KAJ NAS UČI PRATIKA?
10. Svetniki.
Tabica: Največji del pratike je odločen svet-nikom. Sicer vidite v koledarju še veliko več svetnikov nego v pratiki, saj ga menda ni dneva v letu, da bi ga cerkev ne bila od-ločila v čast kakemu svetniku. Toda v pratiki ni prostora za toliko sličic; zato so naslikani le neka-teri najimenitnejši ali vsaj za naše kraje znamenitejši svetniki.
Marica: Odkar si pratiko natančneje ogledu-jemo, so se mi zelo prikupile sličice svetnikov.
Janko: Tudi meni se je pratika tako priljubila, da bi mi bilo kar dolgčas, ko bi je ne imeli.
Babica: Jako me veseli, da vaju to tako zel6 zanima. Zakaj češčenje svetnikov je kaj veličastnega v sv. katoliški Cerkvi. Ne morem dopovedati, koliko ko-risti nam donaša vneto in zvesto  češčenje   svetnikov.
Najprej obujamo s tem sveto vero, kajti svel-nike častimo zato, ker so prijatelji Božji in obencm občudujemo njegovo neskončno ljubezcn, ki jo je imel že na zemlji do njih in jo še zdaj posebno raz-odeva, ko jih napaja z neskončno srečo v nebeškem blaženstvu. Posebej pa obujamo versko resnico: ve-rujem občestvo svetnikov. Kako vzvišenain ob-enem blažilna je ta zavest, da smo v tako tesni zvezi z milijoni presrečnih bratov in sester v nebeški slavi. Nikoli in nikjer nismo šami, marveč vedno se ozira na nas brez števila srečnih in blaženih duš. Med njitni je tudi mnogo onih, ki so z nami skupaj živeli, pa so že šli pred nami v srečno vcčnost ter tam željno priča-kujejo tudi nas.
ln kako častitljiva in srečnaje ta družba! Tu so zbrani samo najboljši ljudje, ki so nekdaj na zemlji ves čas nedolžno živeli ali pa se vsaj temeljito poboljšali in so zdaj v svetosti tako utrjeni, da niti ne morejo več grešiti. Ali ni to za nas najplemenitejše veselje, če se radi v duhu mudimo v tej presrečni družbi, če jo radi premišljujemo in opazujemo, t. j. če
sa 130 vst                
radi prebiramo spise o njihovem bogoljubnem življenju fer se v mislih prcselimo mednje in se veselimo ž njimi! O, kako koristno je blaženo občevanje s temi svetimi izvoljenci! 1, saj se nehote vzbude v našem srcu želje, da naj tudi zvesto posnemamo njih svete zglcde.
Nekaj posebnega je bilo pri svelnikih, ko so še na zemlji živeli, to, da so bili bratoljubni ter so radi dobro storili, kjerkoli so mogli in komur so mogli. Ta njih ljubezen je pa zdaj v nebesih še večja in obšir-nejša, ker je njih priprošnja pri Bogu močnejša. Otroci, to je treba izkoristiti! Priporočujte sc jim prav pridno vsak dan. Svelnikom je največje veselje, če nam morejo pomagati; mi pa smo pomoči tako zelo potrebni.
Posebno pa radi poslušajte in prebirajte zglede svetnikov, ker le tako jih boste mogli goreče častiti, zaupno prositi in zvesto posnemati, ako jih boste na-tančneje spoznati.
Marica: Mene pa še fo posebno zanima, da se že kar na sliki spozna, kakšnega stanu je bil kak svetnik.
Babica: Prav, da si to omenila. Zdaj si me do-mislila neke lepe pridige, v kat«?n so gospod posebno <o le poudarjali: Že pratika nas uči, kerima svetnike naslikane po njih stanu, da so se zlasti s tem zveličaii, ker s o natanko iz-vrševali dolžnosti svojega stanu. Tukaj na zemlji: dober otrok, nedolžen mladenič, poštena mladenka, priden posel, izvrsten gospodar, modra gospodinja, uzoren pred-s to j n ik . . . t am v večnosti:  svetnik!
Sv. Egidij (Tilen) je bil rojen v Atenah na Grškem (f 720). Hrepeneč po samoti zapusti starše in domovje ter se preseli na Francosko. Ob izlivu Rčne je bila samotna puščava; ondi se naseli in zgradi kočo. Tu se živi s koreninami in zelišči in po-sebno z mlekom jelenke (košute), ki je dan na dan ob gotovem času prihajala h koči.
Nekoč pa je lovil v onem okrožju gotski kralj Vcmba.
Psi prepode tudi staro jelenko in dero  za  njo.   Pre-
sa 131 v&.                               9
plašena žival pribeži k sv. Egidiju in se skrije v nje-* govo kočo. Ko so kralju sporočili ta nenavadni do-godek, je bil tako ginjen, da je osebno obiskal svetega moža in ga poprosil, da sme sezidati na mestu nje-gove koče velik samcstan. Sv. Egidij je eden izmed štirinajstih pomočnikov v sili.                       J. Volc
. ¦   ¦_                                                                                                                                                                                                                                          *
*                                                                                                      *
          Sv. Notburga je pokazala pot,   po
kateri morejo preprosti Ijudje, posli in de-lavci, prili v nebesa. Bila je hči preprostih kmetskih staršev na Tirolskem,   ki   so   jo j jako lepo vzgojili in zgodaj privadili prid- I ncmu delu               V svojem  18. letu je prišla v bližnjo
   graščino   v službo  za   kuharico.  Zclo   je
bila gospoda zadovoljna z njenim natančnim delom in izpodbudno lepim vedenjem. Posebno je bila res pravi angel usmiljenja, mila posrednica med milosrčno grajsko gospodo in ubožci v okolici.
Ko je pa v gradu nastopil nov gospodar, je prišla dobra kuharica navzkriž s skopo novo graščakinjo in je — ponedolžnem obsojena — zapustila grad ter šla v siužbo k preprostemu kmetu, kateremu je ob sprejemu stavila pogoj, da naj bo smela z delom prenehati, ko bode v bližnji cerkvi sv. Ruperta zazvo-nilo delopust. Nekaj časa je šlo prav dobro v novi službi v popolno zadovoljstvo novega gospodarja in nove dekle. Nckoč pa se je zgodilo, da je bilo še nekaj nujnega dela, ko je pozvonilo delopust pri Sv. Ru-pertu. Gospodar je kazal na delo, sveta dekla pa je spominjala na pogodbo. Svetnica je slednjič te misli, da naj razsodi nebo, če se Ijudje na zemlji ne morejo zlepa sporazumeti. Zaupno zavihti in izpusti iz roke srp, rekoč, če obvisi srp v zraku, bodi gospodar pre-pričan, da je opravičena njena želja. In glej, srp ob-visi v zraku, kot bi bil lahko peresce. Ves preiresen ustavi takoj gospodar delo in razpusti delavce. In v kakšen sloves je prišla vsled tega čudežnega dogodka preprosta dekla po vsej deželi,   si pač lahko   mislite.
isa. 132 vs
Pozneje so se okoliščine tako izpremenile, da je prišla zopet nazaj v graščino v staro službo; z njo je prišla tudi stara sreča za grasko gospodo in ubožce v okolici. Umrla je v 47. letu svoje dobe 1. 1313. — Kaj pomenijo grablje in srp na sliki, je pač jasno iz povedanih dogodkov.