Rokodelci.
5. F^udap.
^pi vsi, ki vas prijazno                            Oj groza !  Kakor bi umiral,
Obseva solnčece zlato,                              Ob meni vedno luč gorf.
Ki celi dan po svetu lepetn                       Otmi me Jvoma, žena bela,
Si jasno pasete oko,                                 Zatisni skoro mi oči!
Ki radost lica mlada vam razžarja,            Komu odiočena je usoda taka,
Spominjajte se jadnega rudarja.                 Da v grozi, strahu vedno smrti čaka?
Vse dneve celega življenja                         In ko zvečer na svet priplezam,
Rudar prebivam pod zemljo,                     Kdo jamo loči od sveta?
Vse dneve celega življenja                        Visi nebo nad mano črno,
Grob z lastno kopljetn si roko,                 Pred mano čina noč zija,
Ob grobu izkopanem čakam celo             Zavidna vse zavija v plašč temote,
Življenje smrt pretečo, ženo belo.              Da ne bi zrl rudar sveta lepote.
Počitek kratek je na zemlji, In kratka je rešitev ž njim. Še dremlje zora za gorami, Ko se iz težkih sanj vzbudim, Šepečem: BOče, ne pozabi name, Morda odhajatn zadnjič kopat jame."
St. pl. Orlovič