuse (glede na
vulgarni ekonomski materiaiizem, ki je bil tedaj prav gotovo skoraj povsem prevladujoča smer v marksizmu) podobno kot
Horkheimer govori o prevladovanju baze nad nadstavbo, ki je nujni in nezavedni proces in razmerje, kot o zgodovinskem odnosu
— ta odnos se s prevratom, koncem predzgodovine človeštva bistveno spremeni.
Obračun kritične teorije s filozofijo ne govori o slednji kot o »zgolj« ideologiji, saj kritizira njene pojme v prepričanju, da vsebujejo
resnico v svojem jedru. Avtorji Frankfurtske šole, ki so dali mnogo prispevkov prav v analizi ideoloških procesov, tu sam pojem
ideologije »modificirajo«. Do te modifikacije Marcuseja verjetno vodi zloraba pojma v marksizmu in zunaj njega — kot Marx
razlikuje med ideologijo kot sprevrnjeno zavestjo sprevmjenega sveta, in vulgarno apologetiko — tako Marcuse loči filozofijo in
druge oblike zavesti od ideologije. Pojem ideologije je torej tu identičen z vulgarno apologetiko. V kontekstu pomena filozofije za
kritično teorijo Marcuse uvaja tudi pomen občih pojmov filozofije in njihovega občečloveškega jedra, obenem pa poudarja vlogo
domišljije (kar predstavlja prav tako enega od njegovih stalnih motivov skozi vse življenje). Ko govori o ločnicah med časom
nastanka kritične teorije v devetnajstem stoletju in sedanjostjo, pravi med drugim:
». . . Situacija se u medjuvremenu izmenila. Izmedju dotadašnje stvarnosti uma i njegovog ostvarenja u onom obiiltu l<oji teorija podrazumeva ne leži još ni delič
devetnaestog vel<a, nego autoritamo van/arstvo. Ta kultura koju tretja ukinuti sve više pripada prošlosti. Prekrivena činjeničnošdu, u kojoj je potpuno žrtvovanje individue
gotovo več samo po sebi razumljivo i aktuelno, ova kultura je več toliko iščezla da bavljenje njom nije bavljenje iz prkosnog ponosa, nego iz žalosti. . .«
ibidem, stran 89
Za kritično teorijo se jačajo zveze s preteklostjo, in ponavlja se njena zgodovinska pozicija: dejanska razmerja so spet pod občim
nivojem zgodovine.
Marcuse nam ne pojasnjuje opazne razlike: ko sta Marx in Engels govorila o razmerjih pod občim zgodovinskim nivojem, je bila
Nemčija pod nivojem, doseženim v Franciji in Angliji (in slednji je bil spoznan kot obči), medtem ko Marcuse govori v bistvu
o tem, da so obča zgodovinska razmerja pod nivojem občih zgodovinskih razmerij. S tem izraža prepričanje in predpostavko,
da so pogoji za preobrat obstoječega kapitalskega univerzuma že bili in so dani — in vendar niso udejanjeni. Kako je to mogoče,
zlasti glede na kritiko politične ekonomije? Na to vprašanje avtor ne odgovarja.
III. Zaključek
Ker imamo za cilj bolj prikaz kot temeljito analizo, se lahko omejimo na naslednje:
1.	Izkušnja poraza delavskega gibanja je bila v obdobju po prvi svetovni vojni ter ob prodoru fašizma in nacizma, birokratiziranju
Oktobrske revolucije in komunističnih strank tako močna, da v kritični teoriji narekuje izrazito pesimistična stališča in izhodišča,
obenem pa tudi trdoglavo upornost, ki se mora oprijeti nekaterih pojmov filozofije in ki sega tudi po utopiji. Pri tem pa izkušnja
poraza nikakor ni celovito in svetovnozgodovinsko osvetljena, in analiza revolucij 1848 in 1872 nimajo svoje vzporednice
v analizi revolucionamih gibanj v Nemčiji in drugod po prvi vojni.
2.	Kot je poraz sprejet skorajda kot fatum, je tudi nerevolucionarnost proletariata sprejeta kot dano dejstvo, ki se dalje ne anali-
zira, ampak tudi v kasnejših delih kvečjemu opisuje. O tem smo v samem prikazu že navedli dovolj pripomb.
3.	Povsem presenetljivo je, kako je ob vseh pomembnih podbudah, ki jih očitno Frankfurtska šola prejema od »prvega vala«
ponovnega obrata k izvirnemu Mantovemu in Engelsovemu nauku (Bloch, Lukacz, Korsch, pa tudi Gramsci), povsem izgub-
ljena ena od osnovnih idej in obenem praksa tedanjih revolucionarnih gibanj: delavski sveti in konkretno politični in obenem
teoretski pomen samoosvoboditve proletariata.
4.	Kritična teorija je definirana na razvitih, lahko bi rekli avtentičnih marksističnih izhodiščih, kjer posebej izstopa bistveni pomen
kritike politične ekonomije (ki pa je prej predpostavljen kot razvijan) in kritika ideologije kot sprevrnjene zavesti, ki pa je ne
gre enačiti z vulgamo apologetiko.
5.	S tem zavest oziroma bolje kultura meščanskega sveta dobiva v vseh svojih »klasičnih« pojavnih oblikah dvojni pomen:
dominacija, sprava in afirmacija obstoječega terobenem kritika, protest in revolt
6.	Kritična teorija vidi svojo vlogo v analizi in kritiki sodobnih družbenih procesov, in v tem prekaša (če lahko v teoriji tako
opredeljujemo tokove) največji del tistega, kar je sicer marksizmu bilo prispevanega v času fašizma in stalinizma. Obenem pa
ostaja na ravni teorije, in kontakt s praktičnimi boji je sprva postuliran ali pa tudi ne, kasneje pa se razen pri Marcuseju
povsem izgubi.
8.	Pri kritični teoriji se dosti govori tudi o njenem »ezopskem« jeziku, s katerim naj bi si omogočala javno pojavljanje. Zdi se, da
je tega v bistvu manj, več pa je želje, da bi se jasno ločila od drugih tokov tedanjega mišljenja in zlasti marksizma.
9.	Nerešljiva dvojnost izhodišč kritične teorije, kjer se ostajanje pri revolucionarnem programu vsaj v teoriji prepleta s predpo-
stavljenim porazom revolucije, nerevolucionarnostjo proletariata ipd., se pri Horkheimerju in Adornu izteka v obrambo pozicij
uma kot kritičnega uma in odpoved revoluciji, pri Marcuseju pa v obupne poskuse (ki sicer predstavljajo pomembne prispevke
tako v kritiki nove levice in zahodnega radikalizma sploh, kot tudi v analizi za revolucijo pomembnih aspektov narave, spol-
nosti, umetnosti ipd.) povezati teorijo s plodno in organizirano revolucionarno dejavnostjo. O slednjem najjasneje pričata
Horkheimerjev Predgovor novi izdaji spisov iz Časopisa, ki je nastal v letu 1968, in Marcusejeva knjiga Merila časa, kjer so
zbrani teksti iz obdobja 1970—1974, ki govore o organiziranju revolucionamih sil v razvitih deželah Zahoda.
Za širšo kritiko prispevka Frankfurtske šole marksistični teoriji bi bilo očitno potrebno zagrabiti stvar pri korenu: analizirati poraz
revolucije po pn/i svetovni vojni in predpostavljeno revolucionarnost/nerevolucionarnost proletariata; celovito oceno pa seveda ni
moč orisati brez upoštevanja kompletnega dejanskega in teoretskega položaja
65
*ASLMARLA
Asinariam volt esse, si per vos licet.
inest lepos ludusque in hac comoedia,
ridicula res est.
TEGOBE NAŠEGA VSAKDANA
o ENOTNOSTI TEORIJE IN PRAKSE
V zadnjih nekaj letih se je tx)gve kolikokrat že zgodilo, da so se stvari, ki jih je materialistična teorija teoretsko izpeljala, potem tudi
dejansko zgodile; preprosto — in zato neustrezno — bi rekli, da so se napovedi materialistične teorije tudi udejanile. Toda z
nekakšno nenavadno zavzetostjo, kakor bi se dejanskost uslužno, a preprosto in okorno trudila, da ustreže teoriji, in bi ji v svoji
naivni vnemi stregla preveč: te usluge so se prav neprijetno ponavljale, kakor bi modrecu ne bilo že enkrat zadosti; in nekako so si
prizadevale, da bi ub<Dgale tudi in predvsem negativne zapovedi, kakor da bi sleherniku ne bilo še enkrat preveč. Taka aktualnost je
nemara sodobnemu materi^lizmu v čast, četudi bi se časti prav rad odpovedal, če bi le zato bil nekoliko manj aktualen: namreč v
točkah, katerih udejanjanje za to sodobnost ne more biti posebno častno; kar precej relativira tisto čast, ki jo lahko sodobnost izkaže
materialistični teoriji.
Izraz »napoved« zveni v tej zvezi nekako vulgarno. Teoretska izpeljava proizvede namreč resnico te ali one prikazni — posodi
besedo resnici, ki govori v simptomu. Zato nikakor ni ne nujno ne potrebno, da bi se ta resnica potem še enkrat — »dobesedno« —
oglasila: kakšen je lahko status takšne dobesednosti, ni tako jasno — domnevamo pa lahko, da je ta druga izjava izražena vulgari
eloquentia, kar je prej začulo le tenko uho teoretikovo, lahko zdaj vidi vsak bedak. Kar seveda pomeni ravno tako, da ima teorija
prav — kakor tudi, da se od teorije nihče nič ne nauči: s posebnim poučnim dodatkom, da teorija ni pedagoška, prav kadar ima
morebiti prav.
Domnevamo lahko tudi, zakaj je tako: tako imenovana in danes povzdigovana »praksa«, to se pravi — v svojo lastno ideološko
kvašo potopljena dejanskost, si sama, in kako zainteresirano!, zapira pot do svoje lastne resnice — in s tem, seveda, do teorije, ki
resnico upoveduje. Kadar se tako imenovana »praksa« požene v boj proti teoriji, denimo, s kakšno šolsko reformo, je to zgolj
znamenje, da ji je njena lastna resnica začela presedati, da te resnice dejanskost ne prenese več. Dobesednost udejanitev potem-
takem ni nič drugega kakor nehoteni, četudi prav tako neizbežni izid obupanega poskusa, s katerim bi se dejanskost rada izmaknila
svoji resnici — in, seveda, predvsem vzela besedo teoriji: dejanskost lahko teoriji vzame besedo samo tako, da jo dobesedno
ponovi. Tak poskus se nujno sfiži, nekaj pa se mu vseeno posreči: v dejanskosti ponovljena beseda teorije ni več teoretska beseda
— in prav s tem odpira novo možnost za teoretsko izpeljavo. V hudih časih mora teorija interpretirati tudi svojo lastno opico. Pred
sto leti se je znanost zabavala s tem, da je ugotavljala opičje korenine človeka, danes se mora ubadati s tem, da išče človeške
atavizme v sodobnem opičnjaštvu.
Od tod nemara tudi obsesivna narava praktičnih udejanitev: kar se dogaja v polju, ki ga obmejuje teorija — in katerega polja teorija
ne definira? — le težko uide obsesivnosti. Tisto področje prakse, ki je obsojeno na udejanjanje, živi v senci ideologije usmerjenega
izobraževanja, ki meni, da naj bi se teorija priličila praksi: ko ta praksa vulgari eloquentia naleti na teorijo, jo seveda nujno le
ponovi, in ponori — ponori na svoj najbolj pristni način, ki sicer nima kliničnega imena, ki pa bi se mu podal naziv paskalovske
norosti: tudi prav zavoljo kulturno-zgodovinskih koordinat, ki ga določajo kot modus protestantske etike v duhu katolicizma.
Že pred časom smo opozorili na paradoks razmerja med teorijo in prakso v sodobni ideologiji dirigirane adaptacije: če se teorija in
praksa ne ujemata, ena bržkone ni kos drugi — in to neskladje lahko pojasni le teorija; če pa sta si enotni — potem smo, kakor smo
rekli, prekleti: nikoli ne bomo mogli dognati, ali se ujemata v svoji izvrstnosti ali, kar je verjetneje, v svoji skupni kilavosti. Toda iz
tega bi lahko sklepali vsaj, da se teorija, prilikujoč se praksi, prilikuje sebi sami: kar je v svojem dolgočasju za teorijo popolnoma
odvečen posel, saj ni v njej nič takega, zavoljo česar bi morala uganjati obsesijo. Obsesivni so sicer lahko teoretiki, toda to ni nujno
teoretska zadeva.
Obsesivna narava praktičnih udejanitev je tako najprej neteoretska usedlina v sami teoriji. Ali pa tudi teoretski moment v dejan-
skosti — njena norost, ko zadene na svojo resnico, ponavljalna prisila, ki jo je teoretsko mogoče razčleniti: in prav zato v sami
ideologičnosti prakse slepa pega netematizirane teorije — govorica resnice, ki je njen »praktični« nosilec ne more slišati.
Preseneča vsekakor heglovska strukturacija naše sodobnosti, v kateri je dejanskost, VVirklichkeit, šibkost teorije in negativna
vzmet njenega morebitnega »napredovanja«.
Če bi potemtakem že bili v skušnjavi, da sprejmemo zahrbtno povabilo, naj se teorija priliči »praksi«, bi morali v žalost ideologov
sodobne dejanskosti pripomniti, da se lahko teorija priliči tej praksi samo tako, da jo odpravi. Kar bi prav gotovo sprožilo to ali ono
obsesivno reakcijo — in s tem potrdilo pravilnost pričujoče trditve. Praksi tako res ne preostaja nič drugega, kakor da potrjuje
pravilnost teorije; na njenem mestu se jaz s tem ne bi preveč postavljal.
Če se torej kakšna teoretska postavka udejanji, je v tem videti zanesljivo znamenje, da prav na tem kraju v teoriji nekaj klopoče:
klopota seveda resnica, a na svoj zoprni način, ki nam sporoča, da smo jo spregledali. Ohranimo ta poslednji izraz v njegovi odlični
dvoumnosti, saj nam prav tak, dvoglasen, najbolje pove, kako je s proslulo enotnostjo teorije in prakse.
Zato se, materialisti!, nikar ne dajte preplašiti, če se vam kakšna izpeljava začenja udejanjati: glejte v tej »praksi« lapsus teorije, in
bodro zakoračite novim neuspehom naproti.
Rastko Močnik
66
...PURPUREUSOUE PUDOR
Ut in seminibus causa est arborum, ita scelerum in homine, je rel<el Cicero, in mi bi se vprašali: ali potemtakem človek spočenja
hudodelstva, kakor izloča seme?
kar je že dober nastavek za vprašanje, zakaj je krepost sramežljiva.
Pascal pa pravi: »Navada določa vso pravico, in to samo zato, ker je sprejeta — v tem je mistični temelj njenega ugleda. Kdor jo
zvede na njeno počelo, jo izniči. Nič ni tako napačnega kakor ti zakoni, ki popravljajo napake. Kdor se jih drži, zato ker so pravični,
se pokorava pravičnosti, kot si jo on predstavlja, ne pa bistvu zakona: le-ta je obsežen sam v sebi — zakon je in nič več.«
Opozorili so na kantovsko razsežnost hudodelstva ob izjemnem zgledu. Lahko pa bi domnevali, da je sleherno hudodelstvo stvar
kategoričnega imperativa in da velja ta razsežnost za vsako dejanje, kolikor je zlo. Ne bom se skliceval na etimološko sorodnost
pridevnikov »zel« in »zal«, četudi bi nas beseda iz lepe književnosti napeljala k pomisli, da z njo zaznamujemo nedosežno lepoto —
tisto večno žalost, pred katero se slehernik pač v grozi umakne, in ki pritiče le hudemu.
Omenim naj raje, da na takšni pristni kantovski zahtevi temelji nujnost in sama mogočost te izbrane družabne naprave, ki proizvaja
hudodelce iz njihovih početij, nujnost in mogočost sodišča.
Sodišča se ne ukvarjajo z dobrimi dejanji: dobra so po umevanju sodobnosti dela, ki koristijo občestvu ali vsaj rabijo kakšnemu
drugu, dobra so početja, ki jih vodijo kakšni vzvišeni nameni. Da morajo biti taki nameni vsaj nekoliko obče priznani, nemara celo
onstranski, samo potrjuje njihovo zavezanost svetu, ki si jih voli. To pa je zadosti, da sprevidimo, kako je sleherno dobro dejanje po
določitvi patološko.
Pa tudi slaba dejanja ne padejo pravici kar tako pod roko: če sodimo po sodbah sodobnikov, je danes sicer že nekoliko pozabljeno,
četudi vseeno ostaja res — da so sodišča na svetu zato, da bi ne bilo linčanja. Linčanje je nemara res najvišji moralni dej »ogromne
večine« iz tednika Teleks, toda to tudi zadošča, da vidimo, kako nič nima s pravico: ta je stvar postave, ki s seboj postavlja svoj
predmet, izdelek, vzrok in izvir.
Dejanje, ki zanje sumi, da bi lahko bilo zel čin, skrbno očisti motivacij — vsega patološkega, slehernega interesa; vse to ji velja za
olajševalno okolnost — le v svoji najčistejši čistosti, kot mundano čisto neutemeljeno delstvo lahko človekov čin velja za hudodel-
stvo.
Ostaja vprašanje, čemu svoje odlične izdelke skriva: v tej svoji stiski je sleherna postava ubijalska, saj je ječa le izpeljani in mili
način njene sramežljivosti. Duhu časa v veselje bi lahko rekli, da hudodelce, ki so zmogli to čisto nesebično in nedružno dejanje,
skriva zato, ker v njih skriva svojo resnico. Ves sodni postopek je javen — le njegov izid mora ven — to je, v luknjo. Postava,
temelječa na luknji, je tako čisto nasprotje blagovni proizvodnji: tu je proizvodnja presežne vrednosti skrivnost, dokler se ne zablešči
v vrednoti, tam je proizvodnja vsa v lesku, kolikor nam ga še ostaja, in proizvod pade v pozabo.
Seveda je nekaj v tem, da postava stoji na skrivnosti: popolni skrivnosti moralnega imperativa, človekove želje. Skriva luknjo:
drugače bi ne bila tako očarljiva, in ko bi nikogar ne mogla uročiti, bi zavladalo brezvladje.
Toda mislimo vseeno, da je pravi odgovor v tem, da je sramežljiva pač zato, ker ji drugega nič ne ostane. Do svojega proizvoda,
hudodelca, bi postava lahko bila indiferentna: toda s tem bi lagala, saj ga očitno tako zelo ceni. Če le količkaj ceni sebe, mora
odlikovati tudi svoj izdelek. Lahko bi se njena sodba sklenila s pohvalo: toda potem bi bila krivična do hudodelca, krivične postave
pa biti ne more: zakaj kako bi le mogla bolj ponižati izbrano neutemeljenost njegovega dejanja? Pohvale, ki jih delijo družabne
naprave, so vselej motivirane: torej patološke.
Eno samo priznanje ji preostane — da hudodelca kaznuje. Strinjati se moramo s Heglom, ki je stvar pokazal s stališča hudočinca:
toda še veliko bolj velja to za postavo, kazen je namreč edina rešitev iz njene stiske.
Kazen je odveza: stoh, kakor da bi hudodelstva ne bilo. S tem se šele hudodelstvo dopolni: bilo je čisti imperativ, na niču utemeljen,
in zdaj se vrne v nič. To pa je hkrati utemeljilo postave.
Pustimo končati Pascalu: »Montaigne ima prav: navade se je treba držati le zato, ker je navada, ne pa zato, ker je pametna in
upravičena . . . Dobro bi bilo tedaj, da bi se ljudje pokoravali zakonom in navadam že zato, ker so zakoni; da bi vedeli, da ni
nobenega pravega in pravičnega, ki bi ga morali uvesti...
Nevarno je govoriti ljudem, da zakoni niso pravični, saj se jih držijo le zato, ker jih imajo za pravične. Zato jim je obenem treba
povedati, da se jih je treba držati že zato, ker so zakoni, kakor se moramo pokoravati predstojnikom: ne zato, ker so pravični,
ampak ker so predstojniki. Na ta način je moč preprečiti vsako upiranje, če se da ljudi prepričati o tem, in v tem je dejansko bistvo
pravice.«
Stanislav Žerjav
67
ŠOLSTVO
IGNORANTIA NOCET
Trditev, da bi se naj v dobrih šolah kotila elita, je neresnična, brž ko jo izjavijo. Sama sodba je lahko seveda resnična ali
neresnična, to je dandanašnji prepuščeno slabi neskončnosti empirističnega družboslovja, toda brž ko jo kdo izreče, je
zajamčeno neresnična. Tu smo pri antipodih materinega jezika, in to ne le zaradi skustvenega podatka, ki je nemara naključen,
četudi se nekam preveč ponavlja, da se namreč ta izjava prikazuje v sobesedilu birokratske barbarščine, pri antipodih mate-
rinščine smo man/eč načelno glede na razmerje med izjavo in izjavljanjem: če nudi materinski kraj izjavljanja minimalno resnič-
nostno oporo še tako debeli laži, je tukaj položaj obrnjen.
Denimo, da bi trditev bila resnična: potem bi pač ne bilo mogoče, da bi jo kdo izrekel v smislu, ki ga ima v naši sodobnosti — in ki
se družbeno-politično prevaja z legalnim velelnikom: udri po edini šoli, kije sploh še kaj vredna, udri po gimnaziji. Ko bi trditev bila
resnična, potem bi ta »elita«, ki se po njenem razplaja v dobrih šolah, bila na oblasti, karkoli bi naj že ta posaditev pomenila. Njej
bi pač ne bilo v prid spodbijati si svoje lastno gojišče — in edino drugo stojišče, ki bi tedaj bilo možno, bi se seveda moralo
bojevati za pravično razdelitev duhovnega bogastva, nikakor bi ga ne moglo hoteti uničiti na oltarju morebitne diktature zakrne-
lega duha; predvsem bi se takšno stališče ne moglo ubesediti v legalistično-oblastni govorici.
Uvodno trditev lahko poskusimo rešiti s cepitvijo dlake v pomenu »elite«: toda duhovna elita, ki v tem pomenu ni na oblasti, v naši
kulturi že kakih tisoč devetsto enainpetdeset let velja za sol zemlje. Po tej razlagi bi pomen trditve bil v nasprotju z njenim smislom,
in izjava bi potemtakem bila seveda nesmiselna.
Razen če ne poskusimo, usmiljenje modrih je brez meja, rešiti tudi ta nesmisel. Na slani zemlji nič ne rase, banavzarsko meni
sodobni pridobitnik, za moje stiske je lahko kriva le sol zemljina. Ker ni umel blagovestne metafore, si je dobičkar zapravil raj na
zemlji — toda najprej je odgnal tiste, ki bi mu nemara še lahko pojasnili, kako deluje figurirana govorica. Ignorantia nocet, so
pravili stari, in trik sodobnega ignoranta je, da nevednost najprej obrne proti tem, ki mogoče le še kaj vedo.
Tako lahko ugibamo, da birokrati šarijo po šoli, ker ne razumejo metafore, metafore pa ne razumejo, ker jih šola, kakršno odprav-
ljajo, ni oplazila; z omiko bodo odpravili možnost metafore, svet urejajo po svojem umevanju, to se pravi tako, da ga bodo znali
umeti — omikano mišljenje Zahoda se sprašuje o razmerju in morebitnem ujemanju med vedeti in biti, sodobni oblastnik nategne
bit po kopitu svoje nevednosti. Naj je za relikte nekdanjosti še tako nocivna, ta ignoranca ima vendarle kreativno moč: spreminja
svet. če jabolku ni treba poznati zakona težnosti, čemu bi drugod bilo drugače — četudi Šuvar res sugerira drugače in s tem
razodeva nujnost vesoljnega uma za brezumjem birokracije, to se pravi, teološko bistvo političnega gospostva.
Kdor metafore ne ume, je zanjo bedak; toliko slabše za metaforo: danes se je teoretsko neumevanje metafore izenačilo z njenim
praktičnim odpravljanjem: ta, ki metaforo preganja, ni zato nič manj budalo, samo da ni več instance, v luči katere bi se budalnost
lahko pokazala.
Od antipodov materinščine smo tako prijadrali k antipodom Russellovega paradoksa: ali obstaja budalnost vseh budalnosti?
Če se svet prestroji po kopitu bedastoče, postane bedarija in nemara bedakom resda umeven — toda umeven na način
budalosti. Gnoseološko vprašanje šolske reforme se potemtakem glasi: ali je bedaštvo adekvaten modus spoznavanja bedastega
sveta?
Če je — potem ustreza tisto spoznanje, ki ni ustrezno, kolikor se sprijaznimo z razsvetljensko določitvijo neumnosti; to pa pomeni,
da se mehanika spreminjanja sveta po kopitu spoznavalca ne more ustaviti: brž ko nam neodtujljiva neustreznost bedaste
spoznaje velja za ustrezno, svet pač mora nenehno podlegati spoznavalčevemu kopitu. Budalost spoznanja je porok za progre-
sivno prakso spreminjanja sveta.
Če ni — potem je neustreznost že v razmerju med spoznanim in spoznavalcem, in spoznavalec se mora pač potruditi, da
spoznavni predmet priliči svoji spoznavni moči. Če se le zadosti trdno oprimemo bedastoče, nam tudi v tem primeru svet ne uide
spod kopita. Neustrezno spoznanje namreč nikoli ne ustreza — in spreminjevalnemu progresu se odpre neskončno obzorje.
Preseneča in še posebej zadovoljuje, da je izid v obeh primerih enak; ni torej pomembno, kakšno teoretično rešitev bomo našli za
reformno gnoseologijo, bistveno je pač, da je praktični izid vselej enak in vselej skoz in skoz zadovoljiv. Vsekakor je le redkokdaj
mogoče zagotoviti in dokazati tako absoluten primat prakse nad teorijo.
Zato ima pričujočih nekaj opomb tudi praktično-političen pomen: 1. pokazali smo, kdo je cokla na vozu zgodovinskega progresa:
kdor razume metafore, da sploh ne omenjamo tistega malo verjetnega, ki bi v njih nemara hotel kar govoriti; 2. dokazali smo tisto,
česar se bolj poklicanim advokatom doslej ni posrečilo dokazati: ne le, da je šolska reforma progresivna, ampak predvsem, da če
naj bo progresivna, mora biti natančno taka, kakršna je.
Uvodna trditev o eliti je potemtakem bržkone zares neresnična, toda njene praktične učinkovitosti to ne prizadeva; nemara je celo
njen edini vzvod.
Rastko Močnik
68
VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI PROCES V ČASU SVOJE
DEMOKRATIZACIJE
v nasprotju s poučevanjem ex cathedra je demokratični vzgojno-izobraževalni proces dvosmeren. To se pravi, da mora učitelj
poučevati tisto, kar učenci želijo, učenci pa morajo učitelju povedati, kaj bi radi zvedeli.
To se pravi: učitelj mora uganiti učenčevo željo,
učenec pa mora učitelju povedati, kaj je tisto, česar ne ve. .
Ker pa učenec pač ne more vedeti tistega, česar ne ve, mu preostane edinole, da si želi, da bi vedel — da bi vedel tisto, za kar
domneva, da ve učitelj.
Zato učitelju ni treba ugibati, kaj neki si želijo učenci, saj ve, da si samo želijo — ne da bi vedeli, kaj naj si želijo. Učitelj torej ve, da
si učenci morajo želeti pač vse, kar njemu — učitelju — pade na pamet.
Sklep: v demokratičnem procesu prav zato, ker je dvosmeren, sploh ni potrebno, da bi se ta dvosmernost kdajkoli uresničila: zakaj
učitelj natančno ve, kaj mu lahko priteče od učencev: zgolj priznanje, da so bedaki.
Narobe pa lahko učenci po mili volji preživljajo svoj čas s tem, da ugibajo, kaj lahko učitelju pade na pamet: da torej skušajo
dognati, kaj je učiteljeva želja.
In da bi ta njihova učenska preokupacija ne bila brez haska, jim demokratični pedagoški proces nudi možnost, da to svoje početje
v polni meri uveljavijo: ta možnost je institucija izpita.
Izpit je priložnost, da učenci pokažejo, kako spretni so v ugibanju.
Učenci torej ugibajo o učiteljevi želji. Edina za učence pomembna učiteljeva želja pa je seveda, ali jih namerava spustiti na izpitu ali
jih hoče vr^i.
In učenci ugibajo takole:
—	če jih namerava učitelj spustiti, jih bo pač spustil;
—	če pa jih namerava vreči, jih lahko vrže samo, če ne uganejo, kakšna je njegova želja — torej jih lahko vrže samo, če ne
uganejo, da jih namerava vreči.
Zato je nevarna samo daiga možnost — možnost, da si učitelj želi učenca zabrisati. To nevarnost pa je mogoče preprečiti: namreč
tako, da pokažem, da sem uganil, da me učitelj namerava vreči.
In najboljši način, da pokažem, da sem učiteljevo željo uganil, je bržkone ta, da pridem na izpit nepripravljen. Če se za izpit ne
pripravim, sem tako rekoč vnaprej ustregel učiteljevi želji — in s tem sem vsekakor dokazal, da sem jo uganil. Zato nima učitelj
nikakršnega razloga, da bi me na izpitu vrgel.
Zato pač ni mogoče, da bi na izpitu padel.
Učitelj pa odgovarja takole:
—	če učenca nameravam vreči, ga bom pač vrgel ne glede na to, ali je uganil ali ni — vrgel ga bom, ker ga nameravam vreči;
—	če pa učenca ne mislim vreči, pa tega ne ugane — in brž ko se prikaže na izpitu, s tem dokazuje, da igra najboljšo možno stra-
tegijo, ta pa je, da stavi na to, da ga bom vrgel, kar pomeni, da v tem primeru s svojo navzočnostjo dokazuje, da moje želje ni
uganil — ga bom pač moral vreči, saj ni zadostil izpitnemu pogoju.
Zato ni mogoče, da bi kdajkoli kak učenec naredil izpit.
Liza Habič
69
NAŠI NAJMLAJŠI
O LJUBEZNI OČETOV DO OTROK
Montaignea poznamo danes po treh zajetnih i(njigah, iii nosijo nasiov Eseji. Eden teh esejev iz druge l<njige ima nasiov O ijubezni
očetov do otrol<. Če v kazaiu iščemo še kak esej o ljubezni mater do otrok, je naš trud zaman. Da odsotnost eseja s takim naslo-
vom ni naključna, bo razvidno že iz same obdelave. To pa spet ne pomeni, da o ljubezni mater do otrok Montaigne sploh ni
ničesar rekel. Prav v eseju, ki ga imamo pred sabo, je spregovoril tudi o njej, vendar tako, da je pokazal, da o njej sploh ni
pametno govoriti. To pač že daje slutiti nek antagonizem med obema ljubeznima.
V Montaigneovi epohi — torej v drugi polovici šestnajstega stoletja — se je porajal absolutizem. Le-ta je obeležen z vstopom
meščanstva na oder zgodovine. Kraljeva oblast je bila v srednjem veku nestabilna. Moč fevdalca je izvirala iz velikosti njegove
zemljiške posesti; kralj je bil je največji zemljiški posestnik. Že združenje dveh ali treh fevdalcev proti njemu je utegnilo zanj biti
usodno. Taka praksa je dejansko tudi bila na dnevnem redu. Z nastopom meščanstva — najprej z novo obogatelimi trgovci — se je
izkazalo, da imata vladar in meščanstvo skupne interese: trgovci so potrebovali pomoč vladarjeve vojske, da bi jih ščitila pred
samovoljo domačega plemstva, predvsem pa, da bi v inozemstvu osvajala nove dežele, ter s tem odpirala nova tržišča. Prav tako
jim je ustrezala centralizacija politične oblasti v rokah državne uprave na čelu z monarhom, saj so imeli meščanski posli v takih
pogojih največje perspektive. S tem je seveda tudi monarh našel v meščanih močnega in predvsem bogatega zaveznika. O abso-
lutizmu potemtakem lahko govorimo kot o paktu buržuazije in monarha; predpostavke za ta pakt je ustvaril nov način produkcije.
S tem paktom je plemstvo progresivno izgubljalo svojo moč in vpliv. Če ni hotelo preprosto odmreti, je bila njegova edina spre-
jemljiva alternativa ta, da je prilezlo iz svojih podeželskih gradov na monarhov dvor oziroma sprejelo državne službe, kajti s cen-
tralizacijo politične oblasti v svojih rokah je država poslej potrebovala celo vojsko uradnikov. Monartiu je ustrezala tako ena kot
druga možnost: v not)enem primem se mu plemstva ni bilo več treba bati. V istem času, ko se je fevdalno plemstvo transformiralo v
birokracijo, je'tekel proces nastajanja novega plemstva. Trgovci, manufakturisti, bankirji in drugi premožni meščani so si kupili velika
zemljiška posestva. Seveda ne zato, da bi jih podelili v fevd, man/eč da bi jih obdelovali kapitalističnemu načinu produkcije
ustrezno. Najraje so jih dali v zakup in vlekli zemljiško rento. Monarh jim je za kakšno uslugo rad podelil plemiški naslov in plemiške
pravice, prav tako rad jih je tudi sprejemal v državne službe. Bili so torej plemiči le še po imenu, dejansko pa so delovali in mislili kot
buržuji. Tak je v glavnem bil tudi Montaigne, čeprav bomo videli, da ga je vleklo na obe strani. Njegovi predniki so bili že nekaj
generacij nazaj bogati trgovci. Montaigne se s trgovino sicer ni ukvarjal, čeprav je bil trgovski duh v njem živ. V svojem ne tako
dolgem življenju je opravljal več imenitnih državnih služb: bil je svetovalec davčnega sodišča v Perigueuxu, svetovalec parlamenta v
Bordeauxu in nazadnje župan mesta Bordeaux. Kralj mu je podelil častni naslov stalnega člana kraljevske ztjomice, isti naslov mu
je pozneje dodelil tudi navarski kralj. In tako dalje.
Montaigneova ljubezen do otrok ima dve postavki. Prvič: da stvamik ljubi svoj stvor bolj kot ljubi stvor njega. Bolj ljubi oče svoje
otroke kot otroci očeta. Drugič: da upnik bolj ljubi svojega dolžnika kot ljubi dolžnik svojega upnika. Par vrstic niže doda še ta
stavek: »Najdražje so nam tiste stvari, ki so nas stale največ; in teže je dajati kot jemati.«
Stvari, ki so po Montaignovih izkušnjah najdražje, so otroci. Od tod so tudi vredni največje ljubezni. To samo pa sebi še nič ne pove;
šele ko bomo razbrali dejansko naravo te ljubezni, bomo lahko kaj več rekli. Seveda pa je treba še dodati, da so te velike ljubezni
vredni le otroci kot produkt očetovega duhovnega, vzgojnega dela, ne pa kar taki, kot jih je dala narava oziroma mati. »Potemtakem
vsakdo na nek način obstoji v svojem delu«, pravi Montaigne. Potemtakem je stvor zrcalna podoba stvarnikova, sin zrcalna podoba
očetova, » lik njegovega duha«, kot bi rekel Bacon. Zadeva pa se prav v tej točki zakomplicira. Res je, da gre za zrcalno relacijo,
vendar pa, vendar pa se med stvarnikom in stvorom pojavljajo nekatera nesoglasja. Slišali smo že, da stvarnik ljubi svoj stvor bolj
kot pa stvor stvarnika. Vprašanje pa je, če pride do nesoglasja prav v tem. Ne glede na to moramo računati, da stvor ni istoveten
v vsem s stvarnikom, kajti stvarnik — vsaj dokler ni bog — izdela svoj stvor v nekih določenih pogojih dela, ki jih ne more v vsem
obvladati. V stvor se vedno prikrade nekaj stvarniku raznorodnega. Ker je Montaignov stvarnik-oče definiran kot duh, mora biti
raznorodni element v stvoru narava, saj se duh lahko vzpostavi le v opoziciji do narave. Kaj pa stvorova manjša ljubezen — ali je ta
stvarniku tudi raznorodna? Stvamik daje, stvor pa jemlje, pravi Montaigne, in v tem se tudi utemeljuje, da je stvarnikova ljubezen do
stvora večja kot v nasprotni smeri. Iz tega moramo razbrati, da se stvarnikova produkcija stvora uveljavlja izključno kot vzpostav-
ljanje gospostva nad stvorom. Če je stvarnik avtor svoje zrcalne podobe, mora biti tudi njen gospodar, sledi iz Montaignovih besed.
Ker pa gre za ljubezen do zrcalne podobe, ki je začinjena z intimnostjo družine, je jasno, da gospostvo nad sinom ne more zadobiti
kakih surovih karakteristik, saj bi le-te nazadnje izmaličile obraz samega avtorja zrcalne podobe. Montaigne je imel zatorej veliko
povedati o tem, da je treba z otroki lepo ravnati; to so si humanistični ideologi seveda razložili povsem napačno. A kje se potem
vzpostavlja gospostvo, če ne v grobi prisili? V sami govorici.
Sin je že s tem, da je ustvarjen, odrezan od svoje besede. Ves čas že govori očetovo govorico. Zato je nujno, da stvor manj ljubi
stvarnika. Kajti če bi ga ljubil v enaki meri kot ljubi on njega, bi pač razvozlal misterij svojega rojstva, to se pravi, da bi besede več
ne jemal, marveč bi jo kar dajal. Ne bi bil več voljan biti zrcalna podoba, še sam bi postal stvarnik. Tako vidimo, da je sinova manjša
ljubezen vračunana v samo stvarjenje, v samo duhovno oblikovanje otroka, in da potemtakem zrcaljenja ne razbija, marveč ga prav
omogoča. Presežek očetove besede, ki ga Montaigne artikulira kot presežek njegove ljutjezni nad sinovo, je torej pogoj njegovega
gospostva nad sinom. S tem je tudi njegova ljubezen do otrok neposredna instanca gospostva.
70
Skušajmo zdaj nakazati nekaj implikacij tega gospostva! Že samo dejstvo, da gre za gospostvo v govorici, nas navdaja k slutnji,
da se bomo srečali z užitkom. Ljubezen, čeprav gospodovalna, ne ostane brez libidinalnih investicij. Rekli smo že nekaj o
narcizmu, a ne direktno, če vzamemo, da je sin očetova zrcalna podoba oziroma lik njegovega duha, potem lahko rečemo, da se
oče narcistično naslaja nad svojo podobo in ne ve za nič drugega na tem svetu. A to nam kaj malo pove, o gospostvu pa sploh
nič. Narcis pač ni gospodar in stvarnik, le dete je, kvečjemu še mitološka figura. Vseeno pa menimo, da gre za nekak narcizem, le
da njegov užitek ni izvendružben ali preddružben. To nam pove sam Montaigne. Ko se mu namreč postavi vprašanje, kaj zdaj s
temi otroki početi, odgovori: otroci nas pred svetom predstavljajo in prikazujejo. Tako imamo opraviti z Narcisom, ki računa na
publiko. Ne gre mu za to, da bi, ko gleda svojo podobo v zrcalu, pozabil sam nase, temveč za to, da bi drugi, ko gledajo njegovo
zrcalno podobo, ne pozabili nanj. To pa je seveda že vse kaj drugega kot nedolžni narcizem; na ta način stvarriik-oče že uveljavlja
svoje gospostvo navzven, v družbo. Soočen je s problemom pozabljanja; v tem smemo videti arhaično, tako rekoč fevdalno
potezo njegovega gospostva. Le spomnimo se njegove besede, da so nam najdražje tiste stvari, ki so nas stale največ.
Kot sledi iz tistega, kar smo razvili že poprej, pa sin ne more prikazovati in predstavljati celega očeta, saj je njegova ljubezen
manjša. Kaj mora potemtakem predvsem prikazovati? Prav tisto, kar namiguje na očetovo »vsemoč«; namreč to, da je očeta stal,
da ga je stal več kot vse drugo. Kazati mora, kolikšna je očetova duhovna moč in kolikšno je njegovo bogastvo. Nemara je le
prikazovanje očetove duhovne moči tisto, kar sina ločuje od fevdalčevega oboroženega spremstva, saj sicer fungira kot prav taka
reprezentanca. Oboroženo spremstvo je s svojim razkošjem kazalo na fevdalčevo bogastvo in moč, in fevdalec je z njim odganjal
morečo skrb, da ne bi pozabili nanj. In kakor fevdalec svojega bogastva zaradi nerazvitih produkcijskih sil ni mogel spremeniti v
kapital, in ga je moral razsipati in se peteliniti z njim, tako tudi Montaigne, ki kljub svojim trgovskim prednikom in kljub svojim
priljubljenim trgovskim metaforam še ni predelal lekcije iz logike kapitala, ni mogel svojih otrok kapitalizirati.
Kar mora Montaignea še posebej skrbeti, je to, da ne bi njegovo gospostvo nad sinom šlo nekega dne po zlu. Po drugi strani pa
spet ve, da je funkcija družine prenos lastnine, da mora torej sin dedovati, kar pa tudi pomeni, da mora sin sam postati gospodar.
Zato Montaigne protestira proti tistim, ki ležijo na svojem kupu denarja, namesto da bi ga še ob pravem času prepustili sinu v
upravljanje, s čemer bi se sin lahko dokopal do državne službe. To se pravi, da protestira tako proti temu, da očetje ležijo na
svojem kupu denarja, kot tudi proti temu, da ležijo na svojih sinovih. Tako smo naleteli pri Montaigneu na protislovnost, ki je ves
čas na delu v njegovem opusu. Čeprav si tudi sam pridrži sina in ga temeljito iztroši za namene svojega fevdalnega gospostva, pa
po drugi strani prelomi s tem fevdalnim spektaklom in prebere prvo lekcijo iz politične ekonomije, ki pravi, da je treba sina že
zarana povišati v gospodarja. Kdo bo sicer gospodaril, ko on umre? Kdo bo sicer, po drugi strani, še po njegovi smrti držal
zastavo njegovega gospostva? A lastna smrtnost sploh ni odločilni stvarnikov razlog, da svoj stvor poviša v gospodarja. Rekli smo
že, da je v stvoru tudi raznorodni element, in domnevali, da je ta element narava.
Kaj pa je sploh ta narava, ki jo Montaigne tako nizko ceni? Ne zdi se nam potrebno, da bi natančno poročali, kako grdo govori
Montaigne o ženskah-materah. O njih govori kot o živalih-samicah. Kaj torej Montaignea spravlja v grozo, ni, denimo, narava v njeni
prijazni podobi vegetacije ali česa takega, man/eč narava kot animalnost. In prav animalnost je tisti element, ki je v stvoru stvarniku
radikalno raznoroden in najbolj preteč njegovemu gospostvu, saj ne prenese nobenega lika, in potemtakem tudi lika duha ne. Treba
je iz teksta razbrati, s kakšnim pristnim navdušenjem pozdravlja Montaigne modre meščanske zakone, ki so materi vzeli pravico,
da bi pri dedovanju kakorkoli odločala. Trditi smemo, da Montaignea ne skrbi toliko to, da bi po materinem dobili dediščino nepravi
otroci. To ga resda zelo skrbi, saj na dolgo razpreda o tem, kako nezanesljivo roko imajo matere pri izbiri dediča. V čem vidi to
nezanesljivost? Prav v tem, da izbirajo na osnovi nekih bolnih, motenih, skratka animalnih občutij, ne pa na osnovi razuma. Kar ga
pa skrbi najbolj, je to, da bi materinsko pravo institucijo prenosa lastnine, in s tem gospostvo moških, sploh ukinilo — s tem, ko
bi si prilastilo vse, oziroma bolje rečeno: s tem, ko bi se vsega polastilo.
Dokler animalnost ni odpravljena, dokler ženska-mati kot njen človeški reprezentant ni izključena iz odločanja, je gospodar v
nenehni nevarnosti, da mu bo mati speljala sina. Saj nazadnje gre res za stvari, ki zadevajo incest. Pa tudi, ko je ženska-mati že
izključena, nevarnost še preti, saj se mati lahko približa sinu na skrivaj in razburka njegovo animalnost Kateri varnostni ukrep je
tedaj najtmljši? Prav ta, da oče poviša sina v gospodarja, da mu izda misterij rojstva. To pa še ne pomeni, da sin spregovori
s svojimi besedami, saj misterija ni razvozlal sam. Se vedno govori z očetovimi besedami, le da je zdaj situiran na drugi pol, kjer je
njegova ljubezen zdaj večja od ljut>ezni stvora. Ta ljubezen pa med drugim predpostavlja izključitev materine ljubezni do otrok.
S tem je sin stoodstotno imun pred anlmalno pohotnostjo materine ljubezni.
Nazadnje bi lahko hipotetično navedli še en razlog, zaradi katerega oče pohiti povišati sina. Možno bi namreč bilo tudi, da bo sin na
nek nedoumljiv način sam razvozlal uganko svojega rojstva, in to tako, da ne bo maral postati gospodar, pač pa da bo spregovoril v
svoji lastni govorici. Takega sina bi Montaigne imenoval za norca, to se pravi za psihotika, in pri tem se ne bi popolnoma zmotil.
A zmota ne bi bila popolna le zato, ker bi tovrstna sinova revolucija ne bila izvedljiva mimo vsake norosti. S tem pa, ko oče sina
poviša, ga iz hlapca poniža v gospodarja, če lahko tako rečemo. S tem ga napravi imunega pred norostjo.
Bojan Baskar
71
AGITTROP
POMEN FALOSA
v teoriji označevalca je pri nas še vedno predmet nesporazumov ter celo »ironije« — rešitev se išče v
smeri »metaforike«: to besedo naj bi rabili »metaforično«, šlo naj bi — v skrajni liniji — za nedopustno
uvajanje predznanstvene metaforičnosti v znanstveni konceptualni aparat. Falos naj bi — tako se sliši —
»simboliziral« življenjsko silo, zagon, jedro žive subjektivnosti (v čemer naj bi se kajpada nakazoval nekak
skriti »falocentrizem« oziroma kar »moški šovinizem« Lacanove teorije, saj ga, kot je znano, ženske
nimamo!), itn. itn. Na to bi kajpada lahko neposredno odgovorili, da je treba naziv »pomen falosa« vzeti kot
lucus a non lucendo, saj je prav falos kot označevalec označevalec-brez-označenca, paradoksna točka
»čistega« označevalca, ki s svojo »izključitvijo« (ex-sistenco) iz označevalne mreže omogoči
učinek-označenca, omogoči »pomenskost« in-sistirajoče označevalne mreže. Falos je kot »denar ozna-
čevalcev«: je hkrati »vsi« pomeni, »obči ekvivalent« pomenov, in prav zato sam vselej brez pomena. Je
samo to »pulziranje« med »vsem« in »ničem«. Spomnimo se l\/larxovega paradoksa iz Razrednih bojev
v Franciji; spor legitimistov in orleanistov se razreši v »anonimnem kraljestvu republike«, »rojalisti
nasploh« smo lahko zgolj tako, da smo — republikanci; prav tako ima lahko falos »pomen nasploh« zgolj
tako, da je sam v sebi ne-smisel, točka označevalca-brez-označenca.
Toda pot, po kateri gremo zdaj, propedevtlčno ne ustreza, saj vara prav z enostavnostjo svojih izjav:
ustrezno razumevanje najbolj »enostavnih« izjav že predpostavlja najbolj razvito teoretsko polje. Zato
bomo ubrali drugo, — upajmo — bolj zabavno pot. Logiko faličnega označevalca, natančneje: to, zakaj je
ravno »falos« ime tistega označevalca, ki deluje kot paradoks označevalca-brez-označenca, kot para-
doksna enotnost »smisla nasploh« in »ne-smisla«, bomo skušali pojasniti, izhajajoč iz dveh na prvi pogled
povsem različnih primerov, ki pa ju je treba brati skupaj; iz nekega izvajanja svetega Avguština in iz neke
šale.
Avguštin je razvil teorijo spolnosti v enem svojih ključnih, četudi ne najbolj »slavnih« tekstov. De Nuptiis
et concupiscentia. Njegovo izvajanje je izredno zanimivo, saj že spočetka pobije tisto, kar naj bi bilo
oziroma kar po »splošnem mnenju« je temeljna poteza »krščanskega pojmovanja spolnosti«: da je
spolnost tisti greh, ki je sprožil človekov padec. V nasprotju z idealistično-spiritualistično postavko, da je
spolnost temeljna razsežnost greha, je treba zatrditi, da je spolnost — ne nekaj »naravno-nedolžnega«
ipd., to bi bila zgolj zrcalna obrnitev prve postavke in s tem tipična meščansko-razsvetljenska gesta,
marveč — kazen, pokora za greh. Izvirni greh je nasprotno v človekovi »prevzetnosti«, v tem, da je Adam
jedel iz drevesa spoznanja, da se je hotel povzdigniti do božjih višin in postati gospodar stvarstva. Bog je
človeka — Adama — kaznoval s tem, da je vanj vsadil neki gon — spolni gon —ki ni primerljiv z ostalimi
(lakoto, žejo), gon, ki je »organsko« neutemeljen, ki bistveno presega svojo »organsko« funkcionalnost
(razplojevanje), a je hkrati — četudi oziroma prav kot »organsko nefunkcionalen« — nezadržen, neobvla-
dljiv. Drugače povedano, če bi Adam in Eva ostala v raju, potem bi koitirala ipd., toda spolni akt bi
opravljala natančno na isti ravni kot hranjenje ipd. Vselej »presežni«, »nefunkcionalni«, ali — kot bi danes
temu rekli — konstitutivno »perverzni« značaj spolnosti je kazen božja za človekov napuh, za njegovo
oblastiželjnost.
V čem pa se kaže, v čem je utelešen ta neobvladljivi značaj spolnosti? Tu nastopi Avguštinova teorija
falosa: kot poudarja Avguštin, lahko človek, če le ima dovolj močno voljo, nadzoruje gibanje vseh delov
svojega telesa — tu se Avguštin skliče na kopico mejnih primerov: na indijskega fakirja, ki lahko za
trenutek celo zaustavi utripanje srca, na nekoga, ki je znal izredno migati z ušesi itn. Vsi deli telesa so torej
načeloma na razpolago človekovi volji, njih neobvladljivost je zgolj zadeva dejstvene moči ali nemoči
njegove volje — vsi RAZEN ENEGA: erekcija falosa, njegovo dvigovanje in padanje, načeloma uhaja
človekovi »svobodni volji«. To je — po Avguštinu — temeljni »pomen falosa«: točka človekovega telesa, ki
uhaja njegovi volji, kjer se mu samo lastno telo maščuje za prevzetnost. Naj lakota še tako pritiska, nekdo z
dovolj trdno voljo pač lahko sredi sobe, polne hrane, umre od lakote — toda če pride mimo slečena
devica, erekcija njegovega falosa ni prav nič odvisna od trdnosti njegove volje.
72
To je torej Avguštinov rezultat — »pulziranje« falosa, njegova erekcija in upadanje, kot nekaj, kar načeloma
uhaja subjektivni volji. Vendar je to zgolj ena plat; drugo, tej nasprotno, lepo nakaže znana šala-uganka:
»Kateri je najlažji predmet na svetu? — Falos, saj je edini, ki ga lahko dvigneš zgolj z mislijo«.
Tu ne drži ugovor, da pač tudi roko lahko dvignem z mislijo: pomislim, da hočem dvigniti roko, dam »ukaz«
mišicam in jo dvignem; zgrešenost tega ugovora lahko na sebi izkusi vsak normalen impotentnež: kot da ni
najboljši način, da popolnoma odpove, ravna ta, da stalno misli na to, da »mu mora vstati«. Falos torej
dvignemo v nekem bolj dobesednem pomenu »zgolj z mislijo«: s fantaziranjem, z nečim, kar prav »hoče
ostati zgolj misel«, kar ni misel, usmerjena v dejanje. Paradoks: tam, kjer odpove misel, usmerjena v
telesno dejanje, uspe »čista« misel, ki se vnaprej odpove dejanju.
To je torej — če beremo oba primera skupaj — paradoks »pomena falosa«: »falos« je križišče, kjer se
stikata čista »zunanjost« telesa kot neodvisnega od miselne volje, upirajočega se tej volji, in čista »notra-
njost« misli, ki se odpove neposredni naperjenosti v »zunanjo« realnost. Kjer se nenadoma razkrije, kako je
točka, ki načeloma uhaja »svobodni volji«, ki je načeloma »nerazpoložljiva«, že zavezana notranjosti »čiste
misli« — sprevrnitev, skoraj primerljiva tisti ob Heglovi kritiki Kantove »stvari na sebi«, ko se izkusi, kako je
prav misli nedostopna »stvar na sebi«, tj. tisto, kar naj bi bilo transcendentna točka čistega zunaja, nedo-
segljiva misli, že čista, abstraktna misel.
73
»Falos« kot označevalec deluje potemtakem natančno kot tisto, čemur pravimo v heglovski terminologiji
»enotnost nasprotij«, mesto, na katerem eno nasprotje neposredno prehaja v drugo, »je« svoje drugo.
Natančneje povedano: je natančno tisto, kar uhaja psevdo-dialektično pojmovani »enotnosti nasprotij«, ki
vidi to »enotnost« predvsem v nekakšnem »dopolnjevanju« nasprotij tipa »niti zgolj eno niti zgolj drugo,
marveč dialektična enotnost obojega«, tj., ki hoče iz nasprotij narediti »živo organsko celoto« (na primer,
v našem primeru: vsebnost misli in inertnost telesa kot abstraktna ekstrema, skrajna momenta živega
procesa prakse ...). »Falos« je natančno tisti paradoksni moment, ki ga moramo izključiti, če naj vzpo-
stavimo tovrstno »organsko celoto«: moment neposrednega »kratkega stika«, ko se že sama točka
nerazpoložljive telesnosti neposredno sprevrne v nekaj, kar je zavezano »misli«, in nasprotno, ko sama
najbolj notranja, pri-sebna misel naenkrat dobi poteze nečesa tujega, uhajajočega »svobodni volji«
subjekta.
Natančno to »protislovje« bi lahko opisali kot osnovno skustvo »falične« konstelacije: VSE JE ODVISNO
ZGOLJ OD MENE — moment navedene šale — PA KUUB TEMU NIČ NE MOREM — moment Avguština
—. Od tod, tj. s tem, ko smo znova prišli do naše začetne opredelitve, da je »falos« pulziranje med »vsem«
in »ničem«, pa lahko že nekoliko specificiramo začetno trditev, da deluje »falos« kot »denar označeval-
cev«: mar ni prav denar obči ekvivalent in obči posrednik vseh blag, tj. blago, ki je »potencialno« VSA
blaga, ki je »od njega odvisno VSE«, hkrati pa samo v sebi »NIČ ne more«, ne more zadovoljiti nobene
potrebe, saj je brez uporabne vrednosti? torej moment, ki s svojo izključitvijo (ex-sistenco), s svojim izjem-
nim položajem, »totalizira« svet blag? — Pozornemu bralcu kajpada ni ušlo, da se v tej nemoči, ki jo
prinese sama univerzalnost faličnega momenta, nakazuje kastracijska razsežnost, in se potemtakem ne
bo začudil, če Lacanu »falos« hkrati deluje kot označevalec simbolne kastracije.
Zdenka Veselič-Žerjav
»ZDRAVNIK« ALI »DOKTOR«
Ena osnovnih nevarnosti, l<i preži na lacanovski koncept »diskurza gospodarja«, je, da se ga uporablja v
nespecificiranem, abstraktno-splošnem pomenu, nekako kot sinonim za »diskurz oblasti«, še posebej pri-
kladen za opredelitev tako imenovanih »totalitarnih režimov« — govori se o »stalinističnem diskurzu gospo-
darja« itn. (kar je kajpada povsem neustrezno, saj je prav tako imenovani »stalinizem« nemara najčistejši
zgled, kako lahko univerzitetni diskurz deluje kot »diskurz oblasti«!). Da bi vsaj nekoliko razčistili to koncep-
tualno zmedo, bomo segli po primeru, ki izjemno jasno in »vsakomur razumljivo« pokaže razliko med
»diskurzom gospodarja« in »univerzitetnim diskurzom«, četudi nima — vsaj na prvi pogled, neposredno
vzeto — nikakršne veze z vprašanjem »oblasti«.
Bržkone na Slovenskem ni izobraženca, ki mu ne bi bile znane že precej več kot desetletje trajajoče težave
s podeljevanjem diplom medicinske fakultete: Potem ko je bil sprejet sklep, da se diplomantom medicinske
fakultete ne prizna več naziv »doktor«, marveč zgolj naziv »zdravnik«, tj., da morajo tudi diplomanti medi-
cinske fakultete — tako kot diplomanti vseh ostalih fakultet — za dosego doktorskega naziva ubraniti dok-
torsko disertacijo, diplomanti medicinske fakultete iz protesta skoraj enoglasno ne dvigujejo več diplom, ki
se pač kopičijo v arhivih Medicinske fakultete. Da je tu zastavek skoz in skoz simbolne narave, nam doka-
zuje dejstvo, da niso s to spremembo naziva povezani nikakršni »dejanski« privilegiji oziroma zguba privi-
legijev — gre prav zgolj za naziv. Katera je potemtakem tista tako zelo občutljiva točka, v katero so hote ali
nehote dregnili modri zakonodajalci? Naša teza je, da gre natančno za razliko med univerzitetnim in gospo-
darjevim diskurzom: omenjena sprememba je dregnila v status medicinskega diskurza, ki deluje kot diskurz
gospodarja (kar je lepo razvil lacanovski teoretik Jean Clavreul v svoji knjigi L'ordre medica!), in ga skušala
zvesti na raven »običajnega« univerzitetnega diskurza.
Kaj namreč navajajo ogorčeni medicinci kot razlog upravičenosti svojega protesta? Da je študij medicine
težji kot študij na ostalih fakultetah, saj traja pet let itn., to očitno ni jedro vprašanja — bliže so temu jedru
sklicevanja na tradicionalno zakoreninjenost izraza »doktor« pri ljudstvu, izraza, ki izraža spoštovanje in
vzbuja zaupanje s strani pacienta in je na ta način že sšm pozitivni dejavnik zdravljenja ... Ta »presežek«
doktorja nad navadnim univerzitetnim diplomantom (na kar zvede medicince naziv »zdravnik«) ni prepro-
sto v medicinčevi kvantitativni več-vednosti (tj. v tem, da bi medicinec pač več vedel od ostalih diploman-
tov), marveč zadeva sam kvalitativni status njegove »vednosti«; reči se hoče, da zdravnikova vednost ni
preprosto instrumentalno znanje, nevtralna »objektivna vednost« o nekem predmetnem področju, vednost,
ki jo prakticiramo skoz tehnično aplikacijo, marveč se tej »hladni« objektivni vednosti pridoda še neki
74
presežek »intuitivne« modrosti, umetnosti, znajti se v partikularnih situacijah, ki se jih ne da zvesti na uni-
verzalno pravilo, presežek »čuta« za ravnanje z živimi ljudmi, intersubjektivnega takta, neke neznane sile, ki
se je ne da objektivirati, zaradi katere pacient pri »pravem« zdravniku, tj. pri zdravniku, ob katerem začuti,
da »jo ima«, to silo, občuti pomirjajoče zaupanje. Ta »čut« zdravnik »ima ali nima«, z njim je kot z razume-
vanjem umetniškega dela: absurdno je reči, da »sem to pesem do sem razumel, te vrste so mi pa nejasne«,
pesem smo razumeli ali ne. Ta »čut« torej ni deljiv, je »unaren«: zdravniku zaupamo ali ne, absurdno je reči,
da »mu v teh stvareh zaupam, v onih pa ne«. Lahko bi rekli tudi takole: običajna nevtralna pozitivna vednost
je vselej omejena, nekaj vemo, vselej pa je še neznanska kpličina tega, česar ne vemo, in naše znanje se
pač postopoma širi, razvija, poglablja itn.; pri »pravem« zdravniku pa se nam nekako zdi, kot da je v nekem
skritem soglasju, kot da »intuitivno čuti« sam tisti X, ki vselej ostane nedostopen pozitivni vednosti, in lahko
tako z intuicijo pomaga tudi tam, kjer so za znanost še beline. — Vsa ta »presežna« razsežnost se najbolje
kaže v občutku, da »biti dober zdravnik« ni isto kot »biti dober inženir«: dober inženir je lahko kot oseba
biti dober zdravnik« pa vsebuje hkrati neko etično razsežnost, predpostavlja specifičen čut za inter-
subjektivno razumevanje ... Na tem mestu bi morali uporabiti lacanovsko algebro: če naj polje objektivne-
nevtralne vednosti zapišemo s S2, potem lahko rečemo, da je tisti »presežek« nad S2, ki je lasten »prave-
mu zdravniku«, prav Si, »iracionalni«-presežni »označevalec-gospodar«, tisti neizrekljivi X, ki daje karizmo,
vliva zaupanje.
Vendar nas doslej povedano ne sme zapeljati v razsvetljensko kritiko, ki bi omenjeni »presežek« razglasila
za mistifikacijo in trdila, da »niso zdravniki nič boljši od drugih nosilcev vednosti«. Da se izognemo nespo-
razumu: jasno je, da — »
empirično vzeto« — zdravniki niso nič boljši od ostalih ljudi, da je podkupljivost pri
njih bržkone precej nad normalnim povprečjem samoupravne družbe, saj je takorekoč skoraj »kodificirana«
(točno se ve, kje zadošča whisky, kje je potrebna že kuverta itn.). Toda paradoks je v tem, da omenjeno
»zaupanje« navzlic temu preprosto »deluje«: lep primer tega, kar je Levi-Strauss poimenoval »simbolna
učinkovitost«. Naj bo zdravnik »empirično« še tako pokvarjen, ko se preobleče v haljo in pogleda pacienta,
stopimo iz območja »profanega« v posvečeno območje, občutimo, da »je v njem nekaj več« — lahko je reči,
da je to »dejansko zgolj iluzija«, a nič manj dejansko ni dejstvo, da ta »iluzija« še kako deluje, pozitivno
vpliva na proces zdravljenja (saj — kot vemo — skoraj ni bolezni, ki bi bila skoz in skoz »fizične
« narave, pri
vsaki — oziroma vsaj pri njeni ozdravitvi — igra neko vlogo tudi tako imenovani »psihični dejavnik«), Ce
torej diplomanti medicinske fakultete trdijo, da so sami pacienti tisti, ki bi radi še naprej imeli opraviti z
»doktorji« in ne zgolj z zdravniki, potem to ni preprosta laž: saj je, kot vemo že vsaj od Hegla naprej, hlapec
»resnica« gospodarja. Druga plat, ki si jo medicinci pač raje zakrijejo, pa je seveda, da je na gospodarju
nujno nekaj bebavega, saj živi gospodar s tako rekoč apriorno, konstitutivno nujnostjo v prevari, da ima on
sam, »empirična« oseba, res v sebi tisti X, zaradi katerega je predmet zaupanja pacienta. Gospodar nujno
spregleda, da se tisti X projicira vanj šele v neki določeni intersubjektivni konstelaciji, ki ga naredi gospo-
darja, da mu ta X ni dodeljen oziroma pripisan zavoljo nekakšnih njegovih »realnih kvalitet, usposobljenosti
itn.«, marveč po neki »iracionalni« logiki, ki je sam nujno ne obvlada. Tako velja tudi za našega vrlega
zdravnika, ki mu vsi še kako hočemo zaupati (pomislite, kako grozna »dehumanizirajoča« situacija bi bila,
če bi v njem gledali zgolj nosilca tehnične vednosti, ki vidi v nas svoj objekt!), tisto, kar je že Marx v Kapi-
talu zapisal o kralju: »Ta človek je npr. kralj le zato, ker se drugi ljudje obnašajo do njega kot podložniki. Oni
pa obratno mislijo, da so podložniki zato, ker je on kralj.« Ne le »oni<< — podložniki, pacienti —, težava je
v tem, da mora tudi »on sam«, kralj, zdravnik, verjeti, da »ima v sebi nekaj...«, tj., da mora — četudi zgolj
nezavedno — verjeti predvsem sam vase, saj lahko le tako »izžareva
« tisti »čut«, ki vliva zaupanje. Tako
ostane nam, hlapcem, v trenutku refleksije še vedno veselje, da hočejo užaljeni medicinski diplomanti
pravzaprav potrdilo, da so kreteni, ki verjamejo vase — še bolj grobo povedano, hočejo potrdilo svoje
norosti, saj je (kot nekje pripominja Lacan) temeljna poteza norosti prav v tem, da pri subjektu umanjka
dialektična distanca do samega sebe, tj., da subjekt resno misli, da je to, kar je, da je neposredno identi-
ficiran s svojo podobo: nor ni, kot pravi Lacan, zgolj revež, ki misli, da je kralj, nor je tudi kralj, ki misli, da je
kralj, tj., ki se preveč neposredno identificira s svojo vlogo (dokaz: Ludvvig bavarski, »nori kralj«, ki se je vzel
resno), — in, dodajmo, zdravnik, ki misli, da je zdravnik. Edina rešitev za zdravnika je torej, če noče znoreti,
da svojo vero vase potlači v nezavedno, jo prikrije z ironično distanco ali, še lepše, z zavestnim prepriča-
njem, da kajpada ne verjame v svojo »moč«, da pa »igra« vero vase v korist pacientov, ker ti pač to priča-
kujejo od njega ...
Rudi Štrukl
75
IN MEMORIAM
DARWINOV SOCIALNI DARVINIZEM
(Ob 150-letnici Darwinovega vkrcanja na ladjo Beagle)
Leta 1831 je zemlja dokončno okrogla in obdana z ekonomijo. V zvezi z letnico 1831 (od katere je minilo 150 let) je potrebno v letu 1981 nujno
opozoriti na povezavo med Charlesom Dam^inom in politično ekonomijo. Gre namreč za povezavo, ki je bila (in brez dvoma še je v sedanjih, v
neznanje In vsakovrstno mračnjaštvo zabredlih časiti) nenavadno produktivna v ideologiji. Skoraj odveč se je spraševati čemu, če imamo pred
očmi konotativno raven termina »darvinizem« in splošno znane kategorije boja za obstanek.
V okviru samega opozorila na pomen obletnice Darwinovega vkrcanja ne bo mogoče detaljneje razvijati vseh pomembnih in aktualnih implikacij
razmerja meščanskega »naravoslovja« in »družboslovja«, kakor se prikazuje prav v primeru Dam/ina. Govorimo kajpada o »razmerju«, ki se zdi, kot
da bi pomenilo razliko in s tem most med obema členoma razlike, zaradi česar pa se naj nikakor ne zabriše pomembna instanca »podobnosti« —
točneje povedano: skupnega, oboje združujočega, eno i' drugo vključujočega, ideološkega torej, kije formirano prav v procesih tega razmerja. To
(če hočete) mesto korespondiranja dveh znanstvenih področij pa se seveda izmika enoznačni določitvi, kajti kolikor gre za ideologijo, toliko gre za
(z določenega zornega kota) historično, in kolikor gre za historično, je, poleg izigranosti pozitivnega principa kronološkega razvoja, razvidno vsak
diskurz nujno že sam »v igri«, iz katere se lahko izmaže z »definicijo« samo za ceno lastnega padca v ideologijo. Naj (bralcu v olajšanje) opozo-
rimo, da je pravkar povedano le metodološka opomba, ki je formulirana zaradi konstituiranja tega pisanja in njeno »razumevanje« ni neizogibno
potrebno za razumevanje trika, katerega je uspelo izvesti DarMinu. Ne moremo pa z gotovostjo trditi, da ni bilo obratno, da triku ni uspelo »izvesti
Dar^ina«, gotovo je le, da je Darwinovo odpotovanje na krovu Beagle imelo značaj preverjanja ideologije, ki je »idejna praksa« v vladajočih
produkcijskih razmerjih. Odpotovanje na Beagle je torej bilo motivirano; Dam/in je vedel zakaj se vkrcava, kajti vedel je, kaj mu je iskati; kot dober
Anglosaksonec je tisto že znano v ideotogiji, oz. v njeni artikulaciji v figurah »vulgarne« politične ekonomije, preveril v empiriji.
Mimogrede je potrebno opozoriti še na prehitevanje prakse v teoriji, i^obbesov »Leviathan« je bil že kritika meščanske družbe, ki pa po svoji lastni
dikciji ni nemudoma dojeta kot kritika, kajti gre za razkritje samega principa, ki se v celoti realizira kot ideologija svobode. Artikulacija principa
(znani »homo homini lupus«) ni mogla biti dojeta v svoji pomenski dvopiastnosti, še zlasti ker je Hobbes toliko humanist, prosvetljenec in menjševik,
da ne vidi v »bellum omnium contra omnes« motorja družbenega napredka. To je razlog, da Hobt)es ni tipični meščanski mislec, marveč je utopični
socialist. Skratka, iz teh razlogov — kot je znano — Hobbes predlaga rešitev zoper medsebojno uničenje: razumsko premirje, ki pa je seveda že na
delu spričo samega obstoja družt>e. Za Hobbesa je torej človeška družba možna kot negacija principa »boja za obstanek« (oz. boja vseh proti
vsem), kot družba egoistov, katerim je lastno neuničevanje drugih garancija, da drugi ne bodo uničevali njih same. Hobbes je torej pravočasno
nastopil kot kritik principov, v imenu katerih je buržuazija stopala na oder svetovne zgodovine. Znano je, da je buržuazija Hobbesovo kritiko zavrnila
in v praksi kapitalske ekonomije realizirala »t)ellum omnium contra omnes«, zaradi česar so različni naivni socialisti poznejšega datuma šteli
Hobbesa za ideologa meščanshra, kar pa je bila ideološka usluga stalinizmu.
Klasična meščanska politična ekonomija se artikulira v polju, ki ga Hobbesova teorija naznačuje kot polje praktičnega, tistega praktičnega, v katero
intervenira teorija. Politična ekonomija ostane znotraj principa boja vseh proti vsem in to »naravno danost« jemlje za svoj lastni princip konku-
rence. V fazi »vulgarizacije« politične ekonomije, v kateri posebno vidno nastopa Malthus, je klasična politična ekonomija že raven predstavljanja
»druge narave«. Malthus se tako izreče kot obrnjeni Hobbes, ki zastopa tisto prakso, katera je za Hobttesa predmet teoretske kritike. Medtem ko je
iz Hobbesa mogoče izpeljati princip svobode v negativni določitvi principa trnja vseh zoper vse, v omejitvi »svobode« vsakega posameznega
egoista (in je tako svoboda že intrasingentno kritizirana), pa v Malthusu svoboda nastopa kot »naravna sila«, kot neobrzdana stihija same
ekonomije. V območju reprodukcije se namreč realizira »naravna meja« produkcije v formi nesorazmerja rasti produkcije In rasti populacije. Boj za
obstanek je samo »nujna posledica« In s tem tudi temeljni razlog za obstoj razredov. Obstoj razredov pa je seveda razlog razrednega boja. Naloga
politične ekonomije v Malthusovi perspektivi ni več samo iskanje »največjega efekta z minimalnimi sredstvi«, marveč utemeljevanje določenega
načina produkcije kot najoptimalnejšega, čeprav sam ta način produkcije evidentno »povzroča« razredni boj. Kar Smith in Ricardo šele postavljata
za cilj ekonomske teorije, je za Malthusa že prairtično realizirano, že dano kot najoptimalnejši model, seveda kot model zmagovanja vladajočega
razreda v neprikritem razrednem spopadu med razredom proizvajalcev in lastnikov proizvajalnih sredstev. Seveda je pri Malthusu premagovani
razred zastopan po individuah, ki morajo propasti zaradi famoznega nesorazmerja med produkcijo in reprodukcijo. Meščanski »vulgarni« ekonom
Malthus nastopa kot glasnik neizbežnosti stanja stvari, tega, »kar je, kakršno je«. Boj za obstanek, kije posledica stanja, zastopa tisto, kar konsti-
tuira Malthusovo ideologijo, namreč mesto vladajočega razreda v procesu produkcije in reprodukcije. Model torej, v katerem takojci prepoznamo
socialni darvinizem. Ne more biti torej slučajno, da je Malthusova teorija odločilno vplivala na Dam/ina, saj je Dam/in pri Malthusu našel svojo
lastno razlago narave še preden jo je sploh objavil, le da je pri Malthusu prisotna že kot njeno nadaljevanje v polju družbenega. Iz tega se takoj
nakazuje ideološka enotnost med »vulgamo« ekonomijo in biologijo. Sam princip t>oja za obstanek pri obeh še ni konstitutiven za to enotnost,
marveč neraztočenost »naravnega« in »družbenega«. Prav ta neraziočenost nastopa kot ideotoška »celota«, znotraj katere so možne najrazlič-
nejše aplikacije sovisnih »principov«, dognanj, spoznanj, pojmov... v »od znotraj« neprosojnih mehanizmih komparacije, metafore, metonimije. Ti
mehanizmi služijo za enotenje heterogenih kontekstov »naravnega« in »družbenega«. Po »družbenem« torej določeno »naravno« sreča samega
sebe ponovno v družbenem. Premato upoštevani Engelsovi ugotovitvi, da Dam/in »v naravi uzre družbena razmerja kapitalizma«, je torej potrebno
priključiti še njeno nadaljevanje: ko Danvin formulira svoje empirične izsledke v teorijo o iztmru vrst, uzre v »Izhodiščni« Malthusovi teoriji zrcalno
podobo svoje lastne teorije. S tem se krog zapre, pri čemer gre le za prvi krog v krogu krogov, kakor drugače lahko označimo večkratno ponav-
ljanje tega postopka. V teoriji agresivnosti Konrada Lorenza naletimo npr na pozni socialni danrinizem, ki »ne potrebuje več« družboslovja, ker je
naravoslovje že samo dmžboslovje. Socialni dan/inizem v Lorenzovi izvedbi ni v zastopanju paradigme boja za obstanek, man/eč v mistifikaciji
»rezultatov« množice empiričnih opazovanj, ki »pojasnijo«, da agresivnost nima vselej vzroka, ni vedno dana zaradi svoje funkcije glede na boj za
obstanek, ampak kar brez funkcije, kot »destruktivni nagon«.
76
s tem smo samo zarisali horizont socialnega darvinizma, potrebno pa je opozoriti, da je polje darvinizma mesto ideologije razrednega boja, oz. da
je polje dan/inizma mesto, kjer se zamenjata razredni boj in boj za obstanek,in neredko je politična ekonomija botra tej ideološki nadomestitvi, z
delovanjem katere nastane zameglitev funkcioniranja razredne dominacije. Rešitve v politični praksi razredne družbe, v polju katere je produktivna
ideološka praksa, ki v svojih nedrih nosi tudi socialni darvinizem, variirajo med Hobbesom (demokracija z monarhom ali brez njega) in Malthusom
(variante od »neokonsen^ativizma« do fašizma). Pristanek na razmerja, ki so formirana v okviru politične rešitve (v optiki katere je bolj ali manj vidna
paradigma), kot da gre v socialnih razmerah za ekonomska razmerja, ob katerih so abstrahirani metanivoji ideološkega, pelje v kakšno od variant
'Prikritega' socialnega darvinizma. Seveda ne gre za to, da bi v socialnih razmerah ne bila vsebovana ekonomska razmerja, ne gre za to, da je
ideologija vladajočega razreda pokazljiva s prstom, marveč gre za vprašanje same prakse kritike ideologije kot vidika prakse razrednega boja.
Redukcija razrednega boja na »ekonomski boj" (tj. boj za obstanek) pelje po svoji logiki v socialni darvinizem. Kaj je bernsteinovski evolucionizem
drugega kot baš to? Prevratni koncept razrednega boja je tako v ekonomizmu potlačen predvsem v svoji prevratnosti (ki je lahko npr. odvržena kot
»althusserjanstvo«). Razredni t)oj v ekonomistični varianti tako pridobi vse kvalifikacije boja za obstanek, katerega nasledek je seveda evolucija.
Ideolog, ki zastopa socialni darvinizem, nadalje »gleda iz distance«, s krova Beagle, ali mansarde svoje »Sante Čase«, se »izključuje« iz predmeta,
kije »narava«, katere atribut je zunanjost. Socialni darvinist tako nastopa s pozicije institucije, kot — »heglovsko rečeno« — objektiviranl subjekt, ali
v svoji lastni prispodobi: kot objektivno spoznanje, ki zrcali objektivni red, red brez produktivnosti subjekta, red, v katerem je subjekt brez besede,
glasen kot riba ali zgovoren kot žrtev močnejšega...
Darko Strajn
77
BRANJE
PROBLEMI PISARNE ALEPH
Kritiško pero se znajde pred neobičajno, če ne celo nevarno nalogo, ko hoče / če hoče pametno in resno rezonirati 10. lanskoletno številko Proble-
mov. Neobičajnost te naloge v tem primeru ne zadeva toliko obče veljavnosti neobičajnosti take prakse nasproti reviji Problemi kolikor posebno obliko
le-te konkretne številke in sicer posebne v najlepšem pomenu te besede. V tej številki se namreč dialektično spajata zdaj že uobičajeni tematumi
teoretskih Problemov kot so: »Freudovsko polje«, »Vpeljava psihoanalize«, itd. ter konkretna realizacija teh tematumov — Pisarne ALEPH.
Ta spoj je nevaren že na zdravorazumskem nivoju, na katerega pa seveda kot pravi kritičarji ne moremo pristati, lahko pa ga vsaj omenimo. Na tak
prvi pogled izgleda, kot da gre za anarhističen vdor v že ustaljeno — institucionalizirano strukturo, pri čemer bi se nevarnost enakomerno porazdelila
(vsaj načelno) med institucijo in anarhista, kritičar pa bi pri tem dobil status tujega dopisnika, ki iz kolikor toliko vame razdalje spremlja ulične boje.
Seveda je tako dopisništvo kritičarju prastara želja, saj bi se s tem izenačil ali vsaj močno približal (ker nočemo ponavljati napak tistega, katerega ime
bo izstavljeno takoj za zaklepajem) Heglovi absolutni ideji, ki pobira tribute med sabo se borečih interesov.
Ne. V tem primeru se je ost obrnila ravno proti kritičarju, saj omenjena posebnost ne reprezentira nikakega anarhizma, ker gre za stih dveh v principu
enakovrednih institucij in ki sta tudi VSAJ enakovredni do institucije kritičarja — enakovredni seveda na podlagi (fonu) institucije svobode, oziroma
svobode tiste edine institucije. Gre celo za iz dveh žarišč izhajajočo nevamost, pri čemer je že omenjena prva daleč manj nevarna kot druga, namreč
ta, da Pisarna ALEPH samo reprezentira neko verigo ustvarjalcev — »diskurznih delavcev«, verigo (na predzadnji strani omenjene številke) katere
značilnost je, da ustvarja fantazmo, kot da ima več členov kot jih ima v resnici. Realna posledica te fantazme — presežka pa je ta, da je v vsakem
trenutku na voljo vsaj in natanko eno prosto mesto v tej verigi in sicer za člen vsakega posameznega kritičarja, ki hoče rezonirati fenomen ALEPH. In
natanko to je tista nevamost, iz katere posledic je stkan tudi pričujoči zapis, namreč da je tudi njegov avtor ravno s tem, ko skuša vzpostaviti distanco
do obravnavanega predmeta, njegov manjkajoči — konstitutivni člen. Tako je povsem možno (nujno), da je ravno ime tega avtorja eno tistih, ki
skrivajo svojo konstitucionalno pomembnost za presežkom imen, nanizanih pod »personalom« in »zunanjimi sodelavci« Pisarne ALEPH. Ostro
ošiljeno pero (lahko) prav v tem trenutku meri v nezavarovan hrbet lastnega držala.
Na tem mestu sta (kot običajno) možni dve poti plus ena.
1.	Kritičar realist bo hitro skalkuliral, da se mu sranje na lastno glavo ne izplača in bo začel peti hvalnice. Ne glede na to, da je hvalnica bebasta že
sama po sebi, bo v tem primeru pozicija celo bolj radikalna, kot jo lahko najdemo v klasičnem dvorskem izročilu. Hlapec v tem primeru ne bo hvalil
gospodarja in s tem stalno potrjeval svoj hlapčevski odnos do njega, temveč tx3 preko gospodarja (diskurza Pisarne ALEPH) hvalil sebe kot tistega, ki
je za gospodarja konstitucionalna predpostavka, česar posledica bo njegova realna manjkavost v verigi — namreč obglavljenje.
2.	Kritičar idealist bo produkt (diskurz) abstrahiral od proizvajalcev (personala), vemjoč da bo pri tem procesu in kasneje ob obdelavi diskurza tudi
njegovo ime ostalo neomadeževano. Ni naključje, da taka produkcija močno spominja na proces odtujenega dela in na čistočo kapitalistovih rok.
Tako se lahko za ta primer optimistično zaključi, da bo kritičarja po prstih krenila zgodovina ali pa vsaj ekonomska kriza.
Plus ena: Ostane seveda tudi ena presežna možnost, da si kritičar ohrani svojo bedno eksistenco in da s samomorom ne naredi kaznivega dejanja
— namreč ta, da molči, oziroma da v tem trenutku utihne.
A. Lapnar — Psihe
Blaise Pascal
MISLI
prev. Janez Zupet,
Mohorjeva dnjžba, Celje 198C
So »materialistična« in »materialistična« dela (materializem tu kajpada pojmujemo kot teorijo označevalca). So dela, pri katerih pač
že po naslovu ali vsebini pričakujemo, da so materialistična, in jemljemo njihov tovrsten značaj kot nekaj samoumevnega. So pa
tudi dela — Heglova »Logika«, nekateri Kierkegaardovi spisi, itn. — pri katerih nas materialistični značaj, po navadi skrit pod uradno
klasifikatorično oznako »domišljenega idealizma«, »radikalne eksistencialne teologije« ipd., udari s takšno nepričakovano in
neposredno silo, da nam je kar nerodno, da v sebi zardimo in osupnemo nad tolikšno drznostjo misli. Med takšna dela spadajo tudi
Pascalove Misli — na to njihovo »škandalozno« razsežnost je (za tiste, ki nasedejo običajni podobi »althusserjanstva«, nemara
nepričakovano) opozoril že Althusser:
-Sicer pa dolgujemo defenzivni Pascalovi -dialektiki« sijajni obrazec, ki nam bo omogočil, da prevrnemo red pojmovne sheme ideotogije. Pascal pravi nekako takole:
"Pokleknite, premikajte ustnkx v molitvi in verovali boste.« Sramotno prevrne red stvari in prav kakor Kristus tudi on ne prinaša mini, temveč razdor in za nameček še
nekaj, kar je prav malo krščansko (gorje namreč tistemu, ki razkrije svetu škandal!), namreč sam škandal. Blaženi škandal, ki mu omogoča, da spomočjo janzeni-
stičnega izziva govori jezik, ki zaznamuje realnost samo na sebi.« (Ideologija in ideološki aparati države, v Althusser-Balibar-Macherey-P6cheux, Ideologija in estetski
učinek, izbrala in uredila Zoja Skušek-Uočnik, CZ, Ljubljana 1980, str. 70—71)
V Čem je tu Pascalov »škandal«? Če si ogledamo Pascalova razmišljanja, na katera se sklicuje Althusser, gre v njih na prvi pogled
preprosto za razmerje »duha« in »čri<e« kot razmerje »notranjosti« in »zunanjosti«; gre torej preprosto za to, da se mora verovanju iz
duha (tj. temu, da verujemo zaradi razumskih dokazov za resničnost vere) pridružiti verovanje iz navade (tj. verovanje, ki ga prinese
»slepo« ponavljanje rituala, »slepa« pokornost »črki« ne glede na razumevanje), saj bi bilo — zaradi omejenosti in nestalnosti
človeškega razuma — verovanje iz duha majavo in spremenljivo:
78
"Zunanjost se mora pridružiti notranjosti, da bomo l<aj prejeli od Boga: se pravi, da je treba poklekniti, moliti z ustnicami itd., da je tako ošabrii človek, ki ni hotel biti
odvisen od Boga, zdaj odvisen od stvari.) Edino krščanska vera je primerna za vse, ker je v njej oboje: zunanje in notranje. Preproste ljudi dviga k notranjemu,
prevzetne pa krča z zunanjostmi. Le-to dvoje jo dela popolno, kajti preprosti morajo razumeti duha črke, izobraženi pa svojega duha podrediti črki.« (250, 251)
Vendar pa že utemeljitev te dvojnosti, ki neposredno sledi navedenim mislim, prinese momemte, ki v osnovi spodnesejo samo-
umevno razmerje »notranjosti« duha do »zunanjosti« črke:
"Nikar se namreč ne varajmo o sebi: človek je tako "avtomat" kakor duh: zategadelj ni samo dokazovanje tista pot, ki privede do popolnega prepričanja. . . . Šele
navada naredi dokaze res močne in tem najtjolj verjamemo: ona žene avtomat, ki potegne za sabo duha, ne da bi se ta tega ovedel.) Razum deluje počasi, s toliko
vidikov in po toliko načelih, ki naj jih ima neprestano živo pred seboj, da hitro zadremlje ali zaide, ker mu vsa načela niso živo pred očmi. 'S čustvom pa ni tako: to
deluje hipoma in je venomer pripravljeno, da se udejani. Svojo vero moramo zato zasidrati na čustvu: drugače bo vedno majava.« (252)
To je pascolovski »škandal«: tisto najbolj »notranje«, čustvo verovanja, ki je globlje in stanovitnejše od slehernega razumskega
dokazovanja, torej natančno tista točka čiste »notranjosti«, ki jo vselej že izda diskurzivno »povnanjenje« (logos v pomenu
enotnosti uma in govora, tj. kot 'umni govor'), ta točka je postavljena v odvisnost od čiste »zunanjosti« mrtve črke, pokornosti
»zunanjemu« ritualu, izvrševanja obreda ne glede na njegovo razumevanje — od označevalčevega »avtomatizma«. Tam, kjer
mislimo, da imamo opraviti s prisotnostjo, neomadeževano pri-sebnostjo čistega smisla, označenca-brez-označevalca, moramo že
prepoznati učinek v sebi ne-smiselnega »stroja« označevalca-brez-označenca: samo religiozno »čustvo«, pač ljubezen, je utrjeno
v svoji brezpogojnosti z »navado«, ob čemer natančna Pascalova formulacija celo dobesedno proizvede Lacanovo formulo, da je
Nezavedno označevalec: »avtomat, ki potegne za sabo duha, ne da bi se ta tega zavedel« (1).
Kolikor je duh ljubezen, črka pa Zakon, se torej božja ljubezen vselej že opira na dejstvo Zakona, in sicer natančno na Zakon,
kolikor je konstitutivno in ireduktibilno ne-razumljen, ne-smiseln ritual, zakon nekega »avtomatizma«, ki vztraja skoz »prisilo
ponavljanja«, ne da bi to prisilo kdaj mogli dokončno »smiselno utemeljiti«, ne da bi ji torej mogli odvzeti njen vselejšnji »trauma-
tični« značaj. Skratka, Pascal tematizira
"to zadnje nepojasnjeno, nepojasnijivo področje, v katerem je zasidran obstoj zakona. Trda in okrutna zadeva, na katero naletimo v analitični praksi, je prav v tem, da
obstoji, namreč zakon. In prav temu nikoli ne moremo priti povsem do konca v diskurzu zakona — temu zadnjemu členu, ki pojasnjuje njegov obstoj.« (J. Lacan, Jaz
v Freudovi teoriji in v psihoanalitični tehniki, skiv. prev. v Problemi-Razprave 177—180, str. 4)
Iz te konstitutivne »nesmiselnosti«, »racionalne neutemeljenosti« navade oziroma zakona, iz konstitutivne »i r3c i o n 31 nost i« n j u dg
»avtoritete«, ki ji smisel vselej zgolj sledi, ne pa da jo pogojuje, kajpada sledi, da je treba zakon ubogati zato, ker je zakon
(natančno ta tavtologija izraža iracionalno brezno njegove avtoritete), ne pa zato, ker bi bil pravičen, dober ali celo koristen:
"Dobro bi bik) tedaj, da bi se ljudje pokoravali zakonom in navadam že zato, ker so zakoni: da.bi vedeli, da ni nobenega pravega in pravičnega, ki bi ga morali uvesti,
da se sami na to ne spoznamo in da se je zato treba držati že sprejetih. Vendar ljudje niso sprejemljivi za to stališče. Ker torej mislijo, da se resnica dš najti in da je ta v
zakonih in navadah, jim verjamejo in njihovo starost jemljejo kot dokaz za njihovo resničnost (ne pa samo za njihovo veljavnost brez resničnosti). Zato se Jih držijo:
vendar se kaj radi uprejo, brž ko jim kdo dokaže, da nimajo nobene veljave. To pa se dš dokazati za vse, če gledamo nanje z nekega posebnega vidika.« (325)
Pascalova argumentacija se tu povsem ujema s tisto, ki jo je dvesto let kasneje ob avtoriteti podal Kierkegaard: reči, da smo
pokorni kralju zato, ker smo prepričani v njegovo modrost, pravičnost itn., pomeni že žalitev veličanstva, deluje že kot spodbijanje
njegove avtoritete, saj tej avtoriteti jemlje njen »iracionalno«-brezpogojni značaj in jo postavlja v odvisnost od naključnosti naše
nujno omejene zmožnosti presoje. — Ta argumentacija pa nas (predvsem zaradi ne povsem ustreznega Pascalovega izražanja) kaj
lahko zapelje: kot da Pascal v navedenem odlomku zoperstavlja neko najstvo (»dobro bi bilo . . .«) nekemu dejanstvu, tj., kot da bi
šlo za to, da ljudje žal dejansko poslušajo zakone zgolj zato, ker so prepričani v njih resničnost, pravičnost itn., morali pa bi jih
poslušati zato, ker so zakoni. V resnici pa gre tu za razliko med tem, kako avtoriteta Zakona dejansko deluje, kako nas Zakon
dejansko »zagrabi«, četudi se tega ne zavedamo, in med imaginarnim-ideološkim doživljanjem te avtoritete. Avtoriteta Zakona
»dejansko« temelji na avtomatizmu »navade«, na »traumi« soočenja z ne-smiselnim označevalcem-gospodarjem, označevalcem-
brez-označenca, ki mu je podrvžen subjekt: »traumatično« je ravno izkustvo označevalnega »avtomatizma«, ki teče 'sam od sebe',
brez opore v razumevanju-smislu. Ta »trauma« je naknadno »krpana« z ideološko-imaginarnim doživljanjem »smisla« Zakona, z
utemeljitvijo Zakona (v pravičnosti, modrosti, dobroti itn.), ki zabriše njegovo »iracionalno« brezno. — Sodobnost Pascala (če naj
uporabimo to oguljeno publicistično frazo) izpriča dejstvo, da naletimo na skoraj dobesedno isto formulacijo v Procesu Franza
Kafke, v dialogu med K.jem in jetniškim kaplanom (ki zastopa tu pozicijo radikalnega materialista):
"'S to mislijo se ne strinjam,' Je rekel K. In stresel z glavo, 'ker tedaj, če se Ji pridnjžimo, moramo vse, kar pravi čuvaj, imeti za resnico. Da pa to ni mogoče, si sam
obširno utemeljil. "Ne,' Je rekel duhovnik, 'ne smemo vsega imeti za resnično, to moramo imeti samo za nujno.' 'Žalostna misel,' je rekel K. 'S tem postane laž svetovni
red.'« (Proces, CZ, LJubljana 1962, str. 211)
Gre torej za »nujnost« (Kafka), »veljavnost brez resničnosti« (Pascal) Zakona, ne za njegovo resničnost (utemeljenost v imagi-
narnem smislu); to, da ljudje »mislijo, da se resnica dš najti in da je ta v zakonih in navadah «, da zakonom »verjamejo in njihovo
starost jemljejo kot dokaz za njihovo resničnost (ne pa samo za njihovo veljavnost brez resničnosti)«, je natančno mehanizem
imaginarne samozaslepitve za »traumo« ne-smiselnega dejstva Zakona.
Po vsem tem nas kajpada ne sme začuditi, če najdemo pri Pascalu apologijo »iracionalnosti« institucije dednega monarha, apolo-
gijo, ki ne le vnaprej nakaže logiko Heglove dedukcije umske nujnosti dedne monarhije, marveč celo bolj neposredno izreče njeno
proti-idealistično jedro:
"Najbolj nespametne stvari na svetu postajajo najbolj pametne zaradi sprijenosti ljudi. Je kaj manj pametnega kakor izbrati za vladarja neke države kraljičinega prvo-
rojenca? .. .Ta zakon Je smešen in nepravičen. Ker pa so (ijudie) taki in bodo taki ostali, postane pameten in pravičen, kajti — koga naj izberemo? Tistega, ki je
najbolj kreposten in sposoben? Takoj bo med nami razpor.. . Pritaknimo zato to lastnost nečomu, kar je nesponio. To /e kraljev prvi s/n.' stvar je jasna, nobenega
sfx>ra ni treba.^ (320)
79
Po vsem tem nam tudi v Pascalovi postavki, da »so tri poti do vere: razum, navada, navdihnjenje« (245), ni težko prepoznati
osnovne Lacanove trojice: Imaginarno, Simtx)lno, Realno. Imaginarno: razumsko dokazovanje vere z njeno modrostjo, pravič-
nostjo, dobroto, resničnostjo . . . Simbolno: utrditev vere v ne-smiselnem, »slepem« avtomatizmu »navade«, tj. označevalnega
ponavljanja. In končno Realno: grozljivi trenutki neposrednega »srečanja« — prividi, prisluhi, ko se nam z zaslepljujočo močjo,
izničujočo samo simtx)lno mrežo, razodene božanska »stvar sama«.
In končno nam je po vsem tem morda nekoliko bolj razumljiva Lacanova trditev, da so edini pravi ateisti teologi, le da tega sami ne
vedo in je zgolj treba to, kar govorijo, vzeti dobesedno.
Dobrivoje Živkovič-Žika
(1) Podčrtal Žika. — Od tod je kajpada tudi treba radikalno reinterpretirati znamenito pascakivsko nasprotje med "togiko uma- in »logiko srca< saj se — kot smo videli
— ta najbolj pristna notranjost »srca«, ki uhaja diskurzivnosti uma, že opira na avtomatizem »črke-. To — označevalni »stroj- — je tisto, kar uhaja kartezijanski
metafiziki cogita: ta pascatovski »stroj- se namreč radikalno razlikuje od kartezijanske vizije človeškega telesa kot »stroja-: pri Descartesu je »stroj- preprosto zgolj
zunanji, do njega smo v »objektivni- distanci, tj., manjka paradoksna točka križanja te »zunanjosti- stroja z rmtranjostjo »srca-, točka križanja, ki naredi iz »stroja-
avtomatizem označevalca.
Pierre Boulez, Patrice Chereau, Richard Pecjuzzi, Jacgues Schmidt,
Frangois Regnault:
HISTOIRE D'UN »RING«. BAVREUTH 197&—1980
Coll. »Diapason«,
Robert Latfont, Paris 1980
Z bogatim slikovnim gradivom opremljena Zgodba nekega »Prstana« prinaša ključne dokumente jubilejne uprizoritve VVagnerje-
vega Nibelunškega prstana: zapiske dirigenta (Boulez), režiserja (Chereau), scenografa (Peduzzi), kostumerja (Schmidt) in — za
nameček — kar deset člankov znanega lacanovskega teoretika Frangoisa Regnaulta, ki je sodeloval pri tej uprizoritvi kot nekak
»dramaturški svetovalec«, poleg tega pa še pregled vseh štirih glast>enih dram, ki sestavljajo Prstan: Renskega zlata, Valkire,
Siegfrieda in Somraka bogov, pregled, ki obsega več kot sto strani črnobelih in ban/nih fotografij.
Zgodba o tej uprizoritvi je marsikomu znana že iz časopisnih poročil, saj je postala tako rekoč legenda. 1976: mladi, dotlej neznani
Chereau, ki so mu zaupali režijo Prstana ob jubileju Bayreuthskega festivala (njegovi stoletnici), je ob prvi izvedbi povzročil škandal,
ki je odmeval od »kulturnih rubrik« tja do naslovnic Springerjevega tiska: kot da bi se hotel posmehovati jubileju te »pristne nemške«
institucije, je — skupaj z Boulezom — izbral pretežno mednarodno pevsko zasedbo (izstopat^i izvrstna Brunhilde — Gwyneth Jones
— in VVotan — Donald Maclntyre) ter pritegnil svoje francoske sodelavce (Peduzzi, Schmidt, Regnault); rezultat naznači že oris
prve scene Renskega zlata: čez cel oder velika hidroelektrarna na Renu, pod njo »renske deklice« v oblačilih, ki nezmotljivo
izpričujejo, da gre za »najstarejši poklic na svetu« ... Kaj je temu sledilo, si lahko predstavimo: žvižgi v dvorani, užaljeni Nemci so
takoj ustanovili celo »Združenje« za tx)j proti Boulez-Chereaujevemu Ringu, množična otjčila govorijo o »nacionalni sramoti«,
VVolfang VVagner, Richardov vnuk in direktor festivala, mora zastaviti vso svojo avtoriteto, da ohrani isto uprizoritev tudi naslednje
leto. 1978: tretje leto Chereaujeve uprizoritve prinese popoln preobrat (ki se je nakazoval že 1977), ovacije, eno najdaljših ploskanj
v zgodovini opere (ob zaključku Somraka bogov je aplavz trajal uro in deset minut!). 1980: postalo je jasno, da imamo opraviti
z dosežkom zgodovinskih razsežnosti, celotna uprizoritev je posneta na magnetoskop, da bo ohranjena za prihodnost. Učinek te
uprizoritve je bil tako traumatičen, da se je uprava festivala odločila, da leta 1981 prvič v zgodovini Bayreutha ne tx)do izvajali
Ringa, marveč zgolj šest drugih VVagnerjevih oper, saj bi sleherni novi Ring nujno ostal v senci Boulez-Chereaujevega ... V
kratkem najavljajo tudi izid live-posnetka kompletnega Boulezovega Ringa.
Kaj se je pravzaprav pripetilo v Bayreuthu v letih 1976—1980? Morda je še najprimernejša pot, če — vsaj kot uvodno opredelitev —
uporabimo oguljeno frazo in zapišemo, da gre za všliko zmago naprednih sil na fronti idejnega boja v umetnosti, za zmago, ki je
toliko bolj pomenljiva, ker je padla v čas, ko po vsem svetu desnica dviga glavo. Boj v umetnosti namreč ne poteka zgolj v imenu
del, skoz dela itn., marveč tudi za dela, za to, kdo si bo »prisvojil« velikane nacionalne dediščine, jih vključil v svojo tradicijo in jih
iztrgal nasprotnikovi (spomnimo se zgolj naših bojev za Prešerna in Cankarja!). Prav tu pa se je Boulezu in Chereauju posrečil
edinstven podvig: izbojevala sta zmago v sami »trdnjavi reakcije«, v »svetišču gemianizma«, v pravcatem zbirališču nemškega
kulturnega konsen/atizma, ovenčanem z neslavnimi spomini na nacizem.
Boulez-Chereaujeva izvedba ni namreč nič več in nič manj kot izvedba »po Freudu, po Marxu«, kot je zapisal Regnault (»po« tu
kajpada ni mišljen v pomenu preprostega časovnega zaporedja, marveč v pomenu izvedbe, ki izhaja Iz Freuda in Marxa, ki
upošteva njun teoretski dosežek); zato nas kajpada tudi triumf pri občinstvu ne sme prevarati: kot pripominja Regnault, temelji ta
»triumf« na nekem nesporazumu (isto velja pač za vse »triumfe« revolucionarnih del na meščanskih odrih, vključno z BrechtovimI!).
Ob tem moramo pripomniti, da je Chereaujeva uprizoritev zgolj sklepna postaja na dolgi poti »boja za VVagnerja«, pri kateri imajo
velike zasluge tudi uprizoritve Ringa v samem Bayreuthu od petdesetih let naprej (se pravi, da tudi v Bayreuthu še zdaleč »ni bilo
vse črno«!). Gre za boj, s katerim naj se iztrga VVagnerja reakcionarni, mitično-germanski koncepciji, ki jo ponazarjajo tradicionalne
»vvagnerjanske« uprizoritve s svojo »zadržano-vzneseno« patetiko, z gemiansko-nordijskimi kostumi in scenografijo (čelade z
»vikinškimi« rogovi ipd.), ori<ester z upočasnjeno bombastiko itn. — to je pač tisti »pra-izvimi«, »pristni« VVagner, o katerem je Hitler
rekel, da ga »nikoli nima preveč«. Boj s to koncepcijo je potekal v treh stopnjah, katerih zaporedje ni poljubno, marveč izraža neko
notranjo dialektike:
80
—	Prvi prodor je izvršil VVieland VVagner (VVolfgangov danes že preminuli brat) v petdesetih letih, ko je ustvaril znameniti povojni
bayreuthski slog: skoraj popolnoma prazen oder, le nekaj najnujnejših predmetov čimbolj preproste oblike, pevci v »antičnih« haljah
brez sleheme »nordijske« ropotije, težišče na svetlobnih učinkih z množico reflektorjev . .. (zanimiva je empirična geneza tega
prvega »obrata«: po vojni je manjkalo finančnih sredstev za scenografijo, neka velika družba za proizvode električne razsvetljave pa
je nudila zastonj reflektorje — tako se je »iz nuje« porodil prvi veliki prodor. . .)• Idejne podlage te vrnitve k »antični preproščini«
kajpada nI težko uganiti: VVagner je bil osvobojen germanskega nacionalističnega patosa za ceno zateka k abstraktno-humani-
stični »nadnacionalni« nezgodovinski ideologiji: univerzalnost, »občečloveška problematika« IjutDezni in oblastiželjnosti, upora in
nujnosti, duha In telesa itn. Prelom s prvo fazo bi lahko najbolje ponazorili z dvema izvajalskima paroma: če je »klasični« vvagner-
janski dirigent par excellence VVilhelm Furtvvangler, pa je morda najustreznejši predstavnik sloga tega prvega preloma Kari Bohm
(sicer specialist za Mozarta, ki si je zastavil prav nalogo, »dirigirati VVagnerja, kot da gre za Mozarta«); če je morda zadnji »klasični«
vvagnerjanski tenor Ludvvig Suthaus, pa je najčistejši »wieland-wagner-tenor« VVolfgang Windgassen, ki je postal prav s tistimi
svojimi glasovnimi karakteristikami, ki bi v »klasični« perspektivi pomenile pomanjkljivosti, prvi vvagnerjanski tenor konca petdesetih
in začetka šestdesetih let.
—	Naslednja stopnja, ki jo morda najčisteje utelešajo postavitve vzhodnonemškega režiserja Joachima Herza, pomeni direktno
negacijo predhodne stopnje: gre za poskus radikalne družbeno-politične historizacije in/ali aktualizacije. »Nibelunški prstan« je dojet
kot drama propada (»somraka«) meščanskega sveta, zaodeta v ideološko-mistificirajočo formo nordijskega mita; sama postavitev
naj bi zato »pokazala karte«, uprizorila dejanskost brez mistificirajoče ideološke maske. Slog tovrstnih uprizoritev je: bogovi kot
veliki tovarnarji v frakih, valkire (v znamenitem prizoru »ježe valkir«) kot sodobna dekleta na motorjih, Hagen in njegovi bojevniki
v SS-uniformah Ipd.
—	Chereau kot historični materialist v osnovi sprejema to raven, vendar pa izvrši pomemben premik, zavoljo katerega moramo
navzlic vsemu govoriti o novi, tretji stopnji. Ta premik bi lahko nemara najlepše opredelili s starim, dobrim Marxovim razlikovanjem
redukcionistične, psevdo-materialistične »poti navzdol« (Iskanja »dejanske podlage« ideološkim prikaznim) in prave historično-
materialistične »poti navzgor« (izpeljave ideoloških prikazni iz samega dejanskega procesa, kot momenta reprodukcije tega
procesa): Druga stopnja ostaja redukcija na »dejansko podlago«, prodreti skuša »izza mitološke maske«, pri tem pa nehote
pozablja, da sama ta »mitološka maska« nI nikak »prazni videz«, marveč prav tako moment dejanskega procesa, konstituens
njegove ideološke reprodukcije; direktno povedano: kot da nI vsa poznoromantična mitologija »pra-germanskega« še kako »dejan-
ski« moment ideološke reprodukcije nemškega imperializma. Chereau zato ut»ere pot, ki je na prvi pogled »eklektična«, ki kombi-
nira različna uprizoritvena načela: na eni strani še vedno prevladujoča »aktualizacija«, ki naj nas potuji vvagnerjanski mitologiji in dš
videti njeno »dejansko podlago« (VVotan — oče bogov — v fraku, njegova žena Fricka kot spodobna meščanska dama, Mime kot
Jud iz geta, Hagenovo »spremstvo« kot lumpenproletarska tolpa, da o scenografiji niti ne govorimo: hidroelektrarna na Renu, stroji
v nibelunškem podzemlju, razpadajoči delavski bloki v 3. dejanju Somraka bogov Itn.), na drugi strani pa direktno inscenirana
mitološka fantazmatika: »realističen« zmaj v Slegfriedu, kakršnega Bayreuth še ni videl, predvsem pa izjemen dekor sklepnih
prizorov Valkire in Siegfrieda — »najlepši dekor na svetu«. Njegov zastavek, zastavek tega »protislovnega« soobstoja »aktualizi-
rajočih« in »mitoloških« dekorjev in kustimov, je kajpada natančno v tem, da nam dš videti mitološko fantazmatiko kot moment
samega »dejanskega« procesa, tj., da prepreči psevdo-materialistični redukcionizem.
Nasploh je osnovna Chereaujeva strategija v tem, da direktno poudari momente, ki se jih VVagnerju pri Prstanu očita kot »slabost«,
da »vračuna« te »slabosti«, ki abstraktno vzeto sicer ostanejo »slabosti«, v svoji posredovanosti s totalnostjo dela pa se sprevržejo
v momemt in pogoj umetniške resnice. Tu je Chereaujev postopek v najbolj elementarnem pomenu »strukturalen«: same nega-
tivne poteze, »pomanjkljivosti«, so ireduktibilni moment pomena celote, njegov konstituens, tako da je nesmiselno, v strogem
pomenu »utopično« sanjariti »kaj šele bi bil Prstan, če bi VVagner ne imel teh slabosti. . .« (isti nesmisel se na primer rado sliši ob
Bellinijevi Normi: »izvrstno delo, edina njegova slabost je šibka, preenostavna ori^estracija« — kot da ni takšna orkestracija prav
moment umetniške celote Norme /že Bellinijeva biografija nam pove, da se je še kako zavedal možnosti takšnih očitkov, vendar pa
je zavestno vztrajal pri svojem in se nI dal pregovoriti, naj »popravi« ori<estracijo!/, kot da ni Bellini v sami Normi izpričal, da zna, če
hoče, še kako bogato uporabljati orkester /prim. zgolj uverturo ter prehod iz 1. v 2. dejanje/). Vzemimo najprej najenostavnejši pri-
mer: znano je, da je lik MImeja v Slegfriedu karikirana podoba Juda, tj., da ob njem vdre VVagnerjev antisemitizem; običajne upri-
zoritve skušajo čimbolj obiti, zamegliti ta »madež«, »mojstrov spodrsljaj«, »mračno plat velikega umetnika« Ipd. — Chereau pa
ubere povsem nasprotno pot in nas sooči z »resnico« antisemitizma: Mimeju da s kostumom poteze »tipičnega« Juda iz geta!
Dialektično bolj zapleten moment je razmerje med glasbo in besedilom v Prstanu: znano je, da je — za razliko od izjemno bogate
glasbe — VVagnerjevo besedilo, vzeto samo zase, ne le brez večje pesniške vrednosti, marveč pravi zgled psevdo-arhaičnega
poznomeščanskega kiča, dolgovezno in polno »globokih misli« itn. Chereaujev pristop tudi tu ni »škoda, da ni besedilo na ravni
glasbe«, marveč »vračuna« v svojo uprizoritev dejstvo, da je na takšno glasbo bilo mogoče pisati zgotj takšno besedilo, da
torej ta razlika v ravni besedila in glasbe nikakor ni VVagnerjeva »subjektivna slabost«, marveč indic nekega objektivnega zgodo-
vinskega protislovja, tistega, ki se še Izostri s prelomom avantgarde (kot da ni na primer Schonbergova Erwartung, nemara vrh
njegovega dela, prav tako pisana na poznoromantičen tekst brez večje vrednosti, celo na robu kiča!) in ki ga marsikatera sodobna
glasbena dela zavestno prakticirajo (ko komponirajo na očitno abotne tekste — prim. Menottijev Telefon). Razmerje med besedilom
in glasbo postane torej z iztekom romantike, grobo opredeljeno: od sredine prejšnjega stoletja, nujno »antogonistično«, glasba
spodbija tekst, artikulira resnico, ki se je »ne da več izreči«; sam ta antagonizem je pogoj umetniške resnice tovrstnih del, daleč od
tega, da bi bil nekakšna »slabost«, tj., neantagonistično razmerje med besedilom in glasbo bi nujno pomenilo, da imamo opraviti z
umetniško neresnico, s prikazovanjem lažno-hannoničnega sveta.
Najlepši primer tega, kako Chereau »vračuna« same »slabosti«, pa je bržkone njegovo obravnavanje tistih razsežnosti Prstana, kjer
že pri samem VVagnerju »pade (mitološka) maska« in vdre dejstvo, da imamo opraviti z dramo meščanov, preoblečenih v »prager-
manske« kostume. Tako se je že Marx posmehoval Valkiri, ki da vnaša v rodovno dmžbo meščansko moralo (zgražanje nad
razmerjem brata in sestre); nemara najčistejše pa je tu dmgo dejanje Somraka bogov, kjer postane na nekaterih mestih že kar
groteskno očitno, da Imamo opraviti z meščansko-sentimentalno melodramo (»ljut>osumnost«, »oblastiželjnost« in podobne teme
81
»velikih čustev«), prenešeno v zgodnji srednji vek, Chereau kajpada s samo scenografijo »pokaže karte«: dogajanje v kičasti
meščanski palači, gospodje in gospe v frakih in večernih toaletah, med njimi pa — kot klovnovski vrinek, ki je po pomoti zašel v
družbo — Siegfried v oklepu. Toda temeljna Chereaujeva poanta ni zgolj v tem, marveč povrh tega še v dejstvu, da Somrak bogov
kot tak tudi je »meščanska stopnja« v celotnem Prstanu; Chereau izhaja namreč iz interpretacije, po kateri Prstan zgošča celotno
zgodovino razrednih družb (uzrto kajpada s stališča sklepne točke, meščanske družbe; zato industrijska mašinerija že v Renskem
zlatu!): Rensko zlato govori o nastanku razredne družbe in o sužnjelastništvu (podzemske delavnice Alberichal), Valkira o
zgodnjem-patriarhalnem fevdalizmu (Hunding s svojim »spremstvom«), Siegfried o razvitem fevdalizmu s kultom viteštva in
herojev, Somrak bogov o meščanski družbi.
Temeljni premik, ki ga prinese takšna interpretacija, pa bi lahko nakazali s premestitvijo težišča iz Siegfrieda na VVotana. Klasična
vizija Prstana je namreč osredinjena na Siegfrieda, heroja, in njegov tragični propad, osrednja os ji je razmerje Siegfried-Brunhilde,
prvi dve drami sta ji zgolj »priprava« glavnega dogajanja. Chereau pa premesti težišče na VVotana in njegovo razmerje do oseb,
s katerimi se zaplete v svoji težnji h gospostvu: Alberich, Fafner in Fasolt itn. Iz »drame nedolžnega junaka«, Siegfrieda, nastane
tako drama oblasti, paradoksov, protislovij njene konstitucije. Tu vidi Chereau jedro tako imenovane »aktualnosti« Prstana: da je to
predvsem drama o dialektiki oblasti, o nujni, »konstitutivni« zagati, notranji protislovnosti, ki spremlja oblast od njenega rojstva in ji
usoja »somrak«. S tem pa se kajpada hitro porazgubi meglica »nordijskih gozdov« in znajdemo se v še kako »vsakomur razum-
ljivemu« področju. »Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja.«
(Cankar, Hlapci)
Slavoj Žižek
Althusser-Balibar-Machery-Pecheux,
IDEOLOGIJA IN ESTETSKI UČINEK
izbrala, uredila In spremno besedo napisala Zoja Skušek-Močnil(,
CZ, Ljubljana 1980
Da je šel ta izbor tekstov Althusserja in njegovih učencev o problematiki ideologije in umetnosti tako neopozno mimo nas, tj., da so
ga javna občila Ignorirala še bolj kot ostala dela s področja materialistične teorije, ki so izšla v lanskem letu, — ker gre za prvi
zvezek nove teoretske zbirke »Marksistična teorija kulture in umetnosti«, je ta molk še toliko bolj pomenljiv —, tega nikakor ni
pripisati neaktualnosti althusserjanskih tem pri nas (saj je prav v zadnjem času izšlo več polemičnih tekstov o Althusserju in
njegovih učencih), še manj pa morebitni slabosti samega zbornika, slabemu izboru ali slabi ureditvi (saj gre za vzorno urejeno
knjigo z jasnim konceptom izbora, z izčrpno bibliografijo itn.). Zadeva je preprosto v tem, da deluje Althusser še vedno kot
nevralgična, » traumatična« točka sodobnega marksizma, kot točka, ki jo je treba na vsak način zaobiti — skoz zamolčanje, skoz
falsificirajočo zvedbo na »objektivizem«, »dogmatizem« ipd.
Eden takšnih momentov, kijih tradicionalne različice marksizma — pa naj gre za »diamatske« ali »kritične« — »ne morejo požreti«
in jih zato morajo za vsako ceno v svoji recepciji bistveno reducirati, da lahko potem z njimi »kritično obračunajo«, je nedvomno
Althusserjeva danes že klasična teza o konstitutivni vlogi »ideoloških aparatov države« (lAD) za ideološki proces. Naj gledamo na
ideologijo kot na naknadni »odraz« njej sami zunanjih »objektivnih družbenih procesov«, tj., kot na nekaj, kar je »pravi« družbeni
praksi zunanje, ali kot na »osveščeno bit«, tj., kot na imanentni moment dmžbene prakse, v obeh primerih ideologija ostaja »oblika
družbene zavesti« in se ne zastavi vprašanje njene lastne specifične materialnosti.- vseh tistih ritualov. Institucij itn., v katerih se
»materializira« njen obstoj. Ta njena specifična »materialnost« — kot je lepo razvito v izvrstnem predgovoru Zoje Skušek-Močnik
— tako v »diamatski« kot v »kritični« različici sploh ni tematizirana kot taka, nanjo se gleda kot na nekaj zunanje-empiričnega; tu
se — kot nakaže Althusser v svojem danes že klasičnem članku o lAD — celo Pascal s svojo tezo o utemeljenosti notranjega
»verovanja«, »čustva«, v ritualu »navade« izkaže za večjega materialista od marsikaterega »mari<sista«. Omenjeni predgovor
naprej razvije to problematiko, poudarjajoč, da gre pri Althusserju za »formno določenost« ideologije z »zunanjimi« ideološkimi
aparati, za določenost, homologno klasični historičnomaterialistični tematiki »določenosti dmžbene zavesti z materialnim
življenjskim procesom«, kjer prav tako ne gre za banalno, že Aristotelu znano dejstvo, da je treba »najprej jesti, potem filozofirati«,
marveč za to, da sam ustroj materialne proizvodnje (napr. blagovni ustroj) pogojuje, pred-postavlja in s tem »postavlja« miselne
forme, ki so njegova »nadzidava«. Klasičen primer: ideologija »svobodnega individua« je pogojena z razvojem kapitalskih
razmerij, ki zahtevajo razpustitev srednjeveških partikularnih vezi gospostva, tj. univerzalizacijo »svobodne menjave« na trgu.
Althusser pa odpre problematiko vseh tistih ideoloških, a še kako »materialnih« aparatov, s katerimi se reproducira ta ideologija
(splošno šolstvo in institucija enotnega »nacionalnega jezika«, pravno-ideološki aparati itn.), aparatov, ki niso zgolj njen »zunanji
izraz«, »utelešenje«, man/eč njen notranji konstituens. Toda prav na tem mestu nastopi pri Althusserju neka slabost oziroma
nedomišljenost, ki je prav tako nakazana že v predgovoru h knjigi: kot specifična »materialnost« ideologije nastopa enkrat serija
družbenih institucij s svojimi praksami, rituali itn. (šola, cerkev, politične stranke . . .), dmgič pa »materialnost« označevalca,
diskurza, skoz katerega se »izraža« ideologija: četudi sta ti dve ravni kajpada med satx) kar se da tesno prepleteni, pa ju je treba
konceptualno vseeno razločiti, saj »materialnost« govorice pač ni ista kot »materialnost« institucije, kakršna je na primer šola:
govorica je »institucija« v nekem specifičnem pomenu simtmine mreže, v katero je vpet subjekt, je tako rekoč »notranja«
institucija, »notranji« Zakon, neposredna »materialnost« miselnega procesa, njegov »medij«, ki ga že »od znotraj«, »v njem
samem« razsredišči. Pri Althusserju pa je — ob nerazločenosti »dejanske« in jezikovne »institucije« — dominanta nedvomno na
82
prvi, tj., na »dejanskih« organizacijah ideološkega aparata države.
Do kakšnih slabosti pripelje ta nedomišljenost — ki kajpada ni naključna — ob samem pojmovanju umetnosti, to bomo skušali
nakazati, izhajajoč iz temeljne althusserjanske teze, da se »estetski učinek« proizvede skoz »notranjo« distanco umetniškega dela
do njegove lastne ideologije, do lastnega »ideološkega projekta«. Zadeve se bomo lotili prek nekega nemara presenetljivega
ovinka: bralcu predlagamo, naj pred obravnavanim zbornikom prebere katerega od tistih sodobnih kriminalnih ali vohunskih
romanov, ki jih bije glas, da »niso zgolj to, man/eč nekaj več«, tj., ki se jih navzlic nedvoumni pripadnosti svojemu žanru jemlje kot
tako imenovano »resno literaturo«. Dandanes sta bržkone najodličnejša predstavnika tovrstnega pisanja v Angliji John le Carre
s svojimi vohunskimi zgodbami in v Ameriki Ross Macdonald s svojimi detektivkami; priporočamo katerega izmed njunih poznih
romanov: pri John le Carršju Tinker, Tailor, Soldier, Spy, nemara njegovo najboljše delo (vsekakor boljše od razglašene
humanistične drame The Spy Who came in from the Cold;, ali roman, ki mu sledi, The Honourable Schoolboy, pri Rossu
Macdonaldu pa katero njegovih zadnjih treh del: The Underground Man, Sleeping Beauty ali The Blue Hammer.
Implicitne oziroma že kar eksplicitne ideološke pozicije teh dveh avtorjev ni težko ugotoviti: pri le Carršju jo nakaže že naslov
drugega omenjenega dela, »častivredni šolar«; gre za nostalgično pozicijo angleškega gentlemena, človeka, ki mu prav zavest,
da je »zaostal za svojim časom«, da je ostanek neke izginevajoče dobe, daje specifično barvo prefinjene, zadržane duhovnosti
in globoke etičnosti (— saj je to tako rekoč »edino, kar mu je ostalo«). Opraviti imamo torej z nekako narobe obrnjeno l\Aarxovo
shemo tragedije, ki se skoz ponovitev sprevme v farso: etos »častivrednega šolarja« je bil ob svojem času nedvomno lažen,
objektivno vzeto hinavska maska, ki je prikrivala svoje nasprotje, brezobzirno agresivnost angleškega imperializma, tj., iz njegove
resnobe je bilo kaj lahko narediti farso, če smo jo soočili z lastno družbeno dejanskostjo; danes, ko je njegova »izvirna« družbena
podlaga, ki ga je porodila, propadla, pa nasprotno zadobi prav skoz nostalgični obup vztrajanja v »prazni formi«, ki v sebi zgošča
vso tako imenovano »človeško vsebino«, veliko bolj tragično razsežnost. Takšne drže »poštenosti starega kova« se kajpada danes
nujno drži neka naivnost, ki privede do temeljnega konflikta s »pokvarjenim« svetom brezobzirne manipulacije; preostaneta dve
poti: ali vztrajamo v tej naivnosti in tragično propademo (usoda »častivrednega šolarja« Jerryja Westerbyja, ki sredi romana
spregleda pokvarjenost načrta, pri katerem sodeluje, ga skuša na tihem zblokirati in pri tem zgubi življenje), ali pa — usoda
Georgea Smileya, visokega angleškega vohuna, »glavnega junaka« le Carršjevih del — to držo ponotranjimo, jo spremenimo
v notranjo distanco do »umazanega sveta«, katerega igro lahko precej uspešno igramo, kajpada z ustrezno notranjo resignacijo.
Le Carrš nedvomno stoji na poziciji te nostalgične notranje resignacije, zgroženosti nad brezobzirno manipulacijo s človeškimi
eksistencami, ki jo zahteva vohunski poklic, nakazana duhovna drža je nedvomno natančno ideološka pozicija, od koder piše
svoje romane, njih implicitna ideologija, toda s samimi romani kot »realizacijo« tega ideološkega projekta postavi ta projekt na laž,
ga tako rekoč nezavedno »od znotraj« subvertira, dš videti, da gre za pozicijo »lepe duše«, ki lahko še kako brez težav soobstoji
z najbolj prefinjeno manipulacijo (v kateri je največji mojster natančno Smiley). Ob le Carršju bi potemtakem mutatis mutandis
lahko ponovili Mancove besede o Balzacu: čeprav je z vsem srcem na strani propadajočega etosa, pa ni nihče bolj brezobzirno
prikazal vso umazanost manipulacije, ki jo lahko legitimira ta etos.
Za Macdonalda je znano, da je obseden od ideologizirane podobe »freudizma«: implicitna ideološka pozicija njegovih del je, da je
koren pokvarjenosti sedanje generacije kalifornijskih bogatašev (prevladujočega okolja zločinov v njegovih delih) iskati v neraz-
rešenih družinskih kompleksih predhodne generacije, v starševski traumi, za katero plačujejo račun otroci. Roman se pri njem
»notranje« razplete, ko se sedanja generacija osvobodi peze preteklosti, »grehov staršev«, ki je nezavedno pritiskala nanjo in
opredeljevala njeno delovanje — ključ sedanjosti je v preteklih, globoko zakopanih traumah. Tipično izhodišče fVlacdonaldovega
romana je, da otrok bogataške družine prestopi družbeno normiran prag: znori, pobegne od doma, je osumljen umora ipd.;
družina pokliče Archerja — Macdonaldovega detektiva —naj zadevo čim bolj neboleče »normalizira«, Archer pa postopoma
ugotovi, da je mladostnikov izbruh zgolj simptomska »resnica« nečesa, o čemer nočejo govoriti sami starši, da je ključ rešitve
v njih. Družbena razmerja so subjektivirana, psihologizirana: odločilna je »notranjost«, vir pokvarjenosti je oblastiželjnost ali
poželjivost staršev ipd. Tudi pri h/lacdonaldu pa je ta pseudo-psihoanalitična, »freudistična« ideologija subvertirana s samo prakso
njene realizacije v tekstu romana, kjer dovolj razločno vdre na dan objektivno-družbena razsežnost teh »psiholoških dram«;
»zločinska« preteklost staršev, zastrta z bliščem sedanjega bogastva, je pač pogojena z okoliščinami divjega razvoja kapitalizma
na zahodni obali ZDA, kjer imamo pretežno opraviti z novopečenimi bogataši, ki se jih še drži — četudi globoko potlačeno —
znamenje barbarskih metod, s katerimi so se »iz nič« povzpeli do bogastva, tj., kjer kapitalizem še ni povsem zgubil »divjega«
značaja, ki ga je v zahodni Evropi že s koncem »tako imenovane prvobitne akumulacije« uspešno zameglila »civilizirana« maska.
Družbeno jedro »zločina staršev«, ki zanj plačujejo račun otroci, je potemtakem tista popkovina, ki novopečenega kapitalista še
vedno veže s potjo, po kateri je postal, kar je, — z brezobzirnim barbarstvom itn. — in ki bi jo sam kapitalist rad čimbolj pretrgal,
jo zato izrine, pa se kot simptom povrne v izbruhu otrok. Dmgače povedano, česar h/iacdonaid ne vidi — ne vidi v svojem lastnern
ideološkem polju, četudi to dš videti s samimi svojimi romani —, je, da vsa »freudistična« ropotija že deluje kot ideološki mit, ki naj
zamaskira pravo »skrivnost« . . .
Ti naši dve izpeljavi sta nedvomno precej poenostavljeni, toda upajmo, da sta navzlic temu nakazali osnovno postavko, za katero
nam gre: da je tista zvrst literature, ki je »ta pravi primer« althusserjanske teoretizacije razmerja med ideologijo in umetniškim
delom, tj. zvrst, katere teorijo pravzaprav razvijajo althusserjanci,vtem ko dajejo svoji teoriji videz splošnosti, torej tisti konkretum,
ki neposredno uteleša teoretsko občost, prav sodobni vohunsko-kriminaini roman s pretenzijo na »resno« literaturo. (To tezo bi
lahko podprli še z navidez naključnim dejstvom, da so pri althusserjancih kot »zgledi« posebej priljubljena dela s tega področja ali
iz sorodnih področij: E.A. Poe. A. C. Doyle . ..) Pri samem Althusserju je to razmerje kajpada zamaskirano, Althusser in althusser-
janci se ga ne zavedajo, toda ob tem ni naključno, da — vsaj kar zadeva romane — svoje teze ponazarjajo predvsem s klasičnimi
deli 19. stoletja (Balzac in njegovo branje pri Marxu, Tolstoj in njegovo branje pri Leninu, Jules Veme) ter s tistimi avtorji 20. sto-
letja, ki se še vpisujejo v veliko realistično tradicijo (zgodnja Solženicinova dela).
Zadeva se nekoliko razjasni in zgubi precej svoje nemara umetelno delujoče paradoksnosti, če se spomnimo dovolj znanega
dejstva, da je danes, ko »ni več mogoče« pisati v slogu velikih realistov 19. stoletja, tj., ko takšno pisanje zgodovinsko-nujno
deluje »umetniško neresnično«, zvrst, v kateri še »lahko« pišemo »zgodbe z začetkom in koncem«, zgodbe, ki operirajo na ravni
83
najbolj tradicionalne »kvazi-realnosti« itn., predvsem vohunsko-kriminalni roman. Nemara ni povsem naključno dejstvo, da se
nastanek kriminalnega romana časovno skoraj povsem ujema z zlomom tradicionalnega romana, z nastopom »modernega
romana« (prva desetletja našega stoletja). Kaj potemtakem »manjka« pri Althusserju in althusserjancih, da pride pri njih do
nakazane »komplikacije«? Iz povedanega ni težko ugotoviti, da manjka natančno teorija preloma, ki ga vpelje nastop avantgarde,
da za dela evropske avantgarde ne moremo več uporabiti v nespremenjeni obliki althusserjanske konceptualizacije vloge
ideološkega momenta v umetniškem delu, tj., distance do ideologije, ki se proizvede skoz umetniško prakso.
Temeljna poteza tako imenovanih »avantgardnih« del je njih »notranja« blokiranost, zlom, neuspeh, da bi realizirala »sama sebe«,
svojo lastno istovetnost da bi se zaokrožila v izpolnjeno »umetniško celoto«, tj. to, kar je že VValter Benjamin v dvajsetih letih
izpostavil kot njihov »neorganski« značaj. Ta dela so »ne-cela« v razmerju do samih sebe, meja, ki je ne morejo doseči, je njihova
lastna istovetnost, »organskost«, »estetska zaokroženost«, ne pa nekakšna »zunanja realnost«, kije »ne bi mogla v celoti odraziti«.
»Vezni člen« med tradicionalno umetnostjo in avantgardo je tako imenovani »larpurlartizem«: Tradicionalna umetnost nastopa kot
umetniška realizacija nekega ideološkega projekta, pri čemer se — kot lepo pokažejo Althusser in njegovi učenci, predvsem
Macherey — specifični »estetski učinek« proizvede prav skoz notranjo distanciacijo od tega projekta; »larpurlartizem« pomeni
točko, na kateri postane umetnost sebi svoja lastna ideologija, na kateri postane glavni »predmet« umetniškega dela, predvsem
poezije, sam pesnik in proces njegovega »ustvarjanja«; v tej zapni istovetnosti pa kajpada ni mogoče vztrajati, ta istovetnost brez
distance se hitro izkaže za neplodno, vendar izhod ni v vrnitvi k distanciaciji od ideologije, marveč se umetniško delo — potem ko
je postalo samo sebi »predmet« — pač lahko distancira zgolj od samega sebe; tako nastopi prelom avantgarde. Nekoliko
poenostavljeno povedano: »larpurlartizem« nastopi, ko z razvojem meščanske dmžbe in (s tem) kapitalskih razmerij produkcijska
dejavnost dokončno zgubi značaj »organske« samoraslosti, značaj, zaradi katerega ima lahko — kot poudarja l\Aarx — dejavnost
srednjeveškega obrtnika še poteze »neodtujenega« izkazovanja človeku lastne »ustvarjalne« produktivnosti; zato mu — larpur-
lartističnemu esteticizmu — kot edini ideološki projekt »neodtujenega bivanja« ostane sama umetniška dejavnost »Laž« larpur-
lartizma pa je v tem, da hoče sredi »odtujene« družbe (tiste »umazane«, »trgovske«, množice, ki jo tako prezira) zase ohraniti otok
neomadeževane »čiste umetnosti« — s tem pade v pozicijo »lepe duše«, ne vidi, da je sam moment tega istega sveta; prav to
skustvo, tj. skustvo, da sredi »odtujenega« sveta ni možen otok »neodtujenosti«, pa opredeli avantgardo: »umetniška resnica«
»odtujene« družbe je lahko zgolj delo, ki je samo v sebi »neuspelo«, »zlomljeno«, »nerealizirano«, zaznamovano z neko temeljno
nemožnostjo.
»Notranja« samodistanca, »razlika od samega sebe«, nemožnost, doseči svojo lastno istovetnost Itn., vse to pa so prav osnovne
poteze označevalca, označevalne »strukture«. Od tod pa se nam dve pomanjkljivosti Althusserja (neekspliciranost označevalne
»institucije« v njeni različnosti od »dejanskih« družbenih institucij v teoriji lAD; neekspliciranost teorije preloma avantgarde, tj.
zavezanost Althusserjeve konceptualizacije vloge ideološkega momenta v umetniškem delu »tradicionalni« umetnosti) izkažeta za
dve plati istega: tega, da pri Althusserju — ob vsem poudarku na ireduktibilni različnosti družbenih praks, na tem, da ne obstoji
ena sama Praksa z velikim P — ni tematizirana označevalna praksa. Pokazali bi lahko, da je natančno označevalna praksa tisto,
kar mora izpastl, če naj se vzpostavi althusserjanska »v sebi razčlenjena totalnost praks«; nov dokaz, kako sleherni »pluralizem«
že temelji na izključitvi, na zatolčenju.
Da se nam je kot tisti »ta pravi primer«, zgled, katerega teorijo pravzaprav podajajo althusserjanci s svojo konceptualizacijo vloge
ideološkega momenta v umetniškem delu, pokazal sodobni »resni« kriminalni roman, to bi lahko potrdili z neko mislijo, ki jo izraža
že naslov znanega eseja angleške pisateljice kriminalk Dorothy Sayers Aristoteles o detektivski literaturi (zapis predavanja v
Oxfordu 5. marca 1935). Njena osnovna misel je — v grobem — tale: Aristoteles je bil več kot dvatisoč let pred svojim časom, tj.,
v Poetiki je postavil teorijo dovršenega književnega umetniškega dela, ker pa besedna umetnost njegovega časa žal ni bila na
ravni njegove teorije, se je moral — ko je iskal zglede, s katerimi je ponazarjal svojo teorijo — pač zadovoljiti s tem, kar mu je bilo
na razpolago, predvsem s tragedijami; od tod nesklad, ki ga čutimo, med njegovo teorijo in besednimi umetninami, na katere
se sklicuje. Danes, z razvojem kriminalnega romana, pa je zadeva postala jasna: Aristoteles je pravzaprav napisal teorijo
kriminalnega romana, šele danes se je praksa dvignila na raven njegove teorije. Ta teza je podprta z izjemno duhovitim
dokazovanjem: vsa Aristotelesova »pravila« veljajo za kriminalni roman, pet načinov razpleta dramskega dela na primer natančno
ustreza petim načinom odkritja identitete morilca v kriminalnem romanu, pri čemer je tudi njih vrednostna lestvica ista ko pri
Aristotelu: najslabši je pač razplet, kjer sam avtor preprosto pove, kdo je morilec, najboljše pa je »odkritje skoz napačni sklep
nasprotnika« (primer, ki ga navaja D. Sayers: Detektiv pokaže osumljencu neko orožje in mu reče: »Če niste morilec, kako da
imate to orožje?« »Toda saj to ni orožje, s katerim je bil izvršen zločin!« »Res ne? Od kod pa to veste?«).
Na prvi pogled gre tu za golo ekstravaganco, in kajpada se ni težko naslajati nad »nezgodovinsko« nesmiselnostjo takega
postopka. Vendar pa se že ob malo temeljitejšem premisleku zadeve zapletejo: če katero delo v sebi zgošča kodeks celotne
»zahodne« umetnosti (se pravi, natančno tiste, za katero velja Althusserjeva opredelitev vloge ideološkega momenta), potem je to
Aristotelesova Poetika. Rekli pa smo že, da je prav kriminalni roman zgledna zvrst, v kateri je »še možno« pisati zaokrožene
»zgodbe« na način tradicionalne literature — torej je, »spekulativno« rečeno, kriminalni roman zgledni modus tradicionalne
literature, kot je oziroma kolikor je možna v današnjih pogojih; kriminalni roman »je« tradicionalna literatura v današnjih
pogojih. Teza, ki bi jo lahko še variirali, na primer, da je — kar je razvil Willy Haas v članku Teologija v kriminalnem romanu —
kriminalni roman danes eno izmed privilegiranih razodevanj teološke razsežnosti v sekularizirani obliki (odrešitev skoz razplet:
skoz žrtvovanje »morilca«, ki prevzame nase splošno krivdo skupine »osumljenih«).
Venčeslav Telič
(1)	Marsikatero misel iz tega zapisa sem pobral pri svojih kolegih, za kar sem jim kajpada hvaležen. Ob tem pa moram pripomniti, da gre za vse morebitne slabosti, ki bi
nastopile ob tem prevzemu, krivda njim (saj so to konec koncev njihove misli, jaz sem jih zgolj uporabil), za morebitne dosežke pa sem seveda odgovoren zgolj jaz (saj
sem šele jaz sam prestavil njihove misli v kontekst, v katerem so dobile svoj polni pomen).
(2)	Povzemamo po nemški izdaji v zbomiku Der Krlmlnalrotnan l-ll, hrsg. von J. Vogt, UTB, Munchen 1971, kjer se nahaja esej D. Sayers na str. 123-138, esej
W. Haasa pa na str. 116-122 prvega zvezka.
84
K PROBLEMIZACIJI ŠOLE
Povzemamo po: Podeželska detovna šola, Zmago Bergant: Elementarni razred, 1. del, natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani
1928, str. 45 in 46.