ODLOMEK IZ PUŠKINOVE DRAME »BORIS GODUNOV« Poslovenil Tine Debeljak Noč. Celica v Čudovem samostanu. (L. 1603.) Pimen (piše ob svetilki): A zdaj še eno in poslednjo zgodbo in letopise svoje s tem končam, izpolnim dolg, ki Bog ga bil naložil je meni, grešniku. Zaman ni On postavil me za pričo mnogih let in razodel skrivnosti mi pisanja. Nekoč morda menili ko mravlja priden bo našel moje delo brez imena, prižge, kot jaz sedaj, svetilko borno, da prah vekov s platnic skrbno obriše, prepiše vnovič zgodbe te resnične, da se seznanijo potomci pravoslavnih dežel z domačo slavno zgodovino, da spomnijo se carjev svojih svetlih, del njihovih in slave in dobrote — za grehe pa in njih dejanja temna Odrešenika prosijo oproščenja. Na starost, čutim, znova sem oživel, minulost vsa se pred očmi vrsti mi — kaj davno je od tiste dobe burne, ko nas metalo je ko ocean? Sedaj poleglo se je, vse je mirno, le malo še spomin obrazov hrani, le malo besedi o njih še kroži, večina vse je šlo že v nepovrat... Že blizu dan je ... luč že dogoreva ... a zdaj še eno in poslednjo zgodbo! (Piše.) Grigorij (se zbudi): Da sanje to so? Nemogoče. V tretjič! Prekleti sen!... — Še vedno starček, glej, sedi pri luči in dremaje piše, vso dolgo noč zatisnil ni očesa. Kako mi drag njegov obraz je mirni, ko z dušo, vso pogreznjeno v preteklost, svoj letopis končuje. — Večkrat že bi hotel vedeti, o čem le piše? O krutem morda vladanju Tatarjev? O maščevanju carja Groznega? 76 O burnem svetu onem v Novgorodu? O slavi domovine? — Vse zaman: ne na visokem čelu ne v očeh ni mogoče brati misli, ki jih misli — ves čas obraz je miren, veličasten kot sodcu, vajenemu trde službe, brezstrastno na nedolžne zroč in krivce, seštevajoč vse dobro in vse slabo ne kaže niti radosti ne gneva. Pimen: Si, brat, se zbudil? Grigorij: Blagoslovi mene, čestiti oče! Pimen: Blagoslovi Bog te danes in na veke vekov, Amin! Grigorij: Ti pisal si in ni te sen premagal, a moje sanje, bogme, vrag je motil. Sanjalo se mi je: da me zvodnica peljala je na stolp visok, odkoder sem Moskvo zrl pred sabo ko mravljišče. Globoko doli zbralo se je ljudstvo, na me kazalo in se mi smejalo, oblije sram me, pobledim in padem, in strmoglav leteč sem se prebudil... In trikrat se je isti sen ponovil. Ni čudno to? Pimen: Le mlada kri kipi ti, z molitvijo pomiri jo in postom, in sanje tvoje bodo vse bolj lahke. Še dandanes z menoj godi se isto, če od dremavice zaspan postanem in kar zaspim, ne da bi dolgo molil: moj stari sen ni miren in brezgrešen, še čarajo zabave ga dvorjanske, šotori vojni in predrzni boji, ki strastno sem jih v dneh mladosti ljubil. Grigorij: Kako veselo si mladost preživel! Boril si se pred kazansko trdnjavo, doživel si pod Šujskim vojno z Litvo, in bil na dvoru carja Ivana. O srečen ti! A jaz od let otroških ?? potepam se po celicah, ubožec. Zakaj ne morem iti v krute boje, ne veseliti se za carsko mizo? I jaz na stara leta kakor ti bi mogel se odtrgati iz šuma, stopiti med spokorjene menihe in se zapreti v celice te tihe. Ne bodi žal ti, brat, da grešni svet si mlad zapustil, da skušnjav ti malo poslal Vsevišnji Bog je in veruj: še nas od daleč mami slava, blesk in ženska še z ljubeznijo varljivo. Glej, star sem že in mnogo sem okusil, a prav spoznal šele tedaj sem srečo, ko me privel Gospod je v samostan. Pomisli sin na carje velike! Kdo je nad njimi? Bog edin. — Kdo sme se upreti jim? Nihče! A vendar cesto jim zlata krona delala je muke in menjali bi radi za klobuk jo. Car Grozni duši je iskal pokoja v posnemanju meniškega življenja in dvor njegov, nekdaj ljubimcev poln, spremenil se čez noč je v samostan: velmožje v zlatih plaščih in vlasuljah postali so spokorni — črnorizci, a grozni car — igumen, bogomoljec! Tu videl sem ga, v tejle celici — (v njej živel in trpel Kiril je vdano, pravičen mož! Tedaj že tudi jaz po božji volji milostno spoznal sem sveta ničvrednost) — tu sem videl carja, od maščevanj in jeze trudnega, zamišljen, tih se vsedel je med nas — mi pa pred njim smo stali nepremično. Tedaj igumenu in bratom reče: »Očetje moji, dneva si želim, ko tu ostanem in miru počakam. Ti Nikodem, ti Sergij, ti Kiril, vi vsi — vsem tu slovesno zdaj obljubljam, da prišel k vam zločinec bom skesani, da sprejmem tu čestitljivo meništvo in padem k nogam tvojim, sveti oče!« Tako govoril sam je Ivan Grozni, besede sladke so iz ust mu lile 78 in padel v plač. Mi v solzah smo prosili, da pošlje Bog ljubezen mu in mir njegovi duši burni in trpeči. — A sin njegov Feodor? Na prestolu je vse življenje vzdihal po samoti puščavniški. On carske je dvorane spremenil vse v molilnice meniške. Tam težki carski posli in skrbi mu duše svete niso žalostile. In Bog je ljubil carjevo pobožnost, a Rusija bila je polna slave in brez vojska. In ko je car umiral, zgodilo se neslišano je čudo: k njegovi postelji, edino carju viden, pristopi mož v sijaju nevidljivem, in car drhteč ga imenuje sladko z imenom velikega patriarha! Tedaj prisotne velik strah prevzame, nebeško znamenje so v tem spoznali, ker sveti patriarh namreč ta dan se sploh prikazal ni v dvoranah carskih. Ko car izdihnil je, tedaj dvorana se napolnila je z dišečim vonjem, obraz pa zasijal ko samo sonce. Da, carja takega ne bomo več imeli! A zdaj to nezaslišano gorje! Boga smo razjezili, greh storili — za carja izvolili smo nato morilca carjevega ... Grigorij: Davno že bi hotel vprašati te, oče dragi, o smrti carjeviča Dimitrija. Ti bil tedaj si v Ugljiču? Pimen: Da, res, pač hotel Bog je sam, da zlo dejanje od blizu videl sem. Tedaj poslali so tja na neko me posvetovanje. Prišel sem pozno v noč, a v času zornic zaslišim zvon — to plat zvona bi jo! In šum in krik — vse v carski dvor beži... za njimi jaz — vse ljudstvo tam je zbrano. O groza: carjevič ubit na tleh, carica mati se je vrgla nanj, dojilja joka ko brez pameti, ?9 a ljudstvo besno vleče od nekod vzgojiteljico bedno, izdajalsko. Tedaj pojavi se ves bled od zlobe med ljudstvom Judež — Bitjagovskij sam. »To on, morivec!« se zasliši vpitje — in ni ga več. In narod vrže se za ubeglimi morilci tremi v lov, zajamejo nekje jih v mestu skrite in priženo pred umorjeno truplo — in čudo: toplo truplo zadrhti! a narod vpije: »Pokesajte se!« in v grozi se morilci pokesajo pred smrtjo in izdajo — Godunova. Grigorij: In koliko je star bil carjevič? Pimen: No, sedem let, a danes bi bilo mu — (prešlo že od tedaj deset let — ne, dvanajst!) — no, bil bi tvoj vrstnik, drugar in, da ni Bog obrnil, davno car. S to zgodbo žalostno zdaj zaključujem svoj letopis. Od tega časa malo zasledoval sem svet. O brat Grigorij, pri meni si naučil ti se brati in pisati — glej, tebi ga izročam! In kadar čas imel boš v samostanu, tu nadaljuj, a ne modruj lokavo, opiši vse, kar boš v življenju videl: vojske in mir in carovanje carjev in čudeže svetnikov boguvšečnih, prerokbe in nebeška znamenja. Zdaj čas je meni že, da se oddahnem, ugasnem luč.. že k zornicam zvoni... O blagoslovi raba svojega, Gospod!... Podaj mi palico, Grigorij!... (Gre.) Grigorij: Car Boris, pred teboj vsakdo trepeče, omeniti nihče se ti ne drzne usode carjeviča Dimitrija! Medtem pa v celici menih pobožni obtožbo strašno zoper tebe piše in sodbi svetni več ne ubežiš, kot ne uideš nikdar jezi božji!