Grofov jagar. Povest iz domačih hribov. 23 »Pa ne pri vseh. Prav pred zadnjimi, ki so bile najpotrebnejše, si zbežal.« »Hudirja! Ali si mi na vsak korak prežala? To se ti kaj malo poda.« »Prav nič nisem oprezovala, ker sem se na tvojo besedo zanesla. Toda Ijudje so videli in vedeli povedati. Da so gledali za tabo, temu se ne moreš čuditi.« »Ljudje — ljudje — to ti je prekleta, hinavska tovarišija!« je zavpil. »Ne vpij tako! Mati se bodo ustrašili.« »Kaj so pravili ljudje o meni?« je vprašal s tišim, pa razburjenim glasom. »Pravili so, kako si že hotel k spovedi, pa si zadnji hip ušel ko zajec in odtlej nič več nisi prišel v cerkev. Za takega strahopetca te nisem imela.« »Kaj? Jaz strahopetec ?« se je zopet nakuhal. »Pamet pa strahopetnost sta dve reči. Saj nisem tako neumen, da bom šel in kar vsakemu človeku na nos obesil, kaj vse sem storil, da bo potem vsem oznanil in me še pred sodnijo spravil.« »Ali se samo izgovarjaš tako ali pa res ne veš, da ne sme spovednik ne besedice o tem izdati, kar pri spovedi čuje? Spovednik mora molčati ko grob.« »To lahko verjame, kdor hoče — jaz ne.« »Menda vendar ne boš rekel, da je pater Krištof lažnivec! V eni svojih zadnjih pridig — pri teh tebe seveda ni več bilo — je na dolgo in široko razložil, da mora spovednik rajši umreti, kakor pa le najmanjši greh, ki se mu ga kdo spove, izdati. Da, niti s tistim, ki je pri spovedi bil, ne sme izven spovednice govoriti o njegovih grehih, razen tedaj, če ta sam privoli.« »Bo pač tako, da ne velja za vse grehe ista mera.« »Prav nič ni tako. Naj se kdo spove najhujšega greha, spovednik ne sme nikomur ničesar povedati, in če bi ga sodnija hotela prisiliti, mora rajši vse pretrpeti, tudi življenje dati, črhniti pa ne sme ne besedice. Ko bi bil morilec in bi se spovedal. vse bi ostalo v spovednikovem srcu zakopano in za vse veke zaklenjeno.« ' »Jaz nisem morilec!« je vzkipel. »To so tudi take neumne čenče tvojih ljudi. Za onega z Gore so mene dolžili; prejšnji teden pa so ga našli pod plazom, ko se je sneg stajal. Da me kar za morilca imaš, to me žali.« »O tebi vendar nisem nič rekla,« je dejala v zadregi. »Hotela sem ti le dopovedati, da mora duhovnik molčati o vsem, kar pri spovedi čuje. Strašna obljuba in zapoved ga veže.« »Meni pa je nekdo, ki mora to vedeti, drugače povedal,« je trmaftfo crnnl svoje. »Ta nekdo je ali norec ali pa lažnivec. Ali meniš, da bi šlo toliko ljudi, kakor si jih videl, da so pri šmarskem misijonu šli, in bi se spovedaii, ko bi spovedniki smeli kaj ziniti o tem, kar pri spovedi Čujejo? Ali pa si raorda že čul kdaj, da se je iz spovednice kaj razvedelo?« Nevoljno je odkimal. »Ne daj se ogoljufati! Meni verjemi! Kar ti jaz rečem, je resnica, in jaz vem, da je tako,« je dejala odločno in s poudarkom. »Prisegam ti na svojem poštenju in zveličanju.« Ni več dvomil. Bil pa je toliko prevzeten, da ji tega ni hotel priznati. Cez malo časa je dejal brez prave zveze: »Ne misli, da sem čisto izgubljen! Imam že tudi vero, večkrat molim; toda k spovedi ne pojdem nikoli. Jaz bom že sam opravil z Bogom.« »Ce bo le Bog tudi sam hotel s teboj opraviti!« mu je odvrnila. »Saj je vendar duhovnike zato poBtavil, da ti namesto njega odvezujejo od grehov.« Ta hip se je oglasila bolnica. Preden sta stopila k nji v sobo, mu je dekle še pošepetalo: »Ne smeš mi zameriti! Žaliti te nisem hotela, le resnico povedati.« Notri je vprašala Cenca: »Otroka, kaj pa sta imela, da sta bila tako fclasna? Menda se vendar nista kregala?« »Ne, ne,« ie odgovoril jagar; »Veronika mi ni hotela verjeti, da sem bil jeseni pri misijonu v Šmarju.« »Kaj? Pri misijonu si bil?« »Da, k pridigam sem hodil; so mi bile kar po volji, posebno one patra Krištofa.« Bolnica je od bolesti zaječala, nekaj časa je pomolčala, potem jo je začelo dušiti. Veronika je skočila k nji in jo podprla, da je prišla zopet k sebi. Tedaj je dejala Anzanu, naj jo nocoj pusti samo, ker je potrebna počitka. Rekel ji je nekaj vzpodbudnih in prijaznih besed, potem pa je šel v kamro, kjer mu je Veronika že pripravila posteljo. Drugo jutro se je jagar na vse zgodaj poslovil, obljubil pa je, da bo prej ko mogoče spet prišel. Veronika ga je spremila do hišnib. vrat, da bi jih za njim spet zaklenila. Dejala mu je prijazno: »Na svidenje!« Ni mu pa podala roke in tudi on ji svoje ni ponudil. Po sinočnjem razgovoru je Veronika svoje misli o grofovem jagru precej spremenila. Lansko leto je pri misijonu trdno upala, da ga bodo pridige tako prijele, da bo šel k spovedi in bo začel drugo življenje. Ker se ji ti upi niso izpolnili in je bilo kmalu po misijonu čuti zopet vse mogoče o jagru, le dobrega nič, je menila, da je pač čisto že izgubljen in zakrknjen grešnik. Pri včerajšnjem razgovoru pa je spoznala, da misijon le ni šel kar tako gluho mimo njega. Očitno je bilo, da je bil premalo po- učen v krščanskem nauku; morda je prav to glavni vzrok, da ne more najti prave poti. V duši mu mora biti vihar, ta ali ona beseda je pričala o nekem temnem, nemirnem hrepenenju po Bogu. Ko bi bilo mogoče tega človeka pripeljati k Bogu in ga spraviti na pravo pot krščanskega življenja! Ako bi se grofov jagar spreobrnil, bi bil to silen zgled, ki bi potegnil marsikoga za seboj. Dolgo je Veronika premišljevala. Potem se je kratko in malo odločila: tega človeka hočem za vsako ceno spreobrniti in napraviti iz njega gorečega kristjana. Tudi Cenca je bila v svojih mislih več ko navadno pri grofovem jagru. Ni našla miru in je venomer ječala. Večkrat je vprašala Veroniko, kak se ji Anza zdi. Izpočetka je ta odgovarjala bolj na ovinke; ko pa bolnica ni odnehala, je dejala kar naravnost: »Ljudje vedo malo kaj dobrega o njem povedati, ali vse ne bo res. Da ima nekaj divjega na sebi, tega ni kos tajiti. Ko se bo le spovedal — in gotovo se bo —, tedaj se bo že umiril in bo postal dober človek.« »Spovedal? — Spovedal?« je zastokala Cenca, potem se je zopet pogreznila v svoje misli. Neki dan potera je poklicala Veroniko čisto blizu k sebi in ji je rekla boječe: »Veronika, jaz bi se tudi morala spovedati, pa je tako strašno hudo. Dolgo, dolgo se že nisem.« »Mati, to je tako lahko kakor nič,« ji je dejala Veronika in se je tako razveselila, da bi bila najrajši zavriskala. »Saj spovednik pomaga in čez pol ure je vse pri kraju — pa boste videli, kako mirni in srečni boste potem.« »Da, ko bi le pravega spovednika našla! ... 2 župnikom sva si navzkriž; tega nočem — drugega pa ni ne.« »Pa pride!« je dejalo dekle. »Stric Gašpar mi je včeraj pravil, da gospod župnik v nedeljo odide in ga nekaj tednov ne bo doma. Namesto njega pride pater Valerijan iz Celovca. Patra Valerijana dobro poznam, je bil lansko leto v Šmarju, ko smo imeli misijon. Tako dober je in prijazen! Sama ljubezen ga je.« Bolnica si je oddahnila. Kmalu pa se ji je lio« zopet nagubalo in oči so se ji od skrbi zamračile. »Strašnega nekaj mi je na srcu, tako strašno, da tega nikomur ne morem povedati,« je zastokala. »Tebi... tebi, Veronika, tebi bi morda mogla povedati... ti bi bila tiho, kajneda?« »To vam prisežem, mati Cenca! Sveto mi je, kar mi kdo zaupa; tega nikomur ne povem. Ali to vam ne poraaga, če se samo meni spoveste.« »Že, že ... saj ti mi lahko svetuješ in tudi pomagaš.« »Pa povejte v božjem imenu!« »Da, da ... Strašen greh sem storila ... Anzanu, da, Anzanu,« je sopibnin žena; »... ne, danes ti ne morem povedati, danes sem premalo pripravljena; jutri ti povem, da, jutri.« Ves prihodnji dan pa je molčala in še omenila ni kaj o tem. Veronika je tudi molčala, toda mnogo je molila zase in tudi pred Cenco na glas. Na večer je prišel čisto iznenada grofov jagar in je pripeljal Sultana, velikega psa, s seboj. Pes je bil ves iz sebe, ko ga je spustil k bolnici. Lajal je, tulil in cvilil, s prednjimi tacami je stopil na posteljo in bolnico oblizoval po rokah in po obrazu. Res da je bila vesela, ko je videla, kako jo ima pes rad, vendar ji je bilo te ljubezni le preveč. Težko je lovila sapo in se je z obema rokama skušala ubraniti pasje nadležnosti. Tedaj je priskočila Veronika, potegnila je psa s postelje in ga krepko prijela za ogrlek, najsi je še tako renčal. »Nikar, dekle! Pes se ne da nobenemu tujemu človeku!« je zavpil grofov jagar. »Ah! Meni ne stori noben pes nič,« je odvrnila Veronika; »jaz imam živali rada, živali pa mene. — Kako pa mu je ime?« »Sultan.« »Priden bodi, Sultan, priden, pameten, da! No, pojdi sem!« je prijazno velela psu in z roko potapljala po klopi, ki je stala na gornjem kraju postelje za vzglavjem. Pes je koj skočil tja, kamor mu je kazala, tu je počenil, položil glavo na Cencino blazino in tiho 6bležal Cenca in Anza sta kar strmela in nista vedela, komu naj se bolj čudita: ali psu ali Veroniki. Ko je Veronika Sultana dobro nasitila, je pripravila še za jagra okusno večerjo, toda precej obilnejšo kakor ono zadnjič pred petimi dnevi. Zasmejal se je, ko je stopil v kuhinjo in je zagledal dve veliki skledi. Resda, pošteno se je lotil, ali vsega le ni mogel pojesti. Ko je odložil žlico, je segla še Veronika v skledo, pa se kmalu najedla. Potem je šla v sobo gledat in se zopet vrnila, pomila posodo in pospravila na peči. Ves ta čas je bila molčeča in zamišljena in mu je le na kratko odgovarjala, kar je bilo ravno potrebno. Iznenada pa je začela ona pogovor in začuda dolgo je pustila bolnica nocoj mlada dva na miru, da sta se lahko pomenila. »Zakaj si tako v kratkem sp<jt prišel?« je vprašalo dekle in je trdno pogledala v njega. »Saj materi ni huje.« »Pri grofu sem bil v mestu, sem imel pot, pa sem dejal, nazaj grede se oglasim pri materi, sem obljubil, da ji psa pripeljem,« je odgovoril. »Ali gamse tako lahko pustiš same?« »Zdaj ta čas za žive ni nevarno, dokler je mrtvih dovolj naokoli. Pri tem južju, ki je bilo zadnje dni, jih je več ko en tucat prišlo na dan.« »Kaj praviš? Mrtvi gamsi?« (Dalje sledi)