360
Luka Vebec.
ranči ne dohite, ako bi tudi vedeli, kam smo jo mahnili.«
»»Ti pošast luteranska, ki si hotela biti naš župnik, sedaj te pa ne bode zopet oslobodil gospod Luka, ne««, dejal je Brjanček in tako grdo pogledal Sobo, da se je ta nehote stresel od strahu in groze.
»To bi se cobelsberški pisar smejal, ko bi vedel«, pristavi Drejček. »Nazaj grede mu moram iti povedat.« i Soba bi bil za žive in mrtve rad prišel z te družbe, ali kako ? tega ni vedel. Z zatiškimi gospodi patri bi se bil strašno nerad seznanil, še ne-rajši pa s kakim trdim katoliškim grajščakom ali z drug'o gosposko. Mislil je in mislil, kako bi se rešil neprijetne družbe in drugih rečij, ki so  ga  čakale.   Na-
II1P


posled se nečesa domisli, kar bi ga morebiti rešilo.
Sli so že po zadnjem klancu ali po prvem, kakor se že šteje, ko poprosi Soba, da bi smel iti nekoliko s poti.
Oni štirje se spogledajo, ne zdi se jim pametno izpustiti ga. A Šoba prosi in prosi tako milo, da se jim omeče srca. »Saj ne more nikamor uiti: spodaj je reka, zgoraj smo mi, če bi pa na desno ali levo krenil, bodemo ga že prestregli«, pravi Brjanček.
»»Jaz ne mislim uiti, saj vidim, da ne morem.««
»Pa naj gre!« reče Simon.
Šoba gre tje, kjer je bilo malo gostejše grmovje, in ko je nekaj sežnjev od onih strani, udere jo z vsemi močmi in teče ravno   navzdol k vodi.  A tudi
Kardinal Karol M. A. Lavigerie,
načelnik proti-suženjskega gibanja.
oni jo pocede za njim. Bil je pravi človečji lov. Manj in manj razstoja je bilo med njimi; ko priteče begunec do Krke, ni vedel, kam bi prav tekel: obrne se ob Krki, a preganjalci za njim. Ko se Soba ozre, vidi, da ne ubeži. Krka je bila zamrznena, pa ne več čeloma; tu in tam je imel led široke poke.
Velja! mislil je sam pri sebi, ali se rešim, ali pa utonem. Zavije jo na led in že je bil na pol struge; že je mislil, da je rešen. Tu mu pa izpoddrsne, on telebi znak, led se strese, poči in Soba se po-grezne, — ni ga bilo več na vrh. Simon je ravno še o pravem času pritekel, da je videl, kako je Soba padel in izginil pocl ledom.
»Utonil je!« zaklicaj je tovarišem.
»»Bog se- usmili njegove duše!«« dejal je Crček, ki sta ga takoj minila sovraštvo in pa jeza.
»Bog je sodil«, pristavi Brjanček.
Čakali so še nekaj časa, da bi ga opazili; a ko ga le ni bilo, vrjiili so se s poročilom v Dobrepolje, da je Šoba utonil v Krki. Tako je končal predikant Šoba ali slepi Pongrc.
Med Dobrepoljci so se širile razne govorice o župniku Luki in o slepem Pongrcu — Sobi. V obče so se bistveno vse vjemale v tem, da je Šoba kopal Luki jamo in sam padel vanjo. Lute-ranci so pa zagnali strašanski hrup, Češ, da so katoličani ubili predikanta. Potegovali bi se bili zanj še bolj, ako bi se ne bilo zvedelo, kako je ravnal s Pavšalkom. Tako je bilo ljudstvo zo-