NAPIS NAD ČLANKOM 4 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU IZVLEČEK Bližnjevzhodna država Irak je v zavesti sodobnega Evropejca praviloma sinonim za nasilje, vojno, preganjanje in radikalni islam. Kljub navedenim dejstvom v članku ugotavljamo, da je to območje s kristjani kontinuirano poseljeno od samega začetka širjenja krščanstva. Različni vzroki so prispevali, da krščanstvo v Iraku ni enotno, ampak razdeljeno med več različnih krščanskih Cerkva. Ključne besede: krščanstvo, Irak, Bližnji vzhod, zgodovina, geografija. ABSTRACT Middle Eastern Christianity and its Remnants in Iraq In the minds of modern Europeans, Iraq, a country in the Middle East, is usually a synonym for violence, war, persecution, and radical Islam. Nonetheless, this article establishes that this area has been continuously settled by Christians since the very beginning of the Christian era. However, for various reasons Christianity in Iraq is not uniform, but divided between several different Christian Churches. Key words: Christianity, Iraq, Middle East, history, geography Bližnjevzhodno krščanstvo in njegove ostaline v Iraku GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 5 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU Avtor besedila in fotografij: MATJAŽ GERŠIČ, doktor geografskih znanosti, znanstveni sodelavec ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana E-pošta: matjaz.gersic@zrc-sazu.si COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek I rak, dežela rodovitnega polmeseca med Evfratom in Tigrisom, ki je zavze- mala največji del Mezopotamije, je znana po številnih civilizacijskih pre- sežkih, kot sta iznajdba pisave in uvedba šestdesetiškega številskega sistema v matematiki, gradbenih mojstrovinah, kakršni sta babilonski viseči vrtovi, eno od sedmerih čudes starega, ter v stari zavezi omenjen babilonski stolp, ter ne- katerih neprekosljivih umetniških stvaritvah, kakršne so zgodbe iz Tisoč in ene noči. Žal pa je od leta 1980 v zavesti zahodnega sveta prepoznaven predvsem kot dežela, prežeta z vojaškimi konflikti. O imenu države Irak je znanih več etimoloških interpretacij. Arabsko ime drža- ve lahko izhaja iz srednjeperzijskega izraza erak v pomenu 'nižavje', lahko tudi iz imena biblijskega mesta Erech, bolj znanega kot Uruk, v bližini reke Evfrat, lahko pa iz arabske besede `araqa v pomenu 'potenje, znojenje, globoko zakore- ninjen' ali 'zelo moker' (Etimološki slovar 2020). Adrian Room (2006) navaja, da arabsko ime države verjetno pomeni 'breg', kar se nanaša na njeno lokacijo v kotlini ob rekah Tigris in Evfrat. Beseda »iraški« v angleškem izvirniku (Iraqi) se je prvikrat pojavila leta 1777 in se nanaša na regionalno oznako glasbe in narečje, ki sta izhajala iz Mezopota- mije (Etimološki slovar 2020). Ime pokrajine Mezopotamija, ki se pogosto uporablja kot sopomenka za Irak, je starogrškega izvora. Ime v pomenu 'medrečje' je zloženka izrazov mesos (μέσος) v pomenu 'sredi, srednji, sredina' in potamos (ποταμός) v pomenu 'reka', kar se nanaša na njeno lokacijo med rekama Evfrat in Tigris (Kladnik s sodelavci 2013). Geografski oris Irak je bližnjevzhodna država, ki na severu meji s T určijo, na vzhodu z Iranom, na zahodu s Sirijo in z Jordanijo, na jugozahodu s Saudovo Arabijo in na jugo- vzhodu s Kuvajtom. Z vidika geoloških razmer jugozahodni del Iraka pripada Arabskemu ščitu, ki je prekrit s sedimenti, severovzhodni del pa Perzijski mikroplošči. Med obema tektonskima enotama poteka konvergenčna meja. Skrajni severni del pripada gorovju Zagros (najvišji vrh je Jebel Šiha Dar, 3611 m), ki je nastalo v alpidski orogenezi. Ob tem se je nekoliko ugreznilo južno ležeče kopno, ki so ga pozneje zapolnili naftonosni morski sedimenti. Stik med hribovitim severnim delom in ravnikom v osrednjem delu države predstavlja prodno sredogorje, ki je nastalo z rečno akumulacijo iz goratega površja v plitvem morju. Ob obeh glavnih rekah je dolina zapolnjena z rečnimi sedimenti, skrajni jugovzhodni del, ob izlivu reke Šat el Arab v Perzijski zaliv, pa je močno zamočvirjen. Jugozahodni in zahodni del države obsega obširen ravnik, visok med 100 in 400 m, ki ga številni vadiji čle- nijo v smeri jugozahod–severovzhod in v južnem delu regionalno pripada Veliki 6 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU bi bilo sumersko in naj bi pomenilo 'baker', saj naj bi po reki transporti- rali bakrovo rudo. Arabsko ime reke je Al furat. Ime Tigris pa je staro- perzijskega izvora in pomeni 'hitra', arabska različica imena pa je Didžla (Gamkrelizde in Ivanov 1995; Hau- sleiter s sodelavci 2020). Obe reki sta deloma plovni, kar je bilo pomembno predvsem do izgra- dnje železnic in cest. Njuna najpo- membnejša vloga je vodooskrba. Zadnje redne poplave so bile leta 1954, potem pa so zgradili več je- zov, s katerimi uravnavajo pretočne viške. Zajezitve obeh rek v Turčiji in Siriji so predmet meddržavnih spo- sta oddaljena le okrog 80 km. Ko se spustita z višavja, njuni dolini zameju- jeta trikotni puščavski ravnik na nad- morski višini od 240 do 460 m, ki se imenuje Al Jazirah (v pomenu 'otok') (Natek in Natek 1999; Luhr 2006; Al-Jazīrah 2020). Približno toliko kot pri izviru sta rečni strugi oddaljeni tudi pri Bagdadu (Tigris teče skozi mesto), severozahodno od Basre pa se reki zlijeta v enoten, 200 km dolg vo- dotok Šat el Arab (v pomenu 'arabska reka'), ki se izliva v Perzijski zaliv. V tem delu so ob reki obsežna močvirja s trstičjem (Luhr 2006). Ime Evfrat izhaja iz grščine in po- meni 'razglasiti', izvorno ime pa naj Arabski puščavi, v severnem delu pa Sirski puščavi (Natek in Natek 1999; Strahler in Strahler 2005). Najpomembnejši reki, ki sta omogo- čili razvoj prvih civilizacij, in sta še ve- dno zelo pomemben vir za vodooskr- bo Iraka, sta Evfrat in Tigris. Omenja ju že Stara zaveza. V Prvi Mojzesovi knjigi (Geneza 2-14) je zapisano, da je v Edenu izvirala reka, ki je nama- kala vrt, od tam pa se je razdelila na štiri reke: Pišon, Havila, Evfrat in Tigris (Geneza 2010). Obe izvirata v Armenskem višavju v T určiji. Evfrat je dolg okrog 2700 km, Tigris je nekoli- ko krajši (1900 km). Oba rečna toka sta nekako vzporedna, njuna izvira Slika 1: Zemljevid Iraka. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 7 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU cije je 70 %. Najredkeje so poseljeni zahodni deli države, kjer bivajo be- duini (Natek in Natek 1999). Etnič- na sestava prebivalstva je sorazmerno pestra. Arabcev je med 75 in 80 %, med 15 in 20 % je Kurdov. Preostalih 5 % sestavljajo druge etnične skupi- ne, Turkemni, Jezidi, Beduini, Asirci, Perzijci, Luri, Azerbajdžanci, Šabaki, Armenci, Kakai, Romi, Čerkezi in Mandejci (Natek in Natek 1999; The World Factbook 2020). Po verski pripadnosti je 99 % pre- bivalstva muslimanov, kristjanov je 0,8 %, 0,2 % je pripadnikov drugih prepričanj oziroma ateistov (Middle East … 2015). Muslimani v Iraku večinoma pripadajo šiitski skupnosti (67,5 %), 32,5 % je sunitov (McCan- dles in Bergamaschi 2014). Šiiti, ki so bili kljub večini desetletja brez politič- ne moči, poseljujejo predvsem južni in vzhodni del države (Natek in Na- tek 1999). Kurdi so večinoma sunitski muslimani. Poleg severnega dela Iraka poseljujejo tudi severozahodni del Irana, severovzhod Sirije, jugovzho- dno Turčijo in vzhodno Armenijo. Veljajo za najštevilčnejši narod brez lastne države. Njihovi politični apetiti po lastni državi so grožnja vsem ome- njenim državam, da bi lahko izgubile dele svojega ozemlja. Zato so Kurdi v svoji zgodovini de- ležni nenehnih preganjanj in napa- dov, na primer leta 1995 ob ofenzivi Jutranja zarja, ko jih je v Iraku s tež- kim orožjem napadlo več kot 35.000 turških vojakov. Iraški Kurdi imajo od leta 1970 avtonomijo, avtonomni status znotraj zvezne iraške republike so dobili potrjen tudi leta 2005. Prsti v Iraku so zaradi različnih pedo- genetskih dejavnikov zelo mozaične. Viri navajajo okrog 40 različnih tipov prsti (Exploratory soil map of Iraq 1957). Na območjih s puščavskim podnebjem prevladujejo peščene in kamnite puščavske prsti, prsti s sadro, pojavljajo pa se tudi otoki zaslanjenih prsti. Ob obeh rekah prevladujejo ilovnate prsti, nekatera območja so bila redno poplavljena. Za severni del so značilne kostanjeve prsti in litosoli. Prsti ogrožata predvsem zaslanjevanje zaradi namakanja in v severnem delu države predvsem erozija zaradi čez- merne paše(Natek in Natek 1999). Po zadnjih podatkih ima Irak okrog 38.800.000 prebivalcev (The World Factbook 2020). Najgosteje so po- seljeni Mezopotamija in mesta v ira- škem Kurdistanu. Stopnja urbaniza- rov, saj po teh posegih v Irak priteče bistveno manj vode (Natek in Na- tek 1999). Več zajezitev, s katerimi uravnavajo raven vode, so zgradili tudi ob obeh rekah v Iraku (Qadi- siya, Habbaniyah, Razazah, Thartar in druga). Lega v subtropskem pasu je glavni podnebni dejavnik osrednjega in juž- nega dela države, kjer prevladuje vro- če puščavsko podnebje s povprečno letno temperaturo nad 18° C (BWh). Na severovzhodu države je pomem- ben vpliv nadmorske višine, zato tam prevladuje gorsko podnebje (H). Za prehodno območje sta značilni step- sko podnebje (BSh) v vzhodnem delu in sredozemsko podnebje (Csa) v se- vernem delu. Višek padavin je v hla- dni polovici leta (Strahler in Strahler 2005). Slika 2: Spomenik v Halabji/Helebcah –nad kupolo se proti nebu steguje roka s šestnajstimi prsti, ki ti simbolizirajo 16. marec, streha pa je zgrajena iz 88-ih »oblakov«, ki simboliziraj leto 1988, vse skupaj torej pomeni datum napada, ko je bilo v dvajsetih minutah ubitih več kot 5000 vaščanov. 8 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU mestu (za Rusijo, Saudovo Arabijo in Združenimi državami Amerike) po letni načrpani količini surove nafte. Načrpana količina nafte se od leta 2005 stalno povečuje in je leta 2017 dosegla 1.672.801 sodčkov oziroma 4583 sodčkov na dan (Crude oil pro- duction 2020). Med storitvenimi dejavnostmi, ki prispevajo 46 % BDP-ja (kmetijstvo 3 %, industrija 51 %) (The World Factbook 2020), omenimo turizem. Kljub politično nestabilni in varno- stno tvegani državi je bilo upravno središče kurdskega dela države Erbil/ Hewler razglašeno za arabsko turi- stično prestolnico za leto 2014 (Erbil named … 2012). Iraški Kurdistan je namreč zaradi dokajšnje varnosti in ugodnih cen, predvsem pa oblice vode tudi v topli polovici leta, med Arabci izjemno priljubljeno letovišče. Poleg naštetega je vizumski režim v kurdskem delu Iraka precej bolj spro- ščen kot v arabskem delu države, kar prav tako pripomore k večjemu obi- sku regije. Zgodovinski okvir Dežela med Evfratom in Tigrisom je bila okrog leta 3000 pred našim šte- tjem območje prve visoke kulture člo- veštva. sestavljala so jo manjša mesta, ki so se razvila iz precej starejših nasel- bin. Zaradi ugodnih naravnih razmer in možnosti umetnega namakanja je bil ta prostor zelo mikaven tudi za nomadska ljudstva, ki so se tod stalno naselila. Prvi priselitveni val so pred- stavljali Sumerci, ljudstvo iz osrednje Azije, ki je deželi dalo ime Sumeri- ja. Iz tega obdobja so nam poznana mesta Ur, Uruk, Kiš, Lagaš, Uma in največji napad s kemičnim orožjem v svetovni zgodovini (British Parlia- ment officially … 2013; 1988: Thou- sands die in Halabja gas attack 2020). V preteklosti je bilo iraško kmetijstvo poleg samooskrbe vsaj deloma usmerje- no tudi v izvoz. Glavni izvozni pridelek so bili datlji. V Iraku je bilo posajenih okrog 30 milijonov datljevih palm, ki so letno dale preko 25.000 ton datljev, kar je pomenilo okrog 80 % svetovne proizvodnje. Poleg datljev so izvažali tudi živalske kože in volno. Beduini so namreč redili okrog 8 milijonov ovac in okoli 2,5 milijona koz (Stazić, Petro- vić in Stanić 1955). Dandanes je glavni izvozni artikel surova nafta, ki so jo v Iraku odkrili konec 19. stoletja. Izvozi- jo namreč kar 99 % načrpane surovine (Stazić, Petrović in Stanić 1955; The World Factbook 2020). Po zadnjih podatkih (za leto 2017) je Irak v svetovnem merilu na četrtem V Iraku je poleg arabščine uradni jezik Kurdščina, ki spada v iransko skupino indoevropskih jezikov in je zapisana v prilagojeni arabski pisavi. Skladno z ustavo imajo pravico do izobrazbe v maternem jeziku tudi ostale manj- šine (Iraqi Constitution 2005). Nav- kljub ustavni pravici do avtonomije in rabi kurdskega jezika pa pri omembi Kurdov v Iraku ne smemo spregledati genocida, ki ga je Huseinova oblast nad Kurdi in Asirci izvedla med 12. marcem 1986 in 7. junijem 1989. Šlo je za tako imenovano operacijo Anfal. Ime izhaja iz 8. poglavja (sure) v Ko- ranu, kjer je opisano, kako je leta 624 v bitki pri Badru 313 novokrščencev v muslimansko vero pobilo več kot 900 poganov. V genocidu je bilo ubitih okrog 200.000 Kurdov in več tisoč Asircev. Med najgrozovitejšimi napa- di v tem pogromu je zagotovo napad s kemičnim strupom na območju vasi Halabja/Helebce, ki ga je iraška voj- ska izvedla 16. marca 1988. Šlo je za Slika 3: Manjša naftna vrtina severno od Mosula. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 9 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU čelu. Leta 1926 je bil Iraku priključen Mosulski vilajet, kar je bilo v naspro- tju s pričakovanjem tam živečih T urk- menov, ki so se želeli priključiti Tur- čiji. S tem je bilo formiranje Iraka v ozemeljskem smislu dokončano (Sta- zić, Petrović in Stanić 1955; Natek in Natek 1999; Tko su irački Turkmeni … 2020). Društvo narodov je 3. ok- tobra 1932 končalo britanski mandat nad tem območjem in Irak priznalo kot neodvisno državo. Monarhična ureditev je trajala do leta 1958, ko je prišlo do državnega udara (Ingolič 1998; Natek in Natek 1999). Sledila so desetletja politične nestabilnosti in vojaških spopadov, ki so Irak gospo- darsko, politično in tudi družbeno Bagdad uničen in Mezopotamija je izgubila vlogo političnega in trgovske- ga središča. Leta 1534 so jo osvojili osmanski Turki, ki so območje seda- njega Iraka posedovali vse do konca prve svetovne vojne (Ingolič 1998). Irak, kot ga poznamo danes, je bil ustanovljen po koncu prve svetovne vojne iz treh provinc Osmanskega imperija. Po sklepu konference v San Remu leta 1920 je to območje postalo britansko mandatno ozemlje. Arabci so se v tako imenovani Veliki iraški revoluciji, kjer so sodelovali tako šiiti kot suniti, uprli britanski nadoblasti in 23. avgusta 1921 je bila razglaše- na kraljevina s kraljem Faisalom I. na Mari, ki so obstajala istočasno. Ep o Gilgamešu nam priča o njihovih medsebojnih odnosih. Sumerskemu obdobju sta sledili dve večji državi, Babilonija na jugu in Asirija na severu (Konte 1997). Asirci so leta 612 pr. n. št. klonili pred Babilonci, slednje pa so si leta 538 pr. n. št. podjarmili Per- zijci. Perzijce je premagal Aleksander Veliki in tako je dežela med Evfratom in Tigrisom prešla pod grško kulturno okrilje. Sledila je rimska zasedba, ko sta bili na tem območju ustanovljeni provinci Asirija in Mezopotamija. V 7. stoletju je dežela postala arabska, Bagdad pa se je razvil v kulturno in trgovsko središče muslimanov. Leta 1258, ob vdoru Mongolov, je bil Slika 4: Potrdilo o usmrtitvi Sadama Huseina 10 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU V svetovni javnosti je močno odme- valo predvsem zajetje Jezidov na gori Sinjar, ki so jih osvobodile kurdske pešmerge z zračno podporo ZDA ob pomoči pripadnikov kurdske delavske stranke in kurdskih milic iz Sirije (Ce- torelli s sodelavci 2017). Varnostni položaj se je v zadnjem obdobju nekoliko izboljšal, vendar je predvsem na jugu države še vedno precej nemirno, saj državo pretresajo pogosti notranji spopadi in protesti, do napadov pa prihaja tudi od zunaj. Zadnji takšen je bil 7. januarja 2020, ko je Iran kot povračilo za uboj ge- nerala Kasema Solejmanija na Irak izstrelil nekaj raket(Američani v rake- tnem… 2020). Krščanstvo in njegove cerkve na Bližnjem vzhodu Med svetovnimi religijami je po šte- vilu vernikov na prvem mestu krščan- stvo. Število kristjanov se je v zadnjih stotih letih početverilo, z okrog 600 milijonov leta 1910 je zraslo na več kot 2 milijardi (Fairchild 2020). Po rojstvu Jezusa Kristusa v Betlehemu med letoma 7 in 4 pr. n. št., ki so ga nekatere judovske skupnosti dojele kot Mesijo oziroma odrešenika, ki bo odrešil izraelsko ljudstvo, se je krščan- stvo hitro širilo predvsem po Sredo- zemlju (Konte 1997) in do leta 600 so bili pokristjanjeni zahodna Evropa (območje zahodno od Rena), južna in jugovzhodna Evropa (območje južno od Drave in Donave), obsredozemski pas v severni Afriki ter Mala Azija z zaledjem. Do prvih večjih razhajanj v krščanstvu je prišlo že leta 260, ko se je prvikrat pokazal razkorak med vzhodno in zahodno teologijo. Gre narodnih sankcij in suma o proizvo- dnji orožja za množično uničevanje so 20. marca 2003 Združene države Amerike in Združeno kraljestvo brez predhodne odobritve Varnostnega sveta OZN izvedle invazijo na Irak, ki so jo poimenovali operacija Iraška svoboda (tudi druga perzijska vojna). 13. decembra 2003 so v bližini Tikrita Sadama Huseina ujeli in ga po sojenju 30. decembra 2006 usmrtili z obeša- njem. Orožja za množično uničevanje, ki je bilo povod za napad ZDA na Irak, niso nikoli našli. Ameriška vojska se je avgusta 2010 iz Iraka uradno uma- knila, a hkrati v državi ohranila naj- številčnejšo diplomatsko misijo na svetu in okrog 50.000 vojakov (ZDA uradno končale … 2010). Leta 2014 so ZDA v Irak napotile dodatne voja- ke z nalogo boja proti Islamski državi. Islamska država (ISIS oziroma Islam- ska država Iraka in Levanta) izhaja iz islamistične teroristične organizacije Al Kaida, ki jo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja ustanovil Osama bin Laden. Vendar je Al Kaida leta 2014 z Islam- sko državo prekinila stike, saj na bi se ISIS v bojih posluževala preveč bru- talnih metod (Sly 2014). ISIS je svoje prve vojaške uspehe beležila leta 2013 v Siriji, naslednje leto pa tudi v Iraku. Razmahnila se je predvsem v severo- zahodnem in zahodnem, sunitskem delu države. Borci Islamske države so bili neprizanesljivi predvsem do kri- stjanov, šiitskih muslimanov in jezi- dov. Iz nekaterih predelov države so se celotne skupnosti zatekle v taborišča v kurdskem delu Iraka. popolnoma izčrpali. Postal je sinonim za uničeno državo, z velikim številom mrtvih, ranjenih, vojnih sirot in be- guncev. Povoda za državni udar sta bila kra- ljeva navezanost na zahodne države in črpanje nafte pod okriljem tujih družb. Po uspelem državnem udaru je bila razglašena republika, ki se je navezala na Sovjetsko zvezo in nje- ne zaveznice. Leta 1963 je prišlo do novega državnega udara, po katerem je na oblast prišla Stranka arabskega socialističnega preroda (Baas). Z no- vim državnim udarom leta 1968 je na oblast prišel Hassan al-Bakr. Leta 1972 je nacionaliziral naftno indu- strijo in leta 1975 dosegel premirje s Kurdi. Leta 1979 je al-Bakr odstopil in na oblast je prišel Sadam Husein, ki je uvedel diktaturo. Zaradi skrbi pred širitvijo islamske revolucije in mejne- ga spora na reki Šat el Arab oziroma iransko Arvand Rud, je 22. avgusta 1980 Irak napadel Iran. Vojna, ki je trajala 8 let in se končala 20. avgusta 1988, je terjala 1,5 milijona smrtnih žrtev, Irak pa je moral priznati do tedaj veljavno mejo z Iranom. Julija leta 1990 je Irak zaradi spora glede črpanja nafte na mejnem območju napadel sosednji Kuvajt. 8. avgusta istega leta je bil Kuvajt priključen Ira- ku. Varnostni svet OZN je zahteval popoln umik iraške vojske, a je Irak tovrsten ultimat zavrnil. 17. januarja 1991 so zahodni zavezniki skupaj z nekaterimi arabskimi državami pričeli z operacijo Puščavski vihar, s katero je bila okupacija Kuvajta končana in 12. aprila 1991 sta državi podpisali pre- mirje (Ingolič 1998; Natek in Natek 1999). Zaradi nekaterih kršitev med- GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 11 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU o izobčenju carigrajskega patriarha Mihaela Kerularija, razdelila na kato- liško in pravoslavno smer (Trenc-Fre- lih 1998; Jacobsen 2011). Bližnji vzhod, območje od koder kr- ščanstvo izhaja, je tako v 11. stoletju postal stičišče treh različnih krščan- skih tradicij, vzhodne v vzhodnem delu regije, miafizitske v njenem osrednjem delu ter pravoslavne kalce- donske v zahodnem delu, na vse pa je močno vplivala širitev islama. Cerkve miafizitske tradicije – stare vzhodne cerkve (tudi vzhodne pra- voslavne cerkve) temeljijo na pre- pričanju, da sta v Kristusu neločljivo povezani božja in človeška narava. Z gledišča globalnega pravoslavja so te skupnosti res manjšinske, a na Bli- žnjem vzhodu so večinske, saj jim pri- pada kar okrog 70 % tamkajšnjih kri- stjanov vzhodu in predvsem na račun Koptov tudi v Severni Afriki(Jacobsen predvsem za razmerje med Bogom Očetom in Sinom. To ter vprašanji Božje narave (ali ima Jezus le eno, božjo naravo, ali dve, poleg božje tudi človeško) in Božjih oseb je bilo pred- met razhajanj tudi v naslednjih dese- tletjih (T renc-Frelih 1998). Krščanski Rimsko cesarstvo, ki se je trudilo ohranjati antično krščansko tradicijo, je začelo počasi razpadati. Zahodni, latinsko govoreči del, so ogrožala barbarska plemena, vzho- dni del pa je postajal vse manjši in se spojil z grško govorečim Bizantinskim cesarstvom, ki ga je pričel ogrožati is- lam. Še pred tem, v 6. stoletju, se je antična krščanska tradicija razcepila v tri smeri, miafizitsko, kalcedonsko in vzhodno (Jacobsen 2011). Kalcedon- ska tradicija se je leta 1054, ob veliki shizmi oziroma vzhodnem razkolu, ko je 16. julija kardinal Humbert na oltar patriarhatske cerkve Svete Mo- drosti položil bulo papeža Leona IX. 2011). K starim vzhodnim cerkvam spadajo asirska cerkev, sirska cerkev, armenska apostolska cerkev in kopt- ska pravoslavna cerkev ter iz njih izha- jajoče starovzhodne skupnosti (T renc- -Frelih 1998; Jelinčič Boeta 2015). Na svetu je skupno je od 73 do 81 milijonov pripadnikov teh cerkva (Je- linčič Boeta 2015). Zgodovina asirske cerkve sega v 2. stoletje, ko so v Asiriji, Babiloniji in Perziji nastale krščanske skupnosti. Leta 410 so na cerkvenem zboru v Se- levkiji Ktesifon (zdajšnji Al-Madain v osrednjem Iraku) krščanske skupnosti Mezopotamije preklicale pripadnost Antiohiji in drugim zahodnim škofi- jam. Poglavitni razlog za takšno odlo- čitev je bilo dejstvo, da so živeli v per- zijski in ne rimski državi, zato bi jim kakršnokoli simpatiziranje z Rimom lahko močno škodovalo. V bogo- služju se je uveljavil vzhodnosirski ali kaldejski obred v vzhodni aramejščini (Jacobsen 2011; Jelinčič Boeta 2015). Sirska cerkev velja za najstarejšo kr- ščansko skupnost, saj naj bi jo apostol Peter ustanovil leta 34. Arabska osvo- jitev območja je prekinila bizantinski vpliv na sirsko cerkev, ki je v srednjem veku doživela velik razcvet teoloških akademij. Njen vpliv je segal vse do Afganistana, Turkmenistana in Ujgu- rije. Od 14. stoletja dalje je sledil njen zaton, vojaški in politični pritiski so botrovali k številni diaspori. Sedež pa- triarhata je od leta 1959 v Damasku. Sveto pismo, ki ga uporablja sirska cerkev, je bilo v 3. stoletju prevedeno v zahodno aramejščino; imenuje se Pešita (Jacobsen 2011; Jelinčič Boeta 2015). antična tradicija miafizitska tradicija kalcedonska tradicija katoliška tradicija pravoslavna tradicija vzhodna tradicija Slika 5: Razvoj krščanskih tradicij do 11. stoletja (prirejeno po Jacobsen 2011). 12 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU šina in njihovo število narašča. Kopti imajo tudi svoje osnovne in srednje šole. Poleg Egipta so večje koptske skupnosti v Sudanu in Libiji, njihova misijonarska dejavnost pa je prisotna tudi v Podsaharski Afriki (Jelinčič Bo- eta 2015). Številčno največja koptska cerkev je etiopska z okrog 40 milijoni verniki. Krščanstvo je v to deželo prišlo v le- tih 42–52 z apostolom Filipom, leta 330 pa je postalo državna vera. Za etiopsko cerkev so, čeprav izhaja iz koptske aleksandrijske cerkve, značil- ne nekatere posebnosti (obrezovanje, spoštovanje sobote in nedelje, nekate- ra prehrambna pravila). Razlog za raz- like tiči v dejstvu, da se je krščanstvo na to območje razširilo neposredno iz Palestine, pa tudi, da so bili Judje na tem območju verjetno prisotni že leta 1991 armenska cerkev doživlja preporod. Posebnost armenske litur- gije je, da vključuje prvine bizantin- ske, sirske, latinske in jeruzalemske tradicije (Jacobsen 2011; Jelinčič Bo- eta 2015). Koptska cerkev je razširjena pred- vsem v severovzhodni Afriki. V Egip- tu, kjer se je krščanstvo pojavilo že na samem začetku, je povezano z aposto- lom Markom, ki je leta 42 ustanovil cerkev v Aleksandriji. Do prihoda Arabcev leta 639 se je kljub bizantin- skemu preganjanju cerkev ohranila, zatem pa je prebivalstvo postopoma prevzelo islam. Koptščino je kot li- turgični jezik nadomestila arabščina. Položaj Koptov se je pričel izboljševati po letu 1835, ko je na oblast prišla dinastija Mohameda Alija. Dandanes so Kopti v Egiptu pomembna manj- Armenska apostolska cerkev je ena najstarejših nacionalnih cerkva, saj je bilo krščanstvo za državno vero spre- jeto med letoma 301 in 314. Leta 406 je bila oblikovana armenska abeceda in kmalu zatem je bilo izdano tudi sveto pismo v armenščini. Armenija je leta 428 prvič izgubila svojo samostoj- nost in jo ponovno pridobila leta 885. V 11. stoletju so deželo zasedli Tur- ki in Armenci so se množično selili v Kilikijsko kraljestvo, ki pa so ga leta 1375 osvojili egipčanski Mameluki. V naslednjih stoletjih so Armenci živeli pod Turki in Perzijci. Del njihovega ozemlja je leta 1828 prešel pod oblast Rusije, kar je povzročilo val preselje- vanja Armencev na rusko stran. V delu pod Turki je med prvo svetovno vojno prišlo do genocida, v katerem je umrlo okrog 1,5 milijona Armencev. Po razglasitvi armenske neodvisnosti Slika 6: Armenska katedrala Vank (katedrala Svetega Odrešenika) v Isfahanu, Iran. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 13 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU firenškega koncila, da bi se spravila vzhod in zahod, so se večkrat ude- janile unije s posameznimi cerkva- mi vzhodne tradicije (Trenc-Frelih 1998). Imenujemo jih uniatske, torej združene z Rimom. Kot najvišjo av- toriteto priznavajo papeža, medtem ko pri obredu uporabljajo pravoslav- ne prvine (Jacobsen 2011). Prvi so se, okrog leta 1182 Rimu priključili maroniti, pripadniki največje izmed katoliških vzhodnih cerkva, ki je z okrog milijon verniki razširjena pred- vsem v Libanonu (Trenc-Frelih 1998; Jacobsen 2011). Maroniti spadajo k cerkvam zahodnosirskega ali antio- hijskega obreda, ki poleg cerkva vzho- dnosirskega ali kaldejskega obreda, na drugem koncilu v Konstantinoplu leta 553. Od tedaj dalje so se te cerkve razvijale ločeno. Njihova interpretacija Svetega pisma kot zgodovinskega dokumenta temelji na zavedanju, da le to ni nujno edino točno, zato dopuščajo še druge inter- pretacije zgodovinskih dejstev. Takšen odnos omogoča precej lažje sodelova- nje s pripadniki nekrščanskih verstev, kar daje vzhodnim katoliškim cer- kvam edinstven položaj v krščanstvu (Jacobsen 2011). Od leta 1054 si Rim prizadeva za vzpostavitev cerkvene enotno- sti. Kljub neuspehom lyonskega in pred širitvijo krščanstva. Liturgični jezik etiopske koptske cerkve je giz, ki pa ga marsikje izpodriva amharščina. Etiopska cerkev je svojega patriarha dobila leta 1951 in šele s tem se je pri- čela njena avtonomija (Jelinčič Boeta 2015). Cerkve vzhodne tradicije (katoli- ške vzhodne cerkve), so postale na nek način samostojne že pred letom 500. Od ostalega krščanskega sveta so se navzven ločevale predvsem zaradi rabe sirščine (vzhodnoaramejski jezik) in močnega vpliva perzijske kulture. Če je vzhodna katoliška cerkev v pr- vih stoletjih vsaj deloma sledila kal- cedonski tradiciji, je do razkola prišlo Slika 7: Koptska cerkev v Kartumu, Sudan. 14 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU obredju je poleg aramejščine prisotna tudi arabščina. Po letu 1860 so se Ma- roniti močno navezali na Francijo, saj so jih Francozi ščitili pred masakri s strani egipčanske vojske. Francoska naklonjenost maronitom je botrova- la tudi demarkaciji meje Libanona s Sirijo, saj so Francozi želeli oblikova- ti državo s krščansko večino. V liba- nonski ustavi iz leta 1943, ko je bila ustanovljena neodvisna republika, je bil maronitom zagotovljen položaj predsednika in parlamentarne večine. Sirska katoliška cerkev se je dokonč- no oblikovala leta 1782. V liturgiji je poleg arabščine prisotna tudi sirščina, sedež patriarha pa je v Bejrutu (Ja- cobsen 2011; Jelinčič Boeta 2015). V Siriji ima sirska katoliška cerkev štiri pa se število pripadnikov od ameriške invazije v to državo vztrajno zmanjšu- je. Po par škofij je še v Iranu, Siriji, Libanonu, Turčiji in Egiptu, nekaj pa tudi v diaspori. Sirska malabarska ka- toliška cerkev je razširjena v predvsem v Indiji (Jelinčič Boeta 2015). Zahodnosirskemu ali antiohijskemu obredu pripadajo maronitska cerkev, sirska katoliška cerkev in sirska ma- lankarska katoliška cerkev (Jelinčič Boeta 2015). Maronitska cerkev, ki izhaja iz samostana svetega Marona v Siriji, se je pred Arabci začela umikati v Libanonske gore, kjer se je utrdila. V času križarskih pohodov se je zbli- žala s katoliško cerkvijo in leta 1182 z njo sklenila zvezo. V maronitskem armenskega obreda, aleksandrijskega obreda in bizantinskega obreda sesta- vljajo katoliške vzhodne cerkve. Vse te cerkve so prešle pod Kongregacijo za vzhodne cerkve, ki je bila oblikovana leta 1862 (Jelinčič Boeta 2015). Vzhodnosirskemu ali kaldejskemu obredu pripadata kaldejska in sirska malabarska cerkev. Kaldejska katoliška cerkev se je z Rimom prvikrat združila leta 1553. Ta vez je bila večkrat preki- njena in ponovno obujena, nazadnje leta 1830 z novim patriarhom, ki si je za sedež izbral Mosul, leta 1950 pa so sedež preselili v Bagdad. Obredni jezik cerkve je aramejščina. Najšte- vilčnejša skupnost je bila v Iraku (leta 1990 okrog 550.000 vernikov), kjer Slika 8: Cerkev svetega Jurija v Lalibeli, Etiopija. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 15 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU Mnogi, ki so morali od tam zbežati, so našli zatočišče na severu, kjer so jih kot begunce sprejeli Kurdi (Neuf 2015). Kristjani v Iraku so večinoma živeli Bagdadu ter v zaledjih Kirkuka, Er- bila in Mosula, nekdaj najpomemb- nejšega mezopotamskega trgovskega mesta, znanega pod imenom Ninive. Večina kristjanov v Iraku pripada Kaldejcem, skupnosti, ki prakticira vzhodnokatoliški obred, je avtono- mna, a priznava oblast papeža. Mnogi Kaldejci še uporabljajo aramejščino, jezik, ki ga je govoril Jezus Kristus (Iraqi Christians' long history 2020). Druga pomembnejša skupina so Asir- ci, potomci prebivalcev nekdanjih cesarstev Asirije in Babilonije. Ko sta cesarsvi v 6. oziroma 7. stoletju pro- padli, so se prebivalci razselili po Bli- žnjem vzhodu. Večinoma pripadajo asirski cerkvi, manjši del tudi ostalim cerkvam. Ker so simpatizirali z nekda- njimi kolonialisti Britanci, je ob raz- glasitvi neodvisnosti leta 1932 iraška vojska nad njimi izvajala številne po- grome (Iraqi Christians' long history 2020). Krščanstvo v sodobnem Iraku Krščanstvo, ki ga je na območje so- dobnega Iraka v 1. stoletju razširil apostol Tomaž oziroma (po vzhodno krščanski tradiciji) Tadej iz Edesse (Rassam 2005), je bilo v zadnjih dese- tletjih zelo verjetno na najtežji preiz- kušnji v svoji zgodovini. Čeprav so se preganjanja kristjanov na tem obmo- čju dogajala skozi celotno zgodovino – v prvih stoletjih s strani Kurdov (Aboona 2008), posebej intenzivno na primer s strani Mongolov v 15. in 16. stoletju (Hann, Dabrovska in Townsend-Greaves 2015) ter s strani Turkov med prvo svetovno vojno, ko je bil poleg genocida nad Armenci storjen nič manj brutalen genocid nad kristjani na območju sedanje- ga severnega Iraka (Kurdski genocid 2020), tedaj otomanske province – je razmah ekstremizma po padcu Hu- seinovega režima leta 2003 skorajda iztrebil kristjane v Iraku (Iraqi Chri- stians' long history 2020). Podatki o mrtvih in razseljenih so različni, ven- dar lahko z veliko verjetnostjo sklene- mo, da je bilo od leta 2003 ubitih ali pregnanih okrog 1.250.000 kristja- nov (Gardner 2019; Iraqi Christian Foundation 2020). Bistveno slabše se jim je godilo v arabskem delu Iraka. nadškofije, v Iraku dve, po eno pa v Egiptu in ZDA. Sirska malankarska katoliška cerkev je razširjena v Indiji in ima okrog pol milijona vernikov (Jelinčič Boeta 2015). Armenskemu obredu pripada armen- ska katoliška cerkev z okrog 600.000 verniki. Posamezni armenski škofje so se od 12. stoletja dalje trudili za zvezo s katoliško cerkvijo in šele 1742 je pa- pež Benedikt XIV. imenoval armen- skega apostolskega škofa za patriarha, pristojnega za južni del Osmanskega cesarstva. Tamkaj je cerkev samostoj- nost na podlagi pritiska Francozov pridobila šele leta 1829. Turški geno- cid je armensko katoliško cerkev moč- no zdesetkal, sedež patriarhata pa so iz Carigrada preselili v Bejrut. Armen- ska katoliška cerkev je organizirana v petih nadškofijah v Siriji, Iraku, Li- banonu, Turčiji in Ukrajini ter šestih škofijah v Egiptu, Iranu, Siriji, ZDA, Franciji in Argentini. V 19. stoletju se je del katoliških Armencev začel seli- ti na Kavkaz, kjer so ustanovili nekaj vasi (v Armeniji okrog 30 in v Gruziji okrog 20) (Jelinčič Boeta 2015). Cerkve aleksandrijskega obreda so koptska katoliška cerkev, etiopska ka- toliška cerkev in eritrejska katoliška cerkev. Razširjene so v severovzhodni Afriki. H katoliškim vhodnim cer- kvam prištevamo tudi cerkve bizan- tinskega obreda oziroma grškokato- liške cerkve. Značilne so predvsem za vzhodni in južni del Evrope. Na Bli- žnjem vzhodu v to skupino spadata melkitska grškokatoliška cerkev in na skrajnem severu gruzijska bizantinska katoliška skupnost (Jelinčič Boeta 2015). Preglednica 1: Število kristjanov v Iraku po posameznih cerkvah (Jelinčič Boeta 2015). cerkve miafizitske tradicije – stare vzhodne cerkve (tudi vzhodne pravoslavne cerkve) asirska cerkev 150.000–250.000 sirska cerkev 15.000–30.000 armenska cerkev 15.000 koptska cerkev 2000 vzhodne katoliške cerkve vzhodnosirski/ kaldejski obred 235.000 zahodnosirski/ antiohijski obred 50.300 armenski obred 1600 16 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU osa 2020), pozneje so ga izropali in uničili še Mongoli. Obnovili so ga v 16. stoletju pod Otomani in nazadnje med letoma 1970 in 1973, ko so ga tudi elektrificirali (Hann, Dabrovska in T ownsend-Greaves 2015). Samostan, ki je v upravljanju sirske vzhodne pravoslavne cerkve, velja za enega najstarejših krščanskih sa- mostanov nasploh. V njem trenutno prebiva le nekaj menihov. Samostan hrani obsežno zbirko sirskih krščan- skih rokopisov. V zadnjem desetletju so ga nekoliko povečali, tako da lahko romarji v njem ostanejo več dni. Vsa- ko leto 18. septembra so v samostanu slovesnosti v spomin na smrt svetega Mateja (Saint Matthew … 2020). Na pobočju gore Beth 'Edhrai seve- rovzhodno od naselja Alqosh stoji samostan Rabban Hormizd (beseda rabban v sirščini pomeni 'menih', v aramejščini pa 'učitelj'). Leta 640 ga je ustanovil asirski menih Hormizd (Hann, Dabrovska in Townsend- -Greaves 2015). Rojen je bil konec 6. oziroma na začetku 7. stoletja v mestu Gundeshapur (v sirščini Beth Lapat) na ozemlju sodobnega Irana. Pri 18- ih letih je odpotoval proti samostanu v mestu Sketis (sedanji Wadi El Na- trun) v severnem Egiptu. Na poti je srečal tri menihe iz samostana Bar Idta in se jim pridružil. Tam je pre- živel skoraj 40 let, pozneje pa še ne- kaj let v samostanu Abba Abraham iz Rishe. V poznih letih, star okrog 66 let, je ta samostan zapustil in se naselil blizu mesta Alqosh. Tamkajšnje pre- bivalstvo se je ponudilo, da mu zgradi samostan, kar je sprejel (Rabban Hor- mizd 2020). kjer se je posvetil učenju sirskega je- zika in študiju psalmov. Živel je v več samostanih, po letu 361 pa se je pred preganjanjem kristjanov v Rimskem cesarstvu zatekel v gore, poseljene z Nestorijanci, kjer je nadaljeval svo- je asketsko življenje. Ker je imel dar ozdravljanja, je občasno obiskoval okoliške kraje in zdravil ljudi. Legen- da pravi, da je ozdravil tudi hči kra- lja Sanheriba in pozneje tudi samega kralja. Po ozdravitvi je kralj kot vero v svojem kraljestvu sprejel krščan- stvo in na pobočju Maqluba poma- gal zgraditi prvi samostan. To naj bi se zgodilo leta 363, kar velja za leto ustanovitve samostana. Sprva so me- nihi živeli v nišah, izdolbenih v steno, potem pa so začeli delovati v samo- stanu, ki je bil večkrat prezidan, tako da njegova prvotna oblika ni znana (Hann, Dabrovska in T ownsend-Gre- aves 2015). V 5. stoletju ga je uničil obsežen požar, v letih 1171 in 1369 so ga napadli in izropali Kurdi (Mo- Kljub zelo težkim okoliščinam se je krščanstvo v Iraku ohranilo od sa- mega začetka pa vse do sodobnosti. Pomembno vlogo pri širjenju vere v preteklosti in njenem ohranjanju v zadnjem obdobju imajo predvsem samostani. Nekaj jih je lociranih v goratem, severnem delu Iraka, ki so ga zavojevalci slabše nadzirali, saj za življenje ni bil tako primeren kot rav- ninska Mezopotamija. Kristjani pa so visoko v gorah našli zatočišče za mirnejše življenje v svojem verskem prepričanju. Nekoliko pobliže spo- znajmo dva takšna samostana. Samostan Mar Mattai/Matti (na- slovna fotografija) stoji na pobočju gore Alfaf oziroma Maqlub, okrog 30 kilometrov severno od Mosula (Goldfarb 2005). V 4. stoletju ga je ustanovil Matti (sirsko ime za Ma- teja), ki je bil rojen v Apgarshatu v sedanji Turčiji. Zaradi zgodnje smrti staršev je kmalu stopil v samostan, Slika 9: Notranji del samostanskega kompleksa (lokacija je označena na sliki 1). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 17 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU Samostan je bil zelo pomembno ver- sko središče vzhodne asirske cerkve in od leta 1551 do 18. stoletja sedež njenega patriarhata. V njem so tudi grobnice devetih patriarhov, ki so delovali med letoma 1497 in 1808 (Wilmshurst 2000). V 19. stoletju, ko je del vzhodne asirske cerkve sto- pil v unijo z Vatikanom, je samostan postal pomembno središče kaldejske cerkve. V njem je živel tudi Yohan- nan Sulaqa, preden je šel v Rim in postal prvi patriarh kaldejske kato- liške cerkve (Hann, Dabrovska in Townsend-Greaves 2015). Med leto- ma 1743 in 1808 je bil samostan za- radi kurdskih obleganj zapuščen, na- kar so ga ponovno naselili. Kurdi so samostan in okoliške krščanske vasi Slika 11: Cestni znak za mesto Alqosh v arabščini, aramejščini, kurdiščini in latinici (od zgoraj navzdol). Alqosh je znan tudi kot rojstni kraj starozaveznega preroka Nahuma. Slika 10: Samostan Rabban Hormizd (lokacija je označena na sliki 1). 18 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU Rimokatoliška skupnost v Iraku je po številu vernikov zelo skromna, saj ima le okrog 1500 pripadnikov. Z Irakom in iraškimi rimokatoličani je na pose- ben način povezana tudi slovenska ri- mokatoliška cerkev. Papež Frančišek je namreč spomladi leta 2020 za novega apostolskega nuncija v Iraku imenoval slovenskega duhovnika in vatikanskega diplomata mons. dr. Mitjo Leskovarja (Pogačnik 2020). Leskovar je bil v ško- fa posvečen 8. avgusta 2020 v ljubljan- ski stolnici. Glavni posvečevalec je bil kardinal dr. Franc Rode (Škofovsko posvečenje … 2020). Leskovar je tako postal naslovni škof Beneventa, nekdaj cvetoče škofije v Severni Afriki (Pogač- nik 2020). V samostanu že od konca 19 stole- tja ni stalno naseljenih menihov, saj je patriarh Joseph Audo s finančno pomočjo Vatikana dal v Alqoshu leta 1892 zgraditi nov samostan Notre Dame des Semences, kamor so se pre- selili tudi menihi iz Rabbana Hormiz- da. Ta je sedaj prazen, v njem se ver- niki udeležujejo cerkvenih slovesnosti le ob večjih praznikih (Samostan Ra- bban Hormizd 2020). Drobce krščanske miselnosti so v svo- je verovanje sprejeli tudi Jezidi, kurd- ska etnična skupina, katerih vera te- melji na starodavnih iranskih verstvih (Jazidi 2020). Njihovo glavno svetišče je tempelj Lališ v bližini Dohuka. oplenili tudi v letih 1838 in 1843. Ob slednjem napadu so pobili več kot 10.000 kristjanov (Fraze 2006). Uničili so tudi bogato samostansko knjižnico, polno sirskih rokopisov, vendar so menihi s prepisovanjaem rokopisov nadaljevali, tako da se je nekaj knjižničnega fonda vendar- le ohranilo (Hann, Dabrovska in Townsend-Greaves 2015). V samostanskem podzemlju so šte- vilni rovi, ki so jih menihi uporablja- li tako za skrivanje kot pobeg pred napadalci. Meniška celica svetega Hormizda je še ohranjena. Na nje- nem stropu so vidne zanke verig, v katere je bil vklenjen, ko je stoje spal. Slika 12: Glavni jezidski tempelj Lališ (lokacija je označena na sliki 1). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 19 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU zatočišče in varnost pred nasiljem s strani radikalnega islama. Življenje v sožitju različno verujočih na seve- ru Iraka daje zgled in upanje, da bi takšna miselnost lahko prežela tudi ostale dele države, širše regije in ne- nazadnje celega sveta. in mučenju so se kristjani v Iraku ohranili do današnjih dni. Pri ohra- njanju vere so prebivalstvu nudili oporo nekateri pomembni krščan- ski samostani . Če so pred stoletji Kurdi plenili krščanske samostane in kristjane pobijali, jim zdaj nudijo Sklep Zgodovina iraškega krščanstva na nek način zrcali dogajanje zadnjih dveh tisočletij na tem območju, kjer so se razvile prve civilizacije, prva mesta. Kljub neugodnim oko- liščinam, preganjanju, pobijanju Zahvala: Članek je bil pripravljen v okviru raziskovalnega programa P6-0101, ki ga financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Slika 13: Amadiya oziroma Amedi je starodavno naselje na majhni planoti v severozahodnem Iraku, na nadmorski višini 1400 metrov. V njem so tradicionalno v slogi živeli kristjani, muslimani in judje. Od tod naj bi izhajal tudi eden izmed svetih treh kraljev, ki so Betlehem obiskali ob rojstvu odrešenika (lokacija je označena na sliki 1). NAPIS NAD ČLANKOM 20 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠČANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU Viri in literatura 1. 1988: Thousands die in Halabja gas attack, 2020. Medmrežje: http://news.bbc.co.uk/onthisday/hi/dates/stories/march/16/newsid_4304000/4304853.stm (3. 11. 2020). 2. Aboona, H. 2008: Assyrians, Kurds, and Ottomans: Intercommunal relations on the periphery of the Ottoman Empire. Amherst. 3. Al-Jazīrah, 2020. Medmrežje: https://www.britannica.com/place/Al-Jazirah-region-Middle-East (3. 11. 2020). 4. Američani v raketnem napadu ubili iranskega generala Kasima Sulejmanija 2020. Medmrežje: https://www.delo.si/novice/svet/americani-v-raketnem-napadu-ubili-iranskega-generala-kasema-solejmanija/ (4. 1. 2021). 5. British Parliament officially recognizes 'Kurdish Genocide' 2013. Medmrežje: https://www.hurriyetdailynews.com/british-parliament-officially-recognizes-kurdish-genocide---42182 (3. 11. 2020). 6. Cetorelli, V., Sasson, I., Shabila, N., Burnham, G. 2017: Mortality and kidnapping estimates for the Yazidi population in the area of Mount Sinjar, Iraq, in August 2014: A retrospective household survey. Plos Med. 14-5. DOI: https://dx.doi.org/10.1371%2Fjournal.pmed.1002297 7. Crude oil production 2020. DOI: https://doi.org/10.1787/379b6cdc-en. Medmrežje: https://www.oecd-ilibrary.org/energy/crude-oil-production/indicator/english_4747b431-en (3. 11. 2020). 8. Erbil named 2014 Arab Tourism Capital, 2012. Medmrežje: http://previous.cabinet.gov.krd/a/d.aspx?l=12&a=45887 (4. 1. 2021). 9. Etimološki slovar 2020. Medmrežje: https://www.etymonline.com/word/iraq (3. 11. 2020). 10. Exploratory soil map of Iraq 1957. Medmrežje: https://esdac.jrc.ec.europa.eu/images/Eudasm/Asia/images/maps/download/IQ2000_1SO.jpg (3. 11. 2020). 11. Fairchild, M. 2020: How Many Christians Are In the World Today? Learn Religions. Medmrežje: https://www.learnreligions.com/christianity-statistics-700533 (3. 11. 2020). 12. Fraze, C. 2006: Catholics and Sultans: The Church and the Ottoman Empire 1453-1923. Cambridge. 13. Gamkrelizde, T. V., Ivanov, V. V. 1995: Indo-European and the Indo-Europeans. Berlin, New York. 14. Gardner, F . 2019: Iraq's Christians 'close to extinction'. BBC News. Medmrežje: https://www.bbc.com/news/world-middle-east-48333923 (3. 11. 2020). 15. Geneza 2010. Sveto pismo stare in nove zaveze. Ljubljana. 16. Goldfarb, M. 2005: Ahmad's War, Ahmad's Peace. New York. 17. Hann, G., Dabrovska, K., Townsend-Greaves, T. 2015: Iraq, the ancient sites and Iraqi Kurdistan. Chalfont Saint Peter. 18. Hausleiter, A., Roaf, M., Simpson, J. St., Wenke, R. 2020: Tigris/Diglitus (river). Medmrežje: https://pleiades.stoa.org/places/912964 (4. 1. 2021). 19. Ingolič, B. (ur.) 1998: Enciklopedija svetovne geografije. Ljubljana. 20. Iraqi Christian Foundation 2020. Medmrežje: https://iraqichristianfoundation.org/ (3. 11. 2020). 21. Iraqi Christians' long history 2020. Medmrežje: https://www.bbc.com/news/world-middle-east-11669994 (3. 11. 2020). 22. Iraqi Constitution 2005. Medmrežje: https://www.wipo.int/edocs/lexdocs/laws/en/iq/iq004en.pdf (3. 11. 2020). 23. Jacobsen, D. 2011: The World's Christians. Who they are, Where they are, and How they got there. Chichester, Malden. 24. Jazidi 2020. Medmrežje: https://sh.wikipedia.org/wiki/Jazidi#cite_ref-IranicaJesidiI_1-0 (4. 11. 2020). 25. Jelinčič Boeta, K. 2015: Vzhodne cerkve. Celje. 26. Kladnik, D., Ciglič, R., Hrvatin, M., Perko, D., Repolusk, P ., Volk, M. 2013: Slovenski eksonimi. Ljubljana. 27. Konte, B. (ur.) 1997: Kronika človeštva. Ljubljana. 28. Kurdski genocid 2020. Medmrežje: https://thekurdishproject.org/history-and-culture/kurdish-history/kurdistan-genocide/ (3. 11. 2020). 29. Luhr, J. F . 2006: Zemlja. Ljubljana. 30. McCandles, D., Bergamaschi, F . 2014: Suuni vs Shia. Medmrežje: Internet: https://www.informationisbeautiful.net/visualizations/islamic-sects-schools-branches-movements/ (3. 11. 2020). 31. Middle East and North Africa religious affiliation by country 2015. Medmrežje: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/attachments/docs/original/Middle_East_Religion_graphic_FINAL_ WFB_2015.pdf?1568317969 (3. 11. 2020). 32. Moosa, M. 2020: The Christians Under T urkish Rule. Medmrežje: http://www.syriacstudies.com/AFSS/Syriac_Articles_in_English/Entries/2012/4/28_The_Christians_Under_T urkish_ RuleCrusades_Conflict_Between_Christendom_And_Islam_Dr._Matti_Moosa.html (4. 11. 2020). 33. Natek, K., Natek, M. 1999: Države sveta. Ljubljana. 34. Neuf, F . 2015: Abandoned and betrayed, Iraqi Christians rise up to reclaim their land. Medmrežje: https://www.thenationalnews.com/world/abandoned-and-betrayed-iraqi-christians-rise-up-to-reclaim-their-land-1.17473 (4. 11. 2020). 35. Pogačnik, M. 2020: Če te Bog pokliče v Indijo ali Irak, tja tudi greš. Družina 69-19. Ljubljana. 36. Rabban Hormizd 2020. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Rabban_Hormizd (4. 11. 2020). 37. Rassam, S. 2005: Christianity in Iraq. Leominster. 38. Room, A. 2006: Placenames of the World. Jefferson. 39. Saint Matthew the Hermit and the Martyrs Mar Behnam, Sarah and their forty companions 2020. Medmrežje: https://web.archive.org/web/20181226035732/http://www.syrian-orthodox.com/readnews.php?id=215 (4. 11. 2020). 40. Samostan Rabban Hormizd 2020. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Rabban_Hormizd_Monastery (4. 11. 2020). 41. Sly, L. 2014: Al-Qaeda disavows any ties with radical Islamist ISIS group in Syria, Iraq. The Washington Post. Medmrežje: https://www.washingtonpost.com/world/middle_east/al-qaeda-disavows-any-ties-with-radical-islamist-isis-group-in-syria- iraq/2014/02/03/2c9afc3a-8cef-11e3-98ab-fe5228217bd1_story.html (3. 11. 2020). 42. Stazić, Ž., Petrović, E., Stanić, F . 1955: Geografija svijeta: Azija, Afrika. Zagreb. 43. Strahler, A., Strahler, A. 2005: Physical geography. Hoboken. 44. Škofovsko posvečenje msgr. dr. Mitja Leskovarja 2020. Medmrežje: https://katoliska-cerkev.si/skofovsko-posvecenje-msgr-dr-mitja-leskovarja (4. 11. 2020). 45. The World Factbook 2020. Medmrežje: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/iz.html (3. 11. 2020). 46. Tko su irački T urkmeni i zašto žele svoju provinciju? 2020. Medmrežje: https://poskok.info/tko-su-iracki-turkmeni-i-zasto-zele-svoju-provinciju/ (3. 11. 2020). 47. T renc-Frelih, I. (ur.) 1998: Kronika krščanstva. Ljubljana. 48. Wilmshurst, D. 2000: The Ecclesiastical Organisation of the Church of the East, 1318–1913. Louvain. 49. ZDA uradno končale bojne operacije v Iraku 2010. Medmrežje: https://www.rtvslo.si/svet/zda-uradno-koncale-bojne-operacije-v-iraku/238129 (3. 11. 2020).