IZ BRALNICARJEVIH ne bodo vrnili) opravljal v rubriki rajn- MEDITACIJ kega, v najlepšem razcvetu ukinjenega Plamena (res, kdaj drugič se tudi uki- Bravničar (Matija) je znani slovenski nja?). Prava, neposredna pobuda tega glasbenik, akademik. Bralničar (jaz) pa nastanka je bila drugje — namreč v je tisti, ki piše redno o knjigah, pred- moji dolgoletni praksi, ko sem preva-vsem novih in slovenskih, v rubriki j al in priporočal slovensko literaturo pod skupnim naslovom Bralnica v re- češkim založbam. Takrat, pred petimi viji Sodobnost. Začelo se je leta 1977, leti sem dobival mnogo več slovenskih vendar ni bilo čisto izvirno: približno literarnih novitet kot danes, skoraj vse deset let prej sem osnoval v osrednji sem sproti prebiral, le o nekaterih pa češki literarni reviji Plamen (blagega sem, razumljivo, lahko napisal oceno spomina: 1959—1969) stalno mesečno za to ali drugo založbo, katera je pač kritično rubriko, v kateri sem — iz- želela. (Skupaj je bilo takrat teh mojih menoma najprej s Karlom Kostrou- ocen okrog sedemdeset; letos pa jih nom, potem z Jifijem Opelikom — je že sto deset, če ne štejem približno pisal zmeraj o devetih delih najnovejše dveh desetk takšnih ocen iz srbohrva-domače knjižne produkcije. O devetih škega literarnega področja.) Kolikokrat zato, ker se je rubrika imenovala Deva- mi je bilo prav žal, da o prebrani slo-ternik — po rastlini tega imena (rast- venski noviteti nisem imel možnosti lina ali polgrm z lepimi cveti različnih izpovedati svojega mnenja in je moralo živih barv: Helianthemum; slovensko ostati samo pri »bralskem aktu«. (V re-popon, nemško Neunling) — kar naj viji Svetova literatura sem lahko začel bi poudarilo, da hoče biti tudi izbira pisati šele pozneje.) Tako — v stiski knjig za obdelavo kar najbolj različna, — mi je prišla misel na posebno kri-pisana. To načelo pisanosti se uve- tiško tribunico pod okriljem Cirila Ijavlja tudi zdaj v Bralnici. Kar pa gre Zlobca. Le-ta, poimenovana malce polža število, je že drugače: v Devater- preteklo Bralnica, je zaživela prav po niku je bilo letno 9 X 12 kritičnih od- »sodobniško« in zdaj, s svojim sedmim zivov (včasih zelo kratkih, lahko samo letnikom, bo — upajmo — pričakala nekaj besed, seveda primerno pikrih), svojo stoto »bralničarsko« oceno, v Bralnici pa letno od 12 do 17 X 1 Pred petnajstimi leti sem napisal čla-(zato pa večinoma obširnejših, teme- nek Z meditaci deveternikafe (Iz me-ljitejših; pišem pa sam, brez druge ditacij devaternikarja, Plamen 1968/1), »izmene«). ker sem občutil potrebo »izpovedati Sicer pa — napak bi bilo domnevati, se« izkušenj iz tega kritiškega posla, da je Bralnica nastala le po potrebi, da Ko zdaj pišem ta članek za Sodobnost, vsaj nekako nadaljujem »kritično hoče isti naslov poudariti tudi podob- obrt«, ki sem jo včasih (v časih, ki se nost — mutatis mutandis — izhodišč- 851 František Benhart nega položaja takrat in danes. Povedati nekaj od tega, kar mi leži na srcu kot spremljevalcu tekoče slovenske literature. Kaj me je ob branju — pa že prej (v zadnjem času): ob pridobivanju knjig — vznemirilo, presenetilo, razveselilo, prizadelo, užalostilo, ganilo. Kaj se mi je porodilo v glavi ob tolikšnem številu zgodb, usod, misli, domislic, prispodob, besed, besed, besed. Kaj vse se mi je od tega vrnilo v moje lastno življenje, čeprav le v sanje, v počutje, v miselne postopke. Mogoče me je načela (od znotraj) neke vrste sloveni-zacija, da sem manj »naroden«, četudi manj neroden sem zaradi tega morebiti tudi, kot bi moral biti? (ali pa bi bil tak — manj »naroden« — post tot discrimina rerum tudi brez slove-nizacije?). Če premišljam, v dolžini petih, šestih let, let, ki so mi pomenila ponovno in hkrati enkratno nahajanje smisla, se mi bolj in bolj zdi, da je imelo moje bralničarsko početje, pa naj sem že zadel žebljico na glavico ali ne, zmeraj, rekel bi, nekako odpiralno, primerjalno, kontekstualno napravo, in to že po svojem bistvu. Nič ne obstaja samo v sebi in samo na sebi, nedosegljivo za zunanje interesne silnice, vsaka imanenca je presegljiva. (Vprašljive so le možnosti globinskih sond, pogrezov do jedra umetnine: kar pomnimo, muka interpretov ter prevajalcev.) Preseganje, to je na tem mestu prava beseda. Moje »gledanje od zunaj« (apliciranje »severnih pogledov«, bi tudi lahko rekli) poskuša popolnoma upoštevati in v določenem okviru doumevati neponovljivost umetniškega dela in njegovo pomensko uokvirje-nost, tako v sklopu avtorjevih ustvarjalnih hotenj kot tudi v širšem kontekstu sodobnega slovenskega slovstva — obenem pa hoče to delo vsekakor oprostiti utesnjujočih vezi domačega poslanstva in mu ponuditi priložnost, da pokaže svoje posebnosti in vrline tudi zunaj geografskih in duhovnih meja, v občutju drugačnih tradicij, izkušenj, navad, okusov, problemskih vozlov, razpoloženjskih trendov, upov in pričakovanj — od sveta nasploh in od literature posebej. Poleg literarnega pa je tu še hočeš nočeš kontekst zunaj-literarni, ki ga sicer delo ob nastanku lahko ne jemlje v poštev, na znanje, ki pa kljub temu obstaja in večkrat v svoji nepreračun-ljivosti ter nepredvidljivosti postane za delo še posebno »usodotvoren«. Ko razmišljam ob slovenski knjigi, ki jo berem ali sem jo prebral, o njenem notranjem ustroju, o njenem avtonomnem svetu, kateri me lahko vsega potegne vase, večinoma le ne morem mimo realnega sveta, ki me neposredno obdaja in kroji — tudi od daleč in neopaženo — mojo, tvojo, našo njihovo prihodnost. Ne morem si pomagati, ne maram politikov današnjega sveta, namreč od določenega zgodovinskega trenutka sem. Ne zato, ker so politiki, temveč zato, ker so zaskrbljujoče neumni, to svojo duhovno pohab-ljenost pa se na vse mogoče način trudijo skriti (temu je podrejeno drugo), in sicer predvsem z licemerstvom do ljudi, do ljudstva, do ljudstev: neutrudljivo jim pridigajo — in še jih silijo naprej pridigati — o miru in razorožitvi, pri tem pa brez vojn ne bi mogli živeti, se pravi vladati, kajti modrosti nekdanjih vladarjev, orožja duha, ne premorejo ter jim pač ostaja le ubijanje in zastrahovanje (se pravi počasno, nevidno ubijanje) tistih, v imenu katerih vladajo. Ni naključje, da si v tem grozljivo mirnem povojnem in predvojnem svetu še nihče ni upal javno zahtevati popolne in takojšnje razorožitve (brez tega je vse le prazno govoričenje) — najmilejše, kar bi ga doletelo, bi bilo neprostovoljno bivanje v norišnici. Ta današnji »svet ubijalcev« (po K. Koviču), ki se ga zaman poskušam znebiti v zavesti kakor komarjev v poletnem Miletinu (tu sem vsekakor bolj 852 853 Iz bralnlčarjevih meditacij uspešen), me je v zadnjih letih ob slovenskih knjigah večkrat inspiriral, da nisem vedel drugega kot lotiti se te aktualistične konfrontacije obeh svetov, politično-realnega in literarnega, kakršna se tolikokrat kar ponuja, čeprav načelno ne ustreza bistvu in najglobljemu smislu umetniške stvaritve. (Tako se mi je zgodilo, ko sem pisal na primer o Ruplu, Vugi, Snoju.) Pravzaprav ni nič čudnega, da so me slovenska sodobna dela na poseben način »življenjsko« vznemirjala in me še vznemirjajo: česar ni doma, po to skoči človek tudi čez plot. »Pridnost«, načičkana družbena konfliktnost, »brezspolna« zanikrnost je prevladovala v zadnjem desetletju češke literature s tako samoumevno in samozavestno domicilnostjo, da vsak, ki more (zmore), beži v tuje slovstvene loge, kot jaz v slovenskega. Ni nujno, da je ta log »najbolj bujen« — včasih zadostuje že sama drugačnost. Drugačnost današnje slovenske literature, prav tako kot življenjskih razmer, iz katerih raste, je pa kljub vsem domačim pravičnim in krivičnim pomislekom za tujca — z eno samo besedo — zavidljiva. Sem potemtakem nemalo srečen, da imam svoje trajno — pa še takšno — zavetje, kjer se lahko izživljam vsaj nekaj ob tem, kar bi moral — pa ne morem — v domačih gajih. Srečen sem in podzavestno tudi hvaležen. Hvaležnost pa mi narekuje v sodbah neko milino, kakršne si doma ne bi privoščil. Po drugi strani je obenem res, da mi zlasti v zadnjem času prihajajo v roke skoraj sami »izbranci«, po (bolj ali manj) subjektivnih mnenjih primerni za eksport (kar gre za zunanjo podobo, o eksportnosti ne more biti dvoma); ko jih preberem, jih izberem za Bralnico ali pa tudi ne. Da, večkrat tudi po subjektivnem nagnjenju ali razpoloženju. Tudi tako sem svojo pozornost, kot ugotavljam, porazdelil dokaj »pravično« med slo- venska dela, avtorje in različne usmeritve. Zdaj naj bi bil malo konkreten: V dosedanjih šestih letnikih Bralnice sem trikrat pisal o Saši Vugi (Erazem Predjamski, scenarij Judenburga, Testenine bivših bojevnikov) in o Vito-milu Zupanu (Menuet za kitaro, Zasledovalec samega sebe, Komedija človeškega tkiva), dvakrat pa o trinajstih avtorjih: Makarovič (Kam pa kam, kosovirja? Izštevanja), Rupel (HI kvadrat, Družinska zveza), Suhodolčan (Najdaljša noč, Trenutki in leta), Dolenc (Gorenčev vrag, Vampir z Gorjancev), Ingolič (Gorele so grmade, Moje pisateljevanje), Zidar (Živim, Jakobove sanje), Lokar (Zehajoči angel, Rodovi), Hieng (Čarodej, Obnebje metuljev), Kavčič (Pustota, Obleganje neba), Božič (Na njeni travi, Očeta Vincenta smrt), Hofman (Pogovori s slovenskimi pisatelji, Noč do jutra), Mikeln (Kako se je naša dolina privadila svobodi, Pekel 1941) in Rožanc (Ljubezen, Metulj). Navedem naj še posamezne knjige: Grafenauer: Štuka-ture, Udovič: Darovi, Kos: Pregled slovenskega slovstva, Rudolf: Kam je mama šla? Potrč: Na kmetih, Capuder: Bič in vrtavka, Zorman: Stric Benjamin, Jurca: Špelin dnevnik, Mejak: Portreti, Zupančič: Noč in dan, Kuntner: Ledene rože, Prešeren: Muj sen šel po hladine (češki izbor in prevod), Grabeljšek: Nioba, Snoj: Jožef ali zgodnje odkrivanje srčnega raka, Mihelčič: Tujec v Emoni, zbirka Znameniti Slovenci (9 zvezkov), Kajzer: Prava moška leta, Kovač: Najbogatejši Kranjec, Glazer: Branike, Mate: Pobegle kolebnice, Zlobec: Glas, Kmecl: S prijatelji pod macesni, Matičič: Labirint, Fritz: Okruški sveta, Gradišnik: Zemlja zemlja zemlja, Šalamun: Maske, J. L. Zlobec: Udarci, udarci, Rebolj: Barnicz, Svetina: Volčiči. Pretežno torej poznam besedila — skupaj 44 knjig proze ob desetih knjigah poezije, treh otroških in štirih teoretičnih (v resnici dvanajstih, ker je z edi- 854 František Benhart cijo Znameniti Slovenci skupno obdelanih devet naslovov). Navedeni pregled kaže (in malce utruja, se opravičujem), mislim, dovolj zgovoren profil nove slovenske literature in tudi navedena števila se ne odaljujejo dosti od stvarnih odnosov splošne pomembnosti posameznih žanrov, kot se je v teh letih izražala v določenih delih. Prav tako so založbe, ki so obravnavane knjige poslale v svet, zastopane ustrezno svoji delavnosti, pa seveda tudi ustrezno temu, kako so bile zainteresirane pri tovrstni »popularizaciji«, z drugimi besedami, kakšen ra-dius so bile pripravljene dovoliti svoji radodarnosti. Tako se je zgodilo, da so bile od osmih osrednjih založb deležne ocenjevanja v Bralnici Mladinska knjiga s šestnajstimi, Cankarjeva založba s petnajstimi in Državna založba Slovenije z desetimi knjigami. Skupno število 87 bralničnih ocen in 97 ocenjenih knjig sestavlja poleg 61 (oziroma 69) slovenskih in treh tujih (Andrič: Omerpaša Latas, Nena-dič: Dorotej in Doderer: Die Wasser-falle von Slunj (Še 23, oziroma 25) čeških del — trinajst proznih, sedem pesniških in tri teoretične. Škoda bi bilo — se mi je zdelo — da ne izkoristim priložnosti in ne opozorim slovenske literature neflegmatične javnosti vsaj na osnovi naključja na nekaj zanimivosti češkega slovstva, zlasti sodobnega. Vsi ti avtorji, kolikor še živijo, ne spadajo razen pesnika Zavade med češke literarne prominente zadnjega desetletja. Slovenski bralci jih večinoma ne poznajo, medtem ko na Češkem premorejo — ali so premogli — tudi brez oficialne podpore in prav brez nje poseben in neenodnevniški sloves. Le nekateri od njih so bili že prej Slovencem kaj več kot samo ime, z drugimi so se temeljiteje seznanili šele po predstavitvi v Bralnici (Hrabal, Houba, Petiška, Danek), pretežno pa je doslej ostalo le pri tej predstavitvi. Iz češke proze sem se v Bral- nici ukvarjal s tematsko sodobnimi pripovedkami Bohumila Hrabala (dve knjigi), Ote Pavla, Eduarda Petiške, s sodobnima romanoma Karla Hoube in Vladimira Parala, z današnjim življenjem so povezana tudi besedila Miroslava Hornička k slikam praških kipov. Sicer sta bila predstavljena življe-njepisna romana Františka Kožika in biografska knjiga nekdanjega ljubljanskega igralca Rudolfa Deyla (o drugem nekdanjem ljubljanskem igralcu Karlu Hašlerju) in pozabljeni eksperimentalni roman iz vojnega časa pozabljene Milade Součkove, knjiga iz zapuščine prezgodaj preminulega Jo-sefa Kocoureka, včasih prevajanega v slovenščino, knjižica ljubezenskih pisem Karla Čapka in duhovit besednjak »splošnih pomot« Karla Součka. Še živeči avtorji od pravkar navedenih pripadajo staremu ali srednjemu rodu, od mlade generacije prozaikov — tudi s pomočjo poznavalcev — nisem mogel izbrati nič zares zanimivega. Bolje je bilo s poezijo in teorijo. Poleg starejših pesnikov Jaroslava Seiferta in Vilema Zavade in pripadnikov srednjega rodu Jana Skacela in Vdelava Daneka sem uvrstil tudi obetavnega predstavnika mladih Josefa Simona. Podobno se mi je posrečilo na teoretičnem področju: tri generacije teoretikov zastopajo Vladimir Kovarik, Jiff Opelik in mladi Vladimir Novotny. Moje bralničarsko pisanje je kajpada od začetka tesno povezano z mojo ocenjevalsko in priporočevalsko dejavnostjo na Češkem, se pravi s pisanjem ocen za praške založbe in recenzije za dvomesečno revijo Svetova literatura, kamor poskušam plasirati v mejah možnosti prevode najnovejše slovenske proze in poezije. Medtem ko mi je sodelovanje s Svetovo literaturo v veliko veselje, bi kot ocenjevalec novitet za založbe velikokrat kar obupal. Še vedno drži, da založbe, zlasti pri »manjših« literaturah, uveljavljajo te- 855 Iz bralničarjevih meditacij matske, vsebinske vidike, in čim večja stma, češki in slovenizirajoči, »proste je umetnina, toliko manj ima upanja, roke«. Toliko bolj, ker je pisanje v da bi jo sprejeli. Seveda, ni le moj Svetovo literaturo v popolnem skladu in ni le češki problem, temveč čas ko- s stališči Bralnice in povrh vsaj se- mercializacije. Vsekakor pa bi želel, da kundarno lahko vpliva — seveda s bi se stvari spremenile vsaj toliko, da skromnim deležem, če sploh — pri bi slovenska moderna literatura imela odločanju čeških založb, iste možnosti kot na primer srbska in Ze v Bralnici '76 sem zapisal, kako hrvaška. (Namreč predvsem v Odeonu, se včasih zgodi, »da mi je vsega (lite- založbi tujih književnosti.) Tako še rarnega) dovolj«, in sem dodal vzdih: zmeraj traja »razkorak« med ocenje- Škoda tistih jelovških (in ne samo je- vanjem v Bralnici in rezultati mojega lovskih in ne samo slovenskih) goz- prizadevanja pri čeških založbah, se dov! Danes lahko rečem, da ni tako pravi izdanimi slovenskimi deli v če- strašno. Ne s slovensko literaturo (tega škem prevodu. Zato sem tudi takoj po niti takrat nisem mislil zares), ne z prvem letniku Bralnice prenehal ozna- mojo utrujenostjo od nje. Prav na- čevati posamezne ocene z zvezdico sprotno: občutek imam, da bi mi brez (ena zvezdica: Na knjigo sem opo- vsega tega bilo teže živeti. Pozemske zoril z oceno za založbo ali z gloso v dobrine lahko pogrešaš. Osmišljenja dnevniku; dve zvezdici: Prevod je že eksistence pa ne. resničnost) in pustil obema dejavno- František Benhart