zaliv

trst - it 50-51
Ob obletnici osvoboditve
Pahor - Rebula	Po nevihti
Zorko Prelog Ustvarjanje je svoboda
Irena Žerjal	Pesmi
Igor Mislej Fiziognomija totalitarizma
Jasminka	Magnetofonski trak
Boris Gombač Zveza slovenskih delavcev
Melchiorre Cesarotti - Marija Kacin
O filozofiji jezika
Boro Ban	Moč v belem
J. S.	Narod, naivnost in anarhija
Ferdo Kos Cankar kot nacionalni ideolog
Boris Pahor Obisk v Lyonu (iz dnevnika)
Matija Ribič	Zdravo, tovariši!
Jošt Žabkar Fragmenti h Kocbekovemu
pričevanju
°oo Edvard Kocbek v evropskem tisku
B.P.	Odprto pismo akademskemu
slikarju Lojzetu Spacalu
Poglavje o umazanih rokah
-S CfJL 0~0
V-
zaliv
november 1975 - štev. 50-51
revija za književnost in kulturo izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže formalnosti
Rokopisi ostanejo v lasti revije Registrirana na sodišču v Trstu pod št. 317
Uredil: Boris Pahor
Odgovorni urednik: Milan Lipovec
Naslov uredništva:
Marica Vidmar
Ul. Timignano 47, tel. 422 082 - 34.128 - Trst
Poštni tekoči račun št. 11/9236, Frančiška Premrl-Pahor
Šalita Contovello 23 34-136 Trieste - Trst
Cena posamezne številke 1 0 0 0 lir
Celoletna naročnina 2000 lir. Za druge države 5 dolarjev
Tiskala Tip. Triestina Trieste - Trst via Mi la pp Irt. iK 35532
At
\*u'
Va.
n. Jv

♦ * *
OB OBLETNICI OSVOBODITVE
Ne mogli bi reči, da smo trideseto obletnico osvoboditve proslavljali premalo glasno, realistični zapisovalec javnega razpoloženja pa bo z lahkoto potrdil, da se je kljub iskrenemu čustvovanju človek ves čas tudi zavedal spremljajoče razglašene note. Nekje je manjkal pravi dotik s stvarnostjo, bilo je, kakor da bi z visokoletečimi izrazi skušali zakriti medlo vsakdanjost, kakor da bi si z nabreklo gostobesednostjo pomagali pri zatajevanju glasu vesti. Zakaj ne da bi zatajili povojno demokratično okolje, ki nas obdaja, moramo vendar priznati, da smo še zelo daleč od tistega optimalnega položaja, v katerem bi narodna enakopravnost imela evropski predznak. Zadostovalo bi, da bi se za trenutek domislili, kako si ljudje po ječah in pred vešali leta 1944 in 1945 ne bi nikdar mogli predstavljati našega sedanjega moledovanja, — pa bi naše proslave na mah postale manj vaba za oči in bolj spodbuda k treznosti in poglobljenosti.
Naslednja ugotovitev, ki je trpko odjeknila v naših ljudeh, je bila zavest o istosmernosti vseh poveličevanj, kakor da bi svoboda nujno morala imeti zaščitnike samo ene barve, ki bi edini polnopravno odločali, kdo se je bojeval v njenem imenu, kdo pa ne. Po izročilu odprti in demokratično široki tržaški človek se je komaj letos razločno začel zavedati, da mu vsiljeno potiskanje v pripravljeni kalup ne samo potvarja podobo polpretekle dobe, ampak mu skuša zabrisati nazorsko identiteto ter ga s tem ohromiti in tako počasi onemogočiti vsak razvoj idejnega in političnega pluralizma pri nas.
Tretje zlo, katerega smo v tem letu proslav bili nemalokrat deležni, je bila neusmiljena resnica, da sta si hotela vzeti v zakup vsenarodno opevanje svobode prav
tista organizacija in njen list, ki sta vsa povojna leta govorila predvsem jezik razrednega boja in revolucije, medtem ko jima je bila zavzetost za naš narodni obstoj njuna samo postranska briga. Da je ta ugotovitev pravilna, zadostuje primer pogumnega mladega človeka, ki se je, ko je zahteval uveljavitev členov Spomenice o soglasju, sam spoprijemal z oblastjo, »krovna« zveza in njen list pa sta ne samo pustila na cedilu tega svojega nemirnega člana, ampak sta počasi tudi vso javnost speljala v pasivno sprejemanje dejstev. A ko že govorimo o Spomenici o soglasju, naj še dodamo, da sta omenjena organizacija in njen dnevnik zdaj polna hvale za mejni sporazum — katerega seveda vsakdo pozdmvlja — nobene zaskrbljenosti pa ne kažeta za usodo, ki nas čaka po odpravi Spomenice. Pa kako neki naj bi v letu, ko hrupno in gospodovalno ureja proslave, kako neki naj bi se slovenski dnevnik v tem letu paradnih slovesnosti mogel strezniti in znal povedati ljudem skromno besedo priprave za naš jutrišnji dan!
Zato pa je naša dolžnost, da zdaj, ko se slavja počasi iztekajo, izmerimo naše koordinate, kajti v tej dobi, ki teži k livelizaciji, bomo samo toliko zmogli ostati zvesti sebi, kolikor bomo znali odločati kot narodni osebek.
Predvsem si moramo biti na čistem, da se nobena druga stranka ne bo nikdar zavzemala za naše pravice tako, kot bomo to lahko storili mi sami. To so po dolgih letih klavrnega zaletavanja zadnje čase spoznali tudi Val-dostanci, ki zdaj zmeraj bolj zavestno jemljejo v svoje roke usodo svoje samobitnosti.. To pomeni, da samo, če bomo v svojem narodno-obrambnem hotenju enotni, bomo lahko posegli v dialog z državnimi političnimi činite-Iji. Pri tem ima zelo odgovorno vlogo Slovenska skupnost, ki doslej žal ni znala prisluhniti potrebam časa in tako zapravila precej dragocenih priložnosti. Ena čisto nova se ji pravkar ponuja z načrtom slovenske sindikalne zveze, o kateri govori članek v ti številki revije.
Druga nujnost, ki je seveda s prvo tesno povezana,
je potreba po demokratični razčlenjenosti našega občestva. Pogubno je, da pride do kolikor toliko vidnega političnega razločevanja samo v dneh, ko se pripravljamo na volitve; v zdravi in polno živeči skupnosti mora pluralistična dialektika nenehoma spremljati tok dogodkov, če naj bo ves čas vidno naše raznotero lotevanje obravnavanja bistvenih vprašanj. Pri tem je ena od poglavitnih nalog politično šolanje mladine, da ta ne bo — kot se je zgodilo letos — amorfna brezosebna množica, ki ne pozna naše polpretekle zgodovine in ki jo zato sleherno še tako šušmarsko geslo ali še tako drzek poziv zmede in blokira. Skrajni čas je, da se zavemo, kako bo brez značajnih in načelno zgrajenih mladih ljudi naš pluralizem prej ali slej nečastno propadel in s tem samo pospešil asimilacijski proces. Izgovor, da živi mladina pod vplivom potrošniške družbe, drži samo do neke mere, zakaj vsa gibanja, ki znajo mladega človeka navdušiti za vreden smoter, za žrtvovanje v prid temu smotru, vsa taka gibanja sproti premagujejo razprševalne silnice stehnizi-ranega okolja. Vprašanje je samo v tem, ali bomo s svojim demokratičnim posluhom znali biti zadosti prepričevalni in bomo tudi s svojim delom znali dati mladim zgled nekompromisne zvestobe razglašenim načelom.
Kot tretja neizbežna pobuda, brez katere bo naloge, ki smo si jih zastavili, težko, če ne celo nemogoče uresničiti, je nastanek demokratičnega glasila. Porazno je namreč, da kulturno zrela in miselno razvejana narodna skupnost, kakršna je naša, nima periodičnega, čeprav skromnega lista, v katerem bi naše občinstvo našlo tudi tiste odzive na dogodke, ki krožijo med člani našega občestva, a jim ni dano, da bi prišli do izraza. Nujno moramo najti izhod iz tako obupnega položaja, v kakršnem smo se bolj očito kot kdajkoli znašli prav letos, ko je edino dnevno slovensko glasilo zagovarjalo brezčastno početje eksaltiranega dijaka; ko je isto glasilo brez trohice sramu na dan obletnice osvoboditve trdilo, kako je zmeraj bilo nadstrankarsko usmerjeno; ko je taisti dnevnik
objavljal to, kar mu je šlo v račun, drugačna mnenja in podatke pa zamolčeval.
Nobenega smisla namreč nimajo proslave na čast osvoboditvi izpod ene diktature, če naj take slovesnosti opravljamo ob taktirki totalitarnih akterjev. Zakaj bojevali smo se za osvoboditev in se zanjo tudi znali žrtvovati zato, da bomo kot prosti ljudje mogli izražati svoje misli in občutke; zato, da se ne bomo rešili samo neke nadvlade, ampak nadvlade sploh; zato, da nam človeških in narodnih pravic ne bodo kršili v imenu tujega gospostva, a prav tako tudi ne v imenu revolucije ali pa celo v imenu delavskega razreda (ki je v vsi zadevi pravzaprav nedolžen).
Ob trideseti obletnici osvoboditve moramo zato predvsem ostati zvesti našemu izročilu, saj smo začeli z odporom in uporom že v osemnajstem letu tega stoletja, tako da je bila naša množična prisotnost v vojnih letih sad četrtstoletne priprave. Zato je bil prav naš osvobodilni boj v resnici čist, v resnici osvobodilen; zato bo edino nadaljevanje take zvestobe izročilu naše demokratične misli za nas lahko ne samo človeško odrešilno, ampak tudi narodnoobrambno plodno.
BORIS PAHOR - ALOJZ REBULA
PO NEVIHTI
Vsak ima pravico do svobode misli in besede: ta pravica obsega pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da vsak lahko išče, sprejema in širi sporočila in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.
Splošna deklaracija človeških pravic člen 19
Ko sta podpisana pozimi 1975 izročala tiskarju rokopis Kocbekovega Intervjuja za knjigo EDVARD KOCBEK PRIČEVALEC NAŠEGA ČASA, sta se zavedala, da ne dajeta iz rok neke medle celuloze: o tem jasno priča že njun skupni uvod v publikacijo. Kljub temu pa nista mogla predvidevati, kar se je potem zgodilo: da bo njuna Sinja knjiga povzročila na eni strani nekakšno 'državno’ afero, na drugi strani pa da bo odjeknila v evropskem tisku tako, kakor niso odjeknili pomembnejši dogodki v naši kulturni zgodovini.
Po šestih mesecih se eksplozija — recimo ji tako — še ni do kraja izbrnela, ne na slovenskem ne na evropskem razvodju, ne na psihološki ravni ne na policijski. Vendar je mogoče sklepati, da je Sinja knjiga danes le postala preteklost. Zato je več kot naravno, da po nalivu papirja, ki se je izdeževal po izidu knjige, spregovorita tudi dva, ki sta bila pri njenem nastanku soudeležena pa v vseh teh šestih mesecih tako rekoč nista odprla ust: izdajatelja Sinje knjige.
Naj torej spregovorita, in to s čim večjo hladnostjo, s čim bolj suhim slovarjem dejstev.
Najprej je jasno tole: Sinja knjiga ni postala eksploziv, ki je zainteresiral policijo in carino, zaradi njunega deleža v njej, čeprav sta od skupnih 153 strani napisala sama kar 127.
Tistih 127 strani polemika praktično ni upoštevala: Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli je bil tokrat priznan obstoj ne kot piscema, ampak zgolj kot izdajateljema, to je kot objektoma ne neke kulturne, ampak izključno politične in administrativne pozornosti.
Vse baterije novega sveta so se osredotočile na tistih borih 26 strani, ki jih je s svojim Intervjujem prispeval slavljenec, slovenski pesnik, pisatelj, mislec in politik Edvard Kocbek.
In vendar: kar je tam Kocbek povedal iz zgodovine odnosov med njegovo Krščansko-socialistično skupino in Komunistično partijo Slovenije, je moglo učinkovati škandalozno samo na tiste, ki niso brali njegove Tovarišije in še posebej njegove Listine. Za tistega pa, ki je obe deli poznal, tisti del Intervjuja nikakor ni razdevičil nekega tabuja; tam je našel, zgoščeno v vpadljive)še formulacije, to kar je bil Edvard Kocbek povedal v umetniško razpršene)ši obliki v svojem partizanskem dnevniku. Glede tega je že dovolj zgovorno knjigamiško dejstvo, da je bila Listina razgrabljena že nekaj dni po izidu 1962. Prav gotovo ni bila razgrabljena zaradi opisov flore v kočevskih gozdovih. Kdor se torej danes zgraža nad tistim delom Intervjuja, se zgraža vsaj petnajst let prepozno. Ne samo uradno zgodovinopisje, ampak vsa uradna publicistika si je izvolila ob Listini najlažje od vseh soočenj: molčanje. In če je takrat prišla prav tišina, zakaj se je bilo treba po petnajstih letih tako raz-puškariti?
Odgovor: ker natanko vzeto obstreljevanje z ljubljanskih šanc ni veljalo niti celoti tistih borih 26 strani: Kocbekova medskupinarska polemika je bila v bistvu le stranski cilj.
Vse hudiče na domovinskem Kleku so evocirale reci in piši tri same strani: 147, 148, 150 — usoda vrnjene domobranske vojske v poletju 1945. Ali: stvar, ki jo bova v pomiritven namen odslej imenovala Dogodek.
Zaradi tistih strani so si veliki duhovni raztrgali oblačila in zaklicali Crucifige: Kocbeka na sredo, Pahorja na mesto levega razbojnika, Rebulo pa desnega.
In vendar: je Edvard Kocbek res prvi, ki je izrekel neznansko blasfemijo v slovensko nebo?
Pustimo popolnoma ob strani emigrantski tisk, kot da ga ni: pustimo popolnoma ob strani avtohtoni zamejski tisk, ko da ga ni: omejimo se na — državno nadzorovan — tisk znotraj meja SR Slovenije.
Mirno lahko rečemo: samo iz tega, kar je o Dogodku izšlo v tem tisku, bi se dala sestaviti mala antologija.
Od buenosaireškega intervjuja slikarja Jožeta Ciuhe s Tinetom Debeljakom na celi strani v ljubljanskem Delu do knjige Hvalnica zemlji Jožeta Javorška, od aluzij v reviji Problemi do kakšne vse premalo hermetične pesmi v ne tako časovno odmaknjeni številki revije Sodobnost.
Z eno besedo; Dogodek ni samo kakor ves čas po vojni strupeno tlel naprej v slovenskih vesteh in neizogibno pronical v vsak prizadetejši razgovor o revoluciji, ampak je — bolj ali manj razločno — izbijal na dan tudi v tisku SR Slovenije.
En primer naj zaleže za vse.
Vzemimo knjigo, ki je bila ne samo tiskana v velikanski nakladi, ampak tudi ponatisnjena doma, na Primorskem in Koroškem, dramatizirana, televizionirana, prevedena v socialistične jezike. Še več, knjigo, ki jo je njen avtor na posebnem sprejemu poklonil predsedniku Titu.
Odprimo tretji del te knjige. Zgostimo nekaj strani — zakaj ne gre za vrstice, ampak za strani! — v bistveno.
Tam najdemo, v epsko dovolj prostodušnem spominskem navajanju domobranskega stotnika Valjhuna:
Umik domobranske vojske na Koroško; vožnjo nazaj na Jesenice; nočni prevoz s kamioni na Kočevski Rog.
Potem dobesedno in skrčeno na minimum iz razlivajoče se opisnosti:
»Kolona avtomobilov je zavozila v gozd... Nepretrgoma so odmevali rezki rafali... Stroji so se ustavili... Vase jih je sprejel tekoči trak, ki jih je nosil v pogubo... Na obeh straneh so stali stražarji drug ob drugem, z brzostrelkami v rokah... V vrstah po pet in pet so jih pomikali proti žgočemu bobnenju... Nenadoma je zasijala pred njimi temina brezna... Proti njemu so šli pohlevno, dokler jih ni požrla zemlja...« (Tone Svetina, Ukana, Tretja knjiga str. 836-842 passim).
Sledi daljše opisno zamujanje ob grozljivem dogajanju v breznu, kamor izpod brzostrelk ne padajo samo mrtva trupla, saj Valjhun potem spleza iz jame: opis, ki ga ne bomo navajali. Toda celoten Svetinov prikaz pokola je tako soroden prikazu v znani buenosaireški brošuri, da bi ju veljalo ponatisniti stolpec ob stolpec, v zgledovanje Dolini šentflorjanski.
Takšne reči torej najdemo v knjigi avtorja, ki si ga estet Josip Vidmar ne pomišlja uvrščati med vidne predstavnike povojne slovenske literature, ideolog Boris Ziherl pa mu odkazuje mesto nič manj kot v duhovnem loku Prešerna in Cankarja.
Ukana je torej vse drugače zgovorna kakor Intervju.
Zakaj če tiste tri kar se da skope, tragično ubrane in krščansko pietetne strani »blatijo« NOB, potem Svetina s svojimi naturalističnimi kamioni in brezni in trupli razgrinja čeznjo pravo poplavo blata.
In, glej čudo, ob tisto »pamfletovstvo«, ki se že deset let servira v vseh mogočih omakah tako Sloveniji kakor zamejstvu, se ni obregnila ena sama samcata slovenska literarna nona: reci in piši NIHČE.
Niti en sam samcat Tone Fajfar se ni izcimil iz kakšnih Naših razgledov, da bi dal duška ogorčenju domovine.
Celotno zamejstvo ni zmoglo enega samega žurnali-stičnega gosaka, ki bi zbudil speči slovenski Kapitol: niti enega samega Boga Samse.
Zakaj takšna astronomsko različna dvojna mera?
Morda ker je šlo pri Svetinovi Ukani za to, kar se reče roman?
Potemtakem si sme romanopisec v delu, ki ima do-kumentarične, če že ne umetniške ambicije nekakšnega slovenskega Tihega Dona, saj vpleta v zgodbo resnične dogodke in ljudi, do take mere IZMIŠLJEVATI, POTVARJATI, BLATITI, kakor se glasijo glagoli, ki se spregajo na rovaš Kocbeka?
Ali ni moral nekoč Kocbek odstopiti kot podpredsednik Prezidija SR Slovenije in se umakniti v desetleten molk zaradi povsem domišljijske in vsebinsko dosti manj kočljive knjige novel Strah in pogum?
Zakaj torej tisti čudoviti molk ob Ukani?
Nehajmo se sprenevedati.
Saj je vendar odgovor sončen: ker je bil avtor Ukane politično zasebnik, ne pa soustanovitelj Osvobodilne fronte, minister za Slovenijo v prvi vladi nove Jugoslavije in potem podpredsednik Prezidija slovenske republike.
Potemtakem je Intervju zavpil v slovensko nebo ne zaradi vsebine, ki je bila v njem povedana, ampak zaradi osebe, ki jo je povedala: ker je o Dogodku spregovoril Edvard Kocbek: ker je neko NAVADNO DEJSTVO postalo nenadoma PRIZNANO DEJSTVO in OBŽALOVANO DEJSTVO.
Zatorej ne štejejo dejstva: šteje to, kdo ta dejstva izreče.
Podpisana dopuščata, da si takšno distinkcijo lahko privošči umetnica možnega, politika.
Kultura si takšno sofistiko lahko privošči samo za eno ceno: da se degradira v vlačugo.
Neko dejstvo ostaja dejstvo, v suvereni avtonomnosti dejstva, ne glede na to, ali ga prizna ali ne prizna bivši minister.
Sicer pa je slovenska javnost pričakovala od tistih, ki so se lotili Intervjuja — če je sploh pričakovala kaj — dejstev, številk, datumov, torej argumentov, torej zgodovine.
Namesto tega se je usula polemika na ravni Krokodila, v žalostni akulturnosti in anacionalnosti, ko da ima slovenska kultura sto Kocbekov in lahko enega odvrže ob tridesetletnici osvoboditve s-vinjam.
Resnica pa je, da brez Tovarišije in Listine slovensko partizanstvo na ravni veljavne literarne proze tako rekoč ne eksistira: da smo zunaj Kocbekovega partizanskega dnevnika v apologetskem jurčičevanju, kolikor nismo sploh v režimskem indijanarstvu.
Po drugi strani je treba priznati, da se je v tej polemiki Zveza komunistov Slovenije vsaj v nastopih svojih vidnejših predstavnikov izogibala določene volčje ravni, na kakršno se je na primer neviteško spustil z vsemi svojimi osemdesetimi kulturniškimi leti predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Josip Vidmar.
Naj podpisana odgovorita na nekatera vprašanja, ki so se tudi zaostrovala v očitke.
Vprašanje: ali sta imela s Sinjo knjigo politične namene?
Odgovor: Sinja knjiga bi bila izšla tudi, ko Kocbek svojega Intervjuja ne bi bil dal iz rok, saj je bil ves ostali del knjige postavljen že v lanskem poletju. Izšla bi bila brez posegov Ribičičev in Bollov in Vidmarjev, v skromni zamejski apartnosti, a bi bila izšla. Iz recimo patriotične težnje, da se počasti človek, ki je v današnji
slovenski provinci nosilec kvalitete in dostojanstva Evrope. Da bi v jutru svojih sedemdesetih let ne našel na mizi samo tiskanih škorpijonov.
Za podpisana bi bil namreč Edvard Kocbek to, kar je, tudi brez Intervjuja.
Vprašanje: Zakaj podpisana nista počastila Kocbeka zgolj kot kulturnika in se izognila vključevanju politične komponente njegove osebnosti?
Odgovor: Edvard Kocbek je tako po svojih ideoloških izbirah kakor po svoji politični reprezentativnosti tako celovito zrasel s polpreteklim političnim dogajanjem Slovencev, da bi takšno omejevanje bistveno amputiralo njegov lik. Kakor bi bistveno amputirali Cankarja, če bi hoteli zamolčati njegovo družbeno angažiranost. In vendar je Kocbek šel v svojem politično-družbenem tveganju delj od Cankarja.
Vprašanje: je bilo treba objaviti Intervju prav ob tridesetletnici osvoboditve?
Odgovor: izid knjige je bil predviden za lansko jesen. še natančneje; za lanski september. Zavlekel se je prav zaradi Intervjuja, ki se avtorju dolgo ni hotel izoblikovati. Sicer pa — ali bi bil kakšen drug datum spremenil tragičnost njegove vsebine?
Vprašanje: je prišla iz Trsta spodbuda, zaradi katere je posegel v zadevo s svojim glasom in s svojim ugledom Nobelov nagrajenec Heinrich Boli?
Odgovor: ko bi bila spodbuda prišla iz Trsta, mu podpisana ne bi bila servirala netočnosti, na katere se je s takšno naslado obesila ljubljanska polemika.
S tem ni rečeno, da podpisana ne znata ceniti veličino usluge, ki jo je Heinrich Boli izkazal ne samo prijatelju Edvardu Kocbeku, ampak slovenski kulturi v celoti. Za eno pomlad je bila prebita zavesa njene brezod-zivnosti in njen glas je rekel svoj Adsum v evropskem
kulturnem zboru. Ta poseg je bil tem dragocenejši, ker je prihajal od kulturnika, ki stoji na najnaprednejših humanističnih pozicijah.
Podpisana lahko z zadoščenjem ugotovita, da je poseg Heinricha Bolla premaknil celotno afero na drugo raven, na kateri se je marsikateri več ali manj provincialni objesti greben povesil.
Vprašanje: kaj imata podpisana pripomniti k dejstvu, da je bila v polemiki večkrat omenjena slovenska politična emigracija?
Odgovor: da je samo mala fides vlekla v polemiko slovensko politično emigracijo, ker pač ni bilo veljav-nejših argumentov.
Pri nastanku Sinje knjige slovenska politična emigracija — od zmerne do skrajne — ni bila udeležena na noben način. Knjiga je bila zanjo še večje presenečenje kakor za slovensko partijsko vodstvo, ki si je lahko prebralo nesposojene odtise Sinje knjige že pred njenim izidom.
Da je emigracija Sinjo knjigo izrabila, to pač spada v logiko stvari, kakor je na primer — seveda na drugačni ravni — spadalo k logiki stvari, da je svetovna desnica izrabila Titov upor proti Stalinu.
Seveda more samo potencirana mala fides govoriti o slovenski politični emigraciji v zvezi s Kocbekom, posebno ob nedvoumni sodbi, ki jo on v istem Intervjuju daje o medvojni protirevolucionarni izbiri. Sicer pa je dovolj zgovoren odziv določene strani: glasilo Narodnega odbora Svobodna Slovenija na primer ne priznava Intervjuju niti človeške razsežnosti.
Pod glavo tega sestavka je lahko bralec videl besedilo 19. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je 10. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina
Združenih narodov. Jugoslavija nikakor ni odrekla svojega podpisa tej deklaraciji: nasprotno vidi v zvestobi tej deklaraciji in OZN nasploh enega od temeljev svoje neuvrščene politike. Na podoben način je odbor slovenske sekcije PEN kluba, ki sta podpisana njegova člana, sprejel 4. člen listine PEN kluba z isto vsebino.
Spričo takšnih dokumentov je jasno, da se podpisana ne samo ne mislita, ampak tudi ne moreta zagovarjati. Zakaj v tem primeru bi se zagovarjala, da sta dala možnost odgovorne svobodne besede eminentnemu sinu slovenskega naroda, ki je že petdeset let bojevnik za pravico in za svobodo.
Zato tudi odločno odklanjata administrativno poseganje proti narodno in kulturno zavednim Slovencem, ki so s svojim imenom in prispevkom podprli kulturno dejanje, kakršno je v zmeraj bolj folkloriziranem zamejstvu izdaja jubilejnega zbornika na čast predstavniku osrednje' slovenske kulture. Odklanjata takšno ravnanje tudi ne glede na to, kako more vplivati na ugled matične domovine v zamejstvu: zakaj če na eni strani more užu-gati krhkejše duhove, vzbuja pri značajnih odpor.
Kot sinova — delavska sinova naposled — mučeni-ške Primorske, ki sta rešila svojo narodno zavest in svoj jezik iz fašističnih potujčevalnic, ne da bi tehtala možnost polovičnega ali tričetrtinskega slovenstva, pa na celi črti odklanjata lekcije o narodni in matični zavednosti, in to še posebej s političnih lec, ki nas ves povojni čas zazibavajo v folkloro, kolikor nas objektivno ne pehajo v asimilacijo.
Za anale slovenske kulture velja na koncu zabeležiti ceno, ki je bila doslej za Sinjo knjigo plačana:
Edvardu Kocbeku je bila črtana s programa Slovenske Matice že najavljena knjiga evropskih potopisov in prav tako knjiga esejev s programa Mohorjeve družbe; Borisu Pahorju je bil za eno leto prepovedan vstop v Jugoslavijo; Alojzu Rebuli pa je bila blokirana v skladišču
založbe Lipa že dotiskana knjiga novel Snegovi Edena; oba sta bila istočasno izločena iz zbirke del jugoslovanskih pisateljev.
Damnatio memoriae torej, v sezoni helsinškega duha in v objemu enotnega slovenskega kulturnega prostora.
A tudi to je eden od načinov, da trije Slovenci stopajo v zarjo Cankarjeve stoletnice.
Da so morali plačati svoj tribut tudi podpisniki knjige — vsaj polovica med njimi, — je bilo že omenjeno.
Na koncu podpisana hočeta poudariti, da njuno bistveno konvergiranje v oceni pojava Kocbek in v njegovi današnji obrambi ne more odpraviti ideološke razdalje, ki ju sicer ločuje.
Toda ta razdalja je manjša od tiste, ki ju ločuje od Doline, ki ni nehala kamenjati naših prerokov.
Trst, v oktobru 1975
ZVONKO PRELOG
Nate sem se spomnil, brat. Tvoji beli, mladi zobje so bili jalova setev.
, __	_______ Dane Zajc
USTVARJANJE JE SVOBODA
S stvamiškim dejanjem postanemo resnični: tedaj naša navzočnost prestopi meje nas kot stvari in se razda v resnico, to je v nekaj več, kot smo zgolj mi sami. Toda, to se zgodi šele tedaj, ko smo si utrli svojo pot in svoj dostop do resničnosti, ko nam je dano, da sebe, soljudi ali stvari, med katere je naše dejanje in nehanje vpeto, uzremo na svoj poseben način, kot odkritje, ki ga je treba sporočiti vsem. Tedaj stopimo med tiste, ki imajo zavest, o sebi, se pravi, na polje svobode, in tedaj prevzemamo vsa bremena in ves strah tega sveta nase. Tedaj se prične naše razdajanje in naše dogoreva-nje.
Nobena izvirna stvaritev ni mogla nastati iz nečesa, kar je že konvencija; najbolj univerzalne zamisli so se porajale prav iz onega posebnega videnja (njegov vir pa je lahko le v nas) najbolj vsakdanjih in človeku najbliž-jih stvari. »Kraj« stvamiškega nastajanja je še vedno in kljub vsemu, ozračje bližine in ta bližina se spleta le okrog posameznega, individualnega človeka. Čar in prepričljivost umetnine izvirata iz bližine: nenehno prera-janje in vračanje bližine med nas (te najbolj milostne razsežnosti med razsežnostmi našega bivanja), v tem je njeno poslanstvo, zakaj strah nas je brez te navzočnosti, brez tega spremstva.
Zanikanje tega dejstva je ena najbolj klavrnih zablod prevratništva naše dobe, obenem pa znamenje pogorišča v nas,
O naši ustvarjalni sposobnosti ne moremo odločati sami; ta sposobnost ni nekaj, kar bi si mogli pridobiti,
kot se pridobivajo stvari, ki so v dosegu naše volje. Ta sposobnost nam je, kot pravimo, »darovana«. Teiko pravimo, ker je ta beseda zopet naša človeška mera za pojav, katerega nastajanje doživljamo kot nekaj neprera-čunljivega in tako rekoč z neba danega. Vsekakor je to primer, s katerim lahko kaj prepričljivo ponazorimo Spinozovo trditev, da je vse, kar se nam zdi slučajno, le naša mera za tisto, kar nam je nedoumljivo, ker pa ni dogajanja, ki se ne bi tako ali drugače odigravalo po neki zakonitosti.
Pa vendar se dandanes mnogim zdi, da se je prav v našem času, tako rekoč na koži naše generacije zgodilo nekaj, zaradi česar je vse na svetu podvrženo totalni reviziji, totalni spremembi. Obstaja namreč prepričanje v neko posebno poklicanost nas, ki živimo v tem izjemnem času, vera v nas kot izvoljeno ljudstvo, ki bo ustanovilo novo postavo tudi v najbolj varno skritih kamrah snovanja. Vse snovanje naj postane pregledno in preračunljivo, vse naj postane »nadstavba«.
In res, odkar obstajajo politični, gospodarski in miselni sistemi, ki slonijo na prepričanju v spremembo samih temeljnih stvari in ki s svojim obstojem nekaj te spremembe že tvorijo ali vsaj utrjujejo prepričanje v njeno realno možnost, je videti, da skoraj ne smemo več govoriti o neki dozdevni, temveč o dejanski spremembi. Tako nastane vprašanje, za kakšne vrste spremembo gre, oziroma kaj ta sprememba pomeni — ali gre res za prehod v neko čisto novo, doslej še nedoživeto stanje, ali pa gre za pojave, ki jih zgodovina pozna, odkar so jo začeli pisati, le da jim je naš čas nadel svoje naličje, svoja znamenja in jih mi, ki živimo znotraj njih, ne prepoznavamo za take? Mar ni vznemirljivo, da prav te pojave kakor zlovešča senca spremljajo strahovita pustošenja in še posebno uničujoča nestrpnost, obrnjena prav zoper nosilce stvariteljske moči, zoper tiste najbolj »nepre-računane« in nepričakovane?
I.
Težko, če je bil kak čas bolj obremenjen s seboj in s svojimi obzorji bolj omejen nase, kot je dandanašnji. Današnjega človeka obdaja tako mogočna mitologija o njem samem, o njegovi vsemogočnosti in večvrednosti nad vsemi, ki so živeli kdaj koli pred njim, da je prepričan, da je on tisti uresničeni cilj. h kateremu so stremeli domala vsi njegovi predniki. Še nikdar niso ljudje živeli v tako nepremakljivem prepričanju, da je vse namenjeno samo njim in da se smejo brez vseh zadržkov polaščati vsega in vsakogar. Še nikdar ni bil noben čas manj zmožen zreti sebe iz kakih drugih razdalj iz drugih vidikov kot so tisti, ki jih nenehno producira mitologija o njem samem, ali natančneje, mitologija, ki je v resnici le nadomestek tistega, kar je v pristni mitologiji resnično v nekem višjem smislu.
V prejšnjem stoletju se je nenadoma odprl čisto nov pogled na zgodovino, in ta nova slika ni bila več zbirka slučajnih dogodkov, ampak se je začela v njih kazati neka rdeča nit, ki se je odkrivala kot stopnjevanje, kot razvoj. Skratka, bila je podoba, da gre za gibanje, ki se razvija v natančno začrtano smer in proti čisto določenemu, zakonitemu cilju. Ta pogled je v slehernem dejanju zgodovine iskal in tudi že videl neki smisel, to je neko smotrno sestavino njene tirnice, v posamezniku pa le gradivo te neizogibne zakonite nujnosti. V tem pogledu, ki je videl prihodnost že dokončano, se je zopet oglasila tista trdovratna slutnja o sodnem dnevu ali koncu zgodovine, slutnja, ki jo zasledimo domala v vseh prelomnih dobah. Morda se je ta slutnja v najbolj presenetljivi podobi izrazila z nostalgično mislijo o prvem raju, ki ni izgubljen, temveč se lahko povrne za zmeraj To je bila podoba nove vrste, bila je to shema, ki jo je moral navdihniti neki panični gon po otipljivi, dokončni in nepreklicni rešitvi, gon, ki razodeva tesnobni strah pred sleherno nesnovnostjo, navzočo med nami.
V tej podobi je bilo novo in za mnoge presenetljivo odkritje, namreč shema zgodovine, shema, ki je bila čisto v duhu časa, v katerem je nastala, in ki je očitno dobila navdih pri mnogo bolj eksaktnih vedah, ki so se že lahko postavljale z aksiomi ali odkritji naravnih zakonov. Drugače povedano, ta pogled ni skrival, da hoče veljati za znanstven nazor.
Kot tak predstavlja v naših očeh enega prvih zares močnih nastopov (organiziran je bil v doktrino in pozneje v ideologijo) zoper način zrenja in doživljanja, kakršen je značilen prav za evropskega duha, to je, zoper t.ragiško doživljanje sebe, oziroma ureditve sveta. Saj se je temu duhu Bog razodel šele po tragiškem podoživetju, to je, šele po svojem učlovečenju in lastni tragediji v njem. Mit o vstajenju nas je sicer s svojo zavezujočo močjo nekoliko oddaljil od čisto tragiškega, oziroma komedijskega doživetja (slednje je le nekak »drugi pol« prvega), ki je manj zavezujoče kot očiščujoče, vendar pa je le ostalo naša trajna in temeljna duhovna sestavina, kar je še posebej zgovorno pokazal čas renesanse.
Tudi v novem zrenju skozi shemo zgodovine je ostal neki višji red stvari, vendar v novi, scientistični podobi, to je v podobi zakonitosti, kot nekaj, kar je človeški duh zasvojil s tem, da je v tem (zakonitem) dogajanju navzoč, oziroma da je znotraj njega in v njem s tem, da se ga zaveda, kot se zaveda sebe samega in ima zategadelj neke vrste moč nad njim. Ko se je na ta način razširilo polje človekovega učinkovanja v tolikšni meri, da je lahko začel občutno naglo spreminjati pogoje lastnega bivanja, je bilo tragiško doživljanje sebe v svetu načeto v samih koreninah.
In kot vedno skuša novo podirati staro, da veča svojo udarno moč s svojo krajnostno koncentracijo, s svojo težnjo po popolni nadomestitvi vseh dotedanjih resnic in vrednosti, tako je v tej novi podobi nastal mit o vsemogočnemu človeku (nadčloveku), ki ima v svojih rokah tudi svojo prihodnost. In nastal je tudi mit o izvoljenem Ijud-
stvu, ki naj to, že preračunano in s tem tudi dokončano prihodnost uresniči.
Vedno bolj pa je s tem prelomom na splošno začelo zamirati doživljanje Skrivnosti; odmikati se nam je začela njena bližina in naše intimne vezi z njo. Zakaj odkar smo svet uzrli po shemi, ki je v svoji mogočni preproščini prepolovila svet na njegovo pozitivno (pospešujočo) in negativno (zavirajočo) polovico, smo postali slepi za enega najčeščih vidikov skrivnosti, za mnogoličnost sveta, za tisto njegovo bogastvo, iz katerega se je po načelu izbire snovalo njegovo nastajanje, oziroma njegov razvoj.
A ta slepota nam je prinesla duhovno pustošenje, v katerem je morbidno zacvetelo vse, kar zaradi svoje manjvrednosti ne zdrži (in ne trpi) okolja mnogoličnosti in odkritega merjenja moči v njem. Tisti redki, ki so poklicani, da nam ostalim dajo čutiti dih njene neizmernosti, pa so postali ne le najbolj osamljeni ljudje na svetu, temveč tudi prve žrtve novodobne nestrpnosti, novodobnega mračnjaštva.
Znanost, ki je na duhove prejšnjega stoletja napravila tako silen vtis, da je iz njega vzniknila novodobna, humanistična mitologija, pa je ubirala čisto nova pota in že na prelomu našega stoletja s svojimi novimi odkritji, zlasti z nastopom moderne fizike, presegla duhovna obzorja materializma, na katerega se je ta mitologija naslonila in se obsodila nanj. Prodor zavesti v nevidno zakulisje narave, to je, onkraj tistega njenega polja, ki ga lahko neposredno zaznavamo z našimi čutili, je prinesel novo resničnost, namreč sisteme znanja, ki se zaradi svoje zapletenosti in subtilnosti omejujejo le na sorazmerno maloštevilni krog ljudi.
Ta prodor pa ni le docela spremenil dotedanje slike sveta, oziroma dotedanje predstave o njem, temveč je z močjo svojega učinkovanja posegel tudi v vsakdanje življenje množičnega človeka.
Zato je ta nova slika sveta toliko bolj nesporazum,
kolikor bolj se oddaljuje od tistega svojega vira, se pravi, od tistega ozkega stvamiškega kroga, ki je ta prodor izvršil, ali drugače povedano toliko bolj se širi med množico. Mednjo se namreč lahko širi le posredno, v prirejeni, poenostavljeni obliki, zakaj ona izvirna slika ji je nedostopna po sami naravi stvari.
Naraščanje tega nesporazuma se z vso večjo odtujenostjo stvariteljskim virom izraža v zmedi, ki jo zapolnjuje čedalje večja mera psevdomitoloških primesi v zrenju in dojemanju znanosti in njenega gradiva, znanja. Te primesi prepoznavamo v obliki grotesknih pretiravanj o njeni vsemogočnosti, dalje v popolni slepoti za mejo njenih območij in še dalje, v fanatični veri v »shemo« in njeno odrešiteljsko poslanstvo.
Odvzemite najbolj drznim, najbolj bistroumnim odkritjem in podmenam njihovo vznemirljivost, ki spremlja sleherno podajanje v neznano, sleherno pustolovščino duha — odvzemite jim to in izgubil se bo iz njih čar tveganja in brezkončnosti, v kateri je lahko vedno in za vsakogar kaj novega; nastal bo vtis, da je njihov pojav prav tako sam od sebe dan in sam po sebi umeven ter nespremenljiv kakor sleherna vsakdanjost. Storite to in napravili boste iz tega ječo prav za snujočega, vizionarnega duha.
Ljudske množice, ki jih je moderna doba priklicala v gibanje, niso poznale svobode v vseh njenih razsežnostih, predvsem pa je bila njihovim očem in njihovi izkušnji skrita tista njena »temna stran meseca«, to je tragična stran svobode, prav tiste, na kateri se je v Evropi kot nikjer drugje, človek izoblikoval v osebnostno (individualno) smer in kjer se je prav zaradi tega lahko spočel tudi tragiški duh. Temeljni vir tragedije je vedno konflikt med okoliščino in notranjo moralno zapovedjo, ki izhaja iz priznavanja nekega višjega reda stvari in postav, ki so neskončno višje, kot so lahko človeške postave in človeški red, posoda te zapovedi je lahko le osebnostno ustvar jen posameznik (indivduum), tisti, ki ima lastno sredi-
šče, sorodno s središčem sveta. Podlaga tragiškemu duhu je mitologija, katere resničnost je globlja in razsežnejša °d realne resničnosti: izražati se mora v nadrealnih podobah.
Svobodo so ljudske množice (mi kot »narod proletarec« smo se v celem čutili kot množica) v času revolucij lahko doživele zgolj kot veliko sprostitev in olajšanje od trpljenja podrejenih. Niso pa, kot rečeno, poznale bremenilne strani svobode, zakaj ta jim je bila prihranjena. Kdo izmed »osvobojenih« je vedel za tiste težke trenutke, ko človek obstoji pred prepadi neznanega in se mora tako zase kot za druge, ki so zaradi mnogoterih vezi odvisni od njega, odločiti za eno izmed možnih poti, ki lahko vodijo k sreči, lahko pa tudi k pogubi?
Odprl se je torej tisti mogočni, neustavljivi vrelec množične človeške lahkovernosti, ki je prinesel tako ne-sluteno velike priložnosti demagogom. Množica se je torej rada izročala scela in brezpogojno, ker je po tem skrivno repenela, vendar se je prepuščala novim rokam samo Za ^isti del, ki jo je odvezoval njene odgovornosti zase in za njeno početje, sicer pa so njene nravi, nekje globoko Pod vso to površino ostale v bistvu nedotaknjene. Novim 1 okam je zadoščala oblast, saj je njena draž zasegla vse njihovo duhovno obzorje; zaradi nje je nova slika sveta z njeno veliko obljubo že preračunane prihodnosti morala Postati tako nepredirno »monolitna«, brez najmanjšega znamenja razpoke dvoma v njej. Moderni, antitragiški m't o povrnjenem raju je mogel prevzeti množice šele z močno ooenostavljeno (simplificirano) sliko sveta, ki jo )e bilo moč sprejeti naravnost, brez miselnih zadržkov in s canpoti, ki lahko zasejejo seme dvoma in zmede. Za to Pa je bilo v tej scientistični sliki toliko več sestavin psev-omitologije (Ersatzmythologie) in duhovnih atavizmov, °t so kult osebnosti, kult prvenstva, rasni predsodki in emu podobno, kolikor očitneje je življenje, kakor da se ne ki bilo nič zgodilo, še nadalje teklo nepreračunano in vsem pričakovanjem navkljub začelo ubirati nezaslišano
čudaška pota. Zakaj kolikor bolj so izgubljene iluzije načenjale množični idealizem, ali, če hočete, množično lahkovernost, v toliko večji meri so se kot gonilna sila družbene produkcije uveljavljale spodbude nižje vrste, pač tiste, na katere so se najbolj živo odzivale one skrite v stoletjih zgnetene nravi te ali one množice in iz njih izvabljale največ njihovih energij. Skratka, bila je to pot do skupinske (velikodržavne, nacionalistične), ne pa tudi do osebne svobode.
Tragiški duh, ki lahko biva le v posodi osebne svobode, se je umaknil psihologiji množice, v kateri je tragedija postala nepomembna. Množico lahko pretrese le še — katastrofa.
Če smo se oddaljili od predmeta našega razmišljanja, smo to storili zato, da bi očrtali najbolj splošne življenjske pogoje, v katere je položeno stvaritelj stvo našega časa.
II.
Stvarjenja moderne dobe smo se kot vsak podložniški sloj (narod proletarec), udeležili samo posredno, bolj kot gradivo tega stvarjenja. Kolikor bolj pa smo postajali narodnost s težnjo, postati nacija, pa smo to kreacijo bolj ali manj posnemali. Zato so nam bile neznane izkušnje, oziroma skrivnosti nastajanja, to je, tistih boleče nelepih, pa nadvse vzvišenih trenutkov obenem, v kakršnih se, kakor vse, poraja nov čas in nov duh.
Iz idiličnega domačijskega sna, ki nam je dal toliko čudovitih podob, toliko lepe literature o zemlji in kmeti-štvu, iz nedolžno preprostih iger podeželske politike nas je velika agonija imperialne Evrope potegnila naravnost v sredo svojega uničevalnega vrtinca.
Kot nezgodovinska narodnost, ki je nihče ni bil pripravljen priznati kot realnost, s katero je treba računati, smo postali prva žrtev evropskega fašizma, s tem da se je zemljišče, na katerem smo se zasejali, spremenilo v prvo prizorišče, v prvi vzorec njegove morbidne ekspanzije. Za fašizem, ki se je prehranjeval z mrtvim duhom velike pre-
teklosti, je bilo izničenje nezgodovinskega in torej po njegovih kriterijih neresničnega ljudstva prvo preizkušanje njegove sile in prvo preizkušanje veljavnosti zakona, ki ga je hotel vsiliti svetu, to je, zakona o enoličnosti sveta.
Nacistični genocid je s tem, ko je posegel v samo fizično podlago naše narodnosti, s tem ko nas je zanikal celo kot etnično gradivo, v hipu razširil našo takorekoč dedno psihozo ogroženosti v panično vzdušje narodne katastrofe, ki napravi najbolj vratolomna in prevratna dejanja za same po sebi umevne zapovedi dneva. Naš upor je izvabil na dan vse višine in nižine naše protislovne nravi — naše podložniško prevratništvo, našo bojazljivo ozkosrčnost, našo zgodovinsko neizkušenost — vendar nas je prav ta čas, ki je toliko stvari vrgel na tehtnico neusmiljene preizkušnje, odbral za prihodnost. Dal nam je moč, nas prevzel z velikim upanjem in nas napolnil z velikim pričakovanjem.
Toda duh naše krvi je bil še preveč podložniški in v sebi samih smo bili še premalo resnični, da bi nam bilo dano v prihodnosti, ki nas je odbrala zase, uzreti našo lastno obljubljeno deželo, ki naj jo iščemo in ki naj bi bila naš lastni življenjski sen. Mi smo jo le močno slutili, ne pa tudi videli, in smo bili podobni slepcem, ki močneje čutijo kakor drugi, pa se morajo izročati vodniškim rokam. Zato ni bilo velikih težav, ko se je pri nas začelo dokaj nejasno začrtane cilje naše narodne osvoboditve enačiti z ideološkimi cilji tako imenovanega »proletarskega internacionalizma« ter našo voljo po nacionalni emancipaciji (ta je bila temeljna energija, temeljna gonilna sila našega osvobodilnega boja) polagoma vpenjati v ekspanzionistično strategijo na novo rojene velesile. Tako smo namesto programa socialne osvoboditve slovenskega kmeta, najtrdnejše podlage naše narodnosti, dobili kolhoz-ništvo, ki je prav tej podlagi začelo načrtno spodrezo-vati njegove gospodarske in kulturne korenine, namesto temeljite prenove slovenske kulture, ki je vedno hodila daleč pred kronično klavrno slovensko politiko, pa je ka-
kor ujma prišla nad nas ždanovščina, eden najbolj mračnjaških pojavov stalinistične Rusije (novodobna inkvizicija, ki je ustvarjalcem predpisovala vsebino in obliko njihovih del), ter obsojala vse, ki so hodili svoja pota, in kakor uničujoča slana zamorila pri nas tisto, kar je tolikanj obetajoče vzklilo iz upanja, ki ga je prinesel osvobodilni boj.
Ko je ta ujma zaradi nepričakovanega obrata širših zadev minila in ko je bilo naše duhovno ozračje zopet poino pričakovanj, da se bomo vrnili k sebi, se skušali najti, prepoznati in upodobiti svoj obraz, kakor so nam ga izmaličile strašne preizkušnje, ki smo jih pravkar preživeli, se je spet, prav nepričakovano, začelo dogajati nekaj, s čimer se je samo z druge strani in v drugačni, ravno obrnjeni podobi vrnilo tisto, za kar smo mislili, da je enkrat za vselej odšlo. Namesto podobe, iz katere bi lahko zrli v svet iz lastne duhovne substance in ki bi lahko svetu nudila naš delež resnice o njem, smo doživeli nov pohod nestrpnosti zoper avtonomnost slovenskega kulturnega prostora. Ta nestrpnost se je sicer predstavila kot preganjavec ždanovščine, vendar je vse preobčutno kazala, da je njena najbližja sorodnica, le da je z drugega konca sveta, saj ni bila nič manj agresivna, nič manj inkvizitorska kot prva. Če je namreč ždanovščina na podlagi teorije »o partijnosti« z dekretiranim, izumetničenim neoklasicizmom predstavljala brutalno in odkrito agresijo na najbolj odločilno lastnost narave ustvarjanja, na njeno samoniklost in avtonomnost, se je avantgardni nihilizem, prav tako prepotentno in arogantno skliceval na teorije o preračunljivosti (obvladljivosti) stvarniškega dejanja. Oba pojava torej vsak s svoje strani ter vsak na svoj način jemljeta stvaritelju eno in isto njegovo posebnost — njegovo naravno danost. Oba sta z enako zaničljivo nestrpnostjo obsojala sleherno oživljanje naše kulturne tradicije, sleherni poskus, ki je težil za kontinuiteto našega duhovnega razvoja — kot »čitalništvo« in nacionalistično omejenost.
Ko se začenja graditi neki organizem, se morajo njegove graditeljske sile upreti okoliščinam, katerih narava tej gradnji nasprotuje in jo zanika. Te okoliščine s svoje strani določijo prostor (prostor-čas), v katerega se ta gradnja omeji ter se v njem zaokroži, to je, zbere okrog svojega jedra, oziroma svoje središčne ideje, kateri se nameni. Zanikujoče sile so pravzaprav tisto, proti čemur je ta središčna ideja (ideja življenja) naperjena in te sile so potemtakem s tem tudi sestavina njegovega bistva (bivanja), oziroma negativni vidik njegove biti. Ta sestavina se nam kaže v obliki slabosti, kot šibka stran, ki vleče k zanikanju in mu je zategadelj vedno pripravljena odpreti vrata, s tem da ga kot takega ne prepoznava.
Zanikanje naše biti kot svojskega pojava med pojavi tega sveta si je našlo svojo pot v središče naše skupnostne zavesti o tem, da je stimuliralo dva poglavitna vira njene neizoblikovanosti. Ždanovščina se je, ustrezno svoji naravi, oprla na našo bojazljivo ozkosrčnost, večno spremljevalko psihoze ogroženosti, ali če hočete, na naše kronično zamudništvo, ki je pravzaprav le trajno stanje naše nepripravljenosti na soočanje z invazijo gradiva naše dobe. Avantgardni nihilizem pa je predvsem zlorabil naše podložniško prevratništvo, naše nepoznavanje tragične strani svobode, ter še neko drugo lastnost, ki nas poleg jezika prišteva k slovenski množici, naše samoza-ničevanje.
Oba pojava sta našo zavest, vsak na svoj način in vsak ob svoji uri. uročila v neke vrste otrplost, s tem da sta nam začuda zlahka naložila krivdo prebivanja, krivdo, ki je naši dobi tako dobro poznana, saj je po tem ta doba tudi značilna.
Zavest o pripadnosti fizično majhnemu, nepriznanemu narodu je okoliščina, ki pomeni, da je malodušnim naloženo še dodatno, medsebojno breme malodušja in da negotovost, mučna spremljevalka snujočega duha, preneha biti stvarniška, torej tista, ki spodbuja k daljavam, k Popolnosti in skladju, ne le pri šibkih, marveč tudi pri
tistih, ki bi v zavetju večjega, '*amejšega okrilja lahko zrasli do večje, vidnejše veljav v, kar se sicer tudi dogaja. Negotovost našega ustvai jalca se prevesi v nasprotno smer, v bojazen pred resničnostjo, ki se mu kaže kot odločujoča in takorekoč usodna premoč razmer nad njim, oziroma nad možnostmi za svobodo njegovega početja. Toda resnični vir njegove utesnjenosti ni majhnost sama po sebi, temveč je to psihoza skupinske ogroženosti, ki zasegla najprej njegove moči, saj je on, ustvarjalec, mogoč le sredi skupine kot središče in izrazilo njenega duha. Psihoza ogroženosti še posebej težko lega na njegovo osebno in stvariteljsko vest, zakaj misel na našo nebogljenost, je ravno tista posebna naša »misel, ki nas vse dela plašljivce«, zavratno koruptna misel našega sa-mousmiljenja, ki taja neizprosnost duha in hromi njegov nagon bližanja k resnici. Le nenavadno močan ustvarjalec, tak, ki je tako rekoč brez greha, zmore v sebi premagati breme narodnoobrambniške krivde, na katero ga obsojajo in omejujejo te razmere in ki zapovedujoče veže njegovega duha nase.
Majhnost naroda, kot je slovenski, je sama po sebi le za površne oči izvirni greh naše ogroženosti, toda ker je gola količina, številčnost pač najotipljivejši, preproščini najbližji vidik neke moči ali nemoči, se naša majhnost naravnost ponuja za porabno vlogo izvirnega greha te vrste, za tisto, ki kliče po rešitelju od drugod, iz nekega velikega okrilja nove obljubljene dežele.
Samo lovci na ljudi z njihovim nezgrešljivim šestim čutom, s katerim v hipu zaznajo dražljivi vonj naših slabosti, samo ti lahko vedo, kako zna biti psihoza ogroženosti porabna, kako je moč iz njene bolečine izvabiti bes in kako je samo usmiljen j e zaradi svojega skrivnega hrepenenja po svojem nasprotju, po brutalni sili, sprejemljivo za nasilje nad seboj.
Sen o povrnjenem raju se je mogel naseliti v vsakdanjo resničnost le v veliki, zgodovinsko trdni deželi, do-
volj prostrani ter dovolj neizčrpni s svojimi še neizrabljenimi človeškimi množicami in naravnimi viri, da v tej zamaknjenosti, ki ne šteje števila človeških življenj in ne pozna cene dobrin, v vsesplošnem razsulu ne izkrvavi, zakaj cena enega trenutka, preživetega v množičnem mitološkem snu, je strašna.
Le dežele neznanske notranje inercije, dežele, ki so jih le posegi katastrofalnega obsega lahko za hip zbudili iz njihovega inertnega sna, so lahko bile zmožne zdržati tudi tako nezaslišane eksperimente s človeškim sožitjem, kakršne premore odrešitelj ska obsedenost naše dobe — in jih celo spremeniti v gibalo svojega najnovejšega prebujenja.
Gre za tisti del sveta kjer je krivda pred nekim višjim načelom, utelešenim v samodržcu, še vedno poglavitna delovna spodbuda in obenem poglavitna integrativna sila družbe, in s tem tudi poglavitni vir oblasti, a to je, lahko bi rekli, fevdalni del sveta.
(Konec prihodnjič)
Zaradi nevšečnosti, ki so jih imeli v zadnjem času nekateri prijatelji Zaliva, njihovih imen ne bomo več objavljali. Pobude za to odločitev ni nihče izsilil, prišla je iz uredništva. Poudariti pa želimo, da so se imena podpornikov doslej tiskala ne samo iz hvaležnosti do požrtvovalnih somišljenikov, ki so Zalivu omogočali izha-jonje, temveč tudi zato, da bi pridržali na uzdi skupino tistih ljubeznivih rojakov, ki živijo in se redijo od klevet in podtikanj v zve-z/ s financiranjem Zaliva.
UREDNIŠTVO
MELCHIORRE CESAROTTI
O FILOZOFIJI JEZIKOV
ODLOMKI IZ »ESEJA O FILOZOFIJI JEZIKOV« (1785) ZGREŠENI AKSIOMI O JEZIKIH
I.
Med tistimi literati, ki se še posebno posvečajo študiju jezikov, veljajo kot aksiomi nekatera mnenja, ki so slabo utemeljena in slabo uporabljena in zato stalno preprečujejo izboljšanje jezika. Ti običajno menijo, da imajo nekateri jeziki kak izvirni greh, drugi pa posebni privilegij plemenitosti, da so ti sami po sebi v bistvu in v vsakem pogledu razviti, razsodni, elegantni samo zaradi tega, ker pripadajo kakemu privilegiranemu narodu; drugi pa so barbarski, grobi, neubrani, taki, da jih ni mogoče dovolj ugladiti ali pa jih očistiti njihove prirojene o-kornosti.
Če s pomočjo filozofije pričnemo proučevati zgodovino jezikov tar jim slediti od njihovega naravnega nastanka do njihove izginitve, bomo prišli, če se ne motim, do nekaterih ugotovitev ki so skoraj direktno nasprotne prejšnjim.
Noben jezik ni ob svojem nastanku niti eleganten niti barbarski, nobeden ni absolutno boljši od drugih. Vsi nastanejo namreč na isti način, so v začetku okorni in revni, držijo se istih metod pri tvorbi in širjenju besed, vsi imajo enake nedostatke in dobre lastnosti, vsi služijo na enak način skupnim potrebam naroda, ki jih govori, vsi so prijetni za ušesa naroda, za katerega so nastali, vse je mogoče izboljšati in obogatiti, z vsemi lahko ubrano posnemamo, vsi so v kaki posebni značilnosti boljši, v drugi pa manj, vsi imajo končno napake, ki vodijo do
kake lepote, in lepote, ki onemogočajo ne manj vredne druge lepote. Iz tega sledi, da je ta jezikovna tekma, da je ta zaverovanost v naše ali v antične ali v tuje jezike gola Pedantna puhlost. Filozofija primerja in pridobiva, predsodek izključuje in sramoti.
Noben jezik ni čist. Ne le da ne obstoji noben tak jezik sedaj, bilo ga ni nikdar in ga ne more biti.
II.
Nikdar ni noben jezik nastal zaradi zasebne ali jav-ne oblasti, temveč zaradi svobodnega in neizrečenega pristanka večine. Zaradi tega nobena oblast posameznika ali kake ustanove ne more nikdar niti v razvoju zaustaviti ali omejiti svobode naroda, ko gre za jezik. Narod Sanh se pravi večina govorečih, bo zato imel vedno mož-n°st spreminjati, bogatiti in prikrojevati jezik po svoji uvidevnosti, ne da bi se zaradi tega moglo reči, da je to različen jezik, dokler ne bo prišlo do tega, da izgubi svojo značilno strukturo.
Noben jezik ni popoln, kot ni popolna nobena izmed človeških ustanov. Pozitivne lastnosti jezikov se medsebojno izključujejo.
Noben jezik ni dovolj bogat, niti ni mogoče določiti časa, ko ne bo potreboval novih besed. Umetnosti, znanosti, trgovina nam vsak hip ponujajo nove stvari, ki jih je treba označiti z novimi izrazi. Duh, ki je postal bolj bister in bolj preudaren, obrača svoje misli na tisoč različnih načinov, jih porazdeli, ustvarja nove razrede, nove vrste in veča razumsko imovino. Kako naj bi se človek znašel brez izrazov, primernih za razumske pro-cese? Bogatitev jezika bo lahko prenehala samo takrat, ho duh ne bo imel nič več odkrivati ne razmišljati. Zahtevati, da se z muslimansko strogostjo odvzame jeziku hal notranje plodovitosti, pomeni torej delati naravnost Proti njegovemu predmetu in namenu.
Noben jezik ni nespremenljiv. Vzroki sprememb so
neizbežni in potrebni. Jezik pa se spreminja na dva načina: spreminja ga ljudstvo in spreminjajo ga pisatelji. Prvo spreminjanje zadeva izgovor, končnice, skladnjo in teži za tem, da ga počasi rahlja ali pa omogoča nasilno revolucijo. Spremembe pisateljev pa zadevajo bolj slog kot jezik; lahko nekoliko menjajo barvo jezika; ohranijo pa obliko morda tudi za večno.
Nobenega jezika narod ne govori povsod enako. Ne le da vsaka razlika v podnebju deli jezik na razna narečja, tudi v enem in istem mestu je včasih občutna razlika v izgovarjavi in v načinih. Različni sloji ustvarjalcev si izoblikujejo svoj žargon: izobraženci, plemenitaši imajo nehote svoje narečje, ki se razlikuje od narečja ljudstva. Med raznimi narečji eno prevlada in ta prevlada je odvisna včasih od pomembnosti neke pokrajine nad drugimi, včasih pa od zaslug pisateljev. Lahko bi rekli, da je ta drugi razlog veljaven; prvi pa je včasih neutemeljen in nezakonit.
Prevedla Marija Kacin
POPRAVEK k Moči v belem, 10. poglavje (Zaliv 48-49, str. 258)
Za prvim odstavkom poglavja je izpuščen naslednji odstavek, tako da se mora tekst glasiti:
Na hišnem pragu je profesorja Butalo prestregel poštar.
»Zdravje iz inozemstva,« je dejal pismonoša in Butali izročil obaltno škatlo.
Profesor je potežkal...
IRENA ŽERJAL
pesmi
F RI D TJO F N A N S E N
Severni tečaj ledeniki v ledenih ploščah v nevidno prostranost — belo nebo
v Izgubljenem ledenem svetu — šotor razparanih src Klečimo
Prosimo Sneguročko, nai ne bo pr e kr uta,
Ledeno videnje v nevidni ledeni breg
Dospeli smo peš
odidemo — nikoli
pratež zadostuje za leto dni
presveto mislimo na molčeči ledeni breg
kdaj pa kdaj
neprisiljeno zasije
SNEG
Vodič je dober uvideven mož
(Pratež zadostuje za leto dni)
Pozabil je toplo ognjišče
vrt poln rož ljubi ledenike, v srcu mu bije oster bleščeči nož
Na kolena — iščemo v ledeni skorji luske rib
izza stare konzerve škili strip Ponovno
voščeno pada snežinka
ni individuum je družabniška ščinlca
V šotorih razparanih src lebdijo knjige.
Miselno nas odrešujejo ledene verige. Tišina
prividno odrešujoča umazanija resnično nepričujoča Ustvarimo zdaj novo naselje.
Ledena prha neba prostranost nova oblika življenja; krenemo
v indijanski vrsti; peljemo bogastvo na trojkah sijemo v razjedeni notranji prelom ■— nič hudega —
zanjo ni bilo nikjer več sveta, naj bo mimobežni geološki fantom!
napetost
Kladiva so v temi na podstrešjih dolgih let.
Vseenost je ime romanu, ki seje veter kot nasmeh. Perspektive so zavite v časopis, ki vzbuja smeh.
Se odmeri čas srebrni, v čaši črni pelin ■— jok.
Jadrnice plahutajo, rosa brije v breg.
Avgustovska tema in svetle zvezde obeta vroče dni miselni preplah Kaja, baja stranski mirni tolmunček tema avgustovskih senc prihaja zbrano naskrivaj
Prinaša nevemkaj, nevemzakaj, nevemkomu potrebno
travico hočem.
LAGUNE IN NAJLEPŠI SLOG
Vrv za vrvjo Mostiček in most orjaška balalajka ne odmeva več a starem postajališču sprevodniki zbijajo šale kot da se mimo vozita Marilyn in Lawrence nemara Stravinski še vedno krmi mačke in se vsaj
z njimi
Pogovarja v staroruščini ndkinova partizanka tako svečeniško priča ~~ doba zla je minila ■—
Kes in Bevk med cukrenimi palačami golobi grulijo v nebo čipkaste strehe ždijo z večnostjo Kor se vrača in kdor odhaja iha v razkošnem prostranem dvorcu, esto se je ustavilo v času večnosti: zanjo ni bilo nikjer več sveta.
Polemika ni popolnost
je spor med mežnarji v starožitni cerkvi.
Lisjaštvo ni ideja;
se izogne naporom duha in življenja. Benetke kot sožitje zasnule Evrope ravnovesje človeških delavnih rok obzirnost blišča.
VERJETNO ST
Ta veter bučen poznopomladni dobri veter neznanih poti Glas raznaša na svoja pota raznaša misli v svobodo raznaša cvetje — cveti so mrzli.
Otožnost prši v neznanost premaže resnico prevetri laži,
Nobena tipka ne laže več nobena cesta ne zavede.
Biti nevesta vetru ni greh.
Razlegajo se novi prostorski krogi, nezaželeni spevi strmijo, nenavadne pesmi beže v nenavadno Evropo, staro zibelko vsevednosti in niča.
Rečemo krog — rišemo zvezdo, pojem song — odmeva koračnica V novih predalih stare pesmi.
Drsimo po nežni gladini z nepopisno otožnostjo.
'gor mislej
FIZIOGNOMIJA totalitarizma
Psiho-snovni odnos kot učinek prabivanja se izrazi v človeku na njegov, na človeški način. V načinu gospodarijo elementi človekovega odnosa do prostora in uokvirjajo celotno človekovo psihično življenje.
Psihično je celota, pestra po svoji izraznosti, a nedeljiva. Tvegano je, če jo poskusimo členiti z opisovalnimi manevri, ki naj psiho »normirajo«.
Uradna psihologija je silno puritanska. Njeni opisi so »čisti«, usmerjeni so na »čiste oblike«. Kar je izven spektra »čistih« oblik, je »abnormalno«, je »patološko«. A v življenjski stvarnosti je zelo malo skladnosti s »čistimi« oblikami uradne psihologije, pretežna večina psiholoških pojavov leži nekje v obrobju čistega, ali celo povsem izven. »Čistosti« oblik se torej protivijo »nečiste oblike« — psihologija nečistih oblik se je institucionalizirala v psihopatologijo, v psihiatrijo. Uradna, institucionalizirana psihologija nečistih oblik, psihopatologija hoče biti ne le v prostoru prisotna, temveč tudi uradno učinkovita. Ker se je razViijala tesno ob medicini, povzema v svojih uradnih nagibih vse manire zdravstva: analiza-diagnoza-zdravljenje; tudi psihiater analizira, diagnosticira, zdravi.
S tovrstno institucionalizacijo je psihiatrija zabredla v svoje največje zmote. 'Psihiatrija je razvila zelo enostransko psihoanalizo, ki pa je zavzela v sodobnih ma-krosubjektih eno najvišjo možnih mest (nekateri filozo-fi-eksistencialisti pravijo, da sta eksistencializem in psihoanaliza najvišja razumska dosežka za sodobno sociologijo) . Nadalje je psihiatrija razširila diagnostiko na skoraj vse fenomene človeškega psihičnega; vse psihične pojave je v konfrontaciji s »čistimi« oblikami psihičnega etiketirala diagnostično in je praktično ukinila »normalno«, psihično »normalno« je ostal predvsem ideal — in tudi »ideal« je postal v meščanski družbe-
ni praksi etiketa. Družbe v rokah sodobnega meščanstva so prelepljene z etiketami psihološke diagnostike, in meščanstvo je iz tega opravila znalo razviti eno najbolj zahrbtnih manipulacijskih metod sortiranja ljudi v družbi. Psihodiagnostično odbiranje ljudi je postalo eno najbolj nehumanih orožij v rokah sodobnih oblasti.
In končno — psihiatrija je razvila mnogo načinov »zdravljenja«. V glavnem pa so metode zdravljenja takšne, da človeka duševno, ali telesno, ali družbeno pohabljajo in celo ubijejo. »Zdravljenje« v rokah psihiatrije je preraslo v našem veku v industrijo farmakološkega in proti-subjektivnega nasilja, kakršnemu v okviru spontanega kriminala ni primerjave; praviloma se industrializirano psihiatrično nasilje povezuje z delom policijske oblasti znotraj makrosubjekta, ali pa psihiatrija delo policije nadomesti kot »uspešnejše« sredstvo, pri čemer pa gre predvsem za dejstvo, da se pod plaščem medicinske humanosti psihiatrično nasilje anonimizira in za javnost prikrije.
Industrializirano psihiatrično nasilje nad človekom posameznikom ni posebnost tega ali onega makrosubjekta. Doma je v vseh družbenih tvorbah, brez ozira na teritorialno ali družbeno-politično strukturo. Spočelo pa se je v rokah tistih izvedencev, ki jih je prav industrijski razvoj meščanstva oborožil s sredstvi psihične manipulacije z ljudmi, v zahodnem »iberalnem« svetu, kjer jih je »demokratična« legitimacija naredila do danes neranljive.
Psihično, psiha temelji na odnosu do prostora. »Odnos do prostora« seveda ni fantazmična kategorija, odnos-do-prostora je psihična komponenta, ki jo kot osnovno realnost razvija sleherno bitje, ki z gonom po samoohranitvi osvaja prostor. Odnos-do-prostora ni sam v sebi razumska kategorija človeka. Prav tako ni odnos-do-prostora razumsko nedojemljiv element neke nerazvite psihe.
Črv z »nerazumsko«, z minimalno zasnovo živčevja odbira v eksperimentu med dvema potema — ena pelje v življenjsko ugodno okolje, druga v okolico, ki ogroža življenje — po enkrat prestani preskušnji praviloma vedno ugodno pot. Njegova izkušnja s prostorom se vtisne v določene sestavine tkivja, ki se jih
da iz tkiv j a izolirat', in z njimi se da izkušnjo s prostorom prenesti na drugega, neizkušenega črva. Izkušnja s prostorom se je torej odtisnila v določeno tkivje kot model odnosa-do-prostora.
Čebele se v prostoru gibljejo po odnosu do barv v okolju.
Prostor je dimenzija, ki jo vsaka živalska vrsta opredeljuje in pojmuje po svoje, odnos do dimenzije prostora je za sleherno žival specifična psihična prvina.
Raznovrstna divjad osvaja revirje čisto določenih dimenzij, če postanejo znotraj revirja za določeno divjad pogoji katastrofalni, odloča o ohranitvi te divjadi predvsem to, koliko je divjad sposobna, da uresniči »svojo« dimenzijo prostora na nov način in se s tem prilagodi položaju.
Povsem svojevrsten in človeku ne povsem razumljiv je odnos do dimenzije prostora pri pticah in ribah-seliv-kah. Njihove dimenzije prostora so v primerjavi z večino živalstva (pa tudi s človekovo dimenzijo prostora) prav gigantske.
Odnos-do-prostora je torej predvsem odnos do dimenzije. Prostor-dimenzija se vtisne v tkivne pogoje, postane model gibanja biološke edinke in merilo v osvajanju prostora. Odnos-do^prostora pa ni samo prostor-dimenzija. Na isti način se odtisne v psiho odnos do svetlobe, do aku-stičnega valovanja, do temperature, do raznih drugih zvrsti fizikalnega valovanja, do sevanja, do klime. Ti in Podobni faktorji, ki pomenijo kvaliteto prostora, se odtis-neio v tkiva in dajo tkivju konstanten model za gibanje edinke v prostoru. Modelne konstante so zdaj kompleks-ne, drugje enostavnejše, kompleksnost odtisov je funkcija kompleksnosti zgradbe organizma. Znotraj celotnega biosa vidimo neizčrpen spekter modelne kompleksnosti, °d nekompleksnega odnosa do svetlo-temno in vlažno-su-bo pri primitivnem enoceličnem bičkarju (pr. euglenavi-ridis) do kompliciranega labirinta v odnosu analizatorjev ln živčevja do prostora pri visoko razvitih vretenčarjih.
Za človeka je prostor kompleks faktorjev. Skoro za
večino činiteljev okolja, ki gradijo geo-klimatske pogoje človekovega prostora in območje bivanja ima človek vase vgrajene analizatorje. Nima pa analizatorjev za električne tokove, za fizikalna sevanja in ne za vsa fizikalna valovanja. In — tako kot bržčas nobeno zemeljsko bitje (ži-vali-selivke?) — nima vgrajenega analizatorja dimenzije prostora. Odnos do pros tora-di menzi j e razvija na neanali-zirani način. A razvija ga vselej. Na primer odnos do delovnega prostora: sčasoma postane delovišče neanalizira-na, a v delavcu vsidrana psihična »konstanta«, delavec se je »navadil« na razsežnost ali na majhnost svojega gibanja v delovnem procesu. Ali pa odnos do prostorov dnevnega bivanja: človek se »navaja« na dimenzije spalnice, kuhinje, sob, v katerih prebiva, ne da bi nanje posebej mislil, jih posebej s tem namenom opazoval in jih v tem smislu analiziral. In odnos do pokrajinskih dimenzij — gorjančeve dimenzije iz psiho-snovnega odnosa v hribovju so povsem nekaj drugega od dimenzij v psihi prebivalcev nižav in negoratih planjav; dimenzije psihe meščana so povsem drugo od dimenzij kmetovalca itd. »Biti doma«, »biti v delovnem elementu« pomeni tudi, da se je na neanalizirani način razvil psiho-snovni odnos do dimenzije prostora.
Odnos-do-prostora nima sam po sebi v sebi nič »razumskega«. Za »razumsko« je potrebno najprej »zavestno«. Analizatorji, ki so vgrajeni v organizem razvite edinke, in živčni aparat »osveščajo« edinko o lastnostih prostora. Zavest je vgrajena v biološko edinko kot instrument samogibnega osvajanja prostora zaradi potreb organizma po energiji. Gibanje v prostoru je podrejeno vodilom razsojanja na podlagi osveščenega, človek se giblje po prostoru torej z razsojanjem, njegovo gibanje je tedaj »razumsko«. (Razsodnost-razum samo po sebi ne vključuje pojma pravilnosti neke razumske odločitve, razumski skep more biti kajpak nekoristen in peljati mimo želenega cilja.)
Psiho-snovni odnos do prostora in razum torej nima-
ta neposrednega skupnega imenovalca. Najmanj bi se smelo reči, da je njun skupni imenovalec skupna os za-vest-podzavest (nezavestno). Odnos-doprostora se razvija namreč povsem neodvisno od zavestnega, čeprav lahko izkušnje iz odnosa-do-prostora tudi postanejo zavestne, človek jih v učinkih analizatorjev lahko vzporedno »spozna«, se jih »zaveda«, ne more pa jih samo po sebi razumsko obseči, jih zavestno kontrolirati in z njimi manipulirati. Razumsko z druge strani pa se rojeva izključno kot »Proizvod« analizatorskega in živčnega delovanja.
Klasični psihologija-psihiatrija sta razcvitu meščanstva prinesli kot svoj nevenljiv delež psihoanalizo. Psihoanaliza je zrasla v doktrino, ki temelji na dualističnem pojmovanju človekovega psihičnega: psihično je dvojnost zavesti in podzavestnega. V tej dvojnosti bi mogli poskusiti iskati vzporedje s pojmoma »razsodno-zavest-no« in »odnos-do-prostora«. Vzporedje pa je le navidezno.
Utemeljitelj psihoanalize S. FREUD (1856-1939) je zgradil svojo psihiatrično novelo na predpostavki, da obstaja med zavestnim in med podzavestjo neposredna vez v človeku, oboje se giblje na isti osi in more prehajati eno v drugo. Zavestno neugodno stvar človek »potisne« v podzavest, kjer se stvar »predela« in v drugačnih oblikah prehaja nazaj v zavest ter rojeva nečiste oblike psihičnega. Po Freundu so prvenstveno spolne težnje tiste, ki jih človek »potiskuje« v podzavest. Freud je psihoanalizo dvignil na raven terapije. Naloga psihia-tra-terapevta je tedaj, da iz podzavesti »dvigne« tjakaj potisnjeno stvar, jo izbrska do ravni zavesti — in v tem aktu je obsežena pot h katarzi; iz podzavesti je torej po psihoanalizi možno potisnjene vzroke za psihične nečiste oblike »izgnati«, če jih uspe dvigniti na višino zavestnega.
Ko je uradna psihiatrija osvojila Freudovo psihoanalizo, so bile neskončne vrste psihičnih bolnikov obsojene na to, da jim podzavest naskakujejo psihoanalitiki. In — psihoanalitiki so za svoje obleganje izdelali cele šablone »razgovorov« z bolniki. Bolniki se morajo »spomniti« podrobnosti iz svojega otroštva, vživljati se morajo v seksualne aluzije, truditi se morajo z raznovrstnimi pravljicami pikantne ali grozljive ali neukus-
ne vsebine, ki pa bi naj našle odmeva v njihovi konstrukciji morale-vesti-odnosa do soljudi. Razgovori psihoanalitika z bolnikom so navadno neskončno dolgi. Dostikrat se končujejo tako, da se pod vztrajnim naskakovanjem psihoanalitika njegova žrtev zgrudi v krčevitem joku, in v tem živčnem zlomu bi naj bila dosežena prva stopnička k »očiščenju«. V resnici je žrtev zapadla v stanje moralnega strahu, ali sramu, ali čuvstve-nega zloma, postala od svojega mučitelja psihično odvisna, sugestibilna in dojemljiva za vsako dobro izpeljano »spoznanje« o psihični razbremenitvi.
Zanimivo je, kaj piše o Freudovi psihoanalizi D. JEVTIČ (Sudska psihiatrija, Naučna knjiga, Beograd 1951): »...psihoanaliza Freuda ... je zainteresovaJa prvenstveno gradjanski sloj stanovništva, uglavnom kapitali-stičkih država na zapadu. Verovatno je uzrok torne i to, što su se pripadnici buržoaske klase, u nemogučno-sti do sopstvene nedače (trvenja, nezaposlenost, nesna-laženja itd.) reše izmenom proizvodnih odnosa i stva-ranjem socialističkog društva, povlačili u sebe (od borbe), beskorisno rovareči po psihi, uzalud tražeči puto-kaze u dekadentnoj umetnosti, te inalažeči kratkotrajne utehe u Freudovem tumačenju polnih aberacija »potis-nutih u podzavest«.«
Psiho-snovni odnos je relativno labilna zgradba, ki se lahko pod mnogimi pogoji ruši. Nosimo ga v cebi, naj ga tudi dojemamo ali ne, naj smo nad njim »razsodno« prisotni v celoti ali polovičarsko ali sploh ne. V njem je naš praeksistentni jaz kot mogočen faktor izvenzavestnega. V izvenzavestno igro med elementi prostora in psiho pa se morajo na nek način vstaviti učinki, ki odnos rušijo; postopoma ali iznenadoma, narahlo se vtihotapljajoč, ali udarjajoč z eksplozivno silo. V psihi tkiva vtisnjeni modeli zunanjega snovnega se tedaj drobe in rušijo.
Medicinska terminologija govori o travmah, o stres-su, o šoku. 'S temi tujkami označuje pogrome in posledice potresov, ki jih organizem doživlja in doživi bodisi telesno, bodisi duševno. Medicina pozna vsakodnevne drobne, ponavljajoče se travme; vsaka teh je v sebi neznatna, a z dolgotrajnostjo se vse skupaj nazadnje ures-čijo kot velik učinek. Medicina pozna neizčrpno lestvi-
co travm, od malenkostnih tja do močnih, ki že enkratno zadoščajo, da človeka ubijejo. Biokemija je učinkom travm prišla v snovno sled, v kateri ni več razločka med telesnim in duševnim. Zaradi kakršne koli travme nastajajo v organizmu snovi, ki jih sproščajo prizadeta tkiva. Učinke teh snovi raziskuje patologija žil ja, živčevja, hormonskih žlez, imunologija.
Ob rušenju psihosnovnega odnosa zapade organizem razvitega vretenčarja v posebno stanje; v stanje s t ra h u.
Človek iz pojava »strah« ni izvzet. Nasprotno. V sociološko strukturo se vgrajuje predvsem človekova fenomenalna lastnost »strah«. Po svetu vznikajo institucije, ki se ukvarjajo s strahom, raziskujejo ga snovno in psihološko, z vidika zdravstva in z vidika družbe, strah je naenkrat postal nadvse pomemben pojav, ki je vreden celo letnih strokovnih simpozijev, na katerih se snidejo °sebe, ki bi naj strahu osvetlile korenine, pomen in vlo-go za posameznika in za družbo.
Mehanizmi, ki so osnova strahu, so nadvse biološki, »naravni«. Rušenje psiho-snovnega' odnosa je gibalo teh mehanizmov, in področje učinkovanja strahovnih mehanizmov je v tkiv ju modelirani odnos-do-prostora. Strah je vdiralec v psiho, in sicer v izv en zavestno osnovo psihičnega.
Osnova mehanizmov, ki se izteko v strah, je relativno preprosta. V prostoru vzniknejo hipoma nova, ali drugačna, ali skrajno s pospešena gibanja, ki so nasprotje nekemu že dograjenemu modelu odnosa-do-pro-stora. Obstoječi model ni skladen s hipno novostjo v Prostoru, obstoječi model je »napoti« tej novosti, ker zrcali od nje drugačno stanje, neko bivše stanje, kate-co za odnos-do-prostora ni več resnično. Stari model °dnosa-do-prostora se torej ruši.
»Rušenje« odnosa-do-prostora je materialno-funkcio-nalen proces organizma. V določenih delcih Sieglbauer-jevega »mikrokozmosa« se dogajajo molekulami tkivni Potresi, ki »vzburjajo«, ki »drobijo«, in molekulami
drobci zrušenega tkivja, in snovi vzburjenega tkivja preplavijo s krvotokom ves organizem.
Učinek poplave organizma je nezajezljiv in za pojme mikrokozmosa neizmeren. V poplavi odreagirajo raznovrstni organi, v organizmu se sproži niz verižnih reakcij, ki jih ne bi mogli zmeraj točno opredeliti po smislu vzrok-posledica.
A biofiziologija pozna mnogo teh vzrokov-posledic. Ob tkivnem potresu se zviša količina adrenalina v organizmu, poveča se koncentracija katecholaminov; sovjetski strokovnjaki so v poskusu ugotovili, da se zaradi tkivnega potresa nagloma kopiči v živčevju t.i. starostni pigment (Sulkin in Srivanij, 1960); v travmi se tvorijo imunska molekularna telesa, naperjena proti možganskemu tkivju, s koncentracijskima vrhoma po 2 urah in po 5 dnevih (.Orlovskaja, 1969). Analize možganov razkrivajo, kje se nahajajo centri za strah, za beg, za napad in katere tkivu lastne kemične snovi posredujejo v možganskih centrih strukturnim elementom živčevja strahovne impulze.
Strah je torej snovno funkcionalno sprožen biofi-zikalnobiokemični proces, ki ga lahko opredelimo po snoveh, ki ga določajo, po snoveh strahu. Snovi strahu prevedejo tkiva, organe, organizem v posebnostno stanje, katerega označuje po navadi drastično reagiranje. Reakcije na snovi strahu so deloma tudi vidne. Splošne ljudske predočbe navadno te na zunaj vidne reakcije enačijo s pojmom strahu. Učinki strahu se lahko z raznotero močjo členijo po posameznih organskih sistemih organizma; v krvnem obtoku sprožijo »razbijanje« srca, v obraz dahnejo »bledice« strahu, v glavo pože-no naval burne rdečice, sprožijo pospešeno delovanje črevesja in sečil, povzroče »odrevenelost« ali naženejo v beg iz strahu itd. Strah mora zunanjosti človeka podeliti svojevrstno vedenjsko sliko in fiziološko aktivnost.
Činiteljev, ki »prestrašijo«, je neskončno. Ne bi jih mogli iz prve roke našteti do kraja. Zvočni, svetlobni, mehanični — sodili bi v vrste preprostih, stvarnih, s
tisočerimi oblikami, vselej pa so vezani na stvarne pogoje prostora. Verjetno so stvarni pogoji prostora od davnine človeka pa sem v človekov modemi vek postali zgodovinsko povsem različni. V davnini so bili elementarni, tako kot je to narejal človekov naravni prostor. Danes so potisočerjeno tehnično sestavljeni, s tisočkrat več zvokov, svetlobe, mehanike v prostoru. V davnini »naravne« travme, uprizarjale so jih predvsem občasne naravne manifestacije. Danes — neprestana tehnična travmatizacija. Tehnični vek je travme občasne naravne stihije davnine razbil na tisočere dnevne neprekinjene travme.
Preprosto stvarnim se pridružujejo nekateri biološko neizbežni dejavniki strahu, človek mora v svojem razvoju in v svoji rasti skozi določene faze, ki so prav toliko neizbežne, kolikor so travme. Na primer roditi se.
Roditi se pomeni doživeti največjo revolucijsko avanturo lastnega mikrokozmosa. V relativno kratkem času porajanja se spremeni prostor-dimenzija, iz »nič« znotraj maternice zrase v potencialno neskončno. V istem času se radikalno spremene tudi vsi drugi pogoji prostora, človeček skoči iz vode v zrak; iz tople, enakomerne segrevane teme v svet raznovrstnih svetlobnih in toplinskih učinkov. Psihosnovni odnos, ki je s plodom vred nastajal, rasel skozi relativno dolgo dobo devetih mesecev, se s porajanjem drastično podre. Porod je za slehernega človeka travma. Snovi strahu — kolikor niso morda že za časa bivanja znotraj maternice prodrle iz materinega telesa v plod, porodniška medicina tukaj sterilno molči — preplavijo zaradi porajanja človekov organizem. Porod je človekov »strašni« izvirni greh, s strahom se rodimo.
Tudi bolezni so obenem lahko činitelji strahu. Pri nekaterih boleznih je celo pravilo, da se izražajo z reakcijskimi pojavi strahu (na primer angina pectoris, srčni infarkt).
Strah ima torej po eni strani medicinski pomen. Medicina operira z njim kot z boleznijo; pozna njegove izrazne oblike; ve, da se s strahom da človeka »okuži-
ti«, da se da v človeku ustvariti dovzetnost za strah in jo stopnjevati, da se da s strahom človeka ubiti.
S strahom se ukvarjajo psihologi in sociologi. Razvila se je pomembna veda, vedenjska psihologija. K njej bi mogli dodati poklicno psihologijo, pa psihologijo prometa — psihologija bo vdrla v vse kotičke človekovega družbenega življenja, da se tamkaj po svoje specializira. Vsaktera teh in mnoge druge vede si prizadevajo najti težišče človekovemu bivanju in prihajajo do spoznanja, kako pomemben faktor je strah.
Obravnavati fenomen »strah« s tolikšno vnemo in s tolikerih strani je nadvse pomembno. Samo na ta način bo strah demistificiran. O strahu je treba govoriti, se z njim seznanjati, odkrivati njegovo biološko osnovo in razvrednotiti njegovo »strašno« jedro. Strah! strah! strašno! Prizvok, ki ga nasploh beseda ima, označuje zlasti njen klicaj. Beseda »strah« je sama v sebi zrasla v pojem uničujočega in neizbežno usodnega, strah pomeni ne le bedno počutje, temveč pomeni tudi izgubo položaja in ugleda, strah je postal sredstvo zatiranja in nasilja nad človekom, kadar človeka razoroži že sama fatalnost pojma »strah«.
Strah je lastnost slehernega živega človeka. Nihče ni brez strahu. Velikega vojskovodjo je prav tako strah ko njegovega strahopetnega soldata, policaja isto tako ko arestanta, ljudski junaki s filmskega platna so lahko izborni bojazljivci in javno reklamirane veličine so strahopetci. Strah je pač neizbežna lastnost življenja. Ker je v človeka vgrajen gon po samoohranitvi, ki pelje v osvajanje prostora, razvija človek odnos-do-prosto-ra, ki pa se neprestano ruši. Za rušilne premike v odno-su-do-prostora je vretenčar človek občutljiv, občutljiv na ta način, da ga je strah. Strah je naraven, ker je sopo-jav gona po samoohranitvi. Strah je temelj človekovega prabivanja.
8.
Strah, ta animalno biološka, povsod in pri vsakomur pričujoča lastnost, se pri razvitih populacijah bio sa izrazi predvsem kot sociološki faktor. Zlasti pri človeku. Strah je lastnost posameznika, je del njegove eksistence, je njegov vzvod za sklepanje poznanstev, zvez, odnosov znotraj makrosubjekta. In — strah je faktor makrosubjekta; je nepriznani, anonimni činitelj normativnega in tehnostruktumega.
Strah opredeljujejo strokovno na razne načine. Nekam je treba strah kategorizirati, dodeliti ga je treba nekemu sistemu v določeno rubriko. Tako štejejo strah k čustvom, Nekateri vidijo v strahu nagon. Po motivih in po izraznih odtenkih »delijo« strah na »realni strah« (motiv je v zunanjem okolju) in na »nemotivirano« bojazen, tesnobno občutje brez »pravega« zunanjega raz-l°ga; govorijo o strahu »vesti«, o »nevrotičnem« strahu (na podzavestno predelane motive zunanjega oko-ija), o »psihotičnem strahu« (motivi so v telesu); strah stopnjujejo; od nejasnega nelagodnega počutja do uničujoče groze obstaja dolga lestvica stopenjskih oblik strahu.
K. Lorenz (Das sogenannte Bose, Borotha-Schoeler, Wien 1971) je strahu vzporedil agresivnost. Agresivnost ne odigrava samo vloge vedenjskega faktorja, temveč Predvsem socialnega činitelja; agresivnost edink določene populacije biosa razporeja edinke v dimenziji prostora s smotrnostjo, ki regulira ohranitev-obstoj biološke populacije. Tako Lorenz.
Mnogi avtorji iščejo med strahom in agresivnostjo alternativni odnos: (kot reakcija na ustrezen dražljaj nastopi bilo) strah, ali napadalnost (agresivnost); in strah je po njihovem mnenju lahko izražen z begom (»beg je strahu lastna motorika«, pri Levhausenu, v Die Politische und gesellschaftliche Rolle der Angst). Po Lo-runzu se »socialni« odnosi v živalstvu (in tudi pri člo-
veku) vzpostavljajo na temelju soigre med strahom-be-gom in agresivnostjo, tako kot se eno ali drugo izrazi na edinkah določene populacije.
Mehanizmi vedenjskih-psihičnih stanj s pomenom strah-beg-agresivnost so dokaj raziskani. Znano je, kje so možganski »centri agresivnosti«, kje je sedež »groze«, kaj od tkivnih sokov vzburja ta ali oni center. »Strašnih« neznank je vedno manj.
Opazovanja iz koncentracijskega taborišča 1948-1958 so nudila obširno gradivo iz vedenjske zbirke pojavov strahu. Strah-beg-agresivnost se v tolikanj izjemnih pogojih izrišejo z neverjetno vedenjsko natančnostjo v celotni populaciji; ta je bila relativno stalna in se je hkrati relativno obnavljala; v dokaj rednih zagonih uprizorjen prigon novih internirancev je ustvarjal redno obnavljanje strahovne travme celotne populacije, katera pa na isto travmo diferencirano odreagira, interniranci z dolgim stažem drugače kot mlajši zaporniki, prignani novinci spet čisto drugače. A iz celotne slike se je jasno kazalo, da strah — ki ga ne moremo pojmovati s površno označbo »čustvo« in še manj z izrazom »nagon« — nastaja eksplozivno kot bio-fiziološki proces pri sleherniku brez izjeme znotraj koncentracijskega prostora, in agresivnost na eni, beg na drugi strani sta reakcijski obliki strahu. Strah se sprevrže zdaj v beg, zdaj v agresivnost. V svoji skrajnosti, ki bi jo mogli šteti it patološkim oblikam vedenja, ne izzove na videz nobene reakcije. Posameznik zapade v stanje popolne otopelosti. Ne reagirati pomeni praviloma propasti.
Človekovi reakcijski vzorci strahu so neizmerno raznoteri. V raznoterosti reakcijskih vzorcev ni več samo biološko-fizioloških osnov, v raznoterosti se izrazi najprej manipulacija s strahom. Edina lastnost človekova, s katero se da manipulirati, je namreč strahovna reakcija. Človekov strah se da izmanipulirati v agresivnost ali v beg. V človekovi izmanipulirani agresivnosti je tedaj zajeta lestvica manipulacijskih prijemov: splošna
komunikacijska »blagohotna« sredstva izmanipuliraj o psihično nastrojenost za agresivnost; pokroviteljska vzgoja pelje k agresivnostnemu nagnjenju; dresura vceplja izrazito psiho-fizično agresivnost; skrajna prisilnost ustvarja skrajno fizično agresivnost in sovražnost.
V	nasprotno smer gre lestvica izmanipuiranega psihičnega bega: dobrohotno pridigarstvo napeljuje k psihični tolerantnosti in kapitulantstvu; vzgoja sholastičnega tipa rodi privrženost avtoriteti in avtoritativno-hierarhičnemu sistemu; dresura povzroči slepo poslušnost; groba prisilnost izmanipulira brezpogojno pod-ložnost, pokornost.
Strahovne reakcije imajo med človekovimi biogeni-mi lastnostmi izjemen položaj še z drugega razloga. Ne samo, da so dostopne manipulaciji, one so plastične. Agresivnost je možno predelati v beg; beg je možno povsem nadomestiti z agresivnostjo. V psihofizičnem formatu človeka se iz te plastičnosti oblikujejo človekove vedenjske lastnosti, njegove »karakterne« poteze, njegova opredeljivost do pojavov makrosubjekta. V plastičnosti strahovnih reakcij je zapečateno »dobro in zlo«, »plemenito in nepošteno«, »idejno-religiozno in anarhično«, egoi-stično-altruistično«.
V	cdnosu do lastnega strahu je odkrita vsa bednost človeka. Človek »beži« od lastnega strahu, strah hoče zanikati in iz njega napraviti nesplošno, izjemno stvar. Strah je pečat nečesa nečastnega. Drugemu človeku reči »strahopetec« je zasmeh in žaljivka, strahopetnost pomeni »manjvrednost« za družbo, katero vodijo zmeraj »junaki« in podobne eminence.
A v resnici — strah je človekova neizbežna osnov-ba »vrlina«, ki je vgrajena v človekovo prabivanje kot edini skupni imenovalec vseh in vsakogar. Pred strahom smo vsi enako prizadeti — reakcijske oblike so različne. Zaradi teh nekdo vzame-vsili-potolče-uniči, drugi pa se Pocimi-skrije-umakne. V načinu naše strahovne reakcije Prebiva naš pravi jaz, pretaka se v vso našo psihično po-
dobo, strahovna reakcija »obarva« naše gibe in naša čustva, naše nagonske ekskurzije in našo razsojevanje. In vendar — pred svojo najbolj odločujočo vrlino človek beži. Beži v pojme, ki naj zanikajo strah, torej v pojme junaštvo-pogum-zmaga; v lastnosti, ki jih človek pripisuje zdaj sebi, zdaj jih — nedosegljive — pooseblja, prenaša na izbrance, na zvezdnike, na junake.
Na povsem isti osi sta se izmaličila rasistični nad-in podčlovek, pa psihično kompleksna več- in manjvrednost, pa funkcionar in »navaden« občan, »mi zgoraj« in »vi spodaj«, na isti osi se je razklala današnja Evropa na Zahod in Vzhod, na »demokracije« s strahom demokrata in na »nedemokracije« s strahom »nedemokrata«; ista os je razbila vse utvare o »svobodnem« in »nesvobodnem« svetu, z armado gastarbajterjev pod antisocialnim zakrinkanim svetom presite industrijske družbe osrednje in zahodne Evrope, ki se je trenutno uredila po vzorcu staroindijske parijske in modeme rasistične družbe. Agresivnost, beg.
Strah je odločujoč sociološki faktor. Na njem se izku-jejo makrosubjetske situacije.
V manipulacijah s strahovnimi reakcijami so zakoreninjeni od pamtiveka sem do danes prijemi družbenega totalitarizma. Agresivnost postane tedaj moč, ki izloča nasprotnika pod krinko zakonitosti in demokracije.
Govoriti o strahu in njegovih reakcijah je danes, pa zlasti danes toliko pomembno, kot govoriti o miru in nar predku brez krinke, ki si jo današnji mikrosubjektni sistemi tako radi natikajo. Nihče ne more strahu nikomur odvzeti, pregnati pa se da manipulacije s strahom.»Osvoboditev človeka« pomeni danes, razrešiti ga neprestanega pritiska manipulacije z njegovim strahom, s tem se lahko začne tisto, kar pomeni manj in vedno manj so-ciologizacije ter več in vedno več poti k socializmu. K cializmu, ki ni preskočil in prezrl tistega v Marksu, kar je njegovo bistvo, namreč njegovo eksistencialistično je-
dr o, ki humanizira. Brez eksistencialistične vsebine ni ni-kakega socializma.
9. poglavje
Občani, ki se ne (samo) upravljajo, so manipulirani. Samoupravljanje in manipulacija sta nasprotji, ki pomenita dve različni psihopolitični strukturi makrosub-jekta na ravni posameznika.
Manipulacija — v prevodu bi se glasilo: ravnanje. Iz pojma, ki je v zametku pomenil ročno obdelovanje (mani-fakturo), je nastajalo zbirno ime za raznovrstne postopke, s katerimi se ročno ali ne-ročno nekaj-nekdo obdeluje.
Danes leži pomen manipulacije v njeni vlogi znotraj makrosubjekta. Med mani-fakturo in manipulacijo ni nobene stične točke več. Med njima je takšna razlika, kakršna je na primer med izdelovanjem trikovnih naprav za predstavo maga in med samo predstavo maka. Izdelovanje naprav je tehnika dela usmerjenega na uporabnost, v ospredje katere izstopa smisel za ceno. Magova Predstava pa je istovetna z manipulacijo. Predstava pre-inači pri gledalcu vrednostne pojme, realno ceno popolnoma zastre z vtisom »vrednosti«; v gledalcu ustvarja iluzijo o večvrednosti, s tem da potvori zunanja gibanja stvari in gledalca pušč a pod vtisom napačnega dojemanja dejanskih gibanj. Gledalec doživlja v predstavi svojo nemoč, nemoč spoznavanja realnosti gibanja. Doživetje nemoči aktivira v gledalcu strahovno dovzetnost ter povzroči strahovno reakcijo, katera se izrazi v kateri koli reakcijski inačici: kot nelagodnost, kot lahkoverna zmedenost, kot razburljivost začudenja. Gledalec nehote oblikuje tedaj svoj odnos do maga: občudovanje in spoštljivost, ki se stopnjema preinači v podrejenost, v nebogljenost in občutek nezaščitenosti; gledalec je tedaj izma-
nipuliram, s psihovnim doživetjem je vezan na maga. Predstavljati se da, da je po isti poti možno v gledalcu izzvati skrajnost strahovnih reakcij, namreč motorično napadalnost ali beg.
Magova predstava ponazarja bistvo makrosubjektne manipulacije: delovanje meri na strahovno vzburjanje v posamezniku, s tem da ga vstavlja v zastrta nepregledna gibanja. Manipulacija človeka je ostvarljiva zaradi njegovega strahu s plastičnostjo strahovnih reakcij. (Mag je) manipulator, (predstava je) manipulacija (akt), (gledalec je) manipuliranec.
Makrosubjektna manipulacija je postala določena tehnika vplivanja na gibanja med ljudmi. Dimenzije manipuliranja so raznotere. Manipulira se na vseh ravneh in v vseh okvirih, izcimi in odvija se od posameznika do posameznika, v družini, v šoli in na delovnem mestu, med skupinami in organizmi družbe. Z manipulacijo pa se vključujejo v makrosubjekt kategorije, ki si manipulacijo laste kot privilegij legalne institucije. Skratka, manipulacija je vseobsegajoča lastnost makrosubjekta v njenih legaliziranih in nejavnih obsegih, manipulacija je politpsihološka srž sociologizacije in tehnostrukturiranja makrosubjekta.
Manipulacija ima vselej konkretne zakonitosti. Usmerja se vedno na posameznika. Tudi manipulacije, usmerjene počez v populacijo, so manipulacije z individualnim strahom, množičnost je le okvir, ki sumira individualni strah v manipulirano vsoto. Množičnost pa pospešuje na neki način manipulacijski akt in mu daje dodatno obliko, obliko skupinskega gibanja, masovne psihoze (tja do stopnje masovne histerije). Manipulacija se odvija na osi manipulator-manipuliranec izključno enosmerno od manipulatorja k manipuliranem Manipulacija izključuje sleherno dialektičnost procesa. V manipulaciji si namreč ne stojita nasproti akcijska pola z dialektično vrednostjo vzrok-posledica, ko se pola časovno zaporedno v prostoru kot vzrok in polsedica smiselno dopolnjujeta. V mani-
pulaoiji sta pola trdno izrazličena na akcijski funkciji, v funkcijo aktivnega činitelja in v usodo Zmanipuliranega reakcijskega člena, med njima ni nikakšnega vzajemnega vplivanja. Posameznik-manipuliranec nima v manipulacijskem aktu nikakšne vloge soodločanja, odločanje je povsem v rokah manipulatorja. Manipuliranec se dostikrat niti ne zaveda, da je postal predmet manipulacije, zaveda se kvečjemu formalnih okvirov dogajanja, dojema pa jih kot formalno nujnost, ne da bi znal predvidevati, kakšne bodo posledice formalne nujnosti. Manipuliranec je tako dejansko brez moči zoper manipuliranje, kateremu je podrejen na milost in nemilost.
Akt manipuliranja in nastajanje posledic praviloma nista časovno sinhrona. Posledice so namreč produkt stra-hovnega bio-sociološkega reakcijskega procesa, katerega ne oblikujejo le formalni okviri, temveč tudi in predvsem konkretni družbeni, kulturno-socialni dejavniki. Gotovo je, da ima na primer vračevo manipuliranje v pogojih prakulturnega naturalističnega prostora znatno krajši neposrednejši iztek in da temu časovnemu reakcijskemu vzorcu ustreza tudi srednjeveški mistificirani manipulacijski akt izganjanja hudiča (glej tudi »sodobni« eksor-cizem), in da je manipuliranje v pogojih sodobnega makrosubjektnega bivanja z ekonomskimi subkultumimi in subhumanimi komponentami mnogo dolgotrajnejši proces. Manipulacijski akt poteka danes vendarle po ogrodju sociologizacije-tehnostrukture makrosubjekta in reakcijski čas, čas od starta manipulacijskega akta do oblikovanja posledic je funkcija kompleksnosti družbene strukture; manipulacijski akcijski proces je tedaj v današnji družbi mnogo daljši od manipuliranja v pragozdu ali v srednjeveški zakristiji. Manipuliranec nima tudi zato nikakršne možnosti poseči v sam akta manipulacije. U-činkovati nazaj na manipulatorja se v istem manipulacijskem aktu enostavno ne da. Delovati nazaj na manipulatorja bi pomenilo le, mobilizirati vzporedne sile, ki niso več istovetne z aktom manipulacije. Učinkovati na
manipulatorja pomeni torej kvečjemu zaporedno »izma-nipulirati manipulatorja«.
Manipulacija kot tehnika nad človekovim prabiva-njem (nad samoobnovo in gonom po samoohranitvi), iz katerega se z biološko in socialno-kulturno nujnostjo na temelju človekovega odnosa psiha-snov psiha-prostor izmotavajo plastične reakcije strahu (agresivnost in beg), se je z zgodovinsko nujnostjo prelevila iz poljavnega obreda v prikrivano, v javno zatajevano politpsihološko nosilno ogrodje makrosubjekta.
Politpsihološka manipulacija ima svojo zgodovino, zgodovinsko pojmovanje manipulacije pa je deformirano zaradi tolmačenja, katero temelji na freudovskem konceptu človeka in človeške družbe in ne na bio-eksisten-cialističnem naziranju.
Freudovska psihoanaliza »gradi« človeka filogene-tično stopnjema: človek je nastal z rastjo skozi razvojne faze, ki se po slojih dograjujejo v psihosocialno bitje, v človeka. Po takšnem pojmovanju se človekov razvoj začne z nezavestno duševno sfero instinktov, in ta sfera enači človekovo bivanje s »subhumanim«, z »animal-nim«. 'Nad subhumano fazo se razvija sfera zavestne duševne dejavnosti, in tej se dograjuje tretja, filogene-tično »najpopolnejša« stopnja človekovega razvoja, namreč stopnja sociogenetičnega mehanizma, ki v človeku nadgrajuje njegovo socialno-zavestno kontrolo priučenega vedenja.
Z vidika freudovske psihoanalize je filogeneza človeka torej hierarhija treh zasnov:	subhumane faze
(Freudov »das Es«, »ono«), faze »jaz« in faze »nad-jaz«. Subhumana faza (Freudovo »ono«) je za psihoanalizo »najnižja in najbolj problematična faza; ker je zasnovana gensko (z dednimi zasnovami), je nepopustljiva in človeku usoda. Človek pa se — po freudovskem načelu —• začne šele z »jaz«, z zavestno evolucijsko sfero, katera gradi nad geni področje duševnosti, ki nastopa genetični podzavestnosti nasproti konkurenčno. In najvišja sfera, »naid-jaz«, je sfera dokončne emancipacije človeka v okviru njegove kulture, v kateri odloča ne-podedovana socialna izkušnja o lastnem socialnem razvoju človeka; »razvojni proces človeka se je osvestil samega sebe«.
Freudova psihoanaliza deformira koncepcijo o človeku, zato ker prikazuje človeka kot sam svoj problem. Dedne zasnove (torej zasnove njegove subhumane faze) so njegova »usoda«, so »mrak« njegovih nagonov, nagoni so čisto »njegovi«, samo njemu lastni. Tudi to, kako oblikuje sposobnost socialnega kontaktiranja (kar ni zajeto v genih), je odvisno od »njegovega« »kontakta z materjo«. Samo kontakt z materjo v dobi med tretjim in dvanajstim mesecem (doba dojenja) je tista nosilna konstrukcija, ki »usposablja« za sleherni socialni kontakt, tako tedaj med dojenjem in tako za pozneje.
Psihoanalitikova merila v ocenjevanju posameznika in njegovega vedenja so torej hierarhična šablona, ki se začne in konča v samem posamezniku, v »dednih« pogojih vedenjske norme in njene krize, in v »prvih socialnih kontaktih« z dojiljo. Okolje s pomenom družba ni vsebina vedenjske konstrukcije, po merilih psihoanalize je družba kvečjemu provokator vzpostavljenih lastnosti. Psihoanaliza nima z družbo nikakršne skupne točke.
Freudovska psihoanaliza je kot koncepcija o strukturi subjekta usodnejša kot je to iz družbene prakse na prvi pogled razvidno. Freudovsko naziranje je najprej ustvarilo parametre neznanstveno enostranskega izvred-notenja subjekta, in nato se je razraslo v nevidno pričujočo silo družbene prakse makrosubjektov, postalo je družbena prikrita ideologija in njena praksa. Freudizem vnaša v »čisto« ali vsaj v »nevtralno« socialno strukturo »obremenjenega« posameznika. Človeka — po tem na-ziranju — obremenjujejo v njem bivajoča antagonistična področja, in človek ni le plen medsebojne borbe teh področij, človek je tudi »odgovoren« za izid borbe teh področij. Moralno je človek zaradi izida borbe »kriv« ali »plemenit«. Človekova odgovornost dobiva socialno »vrednost«, družbeno je tedaj človek ali »idealni« občan-ver-nik — militant-normizirani sosed, ali pa pravno-razum-sko-versko-politično-etično problematičen.
Freudizem je s psihoanalizo zgradil »krono« presoje o
človeku in iz te okronanosti izpeljal pravila psihokoz-metike: freudizem »razkrinkuje«; razkrinkaj e seveda človekovo »obremenjenost«. Obremenjenost je sicer individualna »lastnina« in odgovornost zanjo je čisto osebna, a razkrinkavanje po psihoanalitični šabloni ima tudi freudistični smoter: razkriti in potlej s superevolucijo v posamezniku zatreti. Zatreti-izgnati. Freudovska psihoanaliza se v končnici vselej zaključuje z napotilom k izganjanju. »Izganjanje hudiča« — to je prastara in supersodob-na inačica freudističnega prakticizma. Freudizem je u-telesil v sebi mistiko religiozno-histeričnega umora in oborožil prakso socialnega terorja s psevdoznanstvenim pročeljem. Freudizem je eksorcizem.
(Nadaljevalo se bo)
LEKSIKONI O KOCBEKU
1973. leta
V	Leksikonu Cankarjeve založbe:
Edvard Kocbek »je soust. OF (krščanski socialisti)«. Dodana je fotografija.
1975. leta
V	Mali splošni enciklopediji:
Edvard Kocbek se je »med NOB pridružil ustanoviteljem Osvobodilne fronte.«
Ni fotografije o avtorju, medtem ko jo imata Vivien Leigh in Paul Muni itd.
JASMINKA
MAGNETOFONSKI TRAK
(nadaljevanje)
PRIPRAVLJALNI UKREPI
Ko je učiteljica zaključevala celoletni dnevnik, je na koncu morala pripisati:
»Polovica otrok ne zna govoriti slovenski; novi otroci, ki so iz mešanih ali celo slovenskih zakonov, ne znajo besede slovenščine; otroke pa, ki sem jih učila že lani slovensko, sem morala na začetku leta znova učiti vse besede, ker govorijo doma po italijansko.«
Zgodba se je ponavljala že vrsto let in vsako leto je bilo z jezikovnim gradivom enako, italijanizirano predmestje je bilo živahno, a premalo kulturno, da bi se kljub demokratičnim zakonom znalo obnašati do drugega jezika dovolj kulturno. Za drug jezik preprosto ni bilo zanimanja, kvečjemu nekaj posmeha in redkokdaj nekaj nenavadnih pripomb. Učiteljica se je trudila, da bi bilo bolje, tolažila se je, ker je snažilka vedno govorila v zelo lepi slovenščini, tolažila se je, ker so bili otroci večinoma zdravi, upala ni več.
Upanje je v atomski dobi dokaj zanimiv eksperiment, upanje tistih namreč, ki nočejo upati. To nemara velja za vsa področja človeškega. Z njim je isto, kot 2 vero in ljubeznijo. Lahko ga dobiš s kompromisi, če Prav se kje sliši, da so kompromisi nekaj zavratnega.
Za idealiste, mlade in stare, so pripravljeni ukrepi. Ne sodišča, to bi bilo preveč očitno, idealisti morajo čutiti že v prvi instanci, že v vsakdanjosti, da njihov pogled na svet ni zaželen. Prestižni jezik je prestižnost, stranski jezik je vreden zaničevanja, in amen.
Učiteljica se je zavedala vseh teh stvari in je tekst pokazala nadrejenim, ki so z njim soglašali, vendar je nekdo, ki sicer ni bil odločujoč, dodal, da bi morala napisati še poročilo o italijanskih oddajah po radiu. Z didaktičnega vidika bi potem lahko v dnevniku še kaj pokomentirala. Vsa prestrašena je obljubila, da bo vse to izpolnila, ravnateljica, zelo pametna ženska, pa se je dneve po pouku začela intenzivno zanimati, kje bi dobili nove otroke za prihodnje šolsko leto. Učiteljica je sicer imela na jeziku, da bi bilo bolje imeti v vrtcu le nekaj otrok, s katerimi nimaš velikih problemov kot kolobocijo dvojezičnosti, tako staršev kot otrok. Z leti se je prej naveličala kot navadila na nerazrešljivo uganko, kako držati se logičnega poteka pouka v dveh jezikih.
Ob koncu vsakega šolskega leta je vedela, da bo prihodnje leto imela manj otrok, in vsakokrat, ko je stopala v avtobus, izstopala, prihajala v šolski zavod, vedno ji je ta misel, kako lahko opravilo imajo na italijanski sekciji z vpisom in kakšna kolobocija je z vpisovanjem pri njej, srkala prosti čas in dobro voljo. Za vpisovanje otrok so se zanimali župnik, kuharica, nekateri starši, malokatera stranka. Župnik je šel od hiše do hiše, kjer je vedel, da bo našel še trohico damačega duha in če tega ne, pa kakšno pridno babico, ki bo zavzela svoje stališče do relativnosti slovenstva v povojni tržaški okolici. In čudno, župnik je vedno našel svoje ljudi, ne vse, tisti teden, ko je otroke za slovenski pouk iskal, je mnogo molil, telefoniral, maševal, iztaknil jih je vendarle. Kuharica je nosila znancem stare oblekce svojih otrok, jim dopovedovala, da dobro kuha, jim razlagala, da dva jezika v življenju ne moreta ško-
diti, prej koristita, zavedni starši so iskali imena svojih znancev, ki so bili še vedno pripravljeni nekaj storiti za manjšinske ustanove, urgirali so pri pomembnih osebnostih svojih strank, ki so že tako vedeli, kakšna je njihova dolžnost ob začetku vpisovanja, no, nekaj se je v okrožju vendarle našlo in mladi ljudje so začeli modro in veselo prihajati z novimi haljicami in veselimi očmi. Učiteljica jim je dopovedovala, naj se učijo novih, lepih slovenskih besed, naj prisluhnejo materinemu jeziku, ko pa je ta največkrat, to so ji malčki tudi povedali, jezik babice; naučili so se najprej vsi novih molitvic, prvih pozdravov, majhnih besedic vljudnosti, učiteljica jim je pripovedovala pravljice, najprej z lutkami, pozneje brez, besedno gradivo malih se je večalo, življenje v slovenskem jeziku je postajalo stvarnost. Učiteljica jih je učila novih pesmic. Kuharica, ki je ves čas sodelovala, saj je imela z otroki posebno potrpljenje, je nekega dne pojamrala, da za prihodnje leto ne ve, lomu bo kuhala. Nekako je učiteljci nakazala misel, da bi morala tudi ona od hiše do hiše, če drugače ne, s posebnim nagovorom, toda po predpisih tega učiteljicam ni dovoljeno. Pa naj zamiži pred tistim predpisom, ji je svetovala, saj v času vojne, ko je bilo mnogo fašističnih predpisov, so fašizem uničili tudi tako, da so jih kršili. A zdaj nismo pod fašizmom, je utrujeno mrknila učiteljica. Pouka pa da tudi ne bo več, ji je navrgla kuharica. Bom pa sama šla, je rekla in zavihala rokave. In jaz vam born pomagala pomivat lonce, je obljubila učiteljica, ker je vedno zaupala v psihološko moč čudežne kuharice.
Toda šolsko leto se je bližalo zaresnemu koncu. In otrok, ki bi se vpisali, je bilo manj kot lansko. Lahko bi jih naštela na prste ene roke, in ko je napisala vrstice, ni skušala vanje vdihniti ne pritožbe ne žalosti, ampak samo uradniško dolžnost. V velikem prostoru — igralnici — je bil tedaj lep pomladanski popoldan, igrače so bile pospravljene in so v svoji živopisni sveži-
ni napolnjevale prostor in jo spravljale v dobro voljo.
Ko je zaklepala vrata, bi jim kmalu zaklicala v pozdrav.
Premagala se je, in zamišljeno, brezbarvno, tiho odšla po ulici navzdol do postajališča.
LITERARNI KONFLIKT
Rej so moja pljuča, čeprav znajo sovražno dihati mimo mene, rabim jih, ker sem na tem svetu kljub inte-lektuabilnosti onemogla, marsikatera vrata so mi zaprta, rešujem se reprezentančno v Reju, saj je celo njegov naslov naš in nikogar drugega. Rastlina, ki rase na Krasu, drugje zlepa ne uspeva, Kras je njen okras in ona rešuje samoto, raskavost Krasa, ko obnemore v jesenski melanholiji.
Kosovel je ljubil revijo Trije labodi tudi zaradi nenavadnega, otožnega imena kot vsi naši liriki Lepo Vino, vse, kar vsebuje milino, neznansko nežnost do pozabe. Moja dobra znanka Biserka je iz takega testa, samo da se ne more sprijazniti z grčasto, docela zemeljsko polemiko, ki zastavlja na Slovenskem veliko nalivnikov, počuti se v navalu robatastih polpolitičnih literarnih debat in člankov kot riba na suhem, ne more se vključiti v nobeno pravo literarno šolo, ker je njena izpoved najdlje realističnim, strukturalističnim in docela nelirskim prijemom današnjega literarnega obdobja. In jaz, ki se z njo vseskozi usklajujem, te nirvanske ženske miline in cankarjansko verujočega literarnega navdiha ne znam preobraziti ne spremeniti, da bi se vključila v novi tok drugačneča vira življenja, kakršnega je navajena in v njem vzgojena. Poleg tega imajo uspeh njeni literarni prispevki in njeno gledanje na življenje pri preprostih ljudeh, in tu se mora sama vključiti, sama zaorati svojo
brazdo, vztrajati v svojem prepričanju, kar še meni ni bilo dano.
Zdaj, ko je končno dobila stalno službo, ima druge skrbi. Ljubezen je morala izrezati iz svojega življenja že pred desetletjem. Privatno življenje je ostalo v neznanem prostoru. Nekdaj ljubljeno osebo mora mrziti, saj jo videva vsak dan, a o njej neprenehoma piše, secira in jo upodablja v vsemogočih vlogah.
Novo življenje so zanjo otroci, malčki v malih klopeh, sami zapuščenčki, jim pravi, bogati zapuščenčki, kar v resnici ni tako hudo, a ker je bila vse življenje navajena, da jo pričakujeta doma oče in mati sleherno jutro in sleherni večer, čuti pri otrocih, ki so v zavodih, neznansko zapuščenost.
»Zakaj ljudje spočenjajo otroke, ki jih potem zapustijo!« pravi.
»Morda je sreča sploh roditi se?«.
»Ne verjamem! Sreča je imeti varno otroštvo, če pa niti tega ni, ne veš vse življenje, zakaj si na svetu. Vse življenje hočeš imeti ali mater ali očeta, točno obeh pa ne smeš najti. To te grize.«
»V umetno ustvarjenem okolju, kjer pa nimaš nikakršnih predsodkov do človeka brez znanih staršev, se kaj takega ne more primeriti. Živiš življenje kot drugi, morda nefcolikanj zrelejši, varnejši. Tudi otroci iz varnih, srečnih družin, nimajo vedno srečnega in uravnovešenega življenja. In za zidovi srečnih družin je morda včasih še kaj grenkejšega, trpkejšega.«
»A zakaj toliko primerov osamljenosti, zakaj morajo prav v rosnih letih okusiti to grenčico razdejanega doma, zakaj?«
Kadar takole ravpravljava, misli, da sem jaz že zaradi svojega mišljenja nekaj strahotnega zakrivila, obsoja odrasle, celo dedke in babice, zagovarja stališče mladih duš in tudi v tem ima prav, saj so oni njena Vojska.
Biserka je vsepovsod hodila, da bi za šolo našla ne-
kaj slovenskih otrok. Rotila je svojo kolegico, naj vsaj enega svojih vtakne v svoj razred, a kolegici je šlo za družinsko zmagoslavje. Mož Italijan, ona Slovenka, učiteljica, službeno ni hotela tvegati niti enega lastnega otroka za slovensko šolo, na kateri je poučevala.
»Rodi sama, kot sem jaz in živi sama, kot sem jaz nekaj let, potem pa poskusi izvajati družinski matriarhat, ko boš na stara leta vendarle ujela eno srce, ljubeče srce.« Italijan jo je resnično ljubil, v družinskih zadevah je ukazoval samo on. Šlo je za njegov službeni prestiž. Biserka je take pogovore bolestno prebolevala, potovala je po vsej deželi, ure in ure popešačila v družbi starih slovenskih ljudi, preprostih, ki jim ni bilo do novih tujejezičnih avreol. Iskala je pomoči pri najrazličnejših predstavnikih manjšinskih strank, a je niso jemali zares, vsak je imel v tistem trenutku mnogo poslov. Hodila je k svojim nekdanjim sošolkam, jih nagovarjala, naj ji pomagajo, in na priporočila in z ilegalno dejavnostjo teh se je končno našel en otrok, ki so ga bili starši pripravljeni vpisati v prvi razred in to prav k tisti učiteljici, ki je reševala novopečeni zakon z otroki v italijanski šoli. Toda zafrkancija, naj rodi, je Biserko hudo spekla, ni ji dala miru in malodane ni zasovražila vseh poročenih žen, ker ni mogla dojeti, kakšne so sodobne družine, kjer otroci so, a jih v svojo šolo ne more dobiti. Ker so se ji med letom zapisale neke črtice o manjšinskih problemih in zapuščenih otrocih, jih je nesla na uredništvo starega manjšinskega tednika, urednike pa prosila, naj napravijo kakšno akcijo, da bi se zboljšal vpis na manjšinske šole. To pa je bil njen največji poraz. Urednik, ki ga je našla v lepem urejenem uradu s prijetno tipkarico ob strani, ji je potožil, da prav to leto ni najprimernejše za panično iskanje ljudi v šolske namene, ampak da se morajo učitelji sami organizirati, časopis da ima drugo težjo nalogo — neko fundamentalno kulturno podjetje je na robu obstoja in v danem trenutku morajo reševati prav to. Ven-
darle je dosegla vsaj nekaj: v naslednjih dneh so objavili na vidnem mestu članek o pomembnosti slovenske šole in šolstva nasploh. Prav tiste dni pa je Biserkina kolegica, navdušena nad tem, kako je ugnala »prenapeto« kolegico, ki ji ni šla v račun že dlje časa, začela hoditi s svojimi otroki v cerkev k italijanskim mašam tako, da so vsi opazili in se nemalo začudili nenadni pobožnosti sicer kar se tiče cerkvenega življenja bolj ohlapno živeče učiteljice. Takrat pa je Biserka prinesla v šolo slovenski prapor z rdečo zvezdo. Katehet, ki je na šoli zasledoval trenje med njima, je Biserko skoraj pobožal za njeno ihto, a stvar je prišla na uho nekaterim staršem, ki so prebegnili pred kratkim čez mejo in čakali na boljšo službo. Učiteljice z rdečo zvezdo so se nemalo prestrašili in po nekajdnevnem tuhtanju prišli v šolo po otroka z opravičilom, da bo otrok obiskoval drug zavod. Otrok je bil v Biserkinem razredu. Biserka je to razumela (kot osebno žalitev. Njena »vojska« — otroci v razredu so jo tolažili, da bodo pa oni pridnejši, in v takih osebnih spopadih je minevalo šolsko leto.
»Saj bo bolje,« jo tolažim.
»Nikoli ne bo bolje, vedno slabše bo!« kar naprej vihti svoj meč nad predstojniki, ki ne ukrenejo nič, nad časopisi, ki ne pišejo dovolj o šolskih problemih, o kolegicah, ki rešujejo zakone z otroki v tujejezični šoli.
»Zato pa so naši pisatelji tolikanj vrednejši spoštovanja!« skušam rešiti nerešljive probleme.
»Figo. Niso, pridigajo o slovenstvu, otroci pa se jim Potepajo naokrog z italijanskimi komunisti. In vse to je vsem odpustljivo, kakor da so heroji, vredni občudovanja. O, saj bom tudi jaz postala velika literarna osebnost, otroka pa bom dala v mednarodno šolo. Za nalašč!« tira pogovor v neko skrajnost, ki me ne more razburiti, ker me le malo stvari utegne prizadeti, saj ji verjamem, da veruje v stvari, ki so že napol imagi-
name.
»Napravimo imažinistično revijo z najbolj imaginarnimi problemi! A da bo najbolj zanimiva,« se ji smejem, ona pa kakor, da ne razume moje ironije, zakaj, ko omenim revijo, ki bi jo imel v zakupu naš krog prijateljev, je najsrečnejše bitje na svetu.
»Ti glej predvsem, da jeseni dobiš stalno službo!« me ponovno opozarja, »samo tako bomo lahko govorili o reviji in še o čem.«
»Jaz ne mislim ustanoviti revije zato, da bodo vsi zeleni od jeze, ampak zato, da jo bodo ljudje prebirali in se zanjo zanimali.«
»Pod pogojem, da bodo v njej objavljali tudi ljudje kot Predragova in Nataša Vogal.«
»Ne vem, komu bo to koristilo, a ne pogovarjajmo se o mački v Žaklju!«
NOSI KUPO ZRELOSTI V ŠKRLATNI BLISC
O njej je težko govoriti, zato pa marsikdo nanjo misli, ko prebira revijo za revijo, ko posluša radio. Gospa Fazančič, ena izmed redkih, kateri priimka niso mogli poitalijančiti, ker je prišla s Štajerskega, je doživela na Tržaškem samo težke udarce. Bolj po pismih in po znancih je spoznala svojega bodočega moža, ki je v doglednem času postal znamenita osebnost v kulturnem mednarodnem življenju, poročil jo je skoraj deviško in ji dodobra razložil direktno in indirektno zakomplicrani položaj, ki ga bo v tržaškem življenju morala imeti, zakaj on svojega materinega jezika ne misli prodati in mora ohraniti svoj način življenja. Ker je bil vedno dosleden kristjan in dosleden mož, si je predstavljal družinsko življenje s kepic'' ?f"*>k in ženo, ki mu bo vdana in bo vednc upoštevala njegovo mnenje, obenem pa ne bo smela biti muhasta, ker za idealno življenje človek ne
potrebuje več kot dobro, pošteno delo in razumevanje doma. Gospa Fazančič je svoje poslanstvo izpolnjevala molče in vestno. Rodila je mnogo otrok, same pridne fante in dekleta, vnete za učenje in lepo v življenju. Ko pa je dopolnila svoje osnovne dolžnosti, je kar na kratko povedala, da si bo življenje nekolikanj privoščila.
(Dalje prihodnjič)
Zadovoljni smo, da lahko objavljamo prispevek sindikalista Borisa Gombača, s katerim avtor naši javnosti prikazuje položaj slovenskih delovnih ljudi na delovnih mestih in v sindikalnih organizacijah. Pobude, ki jih predlaga, bi prav gotovo bile prelomnica v zgodovini slovenskega delovnega gibanja pri nas, obenem pa bi bile predpogoj za enakovreden nastop Slovencev v njihovih sindikalno-političnih bojih.
BORIS GOMBAČ
ZVEZA SLOVENSKIH DELAVCEV
Abstraktno pojmovanje delavskega sveta ter oddaljenost, če že ne prava odtujenost, so skupni imenovalec sedanjih slovenskih zamejskih predstavnikov.
Prav zaradi tega hudega, neodpustljivega pomanjkanja so slovenski delovni ljudje prepuščeni sami sebi kot ladja brez krmarja na razburkanem morju. Pod njegovimi valovi pa teče nevidna, toda učinkovita raznarodovalna mreža večinskega naroda.
Pretrgati to mrežo mora biti cilj slovenskih zamejskih predstavnikov, kar pa seveda zahteva ogromno poguma in samozavesti.
Večinski narod vabi s svojimi gmotnimi sredstvi, s svojimi političnimi, sindikalnimi, športnimi in kulturnimi organizacijami, kakor so sirene vabile Odiseja, z opojnim glasom kliče naše ljudi in obljublja to, česar še sam sebi ni zmožen zagotoviti, tj. enakopravnost.
Prav zaradi te obstoječe idejne enakopravnosti naši delovni ljudje nasedajo klicu italijanskih masovnih, ma-ksimaističnih gibanj.
Takšno površno in lahkotno mišljenje pa je sad desetletnih napak in popolne odtujenosti vodilnih ljudi naše narodne skupnosti.
Organizirana slovenska prisotnost na delovnih mestih je torej prvi pogoj za zgodovinski preokret slovenskega delovnega človeka v deželi Furlaniji - Julijski Krajini.
V taki organizaciji se bodo naši ljudje svobodno zbrali in odločali. Ni mogoče več trpeti vajeti italijanskih politično-sindikalnih organizacij, ki niso nikoli docela doumele manjšinske tematike. O ti problematiki morajo odločati naši delovni ljudje in svoje samostojne
odločitve potem predložiti vodilnim organom sindikalnih organizacij, ki jih bodo kot predlog lastnih članov prisiljene vzeti na znanje in nekaj ukreniti.
Fantomatične slovenske komisije pri sindikalnih organizacijah, ki se pojavljajo kot mavrica na nebu, so le pesek v oči. S čim se lahko postavljajo? S tem, da sistematično, kvizlinško odpirajo pot raznarodovalnemu procesu do zadnjega kotička na delovnih mestih. Prepričani so, da spada slovenščina samo v zgodovinske anale delavskega gibanja in kot tako jo upoštevajo. Zato je samo organizirana slovenska prisotnost na delovnih mestih jamstvo za alternativo do sedaj veljavni tihi raznarodovalni politiki na delovnih mestih.
Zato pa bi prav nastop Zveze slovenskih delavcev moral biti pravi preokret sedanjega politično-sindikalne-ga izživljanja naših delovnih ljudi. Zveza slovenskih delavcev bi prevzela nalogo, da ne samo naravno povezuje slovenske delovne ljudi in da jih sprotno obvešča o gospodarsko sindikalnih dogajanjih in vzklajuje ekonomsko politiko italijanskih sindikalnih organizacij s problemi slovenske manjšine, ampak bi tudi skrbela za vzpostavitev tesnejše in pogostejše povezave med zamejskimi delovnimi ljudmi in sindikati SR Slovenije, za čim boljše medsebojno spoznavanje in skupno delovanje.
Naravno je, da bi bila tudi naloga Zveze slovenskih delavcev približevati slovenske delovne ljudi slovenskemu kulturnemu krogu, ker bi bilo v nasprotnem primeru njeno delovanje hudo pomanjkljivo. Zveza slovenskih delavcev bi morala zbuditi v naših delovnih ljudeh pozornost na težave denarnega in pravnega značaja, ki jih doživljajo zamejske kulturne ustanove. Zveza slovenskih delavcev bi morala učinkovito pritisniti na italijanske sindikalne organizacije, da odločno nastopijo v obrambo Slovenskega stalnega gledališča in s tem celotnega gledališkega ansambla, ki potrebuje okrepitev z novimi kvalitetnimi silami.
Zveza slovenskih delavcev bi morala posvetiti tudi
veliko pozornost obveščevalnim sredstvom, ker je njihova utrditev in demokratizacija nujno potrebna. Zveza slovenskih delovnih ljudi bi morala nujno biti proti vsaki lotizaciji oblasti na področju obveščevanja, boriti bi se morala za vzporedno demokratizacijo vseh zamejskih obveščevalnih sredstev od Primorskega dnevnika do slovenskih radijskih oddaj. Zveza slovenskih delavcev bi morala napeti vse svoje sile, da bi se televizijske oddaje v slovenščini uresničile v najkrajšem času.
Športna in rekreativna dejavnost bi morali seveda tudi biti deležni kritične pozornosti zveze slovenskih delavcev. šport naj ostane za nas Slovence izraz priborjene svobode in borbenosti, ne pa neumestna ideološka telovadnica. Upati je, da bo novi deželni zakon, ki predvideva podpiranje športne dejavnosti in v katerem je izrecno imenovana slovenska manjšina in njene športne organizacije, pripomogel k vračanju prvotnemu izrazu športnega ljudskega delovanja.
Rekli smo, da bo morala zveza slovenskih delavcev vzklajevati splošno politiko italijanskih sindikalnih organizacij, oziroma socialno-gospodarske probleme italijanskega naroda z nerešenimi vozli slovenske narodne manjšine.
Kot organizirana članica italijanskih sindikalnih organizacij CGIL-CISL-UIL bi zveza slovenskih delavcev morala imeti svoja zastopstva v vseh strokah, da bi bila tako dnevno na tekočem o gospodarski, politični in sindikalni problematiki.
Prisotnost v vodilnih organih raznih strok in v pokrajinski in deželni enotni federaciji CGIL-CISL-UIL je cilj zveze slovenskih delavcev, ker brez te prisotnosti si ni mogoče zamisliti (in dejstva nam to potrjujejo) odprte sindikane politike do slovenske narodne manjšine živeče v deželi Furlaniji - Julijski Kraj ir L
Vpeljati dvojezičnost v sindikalne organizacije je cilj zveze slovenskih delavcev; preko tega ni mogoče iti, ne da bi prišlo v bodočnosti do hudih trenj med člani sin-
dikalnih organizacij.
Namesto nekakšnih mavričnih slovenskih komisij, bi morala zveza slovenskih delavcev zahtevati pri treh sindikalnih organizacijah, oziroma pri enotni federaciji, da se ustanovi polnomočni urad za preučevanje slovenske tematike, ki bi prerešetal vsa manjšinska nerešena vprašanja, ker je uresničevanje socialnih reform tesno povezano z usodo slovenske manjšine.
Naj vzamemo kot primer stanovanjsko reformo, oziroma zakon št. 865, in bomo videli, kako lahko za italijansko družbo napreden zakon postane orožje v rokah raznarodovalnih sil.
Naši ljudje ne poznajo latifunda, proti kateremu je bil v začetku zakon namenjen. Naši predniki so od davna žilavo obdelovali vsak košček zemlje, da so se lahko ohranili v teh krajih, danes pa večina slovenskih ma-loposestnikov izkorišča zemljo s tem, da zaokroži s poljskimi pridelki in vinom družinsko bilanco. Torej nobenega nesocialnega izkoriščanja naravnih dobrin v škodo skupnosti, ampak vsakodnevni, tisočletni boj za obstoj. Kljub temu slovenski delovni ljudje ne nasprotujejo zakonu a priorl, ker se zavedajo, da če bodo znali sami uporabiti zakonska določila npr. z ustanavljanjem zadrug z deljeno ali nedeljeno imovino in zahtevali denarno podporo, ki jo predvideva zakon, s strani dežele in občin, da bodo tako dosegli dva cilja, in sicer: prvič bodo prišli do ljudskega stanovanja po zmernih cenah, drugič se bodo kot Slovenci trdno uprli italijanskemu raznarodovanju. Samo pod takimi pogoji lahko sprejmejo slovenski delovni ljudje na slovenski zemlji gradnjo ljudskih stanovanj. Ne sme se obnoviti primer dolinske občine, kjer sta bili izmed osemnajstih stanovanj dani le dve stanovanji slovenskima družinama.
Naloga zveze slovenskih delavcev bi bila tu v tem, da organizira slovenske delovne ljudi v gradbene zadruge, da pripomore k ustanovitvi slovenskega sindikata stanovanjskih upravičencev, da s svojo številno močjo
zahteva pri ustanovi IACP predstavništvo v upravnem svetu in si s tem že vnaprej zagotovi dodelitev novih ljudskih stanovanj.
Da bi pa urad za preučevanje slovenske problematike pri Federaciji CGIL-CISL-UIL uspešno deloval, bi morala zveza slovenskih delavcev zahtevati stalno namestitev svojih članov, ki bi se tako sindikalno prosti neomejeno gibali na sindikalnem področju in se vsakodnevno srečavali z našimi ljudmi in njihovimi problemi.
Samo v tem smislu in duhu bo v italijanskih sindikalnih organizacijah zapihal nov veter, odprt vsem instancam in resnično združeval na enakopravni ravni delovne ljudi slovenske in italijanske narodnosti.
Pot k sindikalni enotnosti, ki ni ne kratka ne lahka, pelje vsekakor sindikalno gibanje v to smer. Delovni ljudje se zavedajo, da bodo le v demokratičnem in odprtem sindikalnem gibanju lahko uveljavili svoje zahteve po izboljšanju življenjskih pogojev na delovnih mestih kakor zunaj njih.
Tudi v tem dolgem združevalnem procesu bi morala zveza slovenskih delavcev nastopiti in bodriti italijanske sindikalne organizacije, naj ne pozabijo na Slovence, Dobro vemo, kakšne so danes posamezne pozicije treh italijanskih sindikalnih organizacij v Trstu, kjer še danes živi duh iz let '45 in '48. Zveza slovenskih delavcev bo morala preprečiti, da na oltarju sindikalne enotnosti poražene protislovenske sile postavijo svoje nesramne pogoje in tako še enkrat nasprotujejo zgodovinsko neustavljivemu procesu približevanja dveh narodov.
Prepričani smo, da bi bila zveza slovenskih delavcev mejnik v zgodovini tržaškega in deželnega delavskega gibanja. Z njo bi se morale spoprijeti ne le vse tri sindikalne italijanske organizacije ter politične stranke, temveč tudi vse slovenske uprave, s katerimi bi zveza slovenskih delavcev preverjala vodeno politiko v korist slovenskih delovnih ljudi.
BORO BAN
MOČ V BELEM
11. poglavje
Obrazi zdravnikov so bili jutranje spodbudni. Razvrščeni okrog pisalne mize profesorja Lebana so bili živa galerija strokovne svetosti. Profesorju Lebanu so polagali obračun prejšnjega dne, in če obred ne bi bil vsakdanji, skozi jutra desetletij nazaj enak, uglašen na formalno pokorščino nižjih stvari višjim, bi obrazi bili celo svečani. Tako pa so bili predvsem posvetno raztreseni in svečani le na pol, približno tako kot polikane srajce, ki so nekoliko predolgo ždele v predalu in se še niso znebile gub ležanja.
»Carski rez je potekel gladko,« je poročal profesorjev pomočnik. Besede je podkrepil z zamahom roke, v katerem je bilo več športnikovega udarca kot pa kirurške natančnosti.
»Carski rez? Kdaj?« je odsotno vprašal profesor Leban.
»Včeraj vendar. Včeraj popoldne.«
»A tako ... da da, že vem.«
Profesor je besede metal tja v dan.
»... izvenmatična nosečnost...«
»...Štiri kiretaže...«
»...navaden slepič, sluzasto vnet...«
Zdravniki so hiteli s poročili, skrajševali so jih v telegrame. Videli so, da profesor ni pri stvari. Razgovor, m je postal bolj pust ko sicer, je hitro minil in zdravniki so se raztepli po oddelkih in operacijskih prostorih.
Profesor Leban je okleval. Od mize je šel k omari Ift potem nazaj k naslanjaču. Nanj se je spustil zviška,
vzmeti sedišča so zazvenele. Nato se je neodločno dvignil, snel z obešalnika plašč, ga vrgel prek ramen in odšel iz sobe.
Po hodniku je hitel. Motila ga je svetloba, s katero šibajo široka okna bele steze in kamniti pod. Hitel pa je tudi, ker ga je preganjal Jazbečev glas. Od prejšnjega večera mu je neprestano brnel v ušesih. Psihiater Jazbec ga je namreč priklenil v Klubu k ritoznojski kapljici in v svojo gromovniško družbo. Kapljica je kopnela ko luža v sončni sopari, ki jo je izžareval večno žejni psihiater.
»Naj teče za znanost!« je navdušeno nalival Jazbec kozarca, »za pravo znanost! kajne«, je modroval in nato veselo zagodel: »Znanost ni vlačuga, z njo se ne da spati! Zapravljati njeno čast je največja pregreha!'
Dovtipi, s katerimi je Jazbec pestil večni mir klubske obednice, so neprestano dohajali Lebana, ko je hitel skozi vrata klinike na ulico. V Lebanovih ušesih je pobrenkoval ves Jazbečev repertoar prejšnjega večera.
»In kaj pravi znanost o raku?« je slišal Leban Jazbeca. »Rak«— čisto navadna bolezen, kajne, kot mnogotera druga bolezen,' se je radoval psihiater. 'Toda ljudje so raku pri teknili drugo, izpačeno vrednost. Obesili so nanj zrnce neugnanega strahu, kajneda-neda, in iz zrnca je zrasla gromozanska pošast!...« se je jezil psihiater. »Stra-hopetec-človek je rakasto bolezen predelal v poosebljeno
grozo, zanikrni rak je tedaj postal ubijalski------kakšna
potegavščina!«. Jazbec se je razjezil še bolj in naglo izpraznil šesti kozarec, ga praznega dvignil visoko nad glavo in držal kot pri povzdigovanju. Ko je vino steklo skozi grlo v Jazbečev sodast trebuh, je psihiater pobožno spustil kozarec na mizo, in obraz mu je oblila živa dobra volja:
»Raku bomo oddrobili njegovo izprijenost-strah. Preč strah! Iz raka bomo spet naredili tisto, kar rak je, naredili bomo čisto navadno bolezen, tako rekoč banalnost drugorazredne medicine...«.
Jazbec je s pomočjo ritoznojčana bil predelal raka v ustanovo, ki je vredna navdušenja zaradi svoje preprostosti. Raka je obdal z osvežujočim čarom; človek bi si skoraj moral želeti tisto merico lahkovernosti, da hoče na lastnem telesu spoznati tako mikavno stvarco, kakršna je rak brez strahu.
Ko se je Jazbecu zdelo, da je bil navrgel k ritoznoj-skim buteljkam toliko stanovitnega vremena, da se je v njem vnel tudi Leban, je psihiater v nebesno sinjino obesil sivkast oblak: starega patologa Kača je omenil mimogrede, kot nepomembno dekoracijo. »Kac je mojster mikroskopske diagnostike,« se je hipoma navdušil Jazbec za Kača. In da bi zanj navdušil še Lebana, je z nepotvorje-nim veseljem razlagal, kako zna stari Kac čudovito opisati spremembe v Lebanovi bezgavki; v tistem majhnem koščku tkiva izpod Lebanove pazduhe namreč, ki ga je malce nespretno uporabil Ven tura za svojo diagnozo. Za-netočno diagnozo! »Stari vedež Kac je zlata duša v raskavi srajci,« je nalival Jazbec zadnja kozarca ritoznojčana, »in kamor nameri ta dušica iz mrtvašnice svoje vešče oko, tam postanejo stvari jasne.« Jazbečevo veselje je postalo naravnost nepopisno, ko je Lebanu nazadnje petnajst minut dopovedoval, kako bo imenitno, če bo Leban sam stopil do šepastega mojstra Kača in od njega zvedel, kaj je na Lebanovi bezgavki rakasto sumljivega.
Zato je profesor Leban hitel proti prosekturi.
Stala je zdaj pred njim. Sivkasta, zapuščena. V nadstropju pod odstrešjem oguljena do mrko rjaste opeke. V pritličju zeleneča od vlage.
Profesor Leban se je ustavil. Ustavil se je pod kraljestvom patologa Kača, v katero je bilo treba stopiti skozi zamazana stara vežna vrata.
Šel je po stopnicah v prvo nadstropje, taval skozi mrak dolgega hodnika, kjer ni bilo videti ne slišati žive duše. Pritaval je do vrat predstojnika prosekture in potrkal.
Po pozdravu, ki je vseboval malo besedi, je Kac odšel skozi vrata. Hitro se je vrnil in za njim je pedel nesel stol, ki ga je Kac porinil pred Lebana:
»Najbolje bo, če sedeva.«
Sedla sta k mizici ob oknu, kjer je stal Kacov mikroskop.
»Pred nedavnim vam je Ven tura vzel bezgavko izpod pazduhe,« je začel patolog.
Leban je z živčno naglico pritrdil:
»Izrezano mesto je že davno prerasla brazgotina. Pozabil sem že na vso zadevo.«
Kac je poiskal mapo iz debele lepenke, v kateri je imel spravljene preparate iz Lebanove bezgavke. Ko je vstavljal preparat Le banovega tkiva pod leče mikroskopa, je iskal primerne besede. Lebanu bo moral natočiti čistega vina. Zdaj ali nikoli. Povedati zdravniku, da verjetno boleha na raku, pa navsezadnje ni preprosta zadeva.
»O vaši bezgavki imam jasno sliko,« je dejal Kac.
Leban se je vznemiri:
»Zakaj ovinkarite? Kolega Jazbec mi je o bezgavki že nekaj govoril.«
Stari patolog je nemo pokimal. Opazil je Lebanov nemir, nanj je bil pripravljen. Trudil se je, da bi bil radodaren s prijaznostjo, ko je dejal:
»V bezgavke se razumem. Vredne so slehernega truda. V njih je zelo pogosto zapisana pravočasna pomoč bolniku.«
Tišina. Leban se Kacovim besedam ni odzval. Sedel je krčevito upognjen, togo vsajen v stol, ko tepen človek, ki se pripravlja, da bo iznenada sprožil svoje mišice. Kac je brez besed ministriral ob mikroskopu.
Oglasil se je spet profesor Kac:
»Z vašo bezgavko sem se posebno potrudil.«
Leban se je v zahvalo medlo nasmehnil. Kača, ki je šaril ob mikroskopu, ni gledal .Kljub temu ga je čutil ob sebi ko mrzlo steno, ki se mu bo prilepila na hrbet. Če-
mu se Kac vsiljuje? — so se v Lebanu oglasili sumi.
»Oglejte si svojo bezgavko.« je Kac povabil Lebana.
Leban je sedel k drobnogledu. Neodločno je pod leče lovil bezgavčno tkivje, pisano druščino modrega in rdečega. v krožcih in v vlakencih, v progah in v votlih kolobarčkih.
Kac je predenj položil knjigo:
»Nekaj podobnosti z vašo bezgavko boste našli v tehle strokovnih slikah,« je obračal liste knjige. »Nobena teh slik pa ni čisto vaša. Slike lezejo v poprečje sprememb, kakršnega skoraj nikoli ni. Slike iščejo za nekim kopitom, po kakršnem bi se naj vedle bezgavke, a bezgavke se malokdaj vedejo prav tako.«
Stari patolog je bil vedno nezadovoljen. Brundal je ko medved, ki so mu ušle čebele z medom. Obračal je liste knjige, godrnjavo razlagal njihovo vsebino in modroval po svoje.
»Moje izkušnje gredo v nadrobnosti. Ni vseeno, kje iščemo v bezgavki bohotenje tkiva,« je s suhljatim kazalcem trkal po knjigi. Nad slikami je razpredel vse polno misli o svetu, ki se je gnetel pod mikroskopom, dodajal in odvzemal pojme, krtačil je in brusil, dokler ni skrojil bezgavke čisto po svoje.
»Bezgavke zaznamujejo veter pred svojimi durmi, ki ga še ni. Zato so nam dragocene. Napovedujejo daleč vnaprej.«
Pomolčal je, z naglim pogledom odmeril Lebana in godel dalje:
»Tudi pri vaši bezgavki je tako.«
Enolično patologovo godrnjanje je prostor izpolnilo z enakomernostjo in z ravnovesjem; svetloba oken in mrak po koteh sobe se nista več tepla med seboj; oglati kos pohištva in ožina kabineta so se pobotali, iz predmetov je zadihala spravljivost in je zrl mir. Leban je v Ka-covem govorjenju slišal ritem stare stolpne ure, ki s škripanjem krš-krk... krš-krk oznanja neizbežnost svojega
kolesja in iki s svojim večnim ponavljanjem započetega gibanja pomirja krš-krk .. krš-krk ... rak je še v povojih krš-krk ... bezgavka se z njegovo napovedjo šele krega krk-krš ... še je čas, bolezen se da ugnati ... krš-krk ...
Kac si je prižigal cigareto. Suho nogo je kot utež prepustil naslonjalu stola.
Drža profesorja Lebana se je v stolu zmehčala. S tihim glasom je Leban dejal:
»Hvala vam, hvala za vaš trud. Saj veste — nisem patolog, z mikroskopsko diagnostiko nimam izkušenj. Zanesti se moram na vaše mnenje.«
Kaoov raskavi glas je postajal prijazen :
»Z rakom se ne bomo šli na skrivalnice. Njegova moč leži predvsem v naši diagnostični počasnosti.«
Iz Kacovega ustnika je puhala sivkasta meglica. Razvlekla se je v tenko plast, ki je postopoma lezla k tlom.
»Sami vidite, zakaj se mi je mudilo, da vam naravnost povem, kaj je sumljivega na bezgavki. Zdaj je za vse še čas, za točno diagnozo in za zdravljenje,« je menil Kac.
V sobi je bilo hladno. Kac se je grel s pobingljava-njem suhe noge. Leban si je zapenjal plašč; hladilo ga je, ko da stoji na hodniku železniške postaje pred blar gajniškim okencem in čaka na vozni listek za vlak, ki se bo iztiril. Zbiral je sile samopremagovanja, ko je vprašal:
»Je vaša domneva, da gre za raka, trdna? Je kakšna možnost, da se morda le motite?«
Kac ni okleval:
»Ne bom govoril v odstotkih-------kolikor vem, sem
se doslej zmotil le enkrat.«
Leban je segel pod plašč in se otipaval pod pazduho.
»Kje bi naj po vašem mnenju rasel rak?«
»Tudi o tem sem razmišljal. Ne bom trdil, toda najprej bi sumil na raka ob pljučnem vršičku.«
Lebanu je hlad silil v mišice, iz kože na čelu je iztisnil nekaj kapljic mrzlega znoja.------Rak ob pljuč-
nem vršičku! Znamenti rak, Lebana je pretreslo. Rak z odličji zanimive redkosti bi naj postal njegova stvarnost,
Polna grde zahrbtnosti-------droben zametek rakavosti,
skrit pod ključnico ... napadati začne živčna vlakna-----
že so tu bolečine ... bolniška postelja, ob njej se gnetejo svojci, prizadevajo si, da bi skrili solze ... sestra z morfijem v militaristični brizgi prihaja, vedno pogosteje prihaja in prinaša pogubno omamljenost-----------nič ne pomaga, rak je zasejal gnezda po telesu in sledi konec-----
konec je dolga, neskončno dolga pot, pot do krste ... pred tem truplo slečejo za secimo mizo — Kaču pod nož! —
Kacovi dolgi ozki noži z zamazanimi lesenimi ročaji------
noži v koščenih Kacovih rokah, v rokah z debelimi žilami pod uvelo kožo ... roke parajo in režejo in s strokovno mrzlico mrcvarijo meso, iz katerega izpuhteva zadnja toplota------------Leban je začutil zoprno, odurno bli-
žino starega patologa Kača, zaslutil je čemernost Kanovega oglatega obraza, pred Lebanom je oživela zlovoljnost Kacovih starikavo sunkovitih gibov, ki zabodejo nož v meso ... povsod kri ... kri lije ko iz zaklanega prašiča ...
Lebana je obšla groza. Komaj je spravil iz sebe:
»Želel bi, da ste se zmotili, temeljito zmotili ... vi ste se zmotili! Seveda se motite! Spet ste se zmotili!«
Kacov poklicni duh ni bil za polovične ocene. Patolog je trdo pribil:
»Če boste računali na mojo zmotljivost, boste potegnili kratko.«
Pogledal je Lebana, njegov kredno beli obraz. Brez ovinkov je še dodal:
»Ste mož. In zdravnik ste tudi.«
Leban je lovil sapo. Sedel je omrtvičeno v naročju lesenega stola. S pogledom je taval prek rež v razsušenem parketu k požoltelim stenam.
»Smrtna obsodba!« je dejal Leban. »Kaj je diagnoza ’rak' drugega kot smrtna obsodba? Lepo, zares lepo od
vas, da ste mi jo zalučali meni nič — tebi nič v obraz.«
Lebanove ustnice so živčno vzdrhtele, usta so se izkrivljala v prisiljen smeh.
Kac je odvrgel cigaretni ogorek v umivalno korito. Uvidel je, da pada Leban v skrajnost cinika, ki beži pred stvarnostjo. Mrko je zagodel:
»Smrtna obsodba? Nak! Takšno gledanje je hudo ne-zdravniško. Pripovedujete svojim bolnikom tudi takšne reči?«
Trdota Kacovega glasu je Lebana zadela v živo. In Kacove besede? — zvenele so žaljivo. Stari Kac pač ne more iz svoje kože ... zakrinkani brezobzimež, poveličuje se v nezmotlivo osebo, okrog sebe ustvarja ozračje samotarskega znanstvenika ... v resnici pa je potuhnjenec ...
Lebana so prešinila vsa ta spoznanja v hipu, in v hipu je v sebi spet začutil moč. Uporno se je vzravnal:
»Svojim bolnikom? Nikoli jih ne pobijem z besedami : imate raka.«
V Lebanovem pogledu je zagorel blisk in obraz mu je postal pronicljiv.
Profesor Kac je začel dvomiti v uspeh razgovora. Pred njim je stal človek, ki dobiva poteze pravičnika v odrski uprizoritvi. Suho je patolog rekel:
»Moj namen je bil jasen. Menim, da vam je treba svetovati, da se odpravite nemudoma na temeljit pregled.«
»Tako? Saj vendar veste, da me je pregledal kolega Ventura.«
Kac ni odgovoril. Prižgal je novo cigareto.
Lebana je Kacov trmasti obraz dražil. Besedam, ki jih je metal v Kača, je dajal vedno več zvonka in samozavesti človeka, ki hoče biti zdrav:
»Z menoj je vse v redu. Ventura jamči. In vi? Postavljate Venturo na laž? Rak ob vršičku--------zakaj ne
rak v dojki? Iz dojke še raje seje rak v pazduho kot iz
Pljučnega vršička ... o, pardon, ugotovili ste. da nisem ženska.«
Profesor Leban, visdko vzravnan, je mrzlo gledal Kača pred seboj v stolu. Kacov čemerni obraz se je umikal za dimast zastor, suha noga je ohlapno visela prek zdrave, koščeni prsti so okorno držali čadast ustnik iz primitivne lesenine, mršav vrat je sloko lezel pod ohlapen škrobast ovratnik srajce, čevlji kratki široki ko potlačeni nos boksarja ... Lebanu je ušel smeh, ki ga je hudomušno vpletel v besede:
»Vaša letna statistika mora biti zanimiva. Koliko priznavate svojih diagnostičnih zmot? Eno za vsa leta nazaj? No, uprava bolnišnice mora občudovati vaše delo. Pa pri obdukcijah? Se nikdar ne zmotite? Na primer tistikrat pri sečevodu, se spominjate? Pri ženi, ki sem jo jaz operiral-----vi ste jo po smrti obducirali in prerezali ste sečevod ... saj se boste spomnili----trditi ste
hoteli, da sem sečevod prerezal jaz med operacijo ...«
Staremu Kaču je bilo dovolj. Mrzovoljno je vstal:
»Čaka me kup dela. Me boste že oprostili.«
»Seveda, seveda,« je s ponarejeno veselostjo dejal profesor Leban. »V delu vam želim čim več uspehov.«
Kac je v pozdrav odprl vrata.
Profesor Kac se je ozrl na stensko uro. Ura je stala. Medeninaste uteži so visele v dnu in nihalo je negibno viselo ob njih. Kac se je popel na stolico in navijal uro. Nergavo je potlej sestopil in obrisal stolico; za cunjo je vzel žepni robec.
Prižgal je novo cigareto in odšvedral po hodniku. Vrata v laboratorij je odprl naglo. Debelušni prepara-torki, ki si je na kuhalniku grela mleko, je od strahu žlica padla v lonec. Kac je nekaj zamomljal. Romal je ob
stenskih mizah------drobci parafina, zamazane posodice
z barvili; duh po sočnih ženskih telesih, ki je vel iz prijazno se smehljajočih laborantk---------Kac je odjadral
nazaj na hodnik. Glasno je štorkljal navzdol po stopnišču in stopil v prostor, kjer je zaudarjalo po formalinu bolj kot drugod. Muzej. Shranjeval bi naj znamenitosti, ki jih zna bolezen skrojiti v človeških organih. Police, kjer bi naj v formalinu paradirali organi, so bile na pol prazne, zaprašene.
V	secimo sobo je Kac samo pomolil nos. Bil je eden tistih redkih dni, ko so secirne mize bile prazne.
»Pokličite asistente, naj pridejo k meni,« je velel stari profesor strežniku, ki je začel z mokro gobo drgniti vogal secirne mize, brž ko je uganil, da se odpirajo vrata sobe.
V	profesorjevem kabinetu sta Deu in Gale takoj zasedla večji del skodlaste površine zaboja za premog. Ko se je k njima zmašil še Pegan, je bil zaboj najbolj na gosto naseljen prostor pod soncem in staremu profesorju ni bilo treba ozirati se daleč okoli po sobi; vse tri je imel pred seboj na kupu, ko je z njimi začel razgovor:
»Patologija je mršava stroka. Potisnjena v zakotje. Nič cenjena, a polna neposredne odgovornosti.«
Uvod v razgovor je bil nekaj novega. Trojka na zaboju je nad novostjo bila začudena, krotila pa je začudenje z vzornim pričakovanjem, kaj bo uvodu še sledilo. Navsezadnje — barometer med oknicama je napovedoval vremensko stanovitnost, profesorjeva prestreljena noga ne bo obujala spominov in s strani prve svetovne vojne ni pričakovati težav. Torej velja potrpeti, mojster Kac ne zna zavlačevati in uvodi niso njegova poglavitna krepost.
Profesorju pa se po uvodu ni mudilo. Uvod je podaljšal v odmor brez zvoka in slike. Pogovarjal se je potihoma sam s seboj o njih, o svojih famulusih, pogovarjal z govorico samotarja, ki jo je izborno obvladal. Mladeniči na zaboju niso slutili, kako je profesor bolj z njimi kot
kdajkoli.---------Sama mladost jih je, z vljudnostjo
krotijo živahno kri — jih je opazoval stari patolog — za-
nesenj aško so neugnani, kar preveč neučakani za mračni svet prosektorske stroke, ki zaživi tam, kjer ugasne življenje -----profesor Kac je odmajeval z glavo ... mladost mladost! »naraščaj« mrtvašnice!--------profesor si je
delal očitke: nagnati bi jih bil moral! ven iz mrtvašnice! med žive ljudi! ... pa jih ni. Zato sedijo pred njim in čakajo spoštljivo, kakšna modrost bo prišla iz njegovih ust, in ko jim bo spregovoril, bodo njegove besede sprejeli kot uradno svetinjo, ki jo je treba najprej oribati, da dobi potreben sijaj.------Na njihova ramena bo treba po-
stopno prevaliti odgovornost za delo prosekture, si je govoril profesor. Na koga?
»Delo v prosekturi je po naravi stroke členjeno v več smereh,« je končno začel stari Kac in pohitel s pogledom preko Pegana ... da, priden fant, malce nervozen, sčasoma se bo unesel.
»Ste že kdaj razmišljali o teh rečeh,« je pobaral profesor in ošvrknil z očesnim kotom Galeta ... hm, Gale! zmes trubadurja in rogovileža, v njegovih očeh se stvari hitro razrasejo, ali pa sesujejo.
»Razmišljajte, razmišljajte,« jih je povabil Kac in s Pogledom potipal Deua ... benjamin prosekture, fantič s pristnimi pobudami ministranta, ki župniku v zakristiji krščuje vino in kriv je zmeraj mežnar.
»Delo si bomo razdelili,« je potem z neobičajno mehkobo rekel profesor Kac.
Mladi možje so se vznemirili. Kaj je s profesorjem? Stari mož, vedno prisrčno robat kot rabljeva nevesta, se i*m je zdel spremenjen, docela spremenjen.
Iz osuplosti, ki je vladala na zaboju za premog, se je negotovo javil Peganov glas:
»Je z našim delom kaj narobe?«
»Uredili bomo tako, da bo z delom vse prav,« je dejal profesor. »Ti, Pegan, boš prevzel patologijo žarkov j a in zaščito pred izotopi v prosekturi. Mrliči lahko včasih žarčijo, o tem moramo voditi račun.«
Pegan je bil zmeden. Iz profesorjevih besed je dojel le to, da ga stari Kac tika, Kac pa je tikal svoje pomočnike vedno tedaj, kadar jim je obešal kaj posebno muhastega na vrat. Pod radioaktivnostjo v patologiji pa si Pegan ni znal ničesar pametnega predstavljati. Kac pa je medtem že delil naslednje naloge:
»Gale, ti boš prevzel laboratorij in boš v delo vpeljal kemijo tkivja.«
Galetu se je zavoljo kemije tkivja zameglilo pred očmi. Naglo je vstal in se profesorju priklonil, medtem ko je krčevito iskal, kaj bi naj zinil. Profesorjev glas pa ga je že potisnil nazaj na zaboj:
»Že v redu, ni se treba zahvaljevati. Počakajmo teden dni, do takrat napravite vsi trije načrt za delo. Tudi ti, Deu,« se je profesor spomnil Deua, »ti pa nad muzej formalinskih preparatov.«
Deu je rahlo zastokal. Muzej! Ko grobnica teman prostor, v katerem se pokašljuje ... tudi njemu ni stari patolog pustil do besede, Kac je nadaljeval z navodili:
»Poiščite si pomočnike. Pegan, pomagaj si s strežnikom. Gale, v delo vpreži laborantke. In tebi, Deu, bo pomagala preparatorka.«
Profesor Tine Kac je potlej mlade može, ki jih je bil povzdignil v strokovne pionirje, odslovil. Ko so se za njimi zaprla vrata kabineta, se je stari profesor pogreznil nazaj v svoje samotarske pogovore ... nič se ne ve, kako se bodo reči obračale, morebiti ima Jazbec prav... pa tudi če ... Kac je naredil strokovni testament; nekdo od njih treh, nekdo med tremi asistenti bo stvar že znal peljati in prosekture ne bo zapravil ...
Teden, ki je sledil, je bil teden preizkušnje možatosti zdravniškega naraščaja prosekture. Plodovi preizkušnje so se pokazali že prvi dan v muzeju.
Zunaj se je šopirilo sonce med kopastimi oblaki in v muzeju je zato bil pol svetel dan. Deu je razvrščal muzejske preparate po policah. Pljuča s tuberkuloznimi raz-
jedami; krivo raščene predebele kosti; čiri v črevesju, rakaste maternice, možganske bule ... vsaka stvar bi naj dobila svoje mesto. Deu si je prizadeval, da bi iz muzejskih polic naredil galerijo patološke smotrnosti. Za delo je potreboval velike steklene kadi, litre tekočin, katere učvrščujejo tkivo, in lestvo. Lazil je po lestvi gor-dol, lovil ravnotežje in žongliral s posodami, v katerih je pljuskala jedka tekočina.
Gospa preparatorka mu je pomagala. Majhna, grozovito debelušna gospa cvetočih let, ki je poleg klobase v zelju najbolj cenila bližino mladega, vsaj pet let mlajšega moškega, je bila zdaj z njim, zdaj za njim, zdaj pod lestvijo.
»Pustite meni — bom jaz nesla tole srce v tretje nadstropje,« je zažgolela gospa. S tretjim nadstropjem je mislila tretjo polico pod stropom.
Deu ni verjel v vzdržljivost lestve.
»Prav lepa hvala,« se je vljudno zahvaljeval, »bom že sam ... srce mora precej visoko, pretežko bo za vas.«
Že je lezel po lestvi, lestev se je majala, srce v kaditi s formalinom je pobingljavalo — in Deu je spretno dosegel cilj.
Gospa preparatorka je pohlevno obračala oči navzgor ob lestvi in čakala, da je Deu zlezel na tla.
»Tale reč pa ni težka,« je dejala gospa in objela posodico. »Zakaj je ne bi nesla?« se je ponujala. Hotela je, da bi vsaj enkrat ona lezla po lestvi navzgor in bi dok-torčič stal pod njo.
Deu je bil prepočasen. Gospa preparatorka je že z desno nogo, obuto v šolenček z zlizano peto, tipala po Prvi prečnici, z desno roko je segala po lestvi, z levico je v naročje stiskala posodo z veliko odvodnico ... in leva gospejina nožiča je naskočila drugo prečnico lestve. Plezalni gibi debelušnih nožič so gospo dvignili do višine tretjega nadstropja, kamor je gospa oddala stekleno Posodo in se nato z obema rokama oprijela lestve.
»Joj, kar vrti se m'.,« je zajavkala gospa z nekaj ti-
stega strahu v glasu, ki ni nikoli povsem pristen.
V Deuu, ki je stal pod lestvijo, je gospejino javkanje vzbudilo čut odgovornosti za njeno varnost. Ozrl se je navzgor in poskušal biti hladnokrven. Tik nad njem je plapolalo krilo, pod krilom sta zginevala debela nožna stebra, strpana v napete hlačke iz modrikastega trikoja.
»... če padem, me morate ujeti...«
Deu je brez premisleka zagrabil gospo za noge in si malodušno dopovedoval, da je bolje nesrečo preprečiti kot pa tvegati, da gospa cepne z lestve.
»Joj!« je nežno vzdihnila gospa in se počasi poveznila navzdol proti doktorjevemu objemu.
Gospejina bedresa so bila topla ko segreta termovka in ko so drčala navzdol, je Deu napenjal sile, da bi obstal na nogah. Podobne teže, ki bi nanj padala z lestve, še ni bil držal v objemu.
»O, joj!« je zaklicala gospa preparatorka in se povsem prepustila rokam, ki sta jo s skrajnim naporom držale nekje nad bedri. Spustila je lestev in da bi njena nemoč bila povsem prepričljiva, je zakrilila z rokami in spravila lestev v pospešeno nihanje.
Vse drugo je šlo nato samo po sebi brez gospejine pomoči. Deu je kolikor se da naglo odložil gospo z lestve na trdna tla za seboj in pohitel, da bi umiril lestev. Lestev pa, užaljeno se majajoča v ritmu plesalke iz s taroki tajsko pravljice, se je prislonila k stenskim policam; toliko, da je podrsala po ozki visoki kadički, ki je ponosno samevala čisto pod stropom, in zrla na svet pod seboj,
češ, varnost je doma samo v nebeških višinah-------tlesk!
jo je spodnesla lestev, da je kadička zletela naravnost Deuu na glavo.
Ko so Deua prinesli na kirurgijo, je njegova slava že bila ko blisk šinila skozi vse oddelke bolnišnice. Povsod se je že vedelo. nesnaga doktorska! nadlegoval je gospo preparatorko! ... in veste kje? ... hm — na lestvi, hi hi ... pa jo je skupil ...
Kirurgu profesorju Senci pa je povest o nadlegovanju
na lestvi ugajala. Lastnoročno se je lotil Deuove glave, ki jo je steklo prerezalo prek temena, in jo zašil.
Gale je vozil skozi laboratorij lažje od Deua in brez lestve. Potreboval je dve uri, da si je ogledal barvila za mikroskopske preparate v omari na hodniku poleg stranišča. da je odprl debelo knjigo o kemiji tkivja in da se je privadil pretečemu ozračju, ki so ga ustvarjale tri ljubeznive mladenke. Po treh urah je že vede), da bo labo-rantkam od neštetih kemijskih metod za preiskavo tkivja naprtil samo tisto, s katero se barvajo sladkorji in da mu zato nobene od treh deklet ne bo treba zasnubiti.
Najbolj daljnosežno je svojo nalogo razreševal Pegan. Odšel je nekaj kilometrov daleč k prijatelju fiziku in od njega se je vračal v prosekturo s kopico tehničnih nasvetov, ki jih je med potjo pozabil. Podpazduho pa je ljubosumno stiskal Geigerjev števec, tisto zelenkasto ko-vinasto škatlo, ki ima eno samo dobro lastnost: čim jo oplazi žarkovje, začne ropotati.
Iz števca je Pegan napravil igračko, s katero je oblegal svet okrog sebe: mrliče, hodnike prosekture, steze bolnišnice, večerne mestne ulice, avtobusna postajališča, tržnico, lokale z brezalkoholnimi pijačami, beznice. Dvakrat se je ropotulja oglasila ob mrličih, torej v prosek-turi, drugod pa je ostala tiho. Pegan je začel dvomiti v koristnost Geigerjeve iznajdbe.
Neko pozno popoldne pa je zadihan planil v Galeto-vo sobo:
»Pridi, odkril sem radioaktivno morje.«
Galeta je peljal k velikanski stavbi zadaj za klinikami, zidani v lomljen krog okoli prostranega dvorišča v stilu starih grajskih konjušnic. Nekje na dvoriščnem zidu je visela tabla, ki je povedala, da se za zidom skriva Postaja za rakaste bolezni. Nad tablo je blestel kos marmorja, katerega veličino je dopolnjeval napis: MEDICINSKA NUKLEARNA FIZIKA, LABORATORIJ DOKTOR GOLARJEVE. Pegan in Gale sta krenila mimo laboratorija doktor Gularjeve in obstala v slepem vogalu, v katerega se
zagozdi dvorišče. Tam je stalo betonsko smetišče z zarjavelim železnim pokrovom. Pokrov je bil na pol priprt, iz smetišča je molela gmota starih uporabljenih povojev iz tkanine in mavca, k so izpričevali, da se v bližini nahajajo bolniki, katerim so zavoje nekoč bili sneli z udov.
Pegan je usmeril Geigerjev števec k smetišču. Iz števca je zaregljalo ko na bojnem polju iz edinega še nepo-k oš en ega mitraljeza.
Gale je z odobravanjem pokimal:
»Kapitalno odkritje. V smetišču je radioaktivni rudnik, ali pa so nuklearni fiziki semkaj premestili svojo znanstveno postajo.«
Začela sta vlačiti odpadke iz smetišča in števec je drdral vedno huje.
»Hej vidva! Kaj pa iščeta v našem smetišču?« ju je nadrl zapovedujoč glas. Prihajal je iz ženske, uniformirane v medicinsko sestro.
Patologa se nista pustila ugnati. Bolj ko je sestra delala preplah, na katerega se je okrog smetišča zbralo nekaj osebja rakaste postaje, hitreje sta vlačila umazanijo iz smetišča. Nad kosom strjene, z mazili prepojene povoj-naste tkanine je števec pobesnel; sredi lepljive gmote je ležala drobna igla.
»Kako si upata?« se je drla medicinska sestra, ko je zagledala iglo. »To je vendar radijeva igla!«
»Tudi nama se zdi, da bo kaj takega,« je menil Gale. »Krasno previjate bolnike. S povoji snamete še kar radij in ga vrže te v smetišče. Skrbite za zabavo, a na drag način.«
Sestra je spremenila barvo lica iz nekoliko rjaste v bledičasti odtenek skisanega mleka. Jecljala je:
»Nič nisem kriva, tokrat že ne ... previjala je doktor Gularjeva...«
Gale je povil iglo z zavojem v sveženj in ga oddal Peganu:
»Tvoja reč. Ne vem, kaj misliš s tem zlodejem napraviti — jaz igle ra bi dolgo držal pri sebi.«
Pegan je iglo z zavojem zmašil v suknjič.
»K njej grem, h Golarjevi. Poznava se iz otroških let, je sicer nekoliko starejša od mene, pa nič ne de, bom že nekako opravil.«
S korakom, ki ni bil hod najbolj samozavestnega zmagovalca, je Pegan odšel proti laboratoriju doktor Golarjeve.
Gale mu je hotel dati še nekaj nasvetov na pot. Zmotilo ga je občinstvo, ki je še vedno vztrajalo ob smetišču. Gale se jim je prijateljsko nasmejal in dejal:
»Lahko greste, cirkusa je konec.«
(Dalje prihodnjič)
Pred kratkim je izšel novi roman BORISA PAHORJA
ZATEMNITEV
Knjiga, ki je zbudila veliko zanimanje pri občinstvu, je v prodaji v knjigarnah v Trstu in Gorici in v kiosku ob postaji openskega tramvaja v Trstu.
Cena izvodu 3800 lir, za tujino 6 dolarjev.
FERDO KOS
CANKAR KOT NACIONALNI IDEOLOG
O Dragi 1974 se je mnogo več razpravljalo v Sloveniji in na Tržaškem kot prejšnja leta. Pozornost je vzbudilo že predavanje dr. Bratka Krefta, najprej je bilo najavljeno z naslovom »Slovensko vprašanje in današnji čas«, a ga je predavatelj spremeril v »Cankar in slovenstvo«. Podobno predavanje pa je imel dr. Kreft že leta 1968 v Ljubljani in je bilo objavljeno v Delu 18. oktobra 1968 z naslovom: »Cankar in nacionalno vprašanje«. Bratko Kreft je intenzivno proučeval tudi Cankarjev svetovni nazor in je napisal dolgo razpravo, ki je izhajala v nadaljevanjih v »Dolenjskem listu«. Leta 1968 je izšla tudi knjiga, ki jo je napisal dr. Dušan Kermavner: »Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918«, ki ima 267 strani. To knjigo je kritično obravnaval dr. Fran Zvvitter v »Zgodovinskem časopisu« in je nato odgovoril še dr. Kermavner. Res da še nimamo monografije o celotnem Cankarjevem političnem delovanju, vendar je o njem napisanih toliko diplomskih in strokovnih del, posebno na univerzi, da bi lahko tako monografijo že dobili, če bi imeli še nekaj prizadevnih zgodovinarjev kot je Dušan Kermavner.
Cankarja poznamo po ogromnem knjižnem opusu in ni pretirano, če trdimo, da je bilo devet desetin Cankarjevega dela — pisateljevanje; seveda štejem vanj tudi nepolitično korespondenco, ki še ni vsa objavljena. Zato menim, da ne moremo dajati tolikega poudarka Cankarju kot politiku in političnemu publicistu, kot ga je dal Kreft v obeh predavanjih leta 1968 in 1974. Podobno kot Ivo Brnčič je tudi Bratko Kreft prepričan, da je bil Cankar pristni dialektični matterialist - marksist, kongenialen Leninu. Kreft je hotel dokazati, da je Cankar mimo in celo
v nasprotju z vrhovi slovenske in s tem avstrijske socialdemokratske stranke podal marksistično rešitev slovenskega in jugoslovanskega vprašanja.
Nimam namena polemizirati o tem, ali je Cankar dobro poznal dialektični materializem in ali je sploh bil pravi marksist. Bolj se vprašujemo, ali je marksizem sploh potreboval, saj je nekoč dejal, da sta mu znanost in zgodovina le dodobrega dokazali, kar mu je bilo povedalo življenje samo. Vsi njegovi spisi, pisma, govori in privatno življenje dokazujejo, da je bil v začetku borben svobodomislec Aškerčevega kova, nato pa je bil socialist v prvinskem pomenu te besede; ves čas pa je bil in še posebno proti koncu življenja, saj je umrl kot katoličan, nedogmatičen, toda religiozen kristjan. Kot najbolj konkretno pa je ljubil naš takrat zaničevani slovenski narod — odtod njegovo geslo: mati, domovina, Bog!
Kdorkoli raziskuje Cankarjev odnos do nacionalnega vprašanja ali Cankarja kot nacionalnega ideologa, ne more mimo avstromarksizma in slepega pokoravanja slovenske socialistične stranke njeni matici — avstrijsko-nemški socialno demokratski stranki vse tja do julija 1917, torej še po majski deklaraciji! Mladi socialisti so pa v dnevniku »Naprej«, ki je začel izhajati 15. julija 1917, zahtevali, da se slovenska socialistična stranka pridruži vsenarodnemu gibanju, ki je zahtevado združitev z drugimi jugosloslovanskimi narodi, Avstroogrsko pa razbiti. Vemo pa, da so to jasno zahtevali preporodovci še pred začetkom svetovne vojne in so se mnogi kot prostovoljci borili na srbski strani za novo državo Jugoslavijo. Cankar v tem nacionalno-revolucionarnem gibanju ni sodeloval, a je z njim — podobno kot tudi Oton Župančič — simpatiziral še posebno, ker so preporodovci pod vplivom socialističnega gibanja zahtevali tudi temeljito družbeno preobrazbo, nekateri med njimi pa so pozneje postali celo komunisti.
V predavanju »Slovenci in Jugoslovani« 12. aprila 1913 v Ljubljani je Cankar bolj določno kot preporodovci za-
pisal najnaravnejšo rešitev jugoslovanskega vprašanja: »Štirje narodi naj si v božjem imenu zgrade zvezno republiko jugoslovansko!« Zaradi te izjave je bil Cankar obsojen na teden ječe, ker je ravno s poudarkom zvezne REPUBLIKE implicite odklonil kakršnokoli ustanovitev Jugoslavije v okviru avstro-ogrske MONARHIJE. Ta izjava ima toliko večji pomen tudi zategadelj, ker so ne samo avstrijska in z njo vred tudi slovenska socialnodemokratska stranka, ampak tudi vse socialnodemokratske stranke (SDS) v Evropi razen Leninove boljševiške stranke zagovarjale obstoj Avstro-Ogrske, Nemčije in še drugih velikih evropskih držav, niso pa zagovarjale Rusije, ker so do nje kazale odpor vse socialistične stranke — kot danes imenujemo v »zahodni Evropi«.
Ali pa je Cankar vsaj leta 1918, če že ne leta 1913, zagovarial leninsko rešitev jugoslovanskega vprašanja? Kdorkoli oi rekel: da, bi se zmotil, saj še niti Cankar niti mladi leninisti, ki so uve leti pozneje v novi državi Jugoslaviji ustanovili 11. aprila 1920 samostojno komunistično stranko Slovenije, niso bili na jasnem, koliko je pravzaprav jugoslovanskih narodov. Kdor količkaj pozna raz-voj jugoslovanskega vprašanja, čisto določeno vc) da o Makedoncih kot posebnem narodu pri nas Slovencih do aneksije Bosne in Hercegovine leta 1908 ni nikdo govoril; v vseh treh slovenskih političnih taborih so pisali samo o Slovencih, Hrvatih, Srbih in Bolgarih. Takrat so šteli Makedonce še med Bolgare, Črnogorce med Srbe, o muslimanih kot posebnem narodu pa niti vedeli niso, samo posredno se je dalo o njih sklepati, ker je avstro-ogr-ska uprava hotela v zasedeni Bosni in Hercegovini ustanoviti poseben bosanski narod, katerega jedro pa bi bili tam živeči muslimani (po veroizpovedi). Po aneksiji B.i. H. leta 1908 pa se je jugoslovansko vprašanje omejilo na Srbe. Hrvate in Slovence; z naraščanjem vpliva Srbije in še posebno po njeni zmagi v balkanski vojni, ko je Srbija zasedla velik del Makedonije, so te Makedonce prištevali k Srbom in ne več k Bolgarom. Le redki posamezni-
ki, med njimi na socialistični strani Henrik Tuma, so govorili o makedonskih Slovenih kot posebni narodnosti (tako v reviji Veda leta 1913). Toda isti Tuma je Slovence, Srbe, Hrvate in Bolgare menoval kot »tri posebne narodnosti«, ker je očitno smatral Srbe in Hrvate kot en sam narod oziroma »narodnost«!
Cankar je v imenovanem predavanju leta 1913 govoril, da obstaja eno jugoslovansko pleme (!), ki da se je razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življenjem. Zato ne moremo govoriti, da je Cankar idejni utemeljitelj sedanjega jugoslovanskega federalizma. Ako danes poleg Jugoslavije upoštevamo še Bolgarijo, živi v obeh državah sedem ne pa štirje južnoslovanski — ali kot se je v Cankarjevem času reklo »ju-goslovanski-narodi«. Naša federacija temelji na nacionalnem programu kot se je razlikoval v komunistični stranki (partiji) Jugoslavije šele do leta 1940, začel se je pa konec leta 1923. Do takrat pa je KPJ govorila le o enem jugoslovanskem narodu s tremi plemenskimi imeni in tudi država se je s temi imenovala: kraljevina SHS; tedaj za KPJ še niso obstajali Makedonci, Črnogorci in Muslimani kot posebni narodi. Da zaključim: v jugoslovanski (danes bi rekli južnoslovanski) federaciji kot si jo je zamišljal Cankar, bi samo štirje narodi ustanovili svoje republike. Ker pa sta nastali dve državi, je v Jugoslaviji ostalo prostora »samo« za tri narode. V tem bistvenem vprašanju torej ni Cankar prav nič prispeval k današnjemu federalizmu v SFRJ!
Še nekaj glede imena te federacije in ali se je KPJ VEDNO zavzemala za Jugoslavijo? KPJ je šele na zahte-vo-diktat kominterne leta 1923 zavrgla svoj unitaristični koncept in je njej na ljubo obsodila versajsko Jugoslavijo, takrat imenovano kot »Kraljevina SHS«. Namesto nje Pa naj se ustanovi ne jugoslovanska in tudi ne južnoslovanska, ampak balkanska federacija sovjetskih socialističnih republik, med katerimi bi bila tudi makedonska. Šele po ustanovitvi komunistične stranke (partije) Slove-
nije leta 1934 pa je KPJ zagovarjala potrebo po ohranitvi Jugoslavije kot državno-ozemeljske celote; priključili pa naj bi se ji tudi po krivici odtrgani deli Slovenije, to je Primorska s Koroško, in Hrvaške, t.j. Istra in nekaj otokov. Isto so pa zahtevale že balkanske socialdemokratske stranke, zbrane januarja 1910 na balkanski socialno demokratski konferenci v Beogradu. Nazadnje sta poskušala uresničiti južnoslovansko federacijo Tito in Dimitrov in bi bila jugoslovanski in bolgarski del Makedonije združena v posebni republiki. Ni pa se uresničila niti carinska unija med Jugoslavijo in Bolgarijo, čeprav je bila že tik pred izvedbo.
Ali je Cankar zagovarjal združitev razredno proletarske in nacionalne revolucije pri Jugoslovanih? Znano je, da je v istem času, ko je Cankar deloval v slovenski socialistični stranki, Lenin oblikoval svojo teorijo boja za narodno osvoboditev. Po njej mora biti ta osvoboditev vedno združena z bojem proti lastni in tujerodni buržoa-ziji. Tako razredno-revolucionarno borbo lahko bije edino proletariat v zavezništvu z neburžoaznimi srednjimi sloji, t.j. s kmeti, obrtniki in nižjo inteligenco. Slovenski proletariat take vloge po krivdi svojega socialno-demokra*-skega vodstva ni mogel odigrati.
Cankar se je tega zavedal in je v obeh predavanjih leta 1918 — v Trstu in Ljubljani — očital tej stranki, da se je preveč odtujila širokim kmečkim množicam in je ostala le pri »delavskem cehovstvu«. Očiščenje in pomlajenje« da bo lahko izvedla le inteligenca (!), ki mora prodreti v ljudstvo. Leta 1918 pa se je boljševiška revolucija razširila na vsem ozemlju nove Sovjetske zveze. Lenin je vprašanje o samoodločbi sovjetskih narodov odločil tako, da nai ti ostanejo združeni v Sovjetski zvezi; samo Finska, oaltske države in Poljska so se s tujo pomočjo osamosvojile in postale buržoazne republike. Podobno so se tudi jugoslovanski narodi na drugem zasedanju AVNOJ-odločili, da bodo ostali v skupni državi, v kateri so se nato ustanovile ljudske (danes socialistične), republike.
Ker se je Cankar dobro zavedal, da tega subjektivnega faktorja, to je revolucionarne delavske stranke, pri nas ni bilo, je hotel — kot to lahko razberemo iz enega od objavljenih pisem — ustanoviti tako revolucionarno gibanje, ki bi mu on načeloval; ostalo je samo pri načrtih!
Leninsko rešitev slovenskega in tudi jugoslovanskega vprašanja je prvi nakazal šele Edvard Kardelj v »Razvoju slovenskega narodnega vprašanja«, ki je izšel 1938, a je bila naklada kmalu po izidu zaplenjena. Moram pa povedati, da govori Kardelj samo o štirih jugoslovanskih narodih; v drugi izdaji leta 1957, piše na strani 347: »Hrvatje, Slovenci, Srbi in Makedonci so štirje samonikli narodi.«
(Izkoristim to priliko, da opozorim slovensko javnost na obširen prikaz prevoda Kardeljeve knjige v nemščini, hi ga je napisal Walter Lukan v reviji »Osterreichische Osthefte« za leto 1973 in 1974 in še ni zaključena).
Iz celotnega Cankarjevega dela in življenja — tudi če upoštevamo njegove radikalne socialistične izjave, katere v Sloveniji tolikanj poudarjajo — pa lahko trdimo, da bi se Cankar odločil le za takšno socialistično revolucijo, ki bi povedla izkoriščane družbene sloje pri Jugoslovanih v skupni razredni boj proti tujerodni in z njo povezani domači buržoaziji, ne pa da bi se pripadniki istega družbenega razreda ali sloja izkoriščancev zaradi ideoloških razlik borili med seboj na življenje in smrt, kot se je to dogajalo v boljševiški revoluciji, katere zmagovitega kon °a pa Cankar ni več dočakal.
Iz vsega lahko zaključim, da je hudo pretirano trditi, kot da je bil Cankar predhodnik in idejni utemeljitelj naše revolucije, ki je bila povezana z narodnoosvobodilno borbo med zadnjo svetovno vojno. Ne moremo niti tega trditi, da je Cankar utemeljil jugoslovanski federalizem, ker je priznal kot narode s samostojnimi kulturami samo Slovence, Hrvate in Srbe. Danes ne bo nikdo ponavljal, da se je »jugoslovansko (pravilno južnoslovan-
sko) pleme« razcepilo na štiri posebne narode s posebnimi kulturami. Marksizem uči. da so plemena kot družbene skupnosti nastala v brezrazredni družbi, narod pa da je kot višja družbena kategorija šele produkt kapitalističnih družbeno - ekonomskih odnosov.
Cankar je torej prispeval k jugoslovanskemu federalizmu samo toliko, ker je poudarjal potrebo po ustanovitvi zvezne jugoslovanske (danes bi rekli južnoslovanske države) in da v njej ohranijo vsi štirje narodi svojo kulturno (pri čemer je zlasti mislil jezikovno) in narodno individualnost. Vse drugo pa je glorifikacija in se na pomanjkljivih in celo napačnih premisah (da so štirje narodi samo deli jugoslovanskega plemena!) delajo daljnosežni zaključki, kar vodi v pravo mistifikacijo. Vse to Cankarjevim resničnim zaslugam za slovenstvo in celotno jugoslovanstvo samo škoduje!
POPRAVEK K SPISU V ZALIVU št. 48-49
Zadnji stavek na strani 206 se mora glasiti: Priimki v spremenjeni obliki iz točk 1 in 2 sestavljajo prvo kategorijo, ki je daleč močneje zastopana, priimki iz točke 3 pa predstavljajo drugo kategorijo.
V štirinajsti vrsti na 210. strani mora stati med Sau-rin in Sirca priimek Sibeni in ne Tommasi. V sedemnajsti vrsti na isti strani mora biti Sosič brez strešice.
Samo Pahor
NAROD, NAIVNOST IN ANARHIJA
V	prejšnjem stoletju so nastala narodna gibanja, nacionalizmi, pa tudi hujše fantazije in potvorbe o narod-ui uui, Ki so jih pisuni in pisci, bolj ali manj razgledam zanesli v knjige in učbenike, v katerih v dobršni meri strašijo še danes.
Zaustavimo se najprej pri pojmovanju »narod« kot so ga v preteklem stoletju izdelali velikomestni krogi naših nemških in italijanskih sosedov.
Razvili so najprej nauk o zgodovinskih in nezgodovinskih narodih oziroma narodih-državah (Nation). »Zgodovinski« naj bi bil tisti narod, ki je imel v zgodovini državo, in narobe.
Temu je bilo seveda treba prikrojiti zgodovino. Ravnali so se v glavnem po francoskem zgledu države-naro-rla (Nation), ki pa tako za italijanski kot nemški narod-državo ne more biti uporaben, kajti stvarnost je bila v teh primerih drugačna.
Italijansko gibanje za zedinjenje je izdelalo idealni model enotne Italije, ki je zgodovinsko posegel do Rimljanov nazaj in snoval »naravne« meje Italije (kot Sci-Pio Slataper) na Julijcih. Nemško nacionalno gibanje pa je svoj nemški nacionalni model postavilo na zgodovinsko državno izročilo vzhodnofrankovske (nemške) države, oziroma svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti.
V	obeh primerih je šlo za priredbo francoskega primera oblikovanja državnega naroda, ki ne vzdrži niti najbolj preproste kritike, toda največjo vlogo so opravila nacionalna čustva. V takem slučaju pa tudi najbolj Preprosti primeri zadostujejo.
Oba soseda na severu in zahodu, ki sta na ta način nenadoma postala »velika«, po potrebi se je vsak od njiju še povečal za germanstvo oziroma romanstvo, sta začela pritiskati na Slovence, in njuni nacionalni krogi so Slovence ožigosali za »nezgodovinski« narod, kar je obenem pomenilo, da nimajo pravice obstoja med »velikimi«. Vsak od svoje strani sta začela s psihološkim pritiskom, zasramovanjem, potujčevanjem: cilj nemškega pritiska je bil ustvariti nemški most od severnega morja do Jadrana; italijanski prodor na vzhod pa je imel namen zagospodovati na obalah Jadrana, ki naj bi postalo tako notranje italijansko morje.
Ob takratnem pomanjkanju slovenskih strokovnjakov posebno v zgodovinskih in narodopisnih vedah, je večinoma slovenskih poetov in pisateljev nasedla »znanstvenim« trditvam o »nezgodovinski« slovenski narodnosti ; študirali so pač na dunajski univerzi, ki jo je takrat že zajela nemška nacionalna romantika.
Zagrenjeni v srcu, večinoma kmečki sinovi in nevajeni malomestne zvijačnosti, so se nekateri ponemčili, drugi priključili gibanjem in utvaram o slovanskem narodu, tretji pa uprli, bolj iz nekega notranjega gona kot pa od tega, da bi spregledali vso preproščino velenem-ških oziroma veleitalijanskih nacionalnih idej.
Iz tega časa nam je vse do danes ostalo veliko škode. Nervozni Levstik je otrebil slovenščino do take skrajne meje in jo slovanil, da si do danes ni še opomogla. Vsaka beseda mu je bila sumljiva, vsak stavek, če je le količkaj spominjala na kako nemško, jo je zamenjal s kako bolj »milo« slovansko zvenečo, iz ruščine, hrvaščine ali srbščine.
Zaradi svoje enostavnosti — namesto znanja je potreben le nemški slovar — se je ta razvada ohranila pri našem učiteljstvu vse do danes. In še več, vse do danes preganjajo v šoli kot »grdo« ravno starodavno izvirno slovensko besedje narečij.
Za primer temu: travmatično nemško jezikoslovje ni kljub vsej svoji pristranosti zašlo tako daleč, da bi iz nemščine preprosto o trebilo vse tisto, kar se ni zdelo germansko. Po logiki slovenskih Levstikov in njih kompleksov bi morali Nemci črtati iz svojega jezika besedo »Nebel« (t.j. megla) npr., ki se v italijanščini glasi »neb-bia«, kar bi se na prvi pogled zdelo, da mora biti vzeto iz latinskega, in je torej negermansko. Nemški jezikoslovci do tega le niso prišli. Nasprotno pa v »slovenskih« slovnicah natančno vejo, da prihaja slovenska beseda »manjkati« od italijanske »mancare«. Itd.
Toda kljub takim nerodnostim so nam naši pisatelji ustvarili moderno književnost, moderno narodno zavest in narodno-politično osveščanje.
Improviziranje pa ni ostalo omejeno le na jezik, izmišljali so si tudi narodne in narodno-politične znake, ker so bili prepričani, da smo »nezgodovinski« Slovenci Pač brez njih. In tudi to je šlo zelo preprosto: skupina akademikov se je domenila za slovensko zastavo, drugi so poiskali slovenski grb ipd. Vsaka politična stranka je našla nekaj za »svoj« narod. Ob prehodu v nove režime so se seveda »narodni« znaki znova prikrojili, tako ob Prehodu v staro in potem v novo Jugoslavijo. Pri tem ni šlo predvsem za to, kako je v zgodovini s slovenstvom bilo, ampak za to, kakor bi menda »moralo« biti.
Mogli bi pa prej sklepati, da pri slovenstvu ni odigralo toliko vloge vse to zaneseno improviziranje, am-Pak neki narodni nagon, ki premaga končno tudi vse ceneno, do danes še nerazčiščeno ravnanje. Le-to bi bilo razvidno zlasti še iz dejstev, ki jih naši »narodnjaki« v Peki bojazni za svetle ideale radi zamolčujejo.
Zato se nekoliko zaustavimo pri »narodnih« pojmovanjih leta 1918. Dolgoletni glavar kranjski, Šuklje piše v svojih spominih ob razglasitvi ljubljanske narodne vlade (v resnici vlada za Slovenijo Narodnega viječa v Zagrebu): »Zastonj sem poudarjal potrebo tudi državno
upravo preosnoviti na tej podlagi (t.j. pravno nasledstvo stoletnega kranjskega deželnega zbora, op.p.). Prvo naše delo je bilo, uničiti deželno avtonomijo, razpršiti deželni zbor in brezpogojni izročiti Beogradu vse premoženje dežele Kranjske, po zelo nizki cenitvi nad sedemdeset milijonov.«
Pod predsedstvom Otona Župančiča dne 16. novembra pa je kulturni odsek iste vlade obravnaval vprašanje, ki ga je postavil dr. Izidor Cankar: »Kakšno obliko naj ima v prihodnosti pleme, ki se imenuje slovensko«. Župančič je to vprašanje obrazložil prisotnim takole: »Ali naj se naša narodna skupnost varuje še naprej, ali pa naj se sprijaznimo z mislijo, da se bomo sčasoma zlili v jugoslovansko skupnost?« Biolog Pavel Grošelj je pribil, da je treba zastaviti vse sile, da se slovenska kultura ohranja in svobodno razvija. Izidor Cankar je nasproti temu navajal ekonomske pomisleke (kot danes, op.p.), za kulturo da so potrebni učni zavodi, knjižnice... v enotni državi pa bo v primeru kulturne nespojenosti »slovenski otok ostal kot separatist«, Slovenec da se bo v njej počutil kot nesvoboden državljan. Geograf Anton Melik je povedal, da sociologija kaže, da bo to proces združevanja, asimilacija da se bo izvršila ob premisah, ki so za to že dane. Zgodovinar Ivan Grafenauer pa, da bo do asimilacije prišlo, tudi če »se branimo«, ni pa treba k njej siliti. Končno slikar Rihard Jakopič, ki je poudaril, da smo Slovenci narod in da je naša dolžnost, da se branimo. Zoper ustavo, ki bi pospeševala umetno asimilacijo, je bil tudi Vladimir Levstik.
Ob vsej tej nebogljenosti, ki je v veliki meri vse do danes nismo premagali, postane jasno, da je prej nekakšen podzavesten nagon, ki nas Slovence žene v vedno nove rešitve; tudi danes, bodisi tu na Primorskem, kjer smo kljub temu, da nas lastni ljudje pošiljajo v potujčenje v tujih strankah, razvili bogato kulturno ustvarjanje, kot na Koroškem ob enakem primeru, ko so naši ro-
jaki dobesedno iztrgali iz zob nemškim nacionalistom in po drugi svetovni vojni začeli razvijati kulturno in narodno delo, bodisi v odporu v drugi svetovni vojski, ki nam je ob primeru »malega« naroda skoraj nerazumljiv.
Toda mogoče je prav zaradi svoje (ne)zgodovinskosti povsem logičen, ko ga postavimo ob naše nemške in italijanske sosede, pred katerih triumfiranjem naj bi še vedno imeli nekak kompleks.
Torej, o italijanski državi-narodu govorimo od leta 1870 naprej, ko se je dežela po nekajletnem gibanju združila, kar pa ni bil plod neke zakonitosti, ampak zavestna politika Savojske (piemontske) hiše in patriotov Garibaldija in drugih, ki so se ogreli za narodno idejo. Lahko bi Italija tudi ne uspela v združevanju, tedaj bi italijanske narodnosti ne bilo. Italijanski Švicarji npr. se ji niso pridružili in so še danes Švicarji, ne Italijani. Italijani tudi narodnostno (etnično) niso enoten narod, ampak združujejo poleg starih poromanjenih ljudstev tudi močne narodnosti iz srednjega veka, Langobarde, Gote, Potem razne Saracene in Normane na jugu. Res, da govorijo vsi ti danes večinoma italijansko, toda niso se povsem znebili svojih navad in značaja. Odtod tako velike razlike med italijanskimi pokrajinami, zlasti severom in jugom. Seveda to nikakor ne more pomeniti nekega podcenjevanja naših italijanskih sosedov, prej obogatitev in umevanje velike ustvarjalne moči modernega italijanskega naroda. Pomeni pa nekaj, in sicer, da to spoznanje ne more dajati nobenemu Italijanu razloga, da se lahko čuti nekaj višjega od drugih današnjih narodov, med drugim od nas Slovencev, sosedov, ki se nismo zlili iz nekaj narodov v milijonsko državo, ampak smo ostali kar smo b'li (mogoče zaradi omenjenega nedoumljivega nagona), a kljub temu -azvili za naše razmere in velikost ter prostor nenavadno visoko kulturno in civilizacijo kot tudi moderno narodnost.
Kolikor se naši ljudje čutijo manjvredne, potem edino zato, ker naši nebogljeni pisci še niso znali odkriti' lastne narodnosti, oziroma, jo tolmačijo edino po tujih modelih, ki se slovenstvu prav tako malo prilegajo, kot se francoski model nemštvu ali italijanstvu.
Zaustavimo se sedaj še ob primeru nemškega trium-firanja, njegovih potvorb in večnem kompleksu nekaterih slovenskih, posebno kranjskih izobražencev.
Najprej, povsem zgrešeno je obravnavati nemško narodnost že od cirilmetodijskih časov dalje, ko nista obstajala ne nemški jezik ne nemška zavest. Obstajala je edino vzhodnofrankovska (imenovana tudi nemška) država, ki pa je združevala več narodov: Franke, Bur-gunde, Alemane, Švabe, Bavarce, Sase, Langobarde, kasneje pa še Slovence (Karantance in Panonce), Morava-ne in Slavonce (verjetno etnično enake Slovencem). Večina teh narodnosti je danes zatonila, na podlagi jezikovne sorodnosti se je iz nekaterih narodov razvila nemška narodnost, Nemci, ki pa ji vse do danes ni uspelo združiti nemških Švicarjev in nemških Avstrijcev (četudi so slednji omahljivi), -toda vsi ti so sprejeli enoten visoko-nemški jezik (Hochdeutsch).
To se seveda ni zgodilo tako zgodaj, da bi bilo upravičeno pisati o »nemških« škofih iz Solnograda in drugih bavarskih krajih, ki so preganjali sv. Cirila in Metoda, ker ne gre za nikako ponemčevanje slovenskih dežel. V tistih časih jezikovna zavest sploh ni bila razvita.
S tem v zvezi tudi poceni »zgodovinske« trditve o stoletni germanizaciji ne odgovarjajo stvarnosti. In Aleš Lokar (Most 1972 - 33-34) pravilno ugotavlja, da prvo slovensko naselitveno ozemlje nikakor še ni bilo narodno (to je, po mojem, sklenjeno naseljeno) ozemlje: zgornja Koroška, Zgornja Štajerska in Avstrija do Travne so predstavljale še slabo poseljen svet, v katerega je kmalu pritekla močna bavarska naselitev in kmalu je bavarski (nemški) jezik vsrkal šibko poseljene Slovence,
tako da so predstavljali že v 10. stoletju le še nekaj jezikovnih otokov;; ta bavarski tok je tekel tudi v sedanje slovenske dežele, kjer pa ga je močna slovenska poseljenost vsrkala. Govoriti o nemško-slovenski jezikovni meji, ki da se je, zaradi »germanizacije«, v stoletjih pomaknila proti jugu, je navadno izmišljevanje, kajti narodnostnih oziroma jezikovnih meja tedaj sploh ni bilo. Pravilno pravi Lokar, da gre za ozemlje, ki bi lahko postalo slovensko, pa ni.
Vendar se očitno tudi Lokar ne more rešiti podzavestnega kompleksa, da ob tem ne zapoje dvomljive slave »Nemcem« in pravi: »Češka se je ohranila še najbolje, kljub silnemu pritisku in to je gotovo (sic!) razložljivo s tem, da so Čehi skoraj edini med Slovani na za-padu postavili svojo lastno politično organizacijo, ki je bila sicer v daljšem obdobju šibkejša od nemške, ker ji je podlegla. A to se je zgodilo že tako pozno v zgodovini, da Nemci niso več utegnili Čehov kratkomalo zbrisati in posrkati vase.«
Tisto, kar Aleš Lokar zanika v odnosu med Nemci (Bavarci) in Slovenci pripiše odnosu med hipotetičnimi Nemci in Čehi. Pomota je že v tem, da postavlja Čehe v neki slovanski okvir (»edini med Slovani«) in s tem v za tisti čas popolnoma neupravičeno slovansko gledanje. Sorodnost jezikov takrat ni prav nič pomenila in zato ludi zatonejo Langobardi, Franki in drugi, kljub njih "germanskemu« jeziku in tudi Čehi se ne ohranijo zavestno zaradi svojega (slovanskega) češkega jezika, am-Pak kot državna tvorba. Še več, se niti ne potrudijo, da bi preprečili naseljevanje saškega življa (sudetskih Nemcev danes) na ozemlje njih države in v samo Pra-§o, saj v resnici ni šlo za ni kake jezikovno-narodne interese. kot je to danes.
Pa tudi teza o močnejši civilizaciji (ki je skupek delovnih metod, predmetov, itd.), kot jo postavlja Lokar za razlog (četudi le kot drugo alternativo) nadvlade ba-
varske (nemške) poselitve po Slovencih še slabo naseljenega ozemlja, ni vzdržna. Za primer postavi Lokar dva primera: ko so Španci prišli v Srednjo in Južno Ameriko, da so tam v petdesetih letih izginile vse civilizacije, ki so tam trajale že tisočletja; in potem, da se je severno ameriška indijanska civilizacija nahajala v kameni dobi, ko je trčila nanjo angleška, ki da je bila na pragu industrijske revolucije.
Gre za očividno filozofiranje, kajti inkovska ali azte-ška civilizacija sta bili nasproti kameni severnoameriški na neverjetni organizacijski in kulturni višini, toda medtem ko je angleška pospravila kameno severnoameriško, je nasilje (ne španska višja civilizacija) pustolovcev in kriminalcev v lovu za zlatom uničilo azteško kot inkovsko. Ne gre torej za višje ali nižje, ampak za podivjanost, mogoče tako, kot stalinsko mužikovsko nasilje hromi danes poljsko ali visoko razvito češko družbo, ki smo jo še pred vojsko vsi občudovali.
Končajmo najprej z osvetlitvijo najbolj bistvenih potvorb nemškega šovinizma, ki se jim naivni med nami ne znajo uspešno upreti.
Pod Bismarckovo prusko taktirko se je torej Nemčija združila zelo kasno, šele leta 1871. Od tedaj lahko govorimo o nemškem narodu-državi in Avstrijci ne vejo več, kam bi postavili svojega. In četudi se je bolj ali manj enoten nemški jezik koval že prej, nikakor ni bilo nemške zavesti enotnosti do 19. stol. Obstajalo pa je , kot vemo, sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti do leta 1804, ko ga je razdrl Napoleon. Le-to pa ni bilo država, ampak zgodovinska zveza držav; v njej so bile tudi avstrijske dežele, med njimi slovenske, brez kakega občutja »tuje« nadvlade, kot ga postavljajo danes čustveni pisci, ker da bi ga slovenski človek moral imeti; pri tem jim služijo nekoliko kmečki upori, ki jim dajejo seveda drug čut, kot pa so ga v resnicii meli.
Mislim, da je nesmisel trditev o večji »nemški« cjvi-
lizaciji v odnosu na ozemlje vzhodne Avstrije, ki je bilo najprej res (nesklenjeno) poseljeno s Slovenci, zadovoljivo pojasnjena. In ob tem lahko slovenski človek mirno spi, v svesti si, da je na svetu, ki ga je naselil, ostal vse do danes; samo kakšen kilometer se je v zadnjem stoletju kasneje nastala narodno jezikovna meja pomaknila iznad Celovca proti jugu, do izpod Celovca samega.
Ob tem, preden končam s slovensko-nemškim odnosom, si ne morem kaj, da ne bi izrazil svojega občudovanja slovenskemu človeku in njegovi civilizaciji, ki ga je nagonsko ohranjala na njegovi lastni zemlji vsa stoletja. Potrebna bi bila posebna narodova psihologija, ki bi morala razgrniti vse duhovno bogastvo in nravne vrednote naše res zgodovinske narodne civilizacije, da bi zasijale v vsej svoji jasnosti. Toda iskati jih je pri slovenskemu človeku, ki še naravno čuti ob vrednotenju kmečke tradicije, in ne z modeli za mestno ali malomestno civilizacijo, modeli tujega izvora. Naši sosedje imajo take modele, ker sami niso imeli starodavne kmečke civilizacije, tradicije županov, srenj, ustoličevanja in so si izdelali pač njim porabne raziskovalne metodo.
Ugotovimo sedaj najpoprej to, da je raznarodovanje oziroma germanizacija pojav, ki sodi v obdobje od Prejšnjega stoletja dalje. Če bi nas Nemci oziroma pred-Nemci v resnici hoteli ponemčitil že prej, bi naša civilizacija (in narodnost) bodisi sili ali pa izpodrinjen ju z naše grude ne mogla kljubovati stoletja. Že davno bi bili izginili. Toda ne nasilja ne nemške nad-civilizacije ni bilo.
Kljub temu pa so leta 1918 naši kulturniki, da ne štejemo politikov, sploh dvomili, ali smo ali nismo, kar je pripisati takrat še neraziskanim pojavom v zvezi z narodom, še nerazviti sociologiji, narodopisje je bilo komaj v začetku, prav tako narodno-politično in naravno pravo. Triumfiral pa je po drugi strani nacionalizem, torej veda o državi-narodu (naciji) z vsemi potvorbami, za
katere ni bilo mogoče ugotavljati in raziskovati — saj Slovenci raziskovalnih ustanov niti še nismo imeli — če so pravilne ali ne.
Poleg tega je bil še vojni čas, strašni šok komaj premagane nevarnosti, da nas kot narod požre nasilno nemštvo, je silil v močnejše zavezništvo, katerega so nekateri pojmovali kot najbolj trdno v narodnem zlitju. Na videz mogočno in »milo« slovanstvo je vabilo v svoja »varna« naročja.
Vse to je danes sicer minilo, a bi bilo narobe, ko bi vse takratne travme in čustvena slovanstva še danes de-formirle slovensko zavest. In zato:
Če smo v začetku razkrili nacionalne mite naših sosedov, se sedaj lotimo še lastnih, najsi tudi veliko naših izobražencev in narodnjakov vidi v njih posebno slovensko karizmo, če že ne edini slovenski smisel.
Najprej tisto vztrajno ponavljanje, da Slovenci »nismo imeli plemstva«. Kot tlačani in hlapci naj bi bili nekako maziljeni, vse hudo so naredili »tuji« plemiči, naša vest pa naj bi bila potemtakem pred zgodovino »čista«. Trpeli smo, a se menda v kmečkih uporih znali tudi upreti, itd. itd.
To pobožno gledanje, ki med nami celo prevladuje, je lahko samo smešno. V resnici nismo prav nič drugačni ali bolši kakor drugi. Tudi sami lahko razvijemo podivjanost, anarhijo in kriminal. Tega menda ni treba dokazovati. Obenem pa tudi zahrbtnost, spodnašanje, delovanje proti narodnemu obstoju, zavajanje v potujčevanje. Res bi bilo lahko le, da v zgodovini nismo imeli za vse to toliko prilike, kot mogoče kateri drugi.
Le-to, kaj je plemstvo in kaj narod, se da obravnavati. Tudi ako bi bili brez lastnega plemstva, obstoj naroda kot takega ni v plemstvu. Toda dejstvo je, da se je nekaj nemških plemiških družin in kaka furlanska, ki so dobile posestva na Slovenskem, podomačilo in da gotova že v drugem rodu ne gre za neke »tuje« okupatorje.
Koroški vojvode Eppensteini in za njimi Spannheimi se ustoličujejo v slovenskem jeziku na Gosposvetskem polju. Že davno so postali Slovenci. Slovenščina ima celo značaj deželnega jezika, tako da Bernard Spannheim (1202- 1256) pozdravi leta 1227 potujočega pesnika Ulrika Liechtensteina, preoblečenega v Venero, pri Vratih ob vstopu v Zilsko dolino: »Buge was primi gralva Ve-rius!« Nemško ime ne sme motiti, ker bi v nasprotnem primeru tudi danes odrekali slovenstvo takim med nami, ki nosijo nemško ime, kot Krajgher, Ziherl...
V slovenskem jeziku se dajo ustoličevati tudi Habsburžani, katerih ozemlje se leta 1331 raztegne do Kranjske, 1500 še Goriške. Zadnji med njimi Ernest Železni leta 1414 iz Gradca, kjer je stoloval.
Ustoličevanje, in to v slovenščini, je izraz tiste slovenske civilizacije ki jo je torej sodržavje, v katerem smo se znašli, dolgo ohranjevalo. V zameno, da niso več terjali ustoličevanja, so kasneje priznavali koroškim deželnim stanovom posebne pravice. S tem je pomen tega dejanja sicer skoraj povsem okrnjen, toda njegovo politično pravo ni ukinjeno. Ostaja vse do reform Marije Terezije.
Ta dejanja in slovenski jezik kot političen znak, župani in srenje, vse danes komaj kaj raziskano in preučeno, so bila nedvomno dediščina stare Karantanije, katere politično-državna sestava z odpravo knezov slovenskega rodu ni bila odpravljena. Bavarski knezi, ki so se, kot rečeno, podomačili, jo nadaljujejo.
Gre torej za slovensko politično državno nasledstvo v frankovski državi, podobno kot kasneje s češko kraljevino. Njena državno-pravna sestava se ohranja. To za razliko od Panonije, ki so jo Madžari tudi v njeni sestavi razbili in ne prevzeli. Sicer pa je kdo že poskušal raziskovati slovenske državno-pravne ostaline v madžarski državnostni zgodovini? Niti slovenski kulturni in jezikovni delež v madžarstvu do sedaj menda še ni bil oce-
njen.
Bavarski rod kasnejših karantanskih knezov in potem Habsburžanov pa nas, kot omenjeno, ne sme zmotiti, da bi lahko njih vlado naredili za okupacijo, sebe pa za tlačane in hlapce. To so lahko nemčurske teze, ki so brez vsake osnove. Habsburžani so vladali tudi v Holandiji in v Španiji, ki je bila povrhu poprej še osemsto let pod arabsko nadvlado. Toda kdo bi v Španiji ali v Holandiji širil neumne trditve o podložnosti nemštvu oziroma a-rabstvu?
Čustveni slovanski zanos ter karizma trpečega tlačanstva nas tudi ne smeta zavesti, da bi ob nemški nasilnosti od prejšnjega stoletja dalje, hoteli videti Nemce ko jih takrat še ni bilo (podobno kot je Levstik videl v slovenščini menda več nemških kot res slovenskih besed), in »očistili« svojo narodnost zgodovinskosti, priznavali pa jo tistim, ki je v resnici kot današnji narod niso imeli.
Lahko je mogoče za razne namene prikrojiti ali izpustiti, toda ne spremeniti zgodovinskih dejstev, da se je državno-politično nasledstvo stare Karantanije v resnici tudi potem nadaljevalo, ne le z ustoličevanjem, ampak tudi državno-tvorno. Zgodovinske dežele so Habsburžani povezali v notranjo Avstrijo, ki je bila posebna državo z vlado v Gradcu.
Trajala je neposredno do reform Marije Terezije in posredno do napoleonskih vojn. Za tem je nastalo do leta 1848 kraljestvo Ilirija. Potem pa je bil nemški nacionalizem tako nasilen, da se je preprečila vsaka zgodovinsko-politična ali pa dejanska povezava slovenskih dežel in nemštvo dobi v Avstriji svoj okupatorski značaj. Dokler se Slovenci končno ne ločimo od monarhije.
Vse to dolgo razglabljanje je bilo potrebno, da smo vsaj nekoliko osvetlili, kaj je narod in kaj državnost ter zgodovinskost, in zato, da slovenske narodnosti ni mo-
goče vrednotiti in razvrednotiti z bolj ali manj upravi-* čenimi vzorci, s katerimi so naši sosedje razvijali svojo nacionalnost. Treba se je poglobiti v samo slovensko bistvo. In ko gre za stvarnost, tudi ni mogoče pustiti prostega razmaha pisateljski domišljiji ter ustvarjati narodne like, mogoče umetniško in čustveno doživete, v resnici pa nestvarne, ako ne za javnost poneumljajoče.
Mnogi pesniki in pisatelji so svojo osebno tragiko in zagrenjenost odevali v narodno podobo, npr. Cankar, toda bile so socialne razmere v odnosu mestatoežela, tako pri nas kot drugod po Evropi na prelomu stoletja, ki so ustvarjale revščino, pri drugih narodih (zlasti če pomislimo na proletariat v Angliji), nič manj tragično kot pri nas. Vendar je umetnikom uspelo s to karizmatično tragiko opečatiti slovenstvo kot narod za nazaj in za naprej.
Ne mislim se lotiti na tem mestu bolne psihoze nekaterih današnjih ljubljanskih piscev kot npr. Kermavnerja ali Pirjevca, ubogega Javorška, ter njim podobnih, ki osebno neuravnovešenost mešajo z narodno. Mogoče je tudi Zidarjevo zapadanje iz sakralne v prostaško skrajnost izraz določene oziroma te iste cankarjanske psihotičnosti. Prej bi se hotel zaustaviti na trditvah Borisa Pahorja, ki se v svojih spisih vedno znova vrača k zatrjevanju, kako je slovenski narod šele s partizanskim osvobodilnim bojem pokazal svojo »moško« naravo. In mimogrede, o majhnosti in uboštvu tarna prav tako tudi Alojz Rebula, pred katerim, se zdi, da se on sam rešuje v metafizična razglabljanja.
Sodim, da so tudi pri Pahorju vzrok za tako gledanje tržaške razmere in travme, kot jih je delno tudi sam doživljal. In mislim, da spet podleže stari pisateljski poboti, ko socialno podobo mesta enoti s splošno narodno Podobo. Narodnostni slovensko-italijanski odnos v nekdanjem Trstu ni v resnici nič drugega kot zunanji odraz socialnih razmer. Vladajoča italijanska buržoazija zatira
proletariat, ki je slovenskega porekla. Priseljuje se v mesto, v katerem se najprej ne znajde in tudi ne more znajti brez lastnega premoženja. Toda počasi le raste in izpodriva vladajočo buržoazijo, ki sama zapade v psihozo, čuteč, da je njena oblast le še kratkotrajna; zato razvija nacionalizem in nacionalno romantiko, pojmovanje o boljšem poreklu, itd. Končno jo priključitev Italiji reši nevarnosti. Toda psihoza strahu ji je prešla v podzavest, tako da se vse do danes ni mogla soočiti s slovenskim življem, ki jo v njeni vladi in obstoju nikakor ne more več ogrožati.
Vse to, kot že rečeno, same po sebi niso narodne razmere, pač pa socialne. V vseh mestih se je godilo nekaj podobnega, samo da se ni odrazilo v narodnostnih odnosih kot v Trstu. In na žalost, ko bi vsaj danes ta stara nasprotja, ki so povsem nesmiselna, mogla biti premagana, bi mogel Trst kot odprto mesto, kjer se zlivata dve narodni kulturi pridobiti posebno mesto v evropskem prostoru. Tako pa je miselno zakrnel in obtičal v pojmovanjih ob prelomu stoletja.
Naj omenim še, kako sem z zadoščenjem bral Pahorjeve Glose '65, v katerih se je spotaknil nad uvodom h Kardeljevi knjigi »Socializem na vasi«, v katerem Kardelj ponavlja Marxovo trditev, da je narod pač pojav kapitalizma in da bo prešel, kakor je bil nastal, po ne vem kakšnih zakonitostih. Ta burka bi bila odveč, ko bi bodisi Pahor kot Kardelj razložila, da Mara ni mislil naroda, ampak narodnostno državo (Nation). Nisem šel sicer brat, kako se je točno izrazil, toda ne morem si predstavljati, da je Mara v tem primeru mislil narod-Ijudstvo.
Vsekakor pa so Pahorjeve glose vse do danes precej prevetrile slovensko ozračje. Toda vsi strastni Slovenci naj bi naredili še en korak dalje. Premislili naj bi nekoliko našo zgodovinsko podobo, ne pa samo fantazirali o milem in ubogem slovenskem narodu. Res da duševne
bolečine porodijo mnoga umetniška d„-la, toda temu na ljubo ni treba deformirati slovenstva v neko nenaravno, neresnično in nemogočo podobo.
Ce slovenski narod danes obstaja, če je prebolel vse improvizirane politične in kulturne stvaritve, je na dlani, da so ga vodili vse drugačni vzvodi kot pa dozdevna karizmatična strahoponižnost, ljudomilost, nezgodovinskost in pesniška fantaziranja, kot so jih povzeli po tujih vzorcih.
Brez dvoma je slovenski narod samorasel in najbrž zelo starodavna narodnost. Že jezik, ki sta ga genialno priredila sv. brata Ciril in Metod, nam daje slutiti neverjetno duhovno globino, globoko čustveno doživljanje, ki ga pri sosedih ne moremo zaznati. Ni čudno, da so se krščanske vrednote ravno s tem jezikom oziroma z Vso vsebino naroda, ki ga je izražal, tako globoko spojile. da so se ohranjale vsa stoletja, tudi potem, ko je bila sama ciril-metodijska književnost zatrta. Drugi brižinski spomenik (karantanski) očituje jezikovno enotnost s Cirilovim slogom. Panonija in Moravska sta bili sicer domovini tega jezika, ni pa do danes pojasnjeno, kako se le ta jezik razširil na danes slovanske narode, ki si et-bično niso sorodni. In s tem tudi ni pojasnjeno, kateremu narodu je bil ta jezik najprej izviren. Vprašanja, ki ostanejo odprta, toda kljub temu ne spremenijo dejstva, da so bile duhovne vrednote in narodova doživetja slovenskih ljudi v Panoniji in Karantaniji, ki jih je ta jezik izražal, na izredno visoki kulturni ravni. Si lahko zamislimo temu nasproti podivjanost tedanjih Bavarcev. °d katerih so sami škofje pretepali Metoda?
Velike duhovne vrednote takratnih Slovencev, ki so našle potrditev v krščanstvu in vsa stoletja, v katerih 4:0 nedvomno oblikovale življenje slovenskih ljudi, so ti-sta moškost pa tudi ženskost, ki jo pri slovenskem na-r°du misli pogrešati Boris Pahor. Odpor zoper nemštvo bi prišel na dan, saj zato ni bilo nikakega vzroka, pač
pa odpor proti krivici.
Za to spoznanje je treba seveda odrasti v naravnem slovenskem okolju, na deželi, katero nekateri iz mesta odkrivajo, drugi pa se je sramujejo. V mestih se slovenska duhovna moč ni razmahnila, ne zato ker bi se ne znala, pač pa zato, ker je imela starejše korenine drugod, mesta pa niso zrasla s slovensko narodnostjo, ampak so nastajala mnogo kasneje od nje.
Res je, da je danes tehnično-socialni razvoj prehitel v marsičem razmah slovenske družbe, ker dežela propada, toda za pravilno pojmovanje slovenskega naroda ostaja edini vir pravih informacij. S svojo kmečko starodavno kulturo in kulturnim jezikom ne pomeni namreč nekaj manjvrednega kot po tujih zgledih sodijo nekateri »meščani« med nami. Ta kultura je neka starodavnega in sploh prvenstvenega, šele potem se razvijajo druge kulture ali pa se gradijo antične države, ne na organizaciji in delu, ampak na suženjstvu in vojaškem nasilju (kje je tu meja med civilizacijo in barbarstvom?).
Če je bila slovenska in tudi mnogih drugih zgodovinska pot drugačna, moramo to upoštevati. Latinsko-grško znanje iz klasične gimnazije, na katero so mnogi tako ponosni, v tem primeru seveda odpove.
Kot primer slovenske socialne ureditve naj omenim samo primer nekaj stoletne samouprave Slovenske Benečije, od 1420 do 1804, z župani, sosednjami, lastnim sodstvom, skratka lastnim življenjem, ki ni moglo nastati šele ob zatonu patriarhove države leta 1420, ampak je bila stara družbena ureditev, samo potrjena in priznana po Benečanih. Nekaj podobnega razodeva tudi družbeno-politična ureditev Koprščine pod Benečani s posebnim vojaškim oddelkom, ki mu je poveljeval »capetaneus sclavorum«. »Sclavorum«, furlansko »Sclavanie« za Slovenijo, pomeni Slovence, ne nekih nedoločenih »Slavov«, kakor se še danes vztrajno silijo uporabljati naši italijanski in avstrijski sosedje.
Toliko, samo da nakažemo tudi drugačno podobo slovenstva, kot pa nam jo vsiljujejo včasih, že tragikomično, naši pisatelji, ki mislijo, da lahko o vsem fantazirajo, kot v romanih, ali pa nastopajo z ganljivim sklicevanjem na znanje tujih jezikov in tuje literature.
S tem v zvezi je tudi sociološka in narodopisna slovenska znanost, ki ne zmore več kot skrbno zbirati tujo literaturo, a ostaja brez vsebinskih raziskav o slovenstvu samem, lahko samo ganljiva.
»Prvo delo je bilo, uničiti avtonomijo, razpršiti deželni zbor...« piše Šuklje v svojih spominih. No, in leta 1945, prvo delo je bilo uničiti slovensko zadružništvo (ako je podjetništvo zaradi tatarske ideologije že moralo neizogibno biti uničeno), uničiti založbe, časopise, jih preimenovati, zadušiti in uničiti slovenskega kmeta, po čigar zaslugi je partizanstvo zmagalo, uničiti zamejske Slovence v tujih strankah, uničiti, uničiti... »pobratiti«, »internacionalizirati«...
Če česa nisi sposoben dojeti in doživeti, razbij, uniči, kakor otrok, ki pretepa kamen, ob katerega se je bil spotaknil.
Iz tehničnih razlogov je v tej številki izostala študija Josipa Merkuja o Okoličanskem bataljonu.
BORIS PAHOR
IZ DNEVNIKA
SESTANEK V LYONU
Lyon, 1. novembra 1973
Francis ima malo časa, ob pol treh že začne z ordinacijo. Dobil je številko Esprita, prav tako honorar, ki sem naročil, naj ga pošljejo njemu, ko še nisem vedel, da bom lahko sam prišel. Nekaj čez štiristo frankov. A nisem pričakoval honorarja, še sanjalo se mi ni o njem.
Odkar sva se spoznala v Villiers sur Marne, se Francis ni dosti spremenil. Ve, da je v mojem romanu Onkraj pekla, a kdo ve, če bi se strinjal z mano, ko bi bral moje vtise o njem. Pa saj se je tudi njegovo življenje zdaj spremenilo! Takrat je živel s staro, natančno materjo, zdaj ima ob grški ženi še dva fanta in vikend hišo na deželi. Samo staro stanovanje na rue de Prony je ostalo isto in tudi njegovi pacienti se morajo kakor takrat zlekniti na divan, da jim izvleče iz podzavesti, kar se je postavilo normalnemu doživljanju počez.
Nekje si privoščim porcijo piščanca, a ne zato, ker bi bil nad njim navdušen, ampak iz previdnosti, da bi mi ne prinesli nečesa, kar bi moj žvečilni organ s težavo zmogel. Kraj je domač. Ozke mizice vzdolž zida, kakor jih imam rad, da sem lahko sam.
Moje kulinarične zahteve so nadvse preproste. A s tvojo preprostostjo, — je rekla gospodinja Marička v dutovskem zatočišču — zgubim več časa kot z drugimi gosti! Mislila je na zelenjadne juhe, ki jih imam rad in ki zahtevajo več prizadevanja, kakor če daš meso v lonec, da se ti juha sama skuha.
Grem peš na postajo, ker imam precej časa na razpolago. Procesije kupcev so preplavile velike samopostrežne trgovine. Stojnice so tudi po pločnikih. Dosti je blaga slabe kakovosti; kakor pri
nas za Jugoslovane na trgu ob Rusem mostu ali v vrtu pred glavno železniško postajo.
Zamudil sem se v samopostrežni. Ker se mi zdi, da je do postaje še daleč, se odločim za podzemeljsko. Posedel bom v vlaku in kaj bral.
A ko na postaji snamem kovček iz železne skrinje in se napotim k tiru, kjer naj bi bil moj vlak, me na bližnjem tiru pritegne tabla, na kateri je poleg drugih mest omenjen tudi Lyon, vozovom Pa že zapirajo vrata. Tako se ustavim in vprašam gospo, ki se ob okencu razgleduje po peronu, ali vlak potuje v Lyon. «če potuje v Marseille, je jasno, da gre tudi v Lyon,« ironično vzklikne.
Stopil sem v brzec, ki potuje na jug in odhaja pred vlakom, ki mi ga je dopoldne napovedala v informacijskem uradu prijazna, a ne vešča uradnica. A moje veselje, da bom s takim brzcem dosti prej v Lyonu, kmalu splahnne, ko ugotovim, da stojijo potniki vse vzdolž hodnikov. Kakor v vlakih, ki vozijo na italijanski iug Jojmene, si mislim, vrnil sem se v čase, ko sem se v vojaškem vlaku celo večnost vozil vzdolž italijanskega škornja.
In res. Od Pariza do Lyona-Perrache sem stal, prislonjen ob steno. Nasproti sem imel straniščna vrata in vse štiri ure sem opazoval obraze tistih, ki so se prerili skozi gnečo do mene, pazili. da mi niso stopili na prste, odsunili vrata, jih zaprli in obrnili ročico, da so se zavarovali pred nezaželenim obiskom. Kolikokrat isto dejanje? In prestopal sem se z noge na nogo. Spregovoril pa sem mogoče vsega deset besed s potnikom, ki je sedel na majhen kovček in sede zaspal, da ga je vlak ves čas korenito ujčkal.
Nič nisem mislil. V takih primerih znam biti tako apatičen do se mi misli odsrkajo. Nastopi praznina. Za misel na kaj lepe-9a je prostor neprimeren. Za misel na grdo se tudi ne bi odločil, ko pa je že resničnost grda. Ostane samo rešitev, da vse prenesem na potem. Psihološki trening, ki mi je ostal kot dediščina iz taboriščnega sveta.
V Lyonu spet presenečenje.
Popolnoma spremenjena podoba mesta ob postaji. Ulico, ki je Pred dvema letoma ni bilo. Podvoz. Ali pa nadvoz. Morebiti kar °ba. Tretjič sem že tukaj, a sem zmeden, da bi pihal, ko po dol-
gem podzemeljskem hodniku skušam priti na drugo stran avenije ali bulvarja.
Potem se počasi bližam kraju, ki ga poznam po spomeniku padlim v osvobodilnem boju. Umiril sem se; ihtivost je zamenjala otožna misel, kako bodo v prihodnosti spremenjeni kraji, na katere smo bili navezani. Večkrat se, ko grem po novem predelu Trsta, pomudim ob zanamcih, ki bodo gledali na okolje z drugačnim očesom, nas ne bo, ki bi nosili v sebi staro podobo mesta.
Tako marsikdaj opazujem gaj, ki zdaj raste od barkovljanske avtobusne postaje vzdolž ceste proti Miramaru. Majhen, je res, vendar, ko smo mi mulci hodili tqm s kopalkami na ramah, je breg visel k morju. Stopali smo po kamnitem robu, se kdaj spustili k vodi, se spet vzpeli na cesto. Zdaj pa je tukaj gozdič, morje se je moralo umakniti za lučaj stran.
Lyon - Barkovlje. Ob pol desetih zvečer!
Toliko bolj svetlo je človeku, če kljub dolgi hoji ( od devetih do pete popoldne) in štiriurnem stalagmitovstvu v brzcu, pešhoji po mestu, brez večerje, najde prijatelje, s katerimi se objame kakor z rodnimi brati.
Jordi je zmeraj prvi. Res, da od svojega katalonskega Perpi-gnana nima daleč, a njemu je predvsem do tega, da da kot tajnik Mednarodnega združenja dober zgled. Tudi predlanskim, ko smo odločali o kongresu v Celovcu, sem ga našel, ko sem dopotoval, že tukaj. Sedel je pred kavarno in, ko me je zagledal, se mu je razjasnilo lice. Poprej se je že pripravljal na slabo voljo, ker smo bili tako zamudni.
Tokrat je že z njim naš simpatični blagajnik; iz Švice je, a zavoljo tega ni nič na boljšem, ko pa se nam ne posreči, da bi našli mecena, ki bi nam priskočil na pomoč pri tem gibanju v prid identiteti nepriznanih etnij.
Jordi se zanima za Korošce. Dr. Pavel Apovnik, naš teritorialni zastopnik v Avstriji (jutri pride), je v imenu našega združenja pristopil k solidarnostnemu odboru, ki je 25.oktobra organiziral demonstracijo po celovških ulicah. Jordi temu ne ugovarja, ne strinja pa se s tem, da so poročila s Koroškega tako skopa. Razložim mu, da je povsod ista pesem, kjer je kdo aktiven, se mora vsestransko razdajati, porabijo ga za vse, za sestanke, za pre-
davanja, za zastopstva, za odbore itd. Katalonski tajnik posluša, a njegovi natančni prizadevnosti ne grejo in ne grejo v račun počasnosti, zavlačevanja, zamude.
Ko se vrnem iz bližnje kavarne, kjer sem dobil kozarec mleka, karamelasto slaščico in tigrasto banano, se prikaže Tavo, ki ga je vlak pripeljal iz piemontske domovine. Tudi njega je pred postajo, kjer smo po navadi stopali na avtobus, sprejelo spremenjeno okolje, tako da je kot jaz pešačil do hotela. Njegova visoka postava je vsa razgibana. Podoben je dobrohotnemu Tarzanu, ki pa se že dolga leta spoprijema z evropsko džunglo, usodno sovražno tolikerim etničnim skupnostim. V Italiji prav gotovo ni člo-veta, ki bi bil kot Tavo Burat na tekočem o zemljepisnem, zgodovinskem itd. statusu posameznih ogroženih jezikov in kultur. Tavo Burat me je pritegnil v organizacijo, ko je od Milka Matičetovega zvedel zame, moram pa priznati, da me je bilo pošteno sram, ko sem ugotovil, da je o položaju beneškoslovenskih vasi Tavo bil bolj poučen kot jaz. Odtlej ga ne samo občudujem, ampak mu skušam biti zraven, kolikor mi je mogoče.
Gre kakor zmeraj v zgodovini za vztrajanje pri ideji, ki jo je človek spoznal za pravilno, in če je duh pobudnikov zadosti močen, da ob težavnosti nalog ne klonejo, potem mora prej ali slej njihova zamisel zmagati.
In pomen narodnih prvin bo nedvomno igral še izredno vlogo v prihodnji človeški zgodovini.
Lyon, 2. novembra
Zjutraj tovariški pogovor ob zajtrku.
Kolikokrat smo v teh zadnjih letih tako prisrčno kramljali Pred sejo ali pred nastopom. Zadnjič je bilo lani v kleti celovške Delavske zbornice. Precej razgibano ozračje. Avstrijci so se razburili ob zemljevidih, ki so kazali, koliko se je slovenski živelj skrčil. Vroče je bilo tudi, ko smo morali izbirati nove predstavnike 'n je bilo treba šovinistično nastrojenemu avstrijskemu prijatelju južnih Tirolcev odvzeti teritorialno predstavništvo našega Združenja.
Dopoldanski sestanek smo najpoprej posvetili vprašanju Korošcev. Prišla sta dr. Apovnik in dr. Luka Sienčnik! Apovnikov
prikaz sem dal že v Trstu prevesti v francoščino. Profesor Skok mi je to solidno naredil. Tako sem prebral pet tipkanih strani, panoramo od januarja do srede oktobra. Pozitivno je število 40 mandatov, ki so jih Slovenci dobili na občinskih volitvah v 19 občinah. Te slovenske liste so dokaz zrelosti. Negativna novost je študijska komisija, ki naj proučuje zadevo dvojezičnih tabel. Vlada se je vdala nacionalističnemu pritisku. Kontaktni komite je spet nekaj, kar bo po vsi verjetnosti ostalo bolj samo na papirju. Pozitiven pa je solidarnostni komite, v katerega so našle pot vse slovenske nazorsko različne organizacije kakor tudi razna demokratična nemška društva. Žal pa se gonja proti Slovencem nadaljuje. 16. septembra so trije nemški ekstremisti z dinamitom razstrelili spomenik partizanskih borcev v Robežu (odkrit je bil 2. septembra!). Policija in nemški časopisi pravijo, da so to dejanje storili pijani ljudje, da ne gre za nikako protislovensko gesto. No, 4. oktobra sta neznanca privezala k avtu, ki je stal pred vežo hiše na Gasometergasse 10, molotov-koktail bombo. Tam je sedež slovenskih organizacij. Zadevo so označili kot pobalinstvo! 6. oktobra so v gostilni ranili prof. slovenske gimnazije. 7. oktobra so napadli občinskega odbornika Franca Poganiča. In tako dalje.
Jordi Costa predlaga, da koroški Slovenci sestavijo memorandum, kateremu naj bi bili priloženi fotografski dokazi. Naše združenje bi na podlagi tega dokumenta sestavilo spomenico, ki bi jo poslalo raznim predstavništvom, ambasadam itd.
Apovnik in Sienčnik razložita še druge značilnosti položaja.
Jaz pa sprožim vprašanje sodelovanja na sestanku o manjšinah, ki bo v Trstu. Nesmiselno bi bilo, da bi na takem srečanju ne bilo Coste in Burata. Od vseh, ki se v Evropi zanimajo za problematiko prepovedanih jezikov, je gotovo naša organizacija prva, ki se je nesebično zavzela za pravice manjšin. Neprisotnost naših predstavnikov bi še bolj poudarila, da gre pri tržaškem srečanju za paradno manifestacijo, za katero je predvsem interesi-ran predsednik pokrajine.
Jordi se bo zanimal. Potem poroča, da imamo nove teritorialne predstavnike v Argentini, Belgiji in Španiji. Poroča o pismu Kreiskemu in pa jugoslovanskemu sekretarju za zunanje zadeve Miniču, ki se je zavzel za manjšine v Helsinkih.
Pogovor o kongresu v letu 1974. Omenijo Bretanijo. Meni se zdi bolje, če se srečamo med Baski, ki živijo v Franciji. Tako nimajo Bretonci predaleč, Okcitanci in Katalonci prav tako ne. S tem bi tudi bilo zadoščeno pravici, saj bi se tokrat predstavnikom narodnih skupnosti iz zahodne Evrope oddolžili za njihovo pot v Celovec 1972. leta!
Goynesch, predstavnik Baskov, obljublja, da bo skušal najti kraj na deželi, kjer bi bilo na razpolago prenočišče za precejšnje število ljudi. To naj bi bilo 26., 27. in 28 julija!
Kosilo v živahnem restoranu. Vzdignemo se po stopnicah v nadstropje, da je pod nami številen parter. Jordi je kakor zmeraj ob menuju zahteven. Tavo mora pokusiti vse od kraja. Slovenska stran je bolj preprosta. Vsi pa smo glasni, kakor da smo v malem uresničili pravično skupnost narodov. Apovnik z gospo se bo popoldne usmeril mimo Valle d'Aoste proti Celovcu, spotoma bi rada videla Chamonix. Sienčnik odhaja k sinu v Nemčijo. Jordi bo krenil v Perpignan, Tavo in jaz se odpeljeva v Turin, kjer ima on avto. V La Tour morava, kjer bo jutri in pojutrišnjem drugo letno srečanje v Italiji živečih narodnih skupnosti.
Na postaji si kupimo trojno številko revije Les temps moder-les. 700 strani! Cela revija je posvečena zapostavljenim nacijam v Franciji. Spet smo razburjeni ob novem, pomembnem doprinosu našemu gibanju. Čeprav smo o tem govorili že snoči ob snidenju, je zdaj doživetje spet živo, ker smo vsi kupili revijo, snoči jo ie imel samo Jordi.
Imenitno je, da je Sartre zaslutil pomen narodne biti. Že v Predgovoru h knjigi o procesu v Burgosu se je pravilno zavzel za prvenstvo narodnega in odklonil abstraktno levičarsko revolucionarnost.
Poleg Salvijeve knjige je zdaj ta revija drugi uspeh naših teženj!
V kupejih je malo potnikov. Prazniško ozračje prvega novembre. S Tavom kakor po dolgem molku prebirava vse že znane in večkrat premozgane resnice. Nesorazmernost boja manjšinskih skupnosti s centralističnim državnim aparatom. Francija. Španija.
V Italiji pa za vse etnične skupnosti, ki niso imele separatističnih težen. Avstrija in Slovenci. Razvoj tehnike in bohotenje mest na škodo dežele in kmečkega življa še pospešuje uničevanje dragocenih jezikovnih in kulturnih otokov. Tako tam, kjer prevladuje kapitalistično gospodarstvo. A prav tako zenačujoča je usmeritev levičarskih gibanj, saj ta v glavnem uporabljajo etnični motiv kot gibalo, da emocionalno pripravijo zapostavljeni živelj na uporno razpoloženje. Ta psihološka poteza je prav gotovo ena izmed najbolj primernih, da posežeš v najgloblje kotičke človeškega bitja. Tavo je nekoliko manj skeptičen kot jaz. Pravkar je prevedel v piemonteščino uvodni članek ekstremistično levičarskega lističa, kateremu je posodil svoje ime, ker niso mogli najti drugega odgovornega urednika. Vesel je, ker se mu je posrečilo povedati po piemontsko vse to, kar zahteva današnji ekonomsko-politični slovar. Razlaga mi težke pasuse. Prepričan je, da so mladi, ki se zavzemajo za etnične vrednote, iskreni in jim v resnici gre za rešitev domače kulturne dediščine. Jaz mu zatrjujem, da je nepoboljšljiv idealist in ga bodo levičarski mladci porabili, dokler jim bo prav prišlo. Seveda, dodajam, so mogoče tudi izjeme, a so zelo redke. Baski, na primer, ki so spoznali, da se morajo proti Francu bojevati s svojo levičarsko organizacijo, ne pa, da se izgubljajo v španski komunistični partiji. A taki primeri, ponavljam, so redki. Gre za zrelost, ki je po oktobrski revoluciji ni lahko najti. Upoštevanje narodne biti je bila ena izmed temeljnih postavk revolucionarnih socialistov v Rusiji. Odtlej pa ni bila nikjer več podlaga revolucionarnih sprememb, ampak samo sredstvo v najbolj prefinjenem nečajevskem duhu.
Tavo si je snel naočnike, tako da je njegova mogočna glava videti še bolj izrazita. Dobri poet iz prejšnjega stoletja, brez brade, a z gostimi lasmi in zalisci. In tudi toži, da že dolgo ni vzel v roke peresa za kako literarno delo. V tem sva si podobna, ga tolažim.
Chambery
Spet se spomnim slovenskih jetnikov, ki so jih izpod Nanosa Napoleonovi vojaki pripeljali sem v ujetništvo. Vojskovali so se na Razdrtem. Napoleon je prenočeval na Lozicah. Tam blizu je dom
Živkinih sorodnikov. Ob cesti je krojač, ki mi tako spodobno šiva, da mi v Trstu niso verjeli, ko sem povedal, da sem poleti krojača šel iskat na polje, ker je imel opraviti v vinogradu in je moral pustiti trte in modro galico, da mi je pomeril jopič.
Žal mi je, da zapuščam obmejni kraj in da bom vsak trenutek na italijanskem ozemlju. Nikdar ni časa, da bi se človek v miru spoznal s pokrajino, po kateri potuje.
Tavo malo bere malo dremlje. Jaz sem v Les temps modernes našel potrditev tistih ugotovitev, ki sem jih poprej razlagal Tavu. Nekje pravi Person, ki je Bretonec, profesor na Sorboni, da Mar-xovo razmerje do narodnega vprašanja ne dela časti njegovemu 9eniju. No, vendar. Saj da sta z Engelsom velika Nemca, da to, kar pišeta o asimilaciji Slovanov, nič ne zaostaja za Hitlerjevimi tezami in načrti. Nobenega opravičila da nimata, tudi tistega ne, ki ga Kautsky navaja o reakcionarni Rusiji. Čehi, Slovaki, Slovenci, Hrvati so bili Nemcem podložni, nikogar niso zasužnjevali. Ce pa so gledali na Rusijo kot veliko slovansko državo, ki jim je bila edino upanje ob nemškem imperializmu, jim to ni šteti v zlo, ampak ravno narobe, razumeti bi bilo treba hrepenenje zasužnjenih.
V	Turinu. V prvi kavarni si priveževa dušo z brioche in toplo kavo. Telefonirava domov. On v Biello, jaz v Barkovlje. Vsakokrat znova poveličujem teleselekcijo. V kateri koli utici sredi spečega atesta ob kateri koli uri s prgiščem žetonov prikličeš drag glas.
Tavovo vozilo zvesto čaka na tržiču nedaleč od postaje. Nekaj več kot petdeset kilometrov poti imava do La Tour (v italijanščini Torre Pellice). A kmalu zunaj Turina nas sprejme meglena tančica. Ta se žal počasi gosti. Tako postane vožnja težavna, ker sva v hribovskem svetu. Napenjava oči ob imenih naselij, ob kažipotih. Potem se vijugasta pot vzpenja, Tavo pa ne upočasni hitrosti. da mi je kot vozniku na dopustu nekoliko nelagodno. Samo-9ibno se mi na ovinkih desno stopalo privzdiguje, da bi poiskalo Pedal.
V	Pinerolu bi morala najti zvezo v kavarni. A je že enajsta. Mestece dremlje. Samo majhna točilnica je še razsvetljena, tako ba zveza za smer.
Gorska pokrajina. Kakor na Tolminskem. Zavoljo megle je pogled ujet, videti je samo nekaj metrov onkraj stekel. Cestni rob. Deblo krepkega drevesa.
Končno se nama zdi, da sva prispela. Sva na širokem dvorišču. Obkrožata naju veliki sivi stavbi. Troje vozil je v megleni tišini, a so od domačih, nikogar še ni iz drugih italijanskih pokrajin. Mladi gospodar naju začudeno gleda, a videti je, da ni še spal. Pokaže nama sobe.
Umivalnik na hodniku. Iz kositra. Spominja na vojašnico, na zavod, na taborišče. A je v resnici drugačen, je samo delo preprostega inštalaterja. Moja soba (v zgornjem nadstropju sva) ima strop, ki poševno visi. Mansardno razpoloženje. Tako je v stanovanju, kjer je živel moj ded, očetov oče v Rossinijevi ulici ob Kanalu. Moj ded z osmojenimi brki. Iz Kostanjevice pri Komnu.
La Tour, 3. novembra
Zjutraj zatrkujeva precej slovesno. Gospodinja je dala na mizo kar celo štruco domačega masla, da se pošteno odteščava, saj sva snoči preskočila večerjo. Tudi maslo mi prikliče deda, saj je na trgu pri Rusem mostu prodajal tudi tako maslo, ki so ga k raške žene same zgnetle v pinjah. Kdaj pa kdaj je bilo boljše od tistega iz ponikovske mlekarne. Stepeno je bilo iz mlade smetane in so ga orošale kapljice mleka.
Telefon kliče Tava. Časnikar Corriere della Sera se zanima za potek srečanja. Želi si dokumentacijo.
Poraščen svet s kostanjevim gozdom na desni. Jeriče kostanjev tudi na poti, ki gre čez obronek. Pod cesto skriljaste strehe potuhnjene vasice. Videti je zapuščena. A ni, saj nad cesto v gozdu šumotajo in lomastijo koraki pobiralcev kostanja. Med gostim drevjem so sklonjene postave. Otrok se prisrčno repenči. Ves zamišljen, poglobljen svet, ki ima za okvir svoji odmaknjenosti skromno okolico.
Nedaleč je meja s Francijo. Onkraj je Delfinat.
(Dalje prihodnjič)
matija ribic
ODMEVI
ZDRAVO, TOVARIŠI!
(IZPRIČEVALO TRIDESETLETJA)
Zdravo, tovariš!------
zazveni zveni zveni odjekne brez predsodkov, tovariš —
premoč človeka nad neopredeljivostjo mnogoživke,
človek nad potvorbo sožitja v sebičnost, tovariš —
prekosil je minljivost obznane Bileča gramoznic
s časom človečnosti, tovariš —
prerasel je, bosonog, oškornjanega nadčloveka, in po tem....
.... potem se je — kovač našega tridesetletja — razšel v ljudi — zdravo tovariši!
1.
'Moje, moje!'
je grabil kmet Tilen zemljo, grudo za grudo k njivi, jutro za jutrom k poljem — Tilnovo polje se je razpredlo ko pajek čez vso dolino.
'Moj, moj gozd!'
je grabil Tilen, nikoli gozda dovolj — gozd se je razrasel čez vso goro, Tilnovo goro. Vse Tilnovo!
Skoz gozd je šla partizanska vojska. Dolino je previ-hrala sla po svobodi.
'Naše naše...’ so zašumele bukve, uprl se je Tilnu gozd-gora.
'Moje, samo moje,« je preklinjal Tilen.
'Naše naše naše...’ je utripala ajdova njiva.
'Moje moje —!’ je ječal Tilen.
Gruda za grudo, parobek za parobkom, osoje, reber v soncu so se kos za kosom oddrobili od Tilna...
... ostal je še konj v hlevu.
Tudi v konja je zarezalo, kos po kos, pri mesarju...
... tu je še hlev.
Prek hleva je zapeljala cesta, dolga črna asfaltna njiva. Iztrgala je Tilna iz doline.
Iztrganec kmet Tilen, pripeli so ga nad asfaltno njivo, ki ne rodi, ne daje sadov, ne presnavlja.
Krenil je iztrganec Tilen po asfaltni njivi, da bi jo obhodil. Njiva pa ga- je nosila daleč daleč. Vila se je s
sončnim zahodom v čudno tuje valovanje------------Tilnova
pot je postala neznosna blodnja, ljudje ne govore več s Tilnovim jezikom, hiše so se zgostile v neprijazno stolp-je, zelenje nekaj pedi se je zmečkalo v krpe sredi betona —
---------Tilen iztrganec se je počutil ko na parah.
Duša bi mu rada zahlipala po ajdi in gozdu, spravila bi se rada z ljudmi in z grudo ...
Tedaj je obstal Tilen pred velikim kosom debelega stekla, za steklom se šopirijo gostinske mize z rožastimi prti, na steklu je prilepljen jedilnik,
z jedilnika je Tilna iz trgan ca pozdravila klobasa v zelju! Prav kranjska klobasa, ko da se je pravkar snela z dimnika, zato da bo rekla: 'daj, Meta, prinesi še vina, tistega z brajde zadaj za kaščo —’
— potegnilo je Tilna tja zadaj za debelo izložbeno steklo k domači klobasi, ki je obetala kanček domačije sredi mrke tujine. Preden je sedel k mizi, je z njegovih radostnih prsi privrelo:
»Zdravo tovariši! — domačo klobaso z zeljem prinesite! — in polič našega vina!«
Molče so potegnili iztrganca Tilna od mize. Zvlekli so ga v klet.
»Prekleti! Na! Na!--------'tovariš’ — ti bomo že dali
tovariša... da boš pomnil!«
Po Tilnu je padala domobranska gorjača, ki je bila ušla partizanovi puški in se usidrala s pomočjo eksotike slovenske klobase na tujem.
Iz nosu je Tilnu pricurljala kri. Kaplja. Nato se je vlilo iz ust, prek brade, na vrat.
»Na! — da boš pomnil ... boš še? nas boš še zmerjal s tovariši?«
Iztrganec Tilen se je poskušal pobrati. In zazdelo se mu je, da sedi v sedlu, konj ga kljusasto nosi prek njive-----naše ... naše ... naše ajdovo cvetje-----da, se-
veda — je božal Tilen njivo po njenih ajdovih laseh — naše, vredno vseh nas ...
... trmasto se je iztrganec kmet vzravnal v sedlu in še premogel:
»Nič vam ne bo pomagala gorjača!------------še bom!
še — zdravo, tovariši!«
Ponoči ga je, Tilna tujca, pobrala policija s pločnika, kamor so ga odvrgle domobranske pesti.
V krvavih ustih zbiti zobje in neizgovorjena molitev k neuklonljivosti kljub pogubljenju.
Iztrganec kmet — epopejo osebnega pogubljenja je vgradil na tujem pločniku po vojni pod domobransko gorjačo v saldo našega tridesetletja------
-----zdravo, tovariš!
Čas zarij Vidovih se je viharno, razklan na dvoje bregov, iztekal v naše tridesetletje. Kod si hodil ti, prijatelj. O, vidijjo te nezastirane oči. Loviš loviš kotišča varnosti, drsaš jo sredi med bregovoma, in zdaj — zlezel si na breg, na tisti breg, kjer ti okupatorjeva moč obljublja životarjenje brez tveganja.
kolovratiš, prijatelj, kolovratiš, in zdaj — stopil si na polževo slino, spodrsne ti — hep! polževa slina te vrže in ti priletiš na drugi breg, tja med tovariše.
korakaš poješ korakaš, tovariško prikorakaš v naše
tridesetletje. Trideset let je tudi tvoja obletnica, prijatelj s polžje sline... — daj, razloži nam svoj kruhoborski saldo. O da, zašel si med bojevnike, dobro, in potlej ? Potlej, potlej — — tridesetletje je pretopilo bojevniške mondure v civilno zlikanost. Položajčki so se utrdili, zavladalo je vzdušje vsesplošne sprave in hlinjenega pole-vičenja. In čast — dobila je zvenk nedoločljive zlitine, iz socializma se je zverižil pojem liberalne možatosti in pluralističnega razkošja kompromisov s sivim opleskom
--------lep saldo! koristen saldo, prijatelj s polžje sline.
saldo, okronan z dobrohotno sedanjostjo,
sedanjost v najlonskih hlačkah in v čipkastih modrcih iz uvoza,
sedanjost oprana v milu, ki ne diši na našo tovarno, sedanjost izvoza lastne moči, lastne krvi na tuje, sedanjost deviznega patriotizma gastarbarterjev, sedanjost, nališpana z eletronskim zastarevajočim luksuzom, ki ga v naše kontinentalno zakotje odlaga za-padni protrošniški model, kamor poklanjaš svoje viteške usluge,
sedanjost z vsemi registri posnemanja zapadnjaške-ga konzuma po družbenem vzorcu: sebi na klaftre, drugemu v drobtinah, večini v obljubah ... in poskrbel si za sankcije, socialistično poemo tovariškega miru je podprl tvoj triumf dosjejev, teh arhivov spovedne molčečnosti patriotskega obrekovanja. V svoje nebo si prilepil heroizirano vsemoč — — potrebuješ jo, potrebuješ za svoj sebični obstoj, in vdinjanje si sekulariziral na ravni
priskledništva pod političnim olimpom------------
-----— mimogrede si tovarišu zdrobil tilnik... 'nič
ne de’ — praviš — 'tovariši so potrebni v boju’ —praviš, no pa si tovarišu pohodil obraz, prodal si ga svojemu pajdašu v emigraciji, prvoborca pred seboj si od pahnil in ga zamenjal s sebi enakim kruhoborcem pod seboj —
Tridesetletnica. Trideset let, prijatelj s polžje sline, je zgodovina. Si kdaj pomislil na to? Kaj vse vsebuje teh
trideset let. V tridesetih letih lahko postane neko majhno veliko — ko raste iz krvi svojih borcev v njihov sled. In ljudstvo, potolčeno v vojni zaradi izbruha lastnih strasti si mora poiskati svoj obraz, obraz ljudi med ljudmi — ali pa potolčeno ljudstvo spet zajaše svoje zmagovalce, jim vsili pridobitniško moralo ... malce tudi s tvojo pomočjo, prijatelj s polžje sline, malce tudi s tvojo pomočjo.
Trideset let — velika obletnica. Vanjo si vtkal tudi ti, prijatelj s polžje sline, svojo malo obletnico apolitične nirvane, idejne nezvestobe in meščanske sebičnosti. A kaj-------
----korak gre že v naslednje tridesetletje, korak
človeka. Saj res — človek, edina nefikcija v velikih in malih obletnicah. Človek človek človek, vse zanj, za človeka ...
... in spoštujem biološko zasnovo polževe sline. Vrgla te je, človeka, kakšen si, našemu tridesetletju v naročje,
naj bo:
Zdravo, tovariš---------
3
Revolucija je klic k preživetju v zmagi ideje — ali Pa je treba propasti. Revolucija je vojna, je ubijanje.
Osebna udeležba v revoluciji postavlja na kocko zmogljivost posameznika. Zmogljivost vesti, nazorske po-ravnanosti, verske pristnosti? Osebnost vrednoti revolucionarno stvarnost z vsemi čuti in čustvi, z razumom in s svojimi goni, in ko dojame, kako se revolucionarna stvarnost podreja smotru izvenrevolucionarnega ravnovesja, se celovito vključuje v tok revolucije. Iznad Pogorišč in grobišč revolucije neprestano lebdi vizija visokega smisla revolucijskega klanja in pobijanja. Posameznik gre prek tragike morilstva in justične krutosti s pomočjo vizije, vizija mu je most preko krvave stvarnosti.
Vizija lahko zaživi z lastnim zagonom, ki je lahko tolikšen, da celo prepesni prozo pobijanja v pot poezije.
Revolucije, ki jim pojo pesniki, so praviloma progresivne ... sredi krvave poti se tedaj izvije fantovski klic in se prevrže v ukanje, dekletov jok dobi neizbrisno barvo
človeške nežnosti----------vse dogajanje revolucije se
počloveči — v boju odmeva prešemost fantovskega vasovanja, in juriš se v poezijo preliva z zbranostjo slovenske srenje-------revolucija se je prepesnila v slovensko
nadmuzo
tovarišija
Kocbek ...
... socializem se sublimira v viziji poduhovljenja posameznika zaradi družbe. Socialistična družba bo duhovno občestvo, in praikonska ljudska ljubezen bi naj postala gonilna moč družbe.
Socializem se je, nasprotno, razvijal tako kot je izšel iz zasnov v revolucijski praksi. Snovno je ostalo snovno in vizija socializacije na temelju medsebojne ljubezni se je mehčala v neuporabno alternativo realni praksi. Soočanje vizije s prakso je zmeraj moralno in fizično grobo.
A vizija se grobosti ne podreja, ona se v objemu grobosti krepi, razvija se kot njeno nasprotje — in tudi osamlja. Sredi izmed družbene prakse, ki se po revoluciji razhaja v razndlike oblike družbene oportunosti, se vedno bolj riše vižija, zdaj kot drugačno pojmovanje socialnih tokov, potlej kot duhovna korektura socialne prakse, in vedno več se v vizijo vgrajuje elementov moralno-etične kritike vsega obstojnega zla. Vizija se
bolj-manj smelo iztdše v nasprotje celoviti praksi-------
nasprotja se končajo ob vizionarju samem: kmalu stoji osamel, iztrgan iz pragmatične srenje, brez slehernih možnosti učinkovanja na stvari, a kljub vsemu preganjan in nazadnje pregnan. Vanj tedaj projicira kritični del pubblike svojo vizijo mesije, ki bo odrešil-popravil-zagladil ... največje zlo je, nekomu podtakniti obrise mesije.
Kocbek — protagonist slovenskega intelektualnega
iztrganca.
Vizija ni privid pogleda, zamaknjenega v prazno. Vizija je predočba, ki odmerja stvarnosti njene gibljive možnosti. Vizija lega tedaj nad stvari, in stvar je zemlja. Trda kraška zemlja, ki govori in poje. Zvenk in podoba zemlje so njeni ljudje. Z njimi, z ljudmi se zemelj-skost osredotoča, iz prevelikega preobsežnega se krči na manjše, na dosegljivo — vizija dobi tvaren pomen: Triglav, Dolič, Barkovlje------aha, zemlja Slovenca ...
... Pahor.
Slovenstvo ni trpna vizija, ki dopušča občudovanje. Slovenstvo je tvama, živa kategorija, ki od nas nekaj terja, Slovenstvo je aktivator. Zaskrbljeno oko, zroče k bodočim rodovom, zasluti, da silnice že danes prerado zdrknejo v ne-slovenstvo, v nič. Vizija se tedaj vsa vname in preraste v velelnik; 'biti' Slovenec! 'Biti’ zavestno in zanosno! V velelniku je memento za danes, m e men to za bodoče dni ... in vizionar izprašuje vest današnjemu
času zaradi včeraj, zaradi jutri. 'Biti Slovenec!-------
nacionalna vest.
Slovenska stvarnost ima svojo uradno stran medalje. Dnevni red, stroškovnik, naziv, predmet, uporabnost, uravnanost — nekaj podobe uradom za najdene predmete ...
... urad se zgane. Izpraševanje nacionalne vesti? Ni registrirano. Ni na spisku. Torej ne obstaja.
Izpraševalcu nacionalne vesti se skrči od časa do časa zemeljska dimenzija na razdaljo Trst - Sežana -stop. Izredno bistrovidno.
Pahor — iztrganec slovenske nacionalne vesti.
Kadar pa se vizija izpreplete z letom divjega goloba, tedaj se pne iznad streh in dimnikov, pogledi se bratijo z njivami in s polji, in tako se bodo izrisali v socialni izpovedi ...
---------Rebula.
Izpoved siplje svojo vsebino v svet pod vprego jasne tehnike. Čuti se — misel izpovedi se je tolažila
iz spontanega, posameznega in se podeseterila takore-koč iz nič — tudi Ljubibog je nekoč iz nič zgradil svet. Vzorec tehnike bi mogla biti predpostavka: nič — bivanje — smotrnost — smotrnost bivanja je dokaz boga. Jezuitska tehnika miselnega sklepa. Let divjega goloba pa je tehniko misli približal socialnemu okolju: zemlja — po kateri hodijo partizani — partizan Kocbek je humanist — verujem v humanizem. V miselni strukturi je tedaj obsežen humanizem, ki izhaja iz človeka-posa-meznika in bi naj bil protoforma socialni praksi. Tovrstni humanizem se je izrisal na primer v duhovnu-delav-cu, ki se potopi v socialni drobiž in s tem spontano biva zoper elitništvo družbe. Vseeno, kakšne družbe, v sle hemi družbi se stika socialno s svojim protislovjem. Vse pač naj dobiva po tej poti človeško podobo, tudi mitos izročila je lahko preveden v človekovo, v socialno stvarnost. Svet se tedaj demitologizira, demitologizacija po
tem vzorcu bi naj postala vir vrednotenja stvari----------
koliko stvari je na tem svetu, ki so vredne demitologi-zacije.
Heroizirano se demitologizaciji upira.
Rebula — tretjji iztrganec.
Iztrganci ne ustvarjajo sami sebe, ustvarja jih družba, določena srenja. Srenja z neporavnanimi notranjimi razponi, kjer vlada meščansko načelo uveljavljanja interesov, načelo prestiža. Interes-prestiž deluje navznoter v družbo antikohezijsko, izloča in iztrguje.
Naše tridesetletje je s svojimi tisočerimi prestižnost-nimi krči ustvarilo stotine iztrgancev. Tridesetletje iztr-gancev — tako bi lahko označili tridesetletno obdobje. Kocbek-Pahor-Rebula so le del tega tridesetletja, in sicer glasni, intelektualno brizantni del.
Družba mora seveda biti brizantnejša, če ne tudi glasnejša. Vsekakor pa je močnejša. V tridesetih letih je skovarila svojo moč brez večjih predsodkov, z meščansko eleganco, brez proletarskega katekizma. V njenih vrstah se šopirijo bivši klerikalni filistri, času primerno
rdeče ofrakani. V svoje vrste elitnikov je posrkala tudi nekaj tega, kar je znalo odpasti od domobranstva, od nemške vojaške osi in od mnogih stranskih ročajev na-cifašističnega ojesa. Elitniška plast družbe sicer ni pluralistična, pač pa pluripotentna v svoji retrospektivi in v učinkovalnih vzgibih. Močna. Zato si lahko privošči iztrgance, iztrganci so vendar dokaz njene moči. In — družba res ne potrebuje glasnih protestantov. Družbi elitnikov so všeč tihi, upogljivi dojenčki, ki znajo brez glasu crkniti, ko se jih iztrga, zavrže. Iztrganca, ki začne tuliti, se odbrenka — ha! in še kako!---------------z
vztrajnim izzivanjem njegove iztrganosti. Hudič! se bo že enkrat spozabil in bleknil kakšno spolzko! ... česa človek vsega ne naredi v afektu ...
.. pleč! trojica slovenskih intelektualnih iztrgancev je nasedla. Z volovsko vztrajnostjo je poletela v mrežje lastne razboritosti, čisto po želji elitnikov. Uspeh tega poleta je popoln. Izvojevala si je več kot tabu, tabu bi naj bila doslej. Ponudila se je elitnikom za ominozni vogalni kamen — in res! Na tej trojici se zdaj preizkušajo betežni elitniki s pisanjem imenitno zvenečih, prepričljivo šolskih nalog iz historo-fono-grafije. In ko pritegne v ta odbrani zbor še kakšna prezidialna veličina, ki je nalašč zavoljo tega velikega dne že desetletja sem skoparila s pametno besedo, in ko za to pametjo prisopiha še------eh, tisti l’blanski m’sje ... ah ah ... s tisto
aj aj eleganco, ki ne veš, ali klošar brenka nad pariškim kanalom vuj-vuj, ali se gremo spet Amerikanca v Parizu ou-jes, tedaj je jasno: 'naš ata so močnejši od vašega, ki ga nimate.’
Nasedanje trojice je bilo aktivno. Prav neverjetno je, kako morejo včasih miselne komponente v človeku zatajiti in na primer prezreti zgodovinsko dejstvo, da je nacizem z vsemi svojimi domobranskimi in podobnimi obrobki bil pokončan z vojaškimi sredstvi. Pokončati vojaško pomeni pokončati fizično. Obujanje domobrancev z nekoliko narejenim nacionalnim patosom zveni
malce na revanšizem Sanča Pan se v dvajsetem poglavju don Kihota. Domobranci na Slovenskem....
... ah kaj, domobranstvo ni slovenski pojav. Je duhovno lokalistični zvarek iz svetohlinske dresure nekdanjega ljubljanskega semenišča, živčne razrvanosti cerkve-njakov v dometu ljubljanske škofije in napačne predpostavke, kdo bo zmagal v vojni. Je torej produkt majhnega področja, s katerega politiko ni imel nič skupnega pohorski smolar in ne prleški lukar, tudi ne savinjski hmeljar in ne tržaški Slovenec. Domobranstvo si je omislil pritlikavi privesek nekje na jugovzhodu takratne mračnjaške evropske psevdocivilizacije, privesek, ki pa se politično nenehno šopiri v obrobju slovenske geografije in ima vselej prilastke minimeščanskega potegavza-nja za oblastjo nad vsem slovenskim okolišem pod okriljem nekega močnejšega baldahina. Ne, Slovenstvo nima ničesar skupnega s tem domobranstvom.
Sklicevanje na domobranstvo — ponesrečen manever, pa naj bo že izpeljan v kakršni koli obliki. Na primer v obliki 'memoriala’ pobitim domobrancem — takšen memorial poskuša premakniti vso odgovornost za tragiko na naših tleh naenkrat v neustrezno smer. Slučajno sovpada obujanje domobranskih trupel okrog Ljubljane z valom, ki gre skozi srednjo Evropo, z valom propagande za »rehabilitacijo« še živečih »bivših« nacistov. Pobude izhajajo od današnjih srednjeevropskih svetovljanov, medvojne generacije sopotnikov nacizma. Tistih, ki so ustvarili sedanje srednjevropSke razmere, označene s perverznimi socialnimi razlikami in novimi oblikami ljudskega izkoriščanja. Seveda, iz te sredine se izdvajajo kulturniki neoporečne retrospektive, a ti gospodje so danes ujetniki skorumpiranega srednjeevropskega meščanstva, katero jih ustoličuje iz določenih interesov. Že zato na primer, da sprejemajo Solženicine na njih vzponu k pisanju desetvrstičnih molitvic za švicarske procesije. O da, srednjeevropska meščanska publika potrebuje Solženicine. Tista publika meščanstva namreč, ki živi samo
še svoj zgodovinski epilog; po neslavnih podvigih stoletja nekoliko podaljšan epilog degeneracije v izobilju na tuj račun.
K tej družbi danes pač ne leti priprošnja ustvarjalca, ustvarjanje je možno edinole kot napor — čeprav skrajni napor — napor lastnih sil. Iz lastnih sil uspeti — ali pa stvar ni nič vredna.
Iztrganstvo je prekletstvo, prekletstvo nad duhom in zemljo družbe ...
... o da si ti, iztrganec-kmet Tilen, takrat na tujem pločniku bil varovanček našega tridesetletja, ti bi se bil pobral s tujih tal, pa bi bil obrnil gorjačo, ki te je pobila, in ti, moj Tilen, ti bi bil dotolkel ubežnike, ki so ušli pravici našega tridesetletja ... in ti ne bi bil iztrga-nec ...
... in potlej ne bi bilo tudi ne iztrgancev misli in vesti, tako pa nisi bil varovanček nikogar, bil si tztrganec, in slovenskemu svetu so usahnile prsi za mnoge njegove sinove,
kako klavrne so prsi mačehe, ki bingljajo ohlapno, brez soka, brez živega tkiva,
tudi stotere medalje, navešene čez bahavo bluzo, ne prikrijejo ohlapnosti mlahavih dojk, ki samo še brezmočno zadrhtijo, ko slišijo: zdravo, tovariši iztrganci! pozdravljena, pozdravljena, tovarišija ...
4.
Nekje sameva kos granita:
Biba Rock ...
»Zdravo, tovariš------«
je zvenelo prijazno preprosto človeško, takrat ko še nismo šteli naše tridesetletnice.
Preprosta, nezajezljivo človeška je bila njegova postava. Ob njem je šaleška dolina zvenela nagajivo. Šoštanj sko usnje je vpijalo čreslovino do nacijazenja ... žan-darji so candravo bezljali in prasnili s puškinimi kopiti
za njim ... in koruznih strokov se je prijela nagajivost Šaleške doline — klip-klap ...
... policija mu je lezla v pete — Šalečani so kožu-hali potlej brez njega — eh! policija ... vedno za laket prepozno. Onegavila se je okrog šentpavelskega tekstila — sprehajal se je, malce rogato, po ljubljanski Wolfovi; oblegala je Oražmov dom — veseljaško jo je mahal v predvečer je prvega maja po zagrebški Trešnjevki.
Zapartizanil je objestno. Njegove domislice so cefrale mit o nadčloveku po celjskih ulicah v siromašno maškarado poživinjenosti.
Junak pade v boju, da bi živel večno.
Včasih hoče usoda drugače. Junaka, ki je ugnal v kozji rog gestapovske ovaduhe, junaka sooči usoda nekje s pritlikavim prihuljenim svetom, s svetom, ki ne hodi pokonci, da ne bi padel, s svetom, ki ne pozna svojega pravega začetka in ki se samo boji svojega konca --------takemu svetu junak ni kos. Junak je kos
rafalom, a junak pade, ko mu zmikavt podtakne nogo.
A nič ne bo pomagalo zmikavtu------------
--------nekje sameva kos granita Biba Rock ... oči
nehote zalije vlaga. Misli spomina sipljejo na pozabljeni grob nageljne ...
... rdeči nageljni, tisti iz gumbnic povorke Svobod skozi ulice mesteca ob Savinji, tisti nageljni z okenc po Savinjski dolini---------dolina se vsako leto znova po-
roči s hmeljem in še zmeraj je svatovanje čisto rdeče od nageljnov ...
Tridesetletje — tam, kjer so svetli prameni, tam je tudi nekaj njegovih potez, potez samevajočega kosa granita — kdo jih bo mogel pregaziti? Vedno več jih bo vidnih, vedno več v življenju, ki ne pozna umika,
in življenje brez umika stopa v novo tridesetletje, veljalo bo človeško poštenje in človeška preprostost, tisto poštenje, ki se mu ni znala ubraniti njegova
Šaleška dolina, ki je še danes vsa njegova----------
zdravo, tovariš!
JOŠT ŽABKAR
ODMEVI
FRAGMENTI H KOCBEKOVEMU PRIČEVANJU
Edvard Kocbek, Bohis Pahor, Alojz Rebula. Tako jahajo čez slovensko zemljo trije konjeniki. Konjeniki Apokalipse? Konjeniki čiste in jasne bodočnosti?
I.
(Sam) Kocbek je pravi dinamik. Vsaj za slovensko kaj veliko statičnost je to važno sporočilo. Zato je za-stonj ponavljati Kocbeka, ob Kocbeku treba misliti. In ta dinamik je v politiki brezmejna sekatura za vse bar-Ve- Če bi bil res katoličan, bi moral postati domobranec: tako poje ena stran kora. Če bi bil res za komuniste, bi ne smel ostati katoličan: tako odgovarja druga stran kora. Vse je napak pi'i njem, pesnik, glava v oblakih: tako se glasi z združenimi močmi z obeh strani slavnostnega kora za njegovo 70-letnico.
Kocbek je, v žlahtnem in francoskem pomenu besede. moralist. Cavalier seul je pa v veliki meri vedno kil in je. Za eksistenco v slovenstvu, v OF, v katoličan-stvu ne potrebuje tropa. Kocbek je neke vrste glas vpijočega v puščavi. Sam: ogromen del ki era med borbo ni šel z njim. Sam: konservativen katolicizem ni šel Za njim. Sam pred terorističnimi ustrahovanji nekaterih komunistov stare garde (Boris Pahor / Alojz Rebula, Edvard Kocbek pričevalec našega časa, Trst, Založba Zaliv, 1975, Kosovelova Knjižica 6, str. 134, 149). Sam Pred inkvizicijo izpraševalcev (str. 134). Sam pred ra-znimi zasmehi s strani takratnih komunistov (str. 134, l48). Njemu ne sporoče, kaj se je po zmagi zgodilo z domobranci, nalažejo ga o njihovi usodi (str. 147-148). Sam
je, ko je brcnjen iz kroga tovarišev osvobodilneka boja (str. 149), čeprav mu že takrat stoji ob strani Boris Pahor (str. 15 nasl.). Sam z relativno majhno skupino svojih se pred komunisti prvi spomni, da bi bilo titeba organizirati leta 1941 oboroženo vstajo (str. 137). Sam obsojen od škofa. Sam, ko nekateri krščanski socialisti odhajajo v hlade hada, v podzemske brigade likvidiranih (str. 135), ko drugi krščanski socialisti, do tedaj njegovi somišljeniki, uradno odlagajo krščanstvo in se spreobračajo h komunizmu. Sam v svoji grupi ostane katoličan. Sam, ko so se »izgubam vojaških operacij ... prodružile vedno pogostejše likvidacije v osvobodilnih vrstah« (str. 146).
II.
(Četrta pot) Kocbek meni (če ga prav razumem), da so bile, ko je slovenska zemlja ječala pod okupatorji, možne tri poti: iti v vstajo (str. 137, 139), iti v pasivnost in čakati, kaj bo (str. 137, 144), iti v belo gardo (str. 144).
Od Kocbeka postavljena alternativa gotovo velja vsaj od trenutka, ko so se vse tri pozicije izkristalizirale. Morda celo že prej. Ampak: ali velja absolutno?
V trenutku, ko je prva Jugoslavija leta 1941 kapitulirala, je bila možna še ena četrta pot. Pot namreč partnerske, paritetične in pluralistične združitve vseh slovenskih ljudi, strank, struj, pa aktiven in oborožen odpor proti okupatorjem v luči nove slovenske situacije in politike. Do tega ni prišlo. Združile so se tri grupe (komunistična partija, krščanski socialisti, levi sokoli), združile pa se niso stranke, razen komunistov, ki menda niso nikoli same sebe imeli za grupo; ampak vedno za stranko. Slovenski klerikalci na slovenski zemlji niso oznanili oboroženega odpora.
Vzrokov, da do tega ni prišlo ne takrat ne pozneje, je verjetno tisoč. Gotovo je eno: da se takoj po okupaciji tradicionalni katoliški politični tabor ni odločil za
oboroženo vstajo. Slovenski kler na Štajerskem in Gorenjskem je bil od okupatorja pregnan in preganjan. Slovenski kler na Primorskem se ni nikoli poklonil oblasti, ki mu je vladala od leta 1918 naprej. Komunistična oblast to nikoli ni štela ne enemu ne drugemu v dobro. Ban Natlačen s kar precejšnjo delegacijo se je pa res poklonil italijanski oblasti. Jugoslovanska vlada v Londonu je to dejanje, vsaj kolikor se je tikalo jugoslovanskega kraljevskega bana Natlačena, nujno odsvetovala in sicer s sporočilom, ki je od jugoslovanskega poslaništva pri Vatikanu šlo banu Natlačenu osebno, ko se je ta nahajal v Rimu.
Kdaj je res videti, da je temu prvemu poklonu potem konsekventno nadaljevalo belogardistično in domobransko zadržanje. Po El Alameinu, po Stalingradu (torej Po dobi, ki zaključuje leto 1942 in začenja leto 1943), po italijanski kapitulaciji (8. sept. 1943) se je prvotno zadržanje nadaljevalo via facti. Od njega niso odstopili niti P° junaškem uporu nemških oficirjev proti Hitlerju (20 Julija 1944). Nič se ni v tej drži spremenilo, ko je bilo v letu 1944 jasno, koga smatrajo zapadni zavezniki za kolaboracionista in kako se z njim postopa. V začetku piajhna kepa je postala na koncu velik plaz. Politična in človeška tragedija domobranstva se je nadaljevala, kot da bi tradicionalne stranke ne uvidele, da morajo iti v aktivno Rezistenco, če res hočejo ohraniti svojo oblast.
Gotovo sta bila anno Domini 1941 slovenski katolici-f;ern in z njim konservativni klerikalizem precej razvejana na razne struje, ampak njuna strumnost je bila pub temu velika, organizacije močno razpredene in kapilarne, poslušnost hierarhiji in kleru v katoliških vrstah Velika, kleriki in ne laiki so imeli veliko večino ključih Postojank v politiki. Vse to je lahko simpatičen ali Pa antipatičen pojav, dejstvo pa je, da sta katolicizem in urikalizem takrat imela veliko moč v rokah in da se a moč ni opredelila za oborožen upor proti okupator-,em- Škof Gregorij Rožman je sicer trdil, da je bil proti
italijanski in nemški zmagi, da je računal, da se bo vrnila stara Jugoslavija, ki je bila po njegovem mnenju slaba, ampak za oborožen upor se ni potegnil. Svetništvo, v katerega je zrastel v ameriški dobi svojega življenja, ni garancija za to, da ni storil politične napake.
V trenutku, ko so se slovenski komunisti odločili ne samo za vstajo, ampak tudi za revolucijo, ki naj pripelje edino partijo na oblast, pa jasno niso imeli prav čisto nobenega interesa, da bi šel slovenski konservativni katolicizem v oborožen upor proti trem okupatorjem. Komunističen interes je bil od tega trenutka naprej ta, da konservativni katolicizem peha v roke okupatorjev in ga v tem objemu drži. Tako so konservativni katoličani pred pomembnim delom notranje in mednarodne publike dobili označbo kolaboracionizma. Obračuna-nje s kolaboracionisti je pa spadalo v normalno politiko zahodnih zaveznikov in Sovjetske zveze. Konservativni katoličani so tudi popolnoma izpolnili to željo komunistom, pri čemer so jih gnali v smer, v katero so krenili, tudi antikomunistični ideološki vzroki in (kot zgleda) napačne analize mednarodnega položaja.
III.
(Sporočilo Kocbeka in OF) Čeprav velja Alojz Rebula po pravici za eno glavnih avtoritet v interpretaciji Kocbeka, čeprav je njegova zadnja zavedna študija prava paradigma jasnosti, bi si jaz vendar ne upal z njim (str. 122*123) cele Kocbekove sporočilnosti zreducirati na po-litično-ideološki neuspeh (namreč na neuspeh ideje o komunistih kot skrbnikih sveta pri istočasni plurali-stičnosti duhovne atmosfere) in na humano-versko zvestobo Besedi, Pravici in Ljubezni,
Poleg teh dveh elementov ima Kocbek, vsaj v intervjuju z Borisom Pahorjem, še eno sporočilo, ki je pravzaprav istočasno sporočilo OF in Kocbeka kot varuha in straže svojih prvotnih izkušenj z OF, izkušenj namreč »prvih dveh let obstoja« (str. 133) Osvobodilne fronte.
Literarni kritik bi rekel, da Kocbek to svojo sporočilnost izraža na str. 132 na lahko kodiran način. Ker Kocbek tu zavzema negativno stališče do baznih fenomenov, zato sporočilnost teh stavkov obstaja v pozitivnem zavzemanju za slovensko suverenost; za odgovornost slovenskemu narodu; za osvoboditev od občutka krivde in bremena, ko gre za slovenske stvari; za OF kot nosilke slovenske suverenosti in koalicijskega značaja; za odklon disciplinske podvrženosti slovenskih komunistov neslovenskim instancam.
IV.
(Aktualnost Kocbeka) Alojz Rebula tudi jasno formulira eno izmed najslavnejših Kocbekovih tez (str. 104, 122). Glasi se: socialna in politična operativa komunistom, kristjanom pa dejanska, in ne samo na papirju zapisana Pravica do soustvarjanja pluralistične duhovne atmosfere.
Do nadaljnjega ni moč imeti dvomov, da je to Kocbekov program od trenutka, ko se krščanski socialisti odrečejo svojemu »političnemu značaju« (str. 135). Vendar dvomim, da je Kocbek prvotno, se pravi pred to odpovedjo, mislil prepustiti socialno-politično operativo komunistom in samo komunistom.
Res je namreč, da OF ni bila nikoli koalicija strank. Ampak iz fundamentalnega intervjuja, ki ga je Kocbek dal Borisu Pahorju, je dobro razvidno, da je Kocbek prvotno mislil, da bo tako med vojno kot po njej ne sa-roo v kulturnih, ampak tudi v političnih in socialnih stvareh odločala OF, se pravi koalicija treh grup, komunistov, krščanskih socialistov in levih sokolov. Ravno '2 tega intervjuja je kaj dobro razvidno, da je Kocbek Prvotno mislil, da bodo med vojno in po njej o vsem vzajemno odločale tri skupine: komunisti, krščanski socialisti, levi sokoli. OF za Kocbeka pač ni sinonim za komunistično partijo.
Ta koncept pa ni bil uresničen. O vseh problemih,
ki sta jih odprla partizanstvo in domobranstvo, bomo Slovenci še dolgo razpravljali. Slovenci smo pluralističen narod. A koncem koncev, čeprav ne bomo prišli do sprave, do pobotanja, bomo vendar morali najti neko skupno bazo za človeško, pametno sožitje vseh: samobitno narodno skupnost svobodnih Slovencev. Tako re-interpretiran ima Kocbekov koncept še danes svojo veljavo.
V.
(Likvidiranje domobrancev) Iz Kocbekovih besed (str. 147 - 148) je več kot jasno, da on povelja za likvidiranje domobrancev ne samo da ni dal, ampak zanj sploh ni vedel, da torej ne pri izdajanju in ne izvrševanju povelja sploh ni sodeloval. Izjava je kapitalna. Tisti, ki bi izjavo najlaže zavrgli in ovrgli, je niso ne ovrgli ne zavrgli. In kaj naj se sedaj stori? Kocbek odgovori: »Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh.«
Ne bom razmišljal o tem, kdo je dal ukaz za to likvidiranje, tudi ne o moralni strani tega likvidiranja. Ne bom razmišljal o tem, kaj bi domobranski voditelji naredili s partizani in njih voditelji, če bi bili oni zmagali. Niti ne bom razmišljal, ali bi v slučaju zmage domobrancev zavladala demokracija ali klerofašizem ali stanovska država ali mešanica direktnega in indirektnega vladanja klera, kot ga je do leta 1941 prakticirala Slovenska ljudska stranka in njene kolateralns organizacije. Tudi ne bom razmišljal o tem, ali bi se takrat malemu domobrancu lahko naredil sodni proces, če se mu je očital kak resničen zločin, kot se je pač naredil Levu Rupniku, ki je bil vsaj uradni šef domobranstva.
Datum non concessum, da bi bila vsa likvidiranja visokih in preprostih ljudi, resničnih in potencialnih kolaboracionistov in antikomunistov, krščanskih socialistov im duhovnikov in komunistov med vojno nujno potrebna za zmago, da bi šlo pri tem za takoimenovano normalno administracijo vstaje in revolucije, je pa vendar
jasno, da likvidacija domobrancev politično ni bila potrebna za to zmago. Zakaj ne? To dejanje je bilo izvršeno, ko je bila zmaga že dosežena. Kocbek se brez pridržkov priznava k OF, vendar tega, kar so odločili in izpeljali drugi, ne more podpisati, za to Kocbek kratko malo ni odgovoren.
Srbi v svoji politični modrosti že iz turških časov vedo, da se versko-politični problemi razvozljavajo med sultanom in potriarhom, v modernejših časih države to delajo s poslaniki, z razgovori, s paktiranjem, s sporazumi, s konkordati. Ker so se domobranci smatrali za katoliški versko-političen pokret, bi morda namesto likvidacije bil bolj prikladen apel na vodstvo katoliške Cerkve (in me na kler ali na tega ali onega škofa), da za protiusluge na en ali na drug način dezavuira aktivno in idejno domobranstvo. Za taka in podobna dezau-viranja se je katoliška Cerkev baje že večkrat odločila. Tako bi bil volk lahko politično sit. Maščevalnost je za vladarja vedno slaba svetovavka. Upravljanje samo tudi ne zadostuje. Potrebni sta politična in državniška modrost ter ljubezen do lastnega naroda.
In še ena misel: Krivda. Beseda je velika. In velik in korajžen je mož, ki jo izgovori v kaj malo svobodnem slovenskem prostoru. Velik torej Kocbek, ki misel izrazi vsaj delno v prvi osebi množine. Njegova postava še zraste, če se pomisli, da je izgovorjena pri 70 letih v tisti slovenski prostor, v katerem sta nezmotljivost in enoglasnost lahko za marsikoga ali priljubljeno ali nujno dejanje. Kocbek pač vedno znova zmaguje nad slovenskim strahom.
Ravno v tem kontekstu bi bilo pa prav zanimivo zvedeti od zgodovinarja ali od takratnih političnih dejavnikov nekaj reči. Tako so menda iz tujine ukazali ali sporočili domobrancem, naj se umaknejo proti Italiji, Pa se niso. Trdi se, da jim je bilo menda na Koroškem rečeno, naj se razpršijo, pa se zvečinoma tudi niso. Vrhu tega je videti težko rešljivo vprašanje, kako bi za-
vezniki premostili velike težave objektivnega značaja, da bi domobrance tako med vojno kot po vojni priznali za jugoslovansko vojsko.
In končno še to. Prepričan sem, da je misel upora proti tujemu okupatorju pozitivna, Mislim pa tudi, da bi bila revolucija lahko zares pozitivna, ko bi dosegla, da bi slovensko ljudstvo in slovenski delavec lahko res odločala o slovenski politiki in ekonomiji. Na drugi strani pa je res, da sem jaz leta 1945 imel 13 let in zato nimam ne take ne drugačne krivde. In v moji situaciji je danes že marsikdo, pa naj si bo potem socialist, komunist, katoličan, liberalec, laicist itd. Krivde, ko in če so, niso ne kolektivne ne dedne. Moja generacija, pa naj gre za nas Slovence ali pa za Nemce, za Amerikance ali za Ruse, sme in mora gledati predvsem v bodočnost. Ne krivda, ampak da bi »stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti« (str. 150), to je brez okraskov optimistično in najgloblje sporočilo tudi Edvarda Kocbeka.
Pred kratkim je izšel novi roman BORISA PAHORJA
ZATEMNITEV
Knjiga, ki je zbudila veliko zanimanje pri občinstvu, je v prodaji v knjigarnah v Trstu in Gorici in v kiosku ob postaji openskega tramvaja v Trstu.
Cena izvodu 3800 lir, za tujino 6 dolarjev.
EDVARD KOCBEK V EVROPSKEM TISKU
Prva Kocbekova afera — STRAH IN POGUM 1951 — ni šla preko slovenskih meja, kljub velikemu številu kulturnikov, ki so posegli v polemiko. Druga Kocbekova afera — INTERVJU 1975 —, ob kateri se je tako rekoč celotna slovenska kultura umaknila v časten molk, pa je posebno po posegu nobelovca Heinricha Bolla široko odjeknila v evropskem tisku, posebno v nemškem kulturnem Prostoru. To je bilo prvič v naši kulturni zgodovini, da je ime slovenskega kulturnika zainteresiralo široko evropsko informacijo.
V obveščenje naših bralcev in tudi v študijski namen objav-!jamo bibliografijo kocbekian v zahodnem tisku, ki jih je sprožila znana afera, oziroma objava Tovarišije v italijanskem prevodu (Mi-lcm, jaca Book 1975). Bibliografija je nepopolna; omejuje se samo na enote, ki jih je dobilo uredništvo na vpogled.
Uredništvo
APRIL 1975
DIE FURCHE 12. aprila 1975, str. 2: Alptraum in Slovvenien
IL MERIDIANO Dl TRIESTE 24.- 27. aprila 1975, str. 2: Autori scomodi
M A J 1975
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG 22. maja 1975: INird Kocbek es uberstehen? (Johann Georg Reissmuller)
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG 26. maja 1975: Zum Fo,/ Kocbek (H. Boli)
KLEINE ZEITUNG 29. maja 1975, str. 3: Keine Zukunft ohne Schuldbekentnis (Karl Gustav Strohm)
IL MERIDIANO Dl TRIESTE 29.-31. maja 1975, str. 9: Compa-gnia in italiano, Un nuovo capitolo del »caso« Kocbek
SUDDEUTSCHE ZEITUNG 30. maja 1975; Die ideologischen Kettenhunde werden zuruckgepfiffen (Olaf Ihlau)
DIE WELT 30. maja 1975: Kocbeks Fragen an die rote Legende (Carl Gustav Strohm)
JUNIJ 1975
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG 9. junija 1975: Unin/or-miert uber Kocbek? Etne Antwort aus Jugoslawien (Andreas Razu-movsky)
KLEINE ZEITUNG 10. junija 1975: Die Affdre um den slowe-nischen Dichter Edvard Kocbek vveitet sich aus: Antwort an Bo!l
DIE TAT 13. junija 1975, str. 25: Auch unsere Revolution wird einmal degenerieren (Lev Detela)
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG 18 junija 1975: Weiss Tito, tvas um ihm geschieht? (Andreas Razumovsky)
IL GIORNO 18. junija, str. 11: L'incontro nella battaglia fra cat-tolici e comunisti (Giorgio Acguaviva)
SUDDEUTSCHE ZEITUNG 19. junija 1975: Jugoslawiens Presse attackiert Boli (Olaf Ihlau)
DIE FURCHE 28. junija 1975, str. 10: Eduard Kocbek oder das Scheitern eines christlichen Dichters in Tito - Jugoslavvia (***)
JULIJ 1975
RHEIN - NECKAR - ZEITUNG 15. julija 1975, str. 2: Der Fali Edvard Kocbek (Lev Detela)
RHEINISCHE POST 26. julija: Der Fali Kocbek (Lev Detela)
KLEINE ZEITUNG 26. julija 1975, str. 27: Edvardu Kocbeku za sedemdeset let - Edvard Kocbek zum 70. Geburtstag (Tomaž Šalamun)
KLEINE ZEITUNG 31. julija 1975, str. 2: Die befurchtete Ab-sage: Kocbek nicht nach Tainach
KARNTNER TAGESZEITUNG 31. julija 1975, str. 2: Dr. Edvard Kocbek kommt nicht nach Tainach
AVGUST 1975
DIE PRESSE 2.-3. avgusta 1975: Theologie der Revolution -Edvard Kocbek darf Jugoslavvien nicht verlassen
KLEINE ZEITUNG 5. avgusta 1975, str. 3: Kocbek - ein sloveni-scher Solschenizyn? (Carl Gustav Strdhm)
KLEINE ZEITUNG 6. avgusta 1975 1975 str, 2: Bischof von Marburg: Keine Parallelen Kocbek - Solschenizyn
ESPRIT julij - avgust 1975, str. 34: Un bouquet pour Kocbek (J. - M.D.)
DIE VVELTVVOCHE 20. avgusta 1975: Sloveniens vertemter Dich-,er- Edvard Kocbek, Katholik, Partizanenfuhrer und Exminister (Peter Millard)
DER BUND 3. avgusta 1975: Maulkorb tur einen Zeugen (Lev Detela)
september 1975
ARBEITER ZEITUNG 27.9.75: Theoioge der Revolution (Lev Detela)
LA FIERA LETTERARIA, 21.9.75: Edvard Kocbek «Compagnia» la resistenza partigiana in Slovenia (Marcello Portesi)
KAMPANJA PROTI KOCBEKU
ALI TITO VE KAJ SE GODI OKOLI NJEGA
Beograd, v juniju
Frankfurter Allgemeine Zeitung se je s prispevkom Johanna Georga Reissmullerja z dne 22. maja in s prispevkom Heinricha Boha dne 26. maja potegnila za slovenskega pisatelja Edvarda Kocbeka, katerega uradna jugoslovanska propaganda spet obstreljava; to je v jugoslovanski javnosti izzvalo znatne odzive, ki so seveda le negativni, kajti ob popolnem vistosmerjenju vseh družbenih občil kaj druga ni bilo pričakovati. Namen vseh teh bojevitih komentarjev je, da se Bollove in Reiss-miillerjeve skrbi za bodočnost sedemdeset let starega Kocbeka, čigar nazori o najnovejši zgodovini se odmikajo od uradne linije, pokažejo kot neutemeljeni in smešni.
Najpreprosteje je naredilo Beograjsko partijsko glasilo »Komunist« ki je za razlago zlasti Bohovega sočutja ob Kocbekovem delu in usodi potegnilo ven tisočkrat obrabljeno šablono, primemo za vsako načelno kritiko današnje Jugoslavije: na zahodu da obstaja mednarodna zarota »proti Jugoslaviji in proti vsem drugim naprednim silam na svetu«, ki redno vodi obrekovalne in izzivalne »kampanje« proti Jugoslaviji; najnovejša teh kampanj, v katero sta se sedaj vključila tudi »nobelovec Boli in publicist Johann Georg Reismuller«, si je postavila za cilj, da potrdi reaktiviranje fabriciranih in novih laži, namreč tega, da je ogrožen osebni obstanek pisatelja Kocbeka.
Bolj zapletena je nova podrobna polemika v slovenskem listu »Delo« iz peresa partiji zvestega pisatelja Javorška, katero je ponatisnil tudi zagrebški tednik »VUS«; v obeh listih, kakor tudi že v beograjski »Borbi« je bil izšel tudi celotni Bohov prispevek.
Javoršek se poslužuje oblike ironične satire; ker pase pisec lahko široko in udobno naslanja na blagohotnost edine gospodujoče stranke, je nastalo iz tega grobo, arogantno gorjačarstvo, katerega zahrbtni in domišljavi ton, ki nekako odgovor j a moskovskemu Krokodilu, je komaj primeren, da človek zadevo, o kateri se tu polemizira, namreč bojazen za Kocbekovo bodočnost, gleda bolj optimistično kot prej.
V članku pisec Bčlla tika: »O jubi Hcinrich Boli, prosi za nas!« Javorškov pamflet ima namen smešiti Bčlla v očeh jugoslovanskega bralca in ga po najnovejši propagandni liniji vreči v isti lonec kot katoliškega »lažnivca« Kocbeka, katerega je treba razkrinkati.
Primer za poskušnjo zveni nekako tako: »Nehaj, preljubi Heinrich Boli, nehaj, ker se ti bo sicer smejal vsakdo, tudi Edvard Kocbek. Kajti Edvardu Kocbeku ni bilo še nikoli storjenega nič hudega in se mu nikoi ne bo Pripetilo nič hudega. Zakaj ? Ker že od mladih nog pošilja druge v ogenj po kostanj. Tega mi ne verjameš? Pa i® vendar resnica!« Bolla zasmehuje, da se je nenapro-šen, neveden, naiven sam imenoval za »pokrovitelja«, Kocbeka pa dezavuira kot lažnika in slabiča s »katoliškim obrazom«.
Seveda je osebna stvar piscev takih sramotilnih spi-s°v in njihovih uredništev, če smatrajo, da ustrezajo o-kusu svojih bralcev. Opazovalcu od zunaj se to utegne zdeti zgrešen račun, v prvi vrsti ga zanimajo trdnejši, značilnejši pojavi. Takšna kampanja obdolžitev in žalitev ®ne same osebe v Jugoslaviji vendar zelo lahko pripelje 0 hujših posledic; o tem bi se na osnovi marsikaterega Primera dalo diskutirati. To lahko celo smatramo kot Pravilo, čeprav so tudi izjeme. Toda to, za kar se zdi, da
smisel v Jugoslaviji polagoma žal izgublja, je resnica, a takšna serija sramotilnih kanonad prizadetemu poe-•ncu, ki seveda nima najmanjše možnosti, da bi se s akim odgovorom obrnil na javnost svoje dežele, po-zroča že dovolj »hudega«.
Še bolj nevarno pa je dejstvo, da se tu že spet predrzno uporablja potvarjanje lastne zgodovine kot »ideološko orožje«. Tu ne nameravamo misliti na dogodke, katere je omenil Kocbek v svojem intervjuju, ki je sprožil gonjo proti njemu, namreč na ustrelitev ujetih slovenskih »belogardistov« po partizanskih enotah 1945. Objektivnega razpravljanja o teh dogodkih dejansko od današnje Jugoslavije še ne moremo pričakovati. Toda o osebnosti in vlogi Edvarda Kocbeka, katerega nam bralcem iz leta 1975 liniji zvesti jugoslovanski tisk predstavlja kot bednega katoliškega strahopetca, obrekovalca, izdajalca in lažnivca, se morajo vendar dati ugotoviti objektivne resnice.
Uradni jugoslovanski leksikon »Ko je ko?«, sestavljen po mednarodnem vzorcu, navaja, da ima Kocbek literarne zasluge; poleg tega je bil eden izmed ustanoviteljev (titovske) »Slovenske Osvobodilne fronte« v drugi svetovni vojni, da je bil nekaj časa tudi podpredsednik njenega centralnega komiteja. V novembru 1941 je bil skupaj z do danes najviše cenjenim odličnikom poznejše Jugoslavije delegat pri ustanovitvi AVNOJ v Jajcu, pri tistem tajnem zborovanju, ki se po splošnem soglasnem mnenju smatra kot osnovna celica za ustanovitev nove jugoslovanske države. Po zmagi je bil podpredsednik republike Slovenije, poslanec v slovenskem in zveznem parlamentu, in bil je prosvetni minister v dvem jugoslovanskih vladah v Beogradu, medtem ko je bil ministrski predsednik maršal Tito.
Imenovani leksikon je izšel 1970; ali je sedaj tudi v Jugoslaviji mogoče v petih letih spremeniti zgodovino lastne države? »Komunist« omenja slovensko Osvobodilno fronto, v kateri da je Kocbek igral »vlogo ob robu«, ljubljansko »Delo« izrecno oporeka celo temu kot »neresnici«. Kot opazovalec od zunaj se pa človek sploh lahko vpraša, kakšna je bila vlada, v kateri je tak lažnivec, fabrikant zasramovanja in obrekovanja, tako dolgo igral tako veliko vlogo; človek ne bo mogel drugače, kot da se
vrne na osnovno vprašanje Heinricha Bolla v. Frankfurter Allgemeine Zeitung z dne 26. maja: Ali maršal Tito ne zaznava več, kaj se godi okoli njega?
ANDREAS RAZUMOVSKV
(Frankfurter Allgemeine Zeitung 18. julija 1975)
PONATIS IZ NOVEGA LISTA 10. aprila 1975
Spoštovani gospod urednik, prosim, da v Novem listu objavite, da nimajo nobene osnove govorice, ki se širijo med našim kulturnim občinstvom, češ da mi je bil prepovedan vstop v Jugoslavijo zato, ker so ob prehodu meje pri meni našli brošuro, ki sva jo s pisateljem Alojzom Rebulo izdala v počastitev sedemdesetletnice velikega Slovenca Edvarda Kocbeka. Kljub temeljiti osebni preiskavi in kljub izčrpnemu in dolgemu pregledu vozila mi ni nihče mogel očitati zadevnega prekrška, čeprav po 4. točki listine PEN kluba, katerega sem član, vnašanje knjig v neko državo ne morem imeti za prekršek. Drži, da v Sloveniji nisem zaželen, a to zato, ker sem pobudnik pogovora z Edvardom Kocbekom in pobudnik objave tega pogovora v omenjeni brošuri.
Toliko v pojasnilo, zato da ne bo kdo v dobri veri ali zlonamerno, vsekakor pa v škodo tako resnici kakor ugledu slovenske kulture, dajal duška svojim domišljijskim sposobnostim.
Hvala za gostoljubnost in iskren pozdav.
Trst, 9.4.1975
BORIS PAHOR
BORIS PAHOR
ODMEVI
ODPRTO PISMO AKADEMSKEMU SLIKARJU LOJZETU SPACALU
Lojze,
ko sem v časniku videl tvoj podpis pod izjavo, v kateri trije slikarji poudarjate, da ste ob izidu knjižice, posvečene Kocbeku, hoteli moralno podpreti »širjenje in razvoj slovenskega naprednega tiska v zamejstvu«, a da odklanjate »neumestno polemično vsebino brošure«, ko sem videl, pravim, tam tvoj podpis, sem se trpko zamislil. Zavoljo takih ali drugačnih okoliščin, zavoljo svojih značajskih značilnosti, sem si rekel, se lahko marsikdo odloči, da polemične vsebine neke knjige ne sprejme (nihče od podpornikov ni podrobno poznal vsebine), vendar bi tega ne pričakoval od Lojzeta Spacala, ki je v preteklosti sam skusil, kaj se pravi biti tarča napadov ideološko ohole oblasti. Kaj je pozabil, sem se vprašal, kako je bila v povojnih letih njegova umetnost od tukajšnjih in ljubljanskih stalinistov zasramovana? Kaj mu je šlo iz spomina, kako ga je celo Pavliha zafrkaval, češ kdo pa je »spacal«, te slike, in si odgovarjal: To je vendar akademski slikar Lojze Spacal? In kaj je pozabil tudi na to, da se je takrat našel neki Boris Pahor, ki je Spacalu napisal polemičen uvod v njegovo monografijo, v njegovo prvo monografijo?
Kaj je mogoče, da je na vse to res pozabil?
A če ni pozabil, kako si potem tolmačiti, da je moje polemično pisanje sprejel takrat, ko je bilo v prid njegovim oljem in grafikam, zdaj pa, ko se neka polemika (vprašanje je tudi, kaj je zanj polemično v brošuri o Kocbeku) bavi s pesnikom in politikom, zdaj tako »polemiko« odklanja?
Ne gre kajpak, da bi primerjal tvojih, pa čeprav še tako dovršenih, grafičnih listov z zgodovinsko vlogo Edvarda Kocbeka v sodobni slovenski zgodovini. Gre mi pa za načelo. Kajti lahko se uprem krivični oblasti, ko gre
za tvojo osebo, ko dokazujem, da nisi buržuj in od za-pada pokvarjen mazač, ko slovenskim ždanovcem kažem tvojo »Smrt kraškega junaka«, tvoje »Obešence«, da bi dokazal tvojo ljudskost in naprednost. Lahko sem, pravim, bojevit, ker gre zate. Tam, kjeh je govor o pisatelju Kocbeku, pa moj in Rebulov in Kocbekov lastni poseg odklanjaš. Zakaj? Na podlagi kakšnih etičnih pravil? In zakaj tako ravnaš ti, mednarodno priznan slikar, ki bi se lahko požvižgal na vse policije sveta.
Eden od sopodpisnikov izjave treh slikarjev se je razvnel, češ da kako ne morem razumeti, da imaš svoja umetniška domova onkraj meje.
A kaj naj bi s to razlago? Pa vendar ne morem misliti, da si se zbal za svoje imetje? Kajti če je to res, kako naj zdaj gledam na tvoje slike, naj ne bodo to zame umetnine človeka, ki ima neki vzvišeni cilj pred sabo, ampak izdelki navadnega zemljana, ki hrepeni po zemeljskih dobrinah?
Saj, mogoče bom tvoje delo še cenil, a vsakikrat, ko se moje oči ustavijo na tvoji grafiki, se mi zdi, kakor da jo je obsenčila temna tenčica. Seveda, si pravim, ve-lik slikar ni nujno tudi velik človek, a to me ne poteši- Tako se potem sprašujem, kako boš ukrenil, če se bo svet toliko spremenil, da bo ljudskim oblastnikom tvoja umetnost spet postala packarija. Ne želim ti, da bi to sPet doživel, a ker si že doživel, sem pričakoval, da boš na strani človeka.
Žal sem se zmotil.
No, in zdaj lahko upam samo, da ne boš rekel, kakšen naivnež sem bil takrat, ko sem šel zate po kostanj v žerjavico. Pozdrav.
Boris
Trst, 7. XI. 1975
POGLAVJE O UMAZANIH ROKAH
Učitelj:
»Mesece in mesece je moral (Boris Pahor) nositi okostnjake v krematorijske peči. To je pustilo na človeku, ki je duševno občutljiv neizbrisen pečat. Je zagrenjen in je brez dvoma, da je treba pripisati del njegovega nezadovoljstva in ostrine tudi težkim preizkušnjam in prizorom pred krematorijskimi pečmi.«
Boris Race »Informacije« 6, 1968
Učenec:
»In če sem že začel govoriti o Pahorju in Rebuli, ki sta letos izdala nesrečno knjižico o Kocbeku, naj tudi končam... Prevelika teža odgovornosti in psihična preobremenjenost se rada sprostita v mističnih oblakih mesijanske politične avanture«
Marko Kravos Informacije' na kongresu zveze pisateljev Jugoslavije Primorski dnevnik, 2.X.1975
Pri obeh manjka samo še nasvet o zdravljenju v psihiatrični bolnišnici po sovjetskem zgledu.
»Slovenska skupnost kot stranka se uradno ni udeležila vidnejših proslav (tridesetletnice osvoboditve) in nekateri vidni predstavniki so se celo 'zapleli’ s provokacijo Pahorja in Rebule v zvezi s Kocbekom in zagovarjanjem domobranstva«
Bogo Samsa Dan, julij 1975
Bogo Samsa bo naredil zelo koristno dejanje, če bo črno na belem dokazal, kje in kdaj Pahor in Rebula »zagovarjata domobranstvo«; če tega ne bo storil, ga bo naša javnost, ki je na srečo še zmerom demokratična in pluralistična, imela za lažnivega klovna.
»Kocbek je mogoče problem umazanih in čistih rok preveč idealiziral, prav gotovo pa ni oblika, ki jo je nedavno izbral za razčiščevanje tega problema, najboljša, — povezujoč se z ljudmi, ki se radi dvigajo nad zgodovino, zaradi česar tudi zaostajajo za občimi socialnimi gibanji in izgubljajo izpred oči širše socialno ozadje sodobnega sveta...«
Most, št. 43-44, str. 92
Govor o Kocbekovem pogovoru z Borisom Pahorjem v brošuri, ki sta jo Kocbeku na čast napisala Boris Pahor in Alojz Rebula. Tadvasta
namreč za Most tisti »ljudje, ki se dvigajo nad zgodovino itd.«
Nič posebnega ni, če uredniki Mostu ob brošuri o Kocbeku in ob histeriji, ki je nastala zavoljo nje, neelegantno stiskajo rep med noge, ko si po pilatovsko umivajo roke. Značilno pa je, da ob tem svojem nečednem opravilu skušajo še bolj nečedno druge degradiratti in tako prevzemajo metode tistega »socialnega gibanja«, ki naj bi ustvarjalo sodobno zgodovino na podlagi pravila, da cilj posvečuje sredstva. Pri tem pa je seveda odveč vsak govor o ciljih Mostu.
V 5. številki revije DAN predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze Boris Race pravi, daje mladina pri proslavljanju tridesetletnice osvoboditve pokazala svoj upor proti novemu fašizmu, proti »poklicnemu revolucionarju, ki je osvoboditev izpred tridesetih let označil kot jugoslovansko okupacijo«..-in proti književnikoma, ki »v neutemeljenih očitkih narodno osvobodilnemu gibanju in v njegovem razvrednotenju iščeta vzrok za svoje današnje, in ne samo današnje, nasprotovanje jugoslovanski oz. slovenski družbeni ureditvi.«
Take demagoške fraze je nanizal mladini šef slovenske organizacije, ki naj bi bila krovna! Ob pomanjkanju slehernega duha »izpred tridesetih let«, zdaj ko je naša skupnost »opeharjena... za nekatere temeljne narodnostne pravice,« kakor pravi, ni našel nič boljšega, kot da si je pomagal s »poletom« današnje mladine! Žal pa, bo mladina, če se bo ravnala po naukih omenjenega tribuna, še nadaljnjih
trideset let svoje polete uresničevala samo s papirnatimi zrakoplovi.
Z lažno trditvijo, da slovenska književnika (Pahor in Rebula) skušata razvrednotiti osvobodilni boj, pa Boris Race dokazuje, kako nič ne da na nadzorstvo demokratične javnosti, saj tako mirno potvarja resnico, kot da je predstavnik oblasti v državi z ljudsko demokracijo.
Kar pa se mladine tiče, se navdušenje predsednika SKGZ na srečo izpeva v zelo treznem ozračju, ker je na primer spomladi dobra polovica dijakov zavoda »F. Prešeren« hitro sprevidela nečisto igro, ki so jo v imenu osvobodilnega boja vodili Racetovi pe-šaki in njihov dnevnik, ter se takemu početju odločno uprla.
Vsekakor je prav, da ostane tudi na naših straneh napisano, kako je predsednik glavne narodno obrambne organizacije Slovencev v Italiji postavil pisatelja Pahorja in Rebulo na seznam sovražnikov skupaj z neofašisti. Če za enkrat pustimo ob strani komentar o politični finesi takega »voditelja«, moramo vendar podčrtati, koliko iskrenega čuta za narodne koristi je v njegovem nezaslišanem podvigu.
Ko je licej »France Prešeren« v Trstu imel proslaviti trideseto obletnico osvoboditve, je del dijakov izrazil željo, da bi kot govornik nastopil Tone Ukmar, drugi del dijakov pa je predlagal naj bi bila govornika dva in da bi poleg Ukmarja nastopila še Radoslava Premrl - Pahor, sestra narodnega junaka Janka Premrl - Vojka. Seveda ni ta demokratični in pluralistični predlog šel v račun tistim levičarjem, ki bi hoteli voditi mladino kot pokorno
čredo, zato je dijak Sergij Kukanja začel nesramno blatiti gospo Radoslavo Premrl - Pahorjevo in tudi skušal inscenirati protestno zborovanje. Temu početju, kateremu je ves čas botroval »Primorski dnevnik«, so se demokratični dijaki uprli s sledečim letakom.
ZAKAJ TA LETAK
Letos nimamo več možnosti zborovanja. Zato hočemo pismeno opozoriti na nedopustne napake v dijaškem gibanju na slovenskih višjih šolah s posebnim ozirom na licej »France Prešeren«.
KOMU JE NAMENJEN?
Vsem dijakom, ki so proti totalitarizmu in ki so napredni ter demokratični ne le v besedah, ampak v dejanjih.
AFERA KUKANJA je bila javnosti prikazana drugačna, kot je v resnici bila. Žal začenjamo dvomiti o verodostojnosti »Primorskega dnevnika«, ki v svojem poročanju ne sledi dejdtvom, temveč lastnim interesom.
Dijak Kukanja ni izrekel žalitve v trenutku jeze zaradi poseganja profesorjev. Že prejšnji dan je načrtno razglašal med dijaki laž, da bi onemogočil gospe Pahorjevi, da pride predavat poleg tov. Ukmarja, kot je to želela polovica dijakov. Zadevo je preklical šele na stadionu 1. Maj 16 t.m.
Ne moremo dopustiti javnih žalitev v dijaških vrstah. Ne v imenu dijaške solidarnosti, saj med nami vladajo načela kulturnosti, niti ne v imenu kakršnekoli politične pripadnosti. Zato je bila
stavka v znak protesta proti izključitvi neumestna.
Jasno je, da so vsi novi odbori, izvoljeni po pooblaščenih odlokih, le pesek v oči, če je za vsemi disciplinski svet s polnopravno močjo, da odloča o kaznih na podlagi zakonov še neformirane šole. V skladu s tem prepričanjem smo tudi napisali resolucijo, že prej pa organizirali belo stavko na šoli proti nekaterim točkam odlokov. Borimo se in se bomo borili za nadaljnjo demokratizacijo šole. Seveda tudi za demokratizacijo dijaškega gibanja samega.
Člani disciplinskega sveta so bili torej primorani slediti kazenskim določilom, ki jih določa oblast. Izbrali so najmanjšo možno kazen, določeno za žalitve oziroma motenje pouka.
VSEM V PREMISLEK:
Kako je na naših šolah z obveščenostjo dijakov, preden kaj odločijo?
Sem tudi jaz pripadnik pasivne mase, ki si pusti ukazovati od zgoraj?
Je dijaško gibanje sekcija kake stranke ali združuje v sebi različno mislečo mladino?
Ali je »napredno in demokratično«, da se nad nami izvaja nasilje, kot so nesprejemljive volitve za stavko z dvigom rok v splošnem hrupu in v zadnjem trenutku zborovanja?
Kako je mogoče dopustiti, da naš edini zamejski dnevnik dan pred našo odločitvijo piše o »soglasnem sprejetju stavke«, kot se je zgodilo pred časom?
PRISTOPI ČIMPREJ K DIJAŠKEMU GIBANJU ter prispevaj k njegovi rasti v to, kar bi moralo biti:
GIBANJE NAPREDNE MLADINE, odgovorne, osveščene, zrele v šoli in izven nje, ki jo povezujeta načelo antifašizma in ne-nasilja.
SKUPINA DOSLEDNO NAPREDNIH DIJAKOV
Tiskano v lastni režiji, ul. Donizetti 3/L
16.6.1975
Predsedniku
Sveta delovne skupnosti Partizanske knjige Trg revolucije, 13 LJUBLJANA
Prejeli smo Vaše pismo z dne 7.4.1975, v katerem zavračate brošuro o E. Kocbeku in neki dopis, ki govori o njej. Seveda imate pravico, da tako eno kot drugo odklanjate, ne razumemo pa, zakaj ta svoj odklon naslavljate našemu uredništvu. Ne samo da Vam nismo brošure poslali niti Vam nismo pisali, temveč celo menimo, da bi bilo nesmiselno, ko bi priporočali široko razpečavanja publikacije, katere smo kakor doslej po svoji zmogljivosti izdali samo nekaj sto izvodov.
Vsiljuje se nam misel, da je vmes neka manipulacija; če boste tako prijazni in nam poslali v vpogled dopis ali pa fotokopijo, bomo mogoče ugotovili, kako je do falzifikata prišlo. Dotlej lahko taka manipulirana izziva-vanja samo odklanjamo, ker niso v čast kulturnemu občestvu.
Za uredništvo »Zaliva« Marica Vidmar
Urednižtvu »Primorskega dnevnika«
Ulica Montecchi 6 - Trst
Spoštovano uredništvo,
prosimo, da na podlagi zakona o tisku in v zvezi s pismom Partizanske knjige, ki ste ga objavili dne 10.4.1975, priobčite naš odgovor isti Partizanski knjigi.
»Primorski dnevnik«, da bi dal zgled »demokratičnosti«, za katero se bije, seveda našega pisma ni objavil. Tako si lahko mislimo, da imajo prav tisti, ki sumijo, da če ni sam poskrbel, da bi izzval »Partizansko knjigo«, je vsekakor na strani tistega, ki jo je proti »Zalivu« namenoma izzval.
(Prihodnjič naprej)
Vsak ima pravico do svobode misli in besede: ta pravica obsega pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da vsak lahko išče, sprejema in širi sporočila in ideje s kakršnimi koli sredstvi in ne glede na meje.
SPLOŠNA DEKLARACIJA ČLOVEKOVIH PRAVIC, člen 19.
INFORMACIJSKI CENTER ZDRUŽENIH NARODOV — BEOGRAD
Mariborski mladi pisatelj in časnikar pri «Večeru» Drago Jančar je bil obsojen na leto dni strogega zapora, ker je vnesel v Jugoslavijo dve emigrantski publikaciji.
Na intervencijo nekaj desetin pisateljev je bil Drago Jančar izpuščen na svobodo potem, ko je več mesecev imel opraviti z vijaki v neki kovačnici ali mehanični delavnici.
Seveda je prav da je bil Jančar izpuščen, ne more pa biti prav, da v državi, ki je podpisala Splošno deklaracijo človekovih pravic, zapirajo mladega avtorja in časnikarja, ki si želi razširiti obzorje in vedeti, kaj se po svetu dogaja Dokler Jugoslavija javno ne umakne svojega podpisa pod deklaracijo generalne skupščine Združenih Narodov, so take zaporne kazni kršitve splošne deklaracije in zato obsojanja vredne.
PODPRITE KOSOVELOVO KNJIŽNICO
V Kosovelovi nnližnici, ki jo že nekaj let izdaja revija Zaliv, je doslej izšlo šest knjig, od katerih so posebno pomembne Borisa Pahorja Odisej ob Jamboru, Jožeta Pogačnika Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo in knjiga o Edvardu Kocbeku. Pred kratkim je izšel roman Borisa Pahorja Zatemnitev.
Da bi se pa ta elitna knjižnica mogla obogatiti še z nadaljnjimi svobodnimi publikacijami, ji je potrebna pomoč prijateljev in bralcev; če hočemo namreč imeti demokratično odprto in prosto pisanje, ga v sedanjem težkem trenutku nujno moramo podpreti.
V ta namen je Kosovelova knjižnica odprla tekoči račun pri Hranilnici in posojilnici na Opčinah. Zato Kosovelova knjižnica prosi vse, ki bi želeli podpreti njene izdaje, naj svoj prispevek pošljejo na tekoči račun štev. 770 pri Čassa rurale ed artigiana di Opicina; če pa se rajši poslužijo pošte, potem jim je na razpolago tekoči račun štev. 11.868 iste openske hranilnice.
Obeh načinov se lahko poslužijo tudi prijatelji v tujini.
Ne Zaliv ne Kosovelova knjižnica ne bosta več objavljala imen svojih podpornikov.
Vnaprej se zahvaljuje
Kosovelova knjižnica
Eppelheim, 25. februarja 1975 Spoštovani gospod profesor Pahor!
Te dni mi je prišla nova številka Zaliva. Naročnino bom plačal enkrat v prihodnjih tednih. Za moj okus prodajajo slovenske revije in časopisi zadnje čase veliko dozo dolgočasja, tako da se mi jih že nekaj časa ne da prav posebno brati. Zaliv sem pa bral toliko časa, da sem ga vsega prebral in nekoliko premislil. Trajalo je en dan. Če me bo kdo obtožil, da v romanistiki in v italijanistiki česa ne poznam dosti natančno, se ne bom več skliceval na dejstvo, da človek pač ni vseveden, ampak bom vso krivdo zvalil na ta dan in na Zaliv. Po Rebuli je celo italijanski profesor pri tržaški maturi pogrun-tal, da žrtve morajo biti. To drži tudi v tem slučaju-
Resnično sem se zabaval ob Vašem popisu našega razgovora pri Milku pod gradom. Da se kot romanist in italijanist z dobro kvantiteto filozofije na grbi zavihtim na polje slovenske literarne kritike in pri tem izrekam, pa čeprav samo ustne, sodbe: to mi je precej podobno, ampak bolj kot znanstveni interpretaciji literature je to podobno dejanju coprniškega vajenca. Riskiram sicer, da me prof. Rebula speče na ražnju in da bom tako vsaj nekoliko podoben svetemu Boštjanu (katerega ime so mi pri krstu nekoliko hoteli dati, a so potem odločili za Jošta), ampak še enkrat trdim, da po mojem Rebula ni epik. In k starim idejam pridam še nekaj »novih«, pa čeprav kaj raztresenih.
Homerjevi junaki (ali njemu pripisani junaki) umro tragično. Odisej pošlje kot zmagovalec svoje nasprotnike v Had. V Chancon de Roland trobi zastonj olifant. Cantar de mio Cid
je epopeja španstva in krščanske borbe proti tuji veri. Ariost )e aristokratičen fantast. Tasso je aristokratičen idealist. Moderna epika je Tolstoj, Šolohov, Solženicin, en historičen roman za drugim, historičen roman Manzonija ni nobena epika. Iz subalternega oficirja pa vse sposobnosti Rebulovega peresa in te eksistirajo — ne naredijo heroja. Subalterni oficir je a priori predestiniran, da postane penzionist, razen jasno če ni Napoleonov vojak, vsakdo od katerih je pač nosil v tomi-stru maršalsko palico. Ker pa Rebulov subalterni oficir ni Napoleonov vojak, ne more iz njega nastati ne klasičen heroj ne maršal Ney, Duc d'Elchinghen, Prince de la Moscova. Iz niega lahko nastane samo figura pokvečenega Slovenca, ka-mufliranega v Rimljana. Če je Rebula to nameraval, se mu je namena odlično posrečila — in stvar je zaključena.
V Rebuli samem leži tudi vzrok, zakaj ni epik. Rebula je statik. Ima vizijo take ali drugačne realnosti, zagrabi jo z materialnim in duhovnim očesom in ji da pismeno podobo. Vizija pa traja, kolikor pač more trajati: kratko. Zato je Rebula v bistvu parmenidejec. Epika pa je heraklitska. Epika ni meditacija, je popis doganjanja in dejanja, ni popis stvari. V epiki se vse premika, vse je v teku in to na polju izrednega, pomembnega, odločilnega, na polju, ki ne prevzame samo posameznika, ampak celo družbo, državo, okoliš, soborce. Ravno teh elementov pa pri Rebuli po mojem ni, kljub vsem poskusom premikanja. Vizija kraškoga kamna more dati popis kra-škegag kamna, in pri Rebuli da briljanten popis tega kamna, kraški kamen in subalterni oficir sta subjektivno lahko zelo Pomembna, ampak ideološko in versko sta preveč brezpomembna. da bi lahko služila kot objekt epopeji, razen jasno, če nista del obzidja, ki ga junaki napadajo.
Pa je pri nas epika sploh mogoča? Po mojem je možna na dveh poljih: ali v okviru popisa partizanske borbe, predstavljena po partijsko in z ihto, pa jasno tudi s primernim poznanjem jezika in literarnih sredstev kompozicije, ali v okviru ju-egipčanske puščave. Morje je epski element, vsaj in potentia. naka, ki vandra kot Odisej na morju od domače zemlje do
Kar se pa Vašega antropomorfizma glede Boga tiče, pa samo eno idejo. Po nauku evangelija in teologije je druga božja oseba Logos postala človek Jezus. To se verjame ali pa se vse skupaj lahko ima za bolj ali manj dobro literarno izmišljotino, eventualno sprejeto iz starejše literature in potem malo predelano. Če se pa na en ali drugi način verjame v dejstvo, da je Bog postal človek, potem je neki določen antropoformizem upravičen in sicer ravno zato, ker je Bog postal človek.
Ob priliki branja Vaših misli o dobrem in zlem mi pa zopet enkrat pade na misel moja stara ideja. Dam ji obliko vprašanja: Ali bi se mi lahko kdaj zdelo, da zlo v krščanski perspektivi ni večno? Zakaj Bog v krščanski perspeštivi ne bi mogel na koncu vse one uničiti, se pravi spremeniti v nič vse zlo, pekel in vse njegove stanovalce?
Coprniški vajenec tako konča svojo meditacijo. Omejte se dobro in lep pozdrav.
JOŠT ŽABKAR
Pred kratkim je izšel novi roman
BORISA PAHORJA
ZATEMNITEV
Knjiga, ki je zbudila veliko zanimanje pri občinstvu, je v prodaji v knjigarnah v Trstu in Gorici in v kiosku ob postaji openskega tramvaja v Trstu.
Cena izvodu 3800 lir, za tujino 6 dolarjev.