Up avičene pntožiie sd seveme meje. Žalostno stanje obmejnega vinogradništva. Kraji ob naši severni meji so po pretežni večini vinorodni. Glavni pridelek je vino, žito, in druge življenske potrebščine pa si mora obmejno ljudstvo kupovati za vinski izkupiček. Obmejnemu prebivalslvu bi bilo tedaj pomagano, ako bi naša vl-ada skrbela za to, da bi obmejni vinogradnik res tudi lahko prodal svoje vino v N. Avstrijo. Ako vlada ne bo ublažila ter znižala izvozne carine vsaj za obmejno vinogradništvo, bo to tekom par let čisto propadlo. Treba nameč pribiti, da Imajo ravno ob meji nemškoavstrijski podaniki zelo veliko in razšežnih vinogradov. Lastniki teh lepo bo- gatih vinogradov so Gračani, pa tudi razni bogati Nemci iz obmejnih nemškoavstrijskih trgov. Glede vina so ti avstrijski podaniki, ki irnajo vinograde pri nas, veliko na boljšem, nego mi. Tem se nudi nešteto prilik, da po raznih ovinkih izvozijo svoj bogati vinski pridelek v N. Avstrijo in ga tamkaj prodajo za drag dcnar. Radi bogatega izkupička za slovensko vino v N. Avstriji lahko ti nemški posestniki veliko bolje obdelujejo svoje viuograde, pa tudi dražje plačujejo svojc delavoe, kot mi. Glede dobre prodajo vina so Avstrijci, ki imajo vinograde pri nas, v vsakem oziru na boijšem nego naši ljudje, ki to razliko vidijo in se opraviceno hudujejo nad vlado, ki noče kazati niti najmanjš«ga zanimanja za obmejno vinogradništvo. Tudi v drugem oziru so Avstrijci na boljšem. Kakor znano, iniamo ob nieji upeljan takozvani dvomejaški sistem, ki se raztega na daljavo 10 km obojestransko. Ravno ta način medsebojnega prometa nudi ug<xinosti ter dobiček samo Avstrijcem, a ne nam. Avslrijci lahko prihajajo čisto neovirano k nam z nahrbtniki, ki so lahko poljubno obsežiii, in nosijo od nas razne življenske potrebščine, kot: moko, mast, meso itd. in sicer po 5 kg dnevno za eno osebo. Ravno živeža se pridela v obmejnih krajih veliko premalo in še to kar je, pokupijo Avstrijci ter znosijo v nahrbtnikih preko meje. Glede prehrane so vsi kraji ob sevcrni meji pasivni (premalo se pridela), ako torej iznašajo Avstrijci še to malo živeža, kar se ga pridela, povzročajo na ta način vedno večjo draginjo. Edina dobrota, ki jo nam nudi obmejni promet, so nemško avstrijski mlini, kamor vozijo in nosijo oDmejni Slovenci svoje žito, ker sicer bi morali voziti predaleč. Pa tudi od te ugodnosti imajo velik dobiček nemškoavstrijski mlinarji, ker moramo mi Slovenci pošteno plačati, da nam' meljejo in sicer plačamo en del v naturi, drugega pa v našem denarju in to po višini, kakor jo določijo Avstrijci. Iz Avstrije bi se izplačalo k nam uvažati edinole: sladkor, petrolej, sol, užigalice in cigarelni papir, a to je prepovedano. Vse drugo blago se za nas Slovence v sedanjih razmerah ne izplača prinašati iz Avstrije, ker ga dobimo na domačih tleh ceneje. Iz ravnokar navedenega pač lahko uvidi vsakdo, da so pritožbe obmejnega slovenskega Ijudstva upravičene. Res narodno zavedno obmejno Ijudslvo najbolj peče dejstvo, ker imajo od obmejnega promcla dobičekpri kratkovidnosli beograjskih mogotcev samo Avstrijci.