—«   159   .^-BOGOMIL GORENJKO
Kako se je Jurček izpreobrnil
I aplotnikovega Jurčka iz Lipovca, kdo ga ne pozna? Po-navadi je vedno gologlav, golorok, hlačice nosi samo na eni naramnici, levo hlačnico ima zaleknjeno skoraj do kolena, desno odleknjeno; da je zmeraj bos, menda še omeniti ni treba. Gleda zaspano, zazeha časih, tišči roke v žepih celo srpana meseca in se prestopa počasi. Nikdar se mu ne mudi. Tak je Zaplotnikov Jurček. Ne more se reči sicer, da je hudoben. Ne! Delali bi mu krivico. Vendar ima tisto nelepo lastnost, ki ji pravimo lenoba.
Če mu mati reče: ,Jurček, pojdi natrgat stročjega fižola," vzame Jurček košarico, koraca na njivo, a leže poleg fižoliiča in zaspi sila sladko. Če gre past krave, leže v senco košate lipe. Tako prijetno diši lipovo cvetje, tako ptijetno šutne pridne čebele v vrhu, da se Jutčku zdi, da mu šumijo uspavanko, in naš Jurček zaspi nehote in nevede. Kravice mu seveda uidejo, čeprav ima samo tri repe, ta v Živčevo zelje, ta v Jaklovo repo, ta jo potegne doraov. Ko pride večer, se zbudi Jurček, a krav ni ni-koli nikjer. No, Jurček se ne razburja dosti zaraditega. Zazeha malo, si še pomenca oči, pogleda malo po grmovju, in ker krav ni, kolovrati počasi domov. Časih so krave že doma, časih jih morajo iti iskat v hosto. Če dobi novo obleko, nič ne gleda kaj dosti, kam bo sedel, kam bo legel. Zavali se in ko vstane, seveda: suknjica na koraolcu umazana, hlačice blatne.
Če gre v šolo, lepo mirno zadremlje in prav nevoljen je, če ga uči-telj pokliče in ga tako moti v njegovem mirnem opravilu.
Nič dosti ne pomaga, če ga doma oče zlasa; Jurček zajoka in se malo cmeri, se pokesa in sklene poboljšati; no, ko ga ušesa več ne šče-tnijo, je že zopet stari Jurček.
Nič ne pomaga, če ga mati prosi, naj ne bo vendar tako len; če kje velja tisto pravilo: »Skozi eno uho notre, skozi drugo ven," velja pri Jurčku v polni meri. Da so učiteljevi opomini in besede bob ob steno, bo prebri-sani mladi čitatelj uganil že sam. Tako živi naš Jurček v Lipovcu brez ve-likih skrbi in nadlog.
Tako je sedel nekega dne naš dični Jurček lepo v zadnji klopi tre-tjega razreda vaške šole in Iepo kimal. Kar hipoma zakliče gospod učitelj: .Jurij Zaplotnik!"
Jurček si je pomencal oči, raalo zazehal, neverjetno in debelo pogledai po součencih, ki so se kihali in smejali, in počasi vstal.
,No, Jurij Zaplotnik, kaj se ti je sanjalo?" je vprašal učitelj.
_^,    160   .~-
Vsi učenci seveda so brž pogledali vanj, on pa je zardel prav do ušes in nohtov.
nNo, Jurij Zaplofnik, da ne boš mogel več spati v šoli, boš odsedaj sedel v prvi klopi. Takoj se preseli! Ti, Rus, se preseli nazaj!" je zopet velel učitelj.
Jurček se je ugriznil v spodnjo ustnico, pobral svoje tri knjige in se preselil na novo stanovanje v prvo klop. Podprl si je glavo z roko, gledal v klop in mislil težke in jezne misli. Ni ga jezil toliko smeh součencev, ampak to, da ne bo mogel več malo zadremati kot v zadnji klopi.
Kdo bi opisal, kako so se součenci norčevali iz njega in rau nagajali med odraorotn!   Majerčkov Janezek,   prebrisana   glavica,   je celo zložil pe-
semco   na   Jurčkov   račun,   stopil   na   oder   in   jo  zapel  s svojim tankim glasom:                                                                               :
.Jurij Zapiotnik,
Jurij Dremota
je romal iz kota
v ptvo klop."
Součenci so se zagrohotali, Jurček je jezno pogledal Janezka in zopet povesil oči in strrael v klop, dokler ni minula šola.
Še nikdar ni stopal Jurček tako hitro iz Sole kakor ta dan. Hitro je stopal, da ga ne bi došli tovariši in mu nagajali.
Po šoli je šel past v hosto. Sedel je zopet po stari nauadi pod košato lipo, a danes ni drema!, ni spal. Sedel je, gtdo je gledal in mislil dolgo časa. Hipoma pa se mu zjasni lice. ,Tako bom naredil," je rekel polglasno,
'                                                      —*.    161    .^-
in bilo mu je pri srcu, kakor bi bil odkril veliko skrivnost, kakor bi odkril Ameriko.
In ker vem, da deco zanima,   kaj  je  Jurček sklenil, tnoratn lo pove-dati. Sklenil je, da jutri ne pojde   v šolo,   ampak   da   se   pojde potepat v Lepovče. Tam ga ne bo motil učitelj   s svojimi   nadležnimi  vprašanji, tam bo lahko malo zadremal,  tam   se   rau   ne bodo rogali součenci, tako si je mislil Jurček, in sila lepa   se   mu  je  zdela  ta misel.   Tako lepa se mu je zdela, da je zapel pastirsko pesemco kakor že dolgo ne: .Pastirica krav'ce pase, na paš' si dela kratke čase,
L                                                           pastir pa prav': .Juhč, jutie,
r                                                           na planin'ci lušno Je.'
Kakor je Jurček sklenil, tako je tudi storil. Drugi dan je vzel knjige, toda namesto da bi šel v šolo, je zavil po siezi v Lepovče. Sicer mu je vest očitala in ga opominjala, naj gre v šolo, ko je zavil s ceste na stezo, a prevladalo je slabo nagnjenje. Parkrat se je že mislil vrniti s steze, a preslišal je svareči glas v svojein srcu in kar nekako nevede je stopal dalje po stezi v zeleni log.
Že je bil v Lepovčah. In res lcpo je tu. Velik lipov log, po sredi teče droban studenček. Vsak bi pritrdil, da je lu lepše kot v šoli; toda dolžnost je prva.
Jurček je legel ob studencu v mehko travo v senco dveh starih lip. Lepo se mu je zazdelo od začetka in sklenil je, da še večkrat pride v Le-povče ,v šolo".
A če je le kaj zašumelo, če je zafrfotala ptica v grmovju, če je za-pivkala žejna pivka ali zakričal srakoper, se je nekako ustrašil: ,Kaj, Ce tne kdo dobi tukaj ?" Oglasila se je zopet vest in mu očitala, da ni prav naredil.
Okrog njega so brenčale čebele od cveta do cvcla in vsaki se je mu-dilo brž naprej. V vrhovih so istotako šumele pridne čebelice in nabiralc med. V bližini je tolkel detal na deblo in pridno iskal hrane.
Vse to je govorilo Jurčku, da ni storil prav, da je lenariti greh.
Da bi se malo razmislil, se je zagledal v lepega žamelnočrnega pajka, ki je razpredal veliko rarežo od ene lipe do druge.
Najprej je nategnil mali (kalec tri dolge niti, na te je pripel krajše in lako je tkal dolgo, dolgo. Iz grudi, morda prav iz srca, mu je tekla drobna nit in se spajala z drugimi nitkami v veliko, umetno stkano mrežo. Posijalo je solnce skozi veje, njegovi žarki so padli na mrežo, ki se je za-svetila kakor bi bila tkana iz svile. Pridni osmonogi tkalec je splezal po niti v- kot mreže in strmel kakor bi se zagledal v svoj veliki umotvor, v svoje veliko delo, v mrežo. In Jurčku se je zdelo, da gleda nanj pridna živalca in ga radovedno vprašuje: »Jurček, kako moreš pa ti iiveti brez dela, kako moreš lenariti?"
Pa glej, priletela je brezskrbna in lahkoživa muha, poletela parkrat okrog mreže — in morda so ji ugajale svilene niti, morda  bi se bila rada
t
—«    162   —
malo pogugala na njih — sedla je na drobno nit, a se je zapletla z ne-rodnimi nogami in ni mogla odleteti. In spet se je zdelo Jurčku, da mu muha daje svet: .Jurček, kaj iščeš samo prijelnosti? Poglej, tudi jaz sem iskala samo lahkega ptijetnega življenja, pa poglej, našla sem smrt!" In res, prikorakal je pajek po drobni nitki do muhe, ki je brcala in se izku-šala rešitš, in jo je zadavi!.
Jurček se je spomnil pregovora, ki mu ga je mati tolikrat ponavljala: »Kdor ne dela, naj tudi ne je!" ln kes mu je napolnil mlado stce. »Čisto drugačen moram postati," je sklenil v svojem srcu listi dan, ko je šel na-mesto v šolo v Lepovže.
In če vprašaš Zaplotnikovo mater, katerega izroed otrok ima najrajša, ti ieče: »Jutčka. Jurček je najbolj priden! Prej je bil res len, sedaj se je pa poboljšal, hvala Bogu, tako da ga imam najrajša."