1116
MAK DIZDAR, MODRA REKA
Prevodov iz srbske in hrvaške književnosti v slovenščino ni kdove koliko. O vzrokih za majhno število je bil že večkrat govor in med drugim je bilo ugotovljeno, da takšne izdaje niso komercialno uspešne, ker interesenti segajo raje po izvirnikih; do izida prevoda običajno mine v najboljšem primeru leto ali še več. Marsikatero uspelo delo pa ostane neprevedeno. Laže je pri poeziji, kjer obstajajo večje možnosti za sistematično zasnovane predstavitve enega ali več avtorjev bodisi v literarnih revijah bodisi v antologijah. Tako smo nedavno dobili antologijo Novejša hrvaška poezija (1971), ki jo je oskrbel Radoslav Dabo. V njegovi redakciji je napovedan izid antologije sodobne srbske poezije; izšla pa bo knjiga črnogorske poezije dvajsetega stoletja. S pomočjo teh izborov bo omogočen slovenskemu bralcu zanesljiv vpogled v pesniško ustvarjalnost drugih republik.
Med še bolj redke prevode posameznih pesnikov se uvršča izid pesmi Maka Dizdarja (1917—1971).* Z njim smo se srečali že v našem revialnem tisku, nazadnje v Novejši hrvaški poeziji, kjer je prav on predstavljal zgornjo časovno mejo antologije. Ob tem je treba povedati, da se pisci, ki delujejo v Bosni in Hercegovini, prištevajo k hrvaški ali srbski književnosti glede na svojo narodnostno pripadnost. Ne da bi se spuščali v razpravljanje o tem, je treba opozoriti, da se pojavljajo poskusi določitve tako imenovane književnosti Bosne in Hercegovine, o kateri še ni utrjenega termina (prim. zbornik Simpozijum o savremenoj književnosti Bosne i Hercegovine, Sarajevo 1971). Na začetku Dizdarjeve literarne poti stoji zbirka Vidovopoljska noč (1936); v njegovi začetni poeziji opa-
* Mak Dizdar, Modra reka; prevedel Ivan Minatti, opremil Matjaž Vidic. DZS, Ljubljana 1972.
žajo kritiki vpliv Tina Ujeviča, socialno usmerjenost in nekatere surrealistične postopke. Kmalu pride do odmika od mestne tematike, ki se je tudi pojavljala pri njem, k naravi. Njeni pojavi se spreminjajo v njegovi poeziji v simbole. Bolj kot prva zbirka je bila odločilna kratka poema Plavalka (1954), ki jo prištevajo med stvaritve, ki so v literaturo Bosne in Hercegovine spet začele uvajati intimizem. V naslednjem desetletju so si sledile druge Dizdarjeve zbirke, toda izmed vseh je imela največji uspeh Kamniti spavač (1966), ki velja za vrh njegovega pesnjenja. Nastala je kot posledica njegovega zanimanja za kamnite bogomilske spomenike, izvirajoče iz dobe pred turško zasedbo Bosne. Dizdar je izjavil, da so ga ti začeli vznemirjati že v otroških letih, pozneje pa se je začel sistematično ukvarjati z vsem, kar je povezano z njimi, od ljudskih legend do vraž, ki krožijo o njih med okoliškimi prebivalci. Toda ni se zadovoljil samo s tem, ampak je preučil tudi obsežno strokovno literaturo.
Zbirko so inspirirale figure in orna-menti spomenikov, ki imajo različno ideogramsko simboliko, motivi lova, turnirjev, sonca in podobni, pa tudi vklesani napisi, ki so večinoma epitafi. Pesmi so napisane v arhaiziranem jeziku, zato ni čudno, da je dodal Dizdar zbirki sorazmerno obsežne opombe s slovarčkom. Srečujemo se s primerom literarnega ustvarjanja, pri katerem avtor uporabi kako zgodovinsko snov za izpoved idej, veljavnih za sedanjost.
Izmed pesmi, ki so nastale po tej zbirki, se omenja kot najbolj reprezentativna Modra reka; po njej se imenuje tudi ena od njegovih zadnjih zbirk in slovenski izbor, ki ga je prevedel Ivan Minatti. Le-ta je očitno nastal na osnovi antologijske zbirke Pesmi (Zagreb, 1972) s tem razločkom, da v drugem delu zajema nekaj pesmi iz drugih zbirk, v čemer je opaziti prizadevanje, da bi izbor obsegal vse poglavitne po-
1117
Mak Dizdar, Modra reka
teze Dizdarjeve poezije. Skoraj povsem se je izognil njegovi najbolj značilni zbirki. Res je, da bi bilo pesmi iz nje težko prevajati, vendar bi si prevajalec morda pomagal s slovenščino iz kake starejše dobe, nekaj takšnih primerov že obstaja.
Žal izbor nima spremne besede, kjer bi bilo pojasnjeno, po kakšnih merilih so pesmi izbrane in kdo je to opravil. Navedeni so samo osnovni biobiblio-grafski podatki o Dizdarju in prevajalec Ivan Minatti. Če drugega ne, bi moralo
biti dodano vsaj kazalo pesmi. Spremne besede ni morda zaradi tega, da bi bilo omogočeno bralcu neobremenjeno sprejemanje poezije. Z izbori pesmi posameznih avtorjev je tako kot z antologijami: vsi so narejeni po subjektivnih merilih, pri čemer je odločujoča afini-teta izbiralca in ne nazadnje tudi možnost kolikor toliko zadovoljivega prevoda. Vse to velja tudi za slovensko izdajo Maka Dizdarja, ki je kljub okoliščinam razveseljiv pojav.
Marjan Dolgan