310
In memoriam
situlske umetnosti. Svojemu Novemu mestu pa ni samo odkopal njegove arheološke preteklosti, ampak mu jo je tudi opisal v več knjigah, vse od prazgodovine do ustanovitve Novega mesta po vojvodi Rudolfu IV.
Vsa svoja strokovna dognanja pa ni znal zapisati samo v strogem strokovnem jeziku, ampak jih je povedal tudi v poljudni obliki v kar brezštevilnih člankih v dnevnem časopisju, pa tudi zahtevnejših revijah splošnega profila. In seveda je o njih tudi predaval, doma in v tujini. Njegov strokovni in poljudni jezik je bil vedno jasen in kultiviran. To velja tako za slovenščino kakor tudi za nemščino. S tem je postal pravi ambasador slovenske arheologije in svojega Novega mesta doma in v tujini.
Če hočemo na koncu strnjeno oceniti Knezovo delo, je potrebno predvsem poudariti širino njegovega dela in njegove izobrazbe, njegovo duhovitost, ki je znala biti tudi neprizanesljivo kritična. Nikoli se ni zapiral v ozko specializiranost, njegova moč je bila širina in velikopoteznost. S čutom za bistveno je znal organizirati svoje delo; to se je pokazalo že pri njegovem vrhunskem dosežku, izkopavanju gomil v Kandiji. Tu ni samo odlično izpeljal terensko delo, ampak je s svojim priznanim imenom v mednarodnem strokovnem svetu dosegel, daje najboljša evropska konservatorska delavnica Römisch-Germanisches Zentralmuseuma v Mainzu prevzela v prepariranje dragocenejši del njegovih izkopanin in jim dala današnji blesk, hkrati pa dala doma pobudo za nov vzpon preparatorske službe. In kakšna je bila njegova energija in hkrati trezna premi-šljenost ob kraji njegovih dragocenih izkopanin. Brez Knezove odlične dokumentacije, neizmernega truda, bi ostalo dragoceno ukradeno gradivo za vedno izgubljeno, tako pa ga je skoraj v celoti nanovo izkopal in rešil za svoj muzej in arheološko stroko.
Njegov temperament, široka izobrazba, njegova duhovitost so bili čar njegove osebnosti. Ne da bi se potegoval za vodilna mesta, je bilo njegovo delo pri organizaciji slovenskega arheološkega dela vedno živo in vodilno. To velja tako za Slovensko arheološko društvo, ki je bilo prav v času Knezove največje aktivnosti usmerjevalec celotnega arheološkega dela, pobudnik in nosilec dragocenih arheoloških projektov. Spomnimo se le na srednjeročni arheološki program, na simpozije, ki jih je društvo organiziralo, od keltskega do bronastodobnega; to velja tudi za njegovo delo v sklopu tedanje jugoslovanske arheologije in še posebej srednjeevropejske. Kdo bi mogel pozabiti večerov pri Faniki ali na Bregu, na vrtu gostinske šole v Novem mestu, kjer so se končale ekskurzije številnih evropskih arheoloških seminarjev in prvakov evropske arheologije po napornem ogledu dolenjskih gradišč, muzeja, po neštetih zahtevnih diskusijah, na katerih sta znala ravnatelj Janko Jarc in Tone Knez s svojo človeško neposrednostjo in pristnostjo postaviti slovensko arheologijo v kontekst celotne slovenske kulture, njene umetnosti in poezije, tako da se je večer končal s trdno obljubo, da se kmalu zopet vrnemo v Novo mesto.
Taka so bila tudi Knezova predavanja po Avstriji in Nemčiji, kamor so Kneza vedno radi vabili in poslušali, kjer se je arheološka stroka vedno družila s široko kulturno zgodovino, s človeškimi srečanji, z doživetji medsebojnega spoznanja. V teh srečanjih je zaživela vsa radoživost, temperament in širina najboljših časov stare habsburške monarhije, njena mnogona-rodna širina, hkrati pa tudi Knezova prisrčna vezanost in ljubezen do njegove domovine in njegovega Novega mesta.
Stane GABROV EC