Spoštuj prirodo!
Spisal Lud. Potočnik (Daljc.)
I daj pa posiušajte daljc!« pravi zopet vol. *Ko tako voz dalje vlečem, zapazim   na  travniku  ob potu vešala in na njih je nekaj visdo. Ko pridem btižc, vidim, da jc to človeško truplo. Ko bolj pozorno pogledam, se kar prestrašim in ostrmim. Sam svojim očem nisem mogel verjcti.   Da  ne  bi se morebiti motil, stopim Se korak dalje in tedaj se prepričam,  da  sem čisto prav vidcl. Kaj menite, kdo je bil tisti, ki je visel na vešalih?« »No, kdo?« sta zopet vprašali kravi.
¦»Smufcov rinc. Ves im je bil, m icrotarji so ga obletavaii.-»Tudi to je mogoče.« se oglasita plavka in sivka. Tonček je posluSal in poslušal, tako da je pri tem pozabil sam nase. Ves čas mu še na misel ni prišlo, kje je; zakaj popolnoma ga je obvladalo začudenje nad tem, da sliši govoriti Jivino, in sicer o rečeh, ki so skritc v prihodnosti. Njegovi čuti so bili za vse drugo topi.   Povest o Tinetu pa je močno razburila njegovo dušo.   Živo  si  je  predstavljal  spačeni  obešenčev obraz in ime gavrane, ki se zaleiujejo vanj in ga kljujejo.
Ko je ta strašni prizor gledal tako v duhu, ga je stresla neka mržlica, da ga je po vsem životu izpreletela kurja polt. Ta izprememba na telesu pa je vpiivala tudi na dušo tako, da se je mahoma zavedel, da je sam in da ga okroginokrog obdaja temna noč.
Obšla ga je groza, in zbežal je v hišo.
Ptičji zbor.
Nekega dne je vrana v mogočnih zaganjkih plula nad ravnino in dojino, nad gozdoiti in poijem ter rteprestano kričala:
»Zbor! Zbor!«
ln ko so ptiči to zasliSali, so se živo povpraševali: »Kje in kdaj? Kje in kdaj?«
-~   56   «—
»V gozdu?. Zdaj!« se je zopet oglasila vTana. In vsi ptiči so nemudoma odfrčali v gozd. Na košatem hrastu se je vršil zbor. Po vejah so čepeli raz-lični ptiči, gori v vrhu pa je veličastno sedel kralj ore\ na svojem prestolu.
Ko je bil zbor zbran polnoštevilno, se vzdigne kralj s svojega sedeža. Njegovo bistro oko premotri z ostrim pogledom podložni narod. Nastala je grobna tišina. Tedaj pa povzdigne svoj glas in pravi: »Zadnji čas so začele prihajati k meni različne pritožbe o človeški krutosti. Ker vem. da so te vaše pritožbc opravičene, sem sklical zbor, da dam vsakomur priliko, ment potožiti svoje težave in bolečine; in kolikor bo v mojih močeh, vam liočetn pomagati. Pozivljam vas torej, da mi vsak svobodno in brez ovinkov odkrije, kar mu teži srce!«
Pred kralja stopi sova. Globoko sc prikloni in pravi: »Prebivam v raz-j valinah in duplih, kjer nikomur nisem napoti. Lovirn miši in druge takea škodljivce. Za to dobroto pa me človek preganja in če me vlovi, nie pribijej kot strašilo na steno svojega poslopja.«                                                         1
»Krivica!« reče kralj.                                                                   .   .         J
»Krivica!« vzklikne zbor. Tako so človeka tožile različne plicc.
Tudi črni kos stopi pred kraljevega oria in toži, rckoč: »Imel scm Šest drobnih mladičev v gnezdu. Bili so mi veselje in ponos. Kar sc pa nckcga nesrečnega dne prikaže skozi grmovje dvojc hudobnih oči, ki opazijo moje gnezdo. S kruto roko pomeče hudobnež rnoje mladiče na tla in jih neusniiljeno pomendra. Vse nioje prošnje ga niso ganile.«
»Neusmiljenost, brezsrčnost!« reče kralj in vikne zbor.
Za kosom pristopi krdelce slavcev, in najstarejSi odpre kljunček in zaČne tako prepevati:
.Oj, kralj mogočni!                                          od zitlrtlh srčnili čuvstcv
Povej, kaj tebi bi življenja bilo mar,                bi umrl . . .
če ti odvzet v višave sinje vzlet bi bil,           In glcj, miadičcv rnojili pct!
(c bi podrle tvoje vcdrc se planitic,                Kaj materina je Ijubczcn, vcg.
Ce te oropali hi skaine domovine?                   V Ijnbezni tej sem jiti rcdtl,
Povcj, če vzeli rnoč bi tvojim silnim ndum,     scin peti pesttii jili »čil
ne bi !i bilo [j življenjc                                   in upc tcpe sem gojll.
nezmerno le trpljenje,                                      Toda — ah!
telo pa tvoje Živ mrlič? —                              Hudoba v Čkiveški podobi
Ce bi sc lat ti bližal zlobni,                            do gnezda k miadičem jc prišla,
da tvojih bi Dropal te vrlin                              izrnvala jim jc jezikc
in z jasnih te prepodil visočin,                         in z žlobnim sinehom je uilšl.i.
z močjo orjaških svojib udov                           Zdaj nerni so moji trtladiči.
bi namah                                                          živi sicer — pa mrliči.
podrl ga v prali.                                              Pesini, ki v dar so jim danc,
In kar je tebi sinje nebo,                                 za vcčno so v srcu zaprte.
kras planin in moč ktaljeva,                             Vsi upi, vsc nade so strte.
to je slavai pctja dar,                                      Smrt, dolgo nikar več nc čakaj
petja sladkega sladki dar.                                 in reši nas togc, trpljenja!
Kdor bi petje mi zabranil,                                Ti pa, oj. kralj na5 pravifni,
ta na smrt bi me obsodil;                                sodi, kaznuj zločinca!"
(Dalje.)