Za poduk in kratek čas. Jožef Karba, to je ime precej daleč znanega posestnika v Babincih pri Ljutomeru. 0 njem smo zadnjič na kratko poročali, da je obhajal dvojni jubilej, da je namreč letos pred svojim godom dopolnil 75. leto svoje slarosti in 50. svojega lastnega gospodarstva. Ob istem času bi bila priložnost še za tretji jubilej, namreč za zlalo poroko. Ali ta se žalibog ni mogla slaviti, ker je blagej ženi bilo pred okoli 15. leti konjsko kopito nanagloma zadalo smrtonosno rano na glavi. Naš jubilar spada v redko nasejano vrslo slarih narodnjakov. Za dokaz zadostuje že ta okoliščina, da v njegovo hišo poleg drugih časnikov vrli »Slovenski Gospodar« zahaja menda od tistega časa, odkar list obstoji. On in pa sedaj že pokojni bivši občinski predstojnik Jurij Kšela sta v občini bila prva, ki sta se zavedala, kaj se pravi biti Slovenec. K tej samozavesti so oba pripravile zraven ljutomersko-narodnih razmer in prebiranja knjig in časnikov pač tudi šole, katere sta bila obiskavala. Domače šole so bile nemške, šolarji pa slovenski. V taklh učilnicah se otroci slovenski niso mogli naučiti mnogo več, kakor ni<5. Koliko le bi se na pr. šolarji nemški ali francoski ali italijanski mogli naučiti, ako bi jim učitelj nauke razlagal s pomočjo jezika slovenskega? Pisalcu teh vrstic je neka mati, doma v Babineih in sedaj že v večnosti, pravila: »Jaz od svojega školanja v Lotmerki nimam drugega dobička, kakor samo to, da sem se v posebič plačevanem »ekstraštunti« naučila šteti slovenski«. Te besede dovolj jasno povejo, koliko da nemške šole veljajo za slovensko deco. Deklica je redno obiskavala šolo, ne da bi se bila mogla kaj naučiti, ker njeno slovensko uho ni moglo razumeti nemške besede učiteljeve. Da bi se pa slovenski naučila vsaj čitati, zavoljo tega je njeni oče posebej plačeval učilelja. Nenaravne in nezdrave razmere šolske so bile uzrok, da so nekateri za srečo svoje dece skrbni stariši rajše ravnali tako-le: Svojih otrok niso pošiljali v domače šole, ampak so jih dajali v nemške kraje, na- vadno v Radgono, v Cmurek, v Stras, v Straden. Tukaj so se otroci nemščine vadili tudi doma, kjer so bili na stanovanju. Na podlagi te domače vaje so učenci dobivali priložnost, da so učitelja v šoli bar nekoliko lažje razumeli. Te vrste šolarja sta bila tudi Karba in Kšela. In skušnja spričuje, da so ravno takšni šolanci bili prvi, kateri so se ob času narodnega prebujevanja najhitreje dali prebuditi iz narodnega spanja ter so se zavedali kot Slovenci. Kakor gospodarji in očetje so namreč iz lastne skušnje znali presojevati malovrednost nemškega jezika po slovenskih krajih v uradu in v šoli. 0 tej prikazni priča leto 1848., potem 1863. in 1868. Za sedanji rod po okraju Ijutomerskem sta posebno pomenljivi zadnji dve leti. Zakaj? Guj! Leta 1863. smo »pri vili« nad prijaznirn trgom slovesno slavili tisočletni jubilej cirilo-metodski, obhajali smo spomin na tisti imenitni čas, ko sta pred tisoč leti (863) sveta brata Ciril in Metod prišla k našim predstarišem ter jih s pomočjo razumljive govorice slovenske začela učiti v cerkvi in v šoli. Dne 8. avgusta 1868 pa smo še z večjo slovesnostjo obhajali prvi slovenski tabor v Ljutomeru. Ljudstva se je na tisoče in tisoče zbralo v zelenem logu zunaj trga. Tam smo poslušali za narod vnete govornike, ki so nam razlagali, kakšne kriviee da se Slovencem godijo po uradih ali pisarnicah in v šolah; tam smo se poslušalci navduševali, da hočemo za pravice našega dobrega ljudstva delovati in Irpeti. Oba ta narodna praznika sta po Murskem polju še danes v živem spominu. In vzlasti ob tistem času so se »duhovi« začeli deliti v »Slovenee« in v »Nemce« ali »nemškutarje«. To zadnje ime so dobili Ijudje, ki so po rodu Slovenci, in ker so preplitve pameti, pa ne morejo priti do spoznanja samega sebe ter po sili hočejo veljati za Nemce. V Babincih sta »slovensko zastavo« visoko držala župan Kšela in pa Karba. Niima se je pridružil tistokrat še mladi kmet Drobnič. Dandanes je tam seveda že večje število narodnozavednih Slovencev; če je še kaj »Nemcev« ali slovenskih zaspancev, tega pa ni treba praviti. Oče Karba je marljivo skrbel tudi za svoje otroke, ne da bi pri tem bil trpel škodo gospodarstveno. Izmed teh mu danes pomagajo doma gospodariti Micika in Dominik in Franček, Matija je župnik v Zrečah, Josip je znan posestnik na Krapji, Alojzij je c. kr. poštni uradnik na Dunaju, Ivan pa služi v cesarskem gradu v Beču. — Sklepoma bodi Se povedano, da je naš jubilant zdravja krepkega, opravlja še brez razločka vsa težavna opravila kmečka, tudi duha je mladeniški vedrega. Daj Bog tako še mnoga leta! B. R. Smešnica. »Kaj pa ti je, da imaš čisto zabuhel obraz?« vpraša sosed soseda. >Včeraj sem bil na lovu, pa me je puška nekoliko v lice udarilaU — »Cudno«, reče sosed; »pa se ti še danes pozna vseh pet prstov!«