/R I) II N /1
(i K (I II A
|UM1J 1960
VSEBINA
Tomo Brejc:
Pot je jasna
Izlet na prireditve Izseljenskega tedna
Partizanski pohod Ob žici okupirane Ljubljane
Petnajst let našega dela v svobodi
Deset let delavskega upravljanja v Tobačni tovarni v Ljubljani
Lojze Zdravje:
Peter Puhek se je poslovil
Iz naših delovnih kolektivov Mile Pavlin:
Četrti julij — Dan borca Jože Šmid:
Svobodni zemlji (pesem)
Vrečico slovenske zemlje so mu položili na grob
Barje bo zaživelo
Po domači deželi
Anton Okolish, Barberton:
Obiskal sem Loško dolino
Cv. A. K.:
Kulturnoprosvetno življenje v ameriški Sloveniji
Cv. A. K.:
Ob 45-letnici slovenskega narodnega doma v Clevelandu
Osmi Ljubljanski festival
Ina Slokan:
Kulturni zapiski
Kaj delajo naši na tujem Rojaki nam pišejo France Bevk:
Kresna noč (nadaljevanje)
Mladi rod:
Lil come again Je viendrai encore Ich komme vvieder!
(prevodi: dr. J. Golias)
Slika na naslovni strani:
Detajl z Robbovega vodnjaka pred rotovžem v Ljubljani
(foto: Nučič — LjuBIjana)
Seznanite se tudi Vi in Vaši svojci z zgodovino slovenske prestolnice!
Nudimo Vam:
Jos. Mal:
Stara Ljubljana in njeni ljudje	din 950.—
Dr. Srečko Brodar, dr. Bogo Grafenauer, dr. Jos. Klemenc, dr. Jos. Korošec, dr. Ivan Rakovec:
Zgodovina Ljubljane
I.	knjiga (geologija in arheologija) din 900,—
Vsebina posameznih poglavij je v širših povzetkih podana tudi v nemščini, francoščini in angleščini
Zgodovina Ljubljane
II.	knjiga izide v letu 1960
Uredniški odbor:
Ljubljana v ilegali
I.	knjiga	din 3.200,—
II.	knjiga izide v letu 1960
Naročila sprejema:
Državna založba Simonijo
Ljubljana, Titova cesta 25	• Jugoslavija
Če hočete, da boste res dobro postreženi s pristnimi vini in drugimi
gostinskimi dobrotami,
ko pridete v Ljubljano, obiščite
Tavčarjev hram
Tavčarjeva 4
Vse rojake iskreno pozdravlja kolektiv gostišča
Rodno grudo izdaja Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Izhaja dvanujstkrat na leto. Poštnina plačana v gotovini. Odgovorni urednik Tomo Brejc. Uredništvo in uprava. Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva cesta l/II. — Rokopisov in slik, ki jih nismo naročili, ne vračamo. Čekovni račun pri Komunulni bunki 600-704/3-155
r n n ki d i; n n n k
ILUSTRIRANA REVIJA SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE V LJUBLJANI
JUNIJ 1%0
i.F.ro vil.
Tomo Brejc
Miha Males: Makedonk a iz Ohrida
Pot je jasna
Peti kongres Socialistične zveze Jugoslavije, nooe velike manifestacije sloge, enotnosti in bratstva narodov FLRJ, je za nami. Tisoč šest sto delegatov je enoglasno odobrilo notranjo in zunanjo politiko vlade FLRj od zadnjega kongresa leta 1953 do danes.
Povprečni porast industrijske proizvodnje v zadnjih treh letih je znašal 12°/o, poljedelske pa 10°lu. Jugoslavija se je uvrstila med tiste države na svetu, ki gospodarsko najhitreje napredujejo. To je zasluga delovnih ljudi naše dežele.
»Vse naše gospodarstvo,« je dejal v svojem poročilu predsednik Tito, »je v varnih in zanesljivih rokah delovnih ljudi naše dežele.«. V organih delavskega samoupravljanja, t. j. v delavskih svetih, 220 tisoč delavcev in uslužbencev vodi vsa naša podjetja, vse jugoslovansko gospodarstvo.
Kongres je z velikim odobravanjem sprejel na znanje, da bo Ljudska skupščina FLRJ kmalu razpravljala o novem petletnem gospodarskem planu nadaljnjega razvoja FLRJ. V Jugoslaviji ni človeka, ki ne bi vedel, koliko je že dosedanji gospodarski plan, ki bo izpolnjen o treh — ne pa kot je bilo predvideno v štirih letih — izboljšal življenjsko raven našega delovnega človeka.
Po predvidenem novem petletnem gospodarskem planu se bo industrijska proizvodnja dvignila vsako leto za 13 °/o, poljedelska pa za 8 °lo. V tem predvidevanju ni nič nerealnega, to je naša stvarnost, vse je ločno preračunano na podlagi naših dosedanjih rezultatov. »Nič ni treba izmišljati,« je dejal podpredsednik vlade Edvard Kardelj v svojem referatu na kongresu, >dosedanja praksa sama nam kaže pot.«
Kakšna je perspektiva nadaljnjega gospodarskega razvoja FLRJ?
Gradili bomo nove tovarne, za katere imamo surovine doma in za katere vemo, da bomo njihove izdelke lahko prodali na inozemskem tržišču.
Zdaj proizvajamo letno 9,3 milijarde kWh električne energije. V letu 1965 bo ta proizvodnja znašala 17,5 milijarde. Proizvodnja premoga: lani 21 milijonov ton, 1965 bo la proizvodnja znašala 32 milijonov ion na leto; na f te : lani 0,9 milijona ton, v letu 1965 2,2 milijona ton; bakra: lani 35 tisoč ton, v letu 1965 bo ta proizvodnja znašala 7? tisoč ton letno; al umi n i j a : zdaj 24 tisoč ton, v letu 1965 40 tisoč ton letno. Proizvodnja traktorjev: lani 7.500. o letu 1965 bo naša proizvodnja traktorjev znašala 22.000 komadov na leto; i/ met n i h g n o j i I : zdaj 400.000 ton, v letu 1965 2 milijona ton letno. Do leta 1965 se bo potrojilo število vseh vrst motornih vozil. Umetnih mas pro-
239 domačih in 113 tujih razstavljalceo iz 13 dežel je razstavljalo na letošnjem spomladanskem velesejmu v Zagrebu. Razstavljeni so bili predvsem številni predmeti, ki jih potrebujemo o vsakdanjem življenju. Naše domače tovarne so se spet postavile s svojimi izdelki, ki nič ne zaostajajo za inozemskimi
izvajamo zdaj 14.000 ton na leto, v letu 1965 bo ta proizvodnja znašala o enem letu 60.000 ton. Predvidena je izgradnja 500.000 novih stanovanj, 5.500 km novih cest itd. itd.
V petih letih bomo zaposlili 1,000.000 novih delavcev, od tega več kot polovico srednje in visoko kvalificiranih delovnih moči. To je le kratek izvleček iz obširnega petletnega načrta nadaljnjega razvoja Jugoslavije.
Drugi temeljni zaključki kongresa so: sprejem novega statuta Socialistične zveze, modernizacija zastarelih industrijskih obratov, razširitev in razvijanje novih oblik socialistične demokracije, nadaljnje razvijanje delavskih svetov in vsega družbenega upravljanja in nadaljnja krepitev zadružništva na vasi, pomoč nekaterim gospodarsko doslej še ne dovolj razvitim krajem.
Dokaz, da je Jugoslavija vodila pravilno socialistično notranjo in zunanjo politiko, je bila prisotnost štiridesetih inozemskih delegacij. To je edinstven primer, da na kongresu ene male dež.ele sodeluje tako veliko število inozemskih delegacij. To je nesporni dokaz zaupanja in velikega ugleda nove Jugoslavije v vseh delih sveta.
Potreben nam je mir, da bi mogli dalje razvijati vse naše ustvarjalne sile in sposobnosti. Jugoslavija se bo tudi o bodoče odločno borila za prenehanje hladne vojne, za vzpostavitev trajnega miru, za pomoč doslej še ne svobodnim narodom ter za prijateljsko in ustvarjalno sožitje vseh držav na svetu.
To so osnovne smernice V. kongresa Socialistične zveze Jugoslavije, ki je dosegel velik uspeh in po mnenju uglednih inozemskih predstavnikov po svoji pomembnosti daleč prešel jugoslovanske meje.
z/rz //'zzZzzr/z/zz
TEDNA
Na zemljevidu je zarisana pot letošnjih izletnikov iz Slovenije na prireditve Izseljenskega tedna. Izlet se bo začel 4. julija in sicer na tradicionalnem ameriškem pikniku o Polhovem Gradcu. Od tam se bodo izletniki vrnili v Ljubljano, nato pa jih bodo avtobusi odpeljali na Reko in v Opatijo. Iz Opatije jih bo popeljala ladja po Jadranu o Split in Dubrovnik, od koder jih bo poneslo letalo v Beograd. Iz Beograda bodo nadaljevali pot z avtobusi o Subotico in letovišče Palic na prireditve Izseljenskega tedna. Vračali pa se bodo preko Novega Sada o Beograd, nato z letalom o Zagreb, od tam pa z avtobusi o Ljubljano. — Potovanje bo trajalo osem dni, ki bodo
za ose udeležence polni prijetnih, nepozabnih doživetij
A V ST RIJ A
madžarska
TRASA POTOPA J JA
Ameriških slopfhcfp
PO J l/GOS LA P/J/
Od 4. Jo H P// 1960
Letošnjega spominskega pohoda »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki je vsako leto na dan osvoboditve glavnega mesta Slovenije, se je udeležilo nad 20 tisoč državljanov. Na sliki — naš povojni rod, študentje, vajenci in dijaki korakajo po krajih, kjer je med vojno bodeča žica oklepala uporno, neuklonljivo Ljubljano
There is an annual memorial march ^Around the Barbed Wire of Occupied Ljub-Ijana'i, held on the anniversary of the liberation of Slovenia’s capital; this year ihore than 20.000 citizens took part in it. In the picture: our postwar generations — students, apprentices, and school boys — marching past the places rohere during the mar barbed mires mere blockading the rebellious inflexible town
Tous les ans, a Vanniversaire de la libération de la capitale slovène, on organise une marche commémorative »Autour du fil de fer barbelé de Ljubljana, occupée; cette
icipé. Dans la photo: nos générations post-liers marchant par les endroits où pendant nt l’inflexible ville rebelle
>Rings um den Stacheldraht der besetzten Stadt Ljubljana« am Jahrestag der Befreiung der Hauptstadt Sloweniens haben heuer über 20.000 Bürger teilgenommen. Auf dem Photo: unsere Nachkriegsgénération — Studenten, Lehrlinge, Schüler — auf dem Marsch über die Stätten, mo mährend des Krieges Stacheldraht die aufständische unbeugsame Stadl Ljubljana einschloß
Petnajst let našega dela v svobodi
Ob deDetili dopoldne je zadonelo z Ljubljanskega gradu 50 topovskih strelov, ki so se jim pridružile fanfare z Ajdovščine. Petnajst letal je preletelo mesto in kovinarski delavec v modri delovni obleki z veliko plapolajočo zastavo v roki je prikorakal na čelu velikega prvomajskega sprevoda, ki se je nato razlil v mogočno reko uspehov našega dela.
Pod morjem vihrajočih zastav je stopala naša mladina, fizkulturniki, delovni kolektivi, ki so prikazali svoje uspehe še posebej o zadnjih desetih letih, odkar smo ustanovili delavske svete. Ponosno so korakali naši kovinarji, rudarji, delavci gradbene, tekstilne, elektro industrije in številnih drugih strok. Videli smo različne velike stroje, traktorje, avtomobile, motorje, vse delo naših rok. Pozdravili smo naše mladinske brigade, mlade graditelje železniških prog, avtomobilske ceste, velikih hidroelektrarn, mostov, predorov itd....
V dveh urah se je zvrstilo pred gledalci vse najpomembnejše, kar smo napravili z lastnimi silami in trudom o petnajstih letih svobode. Seveda je bil to le del vsega. Če pa bi hoteli prikazati vse, bi bil sprevod še velikokrat daljši. Zato pa so to uspešno dopolnjevali grafikoni v izložbah trgovin.
Takšnega prvomajskega praznika, kakršen je bil letošnji, Ljubljana doslej še ni doživela.
V strnjenih vrstah so korakali športniki s svojimi zastavami
Sportsmen roith their flags, marching by in rank and file
Des sportsmen défilant, leurs rangs serrés, avec leurs drapeaux
Sportler in Reih' und Glied, mit ihren Fahnen
Lahka in lepa motorna kolesa — mopedi — izdelki tovorne Tomos iz Kopra
Hamlsome, light autocycles — mo-peds —, produced by the TOMOS Works at Koper
Les jolis, légers vélos-moteur (*mo-peds'i), produits dans la fabrique TOMOS à Koper
Die hübschen, leichten Mopeds, erzeugt in den TOMOS-Werken in Koper
Deset let delavskega upravljanja v Tobačni tovarni v Ljubljani
Ena najstarejših tovarn v Sloveniji, ¡ki ho prihodnje leto praznovala 90-letmico Obstoja, je med prvimi delovnimi kolektivi praznovala desetletnico delavskega samoupravljanja.
V svečarno okrašeni dvorani je predsednik delavskega sveta prebral poročilo o delovanju delavskega isveta v preteklih desetih letih. Naloge delavskega sveta niso bile lahke. V pogonu so bili stroji, stari 60—70 let, druga tehnična oprema pa prav tako zastarela in izrabljena. Zato si je delavski svet zastavil kot svojo prvo nalogo nabavo novega strojnega parka in je tudi uspel. 1(2 večjih modernih strojev v tovarni že obratuje. S temi stroji se je izboljšal tehnološki proces, povečala proizvodnja, dosežena boljša izdelava, kvalitelta in oprema tobačnih izdelkov. Novi stroji olajšujejo delo in zagotavljajo zaposlenemu osebju tudi večjo varnost pri delu. Uvedena je vrsta novih cigaret, med katerimi je najbolj priljubljen »Filter 65«, po katerih je na trgu veliko povpraševanje. Delavski svet tovarne je uvede1! štipendiranje mladih, nadarjenih delavcev, da bi imeli več strokovno sposobnih delovnih moči, tru-
dijo se za uveljavljanje takega sistema nagrajevanja, da bo vsak delavec plačam po učinku in kvaliteti svojega dela :i(U jih ma ta način vzpodbujal k večji proizvodnji in boljši kvaliteti izdelkov.
Poleg teh najvažnejših nalog so bile še druge nič manj pomembne, kot n. pr. izboljšanje organizacije proizvodnje, finančnega poslovanja, higiensko tehnične zaščite pri delu, gradnje novih stanovanj za delavce, izboljšanje zavestne delovne discipline, skrb za človeka in za to, da bodo v delovnem kolektivu vladali dobri tovariški odnosi itd., itd.
Direktor tovarne je naglasil, da delavski svet tovarne zasluži zahvalo in priznanje za svoje delo v celoti. Dvaindvajset najbolj marljivih članov, med njimi 8 žena, pa je v znak priznanja prejelo še lepo umetniško izdelano spomenico, na kateri je zapisano:
»ZA VESTNO IN POŽRTVOVALNO DELO V DELAVSKEM SVETU — DELOVNI KOLEKTIV TOBAČNE TOVARNE V LJUBLJANI«.
Naši domači traktorji v prvomajskem sprevodu
Our domestic tractors in the May Day Parade
Nos tracteurs domestiques dans la Parade du Ier Mai
Unsere einheimischen Traktoren in der Maiparade
V prvomajskem sprevodu je več sto manekenov prikazalo naše domače modele, izdelane iz tkanin naših tekstilnih tovarn
In the May Day Parade several hundreds of mannequins mere exhibiting our domestic models made of textile produced in our manufactories
Dans la Parade du 1er Mai, quelques centaines de mannequins présentaient nos modèles domestiques, confectionnés de tissus produits dans nos fabriques
Peter Puhek se je poslovil
V trenutku, 'ko to pišem, se vrstijo pred menoj spomini ina rojaka Peltira Putika, povratnika iz Detroita v ZIDA, 'ki ¡se je 6. maja letos m e priča-kovano poslovil od nas. Umrl je v Ljubljani, kjer je živel pri svojih sorodnikih.
Prej ¡sva se le bežno poznala z raznih prireditev v Slovenskem ¡delavskem domu na Liwer-moiis Ave v ¡Detroitu, ¡kjer je bil Peter ustanovitelj dn predsednik tega ¡doma vse do svojega povratka v domovino. Živel je večjidel v Detroitu in doživljal s ¡svojimi rojaki vse dobro in ¡slabo, ikar je povedal ¡tudi na zadnjem občnem zboru Slovenske izseljenske matice, kii ¡se ga je uldeležil kot zastopnik naših povratnikov iz ZDA.
Midva sva ¡se podrobneje spoznata v domovini. Pripovedovali mi je, da je vsa leta hrepenel po domačih krajih in bil najsrečnejši oh prihodu v domovino, pa čeprav hi bil njegov dom v Beli krajini še 'tako daileč, še tako siromašen in zapuščen. Črnomelj, Metlika, Dragatuš, Obrh, Belčji vrh im Butpraj ¡so mu bili vedno v mislih. Ko je živel v Ljubljani, jih je pogosto obiskoval.
¡Najino poslednje srečanje je bilo v izmani gostilni »Pni sedmi ci«, priljubljeni izletniški ».postaji« Ljubljančanov. Pripovedoval mi je o svojih doživljajih v tujini, kjer je preživel celih 56 let. Bila mas je večja družba, med njimi je bil tildi Milan Kocjan, brat Franoes E pich iz Clevelanda. Nihče mi slutil, da je bilo to ¡naše zadnje ¡srečanje s Petrom Puhkom.
Imel je lep pogröb. V imenu Slovenske izseljenske matice se je ob odprtem grobu poslovil od ¡njega član nadzornega odbora Cvetko Kristan. Slovenska izseljenska matica je pokojniku, ki je dolga ¡desetletja ma tujem zvesto nosil v ¡srcu domovino, položila ma 'grob venec, ovit s slovensko trobojniioo. Težko smo odhajali z zavestjo, da smo revnejši za enega svojih najbolj iskrenih prijateljev.
Dragi Peter, maj ti bo lahka domača zemlja, ki sii jo do zadn jega diha 'iskreno ljubil.
Lojze Zdravje
IZ NAŠIH DELOVNIH KOLEKTIVOV
3000 jeseniških ¡železarjev ho letos letovalo v počitniških domovih na Možakijii, dalje v Crik-venici na morju in v Opatiji. Delavski isvet železarne ma Jesenicah je za počitek delavcev določil 10 milijonov dinarjev.
Tovarna »Sava« Kranj je 1. aprila letos začela proizvodnjo v novi ¡tovarniški ¡zgradbi, v kateri bodo letno izdelali 80.000 avtomobilski h gum. Ko se 'bodo ¡starim pridružili še novi stroji, ki jih že imajo, ho letna proizvodnja znašala 150.000 avtomobilskih gum.
Y	Kropi na Gorenjskem je podjetje za izdelavo umetniških kovinskih izdelkov začelo graditi novo moderno kovačnico. Da je to ires napreden in požrtvovalen kolektiv, se vidi. po tem, ker se je letos odrekel letnemu dobičku, da bi moderniziral svoje obrate.
Y	»Industriji platnenih izdelkov« — Jarše pri Kamniku so lani ¡zgradili počitniški ¡dom na Jadranu, imajo pa poleg tega še lep počitniški dom ma Kamniških planinah, skupaj 500 postel j.
Tovarna »Tiskanima« Kranj. Lani je 47 delavcev dobilo nova ¡stanovanja. Letos bo dograjenih 100 novi h stanovanj za ¡delavce. Pired kratkim ®o oidprli novo delavsko jedilmico-memzo, kjer dnevno razdelijo 1300 toplih malic din 250 kosil. Tovarna ima lep počitniški dom na morju v Fiesi, kjer je lami 80 delavk preživelo svoj letni odmor.
Y	desetih letih je delovni kolektiv tovarne železniških vozil »Boris Kidrič« v Mariboru pod vodstvom ¡svojega ¡delavskega sveta zgradil nove električne delavnice, nov transformator, moderno sušilnico im ¡stanovalijiskd ¡blok za 20 delavskih družin. Deseto ¡obletnico delavskega sveta bodo praznovati 17. septembra.
Deset let ¡delavskega samoupravljanja je praznovala tudi znana Mariborska tekstilna tovarna (¡MTT). V tem času so modernizirali predilnico, nabavili nove stroje, zgradili novo čistilnico, nabavili modeme stroje za tkalnico hliačeviine, nadomestili stare tako imenovane »Valentin avtomate« z modernejšimi in zgradili za delavce sedem novih blokov z 232 stanovanji. V gradnji je še en blok, ki bo imel 64 družinskih stanovanj. Letni ¡dopust preživi velik ¡del zaposlenih delavcev ¡iin delavk v velikem lastnem počitniškem domu v Crikvenicd na Jadranu.
ČETRTI KILI!
DAN BORCA
Kakor krvavordeči cveiooi so po vsej deželi razsejani spomeniki borcem, padlim za našo svo-bodo. V kamen, marmor in bron so vklesane besede, v stihe prelite. In kakor v kamen, marmor in bron so vklesane tudi v naša srca. Mi pa jih klešemo v srca svojih otrok, da nikoli ne bodo pozabljene ... Evo vam nekaj zapisov z naših partizanskih spomenikov:
Na težke dni ostal je le spomin težak kot v strmi gori trd korak.
Ni uničil tujec nas, ne veda, iz srca privrela je spet beseda.
Slovenskim duhovnikom, tisočerim bratom in sestram iz domovine, izgnanim po tej cesti in tudi drugod 1941.
(Spominska plošča, vzidana na gradrn Brestanica - Rajhenibuirg, od koder so Nemci izseljevali prebivalstvo Krškega in Štajerske ter slovenske duhovnike.)
*
»Tu ležijo junaki, borci iz enot IX. korpusa, padli v letih 1943—1945. Tri sto petinšestdeset jih je. Sinovi vseh narodov Jugoslavije, z Garibaldinci v bratskem objemu. Skupaj so se bojevali, skupaj izkrvaveli za svobodo in boljše življenje. Z glasom vetra, ki jim boža grobove, nam govorijo: Varujte zaklade, ki smo jih za vas odkupili s srčno krvjo.
Bratje, junaki, varovali jih bomo, trdno stojimo na straži. Z gozdovi, ki šumijo nad vami, vam naša srca pojejo zahvalo.«
(Napis na spomeniku ob grobišču 365 padlih borcev NOV iz enot IX. korpusa v Predmeji, občina Ajdovščina. Napisal književnik France Bevk.)
■*
Spominski kamen ljudstvu izklesan, oznanja partizansko govorico: to, kar sem storil jaz, je vsak dolžan, kdor ljubi dom, svobodo in pravico!
(Spominska plošča na hiši št. 48 v Semiču, kjer je bil doma narodni heroj Jože Mihelčič.)
Spomenik padlim borcem v Ložu pri Rakeku
S krvjo smo naša polja pognojili, da bi rodila kruh nekoč za vse ljudi. Ko za svobodo smo se o sužnjih dneh borili, smo zrli še pred smrtjo naše lepe dni.
Svoboda je ljubezen, kruh in sreča, umreti zanjo slava je največja, živeti zanjo je najvišji cilj.
(Spomenik oib grobnici padlih borcev NOV v Črnučah pri LjniMjami. Napisal Fran Albreht.)
*
Za dom živeli smo, za dom smo p ali življenje za svobodo žrtvovali.
Nenehno jo krepite, bogatite, neokrnjeno sinovom izročite.
(Spomenik v Metliki, posvečen 366 padlim borcem NOV :itn žitvam fašističnega nasilja.)
Na trdo pot ste šli, za nas izkrvaveli, zato naš rod živi in boste vi živeli.
Spomin na vas žari, za vas gori ljubezen, vaš grob je hram časti in slava sije čezenj.
(Grobišče s spomenikom 45 umrlim ranjencem, borcem NOV v bolnišnici Jelendol in Jelenbreg, Kočevski Rog. Besedilo je napisala pokojna pesnica Lili Novy.)
*
Poljubljali smo d smrti to zemljo, ki ni nikjer je lepše pod zvezdami.
Kot nam, naj vam srce gori za njo, naš duh naj o vas živi in naj jo brani.
(Spomenik na pokopališču oib spomeniku 50 padlim borcem in žrtev fašističnega nasilja v Zlatem polju, občina Domžale.)
Mile Pavlin
Jože S m il
Svobodni zemlji
Zemlja slovenska, tesno sem te k srcu privil. Puntar ljubezni in vendar srcu pokoren s prsti oral sem te, z znojem pojil, zate sem s tujcem se davil uporen, zate tovariše v borbah gubil.
Mislim na Kras: ko kamen si trda bila, suha, od sto tisočerih ustnic izpita, strašno kričala so žejna ti tla, pa je priteklo iz prsi »bandita«., da si zmehčala se o krvi nam vsa.
Spet si zakrivaš čista z zelenjem telo, grudi usehle so spet ti studenci napeli, vdano te orje orač, z neskrunjeno slo, tvoji sokovi so paša čebeli, v tvojih gozdovih ptice pojo.
Gledam te, zemlja, vonjam tvoj čudežni cvet: moja si, srečen sem v tvoji dragi posesti, d tebi smehlja se mi srečnejši svet, ljubil te bom in pozabljal bolesti, ki sem bil vanje predolgo ujet.
Vrečico slovenske zemlje so mu položili v grob
Prav ob zaključku junijske številke smo prejeli iz Stolberga o Nemčiji žalostno sporočilo, da je 25. aprila zvečer umrl naš zvesti naročnik Anton Taufer. Podlegel je rudarski bolezni silikozi, ki ga je nad dve leti priklepala na bolniško posteljo. Kljub vsemu pa smo upali, da se mu še povrne zdravje, in ko smo o majski številki objavili njegovo fotografijo, smo mu to prav iz srca zaželeli. Ker smo vedeli, kako rad bere slovenske knjige, smo mu poslali tri knjige, ki jih je prejel prav na večer pred svojo smrtjo.
Pokopali so ga 29. aprila in sta k pogrebu prišla tudi njegov sin in hčerka, ki živita o Sloveniji — d Litiji. Izpolnila sta mu njegovo zadnjo željo in mu položila v grob vrečico slovenske zemlje, ki sta jo prinesla s seboj.
Dragi rojak Anton, naj ti da grudica slovenske zemlje v grobu na tujem miren počitek. Vsem tvojim ob bridki izgubi naše iskreno sožalje!
Slovejiska izseljenska matica
Spomenik »Ilegalca« v Ljubljani
B
B
E
6o
V' •
zazive
lo
Tam, kjer so zdaj močvirni travniki, bodo v prihodnjih letih nastali sočni pašniki, na katerih se bodo pasle črede živine. Z obsežnimi osuševalnimi deli, ki bodo veljali nad tri milijarde dinarjev, bo namreč Barje v prihodnjih letih izpre-meujemo v veliko živinorejsko središče. Poskusi na delno melioriranih (osušenih) zemljiščih zadružnega kmetijskega posestva Barje so bili nadvse ugodni. Pridelek na teh poskusnih poljih je bil skoraj petkrat večji. V prvem obdobju osuševalnih del, ko se bodo obdelovalne kmetijske površine povečale od sedanjih 2400 ha na 8000 ha. se bo povečalo število govedi od sedanjih 1147 glav na 4000 glav, od tega ho 3200 krav, ki bodo dajale Ljubljani 40 odstotkov potrebne dnevne količine mleka. V načrtu je tudi gradnja tovarne za močna krmila. Ko bodo Barje v celoti melio-rirald, bo dosegla živinoreja stopnjo, ki je predvidena v načrtu. Tedaj bodo redih privatni lastniki okrog 10.500 krav, zadružna posestva pa okrog 15.000. iNačrtnio bodo gojili tudi pršutarje (okrog 42.000 glav) in mlado živino za baby-beef (15.000 glav).
Tako ho naše starodavno Barje izgubilo svojo nekam otožno idiličnost in postalo pomembno gospodarsko središče. Zdaj, ko se začenja uresniče-vaiti njegova velika prihodnost, je prav, da se bežno dotaknemo tudi njegove preteklosti.
Ljubljansko barje je znamenito celo v kulturni zgodovini človeštva kot kraj, kjer so bila v kameni dobi velika mostiščarska naselja. Tedaj ni bilo barja, marveč se je v prostrani kotlini, ki je bila zaprta ¡tudi na severni strani, kjer se zdaj med Gradom in Rožnikom vije Ljubljanica, razprostiralo veliko jezero. Na njegovem robu, na vodi, so istale »stavbe na koleh«. Kakšna so bila mostiščarska naselja, kažejo modeli v muzejih.
Zdaj je Barje še deloma močvirje. Sicer je tu že mnogo obdelovalne zemlje, vendar so v večini še močvirni travniki. Njive so marsikje še zmeraj v nevarnosti, da jih ne zalije voda med po-vodnijo. Zdi se, kakor da Barje ne more pozabiti, da je bilo nekoč jezero.
Zgodovina osuševanja Barja se začenja v resnica že v Valvasorjevih časih. Najstarejši načrt za osuševanje Barja sta sredi 16. stoletja izdelala Italijana Stefano de Grandi in Nioollo Vandahalo. Poklicali so ju kot izvedenca, kakor poroča slavni zgodovinar Valvasor. Vendar je verjetno, da
so se z Barjem bolj ali manj ukvarjali že Rimljani. Vsekakor je bila že v rimski dobi živahna plovba po Ljubljanici. Rimljani ®o za številne svoje istavbe lomili v Podpeči črni apnenec in v Ljubljani je v starih hišah ter v ostankih rimske Emone največ tega kamna.
Kot pravi začeltek osuševanja Barja, čeprav zelo skromen, velja prvo pomembnejše osuševalno delo na sedanjem ožjem ljubljanskem ozemlju v letih 1762—1769. Tedaj je Zorn pl. Mildenhein, upravitelj tobačne tovarne, dal osušiti 215 oralov zemlje ob Tržaški cesti.
Po Zornu se dandanes imenuje glavni odvod-ndk — Cornovec, ki pa je precej daljši od prvotnega prekopa.
Prvi uspeh je vzpodbudil več posnemovalcev. Prvi je bil samostan v Bistri, na južnem robu Barja pri Vrhniki. Tam so pridobili nekaj zemljišč, ki pa niso bila strnjena. Za Barje se je v tistih časi h začela zanimati tudi Marija Terezija. Zato je bila leta 1770 imenovana posebna komisija. Njen član jezuit Gabrijel Gruber, ki je bil profesor matematike v ljubljanski jezuitski šoli, je prevzel nalogo, da izdela načrt za odtok voda z Barja. To nalogo je opravil, čeprav ne najbolje, in njegovo ime je ostalo v izgodovini osuševanja Barja. Po njem se imenuje prekop, ki so ga skopali med Gradom in Golovcem. Gruberjev prekop so začdli kopati leta 1772 in ileta 1780 so ga izkopali. Straški so bili za tiste čase velikanski: 219.809 goldinarjev 18 krajcarjev ... Gladina pri-
Zapornica poleg poskusnega polja v Črni Daši na Barju. Z njo ob suši dovajajo, ob deževju pa znižujejo raven talne vode
Mnogi rojaki, ki so cloma iz Bele krajine, so se o mladosti gotovo kdaj ustavili v gostilni pri Makarju ali pri Gerbcu v Metliki in si privoščili kozarček pristne kapljice. Kakor vidite na sliki, obe gostilni še obstajata, le da bo letos do občinskega praznika med njima položen asfalt. Cesta skozi vso Metliko bo asfaltirana in razširjena. Zato pa bo treba porušiti nekaj starih hiš, ki so o napoto. Toda tako je pač povsod, da se staro mora umakniti
novemu — naprednejšemu
tokov Ljubljanice na Barju je potem upadla celo nad pol metra. Nastajali »o prvi barjanski travniki. Ljubljanski magistrat je ob koncu 18. stoletja začel deliti prva barjanska zemljišča. Toda prekopov in jarkov pa rniso nikdar dovol j redno vzdrževali. Povodnji so se ponavljale skoraj redno.
V dneh znamenitega ljubljanskega kongresa, ko so tedanji evropski mogotci krojili Evropi nove meje in postave, ker je bil Napoleon premagan, se je cesar iFiranc pozanimal tudi za Barje. Sicer pa je bilo tedaj Barje ali Mestni log veliko lovišče. Dne 14-, avgusta 1823 je izšel cesarski odlok, naj začno z deli. Najprej so podrli prastare mlinske jezove na Ljubljanici. Čez tri leta potem so ustanovili krajevno komisijo za osuševanje Barja. Na splošno so v prvi polovici prejšnjega stoletja opravili več osuševalnih, zbotjševalniih (melioracijskih) in drugih del na Barju, kakor pa kdaj koli prej alli pozneje. Skopali so nad 102 km obcestnih jarkov, naredili nad 36km občinskih cest in nad 56km tako imenovanih štradonov, barjanskih poti, skopali 113.605 glavnih odvodnikov itd.
Potreba po nadaljnji poglobitvi Ljubljanice se je še nadalje bolj čutila. Po načrtu Antona Bayerja ®o lelta 1867 končali poglobitvena dela. Nastajala so barjanska naselja. Naseljenci pa so sprva bolj kvarili Barje kakor pa obdelovali zeml j o. Rezali so šoto in 'z njo kupče vali. Končno so strokovnjaki dokazali, kako je to škodljivo; šotna plast je namreč glavni nosilec obdelovanja. Do prve svetovne vojne pa še niso dovolj zaustavili rezanja šote.
V stari Jugoslaviji je bilo Barje precej zanemarjeno. Večje delo je bilo ponovna poglobitev Ljubljanice v mestu, kjer je dno struge še zmeraj zelo zadrževalo vodo. Regulacijska dela so končali leta 1938, niso pa še postavili dveh jezov z zapornicami. Vodo je treba uravnati, saj ne gre le za to, da bi jo hitro odvajali z Barja. Barjanska zemlja ima svoje posebnosti. Biti mora primerno vlažna, da lahko rodi. Če se preveč posuši, razpade v prah, ki ga ni mogoče oživeti.
Barje pa ima še druge posebnosti, tako da je toliko težavnejša naloga, kako bi ga naj spremenili v rodovitna polja ali cvetoče vrtove. Pri tej nalogi je zdaj zaposlenih mnogo naših najboljših strokovnjakov. Z Barjem se ukvarjajo znanstveni zavodi. Na Barju bodo nastala naša največja živinorejska posestva, ki bodo islama zalagala Ljubljano z mlekom in mesom. Toda ne šele v daljni prihodnosti. Velike spremembe se dogajajo že pred našimi očmi.
Izračunali so, da so v dosedanjih obdobjih osuševanja Barja vložili v vsa dela (toliko, kolikor znaša vrednost 8.200 kg zlata. Verjetno bo treba vlagati še nadalje zlato v Barje, toda poslej se bo to obilno obrestovalo. Če je bilo doslej Barje močvirje, ki je požiralo zlato, bo že v bližnji prihodnosti rudnik zlata. Pridelki novih posestev so na zboljšani barjanski zemlji presenetljivo veliki. To pa je šele začetek. Od leta do leta bo več obdelovalne zemlje in .zemljišča bodo čedalje boljša. Na posestvih bo skokovito naraščalo število živine. Investicijski program kaže, da bo vlaganje donosno. Z zaupanjem lahko gledamo v prihodnost našega Barja.
v *


po
—	Hotel »Turist« v Ljubijauii je dogradil dve nadstropji 'im pridobil 57 posltelj. Solbe so urejene z vsemi sodobnim komfortom. Tudi hotel »Slom« gradi novo poslopje.
—	Tovarna Litostroj v Ljubljani gradi prostore za novo restavracijo za svoje delavce liin uslužbence z zmogljivostjo 1410 dnevnih obrokov.
—	V Kočevju nadaljujejo z gradnjo novega vajenskega doma. Imel bo prostora za 62 vajencev.
—	Že letos bodo začeli v Kočevju graditi novo splošno bolnišnico.
—	Ljubljana bo v prihodnjih leltlilh dobila no vo mestno bolnico, ki bo imela kirurški, traumato-loški, interni, otarumgološki, okulistični in nevrološki oddelek.
—	V Velikih Laščah gradijo novo mlekarno, v Stični in Novi vasi pa so tamkajšnje mlekarne preuredili in povečali.
—	Med Kobaridom in Slanim selom so osušili okrog 200 ha zemljišč, ki jih je prej poplavljala Idrijca. Osušena zemljišča bodo dajala dobro krmo.
- Na Izlakah bo v dveh letih popolnoma preurejena in povečana tovarna keramike in elektro-porcelama, ki bo zaposlila 300 ljudi.
—	V ljutomerski občimi je 'letos delovalo 8 kmetijskih šoli, in sicer na Cvenu, Veržeju, Vučji vasi, Križevcih, iBučkovciih, na Stari cesti, Podgrad ju in na Raz-križju. Obiskovalo jih je 245 mladincev lin mladink, ki so končali osemletko.
Okolica Mirne na Dolenjskem
Brestanica — o zadnji oojni zbirno središče Dolenjcev, ki jih je okupator izseljeval
Videm pri Krškem, danes pomembni industrijski kraj
DOMAČI DEŽELI
-	Rekordno število 103 parov se je v Ljubljani poročilo v soboto pred prvim majem in is tem združilo ta sveltli skupni praznik, kii je bil (letos ob 15-letmici osvoboditve še tem pomembnejši, tudi s svojim življenjskim praznikom.
—	V Pivki so na praznik dela odprli nov zdravstveni dom, ki je med najlepšimii v koprskem okraju.
Na Toplem vrhu nad Črnomljem so zgradili lovci udoben lovski dom, ki je bil slovesno odprt prvega maja.
-	Po prvem jugoslovanskem naftovodu, 'ki je speljan med Siskom in 17 km oddaljenim Stružcem, je na praznik dela 'Slekla prva nafta. V Stružcu so .najbogatejša naftna polja v Jugoslaviji. Po mnenju strokovnjakov je tam okrog 16 milijonov ton lahke nafte.
—	Na Reki so splovili doma izdelano motorno linijsko ladjo »Primorje« >z nosilnostjo 10.500 ton, ki bo plula na progi Jadran— —Severna Amerika.
—	V Skopju (Makedonija) so dali prvega maja v promet nov most preko Vardarja.
-	V Šfcipu (Makedonija) so na delavski praznik odprli novo tekstilno šolo.
-	V Strugi (Makedonija) je začela prvega maja obratovati nova tovarna trikotaže.
—	V Bjelovaru (Hrvatska) so odprli prvega maja niovo tovarno vezanih plošč.
—	V Laščah na Dolenjskem bo spet na razpolago 100 novih delovnih mest, ko bo podjetje »Pletilstvo«, ki si je nabavilo nove stroje, odprlo dva nova obrata.
-	V ribniški občini bodo uredili več pitališč •za živino.
—	V Murski Soboti bodo začeli z urejanjem kanalizacije. Za začetna dela je določenih 55 milijonov dinarjev.
-	Murska Sobota (bo prihodnje leto dobila novo železniško postajno poslopje.
-	Nad 50 lom starega papirja so zbrali ljubljanski šolarji in zanj iztržili nad milijon dinarjev. Denar bodo porabili predvsem za počitniška letovanja.
—	Ljubljana gradi veleblagovnico is isamopostrežbo na prostoru mod Miklošičevo cesto' in Cigaletovo ulico, ter novo veleblagovnico za prodajo elektrotehničnega blaga.
—	Dva nova hotela bo dobila Ljubljana. Prvi bo stal na Gosposvetski cesti. Imel bo 400 postelj im, bo namenjen predvsem inozemskim turistom. Drugi v ulici Moše Pijade bo imel 414 postelj im bo zaradi bližine glavnega 'kolodvora 'in glavne avtobusne postaje predvsem primeren za poslovne ljudi. Oba hotela bosta imela tudi restavracijo in prostor za parkiranje avtomobilov itd.
V	Prosenjakovcih so začeli gradili nov obrat za strojno pletilsko obrt, ki ho delovala s Tovarno perila »Mura«.
V	Ljutomeru bodo letos podjetja za svoje uslužbence zgradila več novih stanovanjskih blokov.
Motiv iz Robanovega kota
Anton Okoliš h, Barberton
Zaga in tovarna pohištva v Loški dolini
0
1	oleg drugih krajev, ki sem jih poznal v mladih letih v rojstni deželi, sem preteklo poletje, ko sem obiskal domovino, obiskal tudi grad Snežnik, ki se skriva med gostimi vitkimi smrekami na južni strani Loške doline. Tam sem bil pred pol stoletjem zaposlen. Videl sem, da se v gradu samem od takrat ni veliko spremenilo. Sobane so še vedno polne starega dragocenega pohištva in na stenah vise še vedno slike nekdanjih lastnikov. Ob straneh širokega stopnišča so nagačene živali od medveda do male podlasice, od orla do drobnega ptička kraljička. Težki viteški oklepi, ščiti in staro orožje spominja na davne čase, ki so za vedno minili. Krasni lestenci še vedno vise s stropov. Le v tem je razlika, da v njih ne gore več sveče, temveč elektrika.
V	starih časih je grad obdajal obrambni jarek, ki se je polnil z vodo iz studenca, ki je izviral tik za gradom. V grad se je prišlo po dvižnem mostu. Pozneje je bil jarek spremenjen v ribnik, dvižni most pa je zamenjal zidani most. V mojih mladih letih je bil pri gradu lep cvetličnjak. Po belih stezicah se je sprehajala nemška gospoda, ki je prišla v goste h grajskemu gospodu.
Tudi ta grad ima za tamkajšnje kmete žalostno zgodovino. Bila je tlaka, valpti, ki so priganjali kmete k delu. Graščak je bil tudi sodnik in v gradu so bili zapori. V mogočnih kleteh so v zidovih še vedno železni obroči, kamor so privezovali jetnike.
V	času kmečkih puntov se je zdramil tudi loški kmet. Kmetje so navalili na grad oboroženi s krampi in lopatami. Na težkih dvojnih železnih vratih so še danes vidni sledovi kmečkih sekir. Ko je graščaku trda predla, je stopil na mali bal-konček, od koder je včasih razglašal sodbe, in obljubil kmetom nekatere svoboščine.
Mnogo časa je že preteklo od takrat. Po prostranih grajskih gozdovih, ki se raztezajo pod mogočnim Snežnikom tja do hrvatske meje, je še vedno dosti različne divjadi, kakor je je bilo v časih, ko so tam trobili lovski rogovi grajske go-
Obiskal sem Loško dolino
spode. Pred več kakor sto leti je graščak dovolil loškim kmetom, da si na pripravnih krajih zredčijo gozd in narede laze, kjer bodo lahko za lastno porabo kosili in pripravljali seno. Seveda je bilo graščaku takrat največ za to, da bi imela njegova divjačina zadosti paše. Kmetje so si res uredili laze, od katerih posamezne še danes nosijo imena po svojih lastnikih. Teh pravic pa kmetje niso dolgo imeli, kajti že naslednji graščak jim jih je vzel. Pritožili so se, a tožbo izgubili na vseh instancah. Niti na Dunaju niso nič dosegli. Kmet iz moje rojstne vasi Nadlesk je osebno nesel prošnjo cesarju. Pa ni nič dosegel. Rekli so mu, da samo ustna obljuba, ki jo je dal prejšnji graščak kmetom, ne velja. Ker kmetje niso plačevali davka od lazov, si jih tudi ne morejo lastiti.
Graščina je zdaj last države, ki skrbi, da se gozd zmerno in načrtno seka. Les obdelujejo na novi moderni žagi v sredini Loške doline, kjer je tudi lepo urejena tovarna pohištva. V njej je zaposlenih več sto delavcev. Pri graščini redi tamkajšnja kmetijska zadruga veliko lepe plemenske živine. Ob cesti blizu grajskega vhoda je v kamen vsekano nemško ime gradu: Schneeberg. Tudi to je eden izmed spominov na davne dni, ki se ne bodo vrnili. Danes poznajo ta kraj in grad pod imenom Snežnik. Tu je tudi končna postaja avtobusa, ki vozi iz Ljubljane. Po prvi svetovni vojni je precej obširnega grajskega gozda pripadlo Italiji in na to še danes spominjajo kamniti mejniki. Tudi ti iso danes samo še .spomin preteklosti.
Ko sem po dolgih letih obiskal ta dragi domači kraj, kjer se je še nedolgo šopiril tujec, mi je bilo toplo pri srcu ob zavesti, da je tudi ta lepi kotiček za vedno last moje rodne domovine, matere Slovenije.
Grad Snežnik
Kulturno-prosvetno življenje v ameriški Sloveniji
Letošnja spomladanska sezona koncertov in drugih prireditev slovenskih kulturnoprosvetnih društev v Združenih državah se je pričela že zgodaj. Tako je že 17. januarja uprizoril pevski zbor »Zarja«, v Clevelandu v dvorani Slovenskega doma z lepim uspehom komično opereto v dveh dejanjih Janka Gregorca » Jaz bi te že rada imela«.
—	20. februarja je imel ta zbor tudi družabni večer z različnimi varietejskimi točkami. — 28. februarja je priredil dramski zbor »Anton Verovšek« iz Clevelanda v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. kmečko burko »Vaška Venera«, ki jo je režiral Louis Kaferle. Dosegla je velik uspeh.
- Istega dne je imela samostojen koncert tudi priljubljena solistka Glasbene matice mezzosopranistka June Price v veliki dvorani Slovenskega narodnega doma na St. Clair Ave v Clevelandu.
—	3. aprila je bil v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu koncert mladinskega zbora krožka št. 2 SNPJ iz Clevelanda, ki združuje mladino tretjega rodu slovenskih priseljencev. Prireditev je vodil Anton Šulbelj. Osrednja točka je bil odrski prizor »Takrat v starih časih« s petjem in plesom. Uspeh koncerta je bil zelo velik. — 10. aprila je imel svoj spomladanski koncert mladinski pevski zbor pri SDD na Waterloo Rd. V zboru sodeluje 55 mladih pevcev, v glavnem tretjega izseljenskega rodu. Zapeli so 20 slovenskih pesmi. 3. aprila je ta zibor nastopil tudi na televiziji po kanalu 5 v Clevelandu. Zapeli so več pesmi, nekateri člani zibora pa so tudi zaplesali, oblečeni v slovenske narodne noše. Vodi jih Joseph Gregurincich. — Istega dne je imela svoj spomladanski koncert tudi Glasbena matica iz Clevelanda v dvorani SND na St. Clairu. V prvem delu so peli Rossinijevo skladbo »Stabat Mater«, v drugem pa so bile slovenske narodne in umetne pesmi. Zbor je vodil Tone Šu-belj. Ob tej priložnosti je praznovala zaslužna solistka tega zbora Anna Safred 25-letnico sodelovanja pri zboru in prejela od pevcev in pevk lepo spominsko darilo.
24. aprila sta bila v Clevelandu kar dva slovenska pevska koncerta. V Ameriško-jugoslovanskem centru (Slovenskem društvenem domu) v Eu-clidu pri Clevelandu je bil koncert pevskega zbora »Slovana«; v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. v Collinwoodu pa je imel koncert pevski zbor »Jadran«, ki je s tem koncertom proslavljal tudi svojo 40-letnico.
Istega dne je imel v tamos njem Slovenskem domu koncert mladinski pevski zbor »Prešeren« v Pittsburghu, Pa. Na koncertu je sodelovala tudi skupina mladinskega krožka št. 21 SNPJ v Sha-ronu, Pa. Ta skupina je nedavno nastopila z uspehom na koncertu v Yukonu.
30. aprila je imel svoj spomladanski koncert pevski zbor »Prešeren« iz Chicaga, lil., ki je bil letos združen s kabaretnim večerom. — 1. maja je bil na zahodni strani Clevelanda (Denison Ave) koncert pevskega zbora »Triglav« pod vodstvom Toneta Šuiblja. Matt Gouze in njegovi tamburaši iz Pittsburgha pa so istega dne imeli koncert pri društvu št. 614 SNPJ »Struglens«. Pevski zbor »Planina« iz Maple Heightsa pri Clevelandu pa je imel svoj spomladanski koncert v Slovenskem narodnem domu na 5050 Stanley Ave 15. maja.
Tudi nekaj iger je bilo. Slovenski oder v Clevelandu je 10. aprila priredil v dvorani sv. Vida pasijonsko igro, čeprav je zaradi tega trpel obisk na koncertu Glasbene matice, ki ima spomladanske koncerte navadno vsako cvetno nedeljo» Slovensko društvo »Triglav« v Milmaukeeju je organiziralo 24. aprila gostovanje slovenske igralske družine iz Chicaga z veseloigro »Ubogi samci« v režiji Filipa Stanovnika. V New Yor'ku pa je dramski odsek kulturnega društva »dr. France Prešeren« priredil ob materinskem dnevu dramo Niccodemija »Sovražniki«.
Ta kratki pregled verjetno ni popoln. Zbral sem vanj pač vse, kar sem zasledil v našem naprednem tisku iz ZDA. Kaže pa lepo- in razgibano prosvetno udejstvovanje naših rojakov. Škoda je le, da ni medsebojnega dogovora in imajo ob istem času večkrat tudi po dva koncerta, čeprav na drugem koncu velemesta Clevelanda. Toda zavednih Slovencev — žal — ni več toliko, da bi si tako dvojnost lahko večkrat privoščili, ker prav gotovo trpita zaradi tega oba prireditelja. V prihodnje bi bil potreben vnaprejšnji dogovor.
Cd. A. K.
OIj 45—letnici slovenskega narodnega doma v Clevelandu
Čeprav so imeli pred prvo svetovno vojno v Clevelandu že več manjših dvoran in domov, so želeli postaviti še kak večji osrednji narodni dom. Tako je že '27. julija 1910 sklenilo leta 1897 ustanovljeno društvo Slovenska Sokol, da zgradi v Clevelandu Sokolski dom. In že 8. avgusta 1910 so kupili za 3000 dolarjev zemljišče za to stavbo na vogalu Glassove ceste :in vzhodne 61. ulice. Za dom so zbrali 15.000 dolarjev, naprej pa ni šlo.
Akcijo je nadaljeval prerano umirili Josip Jarc, javni notar ter poslovodja listov Nova domovina in Amerika J pozneje imenovanega Clevelandska Amerika), ki je mnogo pomagal clevelandskim rojakom. Takrat je postavil načelo: Slovenski
narod pod svoj krov, v svojo narodno hišo! Naslov te hiše pa naj bo zaradi lega Slovenski narodni doni!
Sklical je tudi prvi sestanek za ta dom 3. avgusta 1914, od katerega dalje se nekako šteje zgodovina tega doma.
Glavni iniciator Josip Jarc je sicer umrl 3 dni po drugi konferenci za ta dom, 18. marca 1916. Na njegovo priporočalo je vzel zadevo v roke Fraaik Lunka. Ta je sklical drugo konferenco, ki je bila 15. marca 1916. Na njej je bilo zastopanih že 36 podpornih in kulturnih slovenskih društev z 71 delegati in delegatkami. Izvoljeni so bili tudi že prvi odbori. Predsednik prvega upravnega odbora (ddrektorija) je bil zdravnik dr. Frank J. Kern, podpredsednik Josip Kalan, tajnik Frank Hudovernik in blagajnik Mihael Setnikar. Dalje so izvolili še nadzorni, stavbni in finančni odbor. Visi so se zelo trudili za postavitev doma.
Na konferenci 13. decembra 1916 so izvolili odbor za leto 1917, ki si je že ogledal posestvo, na katerem naj bi dom stal; tretji direktorij za leto 1918 pa je to posestvo že trudi kupil. Sokolsko zemljišče, o katerem govorimo uvodoma, pa je mnogo koristilo za prirejanje vsenarodnih prireditev za zbiranje prispevkov za dom. Zemljišče za dom je stalo 55.000 dolarjev. Leta 1919 so pri-
čeli pripravljati načrte za gradnjo doma in peti direktorij je leta 1920 pripravil že vse podrobne načrte. Vogalni temeljni kamen je položil osmi direktorij 15. aprila 1923. Pod devetim direktori-jem pa je bil cilj dosežen — 2. marca 1924 je 'biila slovesna otvoritev tega doma, ki je največji narodni dom ne le v Clevelandu, temveč v vsej Ameriški Sloveniji. Ta dom navadno imenujemo Slovenski narodni dom na Sit. Clairu.
V letih 1959 in 1960 je direktorij Slovenskega narodnega doma vrnil vsem solastnikom doma (delničarjem) z 10. odplačilom še zadnji dolar od plačanih desetih dolarjev za delnico. Tako je Slovenski narodni dom, ki je stal več sto tisoč dolarjev, povsem odplačan. Lastniki delnic in solastniki doma pa so ostalli kljub temu odplačilu še naprej lastniki doma v sorazmernem delež.u skupne vrednosti doma.
Slovenski narodni dom je ponos ne le clevelandskih, marveč vseh ameriških rojakov. Zaradi tega ni čudno, da so 45-lelinioo pobude za dom An prve konference, ki je dala smernice za zidavo tega doma, svečano proslavili. Proslava je bila
20.	marca v velilki dvorani doma in na njej je bilo več kakor 600 udeležencev, precej med njimi je bilo tudi mladine in gostov iz naselbin izven Clevelanda.
Co. a. k.
VIII. Ljubljanski festival
Ljubljana 1960
Jugoslavija
L NAGRADNA REVIJA JUGOSLOVANSKEGA BALETA
Prva polovica julija I960, prva predstava 30. junija, Ljubljana, Križanke
Program
30. VI. OPERA LJUBLJANA:
S. Prokofjev: Pepelka
2.	VIT. OPERA BEOGRAD:
Ch. A. Adam: Giselle
4.	VII. OPERA SARAJEVO:
1.	E. Grieg: Koreografske sekvence
2.	Rossini-Respighi: Pravljična prodajalna
3.	K. Baranooič: Lectovo srce
6.VII. OPERA ZAGREB:
1.	B. Sakač: Simfonija o mrtvem vojaku
2.	B. Bartok: Čudoviti mandarin
3.	S. Rahmanjinoo: Rapsodija na Paganinijevo temo
9. VII. OPERA SKOPJE:
1.	P. I. ČajkoDski: V. simfonija
2.	A. Ponchielli: Baletne impresije
3.	Rossini-Respighi: Pravljična prodajalna
The U"1 Ljubljana festival
Ljubljana 1960
Yugoslavia
THE FIRST PRIZE-COMPETITION OF THE YUGOSLAV BALET
In the first half of July 1960. Opening performance: 30th Jime, Ljubljana, Knilzanke
Program 30. VI. OPERA OF LJUBLJANA:
S.	Prokofjen: Cinderella
2.	VII. OPERA OF BELGRADE:
Ch. A. Adam: Giselle
4.	VII. OPERA OF SARAJEVO:
1.	E. Grieg: Choreographic Sequences
2.	Rossini-Respighi: The Fairy Shop
3.	K. Baranooic: The Heart of Gingerbread
6.	VII. OPERA OF ZAGREB:
1.	B. Sakac: Symphony about a Dead Soldier
2.	B. Bartók: The Marvellous Mandarin
3.	S. Rahmanjinoo: Rhapsody on a Theme of Paganini’s
9. VII. OPERA OF SKOPJE:
1.	P. 7. Cajkovski: The 5*h Symphony
2.	A. Ponchielli: Ballet Impressions
3.	Rossini-Respighi: The Fairy Shop
* KULTURNI ❖ ZAPISKI ❖
Za prvi maj je predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito odlikoval večje število državljanov. Med temi so Red dela I. stopnje prejeli književnik Tone Seliškar, književnik Fran Albreht, dr. F. Koblar in gledališki igralec Janez Jerman.
V	Jakopičevem paviljonu o Ljubljani je bila odprta razstava del velikega slovenskega krajinarja lani umrlega Franceta Pavlovca. S to razstavo so naši likovni umetniki počastili letošnji delavski praznik in kongres likovnih umetnikov Jugoslavije, ki je bil maja v Ljubljani.
V	Begunjah so v nekdanji zloglasni kaznilnici prvega maja odprli spominski muzej v desetih celicah smrti, kjer so z dokumenti prikazane grozote in mučenja, ki jih je med zadnjo vojno moralo prestati 12.026 tu zaprtih Slovencev in 186 talcev, katere so pomorili v Dragi.
Pionirji o radgonski občini, ki so vključeni v pevske zbore, so 15. maja nastopili na svojem šestem mladinskem pevskem festivalu. S tem so počastili 15-letnico osvoboditve.
Novo šolo so začeli graditi v Turnišču pri Ptuju. Imela bo osem učilnic.
Okrog 150 znamenitih fresk iz srednjeveških samostanov v Srbiji, Makedoniji in Črni gori je bilo razstavljenih na razstavi srednjeveških fresk v Narodni galeriji v Ljubljani.
Naši slikarji Oton Gliha, Janez Bernik, Petar Lubarda, Marij Pregelj in Gabrijel Stupica, grafik Riko Debenjak in kipar Drago Tršar so priredili razstavo svojih del v privatni galeriji »Mili-oue« v Milanu. Razstavo bodo pozneje prenesli tudi v nekatere
druge kraje v Italiji, med temi tudi v Rim.
Jugoslovanska kulturna delegacija, ki se je mesec dni mudila v Indiji in 12 dni v Iraku, se je vrnila v domovino. V obeh deželah so se naši kulturni delavci seznanili s tamkajšnjimi kulturnimi spomeniki, ter z delom univerz in umetniških akademij. Slovence je v delegaciji zastopal pesnik Peter Levec.
Več znanih tujih književnikov bo letos obiskalo Jugoslavijo. Med prvimi je bil gost jugoslovanskih književnikov znani francoski avtor Jean Paul Sartre.
Nov kulturni dom so izročili svojemu namenu v Grčaricah pri Kočevju. Dom ima tudi televizijski sprejemnik, ki ga je kupilo kmetijsko gozdarsko podjetje Kočevje.
Tri visoke literarne nagrade — dve sto, sto petdeset in sto tisoč dinarjev je razpisal Delavski oder v Ljubljani za najboljše mladinske igre, primerne za mladino od
14.	do 18. leta. Natečaj bo zaključen 1. oktobra.
Ljubljanski radio je prvega maja zvečer prvič oddajal radijsko igro »Zgodba o Šimnu Sirotniku«, ki jo je po Cankarjevi noveli priredil za radio književnik Mitja Mejak.
1’artizanska Bela krajina je bil naslov obsežne razstave Belokranjskega muzeja v Metliki, ki so jo odprli konec aprila za »Teden muzejev«.
V ljubljanskem Zavodu za slepo mladino delujejo krožek družabnih plesov, folklorni krožek in šahovski krožek, ki je priredil že več simultank, in trije glasbeni ansambli. Dramski krožek je
8.	marca uprizoril igro »Šipkov grm«. Skupaj z mladinskim krožkom »Majde Šilc« so pa priredili lepo uspeli glasbe.no-kulturni večer.
Dve novi domači deli na mariborskem odru. Slovensko narodno gledališče v Mariboru je z uspehom uprizorilo komedijo' Miloša Mikelna »Golobje miru« iin dramo Mihe Remca »Mrtvi kurent«. Obe deli sta bili lami nagrajeni na natečaju Delavskega odra v Ljubljani.	/na Slokan
France Pavlovec: Mlin
Kaj dclajn nasi na tujem
Iz Aleksandrije
KAKO SMO PRAZNOVALI 1. MAJ
Prav za prvi majski praznik je bilo v našem pristanišču sedem jugoslovanskih ladij, med temi tudi »Kosovo«, naša največja trgovska ladja. Člani posadk so z nami v našem Jugoslovanskem domu, ki je bil lepo okrašen, praznovali prvi maj. Tako so imeli naši pomorščaki res redko priložnost, da so v tako velikem številu obiskali naš dom in daleč od domovine s svojimi rojaki praznovali prvi maj. Vsak je našel zase razvedrilo, eni v družabnih igrah, drugi v plesu in tretji v naši lepi pesmi. V kratkih odmorih, ko so utihnile pesmi in glasba, so povsod zažuboreli živahni pogovori — vsi so govorili o domovini. Saj je lepo povsod, a doma pač najlepše. Sreča je sijala na obrazih tistih, ki so se po večmesečnih plovbah vračali spet k svojim dragim v domačo deželo.
Vedno več ladij iz Jugoslavije pristaja v našem pristanišču in njihove posadke nas skoraj dnevno obiskujejo. Radi prihajajo k nam, kjer najdejo razvedrilo, domačo besedo ter v revijah in časopisih sveže novice iz domovine. Ta srečanja pa so nadvse ljuba tudi nam ter nam in njim puščajo lepe, nepozabne spomine.
Pontižela
Iz ZDA
LEPO DARILO G. AVGUSTA
KOLLANDRA ml. SLOVENSKI HIMALAJSKI EKSPEDICIJI
Največje glasilo ameriških Slovencev, chicaška »Prosveta«, poroča, da je potovalna agencija Avgust Kollander ml. v Clevelandu odposlala v New Delhi v Indiji 3600 čev-
Naš naročnik rojak Mati Turk iz San Diega v Kaliforniji s soprogo
ljev ali približno 1100 metrov barvnega filma prvi slovenski himalajski ekspediciji za snemanje celotnega podviga. Lastnik pisarne je posinovljenec ustanovitelja te potniške agencije Avgusta Kollandra star. in je prevzel prav tako njegov priimek. Kollandrov potovalni urad zasluži vse priznanje za svoj velikodušni prispevek za prvo slovensko himalajsko ekspedicijo.
OBLETNICE DRUŠTEV
Društvo št. 135 »Brooklyn« SNPJ iz Clevelanda je 15. maja proslavljalo 50-letnico obstoja. Proslava je bila v Domu zahodnih Slovencev na 6818 Denison Ave. v Clevelandu. Sodeloval je pevski zbor »Triglav«. — Društvo št. 218 SNPJ v Denveru je proslavljalo 50-letnico. — 31. julija bo pa 55-letnica društva sv. Roka Ameriške bratske zveze iz Union-towna, Pa., ki je bilo ustanovljeno 10. avgusta 1905.
AKCIJA ZA NOVE NAROČNIKE »PROSVETI«
Dne 1. aprila se je pričela nova akcija (kampanja) za pridobivanje naročnikov za edini slovenski delavski napredni dnevnik med Ameriškimi Slovenci, za chicaško »Prosveto«. Take akcije morajo nadomestiti tiste naročnike, ki odpadejo zaradi smrti ali pa zaradi starosti, ker naročniki ne vidijo več brati. Rojaki, ki bodo naročili list med to akcijo, imajo posebno ugodnost, in sicer za 20 % nižjo naročnino. Trajala bo do konca avgusta. Zavedni rojaki se bodo potrudili pridobiti listu čim več novih bralcev in naročnikov, saj vedo, da je to edina možnost, da se list čimdalje ohrani slovenskemu življu v Ameriki.
NASTOPI ZINKE KUNC-MILANOV MED AMERIŠKIMI ROJAKI
Znana jugoslovanska umetnica Zinka Kunc-Milanov, ki je članica newyorške Metropolitanske opere, je pela 19. marca glavno vlogo v operi Tosca, prav tako pa tudi 2. aprila popoldne. Prvi nastop so prenašale nekatere radijske postaje, drugi nastop pa je bilo mogoče poslušati po radiu širom Amerike. 28. aprila pa je Zinka Milanov nastopila v Clevelandu v Public Auditoriinu, kjer je pela glavno žensko vlogo v operi Andre Chenier. Milanova je pelu dvakrat tudi že v Chicagu. Letos pa jo nameravajo povabiti chicaški Slovenci, da pride pet na jesen ob proslavi 35-letnice ustanovitve prvega društva SNPJ z angleškim občevalnim jezikom »Pioneer« št. 559.
Gornjo fotografijo ponovno objavljamo, ker so bila v prejšnji štev. imena pomanjkljivo navedena. Od leve proti desni so naše dobre znanke: Tončka Urbanc. Ivanka Schifrer. Josič Zakrajšek in Lojzka Muha
USPEH SLOVENSKE HRANILNICE IN ¡POSOJILNICE
V CANONSBURGU-STRABANU
Slovenska hranilnica in posojilnica v Canonsburgu, Pa. (Slovenian Savings & Loan Association of Ca-nonsburg) je ob svoji 55-letnici dosegla po dveletnih prizadevanjih federalno bančno jamstvo (zavarovalnino), kar se šteje kot lepo priznanje solidnosti zavoda. Sedež hranilnice je v Strabanu, Pa., nedaleč od središča Canonsburga. Ta slovenska posojilnica obrestuje vloge po 4 °/o in vse vloge do višine 10.000 dolarjev so zajamčene po zvezni vladi ZDA.
PROGRESIVNE SLOVENKE ZA ZAVETIŠČE OSTARELIH V CLEVELANDU
Tudi clevelandski rojaki bodo dobili svoj dom za ostarele. V ta namen je bilo odkupljeno posestvo v clevelandskem predmestju v neposredni bližini Slovenskega društvenega doma na Recher ave. Za pomoč gradbenemu odboru tega doma so Progresivne Slovenke priredile 14. in 15. maja v plesnem paviljonu farme SNPJ veliko javno dražbo. Na dražbi so prodajale razne predmete in pecivo, ki so ga zbrale oziroma same darovale. Izkupiček so namenile za gradnjo zavetišča. V vodstvu te akcije so bile rojakinje Josefine Tratnik, Ivanka Schifrer, Josie Henikman, Mary Žagar, Marion Bashel, Josie Zakrajšek in Mary Durn.
Iz Kanade
NAGRADNI NATEČAJ
Zveza jugoslovanskih Kanadčanov v Torontu je razpisala nagradni natečaj za najboljše leposlovno delo v obliki gledališke igre, poeme, pri-
m
povedke ali romana, ki naj realistično prikaže košček življenja naših izseljencev, njihova stremljenja, horbo, trpljenje in uspehe ob tridesetletnici naprednega jugoslovanskega gibanja v Kanadi.
Kulturnoprosvctni odbor zveze je letos aprila nagradil tudi nekaj slovenskih sodelavcev »Slovenskih odmevov«, ki izhajajo v »Jedinstvu« že štirideset tednov. Lepe knjižne nagrade so prejeli: novopriseljenka F. S. za svoje verze »Materino pismo v tujino«, mladi pesnik S. H. P. za svoje prispevke iz delavskega življenja v novi domovini, in sodelavka Metka za članke v korist priseljenske žene ...
ZA SLOVENSKI DOM V TORONTU
V »Glasu naroda« in v »Slovenskih odmevih« je izšlo nekaj dopisov, s katerimi so naši rojaki sprožili akcijo za slovenski dom v Torontu. V »Glasu naroda«: »Zadnji čas je že, da središče Slovencev, kot je mesto Toronto, postavi svoj dom, ki bo dostopen vsakemu Slovencu, ne glede na politično naziranje ...« V drugem listu pa beremo v stalni rubriki »Priseljenčeve pobožne želje« tudi tole pripombo: »Želel bi si, (la bi slovenski dom v Torontu, ki si ga ustanavljamo, služil širjenju kulture in prosvete med našimi rojaki. Kolikor pa bi se vanj zakadili tisti domišljavi »pionirji« izpod cunje s kljukastim križem, nam preostane samo dvoje: da se obranimo njihove »omike« z vsemi štirimi, ali pa dom zapremo, še preden smo ga sploh odprli...«
■SLOVENSKI FILM »VESNA«
V TORONTU
Slovenci v Torontu smo zopet doživeli prijeten večer v Eaton’s Audi-toriumu v četrtek zvečer 17. marca 1960, ob predvajanju slovenskega filma »Vesna«. Prisotni so pokazali s svojo navzočnostjo, ki je bila vse prej kot majhna, da čut do naše zemlje, kulture in topline, ki veje od doma, živi in ni zamrl, ne glede na politično prepričanje posameznikov. Zopet smo se zbrali na mestu, kjer smo našli vsi enako zadovoljstvo, in po vzdušju sodeč, ljudem ni bilo žal večera, ki so ga posvetili našemu filmu, saj smo v mislih zopet hodili po naši lepi ožji domovini in ob takem razpoloženju vsaj za trenutek pozabili na težave, s katerimi se pač bori vsak po svoje...
Iz Argentine
DIPLOMA
ARGENTINSKEGA SLOVENCA
Federico Joe Škodnik, sin restav-raterjev Jožeta in Rezke Škodnik s Paternala v Buenos Airesu, je diplomiral na višji šoli Montana State College v ZDA in je dobil naslov inženirja-arhitekta. Čestitamo!
DELO KULTURNEGA DRUŠTVA »ZARJA« v BUENOS AIRESU
Kulturno društvo »Zarja« v Buenos Airesu je imelo lani naslednje prireditve: 20. junija III. festival, 29. avgusta IV. festival, 8. novembra
društveni izlet in 11. ter 12. decembra tretjo predstavo mladinske igralske skupine z igro »Con los ojos llenos de amor«. Društvo deluje šele tretje leto.
Iz Urugvaja
RADIO ODDAJE JUGOSLOVANSKEGA DRUŠTVA »BRATSTVO«
Letos 8. maja ob 9. uri zjutraj je začelo naše združenje z lastnimi radio-oddajami, kar je vsekakor pomemben uspeh. Stroške krijemo s prostovoljnimi prispevki. Naše društvo je k temu prejelo številne čestitke od članov Prekmurskega društva in Hrvatskega doma. Predsednik Hrvatskega doma Vice Mišetič je pozdravil po radiu vse poslušalce in čestital društvu. Na ta dan smo odprli tudi novo balinišče in odigrali prijateljsko tekmo med Prekmurskim društvom, Hrvatskim domom, Madžarskim demokratičnim združenjem in našim moštvom. Najboljše rezultate je doseglo moštvo »Bratstva«, na drugem mestu pa je bilo Slovensko prekmursko društvo. Isti večer smo v našem domu pozdravili predstavnike kubanskega naroda in jim kot znak naše solidarnosti s kubanskim ljudstvom' predvajali kubanske filme.
Šola za srbohrvaščino uspešno deluje in jo obiskuje veliko učencev. Pouk slovenščine še nismo organizirali, ker manjka učencev. Prizadevali si bomo, da organiziramo tudi tega.
VENČEK NA GLAVI SE, BLISKA I,Z KITICE
Miami, Fla., ZDA
Rojak Frank Demshar iz Clevelanda je prišel d Miami, Fla. na proslavo 25-let-nice zakona hčerke Albine in zeta Krisliona. Ob tej priložnosti se je oglasil pri nas. Pogooor je nanesel na lanske obiskovalce rojstne domovine in pokazala sem mu slike naših prijateljev in znancev v »Rodni grudi«. Z velikim zanimanjem je listal po reviji in kar naenkrat je sam sebe vprašal: »Zakaj pa jaz nisem naročnik tega lista? c Hitro sem odgovorila: »Izroči mi denar za naročnino in revijo
(
boš vsak mesec prejemal.c Rečeno, storjeno!
V aprilu smo dobili vabilo na ženitovanje Dem-sharjeve vnukinje Barbare z željo, da bi nevesti zapeli tisto lepo pesem »Venček na glavi se«. Toplo mi je postalo pri srcu, ko sem videla, da se tudi tukaj rojena dekleta slovenskih staršev žele postaviti s slovenskimi običaji. Rade volje sva. se z možem odzvala vabilu. Z nami so odšli še Milka in. Michael Zimic in Anton Konchan iz Chicaga. Nevesta je bila prava slovenska princesa. »Ohcetovalh smo sicer po ameriškem načinu, zaključili pa po slovenskem običaju. Ko je družica snela
1
nevesti z glave venec, smo istočasno zapeli tisto lepo slovensko »Venček na glavi se, bliska iz kitice, rožic zelenih slovensko d ekle.« Bilo je zelo posrečeno; nevestin stric, ki je prišel na ženitovanje nalašč iz Clevelanda, je imeniten pevec in družabnik, s svojim močnim baritonom je vedno pribil le dve besedi: »... slovensko dekle!«
Tončka Simčič
DALEČ SMO OD SVOJE RODNE GRUDE Melbourne, Vic., Avstralija
Bil sem zelo vesel, ko sem zvedel za naslov Vaše organizacije. Daleč smo od soo-
je rodne grude, od prelepe slovenske zemlje, od prelepih domačih običajev. Obračam se na Vas s prošnjo, da bi mi pošiljali kakšen slovenski list. Zanimam se tudi za slovenske gramofonske plošče in slovenske narodne noše. Vse bi rad in vem, da mi boste pomagali. Vse stroške Vam povrnem rade volje, saj bom presrečen, če bom dobil karkoli iz domovine.
Milan Ogrizek
KO BEREM »RODNO GRUDO«, SE MI ZDI, DA SEM V DOMAČEM KRAJU ■Barton, Ohio, ZDA
Pošiljam naročnino za obnovo »Rodne grude«, ker mi je tako všeč, da brez nje ne bi mogel biti. V njej najdem toliko lepega iz Slovenije, da se mi včasih zdi, cla sem v domačem kraju,
čeravno je minulo že 4? let, odkar sem odšel od tam. Slovenski izseljenski koledar je tudi vreden zlatega denarja. Ko sem ga prejel, nisem mogel prenehati s pregledovanjem lepih slik in zanimivega branja.
Joseph Skoff
POŠILJAJTE MI »RODNO GRUDO« SE NAPREJ Oakland, Calif., ZDA
Leto dni je že od tega, kar sem osa presenečena prejela prvo številko >Rod-ne grude*. Zelo mi je všeč, zato Vam danes pošiljam naročnino in prosim, da mi list še naprej pošiljate. Lep pozdrav!
Marie M ozara
TEBI, DRAGA »RODNA GRUDA« Rochester, N. Y., ZDA
Oprosti moji veliki zamudi! Ne misli, da sem hotela prekiniti zvezo s teboj, kajti preveč si mi draga ter si mi kot balzam bolni duši. V vsaki številki najdem več in več novega. Tvoja bogata vsebina mi pomaga prenašati domotožje, katero me zadnje čase tako muči, da včasih izgubim voljo za ose. Ni zastonj pregovor: povsod je lepo, a doma je najlepše! To lahko priznam iz lastnih izkušenj. Vedno se tolažim s tem, da vse mine. V srcu gojim vročo željo, da se še vidimo d domovini.
Kristina Eberhari
»RODNI GRUDI« V POMOČ Wickliffe, Ohio, ZDA
Ker mi je potekla naročnina za Vašo revijo, Vam jo ponovno pošiljam. Kar je več, naj gre o sklad *Rodne gnide*, za pomoč, da bo lažje izhajala in nam še v bodoče prinašala lepo čtivo in slike. Zelo sem vesela, ko jo prejmem. Preberem jo od začetka do konca.
Francka Juretič
ZA NAPREDEK IN POMOČ »RODNI GRUDI«
Noranda, Que., Canada
Pošiljam Vam dveletno naročnino >Rodne grude*, kar pa je več, naj bo za napredek in pomoč Vašemu listu. Ko pridem na obisk, Vas obiščem, saj mi je že
zelo dolgčas po beli Ljubljani in moji rodni Sodražici, kljub temu, da tukaj trdo delam in sem zelo zaposle-
!i	Mary Perushek
VSE, VSE JE ZELO LEPO . . .
Findon, Adelaide, Avstralija
Po poštni nakaznici sem Vam poslal naročnino za iRodno grudo*, Slovenski izseljenski koledar in za album »Pozdrav iz Slovenije*. Najlepša Vam hvala za ves Vaš trud in za lepo urejanje Vaših publikacij. Vse je zelo, zelo lepo in — domače!
loan Zagorc
TUDI ANGLEŽI RADI PREGLEDUJEJO VAS KOLEDAR Bradford, Yorks, Anglija
Prejel sem »Rodno grudo* in Slovenski izseljenski koledar. Iskrena hvala! Koledar je zelo lep, kar naprej ga ogledujem. Tudi Angleži tukaj ga radi pregledujejo; všeč so jim fotografije naših lepih krajev in novih zgradb. Oni kar ne morejo verjeti, da je res tako lepo o Jugoslaviji. Pošiljamo Vam denar za naročnino in Vas lepo pozdravljamo!
Družina Jenič
»RODNO GRUDO«
BI ZELO POGREŠALA Parris, 111., ZDA
Pošiljam deset dolarjev za iRodno grudo*. Prosim, sporočite mi, koliko časal imam plačano, ker ne bi hotela, da bi mi ustavili pošiljanje Vaše lepe revije, kajti moj soprog in jaz bi jo zelo pogrešala. Prejmite prisrčne pozdrave od
Mary in Franka Ižanc
MOJA DOLŽNOST JE,
DA POMAGAM SIRITI TISKANO SLOVENSKO BESEDO
Pueblo, Colo., ZDA
Pošiljam Vam ček d znesku 69 dolarjev za naročnino iRodne grude* in za koledarje. Provizije si nisem vzel, ker se zavedam, da je moja dolžnost širiti slovensko tiskano besedo med tukajšnjimi Slovenci. Letos nas bo iz Puebla, Colo. šlo kar štirinajst na obisk rojstne domovine. Na veselo svidenje!	Ludrvig YakSe
VASE GLASILO DOKAZUJE VAŠO SKRB ZA OHRANITEV SLOVENSKEGA JEZIKA Wurzburg, Nemčija
Sprejmite mojo srčno zahvalo za tRodno grudo*, ki ste mi jo poslali na vpogled. Moram priznati, da sem jo prav z veseljem prebral. Vaše glasilo pomeni mnogo pri skrbi za povezavo slovenskih izseljencev d tujini z domovino in o skrbi za ohranitev slovenskega jezika. Morda bi >Rodna gruda* postala še zanimivejša in privlačnejša, če bi pogosteje pogledala za vsakodnevne kulise domotožja slovenskih izseljencev in sproti ugotavljala, kako leti žive, v kakšnih razmerah se bore za svoj vsakdanji kruh in kakšne odnose imajo tujci, sredi katerih žive, do njih.
Prosim, vpišite me kot stalnega naročnika. Če bom srečal še kakšnega Slovenca, ki še ni naročnik > Rodne grude*, Vas bom takoj obvestil, da boste tudi njemu poslali revijo na vpogled in ga zabeležili med naročnike.
Joseph Areh
LEPŠIH KRAJEV NA SVETU NI, KOT JE NASA RODNA SLOVENIJA Brackenridge, Pa., ZDA
Pošiljam Vam naročnino za >Rodno grudo*, kar je več, naj bo listu o pomoč. Vaša revija se nam je zelo priljubila. Zanimivo je citati novice iz domačih krajev in vedeti, kako tam napredujete. Posebno me zanimajo noDice s Primorske, od koder sva z možem doma. Živiva v srčni želji, da bi Vas še enkrat obiskala, se srečala z našimi sorodniki in znanci in videla Slovenijo, kajti lepših krajev na svetu ni.
Mary Renko
SE MNOGO USPEHOV PRI IZGRADNJI NASE LEPE DOMAČE ZEMLJE
Nordlingcn, Nemčija
Najprej se Vam prav lepo zahvaljujem za tako lepo urejevano revijo *Rodna gruda*. Obenem Vam želim še mnogo uspehov pri izgradnji naše drage, lepe domače zemlje, ki jo tako lepo gradite in lepšate. Sporočam Vam tudi svoj novi na-
slov s prošnjo, da mi revijo odslej pošiljate nanj, ker želim ostati zvesti naročnik >Rodne grude*.
Franz Bregant
RAD IMAM »RODNO GRUDO«, POSEBNO, KER IMA VELIKO SLIK
Cleveland 10, Ohio, ZDA
Zanima me, kako je s plačilom moje naročnine »Rodne grude*. Zdaj sem Vam spet nakazal deset dolarjev in prosim, da mi revijo pošiljate še naprej, ker jo imam zelo rad, še posebno zaradi tega, ker ima veliko lepih slik. Pred dvajsetimi leti sem bil vedno zaposlen kot tajnik Slovenskega doma, dramskega društva Lilija, Čitalnice društva Kros SDZ in društvo Sv. Jožefa KSKJ. Potem pa sem moral to opustiti, ker sem moral začeti skrbeti za svojo trgovino. Potem sem imel še gostilno, o kateri je vsak petek in soboto igrala slovenska godba. Vsi znani slovenski orkestri iz Clevelanda so igrali pri nas, med njimi tudi moj sin »Terček orkester*, ki zdaj večkrat nastopa o televiziji. Kmalu se bom preselil d Florido in Vam poslal novi naslov, ker želim, da mi >Rodno grudo* še naprej pošiljate.
John Trček
HREPENIM KOT BOLNIK PO ZDRAVILIH Skolimov K/Varšava, Poljska
Prav iz srca se Vam zahvalim za redno pošiljanje »Rodne grude*. Od številke do številke čakam, kot na nekaj velikega in hrepenim o listu iz domovine, kot olnik po zdravilih. Ko pride poštar o trgovino, kjer sem v službi, se že od daleč smeje z besedami: d Midi, pozdrav iz domovine imaš!* Srčno se razveselim in spet sem nekako doma, ko po trikrat in večkrat prečitam >Rodno grudo* in duša mi je za nekaj časa ozdravljena. O, kako srečni so rojaki, ki so na domačih tleh, ki vsrkavajo čisti zrak in uživajo ljubezen matere domovine ter skupno grade Jugoslavijo. Ako bom še kdaj stopil na domača tla, bo moj prvi korak na grob moje matere, kjer bom prisegel zvestobo svojemu narodu in poljubil rodno zemljo.
Franc Mali
»Hoja, hoj, hej — sobota, juitri bo nedelja!«
Ljud je v dolini so grabili seno. Naslednji dan se niso dotekniili zagrabkov, zvonovi so peli.
Fant je strmel.
»Dvajset let sem hodil v črno šolo,« mu je Ivaniš gledal v začudene oči. »Tam,« je pokazal za gore, »so me mojstrih. Noč in dan. S palicami so mi vtepali učenost, da se mi je koža lupila s telesa.«
Rad je govoril, včasih celo veliko govoril, toda dvoje stvari je skrbno skrival. Svojo preteklost in desno oko, ki ga nikoli ni odvezal. V te skrivnosti Jure ni smel pogledati niti s koncem svojega očesa.
In vendar je Ivaniš kdaj pa kdaj po pomoti, četudi le za špranjo, odprl vrata svoje notranjosti ... Od prvega dne, ko je prišel na planino, je rad posedal na kakem mestu, da je z njega lahko gledal na vas in dolino. Ob takih priložnostih se je zamislil tako globoko, da je pozabil na vse okoli sebe. Na divji, porasli obraz sta mu legli nežnost in tegoba, kakor da se mu znova porajajo zdavnaj umrli občutki. Zdelo se je, da podoživlja nekaj, kar mu povzroča isto mero žalosti kot veselja.
In vendar nikoli ni spraševal o hišah na vasi in o ljudeh. Le kadar je Jure pripovedoval o tem ali onem, je dvignil obraz in napeto poslušal. Bilo je, kakor da žejen pije njegove besede.
»Ali je še živa stara Jermolka, čarovnica?« je nekoč vprašal.
»Še. Ali jo poznaš?«
»Poznam,« se je Ivaniš za trenutek zmedel. »Pred davnimi leti sem bil nekoč v vasi... samo mimogrede ...«
To je bil edini žarek razodetja, ki je poblisnil iz preteklosti in zopet ugasnil. Ivaniš se ic znova zaprl vase.
Ko se je Jure neke noči nenadoma prebudil, je zagledal Ivaniša, ki je stal ob njegovem ležišču. Njegova postava je bila ko okamenela v mesečini. Edino oko se mu je lesketalo, kakor da mu v njem gori duša.
»Kaj je?« se je fant dvignil na roke.
»Nič, le leži!« je rekel Ivaniš z izmučenim glasom. »Saj nič ni. Ni mi do spanja, to je.«
Nato je legel in obraz obrnil k steni. Jure je bedel in si ni upal niti dihati. Porajale so se mu misli in ga zasipale, da se je dušil v njih. Ivaniš je globoko vzdihoval, slednji vzdili ga je globoko zbodel v srce.
* -¥- *
Poletje se je bližalo vrhuncu. Življenje na Ja-lovniku je bilo iz dneva v dan enako, obdarjeno s sladkim mirom in samoto.
Sonce je prigrevalo toplo, vedno topleje, noči niso bile več hladne, vetrovi, ki so prej pihali čez pobočja, so se polegli. Vsak večer se je takoj po sončnem zahodu dvignila rahla sapa in pihljala vso noč do jutra, ko je vstala prva zarja in so se lesketale mokre trave. In vsak dan ob sončnem vzhodu isti glasovi živali iz gozda, z obronkov in z višine nestrpno prerivanje in bleketanje ovac v medrju, bevskanje psa, ki je klical pastirja. Preden so zagorele Peči, se je čreda že pasla po pobočju.
Prve tedne je bila slaba paša, trava redka in nizka; zdaj se je razbohotila in se sveža in dišeča ponujala kot na dlani od Peči do gozda pod planino. Čreda se je pasla po mili volji, krenila, kamor se ji je zdelo, pod skalnato steno ali v nižavo. Pastirja, ki sta hodila za njo, sta pazila le, da se jima ni razkropila ali zašla med prepade.
V	visokem poletju je bivanje na planini sama omama. Jure in Ivaniš sta jo čutila v krvi, opajala jima je dušo. Kdaj pa kdaj sta bila tako prevzeta od nje, da sta molče strmela na verigo gora, ki je tonila v mrču na obzorju. Bila sta brez misli, nista prebujala spominov, pogrezala sta se v blagodejnost miru in samote, bilo jima je, kakor da plavata v blaženih sanjah. Včasih je bilo vse tiho, slišala sta le klic orla v višini.
V	takih trenutkih radosti je možu legel na lica blažen spomin na mladost. Srce mu je prekipevalo samo od sebe. Tedaj nikoli ni zgrabil za godalo, zabrenkal in zapel svoje dolge žalostne pesmi, ampak veselo popevko. Jure ga je poslušal. Kaj je danes Ivanišu? Bilo mu je dobro pri srcu.
»Ej, tudi jaz sem bil mlad!« je vzdihnil Ivaniš.
»Saj še nisi star.«
»Star sem,« se je mož smehljal predse, brskal po travi in iskal zdravilnih rastlin. »Že zdavnaj sem se postaral. Nobeno dekle več mi ne bo podarilo šopka. Le še smrt, kadar pride.«
Ko ga je Jure slišal tako govoriti in stikati za zelišči, mu je bilo, kakor da ima pred seboj rajnega Štefuca. Za Štefuca ni bilo nobenega zdravila več, moral je umreti. In Ivaniš? Ali ne nosi nelke skrivnostne rane v sebi, za katere ni zelišča, kakor ga ni za odsekano roko. In ne za ranjeno srce. Toda Jure tega ni rekel. Vzdihnil je.
Ivaniš ga je premeril z dolgim pogledom, kakor da je uganil njegovo misel. Iz pogleda mu je vela toplota, ki je fantu prijetno božalo srce. Zdelo se mu je, da, jasno je čutil, da se med njima od dne do dne ustvarja notranja vez, kakršne ni bilo niti med njim in Martinom.
»To je koren lečen,« mu je Ivaniš pokazal neko korenino.
Kadar je bil pri volji, je fantu razlagal neznane stvari ko otroku. Tako je znal oživljati besede, da so se še vsakdanje stvari glasile iz njegovih ust kot bajka.
Jure ga je poslušal, to ga je zazibavalo. Legel je v travo, si podvil roke pod tilnik in gledal v zelene veje drevesa nad seboj. Saj ne bo zaspal. Trudil se je, da bi se mu ne zaklopile veke, ki so mu bile vsevdilj težje, kakor da legajo nanje Iva-niševe besede.
Izgubil se je v spanje. Yroče kaplje potu so mu stale na čelu. Sanjal je, toda sanje so bile zabrisane, pozneje se jih ni več spominjal. Zdelo se mu je, da se mu duh pogreza nekam v meglene predstave preteklosti, v privide bodočnosti, v katere se čudovito vpleta svet iz bajk in čar neumljive sreče in lepote.
Senca drevesa se je premaknila, se pomaknila na vzhod, obraz mu je bil v soncu. Prebujala ga je žgoča vročina, počasi so se mu odpirale oči. Rahel drget telesa — že se je zavedel, da je spal in da leži v travi.
Ozrl se je okoli sebe. Sonce je sijalo izza oblaka, ki je bil videti obrobljen z zlatom, svetloba se je razlivala prek pobočij. Sence skal in dreves so se zdaljšale. Ivaniš se je bil med tem oddaljil, s psom je sedel v gosti skupini dreves, nekaj rezljal in pol tiho brundal predse. Čreda se je bila razpasla po obronku. Ozrl se je navzgor. Nad njim je visela poševna veja.
Prijel se ga je lenec. Tako sladko bi bilo ležati in sanjati z odprtimi očmi! Svetka! ... Skočil je na noge, se pognal kvišku in se z rokami obesil za vejo. Bil je razposajen deček, ne, že na pol odrasel fant. Dvignil je noge in jih pretaknil med rokama, tako je visel z glavo navzdol. Odrl je kozo, kot so to igro imenovali pastirji.
» Jure!«
Fant je poskočil na tla; v glavi mu je šumelo, pred očmi so se mu vžigale iskre.
»Hoj! Ivaniš!«
Kadarkoli ga je Ivaniš za delj časa izgubil izpred oči, ga je iskal in klical iz brega v breg. Nežna skrb, ki jo je sicer pazno prikrival, mu je vela iz glasu.
Bila sta sama, edina človeka daleč naokrog. In nista rada trpela koga v bližini. Za tiste, ki so prihajali na planino, nista našla mnogo besed. Kakor da jima nepoklicani stopajo v kraljestvo in jima rušijo mir.
Saj je bil le redek, ki je prišel na Jalovnik. Včasih kak pastir s spodnje planine. Kak ogljar s samote, ki je zgrešil stezo. Na redke čase kak potepuh, ki se je ogibal človeških bivališč, prebivalec temnih gozdov, divjih sotesk in strmih gora.
Poslednji pastirjem niso bili ljubi, otepali so se jih za žive in za mrtve. Že iz daljave so jih sprejemali z vpitjem, pretili so jim s palicami in sekirami, ščuvali nanje pse. Kdo ve, če niso razbojniki, ki nosijo nož za srajco? In da ne bo, ko bodo zarana izginili, zmanjkala iz črede kaka ovca?
Ivaniš potepuhov nikoli ni podil ne jim grozil. Pričakal ga je, naj je bil kdorkoli, naj je bil še tako divji in sumljiv po obrazu in vnanjosti. Toda meril ga je ostro v oči, mu vrtal v dušo, ni izpustil palice iz rok.
»Ne bom te vpraševal, kdo si, od kod si prišel in kam te vodi pot,« ga je pozdravil. »Če si lačen in žejen, dobiš jedi in pijače; če si truden, lezi v travo, saj so tople noči.«
Nikogar ni prenočil v bajti, ovce je preštel in jih zaprl v medrje. Plajšar je ponavadi odložil bisago, sedel na kamen in vzel, kar mu je Ivaniš ponudil. Pred njim je vsak izmed njih govoril ponižne besede in kazal krotek obraz. Po večerji je legel v kako rupo ali pod grm, se pogrnil z raztrganim plaščem in zaspal.
Ivaniš pa vso noč ni zatisnil očesa. Naslonil se je s hrbtom ob skalo in čumel. Iz gozda so prihajali skrivnostni glasovi, sapa je pihljala in česala travo, čez nebo so se pomikale zvezde. Mož se je ob vsakem najmanjšem šumu v bližini zdramil in dvignil oči.
Zarana se mu je Jure čudil, ki je neprespan kinkal predse. Čemu to? Toda nikoli si mu tega ni upal reči.
»Nasiti lačne, napoji žejne!« mu je nekoč rekel Ivaniš, ki je opazil skrito misel v njegovih očeh. »Nikoli ne vemo, kdo je, ki nas prosi pomoči.«
Nekaj časa sta molčala, Jure je strmel v Iva-nišev obraz.
»Veliko lakote sem prestal,« se je mož zdramil iz misli. »Moj Bog! Od strupenih zelišč, ki sem jih jedel, so mi bile zatekle noge. Danes poznam vse užitne in neužitne rastline in korenine, takrat jih še nisem poznal. Kri sem bljuval, oči mi je hotelo vreči iz glave. Trebuh mi je bil napihnjen ko mehur. Iz bul, ki so mi rasle po telesu kakor gobe na trhlivem parobku, mi je tekel gnoj s sokrvico. Po vsem telesu sem čutil srbečico. V laseh in obleki sem redil uši, spal sem med ostudno golaznijo. Kosti so mi pokale v sklepih. Romal sem mesec dni, ne da bi se ustavil, noge so mi krvavele. Včasih po ves teden nisem užil drugega ko travo. Lotil bi se bil tudi pasje mrhovine, če bi jo bil našel.«
Iz groznih, nagnusnih prikazni trpljenja so mu rasli lepši spomini in mu pričarali milino v tisti del obraza, ki ni bil spačen od brazgotine.
(Nadaljevanje)
MLADI ROD
At Begunje, on the burying-place of the hostages shot by the occupying forces during the Second World War, they had rendered homage in silent sorrow to their memory
I'll come again!
This is what Nelily promised (obljubiti) to do when she and her grandad were taking leave (se poslavljati) of us. They had been with us for 'three months, and had done a lot of travelling (potovati) in that time. They had even climbed Mt Triglav, 2863 m high, the highest peak (najvišji vrh) in Yugoslavia. They had been to Bled, the world-famous Slovene summer resort (letovišče). When boating (se s čolnom peljati) over the Lake (jezero) to the Isllet, Nelly had been singing, with her grandad and others, in Slovene:
Po jezeru bliiz’ Triglava čolnič plava sem ter tja.
V čolnu glasno se prepeva, da odmeva od gore ...
At Vrba in Upper Slovenia (Gorenjska) they had seen the great Slovene poet’s (pesnik), France Pre-serein’s, birth-house. At Begunje, on the burying-place of the hostages shot by the occupying forces during the Second World War, they had rendered homage (se pokloniti) in silent sorrow to their memory (spomin). They had also -been to Styiria, and seen her sweet green hills (griček) with noble vineyards, and among them the tall wind clappers rotating in the breeze (veter) and sounding »klum-pa, klumpa« ...
But first of all, they had of course thoroughly viewed (si ogledati) Lower Slovenia (Dolenjska), Grandad’s native country: he actually did not know how to bestow enough praise upon nits present progress (napredek). One fine morning they left (se odpeljati) by car for the Slovene Littoral (Primorska), and stopped in the Brd-a at Uncle Boistjan’s. Nelly had eaten her fill (se najesti) of isweet fig-s; Grandad, after trying the indigenous wine »Merlot«, had ascertained that it still was exactly the same as fifty years ago. when he had footed it through Primorska down to Trieste and the ship that then took him to America. At Koper, on the Slovene coast (Slovenska obala), in the new harbour (pristanišče) they saw big ocean liners (prekomorske ladje). After Nelly had ben bathing in the sea (morje), her grandfather told her: »Don’t forget that today you have been bathing (se kopati) in our Slovene sea!« She remembered her Grannie’s desire to have some drops (kapljica) of the native sea. Quick she looked for a phial in her ibag (torbica) ... Will Grannie be happy!
Grandad was also amazed at the present number of manufactories (tovarna) in Yugoslavia. Having been living in America as a metal-worker (kovinar), he was particularly interested (;se zanimati) in metal-working factories. At Ljubljana they went to see the big machineworks »Litostroj«. In a very kind manner 'they were shown round, and told that for more than ten years this manufactory had been — as well as the other ones in Yugoslavia — conducted by the workpeople themselves. When they were leaving, the comrade who had shown them over the several sections of -the manufactory, shook hands with Nelly too, and she was especially proud of the grasp of that hard-working, callous hand.
Grandad and Nelly also came to -see us in the »Matica«, and I wrote down what Nelly told me. She as well exhibited a thick notebook (beležnica), where she had entered (si zapisovati) in crammed writing all the places seen, their sights and curiosities (posebnost), and a great many words for the perfection of her stock of Slovene words. Moreover she had of course been acting as an assiduous photographer, and was taking along a lot of beautiful shots to rejoice her Grannie, Mum and Dad, her boy-cousin and her numerous boy-friends and girl-friends,
»I’ll come again! Good-bye!« (Še bom prišla! Na svidenje!) she assured us warmly in Slovene, as she was leaving.
Dear Nelly, many greetings to vou and your grandfather, and let us see you again soon, for sure!
konimz lvLadet!
So hat uns Nelly versprochen (obljubiti), als sie mit ihrem Großvater von uns Abschied nahm (se poslavljati). Drei Monate waren die beiden bei uns gewesen und hatten in dieser Zeit viele Reisen unternommen (potovati), sogar eine Besteigung des Triglav, der 2863 in hoch ist und der höchste Gipfel (najvišji vrh) in Jugoslawien. Sie hatten Bled besucht, die weltbekannte slowenische Sommerfrische (letovišče). Als sie im Boot (čoln) über den See (jezero) von Bled fuhren, um die Insel zu besuchen, hatte Nelly zusammen mit ihrem Großvater und anderen auf Slowenisch gesungen:
Po jezeru bliz’ Triglava čolnič plava sem ter tja.
V čolnu glasno se prepeva, da odmeva od gore...
In Vrba im slowenischen Oberland (Gorenjska) hatten sie das Geburtshaus des großen slowenischen Dichters (pesnik) France Prešeren besncht. In Begunje suchten sie den Friedhof der Geisel auf, die von der Besatzungsmacht während des zweiten Weltkrieges waren erschossen worden, und neigten sich (se pokloniti) in stiller Trauer vor ihrem Andenken. Auch ins Steirische machten sie einen Ausflug, wo auf schönen grünen Hügeln (griček) edle Reben reifen, und dazwischen stehen hohe Windklappern, die sich in der Luftströmung (veter) drehen und singen: »klum-pa, klumpa« ...
Natürlich aber besichtigten sie (si ogledati) vor allem gründlich das slowenische Unterland (Dolenjska), wo Großpapa herstammt; er fand nicht genug Worte des Lobes für den heutigen Fortschritt (napredek) des Landes. ‘Eines schönen Morgens fuhren sie (se odpeljati) ins slowenische Küstenland (Primorska) und machten Halt in den Brda bei Onkel Boštjan. Nelly aß nach Herzenlust (se najesti) von den süßen Feigen; ihr Großvater kostete vom einheimischen Wein »Merlot« und stellte fest, er schmek-ke noch genau so wie vor fünfzig Jahren, als er durch das Küstenland nach Triest hinabmarschierte zum Dampfer, der ihn nach Amerika gebracht hat. In Koper an der slowenischen Küste (slovenska obala) besahen sich die beiden im neuen Hafen (pristanišče) die großen Ozeandampfer (prekomorske ladje). Nelly badete im Meer (morje) und der Großvater mahnte sie: »Vergiß nicht, daß du heute in unserem sloweni-chen Meer gebadet hast (se kopati)!« Da erinnerte sie sich, daß ihre Großmutter sie gebeten hatte, wenigstens einige Tropfen (kapljica) vom Heimatmeer mitzubringen. Rasch suchte sie aus ihrem Täschlein (torbica) ein Fläschchen hervor... O wie sich Großmama freuen wird!
Großvater konnte sich auch nicht genug darüber wundern, wie viel Fabriken (tovarna) es heute in Jugoslawien gibt. Er hatte in Amerika als Metallarbeiter (kovinar) gelebt, darum interessierten (zanimati) ihn vor allem solche Fabriken. In Ljubljana besuchten sie die große Maschinenfabrik Litostroj. Dort zeigte man ihnen freundlich das Werk und erklärte ihnen, daß schon mehr als zehn Jahre auch diese Fabrik — wie alle übrigen jugoslawischen Fabriken — unter der Selbstverwaltung der Arbeiter steht. Als sie sich verabschiedeten, drückte der Genosse, der sie durch alle Abteilungen geführt hatte, auch Nelly die Hand, und sie war besonders stolz auf den Druck dieser arbeitsamen, schwieligen Hand.
Nelly und ihr Großvater haben auch uns in der »Mätica« aufgesucht und Nelly hat mir berichtet, was hier aufgeschrieben ist. Sie hat mir auch ein dickes Notizheft (beležnica) gezeigt, mit dichtgeschriebenen Aufzeichnungen (zapisek) über alle Orte, die sie gesehen hatte, ihre Merkwürdigkeiten (posebnost), und viele viele Worte zur Vervollkoinmung ihres slowenischen Wortschatzes. Außerdem hat sie natürlich auch fleißig photographiert und eine große Menge schöner Aufnahmen mitgenommen, um damit ihre Großmutter zu erfreuen, ihre Mama, ihren Papa, den Vetter, und ihre zahlreichen jungen Freunde und Freundinnen.
»Ich komme wieder. Auf Wiedersehen!« versicherte sie uns herzlich auf Slowenisch, als wir Abschied nahmen.
Liebe Nelly, Dir und Deinem Großvater viele Grüße, und wirklich auf baldiges Wiedersehen!
. sie mar besonders stolz auf den Druck dieser arbeitsamen, schwieligen lland
Tisk tiskarne ?Toneta ToniSiča« v Ljubljani
le viendrai encore/
Grand-Papa l'a avertie: »N' oublie pas qu'aujourdhui tu t'es baignée dans notre mer slonène/«
Voici ce qu’a promis (obljubiti) Nelly en prenant, avec son grand-père, congé (se poslavljati) de nous. Trois mois ils avaient été chez nous, faisant, sur les entrefaites, nombreux voyages (potovati) par la Slovénie, et même une ascension du M. Triglav, haut de 2863 m, la plus haute cime (najvišji vrh) de la Yougoslavie. Ils avaient été à Bled, la renommée villéggiature (letovišče) Slovène. En allant en bâteau (čoln) par le Lac (jézero) jusqu’à l’îlot, Nelly avait chanté, avec son grand-père et des autres, en slovène:
P o jezeru bliz’ Triglava čolnič plava sem ter tja.
V čolnu glasno se prepeva, da odmeva od goré ...
A Vrba dans la Haute Slovénie (Gorenjska) ils étaient allés voir la maison natale du grand poète (pesnik) slov ene France Prešeren. À Begunje, sur le cimetière des otages fusillés par les forces d’occupation pendant la 2« Guerre Mondiale, ils avaient rendu hommage (se pokloniti) triste et silencieux à leur mémoire (spomin). Ils avaient aussi bien fait une excursion en Styrie aux collines (griček) verdoyantes avec les vignobles généreux et. parmi eux, les hauts claquets tournant au vent (veter) et chantant Mumpa, klumpa« ...
Mais avant tout, cela s'entend, ils étaient allés visiter (si oglédati) la Basse Slovénie (Dolenjska), le pays natal de Grand-Papa qui prisait grandement le progrès (napredek) présent du pays. Un beau matin ils étaient partis (se odpeljati) en auto pour le Littoral Slovène (Primorska), et y avaient fait un séjour aux Brda chez oncle Boštjan. Là, Nelly s’était rassasié (se najesti) de figues douces; Grand-Papa, ayant goûté du vin indigène >Merlot€, déclarait qu’il était encore le même comme U avait été il y a cinquante ans, quand Grand-Papa avait voyagé à pied par Primorska jusqu’à Trieste, au paquebot qui, depuis, le portait en Amérique. À Koper sur la côte slovène (slovenska obala) ils ont vu dans le nouveau port (pristanišče) les transatlantiques (prekomorske ladje). Quand Nelly avait pris son bain dans la mer (morje), Grand-Papa l’a avertie: »N’oublie pas qu’aujourdhui tu Tes baignée (se kôpati) dans notre mer slovène/« Elle s’est rappelée que Grand-Mère l’avait priée de lui porter au moins quelques gouttes (kapljica) de la mer du vieux pays. Vite, elle a cherché une fiole dans son sac à main (torbica). Comme Grand-maman sera heureuse!
Grand-Papa était aussi bien surpris du grand nombre des usines (tovarna) en Yougoslavie. Il avait travaillé en Amérique comme ouvrier en métaux (kovinar); ainsi, il s'intéressait (se zanimati) spécialement à de telles usines. À Ljubljana ils ont visité la grande usine de machines »Litostroj«. Là, on leur a affablement montré tous les bâtiments, et on leur a raconté que plus que dix ans cette usine — comme toutes les autres en Yougoslavie — est gérée par les ouvriers eux-mêmes. Quant ils ont quitté l’usine, le camarade qui les avait conduit par les sections de l'usine, a serré la main à Nelly aussi. Elle est restée bien fière de cette poignée d’une main laborieuse et calleuse.
Nelly et son grand-père ont aussi visité notre »Matica«: la, Nella m’a raconté ce qui est écrit ici. Elle m’a de même fait voir un gros carnet (beléi-nica) où elle avait inscrit (si zapisovati), en lignes serrées, tous les endroits qu'elle avait vu, leurs curiosités (posebnost), et fort beaucoup de mots pour perfectionner son vocabulaire slovène. En outre, elle avait, cela s'entend, pris bien, des photos belles pour les porter avec soi et pour réjouir Grand-Maman, Maman, Papa, son cousin, et ses nombreux jeunes amis et amies.
» Je viendrai encore! Au revoir/« (Še bom prišla! Na svidenje!) elle nous a assuré sincèrement, en slovène, au départ.
Chère Nelly, à Toi et à Ton grand-père beaucoup de salutations, et au revoir, en effet, bientôt!
Dolenjske Topliee
vas vabijo . * .
V	našem zdravilišču s termalno vodo si boste osvežili zdravje!
Pod zdravniškim vodstvom in z raznimi zdravstvenimi sredstvi, kot so masaže, obsevanje in drugo, boste uspešno zdravili revmatizem, bolezni srca in ožilja, arteriosklerozo in druge kronične bolezni
Med smrekovimi gozdovi, v naravnih parkih, v romantični dolini Krke, med zelenimi hribčki in vinogradi se boste odpočili in prijetno razvedrili
V	našem domu boste imeli udobno sobo in odlično hrano
PRAVOČASNO REZERVIRAJTE!
Zdravilišče
Dolenjske Toplice
Železniška postaja: Straža-Dolenjske Toplice
V kratkem izide pri Cankarjevi založbi dr. Metoda Mikuža
Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe Slovenije
■ prvi zvezek
Avtor zajema v prvem zvezku svojega dela pregled osvobodilnega boja slovenskega naroda v času od leta 1941 do sredine leta 1942
Ta zvezek bo obsegal okoli 600 strani in ga bogati tehtno slikovno ter dokumentarno gradivo
Nadaljnji zvezki te zgodovine - predvidoma še trije - bodo izšli v prihodnjih letih
Naročila sprejema
Cankarjeva založba
LJUBLJANA, POB 163 • JUGOSLAVIJA