288                            Oton Zupančič: Po strani klobuk . . .
Starej šine, svetovalce, poglavarje svoje dvorne, vse v gostijo si povabil, vse obdaril si kraljevo, a pozabil si na one, ki borili so se zate, ki so zate žrtvovali kri, imetje in življenje — zabil si na narod svoj! Mi gostimo tu se rajski, godba svira melodije prevesele in poskočne, a drugačne melodije se glasijo tam v deželi: Jok otrok in žen se sliši, ki zgubili so očete, ki zgubili so rednike.
Razdejana je dežela,
razdejano vse je polje,
kdo naj kruha da sirotam i
V zlatem blesku in sijaju
si na one že pozabil,
ki so žezlo ti rešili,
z lovorom te okrasili.
Tu poglej me, kralj moj dragi,
siromašno glej opravo,
v meni glej svoj bedni narod!«
v
Zezlo zlato stiska roka, srce polni bol globoka, demant v kroni se žari, kralj povesi v tla oči.
Demeter.
"V
Po strani klobuk ...
i drugi imate ljubice,
vi drugi imate denar,
a jaz imam po strani klobuk,
pa kaj mi vse drugo mar!
v
Čepel je cigan božični čas ves gol, le z mrežo pokrit, a mimo hodili so ljudje, in vsak je bil v kožuh zavit.
Ta cigan je bil velik humorist, kot malo je takih pri nas. Skozi Ijuknico prst je potaknil ven in se stresnil: »Tu zunaj je mraz!«
Po strani klobuk, pokoncu glavo, krepko udarjaj ob tlak! — Tak bodi poet — a rože bolne naj vrag si zatakne za trak!
Oton Zupančič.