MLADI
OB
KRKI
GLASILO PIONIRSKEGA ODREDA GORJANSKEGA BATALJONA OSNOVNE ŠOLE GRM NOVO MESTO
Št. 4
Leto I. 1971-72
OTROKOM VOJNE

UVODNE BESEDE
Letos ge res pomembno leto. Eraznugemo 80-letnico rojstva tovariša Tita, JO-letnico pionirske organizacije in 10-letnico kurirčkove pošte. Odločili smo se, da izdamo posebno izdajo našega glasila, posvečeno tem obletnicam.
Prvi del smo posvetili tovarišu Titu. Tu nam pionirji pripovedujejo o našem voditelju. Objavili pa smo tudi nekatere spise, ki smo jih poslali v Vinico.
V drugem delu pa obujajo naši starši, ki so bili med NOB naše starosti, spomine na huda vojna leta in leta obnove porušene domovine. Vsi ti dogodki so resnični.
Velikokrat pa nam tudi predavatelji pripovedujejo zani miva doživetja iz težkih vojnih let. Nekaj teh boste gotovo z zanimanjem prebrali v tej posebni izdaji.
Glasilo so popestrili še mladi likovniki z dogodki iz NOB. Vsem tem, ki so sodelovali v tej pisani izdaji, se naj lepše zahvaljujemo, posebno pa tovarni HTV, ki nam je omogočila izdelavo likovnih matric.
Upajmo, da boste glasilo z veseljem brali in da boste v njem našli kaj novega in postali bogatejši v znanju iz NOB.
Janja Lah
predsednica literarnega krožka
2
OB 30. OBLETNICI PIONIRSKE ORGANIZACIJE
Celo letošnje leto je posvečeno praznovanju 30„ obletnice PO, 20. obletnici ustanovitve Zveze prijateljev mladine in 10-letnici kurirčkove pošte.
Pionirski odredi so vsak po svojili močeh in po priprav Ijenosti do dela izpolnili že številne naloge, višek pa je bil zbor slovenskih pionirjev v Ljubljani, 19. in 2o. maja t.l.
Ljubljanski pionirji so se izkazali kot odlični gostitelji tri tisoč petstotih pionirjev iz cele Slovenije. Posebno dragi gostje pa so nam bili koroški, porabski in primorski Slovenci - pionirji, ki žive onstran meja naše domovine, in predstavniki pionirjev iz naših bratskih republik.
V Ljubljani sta bili dve osrednji prireditvi. V petek, 19. maja, je bila slavnostna akademija v dvorani Tivoli, naslednji dan pa zbori vseh pionirjev v vseh petih ljubijan skih občinah.
Dolenjsld. pionirji, med katerimi je bilo tudi devet pionirjev naše šole, smo bili gostje pionirjev na osnovni šoli Valentin Vodnik. Sprejeli so nas v svetli in prostorni avli s pesmijo, nakar je vsak pionir - gostitelj odpeljal svojega gosta na dom.
Kmalu za tem smo se morali zbrati pred poslopjem skupščine občine Šiška, odkoder smo krenili po skritih partizanskih poteh do dvorane Tivoli.
Tam nas je pozdravila vesela pionirska pesem, sledil pa je izbran kulturni program, ki je prikazal mnoge pionirske dejavnosti. Pionirje so s svojimi nastopi počastili tudi znani umetniki in umetniške skupine.
Kurirčkovo torbo je prevzel predsednik Zveze borcev Slovenije tov. Luka Leskovšek. Tako je tudi kurirčkova pošta zaključila letošnjo jubilejno pot po sledeh pionirjev -kurirjev, saj so jo ponesli pionirji že desetič Titu za rojstni dan.
Pionirsko srečanje v Mostecu, na prijetni gozdni jasi, je bila v duhu partizanskega mitinga. Zbralo se nas
ge čez dva tisoč. Sprva ge bilo vreme zaskrblgugoče, pozne-ge pa ge celo posigalo sonce.
Tu so nas pozdravili tov. predsednik občinske skupščine Siska Danilo Skrižag in borci ter pionirgi iz Porabja, s Koroške in pionirg’i, ki žive izza mega v Italiji.
Za lačne želodce so poskrbeli vojaki JLA, ki so nam pripravili okusen pasulj.
Ob 13. uri smo zakurili taborne ognje. Naša brigada Draga Marušiča je prižgala kar dva. Tu smo se še poslednjič zbrali s svojimi novimi prijatelji in njihovimi-mentorji. Zapeli smo, recitimali in zaplesali kolo.
Nato pa smo se odpravili na zborno mesto in odšli k avtobusu.
Tako smo v teh dveh dneh spoznali mnogo novih prijateljev, domov pa smo se vrnili zadovoljni in pripravljeni na nove naloge, ki nas čakajo.
Majda Jereb
„ 4 -
NAŠEMU VODITELJU ZA OSEMDESETI ROJSTNI DAN Dragi tovariš Tito!
Rodil sem se trinajst let po vojni, ko je bil v naši deželi mir in nismo več trpeli pomanjkanja. Težko si prav predstavljam trpljenje, ki so ga naši ljudje pretrpeli med vojno. Vedno pa je s tem povezano Tvoje ime. Veliko sem slišal in bral o Tvojem delu med NOB in pred njo, ko si na čelu KP vodil naše narode v organizirani borbi proti zatiralcem in okupatorjem. Zaradi tega so Te v Jajcu, imenovali za našega prvega in edinega maršala. Po vojni pa.si bil vedno znova soglasno izviljen za predsednika republike. Ljudje so znali in znajo ceniti Tvoje delo, ki si mu posvetil vse življenje.
Po vojni Tvoje delo ni bilo končano. Občudujem. Te v Tvoji vztrajni borbi za mir v svetu. Vojak si, a se boriš za razorožitev. Boriš se za razpustitev blokov, za slogo med narodi in za medsebojno sodelovanje. Dosegel si že mnogo uspebov v svetu. Nekateri pa nočejo poslušati Tvojih, nasvetov. Tako kot Ti, tudi jaz obtožujem vojno v Vietnamu in velike sile, ki si jemljejo pravico prilaščati si nova ozemlja in se vmešavati v notranjo politiko nekaterih malih držav. Tudi mi smo majhna država, sestavljena iz več še manjših narodov. Uspelo Ti je, da si nas združil. Ostati moramo složni, kajti stara modrost pravi: "V slogi je moč!" Združeni bomo lahko odbijali napade velesil, pa čeprav imajo te veliko modernega orožja.
Uspešno vodiš SPRJ. Iz zaostale kmetijske države smo se razvili v moderno industrijsko deželo. Podpiraš kulturne in športne ustanove. Vedno znova poudarjaš, da se moramo učiti, učiti. Brez znanja ni napredka.
Rad imaš tudi nas, mladino. Veš, da smo mi tisti, na katerih bo slonela Jugoslavija. Obljubljam, da Te ne bomo razočarali. Ker nas imaš rad, si tudi svoj rojstni dan imenoval Dan mladosti. Tako skupaj praznujemo in se veselimo.
- 5 -
Upam, da boš še dolgo lahko vodil naše narode v miru in slogi. Zato:
še na mnoga leta, dragi tovariš Tito!
Miha Hadl, 7.b
DRAGI TOVARIŠ TITO!
Želim vam povedati, kako selo vas spoštujem. Že v prvih razredih osnovne šole so nas učili, da vas moramo imeti radi in vas spoštovati. Vendar takrat nismo mogli razumeti vaše tako pomembne vloge za našo državo. Sele čez nekaj let so se nam odprle oči. Ko smo se v šoli učili o
I.	in II. svetovni vojni, smo začeli to spoznavati.
Ko je pobegnil kralj, ste obupanega ljudstva rešili pogube. V ROB'ste vodili partizane in dajali celemu narodu pogum s svojimi dejanji. Marsikomu, ki je že čisto obupal, ste Vlili voljo do življenja..Sama plemenita in človeška dejanja! Vsi sb vas spoštovali in imeli radi! Saj ste bili edino veliko upanje na svobodo. Niste nas razočarali. Niste odnehali. Vztrajno, neustrašno ste se borili dan za dnem. Skupaj z drugimi pogumnimi ljudmi ste dosegli cilj, po katerem so vsi tako dolgo hrepeneli. Da, na tisoče ljudi je zato dalo življenje!
Toda tudi kasneje niste odnehali, še vedno se borite za mir na svetu. Tisti, ki so se z vami borili, so vas izvolili za voditelja, voditelja države. Tega se zavedate in vse življenje se že borite za pravične odnose med ljudmi. Ne z orožjem, z besedami voditelja, ki ga je izbralo ljudstvo, ker mu zaupa in upa vanj.
Želim vam še mnogo srečnih let življenja, čeprav ste se že sami s svojim živijenskim delom vpisali med nesmrtnike našega naroda.
Karmen Avbar, 7.b
— 6 -
NAŠ LJUBLJENI MARŠAL TITO!
Pionirji iz Vinice v Beli krajini, to je iz krajev, kjer je tekla zibelka slovenskega partizanstva, so nas povabili, naj se pridružimo vsem pionirjem, ki Ti bodo čestitali za osemdeseti rojstni dan.
Pišemo Ti z iskreno željo, da bi srečno živel še mnogo mnogo let.
Mladi smo še, a o Tebi in Tvojem napornem življenju smo že mnogo slišali. Nekateri smo že obiskali Tvojo rojstno hišo v Kumrovcu.
Ponosni smo nate, ker si iz preprostega vaškega dečka postal voditelj jugoslovanskih narodov.
Naše narode si popeljal skozi osvobodilni boj v svobodo, zato je naša mladost lepa in brezskrbna. Vemo, da se moramo učiti, saj bomo nekoč zamenjali odrasle na njihovih de lovnih1mestih.
Naš ljubljeni maršal, obljubljamo Ti, da bomo postali iz pionirjev dobri občani naše družbene skupnosti Socialistične federativne republike Jugoslavije.
Pozdravljamo Te: "Za domovino ~ s Titom naprej!"
C
Učenci 5*a razreda
BILA SEM V GOSTEH PRI TOV. TITU
V delegacijo slovenskih pionirjev kurirjev, ki je šla čestitat v Beograd tovarišu Titu, sem bila izbrana tudi jaz Ob pol osmih se nas je zbralo pet pionirjev iz Slovenije v Ljubljani, na Zvezi prijateljev mladine. Vodil nas je tov. Jože Zupan iz. Trebnjega.
Ob pol devetih smo.'se z avtobusom odpeljali v Zagreb. Pionirji iz vse Jugoslavije smo se zbrali v osnovni šoli Silvije Strahomir Kranjčevič v Zagrebu. Iz vsake republike je bilo po pet pionirjev, iz Beograda pet in iz avtonomnih
„ 7 ~
pokrajin po trije pionirji kurirji. Tu smo spoznali pionirji te šole in si ogledali njihovo šolo.
Nato smo se odpravili na Sljeme, kjer smo si ogledali zanimivosti in tam ostali dva dni. Tam sem spoznala pionirje ostalih republik in njihove voditelje.
Četrti dan pohoda, to je bilo v ponedeljek, smo se odpeljali v Krapino, kjer smo si ogledali krapinski muzej ter njihovo novo in staro šolo. Prespali smo pri pionirjih domačinih.
Naslednji dan smo se odpeljali v Kumrovec. Tam smo si ogledali rojstno hišo tovariša Tita.
Popoldne smo se odpeljali v Zagreb, kjer smo ostali dva
dni.
Šesti dan našega pohoda pa se je imenoval dan potovanja. Ob petih in štirideset minut' smo se s poslovnim vlakom odpeljali proti Beogradu. Tja smo prispeli ob desetih in se namestili v hotelu Zvezda.
Pred kosilom in po njem smo imeli prosti čas. Lahko smo nadaljevali s pisanjem dnevnika, brali knjige ali pa se pogovarjali s prijatelji. Ob štirih nas je avtobus odpeljal na Kalemegdan.
Naslednji dan, to je bilo v četrtek, 25. maja, smo ob sedmih zajtrkovali, potem pa se oblekli v pionirsko uniformo. Točno ob devetih smo bili-v Belem dvorcu. V veliki sprejemni dvorani smo se postavili v polkrogu in čakali tov. Tita. Vrata so se odprla in vstopil je predsednik Jugoslavije. Vse oči so zrle vanj. Tov. Tito nas je prijazno pozdravil, naš komandant, pionir Ivo, mu je čestital za rojstni dan, jaz pa sem mu prebrala nekaj podatkov o kurirčkovi pošti. Tov. Tito je bil zelo srečen in se nam je zahvalil. Povabil nas je, naj poskusimo njegovo torto, postreženi pa smo bili še s sadjem in sadnimi sokovi. Po zakuski smo odšli na vrt, kjer smo se slikali s predsednikom Titom in to je bilo tudi naše slovo od maršala.
Ogledali smo si muzej 25. maja, kjer so zbrane vse štafete in darila, ki jih je prejel tovariš Tito. Popoldne smo si na Avali ogledali spomenik neznanemu junaku, zvečer

mmkmvkhfi v
- 7 -
pa prireditev na stadionu.
Po svečani prireditvi smo se poslovili od ostalih pionirjev, saj smo slovenski pionirji odpotovali naslednje jutro že zelo zgodaj.
Tako je Mio sedem velikih, dni s tem končano,, Ti dnevi mi hodo ostali v večnem spominu.
Ksenija Korte, 7«^
~ 8 -
BILO JE HUDO
Večkrat sedem poleg stare mame in go prosim, nag mi pripoveduje o tistih težkih dneh, ko ge pri nas Še divjala vojna. Pripovedovala mi ge:
"Mama ge pogledala skozi okno. Blago aprilsko sonce je že zdavnaj pregnalo meglo. Strehe so blestele v soncu, kakor da so zlate. Ampak komaj se je mami zarisal nasmeh na usta, že je izginil. Misli so ji hitele v nemško tabori šče, kamor so ji odpeljali moža. Mogoče je že mrtev, mogoče pa je lačen in premražen. Tudi jaz sem se bala za očeta za vse nas. Pa vendar je v meni ostal še kanček upanja, upanja v svetlejšo prihodnost in lepše življenje. Spomnila sem se, da moram še danes prenesti letake OE na drugi konec mesta. Pograbila sem zvezke in knjige in tekla na ulico, Ceste so bile prasne. Še nekaj dni je bilo do 1. maja, zato so se ljudje zadrževali v glavnem doma. Na cesti sem srečala nekaj orožnikov, vendar nevarnosti ni bilo. Veselo sem korakala po asfaltu, a kmalu se je moje veselje sprevrglo v strah. Na mostu so Italijani preiskali vsakogar, ki je šel mimo. Nazaj nisem mogla. Preiskali so me in mislila sem že, da sem rešena. Tpda moje knjige, kjer so bili spravljeni letaki, je vzel V roke mlad vojak, Malo je prelistal in mi jih vrnil. Star oficir, mrkega obraza, z veliki naočniki, je zamahnil z roko. Mirnejše duše sem odhitela naprej. "Rešena!" je vzklikalo v meni. Predala sem letake partizanskemu agentu Boru in vesela sem bila, da sem tudi jaz prispevala vsaj delček za našo svobodo."
Pripovedovanje stare mame me je ganilo in vesela sem bila, da je bila stara mama tako pogumna.
Marija Košak, 7*b
NAPAD NA NOVO MESTO
Pripovedoval vam bom o svojem' očetu med NOB. Bil je se otrok, star komaj devet let. Spominja se, kako so fašisti 1941. leta napadli Novo mesto.
Doma je bilo osem majhnih otrok. Mati je bila v mestu, oče pa na orožnih vajah. Vsi otroci so se bali za svoje starše. Strah jih je bilo, ker so bili sami doma in so nad njimi letala letala.
Pozno popoldne je prišla mati domov. Otroci so si poiskali zavetje pri sosedovih. Mater je zelo zaskrbelo, ker je našla prazno hišo. Napotila se je k sosedovim, da bi tam povprašala po njih. Sreča se ji je nasmehnila. Pri sosedovih je našla svoje otroke. Odpeljala jih je domov.
Naslednji čan so pričakovali očeta. Toda ni ga bilo. Moral je ostati v vojašnici.
Ta dan se je začelo najhuje. Fašisti so začeli z letal odmetavati bombe na Novo mesto. Colo v Prečni so se hiše tresle. Stekla so žvenketala. Slišale so se eksplozije bomb.
To se je dogajalo nekega aprilskega dne v letu 1941. Moj oče in njegovi bratje in sestre so v vojnih letih prestali Veliko strahu in lakote, V vojni sta očetu padla dva starejša brata.
Marjan Vidic, 6.c
ZGODBA 0 DRUŽINI VALANTIČ
Bilo je leta 1945. Na Grmu je v prijazni hiši živela mirna, s partizani povezana družina z imenom Valantič. Sestavljali so jo oče, mati, hčeri Vida in Alma in 10-letni Lojzek. Oče je bil soboslikar, Alma risarka, Vida pa je bila med partizani.
lo
Nekoč ,je prinesla Vida važno sporočilo, ki ga je Lojzek predal neki tovarišici. To je mlajši brat storil tako, da je papirje skril v čevelj. V hiši pa so stanovali tudi drugi stanovalci,, ki so bili povezani z Nemci. Belogardisti so kmalu posumili, da ta družina sodeluje s partizani.
Ko' pa je bila Vida nekoč ranjena, je prišla domov in se skrila. Domači so slutili nevarnost in ko se je Vida pozdravila, je ob prvi priliki odšla nazaj k partizanom.
Napočil je usodni dan - 22. december tega leta. Bilo je nekaj dni po Vidinem odtiodu. Ko se je zvečerilo, so se hiši približale temne sence. Bili so belogardisti. Ko so prišli:v stanovanje, so začeli streljati in klati. Vso družino so pomorili, le Vide niso, ker je bila v gozdovih. Tudi Lojzek je bil usmrčen, zadet je bil v tilnik. Nato so ubijalci pometali trupla v Krko. Ta pokol pa je videla neka ženska, ki je bila skrita v grmovju. Dejala je, da je bilo po tleh toliko krvi, da bi jo lahko brisali z odepami.
čez nekaj dni so našli blizu jeza na Krki tri trupla -Lojzka, Almo in mater. Voda jih je tam odložila. Očetovo truplo pa so našli pri izlivu Težke vode v Krko.
» Žena, ki je ta prizor moritve videla, je sklenila, da bo zločince izdala šele po končani vojni. Belogardisti so se pretvarjali in so spraševali, kam je le odšla družina.
Ker pa je po tleh ostalo še nekaj krvi, so ljudje dejali, da so pri Valantičevih klali zajca. Žena se ni upala izdati zločincev in je samo odgovarjala, da Valantičev! niso nikamor odpotovali in tudi zajca niso klali.
Med vojno pa je žena umrla in zato zločinci še sedaj niso znani.
Hčerka Vida je med borbo tudi umrla in sedaj je ostala njihova hiša zapuščena. Lojzek Valantič je danes pokopan na šmihelskem pokopališču.
Ta hiša, kjer 'se je zgodil tako velik zločin, stoji blizu naše šole.
Jelka Bajuk, 7«c
11
"SE BODO ŠE VENILI?"
Minilo je že sedemindvajset let, odkar je postala Jugoslavija svoloodna. Tudi moji starši so preživeli tista strašna leta, ko so po našem ozemlju divjali boji. Sovražniki so naše ljudi pobijali kar brez vzroka. Mama mi je o podobnih dogodkih večkrat pripovedovala, med njimi tudi tega:
"Bilo je jesensko popoldne 194-2. leta v vasi Vrh pri Ljubnu. S sestro in prijateljicami sem se vračala Iz šole domov. Nismo še bile v vasi, ko zaslišimo divje krike. Spreletelo nas je. Vedele smo, da so v vasi Italijani. Pohitele smo. Res so bili. Vas je bila polna italijanske vojske. Vsi Vaščani smo bili zbegani. Prestrašeno in sovražno smo gledali na sovražnike. Italijani so hodili po hišah in podili ljudi iz njih. Nekaj so tudi pokradli. Ko smo bili ljudje zbrani, je poveljnik italijanske vojske zavpil: "Moški v zbor!^ Vsi smo se ustrašili, kaj bo. Vsi moški, kolikor jih je se bilo v vasi, so bili v zboru. Italijani so starčke odbrali in jih pustili doma, ostale pa so odpeljali v koncentracijsko taborišče na otok Rab, kar smo izvedeli šele kasneje. Po odhodu Italijanov so se ljudje spraševali:
"Ali se bodo sploh vrnili živi domov?"
Bilo je vprašanje, na katerega ni bilo odgovora. Še tisti dan so prišli v vas partizani, ki pa so ves ta prizor gledali s hriba nad vasjo. Ker jih je bilo zelo malo proti italijanski vojski, se niso upali napasti. Vaščani pa smo bili hvaležni, da ni prišlo do spopada, kajti potem bi morali še veliko več pretrpeti.
V vasi je bilo pusto, saj je bilo zelo malo moških, a še ti so bili starčki. Po osvoboditvi so se res interniranci vrnili domov. Bili so živi okostnjaki. Nekaj jih je pomrlo v taborišču, nekaj pa še doma zato, ker so preveč jedli, kar pa njihov slab organizem ni prenesel."
To je bil za mojo mamo eden izmed najbolj groznih dogodkov, kar jih je preživela med NOB.
Andreja Lovko, 7-
12
NENADOMA STA SE ZNAŠLI SREDI BOJA
Bilo je v nedeljo. Lahen vetrič je razgnal oblake in nebo je postalo kristalno jasno,. Toplo sonce je izpilo s travnikov poslednjo kapljo jutranje rose in obetal sc j« prekrasen pomladanski dan..
Popoldne smo se odločili, da bomo šli 1. stari mami.
Tja so prišli tudi teta, stric in bratranec.. Med drugim je stekla beseda tudi o vojni. Teta in stara mama sta že večkrat pripovedovali o svojih dogodivščinah, ko sta pomagali partizanom* Tetino pripovedovanje mi je bilo vedno bolj všeč, kajti takrat je bila ona toliko stara kot jaz in naloge, ki jih je opravljala, bi verjetno lahko opravljal tudi jaz, ce bi bila vojna. Zato sem jo zaprosil:
"Teta, pripovedujte kaj o vojnih časih! Vaše dogodivščine so zelo zanimive in bi jih kar naprej poslušal,."
Nekaj časa je premišljevala in skomigevala z rameni, a je končno le pristala. ■
"Prav, vam bom pa povedala o eni mojih najtežjih nalog, kar sem jih opravila:"
Vsi smo bili navdušeni in smo nastrpno pričakovali, teta pa je začela pripovedovati:
"Nekoč sta moja sestra in njena prijateljica nesli precej cigaret partizanom pod goro. Poleg tega sta nesli budi veliko pošte in raznih sporočil za nje, Nenadoma sen opazila belogardiste, ki so prihajali po cesti proti vasi,. Vedela sem, da bodo udarili na partizane pod Gorjanci, zato som sklenila, da jih moram obvestiti. Stekla sem še po prijateljico Pezi in skupaj sva se napotili obvestit partizane o prihodu belogardistov-
Vso pot sva tekli, da bi še pravočasno prinesli sporočilo. Ko so naju r>artizani z daljnogledom opazili so mislili, da imava gotovo kaj važnega, ko tako tečeva.. V eni sapi sva povedali, še predne sva prišli do njih: "Pripravite se za napad! Belogardisti so še v Črmošiijicah.." Partizani so naju začudeno gledali- Nekdo je še vprašal; "Belogardisti so kje? " Nisva utegnili dati odgovora, kajti o- ara-
ku je nenadoma zatulilo in granata je padla nedaleč od nas. Močno je zagrmelo, poleg tega pa še strašno zasmrdelo po smodniku. Z Rezi nisva nič premišljevali, ampak sva na vso moč hitro stekli v zavetje za skalo. Kmalu se je vnel hud boj. Midve nesrečnici sva še vedno čepeli za skalo, mimo na ju pa so švigale krogle.
Toda kmalu sva dobili druščino. Trije partizani so nama prinesli ranjenca. Poleg tega so nama izročili veliko ovojev in naročili, naj ga obveževa. Strogo so nama zabičali, da ne sme ostati niti najmanjša ranica, ki bi ne bila obvezana. Potem so se hitro vrnili na položaje. Partizan je bil najhuje ranjen po trupu. Noge in roke je imel le nekoli ko opraskane,. Za skalo, kjer -sva se skrili, je nastala prava pravcata majhna bolnišnica. Z Rezi sva hiteli z obvezova njem, kolikor sva mogli. Ko sva končali, nama je šinila v glavo misel, da bi ranjenca odnesli nekam na varno. Prijeli sva ga za boleče telo ter ga mukoma odnesli v Podgrad. Na kakšne težave smo naleteli med potjo, se res ne da. opisati in povedati. Borci, ki so se med tem časom borili, ko sva
midve obvezovali ranjenca, so se nama pozneje lepo zahvali-
»
li. Ko sva se pozneje dobili s sestro, mi je povedala, da je opravljala podobno nalogo kot jaz,"
Tako je bilo pripovedovanja konec. Temu pa so kot vedno sledila tudi vprašanja o stvareh, ki jih teta ni povedala.
Ne samo ona, tudi drugi otroci so pomagali osvoboditeljem domovine, kolikor so mogli in mislim, da bi mi storili prav tako.
Janez Zupančič, 8.a
PRVO SREČANJE S PARTIZANI
Zgodbo, ki vam jo bom povedal, mi je pripovedoval oče, ki je doma iz Kranja. Tam so bili vsa vojna leta Nemci. 0
- 14
partizanih je vedel le to, da jih kličejo "banditi".
Neko soboto v pozni jeseni leta 194-3 je šel moj oče z neko sorodnico v vas Trstenik nad Kranjem, Star je bil komaj deset let. Ko se je noč bližala koncu, ga je zbudila svetloba in glasovi -v sobi. V njej sta bili dve postelji.
Na eni je spal moj oče, na drugi pa je zagledal moškega, a soba je bila polna partizanov. Takrat je prvič videl partizane. Naslednje dni ni o partizanih nič spraševal niti govoril. Tudi sorodniki mu jih niso omenjali. Ko se je vrnil v Kranj, ni nikomur vse do konca vojne povedal o srečanju z njimi.
Po vojni je zvedel, da je bil tisti partizan poleg njega znani partizanski komandant Prano Hribarnik, imenovani Svarun, danes upokojeni general JLA.
Zoran Sušnik, 7.h
PRVIČ GA JE VIDEL •
Moj očka je bil med vojno šolar. Vsak dan je hodil v šolo šest kilometrov daleč.
Bila je zima. Zapadlo je veliko snega. Nekega dne je šel iz šole. Nenadoma je stopil predenj vojak. Bil je partizan. Vprašal je očeta, če je kaj Nemcev v dolini. Očka mu je povedal, da jih ni. Partizan mu je rekel, da ne sme nikomur povedati, da ga je videl. Res ni nikomur povedal, še svoji mami ne.
Ksenija Barbič, 2.b
HIŠA MOJE MAME JE BILA PARTIZANSKA
Sedmega maja leta 194-2 so odšli v partizane moji strici. 'Vedno so se zadrževali okoli vasi Obrh pri Dolenjskih toplicah in bližnji okolici.
Oktobra leta 1942 je bila roška ofenziva. Italijanov je bilo kot listja in trave. V tistem Času so ujeli t;di dva moja strica in ju internirali na .Rab. Po končani inski ofenzivi se je skupina kurirjev vedno oglašala pri ne, ^ kjer je bila tudi javka do leta 1944.
1.12.1942 je bila moja mama sprejeta v SK0Jo V nošo hišo se je naselilo Novomeško okrožje in centralni komite. Eri nas so velikokrat imeli sestanke, ki jih je vodil sekretar. Po partizansko so ga klicali Očka, Ko so se Italijani umaknili, so se v našo hišo naselili borci 15. divizije. Pri nas je bila pokretna bolnica. Moja mama je skrbela za 15 ranjencev. Delala je vse, kar je bilo potrebno.
Neko jesensko jutro je prišel do moje mame kurir in ji naročil, da se mora takoj javiti v štabu. Takoj se je odpravila tja in komandant VDV ji je dal pismo, da ga takoj odnese na Dvor tov. Dularju. V vsem tem okolju pa se je takrat zadrževal sovražnik. Mama se je težko prebila po gozdu do Dvora in srečno prinesla pismo do tov. Dularja, Ko je prišla do njega, je bilo v njegovi hiši veliko Nemcev,
Na skrivaj je poklicala tov. Dularja in mu izročila pismo. Dal ji je drugo pismo, ki ga je ravno tako srečno prinesla V štab. Hodila je po skrivnih poteh. Javila se je pri komandantu Oblinu. Oktobra meseca se je štab iz naše vasi premaknil v Belo krajino. Z njimi je bila tudi moja mama.
Srečali so 1. proletarsko brigado, ki je šla v boj proti sovražniku. Mama se je vrnila iz Bele krajine 7= maja 1945 V črmošnjice. Takrat pa je bil v vasi 7. korpus in artilerijska brigada.
Zv onka Ž eIko, 7 -b
MOJ OČKA - KURIR
Naši ljudje so med .vojno marsikaj pretrpeli. Ko so k nam Vdrli sovražniki, so pobijali ljudi in požigali domove. Veliko ljudi je ostalo brez strehe nad sabo, zato so odhajali v partizane in se spoprijeli s sovražniki. Ti so vračali milo za drago. Tudi moj oče je odšel v partizane, ko mu je bilo petnajst let.
Bilo je leta 194-2. Moj. oče je pasel ovce in piskal na svojo piščal. Kar za sabo zasliši šušljanje. Ozrl se je in zagledal mladega kurirja. Tiho je stokal. Bil je ranjen v nogo. Oče je stekel k njemu in ga skoraj nezavestnega odnesel domov. Tam mu je očetova mama zavezala rane in-mu dala hrane.
Ker je kurir prosil očeta, da bi on nesel pošto do komandanta Prekmurskega bataljona, se je oče takoj pripravil. Mladi partizanski kurir mu je dal še pištolo, ki jo je imel za srajco.
Čez nekaj trenutkov je bil očka že na poti. Hodil je počasi, ker je vedel, da ima pred sabo še dolgo pot. Naletel je na mnoge ovire, a je vse premagal. Na poti je srečal dva Nemca, ki sta se mirno sprehajala. Ker sta stala na mostu čez reko, ju je moral ubiti, da je lahko prišel suh na drugo stran. Čez sedenj ur je prispel na cilj ves izmučen. Važno pošto je oddal komandantu in sklenil, da ostane pri njih.
Partizanski kurir je po dveh tednih okreval in lahko je odšel v akcijo. Z mojim očetom sta postala velika prijatelja. Skupaj sta delila veselje in žalost. Tako bi ostalo do konca vojne, če ne bi očeta ujeli Nemci in ga odpeljali v taborišče.
Jožko Bajc, 7
MLADI SKOJEVCI
Moja mama mi je pripovedovala, kako je bilo v času NOB, ko
so mladinci organizirali razne akcije ir por:	3
Y začetku italijanske ofenzive, leta 1942 ■ a: e so bili moja mama, Bratkovič Rozika, Gričar i. r., a o.. Jernej in drugi mladinci iz vasi člani SKOJ--., Jnc. : ■■ • -.u logo, da skrijejo partizane, ki so so po clo".živi : .	•. ;
li po Gorjancih. Skrivališče so določili v goži' . 1 : . ga je vedela le moja stara mama, V hiši noj c zlz. . • hali hrano, obveščevali skrite .begunce o novic oh :i nem bodrili. Nekateri so hoteli pobegniti in sc /. z -41	:
Italijanom, vendar so vse ujeli in jih odperjal" mv; / taborišča.
Po dolgem čakanju so begunci le srečno odšli . -	. oj
domove.
Mladinska organizacija je opravila šo druga c . .vodili so skrivališče, v katerega so se zatekal" vsa •■hi. pomagali so mladim pionirjem opravljati težje n-iogo :>.t z raznimi majhnimi akcijami pomagali do osvoboditve Jugo;, lavi je.
M ar ta Po tr _ v. v7,, c
MLADINCI V BOJU
Moj oče je bil star 15 let, ko so prišli ekupaz■ Živel je v Ljubljani. Bil je dijak tedanjega 5« raz:or '■ g. a nazije.
Znano je, da je prav Ljubljana nudila it ali j o. c : :nr patorju že takoj v začetku močan odpor, v katere.; .h L., i a pomembno vlogo tudi dijaki. Še posebej so bili. ti rovih spretni pri trošenju letakov in pisanju parol v„ ..h hv! ;
Oče je bil član ene takih skupin že od pole • ;'u 1- '1 zen že opisanih akcij je imela njegova skupina '..0 k' nalogo in sicer vzdrževanje stikov s polih.črna n	... .'
v tedanjih ljubljanskih zaporih. Očo je nemiri. n e ., nasproti jetniške zgradboc med prvimi zaponk.,:' tudi njegov brat.
Okupatorji so se trudili, da bi zajezili mladinsko gibanje. ITajprej so dijake izključevali iz šol, ko pa tudi to ni pomagalo, so jih. spomladi in poleti 1942 masovno odgnali v Italijo.
Oče je bil po rasti in po izgledu šibak in se je kot tak spretno izognil internaciji. Njegovo delo v odporu je bilo zato v nadaljnjem obdobju obsežnejše in težavnejše. Tedaj pa so se v gibanje vključile tudi mladinke, ki niso bile nič njanj hrabre in iznajdljive od svojih tovarišev.
Sandi Keržan, 5»a
PARTIZANSKI SESTANEK NA BRODU
V poznem pomladanskem večeru leta 1943 je prišlo na Brod nekaj partizanov. Z njimi sta prišli tudi partizanki Angela Ocepkova in Mara Rupena-Osolnik. V vasi so se že večkrat oglasile partizanske patrulje pri Valentinčičevih in Gačnikovih. Tokrat so prišli z namenom, da skličejo vaški sestanek.
Pogovorili so se s hčerini in sinovi obeh družin, da so se jim pridružili. Razdelili so se v tri skupine in tiho šli po vasi klicat ljudi na sestanek. To je bilo treba storiti zelo previdno, kajti na griču pred vasjo je stal nemški bunker. Če so v vasi pričeli lajati psi, so iz njega takoj pričeli streljati in so večlorat.povzročili precej škode. Nekateri ljudje so bili zelo prestrašeni, ko so jih budili iz spanja. Nekaj se jih je tudi izgovarjalo, ker so se bali. Sestanek je bil sredi vasi. Partizani so se razšli po vasi, da bi stražili, partizanke pa so ljudi seznanile z delom OE. Razložile so ljudem, kako naj pomagajo partizanom in škodujejo okupatorju. Mladinci so dobili nalogo, naj prenesejo zbrani material do partizanov.
Miloš Primc, 7.a
- 19 ~
MALO JE J1ANJKALO, DA MI NISO UBILI OČEA
Bilo ge leta 194-2 v Radoviči pri Metliki v Beli kragiri v začetlcu meseca decembra.
Mog očka ge klgub pozni Jeseni zjutraj odgnal živino na pašo. Ob pol osmih so ga poklicali domači domov. S straho: . se Je vračal. Okoli osmih Je prišel domov, kjer so mu pov edali, da so partizani naročili, naj bodo vsi ljudje :z vasi doma, ker se bo še isti dan vnela bitka pod vasjo meč njimi
5,	•
in Italijani. Kmalu se Je začela ostra borba. Topovske krogle so grmele sem in tja, puške so pokale, da Je rezalo skozi ušesa. Bitka Je trajala do poldneva, nato se Je. razlegla po Vasi in okolici smrtna tišina. Ljudje so oprezno kukali iz.kleti. Iz nobenega dimnika se ni kadilo^ lačni otroci so stopili na piano, da bi si'iz hiše vzeli košček kruha, da si z njim potešijo lačne želodčke. Zagledali so Italijane., kako se previdno plazijo ob zidovih, s puškami, pripravljenimi za strel. 'Za njimi Je hodila nova skupina vojakov, ki Je pobirala moške iz hiš. Tako so pobrali tudi mojega starega očka.
Stara mama in moj očka sta se okoli druge ure popoldan v skrbeh, kje Je stari očka, odpravila proti koncu vasi.. Ljudje, ki so stanovali ob cerkvi, so Jima povedali, La so dečki, redki možje srednjih let in starčki v cerkvi. Dri cerkvenih, vratih Je stal na videz zelo inteligenten c ?icir. Mojega očka, ki Je bil star 15 let, Je porinil na leo>, kjer so stali talci. Pri tem se Je razjokalj bilo mu je hudo, da ima prav on najvišji čin in mora tako izvrševani to kruto dejanje. Očka Je stopil v cerkev, kjer Je bi L tudi stari očka. Ljudje so z balkona v cerkvi stezali vrato-' ve, da bi videli skozi okna, koliko Je mrtvih italijanskih, vojakov, kajti partizani so se s svojimi umaknili na' Hrvaško zaradi velike premoči. Ubitih Italijanov Je bilo' šest. Italijanski vojaki so pretepali ljudi z biči in puškinimi kopiti. Prišel Je tudi mlad oficir, ki Je dal zaprtim nekaj upanja. Dejal Je, da bo uporabil vse svoje sile pri vrhovnem poveljstvu, da izprosi zanje življenje, ker /e-
2o
da niso bili oboroženi. Ta oficir je bil po rodu Slovenec.
Znočilo se je. Zaprti starci, možje srednjih, let in dečki pa so strahoma čakali, kaj bo. Tedaj odpre vrata neka stara ženička in vpraša: "Kaj ste še živi?" Ljudje iz vasi, večinoma ženske in otroci, ai niso upali odpreti vrat, ker so se bali, da so jih v cerkvi postrelili. Ker je bila noč, se se Italijani umaknili v bližnjo postojanko v Metliko, starejši in dečki pa so se po njihovem odhodu razkropili domov.
Zaspati niso mogli, zato so se v gručah pogovarjali, kako so vsaj zaenkrat odnesli zdravo kožo.
Marjeta Janžekovič, 7.a
VSAKA KROGLA NI ZADELA
Leta 1942 so Italijani zasedli grad Otočec. Takrat je bilo v dolini Krke že precej razširjeno narodnooesvobodilno gibanje. Stric, brat mojega očeta, je bil takrat povezan z narodnoosvobodilno borbo in je večkrat prenašal zaupno pošto iz levega na desni breg Krke. Organizator tega delovanja je bil takratni šef rudniškega obrata Otočec, ing'. Žnidaršič.
Italijani, so svojo posadko redno oskrbovali s hrano in strelivom iz skladišča, ki so ga imeli v Novem mestu. Zato so tedensko organizirali pohode večjih enot iz Novega mesta v Otočec z oboroženim spremstvom, ker sc se zavedali, da jih bodo med potjo napadli partizani. To se je dogajalo večkrat.
V sredini meseca junija leta 1942 pa je moj stric hotel s čolnom zopet prenesti pošto iz takratnega Šentpetra v rudnik Otočec. Odrinil je z levega na desni breg brez posebnih skrbi. Ko je prišel na sredo reke Krke, so se na njegov čoln vsule krogle iz mitraljezov in pušk iz italijanske kolone. Stric takega napada sploh ni pričakoval, saj je bilo v vasi takrat mirno in brez okupatorskih vojakov. Ob prvih strelih se je vlegel v čoln in miroval. Streljanje je trajalo naj-
manj dvajset minut. Moj oče je vse to opazoval. Mislil je že, da je z bratom vse končano. Ko je čoln zaneslo k desnemu bregu /takrat je namreč pihljal južni vetei1/, se je stric pognal iz čolna v bližnjo pšenico in se vanjo skril. Italijani, so prenehali streljati že prej, ker so mislili, da je stric že mrtev in da se bo čoln kmalu potopil.
Tako so slabi italijanski strelci omogočili stricu, da je brez vsakih posledic prišel na desni breg Krke.
Andreja Gričar, 7»a
PREKO BODEČE ŽICE - ZDRAVILA ZA PARTIZANE
. Dolgo sem spraševal starše, če so kaj naredili v NOB. Nisem imel uspeha in tako sem začel spraševati staro mamo.
Ta stanuje v Ljubljani in ji je ime Ljudmila Bizjan.
Meči vojno je bila moja stara mama na kmetiji. Vsak dan je prevažala mleko v Ljubljano svojim strankam. Ko je prvič pripeljala mleko, je prišla do gostilne "Pri Figovcu" v Ljubljani. Tam je bil krčmar na strani partizanov. Imel je nekaj zdravil in ovojev za nje. Te ovoje in zdravila je stara mama prenašala iz Ljubljane v posodah z dvojnim dnom.
Pri prehodu skozi bodečo žico ni ime]a težav, ker je imela prepustnico. Velikokrat je to delala za partizane. Bilo pa je hudo to, ko še .ni poznala partizanov. Prišli so neki vojaki v njihovo hišo in se kar vsedli. Stara mama je dajala na mizo, ker je mislila, da so partizani, domači pa so jo grdo gledali. Šele po odhodu Nemcev je zvedela, kaj je naredila. Od takrat se je odločila, da bo tudi sama šla k partizanom, toda ni ji uspelo. Ker ni mogla biti na bojišču, je pomagala partizanom s svojimi zvijačami.
Tega dogodka, kako je prevažala zdravila, se rada spominja, le včasih jo malo pretrese. Več od nje nisem mogel spraviti, ker je rekla, da se ne spomni.
Toni Valentič, 7-b
MOJA BABICA JE MNOGO PRETRPELA
Med vojno Je bila moja mamica še otrok, zato se iz tistih hudih časov ne spominja vseh podrobnosti. Pripovedova la mi Je, koliko hudega so morali prestati. Njej sami Je ostal v spominu 1. november 1944, ko Je na njen dom prišel gestapo, preiskal stanovanje, na koncu pa odpeljal njeno
N/
mamo. Čeprav to ni'bilo prvič /njeno mater so zaprli pred tem že belogardisti/, Ji Je ta aretacija ostala najbolj v spominu. Gestapo Je staro mamo zaprl v temnico, Jo mučil ~ ravnal z njo nečloveško, ker Je hotel od nje izsiliti razne informacije.
Njena sodelavka, ki so Jo zaprli pred staro mamo, ni prestala mučenja in Je izdala staro mamo. Gestapo Je vedel za vse njeno delo. Bila Je glavna obveščevalka novomeškega rajona, zato Je hotel izvedeti še za njene druge sodelavce in dobiti od nje razne druge podatke. Zaprli so tudi stare ga očeta. Stari mami so grozili, da bodo odpeljali njena otroka - mamico in teto, istočasno pa Jo do nezavesti muči li. Ves zimski čas Je morala sama, brez odeje, ležati na slami in betonu, brez vsake vesti o domu. šele ko Je hudo zbolela, so Ji na zahtevo zdravnika dali odejo. Vse straho te in mučenje Je niso pripravile do tega, da bi Nemcem kar koli izdala.
Prvo vest o domu in družini Je dobila v mesecu aprilu. Takrat so tudi dovolili, da so Ji od doma prinesli perilo in hrano. Ves ta čas sta bili mamica in teta sami doma. V stanovanje so se priselili belogardistični begunci iz sosednjih vasi. Tudi njiju, čeprav sta bili še majhni, ni pu stil gestapo pri miru. Sprva s sladkimi besedami in obljubami, nato z grožnjami, Je hotel od njiju izvedeti kaj o delu njihove mame. Mamica pa Je bila izključena iz šole*
To gorje se Je končalo šele z osvoboditvijo. Staro mamo so izpustili šele partizani, ker gestapo ni imel več časa, da bi Jo kot talko odpeljal s seboj. Nagli prihod osvoboditeljev Je preprečil njihov namen.
- 23 -
Vsa bolna in izmučena Je morala takoj v bolniško posteljo in ni mogla sodelovati pri rajanju in radosti osvoboje-nih meščanov.
Doris Adamčič, 7*b
NOČ GROZE
Vojna Je tekla že drugo leto. Okupator Je zasedel utrjeno postojanko Tabor. Od tu Je imel lep razgled na vse strani Potoske doline. Vedno pa Je bila najbolj opazovana vas Travnik. Iz te vasi Je bilo veliko fantov in mož pri partizanih, le da Italijani tega niso mogli do potankosti odkriti. Zato so pripravili kruto maščevanje.
3l. julija 194-2. leta - dan se Je naglo nagibal k popoldnevu.v Vas so neopazno obkolili italijanski vojaki. Najbolj krmti pa so pobirali po vasi moške in Jih odpeljali na morišče. V vasi Je zavladal preplah in le redko katera hiša ni bila prizadeta. Popoldne se Je v pričakovanju groze naglo spreminjalo v mrak. Tedaj Je vas preletelo še nekaj "štorkelj". K nočnemu počitku so se spravili le otroci. Ko Je ovila vas ze trdna tema, so se razlegli po vasi nejasni klici. Vmes Je bilo slišati italijanska povelja. Nenadoma Je zagorelo na treh straneh vasi. Ker so bile strehe pokrite s slamo in skodlami, se Je ogenj naglo širil na vse strani. Ljudi Je prevzela panika. Mnogi so pozabili odpreti živino in kokoši in tako Jim Je popolnoma vse do tal pogorelo. Ostala Jim Je le obleka, ki so Jo nosili na sebi. Pred ognjem so se ljudje umikali v najbližje- gozdove. Od tu so nemo, brez moči opazovali strahoten požar. Vas s 15o hišami Je gorela kot baklja. Le nekatere hiše na robu vasi niso pogorele, ker Je tako hotel veter, ki Je pihal z vzhoda. Noč groze Je počasi minevala. Jutro Je nudilo nepopisno žalostno sliko na pogorišča, iz katerih se Je še vedno kadilo.
- 24
Počasi so se zgrinjali ljudje v vas in tavali kot izgubljene ovce okoli pogorišč. Ponoči pa so odjeknili tudi streli, ki so pretrgali nit življenja 18 možem.
Danes je ta vas že skoraj obnovljena, vendar so še tu in tam razvaline, ki jih ni imel kdo obnoviti. V spomin na ta dogodek bo letos prav v tem kraju velika slovesnost.
Sonja Povh, 8„b
KLJUČ IN ITALIJANI
Sedela sem ob oknu in z zanimanjem poslušala pripoved prijateljičine stare mame - Bajuk Stanke. S svojo edinko je stanovala sredi vasi, ki se imenuje Božakovo. Med NOB sta pomagali partizanom, med katerimi je bil tudi Stankin mož. Večkrat so prišli, k njima partizani poizvedovat po Nemcih in ob mrzlih zimskih večerih sedet na peč. Mnogokrat pa so dobili tudi za pod zob in za zimo nogavic, rokavic in titovk, ki sta jih sami delali.
Spomladi 23. marca pa so prišli k njima Italijani. Stanka je bila v hiši in se ni dosti zmenila za lajanje psov.
Ko pa je le šla pogledat, kaj je, je videla pred vhodom v klet Italijane, ki so hoteli na vsak način v klet, kjer je bilo vino in poljski pridelki. Stekla je k njim in jih jela prositi, naj ji ne razbijejo vrat. Obljubila jim je, da jim takoj prinese ključ. Stanka se je bila bala, da ji Italijani razbijejo vrata, potem pa ne bi mogla dobiti drugje novih, sosedje pa bi ji vse odnesli in pokradli. Kd se je čez čas vrnila Stanka naa upehana od iskanja s ključem v roki in prestrašena, ga je izročila komandantu skupine. Ta je odprl vrata kleti in vsi so kriče stopili vanjo. Le komandant, suh in-velik mož, rjave polti, je stopil na prag in zavpil nekaj po italijansko tovarišem. Ti so nehali piti in razgrajati ter se molče pobrali iz kleti. Mož temne polti pa je klet preiskal in ker ni našel nič sumljivega,
Jo Je zaklenil in vrnil ključ prestrašeni Stanki- Ta se mu Je zahvalila in brž odhitela v hišo, da se morda ne bi oni premislil. K njima so prišli še večkrat, preiskali hišo, klet, hlev in ker niso našli nič sumljivega in nobenega sledu, da bi bili tu partizani, zopet odšli. Ko so odhajali, se Je Stanka vedno oddahnila, da niso ničesar našli, saj Je imela v sobi skrito blago za titovke in letake. Še najbolj vesela pa Je bila takrat, ko so k njej prišli partizani in Jim Je lahko postregla z Jedačo in pijačo. Prijateljičina mama Je bila takrat še majhna in se ne spominja vsega tega.
Tako so minila vsa štiri leta vojne pri Bajukovih na Božakovem.
Ladica Slak, J oh
MOJ OČKA JE BIL MED TALCI
Bilo Je v Jeseni meseca oktobra 1945. Tega leta Je kapitulirala Italija.
V Črneči vasi, šest km od Kostanjevice na Krki, so zgodaj zjutraj počivali partizani Gubčeve brigade. Stražarji so opazili, da se vasi bliža nemška ofenziva. Opozorili so borce Gubčeve brigade, ki so se brez boja pričeli umikati v gozd. Bili so obkoljeni in niso imeli druge izbire. Ko se prišli Nemci v vas, so pobrali vse može. Partizane, ki so Jih ujeli, so odpeljali v Krakovski gozd. Tam so Jih postrelili približno 2o, Ostale može, ki so bili iz vasi, so imeli za talce. Izjavili so, ako poči samo strel, pobijejo vse talce. Dva dni so bili talci zaprti na dvorišču Stipaničevih. Bili so lačni, saj niso ta dva dneva ničesar použili. Nemška ofenziva Je medtem nadaljevala pot, da bi izsledila partizane. Domačinov ni sipel nihče obiskati ali Jim kaj prinesti. Vsak dostop drugih ljudi Je bil prepovedan. Bili so zastraženi in Je bil vsak poskus pobega brezupen. Po dveh . dneh so Nemci izpustili vse mladoletnike in može, starejše od šestdeset let. Ostale so odpeljali v taborišča in v in-
- 26
ternacijo. Med talci je bil tudi moj očka, ki pa je bil izpuščen, saj je bil mladoletnik.
Po nekaj dneh so Nemci odšli in pustili .za seboj le kup razvalin in požganih domov ter ranjenih domačinov. Ostali so le otroci in matere, katerim so Nemci pobrali može in očete.
Brigita Zevnik, 7*b
SKORAJ BI JO UBILI
Kot povsod na Dolenjskem je tudi v Šmarjeti odšlo mnogo moških v partizane, še preden so Italijani kapitulirali. Doma so ostali le starejši moški in aktivisti, ki pa so z vsemi močmi pomagali partizanom.
Talco se je nekega poletnega dne leta 194-2, ko so ljudje najmanj pričakovali, kot blisk raznesla vest, da prihajajo po poti iz Bele cerkve proti Šmarjeti Italijani in belogar-disti,- Vsi vaščani so se prestrašili in začeli bežati proti Gorenji vasi, ko so se zaslišali streli. Med drugimi je odšel tudi mamin oče, stara mama pa je ostala s šestimi otroki doma, saj bi jo tako ali tako ujeli ali pa na begu ustrelili, ker je imela hčerko v naročju, sin pa je komaj shodil. Italijani so streljali po bežečih, ki so tekli po njivah.
Ker stoji naša hiša na razpotju cest, so pridivjali k njej. Nekaj moških se je odcepilo od glavnine in staro mamo z vsemi otroki so nagnali za hišo. Tu so jo vpraševali, kam je šel njen mož In kje je sosed, ki je bil aktivist. Ker je na vsa vprašanja odgovorila, da ne ve, je nameril eden od njih puško nanjo in bi tudi ustrelil, da se je ni nekdo usmilil in ga pregovoril, naj jo pusti pri miru, češ koliko otrok ima. Odšli so dalje za partizani in drugimi.
Šele na koncu vojne se je lahko vsa družina oddahnila.
Se bolj pa so bili veseli, ko se je vrnila teta, ki so jo odgnali v Nemčijo v taborišče.
Slavko Potočar, 7»a
-	. j c" M
dl***
4***na
r^Si
J^h ^
"tLJj o	«	«■ j
«»—™ ‘~^| x i
o	-V% o	0 Wv.
':V#	s
> r—*------
s- I
j % i r «i i
'*I$F©	j^'# f-ilii ^

\


#30*
Č ''

J*
• ■

WJIW1.lMiwfiiaaBgw****M>J
T
^SSS^

I

/'
I	^.1 s
Jsl f
i»-	I\j	\ |||Pi^L4 ^
Hp


-
/ v
7
r>s
?1>
*S!®Sltf
» s
t'
I
fc

/7

1
1
L	|
\	mm

OBSTRELJEVANJE VASI
Na Primorskem v BašM grapi leži vasica Kneža. Ta .je rojstna vas moje matere. Vasica šteje okrog sto iiiš in je okdana s strmimi hribi. Še sedaj so tam razvaline vojašnic, ki so jih Italijani zg'radili v začetku NOB. V bližnji vojašnic so postavili bunkerje, da bi bili bolj varni.
V začetku NOB še ni bilo v bližnjih gozdovih veliko partizano-v. Njihovo število pa se je po uspehih v drugih krajih naglo večalo. Večkrat so partizani obstreljevali vojašnice ter prestrašili Italijane, da so zbežali v bližnji železniški predor.
Neke pomladanske noči leta 1943 pa niso obstreljevali vojašnic samo z mitraljezi, temveč tudi s topovi. Ker je bila noč temna in partizani niso dobro videli cilja, so bombe padale v vas. Mojo mater in njene starše so iz sna zbudile hude eksplozije. Moj ded je takoj uganil, da partizani napadajo Italijane. Granate so padale okrog hiše in razbile vse šipe. Po srečnem naključju nobena ni padla na hišo. Noč je bila zelo dolga in komaj so čakali jutra. Zgodaj zjutraj so prišli v vas Italijani in posmehljivo govorili, da so jim to napravili partizani.
Partizani so Italijane napadli še dvakrat, a takrat niso več zgrešili cilja. Italijani so se zaradi napadov partizanov hudo maščevali nad ljudmi.
0 življenjuVteh težkih dneh so v Baški grapi posneli tudi prvi slovenski film Na svoji zemlji.
Milan Bukvič, 7-b
IZGUBIL JE DVA BRATA
Dogodek, ki ga bom opisal, se je zgodil leta 1942 med vasmi Drašiči, Vinomer in Slamna vas.
- 28
Italijanska ofenziva je bila skupaj z ustaško vojsko na območju vasi Drašiči in hotela prodreti v Belo krajino. Partizani so bili v okolici Slamne vasi. Začeli so se jim upirati in se junaško boriti. Nenadoma pa so Italijani zagledali skupino partizanov z mitraljezom. Takoj so vrgli tri mine. Toda zgrešili so jih. Otroci iz vasi so se igrali na travniku. Med njimi je bil tudi moj oče. Ker je pri igri ravno lovil, so se vsi oddaljevali od njega. Takrat pa so padle tiste tri mine. Oče se je zelo prestrašil ter tekel domov, Ker sta bila tam tudi dva njegova brata, so se zelo ustrašili, ker ju dolgo ni bilo. Nenadoma se je pred vrati pokazal hudo ranjen mlajši brat Jože. Takoj so ga odpeljali v novomeško bolnišnico. Minilo je že nekaj časa, toda drugega brata še ni bilo. Začeli so ga iskati. Našli so ga v bližnjem grmu - mrtvega. Odpeljali so ga domov. Vse je bilo žalostno zaradi mrtvega brata. Ko so ga že pokopali, je čez ' tri dni prispel stric z žalostno novico.
V novomeški bolnišnici je zaradi pomanjkanja zdravil umrl še drugi brat - Srečko. Še danes nihče ne ve, kje je pokopan.
Boris Nemanič, 7.a
STARA. MAMA MI JE PRIPOVEDOVALA
Neke nedeD.je sem bila pri stari mami in mi je povedala naslednjo zgodbo:
"Leta 194-1 sta prišla dva partizana v našo vas in prosila kruha. A nismo ga imeli in tudi dati se jim ga nismo upali, ker smo se bali belogardistov, ki so nas za vsako malenkost preganjali. Bilo pa nam je zelo težko, ker jim nismo mogli pomagati. Ko niso belogardisti več tako preganjali za vsako malenkost, sem jim nosila hrano proti Hrušici, Podgradu in Poljani. Včasih sva hodili dve skupaj, največkrat pa sem šla sama. Partizanom sem nosila hrano, cigarete
in razna zdravila. Vedno so me lepo sprejeli, ker so vedeli da nisem praznih rok. Imela sem veliko srečo, enkrat pa so me ujeli belogardisti. Kmalu bi me ustrelili, če me ne bi rešila žena nekega belogardista, lej ženi sem včasih pomaga la, ko je nosila možu hrano in je pri nas prespala.
Najhuje pa je bilo takrat, koprni ubili sina Jožeta. Naj večja bolečina v mojem življenju je bila, ko sem šla iskat mrtvega sina.
To so bila leta groze in obupa, zato se jih nerada spominjam.
Imela sem štiri sinove v partizanih. Eu$n je ostal tam, trije pa so se srečno vrnili."
Stara mama bi mi lahko še več povedala, a. te spomine ne rada obuj a.
Vika Khaieljc, 7-*o
UMIK IZ ČRNOMLJA JESENI 1944
Nekoč sem vprašal mamo, ali se česa spominja iz' partizanskih let, ona pa mi je povedala naslednji dogodek.
"Bilo je v jeseni 1944, ko se je po mestu raznesla novica, da se Črnomlju približujejo močni oddelki nemške vojske in domobrancev, ki se jim partizani ne bi mogli zoperstaviti brez večjih izgub, zato je komanda partizanske vojske v Črnomlju odredila, da se partizani umaknejo s tega območja. Skupno s partizanskimi borci so se umaknili iz mesta tudi nekateri civilisti, med njimi tudi mi, ker je bila moja mama znana aktivistka OF, ki bi jo belogardisti zelo radi ujeli. Spominjam se, da so v našo hišo prihajali pomembni politični in kulturni partizanski delavci, kot so bili tovariš Lubej, France Bevk, Božidar Jakac in' drugi.
Ka? sem bila takrat še majhna in je bila pred nami dolga pot, sem si najnujnejše stvari spravila v svoj mali nahrbtnik in s težkim srcem zapustila svoj dom. Pomikali smo
- 3o -
se proti hrvaški strani, preko Tanče gore m Poloanske doli-
se
ne. Z nami so šli trudi partizanski ranjenci, ki s o/umaknili iz belokranjskih bolnišnic. Vozili so se na slami na vozovih, pokriti pa so bili le s tanko odejo. Med njimi je bilo tudi nekaj težkih rang.encev, ki so le s težavo prenašali vožnjo po kotanjastih cestah. Počasi smo prispeli do Kolpe, kj:er smo se z brodom prepeljali na hrvaško stran v vas Bla-ževci. Tu smo našli prenočišče v nekem skednju in .vsi utrujeni zaspali. Naslednji dan so nam sporočili, da je nemški prodor ustavljen, zato smo se vrnili v Stari trg, kjer smo ostali nekaj dni, potem pa smo se vsi srečni vrnili v Črnomelj."
Pajo Car, 7«b
NA NJEM SE ŠE POZNAJO SLEDOVI VOJNE
Stric mi večkrat pripoveduje zgodbe, ki jih je doživel med NOB. Bil je borec I. čete VBV. Kot borec te brigade je bil tudi ujet.
Bilo je 23. marca 1944. leta. Četa se je odpravljala na
V'
Štajersko. Odhod je bil določen iz Dolenjskih Toplic. Od tu so odšli v Trebnje.. Tja so prispeli okrog poldan. Po plakatih so izvedeli, da bo popoldan velik miting za vse partizane. Vse je bilo pripravljeno za slavje. Nenadoma so miting prekinili Nemci in domobranci. Poklicala jih je neka ženska, ki je odšla ponje v Novo mesto. S tanki so začeli streljati po partizanih. Ti so se umaknili. Eri tem jih je nekaj padlo, mojega strica pa so ujeli.
Nemci so ga pošiljali iz zapora v zapor. Bil je tudi v Begunjah. Od tu pa so ga prepeljali v Avstrijo. Ostal je v taborišču v Linzu. Pod zemljo je delal enajst mesecev, to je do konca vojne. Še danes se na njem poznajo težki dnevi, prebiti v taborišču.
Damjan Gazvoda# 6.c
NITMI LASJE SO JO REŠILI
Mamica je bila rojena v Rašici in je tam tudi živela z mamo, očetom, brati in sestrami. Pri hiši jih je bilo deset, zato so se težko preživljali. Mamica je bila takrat stara osem let. Bila je najmlajša.
Tistega lepega pomladanskega jutra je mami vstala zgodaj. Zaslutila je, da nekdo prihaja v vas. Naenkrat je zaslišala avione, ki so krožili nad vasjo. Oče je pospravljal pred hišo, stara mama pa je pripravljala zajtrk. Moja mamica je imela dolge lese, zato je tistega jutra venomer prosila mamo, naj ji splete kite. Ta pa je odlašala in ji prigovarjala, naj ne bo sitna. Toda mamica je bila neučakana, zato je stopila k mami v kuhinjo in jo privlekla za rokav iz nje.
Takrat pa je nekaj treščilo. Prav v'tistem trenutku, ko je stara mama zapustila kuhinjo, so vrgli nasprotniki bombo nanjo. Tistega jutra pa se' je zgodilo še nekaj strašnega. Domobranci so odpeljali starega očeta v taborišče, kjer je čez leto dni zaradi velikega pomanjkanja umrl.
Nataša Rozman, 7»c
KURIR MIRKO SE VEDNO LJUBI G-OZD
Bratranec mojega starega očeta je bil tri leta kurir, Ker ga moja stara mama dobro, pozna, mi je pripovedovala o njem.
Bil je otrok številne družine, zato so starejši bratje še mladi odhajali na dnino na bogatejše kmetije v Dolenji vasi. Imeli so skromno hišo v vasici Ravne pri Grčaricah* Pogosto so zahajali k njim partizani, zlasti še v mrzlih zimskih nočeh, da so se ogreli pri topli peči. Vsakič jim je teta dala velik lonec krompirja, saj drugega ni imela,.
Trinajstletni Mirko je zelo občudoval partizane. Nekega večera so ti v njihovi hiši .prespali, Mirku so zaupali in ga postavili na stražarja. Povedal jim je, da bi'rad postal partizan, zato so mu obljubili, da ga bodo drugič vzeli s seboj. Mami o tem ni nič povedal.
Partizani so obljubo res izpolnili. Ko je mama slišala, da ji bodo odpeljali Mirka, je bridko zajokala. A Mirko ni hotel ostati doma. Noči in gozda se ni bal, saj je bil njegov oče gozdni delavec. Odšel je s partizani in'vzela ga je noč. Bilo je leto 1943-
l/lati je še bolj nestrpno čakala partizanskih obiskov in novic o svojem Mirku. Njega ni bilo domov celi dve leti. Nekega večera pa je kurir Mirko presenetil svojo mater z obiskom. Pripovedoval ji je, kje je hodil in koliko lepih krajev je že videl. Povedal ji je, da ga povsod spremlja sreča. Same vesele novice ji je povedal, nič žalostnega, čeprav je vedel, da njegova dva brata nista več živa. Zgodaj zjutraj se je vrnil v gozd, meseca maja 1945. leta pa je prišel domov. Dobil je več odlikovanj.
Gozd ga je še vedno vabil. Šel je v gozdarsko šolo v Idrijo, jo končal in postal gozdni nadzornik. Zdaj živi v Ribnici in ima dva sina, ki pa imata lepšo mladost, kot jo je imel on.
Robi Bartol, 6.c
ŠE DOSTOJNO. POKOPATI JIH NISO 'SMELI
Ko se je začela vojna, je bila moja mamica majhna deklica. S starši je živela v Podbrezjah pri Kranju. Čeprav je že davno tega, se še vedno spominja mladega partizana, ki je padel V tisti vasi. Bilo je takole:
Vaški otroci so pasli govedo bližnjega bogataša. K njim so večkrat prišli partizani. Prinesli so jim knjižice, v katerih so bile natiskane partizanske pesmi. Otroci so jih,
s- •• j	.
skrite, pod obleko, odi^esli domov.
Nekega dne so prišli v vas' partizani. Bili so utrujeni
...
in lačni. Ljudje, so jim dali obleko in hrano. Na ■kozolcu pa so prenočevali. Zgodaj zjutraj so pritekli pastirji in povedali, da gredo Nemci. Partizani so'skušali zbežati, vendar za umik ni bilo več časa. Spopadli so se z Nemci 'in se srečno prebili. V vasi je ostal le mlad 'partizan, ki je bil med bojem ranjen v nogo. Zavlekel se je v star in zapuščen mlin. Čakal je,.da boj preneha. Po neuspelem boju so fašisti preiskali vse hiše. V mlinu so našli ranjenca. Znesli so se nad njim. Mučili so ga in nazadnje ustrelili. Vaščani so ga hoteli pokopati na vaškem pokopališču. Pkinesli so cvetje in sveče. Nemci pa so vaščane razgnali. Nato so za pokopališčem izkopali jamo in vanjo zakopali mlad.ega partizana. Vse to pa so videli otroci. Naskrivaj so prinesli cvetje in svečke. Z njimi so okrasili partizanov grob. •'r
-	*	.L \	•	.3. : * V
Lea Cvitkovič, 5.c
.	NA STRAŽI '
...'o.	■	rdi
To se je zgodilo v jeseni leta -194-3 v Selah pri Šentjerneju.
Bilo je proti večeru. Kar v trenutku je nekaj potrkalo na vrata. Mamica in ostali so se zelo prestrašili,, a odpreti so morali. Partizani so rekli: "Vi nam boste dali kuhi-
=; » . • • • \ '
njo in eno sobo, v eni pa boste spali vi." Mamica se je takrat pisala še Rangus.
' '	•	■ ■ ,ir
Rangusovi so jim radi ustregli.
Trinajst jih je spalo v eni sobi. Partizani so v kuhinji kuhali, v sobi pa so tiskali letake in imeli telefon.
Moja mamica je bila na straži. Ni-se ganila z mesta, ki so . v	. ro-
ji: ga določili. Kar naenkrat zagleda v daljavi eno uro in
, J	f r , v,-
pol stran celo kolono Nemcev. Mamica pobere šila in kopita
_ 54 ~
. /O :.ij; ^ ii o.i.'	.	. -Ion . ooio
ia začne teči'proti domu. To, kar pe videla, ge hitro Sporočila partizanom. Ti so začeli hitro pobirati orožje. Postavili so se v Vrsto in odkorakali. Rangusovi so zaceli hitro pospravljati. Zažgali so letake ih odnesli slamo. Mamica je ravno čistila po tleh, ko so Nemci prišli. Z hajpneti so preiskali vse'. 5e hi našli kakšnega partizana, bi ga čisto prebodli.	'
Na srečo se je Vse srečno končalo, čeprav sb bili vsi'
„	,	o j	;■	.: : ::1.	.	;■	.	1'
v strahu.
Ingrid Rečko, 6.c
■ v '	'.'.m	■	lic !C‘‘ / i	•:
IZ ŽABJE VASI ¥ N0VO MESTO ~ GEZ MEJO
TO se dogaja V času, ko so bili pri nas Nemci. V Žabji vasi je bilo malo hiš, ki bi sodelovale s partizani. Med partizanskimi je bila tudi naša hiša. Pri partizanih so bili trije strici, dve teti, oče, stara mama in stari oče pa so sodelovali v OE. Zato so jih večkrat preganjali. O tem mi je pripovedovala teta:
"Bilo je leta 1945? ko so nam'požgali hišo. Hotela sem iti v mesto, da poiščem stanovanje, a prišla sem samo do bloka, oziroma do meje, od koder niso.pustili nikogar v„iiie-sto, ne meščanov na deželo. Tu so. me ustavili. KO se nas je dovolj nabralo, so nas v spremstvu nemške policije'odpeljali na komando, ki je bila v današnji Bevčevi kleti. Tam so zbirali talce za streljanje. Delali so z.nami zelo grdo.
Med njimi sem zagledala dr..Bašiča, Ante Knajterja, Mikliča, brata Knaflic in Štihova..Ležali smo na golem betonu. Vsi smo jedli iz istega umivalnika. Dobili.smo jed, ki je bila podobna pominjam. Prišli so vsako'noč oboroženi Nemci in odpeljali zvezane talce neznano kam. Bilo je s It ašno in nisi vedel, kdaj boš na vrsti.' Nekaj so jih postrelili na Marofu, druge pa so odpeljali v nemško internacijo, če le niso imeli dovolj dokazov, so nekatere izpustili. Tudi mene,

d" ^

%

:	i' l **■*■ v
vi
\
A
;•	f	s	;
e	f	'	?
' i
:;.T;
v s
m
I
\./Ai
W | |? 1 *
11.1
I
1 ? ? f
I

V ’


I
■ 11 :: ;
I	I
i;	s
I I
f	'5
I	I
As.
§

f S?s»'	%
^ »X
• '»»»HmP,	•••'•"- 's
NT ^51 ^
..
■»Sh,.	.	" ;
V'\
r~f!.....,...,
/Hi -^|,j | § i
£. %

8
' 5 ? v; \%
m } H

lil I	I
.. .	'A	|
X1	1«;	'w'tj 3	|	1
:; f ^ i ••	X|*y i ™ 1
)
:<■
fm
i !

;c '^, s t 1 \ i
. < v I
,4" i i -
jt ««»,
I '| { A.
*: ‘," I'
'



V
A

M
r^V- i1
'iv*"*"-	|	|

i
' ‘IT' ?w»fr'
•tasfeSSiSf"
^”4^	* 1 Z' .'T;;' -:‘>	'S'
jc; S
!: i
v -i ;;' lJ'A'1
s:
XŽ^-'
SC«*-.-- tt***5*



§

M
J
"’?V	' :»::/ ' 8	,8 J | :
I/WT‘ A : j :
kr M ""^.-..i I' .v I ir I

; j

i

A'‘,.1
vi> I

v'

#V
;a	/ ia v
rr	*
•• “•< V' f	. i	^

■'■' I S
✓ s H
^ I !
i' i i

\
%
4 ?«\
I ;i
v■	.:.	;: v4
r. ■	S 'Z5 -
if' . \|i .. " %
X ^
: 'v''- ■'. f% / V J .
" :.V;?' s%	*l 1»
v7-	1—i
, ,.r	' : V- 'i
Ti #■ -
1 f1 Vil i WritiAjAM M1 s
JO 11 Mi j s I i i f■ r ? 1
¥ % | ?:	tT '
Sij Iti' !
^ 4 H v s 1 |
1" 1 * i
1
?■
f I
f I I I
1 fs i l
C : 11
>111
.'v
ys
A;
v';'.
AA j:.’ : v .A-' 5
4 £j|,|
r
/i i '> I	'f,Z '	r?-
'v ' C	'A .	;
"Av 1 g | 1 | 1 :vx | | I ■» 1 ;
I ''
\| ? ■
* i i 8i i
■ c


/rXX\
»L '
■X:;'.y^

a»	«i •-■ . V	- . • x- M- •■
,.. -	:	:.V ff- v:- T'- V;
i r - " :	■ i /
4-.'" ■ i * »' ^'	a ■
■■ " i- ■
j *£
/ C \	^	A'!--'	\	i: A AAfV
^ \v ..................... :'8	^ ^
i ■ '■	..t;:'	: v v; .. ift.i
,: ,	: " ^ „rv :.	■• «wi5
A	A AA AC>;' ^
?*■	^fe_
^ f . ^ , fs/ / //^ -. vs«^.	P'!	■	~*'	-'•	!'’-
J5^>
,-»	..J®!*«*1
.''V	-	,
"VA


A*
-'* v ' i J ■''
’* >', A'
/r tj
*** #fj
-C

^ ,/
	l *	Ul
		E i: &
	! t	1 1 4
	1 f.	
	1:	
t -	,,.		' ■' ■
:/ 'i	A	4 >
y v	i - 'S	i" T I*' 5
		5
		Vv J 1

a;3'ii
-4,


H 5;
f!
- :: • -t

■ šl
i.-..
/'' /
..	^ i i
.•'•	i ■ • -•' ^ 'i Ir / / i /
s
f
/
v > : '1 I ^-vf ' •'■»

'-‘-l^.yr.v.iW.o.\
-v.-.rv
i"/!t i 51




I ■■
■f* s
X’4-Xi kxM \ I

a pod pogojem., da moram ostati v mestu, da ne ti imela zveze z zunanjim svetom.
Po nekaj tednih sem zbežala iz mesta in nadaljevala svoje delo. Doživela sem še veliko strašnih dogodkov, ki jih ne bom nikoli pozabila."
e '•
o.
Milan Pureber, 7.a
i- ■;:
,	)M.-:
o- ti::
■.a-i■
r.
,1
ITALIJANSKE TABLETE' ZA PAPTIZANE
. v	:	■.
T: o v fcVT-
...	.	. ,• i* j...- -	—
Med vojno, v marcu 1942, je italijanski okupator izve-
. .. ‘
del med prebivalci zaščito proti tifusu. To so bile kot ko-ruzno zrno velike tablete, zavite v pisan papir kot bonbo-
.	;	-V	*	'	_1
ni. Delili so jih pri Rotovžu. Moj očka in teta sta. preko mladinske organizacije izvedela, naj mladinci prislo?bijo
v	.	■ O' : '	,	i' -
čim več tablet za partizane.
Moj. čeka je poznal italijanskega vojaka Pipa Perona iz
'	1	V/ ■	;'i !'	’
Sicilije, ki ni bil sovražnik partizanov. Večkrat ;je šel
-	r '.i- v	■	■ j	v
tja in Pipo je prinesel polno prgišče teh tablet. Čeprav je slutil, da bo vse to za pahtizane, se.ni pritoževal,:niti ni ničesar spraševal. Še več, začel je nositi polne- žepe
^ S' '
povojev, obvez, .zdravil in drugega sanitetnega materiala. Delal je namreč v pisarni kot administrator in je imel dostop do vsega tega. Pisarna je bila ob Zagrebški cesti, v baraki, ki še zdaj stoji. To je baraka pred IMV, nasproti
-	d	I'
Mercatorjeve samopostrežbe /pri perišču za avtomobile ■=■ IMV/. Vsa ta zdravila sta očka in tgta oddala Nadi Midofeh
/sedaj por. Jakovljevič/,'ki" je pogpsto zahajala k njim,
i r-d- ■ -
saj je bila tetina prijateljica. Ta jih je kasneje, pošiljala partizanom.
•.r..;- ''-	'	•	.	.	r ■-	/”	, , . ■	■ -di -■
Miha Hadl, 7-b'
'! ■. '

MOJ OČKA JE DELAL V PARTIZANSKI BOLNIŠNICI
Moj očka je bil partizan. Mnogo težkega in tudi lepega je doživel. Kadar mi o teh časih pripoveduje, sem zelo sreč na in ga z zanimanjem poslušam. Iz njegovega pripovedovanja mi je ostalo najbolj v spominu tole:
Y septembru 194-3 se je brigada, v kateri je bil tudi očka, zadrževala v gozdu med Dolenjskimi Toplicami in Podturnom. Preletavali in vznemirjali so jih avioni. Na položaj je prišel kurir z naročilom,naj se očka oglasi v štabu. Tam mu je komisar Ante Novak sporočil, da je določen za novo nalogo. Moral je v zapuščeno vasico Novi tabor pri Črmoš njicah, kjer so organizirali prehodno bolnico SCVPB.
"Vzel je svojo prtljago in peš odšel na odrejeno mesto. Pri Črmošnjicah se je obrnil za 180° in zagledal zvonik majhne cerkve. Naselje je bilo zapuščeno in očka je prišel tja prvi. Sele čez nekaj časa so začeli prihajati tudi drugi. Med ostalim je prišel tudi Janez Milčinski - Peter, ki je bil imenovan za upravnika te bolnice. Prišel je v spremstvu medicinske sestre - inštrumentarke.
Ko so bili vsi zbrani in se je zvečerilo, je bilo treba pripraviti večerjo. Očka je prevzel hrano te bolnice in s tem tudi kuhinjo. Skoraj iz nič je napravil večerjo. Pobrali so nekaj krompirja po zapuščenih njivah, nekaj sadja in celo neke koreninice ob pokopališkem zidu so pobrali. Prihodnji dan so vsakemu dodelili mesto, kjer bo opravljal svoje delo.
Moj očka je postal vodja kuhinje. Z vso naglico so vozili material za bolnico, hrano in medicinski material.
Delali so noč in dan, kakor da bo tam bolnica za vse čase, čeprav v tistih nemirnih dneh niso vedeli, kaj se bo z njimi zgodilo naslednji dan. Čez 14 dni so pripeljali prvo skupino ranjencev.
Očka pravi, da mu je ostalo v spominu mnogo prijetnih in neprijetnih dogodkov. V spomin se mu je vtisnil pogled na bližnji Topli vrh s čudovitim travnikom, ki je izgledal kot zelena preproga.
Na žalost pa so morali bolnico evakuirati, ker so Nemci
■ '.m
v oktobrski ofenzivi vdrli pri Brežicah, do Novega mesta in ; tudi dalje.	-:	_ . ■
Bolnico so hitro izpraznili. Najprej so naložilifranjenr ce v sanitetne avtomobile, ki so jih pred'mesecem zaplenili Italijanom. Kolikor;je bilo še časa, so izpraznili skladišče s hrano. Umikali so se hitro in prekidno, saj so v da-
23	. i ■ -	-r-
Ijavi že slišali glasove sovražnikovih tankov in avtomobi- ■
•' r • ; r
lov.	'	,
■X.'.:	r-.f' .
Prišli so do višjih predelov Roga in se tam v gozdu uta-
• P	, "> , v s
borili. Zjutraj se je skupina odpravila po"vodo. V skupini ;
je bil tudi moj očka. ..	.	.. il..,
Čisto ob poti pa so zagledali Nemce, ki so se utaborili v bunkerju. Cela patrulja je popadala na tla. Tudi. ganili ... se niso, da jih ne bi opazili. Sele ponoči so -se neslišno splazili od bunkerja. Ti dnevi so bili resnično težki. Ves• čas niso poskusili niti grižljaja tople hrane. Ko so se Nemci vrnili v dolino,, so spet svobodno zadihali. V dolini so jih pozneje reorganizirali. Nemci so namreč bolnico' v Novem taboru zažgali in tudi. mojega očka so :dodelili CHSVB v.Žužemberku.'	,
8'
Tam se je zanj začelo novo, mnogokrat še težje obdobje partizanskega življenja.
Andr e j'a Ivanetič, t.d.
V'
■ \ o
IZ SUHE KRAJINE
Bilo je lk. oktobra 19^2, ko je divjala italijanska ofenziva. Ker je bilo v vasi Hinje takrat nekaj partizanov, so morali' vaški fantje stražiti, na pokopališču, ki je bilo na gričiinad vasjo. Sporočiti .so morali o vsakem premiku . .. Italijanov.	.;r, .
Moj očka je bil na straži ponoči. Z njim sta bila še dva njegova prijatelja, ki sta opazovala kočevske'griče -
z druge strani. Ob polnoči je bil čas, da se straže zamenjajo. Prišel , je samo eden, ki. je■zamenjal enega, od njih, očka in njegovega, drugega .prijatelja pa ni nihče zamenjal. Verjetno sta fanta, ki naj bi ju zamenjala, zaspala. Očka je le s težavo premagoval spanec, toda moral je biti bii-den, kajti to je bila njegova dolžnost.
. - Proti jutru so se v dolini pod vasjo prikazali Italijani. Bilo jih je okoli šestdeset. Ker se je že danilo, so jih takoj opazili* Odhiteli so v vas in novico so kmalu zvedeli po vseh hišah* Vsi moški in partizani so zbežali v gozd, kajti	tako oboroženi vojski se ni bilo moč up-
reti. Skrivališče . je bilo nekoliko globje .v gozdu pod ..vasjo. Ko so prišli Italijani v vas in so videli, da ni v nobeni hiši doma moških, so začeli groziti ženskam in otrokom, da jih bodo pobili. 0 tem so kmalu zvedeli tudi možje in-fantje in zpal.i so se za svoje družine. Tako je še isti dan prišlo v vas šest vaščanov. Vseh šest, ki so se .prikazali, so Italijani brez usmiljenja pobili. Ostali so prišli v vas drugi dan. Vse povrsti so zasliševali. Toda nihče od .vaščanov ni nič izdal, priznati pa so morali za orožje, ki so ga imeli skritega, kajti nekdo jim je povedal, da imajo nekaj pušk. Ostale pa niso pobili, ker so takrat ; Italijani že dobili ukaz,.. da ne; smejo vaščanov in drugih prebivalcev več pobijati.	.oh'h ■	.. .1. : r
Drugi dan pa so odšli, ker so mislili, da so od teh vaščanov že- vse zvedeli.
Jože Razpotnik, 7.a
PIONIRJI IZ ŽABJE VASI NISO BILI.KAR TAKO
Jo „
.U ■ '	v . 00	...
V Žabji vasi so se pionirji' zbirali pod vodstvom Mare Sajevec od leta 1943 naprej. Učila jih je peti partizanske pesmi in jim s tem dvigala moralo in zavest. Organizirali so tudi nekaj akcij. Ena izmed akcij je bila tudi pre-
■prečitev 'belogardistom premikanje žičnih ograd.
: .. .Bilo je leta 1944 v mesecu septembru. Belogardistični poveljnik je paradi -suma., da prihajajo v nekatere hiše ob žični ograji partizani,, .ukazal premik žice od . vsake hiše vsaj za sto metrov, To so zvedeli tudi pionirji iz^Žabje
vasi. Odločili so se, da jim bodo to onemogočili, Nemcem
? ^	•' •-	'	• • I. S • ' O., '
so iz nekega voza izmaknili ročno bombo in ,jo odvito, pripravljeno 'za eksplozijo, pritrdili na žično ograjo0 Naslednjega dne so belogardisti hoteli premakniti ograjo. Ko so
opazili, da je bomba odvita, se ograje niso upali premakniti, .Komandir je ukazal,, da naj pod. bombo .zakurijo. Res so . •zakurili ogenj. Pred. tem pa so. še streljali vanjo, a ni ho-tela počiti. Vročina,_ki■se je prirgorenju sproščala,, je "prisilila" bombo, da se-jerzačelo iz nje močno., kaditi, Sele takrat so belogardisti ugotovili, da je bila. to dimna
•*-' -	-B- '• '■	* i,	.?
"bomb0.«	■ f .... j* r■ •, r r
' r •:r''	' VO:I 'icr.-j c,K j..;-
Vso to akcijo so. pripravili in.jo izvršili pionirji:
S,	v	..... '	■•
Šuštar Janez, Mehak Stefan in Pleničar Andrej., st ar i^ okoli
11 let.
Miloš Šuštar, 7.h
PRETIHOTAPILA JE PARTIZANA Z ITALIJANSKO POMOČJO
: :	-	:	' ■ ) J.
V NOB niso- sodelovali le .odrasli ljudje, ampak tudi pi-
■	■	•	■ crmn
onirji in mladinci, ki so tudi veliko prispevali k skupne-
. ro '
mu cilju. Najpogosteje so bili kurirji aiipa so na najraz-
;	-'J
ličnejše'načine sodelovali v akcijah.
Tudi moja teta je kot mladinka in zavedna Slovenka med vojno delala za partizane. Pripovedovala mi je, kako je prepeljala partizanskega kurirja preko italijanskih straž.
*	•	J-.': .
VZdolz-. železniške proge so imeli Italijani postojanke. Tod pa je potekala tudi važna partizanska linija in zato so se morali posluževati drugačnih načinov, da so kurirji
•	1	i. .... j.
lahko varno prišli čez:progo.
- 4o
Nekega julijskega Jutra leta '194-2 Je pri teti na štran-gi pri Mirni peči potrkalo. Bil Je kurir, ki Ji Je naročil, da na drugi strani proge čaka' nanjo partizan, ki ga mora varno prepeljati čez. italijanski "blok - čez progo. Vzela Je dvokolnico. za seno in koso in odšla izpolnit nalogo. Na-kosila Je deteljo, partizana pa Je skrila v dvokolnico in nanj naložila najprej veje, potem pa še deteljo. Nato Je odšla s tovorom nazaj. Pri progi pa: se pot nekoliko0vzpne^ zato sta Ji prišla na pomoč dva italijanska vojaka. Kurirja Je teta že v skrivališču'opomnila, .da lahko prideta Italijana pomagat, zato naj se ne ustraši. Utalijana 'sta -Ji : ' pomagala do doma, kjer so deteljo .odpeljali do hleva. cMed-tem ko sta onadva .stopila v gostilno, Je teta pomagala' phr-' tizanu izpod detelje, ga oblekla v žensko delovno’ haljo -in ruto. Odšel Je skozi zadnja vrata proti gozdu in ker Je
bil oblečen kot kmetica, ga Italijani niso prepoznali. ......-
Tako se Je ta akcija po /zaslugi njene iznajdljivosti uspešno končala.
;	•,/ j - Lea Jerman,”.;?.a
NA MALEM BLATNIKU JE ZAPLAPOLALA NAŠA ZASTAVA
Leta 194-2, lepe sončne pomladi, so se Jožko in njegovi prijatelji, ki so hodili v šolo, zmenili, da zagodejo Nemcem.
Ko so šli iz šole, so se vsi zbrali na. Malem Slatniku pred šolo in so:se zmenili,/kdaj in kako /bodo pripravili akcijo. Zvečer so se zbrali pod hruško in;nanjo razobesili zastavo, nato pa so se kot miške splazili.domov mimo nemških patrulj. Drugi dan so vsi kmalu vstali, in gledali'na hruško, če tam še Visi razobešena zastava./ Kmalu zatem pa so se pod hruško zbrali Nemci, ki so v svojem Jeziku vpili in gro.zili vaščanom, ki so postajali ob hruški. Nekdo od Nemcev se Je spravil na drevo in snel z njega zastavo,
•	'	.'..L ^
jo vrgel na tla ter jo odnesel v mesto. Jožko in njegovi prijatelji pa so se zadovoljno smejali na vse grlo, čeprav so v vas prišli Nemci in izpraševali po organizatorjih te akcije. Jožko se je skril in ga niso našli.
Naslednji dan je ugotovil, da Nemci tega niso več razi-skovali, ker so imeli še dosti drugega dela in so Jožeta pustili pri miru.
;o	1:. nd
Jože Tavčar, 7-h
.r • ■ '	. J. ' k' O' '	C :0.^'
PIONIRJI NA STRAŽI
Moj stric France Rožanc se je rodil v Begunjah na Gorenjskem. Med NOB je kot pionir vedno sodeloval s partizani in teh časov se še sedaj najraje spominja. Nekega dne nam je takole pripovedoval:
"V naši vasi se je velikokrat ustavil Notranjski odred. Vaščani, ki so povečini vsi sodelovali' s partizani', so jim pripravili ležišča na kozolcih in skednjih. Jeseni leta 1944 smo otroci, ki smo se-podili po dvoriščih in sadovnjakih, zagledali partizane, ki so se približevali vasi. Pohiteli smo proti njim in jih začeli povpraševati po dogodkih, ki so jih bili borci vedno polni, A vojaki so bili utrujeni, zato so se odpravili počivat v kozolce in skednje. Pionirji, oziroma naši starši, so bili zelo radodarni, saj so pripravili partizanom veliko jedače in pijače od' mesa in kruha So vina in žganja. Vaški otroci' smo bili'že zmenjeni z borci, da jih bomo stražili. Sklenili sino obroč okoli vasi in na ramah so nam visele lesene puške, ki smo si jih sami naredili, da bi bili na straži kot pravi partizani. Poveljnik-Notranjskega odreda pa nam ni popolnoma zaiipal, zato je poslal patrolo, da bi preverila, če nismo morda na straži zaspali.' Med stražo pa res ni bilo vse' v redu. Deček, ki- šmo ga klicali Pero, je namreč pobegnil. Eden izmed članov p'a-trole se je'odpravil pogledat,. zakaj jo; je popihal. Z njim'
sem šel tudi jaz, da sem mu pokazal hišo, kjer je stanoval Pero. Našla sva ga, ko je ravno vneto pripovedoval materi, da so v vasi partizani. Partizan ju je vprašal, ali pripravljata izdajo, . a onadva .sta se tako prestrašila, da sta lahko samo usta odprla. Perova mati pa je nato še vsa prestrašena -odgovorila: "Mož mi je zabičal, da mu moram sporočiti, brž ko s-e boste pojavili v vasi, ker je v Notranjskem bataljonu tudi njegov sorodnik,, s katerim pa smo skregani in bi mu na tak način mož rad škodoval." Partizan pa ji' je povedal, -dk je tisti sorodnik že pod zemljo in naj jih zatč nikar ne'" ' poskuša, izdajati. To, je ženi zavezalo jezik, meni pa se je ta dogodek globoko vtisnil v spomin."
Darinka Šmid, 7.h
LETAKI POD MLEKOM
: ' ■ •• ■ : . ■ , :
Med vojno je bila moja mamica pionirka. Dostikrat sta
v	6 •' .j
s starejšim bratom Janezom raznašala: letake.
Bilo je 27. aprila leta 1942. .Mama je bila stara 9 .let, njen brat Janez pa 12«. Morala sta-nesti letake v vas Č.emše-nik. Moja mama je dostikrat radovedno spraševala svojega očeta, zakaj mora nositi letake., in kje jih dobijo. Hotela jih je obdržati kar zase, ker so ji bili všeč in rada bi se z njimi igrala. Njen oče ji je seveda to strogo prepovedal in ji rekel, da letake prinaša nek gospod, zato še sedaj ne ve, od kod so jih dobivali.
Mamica je rada nosila letake, a to pot jo je čudno tiščalo pri srcu. Letake je imela skrite v kanglici za mleko, ki je imela dvojno dno. Zgoraj je bilo malo. mleka in če si ga zlil in dvignil drugo dno,, si zagledal kup letakov. Mamica je povedala bratu, kako jo je strah, a ta jo je hrabril: "Saj ne bova srečala Nemcev, tukaj jih sploh ni!"
A ravno takrat sta prišla nasproti dva. Začela sta spraševati maminega brata, kam gre. Ta jim je odgovoril, da gre-
*v££3* *



- 43 -
sta skozi gozd v kočo. Ni še končal stavka, ko se je opogumila mamica:
"Veste, babic o imava tam, mleka ji neseva. Uboga babica! Tako slabo se počuti zadnje dni." ■ 4r
Brat jo je sunil, naj preneha, ker se je zbal, da bi kaj preveč povedala, Nemca sta zopet vprašala: "No, ti si pa res
^ • ■.1 ’ i t i •■'"j	•
priden deklič. Kaj pa partizanov, se: kaj bojiš?"
"Oh, ne! Saj jih tu sploh ni!"
"No, je že dobro, deklič, pd zbogom!" sta dejala in od-
šla.
Mamin brat rse je pošteno oddahnil. Potem sta srečno prišla v vas Čemšenik in oddala letake zavednemu Slovencu -kmetu Groblerju,
Ksenija Korte, 7»h
BOMBARDIRANJE ŠENTJERNEJA
Bilo je poletje leta 1941. Ljudje .so bili še dokaj mir ni, zakaj Nemci še niso vdrli v vas, kjer je živela moja
stara mama s sinom in dvema hčerama. Ljudje so že dalj časa živeli v strahu, da v vas pridejo,. Nemci in v upanju, da bo te težke vojne kmalu konec. Po sosednjih .gozdovih so si-cer bili partizani, pa ne .bi nič pomagalo, ker so‘bili goz-
■ v ’ ' j	* L . ■
dovi precej oddaljeni od Šentjerneja, v .	,
To poletje pa jim ni .prinesr1 r> nič- dobrega. Ko bi ura mo-rala odbiti dve, je bilo tako neznansko vroče, da so ljudje prihajali iz hiš'. Tedaj jim je uho ulovilo bučen val zvoka. Vsi so se spogledali. Kot bi trenil, so vsi kmetje, kar jih je bilo, butnili'V vrata trgovine* ki je bila najmočneje zgrajena. Nekateri :so se poskrili tudi. v, svoje kleti.
Še dva kroga nad.vasjo in vas se je spremenila v ruše-
vine. .. Ljudje so lezli iz, svojih skrivališč, ^-oda'"čez nekaj , časa so pogrešali svojce., ki jih ni bilo. videti. Začelo so je premetavanje opeke, ranjeni''ljudje'-;so od bolečin padali.
■'-'■'■U'' Ofi .......
'O:-.
0.5;; ■
o a
r ‘v
v nezavest, druge so ljudje našli mrtve god ruševinami. Zdravniška ekipa-je težko opravljala delo* Bilo jih je preveč, zato so pomagali samo najhujšim ranjencem. Med njimi je -bilo tudi veliko otrok. Veliko družin je moralo poskrbeti za svoje ranjence kar doma. Veliko jih- je takrat tudi pomrlo-. : r-	. _
Po tem napadu ni bila do končane vojne vas,več bombardirana.	:
, ' .r ; ■	'	' ‘ t
Suzana Spahič, 7.b
• V -
.-	■ - -	.	. r
r. ot	- ..................... . ....
PRENOS RANJENCEV
-Jeseni leta 1942 so partizani napadli vas Kvasica pri Črnomlju. V tej borbi je bilo ranjenih veliko partizanov in Italijanov. Ranjene partizano je bilo treba odnesti v 3o km oddaljeno bolnišnico na Rogu. Ker po velikih gozdovih ni bi-lo poti za volovsko vprego, so jih morali nositi kar na nosilih. Za ta naporen pohod je bilo treba veliko, ljudi. Vsakega . ran j enca je nosilo 8 mož, td pa zato,, ker so se Vsake c ■ pol ure. menjali. Partizanom' so priskočili na pomoč mladinci '' iz okoliških vasi. Od začetka je bilo vreme ugodno, pozneje pa je začelo deževati. Ranjenci so ležali na nosilih v vodi. Pomagali so jim po svojih močeh. Pokrivali so .jih:s tistim, kar so pač imeli. Spremljala jih je tudi bolničarka, ki je ranjencem nudila prvo pomoč.
Ponoči je bilo teže nositi, ker se. ni videlo. Kolona je morala nositi v strogi tišini. Niso smeli kuriti,. ker so Italijani iz Črnomlja opazovali in so streljali na vsako svetlo stvar s topovi. Ko so'se oddaljili globlje V gozd, je postala kolona.živahnejša, ker je nevarnost minila. Ko so prispeli na cilj, so ranjence oddali bolnici. Mladinci so se po treh dneh vrnili domov, partizani pa so se vrnili . nazaj v brigado.	-	r
- 45 -
' 1	- ' * V'	*
O tem prenosu ranjencev mi ge pripovedoval mog oče, ki ge bil tudi na pohodu.
Peter Brodarič, 5«a
PATRULJO SO POBILI
•..ir
Ol:
si.
8. septembra 1943 so Italijani morali pobrati sila in kopita. Vzela jih je noč. Ljudje, ki so zjutraj prvi vstali, so bili nemalo začudeni, s.aj so lahko videli le raztrgana
šotorska krila, ki so .še, kljubovala -jutranjemu' vetru.
. .. '»• •••• • ' ' • '
■\r	u _ j ^  _ _ n _ ^	>
Zenske
so se
-	j- ■■ i:\'\	:	'
V vasi Travnik je bilo dopoldne zelo živo
razgbvarjale o vsemogočem, z radostjo pa je tekla beseda o
..•••■ / e- _	v	;•
vojni, ki jo bo bmalu konec. Čeprav so se pogovarjali med
sabo odkrito, si pa popolnoma zaupali le niso. Vsi so v
bi
strahu čakali, kaj jim bo prinesel jutrišnji dah.
b
Partizanska patrulja je zgodaj' zjutraj šla s Hriba v ‘‘Travnik. Srečali so le nekaj žena, ki so hitele v cerkev.
• •	, '• ' j'' u:	'	•	t - •
IHiialu po prihodu v vas jih je za hrbtom presenetila sovraž-
• r .	■■
na brzostrelka.JTrije so skočili v najbližje razvaline. Vas
ši 'tu ure-
o*
sr
jasli, iz"'kat e-
so namreč Italijani že prej požgali, ljudje pa so
. ■	.j/ .	•
dili zasilna bivališča zase in za živino. Vsi trije so hoteli rešiti življenje, pa so se skrili v rib. je še zadnje bilke, jutranjega obroka vlekla živina. Toda skrivališče ni bilo dolgo skrivališče. Sovražnik jih je odkril in jih prerešetal z brzostrelkami. Ni bil zadovoljen, da je uničil njihova mlada življenja, pobrali so jim"tudi obleko in jih gole pustili sredi ceste. Dolgo sd skrivaj opazovali, kaj bodo storili . ljudje. Kri pa je tekla*' z vseh treh trupel in se razlivala po cesti. Verjetno je to oplašilo "junake" in so izginili, od koder so prišli.
j.;-
Iz najbližje hiše je nato prišla gospodinja z rjuho in
oj.
čistimi krpami. Obrisala je vsa trupla iti jih zložila'na rjuho‘ter jih z drugo pokrila. Obvestila je brž drugo sose-
.jvT
do, ta tretjo - kmalu je bila vsa vas zbrana. Na voz so na-
— 46 —.
ložili trupla, jih odpeljali' na pokopališče in jih zagrebli v prerani grob.
c
Alenka Povh, 7.a
ŠOLA NA MALEM BLATNIKU JE GOEELA
Stara mama mi je pripovedovala zgodbo iz druge svetovne
■ *
vojne. Zgodilo se jev vasi Mali Slatnik pri Novem mestu. Tam je živela moja stara mama z dvema otrokoma. Stari ata je bil v partizanih. Ta dva otroka■sta bila moja mamica in njen brat Marjan. Moja mamica je bila takrat stara 16 mesecev, njen brat Marjan pa 4 leta. Življenje je bilo za, njih zelo težko. Stalno pa so jih nadzorovali belogardisti in Nemci, ker je bil stari ata v partizanih.
V vaški šoli so imeli Nemci in, belogardisti svojo postojanko. Od tam so hodili v bližnje vasi na hajke. Pobirali so po vaseh živino in hrano za njih, sumljive ljudi/*pobijeli ali pa pošiljali v taborišča. Partizani so sklenili, da se bodo maščevali Nemcem in belogardistom. Hoteli so razbiti njihovo postojanko v šoli, da bi s tem preprečili njihove pohode in rope po vaseh, v katerih so imeli partizani svoja zatočišča. Tako sO 6. decembra 1943. zjutraj napadli . partizani postojanko v šoli. Začelo, se je streljanje. Eni kot drugi so se trdovratno borili. Za našorhišo je imela kritje skupina partizanov, ki so napadli štab. Partizanom je uspelo zažgati šolo. Iz.goreče šole so bežali Nemci in belogardisti. Skupina, partizanov, ki je bila za hišo, je
pričela preganjati bežeče belogardiste .in Nemce. Takrat pa
*
se je za staro mamo zgodil, najbolj žalosten dogodek v njenem življenju. Neki: belogardist, ki je zaostal in se skrival, je vdrl v hišo:, kjer sta bila v sobi za omaro, skrita moja mamica! in njen' brat. Stare mame takrat ni bilo doma. Malo pred napadom je odšia po mleko v sosednjo vas. Belogardist, ki je vdrl.v hišo, je našel za-omaro skrita otro-
O:
o
•O
- 4? -...
ka. V svoji zlobi je nameril pištolo v starejšega otroka in ga ustrelil.
Ko se je stara mama po boju vrnila domov, je našla v mlaki- krvi svojega sina, hčerko pa ranjeno v roko. Njene žalosti se ne da popisati. Pozneje je zvedela, kdo je bil tisti, ki ji je ustrelil sina. Sam se .je hvalil in trkal po,:-/ prsih. Po osvoboditvi, .je roka--pravice; našla tudi njega..; -Bta-ra mama pa ne more pozabiti dne, ko je bila šola v plamenih,
njen sin pa mrtev.
d, .	/	' .ve’
Marjan Kuralt, 5.a
PADEL JE, KO JIH JE HOTEL REŠITI
Lansko poletje, ko sem nekaj počitnic preživela tudi pri dedku in babici na deželi, mi je dedek večkrat pripovedoval o NOB. Še sedaj se večkrat spomnim nekega žalostnega dogodka, o katerem mi je pripovedoval.
Leto 1943. Huda zima. Za partizane so bili to slabi časi. Hodili so iz vasi v vas in iskali ljudi, ki bi jim dali hrano in prenočišče. Dedek mi je povedal, da so tudi v vas Mirna peč večkrat prišli in ljudje so jim vedno kaj dali, samo če so imeli. Vendar so večkrat prišli tja tudi Nemci, ki so se jih vsi vaščani bali. Tako so tudi tistega dne prišli partizani v našo hišo šele, ko so se prepričali, da Nemcev ni V bližini. Dedek in babica sta jim postregla s hrano, otroci pa so se stiskali k peči in jih preplašeno gledali. Tedaj je planil v hišo najstarejši sin in povedal, da prihajajo Nemci. Partizani so hitro odšli iz hiše in jo ubrali proti gozdu. Tedaj se je dedek spomnil, da imajo pri sosedu dva ranjenca. Naročil je sinu, naj sporoči sosedu, da se bližajo Nemci. Sin je stekel skozi vrata. Vsi so napeto opazovali, če bo uspel priti do soseda neopažen. Bil je že blizu cilja. Tedaj je počil strel. Sin je bil zadet, padel je
V sneg. Že so pritekli Nempi do sosedove hiše, počilo je še ■	■	o'
nekaj strelov. Stari ata in stara mama sta vedela, kaj se
- -i
je zgodilo. Vse so pobili.. Toda ničesar nista mogla storiti.
Dedek in babica se velikokrat spomnita na svojega sina, ki je moral tako mlad umreti. A ne samo na to, še na marsi-kaj drugega se bosta spominjala vse življenje in tudi njuni otroci, čeprav takrat niso, vsega razumeli.
.iLiCvr .. .■	,	■'1	»i;	'r	: ■
Karmen Avbar, 7»b
c	'■	- :i
:	■	. ■ O'	:	...	. r r •
' ■. .1	.	‘	' ' , . '	•••	. BJ
. le
•rr J • . :	-■:/ ':j'J ■' .	. / d''.c: '	... '
;.r t.f -	:	r-
i..; ■	■■	•:	■■	..L	■ ■	•	:
; ' •	•	.	' : , r .	, ■; , . ■
d '	’ ; 1 ::	' ■	• •:•.
.X... d-	- d. , r ;;
-J:	. .l' . • ' ■ ;	'■	■ ■
p 1pvc • . d '	I ! •
.1
Jl'",. r C' i;•.
; iv
■ id.
;	1. v.j

■■ -	^ f c --
.■■■v: d ,£sd < 'B cd
- r"
■■'O..	..

- 4-9 -
MOJ OČE JE' BIL V TABORIŠČU
Moj oče je šel s petnajstimi leti v Beograd ra delo, decembra 1941. leta. V Beograd so takrat bili nedieevoi, Id. so sodelovali z okupatorji.
Nedičevci so očeta in še nekatere prijeli in zaprli* Potem so jih s transportom odpeljali v Doartmiint v Beračiji v taborišče. Tam so bili še drugi ljudje iz drugih držav, iz Rusije, Poljske, Jugoslavije itd. Morali so delatic Zmeraj so jih tolkli in mučili. Ko je oče imel vročino 39% ni mogel delati. Nemci so mislili, da se samo pretvarja, zato so pripeljali velikega psa. Oče se je stisnil v J:otc Nemec je spustil psa. Skočil je na očeta. Ko mu jo Nemec rekel dovolj, ga je pustil, toda oče je moral vseeno delatic Ko je delal, je večkrat padel, zato so mu pomagali drugi, da no bi spet padel. Dobivali so malo hrane in so bili skoraj zmeraj lačni. Peljali so jih tudi po drugih taboriščih.
Enkrat je pobegnil iz Nemčije in prišel nazaj v Jugoslavijo. Ni imel sreče. Prijeli so ga Bolgari, Očo jim je rekel, da je prišel na dopust. Odpeljali so ga v poseben prostor za streljanje in so ga tam tolkli po glavi z revolverjem in mučili. Nemec, ki je očeta spoznal, ko so ga v Beogradu prijeli, jim je rekel, naj ga pustijo, da je on iz taborišča v Doartmiint ti, da ga bodo že tam mučili. Ko je prišel nazaj V Doartmiint, so ga stepli in ga vrgli V ječo.
Oče je v taborišču našel veliko prijateljev, ki so bili kot bratje in so skupaj delili hrano in muke.. V taborišču je ostal do osvoboditve.
Inrama S e j rami, S,c
V NEMŠKEM IN AMERIŠKEM TABORIŠČU
Med II, svetovno vojno so si Slovenijo razdelili Nemci, Italijani in Madžari. Koprivnik, majhna Vas blizu Kostanje-
;o
vice, je Mia pod Nemci, V tej vasi je živel moj očea Njegova dva brata sta bila že v partizanih in tudi on ni mislil dolgo čakati doma. Star je bil 18 let.
Bilo je 24, aprila, ko je moj oče prišel domov. Bila je že trdna tema. Ko je prišel v hišo, je videl, da ni nikogar-' v njej. Vsi so bili namreč zbežali^ Zunaj je bilo vse tiho, • le psi so lajali. Edino oni so čutili, da se nekdo bliža vasi. In res, tisto noč so Nemci obkolili vas. Večino vaščanov so odpeljali, prav tako tudi mojega očeta, in zažga- ' li hišo.
Najprej so ga poslali v Brestanico pri Krškem, od tam' pa naprej v Štrabin, v delovno taborišče, Tam se mu, kakor nobenemu, ni dobro godilo, Tu je vladal strog režim. Delali so veliko, jedli pa malo. Večkrat so zato hrano kradli, toda gorje tistemu, ki so ga zalotili pri tem delu, takoj so ga skrajšali za glavo.
Takrat, ko so Nemci branili svoj prag, je bil moj oče prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Potrebovali■so namreč mnogo mladih in močnih mož.
Toda še preden so ga utegnili poslati na fronto, jo ameriška vojska zavzela taborišče. Mojega očeta so našli v nemški uniformi In nobene besede niso pomagale, kajti takoj so ga odpeljali v svoje taborišče. Tudi tam je moral veliko delati, Najbolj surovi v ameriški vojski so bili Črnci, Ko je hotel nekega dne vzeti kos starega kruha, bi ga neki Orne skoraj ubil.
Avgusta 1945. leta so ga spustili. Ko je prišel domov, so bili vsi začudeni, Niso mislili, da ga bodo še kdaj videli. Doma ga je čakal požgan dom. Treba je bilo znova začeti delati. Njegova brata so nista več vrnila. Eden je padel kot talec, drugi pa kot partizanski poročnik.
Tisti, ki pa so ostali, so si ustvarili nov dom in začeli novo življenje.
Erenk Jordan, Q0c

PIONIRJI PRI 'OBNOVI DOMOVINE"
, ...... ; — • '
.. ... - .	. r .	. .	..:
Leta 1945 so jugoslovanski partizani pregnali iz naše domovine okupatorja in nam priborili težko pričakovano svo^ bodo. Domovina je bila močno porušena, zato je. bilo potrebno, da prav vsi, tudi pionirji, dajo vse sile za obnovo de-
žele. * '0J' -	"	.
■ .	■: ; ■ . ..t . -C- J' ■ •	'• 'Oil
Moj očka mi je pripovedoval, kako važno vlogo s.o imeli .
v	. .	•••	.	:T\f	■	J..'. y ‘
v tem "času pionirji. Spominja se povojnih, let. v vasi. Škocjan, kjer so bili pionirji zelo aktivni,
Ker so bili:tisti čas potrebni številni sestanki obča-
f f : . O'
nov'zaradi odkupa pridelkov za potrebe skupnosti.in zaradi dogovorov za razne delovne akcije^ šo bili pionirji tisti,
ki so raznašali'vabila po okoliških vdšeh. Pa tudi pri sa-
V- r	.	.••'	^ ■
mih delovnih akcijah sO bili 'pionirji prvi zraven, prenaša-
. ..	*• -j r' -. ^ -j 'V jV. •. -j i	UP0 03.
li so orodje in Vse' drugo. Tiste Čaše je bilo/vse plakate in obvestila prebivalstvu napisati ž roko, zato so tudi tu

00 •
pionirji veliko pomagali.
Naši voditelji so takrat zelo pogosto hodiii po deželi,, .
■■■ r -j	...	' i ' ■
govorili ljudem in jih usmerjali. 'Za taka zborovanja so pionirji pripravili deklamacije, pevske točke in tako napra- . vili zborovanja zanimivejša in privlačnejša.
Med vojno nam je okupator uničil velike površine goz-dov, zato šo se po vojni začele' velike pogozdovalne akcije in tu so pionirji veliko naredili.
V naših krajih pa se je takrat pojavil tudi koloradski hrošč in izglodalo je, da zaradi tega ne bomo več mogli
r.
pridelovati krbipirja. Pionirji so se tedaj množično pognali po njivah in z rokami pobirali hrošče in tako rešili pridelke,
Delovna prizadevnost pri takratnih pionirjih je bila velika in uspešna, saj je bilo opravljeno ogromno delo. Na Vse to smo tudi današnji pionirji zelo ponosni.

rus o
Brigita Papež, 5.a
' :'v i.	i Vv r.-C-l-C^OC £'X0 r f rf r »j --r^-i-^.-	, ,
V MLADINSKI DELOVNI BRIGADI JE BILA TUDI MOJA MAMA
Po vojni je bilo v naši domovini mnogo ruševin. Handrie proge, požgani domovi, bombardirana mesta, uničene tovarne. Ljudje so hodili na delovne akcije in- obnavljali, kar je bilo porušenega. Po vsej Jugoslaviji so že:prvo in drugo leto po vojni ustanavljali mladinske delovne brigade, ki so obnavljale in gradile našo domovino.
Moja mamica je bila takrat-stara sedemnajst let. Med no-nomeškimi gimnazijci so organizirali več delovnih brigad.
Ena od brigad-je šla obnavljat progo Otovec - Bubnjarci. V . tej je bila tudi moja mamica.
Nastanili so jih v barakah blizu Črnomlja, kjer je bil med vojno Glavni štab NOV. V lepem borovem in brezovem gozdiču, porastlem s-praprotjo, jim je bilo lepo.
Že ob štirih zjutraj so odhajali na delo na progo. -Delo
ni bilo lahko. Premikali.so velike in težke-kamne, nosili
železne tračnice -in lesene železniške pragove .ter z gramom.
zom zasipavali jame in progo.
Opoldne so se v največji vročini vračali v tabor utru-
>
jeni in umazani. Po kosilu.so/počivali, potem pa so imeli
■j :.
politične ure, športne igre,- brali so časopise, in knjige.
Najlepši so bili večeri ob tabornem ognju, ob pesmih in šalah.
Moja mamica je po enem mesecu zbolela in odšla domov. Čeprav se je njena delovna akcija žalostno zaključila,, pravi, da se še z veseljem in ponosom spominja srečnih dni v čudoviti Beli krajini.	_	•
Andreja Ivanetič, 5*čl
POMAGALA STA OBNAVLJATI ŽUŽEMBERK
Vojna je ena najhujših strahot, ki zadenejo človeštvo Tudi Jugoslavija je doživela drugo svetovno vojno. Okupa-
- 53 -
torji so porušili mostove, ceste in veliko zgradi. Da bi tila domovina spet lepa, so po končani vojni pogosto organizirali delovne akcije, v katerih so sodelovali vsi, tudi pio-nirji.
Moj očka in mamica sta pomagala pri obnovi domovine v Žužemberku. Med vojno je bil Žužemberk triindvajsetkrat bombardiran,’ zato ni čudno, da je bilo že s samim odstranjevanjem ruševin veliko dela. Pogosto so morali pionirji namesto telovadbe udarniško delati. Ob nedeljah pa so bile delovne akcije še običajnejše. Starejši so odvažali material, zidali hiše in šolo ter kulturni dom, pionirji pa so jim pomagali.
Danes, je Žužemberk spet lep, lepši kot pred vojno. Kadar smo v Žužemberku, .mi. mamica in očka pogosto pripavedujeta:	n-
"Pri tem sva.pa tudi midva sodelovala."	ock
Damjana Smrke, 5«a
■ ur ^	\	■ v, :	. o,...
MOJ OČE - GRADITELJ PROGE BRČKO-BANOVIČl
•O.:;.:
Oče mi je.pripovedoval, da se je udeležil številnih delovnih akcij. Sodelo.val je pri izgradnji prve mladinske proge Brčko - Banoviči,. kar je bil tedaj .največji delovni podvig mladine sploh. Ka progi so delali mladinci iz vse Jugoslavije, pa tudi .pripadniki iz številnih (drugih držav. Tam res ni bilo nobene "azlike med mlajšimi, in starejšimi, med delavci, kmeti in študenti, ne med pripadniki posameznih narodov in narodnosti. Vsi so imeli, le en cilj - izgradnjo proge, ta pa je bil tudi dosežen in to v neverjetno kratkem času. Ta proga je še danes naš ponos.
■ ■ C :	i ' 1 ■	.O.
To je le en primer dela in zanosa ter uspehov mladine po osvoboditvi. Takih primerov je .še in še: proga Šamac -
• ! •' ' ;
;; OU i ..ro
,	f/.-
j: J A :J .r:.
Sarajevo, cesta Bratstva in enotnosti, Gorica itd,
Novi Beograd, Nova
‘ : '	• '	: ■ ' . ’	. : ) . . j..;
.L'
;:b:
ohcto)’
~ 54- -
Neon, ki smo mladi zdaj, naj vse to služi za vzgled, da ■bomo.tudi mi s pridnostjo in vztrajnim delom prispevali svoj delež za našo skupno, boljsp.bodočnost in v.priznanje tistim,■ ki-so osvobodili in obnovili našo domovino.
•vpjinli .1- s-.
n.;
e..l.v ot Sandi Keržan, 5» a
SVOJE ZDRAVJE IK MOČ JE .IZGUBILA PRI OBNOVI DOMOVINE
Pb končani drugi svetovni vojni je bila Jugoslavija docela porušena. Porušeno domovino je bilo treba obnoviti. Prostovoljne mladinske brigade so pomagale pri obnovitvi do movine,	'	•	:
V Novem mestu je bila 'ena takiii brigad. V njej je bila tudi mlado dekle Jelka Lavrič, ki je štela devetnajst let. Mladinci so takrat gradili avtocesto, ki pelje v bližini Novega mesta. Ker so nekaj zidali, so potrebovali cement. Takrat pa je Jelka vzdignila več kg težko vrečo cementa in nenadoma začutila v hrbtu bolečine. Ta trenutek je bil zanjo usoden. Kot omotičeno so jo .prenesli v posebni prostor, kjer so ji nudili prvo pomoč. Zdravniki takrat niti slutili niso, da .se bo iz. bolečine.razvila cela bolezen. A tako je bilo. Zdravniki so Jelki ih njeni mami govorili, da bo bolje, a Jelkino zdravje se je slabšalo. Zdravnilci so ji dajali injekcije in razne tablete, a nič'ni pomagalo. Jelkino zdravje se je slabšalo, da je nekega dne obležala v postelji.--Na posteljo je bila priklenjena dolgih sedemnajst let. Nikoli več.ni videla, kako. sneg naletava, kako drevesa brstijo in obrodijo. Ležati je morala, sicoro nepremično. Negovala jo je vseh sedemnajst let njena skrbna in
potrpežljiva mama. Trpeli sta obe, ona V strašnih mukah ih
> \ ?•
bolečinah, mama pa ob negovanju in gledanju hčere. A kmalu je bilo .V časopisu objavljena zgodba o njej. in njeni usodi. Nanjo dobri ljudje niso pozabili. Organizirali s'6' dobrodelno akcijo. Kmalu se je nabrala lepa vsota denarja. S tem
- 55 ~
denarjem so jo peljali v Nemčijo, kjer' je ostala dolgo časa na zdravljenju. Po končanem zdravljenju so jo■zopet odpeljali domov« Zdravje se ji je izboljšalo. Kasneje so jo zopet....
odpeljali, z njo pa je zdaj odšla tudi. mama.
. A mi sedaj lahko samo ugibamo, alibo .Jelka okrevala,
Mi vsi ji želimo čim hitrejše okrevanje- in da bi se ji naposled le uresničila velika želja, da. bi bila zdrava.
r-
L V;


■ O.
• -'o rli
Marjana Kraševec, 5+a
'■ ■■ c ■ r - i • 1 i. i.	•'v
•K - ■
:.r
/ v.-
Ol
vu:\ .;a.r. '.;;-
■i ii ^ b
r oo -.i-'.'-
j.j -

If.





••
X r.fTBj.'..

•tn.
.. -i.
...,. .v./.h

Nr is
.i. i - i- . .mJ


- 5.6 ~
o . -,r 5AZ1-GVCHI Z NAŠIMI-, vzgojitelji
... •'	-	-*~C •. ‘' ■
Vsak Lan' jlli srec^emd'j3ia-;l&<In.Ikili, .rvas^edik^-iremo,.,^ so to naši učitelj■ o;;:njlM-bvili- doživetjih; med^03..pa vem.9.
<	~' J-	v	*“ " * -•	mi.. ■
prav malo. KO smo pripravljali to .'številko naš.ega .glasila,, nam je, članom literarnega krokka, .prišlo na,misel, da bi o teh. doživetjih povprašali tudi nekatere od ;:n j ih. ...Kadi so,, se odzvali naši prošnji. Nekateri so nam kar sami napisali, druge - smointervjuvali. Mnogo zanimivega smo zvedeli, zlasti pa smo se na ta način prepričali, da nam o tistih težkih letih ne pripovedujejo "iz knjig", ampak da se je vojna vseh teh boleče dotaknila. Ljubiti domovino nas učijo, ker sami nosijo globoko v sebi ljubezen do nje.
K tov. Mileni JUKČEC , nekdanji partizanski učiteljici, smo poslali Jolando, ki nam je izročila tale prispevek:
25. maja smo praznovali pionirji svoj praznik - 30 let pionirske organizacije. Na ta dan smo se spomnili vseh pogumnih pionirjev, prav tako pa tudi vseh borcev za svobodo.
Z namenom, da zvem kaj več o tem, sem obiskala tovarišico Mileno Jurčec, nekdanjo učiteljico na Lazih pri Uršnih selih.
"Povejte mi, prosim, kje ste živeli v začetku vojne?" sem jo vprašala, ko sva sedli za mizo.
"Ob začetku vojne sem z družino živela v Birčni vasi pri Novem mestu. Spomladi leta 19^4 sem se preselila na Laze, na osvobojeno ozemlje, kjer sem poučevala na partizanski šoli. Šola je bila razdejana, zato so nam opremili -bivšo trgovino. Klopi smo dobili v šoli, po tablo pa se je predsednik krajevnega narodnoosvobodilnega odbora odpeljal v Rožni dol, v šolo, kjer takrat niso imeli pouka.
Pouk smo imeli dopoldne in popoldne: dopoldne so prihajali starejši učenci, popoldne pa mlajši. Vsi so bili zelo pridni, saj vse leto niso imeli nobenega neopravičenega izostanka."



E2:^T4TVi
4

t^T
. 4'-'^';^ ■>4--.
tl-


l; 11
I


1
4
M
M #


,! J
1

* (V --»V- ^j'1

B	.... •St-:>--“>^
-HIH
s *y^'‘ t
, ;'■;' -V,: ,
i-}; U-

—4-^' -t-4p-^
r^~"r*-r


V-V v*.:

i; 4 11 ,t f1-r-V^-f^—^
i.«^-sa^aw^awu^	^
. ^»■'*"'»..li»J4./1 'f'»^
.«4itiT4Titit rV^
L|.i^Xri,yi	t
g	*	'—**'*t '&*t&vtmihim**a>fATYr\

«y.t | f. t, 1 |J.	“H 4-f'-^4 -
"V ''V.iv./,,,..-#.^-, i !•,.,. ^ .. 1 ..i^


- 57 -
"Oprostite", sem go prekinila, "ali so tudi partizani prihajali k vam?"
"Partizanski Icurir nam je nosil pošto na šolo, vedno smo se v šoli z večjimi učenci pogovorili, kako napreduje naša in sovražna vojska.
'Učenci, zlasti dečki, so vedno nosili titovke, če pa gie je iz Novega mesta bližala sovražna vojska, so jih vedno skrili, pa tudi naš pionirski list, "Slovenski pionir". Služil nam je kot čitanka. Pionirji so zelo radi prepevali, to pa ne samo v šoli, tudi po vasi se je razlegala partizanska pesem. Ko so mi prvič zapeli partizanske pesmi, sem bila do joka ganjena in še danes mi je vedno tako, kadar slišim prepevati otroke.
Radi so se učili, radi pisali, še-rajši pa risali, ,Z zvezki smo bili bolj na tesnem, pa smo porabili tudi rabljene zvezke. Krede smo imeli dovolj, črnilo pa smo delali iz gozdnega sadeža. Bilo je rjavkasto, a je šlo.
Nastopili smo tudi na mitingih, ki so jih priredili.partizani v vasi. Takrat je nastopila mladina in pionirji.
Večkrat smo morali učilnico odstopiti partizanom za .sestanke. Pionirji niso držali križem rok. Nabirali so lipovo	cvetjo, ki so ga posušili in oddali partizanski bolni-
ci.
V zimi 1944 sem se umaknila iz vasi, tako da se zjutraj nisem mogla vrniti do začetka pouka. Otroci so me čakali v mrazu in kar niso mogli verjeti, da ne bo pouka.
0 sovražniku so nas vaščani ob pravem času obvestili. Nekoč nam je to prišla povedat mama Milke Šobar, narodnega heroja, ki je imela v šoli svojo vnučko.
Na spomlad 1944 smo se morali umakniti is naše šole, ki jo je zasedla 18. divizija. Učilnica je bila povsem, primerna
v v,*'
za operacije. Tja so vozili ranjence iz bojev okoli Žužemberka, jih obvezovali, operirali in jih pošiljali dalje V partizanske bolnice.
Nam so preskrbeli zopet prostore v zapuščeni hiši na koncu vasi. Sobo so prebelili, počistili in zopet se je zbrala naša mladina.
- .58
Vendar tukaj nismo ostali dolgo. Evakuirali so nas z zavezniškimi letali, v Dalmacijo - ' , c- partizanske družine. Z nami je šlo tudi nekaj učencev., To je bilo 2i,. marca 1945» Tudi tam so še' hodili v šolo, dokler nam vsem "hi "zasijala težko pričakovana svoboda in smo se vrnili - v Slovenijo«,,r Zazrla se je v daljavo in razgovora je "bilo konec,,' Z rahlo rosnimi očmi. sva se poslovili-, ‘Zvedela sem zelo veliko, a toliko tega le nisem pričakovala<, ho sem doma to pisala, sem se še enkrat spomnila na dni, ko so' tildi pionirji žrtvovali svoje življenje za svobodo.,
Jolanda Valentičj 7» c
Majdi se je zdelo, da je dobila naje ožjo nalogo, Šla je na razgovor k tov. M i r o r 1 a v 'u : ^'_n_T_ E J_U , ravnatelju naše' šole. Takole je zapisala to srečanje:
Po pouku sem s precejšnjo trem potrkala na Vrata pisarne in vprašala tovariša ravnatelja, 'ali 'ima čas za 'kratek intervju. Privolil je, 'čeprav gotovo ni imel časa na pretek, zato sem takoj začela' spraševati:
"Prosim, povejte nam, kje ste preživljali vojna leta in koliko ste bili takrat stari?" u Nekoliko še zamisli in odgovori:
"Ko se je pričela vojna, sem bil star* 15 lot in sem ho-' dil v meščansko šolo. Do^a sem iz Slovenskih goric, ki so oddaljene le 15 km od meje''ih sem tako neposredno doživel vdor nemške vojske. Seveda smo' morali po okupaciji stare Jugoslavije hoditi' v nemško šolo. Morali smo govoriti samo nemško in čeprav so nekateri učitelji znali slovensko, niso hoteli tako govoriti0 Mi pa jih ni,smo marali, ker smo bili člani Sckcln, ki nas je vzgajal tudi politično in smo bili zavedni Slovenci, Zato' smo učiteljem na razne načine nagajali: špricali smo * nismo se hoteli noiti^ 'feridor so bile to majhne sabotažne akcije.-, '/časih.'smo prerezali žice, da ni bilo elektrike„ Začel/ so nas oreganjati, tudi žandarji so nas zasliševali,- Po končen/- šol/. po. som se zaposlil v pisarni na državnem posestvu v Halozah, o c: ';oder sem pozneje odšel 16 let star v partizane 'm, Mrvabske.."
- 59 -
"Kako je vojna vplivala na vas in vaše najbližje?"
"Bili smo štirje bratje, in sestra. Dva brata sta bila
f	■ j'
mobilizirana v nemško .vojsko, od koder se je eden vrnil, drugi pa padel pri Budimpešti,. Naj starejši brat je bil v partizanih in je,.padel na kurirski poti v Ljubljano pri Žalni, ker je bil izdan.
Starši so :bili med prvimi sodelavci s partizani, a so bili izdani. Oče je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo, mati pa •na dosmrtno ječo. Bila sta zaprta več kot eno leto in ostala .živa. Tudi .sestra je bila zaprta, čeprav je bila stara komaj enajst let."
"L^Jako naštejete nekaj dogodkov, ki so vam ostali globoko v spominu?"
"Dogodkov je bilo več, toda samo eden mi bo ostal v
trajnem tšpo&inu.-To je1 bil ^izredno naporen marš-, ki je trajal dvaindvajset ur in smo ae'pomaknilioiz llaldz V. Moslavi-no. Hodili smo ponoči, ker smo bilirna'sovražnem ozemlju? Bil je oktober in zelo deževna jesen. V Moslavino smo pri-
•'	/• Yr) C\ ■ '; i •
speli vsi raztrgani, utrujeni. Po tako dolgem maršu smo morali nekaj dni počivati. Moslavina je bila osvobojena in
•	.. ' '	v •'	* '.v>	• : •	..•il' • * '
tu smo .dobili nove angleške .uniforme."	. .
"Ste tudi vi pomagali pri obnovi domovine?.Katerih akcij ste se udeležili?"	.
"Ko je bilo,konec vojne, so me demobilizirali, ker sem., bil star šele 1? let.
Seveda sem sodeloval pri večjih akcijah, tako p;ri regulaciji Pesnice, Goriškega lijaka, bil pa sem tudi v brigadah, ki so obinale hmelj.
Ko sem bil v Mariboru, kjer sem se šolal, smo delali vsako .popoldne, pa tudi ob sobotah in nedeljah. To so bile prostovoljne' brigade, ki so delale vse.
-Kasneje, kot mlad. učitelj., ko sem .služboval V -Prekmurju,
N/	V*	■	-i-	.	*
v Šentjanžu, v Žužemberku, sem- delal na kulturnem in športnem področju."	.-v
"In še eno vprašanje: Bi nam, ga povedali ob vsem tem?"
I
mladim-, radi kaj posebne-
"Vesel sem, ker vem, da je vam lepše in ker imate več-
6o
0's možnosti, kot smo jili v mladih, letih, imeli mi. In prav je Jcako. Raznimijivo je tudi, da boste z večjim znanjem in sposobnostjo razvijali naprej, kar smo mi pričeli.
Brez naporov, trdne volje in mladostnega navdušenja pa t£ ne gre."	-	. .n	' - ^
Zahvalila sem se za sodelovanje in se poslovila od' tov. ravnatelja.	^
Hvaležna sem mu bila, ker mi je omogočil-pogled v svoje življenje, v tisti .čas, ki je bil 'za nas Slovence najtežji.
o .p

-C;
■ib -v '■ ■■	a '
iasč i '
Tov. M a j d a J E R 5 B’,
.x
Majda■Hefferle, S.b
učiteljica 5* razreda,
ki obenem vodi pionirsko organizacijo na šoli, nam j.e sama prinesla prispevek z naslovom	.. j- '
■,■-■■•r . ■ ■ ■ ■'
v spomin na Staneta Kerina
;	■	■'*dv	■ .■	;	-r’
.'•A
.	.	.	,	. r. : .L
Vojna me je zatekla v Štangi nad Litijo, tj. na nemškem okupacijskem ;podnočju. Ker je skromna'Vaška šola stala na robu gozda, mi je uspelo zbežati'pred'izselitvijo v Srbijo, čeprav je že :bilo ;izdano povelje zame. in za tamkajšnjega'
■.:■■■	_ 'O 1 '
župnika,- saj sva bila v tej gorski Vasici edina, ki - sva se ukvarjala z mladino, -čeprav vsak po svoje.
■S :pomočjo zavednih železničarjev sem se brez obmejnega dovoljenja pripeljala k staršem v Ljubljano.
.••• ' J. ...	.»• •
, 1.
V ’	!• v •'ptV:'!
Stanovali smo/centru mesta in se štirje preživljali,:-,s
■ ..L
..- i:
skromno očetovo :plačo, zato smo -že bd nekdaj oddajali sobi- . co, da smo krili del stroškov in tedaj dokaj visoko stanari-
.-'-V;	.	‘	>	'
no. Jeseni leta 194-1 je dotedanji podnajemnik Odšel domoV v Litijo,, v izpraznjeno sobo pa se: je naselil dijak 3. raz-, reda bežigrajske gimnazije - Stane Kerin.
Stane je bil za 'svoja leta izredno resen in'redkobese-
■ • • •
den. Ha njegovem obrazu smo le redkokdaj videli sprošče- : nost. Zadrževal se je največ v svoji sobi, poleg šolskih knjig pa je študiral nekaj skrivnostnega; O'tem študiju nam ni govoril. Pogosto je odhajal. :z' ‘doma
...	_ /v ,	.	103. • '•	'	■ •’ ' ' ’.	" <■
-'kam, ni pove-

aouc


- 61
dal. Kasneje smo zvedeli, da/®e mladi skojevec shajal s svojimi tovariši nekje na Šmartinski cesti in se pripravljal za oboroženi upor proti okupatorju.
V isti hiši, danes Kidričeva ul. 9, je stanovala tudi znana družina revolucionarja Vinka Modrudorferja.-'krav kmalu smo bili mi in pa Modrudorferjevi tarča za hišne preis-kave.
Večkrat nas je prestrašilo silno zvonjenje in butanje po vratih, nakar so z naperjenimi puškami pregledali naše dokumente in prebrskali vse omare in predale. Spominjam se, kako je italijanski fašist nekega takega- dne v naši kuhinji vpil na Staneta Kerina, seveda v italijanščini: ''Kje je komunista Kerino?" Vsi smo okameneli - ‘Stane pa tru je mirno pokazal ilegalno legitimacijo. Jezno so zaloputnili vrata in odšli.	■	J	- r	:
Nekega dne v maju 194-2 je Stane po kosilu odšel. • fčasih je rad šel na krajši sprehod v Tivoli, zato.-ga. nikoli nismo spraševali, kam hodi. Tistega dne pa ga ni bilo k večerji. Čakali smo .ga, v srcih pa smo slutili, da se je zgodilo ne-kaj hudega. Tudi v šolo ga ni bilo naslednji dan in nikoli več. Spraševali smo tudi v zaporih,-pa so zatajili, da je bil ujet v Jakopičevem paviljonu, kamor se je zatekel ob raciji v Tivoliju. Kratko obvestilo, ki sem ga slučajno prebrala na letaku, ki je visel na stavbi glavne pošte, je povedalo vse. Komaj sem. prišla do' doma, na ppagu pa sem zašepetala: "Staneta so ustrelili v Gramozni jami!".Nato smo vsi zajokali. Le nekaj dni.za tem se je.v njegovo sobo nasilno vselil .italijanski oficir, ki je do kapitulacije skrb-
>!'?. *
no nadzoroval nas in ostale hišne stanovalce. Zato smo,mora-li biti .pri delu za 01 še bolj previdni.
Oddahnili smo si šele,' ko je ob kapitulaciji Italije
ves skrušen zapustil Ljubljano. "
Stane popiva na partizanskem grobišču na Žalah, njegovo ime pa je vklesano tudi na spominski plošči padlih dijakov na bežigrajski gimnaziji. Njegovi sošolci, med katerimi je tudi moj -brat, se zbero vsakih pet let;in.Stanetu v spomin prirede komemoracijo, v zahvalo, ker je daroval svoje mlado življenje za svobodo.
r ■ Majda Jereb
- 62
Tov. Francka DULAR , učiteljica- 5« razreda, se je še posebno potrudila,za naše glasilo. Napisala je kar tri prispevke; . .. .	ft.
Prvi dnevi vojne in mandarine
Spomladi leta 194-1 sem obiskovala tretji letnik učiteljišča v Ljubljani. Ob'napadu na Jugoslavijo sem preživljala velikonočne počitnice pri sorodnikih v Radohovi vasi3 ker staršev nisem imela vec.
Pomlad je dihala iz mladih trav. Poljska dela sb priganjala, vendar v soboto, 6. aprila, so njive zaman čakale.
Med ljudi je planila strašna vest: "Vojna!" Sredi dopoldneva smo zvedeli, da je bil rano zjutraj bombardiran Beograd, Strah je ždel V ozračju. Objel me je silen nemir. Začutila sem smrt. Iz pripovedovanja sem vedela, da sta mi V prvi svetovni vojni padla dva strica, tudi mojemu očetu je fronta načela zdravje, da je umrl, ko še hisem dopolnila
štiri leta.	:
■ r - .n..	:	-	■	. j'-
Vojna in smrt: ta dva pojma sta se V moji zavesti prepletala in postajala eno.	..
Drugi dan, na nedeljo, je' bila"razglašena splošna mobilizacija. Stric je z drugimi' vaščani odšel na Vojsko. Toda že čez nekaj dni, ne vem natanko koliko, se je; vrnil. Po cesti Ljubljana - Novo mesto, ki vodi' tik vasi, so se* nenehno prelivale kolone vojaških enot. Naraščajoča zmešnjava je odkrila žalostno spoznanje: "Naša vojska je razpadla,"
Dogajale so se čudne reči.' Konji brez lastnikov so se pasli po mladi ozimini. Na gornjem koncu vasi je ležal kup steklenicam podobnih predmetov. Bile so bombe, ne vem, kako so prišle tja. Sonce je trpko odsevalo v mrzli medenini., Na kolodvoru v Radohovi vasi je obstal vlak. Ljudje so brezglavo .odnašali tovor: živila, posodo, odeje. Avioni so zlovešče preletavali nad glavno cesto. Suhi rafali strojnic so od časa do časa parali do zadnjih možnosti napet posluh,, Vedeli smo: sovražnik že steza krvoločne kremplje po naši lastnini.
^ W^fe.,	'*"%,
^ 1
j*, ■*«»■ ®	*
^*S3tW %
•' 'WW^ ^	^ %.v*W%,^ I
^**5**»: ^ «» « «\v»» k •--*	j
- :t;^
««M».
j[;
v. ^ r»
»C"81
^ «** ^	^	w<^.
v ' s '	%fe-
^r<ri %
^«5«
* - *•*£ Z f 1 KSs—'
'' fer ~js'-o-~"*"
'**"	4»8»a*«,	j«™.
«», *>*» «8» *^-
«WH ««1. 2**,«wr “»*	2S®*’''i?! j*~ "»V V v
V^’	I
”',1*l«»«®'	««.	- ■»■	v
«.«■; f^'*******«r*mm^	««,
V^1 V ^
»**’*».«»

^! W’ * ««•

#• «»•	*®!s *s»» ««m^N!5
'».,««»	**% '■»*	§*	**»t	,,«.	'	*S«!S-« •»
5 3?f - r 5 #:r^ - v,-'-- ^ ž'
-"S1 -- j* — *^w,'5— C^- *«5^»0- —
•-"-‘tre •-- r .s-c-c < ~ -^S«.
^gpsr
-*•
„ ^,5“^ ‘7Z~ C ;*>-
'S ^
w*-*
«jnw»
v, ^ 5	^ -«»
^Va..	"*» SS*^ ««.»	S*5S» «*«*’,« ««»;,«W
,<Rea*?«^*. S)^ ^ mo*	^ -VHS, ?S!W'
»3« ^ ^ W ««	.	««•» * «W *W
wmm**'>' r* •«" •«*»«-	^s4»

' ^w,>
^s
WKk,,
l^- ^
J ■
,S*“ *m «2!,***w*<«*r «» •=»»*» '*~: •x«^;
MIVA,. .	*R«A\WT1
****»■
m«.
bJ\-4H
- sW.„—v ■'
i«, .ISB"«««	vv
S,“ «K'
*®s '**P	^	•	-■
ssm	gsmg-	:,’J
čmi '':’,J%s^ tto* ^
,C,'»'	<*•*«!’ m
f% !
%. 'X,
^	nsjja*, »if'^
- .25. ,r ^ *- - -**_ c Z I?s % :r- ^ "’^ž?|;<,^;;
(»Š Cf ^s**' ^

^> *&»
1 ^
«»»■» ™ne» ***
-A.^"'- 'J-,',r 5.w	V'>r®s»	"tl,w'‘ ^AjS-V
^ ^ ^ ^tfSK^ *rn~	^	^	' ' -^
rt%»» a-w	«^k	«a»w,	- W ‘	^«j*i <*!0®**Va‘ w. *«a^'
- *» "»,£?**■ ^ w,s ,^ «-i(_ ^ «■
i»m :	^
K«*.'	v^fij-.
^	-—	- • -
__r^gv^
^WŽSC3~ • >(4 1 " SaK

««“ a‘Wi5 ^**
*«**? ^'•’1|!
^ *“ ^r'tc
«!<?i- ^V« A^«y	,?!a’Sn #**«^	*, . f®“»Wp.
*K& ^ ..<*• /	^ *fS«V	w
^ *>«""	jssbb	1	&*»	ttavBaJS#**
» ^ 4<W'l '	#»** 4mi. Bl5f. **»	^4%?,
4m^M	***"■	l»*h«sswM» xv_
^ £? **** J*i — —^
^'- <" ^ ™. ^ r*	<&-
civi*	'	*a	^»c»m^e»in»s
"■%	_	f»»»	gžB*,	"
-n^ ** «; z- *r w-—■'■ ^
*”ja'*js *"*■ w »*!•*




I^Ci M^€2Sf *Nr^
■“‘■'Sar "*»
“ SWS'- ^.^jr	,#‘•>^'>1,
''igKt VJ e*isSs®1

t3n%/^ ^$jfj.!)
i /4% 14//'
..
«St "^l ®*fc
'A*®r
^%.
»V*lS;.

*v
***’ I**?* ^S.* Vsi ‘HC - ■''■“ft^iS® *««. :
r4**£*f

J**	***	#$»
«te» '*««»»• jeses-
•Sv ^	^,.1
..f «•■	lKj‘"
% «*»* ■««*? ^
«, ..»«.• *'w
* »«» *W'
®«t,	lB,5
if^iWS*r	S.m ^
»»#
,4»3»4S,
«•**** ir ‘tot? *ij^ •*««



iS
v-.—	...	.	....	. .r«















- Iz neme groze tistih, dni mi je ostal torel spomin. Vra-čala sem se iz Šentvida. Po stranskih stezah in kolovozih sem se izogibala hrupu glavne ceste. Že b-lizu domače vasi sem stopila na cesto prav tam, kjer so na'desnem robu ležale odvržene bombe. Za mano je ustavil vojaški kamion. Hripav, a prijazen glas mi je zaklicali "Punčka., na, hitro!"
In potem se je zgodiloj neznan vojak, gotovo■je imel doma otroke, mi je nasul polno naročje dišečih mandarin. Najbrž se od začudenja nisem zahvalila. To je bilo zame presenetljivo doživetje, kajti doraščala sem v letih hude gospodarske krize, ko je bila ena sama pomaranča prave razkošje.
Da so bili tisti dišeči sadeži mandarine, sem spoznala šele mnogo pozneje, ko sem si jih po osvoboditvi lahko sama kupila za lasten denar;
Tako je opojno težak vonj mandarin v mojem spominu povezan z začetki druge svetovne vojne v naši domovini,
Francka Dular
Vojna mi .je.vzela edinega brata
Stric France, mamin brat, jš bil že od začetkov.narod-noosvobodilnega gibanja v partizanih. Z Debelega hriba nad Temeniško dolino, kjer se je leta 1942 zadrževala Gubčeva brigada, je ponoči skrivaj prihajal k nam v Zaborot po bu~ koviških gozdovih, ki segajo skoraj do naše domačije. Posebno z,-osemnajstletnim bratom se je dobro razumel. Ko sem
- -h .O ‘.
ga vprašala po zaupnih pogovorili, me je kratko zavrnil:
"To ni za žensko pamet." '	'	:.
Brat je imel zelo rad orožje. S sestro sva se zato ba-li zanj. Nejasna slutnja nesreče se je uresničila.
V zgodnji pomladi 1943. je v rečici-Temenici staknil italijansko ročno bombo. Morda jo je hotel odnesti stricu, kdove. Resnica ..je,, da je prav tam, v Debelem hribu, med vinogradi, izkrvavel. Bil je s prijateljem. Najbrž sta bombo ogledovala.. V neva j enih rokah je ■'orožje eksplodiralo. Potrgalo mu je obe roki, razmesarilo obraz in raztrgalo telo, da se je drobovje usulo iz' strašne rane•in se pomešalo
- 64- -
s prstjo, ko se je, -umirajoč premetaval po tleh.
Italijani so, sumili, da je bil namenjen v partizane, zato mrliča niso pustili prepeljati domov in malo je manjkalo,
■r -	--' J	. O ‘
da niso sestre zaprli. Jaz sem takrat obiskovala peti letnik
J	V \ i. j.. V •'.* •:	, k . 'O1	v"/!.''; • ; j
učiteljišča v Ljubljani. Komaj, sem dobila dovolilnico, da
? •	* -!- • ■ : ■■:' • • 1' •* .: ^
sem šla na pogreb.o .Tiho smo ga pokopali ,v mamin grob na šent-
r	.. -jj ■ -	. --.S. ■ "•	)	TO
viškem.pokopališču. ...
Nisem veliko jokala. Vso me je prevzela topla misel, da smo ga le vrnili v mamino naročje,‘ki ga je sirota občutil komaj prvo leto.življenja. Smrt nam je postala v tistih Ča~
sih čudno blizu. Skoraj se je nismo bali.
-	•	u	\: .t	’ J ' .	■ . r.
Po bratovi smrti se stric France ni več oglašal.
•	-	- - • .	.	O
- px*ahcka Dular
..r	.	,:r 'v	! o- It .J; r-....-; ..
Nedokončana pot
Kapitulacijo Italije sem doživela v Zaborštu, rojstni Vasi blizu Šentvida pri Stični. '
Za Italijani so ostali grobovi talcev, bunkerji, posekani gozdovi in razmazani.napisi: Vinceremo /Zmagali bomo/.
Nastopila je kratka svoboda. Oblast so. prevželi partizani.
• r1 ' .t:’ u p .	-	. pr
Med prvimi ukrepi so bile priprave za novo šolsko leto,
' 1	/ ^ ;'	v r	v
ki bi se po ustaljenem koledarju moralo začeti v začetku septembra.
Partizanski kurir mi je prinesel vabilo na otvoritveno šolsko konferenco v Šentvidu,. Istega leta sem namreč končala učiteljišče. Bila sem vsa iz sebe. Učiti otroke, pa čeprav v naj zakotnejši, vasi, je bila moja največja želja£ Sestanek -je bil v občinski hiši. .Spominjam se našega starega šolskega upravitelja Jevnikarja, učiteljice Angele Zorc in partizana, domačina .Naceta. Drugi obrazi so mi bili
-	v	'	_ rP • -T
tuji. Vsebine sestanka se ne spominjam več. Preplavljali so
me silni občutki, kajti dobila sem dekretpravi odlok’ o
J- .	,
nastavitvi za učiteljico v Hrastovem dolu. Vnaprej šem prejela tudi mesečno plačo: 5oo lir.
: .To je bil prvi moj denar, nezaslužene lire, s katerimi so me nagradili naši partizani že za samo pripravljenost j
biti partizanska slovenska učiteljica.	,o
č- Izročili so mi tudi šolsko, štampiljko, me zadolžili za ves inventar in poučili, da brani šolski ključ sosed. ,
V Hrastovem dolu je bila zelo oddaljena podružnična so-la. Ime loraja mi je bilo vedno odvratno, spominjalo me .je na mračen hrastov gozd, ki je poln vlažnih strahov. Še ni-- o koli nisem -bila tam. Sedaj pa. ga . j e navdušenj e naenicpat ; , -spremenilo v prijazno vasico. V duhu sem videla belp.•-šolo in kopico plašnih otrok.	.	.
■1 Učiteljica v Hrastovem dolu! je pelo v meni, ko sem.se vračala domov. Nobene težave nisem predvidevala, prevevala ; me je ena sama radost: učila bom otroke in rada jih bom imela^ 'Neizkušena nisem pomislila na težave partizanskih šol. Volja do dela in želja razdajati, kar sem premogla s razumom in. srcem, sta me kakor upijanili. . .	•	‘-r'
Sestra me je zaskrbljeno vprašala: "Kaj pa, če bo.do pri---šil Nemci?^Italijani so partizanske učitelje pobijali, .-ti^di oni jih bodo." Nobene bojazni nisem občutila..	- i ■ ■ veta
Meglenega jutra 'sem'se odpravila v svoj. Hrastov .dol. Sla ;sem po kolovozih in stezah čez polje. Poznala sem le pot do Radohove vasi. Naprej bom vpraševala.	•: :■
■5; V'mislih sem bila že tam, ko' sem komaj stopila na. nezna“ no pot. Videla sem se pred svojimi učenci, kako jim dopovedujem, naj mi rečejo tovarišica, ker je to ime lepše kot gospodična ali gospa', kakor so učitelje klicali preje. p, , k; že ••sem prešla Grumlof, razpadajoč gradič, v ka.terem., jg.v stanoval znani slikar Ferdo Vesel.	.g.,,	!:.y.
-t Pred Radohovo vasjo sem obstala.ob hruški, kjer. so .b;ili 28.- -aprila 1942 ustreljeni prvi talci v Sloveniji. Velik šopek cini j je venel v čast padlim in drobne ciklame so biO-pf, razsute po tleh. Na deblo je nekdo z okorno roko 0narisal rdečo'peterokrako' zvezdo, ki je nemo pričala,-, da. bodo v tpra znamenju grozotno'umorjene žrtve večno živele. Obšla, me je., tesnoba. Spomnila sem se stričevega pripovedovanja:.
"Pripeljali so jih Z' vlakom'. Šest mladih fantbv5 . vsd..0 .::-uklenjenikStraža ni nikogar pustila iz vasi. Mislili, smo,.J;[ da j 'Ih' 'pel j e j 6; V Š ehtkid. Pa' smo zaslišali strele in vedelij;
smo. Odlok o streljanju talcev je bil se nabit na.Zadelovi kašči. Potem smo jih morali iti pokopat kar tam, niso pustili na pokopališče* Razbite obraze so imeli . * i11
Iz debla so zevale neštete jamice - kot črne smrtne ra*-;
ne*
.on;
.'
Proč, žalost! Mrtvi so seme za novo življenje, Y Hrastovem dolu me čakajo otroci. Šla sem dalje in senca žalosti je ležala prek srca.	ur:-
,0-1-
Na veliki cesti me je ustavil naš stari šolski upravi-
telj.
"Nikamor, punca! Nemci gredo od Trebnjega. Najbolje bo, če štampiljko vrneš kar zdajle. Tudi papir uniči /mislil je na dekret/, utegne.biti nevaren."
Nejeverno, sem ga gledala^ Izkušeni mož je napravil kretnjo, ki je zaostrila mojo pozornost. Od PrimskoVega sem je odmevalo zamolklo, pokanje. Kruto je prodirala.resnica -V- moje sanje. Razočaranje mi je;stisnilo srce. Moj Hrastov dol:je utonil v .bridkem spoznanju:
"Vojna je, vojna. Jaz pa'sem sanjala o svobodi. Zbogom, otroci!"
Ob poti je zorela ajda,, v meni pa so dozorevala trpka spoznanja o premoči sovraštva, krivice in pohlepa.
Doma sem počasi prebrala odlok, s katerim so mi partizani zaupali najdražje, slovenske otroke; ustavila sem se • pri vsaki besedi, kot bi hotela vsebino za večno posrkati vase. Nagonsko sem poiskala prazno steklenico, poljubila dragi papir in ga skrbno zganila v droban svaljek. Spustila sem ga v steklenico in jo zamašila. Še danes se mi zdi, da sem v tisto stekleno ječo zaprla naj lepši del svoje mla-. dosti.	••	'
Za podom je raslo gosto grmovje drena in črnega trna. Vanj sem spravila svoj zaklad, da ga dvignem, ko bo nevarnost minila.
Ne vem, ali so,bili Nemci še isti dan v naši vasi. Spominjam se le, da sva jih s sestro čakali trdi od strahu, kajti pred njimi je šla vest, da so na Čatežu strelja-li tudi ženske in otroke.
Prišli so kot podivjani psi z nastavljenimi puškami. Prebrskali so vso hišo. Po kratki svobodi smo še bolj občutili sovražnikov škorenj.
Najbrž mi boste očitali, zakaj nisem šla v partizane. Toda verjemite: iti v partizane ni bilo tako enostavno, kot to najbrž mislite. Zlasti ženskam je bilo težko. Potrebna je bila telesna'moč, zdravje in predvsem junaški pogum. Jaz pa šem bila šibka in plaha, kajti življenje me je zaznamovalo z žalostnim otroštvom. ‘	% ry
Po stopinjah spomina sem vas vodila po nedokončani pot;i na svoje prvo partizansko službeno mesto. Po osvoboditvi sem dobila nov dekret za Dvor pri Žužemberku. Prvega, za Hrastov dol^ 0© vojna uničila. Na Dvoru, še bolj pa pozneje v Ajdovcu," sem tudi poravnala dolg prve, med vojno nezaslužene učiteljsko plače.
c'	■ Francka- Dular
Tudi tov. Majda Š U L N , učiteljica. 1. razreda, nam je prinesla prispevek: ; c.
Vojna leta sem kot otrok preživela v Beli krajini, v Kotu pri Semiču. Na začetku vojne sem bila stara 9 let in obiskovala sem 2. razred.	'
Prav dobro se spominjam prihoda Italijanov v Semič. Bila sem v šoli. Ravno odmOr' je‘bil. Otroci Smo skakali po šolskem igrišču in se igrali z gumbi igrico, ki je podobna frnikulanju. Sredi igre nas je prekinil šolski zvonec. Stekli smo v učilnice. Naša učiteljica je stala pri oknu in gledala ven. Tudi naše oči so se Obrnile v tisto smer. Nenadoma smo zagledali na cestnem ovinku mnogo fašistov, ki so se pomikali proti Semiču. Zamaknjeni smo strmeli v bližajočo se kolono in čakali, kaj bo rekla učiteljica. Tisti hip je nekdo potrkal na vrata in že stopil v razred. Bil je upravitelj šole. S strahom smo pričakovali, kaj nam bo sporočil. Povedal nam je, da do nadaljnjega ne bo pouka, ker se je pričela vojna. V ušesih nam je ostala 'samo bese-da vojna, nismo si znali predstavljati, kaj vse se skriva
•	:•	•	■.	- .•	"	■ i f •	'■	■ .	- " '• 1 - •'
XV'
O-i’
i ---
- 68
za to besedo. V tistem trenutku je zame pomenila beseda "vojna", da nas bodo fašisti, ki so se bližali, pobili že na poti domov. Ko nas je učiteljica spustila domov, nismo
n
hodili po poti ali cesti, temveč po skritih stezah in preko vinogradov. Domov sem pritekla upehana in noge so se mi pošteno tresle od strahu in teka in nisem čutila prav nobenega veselja, da ne bomo, imeli pouka, ker sem rada hodila ,.0 V šolo.	e'
V spominu mi je ostal dan, ko so očeta odpeljali V taborišče - internacijo,
Italijani so že takoj od začetka naselili vse hiše in zidanice.v naši bližini in jih spremenili v bunkerje. Ponoči so vedno streljali, zato smo spali v kleti. Vsak dan so hodili od hiše do hiše in poganjali može na .delo: sekat
trte in drevesa loo m pod železnico in 1oq m nad železnico,
■ ..iv.'’ v-:	c	.	■ ,	*•• •	- •	; ■
da bi imeli fašisti boljši pregled nad okolico. Moj oče in
še nekateri niso hoteli iti na delo, zato jih je vaščan naznanil fašistom.
Nekega jutra, ko smo še spali, je že skupina fašistov razbijala po vratih. Spali smo v kleti. Oče se je dvignil in šel odpret. Ko so ga zagledali, so samo vpili: "Avanti, avanti". Takoj so ga odpeljali-i-Otroci smo tekli za njim in jokali. Na cesti proti Semiču so bili zbrani tudi drugi možje. Ppitekle so žene in jokale. Može so.pod stražo odpeljali v Semič, mi pa vsi zanjimi, čeprav so nas odganjali in nam grozili. Popoldne so jih prignali na železniško postajo. Takrat smo že sklepali, da jih bodo odpeljali daleč.
Moj oče mi je dal znak z roko, naj se približam. -Stekla sem k njemu in jokala. Domov me je poslal po klobuk, ki ga zjutraj ni utegnil vzeti. Tekla sem proti, domu in tulila že od daleč, da jih bodo fašisti :strpali na vlak in odpeljali. Vzela sem očetov klobuk in se vračala proti železniški postaji. Pritekla sem zadnji hip, ker je bil vlak že na postaji. ,Z očmi sem iskala očeta od okna do okna in V rokah stiskala klobuk, da bi mu ga dala. Toda nisem ga zagledala, ker jim fašisti niso dovolili, da bi gledali skozi okno. Lokomotiva je potegnila za seboj vagone in v njih odpelja-
•	uv
,	. . u .	■ r.-. : .	» r:r,r, sL
la naše očete v taborišče. Sama sem ostala na peronu, stiskala V rokah klobuk in jokala. Počasi sem se vračala proti domu, kjer so me čakali: druga mama, brata in sestrica. Pet nas je ostalo doma brez vsakršnih sredstev za življenje*
Oče je bil uskužbenec in njegova plača je bila edini vir dohodkov v družini. Morali smo na delo na kmete, da smo se preživeli.
Ko danes, po tolikih letih, razmišljam o tistih Časih, se mi zdi skoraj neverjetno, da nismo pomrli'od lakote* Ves čas vojne sem imela eno -samo željo: da bi se najedla do sitega.
Majda- Šuln
K tov. Dragici PERIC je. šla naša predsednica Janja. Tole je zvedela od nje:
S tovarišico.Peričovo sva se domenili, da"Se dobiva v petek po-peti uri in da mi odgovori na nekaj vprašanj iz NOB.	.	; '• ^ '
Poprosila sem jo, naj mi pove, kje je preživela vojno in koliko je bila takrat stara. Takole mi je odgovorila:
"Vojna leta sem preživela pri mami-v Ribnici na Dolenjskem. Hodila'sem pa v prvi razred osnovne šole*"
_ i- "Kako je. vojna vplivala na vas in vaše- najbližje?" sem vprašala dalja.	•
"Ob kapitulaciji Italije so mi odpeljali očeta, od koder se ni nikoli več vrnil. Z materjo sva bili brez imetja. Bila sem edinka, zato sva hodili h kmetom pomagat. Tara sva dobili hrano, nato pa je zmanjkalo soli. Te pa tudi drugi niso imeli. Šolo. sera obiskovala zelo neredno,-ker sb šolo zasedli fašisti. Imeli smo jo v leseni baraki in nato v gostilni. Prve štiri razrede je učila-le ena učiteljica, zato je bilo tudi tu .delo otežkočeno." c	- ■ '
"Nam lahko- poveste nekaj dogodkov, ki so Vam ostali v spominu?"
. "Med vojno je bilo zelo hudo. Ribnica je bila obdana z bodečo žico. Mi -smo stanovali izven te ograje, zato so na nas kar naprej deževale krogle, tako italijanske kot
partizanske, zato smo veliko noči preživeli v kleti. Zvrstilo pa se je zelo veliko, dogodkov. Najbolj pa se spominjam tega:
Bila je nedelja, maja 194-2, Vsi jezni so prišli fašisti -iz Gorenje vasi. Med streljanjem in vpitjem so zažgali sosednje hiše, še pnej pa so.iz njih odnesli vse, kar je bilo dragocenega. Ljudi pa so :postavili ob stene gorečih hiš in jih stražili z naperjenimi puškami. Nam hiše niso zažgali, preiskali pa so vse.
V bližini pa je bila opekarna, iudi to so zažgali, ker so mislili, da so v njej partizani. Še sveža opeka je zače--la pokati in fašisti so mislili, da streljajo, partizani. Lastnica te opekarne pa je zavpila, da lahko eksplodira-parni kotel. Fašisti so se tako prestrašili, da so pozabili na mule in nakradeno.blago. Le.na ljudi niso pozabili. Odvedli so jih v ribniško kasarno. Nekatere so nato spustili, večina pa so jih odpeljali v Dachav.
Posebno doživetje pa je bilo, ko sem bila na prvem partizanskem mitingu, lam sem-prvič slišala partizansko .pesem.
"Ste tudi vi pomagali pri obnovi domovine?"
"Ko sem bila stara 14- let, smo odšli za tri tečne , v Koprivnik pri Kočevju. Tam smo pomagali sušiti seno. To je bilo leta 194-9. Ko pa sem dopolnila šestnajst let, pa sem pomagala pri graditvi .ceste Zagreb - Beograd. .Tam .sem ostala en-mesec."
"Bi nam, mladim, radi kaj posebnega povedali ob vsem tem?" se je .glasilo moje.zadnje vprašanje.
"Želim vam,, da bi se. grozote vojne nikoli ne ponovile. .Želim vam mir, a ne le pri nas, temveč po.vsem svetu. Vi imate tako brezskrbno mladost in to koristno izrabite! Vsega imate dovolj» Kruh, ki ga, med vojno skoro poznali nismo, zdaj lezi celo v koših za smeti. Ne bi smeli pozabiti na tiste, ki so nam omogočili tako lepo življenje in svobodo."
Za ta intervju sem se ji lepo zahvalila in vesela odšla domov, ker sem že spet,bogatejša za nekaj dogodkov iz NOB.
Janja Lah, 7»c
Takole' ge vogno preživljala tov, Ljuba T 0 1 -Š A K s učiteljica' J','Jrazreda: ,	;
:'J; i	L :
Z nekoliko treme sem stopila pred tovarišico Tovšakovo in go poprosila za intervju,-Takoj ge bila pripravljena odgovarjati na moja vprašang‘a iii pričeli sva.:
"Prosimv da mi ..najpreje poveste, kje ste bili, ko še je pričela vojna in koliko ste bili stari!"
"Ko se je pričela _vojna, sem živela s starši v Mariboru, kjer smo imeli trgovino, Takrat sem bila■stara' okoli šest let in sem pričela hoditi v prvi razred."
"Slišala sem* da ste hodili v nemško šolo. r3i fnam. hoteli povedati kaj o njej?"
"Takojj ko se je pričela vojna, so v-mariborske šole nastavili nemške učitelje.. Učenci nismo smeli ne na ulicah ne v šoli .govoriti svojega jezika. Če' si na cesti govoril slovensko, se je takoj našel kdo, ki te je prijavil. Tako so neko mojo prijateljico zalotili, ko je govorila v svojem jeziku. Takoj drugi dan so že .prišli nemški policisti in vso njihovo družino -odpeljali.	?	L.
Da nismo smeli govoriti'svojega jezika, je bila za ras, slovenske otroke, huda kazen, ker smo morali hoditi molče v šolo in tudi v razredih smo večinoma molčali. Dečki in deklice smo bili ločeni in smo imeli vsak svoj vhod v. šolske prostore. Nemški otroci, ki so hodili z nami v šolo, so vedno sedeli v prvih klopeh, mi, slovenski otroci, pa vedno v "oslovskih" /zadnjih/klopeh.	'	.•m o (	-	.. .
V prvem in drugem razredu me je učil nek- 'zelo strog, učitelj. Kot smo kasneje izvedeli, je bil gestapovec. Po
• ■ ^	. J- '	•. IT.
razredu je vedno.hodil z dolgo palico, katere smo se silno bali. Pouku nismo sledili, ker nismo razumeli učitelja, za--to je bila v razredu grobna tišina. Na učiteljeva vprašanja, so odgovarjale le nemške deklice, katere je imel silno rad in nas je pred njimi vedno poniževal. Čez dve leti sem iz- .. vedela, da so tega učitelja ubili partizani, ker je na veliko izdajal. Vesela sem bila, ko sem izvedela za njegovo smrt, saj sem mu vedno želela najhuje.
■ r
■ 01:
V	začetku šo?^ nismo imeli niti učbenikov, zato smo se učili z listov. Ker tekstov nismo razumeli, smo se jih vedno učili'na'pamet.
Vsak dan smo morali na začetku in ob koncu pouka,..!stati, dvigniti desno roko in pozdraviti,: "Heil. Hitler! " Pouk
smo pričeli s pSesmijo "DeutscHland, Deutscliland liber , alles
■	■ ih h.;.- ,	:	.	. 'r	.
♦ • #	-	...	•* T^.'- \:ry.
Zelo poniževalno se nam je zdelo, ker smo morali uči-
telje pozdravljati z dvignjeno roko in reci: "Heil Hitler!"
v	’ ■	■ ■ J. j ■ ,
V	šoli smo se;;učili nemških, borbenih pesmi in koračnic. Starejši šolarji so morali ob ..nedeljah zjutraj v uniformah korakati po, ulic ali in peti nemške borbene pesmi,"
•..■J.	■ s
"Bi nam povedali še,kakšen dogodek, dogodek, ki se
vam je vtisnil globoko v spomin in ga ne boste pozabili?"
• • v'C J..UU
"Ko sem šla in šole, sem nenadoma zaslišala brnenje le-
tal. Zatekla sem se, k prijateljici in se skrila, z njo pod ■posteljo. Tu sva
.L v i ■■ .j':: j..; •
čakali, kaj-, se bo zgodilo. Zaradi strašnih
J O -v
eksplozij so se tresle .šipe v oknih. Sredi tega trušča sem
■	, ■	' O V O ..'.
se spomnila, da moram domov. Stekla sem po popolnoma prazni ulici. Ko sem prišla domov, sem našla vrata zaklenjena. Začela sem jokati. Medtem je pritekla mama in me .odnesla V klet. Tu smo,ostali do poznega popoldneva.
■ 'Ko smo -prišli ven, se je širil okoli nas smrad po dimu. Ulice so bile- zakajene in puste, ški napad na Maribor..
To. je bil prvi bombni-
• '	i C *'
' ’ '	" ■	'’-v •	- ’ ‘J." J HL
Potem pa. še dogodek, ko so odpeljali očeta. Kot sem -že omenila, je imel oče v Mariboru trgovino. Ker ni hotel govoriti nemškega jezika, tudi drugim v svoji trgovini ni dovolil,'da bi ga govorili. Neka soseda ga ni ubogala in •je še vedno govorila.-nemško. Očeta je to razjezilo in jo je napodil iz trgovine. Soseda ga je prijavila. Prišli so
•	. 'Z ;
nemški policisti, ga uklonili in .odpeljali v taborišče.
Z mamo sva ga nekega dne obiskali. V govorilnici me je vzel v naročje in mi govoril, kako me ima'rad in da se bo kmalu vrnil..Od takrat ga nisem več videla.
Nemci so nam poslali žaro, češ da je umrl v tabori-
r j
••Tv i.
i. odrf
seu
«?9W*'r
f
.. % ■<*#*'
X,

'X


•^i
'-fc
»M
■$>■ -AV.,, V.
^*>-V	/
j
^ '\
•^w5ris;v‘',isr"“ V
—s—s"
A/*

/t
'	"'	fsrvsK-' . H

'N'‘J-,»wv» ■>
‘M*.*1
\ x
"V
n-\ x
'>"
1 ■»,
Tv-s \ "*
*'. ■ r£J~ ^

/■	, j:
'	n**	,,rf»''

'Vofc,
t>j. ■
\A	?""»■■"»—
v X ,	- S
V %3 'V 1 \j
*-...,. v.^,. ;h_	v
■-,H	...-rMr^gr^
«C:
;/jj .. -	„
v/f
, J
*?*
•.
}&*'***
u
^'•»vi- ^-'-	. ujp)lr
Sv! '«55 Si^’-
- 73 ~

Ker sem opazila, da se tovarišica ne spominja rada. teh dogodkov, sem se ji zahvalila za sodelovanje in odšla.
Vlasta Hrovat, 8#b
Tov. Marija K E B E E H I K , učiteljica 2a razreda, nam je tole napisala:
Vojna leta sem preživela pri starših v Kotu pri Semiču.
Moj rojstni' kraj' so okupirali Italijani. Vse odrasle moške so odpeljali v internacijo na Rab, v Gonars in Padovo. Med njimi je bilo tudi "šest mojih stricev in dva bratranca, ki se nista več vrnila.-Žene z otroki so ostale■doma. Obde-
.	v v
lovale so polja in s težavo.preživljale otroke. Ge je imela katera na glavi rdečo ruto.ali :če je bila:oblečena v rdečo obleko, so Italijani streljali nanjo. Ha tak način so prestrelili koleno Sajetovi Praneki, ki je še danes invalid, bratranec Jože, ki je bil takrat star 12 let, pa je dobil strel V prsi. Spominjam se, kake -so ga na^ nosilih prinesli s polja. Mojega očeta niso odgnali v internacijo, ker je in-f
valid. Vse družine iz noje .rojstne vasi so bile za partiza-
r..7v
ne, med njimi ni bilo izdajalca.	•
Čeprav sem bila takrat še majhna, mi je ostalo v spominu mnogo dogodkov, žalostnih in veselih. Dobro se spominjam dne, ko so v našo vas prišli okupatorji. Mama je odšla v trgovino, pa je vsa obupana pritekla nazaj,-ker so Nemci trgovino zaprli. Kmalu so se pripeljali po-cesti na avtomobilih in na motorjih s prikolicami. Gledali so mrko, v ro-' kah so držali pripravljeno orožje. Vsi smo se poskrili, ker smo se jih'bali. Odpeljali so se proti Črnomlju. Za njimi so čez nekaj dni prišli Italijani in ostali pri nas do kapitulacije Italije.
Bolj veselo je bilo, kadar .so v vas prišli partizani.
Po italijanski kapitulaciji se je to večkrat zgodilo. Ob neki taki priliki mi. je mlada partizanka podarila risanko in vodene barvice. Zelo sem jih bila vesela, vendar sem ko-..' maj vedela, kako se uporabljajo, ker sem jih takrat prvič videla. Ob neki drugi priliki* so partizani pri nas. kuhali
M;
ni
si
;>0:

kosilo. Ker se gin je mudilo naprej, so nam pustili poln škaf mesa.
Nikoli ne bom pozabila dveh. požarov, ki sta upepelila skoraj vso vas*'Najprej so vas zažgali Italijani. Ker niso pustili gasiti, je veliko hiš pogorelo. Drugič so vas za-žgale iskre iz vlaka. Bilo je poleti, pihal je močan veter. Italijani so se smejali, ko so obupani ljudje hiteli reševali borno imetje.
Spominjam se,'kako je Nemec postavil mojega očeta k steni, da bi ga ustrelil, pa se je zadnji hip premislila Mogoče se je zganil ČLOVEK v njem?
Leta 1952 sem bila v mladinski delovni brigadi "Vida Tomšič-!', ki je pomagala pri obnavljanju Novega mesta.
Kaj naj bi še rekla? Zadnjič sem z našimi .pionirji gledala film "Krvava' bajka", ki prikazuje pokol 8000 .Kra-gujevčanov. Posebno nekateri starejši pionirji so bili ob gledanju filma neprizadeti. Mislim, da ta -film zasluži več pozornosti. Če -ne bi bilo med vojno toliko tovarištva in požrtvovalnosti, ali bi mi sedaj uživali svobodo?
'	■-	'' '	•	..... .	-	,	. \U .
Marija Rebernik ,
;	C •
Ker je to glasilo posvečeno predvsem.dogodkom v drugi' svetovni vojni, sem.se pač odločila, da bom prosila•tov. MESTNIKOVO , da mi bo povedala, kje je preživljala vojno in kako je vplivala -nanjo. Seveda je privolila za sodelovanje in začela sem spraševati:
_ p- ' . ■ ■■
"Zanima me, kje ste preživljali vojno in koliko ste bili-takrat stari."
"Takrat sem bila stara osem let in čeprav sem bila mlada, se mnogih dogodkov tako jasno spominjam, da bi vse težko strnila v kratek odgovor'.	'
Večkrat sem slišala: "Saj si bila takrat še otrok!"
To me je vedno zabolelo, saj otroci vojno lahko drugače, še huje doživljajo kot odrasli."
"Kako pa ge vojna vplivala na vas in vaše najbližge?" "Že v začetim 19^2. leta ge odšla v partizane starejša sestra. Avgust 194-2. ge bil začetek tragedije za našo družino. Ata so nam ubili, mamo in štiri sestre odpeljali na Rab in Gonars, mi mlajši pa smo ostali doma ali šli služit. Bilo nas je deset otrok. Po roški-ofenzivi so belogardisti ujeli še sestro borko in jo odpeljali v taborišče.
Bolj kot vse to sem takrat boleče-doživljala to, da sem morala iti služit v 2 uri oddaljeno vas. -To so najtežji spomini. Tisti dan, ko mi- je'nek domač fant - belogardist povedal o vrnitvi naših ‘dokov, je bil zame nepojDisno srečen. Mislila sem, da se je vrnil tudi oče, a ga ni bilo. Ko sem prišla domov, sem našla mamo:,--ki je umirala in so jo komaj rešili. Ko pa smo si nekako'1 opomogli, so morali mama in starejši otroci bežati prfed belogardisti. Najmlajši trije smo bili vso vojno brez Očeta in'materej živeli smo pri tujih
ljudeh."	J -	: ;.
"Lahko naštejete nekaj dogodkov, ki so vam ostali globoko v spominu?"1''	. .n•
"Težko: bi jih naštela. Eden izmed takih je gotovo prvo srečanje s tujo vojsko, ki je bilo zame zelo svečano.
Po cesti proti Žužemberku so prodirale kolone nemške vojske in otroci smo jih navdušeno 'pozdravili. Takrat sem prvič videla kolo in avto. Kmalu potem pa so mi pomenili grozo, ko sem jih zagledala.
Naša hiša je bila edina partizanska, saj je bilo 29 .fantov iz vasi v beli gardi. V to vasico /Drašča vas pri Žužemberku/ so nekega dne partizani pripeljali dva banica.
To je bilo doživetje' za'vse, zlasti za nas, ki smo komaj čakali konca vojne. Ta dva tanka sta nam vlivala zmagoslavne občutke. Postavili so ju začasno pod sosedov kozolec, partizani /mislim, da so bili 4/ so jih stražili. Nek izdajalec pa je to izdal belim v Zagradcu. Navsezgodaj so se sovražniki tiho priplazili v vas, presenetili partizane, stražarja ubili /še zelo dobro se ga spominjam, bilo mu je ime Stefan in je bil Primorec/, ostale odpeljali s seboj, tanka pa pognali v zrak. Vse to se je zgodilo tako
hitro, da smo se komaj zavedali, kaj se dogaja.
V spominu mi je ostalo bombardiranje vasi Višje, kjer sem služila. Strah pred avioni sem čutila še dolgo po vojni.
Vedno bom imela v spominu prizor, kako z najmlajšo sestro paseva tuje' krave in druga drugi obirava uši. Nepresta-no sva'bili .lačni, še. bolj kot kruha sein si pa želela mamine ljubezni in nikoli nisem mogla preboleti tega, da me mama ob vrnitvi ni vzela v naročje. Imela, je pač. mnogo skrbi, kajti hiša je bila izropana, vsem pa še ni mogla razdajati.
Včasih so ne poslali tudi kot kurirko v Zagradec in enkrat sem komaj ušla sovražniku/'*
"Ste tudi vi polagali pri obnovi domovine? Katerih * akcij ste se udeležili?" .	;
"Silno šibka ;sem kot 15-letna deklica pomagala graditi Novo Gorico, a so me poslali domov, ker sem zbolela« Eh mesec pa sem gradila avtomobilsko cesto Zagreb - Beograd."
"In kaj bi mladim povedali ob vsem tem?"
"Kadar obravnavamo pesem, prozo, film z vojno temati-ko, imam občutek, da ne verjamete temu. .Vendar je bilo vse to resnično; dogajale so se še hujše stvari. Prav bojim se za vas, ki preživljate tako brezskrbno mladost, da ne bi doživeli kaj podobnega.	' ' ' r;:	■	.
Že zelo zgodaj ;sem bila prežeta z ljubeznijo do domovine in to čustvo bi .moralo biti V današnjem mladem človeku še močnejše, saj se vi učite ljubiti.domovino že.od malega, poznate tudi njeno težko preteklost, NOB pa naj vam bo ved-: no svetal vzor plemenite borbe za svobodo., kadar bo treba braniti domovino." -
Tovarišici sem se prisrčno zahvalila za sodelovanje in se zavedla, kako-malo pravzaprav-vemo. o preteklosti ljudi,
ki jih vidimo vsak. dan v šoli.
.... ' ' • ; . . * ' . ■
■' -1 ' .	■ r -	: .
’	Majda Hefferle, S.b .
o.:/.-	■ n / ...	- ' .'n ■

' "'Z:. .
KAZALO
.	stran
c	-■ i }r
1.	UVODNE BESEDE.
Janja LaL, predsednica literarnega krožka 1
2.	OB 30. OBLETNICI PIONIRSKE ORGANIZACIJE ‘
Majda Jereb	.	;v> r	2
3.	NAŠMU VODITELJU ZA'OSEMDESETI ROJSTNI DAN
Miha Nadi, 7.b	'	4
U:'	4. DRAGI TOVARIŠ TITO!
Karmen Avbar, 7»b	* r - .	3
5.	NAŠ LJUBLJENI MARŠAL TITO,!.. .	‘
Učenci 5-a razreda f /vr	s
6.	BILA SEM V GOSTEH PRI TOV. TITU '
Ksenija'Porte, 7-b '	6
7.	BILO JE HUDO
Marija Košak, 7*b ’	, J, J -	8
8.	; NAPAD. NA NOVO MESTO .	:
Marjan Vidic, 6.c	9
9.	ZGODBA O DRUŽINI VALANTIČ
Jelka Bajuk, 7.č	•	.	.	9
lo.	"SE BODO ŠE VRNILI?"
Andreja Lovko, 7.c .	'	11
11.. 'NENADOMA STA SE ZNAŠLI SREDI BOJA
Janez Zupančič, 8.a .	12
12.	PRVO SREČANJE S PARTIZANI Zoran Sušnik, 7.b• J		13
13.	PRVIČ GA JE VIDEL Ksenija Barbiči 2.b		14
14.	'HIŠA MOJE MAME JE BILA PARTIZANSKA Zvonka Želko, 7-b	•r,V		15
15.	MOJ OČKA - KURIR Jožko Bajc, 7.b'-		16
16.	MLADI SKOJEVCI Marta Petrov, 7.b		16
171	MLADINCI V BOJU ' Sandi Keržan, 5.a:		17
' 18.	PARTIZANSKI SESTANEK NA Miloš Primc, 7.a	BRODU ■» M	18
19.	MALO JE MANJKALO, DA MI Marjeta Janžekovič, 7.a	Niso UBILI OČKA	19
2o,	VSAKA KROGLA NI ZADELA ■.		
•Andreja Gričar, 7.a
2o
21
.....
21.' PREKO BODEČE ŽICE - ZDRAVIM ZA PARTIZANE
Toni Valentič, /•o	-	u
22.	MOJA BABICA JE MNOGO PRETRPELA
Doris Adameič, 7.E	•	22
23.	NOČ GROZE
Sonja E0vli, 8.b	'	-23
24.	KLJUČ IN ITALIJANI	.	o..
Ladica Slak, 7-E	i\.ič -	24
25.	MOJ OČKA JE, BIL MED TALCI ::	'M:- '•
Brigita Zevnik, 7.b'	5	.	'	25
26.	SKORAJ BI JO UBILI
Slavko Potočar, 7.a *	.	26
27.	OBSTRELJEVANJE VASI
Milan Bukvič, 7*E	*	-	27
28.	IZGUBIL JE DVA.BRATA	.
Boris Nemanič, 7*a	-27
29.	STARA MAMA MI JE PRIPOVEDOVALA
Vika Knafeljc, 7*c	‘	* 28
30.	MUK IZ ČRNOMLJA JESENI 1944 -
Paj o Car , 7.L	'	'	-	29
31.	NA NJEHI SE ŠE POZNAJO SLEDOVI VOJNE
Damjan Gazvoda, 6.c	1 3o
32.	NJENI LASJE SO JO REŠILI
Nataša Rozman, 7«c	'	* 31
33.	KURIR MIRKO:ŠE VEDNO LJUBI GOZD
Robi Bartol, 6.c	'	* 31
34.	ŠE DOSTOJNO POKOPATI JIH NISO SMELI
Lea Cvitkovič, 5*c	‘32
35.	MAMICA NA STRAŽI
Ingrid Recko, 6.c	3^
36.	IZ ŽABJE VASI V NOVO MESTO - ČEZ MEJO
Milan Pureber, 7-a	'3^
37.	ITALIJANSKE TABLETE ZA PARTIZANE :
Mika Hadl, 7.1>	35
38.	MOJ OČKA JE DELAL V PARTIZANSKI BOLNIŠNICI
Andreja Ivanetič, 5.d '	"	36'
39.	IZ SUHE KRAJINE	1.;", M M' '
Jože Razpotnik, 7.a	'	'	37
40.	PIONIRJI IZ ŽABJE VASI NISO BILI KAR TAKO
Miloš Šuštar, 7.1'	38
41.	PRETIHOTAPILA JE PARTIZANA Z ITALIJANSKO POMOČJO
Lea Jerman	39
42.	NA MALEM SLATNIKU JE ZAPMPOLALA NAŠA ZASTAVA
Jože Tavčar, 7.b
4o
43.	PIONIRJIvNA STRAŽI
Darinka Šmid, 7.^	41
44.	LETAKI POD MLEKOM
Ksenija Eorte, 7.N	42
45.	BOMBARDIRANJE ŠENTJERNEJA
S-u&tna Spahič, 7.^	43
46.	PRENOS RANJENCEV
Peter Brodarič, 5.a	44
47.	PATRULJO SO POBILI
Alenka Povh, 7.a	45
48.	ŠOLA NA MALEM SLATNIKU JE GORELA
Marjan Kuralt, 5.a	46
49.	PADEL JE, KO JIH JE HOTEL REŠITI
Karmen Avbar, 7.E	47
50.	MOJ OČE JE BIL V TABORIŠČU
Imrama Sejrani, 6.c	49
51.	V NEMŠKEM IN AMERIŠKEM TABORIŠČU
Prenk Jordan, 8.c	49
52.	PIONIRJI PRI^OBNOVI DOMOVINE
Brigita Papež, 5-a	51
53.	V MLADINSKI DELOVNI BRIGADI JE BILA TUDI MOJA MAMA
Andreja Ivanetič, 5.4	52
54.	POMAGALA STA OBNAVLJATI ŽUŽEMBERK
Damjana Smrke, 5.a	52
55.	MOJ OČE - GRADITELJ PROGE BRČKO-BANOVIČl
Sandi Keržan, 5.a	53
56.	SVOJE ZDRAVJE IN MOČ JE IZGUBILA PRI OBNOVI DOMOVINE
Marjana Kraševec, 5-a	54
57.	RAZGOVORI Z NAŠIMI VODITELJI	56
-	MILENA JURČEC
Jolanda Valentič, 7-c	56
-	MIROSLAV VUTE
Majda Hefferla, 8.h	58
-	MAJDA JEREB	6o
-	FRANCKA DULAR	62
-	MAJDA ŠULN	67
-	DRAGICA PERIC
Janja Lah, 7.c	69
-	LJUBA TOVŠAK
Vlasta Hrovat, S^U	71
-	MARIJA REBERNIK	73
-	MESTNIKOVA Majda Hefferle, 8.U





Zbrali in uredili člani literarnega krožka na osnovni šoli Grm, Novo mesto
pod vodstvom predmetne učiteljice Ivanke Mestnik Likovna oprema - člani likovnega krožka pod vodstvom predmetnega učitelja Nika Goloba
Naslovno stran izdelala Alenka Beg, učenka 8. a razreda
or:
1"'	'.7.



; ■' j;
-' ^ ' ■ -O G 'J SjsL:\ er- ~.
s
■oor:
i•	••
; .... ■ ■ .
* ^ Jj. ■
■ v	...
....!	- J. >
''‘O J':-;
• ‘	'V - .
■ — •
•’.o r-y
;r
čl:;
:‘
• os-i!