Matija Malešič.
Sv. mir.
Tak mir je v srcih, tihi, srečni mir, da se nobeden ne «pa izpregovoriti glasne besede. Ne oče, ne mati, ne Janko, ne Tone, ne Micika, ne Jožek, ne Tončka, ne Anica. Še Francek, najmlajši, ki še ni raztrgal svojih prvih hlač, ni danes čisto nič siten. Ves zaverovan je v Joška in njegovo delo. Jožek v kotu za mizo postavlja jaslice. Izbira pastirčke in ovčice in jih zasaja v mah. Stopa po klopi in jih z daleč ogleduje, pa jih jemlje iz mahu in brska po mizi za drugimi. Izbirčen je Joško in ni zlahka zadovoljen. Hoče postaviti jaslice, da jih bodo vsi občudovali. Pa si ne da ničesar razložiti in dopovedati. Po svoje namešča pastirčke in ovčice in betlehemski hlev in Tri kralje na konjih in repato zvezdo in sv. Duha. In ne trpi ugovorov. In ko nalašč noče uvaževati ne Jankovih, ne Mickinih, ne Tonetovih, ne Tončkinih nasvetov in poukov. Kaj mu mar, kako so včasih postavljali jaslice. Po svoje jih postavi. To bodo gledali vrstniki jutri dopoldne I Francek mu je v na-potje, ko so mu neljubi vsi nasveti. Francek brska po pa-stircih, vseh pisanih, boža ovčice, vse male in ljubke. Jožek mu jih sproti jemlje iz rok, kot da se boji, da jih raztrga. Ko da mora zasaditi v mah prav tistega pastirčka, ki ga občuduje Francek. In ta prebrisani in razvajeni Francek — ko da ne zapazi nagajanja in Joškove nestrpnosti. Tak svečan mir sije vsem iz oči, taka praznična tišina veje po. sobi, tako imenitno je Joškovo delo, da se ga Francek ne upa zatožiti očetu in nabrati usta na cmerenje. Še njemu, najmlajšemu se zdi, da v ta mir in v to tiho svečanost ne spada cmerenje. Ko ne spada glasna, navadna in trda beseda.
»Svetega Duha ne smeš obesiti nad hlev. Bolj spredaj! Semkaj! Nad mizo. On bo gledal po vsej hiši, ne samo na hlev!« pouči Janko Joška.
Trdovraten je Joško. Zabija žebelj v strop čisto nad betlehemskim hlevom.
»Ne boš obesil svetega Duha nad hlev! Semkaj zabij žebelj! Glej!« Janko vstane in zadrži Joškovo roko, ki vihti kladivo.
»Moja skrb!« Joško je razdražen. Šiloma hoče oprostiti svojo roko iz trde Jankove pesti. Prosi s pogledi očeta za pomoč.
»Rečem ti: Tu! Pri naših jaslicah bo sveti Duh vedno plaval pred vsemi jaslicami. Po vsej hiši viden! — Da bo nas vse gledal! Povsod! Ko tedaj, kaj ne, mati?«
»Kakor mislita!« menijo mati. In ne zažari spoznanje v njihovih očeh. Ko da ne razumejo svetlih Jankovih pogledov.
»Moje so jaslice! Po svoje napravim! Sousti me! Kaj se vtikaš!«
»Tu bo vsako leto pri jaslicah v naši hiši sveti Duh!« Janko je resen in odločen. Trdo stiska Joškovo zapestje.
V	očeh mu je videti, da ne misli popustiti.
V Joškove oči silijo solze. Ali iz jeze in trdovratnosti In nepopustljivosti, ali ker ga Janko pretrdo stiska za roko. »Za kaj se vmešavaš? Velik si že . . .«
»Pa mu pusti veselje!« pomore oče Jošku in skuša pregovoriti Janka.
Ne! Ko tedaj, bo tisto sveto noči Tako pri nas vsako
leto!
Tedaj, tisto sveto noč:
Mraz je škripal okoli hiše ko danes; milo so sijale v jasni noči nebeške zvezde ko danes; toplo in prijetno je bilo v sobi ko danes. Miru, mehkega miru v srcih ko danes pa ni bilo. Jožek je tedaj ležal v zibelki in bil nemiren, Janko je postavljal jaslice, Tonček in Micika sta mu pomagala. Tončka je bila majhna, ko je sedaj majhen Francek. In je bila v napotje Janku, ko je danes v napotje Francek Jošku. Anice in Francke tedaj še ni bilo na svetu. Molčali so Janko in Tonček in Micika, še Tončka je molčala. Tako tesno je bilo vsem pri srcu. Materini vzdihi in komaj, komaj zadrževani jok jim je padal ko goreča žrja-vica v srca in jih težil in vznemirjal. 0, ni bilo svetega miru tisti sveti večer v srcih.
»Kam naj postavim svetega Duha?« je vprašal Janko. Pomagal je tedaj že materi pri živini. In je bil že tolik, da je edini mogel vsaj malo razumeti materino neizmerno žalost. In je vprašal morda zgolj zato, da ji vsaj za hipe prežene iz srca grozen strah in skrb in žalost.
»On bo pregledoval vso hišo ... on bo gledal na nas vse . . . Tudi na očeta tam daleč . . . Bog ve, kje . . . Bog ve, kako . . . Nanj, nanj posebno ... 0, nanj naj pazi in ga vodi . . .«
Poknil je nekje v podstrešju suh les. Preplašeno je kriknila mati. Dvignila je iz zibke Joška in ga krčevito pritisnila k sebi. »Otročički, otročički! ... Ste culi? . . . Znamenje! . . . Opomin! . . • Morda obisk! . . . Križani Bog, molimo, deca! . . . Molimo! Molimo za očeta! . . . Ni mu dobro! ... V nevarnosti je! . . . Ste čuli? . . .
V	strahu in grozi ji je v grlu zamiral glas. Solze so ji curkoma lile iz oči.
Zajokala sta Jožek in Tonček, zajokala sta Micika in Tonček. Janko se je komaj premagoval.
Pokleknili so pred nedogotovljene jaslice in molili, molili za očeta . . .
Tedaj, tisto sveto noč, ob istem času:
Tavala je trinajstorica po temnem gozdu. Snega do pasu in čez. Mraz, da je pokalo. Ni bilo steze, ni bilo gazi, ni bilo nikjer svetle lučke. Samo smer so pokazali patrulji in jo poslali v gluho noč. Udirali so se v sneg, izkopali se iz njega in se zopet udirali vanj. Pa ko da je bilo zakleto: Nikamor niso mogli z mesta. In cilja ni bilo nikjer. Bog ve, če niso zgrešili smeri v gozdu in temi in snegu? Mrzel znoj je polzel po hrbtu, zmrzovala so ušesa, rok niso več Čutili, dreveneli so prsti na nogi. Bog se usmili! Kak ne-
človeški napor in muka! In na samo sveto noč! Doma postavlja deca jaslice . . . Oče, kje je oče? Kako je očetu v teh hipih? ... 0, dečica, o, žena, da veste, kako je očetu sedaj! . . . Bolje je, da ne veste . . .
Desetnik se je udri do vratu v sneg in je zamolklo zaklel.
»Ne preklinjaj! Ne preklinjaj danes! Sveta noč! Nesrečo prikličeš . . .«
»Ne morem drugače!« Izvlekli so ga iz snega. »Ali je to sveta noč?«
Saj so mislili vsi tako. Ali preklinjati, ne preklinjati danes!
In so tavali, tavali po snegu. In se udirali vanj in omahovali, omahovali. Kdaj bi že morali biti na cilju? Ali ne hodijo že vso dolgo noč? Zašli so ... In obupujejo! In se jim v silnem naporu temni pred očmi . . .
»Ne morem več!« Nekdo obupno jekne in niti ne poskusi, da se izkoplje iz snega.
»Odpočijmo se malo!« pravi njegov sosed, ki nima več moči, da bi mu pomogel iz snega.
»Ni varno! . . . Zmrznemo . . .«
»Pa če ne moremo z mesta? Čisto otrpel sem . . «
»Samo malo, samo malo, da zberemo moči.«
Ne reče desetnik ne da, ne ne. Ves onemogel je in se ne gane z mesta.
»Naj kdo straži, da nas ne presenetijo . . .« misli nekdo glasno. »Straži prvi, pozneje bom jaz!« naroči sosedu.
Taka utrujenost je v udih in sklepih, da nobeden ne misli na nevarnost. Še govoriti se jim ne ljubi. Mehak je sneg, mehka odeja pravzaprav. In prijetna gorkota leze v noge, spanec, miren spanec sili v glavo. —
Molili so mati in Janko in Tonček in Micika tisto sveto noč, molili, molili. In ko so se posušile solze v očeh in sta Micika in Tonček kleče zaspala, je hipoma planil Janko na mizo in zabil žebelj v strop prav nad sredino mize. In je obesil nanj svetega Duha. »On ne bo gledal samo jaslic .. . Na nas vse naj gleda! In čuje nad nami vsemi! Saj vidi povsod, mati? Videl bo tudi očeta in cul nad njim . . .«
In tisti hip je zopet poknil nekje v podstrešju suhi les. V grozi so kriknili mati in prebudili Tončka in Miciko. »Molimo, molimo, otročički ... V nevarnosti je oče . . . Srce mi poči! . . . Molimo! . . . Kaj nimate več radi očeta? . . .«
In so molili, molili pred jaslicami. Premagal je spanec Tončko, premagal Miciko, Janko je bil v skrbeh, da ne postavi pred polnočjo jaslic, molil je raztreseno. Klečanje in enakomerna molitev ga je utrujala. In je zakimal z glavo.
»0 deca, kaj ne čutite, da je oče v nevarnosti?« V silnem strahu je budila mati vse tri. »Molimo, molimo zanj! Srce mi pravi, da je v nevarnosti!« Ni ji dala miru temna slutnja, strah jo je tako stiskal v srcu, da se ji ni smilila deca. In jih je budila, budila in silila k molitvi. Ko da je strah same . . . prvič same, brez moža ... na sveti večer ... Ko da se je hotela boriti s samim Bogom in svetim Duhom in ga z molitvijo prisiliti, da jo usliši. In reši moža iz nevarnosti. Borila se je, z molitvijo se borila, borila, obupno borila ... —
»Da bi stražil? Čemu? Kdo pride in kako more priti po tem snegu?« je mislil vojak v tistem temnem gozdu, do pasu in čez v snegu. »In če se odpočijete vi, kaj nisem tudi jaz zaslužil počitka?« Utrujenost se je razlezla po celem životu in silila v mozeg in glavo. Za utrujenostjo se je plazil spanec. Mraza niso več čutile noge. Beli sneg je bil ko mehka postelja. In je zaprl oči. Prijetno je bilo telesu, spomin je ginil nekam v daljavo.
Hipoma pa je nekaj prestrašeno zaječalo v gozdu. Tam izza bližnjega drevesa. Vojaku je bilo, ko da čuje v dremavici Jožkov jok iz zibke. In se mu je trudoma budilo v glavi: Odkod Joškov jok? Šiloma se je predramil in si s premrlimi rokami pomencal oči. Res, odkod Joškov jok? Miren in tih je bil gozd, le v daljavi nekje je bučalo streljanje. Prijetno je bilo ležati čisto mirno v snegu in počivati po naporni hoji. Povprašal je tja v sneg, kjer so obležali drugovi, koliko časa bodo še počivali. In če bi ga ne zamenjal kdo na straži? Noben mu ni odgovoril, noben se ni ganil. Nihče ne pregazi tega snega in jih ne iznenadi. Pa bi stražil? Če vsi počivajo? Zaprl je oči.
Moj Bog, kaka borba je bila to s smrtjo, — z ledeno smrtjo! Zajokal je tam za drevjem Tonček. Mencal si je oče oči in se v polspanju izpraševal, odkod v te daljnje gozdove Tončkov glas. Tam je plakala Tončka. Kaj ti je, dragica? Klical je Janko, vpila je Micika. Kaj bi, otročič-ka? Ali ne vidita, kako je utrujen oče? Malo, samo za hip počine, da bode mogel nadaljevati pot po tem debelem snegu.
Ginil je spomin, niso več čula ušesa ne joka, ne klicev. Sunkoma pa je presunil telo nepoznan strah. Tam iz snega je vstala žena, mati. Z mesta ni mogla, le krčevito je vila roke in jokala, jokala. »Kaj me pustiš samo s petimi črvioki?« V glavi je zatrepetala grenka bolečina. Mukoma je poskusil odpreti oči in se zganiti iz spanja in odrevenelosti. Pa ni šlo in ni šlo. Žena je podvojila jok. Tako pretresljivo je jokala, da je rasla bolečina v glavi, rasla, rasla in ni dala miru. »Zmrzneš . . .« je pretresel presunljiv krik obupane žene temno sveto noč. Ko v sanjah so zgrabile premrle roke puško in pritisnile na petelina . . .
Moj Bog, kaka borba z ledeno smrtjo!
»Da se niste tako z molitvijo borili zame, bi zmrznil ko tistih dvanajst.«
»Vseh dvanajst?« vpraša plaho Tončka.
»Vseh dvanajst! Moja rešitev je bila čudežna ... Le Vaša molitev, le Vaša borba tisti sveti večer me je redila . . .«
Popusti Francek pastirčke in ovčice in zleze na očetovo koleno. In mu zre ljubko in vdano v oči. 0, lepe so pravljice, najlepše v tej noči, ko žare očetu oči ko same svetle nebeške zvezde. In ko mu gledajo vsi v oči, ko da vidijo v njem žarečo prikazen nekje iz pravljic.
»Pa da ste zmrznili . . . Danes ne bi bili pri nas?« Anica je mala priliznenka. Spleza na drugo očetovo koleno in mu ovije ročici okoli vratu. Govori nedolžno in zvedavo, glasek ji jt ves mehak in poln ljubezni.
»Kako bi mogel biti? . . . Morda . . . morda moj duh . . .«
Anica tega ne razume. Pritiska se k očetu in meni: »Lepše je tako . . .«
Tišina.
Jožek naglo izruva žebelj iz stropa nad jaslicami, stopi na mizo in ga zabije v strop čisto nad sredino m}ze. Čisto na mesto, kamor je prej kazal Janko. Na žebelj obesi svetega Duha.
Tišina.
V srcih je mir. Blaženi mir, sveti mir. Glasna beseda bi ga kalila.
Januš Goleč.
S V. RoTs.
Je redkost, videti Hrvata-Zagorca vzgledno in trajno pobožnega. V moji rojstni župniji Sv. Miklavža na Polju tik ob Sotli smo imeli priliko, opazovati in se vzgledovati nad neprisiljeno ganljivo pobožnostjo dveh orjaških Za-gorcev: Pasaričevega Pepeka in Krumpakovega Štefana. Kadar sta klečala ta dva eden vštric drugega kot sveči ravno med celo pridigo ter sv. mašo pred glavnim oltarjem med nami šolarji, smo gledali vsi na oltar in nobeden ni upal prodajati zijal po cerkvi. Ako sta bila Pepa in Štefan vzgled nam fantalinom, kaj šele odraslim; in vendar mi je enkrat rekla naša stara Roza, da je gonil Pepa v mladosti medveda na lancu nekod po Bosni, Štefan pa je celo cerkveni tat ter ropar. Zaupala mi je tedaj še, da bi jaz ne razumel njenega pripovedovanja o obeh Hrvatih in bom to že vse zvedel, ko bom enkrat večji.
Tudi kot dijak srednje šole sem se čudil obema Hrvatoma, da vztrajata toliko let v vzgledni pobožnosti za celo našo faro.
Ko sem bil na velikih počitnicah kot šestošolec, je pozidal moj oče v gorici novo klet ter hišo. Pasaričev Pepa, ki je bil po poklicu klepar, je napravil za stavbo nove žlebe in jih pritrjeval krog strehe. Midva z očetom sva mu pomagala pri tem delu in zvečer smo ostali vsi v vinogradu in tamkaj nočili. Po večerji sta oče in Pepa pušila iz pip, in med pogovorom je bil oče mnenja, naj bi nama povedal Pepa, kako je gonil okrog po Bosni, Hercegovini in Črni-gori na lancu medveda. Pepa je skomizgnil z ramami, pogledal name in odgovoril resno:
»Joža, ne veš, kaj bo iz tegale fanta. Ne gre, da bi razkladal, kar bi znalo dečka pokvariti.«
Govoriti sta začela čisto nekaj drugega in nazadnje sta prišla tudi na svetnike. Oče je hvalil štajerskega sv. Jožefa in Antona; Pepa je rekel, da za Bogom je Marija, potem pa pride takoj, kar se tiče moči pred nebeškim tro-nom, siromak in berač sv. Rok, katerega najbolj častijo ravno Hrvati.
Prepir o svetniški stopinji sv. Jožefa, Antona in Roka je končal Pepa s tremi doživljaji iz lastnega življenja, v katerih je igral sv. Rok glavno vlogo in radi tega je ravno on svetec nad svetei.
»Vidiš, Joža«, se je zavzemal Pepa, »da Tvojega sina ne bom pohujševal s kvantami o medvedu na lancu, bom mu rajši povedal, kaj je bil in ostane meni sv. Rok.«
Pepa si je natlačil pipo in ne da bi jo prižgal, je pripovedoval takole:
»Veliko let je že od tega. Bil sem že poročen z mojo Verono in stanovala sva v sedanji koči ob Sotli pod Plavi-čem. Še pred Božičem je zapadel tisto leto sneg do pasa in ravno na sveti božični post je snežilo celi dan. Imel pa sem opravka v Miljani in nekaj me je zaneslo k Staroveš-kemu Nikoli, ki je žgal žganje. Drugi njegovi sosedi so križakali v žganjarni na karte. Pri kartah in pomenkih sem pozabil na dom ter sneg in šele krog polnoči nas je odpravil Nikola, ker ne gre, da bi kartali med polnocnico. Ko smo stopili iz žganjarne, smo bili vsi pijani in jaz najbolj. Drugi so se razgubili po Miljani; jaz edini sem imel do doma dobro uro. Dokler je peljala pot po cesti, je šlo, ko sem zavil pred Plavičem s ceste na travnik, sem se zakadil in zakopal preko glave v sneg. Ko sem izkobacal s težavo izpod snega, sem uvidel, da me je alkohol popolnoma prevzel in da bo dolga pot do moje bajte. Veter je bril, sneg je kolobaril v gostih kosmičih, meglenotemno je bilo, da ni bilo videti niti za ped na daleč, prave gazi seve nobene. Pa sem začel gabati sneg na celo in bogzna kolikokrat sem padel. Kmalu nisem več znal, hodim li še prav ali ne, a nazaj je bilo predaleč in istotako naprej. Ves sem bil že premočen od napora in snega, noge so se mi že tresle od utrujenosti. Vedel sem vse, vendar moči ni bilo v udih, ker mi je lezel nesrečni šnops ne v glavo, ampak ravno v noge. Obletaval me je že strah: Pepa, na samo sveto noč boš obtičal na sramoto celemu Zagorju v snegu in boš zmrznil. Strah pred smrtjo me je znova podžgal toliko, da sem prestavil za par korakov trepetajoče noge naprej, pa zopet in zopet sem omahnil v celi sneg in po ušesih mi je zvenela muzika: oin, cin, cin, cin — tinka — tan —. Še danes vem, ko sem se stresel iz snega z vsemi štirimi in je prenehala taista muzika, sem znal iisto za gotovo: še parkrat boš stopil, omahnil in: cin, cin, cm — tinka — tan — bo tvoja zadnja muzika na tem svetu. Je
še šlo z zadnjimi močmi nekaj korakov naprej, zopet sem omahnil na stran, po ušesih mi je zamuziciralo in v zavesti nisem več gabal po snegu, nisem čutil več potne mokrote, vse krog mene je bilo svetlo in meni tako prijetno. — Kako dolgo sem se naslajal v tej omotici pred zmrznje-njem, ne vem, ker iz teh vsestransko prijetnih občutkov in muzike me je predramil silen udarec po giavi in po obrazu. Zbudil sem se, tipal krog sebe in prijel za nekaj leseno trdega. Prijem za les mi je vrnil zavest v toliko, da 3em znal: Pepa, pod Juričevim štorastim hrastom si in vihar je vrgel z drevesa nate veliko leseno tablo, v katero je vdolben sv. Rok. Od tega hrasta do tvoje bajte je pa le dobre tri streljaje, tod so šli mimo ljudje k polnočnici in sneg ne bo čisto na čeloma. Oklenil sem se taoie sv. Roka in prvič tedaj v življenju sem poljubil z vso hvaležnostjo in gorečnostjo lesenega svetnika, ki me je zbudil iz smrt obetajočega spanja in mi pokazal pot proti domu. Izkopal sem se izpod snega, prislonil sv. Roka k hrastu, našel gaz, prišel do doma z zavestjo, da me je otel nocoj smrti sam sv. Rok. Cele tiste božične praznike sem ležal in notri do »v. Treh kraljev, ker so mi gorela pljuča, ozdravil sem in nikdar več nisem šel mimo Juričevega hrasta, ne da bi se bil odkril pred podobo sv. Roka in jo poljubil.
Vidita, hrvašiki patron sv. Rok me je otel smrti v snegu, vendar to še ni vse! Ravno isto spomlad za to zimo, o kateri sem pripovedoval, je nastala vsled močno južnega vremena povodenj, kakoršne ne pomnim, odkar sem tu ob Sotli. Sotla se je začela razlivati proti jutru, odgnal sem še na hrib v Plavič kravo in svinje, ko sem se vrnil po vodi 3i koči, je bila Verona z otrokom ter perutnino na dilah in voda je vidno naraščala. Raz svisel smo gledali, kako se je spreminjala cela Sotelska dolina v eno samo neprestano se dvigajoče jezero. Povodnjj po večkrat na leto smo vajeni Obsotelčani kakor cigan na laž, tako hudo in nevarno ko tistega zmarleta, ni bilo nikdar poprej.
Popoldne se je cela bajta že tresla. Na beg ni bilo niti misliti, ker je bila voda že dva metra visoko in do podhri-ba pod Plavičem dobre pol ure po suhem, kaj šele po deroči vodi! Ob kakih treh popoldne je nad bajto močno za-hreščalo, pljusknilo v vodo in oba z Verono sva planila k odprtini na svislah. Juričevega hrasta ni bilo več, valovi so ga izpodnesli s koreninami vred in ga gnali z vso naglico ravno proti moji bajti. Prebledela sva na smrt oba z ženo. Hrast je brzel na valovih proti nama s koreninami naprej. Pogleda naju obeh sta se zasadila v podobo sv. Roka, ki je plavala proti koči pritrjena na deblo. Roke naju obeh so se sklenile krčevito in kot iz enega grla se je iz-vil obupen krik: »Sv. Rok, sedaj je nevarnost največja!« Vama povem, en meter pred kočo se je uprl hrast s koreninami tako močno v zemljo, da je obstal in ob njegovem , vejevju in deblu so se razcepljali valovi tako, da so se sklepali šele za bajto. S hrastovega debla je naju gledal sveti Rok in nama govoril molče: Jaz sem rešitelj Pasaričeve družine!
Drugo jutro je voda že padla. Jurič mi je podaril hrast in sv. Roka, ki visi še danes lepo prenovljen pod svislami na koči. To Vama je svetnik sv. Rok, ki pomaga človeku tedaj, ko je sila največja in ne počasi, ampak kakor da bi ustrelil.«
Pepa si je sedaj šele prižgal nadevano pipo, parkrat krepko potegnil iz nje, puhnil dim v zrak in zaključeval svoje doživljaje s sv. Rokom z dogodkom o spravi s svojim nekdaj največjim sovražnikom.
Sv. Roka v ulogi spravitelja med dvema kačjima sovražnikoma je naslikal bogomolni klepar s temi-le besedami:
»Ti stari Joža, znaš, da sem služil cesarju sedem let in sem bil na vojski v Rosni. Z menoj je bil, a je vozil tren, domačin Krumpakov Štfefan. Vsak Žagorac si izbere tako enkrat proti dvajsetemu letu dekleta in jaz sem pred odhodom v Bosno zacvilil v ljubezni za Vrčkovo Mimiko iz Harinzlakov. Na dopust me niso pustili in v hrepeneči ljubezni sem zaupal svojo skrivnost z Mimiko Štefanu, ki je oddajal moja pisma na pošto, da, celo nesel parkrat osebno od mene naročene pozdrave ob priliki dopusta iz Bosne v Harinzlake k Mimiki. Ko sem se vrnil po končani zasedbi Bosne domov, Mimika ni bila več vedno moja, ampak zakonska žena Štefekova in mati enega otroka. Ako bi ne bilo otroka, bi bil ubil Štefana in Mimo, ker sta me preva-rila oba in to ne naenkrat, ampak tako lepo za hrbtom in počasi. Da sem se jaz tedaj premagal in nisem segel p^ ubojni sekiri, se čudim še danes. Preklel sem oba. Doma mi ni bilo obstanka, ker so se mi ljudje smejali, češ, si bil sicer vojak in junak, a bedak, ki je zapravil žensko svetinjo na laži-prijatelja. Torej v Zagorju mi ni bilo obstanka, pobrisal sem jo nazaj v Bosno in tedaj sem gonil kot izučen klepar v sovraštvu nad usodo od prijatelja mi skvar jenega življenja na lancu medveda po Bosni, Dalmaciji in Hercegovini. Šele po letih, ko mi je poginil medved sem se vrnil domov, spoznal mojo sedajno Verono ter priženi! z njo kočo, kravo in gruntič krog bajte. Začel sem klepar-stvo na lastno roko. Krumpak se me je ogibal kot zlodej križa, slabo se mu je godilo, s švercarijo se je ukvarjal in Mimika je večkrat večerjala batine. Srečala se s Štefekom niti pri cerkvi nisva, ker jaz nisem hodil v cerkev koj skra ja po vrnitvi in on tudi najbrž ne.
Bilo je ravno isto poletje za ono zmarletno povodnjo, o kateri sem Vama pravil, ko sem popravljal žlebe in streho na božjepotni cerkvi sv. Roka v Kumrovcah. Sv. Rok v Kumrovcah je dobro znan vsakemu Hrvatu Zagorcu in vsem štajerskim Obsotelčanom kot pomočnik v živinskih nesrečah in boleznih. Ta božjepotna cerkev slovi že od nekdaj, ker je bogata in vsako leto ob Rokovem oblegana od ljudskih množic.
Godovni dan sv. Roka je bil tisto leto zelo dobro obiskan in drugi dan za tem praznikom sem pričel z delom. V avgustu je bilo vroče in spal sem kar v cerkvi v veliki klopi pred glavnim oltarjem.
Ko sem končal popravila, sem nočil še tretjo noč v «erkvi. Iz trdnega spanja me je vzbudilo rožljanje nad menoj.
Sv. Rok v Kumrovcah je imel tedaj dve prižnici: eno znotraj in iz te so se odpirala vrata v zunanjo. Na Rokovo je govoril slavnostni pridigar najprej romarjem v cerkvi,
nato je odprl vrata in pridigal še množicam vernikov krog cerkve. Dohod na obe prižnici je bil od znotraj.
Po nasilnem škrtanju in pritiskanju je popustil zapah na vratih prižnice in na leči sta se pojavili dve visoki moški postavi . . . Uganil sem takoj: gre za vlom, ker je bi! pred dnevi velik cerkveni shod in lopova domnevata denar, ali pa nameravata vlomiti v tabernakelj.
Eden od vlomilcev je kazal s prižnice na brlečo večno luč pred glavnim oltarjem in šepetal nekaj, drugi je poki-mal in oba sta se spustila v cerkev po stopnicah. Pred glavnim oltarjem sta postala. Eden je odložil na stopnico težko drvarsko sekiro. Žarki medle večne luči so ošinili poteze obraza onega, ki je bil prinesel sekiro in o groza — bilo je lice in postava mojega največjega sovražnika Šte-feka Krumpak. Jeza me je spreletela v prvih trenutkih spoznanja, planiti sem hotel kvišku z ležišča, zakričati; nad valom razburjenosti je zmagala pamet — strah pred dvema in ostrino težke sekire. Nekaj mi je pošepnilo — ne nekaj, ampak sam sv. Rok mi je govoril: Ne vikaj, ubila bi te in vrane bi ti krakale pogrebno pesem.
Štefek, ki je bil padel od tihotapstva do cerkvenega ropa, je pred glavnim oltarjem ob motno meglenem svitu večne luči potrepljal tovariša po rami, mu pokazal na pozlačeni kip sv. Roka v oltarju in mu razložil z meni slišnim glasom: »Kip sv. Roka ni zlat le na zunaj, ampak tudi na znotraj. Še moj dedek mi je večkrat pravil, da je svetec na znotraj izvotljen in v votllini je skrito zlato še iz turških časov.«
Štefan je privlekel za oltar pručico. Tolovaja sta bila z enim pogonom na oltarni mizi in že tudi pri glavnem kipu. Z združenimi močmi sta skotalila sv. Roka iz dolbine na mizo in odtod na tlak pred oltarjem. Delo dviganja in spuščanja je bilo težko, sopla sta globoko Ln se oddihovala na dolgo, ko je stal svetnik med obema na tleh.
Štefek je pobral sekiro, se uprl na toporišče, njegov tovariš je menil polglasno: »Bo preveč zaropotalo, ko ga boš razklal na dvoje. Na prižnico grem in bom posluhnil, ako nama ne bi grozila kaka nevarnost.«
Krumpak je molče prikimal, tolovaj se je povspel po stopnicah v višino z glasno pripombo: »Da veš, po dogovoru vsaki polovico, četudi boš odprl zakladnico ti!«
Bil sem na vojski, videl neštetokrat smrt, cul o vseh hudobijah na svetu, a nikdar se še mi niti sanjalo ni o zločinu, da bi se upal človek s sekiro nad svetnika priproš-nika cele Hrvatske in to v noči pred glavnim oltarjem in ob brljenju tajinstvenih žarkov večne luči . . .
Sam danes ne vem več, kaj vse je vrvelo v onih trenutkih po meni, dokler niso obmolknili koraki po stopnicah in je odprl lopov vrata na prižnici in posluhnil v noč. Ko je vrata zopet zaprl, je pogledal Štefan proti prižnici, si otrl z levico čelo, zasadil pogled v visokega svetnika, vzdignil sekiro in se pripravil na mogočen in skrbno odmerjen zamah. Ko sem zagledal dvig rok in ostrino sekire, me je minul strah pred smrtjo in z nadčloveškim glasom sem zavpil: »Stoj!«
Bliskoma sem planil iz,klopi k oltarju, vrata na prižnici so se zopet odprla, na smrtni zamah dvignjena sekira se je med ropotom zakotalila po tlaku, med smrtnima sovražnikoma je stal nemo pozlačeni sv. Rok in nad nami tremi je brlela večna luč . . . Sedaj sva si stala nasproti po dolgih letih, na tleh težka sekira, cerkveni ropar presenečen kot še gotovo nikdar v življenju in med obema svetnik, ki je meni otel že dvakrat življenje in v tretjič jaz njemu . . .
Štefek je gledal v tla in izmomljeval strahopetno: »Ne ubij me! Otro — ke — imam!«
Nikdar v življenju me ni ganila in to trenutno kaka prošnja tako nego Štefanova iz strahu, da ga bo ubil njegov stari sovražnik, ker je dvignil Kajnovo roko nad svetnika in zaščitnika bednega hrvatskega ljudstva.
Še en pogled na sv. Roka, še en pogled v večno luč in držala sva se tolikoletna smrtna sovražnika v ihtečem, tesnem objemu brez besed . . .
Smrti rešeni sv. Rok in večna luž sta bila priči najine sprave in ko sva se izpustila iz objema, sva brez govorjenja dvignila kip nazaj v oltar. Štefek je še obesil sekiro med berglje, ki so visele krog oltarja. Šla sva iz cerkve ob svitu zore, nadaljevala skupaj pot v Klanjec k frančiškanom, kjer je potrdil spovednik v imenu neba najuno spravo z odvezo in podelitvijo sv. obhajila.
Glejta, od one noči in onega dne sva s Štefekom združena v prijateljstvu, katerega ne moreva prikrivati niti v cerkvi.«
Tako je končal Pepa svoje tri doživljaje s sv. Rokom, si prižgal ugaslo pipo in dregnil v zamišljenega očeta z opazko: »Joža, povej Ti, če imate na Štajerskem kakega svetnika, ki bi bil izprosil eni osebi toliko čudežne pomoči v največjih življenskih stiskah, kakor je to storil meni svetec vseh ubogih Hrvatov — sv. Rok!«
Oče je nekaj časa molčal, si otrl solzo, pogledal v kleparja in mu pritrdil: »Prav imaš, saj vem, kaj Ti je storil dobrega sv. Rok, saj jaz in moj sin sva tudi Hrvata, ki le samo živita na Štajerskem.«
Zvedel sem pozneje iz ust resnih mož, da je Pepa Pa-sarič le malokomu zaupal svoja srečanja s sv. Rokom in štel sem si to zaupanje v posebno čast, ko sem ga videl za tem še bogzna kolikokrat med pridigo in sv. mašo zravnano klečečega pred glavnim oltarjem moje farne cerkve in tik zraven njega Štefana Krumpaka, ki je bil imovit ter-spoštovan posestnik v krogu krščansko vzgojene družine.
Januš Goleč.
Ženski 3 szlk.
Še do pred par leti, dokler nisem sklenil prijateljske zveze z mladim zdravnikom, sem si domišljal, da sem že doživel razven smrti vse na svetu. Baš prijateljstvo s tem mladim gospodom mi je odprlo marsikaj novega in med drugim tudi to, kaka neprijetnost in naravnost strašilo je tudi za starejšega invalida mrtev ženski jezik.
Da ne boste rekli, da je strah z mrtvim ženskim jezikom tako en prazen babjeverni bavbav, vam bom zaupal doživljaj na lastni koži in kojega priče so še vse pri življenju.
Kakor že povedano, sva si postala prav iskrena prijatelja z mladim zdravnikom, ki je vršil tedaj službo se-kundarija v bolnici. Tekom večkratnih prijateljskih srečanj s tem gospodom sem mu moral obljubiti, da bom prišel gotovega večera v obednico v bolnico na dobro večerjo v krogu mlajših zdravnikov.
Obljubljeno — storjeno in jaz sem sedel v bolniški obednici pri bogato in okusno pripravljeni večerji.
Komaj mi je zavonjala večerja pod nos, sem ueanil takoj, da ne bom mogel jesti, čeravno sem se postil na to pojedino že celo popoldne.
Dve leti sem se klatil svojčas kot vojni ranjenec po raznih bolnicah in povsod so snažili posodo in jedilno orodje z etrom, kojega ostri duh je postal zame že med vojno nekaj neznosnega. In duh po etru mi je pregnal tudi oni večer ves apetit, odložil sem vilice in se oprostil, ker ne morem jesti. Prijatelj in njegova družba je uvidela in upoštevala moje opravičilo in so mi rekli, da ima eden od mlajših gospodov v sobi domače klobase, prekajeno meso in par steklenic pristnega Slovenjegoričana. V tisti sobi pa, se mi je zagotovilo tudi od prijatelja, ni prav nobenega duha po etru ali po kaki drugi navadnemu zemljanu zo-perni tekočini. Gospoda je slastno povečerjala. Čakal sem pokorno, da pridem do klobas in mesa, ki me ne bo spominjalo na eter. In res, po večerji sem se odpravil v družbi prijatelja in še enega mladostnega zdravnika v ono sobo, kjer so bile shranjene z etrom neokužene jestvine in pijača. Zdravnika sta razložila pred mene lačnega siromaka vse te domače darove, ki res niti spominjali niso na eter in lotil sem se jih s slastjo. Že sem si malo podprl želodčno praznino, pa je pokukal skozi vrata moški obrazni pokinil gostiteljema. Odšla sta na hodnik in slišal sem,, da jima je naročal primarij potom sluge, da morata še nocoj raztelesiti truplo umrle ženske in mu jutri zjutraj poročati o vzroku smrti. Prijatelja sta zopet vstopila in razložila, kaj je njuna prva dolžnost in me povabila med posmehom, naj bi si ogledal tudi jaz ta pregled mrtvega človeškega trupla. Raztelesenje bo v nekaj deset minutah končano in potem bomo vsi trije skupaj jedli ter pili.
Mislil sem si pri tem baš ne posebno prikupljiveto povabilu: Nisi še videl nikdar rezati mrtveca in ta prizor bo zate nekaj novega. Če se odrečeš, te bo raznesel prijatelj kot bojazljivca. Odločil sem se in stopil za slugo in obema zdravnikoma.
Popolna tema nas je objela, ko smo stopili na dvorišče bolnice in korakali molče proti mrtvašnici, ki je precej daleč proč. Priznam, da mi je že ta nočna pot naganjala nekako neprijetnost v vse ude in posebno še v noge. Prvi je stopil v mrtvašnico dolgi sluga in privil električno luč-
V precej obširnem prostoru je bilo več pločevinastih, miz, a le na eni le ležalo nekaj s čisto črnim prtom pokritega. Oba zdravnika, ki sta že prišla oblečena v belih haljah, sta stopila k omari, izvlekla rokavice in eden je začel brusiti ob jeklo dolg nož. Sluga je nekaj pospravljal po mrtvašnici. Postavil sem se v kot kolikor mogoče daleč proč od one črnopregrnjene mize ter si prižgal cigaro v čudnem, bolj strahopetnem razpoloženju, češ: Januš, bogzna, kako bo s teboj! Kolobaril sem dim iz cigare, da sem bil ves v gosti megli, zdravnika sta obstopila mizo in oni mladi in mali je odgrnil črno pokrivalo. Na mizi je ležalo od bolezni in raznega trpljenja malodane do kosti izžeto-truplo in pri tem pogledu sem si nagnal vso moč ter ves-pogum v kolena ter pušil iz polne sape, da bi vsaj omeglil ta za me grozni pogled. Videl sem še razločno dolgi nož, s katerim je potegnil mladi gospod po truplu od vrata do-trebuha, da je glasno zahrešča'o. Tedaj sem zaprl oči, noge so se mi šibile in nekaj mi je govorilo: To bo nekaj več kakor zoprni eter in edino željo sem imel, da bi le ne obnemogel.
Zdravnika sta nekaj vlekla narazen, da je pokalo, si nekaj kazala, govorila, a jaz še danes ne vem, kaj. Toliko-se spominjam, da sta opravila svoj posel še precej hitro-in je oni mladi zaklieal slugi: »Martin, papir mi dajte!«
Ko sem čul te besede, sem bil uverjen, da bode moje strahopetne navzočnosti konec in sem odprl oči. 0 vsi. svetniki! V trenutku, ko sem se upal pogledati proti oni mizi, je mladi zdravnik z mesarsko spretnostjo izreza! mrtvecu jezik, ga položil na stran na mizo in pokril nato-mrliča.
Zdravnika sta si potegnila z rok rokavice, Martin je bil prinesel papir. Mladi in mali zdravnik je kar z goloroko zavil v papir izrezani ženski jezik, ga vtaknil v žep belega plašča in rekel: »Martin, jutri ga prinesem nazaj, ga bom preiskal natančneje pri dnevni luči in pod drobnogledom.«
Martin je odškrnil luč. Stopili smo na dvorišče in naprej je stopal moj prijatelj, za njim zdravnik z ženskim jezikom v žepu in za njima sem se lovil jaz bolj v strahu, kakor me je pretresal v mrtvašnici v očigled celemu mrtvemu truplu.
Smo prišli zopet v sobo, sedli za mizo in mladi gospod ni odložil niti plašča, v katerega žepu je bil — človeški jezik, Pozvan od obeh, naj jem, sem odkimal, iz otrpnjenih kolen mi je uhajala zadnja moč ter bled kot zid sem prosil za kozarec vina. S tresočo roko sem nastavil pijačo, jo izpil in adijo skozi vrata. Zdravniku z jezikom v žepu niti roke nisem dal in sem se šele prav ogledal pred bolnico, če sem še pri moči za hojo.
Na večerjo sem se postil celo popoldne, nagnal mi jo je izpred ust nesrečni duh po etru; okusne domače klobase sem že bil okusil, a kaj je bil eter v primeri z mrtvim ženskim jezikom, ki me je nagnal proč od klobas in vina na cesto in v stanovanje, kjer se mi je sanjalo par noči o samih ženskih in to ne migajočih — mrtvih jezikih! Radi spomina na eden ženski jezik nisem za tem doživljajem jedel z apetitom par dni in je še danes zame duh etra balzam v primeri s spominom na oni nesrečni — mrtvi.ženski jezik v papirju in v žepu plašča mladega zdravnika!
-------ar
Matko Krevh.
Angel tek.
Skozi solze sem videl, kako je zdrknila v jamico mala, sncv.nobela krsta, v kateri je spaval moj angelček — Marica. Neizmerno škoda se mi je zdelo, da se bo krsta umazala, da se bo vdrla in da se bodo črvi — ne, ne! tega še sedaj ne morem, ne smem misliti. O — še sedaj bi jokal ter klical: Škoda, škoda tistih otroškodobrih oči, tistega drobnega obrazka, ako ne bi imel upanja, da vidim Marico nekoč — od daleč seveda — poveličano in lepo med onimi, ki hodijo za nebeškim Jagnjetom.
Bal sem se ob Maričinem pogrebu za njeno belo krsto da jo bo umazala blatna prst, še večja je sedaj moja boja-aen, da bo spomin na Marico, ako odgrnem pred njim zaveso kakor pred sveto skrivnostjo, umazan od premnogih, ki jim je v očeh požel ji vost, v duši nevošljivost, v srcu pa hudobija. Nič jim ni sveto, niti Božič, praznik največje Lju bežni, zakaj v njih je umorjeno vse, kar je vzvišeno in lepo. Ne čudim se, da jim je bil moj angelček — Marica — v spodtiko, nič novega mi ne bo, če se bodo pohujševali še sedaj ob spominu na njo, nedolžno Marico, ki že davno spi v tihem grobu. Kakor da je odpadlo od nje vse telesno, tako živi ona v moji duši in že sem prepričan, da je nosila Marica obraz mojega angela varuha in da si je on privzel podobo Marice. Pohujšujte se torej, kolikor vam drago! Podobni ste tistemu, ki je hotel pljuniti na zvezdo, pa je padel pljunek nazaj — na njega samega.
Vam pa, ki ste dobre in svete volje, zaupam svojo skrivnost. Bilo je leto dni pred Maričino boleznijo, koncem adventa. Grdo je bilo vreme, še grše ceste in steze, toda moja služba se za vse to ni zmenila: moral sem iz tople sobe v mrzlo, vetrovno vreme. Iz železa bi moral biti, da se ne bi prehladih Joj, kako me je bodlo v prsih, šče-getalo v nosu in grlu! Nekaterim šolarjem se je zdelo to na vso moč smešno. Edina Marica je ostala resna ter me pogledovala sočutno.
S prehlajenjem se ni šaliti, Bog varuj! Še celo sam gv. Peter se je nekoč hudo prehladih Kako se ne bi, ko pa je stal celo uro — zemeljsko seveda — na prepihu in to zaradi nekega trgovskega potnika ali agenta, ki se je naveličal romanja od trgovine do trgovine ter sklenil preseliti se v nebesa na večne počitnice.
Potrkal je. Odprl mu je nebeška vrata sam sv. Peter, pred katerim se je agent po svoji navadi klanjal na vse pretege, govoreč: »Klanjam se, sv. Peter, klanjam se, poljubljam roko. Oprostite, moje ime je N. N., trgovski potnik ali agent pri firmi N. N. Nebeški Gospod me je pokli-eal na račun, prosim za vstop v nebesa!«
»Hm, ja, hm, agent?« momljal je nebeški vratar ter vihal nos, zakaj pošteno je vleklo. »Ne poznam vas, niti vašega stanu. Angel-tajnik, poglej v zapisnik stanov, če je v njem beseda agent!« Zastonj je brskal angel po zapisniku, besede agent ni mogel najti. Sv. Peter je razprostrl roki na dominusvobiskum, skomizgnil z levo ramo, nagnil glavo na desno ter rekel: »Obžalujem, agentov ne poznamo v nebesih.«
»Toda, sv. Peter, jaz sem umrl in bi rad v zaslužen pokoj. Tukaj v nebesih mi zelo ugaja.« — In zopet je prav pošteno potegnilo, zakaj v oblakih nad zemljo se je nabiralo k nevihti.
»Joj, kako vleče!« je vzdihnil sv. Peter. Agent je namreč po svoji navadi stal na pragu — za vsak slučaj.
»Prosim, prosim«, je veselo odgovoril agent ter hotel stopiti v raj.
»Oho, le počasi, še nisi sprejet v nebesa! Najprej povej, kaj te priporoča za večni pokoj tukaj gori?«
»Prosim, kar izvolite pogledati vzorce mojih najlepših, naj soli dne jših čednosti!« Agent je ponujal lično vezan eenik. »Sama pristna roba najboljše kakovosti. Vse prima roba. Izvolite pogledati!«
Sv. Peter je radovedno vzel cenik v roke. Nataknil je naočnike ter si ga ogledoval. »To naj vas priporoča?« rekel je ter pogledal agenta čez naočnike.
»Prosim, vse je pristno, garantirano pristno. Vsaka čednost non plus ultra. Poskusite na primer potrpežljivost!«
Sv. Peter je nategoval potrpežljivost — vzdržala je.
»Pa še pobožnost!« Sv. Peter je stisnil ustnici ter potegnil z rokama pobožnost.
»Še velja, le nekoliko prašna se mi zdi roba.«
»Tukaj je molčečnost.« — Nekaj niti je popustilo.
»Molčečnost je pa precej trhla.«
»Oh, saj v mojem poklicu ni drugače mogoče. Toda lagal ali umazano govoril nisem nikoli.«
»Hm, ja, hm! Pa vstopi«, odločil je končno sv. Peter, ko je pregledal ves cenik. Veliko je kajpada k temu pripomogel prepih. In res! Komaj je agent odšel na svoj prostor, začelo je sv. Petra trgati po glavi, ščegetati mu v nosu in grlu s tako silo, da so mu morali angelci-kuharji takoj skuhati močnih čajev iz nebeških kamelic in milijonrožic.
»Da, da, nahod ni šala«, govoril je sv. Peter ter si brisal nos z velikim rdečim robcem. »Da bi le kakšnega agenta ne bilo zopet sem gori!«
Vidite, da nahod ni šala. Seveda, sv. Petru so stregli angelci, zato si je kmalu pregnal prehlajenje, meni pa ni stregel nihče. Ni bilo čaja, ne tople sobe, še prijazne, sočutne besede nisem slišal. In to je bridko. Grenek je tuji kruh, še bridkejše je biti bolan pri tujcih, ki ti brž privoščijo smrt, v najugodnejšem slučaju ti nasvetujejo bolnišnico. Doživel sem to pri ljudeh, ki so imeli in nemara še imajo, na jeziku usmiljenje in ljubezen, a v srcu se jim šopiri sebičnost. Bog jim odpusti greh!
S poukom v šoli je bilo križ. Komaj sem spregovoril besedo, že sem kihnil in zakašljal. Šolarji so se mi posme-hovali — pa še skregati jih nisem mogel. Zapustil sem razred z namenom, da grem takoj v posteljo. Nekdo me je potegnil za rokav. Bila je Marica.
»Oh, gospod, kako se mi smilite! Že čisto rdeč nos imate od nahoda. Jutri vam prinesem zdravila, ki pomagajo. Ne bojte se, ne bodo prav nič grenka.« — Gledala me je sočutno: bil sem prepričan do dna duše, da sem se temu dobremu otroku smilil.
»Marica, pa prinesi! Zelo ti bom hvaležen. — Hapsi, — hapai«, sam odgovoril ter se brisal po celem obrazu.
Marica je odhitela v skrbeh za moje zdravje. Drugega dne mi je prinesla zdravilo. Bil je kandis^sladkor.
»Tega cuzajte, to bo pomagalo!«
»Bog ti plačaj, dobra Marica!«
»Mama so rekli, da morate piti lipov čaj.«
»Oh, Marica, saj bi ga, pa nimam lipovega cvetja, niti človeka, ki bi mi ga skuhal.«
»Res ste velik revež.« Ni mogla pojmiti, da sem bil «kljub svojemu družabnemu stališču revež. Marica je imela še pač mamo, ki odtehta vse zdravnike in svetovalce. Predno je odšla, je še naročila, da se moram toplo zaviti v odeje; še celo na moj rdeči nos ni pozabila.
Drugega dne — na sveti post — je bilo najhujše. Prehlajenje mi je resno grozilo s pljučnico. »0 Bog, samo tega ne«, sem molil, zakaj poskusil sem že dvakrat v življenju vse strašno gorje in trpljenje pljučnice. Bog mi je prizanese! z najhujšim, vendar sem se večkrat nekako onesvestil, da nisem vedel, kje sem bil in kaj se je z menoj godilo.
Takega me je našla Marica.
Kdaj je prišla in kako dolgo je čakala, da sem se prebudil — ne vem. Da pa nisem popolnoma spal, sklepam iz tega, ker se še sedaj spominjam nebeškomilega obraza ki se mi je prikazal v mojem polspanju. Ah, čigav je bi1 pač ta rajski obraz? Čigav drugi nego Maričin, ki je slo nela ob postelji, gladila mi lase ter mi brisala pot s čela.
Ko sem se predramil, sem videl dvoje črnih, otožnih oči uprtih v mene: »Marica, ali si ti?« sem rekel tiho.
»Pst, ne govorite! Vi ste boiani, a kmalu bo bolje.«
—	Marica mi je popravljala zglavje in odejo kakor nekdaj
—	nekdaj — moja rajna mama.
»Marica, moj zlati angelček«, sem govoril ter jo prijel za rokico. Gladil sem to dobro rokico, pritiskal jo na lice in — na usta, a tako, da Marica tega ni opazila. Kaj bi se sramoval! Priznam, da nisem nikdar dotlej in tudi nikoli poslej držal ter poljubljal boljše in čistejše roke nego je bila Maričina, zakaj poljubljal sem roko svojega angelčka.
»Gospod, ali jaslic ne boste postavili? In svečk prižgali?«
»Marica, saj vidiš!«
»Postavila sem vam jaz jaslice. Sedaj prižgem svečke, ker se že bliža sveta noč. Kaj ne, zahvalila se bova božjemu Detetu, da vam je že odleglo?«
»Marica, moliva — ti za me — jaz za te.«
Tako sva molila. Marica je klečala pred jaslicami ter upirala svoje nedolžne oči v božje Dete, meni pa so tekle solze čez obraz ter se izgubljale v zglavju.
»0 božje Dete, poplačaj z vsemi nebeškimi dobrotami tega nedolžnega otroka, mojega angelčka — Marico!« — Taiko sem molil.
Marica je še zapela z zvonkim glasom: »Sveta noč — blažena noč«, nato je odbrzela domov srečna, da mi je odleglo.
Lepšega svetega večera nisem doživel in ga tudi ne bodem.
Čez leto in dan pa je ¡božje Dete res obdarilo mojo Marico z vsemi nebeškimi darovi, ko jo je prejelo med krilatce božje.
Januš Goleč.
OdcLh po prestanfm strahu.
Proti koncu vojnega leta 1917 je že bilo vse tako sito večletne morije, gospodarskega propadanja in pomanjkanja, da so zabavljali ljudje gosposkega in kmetskega stanu javno čez kronane glave, ki zavlačujejo sklep tolikanj za-željenega miru. Posebno ostre opazke so padale na račun nemškega cesarja Viljema II. Mladi avstrijski cesarski par Karol in Cita sta se še precej prikupila narodom in za nekako prvoboriteljico miru je veljala med našim ženst-vom cesarica Cita.
Celo v kraje ob Sotlo se je zanesla jeza na nemškega cesarja in ljudje so pripovedovali o ostrih nastopih, ki so se baje doigravali med Viljemom in neustrašeno Cito.
Gospo sodnikova, koje mož je že bil leta na fronti in je živela sama z otroci pri svojih starših, se je bila vrnila koncem leta 1917 v obsotelske kraje iz Celja, kjer je bivala nekaj dni pri svoji prijateljici. Koj po povratku na očetov dom jo je obsula vaška inteligenca z vprašanji: Kaj govorijo v mestu o: miru, vojni, Viljemu itd.? In gospa sod nikova, kdo bi pač zameril ženski neprevidnosti v krama-nju z novicami, je razkladala svojim prijateljicam, da bo vojne prav kmalu konec, ker je Cita prismolila bahavemu Viljemu zaušnico. Na, ta vest o zaušnici iz cesaričine dlani na nemško cesarsko lice je bilo nekaj, kar je obetalo gotovi mir in se je raztegnilo kot blisk po celi vasi in še dalje. To novico so verjeli vsi, saj je bila iz mesta in jo je zaupala vaški inteligenci gospa sodnikova, ki ima moža oficirja na fronti. Posebno ženske so oboževale Citino ne-ustrašenost in skrbele zato, da je prodrl Citin dejanski nastop za dosego miru v zadnjo ko3o. Iz ust gospe sodnikove je hotela slišati vsaka mati, ki je imela sina pri vojakih, vsaka žena z možem na vojski in vsako dekle s fantom v cesarski sukni preveselo novico o Viljemovi klofuti iz roke mladostne junakinje Cite. Gospa sodnikova je še bila prav vesela, ker so vzbudile njene celjske vesti tolikr zanimanja in hrepenenja po sklepu miru s pomočjo zaušnice iz ženske roke.
Kaka dva dni zatem, ko je bila novica o zaušnici na Viljemovo lice dobro zasidrana po vseh vaseh ob Sotli, se je pripeljal k očetu gospe sodnikove na obisk iz trga g notar. Po običajnem pozdravu je pozval gospo in njenega očeta v posebno sobo, zresnil obraz in rekel:
»Gospa Milica, imate moža na fronti in deco, pa ste raztrosili okrog vest o zaušnici, kar lahko stane Vas glavo, celo rodbino zapor in bogzna kaj vse! Danes ni nič boljše, kakor je bilo začetkom 1914. Povsod so vohuni in ovaduhov se tudi ne manjka, ker vsak bojazljivec bi 8« rad prikupil na odločujočih mestih. 0 Viljemovi zaušnici že govori celi sodni okraj in vedno ter vedno se povdarja. da je vse gotova istina, ker ste nasitili javnost s to vestjo Vi, gospa Milica, kot soproga sodnika in oiioirja. Nikar »e
ne čudite, ako se bo pojavil žandar z nasajenim bajonetom in Vas predal sodišču kot veleizdajalko!«
Sedaj si predstavljajte utis tega takrat resnega ter umestnega svarila! Kak učinek je napravil na starega trgovca in na še ,pred trenutki radostno razpoloženo gospo sodnikovo! Gospa je kleknila pri misli na žandarja, bajonet ter verige na kolena, sklenila roke kot tepen otrok in vikala: »Oče, odpusti, g. notar, za božjo voljo, pomagajtel Ali naj bežim in kam se naj skrijem?«
Notar je dvignil tresočo se revo, jo posadil na divan, a ni se mu hotel roditi nobeden nasvet, kako neljubo in nevarno zadevo zabrisati in jo prikazati v odpustljivi luči pred neizprosnim sodiščem.
Zaključek dolgih posvetovanj se je glasil pri odhodu g. notarja: Počakati, morda le ne bodo prodrle te čenče na kako višje mesto, ki bi klicalo gospo Milico na odgovor.
Ono noč po svarilu g. notarja niso spali pri trgovčevih. Za očeta so se bali vsi, da ga bo zadela kap od razburjenosti. Iz oči gospe Milice so vreli celi potoki kesanja nad nepreudarnostjo ženskega jezika. Zaobljubila se je ono noč na vsa znana jej božja pota, ako se bo vse izteklo vsaj brez njene smrti in večje škode za celo družino. Iz polspanca proti jutru so jo vedno suvale kvišku grozne sanje o žandarju, ki jo žene vklenjeno in peš, da jo vidijo vsi ponosno gospo sodnikovo ponižano v veleizdajalko. In deca, ko je videla mamo vso objokano ter trepetajočo, je tudi plakala in spala le pretrgoma. Oh, bila je to za celo trgovčevo hišo nezabna noč; a tudi jutro je bilo le podaljšanje nočnega strahu in to še povrh v solnčni luči.
Stari ter od vseh spoštovani trgovec je taval drugo jutro brez zanimanja za stranke po trgovinskih prostorih, sedel na stol, zopet ustajal ter strahoma gledal skozi okno v ono smer, iz katere bi se lahko pojavil orožnik.
Gospa Milica je šetala po vrtu, otročiči so skakljali krog nje, a njene misli so bile danes osredotočene v kovanje izjav, katere bo podala koj pri prvem zaslišanju.
Ali ni hotela nesreča, da se je prerokovanje gospoda notarja izpolnilo koj drugo predpoldne po njegovem odhodu.
Oče trgovec je zagledal skozi okno svetlikajoči se bajonet, ki se je pomikal navzdol ravno proti njegovi trgovini. Ta pogled je bil preveč za starostne živce. Omahnil ■e na stol in pobledel kot zid. Pomočniki in stranke so hitele k staremu gospodu, da ga očuvajo pred padcem na tla in baš tedaj je vstopil stražmojster v polni službeni o-premi. Kot star znanec je hotel tudi on pomagati in stekel po kozarec vode na dvorišče. Hladna voda je pomirila raz burjenega trgovca toliko, da se je zavedel, odprl oči in videl pred seboj — sam Bog nas varuj — žandarja, ki ga je gladil po glavi in ga tolažil. Pogled na orožnika ga je tako osupnil, da sploh ni mogel izgovoriti niti besedice in kazal je samo z roko okoli stoječim, naj ga pustijo samega. Žandar je šel prvi iz trgovine in ravno na hodniku je zadel na gospo Milico. Gospa je prebledela in viknila kakor na smrt zadeta srna: »Jezus, Marija!«
Orožnik je gledal preplašeno ves osupel in jo tolažil, da bo že boljše očetu, naj ga pusti pri miru, ker je odpra^ vil iz trgovine celo njega starega znanca.
Goapej so omahnile roke in imela je še toliko moči, da je vprašala: »Oh, ali moram takoj z Vami?«
»Gospa«, se je opravičeval stražmojster, »ne zamerite, da moram ravno do Vas pri tej priliki, ko je očetu slabo. Pa saj veste, da predpisi so predpisi, meni je težko, ker imam sam otroke.«
Potegnil je iz torbe popisano polo in jo pomolil gospej kot opravičilo, da on ni kriv, ampak zahtevajo od njega ta strogi nastop z višjih mest.
G. Milica je sicer segla po papirju, a s čitanjem ni šlo, saj jej je kričala vest, da gre za zaporno povelje. Prosila je še samo s povzdignjenimi rokami, naj jej dovoli vzeti .voz, ako bi šla po cesti in vsem vidno, bi tega čisto gotovo ne prenesla.
Orožnik je gledal začudeno preplašeno ter zmedeno gospo, jej odvzel ono polo in jej čital na glas, da jo prosi vojaška oblast ne za — voz, ampak za otroške sankice, katere rabijo na tirolski fronti za dovažanje prehrane v postojanke.
Gospa tudi sedaj ni razumela in stražmojster jej je tolmačil dalje, češ, da je videl v rokah njenih otrok dvoje sankic in on bo rekviriral, ker si je dober z družino, sar mo ene, druge za enkrat še pusti.
Gospa je bila uverjena, da jo prestavlja orožnik v svoji dobrohotnosti v deveto deželo nemogočnosti, mu je iztrgala še enkrat oni papir, sedla na stol in čitala črno na belem, da ne gre za zaporno povelje, ampak res za rekvi-zicijo otroških sankic.
Skočila je po koncu, objela stražmojstra, ki je stal nemo kot štor, odbrzela na podstrešje, prinesla oboje sankice in povabila oko postave na dobro večerjo.
Žandar si ni mogel razlagati ljubeznjivosti gospe sodnikove, je vzel samo ene sankice ter odšel v prepričanju, da je ljubko gospo Milico popolnoma zmedla očetova nenadna oslabelost.
Ko je pomirila gospa sodnikova po prvih nepopisno radostnih izbruhih lastne duše še oč^ta, je bilo objemanja in solz zasluženega veselja, da je skimovala cela trgovina v negotovosti: ali se ni morda obrnilo očetu in hčerki v možganih nekaj na prismojeno plat.
Oni večer so pripravili pri trgovčevih res dobro večerjo, katere je bil deležen tudi stražmojster, ki pa ni zvedel pravega povoda izvanredne postrežljivosti ter radostnega razpoloženja, kakoršnega še ni opazoval v tej družini. Še parkrat se je opravičil pri večerji, naj mu ne zamerijo rekvizicije, jim bo že on preskrbel kake druge sankice, da ne bodo sodnikovi otroci prikrajšani na zimski zabavi. Pri slovesu je še moral vzeti žandar seboj steklenico vina in je prisegel sam pri sebi, da pri teh angelskih ljudeh ne bo rekviriral nikdar, pa naj bi mu to zapovedal sam cesar.
Oče in hči sta spala ono noč po prvem oddihu od pre-stanega strahu dobro, drugo jutro še obiskala v trgu g. notarja in ta je zvedel prvi resnico s strahom pred žandar-jem, zaporom, smrtjo in nesrečo za celo družino. Gospa 10
lica se spominja še danes tedaj prestanega strahu in je začela zmerjati bahavega Viljema šele po prevratu, ko se ni bilo več bati: žandarja, zapora ter smrti radi tega, ako je kdo privoščil zasluženo zaušnico kronani glavi.
Januš Goleč:
Hej sinko je imel konjička dva...
Pri naši hiši smo redili po več parov volov, a le enega konja, da se je peljal eden ali drug po opravkih. Oče je bii resnega mnenja, da se priredi pri volih več nego pri konjih in povrh je še vol veliko manj občutljiv kot konj.
Ko sem se vrnil iz vojne in bolnice domov, smo imeli aoršavo kobilše, kateremu ni bilo več mogoče ugotoviti let po zobeh. In s to črnikasto kobilico me je peljal Rus Niki-for na zelo imenitno gostijo. Na kolovozu pod farno cerkvijo so bile globoke in široke mlake, da se jim ni bilo mogoče izogniti. Zapeljala sva v eno tako mlakužo. Kobilše je postalo in se ni ganilo nikamor. Do tedaj niti vedel nisem, da je mrha štatljiva. Omenil sem potrpežljivemu Rusu, naj ošvrkne štatljivko z bičem preko ušes, ker vendar ne bova čakala na konjsko milost celo uro v mlaki. Niko-for je izvršil moj recept, a jaz sem okusil, kako blato hranijo mlake moje rojstne župnije. Kobilše je začelo brcati po mlaki, me vsega oštrafotalo, z mesta se pa ni ganilo.
Bil sem oblečen v lepo zlikano vojaško uniformo, — skrbno pripravljen za imenitno gostijo in naenkrat ves po lat z mlakužastim blatom. Oba z Rusom sva začela udrihati po kobilici — vse zastonj! Nič ni pomagalo, moral sem z, voza in stopiti do kolena v blato. Ko je mrše videlo, da nisem več na vozu, je skočilo z Nikiforjem vred v galopu iz mlake in naprej.
Blaten od glav do pet, saj tak nisem mogel v fino družbo, moral sem domov, da me očedijo. Da nisem na po-vratku od mlake do doma molil, bo uganil vsakdo. Med iz-stresanjem jeze sem se zaklel, da bom sam prodal presneto štatljivko in kupil par konj, ki spadata v naš hlev. Mati so bili z menoj istega mnenja, da je treba cigansko mrše prodati in kupiti konja, ki bosta za koleselj in težki voz.
Na omenjeno gostijo me je peljal stric s svojo kobilo in mi je zaupal med potjo, da so najboljši konjski sejmi pri Sv. Ivanu v Zeleni na Hrvaškem.
Povdariti še moram, da sem si domišljal jaz tedaj, ker sem si pridobil v večletni vojaški službi znanje o konjskih vrlinah in napakah, da me ne bi prekanil niti cigan, kaj šele navaden konjski barantač.
Kmalu po gostiji sem se odpravil na konjski sejm v Zeleno in tudi stara štatljivka »švarca« je morala zraven. Na sejmu je bilo dovolj živega blaga, ker na Hrvatskem ni bilo onih prisilnih živinskih rekvizicij, kakor pri nas na Štajerskem. Izmed vseh na sejmišče prignanih konj sta j?e meni dopadla dva rujavkasta, ki sta kazala koj na prvi pogled največ čilosti in živahnosti. Bila sta primerne rasti za koleselj in težo. Z Rusom sva bila kmalu v pogajanjih z lastnikom teh lepih živali. Konja smo vpregli v koleselj in v težki voz, da ne bi kupil štatljivca. Vajeti je prepustil Hrvat meni in Rusu, ker je povdarjal, da sta konja za tek in težo brezhibna. Ni pretiraval, ker sta živali brzeli pohvalno po ravni cesti, vlekli navkreber in nista kazali nobenih znakov pretirane plašljivosti. Bili sta obe kobili in sicer ena 4, druga 6 let in si ju lahko gladil mirno po glavi, hrbtu in trebuhu. Ker je napravil lastnik po zunanjosti in obnašanju najboljši utis, sva si bila kmalu edina na 14 tisoč kron za obe in še štatljivko švareo mi je pomagal pro dati revnemu Zagorcu, ki je vozil okrog po selih glinasto in porcelanasto posodo.
Peljala sva se iz Zelene z Rusom po popitem likofu prav zidane volje. Sedel sem sam zadaj na vozu v ponosu, ker se mi je prva kupčija z živim blagom posrečila tako sijajno. Živali sta brzeli od Sv. Ivana do doma 'brez priga-njanja in ošvrkovanja z bičem.
Doma se je vršil temeljit pregled od vseh članov naše mnogoštevilne družine. Največjo hvalo so peli moji kup-čijski sreči in poznavanju konj mati, ki se bodo odslej vozili kot kmetica in ne — kot ciganka! Oče niso skraja nič rekli, ko so ogledovali živali, le na koncu so me potrep-Ijali nekako pohvalno po rami ter zapeli tako napol: »Moj sinko ima konjička dva . . .«
Kupil sem še koj drugi dan novo, lepo rumeno opremo za obe kobili in nato sem se peljal kot Elija enkrat v sosedno vas, drugič v trg, kjer sem žel povsod priznanje mojim kupčijskim zmožnostim.
Par dni po prvi bahariji z novimi konji se je začela osem dni trajajoča božjepotna pobožnost ob Mali Gospoj-nioi na Sv. gorah. Šel sem pomagat in seve sem se moral ločiti od predragih mi živali, na kateri sem bil tako ponosen, ker sta bili moja prva živa last.
Tako v sredini te pobožnosti so prišle na Goro moje 3estre in mi zaupale, naj pridem domov, ker konja nič več ne jesta in pada z nju meso kar vidno, kakor da bi ga česal z grebenom.
Ti moj Bog ti, kako me je pogrela ta vest, a sem se tolažil, da ne bo tako hudo, ker ženske se pač ne spoznajo na konje. Akoravno sem prikrival po možnosti notranjo vznemirjenost, nisem mogel več strpeti do konca pobožnosti in sem odšel poprej domov in naravnost v hlev.
Mesto iskrih in poskočnih dveh živali sem ugledal v jasli nemo bulječa in že do kosti oglodana krampa, ki se niti ozrla nista, ko sem vstopil in ju poklical po imenih.
Stopil sem bliže: Konjema so se tresle noge, jasli polne najboljše krme, a nobeden se niti zmenil ni zanjo, bila je nedotaknjena. Rus mi je zatrjeval, da ju je hranil v moji odsotnosti pravilno, da sta stali kobili vedno v hlevu, vendar nočeta nobene krme že par dni.
Poklical sem živinozdravnika. Ogledal si je bolnika v hlevu in na prostem, otipaval od vseh strani, skimaval z glavo in konečno predpisal kolmož med otrohi, ker konji; sta morala nekaj požreti.
Za živinozdravnikom so prihajali domači mazači. Nobeden ni spoznal bolezni, vsak je nasvetoval uporabo kake coprnije. Laporški Peter mi je prigovarjal resno, na i zadelam na hlevu vsa okna in vse odprtine tako, da bode prihajala solnčna svetloba pred konjske jasli skozi eno samo špranjo. Pri taki razsvetljavi naj spustim skozi strojna motvozu v košarici nabrane štiriperesne deteljice med oba konja. Ako bosta hlastnila po tej vraži oba, bosta o zdravila, ako le eden, bo eden poginil — drugi ozdravil.
Naša stara Roza mi je zatrjevala med jokom, naj pošljem takoj Pintekovega Jurča, da bo nalovil modrase, jim porezal glave, ona bo potem te strupene glave položila na žerjavico in s tem podkadila oba bolnika. Modrasove glave na žerjavici izženejo vsako bolezen.
Tako in enako so se glasili zdravniški nasveti moji!; sosedov; konja sta od dne do dne bolj slabela, ker nista marala vzeti prostovoljno prav ničesar. Zadnja dva dni pred smrtjo niti stati nista več mogla.
Peljal sem se do Hrvata, od katerega sem kupil oba konja. Povpraševal sem po njem po celi Zeleni ter okolici, nikdo ni znal, da bi bil kateri od tamošnjih konjerejcev prodal kar dve kobili na Štajersko.
Ko sem se vrnil iz poizvedovanja za Hrvatom domov, mi je prišel Rus povedat že od daleč, da bom moral poklicati konjederca, ki bo poginjeni živali odpeljal ter odri.
Pripeljal se je konjederec, pregledal svoj plen in mi koj povedal:-»Zakaj me niste pozvali poprej? Kobili sta dobivali mišnico in ker jima je bil ta strup pri Vas odteg-njen namah, sta poginili.«
Cesar nisem uganil sam po triletni praksi s konji pri vojakih, česar ni prepoznal star živinozdravnik in kar niso pogruntali vaški vražarji, o tem me je poučila najzad-nja oseba v našem okraju — konjederec.
Prosil sem še pogrebca mojih prvih ter zadnjih lastnih konj, naj odpelje živali v mraku, da ne bo vsakdo videl, kako prevaža mrhovino od naše hiše.
Ko je nalagal konjederec svojo robo in sem se jaz poslavljal od celih 14.000 kron, mi je pošepnil oče: »Moj sin ko je imel konjička dva . . .«
Tako sem barantal s konji jaz kot doslužen vojak, ki je imel skozi več nego tri leta noč in dan posla z vsemi mogočimi konji; a me je tako občutno prevaril en čisto navaden hrvatski seljak!
Bah arija ni nikdar dobra in najmanj pa z znanjem o konjskih vrlinah in hibah!
Janko Verbajnšak.
M:rmr se ]e vrnil,..
V neposredni bližini Blatnega jezera v zapadni Ogrski stoji sredi lepih goric majhen, a tembolj razkošno o-premljen grad Csopak. Prekrasni park, ki obdaja grad, je živa priča, da stanuje v gradu v času, ko se godi naša povest, bogata plemiška rodbina, lepi red vsenaokrog pa govori o skrbni gospodinji.
In zares je bila grofica Z. ne samo skrbna gospodinja, ki je imela neutrudljivo oko tudi za vsako malenkost pri hiši, marveč je bila tudi sicer zares blaga, da, svojemu o-troku-edincu Lajošu predobra mati. Bila je vkljub svojemu visokemu pokolenju, saj je bila v sorodstvu z slavnim Hu-nijadijem, zelo priprosta v obleki. Zgodilo se je celo, da je tujec zamenjal njeno sobarico z »premilostno gospo«, ker je v njeni priprosti obleki ni spoznal. Kakor v obleki ponižna, tako je bila tudi sicer zares žena lepih čednosti ter nič manj pobožna. Le eno napako je imela: napram svojemu sinu Lajošu je bila skoraj preveč popustljiva, da, imela je do njega preveliko ljubezen. V svojem Lajošu je videla le njega, ki naj prevzame bogato dedščino njenih staršev. Skušala ga je torej bolj ohraniti gradu, posestvu, zemeljskim vrlinam, kakor pa Bogu, čeprav je sicer bila za sebe prav pobožna.
Ni čuda torej, da je otrok Lajoš v letih zrastel v razvajenega, porednega mladeniča — posvetnjaka. Sčasoma je sicer dobra mati začela uvidevati, kaj je dosegla pri Lajošu s svojo rekel bi živalsko ljubeznijo, vendar je bilo že prepozno. Plevel je zadušil rožice v njegovem srcu, drevo se je nagnilo po močnejšem vetru in ta je bil takrat — hrepenenje po nasladnem, nečimurnem življenju ter brez-božnost.
Kot mlad visokošolec je prišel v vrvež velikomestne-ga peštanskega življenja, kjer se je zgubil skoraj popolnoma. Dneve je prespal, noči spreminjal v dneve, ko je v družbi slabih tovarišev popival, rajal ter igral. Ni čuda, da je začel tudi telesno hirati, prej cvetoča lica njegova so upadla, oči so izgubile svoj lesk, ki je odsev nepokvarjenega srca. Ko ga je nekoč v Pešti njegova mati obiskala, se ga je naravnost prestrašila. Začela je spoznavati, da je s skrbjo, ga ohraniti samo dedščini ter življenju, dosegla ravno nasprotno; toda bilo je skoraj prepozno. Ves bolan se je moral vrniti z materjo domov v sveži zrak, pa tudi, da bi ne imel prilike se udajati nočnim orgijam v dvomljivih, velemestnih gostilnah.
Zdaj je čakala doma grajskega gospoda kaplana težka in velika naloga: vrniti fantu izgubljeno duševno zdravje!
»Čevljev, ki so preveč raztrgani, ne more niti čevljar več popraviti, pa poskusil bom«, je rekel ob neki priliki grofici.
Bila je zares težka naloga, in sprva Lajoš niti jesti ni hotel pri mizi, kjer je bil navzoč tudi grajski duhovnik, tako zelo je padel v brezbožnost.
^ Duhovnik je priporočil sebe in fanta Materi božji ter sel na lov. Vrgel je prvo mrežo v obliki fotografičnega aparata. Ko fant niti slutil ni, g» je fotografiral z namenom, mu ob priliki pokazati sliko, kakšen je zdaj poleg slike, ki ga je predstavljala še čilega in zdravega. Kmalu je spoznal, da s samimi pridigami ne bo pri njem nič opravil, ker je bil preveč priklenjen na življenje; začel mu je torej vzbujati predvsem veselje do življenja, ki bi ga skoraj zapravil. Sprva ga ni hotel poslušati, vendar je pa sčasoma tako zelo vzljubil, da mu je obljubil celo, iti z njim na sprehode po krasnem parku ter v okolico. Vsako-priliko je na teh sprehodih porabil duhovnik v to, da mu je slikal lepoto življenja narave, za kar je bil dozdaj popolnoma slep.
Prve tedne še sicer ni mogel pozabiti peštanskih veselic ter zabav, a polagoma je duhovnik dosegel, da ni le samo pozabil na vse to, marveč da je celo začel mrzeti takšno življenje. Sploh se je jel čuditi, kako je mogel tako daleč pasti. Zdaj misli duhovnik, da je čas predooiti mu Boga ter nadnaravno življenje, toda skoraj bi podrl most za seboj.
»O Bogu pa prosim, da molčite, ker ne verujem v njega«, je bil kratek odgovor.
»Pa zakaj ne?«
»Ker ga ne vidim, kakor tudi duše ne vidim.«
Toda duhovnik se ni dal oplašiti: »Vprašam vas gospod, Lajoš, imate li možgane, imate pamet?«
»Imam, morebiti težje kot vi in več pameti kot vi-«
»Dvomim.«
»No, pa zakaj dvomite?« ga vpraša Lajoš že bolj veselo.
»Iz istega vzroka, kakor vi dvomite o bitju Boga ter duše, ker ga ne vidite. Tudi jaz dvomim o vaši pameti, ker je ne vidim.«
S tem se je končal ta pogovor, ki pa je vendar le dal povod Lajošu, da je začel o vsem tem razmišljati, čeprav tega na zunaj ni hotel pokazati.
Med tem se je približal adventni čas in Lajoševa mati je želela, da bi vsaj na sveti božični praznik šel Lajoš zopet k sv. maši, kakor je nekdaj v otroških letih rad hodil v cerkev, če bi že ne šel k sv. obhajilu.
Toda predno je to obljubil, stalo je duhovnika veliko* truda, vendar je slednjič dosegel, da mu je vsaj obljubil,, da bo šel. Vsaj to lepo lastnost je imel, da je bil res mož beseda.
»Kaj ne, gospod Lajoš, da pridete k polnočnici?«
»Pa kaj bom dobil tam«, se ne toliko zaničljivo, kakor bolj šegavo odreže fant.
»Kaj bodete dobili, no tisto, česar najbolj pogrešati ir& kar niste našli v veselih družbah peštanskih.«
»No, kaj pa bi vendar to bilo?«
»Srčni mir«, gospod Lajoš.
»Dvomim.«
»Gospod, pa poskusite, da vaši dobri materi na ljubo pridite!«
Fant se pomišlja, potem pa z odločnim glasom obljubi duhovniku, da se odzove povabilu ter v večje potrjenje proži desnico.
Bilo je v Csopaku lepa navada, da so pri polnočnici peli revni otroci iz bližnje vasi, ki so bili potem od grofice obdarovani s toplo obleko. Tudi tokrat so med sv. opravilom grajskega duhovnika peli revni otroci pod vodstvom vaškega učitelja.
Ob strani oltarja v klopi sta sedela mati in sin. Grofica je bila zatopljena v gorečo molitev, Lajoš pa je pridno-zrl na mlade pevce, ki so bili malodane v raztrgano obleko-oblečeni. Sprva si je mislil, ker nimam boljše zabave, se bom pač moral s to zadovoljiti, ko pa je slišal najprej tihe., potem nekoliko močneje, a vendar milodoneče nežne otroške glasove, se mu je zazdelo, da to niso človeški glasovi,, tako lepi so se mu zdeli.
»Tiha noč, o sveta noč«, — razlegalo se je po celi cerkvici, da se je odmevalo tudi v Lajoševem srcu, ki se je začelo topiti. Ni bil več brezbrižen, ni več iskal zabave v cerkvi, začel si je misliti, odkod pri teh revnih, prezeba-jočih otrocih ta srčni mir, ki se jim razodeva v vseh nji-hovih kretnjah in ni se še končalo sveto opravilo, da^ je prišel na jasno, da je vendarle Bog, v katerem najde človeško srce svoj mir.
Sv. maša je bila končana, duhovnik stopa že v zakristijo, za njim pa plane Lajoš. Čemu neki? Njegova mati se je prestrašila, kaj je prišlo fantu, pa kako se začudi, ko vidi skozi vrata zakristije, kako se Lajoš zgrudi pred duhovnikom na kolena ter precej glasno reče: »Gospod — spoved!«	*
Kdo je bil bolj vesel, kot kaplan, še bolj pa Lajoševa mati, ker se ji je vrnil zgubljeni sin.
Ko so po obdaritvi pri božičnem drevesu zapeli otroci še enkrat to lepo božično pesem, se Lajoš ni mogel več premagati, pred vsemi pade na kolena pred materjo ter jo prosi odpuščanja za vse bridke ure, ki jih ji je s svojim razuzdanim življenjem prizadjal.
»Mati, zdaj sem zopet vaš in hočem vedno vaš ostati. Hvala Bogu, ki mi je pomiril moje razdvojeno srce.«
»Svetu se je rodil nocoj Odrešenik, vam pa, gospa gro fica, zopet vaš Lajoš«, pristavil je ves ginjen duhovnik.
»Nisem zastonj nastavil mreže«, je drugi dan šegavo rekel duhovnik gospodu učitelju, ki se je čudil, kako je to mogoče, da je Lajoš, znan kot brezbožnik, stopil k sv. obhajilu in to še tako ginljivo.
»No da, se je pač povrnil zopet en drzni mornar iz razburkanega morja življenja v pristanišče pravega miru, tistega miru, ki nam ga more dati božično dete«, je sklenil pogovor gospod učitelj ter se vrnil domov, da tudi svoj cem pove, kako lep sveti večer so imeli v Csopaku.
Tešete bosicne pr m urnike ter srečno ñ oro leí o
želita svojim p. n. naročnikom in čitnteljem
Uredništvo in upravniüco „Slov. Gospodarja"!